LJUBLJANSKI ČASNIK.
j\o M.	Jioriii JMufifju truma
„Ljub!janski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jo&efu Bla%niku 6 gold., za pol leta 3 gold., za cetert Jeta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Prilnumcra-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vratlne naznanila«
Ces. kralj, poglavarstvo je v patronatu krajn-ske cerkvene denarnice stoječo mestno faro pri s.Jakobu v Ljubljani, po smerti gosp. Janeza Krizostoma Pohlina oprosteno, dozdajnimu kaplanu na tej fari gosp.Frančišku Hrovatu 13. Sušca tega leta dodelilo.
V Ljubljanskih nemških novinah 14. pro-senca tega leta Nr. 11, je bilo govorjeno od serčniga in lepiga obnašanja kantonskiga služabnika Jožefa Gulina, kteri je bil s pomočjo še drugih pet mož iz vasi Sinadole, namreč Martina Terfila, Šimna Viteza, Janeza Toma-žiča, Franceta Molka in Mihela Geršelna v hudem snežnem zametu ces. kralj, majorju, gospodu Mol n ar ju, njegovi gospej in dvema otrokama življenje otel, in si je tako posebno pohvalo in zahvalo zaslužil.
To lepo djanje imenovanih mož je naklonilo časti vredniga gospoda Molnarja, prošla v Velikem Varadinu, ki je stric imenovaniga majorja, de je prevzvišeiiimu gospodu feltfcajg-majstru in deržavno-vojaškimu poglavarju na Dunaju, baronu Veldnu sto in šestdeset goldinarjev v ta namen poslal, de se sto goldinarjev podari služabniku Jožefu Gulinu, po deset goldinarjev vsakimu unih mož iz Sina-dolov, in deset goldinarjev oštirju na Gaberku, Matevžu Terfila , ki je bil Molnarjevo družino prijazno pod streho vzel, in ji po vsi moči postregel.
Te denarje je kronovinsko poglavarstvo v Ljubljani, ki jih je od gospoda barona Veldna prejelo, 17. sušca okrajnimu poglavarstvu v Postojni v namenjene podarjenje izročilo.
Po naj višjem sklepu njegoviga veličanstva je ministersko svetovavstvo bivšiga krožnign poglavarja v Postojni, Jožefa Košakarja, za ministerjalniga komisarja in predsednika koroške komisije za odvezo zemljiš na mestu za predsednika deželniga sodništva v Celju zvoljeniga Jožefa Raka imenovalo. Poslednjimu je njegovo veličanstvo posebno zadovolenje naznanilo, ker seje kakor predsednik pri odvezi zemljiš na Koroškem posebno trudil.
V Gradcu od gosp^a stolniga vikarja Jožefa M ser ca vredvan časopis: „1)er ka-tholische VVahrheitsfreund" izhaja od 1. aprila t. 1. vsak teden trikrat: namreč: v torek, četertek in v seboto, zavitek bo vred-ništvo samo preskerbelo, na ktero se imajo naročivni denarji naravnost ino v stroškoprostih pismih pošiljati, in sicer 4 gld. za zalogo, 36 kr. za razpošiljanje in 24 kr. za zavitek; skupna cena je tedaj na leto 5 gld. — Od c. k. poštniga oskerbništva v Celjovcu 27. marca 1850.
Politiške naznanila*
pomorejo k podučenju in omikanju ljudstva; zakaj kdor le toliko ve in sliši, kolikor se v njegovi hiši, ali pri njegovem sosedu godi, kdor nc zna nič druziga prašati, kakor: „je kaša zavrela? se terga kaj nit"; kdor nič ne ve, kaj se po svelu godi, ostane vedno nekako sirov in okorin, in silo težko se da za kaj boljšiga in lepšiga pregovoriti. Tudi naše slovensko ljudstvo naj po časnikih in novicah zve, kaj se drugej po svetu godi, kakšine pravice imajo in ktere dobrote vživajo oddaljne ljudstva v deržavi, in kakšine dolžnosti in naloge morajo tudi nase vzeti, de se vsak lahko sam prepriča, de cesarska vlada povsod po enakih postavah ravna, in nobenimu večjih pravic ne daje, kakor drugimu. Slovensko ljudstvo naj zve, kako se po drugih krajih ljudje po novih postavah vredevajo in obnašajo, in naj se uči, kar je dobriga posnemati, kar je pa napačniga, tega se varovati. — S takimi in drugimi koristnimi rečmi slovensko ljudstvo soznaniti, in mu tako k podučenju in omikanju pomagati, je ]c£_njitnen »Ljubljanskiga časnika".
Nove postave pripeljejo s seboj nove na-redbe, ktere pa nekterim ljudem nočejo v glavo iti; zato začno precej zabavljati čez nje, in jih po svoji glavi narobe razlagati. Na to vižo en sam svojoglavec lahko celo sosesko zmoti in razdraži. — Drug lep namen našiga »Časnika", toraj bo slovensko ljudstvo takih zmot-njav obvarovati, nove postave in naredbe razločno in umevno razložiti, dobri namen, kte-riga vlada po vsaki postavi posebej želi doseči, kolikor bo mogoče očitno razkazati.
Nikoli se ne zmanka, posebno dandanašnji ne, samoljubih ljudi na svetu, kterih želje in prizadevanje ne gre na drugo, kakor na svoj dobiček in svojo srečo; taki ljudje bi radi brez truda in brez svojolastniga zasluženja prav visoko stopili, in prav naglo obogateli. Gosposka in pravične postave so tem možem tern vpeti; zato zabavljajo zoper nje, in podpihujejo ljudi, če ne očitno, pa skrivaj, zoper vsako močno in pravično vlado in zoper njene naprave. — Takim zapeljivim prijatlam ljudstva se ustaviti, in njih hinavšino ljudem razodeti, de se nesreče obvarujejo, bo vedno in resnično pri zadevanje „Ljubljanskiga časnika".
Pa tudi za poduk in omiko slovenskiga Ijud stva v nepolitiških rečeh, za kratek čas in po-veseljenje si bo naš „Časnik" v Iepoznanskem listu prizadeval kolikor bo moč več lepiga in dobriga prinašati.
