V ZNAKU OBLETNICE OSVOBODITVE Čas neizmerno hiti, leta, polna dogodkov, se umikajo novim časom. Spomini ostajajo. Večno živi bodo ostali spomini, ki jih je pisala zgodovina na-(gga boja slovenskega^ ti ležijo padli borci^ Fusahljivi izvir stud^ rodove. Letos praznujemo 42. obletni^ .lelenovem žlebu, 41. obletnico tr ošah in 40. obletnico zmage in i 15. maja 1945. leta je sovraz NOV poražen odvrgel orožje. V štiriletnem divjanju je okupator; razdejanje, ki ga ne pomnijo rodovd/ vojne je bila strahotna. Padlih, potifit milijonov ljudi, od tega 1 milijo/^ 9. maj 1945, dan zmage nad mh svobodi. Življenje pa pomeni in : Na ruševinah smo postavili te V 40. letih smo si ustvarili pogS nah smo leta 1945 začeli s krampi predkom smo šli skozi štirideseti^ lahko, bilo je veliko žuljev, odpov na napakah. Utrdili in zgradili smo nov sociJlis sistem. Sk' Občina Ribnica seje pozno začela g3 zgraditi porušene in požgane do| delovna mesta za 3400 zaposlenihobčan večjo vrednost, več sredstev, ki so sfepr^ ki je ob sodelovanju širše družbei§^ohtl rasel. Z izgradnjo šol, zdravstvetj vanj, vodovodov, cest, kanalizaciji družbenega standarda. Ob tem je hitro r| Ko ob mejnikih zgodovinskih dogodke šega dela, uspehe in neuspehe, lahko zaklju Odgovor je sicer preprost, delali bomo več in bolje, bolj preudarno bomo morali gospodariti in izrabljati še neizkoriščene ali premalo izkoriščene potenciale, ki iih imamo v znanju, nenehnen vsakem koraku, čeprav bi bili lahko še večjn naše občine. Veliko priznanje gre našim delovnim ljudem in občanom za prizadevanja in premagovanje težke ekonomske situacije, za vodenje gospodarske poli > gospodarstvo doseglo solidno rast jJPbizvodnje in d ^inflacije, divjanju cen, ob padanju življenjskega standa no, kdaj bomo obvladali stihije na trgu, v cenovni pStrfTIu in zaustavili inflacijo in kateri so tisti ukrepi ali zdravilo, ki naj bi naše nacionalno gospodarstvo ozdravili. Postavlja se tudi vprašanje, kako bomo živeli v prihodnosti. polnjevanju strokovnosti, inovacijah, fcosobnosti, več proi^j ^da največ in hitrejl korak z razvitim : današnji čas in prostor, v katerem uti od svetovnega gospodarstva, gospodarske krize in pretrese, zadevajo v naše gospodarstvo, Brane in nepoškodovano izpla-i se vračalo z večjimi in bogatejši- Kako bomo živeli, je odvisno od linja, načina proizvodnje, moder-ednostnih ciljev, kijih moramo benem planu in se za uresniče- Ivni, odgovorno skrbeti za delo-jfza dobro delovanje delegatskega tbcinske skupščine in skupščin SIS, dosegli današnje stopnje razvoja «tarskega in družbenega življenja in [ospodarjenja. rasti in dohodka imamo zgrajeno torstVbjc leto, 1984'zaključjlo z dobrimi poslovnimi jvestjcijskih naložbah za razširitev in posodobitev Eurotrans, 1TPP in v TOZD Sukno , ki so bili opredeljeni kot prednostni HLa v letu 1984. Poslovalo je brez ifaga in storitev ter presežen planili cilj povečanja realnega družbenega tn in inflacije. Presežena je tudi planirana Ijih, opredeljenih v resoluciji za leto 1984. pa je ostalo nalog s pii(lročja zadovoljevanja splošnih družbenih potreb, ki zahtevajo znatna investicijska sredstva. Vsetenalogeprenašamo v leto ja leta in bomo morali ob dobrem gospodarskem napredku skrbi varstvu CTtolja in urejenosti našega delovnega in bivalnegaok-gli z učinkovitim organiziranjem komunaf milnih jjildrugih sto- rite^%^F________________________________z majo pri izbiri materialov za oživitev ideje nikakršnih predsodkov. Tako opremljajo tekstualna dela z rokopisi, risbami, vključujejo vanjo kolaž ali pa ga v celoti uporabljajo, se posvečajo analizi jezika na vseh njegovih nivojih. pesmi sploh »lotimo«, »... vizualne pesmi se ne »bere«. Pustiti je treba da »naredi vtis« najprej njena splošna podoba, nato pa še vsaka posamezna beseda, zapažena bolj ali manj po naključju.«1 Nočne zablode Noč je. Povsod tišina, le v daljavi nekje čaje sc lajež psa. Sama sem. I.e kdo v tej noči še sam je in strmi skozi okno kot jaz! Zakaj so ljudje tako sami'.' Tudi oni sanjarijo tako sami'.' Morda slišijo psa v daljavi, ali pa zdelo sc jim je samo? Spet tožen odmev nekje daleč.... Si tudi ti morda sam? Prihajam! Počakaj! divja v meni. in čakam, da se znašla bom tam. Toda še vedno sem. kjer sem. še vedno v temnini brez dna. še vedno so zvezde na nebu in mesec, ki jih šteje še zdaj, ko ob oknu že davno vsi spijo, in jaz, ki ne vem za skrivnost te noči, mesec pa še vedno šteje.. od fonema (zvočna poezija) do sintakse, kar jih velikokrat pripelje do tega, da svoje pesmi opremljajo z navodili za dihanje. Pozornost posvečajo tudi prostoru, ki ga pesem definira in ki definira pesem samo, uporabljajo tudi popolnoma prostorske objekte (objektna poezija), tako da taka dela velikokrat učinkujejo kot slikarske in kiparske stvaritve. Pri vsem tem pa nam mora biti jasno, da t akega dela ne moremo okarakterizirati kot slikarsko ali kiparsko stvaritev, saj pesnik konkretist išče predvsem literarno rešitev problema. Svoja dela zapisujejo tudi na plošče, magnetofonske trakove, čedalje bolj pa se v ta namen uporablja video. Poleg oznake »konkretna poezija« se za označevanje vseh nivojev eksperimentalne poezije enakovredno uporablja tudi izraz »vizualna poezija«, saj je ta pravzaprav prevladujoča. Poglejmo si še, kaj pravi pesnik in teoretik Pierre Garnier v Manifestu za novo, zvočno in vizualno poezijo. »Cepetamo na istem mestu. Duh se suče. Poezija cepeta na istem mestu. Naveličano si ogledujemo lastne knjižnice.).. Človeška skušnja seje zlagoma oddaljila od sleherne poezije, poezija ne more več doiti človeka. Tone verzov.tudi najboljših, samo zapirajo pot k pustolovščini. Cepetamo na istem mestu. Nikogar ni bilo. da bi razklenil krog. In vendar občutimo nujo, da bi se še enkrat rodili svobodni.