LETO XV. ST. 38 (713) / TRST, GORICA ČETRTEK, 21. OKTOBRA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Družba sloni na poštenih ljudeh
Leta 2007 je bil italijanski režiser Giuseppe Torantore tarča nasilja. Ko se je sprehajal po mestni ulici, sta ga neznanca romunske narodnosti napadla in oropala. Zaradi rahlih poškodb je režiser moral v bolnišnico, kjer je v nekaj dneh okreval.
Bil je to čas grobega in vsestranskega napada na priseljence, ko je desnosredinska koalicija jahala preveč enostavno geslo "Izničiti strpnost" ("Tolleranza zero") do priseljencev: kljub povprečnosti je ta slogan v letu dni pripomogel k ponovni zmagi Silvia Berlusconija na parlamentarnih volitvah in volilnemu uspehu njegovega nekdanjega ministra za kmetijstvo Gian-nija Alemanna na občinskih volitvah v Rimu.
Italijanski mediji so bili takrat prežeti s tematiko mrzlične nevarnosti pred priseljenci, resnici na ljubo so tako ozračje tudi sami soustvarjali. Ko so zato režiserja filma Nuovo cinema Paradiso spraševali za komentar nasilnega dogodka, je gladko odvrnil, da je res, da sta bila njegova napadalca romunskega porekla: prepričan je bil o njuni narodnosti zato, ker je svojčas imel v hiši delavce, prav tako romunske priseljence, in je lahko dodobra spoznal njihov naglas. Delavci pa so bili odlične osebe in svoje delo so prav tako odlično opravili. "Ko so me sprejeli v bolnišnico, mi je prvo pomoč ponudila bolničarka, ki je bila ravno tako romunska priseljenka", je dejal Tornatore in s temi besedami zadel v črno.
Priseljenska tematika je namreč preveč obsežna, da bi jo lahko obdelali v nekaj vrsticah: podobno pa je ne gre ožigosati niti s skopimi in površnimi gesli, še zlasti ne zato, ker smo v zadnjih letih spoznali, da sta se najhujše zlo in nasilje rodila in se skrivala med domačimi zidovi, za kar romunski ali kateri koli drugi priseljenci niso nikakor odgovorni.
Vprašali bi se lahko, katere narodnosti so bili zakonca iz Erbe, ki sta priznala umor treh družinskih članov, mlada asistenta, ki ju je sodstvo obsodilo zaradi umora študentke Marte Russo na univerzi La Sapien-za, mama malega Samueleja iz kraja Co-gne, storilci zločina nad malim Tomma-som iz okolice Parme, ne nazadnje tudi moški, ki je priznal svojo odgovornost za krvavi dogodek v kraju Avetrana, in njegova hči... Še bi lahko naštevali in prišteli tudi številne smrti mafijskega, kamoristič-nega ali katerega koli italijanskega kriminalnega kova.
Ti zločinci in njihova početja so postali predmet bolestne obravnave neštetih televizijskih oddaj, v katerih se vrstijo analize novinarskih zvezd, psihologov, kriminologov in drugih izvedencev; njihove besede secirajo dogodek tako, da ga v bistvu razpredmetijo in ga posledično uvrstijo v slonokoščeni stolp 'izjemnosti'; nasilje priseljencev pa se gladko utopi v kalno močvirje prakse. Eni postanejo negativni junaki medijskega Spektakla, drugi pa kriminalci v informativnih oddajah, kar povzroča še večji razkol med 'nami' in 'onimi'.
Tornatorejevo razmišljanje je jasno dokazalo dejstvo, na katerega žal večkrat pozabljamo zato, ker je lažje iskati krivce izven domačih zidov: pokončnost vsake družbe temelji na poštenosti ljudi, nikakor pa ne na njihovi narodnostni pripadnosti.
1
Foto DPD
Župan Mirko Brulc je uradno izročil Romanu Prodiju naziv častnega občana Nove Gorice
za doseganje ciljev in uspehov za izkoreninjenje bede, revščine in tudi z njima povezanega nasilja na svetu. Potrebne so spremembe in ukrepi na vseh področjih - od gospodarstva do družbene in osebne solidarnosti. Vse to spada v oblikovanje srca, je opozoril papež Benedikt XVI. Dan boja proti revščini je še kako aktualen za kar 85 milijonov Evropejcev, ki živijo na pragu revščine. Med njimi je vsak peti otrok. Kljub tabuiziranju revščine v razvitem svetu, kamor sodi tudi Evropa, živi 60 milijonov Evropejcev z manj kot dvema evroma na dan. Več kot 10 % sicer zaposlenih je kljub temu revnih. V Evropski uniji kot najmodernejši naddržavni tvorbi in zibelki demokracije, pravne in socialne države je vsako leto
280.000 državljanov žrtev trgovine z ljudmi. Tudi v Sloveniji je 12 % prebivalcev na pragu materialne revščine, okoli 100.000 jih boleha za depresijo,
200.000 je registriranih alkoholikov, približno
100.000 je
brezposelnih. Tisočeri zaposlenih ostajajo brez plačila... V Italiji živi po besedah verodostojnega mednarodnega poročila Social Watch 13,6 odstotka ljudi v t. i. relativni revščini, še večja pa je revščina na področjih socialnih uslug, kjer so najbolj tepeni priseljenci. V Italiji živi 13,6 milijona družin z manj kot 1300 evri na mesec, 6,9 milijonov ljudi pa zasluži manj kot tisoč evrov na mesec, sedem milijonov in pol ljudi pa je tudi po oceni statističnega urada ISTAT v Italiji pod pragom revščine, največ jih je na jugu države.
Ti podatki naj nam služijo samo v razmislek, ko hote ali nehote zametavamo hrano, ki je ogromno ljudi nima, če o drugih stvareh niti ne govorimo!
16. in 17. oktober: svetovna dneva boja proti lakoti in revščini
Problema lakote v svetu bogati v resnici ne želijo rešiti
Svetovni dan boja proti lakoti in svetovni dan boja proti revščini obeležujemo v neposredni bližini misijonske nedelje (letos 24. oktobra). Prav misijonarji se namreč najbolj uspešno borijo proti vsem oblikam revščine, še najbolj proti duhovni revščini. Svet zanemarja krik lačnih, ki dan za dnem prihaja iz ust več kot 1,02 milijarde ljudi; po uradnih statistikah namreč tolikšno število prebivalcev našega planeta trpi zaradi lakote ali podhranjenosti. Skoraj vsi podhranjeni živijo v državah v razvoju: 642 milijonov na azijsko-tihooceanskem območju, 265 milijonov v podsaharski Afriki, 53 milijonov v Latinski Ameriki, 42 milijonov pa na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Po podatkih FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) okrog 15 milijonov ljudi trpi zaradi lakote tudi v razvitih državah. Papež Benedikt XVI. ta pojav poimenuje kot "največjo sramoto današnjega časa". Zaradi lakote na svetu vsak dan umre 24.000 ljudi, kar pomeni, da umre vsake 3,6 sekunde en človek. Zaradi podhranjenosti vsakih pet sekund umre otrok, kar pomeni 18.000 na dan ali več kot šest milijonov na leto. V državah v razvoju je 60 % smrti povezanih z lakoto. Številke so še bolj zaskrbljujoče ob
Nova Gorica
dejstvu, da se v zadnjih desetletjih kljub povečanemu splošnemu blagostanju in razvoju število lačnih in podhranjenih povečuje. Menda velja pregovor, ki pravi: Sitemu nudijo, lačnemu ne dajo. Združeni
narodi poudarjajo, da smo kot civilizacija na področju te problematike še posebej v velikem zaostanku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, po katerih naj bi do leta 2015 prepolovili število lačnih. Papež Pavel VI. (1963-1978) je v okrožnici Populorum Progressio zapisal še vedno zelo aktualen stavek: Razvoj je novo ime za mir. Človek mora biti v središču razvojne politike. Izbira politik nacionalnih vlad, ki imajo moč in vzvode za spreminjanje razmer, gre največkrat na račun žrtvovanja človeških oseb za logiko profita. - V središče moramo zato postaviti dostojanstvo življenja vsakega posameznika in vseh ljudi ter človekove pravice. To je ključno
In memoriam
Neža Tributsch
Luka Koper - Načrt proge Trst-Divača - Razhajanja v desni sredini
Kaj se dogaja pri nas in okrog nas
VUkvah v Kanalski dolini je sredi minulega tedna umrla Neža Tributsch, stara 85 let. Po poklicu je bila šivilja, z vsem srcem pa je bila vse življenje predana petju. Cela desetletja je bila duša domačega
cerkvenega zbora, s svojim lepim glasom pa je sodelovala tudi pri Višarskem zvonu in Planiki ter sploh pri vsaki svečani priložnosti na domačih prireditvah, romanjih in folklornih izletih tudi po Sloveniji.
Veliko skrb je posvečala domači cerkvi, kjer je s še drugimi zvestimi vaščankami skrbela za čistočo, cvetje in stotere druge potrebe. S posebno ljubeznijo je krasila Marijin kip na votivnih procesijah.
Povsod je rada pomagala, še posebej se je posvečala otrokom, ki so imeli starše na delu in po službah. Otroški smeh je ovekovečen na fotografijah, ki so krasile stene njenega prijaznega doma, kjer je živela z neločljivo sestro Mici. Na tistem domu so mnogokrat, zlasti v zimskem mrazu, potekale celo vaje pevskega zbora.
Neža Tributsch je bila zavedna Slovenka. Na začetku sedemdesetih let je nastopila tudi na slovenski listi pri občinskih volitvah. Bila je vedrega značaja, imela je velik čut za prazničnost ter je s ponosom nosila koroško narodno nošo, ki jo je seveda sama izdelala - šivala pa jih je tudi za druge. S svojo človeško širino je znala povezovati domače ljudi, ki so jo imeli radi in jo bodo zagotovo ohranili v spoštljivem spominu.
S. M.
Izjemen uspeh reševalcev
Iz rudnika v Čilu potegnili še zadnjega rudarja
Iz rudnika San Jose v Čilu so 14. t. m. zjutraj po srednjeevropskem času potegnili še zadnjega, 33. rudarja, s čimer se je po 22 urah in pol končala reševalna operacija, med katero so rudarje, ki so bili od 5. avgusta ujeti 700 metrov globoko, dvigali na površje v posebni kapsuli. Gre za izjemen uspeh čilskih reševalcev in eno tistih veselih novic, ki so pretresle svet! Zadnjega od rudarjev so na površje potegnili Luisa Urzuo, ki je v času nesreče vodil izmeno in po njej organiziral pod zemljo ujete rudarje, katerim je 17 dni kasneje uspelo obvestiti reševalce, da so živi. To so storili s sporočilom, pripetim na sveder, s katerim so do njih prevrtali luknjo, po kateri so jim nato skoraj 70 dni pošiljali hrano, zdravila in druge potrebščine. V akciji reševanja rudarjev, ki je stala okoli 22 milijonov dolarjev, je sodelovalo 300 ljudi, med njimi tudi reševalne ekipe iz tujine. Rudarsko dramo je neprenehoma spremljala množica novinarjev z vsega sveta. Reševanje rudarjev naj bi si po vsem svetu ogledala milijarda ljudi. Predsednik Čila Sebastian Pine-ra je po rešitvi zadnjega rudarja, ko je pred rudnikom izbruhnilo
navdušenje, dejal, da 70 dni borbe, ki je spremenila rudarje in celotno državo, ni bilo zaman. Kot je še dejal Pinera, se je Urzua kot zadnji vrnil na površje kot "dober kapitan". Tudi Urzuo je, tako kot večino rudarjev, ob prihodu na površje čilski predsednik objel. "Čile se je dotaknil
zadnjega rešenega rudarja. "Hvala vsemu Čilu", je še dodal Urzua, ovit v čilsko zastavo. "Uspelo nam je, da nismo izgubili razuma", je še dejal Urzua, izučeni topograf, ki je, potem ko so bili rudarji prvih 17 dni po nesreči popolnoma odrezani od sveta, izdelal strategijo skrbi za rudarje. Ena od njegovih zamisli je bila, da so rudarji za nekaj ur izklopili luč, da bi tako približno posnemali ciklus dneva in noči. Reševanje ujetih rudarjev je potekalo hitreje od
hi
srca sveta in mislim, da smo se pokazali v najboljši luči", je še dejal Pinera.
"Niste več enaki in tudi država ni več enaka. Bili ste navdih. Pojdi, objemi svojo soprogo in hčerko", je po poročanju STA še dejal Pinera.
"Upam, da se to ne bo nikoli več zgodilo", je bila prva izjava
Na dnu...
HUDIRJA, UPAM,
DA SE 30 PREJ ALI SLEJ KDO SPOMNIL NAME!
DA, TAKRAT,
KO 305 MORAL PLAČATI DAVKE!
Pomorske prometne poti in pristanišča postajajo čedalje pomembnejša ne samo zaradi blagovnega in potniškega prometa kot takšnega, temveč tudi zaradi vseh neposrednih in posrednih pozitivnih učinkov na druge pomožne in izvedene dejavnosti, ki vzdržujejo in krepijo gospodarsko stanje tako na ožjem kot širšem zemljepisnem prostoru. Pri nas se namreč Jadransko morje najbolj globoko zajeda v evropsko celino z vsemi svojimi blagodejni vplivi na podnebje in s tem povezano rastlinstvo. Tako pri nas, recimo, poteka pas skrajne severne meje, kjer še uspevajo oljčna drevesa, v prometnem pogledu pa je najsevernejše izhodišče za srednjo in vzhodno Evropo in obenem povezano s Sueškim prekopom oziroma Indijo in Daljnim vzhodom.
Zato so se prav po zgraditvi Sueškega prekopa leta 1967 močno razmahnila nekatera pristanišča v južnem in severnem Jadranu. Za naše območje so danes pomembna prav severnojadranska pristanišča, kot so Ancona, Raven-na, Trst, Koper in Reka, pripadajoča trem različnim državam (Italiji, Sloveniji in Hrvaški). Zato se danes tudi veliko razpravlja o koristnosti povezave med temi pristanišči v luči smotrne porazdelitve prometa na temelju konkurenčnih prednosti za ladjarska podjetja. Takšna povezava bi bila z gospodarskega vidika najbolj ugodna za vse, v ta proces vpletene dejavnike (pristanišča, cestna in železniška prevozna podjetja in za končne prejemnike blaga).
Najmlajše od omenjenih pristanišč je Luka Koper, ki se je tako rekoč iz nič razvila v zadnjih 50 letih, tako da danes na več področjih uspešno konkurira s sosednjim pristaniščem v Trstu, ki deluje že nad 250 let. Javni mediji so pred dvema tednoma s poudarkom poročali, da je pristanišče v Kopru po količini kontejnerskega pretovora v prvih devetih mesecih letos po objavljenih podatkih prehitela pristanišče v Trstu. Medtem ko Luka Koper na po-
dročju kontejnerskega pretovora letos beleži okrog 39-odstotno rast, ostaja v tržaškem pristanišču na lanski ravni. Koprsko pristanišče je tako že četrto leto zapored prehitelo Trst v prometu s kontejnerji. Tudi skupna bilanca Luke Koper v letošnjem polletju prikazuje dobiček v višini 5,6 milijona evrov oziroma 46% več kot v enakem obdobju lani.
Medtem ko Luka Koper uspešno nadaljuje svojo pot, se v tržaških političnih vrhovih bije srdit boj za mesto predsednika pristaniške ustanove. Predsednica Pokrajine Bassa Poropat in miljski župan Ne-sladek sta se izrekla za potrditev sedanjega predsednika Boniciol-lija, tržaška Občina predlaga sedanjega župana Dipiazzo, trgovinska zbornica pa nekdanjo predsednico Monassijevo. Pristojno ministrstvo bo izbralo enega od teh kandidatov po predhodnem zaslišanju deželnega predsednika Tonda.
Italija in Slovenija sta končno opustili načrt o speljavi hitre železniške proge Trst-Divača prek doline Glinščice in v preteklem tednu podpisali dogovor o novi trasi te proge od Nabrežine do Divače (v dolžini 40 kilometrov). Evropska unija sedaj zahteva, da ji morata obe državi do konca tega leta predložiti okviren načrt, sicer tvegata izgubo prispevka v višini 50 milijonov evrov. Krajevno prebivalstvo in vsi drugi, ki so prvotnemu načrtu nasprotovali, so se sedaj oddahnili.
Skoro istočasno je rimska vlada brez predhodnega posvetovanja z Deželo in drugimi krajevnimi občinami sporočila, da je odobri-
la načrt za gradnjo tudi drugega uplinjevalnika na morju sredi Tržaškega zaliva in podmorski plinovod od Trsta do Vileša, kar je presenetilo Ljubljano, iz drugačnih razlogov pa tudi tržaške kroge, ki niso soglasni niti glede suho-zemnega plinskega terminala pri Žavljah.
V tržaškem delu desnosredinskega pola so v zadnjih tednih izbruhnila notranja nesoglasja. Že pred časom se je oblikovala avtonomna skupina okrog nekdanjega odbornika tržaške občine Bandellija, ki nastopa pod geslom "Drugi Trst" in se namerava predstaviti na občinskih volitvah prihodnjo pomlad. Na drugi strani štirje tržaški deželni svetniki iz vrst Ljudstva svobode (Maurizio Bucci, Bruno Marini, Piero Tononi in Piero Camber) grozijo z ustanovitvijo samostojne svetniške skupine, če bo predsednik Tondo nadaljeval s politiko popuščanja pred prevladovanjem Furlanov v škodo Tržačanov.
Tudi pri nas se pripravlja ustanovitev Finijevega gibanja Svoboda in prihodnost na deželni ravni, katerega koordinator naj bi bil tržaški poslanec Menia iz vrst nekdanjega Nacionalnega zavezništva.
Ob vsem navedenem moramo povedati, da kljub vsem pozivom in posegom predstavnikov slovenske manjšine pristojna rimska ministrstva niso še rešila vprašanja v zvezi s pisanjem šumnikov na uradnih osebnih listinah, ki se vleče že nekaj let, izgovarjajoč se na tehnične težave. Ali gre temu sploh verjeti ob tolikšnem napredku elektronske tehnologije?
Alojz Tol
Našemu dragemu kolegi IGORJU GREGORIJU,
kije z odliko diplomiral na leposlovni fakulteti v Trstu z diplomsko nalogo o sinhronizaciji slovenskega filma, v imenu bralk in bralcev našega časopisa, sodelavcev in uredništva iskreno čestitamo!
predvidevanj. Najprej so napovedovali, da bodo rudarji pod zemljo ostali najmanj štiri mesece, poleg tega pa so načrtovali, da bo dvigovanje na površje trajalo vsaj 36 ur. Na koncu so rudarji prišli na piano po 69 dnevih in osmih urah, dvigovanje pa je trajalo 22 ur in 37 minut. Po prihodu zadnjega rudarja so na piano potegnili še dva reševalca, ki sta se v torek zvečer po krajevnem času spustila k rudarjem, da jima pomagata pri poti navzgor. Po prihodu Urzue na površje se je okrog rudnika San Jose, ki deluje od leta 1885, začelo veliko slavje. Slavili so po vsej državi, kjer so ljudje spremljali dramo na mestnih trgih preko velikih televizijskih zaslonov, kot da bi šlo za svetovno prvenstvo v nogometu.
"Dvakratno smo ponosni, na rudarje in reševalce", je dejal eden izmed vzhičenih ljudi, ki so slavili konec reševalne akcije. Zdravstveno stanje rudarjev je po besedah čilskega ministra za zdravje Jaimea Manalicha na splošno "več kot zadovoljujoče".
Med ujetimi čilskimi rudarji je bil tudi tujec, Bolivijec Carlos Mamani, ki ga je v sredo v bolnišnici obiskal bolivijski predsednik Evo Morales.
Povejmo na glas
Zavrniti	bolestno	ukvarj
Kar se sedaj dogaja v Avetrani po umoru 15-letne Sare, zagotovo presega vsako mero dobrega oksusa. Mediji, med njimi še posebno televizija, so se vrgli na odkrivanje ozadja mučne in vsekakor boleče tragedije s takšno obsedenostjo, da pravzaprav ni ustreznega imena zanjo. Strokovno in nestrokovno razpravljanje o dogodku in vpletenih osebah, pošiljanje novinarjev na teren, kjer čakajo na izid najnovejšega zaslišanja, nepopustljivo obleganje svojcev, vse se odvija na televizijskih zaslonih kot srhljivi film, ki je postal osrednja novica ne samo enega dneva, ampak kar vse daljše vrste številnih dni. Vzporedno poteka prikazovanje tragičnega dogodka v podzemski železnici z boksarskim udarcem, ki je do smrti pobil nesrečno žensko. In vsi ti prizori so se vrstili in se še vrstijo, pri tem pa so vsi pozabili na odraščajočo mladino in otroke, za katere se sicer toliko skrbi, da ne bi videli česa neprimernega. Tu pa travmatične podobe preko roba skrajnosti, podobe, ki bolj travmatične sploh ne morejo biti, toda nihče si s tem ne beli glave. Prizori se ponavljajo, spet in spet smo na istih grozljivih prizoriščih, medtem ko novinarji navajajo najnovejše podrobnosti, ki so premaknile zgodbo korak naprej. V njihovih glasovih je čudna vznemirjenost, neke vrste prenapetost, ki je od tragedij kot začarana oziroma hipnotizirana. In v vsej tej zgodbi po zgodbi, ki je že sama po sebi strašna in rušilna, je nekaj nerazumnega in pravzaprav bolestnega, na vsak način
nespodbudnega. Družba še ni sprejela dejstva zlorab mladoletnih in otrok, kar se najpogosteje dogaja v družinskem in rodbinskem krogu? Tega dejstva še ni sprejela, pa se ob izrazitejšem primeru na novo zgraža in prepušča neobvladanim čustvom? Mar se ob takšnih tragedijah v javnem mnenju sprošča potlačeno nasilje, ki je vkleščeno v siceršnje mračne tesnobe? Mar je družba nasploh vse premalo resnično ustvarjalna in graditeljska, pa se zato spreminja v bolestnega opazovalca drugih, še posebej, kadar ti zdrsnejo preko roba zakonitosti in človečnosti? Mar je res, da tovrstno medijsko poročanje povečuje število gledalcev in je potemtakem v odnosu do novinarske dejavnosti uspešno? Če je to res, potem je vsa stvar zares zaskrbljujoča, saj pri vsem tem pri zadnjih vratih stopata v ljudi mržnja, želja po krutih dogodkih, kar je čisto nasprotje uravnoteženosti in zdrave razsodnosti. Ali kot je takšno stanje tako enkratno upodobil Slavko Grum v Dogodku v mestu Gogi, kjer ljudje hlepijo po tem, da bi se že enkrat nekaj groznega zgodilo, pri čemer bi le umor potešil vsesplošno nezadoščenost in zakrknjenost. Naj bo tako ali drugače, lahko smo veseli, če ne sodelujemo pri zgodbi o Sari, njenem stricu, Sabrini in ostalih, kar pomeni, da imamo še trdne temelje. In to v državi, kjer namenjajo mediji črni kroniki celih 14 odstotkov prostora, medtem ko v Nemčiji le pet odstotkov, s čimer je verjetno povedano vse.
Janez Povše
POGOVOR
Karlo Grgič
Skupna lastnina: večno odprt problem
zakonski osnutek o skupni lastnini še daleč od uveljavitve. Zgodovina tržaških jusarjev je zanimiva tudi zato, ker so v zadnjih desetletjih postali gonilna sila gibanja, ki je postalo prepoznaven dejavnik na vsedržavni ravni.
Pred tridesetimi leti smo na novo ustanovili koordinacijo jusarskih odborov v tržaški pokrajini in jo poimenovali Agrarna skupnost, ki so jo naši predniki ustanovili pred 80 leti. Kraševci smo bili tudi med pobudniki ustanovitve deželne koordinacije, ki združuje 94 srenj od Kanalske doline do občine Dolina. Obenem smo pred petnajstimi leti vzpostavili sodelovanje z univerzo v Trentu, kjer smo obiskovali tečaje in predavanja, na katera so povabili izvedence iz cele Italije: predavali so na temo skupne lastnine, ki jo po Italiji upravljajo za kar 80% jusarji in srenje. V tej sredini smo spoznali, da se tudi drugod po Italiji ukvarjajo s podobnimi problemi, kot se mi na Krasu in na splošno v tržaški pokrajini.
Kakšni so ti problemi?
V glavnem je en sam: občine našim organizacijam nasprotujejo.
Kakšen odnos imajo torej oblasti do pojma skupnega lastništva?
Pojdimo po vrsti. Na univerzi v Trentu smo spoznali in navezali stike s sorodnimi organizacijami. Skupna usoda nas je vodila v prepričanje, da bi potrebovali neki organ, ki bi nas združeval na vsedržavni ravni. Na pobudo deželne koordinacije Purlanije Julijske
krajine je tako nastala vsedržavna konzulta, ki združuje posamezne deželne koordinacije. V obdobju
Foto Kroma
mojega predsedovanja konzulti se je okrog 100 jusarskih odborov združilo v deželi Emiliji Ro-magni, okrog 120 pa v Venetu; podobno se je zgodilo v Laziu in ponovno je zaživela koordinacija v Trentu. Združevalna akcija sedaj še poteka na jugu Italije. Deželni koordinatorji sedijo v upravnem odboru vsedržavne konzulte, na čelu katere se po štirih letih vrsti drug predsednik. Mene je tako nasledil kolega iz Emilije Romagne.
Govor je bil o problemih... Največji problem tiči v nejasnih zakonskih normah, ki zadevajo našo problematiko: ene norme sodijo v zakon izleta 1928 in zadevajo t. i. javno koristenje (uso civico), kar v bistvu pomeni koristenje dobrin na neki drugi last-
nini, ki je lahko privatna ali občinska. Skupna lastnina pa je last staroselcev, avtohtone krajevne skupnosti. Prišleki si pridobijo pravico koristenja dobrin skupne lastnine tako, da se vključijo v tkivo krajevne skupnosti: šele nato skupnost odloči, ali novemu članu ponudi možnost koristenja skupne lastnine ali ne. V Italiji imamo sedaj tri vrste lastnine: privatno, državno in skupno. Ta je najstarejša oblika organiziranosti, saj je krojila usodo ljudi še pred nastopom pokrajin in občin. Dejstvo je v tem, da so na novo osnovana skupna lastništva prišla v spor s krajevnimi javnimi ustanovami, ki so si začele lastiti imetje jusarjev: taka politika je bila najhujša v času fašizma, po drugi svetovni vojni se je isti sistem nadaljeval v nekoliko blažjih oblikah. Odločno nasprotujemo zato zakonu iz leta 1928, v katerem se skriva past.
Katera?
Imetja skupnega lastništva ni mogoče prodati, kar je v občinski lasti pa se lahko. Če je problem drugod po Italiji kolikor toliko rešen, je zadeva pri nas povsem odprta.
Se pravi?
Odnos med pristojnimi javnega koristenja (v bistvu občinami) in predstavniki srenj je težaven. Občine si lastijo pravico upravljanja tega imetja zlasti zato, ker ta lastnina predstavlja finančno podlago, na račun katere lahko občine rešujejo svoje bilance. Prav zato se tudi 'naše' občine nočejo odreči temu zakladu.