Vsi ti lepi nameni in vse te blagovoljne želje »Ljubljanskiga Časnika" se pa ne dajo izpe-ljati, če pravi prijatli slovenskiga ljudstva vred-ništvu na pomoč ne pridejo. Toraj povabimo serčno vse prijatle slovenskiga ljudstva, de naj blagovolijo nam z važnimi sostavki pomagati, de bo »Ljubljanski Časnik" po svojem lepem namenu, za pravo srečo cesarstva in domovine zvesto delati, vedno in serčno napredoval. —
Prijatlam slovenskiga ljudstva.
Nihče ne more tajite, de v pravem, posta-voljubem duhu pisani časniki veliko veliko pri-
Avstrijansko cesarstvo.
Te rs t. Telegrališko naznanilo iz Tersta pove 21). marca na Dunaj, de je francosko
brodovje iz Mesine v barkostajo v Neapel prišlo. Iz Bosne se od 25. zve, de se tarnoš-nji punt vedno bolj razšira , in de je nevarnost vedno veči. Prebivavci Banjaluke so 2000 turških vojakov spodili. Travniški vezir prosi pomoči, pašati pa mu nočejo pomagati.
Gorica. „Giornale di Gorizia" pravi, de ni res, de bi bila goriška narodna straža razpu-šena, kar je več časopisov naznanilo.
Austrijanska. Minister denarstva je ukazal, de mora vsaka deželna denarnica banknote po 6 in 10 kraje., ki niso več za rabo za druge zamenjati.
*	22. marca sta prišla na Dunaj dva ru-sovska kurirja nanaglama eden za drugim. Vsi ministri so imeli sovet; tudi ban Jelačič je bil zraven.
• * Ker se je minister vojaštva na Laško podal, se je začelo tu in tam govoriti, de je v Rim namenjen in de bodo avstrijanski in francoski vojaki Rim posedli; ako smo prav slišali, se bo on le vFlorenco podal in v druge razne kraje, kjer avstrijanska armada stoji.
*	Avstrija se v notrajne zadeve papeževih ;'ežel ne bo mešala. Francoska vlada je dovolj pokazala, de se v laljansko politiko ni dobro mešati.
*	Ministerstvo uka in bogočastja je ukazalo, de se učencu juridiške predmete obiskovati le takrat braniti zamore, ako je on v takem pripravnem predmetu slabo obstal, kteri je nepogojno potreben za juridiške znanosti.
*	V neki gostivnici na Dunaj v predmestju Wieden so eniga politiškiga pojlpihovavca zasačili in zaperli. Dobili so pri njem tudi več pisem, ki so poterdili, de je res ogleduh. Prišel je iz Pariza.
*	Trije slovanski profesorji na dunajskem vseučelišu gospodi Kollar, Miklošič in Ivavecky bodo druziga polleta po visokem dovoljenju na akademiškem gimnazji svoje predmete učili.
*	Srejnska naprava za mesto Dunaj je že razglašena. Upamo, de se bodo tudi drugod te koristne naprave kmalo v življenje vpeljale.
*	Vodja c. k. telegrafiških uradnij gospod Gintl se je v Gradec podal, telegrafiške linie, ki se bodo na jugu napravile, pregledati, in od vsega, kar se je do zdaj že zgodilo, se prepričati.
Horvaika. Uradniki se bodo na Horvaškem in Slavonskem pri sodniških uradnijah skorej postavili,, ker je ministersko svetovavstvo svoje dela v ti reči že dokončalo. Ban je pri vsih posvetih pričijoč.
*	Od tistih, ki hočejo na Horvaškem in Slavonskem pri finančnih uradnijah službe zado-biti, se tirja znanost horvašk/ga, nemškiga in v primorju tudi laškiga jezika.
Serbska. General Majerbofer je po Bački vse sam pregledal /n se prepričal, de so prebivavci mirni. —
Češka. Češko oskerbniško svetovavstvo ro-kodelskiga družtva je sledečo prošnjo ministru kupčije ino bertništva poslalo.
Visoko ministerstvo kupčije!
Ko smo se mi ponižno podpisani zadnjič radi
nekoliko posebnih dobičkov odrekli, ko se je govorilo zavolj colniga in kupčijskiga zjedi-njenja z Nemčijo, smo to storili, ker smo se operali na blagor naše češke domovine in po sebno na naše staroslavno mesto Prago, v kteri so naši očeti prebivali.
Rokodelsko družtvo je namreč mislilo, de bo Češko središe te velike zaveze, ki je tudi naj bolj pripravno zavolj mnogih natorskih rokodelskih predelkov.
Glavno mesto Praga, zavolj naravne lege v sercu dežele, na barkonosivni reki, ki je z severnim morjem v zvezi, sedež deželnih urad-nij, vseučeliša, naj višjih tehniških šol, z obilnimi kupčevavci, Praga, do ktere železnica pelje, ki severno in teržaško morje, ki Ham-borg in Terst zveže, ki ima velik kolodvor — Praga bi bila naj bolj pripravna biti središe komercielne delavnosti, in zveza medizhodam in zahodam, med severjem in jugam; topa bo le takrat, ako se bodo železnice tukaj zjedi-nile, in ako se bo pražko-zahodna železnica, ktere potrebo je vlada že pred leti spoznala, v zvezi z bavarsko napravila, in s tem zahodno in južno Nemčijo zvezala. Vsi ti lepi upi so zdaj v nevarnosti; ako se železnica od ReichenbergavPardubic napravi. Res bi bilo s tem nekoliko poti prihranjene, ako-ravno bi neizmerne stroške znesla; ali mesto Praga bi s tem svojo imenitnost popolnama zgubilo in medleti jelo.
