FILOZOFIJA IN DIDAKTIKA. V Italiji je izšla vzporedno z ljud^ko^ šolsko reformo tudi preosnova učiteljišč. Duša obojim spremembam je bil filozof Gentile, ki je zasedel po fašistov&ki revolu* ciji stolec ministrstva prosvete. Gentile je idealiist, in 'sicer naslednik nemškega modroslovca Hegla. Kot filozof je brezbožen, a drugaSe je uvedel verouk v ita* lijanske Ijudske šole. Srednjim šolam in uči= teljiš5em pa je dal mesto verstva in peda^ gogike filozofijo. Odpravil pa je vsakršen pouk i v metodikli: .^jpiastameznjih ]|redmetov( izključil je hospitacije in nastope gojencev. Ljudslki šoli je naložil precej obširen pro« gram iz petja, na učiteljiščdh je pa ukinil glasbo kot obvezen predmet. Pri reorgani« zacdji uSiteljskih šol je upošteval kot važen predmet filozofijo in poleg latinščino. Reformo utemeljuje isam z izrekom: »Duh je eno«. Pri pouku ni važna didaktika, temve5 prihaja v pioštev vsa uciteljeva osebnost. LJčitelj pa bo tem boljši, 5im globlja bo nje« gova kultura, 5im popallnejša mjegova du« ševnost. Istotako ne Io5i med učenjem in vzgojo. Vzgoja je izpolnjevanje. Ko naučimo otroka računsko i&peracijo, :)e piopolnejšS, nego je t>il prej. Pouk in vzgoja sta eno, lka» kor je duh eno. Duh pa se izpopolnjuje najs bolje s filozofijo. Ce ho5emo najboljših uči* teljev, dajmo jim tedaj giloboke filozofske izobrazbe. Tako prihaja novejša generacija z uci« teljišč s polno glavo zagonetnih pojmov in nerešenih problemov, a ko je treba stopiti med otroke, ne ve mladi učitelj, kako naj pri5ne učiti in kako naj postopa pri posa* meznih predmetih. Enotnosti in nazornosti pri pouku ni več. S pomilovanjem opazujemo nekatere mlade tovariše, kako se trudijo in mučijo, da bi dosegli v šoli uspeh, zraven pa skrbe, kako bi dopolnili vrzel, ki je ostala še odprta.