UDK 314.18:71(497.1)
Barbara Verlič Dekleva
KRIZA RAZVOJNE PROSTORSKE PARADIGME V
JUGOSLAVIJI
Upoštevajoč rezultate raziskave Kvaliteta življenja v bivalnem okolju med 1 .1988-89
smo povzeli glavne značilnosti neenakega dostopa socialnih skupin do družbenega
standarda v različno razvitih regijah Jugoslavije. Te značilnosti smo primerjali z drugimi
urbanimi razvojnimi zakonitostm i kijih navajajo avtorji pri nas v podobnih raziskavah o
urbanizaciji. Ob nižji razvitosti se tolerirajo ne le večje socialne razlike, tudi stopnja
notranjega strukturnega neskladja med gospodarstvom, socialno politiko in urbanizacijo
je višja . Iz razlik v prostorskih značilnostih glede na razvitost ugotavljamo, da obstajata
vsaj dva razvojna vzorca z različno stopnjo notranjega strukturnega neskladja, in zaradi
tega ni pričakovati uspešne enotne strategije urbanega razvoja .
According to the results ofthe Quality Life of research conducted between 1988189
we have summarized basic consequences and features of unequal access to the social
standards in different parts ofYugoslavia. These characteristics have been compared with
the conclusions of other our authors on social and urban-rural inequalities within
differently developed regions. An attempt was done to distinguish two different types of
developmental patterns on the line of more and less developed regions of Yugoslavia . Both
are characterized by different stage of internal structural imbalance. We are discussing
the perspective of the unique concept for social and urban development in Yugoslavia
which, have been not estimated to prove successful .
socialna neenakost, vzorci urbanega razvoja, strukturna neuravnoteženost razvoja
Neenakosti družbenega standarda v Jugoslaviji in urbani razvoj
Osrednje izhodišče prispevka so neenakosti v družbenem standardu prebivalcev
Jugoslavije, povezane s procesi urbanizacije . Družbeni standard je merjen z dostopnostjo
do infrastrukturnih, komunikacijskih, kulturnih ter storitvenih dejavnosti v bivalnem
okolju.1
Te neenakosti so obravnavane glede na različno razvite regije ter glede na družbene
skupine prebivalcev, ki v teni okolju živijo . Bivalno okolje je analizirano prek treh kategorij
naselij ; urbanih, regionalnih in občinskih centrov ter podeželskih krajev (Dekleva : Družb .
razpr.4, 1986) .
Tako lahko govorimo, v povezavi z indikatorjem družbenega standarda ter
poselitvenimi in socialnimi značilnostmi prebivalstva, o tipičnih oblikah urbanizacije v
Jugoslaviji.
Na osnovi spoznanj, ki jih dopuščajo podatki, zbrani v raziskavi Kvaliteta življenja
(KŽ) 1984 in 1987, poskušamo torej opredeliti značilnosti urbanizacijskega procesa in
kvaliteto družbenega standarda v prostoru različno razvitih jugoslovanskih regij .
O urbanem razvoju govorimo kot o procesu strukturiranja mreže razmeroma dobro
infrastrukturno opremljenih naselij z razvitimi storitvenimi dejavnostmi (KŽ,1985/86) .
90
Ugotavljamo, da se v Jugoslaviji standard urbanega in standard podeželskega okolja
še vedno razhajata. Vendar se te prostorske razlike prekrivajo s socialnimi in niso enake
glede na razvitost regij . Takšno stanje vpliva na utrjevanje (de)privilegiranosti skupin
prebivalcev v dostopu do enakih ravni družbenega standarda v prostorskih in družbenih
dimenzijah .
Gre za pozicijo družbene moči bolje ali slabše integriranih, niobilnih ter organiziranih
socialnih skupin, ki so različno uspešne pri uresničevanju svojih interesov v svojem okolju .
Rezultat je relativna perzistenca socialnih in prostorskih neenakosti v posameznih okoljih .
Odkrivanje tipičnih urbanizacijskih značilnosti posameznih regij nas pripelje do
vprašanja razvojnih zakonitosti ter potencialov za preseganje družbenih neenakosti
v posameznih regijah . Opozarjamo na stopnjo relativne strukturne neskladnosti
razvoja med razvitimi in nerazvitimi regijami .
Ali gre pri neenakostih v Jugoslaviji za različne faze istega koncepta razvoja, ali pa za
povsem različne razvojne koncepte? Ali gre . predvsem za neuspešne strategije razvoja?
Polemični argumenti in primerjave ponujajo interpretacijski okvir za prognozo
urbanizacijskih tokov ter uspešnosti strategij za premagovanje razlik v družbenem
standardu prebivalcev različnih regij ali urbano-podeželskih okolij .
Zakaj je sploh potrebno govoriti o neenakosti? Tema se zdi ne le stara, ampak, ob
uvajanju tržnih kriterijev ter ob individualnih razlikah tudi neaktualna, preživeta . Vendar,
na tem mestu želimo govoriti o nekaterih kolektivnih, skupnih potrebah, ki jih ni možno
oziroma ni smiselno zadovoljevati izključno prek tržišča . Tako kot ekoloških problemov,
tudi skrbi za zdravstveno stanje, osnovno izobraževanje in drugo infrastukturno oskrbo ne
moremo voluntaristično prepustiti bodisi trgu ali skrbi družine .