Pražko rokodelsko družtvo, spodbujeno z zlo dastivnim spoznanjem, ktero mu je visoko mi-nisterstvo kupčije v zadevi colniga zjedinjenja skazalo, ko mu je dovolilo, se v vsih zadevah na visoko ministerstvo kupčije oberniti, se tega dovoljenja v imenu obilnih pražkih rokodelcev posluži, in prosi, de bi od sklepa Reichenberške železnice odstopiti blagovolilo, in zaupno pričakuje, de se bodo te občne želje spolnile. Pražko rokodelsko družtvo ne nrorP verjeti, de bi visoka previdnost ministra kupčije storjeni sklep doveršila, kteri bi naj lepši upe druziga mesta cesarstva, ki zavolj velikih zgodovinskih dogodb kakor tudi njegove naravne lege po celem svetu slovi, od kteriga deržava direktniga in indirektniga davka blizo dva miliona na leto dobi, vničil, mu žile življenja prerezal, ga v tisučerne nadloge zakopal in stem celo deželo v škodo pripravil.
Rokodelsko družtvo prosi tedaj visoko ministerstvo kupčije, ako se železnica izReichen-berga pred dodelati mora, kakor se bo pražko-zahodna pričela, de bi jo ministerstvo naravnost v Prago vpeljati blagovolilo.
Ne de bi železnica iz Reichenberga le krajši bila, kakor iz Reichenberga vPardubic, ampak ona bi tudi take kraje zadela, v kterih je naj več obertnije.
Pa tudi za Reichenberg bi bilo boljše, ker se bo ta železnica na vsako vižo pozneje z pražko-zahodno železnico zjedinila, ko bo narejena, ker bo zavolj tega Reichenberg v naravni in bližnji zvezi z zahodnjo in južno Nemčijo, kar mu bo gotovo mnogo dobička prineslo.
Pa tudi že zdaj je zlo želeti, de bi bil Reichenberg z glavnim meštam dežele v naravni zvezi ker se večidel tamošnji pridelki in izdelki naše kraje vozijo.
Tudi je to koristno, ker imajo po tem takim vradniki, kterih se tam mnogo znajde, ožji zvezo z glavnim mestam.
Vgovor, de bi se zavolj zveze Reichenberga z deržavno železnico skoz Prago prevožnja podražila zavolj daljši poti, zgubi svojo važnost, ako se premisli, de se kake dve milji po železnici hitro pride, in de plačilo tudi le malo poskoči, posebno ako se premisli nesreča, v ktero bi se zavolj tega glavno mesto pogrez-nilo. Tudi bi Reichenberg na to gledati imel, de bo znabiti o kratkem v kratkejši zvezo z Dunajem stopil, ako se namreč nova železni-
ca iz Dunaja v Prago naredi. Ne de bi se rokodelsko družtvo v druge reči spušalo, naznani vonder ono iz lastnega prepričanja, de, ako bi deržavna vlada železnico iz Reichenberga v Prago napeljala, bi tudi kupčevavci, obertniki, posestniki, pražki in kapitalisti vsih tistih krajev, skoz ktere bi železnica peljala, radovoljno po mogočosti pripomogli.
Praga 20. marca 1850.
Za rokodeljsko družtvo oskerbniško svetovavstvo.
Pripoveduje se, de je grof Khevenhiiller izvoljen za vodja četertiga vojaškiga oddelka in de pride v Prago za vojaškiga poglavarja nadvojvoda Albert.
Moravska. Iz Oluinuca se v „Agramer Ztg." piše, de se pri politiških in stavbnih uradnijah povsod že slovanski naslovi zapazijo in pod njimi pa nemški. Vložne pisma se zamorejo v nemškem ali pa v slovanskem jeziku pri uradnijah položiti, in uradnikam je naloženo v ravno tistem jeziku odgovoriti. Ako to dobro prevda-rimo, se prepričamo, de se je tukaj enakopravnost v ti zadevi že v djanje vpeljala.
Dalmacia. Iz Gerblja pri Kotaru se v Srbske Nov. piše: „Austrijanska vlada jo je prav dobro zadela, de je Mamula z vojaškim od-delkam sem poslala; ker njegova serbska be seda je več zamogla kakor 50,000 pušk. Ako bi bil kak drug vojaški poveljnik, kak Nemec ali Lah sem prišel, bi nas bili naši sovražniki hudo založili; on bi jim bil tudi pred ko ne verjel, in v nas streljati ukazal, in mi bi se bili potem takim, naj bode v brezupu ali pa v jezi, njemu terdo nasproti postavili, in veliko kervi bi bilo teklo, ki bi bila Avstriji mnogo škodvala. Tako pa je Mamula ljudstvo pomiril in Austrii pravico pridobil. KrogKotara je zdaj vse mirno, GrrWj»»i, Pastrovcani, Maj-nani in druge soseske plačujejo zdaj brez vsih okoljštn daVRe, tn Irorttjo kakor popreri z orožjem ali pa brez njega v lvotar. Na tem, kar laški in nemški časopisi od nas pišejo, le besedice ni resnične. Mi nimamo obsedniga stanu in tudi nismo v nemiru. Černogorski Vla-dika stoji v naj boljši zastopnosti z avstrijan-sko vlado. Černogorci ga ljubijo in radi ubogajo. Z nami se prav dobro porazumijo. Ni res, de se krog Kotara zbirajo, de bi se z nami proti avstrijancam bojevali. Dopisniki iz Hercegovini zagotovijo, de je tam povsod mir, in de se Turki zlo boje , ker je toliko vojakov okrog Kotara zbranih.
Galicia. Začasni srejnski odbor v Lvovu se je razpustil, in njegovi spisi so bili zapečateni.
Krakavo. Potniki, ki so iz Poljskiga prišli, pripovedujejo, de s<! bo poleg mesta Pin-czow na reki Nida velik tabor napravil za naj manj 40,000 ruskih vojakov, in de se že potrebne priprave delajo.
* VKrakovi bo začel nov časopis za omiko ljudstva izhajati pod naslovam „Przewodnik". Vredoval ga bo Jan Betkowski.
Ogerska. Budapeštanska mestna srenja je predsedniku ministerstva knezu Švarcen-bergu mesčansko pravo ponudila, ktero je on sprejel, in se z lastnoročnim pismam,kiga je nadžupanu pisal, budapeštanski mestni srenji takole zahvalil:
„Blagorodni, slavno časteni gospod nadžupan!
Vi slavno časteni gospod ste mi v dveh pismih naznanili, de so mi budapeštanski meščani častno mesčansko pravo podelili.