/stran 10 Igor Giegoti
Glavni nastopajoči v najlepši sezoni
Orchestra	Teo Teocoli	Eugenio Bennato
Mitteleuropea	& Mario Lavezzi
Provi\c i a pi Rcm \
bstaja pa drugačno I I lastništvo, riniva' gačen način posedovanja, ki je seveda ostal bolj skrit, kajti rimsko pravo (ki istoveti lastnika s posameznikom, op ur.) je s svojim vplivom preželo vso zahodno zgodovino prava. To je vaš način posedovanja, v katerem ni pomemben posameznik, v katerem ni posameznega, individualnega lastnika. V jusih in srenjah je namreč lastnik skupnost. To pa ni katerakoli skupnost, temveč skupnost, ki izhaja iz dolge verige predhodnih skupnosti in ki je dolžna ohraniti za prihodnje rodove to lastnino, gozdove, pašnike, ki so vaša zemlja. V skupnem lastništvu je pomembna skupnost, ki do zemlje goji globoko spoštovanje, ker jo mora ohraniti za otroke in vnuke takšno, kakršno je prejela od očetov in dedov", je povedal Paolo Grossi, ustavni sodnik in izvedenec na področju skupnega lastništva, na občnem zboru Agrarne skupnosti, ki je bila lani v Boljuncu.
Jusi in Srenje v tržaški pokrajini so namreč po zasebnem pravu neprofitne družinske skupnosti, ki jih sestavljajo družinski poglavarji udov (članov) starodavnih naseljencev, ki si sledijo z dedo-
no za pašo, za nabiranje lesa, kot je predvidevalo srednjeveško pravo, ki je veljalo v naših krajih", nam je povedal Karlo Grgič, ki je pred nedavnim sklenil svoj mandat na čelu vsedržavne konzulte za skupno lastnino. Skupna lastnina se po Italiji razteza na površini 2.500.000 hektarov, v deželi FJK pa na površini 75 tisoč hektarov: v tržaški pokrajini je 5 tisoč hektarov skupne lastnine vpi-
sanih v zemljiško knjigo. Poudariti gre tudi, da je državni statistični urad ISTAT vključil v svoj popis tudi skupno lastnino. Vsedržavna koordinacija lahko obenem računa tudi na podporo nekaterih politikov, ki pripadajo vladnim in opozicijskim strankam: kljub temu pa ostaja
vanjem v skladu s tradicijami in uveljavljajo skupno pravico do starodavnega kmetijsko-gozdno-pašniškega imetja in do povezanih ali pozneje kupljenih posesti in uslug.
"Gre za starodavno oziroma najstarejšo obliko zemljiške lastnine Slovencev, a tudi germanskih narodov, ki so jo poznali že v srednjem veku, ko so pravice urejali posebni krajevni zakoniki,
katerih osnova so bili krajevne navade in pravila. Ne gre torej za navadno zasebno ali javno lastnino, temveč za skupno lastnino jusov-srenj in da so člani teh demokratičnih skupnosti njeni zakoniti lastniki, avtohtoni prebivalci. Jusi-Srenje so namreč izkoriščali skupno vaško površi-
Ornella Muti Eleonora	Manuel	Frattini	Balet	Državne	Paolo	Bonacelli
Abbagnato	Opere	Iz	Turčije
Alessandro
Gassman
Ute Lemper
Marco Columbro Ludovico Einaudi
h*
Francois-Joel
Thioflier
Balet Gruzijskega
Narodnega
Gledališča
Tony Hadley
of Spandau Ballet
Zuzzurro & Virginio Gazzolo Gilberto Gil in Tato Russo Gaspare	Jaques	Morelenbaum
GLEDALIŠČE VERDI
SREČANJA Z AVTORJEM
Avditorij v ulici Roma
Vstop prost do zapolnitve razpoložljivih mest Abonenti sezone 2010/2011 Gledališča Verdi v Gorici bodo imeli prednost pri rezervaciji mesta
Med koncem novembra in pomladjo 2011 bodo potekala štiri javna srečanja z uglednimi gosti oz. uglednimi italijanskimi novinarji, kot sta npr. Marcello Veneziani in Lucio Caracciolo. Rdeča nit srečanj bo 150. obletnica združitve Italije. Omenjeno temo bodo obravnavali s kulturnega, zgodovinskega in geopolitičnega vidika.
Občinsko gledališče Giuseppe Verdi v Gorici
Gledališka sezona 2010 /2011
COMUNE DT
GORTZTA
S
PARCO
CULTURALE
GORIZIA
REGI9NE AUTON9MA FRIWLI VeNEZIA giuua
FondazionE
Cassa di Risparmio di Gorizia
|=| CASSA di RISPARMIO EU del FRfULl VENEZIA GIUUA
Predprodaja vstopnic in informacije
Blagajna Občinskega gledališča Giuseppe Verdi Gorica - ulica Garibaldi Zla - tel. št. 0481.383327 od ponedeljka do sobote 9.30-12.30 /16.00-19.30
Za informacije o glavnih nastopajočih v gledališki sezoni in o abonmajih obiščite spletno stran www3.comune.gorizia.it/teatro
Daniele Finzi Pasca
21. oktobra 2010
Kristjani in družba
VRH SV. MIHAELA
Praznično slavje ob obletnici obstoja svetišča
130 svečk vrhovske cerkve
Petnajst mladih-Andrea, Carlotta, Cristina, Elisa, Gregor, Janez, Kristina, Lara, Marina, Marta, Nataša, Peter, Svetlana, Verena in Živa - je v nedeljo, 3. oktobra popoldne, pri svetem Ivanu v Gorici sprejelo potrditev, dar Svetega Duha. Nadškof msgr. Dino De Antoni je birmance in njihove starše ob evangeliju hvaležnega ozdravljenca, ki je Jezusu zaupal in vanj veroval, vprašal, ali Jezusu zaupajo svoje življenje, kajti le On kaže svetlo pot, pot poguma in moči za vsakdanje življenje. Po obredu birme pa je še vsakemu birmancu posebej dal osebne napotke za odgovorno življenje v skupnosti. Sadovi Duha so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, kratkost in samoobvladovanje. Uresničujemo jih, kot rad poudarja župnijski upravitelj Marijan
Markežič, če sočloveku radi prisluhnemo in pomagamo. V tednu pred podelitvijo zakramenta je zato cela župnijska skupnost s pomnoženo vero in vztrajnostjo molila, da bi ti žlahtni darovi v duhovniji zaživeli tudi po mladih, ki so prejeli to milost.
Dvoletno pripravo birmancev je vodila ga. Mirjam Bratina. Večkrat so imeli dneve duhovnosti, tik pred birmo pa tridnevnico na Sveti Gori s sestrami. Uvode v mašne dele, prošnje in zahvale so pripravili birmanci sami, v stranski ladji so peli otroci in mladi ob spremljavi kitar in orgel, na katere je igrala ga. Alenka Radetič, kitariste že nekaj let vodi ga. Tatjana Kosič; vse skupaj pa je potekalo pod vodstvom katehistinje ge. Katerine Ferletič. Na travniku za cerkvijo je za vse navzoče sledil lep praznik.
Vtisi z romanja v Medjugorje
Vzemimo k srcu vsaj en Marijin
nasvet!
Letošnje jesensko romanje v Medjugorje se je začelo 1. oktobra. Kot po navadi so prišli romarji iz različnih krajev, med njimi Slovenci, Italijani, pa tudi Furlani. Dobili so dvojezične pesmarice in med vožjo lepo sodelovali, ko smo molili in peli Marijine pesmi. Iskreno lahko rečem, da smo bili kot ena družina, čeprav je precej romarjev tokrat prvič prišlo z nami.
Ko smo na Goriškem odpotovali iz Rožne Doline, nas je sprejelo mrzlo deževno vreme, vMedjugorju pa smo imeli vse štiri dni jasno in toplo sonce. Romarjev je tam bilo mnogo več kot po navadi; pravijo, da je bilo vsak večer pri večerni maši ter pri češčenju Križanega Jezusa v petek in češčenju Evharističnega Jezusa v soboto vsaj 30 tisoč ljudi. Sprašujem se, zakaj jih je toliko. Odgovor je zelo preprost: današnji človek ne more biti srečen brez Boga. Zato tudi
Mati Božja in naša Mati prihaja iz nebes že več kot 29 let, dokler ji Bog pač dovoli, samo zato, ker smo pozabili na Boga in drvimo v prepad, od koder ni rešitve.
Smo v mesecu oktobru, posvečenem Mariji. Vzemimo k srcu vsaj eno njeno sporočilo, ko nas tako lepo prosi, naj z dušo in srcem molimo vsak dan rožni venec, in tako bomo srečno živeli že na tem svetu, nekoč pa v rajski domovini - v nebesih.
Darko Durdk
krščanski skupnosti. Vsi - "mladi in stari, revni in bogati, zdravi in bolni" - čutimo potrebo, da se srečujemo. "Posredujmo naprej ta zaklad, seveda če v to verjamemo, da bi mladi imeli bolj polno in lepo življenje"!
Po pridigi je g. Bolčina podčrtal, da so predniki "iz vere postavili svetišče. Mi danes želimo pred našim pastirjem, naslednikom apostolov, to vero izpovedati in potrditi".
Odlični cerkveni pevski zbor, ki je mašo oplemenitil z zelo posrečenimi slovenskimi in italijanskimi pesmimi, je po obhajilu svečano odpel Zahvalno pesem, nato pa je do besede prišel tudi g. Viljem Žerjal, ki so ga farani sprejeli z zelo toplim aplavzom. "Vsako delo zahteva tmd, pa tudi denar". Zato se je vaščanom zahvalil za vse darove, ki so jih v letih redno dajali za domačo cerkev; posebno tistim, "ki so malo imeli in veliko dali". "Naj vam Bog poplača"! Priložnost je izkoristil, da je voščil nadškofu, ki se te dni spominja 50-letnice mašništva. Blagoslovu je v cerkvi sledil krajši, a primeren kulturni spored. Prisotne - med katerimi so bili tudi županja sovodenjske občine Alenka Florenin, predsednica ZSKP Franka Padovan in predsednik SSO Drago Štoka - je pozdravil Ivo Cotič, ki se je tudi imensko spomnil vrhovskih župnikov. Karen Ulian pa je prebrala misli domačinke Dodane Devetak o cerkvi, ki "130 let trdno stoji v objemu hiš in tiho spremlja potek življenja na vasi". Bila je "vedno
Černičem igral tudi na orff instrumente. Nato je pod vodstvom Mateje Černič s štirimi sakralnimi biseri - enega je na klavir spremljala Beatrice Zonta - zablestela Vokalna skupina Bodeča neža. Ker pa je praznik lepši, če so zraven prijatelji, je dodal Cotič, ki je povezoval program, so povabili tudi MePZ Hrast iz Doberdoba, ki je z dirigentom Hilarijem Lavrenčičem še enkrat dokazal svoje izjemne kakovosti.
Cotič se je ob koncu zahvalil vsem, ki skrbijo, da je Božji hram vedno čist, urejen, domač in okrašen s cvetjem. Zahvalil se je Ludviku Devetaku, ki skrbi za zvonove in luči, Sari Devetak za vodenje zbora. V imenu župnij-
ske skupnosti je izročil nadškofu dar v zahvalo za priosotnost in voščilo za njegov jubilej. Res lepo je zaokrožil večer, ko je povedal, da je cerkev sv. Lovrenca lep in domač kraj, kjer se srečujejo družine, kjer otroci odkrivajo skrivnost in lepoto vere, kjer so bili farani krščeni in še krščujejo otroke, kjer so se mnogi poročili, pa tudi kjer so pospremili drage svojce k zadnjemu počitku. To je kraj praznovanj in žalovanj, veselja in žalosti, "ki nas povezuje v eno družino". Zato so Vrhovci na svojo cerkev ponosni.
Praznik se je nadaljeval v Lokan-di Devetak ob obloženih mizah, ki so jih pripravlile gostoljubne gospodinje. / DD
V ponedeljek, 18. oktobra, je bilo na Vrhu Sv. Mihaela pravo ljudsko slavje. Prosvetno društvo, ki nosi ime po kraški vasi, in župnijski pastoralni svet Gabrje-Vrh sta z bogatim večerom praznično obeležila 130-letnico domače cerkve sv. Lovrenca.
Slovesno večerno mašo je daro-
namreč potrebujemo kraj, kjer se čutimo kot Božja družina. Tisti, ki so cerkev zgradili, "so bili daljnovidni, so pomislil tudi na nas". Vedeli so, da bodo naslednji rodovi tu našli zaklad vere. "Sam Bog se veseli, ko nas tu vidi združene". Kot v nekdanjih patriarhalnih družinah, kjer so okrog očeta zbrani sinovi z družina-
val goriški nadškof msgr. Dino De Antoni ob dekanu g. Karlu Bolčini in dolgoletnem župniku Viljemu Žerjalu. V homiliji je nadškof povedal, da je 130 let v očeh otroka ogromno, v naravi malo, za tistega, ki jih dočaka 100, pa kar precej. Vprašal se je, zakaj so ljudje v tako majhni vasi čutili potrebo po svoji cerkvi. In vendar so jo zgradili in postavili kot "izraz vere, ki je za vas postala tudi izraz vaše identitete". V tem prostoru, posvečenem Bogu, se ljudje že 130 let zbirajo, da bi skupaj molili, razmišljali in peli. "To je prostor za vse", za malčke, "ki so me danes debelo gledali in so morda mislili, da sem sv. Miklavž, pa do zrelih odraslih, ki se zavedajo, da shajanja v tem kraju presegajo navadna medčloveška srečanja". Vsi
mi in vnuki in si pripovedujejo družinske zgodbe. "Tudi mi smo danes zbrani ob Očetu, da si pripovedujemo zgodbo našega odrešenja". To je kraj, "kjer se obračamo k Njemu, pa tudi poslušamo, kaj nam hoče spregovoriti". Msgr. De Antoni je nato prisotnim staršem in vzgojiteljem postavil ključno vprašanje: "Ali vemjete, da je evangelij kot zaklad vreden, da ga posredujete novim rodovom? Če verujete, se ne moremo izogniti nuji, da ga oznanjamo" . Pred leti je bila to glavna naloga župnikov; ko jih je v sedanjem času vedno manj, moramo to nalogo vneto opravljati prav vsi kristjani. Nadškof se je nato obrnil na mlajše in jih pozval, naj prisluhnejo Bogu, ali jih morda ne kliče, da bi stopili v službo
tu in se z nami veselila in žalostila". Njena vrata so bila in so vedno odprta. Dan za dnem tiho vabi. "Hvaležni smo, da obstajaš, in voščimo ti 'še na mnoga leta’".
Ker sta glasba in petje, kot je povedal Cotič, zvesti spremljevalki vaškega kulturnega delovanja, ki se prepleta z verskim, so nato v prezbiteriju zapeli kar trije zborovski sestavi. Prvi je odpel dve pesmici Otroški pevski zbor Vrh Sv. Mihaela pod taktirko Karen Ulian in ob klavirski spremljavi Nike Cotič; na violino je zaigral Simon Cotič, ki je skupno z Danielom
Kot korenine držijo drevo trdno zasajeno v zemljo, tako dajejo temelji hiši trajno stabilnost. Po veri smo utemeljeni v Kristusu (prim. Kol 2,7), kot je hiša zgrajena na temeljih. Zgodovina Cerkve beleži številne primere svetnikov, ki so svoje življenje zgradili na Božji Besedi. Prvi izmed njih je Abraham. Naš oče po veri je ubogal Boga, ki je zahteval, naj zapusti očetovo hišo in se poda v tujo deželo. "Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil Božji prijatelj" (Jak 2,23). Biti utemeljeni v Kristusu pomeni konkretno odgovoriti na Božji klic; zaupati Vanj in v uresničevanje njegove Besede.
Sam Jezus opominja svoje učence: "Kaj me kličete: 'Gospod, Gospod" ' in ne delate tega, kar pravim ? " (Lk 6,46). In s pomočjo podobe gradnje hiše dodaja: "Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih uresničuje; podoben je človeku, ki je zidal hišo, globoko kopal in postavil temelj na skalo. Ko je nastala povodenj, se je vodovje ulilo proti tej hiši, a je ni moglo omajati, ker je bila trdno sezidana" (Lk 6,47-48).
Dragi prijatelji, gradite svojo hišo na skali, podobno kot človek, ki je 'globoko kopal'. Skušajte tudi sami vsak dan slediti Kristusovi besedi. Doživljaj-
te ga kot pravega Prijatelja, s katerim je dobro deliti pot vašega življenja. Z njim ob strani se boste lahko pogumno in z upanjem soočili s problemi, pa tudi z razočaranji in porazi. Nenehno se srečujete s predlogi za lažjo pot, toda sami opažate, da so ti predlogi varljivi, saj vam ne prinašajo vedrine in veselja. Samo Božja Beseda vam kaže pristno pot, samo vera, ki nam je bila posredovana, je luč, ki razsvetljuje pot. Hvaležno sprejmite ta duhovni dar, ki ste ga prejeli od svojih družin, in si prizadevajte, da se boste odgovorno odzvali na Božji klic ter postali odrasle osebe v veri. Ne verjemite tistim, ki vam pravijo, da ne potrebujete drugih
za izgradnjo svojega življenja! Nasprotno, naslonite se na vero svojih dragih, na vero Cerkve in se zahvalite Gospodu, da ste jo prejeli in ponotranjili!
rega je bilo vzeto to vabilo, je sv. Pavel napisal zato, da bi odgovoril na natančno določeno potrebo kristjanov v Kolosih. Njihovo skupnost so namreč
Poslanica papeža BenediktaXVI. za 26. svetovni dan mladih (3)
"Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri" (Kol 2,7)
3. Trdni v veri	ogrožale določene kulturne
Bodite "ukoreninjeni in sezida-	težnje tistega časa. Naše kulturni v Kiistusu ter utrjeni v veri"	ne okoliščine, dragi mladi, so v
(prim. Kol 2,7). Pismo, izkate-	mnogih ozirih podobne oko-
liščinah v takratnih Kolosih. Danes želi močan laicistični miselni tok izriniti Boga iz življenja posameznikov in dmžbe ter skuša ustvariti 'raj' brez Njega. Toda izkušnja uči, da svet brez Boga postane 'pekel', kjer prevladujejo sebičnost, spori v družinah, sovraštvo med ljudmi in narodi, pomanjkanje ljubezni in upanja. Nasprotno pa tam, kjer ljudje in narodi sprejmejo Boga, ga častijo v resnici in poslušajo njegov glas, konkretno nastaja civilizacija ljubezni, kjer se spoštuje vsak človek v njegovem dostojanstvu in raste občestvo, ki rojeva svoj sad. So pa tudi kristjani, ki se pustijo zapeljati laicistični miselnosti ali pa jih pritegnejo religiozni tokovi, ki jih vodijo stran od vere v Jezusa Kristusa. Spet drugi, ki se ne pridružijo tem pobudam, so preprosto pustili, da se je njihova vera ohladila, kar ima neizogibno negativne posledice na moralnem področju.
Kristi ani in družba
21. oktobra 2010
G. Mirko Butkovič
"Treba je znova in znova povezovati vero z izročilom in novimi izzivi"
NAŠI DUHOVNIKI 0 LETU DUHOVNIŠTVA
Stopili smo še do enega izmed naših mlajših duhovnikov, ki nam je povedal, kako je doživljal leto duhovništva. G.	Mirko
Butkovič je po rodu iz Tržiča, v mašnika je bil posvečen junija 2009. Trenutno je v službi v Krminu s posebno oskrbo Slovencev v Krminu. Zahvaljujemo se mu za prijaznost in razpoložljivost.
Kako ste doživljali leto duhovništva? Kako ga ocenjujete in kakšne sadove je po vašem mnenju prineslo?
Zame je bila posebna milost, ker sem bil posvečen v duhovnika prav v letu duhovništva. Poleg tega sem bil še posebno zadovoljen, ker me je škofija maja letos poslala v Rim, da sem lahko v živo prisostvoval sklepu duhovniškega leta. Vrstila so se izredno zanimiva srečanja s svetim očetom, ki so duhovnikom in laikom pomagala globlje dojeti lik in poslanstvo duhovnika. Mislim, da je bil prav to cilj tega leta: razjasniti podobo in značilnosti duhovnika. V zadnjih desetletjih je podoba duhovnika doživljala globoko krizo. Danes nam je bolj jasno, kdo je duhovnik. Ostane nam pa še veliko vprašanj, predvsem pragmatičnih: kako prilagoditi pastoralo novim okoliščinam. Duhovniško leto je bilo neke vrste vzpodbuda, potrebna za tako zahtevno poslanstvo. Najlepša izkušnja je bila, ko nas je bilo pri
Svetem Petru okrog 15.000 duhovnikov; imeli smo češčenje Najsvetejšega in sveto mašo skupaj s papežem. Velika obogatitev je bila tudi vzpostaviti stike z duhovniki s celega sveta.
Duhovniki so velik dar ne le za Cerkev, temveč za vse človeštvo, je povedal sveti oče Benedikt XVI.
Sv. Janez Vianney je takole razmišljal:
Dober duhovnik je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko podari neki župniji, in eden najdragocenejših darov Božjega usmiljenja". Duhovnik je torej nujna osebnost v vsaki župniji, v vsaki vasi. Duhovnik kot Jezusov učenec omogoča oznanjevanje evangelija in spodbuja laike k poslanstvu evan-gelizacije. Duhovnik omogoča tudi Jezusovo prisotnost na zemlji in njegovo zveličavno delovanje v zakramentih. Pomembno je, da duhovnik udejanja evangelij v okolju, kamor je poslan. Treba je znova in znova povezovati vero z izročilom in novimi izzivi. Pri nas je versko izročilo tesno povezano z narodno zavestjo, zato se mi zdi pomembno, da še naprej in vedno bolj zavzeto gojimo naše lepo krščansko in slovesko izročilo. Vera ne
sme ostati nekaj oddaljenega od vsakdanjega življenja, potreben je stik in prodiranje v kulturo. Vera se mora utelešati na kulturnih področjih. Kako lepo je, ko se ob kakem prazniku evharistična daritev nadaljuje pri cerkvi s skupnim praznovanjem in lepim petjem! Takrat res občutimo,	da nas	vera
resnično povezuje.
Kot glasbenik se posebno zavzemam za razvoj cerkvene glasbe. Danes je potrebno novo razmišljanje o dragoceni vlogi glasbe pri bogoslužju. Pri nas Slovencih je stanje precej
pozitivno, na splošno pa gre za odstop od lepote,	kateremu
sledijo tudi pastoralne posledice. Potrebujemo predvsem novo ustvarjalnost in iskanje lepote. Lepota nam lahko razodeva	skrivnost
učlovečenega Boga in je mogoče pravi ključ, ki lahko odpre srce današnjega človeka za nebeške stvari, za izkušnjo Boga.
V tem letu je papež tudi večkrat poudaril, da je duhovnik v prvi vrsti služabnik. Duhovnik kot delivec Božjih skrivnosti nastopa v	osebi
Jezusa Kristusa. Kristus pa ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28). Duhovniki morajo tako kot Kristus opravljati	svoje
poslanstvo služenja in darovanja. Služiti morajo kot dobri pastir. To služenje seveda je treba pravilno razumeti. Gre za dostojanstveno služenje, za uresničitev svojega življenja v popolnem darovanju in predanosti Bogu in ljudem. V čem vidite "lepoto duhovništva"?
Vedno sem občudoval duhovniško poslanstvo, ki je v tem, da razodeva ljudem Božjo navzočnost med nami, da nam je Bog vedno blizu, tu-
di če smo od vseh zapuščeni. Bog je vedno prisoten v svoji Cerkvi, v duhovnikih, v naših bratih, v zakramentih, posebno v Evharistiji. Duhovniki oznanjajo in omogočajo po vsej zemlji to Božjo prisotnost. Kako lepa je Jezusova obljuba: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt 28, 20), ki sem jo izbral za novo-mašniško geslo. V teh besedah vidim posebno Jezusovo navzočnost v Evharistiji, ki mora biti v središču duhovniškega življenja. Duhovnik mora živeti te navzočnosti, da lahko potem sam nahrani ljudi z oznanjevanjem Božje ljubezni. Za vernike je nadvse vzpodbudno videti duhovnika, ki ljubi in časti Jezusa v Evharistiji ter z globoko vero in pobožnostjo daruje sveto mašo. Celo duhovnikovo življenje mora postati Evharistija, kar pomeni živeti v molitvi in darovanju samega sebe.
Kaj vam pomeni lik arškega župnika?
Arški župnik je vodnik, ki nam pomaga dojeti pomembnost in lepoto duhovniškega služenja. Duhovnik ni uradnik, ki mora opravljati določene	funkcije.
Duhovništvo je zakrament: preprost in omejen človek postane orodje, s katerim se Bog razodeva in deluje za naše zveličanje. Zato so seveda potrebne razne lastnosti in sposobnosti, a predvsem pripravljenost se popolnoma prepustiti Božji previdnosti. Kaj pa edinost med duhovniki in laiki?
Med laiki in duhovniki mora biti tesno sodelovanje, saj imamo vsi skupen cilj. Naj uporabim prispodobo: veliko časa sem se ukvarjal s čebelarstvom in veliko sem se naučil od teh zanimivih živali. Vsaka čebela ne živi sama zase, ampak si vztrajno prizadeva za uresničitev skupne blaginje. Žrtvuje celo svoje življenje za čebeljo družino. Prav tako smo tudi mi vsi poklicani, da živimo in se žrtvujemo za skupni cilj, za večno srečo v nebesih in že tukaj na zemlji.
Na koncu bi rad povedal vsem vernikom: molite za nas duhovnike in predvsem izprosite od Božjega Srca novih delavcev, novih dobrih pastirjev, ki bodo še naprej omogočali Božjo navzočnost po naših župnijah! / DD
Kratke
Oglej: zlata maša goriškega nadškofa
Goriški nadškof msgr, Dino De Antoni bo v nedeljo, 24. oktobra, ob 16. uri v oglejski baziliki daroval zlato mašo ob 50-1 etn i c i mašniškega posvečenja. Nadškofija Gorica toplo vabi župnijske skupnosti!
Karitas je obeležila svetovni dan boja proti revščini
Mednarodni dan boja proti revščini je v nedeljo, 17. oktobra 2010, obeležila tudi Caritas Europa, ki je župnije in druge skupnosti pozvala k bogoslužju in molitvi za žrtve revščine ter v ta namen pripravila tudi nabor posebnih prošenj za vse potrebe. Praznovanje mednarodnega dneva sega v leto 1987, ko seje 17. oktobra na Trocaderu v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija o človekovih pravicah, zbralo več kot 100.000 ljudi, da bi počastili žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. Od takrat se 17. oktobra na istem kraju vsako leto zberejo ljudje iz vseh okolij, prepričanj in družbenega porekla, da izrazijo solidarnost z revnimi in obnovijo svoje zaveze.
Generalna skupščina ZN je 22. decembra 1992 razglasila 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini in pozvala vse države na svetu, naj ta dan namenijo različnim dejavnostim za ozaveščanje javnosti o problemu revščine in pomanjkanja. Mednarodni dan opozarja na nujnost podpore ljudem, ki živijo v revščini. Ponuditi jim je treba priložnost, da sami javno izrazijo svoje pomisleke in predloge, saj so pravzaprav oni prvi, ki se borijo proti revščini. Z njimi je treba sodelovati in jim omogočiti, da uporabijo vse svoje moči, znanje in izkušnje v prizadevanju za izkoreninjenje revščine.
Leto 2010, ki gaje Evropska unija izbrala za Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, nas vse sooča z odgovornostjo v
boju proti revščini v Evropi, ki je tako močno pritisnila tudi zaradi učinkov svetovne gospodarske krize. Poleg tega so se v zadnjem času na najrevnejše zgrnile tudi številne naravne in druge nesreče. Karitas pri iskanju rešitev želi biti ustvarjalna, vztrajna in potrpežljiva v delu za ljudi in z ljudmi v stiski ter glasna pri opozarjanju na družbene krivice. Ljudem, ki jim služi v bratski ljubezni, kaže usmiljeno obličje Boga in bratski objem Kristusove Cerkve. Brani dostojanstvo vsakega človeka, ki ga tudi najbolj skrajna revščina ne more zmanjšati. Iz navdiha vere služi resnici in napreduje v krščanski dobrodelnosti in solidarnosti.