Lahko bi celo trdili, da bolj kot je družba razvita, bolj poudarja odgovornost vlade za
izvajanje politike, ki bo omogočila izenačevanje osnovnih življenskih pogojev za vse
državljane, ne glede na njihovo nioč ali imetje ; razlike so v bistvu vprašanja, ali naj gre za
enake možnosti v zadovoljevanju potreb ali za ustvarjanje enakih startnih pozicij .
Razpravljamo torej o družbenem standardu kot delu socialne politike v širšem
pomenu, kot jo definira Titmuss z , analizirane v kontekstu prostorskih značilnosti regij
Jugoslavije (B.V.Dekleva: KŽ, 1984/1990) .
Družbeni standard Jugoslovanov in struktura razvoja
V Jugoslaviji je bil v povojnem obdobju deklariran prek planskih projektov enoten
koncept prostorsko - urbanega razvoja. Na kratko bi ga poimenovali policentrično
zasnovan projekt .
Bistvo policentrizma je razvoj večjega števila (manjših) mest, ki naj ustvarijo v
prostoru dobro strukturirano mrežo naselij urbanega tipa s solidnim družbenim standardom
opremljenosti .
Z razvojem mreže naselij naj bi se tudi zmanjšale razlike v osnovnem družbenem
standardu med mesti in podeželjem, predvsem pa naj bi se izognili problemom zaradi hitre
rasti večjih mest . Cilj projekta je uravnotežiti urbani razvoj z industrializacijo .
1. Že prve analize podatkov za Slovenijo in Jugoslavijo so pokazale (Dekleva: KŽ,
1984/88) 3 , da razlike v družbenem standardu med mesti in podeželjem še vedno obstajajo,
vendar pa so različne glede na razvitost regij .
V najrazvitejših republikah so te razlike manjše, ne pa odpravljene . V nerazvitih in
posebno v pol razviti regiji (ožja Srbija) so razlike znatno večje, čeprav je v povprečju
družbeni standard visok, če ga primerjamo z razvitimi (tabele :2,3,5) .
91
Tabela 3: Razlike med mestom in podeželjem (v %)
Prisotnost
	
Izobrazba prebivalcev Standard opremesocialnih skupin	 gospodinjstev	
višja sred- nizja ned . osn . KV sred . višja pod stand . 'nja osn . stand stand, stand
URBANI
CENTRI 218 29 . 33 .6 13 .5 9 .7 16 1 37.5 23 .2 9 .1 20 .8 62 .5 7 .6
PODEŽELJE 8 .9 30 50 .7 29 .9 21 .1 163 23.3 9 .4 22 .6 9 .9 64 .2 3 .3
vsi	336 592 832 459 327 358 689 378 337 355 1410 127
pomen: socialne skupine glede na moč in zaposlitev ; seštevek ni 100%, ker niso
prikazane vse skupine ;
Tabela 5: Ravni opremljenosti bivalnega okolja glede na urbano podeželsko okolje ter
izobrazbo prebivalcev (v %)
Republiški in
regionalni Občinski centri Podeželje vsi
centri
NEOPREMLJENO TER
ZELO SLABO
OPREMLJENO OKOLJE
izobrazba
ned.osn .šola 5 .4 9 .4 85 .2 149
osnovna šola 6 .5 13 .1 80.4 107
KV, VKV 10 .9 23.3 65.8 73
srednja 13 .4 18 .1 68 .5 127
višja, vis . 25 .5 14 .9 59 .6 47
vsi 52 75 376 503
POMANJKLJIVO
OPREMLJENO OKOLJE
izobrazba
ned.osn .šola 9 .7 11 .7 78 .6 103
osnovna šola 22 .1 6.5 71 .4 77
KV, VKV 24.7 10.4 64.9 77
srednja 38.6 18 .2 43.2 132
višja, vis . 41 .5 22 .1 36 .4 77
vsi 129 66 271 466
ZADOVOLJIVO
OPREMLJENO OKOLJE
izobrazba
ned.osn .šola 24 .1 25 .5 50 .4 141
osnovna šola 30 .2 14 .2 55 .6 106
VK, VKV 35.9 20.4 42.8 103
srednja 49.5 20 . 30.5 210
višja, vis . 60.2 17 .8 22 . 118
vsi	 278	135	265	678	
Se nadaljuje
92
Republiški in
regionalni
	
Občinski centri Podeželje vsi
centri
ZELO DOBRO
OPREMLJENO OKOLJE
izobrazba
ned.osn .šola 35 . 48.3 16.7 60
osnovna šola 31 .4 48.6 20. 35
VK, VKV 33 . 51 . 16. 100
srednja 46.2 43.9 9 .9 212
višja, vis . 54 .4 36.8 8 .8 136
vsi	 237	240	66	543	
Tabela l : Raven opremljenosti in ekološke prizadetosti bivalnega okolja (v %)
EKOLOŠKA
BIVALNA OPREMLJENOST OKOLJA * PRIZADETOST
OKOLJA * * vsi
neopre- zelo pomanj- zadovo- zelo neopo- priza- ogro-
mljeno slabo kljivo ljivo dobro rečno deto ženo
Starost
15 do 24 1 3 17 .9 24 .9 29 26 .9 20.9 55.3 23.8 387
25 do 34 0.3 20.7 21 .6 28 .6 28 .7 24 .7 53 .2 22.1 583
35 do 44 1 .9 23.7 18 .5 33 .3 22 .5 29 .8 46 .1 24 .1 423
45 do 54 0 8 25 .5 20.7 30 .6 22 .4 22.7 54.7 22.7 353
nad 55 I 2.5 21 .2 20 .6 33 .6 22 .1 27 .3 51.4 2 3 479
Izobrazba
ned .osn .š . 2 .6 30.2 22.7 31 .1 13 .2 31 .4 49 .6 19 458
osnovna š . 1 .8 31 .l 3 .7 326 10 .8 26 .2 50 .8 23 .I 325
poklicna 1 .1 19 .8 218 29 .1 28 .2 26 .5 54 19 .5 359
srednja 0.9 17 .7 I95 30.8 31 .1 22 .6 52.2 25 .2 690
viš .visoka 0.5 I1 .9 20.3 31 .4 35 .9 22 .7 52 .8 24 .5 379
Pokticne sk .