S čutam resničniga veselja in gorke zahvale to čast sprejmem.
V nji pa ne vidim plačila za kako zaslugo, ktero mi podarivci pripisujejo, ki si ga pa sam nikdar prisvojiti ne morem; ampak glasno spoznanje dobrote , ktero je cesar, naš naj milost-livši gospod z vstavo 4. marca in z stvarje-njem edine močne Austrije vsiin narodam podelil, in tudi poroštvo vesele zavesti, s ktero
Iso meščani velikih ogerskih mest sklenili pot kazati, ktero je njegovo veličanstvo v svoji modrosti zaznamvalo.
Lepa in krasna prihodnost se bo odperla naši vesolni domovini, ako se duh, ki iz Vašiga pisma dije, v celi deržavi razprostre in vko-renini.
S tem, de Vas še enkrat prosim, častitim budapeštanskim mesčanam mojo serčno zahvalo za sprejetje v njih srenjo naznaniti, Vas slednjič tudi zagotovim, de me s podeljenjem te časti ne bil mogel nobeden bolj razveseliti kakor Vi, ker ste v naj večem viharju zvestobo vladarju in poštovanje v svoji srenji neoskrunjeno ohranili.
S popolnim spoštovanjem.
Švarcenberg s. r."
*	V Pešti se mora vsako naznanilo ne več v madjarskem , ampak v tistem jeziku razposlati, v kterem je bila prošnja vložena.
*	Sin grofa Szapari, ki se je v verstah vstajnikov proti Avstrijancam bojeval, je bil v šestletno teško ječo obsojen.
*	V „Vjestnik" se piše iz zgornjiga Oger-skiga, de se Rutenci povsod zlo prizadevajo, zdaj ko je mir, čas za omiko ljudstva porabiti. Iz Eperjesa se 14. marca piše: Z velikim veseljem naznanim, de je vstava ljubezen k narodnosti povsod na čudno vižo zbudila. Visokočasteni tehant je s svojo pridnostjo 500 otrok v svojem okrogli šoli pridobil, ktere cerkveni pevci zastonj brati in pisati uče, in čudno veliko so se naučili. V zgornjem Cipsu čez 800 otrok šolo obiskuje. V Eperjesu se je tudi družtvo vstanovilo za povzdigo ruten-skiga slovstva in razprostiranja omikanosti med rutenskini ljudstvam s tem, de bo to družtvo za ljudstvo podučivne bukve na svitlo dajalo.
*	Začasno vojaško sodništvo v Aradu je svoje opravilo dokončalo, in se zavolj tega razšlo.
*	Mesto Pešt se bo razdelilo v dva glavna okroga; en okrog bo obsegel Theresien- in Josefstadt, drugi pa ostale kraje. Budim se bo pa zavolj velikiga prostora v tri take okroge razdelil, eden bo obsegel stari Budim.
*	Od Ostrogone se v „Reichszeitung" piše: Z veseljem sim v vašem časniku bral: „Mi vse zarotimo, ki z nameni vlade dobro mislijo, razvade grajati, dokler jih še zamoremo poboljšati".
Tega načela se tudi jez poprimem in pregreh oponinem, ktere „Ogri na Ogerskem do-pernašajo"; in ker okoljšin ali prav za prav krivic tistiga okroga, v kterem stanujem, verodostojno omenim; me pravično upanje navdaja, de jih bo deržavna vlada, ko jih bo zve-dila, gotovo odvernila. — Žalostno je viditi, kako se ravno tisti, kterim je blagomiselni vladar naložil njegovo besedo v djanje vpeljati, vedno prizadevajo, ravno nasprotno počenjati. Ti Madjari tako očitno po svoji ošabni glavi delajo , de se še clo ne prizadevajo svoje ravnanje skriti. Kakor de bi sledili, vse take osebe poišejo, ki so enake baže kakor sami, in povsod le madjarski jezik vpeljati skušajo, ali pa take, od kterih se jim ni nobene opore bati; pravičnih mož se pa skerbno ogibajo.
Barsko okrožje obseže 49% štirjaških milj in ima 137,000 prebivavcev. Od teh so z malim izjemkam vsi prebivavci slovaškiga rodu; ti ne znajo nobeniga jezika kakor slovanskiga, in vonder je tu juridiški, politiški, ali kakor ti gospodje pravijo , diplomatiški jezik madjarski! En starokopitni sodnik, ki se je neskončno prizadeval kmete v honvede goniti, še zdaj v svojih zapisnikih po svoji termi buči le madjarski jezik rabi.
Madjarov je v tem kraju komej eno osminko, sodniški in opravilni jezik pa je madjarski! Čudno! tako ti gospodi razumijo cesarski dar, »enakopravnost narodov".
Ali se to ne pravi načelo tajiti, ko je mogel novo izvoljen adjunkt kantonskiga sod-ništva v mestu Kremnic v madjarskem jeziku priseči, akoravno v celem kantonu samo Nemci in Slovani prebivajo; Madjara panobeniga ni, samo nekoliko Madjaronov.
Ali ima to tako ostati, de bodo Madjarivse druge narode stiskali? Ali se ne bodo pri takem Slovaki operli in osemstoletni jarm razbili? Pravica je tej deželi že dolgo herbet obernila, de bi se zdaj spet vernila v zapu-šeno deželo in novo življenje obudila pod varst-varn tistih mož, ki osodo Austrije vižajo.
Tuje dežele.
Rusovska. Za gotovo se pripoveduje, deru-sovska vlada pruski z vojsko in zapertijo bar-kostaj na izhodnim morju žuga, ako od pogub-Ijive in nevarne politike ne odstopi, ki žuga občni mir in red samovladarstev podreti. Posebno zlo ji očita, de nalaš odlaša z dansko vlado mir skleniti.
Černagora. V „Osservatore dalmatino" se iz Kotara piše, de se černogorski Vladika za vojsko pripravlja.
Posnanjsko. Strašnja povodenj je prebivavce neke doline na Poznanjskem zadela in prebi-vavcam vse vzela. Ker je voda zamerznila je cela dolina enaka ledeniniu s snegam pokritimi! morju. 300 hiš je večidel podertih ali pa silno poškodvanih, vonder od 15,000 prebivavcev nobeden ni utonil.
