Ina Slokanova
BOŽICNA  LEGENDA
KAKOR VSAKO LETO, JE NA BOŽIČNI VECER MARIJA, BOŽJA MATI, PRI2GALA DROBNO BELO SVEČKO, JO DALA SVOJEMU BOŽJEMU SINKU JEZUŠČKU IN REKLA:
»SINKO PREDRAGl MOJ, PONESI NA ZEMLJO LJUDEM TO LUCKO MIRU IN LJUBEZNI.«
BOŽJI OTROK JE VZEL SVEČKO, SE POSLOVIL OD SVOJE BOŽJE MAMICE IN SE Z JOŽEFOM, SVOJIM REDNIKOM, ODPRAVIL NA DOLGO POT.
SVETI PETER JIMA JE ODKLENIL VELIKA ZLATA NEBEŠKA VRATA IN JIMA ŽELEL SRECNO POT. ZUNAJ STA SEDLA NA BEL OBLAK, iKI JE LAHNO SPLAVAL PROTI ZEMLJI.
BILA JE NOČ, SVETA BOŽICNA NOČ. JOŽEF IN BOŽJI OTROK STA NA OBLAKU POTOVALA MIMO ŽAREČIH ZVEZD IN NJUNA POT JE BILA TAKO LEPA, DA SE JE BO2JI OTROfC SREČNO SMEH-LJAL.
TODA ČIMBOLJ STA SE BLIŽALA ZEMLJI, TEM MANJ ZVEZD STA SRECAVALA NA SVOJI POTI. VEDNO GOSTEJŠA IN BOLJ ČRNA TEMA JU JE OBDAJALA. JEZUŠČEK SE JE TEMU ČUDIL.
KO STA TAKO POTOVALA SKOZI TEMO IN KONČNO VENDAR SPET NALETELA NA DROBNO SAMOTNO ZVEZDO, KI JE VSA TREPETALA, JO JE BOŽJI OTROK VPRAŠAL, ZAKAJ TAKO MALO ZVEZD RAZSVETLJUJE ZEMLJO.
ZVEZDICA JE VZTREPETALA IN PLAHO ZAŠEPETALA:
»PRESVETI GOSPODAR MOJ, MOJE SESTRICE SE BOJE SIJATI NA ZEMLJO. TAM DOLI IMAJO TAKŠNE ČUDNE ZVERI, KI BRU-HAJO OGENJ V NEBO. IN PO NEBU LETAJO JEKLENI PTICI IN MEČEJO OGENJ. TUDI TI, GOSPODAR NEBA, SE RAJE VRNI. TAM DOLI SE TI LAHKO KAJ HUDEGA ZGODL«
BOŽJI OTROK SE JE NASMEHNIL.
»ČE SO LJUDJE NA ZEMLJI NESREČNI, ME ŠE BOLJ POTREBU-JEJO. LUCKO MIRU IN LJUBEZNI JIM NESEM, KI JIM BO RAZSVET-LILA TEMO IN POKAZALA POT DO SREČE.«
»DA BI BILA USPEŠNA TVOJA POT, O PRESVETI GOSPODAR!« JE ŽELELA ZVEZDICA 1N UTONILA V TEMO.
BELI OBLAK JE SPLAVAL DALJE IN DALJE. BOZJI OTROK JE S SVOJIMI DROBNIMI DLANMI VAROVAL PLAMENČEK SVOJE SVEC-KE, DA NE BI UGASNIL.
NENADOMA STA ZASLIŠALA V ZRAKU NEKJE ČISTO BLIZU ČUDNE GLASOVE. NEKAKŠNO BRNENJE.
»KAJ JE TO?« JE BOŽJI OTROK PLAHO POGLEDAL SVOJEGA REDNIKA.
TODA JOŽEF MU NI VEDEL ODGOVORITI.
BOŽJI OTROK JE DVIGNIL SVEČKO NAD GLAVO IN POSVETIL V TEMO. TEDAJ STA ZAGLEDALA TROJE VELIKIH CUDNIH PTI-ČEV, KI SO Z BRNECIM ROPOTOM LETELI MIMO. EDEN IZMED NJIH JE ODVRGEL NEKAJ TEMNEGA NA ZEMLJO. BOŽJI OTROK SE JE RADOVEDEN SKLONIL IN PADAJOCEMU PREDMETU SLEDIL Z OČMI. KO JE TISTA CRNA STVAR PADLA NA ZEMLJO, JE ZAGR-MELO KAKOR OB HUDI URI, NATO PA SE JE PRIKAZAL VELIK OGENJ.