Misijonska nedelja
Katoliška Cerkev bo v nedeljo, 24. oktobra, praznovala misijonsko nedeljo. Papež Benedikt XVI. je za letošnjo misijonsko nedeljo napisal poslanico z naslovom “Graditev cerkvenega občestva je ključnega pomena za misijonsko delovanje”, kije bila prevedena tudi v slovenski jezik.
5. september, prva nedelja v mesecu, Pri Mariji v Strunjanu
Naš čas je beden čas, ker je pozabil na Boga
največji smrtni sovražnik"!
Boli me, ker živimo v času, ki ne čuti več skupnosti, in žal smem trditi, da me je močno razočarala naša slovenska stvarnost, da ne rečem pohujšala, ker vidim, kakšni reveži smo Slovenci, saj ob osamosvojitvi in po letu 1991 nismo znali v nikakršnem plemenitem smislu uporabiti neznosne svobode, ki je nastala s padcem socializma.
Tako imenovana globalizacija, ki ji pravim satanizacija, mi povzroča skrbi. Ponavljam s psihiatrom Jožetom Magličem, da nas je globalizacija našla popolnoma nepripavljene in nas je potegnila v svoj peklenski ris. Ne pustimo se spet podrediti novim fevdalcem, ki poskušajo cel svet podjarmiti s tem, da bi kupoval njihove izdelke, ki jih pravzaprav sami bolje naredimo. Sicer pa
lahko svarim z Erichom Frommom, ki ugotavlja, da je pravzprav svoboda človeku odveč in da je povprečen človek rad podrejen komurkoli, samo da živi udobno in da ni odgovoren za samega sebe. Bog je človeku očitno dal preveč, ko mu je dal prosto voljo in svojo bogopodob-nost.
Oprostite, dragi bralci, če me še prenašate. Ko je človek poškodovan, ga po navadi le redki občutijo za poškodovanega človeka, ker se težko ali se noče soočiti s stisko, s kaosom in težavami. Človeška narava je pač taka, da rada uživa, čeprav se s tem pogublja, kot da bi nosila križ.
Križ pa je za vernika čast, za pogana pa brezumnost, ugotavlja sv. Pavel. Začnimo torej ceniti križ, ne govorimo, da težav ni, kot uči New Age... Torej, da končam. Vztrajam pri trditvi, da je alkoholizem naš slovenski družbeni bič, naša velika družbena sramota. Začnimo se soočati s temi problemi in si priznati, da je od alkohola več škode kot koristi. Mislimo dolgoročno in moralno odgovorno!, ker je življenje predvsem nošnja križa in neka normalnost, neka permanentna kreacija vveselem stanju, nedolžnosti duha, ne pa v naivnosti. Ne padimo v poceni ogabne klice uživanja, ker je to pogansko, to je nečisto. Bežimo pred tem. Trudimo se, da bomo začeli ceniti Kristusove besede in črpati iz evangelijev ter da bomo zavrgli vso ostalo šaro, ker drugače pademo v kulturo smrti. Polnost bivanja v naročju Strunjanske Matere Božje vsem želi Vaš brat Pavle Bračko, atoški popotnik in romar
Včeraj sem peš ob obali prišel semkaj, iz Kopra do Pirana, bil prisoten na koncertu klasične glasbe v križnem hodniku minoritskega samostana sv. Frančiška, prespal v njihovem samostanu, danes pa sem z barko priromal v Strunjan k Materi Božji od prikazovanja (15. avgusta 2015 bo 500-let-nica prikazovanja).
Tu sem in se ukvarjam z mislijo o tem, kdo v današnjem svetu še verjame v živo prisotnost Boga in nadnaravnega sveta?! Na misel mi prihaja Martin Heidegger, ki toži, ko ugotavlja “naš čas je beden čas, ker je pozabil ali opustil Sveto in Boga". Ko potem hodim peš od tukajšnje cerkve Marijinega prikazovanja preko zaliva Svetega Križa v samoti morske obale, mi dušo muči velika teža, zadušljiva teža družbe, družbe, ki mi onemogoča, da bi polno zaživel ljubezen do Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Grozljivo mi je sploh živeti in delovati v tem okolju, v tej državi, ki je v moralnem razsulu. Ta model civilizacije, ki se mi vsiljuje, me duši, ker je razčlovečujoč, avtodestruktiven, neznosen. Kako stopiti iz tega peklenskega risa in zaživeti avtentično, ko smo žal vsi več ali manj žrtve te zlovešče peklenske civilizacije?! Materialno požira duhovno. Poln vamp pa je smrt duha! Posvetnost mi je tuja, zgrožen sem nad vso to strašno brezumnostjo, ki veje iz ljudi, nad
praznino, brezbrižnostjo, ljudje se čutijo ujetnike - sužnje tega zadušljivega načina življenja, ne morejo pa stopiti iz začaranega kroga te ogabne ležerne užitkaželjnosti.
"Puščava se veča, gorje tistim, ki gojijo puščavo", da navedem misel svojega dragega trpinskega soprijatelja Nietzscheja. Še vedno se borim, gotovo do konca življenja, z razjedami v možganih, ki mi jih je zadal 'kralj alkohol'. Demon, zapeljivi duh. Še vedno imam bitke z njim in proti njemu. Spominjam se slavnega župnika Antona Merku-na, ki je bil eden od imenitnih borcev iz začetka 20. stoletja, zlate dobe protialkholnega gibanja na Slovenskem, ki je na abstinentnih zborovanjih grmel z gesli, kot so: "Alkohol je pošast! Alkohol je slepar! Alkohol je naš
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Ob praznovanju 120-letnice rojstva in 40-letnice smrti Franceta Bevka
V četrtek, 21. oktobra 2010, ob 18. uri, bo v Kulturnem domu v Gorici na večeru tradicionalnih srečanj z avtorji in ob praznovanju 120-letnice rojstva in 40-letnice smrti pisatelja Franceta Bevka predstavitev knjige Osapski navihanec avtorja Jamesa F. Hendryja. Knjigo bo predstavil prevajalec Rajko Slokar iz Nove Gorice; sodelovala bosta tudi član SPDG Vlado Klemše in direktor založbe Educa Štefan Krapše. Večer prirejata Kulturni dom v Gorici in Slovensko planinsko društvo - Gorica s sodelovanjem ZSKD in SKGZ.
Planinska družabnost v Števerjanu
Pri Slovenskem planinskem društvu ne skrbijo samo za prirejanje planinskih izletov, za smučanje in niz drugih rekreativnih dejavnosti. Pozornost namenjajo tudi dejavnostim, ki bi jim s preprosto besedo lahko rekli druženje. V nedeljo, 24. t. m., vabijo na srečanje ob kostanju in sladki rebuli na domačiji pri Štekarju v Števerjanu.
Prireditev bo od 12. ure do mraka. Kdor želi prijetno popoldne dopolniti še s koristnim, za zdravje namreč, se lahko pridruži pohodnikom, ki se bodo na cilj namenili peš izpred športne hale v Podgori. Za ljubitelje gorskega kolesarjenja pa pri društvu pripravljajo tudi vožnjo z gorskimi kolesi po Brdih (predvidena proga je dolga okrog 35 km). Zbor pohodnikov in kolesarjev bo pred športno halo ob 9.45, start pa ob 10. uri.
Za logistične zadeve - vrnitev iz Števerjana na izhodiščno točko -mora vsak udeleženec poskrbeti sam.
Carlo Mucci in Marjeta Humar na srečanju z avtorjem v Kulturnem domu
V sredo, 27. oktobra 2010, ob 18. uri, bo v Kulturnem domu v Gorici na srečanju z avtorjem predstavitev slovarja Carla Muccija in Marjete Humar Slovensko - italijanski in italijansko - slovenski slovar elektronike, elektrotehnike in telekomunikacij / Dizionario sloveno - italiano e italiano - sloveno di elettronica, elettrotecnica etelecomunicazioni”.
Večer prirejajo Kulturni dom v Gorici, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU iz Ljubljane, založba Mladika iz Trsta in kulturno društvo Jadro iz Laškega.
Posnemanja vredno / Dvojezično poslovanje zavoda ENPALS v Bocnu
Dnevnik Dolomiten poroča (vštevilki z datumom 9. in 10. oktober), daje bil med deželo Južno Tirolsko in zavodom ENPALS (Zavod za socialno zavarovanje samostojnih umetnikov in poklicnih športnikov) dosežen sporazum o dvojezičnem poslovanju. Sporazum - pogovori so trajali kar dolgo - predvideva, da bo zavod nudil popolno dvojezično poslovanje, in to z uvajanjem formularjev, nudenjem informacij, rednim obveščanjem preko okrožnic. Nemščina bo imela enakopravno mesto tudi na spletni strani, kjer so že dosegljivi tudi prvi obrazci v nemščini (www. enpals. it). Za prevajanje bo poskrbel Deželni zavod za izobraževanje. Dogovor so predstavili na novinarski konferenci, ki so se je udeležili poleg deželnega glavarja Luisa Durnvvalderja najvišji predstavniki zavoda ENPALS in Deželnega zavoda za izobraževanje.
To je zgled, ki bi ga morali vsekakor posnemati tudi v tukajšnji stvarnosti.
Sestre Zavoda Svete Družine praznujejo
Zahvalile se bodo Bogu in vsem dobrotnikom ob stoti obletnici svojega delovanja v Gorici z zahvalno sveto mašo, ki jo bo daroval goriški nadškof msgr. Dino De Antoni v soboto, 30. oktobra, ob 15.30, v kapeli Zavoda Sv. Družine.
SCGV E. Komel, Ars Atelier, ZSKP
Z opero so se predstavili gojenci Aleksandra Švaba
Kot znano, bo v letošnjem šolskem letu Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice ponudil študij solopetja pod izkušenim vodstvom opernega pevca Aleksandra Švaba, ki je začel svojo pevsko pot v 90. letih in jo utrdil z nastopi na mednarodnih odrih, tudi v prestižni milanski Scali pod taktirko slavnega dirigenta Riccarda Mutija, sedaj pa svoj čas poleg koncertne dejavnosti namenja tudi pedagoškemu delu. V Križu pri Trstu dve leti vodi Mednarodno operno akademijo, ki jo obiskuje okrog 50 mladih in manj mladih pevcev z različnih koncev sveta. V teh letih so pod Švabovim vodstvom postavili na oder že nekaj opernih del, med temi tudi opero Gianni Schicchi italijanskega skladatelja Giacoma Puccinija. Prav z njo so pevci bili v gosteh v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v torek, 12. oktobra, da bi svoje učne dosežke
predstavili goriški publiki in vzbudili v drugih obetavnih pevcih željo po gojenju tovrstnega petja, ki je nedvomno zelo zah-
tevno in terja veliko truda, vztrajnosti in ne nazadnje dobrih pljuč in solidnega glasu.
V uvodnem delu so pevci, tenorist Claudio Minardi in sopranistki Silvia Di Falco ter Eleonora Marziali, ne prav množični publiki, odpeli nekaj znanih ope-
retnih arij Franza Leharja ob klavirski spremljavi Desire' Broggi. Štirinajst gojencev kriške akademije, med katerimi je bil Slove-
nec Goran Ruzzier, ki se je dobro izkazal tudi v igralski medigri, je odpelo Puccinijevo opero v enem dejanju Gianni Schicchi. Njen protagonist, naslovni junak, z zvijačo spremeni oporoko umrlega bogataša Bousa Dona-tija, ki je vse imetje zapustil me-
nihom, v prid svoji hčerki Lau-retti, zaročenki Bousovega nečaka. Pevci so pod vodstvom Aleksandra Švaba in ob klavirski spremljavi Paola Troiana pokazali svoje pevsko znanje, ki se je pri nekaterih izkazalo kot kar solidno ob polnih, lepo izoblikovanih glasovih, ki so se dobro "spopadli" s Puccinijevo glasbo in dokazali, da jim tudi višje lege ne ustvarjajo preglavic. Opera zahteva seveda tudi dramsko igro izvajalcev, ki se pač morajo primerno znajti na odrskem prizorišču, kar seveda ni lahko, ker morajo večji del energije in koncentriranosti nameniti petju. Nekateri so se v tem kar znašli, saj so z gestikulacijo in mimiko skušali razgibati dogajanje; v tej operi so namreč številni trenutki, primerni za gledališko nadgradnjo, ki bi sicer prišla do izraza le ob domišljenem, solidnem režijskem vodstvu. Občinstvo je vsekakor, čeprav z mešanimi vtisi, nagradilo trud pevcev in hvalevredno delo Aleksandra Švaba s toplim ploskanjem, ki naj bo izvajalcem tudi spodbuda za nadaljnje izpopolnjevanje v tej zahtevni pevski zvrsti, h kateri mora vsakdo pristopiti disciplinirano in v vsesplošno dobri kondiciji.
Iva Koišič
Foto DPD
DRUŠTVI SKRD JADRO in SKRŠD TRŽIČ vabita na predstavitev knjig
BENEŠKA SLOVENIJA IN NJENI ČEDERMACI
PRIMORSKE PESMI RODOLJUBJA
Prisotna bo avtorica dr. Mira Cencič petek, 22. oktobra 2010, ob 20. uri, novi ronski Avditorij (poleg Ville Vicentini Miniussi)
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
JAVNI RAZPIS
PRIZNANJE KAZIMIR HUMAR
1) Zveza slovenske katoliške posvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov podeljujejo priznanje društvom in organizacijam ali posameznikom na osnovi utemeljitve predlagateljev in po presoji organizacij, ki priznanje podeljujejo.
2) Predloge za priznanje zbira Zveza slovenske katoliške prosvete na podlagi javnega razpisa.
3) Priznanje se praviloma podeli za ustvarjalne dosežke, za pomemben prispevek k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, za publicistično delo in za izjemne dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju.
4) Priznanje lahko prejmejo tisti, ki delujejo v goriškem prostoru.
5) Predloge za priznanje je treba oddati do 31. decembra 2010 na naslov: Zveza slovenske katoliške prosvete - 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra, 85, s pripisom na ovojnico: “Predlog za priznanje”.
V Slovenskem višješolskem središču
Literarno srečanje z Miroslavom Košuto
Pesnik Miroslav Košuta je bil v soboto, 16. oktobra, gost v slovenskem višješolskem središču v Gorici. Najprej se je srečal z dijaki V. klasične gimnazije liceja Gregorčič-Trubar, nato pa še v šolskem avditoriju s širšim občinstvom, in sicer z dijaki in dijakinjami trienija licejskega pola Gregorčič-Trubar ter petih razredov poklicnih in tehničnih šol Cankar-Vega-Zois.
Pogovor s pesnikom je vodil profesor Primož Sturman, ki je v začetku nanizal nekaj iztočnic, ki so zaznamovale Košutovo življenje, od njegove mladosti v Križu na tržaškem Krasu, študija v Ljubljani in dela v kulturni redakciji slovenskega radia ter dolgih let, ki jih je preživel v tržaškem gledališču. Miroslav Košuta je v svojih spominih iz otroškega časa podčrtal predvsem dejstvo, da je bil Križ sicer politično vedno levo usmerjena vas, da pa se je domači župnik Andrej Furlan vselej znal vživeti v vaško skupnost, ki je v medsebojnem so-
delovanju enotno utripala, predvsem v težkih fašističnih časih. Miroslav Košuta, ki ga je literarni kritik in zgodovinar Miran Košuta definiral kot Orfeja starejše generacije slovenskih ustvarjalcev iz Italije, se je pesniško začel oblikovati ob branju slovenskih moder-
nistov, predvsem Murna in Ketteja, pa tudi Gregorčiča in Kosovela. Njegova sicer malce starejša literarna sopotnika sta Ciril Zlobec in Tone Pavček, ki ju Košuta
ima še danes za velika prijatelja. Od tujih avtorjev, ki so mu bili za zgled, je Košuta omenil italijanskega intelektualca Pier Paola Pa-solinija in čilskega lirskega pesnika Pabla Nerudo. V času svojega dela na ljubljanskem radiu se je Košuta najbolj živo spominjal želje, da bi se čim prej vrnil v Trst in nadaljeval s kulturnim delom med Slovenci v Italiji. Nekaj let je pri Založništvu tržaškega tiska urejal revijo Dan, spomnil pa se je tudi drugih literarnih revij, denimo Sidra in Jadra ter Zaliva, ki se je rodil kot zamisel Borisa Pahorja in na straneh katerega je v začetku sodelovalo precej pomembnih literarnih imen. Košuta se je vseskozi navezoval tudi na Alojza Rebulo, s katerim in seveda z zgoraj že omenjenim Pahorjem po mnenju mnogih literarnih zgodovinarjev tvori "trojico” starejše generacije slovenske ustvarjalnosti v Italiji. Še danes mu pesniško in literarno ustvarjanje pomenita predvsem izpovedovanje lastnih čustev odraslim, mladini in otrokom.
Košuta je spregovoril tudi o svojem gledališkem delu, ko je bil petindvajset let na čelu ene od pomembnejših ustanov naše narodnostne skupnosti. Ob tem se je Košuta obregnil predvsem ob zadržanje obeh krovnih organizacij,
ki ga v trinajstih letih, odkar je stopil v pokoj, nista še povabili niti na najmanjši sestanek, kaj šele k sodelovanju.
Mladim poslušalcem je pesnik ob koncu svojega pogovora s prof. Sturmanom namenil popotnico v slogu Horacovih verzov "Carpe diem" ter jim priporočil, naj znajo na pravilen način uživati in vrednotiti vsak trenutek lastnega življenja.
Z
%
s
M
URARNA ZLATARNA
ŠULIGOJ
Gorica, ulica Carducci 49
Tel. 0481.535657 - www.suligoj.com
VZEMITE Sl ČAS!
30% popusta za vse ure, Longines na zalogi ter posebne ugodnosti za vse ostale znamke
LONGINES
LORENZ
CITIZEN CASIO,
r "if.ir 1’ -" .!.
AŠZ 0LYMPIA
| Športna gimnastika
Začeli so se redni treningi
Meseca oktobra so se v telovadnici AŠZ 01ym-pia po poletnem premoru ponovno pričeli redni treningi športne in športno ritmične gimnastike za sezono 2010/11.
V gimnastični skupini je že več kot 20 vpisanih dečkov, prav isto število je tudi deklic ritmičark. Vsi trenirajo dvakrat tedensko (v ponedeljek in četrtek), razdeljeni v dve starostni skupini - od 5. do 7. leta in od 8. leta dalje. Prva skupina trenira od 16. do 17. ure, druga pa od 17. do 18. ure.
Vsi se prav pridno pripravljajo na prva telovadna srečanja in nastope. V kratkem bodo namreč prire-
dili že prvo srečanje v letošnji sezoni z novogoriškimi telovadci, s katerimi res dolgo let že sodeluje-
jo ter skupno pripravljajo program dela pred začetkom sezone. Trenerji si tako izmenjajo mnenja o treningih in vadbi, otroci pa imajo ob takih srečanjih možnost, da navežejo nova prijateljstva.
Kratek nastop namerava društvo pripraviti že za Miklavža, takoj za tem bo sledila božičnica, pozdrav pomladi, mednarodno srečanje v
Lignanu, pa še in še...
Vpisovanje v ti dve skupini je seveda še možno, in to kar med urami vadbe: ponedeljek - četrtek od 16. do 18. ure, v telovadnici Slovenskega športnega centra na drevoredu XX. septembra 85 v Gorici ali kar na telefon trenerke in tajnice društva Damijane Če-ščut (335 5952551).
DČ
300 mladih v goriškem Kulturnem domu
Z glavo na zabavo prvič v zamejstvu
Evropski dan varnosti na cestah, 13. oktober, je Generacija Nulanula, programska ekipa Fundacije Z glavo na zabavo, obeležila s prvim gostovanjem v zamejstvu. V goriškem Kulturnem domu je namreč v sodelovanju s SKGZ, ZSKD, Fundacijo Goriške hranilnice in Kulturnim domom na svoj način 300 zamejskim šolarjem med 12. in 15. letom in njihovim profesorjem spregovorila o tem, da je možno se odlično zabavati tudi brez alkohola in mamil. Poleg predstavnikov SKGZ in ZSKD ter ravnateljic goriške večstopenjske šole in višjih šol sta se pre-ventivno-zabavne prireditve udeležila predsednik uprave Fundacije ZGNZ Franc Hočevar in idejni oče projekta Saš Kravos.
Fundacija, ki obstaja že 10 let, pripravlja za to jesen kar 50 podobnih prireditev za šole na Slo-
venskem, udeležilo pa naj bi se jih okrog 25.000 mladih. Ker so glavna ciljna skupina predvsem dijaki in študentje, snujejo v šo-
tami in nagradami za šolarje, z izborom "naj face na plenetu, ki se zaveda varnosti v prometu", pa tudi z video vsebinami in av-dio-sporočili "Big Fatherja", ki je poudaril, da je življenje samo eno in nima nič kaj opraviti z akcijskimi filmi ali video-igrica-mi, so animatorji v Gorici v 90 minutah ponudili občinstvu izkušnjo, polno adrenalina in evforije, ki jo je napajala glasba "na polno". Marsikaterega mladega, ki raje prisluhne pričeval-
delovanju s Policijo in Svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu tudi družinske preventivno-zabavne dogodke in javne prireditve.
Z različnimi glasbeno-plesnimi vložki, ki so jih mladi zelo cenili, z domiselnimi triki in ognjenim šovom čarodeja in žonglerja Sama Sebastiana, z anke-
cem kot pa strokovnjakom, je verjetno globoko prizadel video, v katerem sta dva mlajša fanta priznala, kako jima je trenutek lahkomiselnosti za vedno dramatično spremenil življenje. Tematika odpira vrsto vprašanj o bolj ali manj zdravem preživljanju prostega časa; v prvi vrsti vprašanje, ali ni "nezdra-
va" zabava beg iz realnosti; in zato kaj lahko naredimo, da bi do tega ne prihajalo. Lahko samo upamo, da so se navzoči mladi navzeli filozofije Fundacije, čeprav bi bilo njeno sporočilo gotovo markantnejše in učinkovitejše, ko bi (naša) šola nudila bolj sistematično vzgojo na tem področju, sploh pa (tudi v sodelovanju z našo družbeno organiziranostjo) spodbujala k zdravemu življenjskemu slogu. Pojem zabave je namreč med najstniki še vedno močno povezan z uživanjem opojnih substanc, in to tudi pri nas, čeprav se o tem morda premalo govori.
PS. Sprašujemo se, zakaj gostje iz matice prepogosto čutijo potrebo, da med zamejci zapojejo tudi kaj po italijansko. Boste rekli, da smo pri našem tedniku nepoboljšljivi nergači (vedite pa, da podpisani ni edini, ki je v dvorani malce vihal nos...), in vendar bi npr. Hej brigade ali Vstala Primorska ali, še bolje, Mi se imamo radi gotovo zazvenela bolj združevalno in manj anahronistično kot italijanska poskočna polka, ki opeva binom komuni-zem-svoboda... / DD
In memoriam / Lojzka Brajnik vd. Zavadlav
Mami v zahvalo in spomin
Hudo je, ko se moramo za vedno posloviti od drage osebe, toliko bolj, ko gre za mamo. Prav tako je bilo tudi za nas, ko je prejšnji torek odšla v večnost naša ljubljena mama Lojzka Brajnik vd. Zavadlav.
Na ta odhod smo se hčerke sicer pripravljale, toda ko se je zgodilo, sta prišli na dan vsa človeška nemoč in krhkost pred skrivnostjo smrti. Z žalostjo v srcu smo se morale posloviti od nje.
Mama je bila v svojem nelahkem življenju dobra, potrpežljiva, verna, radodarna do vseh, močna, saj je vedno premagovala težave z neizmerno voljo in ljubeznijo do življenja. V tem duhu nas je skupaj z očetom tudi vzgajala in nam vsakodnevno vlivala dobro voljo tudi v času svoje bolezni.
Njen pogreb je bil lep, če se tako lahko reče o pogrebu, prisrčen, krščanski, zbran. Doživljale smo ga kot praznik. Poleg g. Karla sta
somaševala še g.
Marijan in p. Andrej, pel je cerkveni zbor, cerkev pa je bila polna.
Spraševale smo se, kako to, da se je na pogrebu skoraj devetdesetletne osebe zbralo toliko ljudi, saj mama ni bila javna oseba; bila je navadna družinska mati. Ugotovile pa smo to: ker je v življenju sejala ljubezen, dobroto, radodarnost, danes lahko to žanje. Kot je povedal g. Karlo, nabrala si je zvrhano mero olja, da bo njena svetilka
v večnosti vedno gorela. In to je pokazal že njen pogreb. Zaradi tega čutimo, da imate mamo in nas vsi radi; vaša prisotnost na pogrebu in vsi, ki ste nam bili blizu v času mamine bolezni, ste nas neizmerno potolažili in prijetno presenetili. Zato smo vam zelo hvaležne.
Hvala mama, za tvoje ljubeče srce in dober zgled. Sedaj pa počivaj v božjem miru!
Nadja, Graziella In Tiziana
ZAHVALA
Ob izgubi naše drage mame, no ne in pranone
LOJZKE BRAJNIK vd. ZAVADLAV
se iskreno zahvaljujemo g. župniku Karlu, g. Marjanu in p. Andreju za pogrebni obred, cerkvenemu zboru za občuteno petje, gospe Luciani in Marti za skrbno nego, vsem, ki ste se udeležili pogreba, izrazili sožalje, molili zanjo, darovali cvetje in v dobrodelne namene in nam bili blizu na katerikoli način,
Posebna zahvala gospe Klari, ki je ljubeznivo skrbela za mamo in bila nam in njej v veliko oporo.
Štandrež, 21. oktobra 2010 Hčerke z družinami
Naši dragi in cenjeni sodelavki TIZIANI ZAVADLAV ter njenim sestram in ostalini sorodnikom ob izgubi drage mame Lojzke Brajnik vd, Zavadlav izrekamo iskreno in občuteno sožalje!
G. Lojzko bomo ohranili v lepem spominu.
ZADRUGA GORLŠKA MOHORJEVA, NOVL GLAS, GORLŠKA MOHORJEVA DRUŽBA IN PASTIRČEK
OORICP'
Koncertna sezona 2010-2011 VAL - Vokalna Akademija Ljubljana
Martina Burger, sopran
Kaja Kapus in Urša Kržič, violončelo
Tomaž Štular, kontrabas
Mojca Prus, klavir
Stojan Kuret, dirigent
Gorica, Stolna cerkev
Petek, 22. oktobra 2010, ob 20.30
Vstop prost - vljudno vabljeni!
KD SABOTIN
KRAJEVNA SKUPNOST PEVMA-ŠTMAVER-OSLAVJE
ŠTMAVER 22. in 24. oktobra 2010
21. JESENSKI POHOD NA SABOTIN
Petek, 22. oktobra 2010, ob 20.30
Na sedežu društva v Stmavru, Znarišče 4 - Nastop MoPZ Štmaver, zborovodja Nadja Kovic - Odprtje fotografske razstave SOLKANSKO POLJE - Marko Vogrič Umetnika in razstavljena dela bo predstavil dr. Rafael Podobnik - Nastop MePZ Podgora, zborovodja Peter Pirih
Nedelja, 24. oktobra 2010
JESENSKI POHOD NA SABOTIN
- ob 8.30 zbirališče na mostu sabotinske ceste
- ob 9. uri odhod - ob 10.30 sv. maša v cerkvi Sv. Valentina
- ob 12.30 družabnost s kosilom in kostanjem
na sedežu društva v Stmavru
Če bo slabo vreme, bo sv. maša ob 11. uri v cerkvi v Stmavru, nato družabnost po programu
Sodelujejo: ZSKP, Center za arheološke in zgodovinske raziskave na Goriškem - CRASG, župnija sv. Mavra in Silvestra in Civilna zaščita občine Gorica.
