GrOVOB, o pogrebu premilostljivega knezoškofa Jerneja Vidmarja, bivšega , knezoškofa Ljubljanskega, doktorj sv. pisma itd. itd. v — 1 Govoril kanonik dr. 'Janez .Gogala, 21. maja 1883 v Kranjl. / (Ponatis is „Zgodnje Ivaniče 11 ) V LJUBLJANI. Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. 1883 . « 45632 Blagor mertviin, kateri v Gospodu umerjo. Razod. 14. 13. Modri kralj Salomon pravi: „Vse ima svoj čas in vse ppd nebom prejde ob svojih časih. Je čas rojstva in čas smerti; čas saditi in čas rovati, kar je bilo sa- jeuega; čas jokati se in čas smejati se“ . . (Pridigar 3, 1. 2. 4.) Prišli so za nas dnevi žalosti in britkosti, moramo jih sprejeti v duhu pokoršnosti in udanosti ter jih porabiti v svoj dušni blagor. Nahajamo se sedaj v naj lepšem spomladanskem času, narava je na verhuncu svoje lepote in svojega kinča, vse zeleni in cvete, na milijoue različnih cvetlic povzdiguje ponosno svoje gla¬ vice proti nebu; lepši so kakor Salomon v vsi svoji kraljevi blišobi; toda vse te krasotice imajo vpisane pomenljive besede: Še malo časa, in ne bote me več vidili. Ne le cvetlica, sadno drevo; veličastna cipresa tukaj leži, ki je bila dolgo časa v Gospodovem vino¬ gradu v čast in veselje, in nas opominja z ginljivimi besedami: Še malo časa, in ne bote me več vidili. Spominjam se tu prav živo besed preroka Izajija, ki pravi: „Vse meso je seno in vsa njegova slava kakor cvetlica na polji. Seno se je posušilo in cvetlica je obletela, ker je Gospodova sapa vanjo pihnila" (40, 6. 7). Bridke so besede, katere tu povdarja prerok, a resnične so, poterjuje jih današnji dan, čutim jih tudi jest ta trenutek, ko iz globočine serca zdihnem: Premilostljivega gospoda Jerneja Vidmarja ni več! 4 Želel bi sedaj mogočno povzdigniti svoj glas, da bi tužni trombi enak donel po hribih in dolinah, po mestih in vaseh ter povsod naznanil prežalostni dogodek, in svest sem si, da bi milo odmeval v mnogoterih sercih prijateljev in častivcev. Tolaži in okrepčuje nas v pre¬ veliki žalosti opravičeno in sladko upanje, da se je preblaga duša, ki je začasno zapustila trohljivo telo, že preselila v pravo domovino večnega veselja. Sv. Janez, evangelist in prerok je slišal glas z neba, ki pravi: „Blagor mertvim, kateri v Gospodu umerjo.“ Tem sreč¬ nim po vsi pravici prištevamo premilostljivega bivšega knezoškofa, katerega življenje po božji previdnosti bivši postavljeno na svetilnik, je vsilil dobro znano. Ne bom na drobno popisoval pobožnega življenja, ki je doseglo celih 80 let, ne bom lazlagal, koliko so k temu pripo¬ mogli pobožni starši, vzlasti skerbna mati, ki je s plamtečo gorečnostjo seme sv. vere in keršanskega življenja pokladala v mlado in rahlo serce, ne bom slikal pridnosti in nravnosti izglednege mladenča; samo dve prednosti visokorodnega gospoda hočem oziraje se posebno na škofovsko čast, kolikor se da v kratkem času, v blagi spomin pojasniti. Sv. Avguštin pravi: Učenost brez ljubezni se na¬ pihuje, ljubezen brez učenosti zaide, učenost z ljubez¬ nijo spodbujuje. Ta učenik povdarja oboje: učenost in ljubezen. Te prednosti ste toliko bolj potrebni, kolikor veči je duhovska čast in oblast, ste tedaj posebno viš¬ jemu pastirju neobhodno potrebni. Učenost pa je raz¬ lična. Preiskujejo učeni vse stvari na zemlji, pod zemljo in na nebu in vsi pravijo, da išejo resnice. Ta učenost obsega pač mnoge reči, tudi je v vseh rečeh resnica, če se tako spoznajo kakor so, vender pa v rečeh ni cela, ni polna, ni naj višja resnica. Kaj nam pomaga, ako poznamo tudi vse reči, pa ne vemo od kod so in zakaj so? človeški duh zato ne miruje, dokler ne najde 5 najvišje