TAKO JE BOŽJI OTOK SPOZNAL TISTE ČUDNE JEKLENE PTIČE, KI MEČEJO OGENJ IN O KATERIH MU JE PRIPOVEDOVALA ZVEZ-DICA.
KONČNO SE JE BELI OBLAK ZEMLJI TAKO PRIBLIŽAL, DA STA LAHKO STOPILA NA ZEMELJSKA TLA.
TODA VSE NA ZEMLJI JE BILO TAKO CUDNO, CISTO DRUGAČE KAKOR DRUGA LETA. VSE JE BILO TAKO TIHO IN TEMNO. NI-KJER NI ZA OKNI VESELO GORELA LUC, OD NIKODER SE NI RAZLEGALA RADOSTNA BOŽIČNA PESEM. BOŽJI OTROK JE VI-SOKO NAD GLAVO DVIGAL SVOJO BOŽJO LUČKO, DA JE SEBI IN REDNIKU RAZSVETLJEVAL POT.
NENADOMA PA JE BOLESTNO ZASTOKAL. NEKAJ OSTREGA GA JE ZGRABILO ZA NOŽICO IN BELO SRAJCICO TER GA DRZALO KAKOR V KLESČAH, DA SE SKORAJ NI MOGEL GANITI.
POSVETIL JE IN Z REDNIKOM STA ZAGLEDALA KUP BODECE ŽICE, KI JE BILA ISTA GOSTO PREPREDENA ČEZ POT. TEŽKO JE JOŽEF SVOJEGA BOZJEGA VAROVANCA IZMOTAL IZ TE BOLEČE ŽIČNE PASTI. ŠLA STA DALJE, ČEPRAV JE BOZJEMU OTROKU KRVAVELA NOŽICA  IN PUŠCALA V BELEM SNEGU RDEČO SLED.
PRISPELA STA V NEKAKŠNO TABORIŠČE, KJER PA TUDI .NI GORELA NOBENA LUČ. KAKOR VELIKE POŠASTI SO BILI VIDETI MOŽJE, KI SO STALI V DOLGIH VRSTAH IN IMELI NA OBRAZIH CUDNE STRAHOTNE MASKE.
ČEPRAV BOŽJI OTROK ŠE NIKOLI NI VIDEL LJUDI S TAKŠNIMI MASKAMI, SE JIH VENDAR NI ZBAL. VISOKO JE DVIGNIL SVOJO BO2JO LUCKO IN OB STRANI SVOJEGA STAREGA REDNIKA ŠEL NARAVNOST PROTI NJIM.
TEDAJ PA JE EDEN IZMED MOŽ VES RAZBURJEN STEKEL PROTI NJEMU IN ZAKRIČAL:
»OD KOD SI SE PA TI VZELO, OTROČE? TAKOJ UGASNI LUC, KAJ NE VEŠ, DA PRICAKUJEMO VSAK ČAS ZRACNI NAPAD?«
BOŽJI OTROK MU JE POJASNIL, DA JE TO LUČ MIRU IN LJU-BEZNI. PRAV TEDAJ PA JE V ZRAKU ZABRNELO. V HIPU SO SE MOŽJE RAZKROPILI NA VSE STRANI. ODHITELI SO K VELIKIM CRNIM STROJEM, KI JIH JE BILO VSE POLNO OKROG. HIP NATO JE VSEOKROG ZAGRMELO. ZEMLJA IN NEBO STA SE RAZSVET-LILA OD MOGOČNIH OGNJENIH ZUBLJEV, KI SO JIH TI STROJI ZAČELI BRUHATI IZ SVOJIH VELIKIH ŽREL. BOŽJI OTROK SE JE BOJEČE STISNIL K SVOJEMU REDNIKU. ŠE VEDNO JE DRZAL V ROKAH PRIŽGANO SVECKO. TODA NJEN PLAMENČEK JE BIL TAKO DROBCEN IN REVEN V PRIMERU S PLAMENI, KI SO JIH BRUHALI JEKLENI STROJI.
V ZRAKU JE BRNELO.