« V nadaljevanju poda karakteristične poteze novih poetičnih raziskovanj in teženj: »... Utemeljevati poezijo, ki je osveščenje vesolja, na številu stopic je več kot smešno. Brez pomena je, ali imata KIJ oz. AVION en ali tri zloge. Poglavitni pomen, se pravi prostor, ki ga besedi sami iz sebe dobita na strani, tresljaji, ki jih izzoveta in končno njun obseg, ta dolga vodoravnicapri KIJ, ta nemirna stvar v neskončnosti pri AVION...« in nas končno pouči, kako naj se takšne Zaključimo sedaj trditev o krizi umetniškega sveta. Ustvarjalci vedno znova ponujajo art izdelke, katerih kvaliteta pa je na taki ravni, da jih ne moremo vrednotiti drugače kot produkt umetniškega sistema, ki ga pesti hiperprodukcija. Ravno v poplavi umetniških del, ki velikokrat že kar epiIetično odskakujejo v avtorjevi želji ustvarjati drugače — originalno, gre iskati tudi dokaz o krizi umetniškega sveta. 1.2. Na drugi strani pa ostaja in tudi nastaja krog ustvarjalcev, ki zasnuje nov, specifičen odnos do umetnosti in ustvarjanja, označili bomo te težnje s pojmom postmodernizem, ki pa ga ne moremo uporabljati kot do sedaj uporabljene oznake različnih umetniških strujanj, saj označuje predvsem odnos, relacijo, razmerje. Razumevanje postmodernizma kot relacije bo najlažje, če si ga predstavljamo kot palimpsest. To je pergament, s katerega je bilo prvotno besedilo zbrisano in napisano novo. Tudi ta tekst seje velikokrat zbiral in prekril z drugim, pri tem pa seje prvotni zapis in tudi vsi kasnejši še vedno razbral. Aplicirajmo sedaj ugotovitev na pojav postmodernizma. Tudi ta je pravzaprav palimpsest — naslov Grafenauerjeve zbirke pesmi Pa-limpsesti torej ni slučajen — saj skozi njegovo na videz nerazumljivo površino kaj hitro razberemo sledove vseh umetniških teženj (postmodernist mora biti torej odličen poznavalec vsega, kar se je dogajalo pred njim). Postmodernistično delo stopa v specifičen odnos do sebe samega, kot tudi gledalca, bralca. Razumimo to takole: gledalec stoji za televizijo in opazuje hkrati tisto, kar sev televiziji dogaja in m- DANES SEM VESEL gledalca televizije, sebe samega torej, ki televizijo gleda. S tem je pravzaprav na nov način opredeljen umetniški apsekt — subjekt (gledalec) namreč sam opazuje, kako se spreminja njegovo očišče s tem. ko sam spreminja svojo gledališko točko. 1.3. Vprašanje ustreznosti takega pisanja v našem kraju se bo slejkoprej pojavilo pri slehernem bralcu teksta. Čemu torej vse to? Vrnimo se na začetek teksta in ga nekoliko preoblikujmo. Komparacija je možna le, ko obstajata označevalec in označenec. Prvega smo okvirno že spoznali in zdaj je čas, da se seznanimo s kulturno-umetniškim dogajanjem tudi v našem kraju. Ker umetniškega potenciala, ki bi izvršil sveti čin defloracije kulturno-umetniške marginalije ni, se zagotovo ne bomo potapljali in iskali bisere za primerjavo ali celo zgled. Posvetili se bomo raje vprašanju, kako smo Ribničani pravzaprav seznanjeni z umetniškim utripom našega časa. Siromašnost kvantitete dogodkov, ki bi zadovoljili kulturno-umetniške potrebe Ribničanov (če te sploh so), je spaka, ki sama sili pred oči, ko poizkušamo ugotoviti kje, kdaj, kako.... prihajamo v stik z umetnostjo. Po temeljitem premisleku se ne moremo spomniti drugih dogodkov take vrste, kot razstav in redke redke gledališke in glasbene prireditve, ki jih vrli someščani okronajo še s katastrofalnim obiskom. Dom JLA in Pgtkova galerija sta pri nas edina ustrezna razstavna prostora, vendar se funkcionalnost obeh posta- vlja pod vprašaj. Petkova galerija seje izkazala očitno neprimerna za večje razstave, bodisi kiparske ali slikarske, saj majhen grajski prostorček prej kazi umetniški vtis razstavd, kot pa ji ga daje. To se je izkazalo posebno še na zadnji razstavi kiparskih del TERRA 84. ki jo komaj še lahko imenujemo razstava. Morebitnemu obiskovalcu, ki je stopil v galerijo, seje asociacija na dobre stare graščine, s katerih sten se cedi vlaga in se ilovica, uporabljena kot vezivo, prebija skozi morebitni belež in na njem riše freske prečudovitih odtenkov (rjavih) in oblik, nenehno podi pred očmi. Ta se kar utelesi, ko si oblikovalec poizkuša ogledati izdelke, bolj nametane kot postavljene po prostoru. Če si je zavzet gledalec želel ogledati skulpturo (tro-dimenzionalno delo) z vseh strani neba, je moral splezati na okno ali pa se kot pajek povzpeti na steno z skulpturo in od tam zadovoljiti svoji umetniški žilici. Mislim, da ni potrebno poudarjati, da je skulptura nekaj drugega kot slika in kot taka torej ne sodi na okno ali pritisnjena ob zid, saj s tem, ko za gledalca izgubi eno ali celo več