Razstava bo na ogled tudi v soboto 23.10.2010, od 15. do 18. ure, in nedeljo, 24.10.2010, od 10. do 18. ure ter po dogovoru Lovrenc Persoglia tel. št. 0481 530085
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Obvestila
SKPD F. B. Sedej iz Števerjana vabi na redni občni zbor, ki bo v ponedeljek, 25. oktobra 2010, ob 20. uri v prvem sklicanju in ob 20.30 ob drugem sklicanju v Sedejevem domu. Toplo vabljeni!
Števerjanska občinska uprava obvešča, da bo polaganje vencev ob prazniku 1. novembra potekalo ob 10.30 pred števerjanskim spomenikom na trgu Svobode in ob 12.00 pred spomenikom padlim na Jazbinah.
PO SLOVENSKIH PRAVLJIČNIH POTEH - ŠC Melanie Klein v sodelovanju z Odborom staršev Gorica in Mladinskim domom prireja brezplačna srečanja za otroke od 5. do 8. leta. Pravljičarka Martina Šole bo o-trokom podala pravljice iz slovenske in svetovne knjižne zakladnice, sodelavke ŠC Melanie Klein pa bodo po pravljici poskrbele za jezikovne in ustvarjalne delavnice. Srečanja bodo potekala v soboto, 30. oktobra, ter 13. novembra od 9.45 do 11.45 v prostorih Mladinskega doma v ul. Don Bosco 60. Info in prijave na: solcmartina@gmail. com, tel. 334 1243766.
V petek, 5. novembra 2010, ob
20.30, bo v veliki dvorani KC Lojze Bratuž predstavitev knjige z izborom del in DVD-ja z digitaliziranim celotnim opusom prof. Stanka Jericija. Poleg predstavitve bo tudi izvedba nekaterih njegovih del. V Trstu bo predstavitev v Društvu slovenskih izobražencev v ponedeljek, 8. novembra, ob 20.30.
Skupnost družin Sončnica prireja v jesenskem času šiviljsko delavnico za gospe pod vodstvom izkušene šivilje Marije Ferfoglia Ferletič. Zainteresirani naj pokličejo na tel. štev. 0481 536807 (Katerina Ferletič). Društvo slovenskih upokojencev za Goriško, v sodelovanju s KRUT-om, vljudno vabi člane in prijatelje, da se udeležijo v nedeljo, 24. oktobra, celodnevnega srečanja Starosta mali princ, ki bo letos v Kopru. Program vključuje sprejem v Kopru, proslavo v Marezigah, ogled razstave in pevski koncert ob 17. uri. Prijave sprejemata Marija Č. (tel. št. 0481 390697) in Rozina F. (tel. št. 3471042156).
Števerjanska sekcija Slovenske skupnosti sklicuje občni zbor v petek, 29. oktobra 2010, v prvem sklicanju ob 20. uri in v drugem sklicanju ob 20.30 v župnijskem domu F. B. Sedej v Števerjanu. Vabljeni! Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja tradicionalno martinovanje v nedeljo, 7. novembra, v Gonjačah v Brdih. Odhod avtobusa bo iz Doberdoba ob 16.30, nato z običajnimi postanki. Vpisovanje na tel. št. 0481 390688 ali 0481 532092.
Krut obvešča, da bo urad v Gorici (Korzo Verdi 51) odprt ob torkih od 9. do 13. ure.
V Gorici ali bližnji okolici iščemo dvosobno stanovanje za invalida. Kontakt na mobi 00386 41950976. Poštena mlajša gospa išče delo - čiščenje, likanje v dopoldanskih urah. Kličite zvečer na tel. 00386 31378426.
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka: N. N. Pevma 20 evrov.
Sožalje
Ob izgubi drage mame Lojzke izrekata Tiziani iskreno sožalje Prosvetno društvo Štandrež in Mešani pevski zbor.
S Tiziano ob bolečini zaradi smrti ljube mame Lojzke sočustvujemo vsi v uredništvu Novega glasa.
Čestitke
Matjaž in Katja sta si obljubila, da se nikoli več ne bosta zapustila! Ob tem prelepem dogodku se vsi pri društvu veselimo in jima želimo nešteto ljubezni in prelepih družinskih trenutkov. Kulturno društvo Sabotin Draga Matjaž in Katja, naj vama Bog na skupni življenjski poti nakloni veliko sreče in medsebojne ljubezni. U-redništvo Novega glasa Prosvetno društvo Rupa-Peč vošči obilo ljubezni in sreče Katji in Matjažu, ki sta se v soboto poročila in v Štmaver preselila.
RADIO SPAZIO 103
(od 22.10.201D do 27.10.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored:
Petek, 22. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Soboto, 23. oktobra (vodi Ezio Gosg-nach): Okno v Benečijo: oddaja v be-nečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 25. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba-Zanimivosti doma in po svetu - Obvestila. Torek, 26. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 27. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Kaj vse je krizantema - Izbor melodij.
KOROŠKI KULTURNI DNEVI NA PRIMORSKEM
Prireditve na Goriškem
Četrtek, 21. 10. 2010, ob 17. uri
Gorica, komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž Srečanje glasbenih šol
Soprireditelj Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel
Sobota, 23. 10. 2010, ob 20.30 Štandrež, župnijska dvorana Gledališka predstava Policija
Nastopa KPD Planina - Sele
Soprireditelj PD Štandrež
Sobota, 23. 10. 2010, ob 10. uri Gorica, Slovensko višješolsko središče, šolski avditorij Mladinska gledališka predstava Koroško kolo
Nastopa skupina Sanjelovci PD Danica iz Št. Primoža
Ponedeljek, 25. 10. 2010, ob 9.30 in 10.45
Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž Lutkovna predstava Črke
Skupina Abeceda v produkciji Krščanske kulturne zveze iz Celovca
Soprireditelj Kulturni center Lojze Bratuž
Zveza slovenske katoliške prosvete - Gorica Slovenska prosveta - Trst Krščanska kulturna zveza - Celovec
Utemeljene pripombe ob sklepu komisije
Kocjančičeva nagrada 2010 pripada mag. Bertu Pribcu
izkušenj ter političnih in verskih iskanj z naslovom Tam pod južnim križem, s prvotnim naslovom Crni krokar na mojem oknu. (Mimo navedenega je v letu 2010 izšla še Pribčeva knjiga Piranski zaliv je piranski, tik pred izidom v založbi KD Vilenica pa je še zbirka satiričnih pesmi na različne družbene teme Podoba svetnikov in zlodejev, ki pa nista bili prisotni v utemeljitvi in ju komisija ni mogla upoštevati.) Prispevek Pavčkove k utrjevanju identitete slovenske Istre je tako priredba dveh dramskih besedil v istrskem narečju in igralska interpretacija enega od njih, prispevek Pribca pa ducat pesniških zbirk in drugih knjižnih del, pretežno posvečenih Istri in njenim ljudem, s tem da je narečje zgolj ena manj pomembnih sestavin kulturne identitete, saj predstavlja bistvo kulturne podobe nekega prostora predvsem to, kar je lokalni človeški genij ustvaril na različnih področjih kulture (literatura, likovna in igralska umetnost, glasba, arhitektura idr.). Vrhunska interpretacija dveh del v primorskem narečju in siceršnji igralski dosežki Pavčkove pa so kvečjemu prispevek h kulturni podobi Primorske in Slovenije, ki jo je zato tudi ustrezno nagradila, ne pa tudi ožje Istre. V Pribčevem primeru pa tvorijo kulturno podobo slovenske Istre, ob že navedenih pesniških in drugih knjižnjih delih, najmanj še njegova obsežna prevajalska in publicistična dela, če že odmislimo njegove izjemne poklicne strokovne dosežke, ki jih je pustil za seboj v Avstraliji. Gledano v celoti gre pri Pribcu za enega najvidnejših intelektualnih opusov, ki jih je kdajkoli ustvaril slovenski avtohtoni živelj Istre, zato je odločitev žirije nesprejemljiva. Če pa še drži izjava predsednika komisije g. Konrada Steinbacherja (Mandrač, 8. 7. 2010), da je namreč Oljka "naredila Pribcu medvedjo uslugo, ker je s svojim predlogom umetniku podtaknila politični predznak, kar si Pribac gotovo ne zasluži", potem bi lahko sklepali, da se je žirija, v nasprotju s pravilnikom, odločala politično, ne pa na osnovi opusa, kar bi lahko pomenilo, da je bil Pribac okraden, in to že tretjič.
Milan Gregorič
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman
Otožnost
Mimo topolov in bukev in hrastov
lepa, blesteča
kot vila iz pravljice
stopa neslišno
jesen.
Komaj se listja na vejah dotakne, zlato in rdeče se v soncu zasveti.
Vse en sam čudež ognjen!
Ali v ta čudež skrivnostne jeseni tiha otožnost kot sapica dahne...
Umiranja poje refren.
Ljubka Šorli Bratuž (1910-1993)
Ta zasanjana jesenska impresija je ljubka -prav tako kot njena avtorica. Poudarjena raba veznikov v prvi kitici (topolov in bukev in hrastov), kar imenujemo mnogovezje ali polisindeton, lepo uvaja podobo jeseni, ki jo pesnica primerja pravljični vili. Njena čudežna moč obarva jesensko listje z ognjeni-
mi barvami, z zlato in rdečo, da vse kar žari. In vendar v vso to skrivnostno lepoto kane otožnost. Tako se barvitost jeseni prevesi v svoje nasprotje, ki ga pesnica izraža s
primero ali komparacijo (tiha otožnost kot sapica dahne). Pesem se zaključuje z občutkom umiranja, a vendar zelo poetično, saj se povezuje z glasbenim refrenom. Ob tem začutim, kako je pomembna zvočna podoba pesmi, pravzaprav njena rima na izpostavljenem mestu, to je v zadnjem verzu vsake kitice {jesen, ognjen, refren). Drugače pa je verzna struktura svobodna, saj so verzi različno dolgi, namesto rim je še
kaka asonanca (dotakne - dahne, zasveti -jeseni; ko se ujemata dva vokala, jo imenujemo ženska).
Spevnost (vsakega) besedila je še najbolj čutiti, če ga bralec podoživi ob glasnem branju, saj tako lahko dojame važnost glasovnega slikanja. Ob vizualni podobi te pesmi pa sem pomislila tudi na glasbo, in sicer na harfo; različno dolgi verzi me spominjajo na njene strune. Tako se lepo prepletata likovna in zvočna izraznost pesmi, ki jo je sicer kot še druge pesmi Ljubke Šorli uglasbil skladatelj Štefan Mauri.
Mimogrede: pesmim, ki z verzno strukturo ponazarjajo predmet, podobo iz narave ali vsakdanjega življenja, z latinskim izrazom pravimo carmen figuratum. Najbolj znana je Prešernova Zdravljica, v kateri različno dolgi osredinjeni verzi zarisujejo kupico, ali Kettejeva Jagned, ki po zgradbi spominja na drevo, jagned ali topol. Če poezijo beremo sami, bomo ugotovili, kako je pomembno opazovati pesniško besedilo tudi s tega zornega kota. Doživeli bomo prava presenečenja in odkritja. Le izostriti moramo svoj čut za opazovanje.
Vk
Kratke
Aleksander Švab predstavil tečaj solopetja na SCGV Emil Komel
Kot smo že napovedali, so v novi sezoni na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel uvedli tečaj solopetja z znanim opernim pevcem Aleksandrom Švabom. Po pomembni karieri, ki jo je začel pred več kot 20 leti, je na predstavitvenem srečanju 12. oktobra povedal ravnatelj šole prof. Silvan Kerševan, je lepo, da “želi Švab svoj čas in izkušnje vnovčiti v naš prostor”. Na glasbeni šoli, kjer seje v začetku tega tedna že srečal s skupino zainteresiranih mladih, bo poučeval “po meri”: začetnike, pa tudi pevce z izkušnjo, pač glede na cilj, ki ga vsakdo želi doseči. Tudi pevci, ki obiskujejo Mednarodno operno akademijo Križ, ki jo je ustanovil pred dvema letoma, “so bili začetniki”, je povedal Švab: “Mislili so, da bodo peli le pod tušem, za hobi ali zbor, pa so že dosegli 2. oz. 3. stopnjo”. Pouk bo lahko tudi skupinski, saj gre za zelo primerno obliko, ki je vedno bolj v rabi, kajti vsakdo se lahko veliko nauči tudi od drugih, je bilo povedano. Ob tem imajo namen sestaviti tudi priložnostni zbor, ki bi ob projektih sodeloval z akademijo.
Etnografski muzej Furlanije
V Vidmu bo v petek, 22. oktobra 2010, odprtje obnovljenega Etnografskega muzeja Furlanije, ki bo deloval v palači Giacomelli, v ulici Grazzano 1. Muzej so odprli že leta 2008, v zadnjem obdobju pa so ga temeljito spremenili in ponovno postavili zbirke, zato je dobil začasni podnaslov “Novi muzej ljudske umetnosti in tradicij” (Nuovo Museo del le Arti e Tradizioni Popolari).
Institucija nadaljuje etnografsko tradicijo, ki jo je z zbirko v palači Maniago leta 1963 začel Gaetano Perusi-ni, obenem pa prinaša novosti in svežino v videmsko okolje.
Z novo stalno zbirko, začasnimi razstavami in drugimi dogodki bodo poskrbeli, da se bo, v duhu predhodnih študij mnogih furlanskih znanstvenikov, nadaljevalo in poglabljalo raziskovanje bogate kulturne dediščine, od raznolikega domačega okolja navzven, z vključitvijo sosednjih slovenskih in avstrijskih dežel. Namen muzeja je tudi postavitev mednarodne mreže, znotraj katere bi sodelovali s podobnimi ustanovami. Poslanstvo muzeja je v prvi vrsti zbiranje, hranjenje, vrednotenje in interpretacija predmetov, ki pričajo o načinu življenja, tradicijah in postopnih spremembah v različnih zgodovinskih obdobjih. Namen strokovnjakov pa je tudi zbiranje nematerialne dediščine, sem spadajo pripovedovanja življenjskih zgodb, dogodkov, ljudske pesmi. V tematsko zastavljenih prostorih si bodo obiskovalci lahko ogledali številne pisne vire, dokumente, vzporedno prikazane stare in nove fotografije ter dokumentarne videoposnetke. Obiskovalci bodo med ogledom tudi direktno vključeni v dogajanje, otroci se bodo lahko udeleževali didaktičnih programov. Namen muzeja je čim bolj živo in pestro prikazati bogato furlansko ljudsko preteklost. / inca
Razstava fotografij Bojana Radoviča v Pilonovi galeriji v Ajdovščini
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini so v petek, 15. t. m., odprli razstavo fotografij Bojana Radoviča; na ogled bo do 5. novembra 2010. Razstava je druga postaja večjega projekta, ki “izpostavlja relacijo, preko katere se implementira nova kolonizacija na področju vidnega. Radovič nas namenoma sooči z ikono zvezde
in njenimi atributi v komunizmu in kapitalizmu. Obe nosita svoje sporočilo, za obema se nahaja specifična ideologija. Prepričanje, da seje s prihodom demokracije in posledično de-monizacijo komunizma prekinilo delovanje ideoloških aparatov, je zmotno in je posledica mediacije kapitalističnih vrednot. Še več, ideološki instrumentarij se je nadgradil do te stopnje, da lahko danes govorimo o sočasnem delovanju ideoloških in represivnih aparatov države in kapitala”, tako razmišlja kurator Sebastijan Leban. Ikona je zvezda, ki nastopa v dveh ideologijah in ki vtem projektu Imitari - Ikona “začasno ukinja simbolno in realno razliko med komunizmom in kapitalizmom ter izpostavlja njun skupni imenovalec, ki ga lahko zaznamo ravno v ekonomiji vidnega. Ikona postane hkrati sredstvo občudovanja, svobode in zatiranja”. V petek, 15. t. m., je v prostorih Pilonove galerije potekal tudi celodnevni simpozij, ki ga je organiziralo Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo. Na njem je sodelovala vrsta uglednih strokovnjakov z različnimi temami, posebno pozornost so posvetili najnovejšim razstavam ter postavitvam fotografije v muzejih in galerijah.
je interpretirala v primorskem narečju vlogi Mirandoline v Goldonijevi igri Krčmarica Mirandolina ter Ane Živana v Nušičevi komediji Gospa Ministrica. Obe vlogi je kritika pospremila z vrsto superlativov in si je zanje prislužila naslov "Žlahtne komedijantke". Mag. Bert Pribac se nam je v utemeljitvi predstavil kot strokovnjak bibliotekarstva in
svetovljan, pesnik, prevajalec in publicist.
Kot glavni bibliotekar v avstralskem ministrstvu za zdravje v Canberri in svetovalec WHO (Svetovne organizacije za zdravje) se je udeležil strokovnih posvetov po celem planetu (v ZDA, Angliji, Švici, Italiji, Nemčiji, Avstriji, Švedski, Kanadi, Braziliji, Kitajski, na Filipinih, Maleziji, Japonski in Novi Zelandiji idr.). Izdal je znano dvestoletno Bibliografijo avstralske medicine in zdravstvenih služb do leta 1950, ki se še danes uporablja v avstralskih biomedicinskih knjižnicah, pa Health and Medical Libraries Online Catalogue (HEMLOC), to je prvi online knjižnični katalog v Avstraliji in okrog petdeset strokovnih in poljudnih člankov in poročil v angleščini.
Kot pesnik sodi med najvidnejše literarne ustvarjalce slovenske diaspore. Objavil je šest pesniških zbirk, v katerih je v veliki meri opeval Istro in njene ljudi, in sicer: Bronasti tolkač (1962), V kljunu golobice (1973), razširjeni ponatis Bronastega tolkača
(2000), Prozorni ljudje (1991), Poljubi me Koštabona (2003) in Vonj po jasminu (2008). Na internetu je predstavil svojo zbirko pesmi v angleščini Windows from Brindabellas (Vetrovi iz Brindabelskih gora). Lahko bi dodali še Trinajst plus tri otroške zgodbice, ki bodo objavljene deloma v Cicibanu, deloma pa v Fontani oz. prek Librisa.
Kot prevajalec je prevedel v angleščino libreto Planinske rože Radovana Gobca in zbirko Kosovelovih pesmi. Iz angleščine v slovenščino pa zbirko avstralske sodobne poezije Vesolje okrog kuščarja, antologijo avstralskih abori-genskih pesmi Konec sanjske dobe in nekaj novejših pesmi avstralskega avtorja dr. Davida Brooksa ter jih izdal v zbirki Hoja do jasnega rtiča. Iz francoščine je prevedel pesniško zbirko perzijskega pe-
THE
GOLDEN BO AT
SELECTED
POEMSOF
SREČKO
KOSOVEL
Bert Pribac & David Brooks
snika Omarja Kajama Rubatiji (2007).
Obsežno je tudi njegovo publicistično delo v angleščini in slovenščini, ki je razsejano po različnih revijah, časopisih in zbornikih doma in po svetu. Pri Založbi 2000 v Ljubljani je izdal knjigo Slovenske spravne motnje (2002). Tik pred izidom, v založbi Slovenske izseljenske matice, je tudi Pribčeva zbirka razpravna temo njegovih izseljeniških
V avgustovskem glasilu MO Koper smo bili seznanjeni z utemeljitvijo za podelitev Kocjančičeve nagrade 2010 igralki ge. Saši Pavček (na predlog direktorice Gledališča Koper ge. Katje Pegan). Glede na to, da je bil med prijavljenimi kandidati za nagrado (na predlog revije Fontana, Kulturnega kluba Istra Koper, KD F. Bevk iz Šmarij, KD Beseda
slovenske Istre in stranke Oljka) tudi mag. g. Bert Pribac ter da je bil že v tretje izločen iz igre, sem se odločil, da javno predstavim primerjavo opusov obeh kandidatov, pa čeprav je to še tako nehvaležno delo. Pri tem sem se zaradi omejenosti prostora osredotočil na konkretne stvaritve, ki jih utemeljitvi vsebujeta, in zanemaril vrednostne ocene njunega dela, ki so lahko povsem subjektivne.
Saša Pavček, prvakinja ljubljanske Drame, je v istrskem narečju pripravila dramsko priredbo zgodbe pisatelja Marjana Tomšiča Bužec on, bužca jaz in napisala mono-dramsko besedilo Al' en al' dva? za dramskega igralca Aleša Valiča. Za vlogo Luče v prvem delu je leta 2000 prejela nagrado Prešernovega sklada in dve leti pozneje nagrado Primorskega poletnega festivala Zlata školjka. Delo je doživelo več kot 400 ponovitev doma in v tujini (Italija, Švica, Nemčija, ZDA, Sarajevo in Tuzla); z njim je ponesla del kulturne identitete slovenske Istre izven lokalnih meja.
Poleg navedenega istrskega opusa
Kratki
V Veroni so na ogled dela slovenskih umetnikov
V Veroni so v Galeriji moderne umetnosti (Galleria cTArte Moderna) na ogled dela enajstih umetnikov oziroma umetniških skupin iz Slovenije in Hrvaške. Razstava z naslovom “E-motion to cohabit” ob
upoštevanju značilnosti italijanskega severovzhoda, ki gosti prireditev, usmerja pozornost na sodobno umetniško sceno dveh sosednjih držav. Gre za predstavitev fragmentarne kulture, v 20. stoletju znane pod imenom “Mitteleuropa", geografske mešanice, mišljene kot paradigma postmoderne zahodne kulture, za katero sta značilni eklektičnost in fluidnost vrednot v nasprotju z monolitizmom dveh blokov. Obiskovalec razstave bo preko predstavljenih del zaznal celo vrsto različnosti in omejitev gospodarske, socialne ter jezikovne narave, ki prispevajo k ustvarjanju fluidnih situacij.
Na razstavi so s svojimi deli zastopani Marjetica Potrč, Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič, Marijan Crtalič, Igor Eškinja, Andreja Kulunčič, Vlado Martek in Marijana Vukič, skupina BridA, ki jo sestavljajo Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica ter skupina Kolektiva, so sporočili iz Galerije A+A, kije soorganizatorica razstave. Razstava, ki stajo pripravili Aurora Fonda in Radmila Iva Jankovič, želi poudariti razlike in dialog, kar z vidika ustvarjalnosti pomeni zavedati se koncepta omejitve skozi novo perspektivo umetnika, ki nam odstre zanimivo odkritje, da je jezik posameznika glasnik specifičnosti njegovega izvora. Tovrstna napetost, ki bi jo lahko imeli za pomanjkljivost, je lahko ključna točka, ki se odraža v različni interpretaciji subjektov, kijih v današnjem času navadno obravnavajo umetniki: telo, komunikacija, teritorij, prostor in socialna angažiranost.
Mira Ličen Krmpotič letošnja dobitnica nagrade ZDSLU
V Galeriji Hypo v Steklenem dvoru na Dunajski cesti 117 v Ljubljani so pred kratkim podelili letošnjo nagrado Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) akademski slikarki in restavratorki Miri Ličen Krmpotič in obenem odprli razstavo njenih del. Umetnica predstavlja slike iz cikla Pariški utrinki in najnovejše iz cikla Istrski pejsaži. Mira Ličen Krmpotič je v francoski prestolnici po mesec dni ustvarjala v letih 2007 in 2009. Ne glede na različne navdihe v videnih konkretnih motivih ali na velikost formata podlage so dela ekspresivna v smislu hotenega dialoga navzven. Predstavljajo pa še globoko iskrene pripovedi o trenutnih življenjskih izkustvih, o umetničinem najbolj intimnem doživljanju preteklih obdobij in umetnostnih dosežkov, je ob razstavi zapisala likovna kritičarka Nives Marvin. Sicer pa so, kot je še zapisala, v slovenski sodobni likovni umetnosti redke ustvarjalke, katerih ustvarjalni opus je v vsebinskem in tehnološkem smislu tako raznovrsten in večplasten, kot je opus Mire Ličen Krmpotič. Pomembni področji njenega večdesetletnega dela sta tudi restavratorstvo in konservatorstvo.
Zapisana je med pomembne nadaljevalke bogate tradicije krajinarstva in enakovredno tudi sodobne slovenske sakralne umetnosti. Njena slikarska avtopoetika je prepoznavna po vehementno barvitem in izpovedno ekspresivno občutenem izrazu, ki je vedno blizu abstraktnega, čeprav daje slutiti figuralno izhodišče.
Njen celoten likovni opus je prepoznaven še po z močno svetlobno žarečem koloritu, kar umetnico med drugi m uvršča še med najpomembnejše nadaljevalke tradicije primorske likovne umetnosti. Mira Ličen Krmpotič (1950) je diplomantka ljubljanske likovne akademije, kjer je leta 1975 končala še specialko za restavratorstvo. Posveča se različnim slikarskim tehnikam, risbi, grafiki, vitražu, mozaiku, keramiki in slika na tekstil. V zadnjih letih se ukvarja tudi z oblikovanjem steklenih objektov.
Prejela je več nagrad, med njimi leta 1997 Steletovo priznanje, ki ga podeljuje Slovensko konservatorsko društvo, in leta 2009 priznanje Mirka Šubica, ki ga podeljuje Društvo restavratorjev Slovenije.
Nagrado je letos ZDSLU s sodelovanjem in donatorstvom Hypo Group Alpe Adria podelila že šesto leto. Priznanje člani podeljujejo z neposrednim glasovanjem izbranemu umetniku ali umetniški skupini za predstavitve v zadnjih treh letih.
Ob prerani izgubi kolegice
V drag spomin na Mirjam Koren
Mirjam ni več med nami. Kako ubesediti nekaj, kar jemlje dih? Potem se spomniš nanjo, na tisto energijo, ki si jo občutil vsakič, ko si bil zraven nje. V sebi je nenehno in neutrudno iskala moč v vseh tistih življenjskih trenutkih, ki bi strli vsakogar. Nenadna smrt osebe, ki ji je pomenila vse: dopolnitev duše in telesa, mentorja in obenem raztreseno otroško dušo. Kako te nekaj tako nedojemljivega spremeni? Kaj ti odvzame? Kje iskati moč v sebi, da greš lahko dalje? Kako sploh najti pomen tistega "dalje"?
Mirjam je uteho iskala v delu. Verjela je vanj. Verjela je v možnost Spremembe in se kot levinja borila zanjo. Pravijo, da čas celi rane. Morda je res, le da rana skeli drugače. Morda najdeš zanjo smisel. Mirjam je samo sebe našla v kljubovanju Življenju. Včasih si se vprašal, kje sploh najde v sebi moč, da bodri tebe in druge okrog sebe v drugačnih in znatno manj težavnih trenutkih. Vprašal si se, kako se v njej razrašča strah, ki ga bolezen prinese s sabo. Kaj pomeni pogum, da greš v službo tudi z ruto na glavi. Kakšen strah je lahko skrit pod tisto tkanino.
Mirjam je bila ženska, ki se je želela boriti vsako sekundo svojega življenja. Ne, potrebovala je kljubovanje Življenju. Pravijo, da je v vsakomur določen instinkt preživetja. Mirjam je bila instinktiven človek. Tak, ki čuti z vsako celico. In v naj hujšem trenutku svojega življenja je napela vsako celico, da bi še vedno v sebi čutila možnost spremembe.