Nemška. Telegrafiško naznanilo od 25. marca naznani, de je v nemškem zboru v Erfurtu Simson za predsednika, Šenk in Iloder pa sta za njegova namestnika zvoljena.
** Wiirtemberški poslanec na kraljevem dvoru v Berolinu je svoje potne liste 33. marca na večer prejel in se na jutro 24. na pot podal.
*	Obertniška razstava v Lipsii, ki je bila na perviga aprila napovedana, je na 7. odložena.
*	Iz Stuttgarta se 24. marca v „Reichszei-tung" piše, de je pruska vlada tamošnjiga poslanca nazaj poklicala. Še le včeraj je prišel in danes nas že spet zapusti. Berolin in Stutt-gart sta po tem takim še veliko bolj nasprotne kakor Draždani in Hanover. V pismu, s kte-rim je bil nazaj poklican se govor kralja za vzrok poklicanja imenuje. Pred ko ne boste ■vviirtenberška in lianoveranska vlada svoja poslanca še v Berolinu pustile. De je moral gospod od Sydov Stuttgart zapustiti, bo gotovo avstrijansko vlado razveselilo, ker je bil on velik protivnik Avstrije.
Laška. Telegrafiško naznanilo iz Tersta na Dunaj naznani 27. marca, de je bil 21. t. m. v Rimu avstrijanski gerb razpostavljen. Prihod francozkiga brodovja se v srednjem morju pričakuje.
*	Sardinsko. Časopis „Opinione" zlo važno novico naznani, de je 19. marca grof Seysel v Milano šel s protestam, kteriga je sardinski kralj in njegovo ministerstvo, francoski in angleški poslanec podpisal proti razglasu vojskovodja Radeckiga v zadevi izselenja. Ta razglas derže za razžalenje amnestije in za prelom pogodbe, ki so jo z gospodam ministram Bruckam in vojskovodjem Badeckim sklenili.
*	Nekteri sardinski časopisi pripovedujejo in prebivavce Sardinije slepe, de bo avstri-janska armada spomladi na Pimonteško udarla.
*	Genueška policija je enimu tamošnjimu puškarju orožje za 60,000 frankov vrednosti za tega voljo vzela in shranila, ker se vlada boji, de bi ljudstvu v roke ne prišlo.
w Ne a pel. Piše se iz Neapla, de se ta-mošnja vlada za vojsko pripravlja, vojakov se na noge spravi, kolikor je mogoče, posebno konjki se zlo pomnožujejo; vse soteske so vojaki obsedli, in v mesta se močne posadke pošiljajo.
*	Angleška vlada, kakor se za gotovo sliši, tirja neko odškodovanje od toskanske vlade. Avstrijanska vlada pa se temu protivi, in ako bi Angleži ne odjenjali,bi se jim avstrijanska vlada operla, kar je že lordu Palmerstonu naznanila.
Švajcarsko. Večidel vsi polski beguni se pripravljajo na Angleško iti, in od tam se mislijo na Turško ali pa v Ameriko peljati, ako ne bodo dela dobili. V Bernu se je tedaj družtvo sostavilo, de bi begunam denarjev za pot pre-skerbelo; tudi se smejo po železnici do Pariza zastonj peljati. Z Ogri in Nemci je ravno taka.
*	Časopis „Constitutionel" poda pismo iz Genfa, po kterem zmešnjave, ki so zavolj begunov vstale, še niso poravnane. Zvezno sve-tovavstvo ni nobenimu tirjanju zadostilo, ktere so mu evropejske vladarstva naložile.
Francoska. Telegrafiško naznanilo od 25. marca pove, de so se v pariški borsi vsake sorte novice raznašale. Govorilo se je, de bo minister denarstva odstopil, de se je nekaj vojakov spuntalo.
Telegrafiško naznanilo pove iz Pariza 526. marca, de je Larochejacquelin v narodnem zboru predlog storil, de bi Francozi 1. junija v izvirnih zborih sklenili, ako ima republika obstati ali se monarhija spet vpeljati.
*	V volitvah v Štrasburškem okrogu so bili rudeči zmagani. Tudi so konservativi 3—400 glasov od vojakov več dobili kakor pa demokrati. Od 120,600 volivcov jih je le 89,660 volilo.
Angleška. V angleškem parlamentu jeHutt po imenu 19. marca predlog storil, de bi angleško vladarstvo zvezo, ktero je z drugimi deržavami sklenilo, de bi kupčijo z Zamorci zaterlo, spet razvezalo, ker angleška vlada vsako leto 700.000 liber šterlingov potrebuje, de morske vojake, ki imajo na afrikanskih bregovih stražo, vzderži, in vonder se Zamorci za robe prodajajo in sicer v večem številu, kakor se je popred godilo. Eni so bili njegovih misel, drugi pa ne. LordRussell je djal, de on in njegov prijatel lord Palmerston iz ministerstva stopita, ako se predlog Hutt-a poterdi. Predlog Hutt-a je bil pa#po dolgem posvetovanju zaveržen.
Razne naznanila.
Ljubljana. Vse akcije, ktere je gospod Kordež za osnovanje slovenskiga glediša razpisal, so spečane. Na včeraj so bili akcio-narji na streliše v posovetvanje povabljeni. Kaj so sklenili bomo drugopot naznanili.
Ljubljana. Dva slovenska časopisa so pretečeni teden nehala izhajati, namreč: „Slo-venija" in „Čbela." Izdajala se je „Slovenija" v Ljubljani, „ČbeIa" pa v Celji; poslednjo je gospod J. Drobnič vredoval.
Ruski car je knjigo MilošaPopoviča, vred-nika serbskih no vin, pod našlo vam: „Zako-nik car a serbskog Štefana Dušana Silnoga itd." v svojo domačo knjižnico vze in Milošu Popoviču 50 cekinov v dar poslal.
Kosti Serbov, ki so 24. aprila 1849 v bitvi na bašahidski ravnini padli, so bile te dni izkopane in na bašahidskem pokopališu pokopane.