višja 0 .4 126 17 .5 34 .9 34 .6 224 51.1 26 .5 268
srednja 1 .6 18.7 22.7 32 .9 241 28 524 19 .6 504
nižja 1 .8 30 .3 22 26 .3 196 27.6 51 21 .4 504
Regije
nerazviti 0.3 293 18 .9 30 215 20.6 52 .1 27.3 670
polrazviti 3 .3 191 237 24.1 29 .8 243 471 28 .6 580
razviti 0 9 17.8 21 .3 35.8 24.2 294 54.5 16 985
Slovenija	0 0	196	295	28.1	22.8	291	51.9	
Jugoslavija	 1 .4 21 .6 21 .2 31 24 .9 25 .5 51 .9 22 .7
vsi	30	478	470	687	551	569	1159 507	2235
* neopremljeno okolje = ni na voljo nobenih storitev
zelo slabo opr . = le posamezne storitve, nobeno področje ni kompletno
pomanjkljivo opr . = večina področij ni kompletna v storitveh
zadovoljivo opr . = nekaj kompletnih področij nudi storitve
zelo dobro opr. okolje = večina ali vsa področja s kompletnimi storitvemi
** Ekološko neoporečno okolje, prizadeto in ogroženo okolje po mnenju prebivalcev
93
2. V nasprotneni sorazmerju z deklariranimi nameni pa se posebno v nerazvitih regijah
policentrični razvoj ni uveljavil . Bolj se približuje temu, kar poimenujemo monocentrizem .
Gre za razvoj majhnega števila (enega središča) mest z relativno dobrim kolektivnim
standardom in slabo razvito mrežo naselij, med katerimi prevladujejo podeželska
naselja s slabo opremljenostjo (tbl .2 in KŽ,1989).V razvitih regijah je mreža naselij
bolje strukturirana in se približuje policentrizmu .
3. Socialne razlike, ki smo jih merili z dostopnostjo treh skupin prebivalcev 4 do
družbenega standarda, še poudarjajo razlike v prostorski opremljenosti naselij (tbl .l) .
Prekrivanje socialnih in prostorskih razlik je zopet mnogo izrazitejše v nerazvitih
regijah in še posebno v pol razviti ožji Srbiji (tbl .4) .
Zaradi zelo izrazitih socialnih razlik med "manjšino", ki ima dostop do izredno
dobrega družbenega standarda v urbanem okolju, ter "večino", ki ga ima zelo malo, smo
to značilnost poimenovali elitizacija (Dekleva : KŽ, 1988:9-10 in 1989) .
V razvitih regijah te razlike sicer obstajajo, vendar so mnogo manjše, in to na račun
večjega deleža srednjega sloja prebivalcev, ki živi v relativno dobro opremljenih občinskih
središčih .
Zmanjševanje distance med tremi skupinami in izenačevanje dostopa do
družbenega standarda smo poimenovali tendenca k deelitizaciji .
Sklepamo, da z višjo razvitostjo regij v Jugoslaviji raste delež prebivaleev, ki živi
v dobro opremljenem okolju, in da se manjšajo razlike med urbanimi središči ter
podeželjem. S tem se prerazporeja tudi infrastrukturna opremljenost okolja med
socialnimi skupinami, in sicerv prid srednjega sloja, ki se istočasno povečuje ; socialna
deprivacija na splošno se zmanjšuje .
4. V nasprotju s pričakovanjem so podatki pokazali presenetljivo majhne razlike v
družbenem standardu na splošno med razvitimi, pol razvito in nerazvitimi regijami
(KŽ,1988). Povprečne vrednosti indeksa opremljenosti okolja se ne razlikujejo bistveno :
razvite regije v občinskih centrih dosegajo celo nižje deleže zelo dobro opremljenega
okolja kot nerazvite (tbl .1,2,4) . To je argument za visoko stopnjo redistribucije .
Tabela 4: Bivalna opremljenost okolja po republikah Jugoslavije (v TO)
stopnja opremlj . okolja
	
neopr .
zelo slabo
pomanjklj .
zelo dobro
vsiopr. in zadov .
Bosna in Herc. 0.3% 27.1% 17 .6% 55% 340
Črna gora 0.0% 39.8% 14.5% 45 .8% 83
Hrvaška 1 .3% 20.6% 19.7% 58.4% 466
Makedonija 0.7% 21.5% 25.5% 52.3% 149
Slovenija 0.0% 19 .6% 29 .5% 50.9% 285
Srbija,ožja 3.3% 19.1% 23.7% 53.9% 577
Vojvodina	1.3%	9.7%	14.1%	74.9%	227
vsi	 30	441	455	1201	2127
94
Razlike med družbenim standardom urbanih naselij različno razvitih regij so še bolj
vidne, ko jih primerjamo z ekonomskimi podatki o razvitosti iz drugih študij .
