Ivan Albreht: Klic mladosti. 359 dado ata. A nocoj jih ni! In nova mati so me tepli in me napodili iz hiše in so hišo zaklenili. O mamica, pa ležem k vam!" Z malimi, slabotnimi rokami prične odkopavati grob. A kmalu se utrudi, kmalu odpovedo drobni prstki. „Tudi vi me ne marate, o mamica, tudi vi mi ne odprete? Kam in h komu pa naj grem, če ne k vam, mila mamica?" In joka in ihti, da bi se smilila celo neusmiljeni smrti. Le grobovom se ne. Ti molče svoj večni molk. In glej, tedaj je spet šlo ono neznano čez deklico, sedečo ob križu, opazujočo ta žalostni prizor. Spet ji je zavelo skozi srce in dušo ono čudežno kakor v tisti noči, ko ji je govoril berač-tujec one tolažeče besede in ji je vlil v srce novo upanje, in kakor ji je zadrhtelo skozi srce in dušo pred hipom, ko se je bila vsa po-greznila v trpeče lice Matere Marije in v neskončno njeno bol. In tedaj, o čudo nebeško, o milost božja, tedaj začuti nenadoma, z drhtečim strmenjem, v očeh vlažno — solze ji privro iz oči, zdrknejo ji tople in vendar hladilne po bledem, shujšanem licu . . . hipoma na glas zajoka . . . Videla je bila pravkar najžalostnejše na vsem svetu božjem: Mater, ki gleda svojega ljubljenega otroka, kako umira v najstrašnejših bolečinah, pa mu ne more pomagati z vso neskončno materinsko ljubeznijo — in trpeče dete, ki bi rado iz groba izkopalo in priklicalo rajno mamico, pa je ne more z vso svojo boljo . . . ^CVa/wo /4 frr&MS- torte*** H^omS/^*«/^1'Vfš/^^^3^gTjV1 Ivan Albreht$5^ ^wq <«L^yC^-% fe ~ tc^ y*,*CTcn*^f ~^ ^^^3Wc^f t/ Klic mladosti, ^r^off