dimenzij, izgubi tudi avro umetniškega dela. Za tako postavitev ne predvsem pa kar je najvažnejše, ne prispevajo ničesar več k umetniški vzgoji predvsem mlajšega rodu. Na takem nivoju ostajajo skorajda vserazs- Nedelja I. Vsakokrat se izpiše pesem da bi bi! znova praznik //. Jezik se prilepi pisalu za vrat ///. Slika sc zgane v cunjastem košu IV. Neprebrano čtivo dobiva mavrične okončine V. Spet polna duša izpraznjenih smeti tave v Ribnici (čast izjemam, Černe), tiste, ki pa bi lahko bile vsaj rang višje, zaradi neustreznosti prostora (TERRA 84) ne morejo biti. Tako ozko me gre kriviti toliko organizatorja (posta-vljalca) razstave, kot neprimernost prostora. Dom JLA je glede tega sicer ustreznejši. zato pa svojevrstno gostilniško vzdušje, ki v njem vlada posebno v času semnja, negira prisotnost razstave in kvalitetno že tako skromno razstavo še bolj osiromaši. Razstava v času semnja — KOLONIJA JANKO TROŠT — pa zahteva tehten premislek tudi glede kvalitete, saj dela, ki nam jih ponujajo tu. žalostno pričajo o kulturno-umetniškem nivoju v Ribnici. Razstave avtorjev, katerih imena že vrsto let zaporedoma beremo pod slikami, niso več aktualen umetniški dogodek. Ponavljajoči se motivi in stili nikakor ne seznanjajo z umetnostjo danes. Pesem Dež je zakril nebo. njegova koprena je ovila mavrične barve poletja v pusto sivino. Neskončna otožnost diha iz teles, ki plešejo v jesenskem vetru. Samotni ples ptice v meglenem jutru, zelen dež pada na strehe in jih obliva s samoto, /.člena polnoč. Tiho bije zvon. zven odmeva po praznem srcu. Bela svetloba hiti. njeni koraki odmevajo in bijejo v tišino. Sozvočje. Akord življenja. Nit. stkana iz mesečine, preseka lemo. Tanek snop kol nežna melodija valovi skozi zrak. rezek, lahak, prijeten. Sramežljivo si ogleduje lepotica svoje nežne ude. ki odsevajo na črnih vejah pustega drevja. Božajoča, mehka tema odhaja in z njo tudi ljubezen. Zeleno jutro. merjena kulturno-umetniška politika nastopa kot učinkovit anestetik vzgoje umetniškega okusa Ribničanov, zato ni čudno, češe Ribničani neznajo odzvati tudi drugim kulturno-umetni-čkim dogodkom (Koncert K. Ramovša in Maksa Strmčnika) in ni čudno, da v knjigah vtisov naletimo na razne pičkareskne utrinke pogumnih anonimnih Tarzanov. Dejstvo, da starejša generacija skorajda nima izoblikovanega posluha za umetnost, ne boli toliko kot grožnja, da se podobno zgodi še z mlajšo generacijo, ki se le ob eni Včeraj I. Krajine pejsažistov v golo satovje brazd //. Brazne staje in kegljišča burje III. Loputala preperelih vrat in zamrznjen mah polomljenih predvežij IT. Jutra vozljajo v gnoj stopicanje kmetov in krik petelina V. Jermenica vsakdana Voda in mlin vrsti del — kvalitetno n a ne visoki ravni — ne more izostriti umetniškega duha. Zato je povsem razumljivo apriorno zavračanje umetniških del s strani le-teh, posebno še v trenutku, ko v poplavi kvaziumetniških poizkusov, ki na vsakem koraku posiljujejo človeka," skorajda ni več mogoče izločiti kvalitetne stvaritve. Mlad človek postane Sizifov dvojnik, le da ne vali več skale, ampak nenehno odriva '»umetniško« navlako, delo pa mu nalaga še kulturno-umetniška politika take vrste kot je v Ribnici. 1 Antologija konkretne in vizualnt poezije (zbirka Kondor) ji verjamem in šele zjutraj se počutim nategn jenega. In tudi dejansko sem. Mislim. da nisem posebno bist er.a preprosto si ne morem pomagati. Ko tako potujeva po progi, mi ne ostane nič časa. da bi se odneumil. Mislili moram na to, kakšne korake moram delati, da bom stopa! na pragove. To je kar naporno. saj vsi presledki niso enaki. Poleg lega moram na hrbtu nositi sestro. To je težko. Mislim — ni prav posebej težko, ker sem se že navadil Bilo pa bi težko, če se še ne bi. Torej ni lahko, losem hotel reči. Mislim, da sem vezan, zabinglja in potem ga dva rablja guncala sem in tja. Ko je človek tako usmrčen. ga odvežejo ter gre lahko domov. Z vsemi temi ljudmi se moja sestra zelo dobro razume. Če ji je kakšen posebno pri srcu. mu podložijo trebuh z blazino, da ga ne bi preveč žulilo. Ker so vsi ti ljudje pametni, si moja sestra z njimi dopisuje. K ta namen so ob progi postavljeni rdeči poštni nabiralniki. Ko sem jo enkrat vprašal, zakaj so rdeči, je rekla, da so vsi poštni nabiralniki ob progi rdeče barve. Tega prej nisem vede! in bi! sem kar zadovoljen, da sem spozna! nekaj novega. Včasih mi pripoveduje o mami. Tudi ona je ne pozna osebno, vendar pravi, da je precej brala o njej. Z njo nama bo vse lažje. Ne bo nama treba hoditi po progi. Tam pri njej se bova samo lepo usedla in jedla. Ne bo nama treba nabirati sadežev, tam baje rastejo kar okrog velikih foteljev, v katerih bova sedela. Zdaj nabiram sadeže jaz. Sestraje za to preslabotna. Plezam po drevju in jih mečem na progo. Včasih, če ni v Nižini dreves, pa kopljem koreninice ali lovim polže. Enk ral mi je enega polža dala pokusiti. Res je bi! dober. Škoda, da sam ne vem. kaj je užitno. Potem bi lahko sam iskal mamo, ne bi mi bilo treba nositi sestre ih jo hraniti. Ampak nimam časa. da bi ugotovil, kaj je res užitno. To ve moja sestra. Navsezadnje pa je z njo kar dobro potovati, čeprav se bolj in bolj redi. Vsaj vem. kaj naj delam. Čudno, da me