Stopnja urbanizacije v nerazvitih okoljih je višja kot v razvitih okoljih, stopnja
zaposlenosti pa nižja . Stopnja ekonomske dejavnosti prebivalcev je nižja v urbanih naseljih
nerazvitih, kot v zaledju teh mest (S .Bolčić, 1970:460-65, 1976 :53-81) .
Kljub nižjim stopnjam gospodarske razvitosti, podatki KŽ n .pr. kažejo, da dosegajo
občinski centri v pol razviti regiji najvišje deleže zelo dobro opremljenega okolja (54.7%),
nerazviti slede z 48.9%. V isti kategoriji naselij dosegajo razvite regije le delež 32 .9%!
(tbl .2) .
Mestna naselja na splošno v nerazvitih regijah dosegajo višji delež zelo dobro
opremljenega okolja (92 .9%, pol razviti 95.9%) kot v razvitih (78 .9%, seštevki iz tbl .2) .
Nasprotno je na podeželju nerazvite regije le 7% in 4% dobro opremljenega okolja, nasproti
21.1% v razvitih regijah .
Tabela2: Zelo dobra opremljenost bivalnega okolja glede na razvitost ter
urbano podeželsko okolje (v %)
Republiški in
	
Občinski centri Podeželje vsiregionalni centri
NERAZVITI 44 . 48 .9 7.1 141
POLRAZVITI 41 .3 54.7 4.1 172
RAZVITI 46 . 32 .9 21.1 237
vsi	242	241	67	550	
Kaže se majhna soodvisnost družbenega standarda kot indikatorja
socialnega razvoja, blaginje in gospodarske učinkovitosti . Predpostavljamo, da gre za
znatno družbeno subvencioniranje skupnega standarda ter prelivanje sredstev na osnovi
solidarnosti, bodisi med regijami bodisi med gospodarskimi področji dejavnosti .
Analiza torej nakazuje strukturne neskladnosti v urbanem ter družbenem razvoju
jugoslovanskih regij nasproti ekonomskemu .
5. Neskladnosti so prav tako v socialni strukturi prebivalcev in urbanem razvoju
(tbl .3,5, in KZ 1988/89) . Socialne razlike so nedvomno tudi odsev specifične
(ne)mobilnosti prebivalcev znotraj socialne strukture treh skupin v urbano-podeželskem
okolju različnih regij .
V razvitih regijah je manjši obseg najnižje skupine, prav tako je majhen obseg najvišje .
Čeprav prve še vedno prevladujejo v poselitvi podeželja, se v to okolje uspešno integrirajo
tudi manjši odstotki prebivalcev višje skupine .
Nasprotno velja za urbano okolje razvitih regij . Razvoj podeželja in dobra
opremljenost manjših urbanih središč, kjer se veča delež srednje socialne skupine, je
tako nedvomno značilnost razvitejših regij .
e upoštevamo vse navedene dejavnike, lahko govorimo o večji relativni stopnji
uravnoteženega stanja (razvoja) v razvitih regijah (Dekleva : KŽ,1988/89) .
Nasprotno pa zaostajanje razvoja podeželja v nerazvitih regijah, ki ga poseljujejo nižje
socialne skupine, pomeni bistveno oviro za mobilnost v višje skupine . Po drugi strani je
mnogo hitrejša rast manjšega števila mest (republiških in regijskih središč) pritegnila
pripadnike višje skupine, ki so si tam zagotovili dobre pogoje za višji življenjski standard .
95
Kaže se tudi hitra rast regijskih središč na račun neselektivnega priseljevanja kmečkih
družin, ki pa ji družbeni standard ni sledil . Zato govorimo o ruralizaciji nekaterih večjih
mest v nerazvitih regijah (Bolčić,1970 :465-66) .
Višja, urbana skupina prebivalcev v pol razviti regiji tvori med svojim prebivalstvom
n.pr . večji delež, kot ga najdemo v razvitih regijah . Obenem pa najdemo tu tudi višje deleže
zelo slabo opremljenega okolja, kjer žive prebivalci nižjih skupin KŽ,1989).
Značilnost nerazvitih je torej "prevelik" delež obeh skrajnih ter "premajhen"
delež srednje socialne skupine.
Ugotavljamo strukturna neravnotežja razvoja urbanih naselij, socialne strukture in
družbenega standarda . Predpostavljamo, da gre za večje premike v socialni strukturi
v povojnih letih, ki pa se začnejo kasneje znotraj na novo formiranih slojev
reproducirati .
Tako n .pr. S.Bolčić (1976 :110) navaja, da je mobilnost navzoča le v nižjih slojih, v
višjih se v 65% reproducira . Prostorska segregacija socialno mobilnost le še dodatno ovira .
Kako razložjti regionalne in urbane neenakosti v razvoju po skupnem, enotnem
konceptu policentrizma?
Geneza neuspeha urbanega policentrizma
Kompleksnost medsebojne povezanosti socialnih skupin, prostorske alokacije
družbenega standarda v mreži naselij glede na razvitost regij je mnogo lažje razložiti v
razvojnih fazah po vojni, kot z nizanjem značilnosti nekega stanja . Pri tem gre upoštevati
demografsko poselitev prebivalstva in značilnosti naselij .