Ce si se prenekaj krat vprašal, zakaj si ob taki bolezni ne vzame časa samo zase, zakaj kljub vsemu s polnim urnikom vztraja na zahtevnem delovnem položaju, ti je bilo s časom jasno. Mirjam je bila človek, ki ni mogel dopustiti, da bi mu strah pred koncem preprečil korake. Ker se je s tem koncem v življenju že enkrat srečala in ker ni mogla dovoliti, da bi jo ta strah ponovno spravil na kolena. InvendarjebilaMirj am človek, ki se ni šel herojstva. Bila je izjemno tenkočutna ženska, ki ji je uspelo v sebi začutiti emocij ske strune ne le bližnjih, pač pa tudi intervjuvancev s skrajnimi življenjskimi zgodbami. Svojo katarzo je iskala v umetnosti, v občudovanju morda ene, čisto določene note v ključnem trenutku v filmu, čisto specifične geste v igri, čisto določene
besede v strani knjige. Iskala je pomen besed, dejanj, umetnost ji je predstavljala pot do smisla, ključ, ki lahko omogoči razvozlavanje uganke, ki jo lahko predstavlja Življenje.
Mirjam si je to uganko neutrudno prizadevala reševati. Iskala je moč v sebi, našla je okrog sebe osebe, ki so ji znale vlivati novega poguma. Iskala je življenjske odločitve, ki bi
ji predstavljale nadaljevanje življenja. Navduševala se je nad prenavljanjem novega stanovanja in nad zrelimi poletnimi češnjami, ki nam jih je prinašala v službo.
Utelešala je upanje, krčevito se ga je oprijemala, ker je bilo ravno upanje tisto, ki jo je v največji meri oblikovalo. Vsako sekundo je upala v boljši jutri, v boljšo družbo, v možnost spremembe. Z vsako bilko svoje biti je verjela v Jutri, v svetlo.
Sama ni verjela v Jutro po tuze-meljski poti, a kljub vsemu, draga
Mirjam, naj ti bo Jutro svetlo in polno, kot je bila polna tvoja tukajšnja pot. Hvala Ti za vse. Kolegi in kolegice Slovenskega programskega odseka RAI
Mestna galerija Nova Gorica
Danilo Jejčič - Alfa in Omega
Razstavna sezona se je v novogoriški Mestni galeriji začela s predstavitvijo del ajdovskega slikarja in grafika Danila Jejčiča, in sicer grafične serije z naslovom Alfa in Omega, ki jo avtor razvija zadnja leta. Na slovenski likovni sceni je Jejčič prisoten že od začetka sedemdesetih let, ko je diplomiral pri profesorju Gabrileu Stupici. Na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji je študiral s povojno generacijo primorskih ustvarjalcev, Medveščkom,
Komelom, Volaričem, Pergarjem. Po vrnitvi v Ajdovščino se je najprej zaposlil kot likovni pedagog, med leti 1973 in 1996 pa je vodil Pilonovo galerijo. V galeriji je pustil velik
pečat, saj je bil eden od začetnikov postavljanja zbirke del Pilonovih prijateljev in v večletnem delovanju zbral številna likovna dela, med katerimi so tudi imena italijanskih ustvarjalcev.
Jejčič je vzporedno ustvarjal tudi
lasten likovni opus. Na začetku se je posvečal konstruktivistično opredeljenim kolažem in razvijal značilnosti, ki so postale prepoznavni del njegovega nadaljnjega razvoja. Preizkusil se je v izdelovanju skulptoslik, reliefov, objektov in fotografij, najbolj razširjene pa so njegove grafike, ki jih zaznamuje raziskovanje geometrijske abstrakcije, po sledeh optical arta (ali op arta). Optična smer se je v umetnosti razvila iz konstruktivističnih idej, ki so se povezovale s socialno-tehnokratsko miselnostjo in racionalno usmerjenostjo šole Bauchaus. Nemška šola, ki je širila avantgardne likovne smeri, dizajn in arhitekturo, je delovala med leti 1919 in 1933. Korenine op arta segajo preko nje do Mondria-noveg De Stijla in še nazaj do Seuratovega pointilizma, ki je eksperimentiral z optičnimi učinki barv na človeško oko. Op art, najbolj prepoznavna so dela Vic-torja Vasarleyja in njegove naslednice Bridget Riley, se poigrava s tridimenzionalnimi učinki barvnih in čr-no-belih abstraktnih geometričnih likov. Različne sestavljenke ustvarjajo iluzije
gibanja, vrtenja, izstopanj a/vstopanja v prostor in se poigravajo s človeškimi možgani.
Vse Jejčičevo delo je namenjeno raziskovanju optičnih iluzij, ki so precej različne od dosežkov vrhunskih op artistov, vendar ostajajo v tem toku. Avtor je razpoznaven po nizanju največkrat polnih zaokroženih geometričnih form in sestavljanju v ritmične, ponavljajoče se kompozicije. Tretjo dimenzijo dosega z zatemnitvijo barvnih prehodov, ki jih ohranja na omejeni tonski lestvici. S serijo Alfa in Omega sestavlja barvne sitotiske na dveh nivojih. Osnovo predstavlja fotografija zvite pločevine in odpadnih materialov, na njej pa se pojavljajo tridimenzionalni geometrijski liki različnih barv. Izmišljene oblike se povezujejo z nekakšno realno motiviko sveta zavrženih ali razpadajočih kovinastih elementov in ustvarjajo močan kontrast, pravo nasprotje.
Jejčič se je v svojem dolgoletnem delovanju povezal predvsem z go-riškim likovnim krogom. Bil je član Skupine 2xGO, ki je najbolj aktivno delovala med leti 1968 in 1973. V njej so se povezali ustvarjalci obeh Goric in ožjega obmejnega pasu.
inča
Poziv slovenskemu ministru za visoko šolstvo Gregorju Golobiču
Ohranimo lektorate na univerzah v tujini!
Spoštovani gospod minister.
Pisatelji osupli in ogorčeni beremo o nameri, da bi ukinili desetino lektoratov za slovenski jezik po univerzah v tujini. Zoper takšno nepremišljeno, kratkovidno in sramotno odločitev najodločneje protestiramo.
V vsem podpiramo argumente, ki Vam jih v pismu naštevajo s Filozofske fakultete, dodajmo pa še kakšnega povezanega z našim pisateljskim metjejem.
- Lektorati v tujini so veleposlaništva slovenske kulture, ne samo literature; prepoznavnost
slovenske kulture - biti - se tam resda ne razširja med množico opitih navijačev, marveč skrbno, poglobljeno in kontinuirano in med neštevilnimi mladimi, radovednimi ljudmi, ki so v svojih okoljih lahko desetletja naše oporne točke v vsakršnem, ne samo kulturnem pogledu. Posebno tam, kjer so jim odprta tudi vrata naših diplomatskih hiš, so to naši ljudje.
- Za naš pisateljski metje je silno pomemben sleherni poznavalec slovenskega jezika, ki seveda dobro in vešče obvlada svoj materni jezik, saj lahko le takšen ustrezno, kvalificirano - po črki
in duhu - opravi delo, ki ga prevajalni stroji ne bodo nikdar zmogli. Individualnost - človeškost - prevajanja je dobro znana tudi filozofom. Lektorji se tega zavedajo in vsakršno, tudi literarno prevajanje spodbujajo že od samega začetka, o čemer smo se pisatelji lahko prepričali, ko smo obiskovali naše lektorate na tujem. (Ne bomo govorili o ganljivi lepoti tujih naglasov v govorici, ki se kot pri še ne dveletnem otroku iz nič tu izvija iz neke tujote in srečne stiske, in ne o zanosnem petju Zdravljice.) - Med slovenskimi književnimi prevajalci je kar nekaj žena in
mož, ki so bili nekdaj lektorji po tujih univerzah in tam poglobili znanje tamkajšnjih jezikov. Za našo prevodno kulturo, za književnost v našem jeziku so neprecenljivi.
Zato vas pozivamo, ohranite vse lektorate, če jih že ne morete pomnožiti. Vanje so vložena desetletja naporov. Ravnajte gospodarno, ne mečite proč malih breztežnih dragotin, da bi se balon za malenkost dvignil. Navsezadnje niso čisto Vaše, Vam so zročene zgolj v pozorno čuvanje. Odvrzite raje svinec in smodnik.
Ali, kot pravi gospodinjska modrost: pri žveplenkah se nič ne prišpara.
Ne prepričani, a vendar z upanjem, da je to pisanje odveč, Vas pozdravljamo in Vam želimo vse dobro pri odgovornem delu v skrbi za znanje.
Milan Jesih, predsednik
ESI Zelo brana, a od medijev prezrta knjiga
Igralec ragbija razkriva staro gardo
"U
"videl sem težko izkušnjo ljudi, te zgodbe sem ohranil v spominu in po dvajsetih letih sem se odločil, da jih objavim v političnem trilerju. Seveda so tu umiki od resničnosti, prepričan pa sem, da se bodo glavni igralci prepoznali, oglasili pa se ne bodo". Tako je pripoved o svojem romanu Igralec ragbija začel sociolog in politik dr. Miha Brejc v Društvu slovenskih izobražencev v ponedeljek, 11. oktobra; na večeru sta poleg avtorja sodelovala še predstavnik založbe Nova revija Tomaž Zalaznik in nekdanji politik ter raziskovalec Udbe Igor Omerza, večer pa je vodil časnikar Ivojevnikar.
Brejc je v času demokratizacije od leta 1990 do 1993 vodil Varnostno informativno službo in na tem odgovornem mestu je marsikaj izvedel, ko se je naslednica Udbe pod njegovim vodstvom odločila za zaščito ekonomskih temeljev Slovenije. Zato je Igralec ragbija veliko več kot leposlovno delo, gre za kriminalko, ki razkriva nečed-
v javnosti to radikalno zanikale, je podčrtal Brejc in predstavil razloge nastanka tega dela. "Najpomembnejši vzvodi oblasti so v rokah stare garde in njenih dedičev, spodbuja se jugonostalgija, glorificira se Tito, ponavljajo se vzorci političnega delovanja iz časa Jugoslavije. Prej so ukazovale tajne službe, danes pa kapital. Pomembno je, da ljudje vedo, kdo ima dejansko oblast". Brejc je še dodal, da ga je k pisanju prepričalo tudi zaskrbljivo stanje slovenske družbe in politike, v kateri še vedno delujejo lovke enopartijskega sistema in pogojujejo veliko večino vzvodov moči v Sloveniji. Ko se je Varnostna informativna služba Mihe Brejca posvetila zaščiti ekonomskih temeljev svobodne Slovenije, je odkrila nekaj sto primerov kraje družbenega premoženja. Zadnja leta pred razpadom Jugoslavije je stara garda zadrževala kapital v tujini, iz Slovenije pa so ga nosili v kovčkih. Šlo je za ogromne vsote, ki so še vedno na različnih lokacijah v tujini, uporabljajo jih za privatizacijo ali
Ob odkritju spominske plošče v ul. Cologna
Ob odkritju spominske plošče na pročelju stavbe v ulici Cologna, kjer je bil sedež Posebnega inšpektorata javne varnosti za Julijsko krajino, ki bo tako trajno spominjala na grozodejstva in žrtve zloglasne Collottijeve tolpe, je bila vidna odsotnost predstavnikov tržaške občinske uprave. So samo neugodne vremenske razmere prestrašile predstavnika tržaške Občine in mu preprečile, da se ni udeležil svečanosti in poklonil spominu žrtev? Žal, seje ponovila zgodba izpred nekaj tednov, ko se prav tako predstavnik Občine Trst ni udeležil spominske svečanosti v vili Tomažič ob prisotnosti slovenskega zunanjega ministra Samuela Žbogarja. Ni dovolj, da na uradni prireditvi v Ljubljani župan Dipiazza obsoja grozote fažizma, požig Narodnega doma in trpljenje primorski Slovencev, udeležiti bi se moral spominske svečanosti tragičnih dogodkov polpretekle zgodovine v mestu, ki mu načeljuje, in zato izražam obžalovanje in ogorčenost. Sprašujem se, ali prehajamo v že razburkano volilno obdoje in se zato občinski upravi ne zdi pomembno prisostvovati tako pomenljivi svečanosti, ali se bo dobil, kot je v navadi, spet kak izgovor ali bo za vse krivo le slabo vreme? / Igor Švab, tržaški občinski svetnik
S 3. strani
Skupna lastnina...
Svojčas pa je občina Dolina storila t i. transakcijo z boljunško srenjo.
Seveda, a to je bil edini primer. Kaj pa vse ostale srenje? Slovenski župani so se užalili, ko sem na občnem zboru Kmečke zveze protestiral in dejal, da so naši javni upravitelji v zadnjih desetih letih zamudili veliko priložnost. Dolinska županja Fulvia Premolin je speljala transakcijski postopek z boljunško srenjo, polovično transakcijo je storil tržaški župan Dipiazza s kontovelsko srenjo. Pred desetimi leti so bile tržaške srenje z razsodbo Deželnega upravnega sodišča končno priznane kot pravne osebnosti, v tem času pa se je bore malo premaknilo z mrtve
Slovensko deželno gospodarsko združenje
Okusi Krasa že deveto leto zapored!
Čeprav ostaja ogrodje prireditve Okusi Krasa, ki ga Slovensko deželno gospodarsko združenje prireja s prispevkom tržaške Trgovinske zbornice in tržaške pokrajine, vezano na tradicionalno enogastronomsko pobudo krajevnih gostiln in restavracij, se je ponudba v devetih izvedbah iz leta v leto širila, tako da je zaobjela in ustvarila mrežno sodelovanje širokega spektra gospodarskih in kulturnih dejavnikov našega prostora.
Letošnjo ponudbo, ki se je začela 16. oktobra in se bo končala 7. novembra, so predstavili v četrtek, 14. oktobra, v prostorih Trgovinske zbornice ob prisotnosti predsednika SDGZ Nika Tenzeja, tajnika združenja Davorina Devetaka, Pavle Zivic in Ervina Mezgeca, predsednika gostinske sekcije in sekcije trgovine na drobno, Bruna Rupla in Marka Milkoviča, predsednikov zahodno in vzhodnokraškega rajonskega sveta ter predstavnikov ostalih organizacij, ki bodo letos sooblikovale bogat program. Težišče gostinske ponudbe sloni tokrat na menijih, ki so obarvani z vzdušjem ljudskih
praznikov, saj bo vsaka gostilna pripravila svojo inačico kuhanih štrukljev za letošnji Krožnik Okusov Krasa. Ti so nekdaj veljali za simbol marsikaterega praznika. "Odlična jed, v
tudi pri pripravi te jedi, ki ni najbolj enostavna, naši gostinci znali biti zelo iznajdljivi in ustvarjalni kot vse doslej", je zapisala izvedenka na enogas-tronomskem področju Vesna
glavnem pripravljena kot sladica, ki jo danes redko zasledimo v gostinskih ponudbah, je vsekakor močno prisotna v naši tradicionalni kuhinji. Kraški štruklji so pretežno iz kvašenega testa z različnimi nadevi, ki so že v prejšnjih časih bili zelo izvirni, nekateri celo prav posebni. In prepričana sem, da bodo
Guštin Grilanc v letošnji brošuri, ki jo je podobno kot ostala leta oblikoval Walter Grudina. Letos je soudeleženih sedemnajst gostiln in restavracij od Doline Glinščice na Tržaškem do Vrha Sv. Mihaela na Goriškem. Izvrstne domače jedi bodo ponudili gostilne Bak, Pesek, El Fornel, Enoteka Nanut, Monte-
carlo, Daneu, Veto, Carso - Kras, Križman, Guštin, Savron, Bita, La lampara, Sardoč, Tre Noci, Al Pescatore - Pri Ribiču in Lokanda Devetak. Informacije glede jedilnikov, ponudnikov in proizvajalcev so na spletni strani www. triesteturismo. net. Gostincem se je pridružilo šestnajst trgovin in vinotek ter šest pekarn, ki bodo prodajale, vsaka v posebnem kotičku domačih proizvodov, vino, oljčno olje, sir, med, kavo. Pekarne bodo letos spekle poseben domači kruh, 'korn-jete' in sladke 'štrekljiče'. Bogato enogastronomsko ponudbo dopolnjujejo tudi kulturni in naravovarstveno informativni dogodki, ki tvorijo neke vrste vzporedno pripoved Okusov Krasa. Vodiči združenja 'Curiosi di natura' iz Trsta in Sprejemnega centra Gradina v Doberdobu (GO) bodo ob sobotah in nedeljah imeli vodene izlete na temo Narava, zgodovina in gastronomija po tržaškem in goriškem Krasu. Fotokrožki Fotovideo Trst 80, Skupina 75, Juliet in Trieste'-fotografija bodo obiskovalcem Okusov Krasa z razstavami posladkali večere: omeniti je treba zlasti razstavo Gas -Kras Deana Dubokoviča, ki jo bodo odprli 25. oktobra v razstavni dvorani občinske izpostave na Opčinah. Letos potekajo obenem tudi izobraževalna srečaja o zdravi prehrani s kraškimi dobrotami za starejše, pri katerih sta soudeleženi tržaška pokrajina in zadruga Amico.
IgorGregori
Univerza v Trstu
Slovenistika zopet vabi
Za slušatelje, katerih materni jezik ni slovenščina, je pomembna priložnost, da spoznajo jezik in kulturo, ki sta sicer uradno "tuja”, sočasno pa tudi jezik in kultura ozemlja, za tiste, za katere je slovenščina materni jezik, pa je priložnost za nadgradnjo njihovega znanja in širjenje obzorij. Govorimo o študiju slovenskega jezika in književnosti na leposlovni in filozofski fakulteti Univerze v Trstu, kjer se bodo predavanja pričela v ponedeljek, 25. oktobra.
Na ta dan bo začel svoja predavanja predstojnik stolice prof. Miran Košuta; v prvem semestru bodo posvečena t. i.
institucionalnemu oz. splošnemu delu, kjer bo prišlo v poštev obdobje od realizma do moderne, medtem ko se bo v drugem semestru začel t. i. monografski del, namenjen sodobni slovenski prozi. Poleg književnosti bodo morali slušatelji obvezno poglabljati (ali na novo osvajati) znanje slovenskega jezika med urami lektorata, ki se je že začel in ga tudi letos vodi dr. Rada Lečič, in med predavanji prof. Andreje Žele v drugem semestru. Na oddelku za slovenistiko študentom vsekakor priporočajo, naj svoje znanje gradijo oz. utrjujejo tudi s kulturnim udejstvovanjem, koriščenjem knjižnice in štipendij ter z
udeležbo pri spremljevalnih dejavnostih.
Študij slovenistike traja tri leta (seveda lahko slovenščino kot stranski predmet izberejo tudi študentje drugih smeri), na koncu pa študent pridobi
prvostopenjsko diplomo. Dodatnega dveletnega specialističnega študija za dosego magistrske diplome še ni, čeprav si na oddelku prizadevajo, da bi do njegove uvedbe prišlo čim prej.
točke, prej obratno: občine so si medtem nabrale ustreznega strokovnega znanja, da bi postopek vrnitve premoženja zavirale. Politika sodelovanja z ostalimi srenjami in koordinacijami na deželni in državni ravni, v katero smo stopili pred leti, je bil edini način, da bi z našo bitko nadaljevali in nudili drug drugemu medsebojno pomoč. V Piemontu smo se s prejšnjo deželno predsednico dogovorili, da bi pristojnost upravljanja naravnega parka Tri-no še naprej ostala v domeni tamkajšnje srenje: nekdanja predsednica Mercedes Bresso je bila odlična sogovornica, ki je razumela problem. Podobne pripravljenosti Illy ni nikdar izkazal.
Foto Kroma
ne gospodarske posle Udbe in slovenskega komunističnega vrha. Svojo moč so namreč zgradili tudi na protizakonitih paradržavnih poslih, na tihotapljenju najrazličnejšega blaga (tudi mamil) in na ustrahovanju ter psihološkem in fizičnem zatiranju realnih ali namišljenih nasprotnikov. Dokumentov o tem seveda ni (ali pa se vsaj niso še našli), pa tudi priče bi
politične akcije, v času hude krize pa bi jih Slovenija krvavo potrebovala, je dejal Brejc in se dotaknil tudi naših krajev: "Slovenska oblast je skozi Tržaško kreditno banko v Trstu in Kmečko banko v Gorici prenesla ogromen denar. Njun konec pa je ustrezal Italiji in tudi stari gardi, saj po propadu ni več preprosto pregledovati preteklih zadev".
Petintridesetič z mladimi na počitnicah ^oTtfažliVSkemu
V objemu bohinjskih gora ST'„
B	^	poudarek
Obdobje ob koncu počitnic je za mladino župnije Repentabor čas, ki ga pričakujejo celo poletje. Že vrsto let namreč preživljajo v teh dneh počitniški teden s svojim župnikom. Letos jih je sprejela Bohinjska Bistrica s svojo okolico. Lansko leto so bili v Logu pod Mangartom, še prej pod Storžičem. Vsakih nekaj let zamenjajo prostor.
To pa zaradi tega, ker večina hodi na te župnijske počitniške dneve leta in leta, vse tja do polnoletnosti...
Prvi dan je bil deževen. Zato so ga letoviščarji izkoristili za vodni park. Glavna atrakcija so bili seveda tobogani. Ža ostale dneve so napovedovali lepo vreme. Tako so vsak dan uresničili po en planinski cilj: gora Sija, planina Vogar, izvir Bohinjske Bistrice. Zadnji dan so okusili
še lepote Blejskega jezera, to pa predvsem zaradi tega, ker je le toplejše kot Bohinjsko.
Teden skupnega bivanja je bil
na
premagovanju samega sebe. Prav temu so namenjeni izleti v planine ob večurni hoji in ne nazadnje tudi uvajanje v dnevni red in po-
namenjen sobivanju, medsebojnemu sprejemanju, doživljanju skupnosti in tudi
moč pri vsakdanjih opravilih. Tu ni razlike med starejšimi in mlajšimi.
Način življenja je podoben življenju v veliki družini z močnim krščanskih pridihom. To se posebej čuti v vsakdanji molitvi in pogovorih. En večer so se mladi pridružili župnijski maši in jo tudi oblikovali, še posebej s petjem. Nič preveč in nič premalo, tako kot naj bi bilo v normalni verni družini. Če je verski vidik lepo vključen v življenje vsakdana, postane to nekaj normalnega, ki človeka bogati in duhovno hrani. Mora pa biti tako, da ni ne preveč ne premalo. To velja tudi za vse stvari v življenju.
Brez pomoči požrtvovalne gospe Albine, ki je skrbela za to, da počitnikarji niso bili lačni, in g. Rinota, ki je bil njihov "taksist", saj jim je bil na razpolago vse dni, bi pač ne mogli uresničiti tega počitniškega tedna.
Ko so odhajali proti domu, so bile misli vseh udeležencev že uprte v dneve po novem letu, ko bodo ponovno skupaj preživljali lepe dneve, vendar tokrat na belih strminah.
NOVI
GLAS
v
21. oktobra 2010
Zveza cerkvenih pevskih zborov
Uspešen nastop Slovenskega komornega zbora
Ob izhodu iz cerkve sv. Jerneja na Opčinah po sobotnem koncertu Slovenskega komornega zbora so bila mnenja občinstva soglasna. Zadovoljstvo in zanimanje sta bili otipljivi že v zbranosti, s katero so številni navzoči prisluhnili izvajanju profesionalnih pevcev, ki redno delujejo kot samostojna enota Slovenske Filharmonije. Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je podarila večer ljubiteljem zborovskega petja s podporo Sveta slovenskih organizacij in v sodelovanju z župnijo sv.
Jerneja, v imenu katere je gospod Franc Pohajač izrazil ponos nad vrhunskim dogodkom. Pohvalne besede župnika so bile namenjene vsem pevcem, a predvsem zborovodkinji Martini Batič, ki je v študentskih letih zapisala svoje ime v zgodovino društva Vesela pomlad kot sposobna mentorica pevcev otroškega zbora. Od tistih prvih korakov je minilo nekaj let, v katerih se je kariera talentirane ajdovske glasbenice razvila s postopno uglednejšimi dosežki.
Po diplomah na ljubljanski Akademiji in na visoki šoli za glasbo v Munchnu je bila njena prva pomembnejša zaposlitev večletno vodenje opernega zbo-
solidnim znanjem je bilo razvidno že na začetku glasbene poti, visoko kakovostne delovne in študijske izkušnje pa so izoblikovale njene sposobnosti, kar je na
:.‘f W>
ra SNG Opera in balet, nato je lani prevzela Cudermanov SKZ in je medtem prejela prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Eric Ericson, ki je pravi pojem v evropskem zborovskem svetu. Da je bila Batičeva zborovodkinja z jasnimi cilji, disciplino, močnim temperamentom in
Foto Zvonko Vidau
openskem koncertu prišlo do izraza v mnogih niansah zborovodske tehnike. Odločna in elegantna gesta se je izkazala kot učinkovito sredstvo za ekspresivno komunikacijo s pevci in torej s publiko, kateri je zbor posredoval toplino smiselnih, vedno poglobljenih, občutenih,
nikoli "standardnih" izvedb. Zbor, ki je zelo znan in priljubljen pri poslušalcih Radia Trst A, saj se njegove izvedbe pogosto pojavljajo v oddaji Glasba po željah, je s homogenostjo uglajenega zvoka pristopil k izboru raznovrstnih interpretacij pesmi, posvečenih Mariji. Renesansa Gallusa in Palestrine, slovenske novitete Damijana Močnika in Andreja Missona, klasiki cerkvene literature in ruski, pravoslavni prizvoki s posebno zanimivo izbiro prozorno čiste zborovske uglasbitve besedila Bogorodice Djevo Igorja Stravinskega, predvsem pa dognane izvedbe poklona primorskim skladateljem (Vrabec, Merku', Vodopivec, Kogoj, Premrl, Bratuž) so zanesljivo sloneli na jasnosti podajanja glasbene zgradbe, iz katere je vedno zamigljala čustvena iskra. Član zbora in asistent zborovodje Gregor Klančič, ki je že večkrat vodil orgelske seminarje ZCPZ, je dopolnil pevski spored z dvema instrumentalnima točkama.
Zborovodkinja je pred nastopom izrazila željo, da bi publika, ki jo je spoznala pred leti na Opčinah, prišla tudi "iz radovednosti pogledat, ali se je tista študentka Martina sploh kaj naučila". Odziv širše, ne samo lokalne publike je bil dovolj zgovoren dokaz za pritrdilen odgovor.
PAL
Slovensko kulturno društvo Barkovlje
Večer v spomin na Nadjo Kriščak
Barkovljansko kulturno društvo se je v četrtek, 14. oktobra, z doživetim kulturnim večerom spomnilo nepozabne kulturne delavke in besedne ustvarjalke Nadje Kriščak: večer je povsem zrcalil njena vsestranska zanimanja, saj sta se po programu zvrstila nastop Zenske pevske skupine Stu ledi in predstavitev njene otroške zgodbe Marko in note, ki je bila lani uvrščena v knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe. "Zaradi toplega odziva
bodisi pri nas bodisi v Sloveniji si je publikacija Nadje Kriščak tudi samostojno utirala pot na tržišču", je dejal tajnik GMD Marko Tavčar, ki je o knjigi povedal tudi, da se njeno besedilo o nagajivem junaku Marku lepo prepleta z ilustrativno pripovedjo Jasne Merku'. "Avtorica je namreč ujela pravo struno, da bi nagovorila otroško dušo". Merku jeva se je v svojem nagovoru poglobila v pripovednost zgodbe, ki temelji na želji, da bi otroci pridobili ljubezen do glas-
be na podlagi vztrajnosti. Likovna umetnica je obenem obrazložila, da je zgodbi dala prvi ilustratorski pridih takrat, ko je Nadja Kriščak zgodbo dokončala in se z njo - kot z marsikatero svojo stvaritvijo - prijavila na Andersonovo tekmovanje za otroško literaturo. Bilo je leta 1992 in Nadji se je zdravstveno stanje tedaj hudo poslabšalo; nenadno nas je prerano zapustila. Ker pa je Jasna Merku' vedela, da je prijateljici ta načrt bil pri srcu, je bila nadvse zadovoljna, ko je goriška založba sklenila izdati Nadjino zgodbo v novi ilustracijski preobleki. "Ko sem sestavljala nove podobe, sem imela vtis, da sem vseskozi imela ob sebi Nadjo. Imeli smo jo radi. V vsaki osebi je znala ovrednotiti pozitivne plati", je ganjeno de-
Obvestila
V Prosvetnem domu na Opčinah
bo v nedeljo, 24. oktobra, ob 18. uri gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo v treh dejanjih Georgesa Feydeaua Krojač za dame. Prevod Tone Smolej, jezikovna obdelava Minu Kjuder. Režiser Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder. Po slovenskih pravljičnih poteh -ŠC Melanie Klein prireja brezplačna srečanja za otroke od 5. do 8. leta. Pravljičarka Martina Šole bo otrokom podala pravljice iz slovenske in svetovne knjižne zakla-
dnice, sodelavke ŠC Melanie Klein pa bodo po pravljici poskrbele za jezikovne in ustvarjalne delavnice. Srečanja bodo potekala v soboto, 30. oktobra, ter 13. in 27. novembra od 15.00 do 16.30 v društvenih prostorih, v ul. Cicerone 8. www. melanieklein. org, info@mela-nieklein. org, tel. 328 4559414. Repentabrska občinska uprava zbira gradivo za izdajo nove številke občinskega glasila. Prispevke lahko oddaste na občinskem tajništvu do 5. novembra 2010 v pisni obliki ali po elektronski pošti na naslov segreteria@com-monrupino. regione. fvg. it.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST vabi na
7. REVIJO ZBOROV OPENSKE DEKANIJE
v soboto, 23. oktobra 2010, ob 20. uri v župnijski cerkvi sv. Trojice na Katinari
in na
11. REVIJO ZBOROV DEVINSKE DEKANIJE
v nedeljo, 24. oktobra 2010, ob 17. uri v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Mavhinjah
jala umetnica.