nikoli ni ničesar naučila. Potem bi šel sam po mamo in se vrnil z njo k sestri. Pravzaprav je pred leti po- navljala iz dneva v dan. da je v meni prihodnost. Da moram samo postati pameten — močan sem itak že — pa bom idealen. Škoda, da mi zmanjkuje časa za postajati p ometen. Mislim — ne da ga zmanjkuje, samo premah ga je. Mogoče pa potem sploh ne bi šel po mamo. ampak bi preprosto zasadi! drevesa in kar tam žive! Kaj pa vem. Najbolje. da vprašam sestro. Včasih sestra poje pesmi. AH pesem. Nc bi mogel reči. ali je ena ali jih je več. Sam nimam smisla za petje pesmi. Nekako tako gre: » Vstanite v suženjstvu zakleti...” Jaz ne razumem besedila. Sestra pravi, dojeto pametna pesem. Verjetno je že res pametna, samo jaz je ne razumem. Jaz samo brundam zraven in mi je čisto vseeno. Enkrat sem sestri reke! da je neumno peti pesmi. Da to sploh nima smisla. Raje bi se ustavila in si zasadila drevesa. Začela je kričati name. da sem neumen, da nič ne razumem, da navse-danje po mojem čisto nič nima smisla. Zakaj pa sploh živim. Mislim, da je imela prav. Ko sem mah premišlja! sem spozna/, da je imela prav.Navsezadnjc res nima smisla sadili dreves. Saj lahko živimo tudi brez dre.... Ne ne. zmoti! sem se. Nima smisla... Ne. ne! Ima smisel, drugače ne bi mogel jesti. Ampak zakaj bi mora!jesti. Hm. najbolje, da vprašam to mojo sestro. Aleš Debeljak Slika Divji konj ujet v kroge, črte in razlite vodne kaplje strmi. Nekje je sonce razlito v večerno zarjo. Divji vranec hoče gor. Trga se z vezi. a so premočne-pena lebdi preko črt. Le droben trenutek ujet v okvir. Divji vranec ujet v kroge, črte in razlite vodne kaplje hoče do sonca. Sonce, ujelo v večerno zarjo, se ne more pokazati južni polobli. Le divji konj nemo strmi. Umrl bom jutri, danes še sonce moram ujeti. Divji konj in solzne oči. Sonce se je nasukah na čeri. čeri so preostre za konja. Divji konj. sonce, čeri, krogi, črte in razlite vodne kaplje. Nekje sredi noči. Noč je na drugi strani. Na drugi strani sem jaz. Zavidam divjemu konju, ki zbira moči. Sonce je vse bližje, vse večje. In vse bolj ujeto v večerno zarjo. Moja starejša sestra Zbudi! sem se. Nekaj me je prav čudno pritiskalo na trebuh in ni bh treba biti posebno bister, da sem spozna!... Moja starejša sestra mi je moj trebuh izposodila za vzglavnik. To je vedno počenjala in šlo mi je na jetra. Zgodaj zjutraj sem vselej pomisli! da se je moram nekako rešili. Zakaj ne bi tudi ona spala z glavo na tračnici, tako kot jaz! Ja. spal sem z glavo na železniškem tiru (vedno na levem tiru), in to od takrat, ko sva zbežala od doma. Oče je bi! namreč kronični alkoholik in intelektualec, mame pa nisva imela. Iskala sva jo. Mislim — še vedno jo iščeva. čeprav mi že nekaj let nazaj vsak večer pravi, predno zaspiva. da jo bova naslednji dan gotovo našla. Vsak večer to prav lepo povedat. Lahko bi to ceh kjer zapisati, da se ta miselne bi izgubila. Mislim, da se lake dobre misli ne bi smele izgubljali. Spomnim se. da sem imel že nekaj dobrih misli (zdaj se jih nc spomnim več), ki sem jih razložil sestri, pa je rekla, da sem cepec in naj raje hodim hitreje. Tako so se te misli izgubile. Če bi se vračala po progi nazaj, bi jih gotovo naše! saj po lej progi ne hodi nihče, da bi jih pobiral in mi jih tako na nek način odtuji! Ja odtuji! Ta proga je pravzaprav nekaj posebnega. Na koncu je najina mama. zalo samo midva hodiva po njej. To je malo dolgočasno, je pa najbolj sigurno. Ti vsaj kdo prej ne odpelje mame. poleg lega pa ne moreš zaiti, samo po progi hodiš. Vsak dan prisostvujeva usmrtitvam. ki jih prirejajo zame. Sestra jih prireja. Ona pozna vse ljudi, kiživijoob progi in so krivi, daje najina mama tako daleč. Prav jim je. da jih zadene kazen. Ogromna množica se zbere pri takih usmrtitvah. Vsi sočustvujejo z menoj, sestra pa osebno da znak. kdaj naj koga usmrtijo. Usmrtijo pa jih tako. da jim okrog trebuha privežejo vrv in to vrv potegnejo na drevo. Tisti, ki je takopri- Življenje Komu naj posvetim tole pesem? Dekletu, ki ga rad videvam, generaciji, ki ji pripadam, ali morda sebi. ker jo pišem? In ko razmišljam, komu pišem pesem, se besede nizajo izpod peresa... Počasi, povsem spontano, črka za črko sc moje misli zlivajo na papir... Cvetje na grobu daje vtis. da je bil ljubljen... in vendar, samo čez nekaj let na grobu brez cvetja stal bo kamen z obledelim napisom... Spominjam se jelke pred hišo. ki v senci svojiskriva mladost ene zadnjih generacij, ki še uživajo v svojem otroštvu... Vedno sem želel umreti brez bolečine, v trenutku... A vsi se staramo in umiramo počasi skozi življenje, prepolno žalosti in sreče... Ne zasujte me vrtvega s cvetjem in ne postavljajte kamna z napisom: BIL JE UUBUEN... Sonce počasi tone v zapad in moje oči počivajo, da bi naslednjega dne bile pripravljene umirati dalje.... DANES SEM VESEL Blisk beži prek polj v nebo, beži preti gromom, ki se znali v ribi. ko plane na zemeljsko pol preko neba in se zapiči v les. ki odpira okno v večno tišino. deske padajo na trg, obstaja trg in se istoveti s trgom, našim, njihovim, trg in trk notranji ah zunanji deska je samo deska, ima nizko ceno riba zopet plane, plane name. počasi drsi v propad. Pevci zapojejo