Ne bomo se spuščali v podrobne analize (Kostič, Ginič, Živković, Bolčič), bistveno
je poudariti, da so razvite republike po vojni že imele osnove infrastrukturnega in nekaj
družbenega standarda ob relativno razpršeni poselitvi prebivalstva. Formiranih je tudi
nekaj urbanih središč .
Za nerazvite je značilna skoraj odsotna infrastruktura na podeželju, redka slabo razvita
središča ter večji delež razpršeno poseljenega kmečkega prebivalstva v izredno majhnih
zaselkih .
1 . Povojni policentrični razvoj je narekoval alokacijo proizvodnih, industrijskih obratov
tudi na podeželje, kjer je bila locirana delovna sila . To je istočasno zmanjševalo družbene
stroške, n.pr . za stanovanja, oskrbo itn. (Mlinar, 86 Rogič, 88,89, B .V.Dekleva, 89).
Zaradi zemljepisnih, poselitvenih, predvsem pa infrastrukturnih (železnica, cestno
omrežje) danosti seje policentrična strategija razvoja bolje realizirala v razviti Hrvaški in
Sloveniji. Geografska bližina ter infrastrukturna povezanost podeželskih naselij je
omogočila dnevno mobilnost delovne sile, kije ob družinskem gospodarstvu zagotavljala
zadovoljevanje večine potreb družine . Mešana gospodarstva so omogočila industriji
poceni delovno silo, vendar zaostanek v razvoju družbenega standarda registriramo še v
letu 1984 (KŽ :tbl .la, 1985/86, Rogić,1988) .
Subsistenčna, mešana gospodarstva in samoorganizacija ljudi je v tem prvem obdobju
omilila neugodnosti hitrega razvoja v regijah z visoko stopnjo urbanizacije .
V nerazvitih regijah bi naložbe na podeželju zahtevale še zgraditev infrastrukture za
tovarne ali povezavo naselij, sicer pa zidavo stanovanj . Tako se v slednjih proizvodna
vlaganja pogosteje locirajo v že obstoječe urbane zametke, le izjemoma pa v naselja
blizu večjih surovinskih virov .
Ker je bila v tem obdobju kmetijska dejavnost izrazito zapostavljena, so se množice
velikih kmečkih družin preseljevale v mesta, čeprav so zaposlitev dobili le nekateri člani .
96
S.Bolčić to ilustrira s podatki o nizki intenzivnosti urbanizacije 5 in opozarja na
negativne posledice razvoja mest, ki doživljajo "ruralizacijo" . Le-ta je izražena s stopnjo
premajhne intenzivnosti urbanih dejavnosti prebivalcev v mestih v primerjavi s podeželjem
(Sociologija 3-4, 1970: 462) .
Dodaten problem je pad kmetijske produktivnosti ter premalo učinkovito
gospodarstvo v mestih; le-to je prav tako bolj izraženo v nerazvitih regijah .
Tabela la :Bivalna opremljenost po področjih uslužnostnih dejavnosti (v %)
IZOBRAŽE- ZDRAV- REKREA- KOMUNI-
VANJE
	
CIJA KACIJE PREHRANA
VZGOJA STVO KULTURA PREVOZ vsi
0 2 0 2 0 2 0 2 0 2
Izobrazbo
nedok.osn .š . 31 .3 13 .3 26 15 .8 28 .4 15 .2 27 .6 16 .7 44 .4 15 .5 456
osnovna š . 21 .3 11 .5 18 .6 9 .5 20 .3 11 .7 19 .2 12 23 .3 11 .6 326
poklicna 14 .7 16 .3 16 .5 17 15 .4 18 .3 14 .8 16 .6 12 .2 16 .9 357
srednja 22.6 36 .6 26 .4 35 .5 26.1 33.7 31 .5 33 .1 16 .7 34.9 685
višja,visoka 10 22.3 12 .5 22 .2 9 .8 21 .1 6 .9 21 .6 3 .3 21 380
Poklicne sk.
višja 6.8 16 .2 8 .1 15 .8 7 .2 14 .3 4 .9 15 .7 2 .2 14 .5 269
srednja 18 .8 23 .6 21 .8 22 .3 22.7 22 .3 19 .7 23 .7 20 22.1 505
nižja 34.3 18 .7 28 .1 18 .4 28 .9 19 .4 33 18 .7 32.2 19 .7 499
Regije
nerazviti 34.9 22.9 28.8 26 .8 38 28 .6 35 .5 24 .7 42.2 29 .6 666
polrazviti 29.3 25.7 28.8 27.8 28 .1 26 .7 26 .1 25 .6 32.2 25 .9 578
razviti 35 .8 51 .4 42 .4 45.4 33.9 44.7 38 .4 49.6 25 .6 44 .5 982
Slovenja 9.3 17 .5 17 .6 10 .4 6 .6 15 .3 9 .9 16 1 .1 12 288
Jugosl . 14 .5 55.8 32.3 47 .4 26 .9 41 .8 9 .2 58 .8 4 .1 67
vsi	319	1227 711	1043 595 930 203 1296 90	1475 2235
0= nima storitev, 2= ima večino storitev
Politika policentričnega razvoja je torej aplicirana v različno strukturo okolja in ni
enako dobro uspela, oziroma je imela v specifičnih okoljih regij povsem različne učinke .