»V ZAKLONIŠČE JU ODVEDI, TAKOJ,« JE UKAZAL POVELJU-JOČI GLAS. MOŽ, KI JE STAL PRI JO2EFU IN BOŽJEM OTROKU, JU JE PRIJEL ZA ROKO IN ODVLEKEL S SEBOJ. PRIVLEKEL JU JE
V  OZEK ROV, KI JE BIL IZKOPAN POD NEKO GORO. NOTRI JE BILO MNOGO LJUDI. VSI SO IMELI NA OBRAZIH TISTE ČUDNE MASKE.
»TUKAJ OSTANITA,« JE REKEL MOŽ, »DOKLER NE BOSTA SLI-ŠALA ALARMA, DA JE NEVARNOST PREŠLA.«
PRINESEL JE OD NEKOD DVE MASKI IN JIMA JIH NATAKNIL NA GLAVO.
»ČE Bl ME ZDAJLE VIDELA MOJA NEBEŠKA MATI,« JE POMI-SLIL BOŽJI OTROK IN SE BRIDKO NASMEHNIL. NJEGOV LJUBJ STARI REDNIK PA JE GODRNJAL, DA SE BO S TO .ČUDNO TORBO' NA USTIH PRAV GOTOVO ŠE ZADUŠIL. TODA BOŽJI OTROK GA JE POTOLAZIL:
»POTRPI, LJUBI REDNIK« JE REKEL, »ZAKAJ BI MIDVA IZKU-SILA MANJ OD VSEH TEH UBOGIH LJUDI.« IN Z MASKO NA ZLA-TOKODRI GLAVICI, Z RANJENO NOŽICO IN RAZTRGANO SRAJ-CICO JE STOPIL MED LJUDI, KI SO SE DRUG DRUGEGA TIŠČALI
V  TESNEM ROVU. VISOKO JE DVIGNIL SVOJO BOŽJO LUCKO IN REKEL BLAGO:
»LJUDJE, PRINESEL SEM VAM LUČKO MIRU IN LJUBEZNI«
TODA NIHCE NI DVIGNIL GLAVE. KAKOR DA GA SPLOH SLI-ŠALI NISO.
BOŽJI OTROK JE PONOVIL: »LJUDJE PREDRAGI, PRINESEL SEM VAM LUČKO MIRU IN LJUBEZNI, DA VAM RAZSVETLI TEMO IN POKA2E POT K SREČI.«
LJUDJE SO SE ZAČUDENO SPOGLEDALI.
»KAJ BLEBEČE TA OTROK?« SO SPRAŠEVALI DRUG DRUGEGA. TEDAJ PA JE NEKDO VSTAL IN STOPIL K NJIMA.
»KAJ NE VESTA, DA V ZAKLONIŠČIH NE SMEJO GORETI NEZA-VAROVANE LUČI,« JU JE OKREGAL IN UGASNIL BOZJO LUČKO.
BOŽJI OTROK JE ŽALOSTNO SKLONIL GLAVO.
PRAV TAKRAT SO ZATULILE SIRENE V ZNAMENJE, DA JE NEVARNOST MINILA. LJUDJE SO PLANILI K IZHODU. POČASI, SKLONJENA IN ŽALOSTNA STA JIM SLEDILA.
»NIČ VEČ NE RAZUMEM LJUDI IN ONI NIČ VEC NE RAZU-MEJO MENE,« JE ŽALOSTNO POTOŽIL BO2JI OTROK IN ODLOŽIL MASKO.
VRAČALA STA SE MIMO KRVAVECIH TRUPEL IN STOKAJOCIH RANJENCEV. JEKLENE ZVERI, KI SO PREJ BRUHALE OGENJ, SO BILE ZDAJ POGREZNJENE V ZLOHOTEN MOLK. SREČAVALA STA DOSTI LJUDI, TODA NIHCE JU NI USTAVIL IN VPRAŠAL, KDO STA IN OD KOD PRIHAJATA.
KO STA SE VRNILA V NEBESA, JE BO2JI OTROK STEKEL K MATERI, KI GA JE PRICAKOVALA VSA SIJOČA OD SRECE IN BO-ŽJE LEPOTE. VRNIL JI JE UGASLO SVEČKO, POTEM PA JE SKRIL SVOJO ZLATOLASO GLAVICO V NJENO NAROCJE IN SE BRIDKO RAZJOKAL.