Alelujo. Kaplje prijateljstva slili, da spet pada sneg. Zato so na hrib pripeljali sanke in bili razočarani. Nevesta je požrla pajka. Sedaj bodo otroci imeli kaj jesti. Človeške beljakovine so najbolj podobne človeškim. Za- kaj v mesnicah ne prodajajo mesu? A na tone ga propada v zabojih. Le zakaj? Da sedemo v avto in se odpeljemo na Brnik, potem smo podobni pticam in še celo boljši — ptice pri svojem letenju prevažajo sebe. Mi smo tudi tu boljši. Stanje. Imela je lepe prsi. zdaj jih nima več. Imel sem psa. zdaj pa hodim v Kranj. Tam sonce vzhaja sredi neba in zahaja na vzhodu. Tum se poljubljamo in gremo potem kozlat. Tam verjamejo, da gosenice nimajo nog, a imajo krila. Pojdimo se napil. Napili se bomo rajnega vitica, prepevali rumbo in jokali sladoled. Napisa! bom pesem o smrti in pod njo narisal rožico, da bo deklica še naprej verjela vame in v mojo ljubezen. Napolnil sem svojo vodno pištolo in legel v zaklon. Potem je začel streljati. Sovragi so padali kot zajci. Prijatelji so se mi nasmihali. Mimo je prišla stara baba — ustrelil sem tudi njo. Ko sem že mislil, da mi je zmanjkalo streliva, sem postrelil še prijatelje. Nazadnje sem bi! sam. S krvavimi očmi je pogledal okoli sebe. Vsi se se smejali in hvalili njegovo lepo frizuro, ki sc je.stopničasto spuščala s podstrešja v klet. Po njih so vsakih pet let nosili nerabne predmete prav na vrh, kajti prostorkar sam kliče po starih stvareh z muzejsko vrednostjo. Jutri ni danes danes ni včeraj danes je danes Osmina litra vina Mušice begajo, tlim zgublja, lastovke ne odhajajo, barva prekriva barvo, brbrajoč les hiti k zlaganju. Nemir vprašaj zakaj Čez eno uro se bom zbudil in v stenah se bodo delale luknje. Skoznje bodo prihajali ljudje. Prepevali bodo pesmi, ki same plešejo, prepevajo in se zabavajo. Vsak si ho izbral svojo in pesmi bodo za to pripravljene. Tudi pili bodo in se potili. Na koncu bodo šli v sobe in se izživljali med seboj. Vstopila je. Vsa nora in lepa. Njen ogenj mi je ožgal misli in obraz in metulji so odletavali skozi priprlo okno. Začela je odpirati ust a in skoznje so priplavale majhne rumene kroglice. Zlatar je pogledal eno skozi povečevalo. «Ponaredek.« je rekel hladno. Vstal sem. vzel nož in je prerezat grlo. Smejala se je. Potem sem ji strgal obleko z lepega telesa, da bi jo posilil, začela me je vabiti. Nihče ne debatira o možnosti, da bi v lune! lezle gosenice in iz kelihov izlet ah metulji. Vsaka tipka zaigra svojo melodijo in vse veje se držijo enega drevesa. Revice. Tako verjamejo v nebo. a brez debla in zemlje hi bile le golo dračje. Kolikokrat sem jih prepričeval s sekiro. Belo cvetje je odpadalo in otroci so mi- Sonce se zakriva v belo mavrično svetlobo, njegove roke se stapljajo v slap nežnosti, oči gledajo \s globino človeškega srca. in nekje slišiš pelje. Srebrni listi na poti... Trde stopinje v snegu.. Te velike in hkrati majhne sledi in bela snežinka pade na tla. Videla sem solzo, tiho je polzela po obrazu. Kot da hoče pustiti, kot da mora pustili belo sled v črnem mraku. Sem človek, ki bi rad preskočil some. pa se boji peklenskih žarkov... Rada bi sc nasmejala tem pogledom, pa v vseh vidim le tvoj zadnji pogled. Ne vem. mogoče mi pomeniš azil. azil preti samoto in zatišje pred viharjem. Sama sem. strmim v svet. vidim le čudno svetlobo. meglo, ki zabriše predmete... Še tebe ne vidim, ostaja pa ta čudni, prekleti dotik, ki me peče v očeh. \ Lahko vidiš vrata, če gledaš pozabo? Lahko verjameš luči. ko prekipi svoj nikoli? Lahko verjameš zgodbi, kjer ni modrega pravokotnika in rož iz plastelina? Lahko verjameš? > Bucolica buča rdečelična skozi polje kotali se' v mini krilu Pershing II O.H Cal. Cola rock'n rolla mesec sc ziba ziba zaja ljubezen v beli hiši sredi vasi podijo se miši (miš maš kras mašmiš tisoč hiš 1000 hiš v ril se piš) l V Prispevke so objavili: Čirovič, Debeljak Aleš. Gorše Marta, Grebenc Stane, llč tyada, Lavriv Sergej, Levstek Goran, Mate Jani, Mate Miran, Oven Primož, Petrič Nataša, Porenta Ana, Porenta Polona, Škrabec Simona, Špeletič Lidija Uredniški odbor Nada Ilc, Jani Mate, Miran Mate. Primož Oven Lektor: Vesna Poštrak C Osnovna šola Ribnica ima opremljen računalniški razred J RACUNALNICA Tudi k nam je pljusknil val računalniške evforije. Iznenada smo se srečali s pojmi in izrazi, ki se zdijo marsikomu bolj nerazumljivi kot kitajščina. Človek se kar težko znajde v tej zmešnjavi. Veliko ljudi se vprašuje, čemu vse to, saj vendar sploh ne potrebujem računalnika. Čeprav se pri nas morda zdi, da je do razmaha računalništva prišlo v trenutku, stoji za temi uspehi v računalniški tehnologiji dolg razvoj. Teoretično je bil pojem računalnika razdelan že pred 11. svetovno vojno. Računalnik so predstavili kot stroj, ki sprejme določene podatke, jih obdela in vrne rezultate. Tisti del. ki obdela podatke, so imenovali logično — aritmetična enota. Vendar je bila v tisem času tehnologija še preslaba in te izdaje ni bilo mogoče realizirati. Takoj po vojni pa so začeli predvsem v ZDA intenzivno razvijati računalniško tehnologijo. Prvi računalnik je imel v drobovju elektronke. Bil je gromozanski, oddajal je veliko toplote in pogosto seje kvaril. Vendar pa je že uporabljal