V absolutnem pomenu je razvitost v vseh regijah nasla, relativne razlike v razvoju
mreže naselij, učinkovitosti gospodarstva ter socialne strukture pa so ostale enake - vsaj
kolikor nam jih je uspelo zajeti prek podatkov o kvaliteti življenja ; te ponujajo presek
stanja, ki ga lahko primerjamo z zaključki drugih analiz preteklega obdobja .
Bolčičevi podatki zajemajo pretežno stanje v letu 1961-68, kar ponuja distanco cca
25-tih let . Dejstvo je, da je imela Slovenija kljub (naj)višji gospodarski razvitosti in
povečevanju učinkovitosti manjše urbanizacijske stopnje kot večina ostalih republik,
n.pr. nerazvitih .
V letu 1966 ima Slovenija 30 .2% urbaniziranega prebivalstva, kar jo uvršča komaj na
peto mesto med preostalimi jugoslovanskimi republikami, navkljub prvemu mestu po
razvitosti. Makedonija ima 38% prebivalcev v urbanih središčih, čeprav je peta po
razvitosti (Bolčić,1970:460) .
97
V obdobju 40 let (1931-1971) so se vsa mesta za nekolikokrat povečala, vendar so
očitne razlike med SZ in JV glavnimi mesti :
Beograd 3 .1,
	
Zagreb 3.5, Ljubljana 2 .9, Sarajevo 3.1,
Skopje 4 .6, Titograd 5 .3, Priština 4.2, Niš 14.5,
Split 16.5 (Čaldarovič, 1988,Pogledi :1087) .
Podatki za leto 1984 v Sloveniji zberejo le 50% urbaniziranega prebivalstva v 66
naseljih, kar je manj kot velja za Črno Goro ali Makedonijo v 1987aletu. Približno polovica
slovenskega prebivalstva živi v krajih zunaj občinskih središć - torej na podeželju . Med
njimi je le 8% kmetov, več je mešanih gospodarstev . V nerazvitih so deleži kmetov višji
(3%-22%) in na podeželju je manj sprememb (Dekleva, KŽ, 1985/8) .
V letu 1971 je bilo v Beogradu 67% prebivalcev doseljenih, v Dalmaciji živi v štirih
mestih 91% prebivalcev (Šimunovič, 1986, Grad u regiji, Split) .
Bolčić n .pr. navaja, da razlike v gospodarski nerazvitosti ne le ostajajo, ampak se še
povečujejo . Relativni odnos GNP po prebivalcu med leti 1953 do 1974 kaže, da ostaja med
nerazvitimi indeks rasti enak, medtem ko v razvitih poraste skoraj za eno tretjino (od 155
na 195) .
Avtor poudarja, da za načrtovanje razvoja zato ni pomemben le GNP ter naložbe,
ampak uravnoteženi strukturalni potenciali za razvoj, sprejemljivost za inovacije,
vrednote in kultura, preseganje asimetričnosti v družbenih dejavnostih (Sociologija
4, 1977:540) .
Kriza razvojnih strategij ali kriza razvojne paradigme
II. V drugem obdobju razvoja po vojni, nekje v sedemdesetih letih, je vidno formiranje
občin iz prejšnjih regij in okrajev ter razraščanje institucije samoupravnih interesnih
skupnosti ob istočasni republiški decentralizaciji . V razvitih regijah so v tem obdobju v
razvoju družbenega in gospodarskega standarda bistveno napredovali manjši občinski
centri. Ti pridobijo upravljalsko moč, to pa je odločilno za alokacijo resursov .
Med nerazvitimi regijami občinska središča sicer pridobijo pri družbenem standardu,
vendar ne zaradi gospodarskega razvoja, temveč zaradi razraščanja birokratskih upravnih
enot in lokalnih elit (Bolčić, 1977) . Proizvodnja se še vedno zgošča v infrastrukturno
privlačnejša regijska središča, z izjemami večjih projektov energete narave, katerih usoda
je danes manj stimulativna .
V gospodarstvu je to obdobje priseganja na razvoj velikih delovnih kolektivov . Oboje
potencira urbanizacijske procese v večjih središčih, vlaganje v izobrazbo, kjub manjšim
možnostim za zaposlitev (KŽ,1988,89) . Ker socializem daje "pravico" do zaposlitve,
prihaja do prezaposlovanja ter zmanjševanja učinkovitosti . V tem obdobju se začenja tudi
boj za višjo dinamiko razvoja ter učinkovitost 6 , saj je gospodarstvo v krizi . Kriza se
poglablja z neuspelimi ali prekinjenimi reformami, prikriva pa z najenianji kreditov .
Kljub temu da socialni razvoj in realizirani družbeni standard sežeta tudi v urbano
zaledje, starih razlik in notranjih nasprotij v regijah ni možno premostiti. Kakovost
storitev pada, to pa opažamo v visokih odstotkih kritičnih anketirancev (73 .4%), še
posebno v nerazvitih regijah .
Vendar je za vso Jugoslavijo značilen egalitarizem med republikanci, ki se pokaže v
izrazitem razvoju družbenega standarda v urbanih, občinskih središčih, ki so obenem centri
odločanja . Prek decentralizacije odločanja v tem drugem obdobju prav ta kategorija naselij
98
doživi razvoj (tbl.2,5 in KŽ,1988). Enako ugotavlja Bežovan (1987) za Hrvaško na osnovi
drugih podatkov .