Kar tiče spominek, ki se ima v spomin dane vstavi na Beli gori na Češkim postaviti, se v „Union" piše; de se bo ta teden odbor sostavil, ki bo dnarje nabiral za imenovani spominek, in kar bo sklenil, bo na znanje dal. Več imenitnih gospodov je že obljubilo svoje pripomoči za postavljenje spominka.
Grof Dragotin Cychy je svojim uradnikam pod zgubo njih službe zapovedal božje službe pridno obiskovati, de bodo deželjanam lep izgled dajali.
Civilni komisar Ogerskiga, Geringer je začel madjarsko akademijo znanstev poboljše-vati. l)e se ta reč v dober stan pripravi, se je soznanil z Jurjem Andrasy-am, ki mu bo z svetam in djanjem pripomogel. Tudi za popravo kmetijske družbe se skerbi.
Dr. August Smetana, vrednik časopisa „Union" naznani v svojem časopisu, de je nehal „katolšk duhoven in ud knežkiga križanskiga •eda biti." Kaj de ga je k temu pripravilo, bo, kakor sam obljubi, ko bo v Pragi obsedni stan nehal, bolj natanjko razložil.
Na češkem vseučelišu je bilo perviga polleta 773 rednih poslušavcev zapisanih.
Tri honvede, ki so pobegnili in se v svojo domovino na Sedmograško vernili, so lastni očeti v mesto Retteg pripeljali in jih vojakam izročili z pristavkam, de begunov c. k. armade nočejo pod streho vzeti, akoravno so njih lastni sinovi.
23. marca popoldan pride v cesarski dvor en človek, ki je hotel s cesarjem govoriti, in mu prerokovati, kaj se bo do konca mesca avgusta z Austrijo godilo. Primejo ga in ga k mestnimu poglavarstvu peljejo. Skazalo se je pa, de se mu je pamet zmešala. Ime mu je Mihael Krajnc, ki je že popred od prihodnje osode avstrijanskiga cesarstva bukvice v natis dal.
NaFrancozkem živi en kmet, ki se druziga ni učil, kakor navadno kmetiški otroci. Ta mlad mož je pa eno tako uro sam naredil, de siji vsak čudi. Ona kaže ure, minute sekunde, dneve v tednu, v mescu in tudi mesce. Vse kolesje je s steklarn obdano. Na verhu kolesja je galerija s predali narejena, na vsaki strani stoji en stolp. Vsako uro se en predal odpre, in prikaže se smert s koso, ktero Jezus Kristus z bičem pred sabo podi in v drug predal zapre. Na pervi udar ure razpne petelin, ki na križu eniga stolpa stoji, perute in dvigne vrat kakor de bi hotel zapeti. Ko ura odbije gresta smert in Jezus Kristus na svoje mesto nazaj, in vrata za saboj zapreta. Trikrat na dan, zjutraj ob šestih, opoldne in zvečer angelsko češenje zvoni. Mati Božja pride iz eniga predala in k molitvi poklekne; koj po tem stopi en angel iz stolpa, stegne perute in se Mariji pripogne, ki se vidno trese. Ko odzvoni gre angel spet na svoje mesto in se še dvakrat Mariji prikloni.
Vse kolesa so pri ti uri lesene ali pa medene, ktere je kmet sam naredil, in sicer po noči, ker je po dnevu na polju opraviti imel.
Franc Daucha je Tibulla v češko prestavil.
Nadčastnik topničarstva Pollet, ki se je 13. marca na Dunaji pred top postavil in obvar-val, de ga niso zažgali in med ljudstvo streljati jeli, je um zgubil, in je zdaj v vojaški bolnišnici v Pragi.
24. marca na večer je prišlo 10 brodnarjev po železnici iz Prešborga na Dunaj, in so se hotli čez Donovo pri Florisdorfu v čolnu prepeljati. V sredi Donove se je čoln po-škodval in vsi brodnarji so v vodo padli. Trije so srečno na suho priplavali, sedem pa jih je utonilo.
Patrijarh Rajačič je 29. marca na večer Dunaj zapustil.
Na Slovaškem je prišel te dni nov časopis na svitlo pod naslovam: „Cyrill a Methud."
V Sremu je po noči od 9. do 10. marca tropa oboroženih roparjev Tj/so avstrijanskiga konzula napadla, in na dvor priderla, kjer se je mnogo dragih reči znajdlo. Turški stražniki akoravno v manjšem številu so roparje zagrabili, in pet njih ubili.
Rusini v Lvovu so že začeli dnarje nabirati za narodno poslopje, ki se bo na razvalinah nekdajne akademije zidalo. Deželni poglavar in metropolit sta se tudi pri tej reči vdeležila.
mmmm&mmi mm.
Veronika Teseniška.
Štiri stoletja so že prešle, kar so zvezde stoletne mogočnosti Celjanskih knezov zginile; gradova Ostrovic in Celje sta pusta groblja postala, in tistih desetih stolpov (turnov), kten so orrad -Gornje Celje" varovali, le se eden razoglav v oblake sterži. Znan je po imenu Frederikov stolp, tisto zidovje, v k tereni je brezdušni oče veliko let svojiga sina jecil.
Z bogatimi darovi je opotočna sreča nekdaj gospod«T tiste zemlje obsula: ali kar so možje v prevzetnem upanji sejali, jim ni po njih željah rastlo.	v ,
Neugnana častoželjnost, neizmerne zelje, sovražnost brez konca in kraja in prevzetna ošabnost so se bile sperle zoper vse blage misli serca,in neusmiljena brezdušnost je za-ničvala nar svetejši človeške pravice. Tako je sledila nesrečna dedina od rodu do rodu knežjo rodovino tako dolgo, dokler ni tudi pravica na versto prišla, ki je prekletstva vredno svojoglavnost teh oblastnikov ugnala, in vso njih bogatijo in moč bolj vrednim gospodam v roke dala. Marjeta, hči kneza Hermana III. je skončala s svojo smertjo v letu 1489 ošabni zarod Celjskih knezov, rodov grad „Celje" je zdaj vlast priprostiga kmeto-vavca,kteri počasi tisto zidovje ruši, za kterim so se nekdaj celjski vitezi brezštevilnim sov-ražnikam branili. Zidovi, na kterih so nekdaj junaki smertno ranjeni padali, zdaj sami padajo, in njih ostanki se rabijo v zidanje ne bojnih, ampak mirnih poslopij, ki so v blago-stan in blagodar zdajnih ljudi namenjene. Čas, ob kterem je Veronika Teseniška, žena kneza Friderika Celjanskiga živela in gro-zovitno umerla, pade v tisto dobo, ko so bili Celjski knezi v nar vikši stopnji časti in moči.