Nadja Kriščak je bila tudi novinarka in glasbenica, izredno dragoceno pa je njeno delo na področju ljudske kulture in folklore. Pred 38 leti je bila namreč med soustanovitelji skupine Stu ledi, leta 1978 pa je bila pobudnica istoimenske ženske pevske skupine. "Nadja je zaznamovala pojem folklore kot nekaj izvirnega, čistega, ki zvesto zasleduje prvine kulturne dediščine. Prepričana je bila, da moramo to bogastvo naših prednikov danes trdno negovati", je dejal predsednik folklorne skupine Stu ledi Marijan Spetič, ki je še enkrat poudaril, da če se je ljudska kultura ohranila v naših krajih, gre zaslugo pripisati ravno nepozabni Nadji.
IG
Kratki
Nabrežina / Debatni večer
Osrednji trg v Nabrežini, poimenovan po zavetniku sv. Roku, tako kot večji del starega vaškega jedra je že dolgo let popolnoma zapuščen, pa čeprav se periodično pojavljajo napovedi o njegovi obnovi oz. prekvalifikaciji. Občinska uprava, kiji že skoraj zapade mandat, je po nekaj letih obljub sprožila postopek za načrtovanje obnovitvenih del in pri tem soudeležila tržaško univerzo.
Vaški trgi so bili nekdaj kraj srečevanja in vsestranske izmenjave ter povezovanja. Tak je bil tudi nabrežinski “plac” ki si gaje še pred prvo svetovno vojno zamislil vrhunski arhitek Max Fabiani. Od Fabianijevega trgaje ostalo danes bolj malo, saj seje medtem spremenil v neurejeno parkirišče in avtobusno postajališče. Na trg gledajo tudi zapuščene podrtije, ki so bile nekoč srce vaškega življenja. Kaj pa o prihodnosti trga menijo domačini, trgovci in vsi, ki jim ni vseeno, kakšen bo jutrišnji nabrežinski plac? V odgovor na to vprašanje bo tekla razprava na javnem srečanju, ki ga v petek, 22. oktobra, ob 19. uri, v Grudnovi rojstni hiši v Nabrežini prireja devinsko-nabrežinska sekcija Slovenske skupnosti. Debatni večer, ki ga bodo uvedla izhodiščna razmišljanja nekaterih družbeno angažiranih domačinov, bo sklenil deželni svetnik Igor Gabrovec. Na večeru bo tekla beseda tudi o splošni razvojni viziji za celotno vas, saj se obnovitvena dela nikakor ne morejo omejiti na trg pred cerkvijo.
Odprtje razstave črno-belih fotografij Marka Vogriča
V četrtek, 21. oktobra, ob 18.30, bo v sklopu prireditve Okusi Krasa v restavraciji Šavron, Devinščina 25 (Zgonik), odprtje fotografske razstave Marka Vogriča. Črno-bele fotografije na kraško tematiko, posnete s camero obscuro, bo predstavila dr. Tatjana Rojc. Okuse Krasa prireja Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) s prispevkom Trgovinske zbornice Trst in Pokrajine Trst (http: //www. triesteturismo. net/slo/kras).
EHEH Marko Feri
Dosegel sem svoj cilj: koncertirati in potovati
Skok "čez lužo" je postal za kitarista Marka Ferija nekaj precej navadnega, saj se njegova kariera v zadnjih letih odvija v širokem, mednarodnem razponu. Odkar ga je ameriška publika spoznala, so vabila namreč pogosta, kar je za tržaškega glasbenika vir vedno novih priložnosti umetniške rasti. Pred kratkim je gostoval v Kanadi, kjer je s koncerti in z vodenjem visokih tečajev prepotoval deželo Ontario. V desetih, intenzivnih dneh je izvedel tri samostojne koncerte, štiri dni pa je namenil poučevanju. Vse je potekalo v organizaciji združenja Guitar so-ciety of Toronto. Do sedaj je glasbenik spoznal glasbeno prizorišče v ZDA, tokrat pa je prvič okusil kanadsko gostoljubnost in organiziranost.
Katere so največje razlike? Glede zanimanja za pobude in obisk nisem zasledil večjih razlik. Gre za neki ameriški, velikopotezen in profesionalno natančen si-
stem, kar se je zrcalilo v izbiri koncertantov, med katerimi sta bila na primer Manuel Barrueco in John Williams, kot tudi v dobri udeležbi tečajnikov.
Kako je prišlo do kanadskega gostovanja in kako je potekalo?
Gostovanje v Kanadi je ena od pozitivnih posledic dobrega odziva, ki sem ga doživel na prvem gostovanju onkraj oceana, in sicer v Georgii.
Takrat me je spoznalo veliko glasbenikov in organizatorjev festivalov, ki so me povabili k sodelovanju.
Povezave 5e nadaljujejo tudi na področju poučevanja, saj so prišli na tečaj tudi kitaristi, ki so me spoznali v ZDA. Tečaj sem začel v Sauble beach, kjer sem s petnajstimi učenci
imel lekcije pred publiko. To mi je dalo možnost, da sem komuniciral tudi s poslušalci ob razlagah bolj splošne narave. Seveda obstajajo tudi individualne lekcije, struktura master classa pa je javna.
Poleg visokih tečajev je program gostovanja obsegal tudi nekaj koncertov.
Zadnji dan festivala sem imel dobro obiskan koncert v večnamen-
skem centru v Sauble beach, v Heliconian Hall v Torontu pa sem igral na otvoritvenem večeru festivala Društva kitaristov, prav tako sem vBrantfordu odprl
prvo izvedbo čisto novega festivala Friends of guitar; to je predstavljalo posebno čast.
Kakšen je bil odziv tamkajšnje publike?
Med publiko je bilo več ljubiteljev in strokovnjakov, ki so me vsekakor presenetili, ko sem odkril, da poznajo moje delo, da imajo na primer mojo zadnjo ploščo in pričakujejo novo, ki naj bi izšla pred koncem leta. Zanimajo jih moje repertoarne izbire in iskanje novega. Američani se namreč še ne prepuščajo bolj neobičajnim programom, so po večini še vezani na klasične, bolj standardne koncertne skladbe.
Kako so bili sestavljeni programi treh koncertov?
Za koncerte sem izbral zmes španske glasbe, evropskih in vzhodnoevropskih kontaminacij avtorjev, kot sta Dyens ali Bogdanovič. Igral sem sonato Giorgia Tor-tore, ki jo je izdala kanadska založba in je torej poznana tudi tamkajšnjim kitaristom. Priredil sem tudi tri slovenske ljudske pesmi, da bi ponudil publiki delček
našega melosa. Delo pri ljudskem izročilu se bo nadaljevalo, da bom kmalu lahko izdal zbirko. So koncertne obveznosti dopustile tudi obisk kanadske slovenske skupnosti?
John Ferfolja me je pospremil na ogled slovenskega središča v Hamiltonu, v katerem imajo dve veliki koncertni dvorani. Povabil me je, naj se kmalu vrnem in izoblikujem koncertni večer tudi tam.
Se bo to kmalu uresničilo?
V Kanado se bom vrnil že februarja in verjetno takrat izpolnil obljubo. Gostovanje bo zaobjelo tudi druge države, saj bom nastopil v Virginii, Wa-shingtonu in New Yorku. Nov niz koncertov je nastal na pobudo raznih Združenj ameriških kitaristov, s katerimi sem že sodeloval, v Virginii pa bom nastopil prvič, na treh koncertih v organizaciji Norfolk State University. Kakšno vlogo imajo mednarodna gostovanja v karieri glasbenika?
Meni pomenijo veliko, saj gre za edino možno rast, je spodbuda k spoznavanju nove publike in krajev. Dosegel sem cilj, ki sem ga imel vedno v mislih: koncertirati in potovati. V zadnjih letih igram bolj pogosto v Ameriki kot
pri nas, morda zato, ker imajo tam večji občutek za kulturo, se bolj zanimajo in imajo več možnosti za prirejanje takih glasbenih dogodkov. Imam vtis, da ne podcenjujejo kitare. Kitaristi kot solisti nastopajo tudi v pomembnejših koncertnih sezonah in gledališčih.
Katere dlje in želje bi še rad uresničil?
Imel sem cilj, ki ni več uresničljiv; po diplomi me je mikalo, da bi se preselil v tujino, ko me je Barrueco povabil v Baltimoro. Moja pogosta gostovanja v Ameriki so vezana tudi na tisto neizpolnjeno željo.
Kot organizator mednarodnega festivala bi se za nekatere organizacijske plati morda zgledoval po ameriških festivalih?
Njihov način dela je vezan na okolje, razmere, možnosti, zanimanje publike in gre za čisto različne parametre v primerjavi z našo stvarnostjo. Zal, bi težko uresničili pri nas dogodke s tako razsežnostjo. Občudujem tudi njihove delovne ritme; stalno se nekaj dogaja, po vsakem koncertu prejemaš nova vabila. Tukaj pa se mi zdi, da moraš vedno znova nekaj dokazovati.
RossanaPaliaga
Inštitut za narodnostna vprašanj a v Ljubljani
Simpozij o koroških Slovencih
Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani je ob obe-ležitvi 85. obletnice svojega delovanja, 14. oktobra, organiziral mednarodni simpozij z naslovom Koroški Slovenci 55 let po podpisu Pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije.
Pokrovitelj simpozija je bil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, navzoče pa je nagovoril tudi državni sekretar dr. Boris Jesih. Simpozij je razpravljal o zgodovinskem okviru nastanka Pogodbe o Avstriji, pogledu na stanje in perspektive slovenske manjšine ter o pravnih in mednarodnih vidikih položaja koroških Slovencev. Zgodovinski okvir nastanka Pogodbe o Avstriji sta predstavila upokojeni diplomat in parlamentarec Bogdan Osolnik, ki je še edina živeča priča pogajanj tedanje Jugoslavije za ureditev položaja slovenske narodne skupnosti, ter prof. dr. Matjaž Klemenčič z Univerze v Mariboru. Svoje poglede na stanje in perspektive slovenske manjšine so predstavili predstavniki krovnih organizacij slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem Nanti Olip in dr. Marjan Šturm, predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik,
ter odvetnik Rudi Vouk. Predstavniki so si bili enotni glede določenih pozitivnih premikov pri utrjevanju položaja slovenske narodne skupnosti. Le-ta se lahko ponaša z velikim števi-
Dr. Boris Jesih
lom članov, ki so uspešni v svojih poklicih, zelo pestra pa je na Koroškem tudi kulturna dejavnost. Ponudba dvojezičnega šolstva je bogata, prav tako pa močna prisotnost slovenščine v cerkvi. K takemu položaju manjšine je prispevala 60% finančna podpora Slovenije. Klima na avstrijskem
Koroškem se izboljšuje, okrepljeno in kakovostnejše je tudi sodelovanje med krovnimi organizacijami. Kljub temu še vedno ostajajo odprta vprašanja. Znanje slovenskega jezika v družinah upada, obseg finančnih sredstev za slovensko glasbeno šolo je bistveno manjši kot za deželno glasbeno šolo, slovenščina kot uradni jezik na uradih in sodiščih ni uveljavljena, vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov še ni rešeno, pozitivna diskriminacija na področju organiziranja manjšine in tiska pa ne obstaja. Udeleženci so si bili enotni, da je postopna rešitev vprašanj mogoča le v dialogu, z različnimi sredstvi, a s skupnim ciljem. Posveta se je udeležil tudi prof. dr. Ger-hard Hafner, strokovnjak za manjšinska vprašanja na Dunajski univerzi, ki je poudaril, da Avstrija priznava Slovenijo za partnerko v pogajanjih za uveljavitev pravic slovenske manjšine ter določila v 7. členu ADP. Nov predlog zakona o narodnih manjšinah, ki je v pripravi in s katerim soglaša tudi slovenska narodna skupnost, pa bi lahko prispeval k rešitvi odprtih vprašanj. Rešitev odprtih vprašanj bi lahko pomenila osredotočenje na razvojna vprašanja in čezmejno sodelovanje, ki sta pogoja za utrditev položaja manjšine in ustavitev asimilacije.
Korak naprej pa naj naredi tudi slovensko zgodovinopisje z nadgradnjo dosedanjih znanstvenih rezultatov.
V Mediateki Ugo Casiraghi razglasitev nagrade Darko Bratina
Letošnji nagrajenec je češki režiser Miroslav Janek
V sredo, 13. oktobra, je bila v goriški pokrajinski Mediateki Ugo Casiraghi, na Dvoru Darko Bratina, tiskovna konferenca Kinoateljeja; na njej so razglasili letošnjega prejemnika nagrade Darko Bratina - Poklon viziji 2010, predstavili začetek programa večerov Film Video Monitor in sovodenj sko srečanje Soča Sooča. O nagradi in prvem filmskem večeru sta spregovorila vodja projekta Mateja Zorn in strokovni sodelavec Moreno Miorelli (na sliki). Sovodenj sko predstavitev dokumentarca Trenutek reke, ki je bila v petek, 15. oktobra, pa je napovedala Nadja Velušček.
Kinoatelje je prvič podelil nagrado Darko Bratina leta 1999, med festivalom Film Video Monitor v Gorici. Posvečena je spominu ustanovitelja Kinoateljeja, sociologa in filmskega kritika, ki je pripisoval filmskemu, televizijskemu in video mediju posebno spoznavno in sporočilno vrednost. Menil je, da je film najboljše sredstvo za razumevanje družbe, zgodovine in kulture, zato tudi nagrada odraža to vizijo. Podeljujejo jo avtorjem, ki estetske vrednote povezujejo z družbenim okoljem in se zavzemajo za medkulturno komunikacijo. Letošnji nagrajenec je češki režiser, montažer, scenarist in direktor fotografije Miroslav Janek, ki se s svojo bogato filmografijo odlikuje kot izjemen dokumenta-rist. Svojo kariero je začel že pri petnajstih letih, ko se je v nekdanji Češkoslovaški ukvarjal z raziskovanjem družbenega obrobja in ga od vsega začetka obravnaval z globokim spoštovanjem in
spontanim pripovednim čutom. Janek v svojih delih snema zgodbe ljudi, ki veljajo za "drugačne", slepce, sirote, cigane ali pa umetnike in osebnosti s posebno družbeno vlogo. Pri tem se odpoveduje senzacionalizaciji in retoriki, njegovi liki so podvrženi postopku despektakularizacije. Pojem drugačnosti postane tako vprašljiv in nejasen.
Svojo profesionalno pot je nadaljeval v Združenih državah; tja se je izselil leta 1980, star 26 let. Le-
pogovori z avtorji, v Gorici pa bo 3. decembra, v dvorani Kinemax, brezplačna delavnica, ki jo bo v angleškem jeziku vodil letošnji nagrajenec Miroslav Janek. Svečana podelitev nagrade bo letos prvič v Novi Gorici, saj si želijo organizatorji umestiti dogodek v skupni prostor.
V dvorani Kinemax se bo v četrtek, 21. oktobra, začel program predstavitev slovenskega filma -Film Video Monitor. Ob 20.45 se bo odvrtela italijanska premiera
ta 1995 se je na povabilo češke televizije vrnil v Prago, od leta 1998 poučuje na oddelku za dokumentarni film praške akademije FAMU.
Janek deluje na filmskem področju v raznolikih avtorskih vlogah, večkrat sodeluje z mednarodnimi avtorji, zelo znan je po vlogi montažerja filmov God-freya Reggia. Ukvarja se z različnimi filmskimi zvrstmi, najraje pa z dokumentarcem. Janekovo bogato filmografijo bo Kinoatelje predstavil v letošnje izvedbi Nagrade Darko Bratina, ki bo potekala od 1. do 4. decembra 2010 v petih mestih, Ljubljani, Vidmu, Gorici, Trstu in Novi Gorici. Na sporedu so projekcije filmov in
dokumentarnega filma Alma M. Karlin: Samotno potovanje, ki je bil nagrajen na 12. festivalu slovenskega filma v Portorožu. Vstop bo prost, projekcija bo v slovenskem jeziku z italijanskimi podnapisi, na koncu pa bosta o filmu spregovorila scenaristka in režiserka Marta Frelih ter producent in direktor fotografije Rado Likon. Film prikazuje zgodbo pogumne ženske, ki je med leti 1919 in 1927 na dolgem, nevarnem potovanju obkrožila svet. Pot jo je fizično in duhovno zaznamovala. Skozi trpljenje in stiske je vztrajno sledila nekemu višjemu cilju ter doživela svojo katarzo.
inča
0 stiskah mladih na Mirenskem Gradu
Za vrednote gre!
Na Mirenskem Gradu je pred kratkim potekala Okrogla miza z naslovom S Svetlobo premagamo temo, ki so jo ob evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti ter ob svetovnem dnevu revščine pripravili v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (DP VZD). Vsi govorci ok-
Zaklja sodelovali še državna tožilka in predsednica društva Beli obroč Vlasta Nussdorfer, psihiater Bernard Spazza-pan, sociolog in politični analitik Matej Makarovič, komandir policijske postaje Kristijan Mlekuš, ravnateljica mladinskega doma Malči Belič Olga Rupnik Krže in Klementina Sambolič iz Društva
guba smisla življenja. Mlekuš, policijski komandant iz policijske uprave Šempeter pri Novi Gorici, je opozoril na nasilje v družini, ki ga je po njegovih besedah ogromno. Predsednica društva Beli obroč Nussdorferjeva je dejala, da v sedemletnem delovanju društvu opaža porast klicev in pisem v stiski. Ravnateljica mladinskega doma Malči Belič je povedala, da je pri njih zelo malo otrok, ki bi okusili lakoto in revščino, so pa revni in ubogi v načinu iz-
Grobnica Burbonov
Severni in severovzhodni predel mesta (37)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Malfaa Perat
Omeniti je tudi treba, da je tu leta 1943 bilo priprtih 15 slovenskih političnih osumljenk, v starosti od 16. do 70. leta in čez. Bivale so ob dvorišču v zadnjem delu samostana. Zanje je vsako nedeljo in praznik bila maša s slovensko pridigo in slovenskimi molitvami. Bogoslužje je opravljal pater Guglielmo Endrizzi, frančiškan in v tistem času vikar na Kostanjevici (Podatki učiteljice Zore Saksida, Gorica).
Kostanjevica slovi po svoji bogati knjižnici, v kateri je približno 16.500 knjig. Začetki knjižnice segajo v čas, ko so na Kostanjevico prišli frančiškani. Ti so s Svete Gore prinesli približno 5.000 zvezkov, vendar se
jih je ob raznih selitvah precej porazgubilo. Ob prihodu na Kostanjevico so tako imeli s seboj le kakih 2.000 knjig. Ko je bilo pozneje ustanovljeno bogoslovje, je število knjig naglo naraslo. Še prav posebno pa se je knjižnica obogatila v času, ko je tu deloval p. Škrabec.
Knjižnica hrani tudi starejše spise, predvsem 30 inkunabul. Posebna znamenitost knjižnice je Bohoričeva slovnica iz leta 1584 z avtorjevim lastnoročnim posvetilom.
Druga znamenitost Kostanjevi-	--------
ce so grobnice članov francoske
kraljevske rodbine Burbonov, zato pravijo Ko
stanjevici tudi “Mali St. Denis".
Omenjeni člani so: Karel X. Filip (1757-1836)
kralj je postal leta 1824; njegov sin Ludvik XIX. (1775-1844) - umrl je v Gorici v palači grofov Strassoldo; Marija Terezija Charlota, njegova žena (1778-1851) - bila je hči Ludvika XVI. in vnukinja avstrijske cesarice Marije Terezije; Henrik V. (1820-1883) - vnuk Karla X; Luiza Marija Terezija (1819-1864) - vojvodinja parmska; Marija Terezija Beatrice Caietano (1817-1886) - žena Henrika V. in nadvojvodinja Avstrije - Este.
Prav ona ima največ zaslug, da so vsi člani burbonske rodbine pokopani na istem mestu, kot je to želel njen soprog Henrik V. Sarkofagi so iz nabre-žinskega kamna. Med prvo svetovno vojno so jih odpeljali na Dunaj, leta 1932 pa so jih znova prenesli na Kostanjevico.
V bližini grobnic je pokopan tudi Louis Jean Gasimir, vojvoda Blankaški (1771-1839), dvomi minister Karla X. in njegov zvesti spremljevalec v izgnanstvu.
V cerkvi na Kostanjevici so pokopani tudi člani rodbine Thurn in člani nekaterih drugih goriških plemiških družin.
/dalje
U Mtou*: 4*&'■
Arčtica: horuke fuccifiva:, 0&. 4^i;
de lati n o ca^
niolana literatvra, AD
LATI N Z. I N G V /B ANAtOGlAM
accommodata, Vndc Mofhovitica:,Rutcnicse, PolonicKjBoČmica? & Lusatica; lingvcc,cum Dalmatica & Croatica cognatio } facile deprehenditur.
P RAE M1TTVNTVR HIS O MN U btts, tabe/U aliquot , Cirilicam & Glagoliti-cam, dr in his Rutemcam & Mofho-viticam Orthographiam
continentcs,	j	j
ADAMI BOHORIZH.
 ... -... t’-1
£«frl H!HKb Cn05MTHX0ij/žE0ra
Vfaki jesik bode Boga fposnal. Vmnis lingus. conftebitur Deo.
' cim yAstio7ct i^ppoM^treTUj raf
VVI T EB E R GTE OM. D.
rogle mize, ki jo je spretno, večkrat s pomenljivimi vprašanji in pripombami, vodila Vida Petrovčič, so se strinjali, da v prvi vrsti ni problem materialna revščina, pač pa duhovna revščina in revščina pristnih odnosov. Predsednik društva DP VZD Peter Žakelj je uvodoma naglasil namen okrogle mize, ki je osvetliti problematiko revščine z več vidikov. Na okrogli mizi so namreč poleg
Pelikan.
Za Žaklja niso revni le brezdomci, s katerimi se DP VZD že 16 let ukvarja, pač pa so to tudi mlajši pari, revščino pa opaža tudi že pri otrocih. Sociolog Makarovič je opredelil tri dimenzije revščine: prva je materialna, ki je najbolj običajna, obstaja pa še revščina, ki se pojavi kot posledica določene odvisnosti, in pa duhovna revščina, ki se odraža kot brezciljnost oz. iz-
ražanja svojega doživljanja. Psihiater Spazzapan pa je menil, da še noben odvisnik ni to postal, "ker bi ga kak dealer v to prisilil". Je pa zagotovo velika ponudba lahko mamljiva in omogoča nove oblike revščine. Po Makarovičevem mnenju stvari le niso tako črne. Družba rada idealizira preteklost, kar pa ne pomeni, da je bilo včasih manj nasilja. Žakelj se je vprašal, "ali smo zreli za to svobodo".
Sloveniia
	^	M-
Izjava Nove revije o protiustavnem poveličevanju Tita
Slovensko državo si prilaščajo kapital in naveze izbrancev
Po zmagi Zorana Jankoviča na lokalnih volitvah v Ljubljani so njegovi najbolj navdušeni privrženci, dejali bi lahko oboževalci, osebnost ljubljanskega župana dvigali v nebo in mu napovedovali nadaljnjo bleščečo politično kariero. Po njihovem naj bi bilo že zanesljivo, da bo po naslednjih državnozborskih volitvah, čez dve leti, postal novi slovenski premier. Med vrsticami je bilo mogoče zaznati tudi mnenje, ki ga lahko razumemo kot grožnjo. Politični komentator in kolumnist ljubjanskega časnika Dnevnik je namreč zapisal naslednje: "Če je koga doslej motila absolutna vladavina Zorana Jankoviča in njegove liste, naj vzame v zakup, da bo zdaj še hujša". Toda ljubljanskemu županu se je zgodil udarec, zaradi katerega je utihnil v svojem samopoveličevanju ter se je moral celo upravičevati. Nevšečnost in zadrego mu je povzročil mlajši sin Jure, ki je na javnem prostoru nekemu svojemu znancu predlagal, naj ubije tam prisotnega časnikarja Jako Elikana, sodelavca časopisa Finance.
Drugi krog lokalnih volitev bo v nedeljo, 24. oktobra. Nove župane bodo volili v štiri-insedemdeseth občinah, kjer se bosta soočila dva v prvem krogu volitev najbolje uvrščena kandi-
data. Glasovali bodo tudi v štirih mestnih občinah. V Novi Gorici je iz drugega kroga izpadel Črtomir Špacapan, ki je neposredno pred volitvami izstopil iz LDS, stranke v kateri je opravljal vodilne funkcije, ter prestopil v stranko Zares v upanju, da bo kot njen kandidat morda bil ponovno izvoljen za župana mestne občine Nova Gorica. Vendar mu to ni uspelo. Premagal ga je županski kandidat LDS Matej Arčon. V občini Ajdovščina se bo v boju za župana koalicija strank, ki jih vodi Boris Jež, soočila s sedanjim županom Marjanom Poljšakom. Ježevi koaliciji se je pred dnevi pridružila tudi krajevna Lista srce.
V Sloveniji pa očitno bolj kot lokalne volitve vzbujajo zanimanje razprave in polemike o tem, kdo dejansko upravlja in usmerja državo. Politično stranko Zares obtožujejo, da svoje privržence namešča za nadzornike v najpomembnejših dejavnostih in strukturah. Nova ministrica za gospodarstvo Darja Radič, ki je sicer tudi podpredsednica stranke Zares, je brez prave utemeljitve odstavila nadzorna sveta Holdinga Slovenske elektrarne in Pošte Slovenije. Imenovala je nove člane obeh nadzornih svetov, premier Borut Pahor in drugi člani vlade pa so njene odločitve brez pridržkov sprejeli. Iz protesta zop-
er tako ravnanje so odstopili vsi člani kadrovsko-akreditecijskega sveta, organa, ki je dajal mnenja o kandidatih. Vlada pa se je po novem odločila, da bo sama izvajala politična kadrovanja.