Rast nekaterih večjih mest v razvitih regijah se ustavlja, s tem pa se ustvarjajo
pogoji za dvigovanje kakovosti življenja in izboljšanje ekoloških razmer (B.Dekleva,
KŽ,1988). Razvoj novih gospodarskih dejavnosti se v večji meri usmerja tudi v manjše
kraje ter regionalna središča in to je osnova uspeha policentrizma .
V nerazvitih regijah centri še rastejo, navkljub rastoči nezaposlenosti (Statistički
g.Jug., 1981-88, dokumentacija urbanistične študije, UI SRS) . Monocentrični urbani
razvoj je bil tako v večji meri odvisen od zunanjih resursov (federacija, posojila),
medtem ko so v policentričnem bolje izkoriščeni lokalni resursi . Vlaganja v socialni razvoj
in družbeni standard prek solidarnostne redistribucije so bila zelo velika, vendar prostorsko
in socialno selektivno usmerjena .
Zato ne moremo trditi, da gre tudi za socialno pravičen razvoj v družbenem standardu,
saj so razlike v dostopu socialnih skupin do njega prevelike (B.Dekleva,KŽ,1988), kot so
prevelike tudi razlike v socialni strukturi prebivalstva med regijami. Po Titmussu gre
torej za negativno kontrolo resursov .
Problem je v tem, da gospodarska razvitost ne more slediti nivoju družbenega
standarda, oziroma nasprotno, ne dosega dohodka, ki se potroši . Ti odmiki so večji v
nerazvitih regijah, kjer pa zasledimo počasnejši razvoj sprememb v strukturi gospodarstva
in politični organizaciji . Enako ugotavlja Bolčić ; trdi namreč, da je raven rasti
zadovoljevanja socialnih potreb v nerazvitih območjih višja od ravni gospodarske
razvitosti (Sociologija 4,1977 :539). Kako to razložiti?
Socialni razvoj je osnovna legitimiteta socializma . Družbeni standard in cenenost
storitev na tem področju so del vrednot "socialističnega" razvoja, ki se "mora" realizirati .
Socialni razvoj je mnogo bolj povezan z "ideologijo" socializma kot pa z lokalnimi
možnostmi in potrebami prebivalcev . Posrednik v redistribuciji je v tem primeru država,
ki je garant in iniciator koncepta industrializacije .
Razvoj prihaja v "paketu" s proizvodnjo, prezaposlovanjem, kjer z novimi radikalnimi
spremembami v organizaciji življenja potrebujemo vse več storitev družbenih dejavnosti .
Glede na svoje učinke pa je zgolj "imitacija razvoja" . Na splošno imamo lato nadpovprečen
socialni razvoj glede na ekonomske učinke gospodarstva . Družbeni standard se alocira v
povezavi s centri odloćanja ali pa "sledi" višjim socialnim skupinam, ki so nosilke
upravnih, političnih funkcij ter investiranja v proizvodnjo .
Blokade uspešnejšega in socialno pravičnejšega razvoja so ideološke . Ob
neučinkovitem gospodarstvu je bistvena ovira odsotnost alternativ v konceptih razvoja,
zasebnega podjetništva, tržišča kapitala in idej . Neracionalnosti so tudi v organizaciji
družbenih dejavnosti (Svetlik v Infor .B . 8-9,1987) .
Ob vse večji nezaposlenosti se je kljub temu blokiral razvoj zasebnih dejavnosti, ki so
uspešnejše v odgovarjanju na potrebe trga, prilagodljivejše za strukturne spremembe .
"Svet industrijskega dela, kot je oblikovan in prenesen iz XIX . stoletja, ni svet, ki bi
vključeval alternative. Obremenjen je z navzočnostjo tehnoloških sklopov in velikimi
"opredmetenimi" vrednotami . Bolj kot na alternative in nove možnosti prisega na
učinkovitost kontinuitete" (Rogić,1986 :4) .
Osnovna lastnost tega časa je preprečiti individualizacijo ter prenos lastnih izkušenj,
še več, ne spodbuja se iskanje novih poti, če diferenciacije niso ozko vezane na skupinske,
družbeno kontrolirane izkušnje razreda, naroda, regije ali politično lojalne skupine .
"Raven, ki po pravilu manjka, je raven individualne diferenciacije" (prav tam :7) .
99
Dilema uspešnega socialnega razvoja, katerega rezultat bi ne bila zgolj "močna"
država, ampak tudi čim večja blaginja naroda, ni nikoli dvomljiva v naćelu ; vse več pa je
dvomov o strategijah, kako to doseči . Gre za krizo družbeno razvojnih teorij in krizo prakse,
predvsem pa za dilemo nekaterih, kako ohraniti oblast .
OPOMBE
1 Anketirance smo povprašali o dostopu do varstvenih, izobraževalnih, zdravstvenih, športnih, rekreacijskih
ter kulturnih ustanov, o možnostih za uporabo javnih transportnih sredstev, za oskrbo z živili, o poštnih,
bančnih ter obrtnih storitvah . Metodologija formiranja indikatorjev je podrobno opisana v publikaciji ISU,
Indikatorji,1986/7.Obširno razlago indikatorjev opremljenosti okolja je najti v doktorski disertaciji B .Verlič :
Nasprotja prenove mestnih središč in urbani razvoj,1989,ISU,p .IV/stc149-159 .
2 V socialno politiko štejemo vse akcije vlade in družbenih institucij, ki pripomorejo k izboljšanju
(dogovorjenih) osnovnih življenskih razmer Ljudi na način, ki upošteva pozitivno (redistribucijo) kontrolo
resursov . Pod tem pojmom Titmuss pojmuje alokacijo dobrin tistim, ki jih nimajo in so do njih upravičeni .