Ciče, knez Herman Celjanski, poknežen gospou Varazdinski, gospod Celjanski, Sone-ški, Šenštajnski, Montgrajski, Založki in veliko družili gradov je bil tisti čas hrovaaki in bošnjaški ban; Friderikova sestra Barbara, je ogersko krono nosila, in druga njegova sestra Elizabeta je bila žena Henrika IV. Gradaškiga.
Ošabna prevzetnost vsili teh ljudi je v zvezi Frederika z Veronika vidila le sramoto za njih rodovino, ktere so se hotle, naj velja kar hoče, znebiti in očistiti.
Knez Frederik, oženjen z Elizo Frangepan-sko, kneginjo Modruško in Veljansko se je z lepo Veroniko Teseniško takrat soznanil, ko so bili Turki njeni grad na Savi oblegli, ji očeta in brata ubili, in ko je bilo že tudi za njeno posestvo in življenje zadnje upanje zginilo. Prav naključilo se je bilo, de je ravno tačas knez Frederik s svojimi vojšaki proti Teseniškem gradu prišel, in kakor od Boga poslan angel Turke pregnal in Veroniko siroto, tolike nevarnosti otel. — Še le po smerti svoje žene Elize je Frederik lepo Veroniko nagovoril in ji svojo roko ponudil. Čez eno leto, kteriga mu je bila Veronika v poskušnjo zvestobe postavila, sta bila po keršansko poročena.
Frederik si svojim ošabnim in prevzetnim sorodnikam ni upal nove zakonske zaveze ra-zodeti, in je nevesto skrivaj na svoj grad Ostervic peljal, kjer sta celo leto v veselji in sreči preživela.
Zdaj je bila knezu Hermanu skrivnost izdana , kteri se razkačen zaroti si vse prizadeti, de bo njemu zoperni zakon raztergan. Pretil je sina prekleti in mu vse posestvo vzeti; pa zastonj, zvestobe Frederikove ni moglo nič omajati. Kar sila ni premogla, je zvijača izpeljala. Kralj Sigmund, od žene Barbare, Frederikove sestre, podžgan, povabi brezskerbniga mladiga kneza k sebi na Ogersko. Frederik nič hudiga ne sumi, in pride na kraljevi dvor, kjer so ga pa naglo ukle-nili, in uklenjeniga očetu Hermanu v Celje peljali.	•
Veronika, to zvediti, je pač ubežala zala-zvanju serditiga tasta, in je pribežala nagra-šino verliga Erazma Gonoviškiga, kjer je bila malo časa skrita. Ali Jošt Helfenberški zvest vasal, in pomagač njenih sovražnikov, je nesrečno zasledil, in j'o tudi uklenjeno Hermanu v roke dal.
Desiravno je bilo v Celjanskem gradu že zdavnaj sklenjeno sovraženo Veroniko pogu-biti, se je njenim sovražnikam vender treba zdelo njeno umorjenje po hinavsko z dozdevno
pravico poslepiti. V ta namen je poklical knez Herman celo rodovino svoje hiše in veliko podložnih vitezov k sebi.
Pred vsim drugim so si prisadeli ujetiga sina Frederika posiliti, de se vsimu svojimu premoženju in posestvu z podpisanim pismam odpove. Desiravno se je knez Frederik od začetka takimu početju moško ustavljal, in se zarotil, de ene jelke radovoljno ne da, se je na zadnje vender udal, ker so mu z večno ječo in s smertjo njegove žene žugali, če se pa podverže, mu obljubili ga iz železja rešiti in mu majhin kos njegove zemlje prepustiti.
„Čast in ljubezen za Veroniko" je djal knez Frederik, ko je pismo podpisoval. Pa komaj se to zgodi, je bila njegova nesreča gotova. V tamno ječo je bil veržen, kjer je imel verli knez dosti časa svojo prenaglo vero, in hudobo svojih sovražnikov objokvati.
Ta začetek je sledila kinalo druga hudobna igra. V veliko grajsko izbano, ktero so bili v sodno hišo prenaredili, pripeljejo Veroniko, de bi jo kakor prešestnico obsodili. Poklicali so bili v to sedemdeset let stariga ča-stitiga in slavno znaniga pravdoznanca Val-terja Lindeškiga, ter so mislili potuhnjeni ošabneži, de se bo pravični mož njih oblastni prevzetnosti udal. V tolažbo stiskanih bodi rečeno, de sodba je zoper njih hudobne naklepe izlekla. — Tožili so: „de Veronika Te-reniška se je že pet let pred zakonsko zavezo z Frederikam Celjanskim knezam pečala: de je kneza pregovorila ženo Elizo Frange-pansko umoriti, de je skušala knezuHerma-nu in njegovi hčeri strup zavdati; zadnjič, de si je prizadevala svojiga moža s peklenskim čaranjem ob pravo vero pripraviti." Sodba je izgovorila, de je Veronika v vsili teh rečeh nedolžna, in de je njeni zakon po postavah veljaven.
Ali vender ta razsodba, kakor pravična in veljavna, de ji noben jezik ni mogel besede na zoper reči, žalostne osode Veronike ni spremenila.
Koma j je pravični sodnik L i nd ek Celje zapustil, je bila Veronika na grad Ostervic peljana. Zidovi, ki so bili nekdaj priča njenih veselih dni pri Frederiku, so bili namenjeni zdihajoče glasove nesrečne žene slišati, kije nesramni smerti odšla, de bi le še toliko straš-neje smerti čakala.