resnice, Gospoda in Gospodarja vseh reči. Ko bi mi vse vedeli, kar so modri in učeni celega sveta spisali, ko bi mi vse jezike govorili, vse umetnije in vednosti razumeli, vse skrivnosti narave odkrili; ako ne poznamo pa Gospoda, ki edini vse teme obsvetljuje, je vsa naša učenost brez posebne veljave in vrednosti. Akoravno nas pa že zdrava pamet pelje k Bogu, je tudi božje spoznanje nepopolno, kakor je nepopolna in omejena naša pamet. Boga, neskončnega bitja, ne spoz¬ namo prav, če nam Bog sam ne pove, kakšno je nje¬ govo bitje, kakšne so njegove lastnosti. Ko je kervo- ločni Asklepijad bil dal povelje svetega Romana mučiti, je neki otrok na materinem naročji povzdignil glas, rekoč: Jezus Kristus je pravi živi Bog. Poln togote pravi trinog: Kdo ti je to povedal? Otrok odgovori: moja mati, in na vprašanje, kdo je to povedal materi, pravi otroče: Bog. Zares, vse resnice imamo od svoje matere, sv. katoliške Cerkve, mati pa jih je dobila od Boga Jezusa Kristusa, ki jo je vstanovil. Glejte, tukaj je terdna podlaga resnice, tukaj je nepremakljiva skala nebeške modrosti, na tej podlagi dviguje se imenitna, veličastna učenost, katero imenujemo božje ali teolo- gično znanstvo. To preobširno polje nebeške modrosti obsega vse, kar je Bog razodel in kar je k našemu zveličanju potrebno. Ravno v tej pravi sveti učenosti se je visoki ranjki gospod tako odlikoval, da ga smemo slovečega učenjaka imenovati. Vsled nenavadne učenosti postali so predniki pazljivi na mladega učenega gospoda in odmenili so ga za imenitniše službe. Bil je tedaj le ma'o časa v Šent-Rupertu za kapetana, kjer je nekdanji goreči pastir še vedno v dobrem spominu, podučeval je tudi bogoslovce na Ljubljanskem učilišču; a kmalo bil je poklican na Dunaj in imenovan za pridvornega ka- pelana. Ob enem postal je tudi gospod vodja višjega obrazujočega zavoda, kjer se zbirajo odlični duhovniki 6 vseh škofij celega cesarstva, da se o teologičnih vedah bolj temeljito urijo. Delal in trudil se je visokorodni ranjki v tej častni službi 23 let, imel je priložnost iz bogatih zakladov svoje učenosti deliti drugim duhovni¬ kom in jih poterjevati o preimenitnem poklicu. Koliko je škofov, prelatov, profesorjev, ki so zveršili svoje štu¬ dije pod vodstvom tega učenjaka in so sedaj v raznih škofijah cesarstva stebri sv. Cerkve; tudi navzoči prev- zvišeni knezuškofi, ki so nas s svojim prihodom jako razveselili, niso prišli samo počastit bivšega knezoškofa, ampak tudi nekdanjega nepozabljivega vodja. Velika učenost prevzvišenemu gospodu ni bila samo v čast in korist, temveč tudi v zveličanje po besedah preroka Danijela, ki pravi: »Kteri so pa bili učeni, se bodo svetili, kakor nebesna svetloba, in kteri jih veliko po- dučujejo v pravici, kakor zvezde na vse večne čase“ (12, 3). Opravičeno je tedaj naše upanje o ranjcem premilostljivem gospodu in potolaženi rečemo: »Blagor mertvim, ki v Gospodu umerjo!“ Sv. Avguštin pa ne povdarja samo učenosti, ampak tudi ljubezeu. Naj globokejša učenost brez ljubezni nima nobene cene in veljave. Sv. Pavel piše v listu do Korinčanov: „Ko bi človeške in angelske jezike go¬ voril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron ali zvoneč zvonec (I. 13, 1). Kakor je zemlja brez solnca ali telo brez duše, tako je naše življenje brez ljubezni. Ljubezen vse druge čednosti olepšuje in oživlja, ona jim podeli večno ceno in popolnost. „Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje; naj veči med temi je ljubezen,“ pravi sv. apostelj v navedenem listu (13, 13). Tej kraljevi čednosti mora vse služiti, torej tudi učenost. Bolj ko učeni človek Boga