3 V tekstu so navedeni le sklepi in pomembnejša spoznanja teh analiz, niso pa navedeni podrobni podatki in
argumenti . Analiza ža Slovenijo je bila objavljena v DR št.4,ISU, analiza za Jugoslavijo 1988 v
Informativnem biltenu 5,1989 ter o konceptu social ne politike v Teoriji in Praksi,št7/8,1988 ; vse so dostopne
v raziskovalnih poročilih ISU v letih od 1985 do 1989.
4 Prebivalci so bili ražvrščeni v višjo, srednjo in nižjo skupino glede na izobrazbo, poklic ter položaj na
delovnem mestu . Podrobneje v študiji Indikatorji, 1986, ISU in DR št .4, 1987, ISU .
5 Gre za merjenje ekonomske aktivnosti mestnih prebivalcev v primerjavi z aktivnimi v podeželskem žaledju
tega mesta . Na podeželju so bili aktivni n .pr . skoraj vsi odrasli člani družine. Ob preselitvi cele družine v
mesta pa je pogosto le eden dobil zaposlitev, zato je intenživnost urbanizacije (aktivnost v urbanih
dejavnostih) mesta, ki hitro raste na račun takšne mobilnosti, zelo nižka, socialni stroški pa visoki . Takšna
mesta, navaja Bolčić, niso inovativni viri razvoja . Istočasno pada produktivnost na podeželju, kjer ostajajo
starejši ljudje, to pa ogroža možnosti razvoja v celoti .
6 Liberaližem Kavčića v Sloveniji, Dabčević-Kučarjeve v Hrvaški je prekinjen v letih 1973-5, nadomeščen z
"zdravimi silami" vojščakov revolucije in socialižma ter dogovorno ekonomijo .
7 Kakovosti storitev nismo merili in je ob enako dostopnih dejavnostih v regijah lahko zelo ražlična . Da je to
res, sklepamo iz podatkov o kritičnosti ali zadovoljstvu anketiranih s storitvami, ki so jim v okolju na voljo .
Ti podatki kažejo, da je stopnja kritičnosti zelo visoka(povpr.734%), ta o d  so ražlik po socialn h
dimenzijah majhne. Iz tega sklepamo, da kakovost storitev ne le da ni ustrezna, ampak daje verjetno upadla
(B.Verlič D.KŽ,1988).
Viri in literatura
Bežovan & Kuzmanović ; 1987: Stambena politika, Niro, Zagreb
Bolčić,S.;1976: Socijalno-strukturalne determinantenestabilnosti u privrednom razvoju Jugoslavije,In
Ekonomskih znanosti, Beograd Sociologija št .4,1977 : "Sociologija i problemi nedovoljno razvijenih područja
u Jugoslaviji", Beograd Sociologija št.3-4, 1970 : "Meduzavisnost tipova urbanizacije i razlika u razvijenosti
regiona u Jugoslaviji", Beograd
Čaldarović O., 1982 : "Donošenje ciljeva razvoja grada kao sociološki problem odlučivanja",Marksistički
centar, Beograd 1988, Pogledi, št .3-4, str . 1079, Split
Družboslovne razprave 4,1987, Kvaliteta življenja, Inštitut za družbene vede pri FSPN, V . Rus z sodelavci,
Ljubljana
Gantar, P., Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje, 1984, Krt, Ljubljana
Gosar, Mihevc, 1978 : Procesi urbanizacije v Sloveniji, Urbanistični inštitut Slovenije, Ljubljana
Informativni bitten -
	
revija za plan št .8-9, 1987 : Prestrukturiranje družbenih
dejavnosti:I.Svetlik,Z.Kolarič,M.Ružica et al.
1 00
Konrad,G. & Szeleny,J.;1977 : Social Conflicts of under-urbanitation (in Captive Cities by M .Harloe, ch .8),
Wiley, London
Kvaliteta življenja ; 1984/1991 : raziskovalni projekt, Inštitut za družbene vede pri FSPN
Mlinar,Z., 1986: Protislovja družbenega ražvoja, Ljubljana 1983 : Humanizacija mesta, Obzorja, Maribor
Petovar,K ., 1983 : Moguči ižvori "urbane" križe u nas, UIS, Beograd
Pons,Valdo & Ray,Francis ; 1983 : Urban Social Research : Problems and Prospects,Routledge & Kegan,
London
Rogić,L, R .Kovačević, 1986 : Dubrovnik - sociološka studija stare gradske jezgre, Urbanistički institut SRH,
Zagrcb 1988 : Sociološka studija Donjeg grada Zagreba, Studija Karlovca, Trogira, Urbanistični institut SRH,
Zagreb
Seferagić,D., Problemi kvalitete života u novim stambenim naseljima, 1985, Inštitut ža društvena istraživanja,
Zagreb 1977 : Socialna segregacija u rezidencialnom prostoru, Filozofski fakultet, Zagreb,
Sekulić,D . 1982 : Ražvojna strategija i planiranje u Jugoslaviji, 1982, Kulturni radnik 5, Zagreb
Titmuss,R. 1973 : Social Policy, Allen & Unwin, London
Urbanistični institut SRS:raziskovalna poročila, Problemi urbanizacije in prenove mest ter vasi, 1982-1987,
Gosar, Mihevc, Gorjup
1 01