principe, ki veljajo za današnje računalnike. To je predstavitev- podatkov kot niz načel in enk npr. 10010010. kar je mogoče realizirati v elektrotehniki z različnimi nivoji napetosti ali toka. Tehnologija polprevodnikov je o-mogočila izdelavo tranzistorja.' S tem so se računalniki zmanjšali, njihove zmogljivosti pa so se izboljšale. Seveda pa so bili tudi ti računalniki silno dragi in v primerjavi z današnjimi zelo počasni. V šestdesetih letih so razvili integrirana vezja, ki vsebujejo tranzistorje, kondenzatorje, upore in ostalo na majhni polprevodniški ploščici. To celovito vezje, izdelano na majhnem delčku polprevodne snovi se imenuje čip. Značilni čipi so nekaj milimetrov veliki kvadratki ali pravokotniki, debeli približno 0.2 mm. Osnovni element za izdelavo čipov je silicij. Zato imenujejo področje v ZDA. kjer izdeljujejo večino čipov na svetu, silicijeva dolina. Prvi čipi so vsebovali okrog 30 elementov, danes pa spravijo vanj tudi nekaj 100000 elementov. V začetku sedemdesetih let so poleg velikih računalnikov, na katerih so istočasno obdelovali veliko poslov, začeli izdelovati mini računalnike, ki so omogočali istočasno obdelavo manjšega števila poslov. Vhod v računalnik je bil čitalnik kartic, tako daje bilo treba vse podatke, ki sojih želeli spraviti v računalnik, zluknjati na karticah. Izhod je bil običajno tiskalnik, izhodne podatke so obdelane dobili na papirju. Miniaturizacija elementov je omogočila izdelavo vsezmogljivejših velikih in malih računalnikov. Ko so na računalnik kot vhodno-izhodno enoto priključili tipkovnico in zaslon — terminal, je bilo omogočeno sprotno spreminjanje in pregled vhodnih-izhodnih podatkov. Leta 1975 pa so v ZDA izdelali računalnik Altair, ki je bil namenjen samo enemu uporabniku. To je bil prvi mikroračunalnik. S tem seje pričel skokovit razvoj mikroračunal-niške tehnologije. Vse več izdelovalcev ponuja vedno zmogljivejše in vedno cenejše mikroračunalnike. Mikroračunalnik je računalnik. To je predvsem stroj za obdelavo podatkov. Podatke lahko vnašamo, shranjujemo, obdelujemo in jih izpisujemo. Zelo hitro izpolnjuje dane ukaze, vendar pa"ne more ugotoviti, ali je navodilo smiselno ali ne: ugotovi lahko le to, če navodilo lahko izvede ali ne. delati, prav gotovo ne potrebuje. Seveda pa je vprašanje, kaj to pomeni zanj v primerjavi s tistim, ki računalnik uporablja. Na veliko področjih dela in ustvarjanja bodo postali računalniki nepogrešljiv delovni pripomoček. Tako kot seje danes že razširila uporaba žepnega kalkulatorja, se bo na vseh področjih človekovega delovanja pojavil nov pripomoček — računalnik. Tisti, ki se poklicno ukvarjajo z. računalništvom. morajo do podrobnosti poznati delovanje računalnika, da lahko opravljajo svoje delo — izdelovanje programov za različna področja uporabe. Za vse ostale, ki računalnik uporabljajo kot pripomoček, pa je dovolj, da vedo. kako lahko izvabijo iz računalnika želene rezultate. Na veliko področjih uporabe seje računalnik že uveljavil. V del. organizacijah s pomočjo računalnika spremljajo proizvodnjo in poslovanje. Ponekod ga uporabljajo v konstrukciji. Računalniki so srce avtomatizacije na vseh področjih v proizvodnji. Logično vhod —* aritmetična enota -1 izhod Pomožni deli mokroračunalnikaso: — tipkovnica z osrčjem računalnika Tu so vgrajeni vsi bistveni deli mikroračunalnika — zaslon — to je lahko tudi navaden televizijski sprejemnik — kasetnik — omogoča uporabo programov, napisanih na kasetah Poleg tega ima lahko računalnik priključen še tiskalnik in različne dodatne enoteza shranjevanje podatkov. Mislim, da je toliko podatkov dovolj za razumevanje vzrokov za tako nagel razvoj računalništva. Kje in zakaj se računalniki uporabljajo in kdo sploh potrebuje računalnik? Računalnika tisti, ki ne pozna njegovih zmožnosti in ne zna z njim prometu/pa tudi na področju nabave. V tujini omogočajo mikroračunalniki priključitev v mreže, preko katerih je mogoče dobiti podatke o zelo različnih področjih, ki zanimajo človeka. Omogočajo enostavno shranjevanje podatkov o izdelkih, prejemkih, poslovnih partnerjih in obdelavo teh podatkov. Tudi v šoli bo postal računalnik kmalu nepogrešljiv pripomoček pri večini predmetov. Zato bodo morali znati z računalnikom ravnati vsi učenci, saj jih bo računalnik spremljal vse življenje. Prav tako se bodo morali naučiti uporabljati računalnik mnogi odrasli, saj se bo uporaba računalnika uveljavila na vseh področjih dela. V DO R1KO smo se odločili, da omogočimo vstop v svet računalnikov tudi otrokom in odraslim v naši občini. Prvi korak je bil nakup 15 mikro- računalnikov COMMODORE. Seveda pa sami računalniki ne morejo prinesti računalniške pismenosti, tako kot sama prva čitanka ne more naučiti otroka brati in pisati. Zato je bilo potrebno organizirati izobraževanje. Osnovna šola zaenkrat nima niti kadrovskih niti finančnih možnosti za izvajanje te dejavnosti. Zato smo se na pobudo DO R1KO in Osnovne šole zbrali tisti, ki'se v Ribnici poklicno ukvarjamo z računalništvom. Pritegnili smo še dijake in študente računalniške stroke, da bi s skupnimi močmi organizirali izobraževanje na primernem nivoju. Ker pa pri nas še ni prav veliko izkušenj z računalniškim