300
DITIRAMB NA ČAST TA SCI Tadeusz   Rož ewicz
Morje črnila prelili so pesniki ko so opevali svoje izvoljenke včasih podobne gosem a drugič spet majskim teličkom
V svilo besed so ovijali
lastne in tuje žene
Toda noben rimač še ni spesnil
hvalnice njej ki je mati dekletu
tašči
Ona rodila je našo zarjo
o vi sinovi Apolona
ona ji stregla je kakor zenici v očesu
Ona prenaša na rokah sadove naše brezglave ljubezni ponoči vsa vdana vstaja in tiho previja previja
Ona pripravi nam raco z jabolki in speče krapa z nadevom Ona opere nam spodnje hlače zašije nogavice in gumb spet prišije na srajco
Spomladi je zraven ko belimo sobe prezrači nam žimnice stepa preproge o koliko drobnih opravkov jo Čaka
V jeseni vkuhava sadje in zelje pospravi v kad ko pa zapade sneg in zaškriplje mraz najde za vnuka v omari jabolko
Včasih ji gre čez obraz
mračen zlovešč oblak
Toda  še  božje  nebo  se  včasih  namršči
Poglejte kdaj njene sive lase
slednji njen las je en dan ena solza
ena jesen in ena pomlad
Ona bedi in skrbi
da ne bi ugasnil plamen domačega ognjišča
in z metlo prežene vešče noči
Ona oko in uho hiše
je stražnik vseli žlahtnih pravic in dolžnosti
Šiva plenice za še nerojene
in je poslanec življenja na zemlji
Za vsako neslano šalo
skopljencev v humorističnih tednikih
za vse norčije zetov
ki pijejo (»za našo svobodo«)
301
prosite odpuščanja taščo
to staro ženo ki steguje roke
da bi se ogrela ob domačem ognjišču
Do tal se sklonite
vi bedasti žrebci ki rezgetate
ob tem spoštovanja vrednem imenu
in porecite s človeškim glasom
»Mati pridite bliže«
302