spoznava, bolj ga mora ljubiti, zvestejše in gorečniše mu mora služiti. Kolikor veči je dalje oblast v cerkvi, ravno v tisti meri mora tudi ljubezen rasti. Prav živo nam Jezus Kr. 7 sam razodeva kako je sv. ljubezen oblastnikom potrebna. Ko je hotel sv. Petra izvoliti poglavarja svoje Cerkve, ga je trikrat vprašal, če ga bolj ljubi kakor vsi drugi aposteljni, in ko Gospod vtretjič zasliši iz Petrovih ust slovesno zaterditev ljubezni, mu podeli najvišjo cerkveno oblast. Serčno smemo terditi, da je bila v blagem sercu premilostljivega ranjcega ljubezen do Boga in bližnjega globoko vkoreninjena. Že v mladem sercu nadepolnega mladenča vhidala je le ena želja: posvetiti vse moči najvišjemu gospodu, in ko se približa željno pričakovani čas nove maše, daroval je ta od Gospoda poklicani du¬ hoven svojo bistro glavo, svojo angelsko nedolžnost, svojo prostost z naj večim veseljem nebeškemu Očetu. Kdor pa ne le, da nastopi duhovski stan z naj boljim namenom, temuč tudi spolnuje vseskozi njegove težke dolžnosti, — kdor ohrani visoko čast tega stanu nad 50 let neomadežano; o tem zvestem služabniku moramo reči, da ima posebni dar svete ljubezni. Kakor ljubezen do Boga imeli so ranjki knezoškof tudi priserčno lju¬ bezen do bližnjega, ki se je razodevala v posebni do¬ brohotnosti in darežljivosti. Pri zmernem in samotnem življenji so prevzvišeni gospod le malo potrebovali za-se, toliko več delili so potrebnim, posebno velikodušno de¬ lili so obilne darove tam, kjer so zasledili sramožljivo in boječo revšino. Ker se je to godilo navadno le na tihem, da levica ni vedila, kaj dela desnica, bo še le Gospodov dan razgernil dolgo versto blagoserčnih del. Naj opomnim še eno višjo stopnjo keršanske lju¬ bezni. Laglje darujemo denar kakor sami sebe; kdor sam sebe premaga, zadobi naj večo zmago. Veliko za¬ tajevanje občudovali smo mnogokrat pri ranjkem kne- zoškofu, ki so vsako razžaljenje, če je tudi globoko v serce segalo in hudo ranilo, vselej iz celega serca od¬ pustili. Iz te goreče ljubezni živeti in delati Bogu v 8 Čast in bližnjemu v blagor, izvirale so tudi tiste zvišene želje, več storiti kot pripušajo človeške moči. Ker se tedaj marsikteri blagi nameni niso spolnili, vsilila se je želja škofijo krepkejši moči prepustiti. Na drugo do- tično prošnjo so sv. oče Pij IX spolnili željo in premi- lostljivi gospod, potem ko so 15 let v nevgodni, raz¬ burjeni dobi častno vladali Ljubljansko škofijo, se po¬ dajo v zaželjeno tiho življenje. Glede na to priserčno ponižno ljubezen visokega ranjcega gospoda rečem: Blagor mertvim, ki v Gospodu umerjo. Jezus Kristus sam nas tako uči, rekoč: „Kdor mene ljubi, bo ljubljen od mojega Očeta in jest ga bom ljubil in se mu bom sam sebe razodel (Janez 14, 21). V tem mestu bili so prevzvišeni knezoškof rojeni, v tej cerkvi bili so keršeni, tukaj so zadobili belo obla¬ čilo nedolžnosti in gorečo svečo keršanske ljubezni; terdno upamo, da so v belem oblačilu stopili pred soduji stol, in da jim sveti večna luč v raju večnega veselja. Preden zapustimo cerkev, želijo premilostljivi gospod od nas slovo vzeti. Tako nas zadnjikrat ogovorijo iz rakve: Zahvalujem se vam vsim za zadnjo ljubezen, ki mi jo skazujete, ohranil sem vam vedno očetovsko ljubezen in prosim vas, skazujte mi tudi vi sinovsko ljubezen v po¬ božni molitvi. Ako sem katerega razžalil, prosim ga odpušanja iz celega serca. O ko bi vi vedili, kar sedaj jest vem, ko bi vi vidili, kar jest vidim, kako bi se spremenile vaše misli in želje, kako bi hrepeneli po tem, kar je edino potrebno. Storite to in zmanjšali bote mojo odgovornost in zvišali boste moje veselje.