opismenjevanjem, čaka to skupino trdo irl dolgotrajno delo. . Izobraževanje bo potekalo na več stopnjah, glede na predhodno znanje otrok oziroma odraslih, ki bodo vanj vključeni. Programi se bodo razlikovali tudi glede na cilj izobraževanja. Poudariti je treba, daje osnovni cilj izobraževanja spoznavanje z računalnikom. Vsak tečajnik se bo naučil uporabljati računalnik in programe, ki jih bo potreboval. Za tako delo je potrebna čim boljša povezava vseh, ki se ukvarjajo s tem področjem. Zato smo se povezali v mikroračunalniško društvo, v okviru katerega bomo lahko izvajali izobraževanje. Pri tem delu nam je ponudil pomoč mikro-računalniški klub Ljubljana. Doslej seje v naši občini pri širjenju in uvajanju mikroračunalniške pismenosti angažiral skoraj izključno le R1KO. Področje računalništva pa je izredno pomembno za vse ljudi, ne le za nekatere delovne organizacije, zato bi bilo prav, da se tudi v drugih kolektivih zbude in ustrezno angažirajo. Z njihovo pomočjo bomo lahko hitreje prebrodili začetne težave. V marsikaterem domu je že računalnik, prepričani smo, da jih bo v naši občini kmalu še precej več. Za delovanje kluba pa je zelo pomembno, da imamo možnost izvajanja izobraževanja na računalnikih v primernem in dobro opremljenem prostoru. To možnost pa v Ribnici sedaj vsekakor imamo v računalniškem razredu osnovne šole. Jože Benčina Računalniško opismenjevanje naše mladine seje pričelo. Lep je pogled v računalniško učilnico v osnovni šoli v Ribnici, kjer je 15 računalniških kompletov Commodore 64, darilo Rika osnovni šoli. Zanimanje med učenci za tak krožek je izredno in vseh niti vključiti ne morejo. • SAMOPRISPEVEK ZA SKUPNE NALOGE DOSLEJ USPEŠNO X__________________________________________________ DOSLEJ USPEŠNO Z referendumom v mesecu juniju 1983 smo se odločili za uvedbo občinskega samoprispevka za obdobje 1983-88. Nerealizirane naloge iz prejšnjega obdobja samoprispevka so narekovale opredelitev, da se bodo zbrana sredstva sedanjega koristila v dva namena in sicer za realizacijo skupnih nalog ter zadovoljevanje potreb posameznih krajevnih skupnosti predvsem po najrazličnejših komunalnih objektih. Skupne naloge se nanašajo na izgradnjo objektov otroškega varstva v Sodražici in Ribnici ter na adaptacijo oziroma prenovo nekaterih dotrajanih šolskih zgradb. Izgradnja objektov otroškega varstva se bo v celoti financirala iz zbranih sredstev samoprispevka. prenova šolskih objektov pa deloma iz sredstev samoprispevka, deloma pa iz združenih sredstev amortizacije. Ključ zbiranja sredstev za skupne najoge od 2' < samoprispevka je naslednji: KS Ribnica zbira za skupne naloge I' (. 1' ( pa ostaja za potrebe KS. KS Sodražica zbira 1.2'V za skupne naloge. (1.8' i pa ostaja za potrebe KS. kar je razumljivo, saj je izgradnja otroškega vrtca v Sodražici najpomembnejša in največja investicija v tem obdobju občinskega samoprispevka izmed skupnih nalog. Vse ostale KS združujejo za skupne naloge 0.5V:, 1.5'V' pa ostaja za realizacijo njihovih krajevnih potreb. Da bi preprečili nevarnost prekoračitve predvidenih sredstev za izgradnjo posameznih objektov iz naslova skupnih nalog, oziroma da ne bi objekt, ki je po sprejetem prioritetnem redu danes v gradnji preprečil izgradnjo naslednjih, smo v samoupravnem sporazumu o načinu in II-nanciranju objektov družbenega standarda iz samoprispevka opredelili čas zbiranja sredstev za posamezen objekt. Tako se bodo še do mesecajunija 1986 zbirala sredstva za izgradnjo otroškega vrtca v Sodražici. Kljub temu. da je bil po prioritetnem redu izgradnje objektov otroškega varstva na drugem mestu, je bil prizidek k otroškemu vrtcu v Ribnici zgrajen najprej, saj je bil dograjen in dan v uporabo že spomladi lanskega leta. Velike potrebe po novih mestih v VVO Majda Šilc ter možnosti zagotovitve sredstev za gradnjo iz drugih virov, predvsem s posojilom DO RIKO/pa tudi velika požrtvovalnost gradbenega odbora, vse to je pripomoglo, da je bil prizidek v zelo kratkem času narejen. V njem je prostora za 67 otrok v 3 oddelkih. Celotna investicija je znašala nekaj malega več kot staro milijardo, izposojena sredstva pa se bodo DO RIKO vrnila v zadnjem obdobju zbiranja sredstev iz samoprispevka, kar ponovno potrjuje izreden posluh in razumevanje zaposlenih v tej DO do problematike otroškega vars-tva v naši občini. V KS Sodražica je v zaključni fazi izgradnja otroškega vrtca, ki bo imel 4 oddelke, kuhinjo, jedilnico, sanitarije, shrambo, zaklonišče ter pomožne prostore in bo stal skupaj z obrestmi za najete kredite okrog šest starih mili-iard. Tako se izpolnjuje dolgoletna Dela v otroškem vrtcu v Sodražici gredo počasi h koncu. S tem seveda težav gradbenega odbora še daleč ni konec. Problematična je oprem a, kije predraga ali pa je denarja premalo, težave so še z marsičem. Kljub temu lahko pričakujemo otvoritev vrtca najkasneje za dan mladosti, ko bo tudi praznik krajevne skupnosti Sodražica. Na sliki: začetna montažna dela v novi kuhinji, v kateri bodo kuhali malico in kosila tudi za učence osnovne šole. (l oto: liregar) pa verjetno ni potrebno posebej govoriti. Odbor za izgradnjo otroškega vrtca v Sodražici sc je pred začetkom del in potem ves čas