Ogerska kraljica Barbara je zapovedala jo v tesno , dobro zavarvano ječo vreči; jedila, ki so se ji dan za dnevam pičlejše pošiljale, in ki so bile na zadnje le vodo in majhin koš-čik kruha, so Veroniki oznanovale, de jo mislijo s slradenjem ob življenje pripraviti. Tukej je bilo, de se je Jošt Helfenberški na enkrat pred Veroniko prikazal, in nesramno zadosti, terpinčeno revo z zaterjevanjem svoje ljubezni začel mučiti.
Od perviga ga je kneginj'a z ojstro besedo zavernila; ko je bil pa Jošt čedalje nadlež-niši, in jo je hotel objeti, je potegnila skrit nož iz nedrija. Svetli nož v desni in sveti križ Zveličarjev vlevi jeserdito zavpila: „Po-berite se! Ako ne, pri podobi Križaniga! ta le nož bo vašo černo kri pil!" — Ostudnež pobegne pri tej priči.
Od zdaj Veronika ni dobila nobene hrane več. Dva dneva sta pretekla brez jedi in pijače, in Veronika je pričakovala prijazne smerti, de bi jo rešila. To viditi, ji je usmiljeni grašinski vertnar skrivaj začel sadja in sočivja prinašati.
Tako so pretekla tri leta. Veronika se je bila terpljenja privadila; skoraj bi bila rada za vselej v tej tesnobi ostala, de bi je le ter-pljeniga njeniga Fr eder i k a ne bilo vedno na misel hodilo, kteri je še zmeraj v temni ječi gnjilobno sapo požeral.
Al zdaj se je približala zadnja stopnja njene hude osode. Njena nepremakljiva sovražnica Barbara je prišla v Celje, in razkačena, de njena zopernica še živi, razkačena, de se zvestoba in ljubezen Frederikova do Veronike še ni krenila, je sklenila nesrečno svakinjo umoriti.
Bilo je 17. Kosoperska 1428, de je Jošt Helfenberški v Ostrovic prijahal. Po povelji kneza Hermana so bile duri ječe, kjer je Veronika zdihovala, odpahnjene, in dovoljeno ji je bilo prosto se znotraj grada sprehoditi. Nobeno pero bi ne moglo čutov pisati, kteri so v njej oživeli, ko je spet smela pod milim neham oddahniti se. Lepo prihodnost polno
veselja in miru si je pred oči stavila; pa kako kratke so bile te prijazne sanje!
Čez nekaj ur je Helfenberški grad zapustil, in Veronike Teseniške ni bilo več med živimi.
Hudobnež je v kupico vina, ktero je Veroniki podal, de bi pila, strupa namešal. Ko se je bila kneginja od goreče spečenine v životu gnanavmerzlo kopel podala, de bi bila svoje medlo telo poživila, so bile duri za njo zapahnjene. Ob enem se je začela voda v kopelni izbi narašati. Čedalje visokeje je stopala po voden j, v kteri je Aeronika rešenje dosegla iz življenja, v kterem ji ni bilo nobene vesele ure več namenjene.
Na tihem je bila pokopana v Brastovičah. Njena smert je Frederikove spone odklenila. Desiravno je on z vso grozovitostjo in serditostjo po svojih sovražnikih in morivcih svoje ljubljene Veronike stregel, je vender Helfenberški zasmehoval njegovo moč^ ker se je bil v varstvo Benečanov podal. Se le po smerti svojiga očeta Hermana si je Frederik upal Veroniko očitno počastiti, ter je zapovedal kosti rajnce žene z veliko slovesnostjo iz Braslovič v (Gayrach) pokopališče kartavškiga samostana prenesti.
Vsakimu svoje.
Iskreni rodoljub gospod fajmošter Jožef Hašnik nam piše, de je pesmi v 24. listu „Slovenije" natisnjene: „Lastovki v slovo" in „Vse mine" iskreni pevec Balant Orožen, kaplan v Pistani zložil, in nas prosi, de bi to naznanili, kar prav radi storimo. Gospod Orožen gotovo ni samo teh dveh lepih pesmic zložil, ampak tudi še kako drugo, s kterimi bi, ako bi jih na svitlo dal, gotovo marsikomu vstregel in slovensko slovstvo pomnožil : „Xihče ne skrivaj plah osod posodila nemarno, Zvesto oberni v obrest krasni Gospodovi dar".
Kratkočasnica.
En gospod pride na Dunaj in praša krog stoječe vozotaje: „Wo ist das Gasthaus zur Ente". Vozotaji ga debelo gledajo in mu nič ne vedo povedati. Eden se vonder nekoliko pomisli in reče:„A derHerr wird sich wahr-scheinlich geirrt haben, zur Anten muss es ja heissen.
Modri izreki.
Kar se detetu brani, to pijani ljudje delajo.
Ksenofon.
Domovini, staršem, prijatlam in vsim ljudem mora človek pomagati kakor sam sebi.
Platon.
Kakor peklenske vrata tistiga sovražim, ki eno misli, in drugo govori.	Homer.
Baj te z resnico razjezim, kakor ti z lažjo ustrežem.	Seneka.
Hudobnež se clo sence boji. Seneka.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 30. Sušca 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebru) 92 s/lS » » » » 4 '/i » » »83 '/,« » » i> » 3 '/, » »	»48 %
Obligacioni avstrijanskih pod /	3 od Mx _	H
in nad Anizo, ceskm , morav- k r	21/»	> / __»
skih, silezkih, štajarskih, ko- 1 *	2 ''»» \ —	»
roških, krajnskih, goriških in \ *	2 »	» i 40	»
dunajske višje kamorne urad-I	1 3 »	» 1 —	>'
nije.	\ *	J
Bankne akcie po	v srebru.
Dnarna cena 28. Sušca 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 22T/s gld.
Srebra
16
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile: V Gradcu 23. Sušca: 9. 48. 89. 98. »O.
Na Dunaju 23. Sušca: 64. 98. 5. 96. 60. V Terstu 30. Susca: 30. 68. 45. 91. 35. Prihodno srečkanje bo na Dunaju in v Gradcu 6. in 17. Maliga travna, v Terstu pa 13. in 24. Maliga travna.