Po mnenju udeležencev razprave z naslovom Pogledi Slovenije, ki je 14. oktobra potekala na prvem programu javne televizije, Slovenijo prevzemajo in si jo prilaščajo elite, mreže, skupine ali drugačne združbe bogatih in vplivnih posameznikov. Delujejo neuradno, se sestavljajo in odločajo o razdeljevanju denarja, ali natančneje plena. Pri tem te združbe s pridom izrabljajo svoje zveze, poznanstva in prijateljstva v vladi, pri čemer pa premier Borut Pahor ostaja povsem ravnodušen in se obnaša tako, kot da omenjenih pojavov v Sloveniji sploh ne vidi in doume. Izredno razširjena in vplivna naj bi bila mreža bogatašev, ki izhaja iz nekdanje komunistične partije. Pomemben vplivnež naj bi bil odvetnik Miro Senica, sicer življenjski partner notranje ministrice Katarine Kresal, ki domnevno vodi tudi t. i. Združenje Yes. Pred kratkim naj bi nastala nove mreža bogatih in vplivnih ljudi, z imenom Klub XI. Sociolog dr. Anton Kramberger je v pogovoru za novo številko tednika Mladina dejal, "da se slovenska elita dela blazno pomembno,
je snobovsko važna, mediji pa ji pomagajo k lažni slavi, da dobijo kakšen priboljšek. V resnici pa smo vsi skupaj le najemniki za interese tujine". Opozoril je tudi, "da se tisti, ki se poklicno ukvarjajo s politiko, vedno brez težav prilagodijo. Sveta namreč ne opazujejo skozi vrednote, ampak prek koristi". Premier Borut Pahor naj bi s svojo pomočjo in vplivi ustvarjal novobodne tajkune, med katerimi je tudi Simona Dimic, vodja njegovega kabineta. Stane Granda, zgodovinar, znanstveni svetnik in univerzitetni profesor, je v pogovoru, objavljenem v novi številki tednika Demokracija, poudaril, "da je zanj najbolj problematično povsod navzoče brezpravje. Slovenska država je ogrožena v svojih temeljih. V razmerah, v katerih živimo, je težko najti njen smisel obstoja. Ko bomo večina v Sloveniji samo še socialni podpiranci, bomo kot socialni podpiranci popolnoma brez vrednosti".
In še pomembna novica iz tekoče kronike dogajanja v Sloveniji. Enainpetdeset znanih osebnosti je ustavnemu sodišču poslalo poziv, naj razglasi, da je poveličevanje nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza-Tita protiustavno. Ustavne sodnike so pozvali, da v postopku ocene ustavnosti o poimenovanju ceste po nekdanjem predsedniku skupne države razveljavi odlok mestne občine Ljubljana in takšnega poimenovanja ne dopusti, saj grobo krši ustavne pravice državljanov.
Marijan Drobež
Dogovor treh občin za centralno čistilno napravo
Začela naj bi delovati leta 2015
Občini Šempeter-Vrtojba in Miren-Kostanjevica ter mestna občina Nova Gorica so se dogovorile za gradnjo skupne centralne čistilne naprave. Zgrajena naj bi bila leta 2015, vrednost projekta pa bo presegla 45 milijonov evrov. Večji del potrebnih sredstev naj bi pridobili iz kohezijskega sklada in državnega proračuna, ostalo bodo prispevale občine.
Centralno čistilno napravo so na Goriškem načrtovali že pred
dvema desetletjema, zanjo pridobili tudi del potrebnih sredstev iz evropskih skladov. Ker do realizacije naložbe ni prišlo, sta morali kasneje novogoriška in šempetrsko-vrtojbenska občina ta denar vrniti. Zaradi investicije, ki je bila načrtovana v Vrtojbi in se z njo tamkajšnji prebivalci niso strinjali, je prišlo posredno tudi do ustanovitve nove občine Šempeter-Vrtojba.
Tudi zaradi tega, ker je leto 2017, ko bodo morali imeti vsi večji kraji v Sloveniji čistilne naprave,
vse bližje, je končno prišlo do dogovora o začetku gradnje centralne	čistilne
naprave na Goriškem. Stala bo na istem mestu v Vrtojbi, kot je bila sprva predvidena.
Centralno čistilno napravo bodo predvidoma začeli graditi leta 2012 in jo dokončali 2015, poskusno pa naj bi začela obratovati leta 2013. Po izdelavi idejnih projektov v letošnjem letu bodo leta 2011 namenili pripravi projektne dokumentacije, pridobivanju gradbenega dovoljenja ter izvedbi razpisov in izbora izvajalca gradnje. Projekt je razdeljen na več različnih sklopov, tako da tudi pritožbe neizbranih izvajalcev
ne bi smele bistveno upočasniti gradnje, je povedal Mitja Gorjan iz družbe Vodovodi in kanalizacija Nova Gorica.
Investitorji načrtujejo, da bo centralna čistilna naprava ob Vr-tojbici lahko očistila kar 41.000 enot. Odpadne vode naj bi bile očiščene tako dobro, da jih bo po čiščenju mogoče spustiti naravnost v vodotoke. Prav tako naj čistilne naprave kljub legi na poplavnemu območju med reko Vipavo in potokom Vrtojbico ne bi poplavljalo, ker bo povzdignjena na poseben plato.
V novogoriški družbi, ki pripravlja projekt, so povedali še, da bo potrebno zgraditi tudi nove kanalizacijske vode. Skupna dolžina kanalizacije, ki bo vključena v investicijo, bo kar 15.686 metrov.
Deskle
V soboto, 23. oktobra 2010, ob 20. uri, bo v Kulturnem domu v Desklah gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo v treh dejanjih Georgesa Feydeaua Krojač za dame. Prevod Tone Smolej, jezikovna obdelava Minu Kjuder. Režiser Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder.
nova dejala za STA, za proizvajalce papirja velja, da je kriza s svojim repom udarila šele letos, saj so se surovine rekordno podražile. Cene so se začele dvigovati konec tretjega četrtletja lani in že dosegle rekordne vrednosti. Posamezni materiali, celuloza in odpadni papir, so se podražili tudi že za več kot 100 odstotkov. Poleg tega so cene energentov nad evropskim povprečjem in se še dražijo, pravi Prebil Bašinova in dodaja, da so v papirni in papirno predelovalni industriji predvsem zaskrbljeni zaradi trošarin. Te znašajo kljub zamrznitvi novih dvigov, denimo pri elektriki 3,05 evra na megavatno uro, kar j e še vedno trikrat več kot v povprečju drugje po Evropi, to pa negativno vpliva na konkurenčnost slovenskih podjetij na svetovnih trgih.
Podjetja papirne industrije namreč izvozijo 85 odstotkov, podjetja papirno predelovalne industrije pa blizu polovice svoje proizvodnje.
Družbe iz papirno predelovalne industrije, ki so pri predelavi kartonske embalaže večinoma vezana na slovensko predelovalno industrijo, so negativne
posledice svetovne gospodarske krize občutile že lani. Ustvarile so skoraj petino manjšo proizvodnjo kot leto prej, letos pa poslujejo nekoliko bolje.
Sedem slovenskih papirnic zaradi razmer na trgu trenutno posluje z izgubo, verjetno bo tudi konec leta tako, kljub temu da so proizvodne količine na ravni lanskih. Zaradi stroškov in dodatnih obremenitev tako na surovinskem kot tudi energetskem področju in zaradi dajatev države na združenju ugotavljajo, da se konkurenčnost panoge poslabšuje.
Papirna in papirno predelovalna industrija v Šloveniji zaposluje slabih 5000 ljudi, število pa se je v zadnjem daljšem obdobju zmanjšalo za nekaj sto delavcev, in sicer zaradi prilagajanja ponudbe povpraševanju.
Tudi v evropskem merilu je kriza pokazala, da so bile zmogljivosti preobsežne, tako da je bilo veliko zaprtih tovarn ali papirnih strojev. Podjetja se še vedno prestrukturirajo in optimizirajo proizvodnjo, prav tako se še vedno povezujejo med seboj v večje sisteme, kamor so vključena tudi slovenska podjetja.
Združenje papirne in papirno predelovalne industrije pri GZS po številu podjetij pokriva dobro tretjino podjetij v panogi v Sloveniji, po številu zaposlenih pa okoli tri četrtine. V panogi je sicer sto podjetij, od tega je devet velikih (med te spadajo tudi papirnice), dve srednji, ostalo pa so mala in mikro podjetja.
Največje po številu zaposlenih je podjetje Paloma, veliko podjetje je tudi Vipap Videm Krško, ki je v češki lasti, podjetji Količevo Karton in Papirnica Vevče sta v avstri-jski lasti, papirnici Radeče Papir in Goričane sta v slovenski lasti. Letna proizvodnja slovenske papirne in papirno predelovalne industrije znaša okoli 950.000 ton, od tega je 700.000 ton papirja (papir, karton, lepenka in higienski papir), dobrih 200.000 ton pa predstavljajo papirno predelovalni izdelki.
Večino odpadnega papirja slovenska podjetja uvažajo, kupujejo ga pri zbiralcih odpadnega papirja. Papirnice so lani porabile okoli 400.000 ton odpadnega papirja, v Sloveniji se letno zbere okoli 168.000 ton. Poraba papirja v Sloveniji je okoli 365.000 ton letno.
Solidarnost se začenja v družini
življenju. Staršem je položil na srce, da se kot narod ne bomo obdržali, če bomo otrokom zapustili le avtoceste, prenosne telefone in trgovske centre, pač pa, če jim bomo zapustili slovenski jezik, ljubezen do slovenske zemlje, zdrav ponos in evangelijske vrednote.
Na samostanskem dvorišču so sledili skupni obed, ki gaje pripravila župnija Batuje, ter druženje in nastop Talentov iz naših župnij. S Talenti iz naših župnij smo začeli že v lanskem letu, letos se je število še povečalo. Sodelovali so: študentka Ana Kretič izšturij, kije prireditev povezovala, PZ Duri iz Cola po vodstvom Martine Peljhan, Dekliški pevski zbor iz Črnič pod vodstvom Katarine Ipav; Poletni misijonski tabor na Tajskem sta predstavila udeleženca Katja Božič in Benjamin Tomažič, Lucija Krkoč, prvakinja v gorskem teku je spregovorila o naporih in veselju ob treningih in zmagah, zaigral je Tamburaški orkester Danica iz Dobravelj, ki ga vodi kapelnik Franc Leban, na harmoniko in trobento sta igrala Anže Pižent in Klemen Rosa iz Šembida. Predstavitev talentov je s harmoniko sklenil Blaž Drofenik, lanskoletni svetovni prvak tega glasbila. Animatorji iz programa Popoldan na Cesti in na Slapu so pripravili zanimiv srečelov, izkupiček je namenjen njihovi dejavnosti. Po tretjem srečanju lahko rečemo, da so družine vzele to druženje za svoje.
Jožica Učen
V Kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu je 9. oktobra potekalo že tradicionalno srečanje družin Vipavske dekanije. Udeležile so se ga številne družine, od najmlajših do najstarejših članov, ki so sobotno popoldne preživeli skupaj.
Srečanje seje začelo s pogovorom na temo letošnjega pastoralnega leta Nosite bremena drugdrugemu. 0 odnosih in solidarnost v družini je tekel pogovor z družino Čušin: z dramskim igralcem Gregorjem, ženo Melito in njunimi šestimi otroki.
Sledila je sveta maša, ki jo je daroval koprski škof Metod Pirih, pri maši je prepeval pevski zbor Duri iz Cola, sodelovala je tudi župnija Otlica. Škof Metod je v pridigi spomnil, da sodobni način življenja in dela ni naklonjen družini, zato si moramo prizadevati, tudi z ustrezno zakonodajo, za zaščito družine kot osnovne celice človeške družbe. Teženje vseh mora biti usmerjeno ne le k izboljšanju blaginje ljudi, ampak tudi k boljši izobrazbi, boljšemu zdravju, večji socialni varnosti in ne nazadnje k večjemu zadovoljstvu in srečnejšemu družinskemu
Papirna industrija na Slovenskem
Soočanje z rekordno podražitvijo surovin
Podjetja papirne in papirno predelovalne industrije v Sloveniji so lansko poslovno leto končale s skupnim dobičkom v višini okoli 19 mili-
jonov evrov. Negativni vpliv svetovne gospodarske krize pa se najbolj kaže šele letos, predvsem v papirni industriji, ki se sooča z rekordnimi podražitvami surovin
in bo leto verjetno končala negativno.
Slovenska papirna industrija je v svetovnem merilu zelo nišno usmerjena, izdeluje posebne vrste papirjev in je večinoma v tuji lasti. Po velikih investicijah in prestrukturiranju zlasti v zadnjem desetletju je slovenska papirna industrija že dobro prilagojena na mednarodni trg, zato drastičnih težav zaradi krize doslej ni bilo, pravi direktorica Združenja papirne in papirno predelovalne industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) Petra Prebil Bašin. Obenem pa priznava,	da
poslovno okolje v Sloveniji postaja vedno bolj stroškovno obremenjujoče, kar lahko vpliva na dolgoročno razmišljanje tujih lastnikov slovenskih papirnic.
Kot je Prebil Baši-
Terčeljev shod v Logu pri Vipavi
Zelo doživet dogodek
Marijino svetišče v Logu pri Vipavi je bilo v nedeljo, 17. oktobra 2010, do zadnjega kotička polno ljudi dobre volje, ki so sprejeli vabilo in
je deloval in bil umorjen v ljubljanski nadškofiji. Pirih je poudaril, da je bil Terčelj pričevalec, ki je s pridiganjem in poučevanjem poglabljal vero, moralno zavest in
danjih in predvsem težkih trenutkih ter naj se vere ne sramujejo. Sklenil je z zahvalo Terčelje-vemu odboru ter združenemu pevskemu zboru vipavske dekanije, ki je pod vodstvom maestra Jožeta Trošta in ob orgelski spremljavi Ane Trošt navdušeno prepeval Terčeljeve liturgične pesmi. Ob sklepu pridige je Alojz Grahor v imenu laikov škofu izročil podpise v znamenje podpore pri nadaljnjih postopkih za razglasitev Filipa Terčelja za mučenca.
V tretjem delu je Bogdan Vidmar
prišli na Terčeljev shod. Obiskovalec je že na vhodu prejel molitev za poveličanje g. Filipa Terčelja. Njegova podoba je bila v cerkvi nazorno nameščena. Cerkev je bila za to priložnost odeta v rdeče nageljne, na eni strani simbol mučeništva, na drugi pa tudi simbol slovenstva, kar je oboje globoko zaznamovalo Filipa Terčelja. Dogodek je bil organiziran v treh delih. Uvodoma je bilo kratko predstavljeno življenje tega velikega moža, duhovnika in narodnega buditelja, po rodu iz Grivč pri Ajdovščini, ki so ga povojne oblasti 7.1.1946 zahrbtno umorile v Štulčevi jami pri Davči. Z recitalom, ki ga je podala skupina laikov, so zaživela pomenljiva sporočila iz Terčeljeve poezije o potrebi po oblikovanju dobrih značajev, vlogi matere in očeta ter razvijanju pravega družinskega življenja. Danes še zlasti aktualno razločevanje med materialisti, ki bodisi domoljubje ali pobožnost gojijo samo toliko, kolikor jim prinaša materialne koristi. Na drugi strani pa, kdor v duševnem bogastvu odkrije zaklad, se z močno voljo trudi, da ga nikoli ne izgubi. Glavna prošnja, da bi Filip Terčelj čim prej dosegel čast oltarja, je uvedla sv. mašo, ki jo je ob somaševanju več kot dvajsetih duhovnikov vipavske dekanije daroval koprski škof ordinarij msgr. Metod Pirh. V bogati pridigi je najprej spomnil, da sta pokojna duhovnika Filip Terčelj in Franc Kra-šna že uvrščena na seznam žrtev in mučencev komunističnega režima, ki ga je slovenska Cerkev posredovala papežu Janezu Pavlu II. Dalje je podčrtal, da je pokojni Terčelj po rodu Primorec, vendar
slovensko kulturo v času italijanskega potujčevanja in nesprejemljivega kršenja človekovih pravic. Označevala ga je plemenita učenost, modrost in ljubezen do Gospoda. Bil pa je tudi velik socialni delavec. Zaradi tega je lahko Terčelj danes velik zgled vsem, ki delajo z ljudmi v stiski, kar letos Cerkev na Slovenskem poudarja v programu Nosite bremena drug
vodil pogovor s Francem Peterneljem iz Davče, tudi tamkajšnjim pobudnikom Terčeljevih dnevov, ki so s svojimi pobudami bistveno prispevali, da je bila veličina in mučeništvo Filipa Terčelja priklicana iz anonimnosti. Peternelj je kot šestletni fantič doživel eno zadnjih srečanj s pokojnima duhovnikoma, ko sta se dan pred smrtjo mudila na njihovem do-
drugemu. Po drugi strani pa je lahko zgled tudi vsem katehistom in učiteljem. Škof Pirih je dal velik poudarek Terčeljevi široki razgledanosti in izobraženosti in opozoril, kako pomembno je, da kristjani svojo vero poznajo. Poznavanje vere jim omogoča, da jo lahko razločujejo od nevere ter da jo zagovarjajo povsod, kjer je to potrebno. Duhovnike je Pirih spodbudil, naj nenehno skrbijo za izobraževanje: "Samo če boste svojo vero poznali, boste zanjo tudi pričevali". Tudi verniki naj se ne bojijo pričevati za vero v vsak-
mu. Kot je danes mogoče iz pripovedovanja prič razbrati, je znano, kje so duhovnika zajeli ter na kateri domačiji so ju zaprli in zasliševali, kakor tudi, kdo ju je v Štulčevi jami ustrelil. Peternelj je sklenil, da si po njegovem mišljenju pokojna duhovnika zagotovo zaslužita čast oltarja kot mučenca. Vidmar pa je poudaril pogum domačinov v Davči, da so opravili prekop na davško pokopališče in postavili primerno znamenje že v času, ko je bilo od oblasti prepovedano.
JBA
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 19. oktobra, ob 14. uri.
Socialna vloga delovnega razmerja
Mobbing ali psihično nasilje na delovnem mestu (2)
Znanstvenikom je uspelo opredeliti nekatere osebne lastnosti, ki so skupne pri žrtvah mobbinga: negativna samopodoba, sramežljivost, emo-tivnost, prevelika vestnost in odkritost, pomanjkanje domišljije, nerealna podoba o svojih sposobnostih in o zahtevah, ki prihajajo iz delovnega okolja, nevroze... Tudi nekatera psihološka nagnjenja označujejo žrtve mobbinga: težnja, da drugi prevladujejo nad njimi, podlož-niški značaj, opustitev nalog na delu, ko se srečajo s težavo... Take osebnosti, ki ne znajo funkcionalno reagirati na psihično nasilje, trpijo zaradi delovnega stresa, nimajo nobene strategije, da bi mu bile kos, uporabljajo od 10 do 52% svojega delovnega časa za načrtovanje obrambnih sistemov ali se začnejo posluževati miselnih avtomatizmov. Stres, ki je posledica nasilja, je direktni vzrok za nastanek psiholoških in psihosomatskih problemov: težave koncentracije in spomina, kriza osebnosti, občutki izčrpanosti, depresija, šibkost imunskega sistema, glavoboli, prebavne motnje, kožni izpuščaji, motnje spanja, vznemirjenost, povečano nagnjenje k samomoru in uporabi mamil, povečana nevarnost za rakasta obolenja in kardiološke bolezni.
Posledice psihološkega nasilja se kažejo tako v družini žrtve kot v celotnem delovnem okolju in na vseh osebnostih, ki vanj spadajo. Žrtev mobbinga je večkrat odsotna zaradi zdravstvenih problemov, se odpove delovnemu razmerju, zamenja službo in tako negativno učinkuje na ekonomsko ravnotežje v družini. Na delovnem mestu se taki osebi sodelavci bojijo pomagati, da ne bi tudi sami postali žrtve. Celotno vzdušje in produktivnost se poslabšata, zaposleni so manj motivirani in kreativni. Na drugi strani se tudi delodajalec zaveda negativnega vzdušja: zaveda se, da se količina opravljenega dela
manjša, in boji se, da se bo moral soočiti s pravnimi postopki in plačati odškodnine.
Ce delodajalec spozna, koliko negativnih posledic ima mobbing ne samo za posameznika, ampak za celotno poslovno družbo, je že na dobri poti za rešitev problema. Cilj mora biti ta, da se bodo vsi zaposleni dobro počutili na delovnem mestu in da bodo sami znali uporabiti učinkovite strategije za premostitev stresa in psihičnega nasilja. Take strategije
mestu. Vsak zaposlen mora imeti jasno opredeljeno vlogo v družbi. To, kar se zahteva od njega, mora biti jasno izrečeno, opraviti mora svoje delo, a imeti tudi možnost, da to naredi na način, ki mu najbolj ustreza: dobro je, da se ne preveč časa ukvarja s suhoparnimi in ponavljajočimi se dejavnostmi. Vsi morajo poznati vrednote, ki so pomembne v poslovni družbi in biti redno obveščeni o vsem dogajanju v organizaciji (sestanki,
moramo izvajati na organizacijskem nivoju, v delovnih skupinah za izboljšanje timskega dela, na ravni komunikacije in skupnega prejemanja odločitev, na individualni ravni, da vsako osebo postavimo na tako mesto v poslovni družbi, ki je najbolj primerno za njene sposobnosti in značajske lastnosti.
Najprej mora vodstvo družbe preveriti razširjenost pojava mobbinga, ga razložiti vsem v družbi in ga prepovedati, tako da je jasno, kje se konča navaden konflikt in kje se začne nasilje. Zaposleni morajo biti seznanjeni s psihičnim nasiljem in z njegovimi posledicami ter sodelovati pri rešitvi problema tako, da se bo nasilje končalo in izboljšalo socialno življenje na delovnem
pisna sporočila), tako da lahko prispevajo k ustvarjanju določene kulture sodelovanja in zaupanja med zaposlenimi. Management mora biti spreten v komunikaciji in sposoben upravljati katerikoli konflikt, tako da se izogne razvoju mobbinga. Ko preveri prisotnost nasilja, mora biti diskreten in obvestiti žrtev, kje lahko najde pomoč (npr. pri tistih, ki so v podjetju zadolženi za zdravje in varnost, delavske pravice ipd. ali pri specialistu izven delovnega okolja). Pri tem je najbolje, če žrtev mobbinga skuša ohraniti samozavest, utrditi čim več pozitivnih socialnih stikov na delu in poiskati pomoč tudi v družini in med prijatelji.
Katja Ferletič
Srečanje slovenskih predstavnikov na goriški prefekturi
Težave z zapisovanjem slovenskih imen v uradnih dokumentih
Težave s pravilnim zapisovanjem šumnikov v uradnih dokumentih so bile v središču pozornosti na nedavnem srečanju med namestnico goriške prefektinje Glorio Sandro Alegret-to, deželnim svetnikom SSk Igorjem Gabrovcem, strankinim tajnikom Julij anom Čavdkom in pokrajinskim predsednikom SSO VValterjem Bandljem. Na problem so stranko Slovenske skupnosti v zadnjih tednih opozorili nekateri rojaki, ki so zaman zahtevali dokumente s pravilno zapisanimi imeni in priimki. Razlog za to naj bi bil odlok ministra za javno upravo Renata Brunette, ki ureja poenostavitev in standardizacijo prenosa osebnih podatkov, pri čemer so jo nekako skupile številne črke neitalijanskih abeced. Medtem sta deželna svetnika Igor Gabrovec in Franco Brussa tudi formalizirala interpelacijo predsedniku dežele Renzu Tondu, ki ga je s problemom seznanila tudi županja občine Škocjan (San Canzian dTsonzo) Silvia Caruso. Na nekem potnem listu so zmanjkale strešice na imenu, ki je pravilno zapisano na osebni izkaznici. Zadevo že preverja pravna služba
parlamentarcev skupine Južnoti-rolske ljudske stranke SVP v Rimu. Gabrovec, Čavdek in Bandelj so namestnici prefektinje tudi izrazili zaskrbljenost, da ni morda takih primerov več, le da jih občani morda niso z njimi seznanili.
Soočanje na prefekturi v Gorici je privedlo le do ugotovitve, da je v odloku izrecno omenjen zakon 482 iz leta 1999, medtem ko ni ne duha ne sluha o našem zaščitnem zakonu 38 iz leta 2001. V njem je v 7. členu izrecno predvidena pravica do pravilnega zapisovanja slovenskih imen in priimkov na
vseh uradnih dokumentih. Prav tako ni še jasno, ali so se težave pojavile zaradi vsebine dekreta samega ali pa zaradi njegove napačne interpretacije. Podprefektinja Alegretto je vsekakor zagotovila, da zadevo temeljito preverjajo s pristojnimi uradi na notranjem ministrstvu.
Na srečanju s podprefektinjo je Gabrovec poudaril tudi, da nastaja problem zaradi ponavljanja enakih serijskih številk na dvojezičnih izkaznicah, ki jih izdajajo v Gorici, in na tistih, ki jih menda izdajajo v Dolini Aoste. Navedel je konkreten primer goriškega Slovenca M. F., ki se je moral pred oblastmi zagovarjati, češ da ima v žepu ukraden oz. ponarejen dokument. Naposled se je vendarle izkazalo, da je bila osebna izkaznica iz Doline Aoste z enako serijsko številko ukradena, naš rojak pa s tem seveda ni imel nobene zveze. Posebej nerodno je, ko se to zgodi v tujini in prizadeti državljan konkretno tvega, da ga kot osumljenca kratkomalo aretirajo. Navedeni primer ni osamljen, je pojasnil Gabrovec, zaradi tega morajo pristojne oblasti poskrbeti, da se to ne bi ponovilo.
Kako bedno, človeka nevredno je nasilje
Vse zaradi ene same žoge
Ko bi me kdo vprašal, kaj ima moj pes najrajši, bi po vsej verjetnosti odgovorila žogo. Kar ponori, ko vidi, da vzamem v roko žogico in da se bova igrali. In skače, laja, prinaša, veseli se pač. Sicer bi rekla, da ne do norosti. Obvlada se. Če vidi, da jaz odhajam, pozabi na žogo in steče za mano, na ukaz "pfuj" jo izpusti iz ust, pa tudi naveliča se igre. Tekanja za tole kotalečo se kroglo, ki je zasvojila svet. Da, svet, kajti podobno kot psi letajo za žogo ljudje, razlika je le v tem, da se neštetokrat, prevelikokrat ne znajo več obvladati. Zaradi denarja, zaradi družbenih modelov, zaradi tega, ker je žoga lahek izgovor za nasilje in razgrajanje, ali samo zato, ker se človek prevelikokrat spozabi in prekorači mejo dopustnega. Pred kratkim sem z nejevero in žalostjo spremljala posnetke iz Genove, kjer so srbski skrajneži, ki so se v mesto pripeljali, da bi spremljali nogometno tekmo za kvalifikacijo na evropsko prvenstvo, dobesedno spravili mesto na kolena. Prizori so bili bedni, tragični, človek bi ne verjel svojim očem. Molotovke, udarci,
goreči avtomobili in smetnjaki, tepež, pendreki in pesti, vpitje, napadi na lastno nogometno moštvo. Nasilje, zgolj nasilje iz objestnosti in obsedenosti z njim. Nasilje, ki je cilj samemu sebi in pred katerim trepečejo Genova, nepripravljena italijanska policija in predvsem celotna srbska politika. Zaradi kotaleče se žoge, ali pa je ta žoga samo izgovor, samo priložnost. Zaradi človeške želje po nasilju, po prevladi.
Zgodovina srbskega huliganstva je dolga zgodba, ki je povezana s četniškim gibanjem in s samo vojno. Nogometni navijači so namreč med vojno postali največji nasilneži in zločinci. Podobno kot so to postali tisti, ki so bili po poklicu mesarji. Isti nasilneži, ki so pred tednom dni napadli udeležence Parade ponosa v Beogradu in se znesli tudi nad mestom samim
in demokratičnimi institucijami. Nasilje, ker je to edina vsebina, ki jo taki ljudje poznajo, edini način izražanja, edino sred-
početjem, prisluhnili sočloveku, iskali smisel življenja. Ali jih je prehitro potegnila za sabo politična propaganda, hrup na stadionih, želja pa prednjačenju, do katerega je nasilje v naši družbi prevelikokrat najlažja in najhitrejša pot.
Je pri nas drugače??? Občutek imam, da se svet vse bolj globa-
stvo komuniciranja. Nasilje, obrite glave, mišičaste roke in tetovaže na ramenih. Sprašujem se, ali so si ti ljudje, po večini gre za mladino, sploh kdaj vzeli čas in se zamislili nad svojim
Cilj
Konec prejšnjega tedna so se začela tudi deželna odbojkarska prvenstva; malce v zatišju, saj je odbojkarsko dogajanje pri nas v zadnjem času zasenčilo moško svetovno prvenstvo, ki je - kot smo obširno poročali - obiskalo tudi Trst in se v Rimu končalo z zmagoslavjem Brazilije.
Zdaj pa je nastopil čas za ligaške boje v moških in ženskih konkurencah, v katere se je spustila deveterica naših postav. Povejmo po pravici, stanje v odbojkarski srenji v Furlaniji Julijski krajini ni rožnato. Slabosti odbojkarske zveze se kažejo z zapoznelimi razpisi za prvenstva in koledarji,
pokrajinah.
Poglejmo pobliže, kaj nas čaka v posameznih prvenstvih. Naš edini predstavnik v ženski deželni C ligi je Sloga, ki pa bo v oslabljeni postavi v primerjavi s prejšnjo sezono iskala v prvi vrsti obstanek v ligi. Novi trener, povratnik Martin Maver, bo skušal ovrednotiti nekatera rosno mlada dekleta, saj je pri belo-rdečih baje nastopil čas za pomladitev vrst. V D ligi pa bosta merila moči Kontovel (potrjeni trener Tanja Černe), ki je že lani v tej konkurenci igral vidno vlogo in bo skušal uspešno zgodbo nadgraditi z uvrstitvijo v končnico za napredovanje, ter Bor, ki je v pre-
"ZGONIK" P 040.225343U jJ I S W
-------------------------II	w>	-f
1(
negotovostjo do zadnjega, kdo bo nastopal v tem ali onem prvenstvu, za kar pa so navsezadnje kriva tudi društva, ki so v hudih škripcih tako s članskimi moštvi kot predvsem na mladinskem področju.
Iz te splošne sivine pa izstopa prav slovensko gibanje, ki je zlasti pri moških prava gonilna sila v deželi. In sploh ne zgolj zato, ker je vrhunski odbojki podarila Mateja Černiča in Lorisa Ma-niaja. Po izpadu moške ekipe Trieste Volley 2010 Televita - ki je nastala prav ob "tržaškem" svetovnem prvenstvu, je sicer zamejska odbojka spet ostala brez zastopnikov v državni ligi, pa vendar je pri novačenju najmlajših in delu z mladinskimi pogoni model, po katerem se lahko zgledujejo klubi v vseh štirih
tekli sezoni gladko izpadel iz C lige in začenja z mladinkami nov ciklus pod vodstvom nekdanje odlične igralke in v zadnjih letih vzgojiteljice mladih sil Betty Na-cinovi.
V moških prvenstvih je v spiskih igralcev naših ekip zelo malo sprememb, saj poleti premikov
HOKEJ IN LINE
Al liga: Polet Kwins - Civitavecchia 2:9
NOGOMET
D liga: Kras - Padova 2:2
Promocijska liga: San Daniele - Juventina 1:3,
Zaule- Vesna 2:1
1. amaterska liga: Sovodnje - Staranzano 3:1, Centrosedia - Primorec 2:2
2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Piedimonte 0:1, Roianese - Primorje 4:1, Mariano - Breg 4:0
3. amaterska liga: Sagrado - Mladost 0:1 KOŠARKA
C1 liga: Spilimbergo - Jadran 69:86 C2 liga: Breg - CBU 86:68, Bor - Servolana 76:70
D liga: Grado - Kontovel 64:73 ODBOJKA
Ženska C liga: Sloga - Tarcento 2:3 Moška C liga: Soča - Sloga Tabor 0:3, Fincantieri - Sloga 3:0, Val -Triestina 0:3 Ženska D liga: Bor - Villesse 3:0, Kontovel -Azzano 1:3
Moška D liga: Cordenons - 0lympia 1:3, Naš Prapor -Hammer 3:1
lizira. Kar postaja globalno, se pravi last vseh, pa ni to, kar je človeštvo doseglo dobrega, ampak vse, kar je bilo slabega, negativnega. Drugačne napadamo in tepemo (no, morda mo-
ram vseeno napisati napadajo in tepejo, pri meni doma še pajkov ne pobijamo) tudi pri nas. Ne da bi sploh pomislili, kdo nam je dal pravico soditi in vzpostavljati red. Kako lahko sploh odločamo, kdo je dober, kdo slab, kdo je na pravi poti, kdo na napačni. V vsakem trenutku bi se morali zavedati, da nismo tu zato, da bi komurkoli sodili. Tu smo samo zaradi sebe, da se zamislimo, da rasemo, da skušamo razumeti. In biti ljudje. In vendar tudi pri nas kot obsedeni tečemo za isto se kotalečo žogo, za žogo, ki je samo usnjena žoga, a odloča o revščini in bogastvu, o prestižu, o moči, in je tolikokrat izgovor za nasilje.
Sosedje so me pred kratkim presenetili z novico, da so se vrnili ob treh ponoči in da so bili v Stožicah. Bila sem nekoliko površna, saj sem pravkar razmišljala o njihovi strehi, ki je že bolj podobna situ kot strehi, pa sem vprašala, kje je to. Čeprav vem za Stožice in njihovo zgodbo. Presenečeni so me pogledali, češ Stožice, a jih ne boš šla pogledat, a jih ni-
si še videla, a ne veš, da je to naš ponos, a si niti ne predstavljaš, kako so lepe. Ne, vsega tega si ne predstavljam, ne spada pač v prioritete mojega življenja, niti ponosna ne znam biti na Stožice, ne zamerite mi. Vem pa za Vegrad, za Prevent in za druge, vem za stisko teh ljudi, ki ne vedo, kako bodo preživeli. Vem za njihove obraze, za njihove družine in ne morem biti ponosna na to. Predvsem ker vem, koliko so Stožice stale, vem, kako je bilo s tem denarjem, in ne razumem, zakaj bi bile v ponos državi, ki se ne more potegniti iz krize. In zakaj naj bi bila država, v kateri znaša povprečna delavska plača (in srečen je, kdor jo prejema) 400 evrov, z izgradnjo Stožic bolj evropska. Ne maram nasilja, ne maram prostaštva, ne maram niti žog, ki se kotalijo na denarju in zaradi denarja. Za človeka mi je, zato da bi končno razumel, da biti človek ne pomeni zmagovati tekem in zažigati smetnjakov, ampak prisluhniti, pomagati in ljubiti v vsakdanji preprostosti. Ravno v tem je veličina človeka, da zna postati velik z malimi dejanji. In želja, da bi svet končno spoznal, kako bedno, žalostno je nasilje, v meni nikoli ne ugasne. Niti, ko po televiziji spremljam žalostne prizore iz Beograda in Genove.
Sim Pertot
Začela so se deželna odbojkarska prvenstva	dejansko ni bilo. V
•	_	_•	| V I	|	c iigi bo visoko
ih: ostati v deželnem vrhu	srssKE
Sloga Tabor. Nekateri njeni člani so bogatejši za koristno izkušnjo v B2 ligi, tako da bo ta postava - pod vodstvom umirjenega Sovodenjca Lucia Battistija - nedvomno največja atrakcija našega odbojkarskega pogona. Igrišče bo pokazalo, ali so belo-rdeči zreli za vnovično napredovanje (s katerim so ogreli srca privržencev in vse naše skupnosti že pred dvema letoma).
Slovenske barve bodo v isti ligi branili tudi sovodenjska druga Slogina postava (ekipo perspektivnih mladincev trenira Ivan Peterlin), Soča (novi trener je povratnik Vojko Jakopič iz Posočja) in štandreški Val s potrjenim vodjo Robertom Makucem. Za slogaše sta cilja obstanek v ligi in rast rosno mladih od-bojkartjev, izkušeni šesterki z Goriškega pa bosta skušali zlesti čim više, realen pa se zdi boj za mesto na zgornji polovici razpredelnice.
Pri goriški 01ympii so do zadnjega upali v vključitev v C ligo kljub lanskemu nazadovanju, naposled pa bo šesterka nastopala med četrtoligaši. Sloga je na mladinski ravni vodilna na Tržaškem, na Goriškem pa to mesto zaseda prav 01ympia, zato je potrjeni strateg, Kanalec Zoran Jerončič, ocenil, da je res škoda, da bodo obetavni fantje merili moči v objektivno skromni konkurenci. V tem prvenstvu je na startu tudi števerjanski Naš Prapor, ki goji nekako bolj rekreativne vsebine. Brici, ki jih še naprej vodi domačin Sandro Le-ghissa, bodo igrali predvsem sebi v zadovoljstvo, od Goričanov pa gre pričakovati boj za vrh.
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 54
Iskreno vam priznam, da sem tudi sam med tistimi, ki smo zares naveličani, ko dan za dnem po radiu poslušamo v jutranjih urah, kako je tisti dan “svetovni dan” ne vem več česa. Govorim seveda o dejstvu, da je svetovnih dnevov vode, kruha, zdravja, boja proti temu ali onemu, zavzemanja za to in ono in še za kaj, odločno preveč in je s tem tako, kot je z digitalno fotografijo: ko je fotografij preveč, je fotografij pravzaprav premalo. Povedano se seveda sliši kot absurd, a to ni, če dobro premislimo. Vsakdo izmed nas, ki je kdajkoli imel v rokah stari fotografski aparat, danes mu rečemo strokovno: analogni, je z njim gotovo posnel nekaj filmov, katere je odnesel lepo razvit k fotografu in je teden dni kasneje prinesel domov fotografije; nekatere so bile lepše od drugih, druge slabše, celo slabe so bile med njimi, a bile so - fotografije.
Prišel je svet digitalne fotografije, ki je vsem nam omogočil, da fotografiramo vse in nič obenem, le malokdo od nas pa fotografije še razvija in tako teh fotografij dejansko nikjer ni, če seveda odmislimo nosilce digitalnih zapisov dvomljive vrednosti, za katere niti njihovi izumitelji dejansko ne vedo, koliko časa bodo trajali. Preprosto povedano: razni diski, spomini in ključki, v katere shranjujemo digitalne fotografije, so sicer zelo priročne zadeve, a že v našem skromnem uredništvu imamo trdi disk (hard disk) pokvarjenega računalnika, ki ga ne moremo več odpreti, na njem pa je vsaj 15 tisoč naših fotografij, med njimi je dobra tretjina portretov še živečih in tudi preminulih javnih osebnosti... Razni vsevedi in drugi “strokovnjakoviči” bodo sedaj takoj povedali, kako nespametni smo bili, ker nismo imeli še ene kopije tega trdega diska, a nima niti smisla odgovarjati, da sta se pokvarila istočasno oba. Baje, tako vedo povedati strokovnjaki, bi se fotografije s pokvarjenega trdega diska še dalo rešiti, a bi zato morali poslati trdi disk v neko specializirano podjetje, ki nam je izstavilo predračun: nekaj nad tisoč evrov, s pripisom, da ne zagotovijo rešitve fotografij. In tako imamo sedaj v uredništvu trdi disk kot spomin in v opomin! Zato bom še enkrat ponovil, da je digitalna fotografija v bistvu fotografija, ki je ni...
Pa nisem mislil pisati o digitalni fotografiji, ki je shranjena nekje v neopredeljivem digitalnem svetu, ampak o nelagodju, ki me obide vsakokrat, ko mi zjutraj radijski poročevalec naznani, da “je danes svetovni dan’’... in seveda navede, česa je “svetovni dan”. Tu moram objektivno priznati, da v Italiji niso tako obsedeni s “svetovnimi dnevi” vsega kot v Sloveniji, ampak samo s tistimi “svetovnimi dnevi”, mimo katerih ne morejo, se pravi, da povejo samo za tiste svetovne dni, za katere trenutni dnevni italijanski politiki ugaja, da jih povedo. Sicer pa v Italiji “svetovnih dnevov.... ” ni. To je zelo podobno predvajanju raznih športov po italijanski vsedržavni televizijski mreži: če so v kakem športu njihovi športniki dobri, kažejo omenjeni šport na vse pretege, če so pa zanič, teh televizijskih prenosov preprosto ni.
Tomba docet!, bi lahko rekel. Ko je sloviti Tomba še smučal in zmagoval kot pred njim Gustav Thoeni, smo imeli v Italiji smučanje ob vseh urah, kot ga imajo še sedaj v Sloveniji, pa čeprav so časi Bojana Križaja za vedno mimo in je vsakemu razumnemu človeku v Sloveniji jasno, da smučanje, ki je, mimogrede, zelo drag šport, ni slovenski narodni šport, kot so leta in leta s televizijskih ekranov vztrajno in nenehno poneumljali ljudi. Sedaj, ko ne zmaguje iz vrst “azzurov” (skoraj) nihče več, smučanja torej ni več na naših tevejčkih! Preprosto, a tudi zelo povedno.
So pa med “svetovnimi dnevi” tudi taki, ki me vedno prizadenejo.
Če skušam “Svetovni dan boja proti zasvojenosti s tobakom” leto za letom skrbno zamolčati in prezreti, seveda ni potrebno razlagati na dolgo in ne na kratko, zakaj to počnem!, pa se vedno zdrznem, ko mi vjutranjih urah med britjem žametni glas radijskega napovedovalca pove, da sem se zbudil v “Svetovni dan boja proti lakoti”, saj sem sam trdno prepričan, da je ni večje krivice in ni večjega greha na svetu, kot sta lakota in revščina. Letošnjemu svetovnemu dnevu boja proti lakoti je namreč sledil še dan boja proti lakoti in je bilo zato to dvodnevje kot nalašč za razmislek o nas samih in o revščini v svetu, a tudi o revščini okrog nas. Predvsem pa je bila to priložnost za razmislek o našem odnosu do hrane, ki jo naša družba zametava, ljudje pa v svetu umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih živil.
Fantje in punce moje generacije, tiste, ki ima danes že več kot petdeset let, še nosimo v spominu dolge pripovedi naših starih mater in starih očetov, ki so zvečine preživeli “lakoto in vojsko”, pravzaprav so preživeli dve svetovni vojni, ki sta s seboj prinesli tako lakoto kot revščino. Ni je knjige, ki bi meni tako dobro naslikala, kaj je resnična lakota, kot spomin na živo pripovedovanje starega očeta Alojza, kije bil med prvo svetovno vojno štiri leta ujetnik v Rusiji in nam je otrokom ob "slačenju tursce”, kot smo na Vipavskem rekli ličkanju koruze, pripovedoval, kako so sestradani in zelo revni ruski otroci v strašnih zimah v Moskvi z drobnimi prstki pod ujetniškimi mizami iskali drobtinice kruha... In ni je knjige, ki bi mi znala lepše in bolj živo opisati, kaj pomeni lakota v ujetništvu in na begu, kot so bila pripovedovanja starega očeta Henrika, ki nam je pripovedoval dolge zgodbe, polne lakote in stradanja, grozljivega mraza in revščine s svojega sedemletnega bega iz Moskve do Vladivostoka, od koder so potem s tovariši-vojnimi ubežniki z ukradeno ladjo le prišli do Trsta, nekaj let po končani prvi svetovni vojni seveda. Če k temu dodam še pripovedovanja naših staršev, ki so tudi prekleto dobro okusili in vedeli, kaj je revščina, še lastne izkušnje iz časov, ko smo še vedeli, kaj in po koliko je črn kruh, lahko zapišem, da me vedno pretrese, ko berem grozljive podatke o lakoti in revščini v svetu.
In se vedno, ampak zares vedno!, tudi takoj spomnim na mojstrsko ter boleče lepo črtico Ivana Cankarja o materi, ki je šla iskat kruh za svoje otroke, a ji ga niso dali.
Posledice nedavnih poplav na Goriškem se še občutijo
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec v Gabrjah
Posledice septembrskih poplav reke Vipave, ki so prizadele občino So-vodnje ob Soči, se še vedno močno občutijo na nekaterih gospodarskih objektih. Brez takojšnje in učinkovite javne pomoči pristojnih ustanov je nadaljnja proizvodnja zelo otežena, če ne celo postavljena pod vprašaj.
To so zelo strnjene ugotovit-
kar povzroča zamude in vsakdanjo oskrbo. Škoda je nastala tudi na materialu, ki ni več uporaben. Celotno stanje so nadalje v bolj podrobnih obrisih predstavili lastniki podjetja, Nataša, Robert in Boris Čaudek. Ocenjevanje škode še poteka in je že sedaj doseglo izredno visok znesek; posledično je to zelo zahteven zalogaj za podjetje.
z deželnimi funkcionarji. Do konca meseca bi moral biti pripravljen poseben zakon s ciljem pomagati ljudem v takih stiskah. Učinkovitost pa bo seveda odvisna od sredstev, ki jih bo Dežela zagotovila. Za prejem zadovoljivega prispevka bo potrebno budno spremljati potek dogajanj in stalno opozarjati na še vedno odprte
ve obiska pri podjetju Cau-dek Srl v Malnišču in pri kmetiji Pipan v Gabrjah, ki ga je opravil deželni svetnik SSk Igor Gabrovec; spremljali so ga še občinski svetniki opozicije Peter Černič (SSk), Walter Devetak in Vlado Klemše (oba Skupaj za So-vodnje). Skupini se je pridružil še pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek.
Na sestanku v podjetju Cau-dek in pri ogledu proizvodnje so ugotovili, da je proizvodnja še vedno daleč pod normalnim standardom, saj se na strojih pojavljajo posledice poplave,
Zaradi tega potrebuje podjetje takojšnjo podporo javnih uprav, da lahko ohrani svojo konkurenčnost, delokrog in stopnjo zaposlenosti.
Pri ogledu proizvodnje in lokacije je bilo ugotovoljeno tudi, da je reka Vipava prekoračila strugo tam, kjer bi moral biti nasip, ki ga ni več. V zvezi s tem bosta oba načelnika opozicije vložila svetniško vprašanje, da se zadeva razjasni.
Gabrovec je podjetju orisal, kaj se v tem trenutku pripravlja na Deželi, in povedal, da je pri tem v stalnem stiku
težave; Gabrovec je ob tem izrazil svojo razpoložljivost. Sledil je obisk kmetije pri Pipanovih v Gabrjah, kjer je reka Vipava preplavila štalo in opustošila bližnje njive in nasade. Škoda je nastala tudi na strojni opremi. Ob tem obisku so si Gabrovec in ostali ogledali še del struge, kjer je prav tako prišlo do izlitja, ter ugotavljali vzroke, ki tičijo v nesnagi ter še v nekaterih drugih naravnih ovirah. Prav pri tem je potrebno sedaj čim hitreje postopati, saj je treba vzpostaviti normalno raven varnosti tudi ob močnejših padavinah.
Častni član Nove Gorice
Romano Prodi se je vrnil na Goriško
3
Romano Prodi se je prejšnji petek, 15. oktobra, vrnil na Goriško. Nekdanji italijanski ministrski predsednik in predsednik Evropske komisije je bil gost župana mestne občine Nova Gorica in poslanca Državnega zbora RS Mirka Brulca; ta mu je uradno izročil priznanje -naziv častnega občana, ki so mu ga novogoriški mestni
svetniki podelili leta 2004 "za podporo čezmejnim projektom in tako izkazano naklonjenost go-riškemu obmejnemu območju, kar je nedvomno prispevalo k večji mednarodni prepoznavnosti ter s tem povezani promociji našega prostora v Evropi". V dar je Prodi kot protokolarno
darilo prejel tudi maketo letala Edvarda Rusjana. Prodi je povedal, da mu je priznanje v veliko čast in ponos; ob tem je obudil spomin na nepozabno noč aprila 2004, ko smo na Goriškem podrli mejo, "ki je bila tragedija naše Evrope". Nato je skupno z Brulcem obiskal skupni goriški trg, kjer ga je pričakala tudi manjša množica Goričanov. V
neformalnem in sproščenem vzdušju je takoj ob izstopu iz avtomobila rekel: "Spominjam se, kako je deževalo, in vendar je bilo čudovito”! Sredi Vecchietovega spomenika se je fotografiral s predstavniki krajevnih oblasti - med njimi so bili župan občine Šempe-ter-Vrtojba Dragan Ve-lenčič, nekdanji goriški župan Vittorio Brancati,
predsednik go riške pokrajine Enrico Gherghetta, v imenu goriškega župana odbornik Guido Germano Pettarin itd. -, pa tudi s preprostimi ljudmi, s katerimi se je rad rokoval. Walter Bandelj in Livio Semolič sta mu v imenu SSO-ja in SKGZ-ja izročila slovenski šopek in knjigo o 1000-letnici Gorice. Prodi je v spremstvu župana Brulca tudi obiskal bližnji muzej goriške meje, kjer je v knjigo vtisov zapisal:
"Po šestih letih se vračam z ganjenostjo in veseljem in sem našel dve skupnosti, združeni na poti prihodnosti" ! V večernih urah se je vidni italijanski politik na Zemonu udeležil slavja ob 15-letni-ci delovanja Univerze v Novi Gorici; rektor Danilo Zavrtanik mu je podelil častni doktorat za zasluge pri razvoju in širitvi Evropske unije ter za napredek znanosti in visokega šolstva v Evropi. / DD
Mladi skupine Prihodnost iz Gorice so v sodelovanju s krožkom Anton Gregorčič minuli ponedeljek priredili lep večer, na katerem so želeli predstaviti oba kandidata za novogoriškega župana, in sicer Darinko Kozinc ter Mateja Arčona, ki pa je udeležbo zadnjih hip odpovedal, zato sta predsednica Prihodnosti Ivana Paljk in časnikarka Erika Jazbar imeli pogovor samo z Darinko Kozinc, ki je številnemu občinstvu prikazala svoje videnje vodenja Nove Gorice ter Goriške, predvsem pa je kandidatinja za županjo pokazala izjemno poznavanje naše stvarnosti. Večer je bil kljub nerazumljivi odpovedi Arčona izjemno lep in je pokazal, kako tesno bi morali sodelovati med Gorico in Novo Gorico; Darinka Kozinc je ponovno očarala prisotne s svojim nastopom, vsebinami in odličnim znanjem. Pogovora z Darinko Kozinc se je udeležil dejansko ves politični in kulturni vrh Gorice in Goriške, saj so bili prisotni vsi voditelji stranke Slovenska skupnost, SKGZ ter SSO.
Z leve: Jože Gasperič, Marco Sulli-Sulčič, Marko Tavčar (foto DPD)
iflllMJ GMD je predstavila knjigo capt. Marca Sullija-Sulčiča Nafta
Mala enciklopedija o črnem zlatu
Nafti, "črnemu zlatu", ki je v zadnjih dveh stoletjih povzročilo hiter tehnološki napredek človeštva, pa tudi neštete vojne in gospodarske krize, je posvečena izredno zanimiva knjiga, ki je nedavno izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v so-založbi z Goriško Mohorjevo družbo. Po krstni predstavitvi v Ljubljani in po velikem odmevu, ki ga je doživela v matici zlasti po intervjuju z Ladom Ambrožičem na nacionalni televiziji 3. oktobra, so zajetno in odlično oblikovano "malo enciklopedijo" o nafti, ki šteje več kot 400 strani, v ponedeljek, 18. oktobra, predstavili goriški javnosti v galeriji Ars na Travniku.
Njen avtor je pomorščak, capt. Marco Sulli-Sulčič, tržaški Slovenec, ki sta ga življenjska pot in družinska tradicija vodila na morje; kar 35 let je prebil v Združenih državah, v San Franciscu, v znani naftni korporaciji Chevron, ki mu je zaupala poveljevanje štirim največjim tankerjem v svoji floti. L. 1992 je prišel do funkcije "vice commo-dore", kar je posebno visoka čast. Svoje ogromno nabrano znanje o nafti in izkušnje je strnil v knjigo o nastanku in razvoju svetovne naftne industrije, iz katere lahko izvemo vse, kar je pomembno za poznanje te panoge: od tehnologije iskanja nahajališč globoko v zemeljski skorji na celini ali pod morskim dnom pa do naprav za pridobivanje in prevoz po naftovodih in s tankerji do porabnikov. Gre za bogato knjigo, s katero dve Mohorjevi nadaljujeta tradicijo kakovostne strokovne literature, je na go-riškem večeru uvodoma povedal
tajnik GMD Marko Tavčar. Avtor je povedal, da je nabral veliko znanja o nafti, ker je imel pri Chevronu na razpolago ogromno gradiva; pri samem pisanju knjige, po upokojitvi, pa so mu pri zbiranju gradiva pomagali dragoceni prijatelji iz korporacije. Doživel je obdobje, ki je bilo posebno pomembno za ameriško ekonomijo, ko je Zahod gradil svojo prihodnost in blagostanje na poceni nafti, ki jo je črpal na drugih kontinentih. Veliko se je naučil tudi v Angoli, kjer je prebil pet let, in na raznih tečajih. Delo govori o tehnologiji, zgodovini in politiki, vse pa je povezano z ekonomijo, je podčrtal Sulli-Sulčič. Zato se je odločil za kronološki pregled. Poleg naštevanja zgodovinskih dejstev, navajanja količin pridobljene nafte in naravnih zalog posameznih držav in orisa tehnološkega razvoja je opisal tudi nekatere nesreče, kot so npr. izbruhi vrelcev, požari in izlitja nafte iz tankerjev, pa tudi vojaške spopade, do katerih je prišlo zaradi pohlepa po črnem zlatu. V zgodbo je vpletel tudi osebna doživetja in srečanja s pomembnimi osebami, npr. s Condoleez-zo Rice. Na podlagi svoje izkušnje je ovrgel Hubbertovo krivuljo: odkar so začeli črpati nafto tudi iz ekstremnih globin, "kar je bilo nekdaj znanstvena
fantastika", ta ne drži več. "Nafte je še za več kot 100 let", je zatrdil, "zaradi tehnologije bo pa stala več".
Pomembno vlogo pri izdaji knjige je imel Jože Gasperič, po izobrazbi elektrotehnik, sicer že 11 let v pokoju, ki pa še vedno deluje kot lektor pri Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani. "Z lektoriranjem se ukvarjam že 50 let", je povedal in dodal, da je nekako "gensko pogojen", saj je njegov stari stric bil p. Stanko Škrabec. Knjiga je bila zanj poseben izziv že zato, ker jo je Sulli-Sulčič napisal v "zamejski slovenščini", pa tudi zato, ker slovenski jezik ima zelo malo pomorskih izrazov. "Z avtorjem sva morala brusiti možgane, da bi našla primerne izraze". V bistvu sta skovala marsikateri nov izraz v zvezi s tankerji, vrtanjem, ploščadmi itd. "Iskala sva besede, ki bi bile sprejemljive za slovenski jezik, pa tudi za knjigo”. To je zahtevalo dobri dve leti dela. "Nova beseda je kot cvetka, ki jo zasadite v zemljo. Če jo ljudje zalivajo, se oprime", je povedal Gasperič, ki se kot lektor trudi, "da bi vdor tujih izrazov ne povozil slovenščine in bi ta ostala na kuhinjskem nivoju".
Ker je knjiga Nafta unicum v svetovni literaturi, bi jo bilo zares vredno prevesti vsaj v angleščino. Nekaj se že premika. Lahko le upamo. / DD