srečaval z nemajhnimi težavami. Pred začetkom del je bilo potrebno glede na sedanjo zakonodajo zagotoviti vsa potrebna sredstva, ki jih je predvideval linančni načrt. Povsem jasno je danes, da če bi čakali na čas. ko se bo iz samoprispevka zbralo zadosti denarja, z gradnjo nikdar ne bi uspeli, saj inllacija in z njo povezana rast cen tega ne bi nikoli dopuščala. Politične posledice ponovnega odloga izgradnje pa bi bile verjetno nepopravljive. Na drugi strani pa bi bilo izredno nesmotrno zadrževati vedno večjo vsoto denarja na posebnem računu, katerega vrednost bi bila iz dneva v dan manjša. I/ teh razlogov je bilo nujno pridobiti premostitvene kredite tako od izvajalca kakor tudi pri naših DO in še kje. Pri tem se je ponovno izkazala DO RIKO z izredno ugodnim posojilom, medlem ko posojilo izvajalca temelji na komercialnih obrestih. Odbor si zato prizadeva pridobiti kakršnakoli premostitvena posojila po ugodnejši obrestni meri, kot so izvajalčeva s težnjo, da izposojena sredstva pri njem čim prej vrne. Nemalo težav se bo pojavilo še pri plačilu opreme, kije bila pri izdelavi finančnega načrta namenoma podcenjena zaradi premajhnega denarji^ pa tudi pri zaključenih delih z ureditvijo okolice, kar bo odbor poskušal rešiti ob pomoči DO v KS in s samo KS. Kljub vsemu temu pa bo objekt v kratkem času dograjen in predan v uporabo, čeprav verjetno to še ne bo za naš občinski praznik, kar smo krajani potihem upali. bo pa zagotovo v prihodnjem mesecu. Po sedanjem dotoku sredstev iz samoprispevka za skupne naloge pa za sedaj lahko ugotavljamo, da bo moč v predvidenem času vrniti vsa najeta posojila. Ob koncu velja poudariti predvsem to, da se z izrednim in požrtvovalnim delom odborov za izgradnjo posameznih objektov otroškega varstva, izjemnim posluhom našega združenega dela ter takojšnjim vlaganjem sredstev, zbranih iz. samoprispevka, uspešno realizirajo naloge začrtane in izglasovane na referendumu o izvedbi občinskega samoprispevka kot skupne. Ostaja nam še popravilo šolskih zgradb v Ribnici in Sodražici, ki kar kličejo po obnovi. Z zbranim denarjem iz samoprispevka ter z enotno akcijo pa nam tudi ta naloga ne more in ne sme spodleteti. JANEZ MIHELIČ želja in potreba kraja po ustreznih prostorih otroškega varstva, saj obstoječi prostori ne zagotavljajo niti najnujnejših standardov in normativov, predvsem pa niti slučajno ne ustrezajo zdravstvenim in sanitarnim zahtevam. Z izgradnjo lega objekta se bomo v naši občini že dokaj približali želji po enotnem in enakopravnem vključevanju otrok v vzgojno varstvene organizacije, obenem pa bo lahko v te vključenih več otrok in tako mogoče ne bomo več med tistimi občinami, ki imajo najmanjši odstotek vključenih otrok v vzgojno varstvene organizacije. C) pomenu predšolske vzgoje znotraj VVO, celoletni pripravi otrok na šolo ali o tako imenovani mali šoli Alojz Andoljšek sedemdesetletnik Tc dni, 2J. marca, praznuje sedemdesetletnico Alojz Andoljšek, dolgoletni direktor Sttkna iz Zapiti na Gorenjskem, naš rojak in častni občan ribniške občine. Lojze Andoljšek. prijatelji mu pravimo glede na njegovo tekstilno stroko tudi Ca jnar, je naše gore list. iz Brei. Ribničan z dušo in telesom, še bolj kol marsikateri Ribničan. Pognal je sicer korenine na Gorenjskem. na Bledu, korenine pa segajo prav do naše. ribniške, suhorobarske zemlje. Kdo bi pa vzdrial med Gorenjci, kjer bi se še varčni Škot slabo počutil, smo se pogosto pošalili. Pa vendar je ta naš Ribničan vzdrial med Gorenjci dolga leta in jim bil dobrih 22 let celo direktor! V Suknu seje zaposlil L 6. 1952 kot tehnični vodja, od 1956. leta do upokojitve 1979 pa je bil direktor tovarne. V tem času se je tovarna razvila v sodobno tekstilno tovarno. Lojze pa ne bi bil Ribničan. (e ne bi v tem času. v letu 1961 zgradi/ in odprl v Jurjeviči manjši tekstilni obrat, danes uspešen Suknov tozd kol skromno oddolžim- domači ribniški deželici. Nič lažjega ni. kol biti Lojzetu prijatelj. Osvoji te s svojim nasmehom, humorjem, ki je kljub cepljenosli na Gorenjsko še vedno pristno ribniški, z izredno bogatim znanjem in kulturo, l ahko mu je biti prijatelj, prijeten sobesednik je in vsi. ki smo mu prijatelji, smo veseli lega. Ribniška dolina zna cenili zasluge svojih mož. Pred desetimi leti se mu je oddolžila na svojski, ribniški način. S posebnim sklepom je bi! 26. marca 1975 proglašen za častnega občana naše občine. Tako smo ga naredili še bolj Ribničana, kot je že po naravi in srcu in sicer z utemeljitvijo, da je v pravem trenutku zna! brez velikih besed in modrovanja na najbolj enostaven in preprost način storiti za napredek in razvoj domačega kraja več kot kdorkoli drug. Vse življenje zvest načelu, da mora človek za napredek družbe narediti vse. kar more in zna. počne to tudi danes povsod in vedno, kjer in kadar je potrebno. In tudi to ga dela in ohranja velikega. In tako je. po nikogaršnji krivdi, poslal te dni sedemdesetletnik, prav v dneh našega občinskega praznika. Naj mu bo ta skromni zapis iskrena čestitka ob lepem življenjskem jubileju v imenu vseh občanov, predvsem pa znancev, prijateljev in dolgoletnih sodelavcev z željo, da bi mu dobro zdravje še dolgo služilo in da bi se še dolgo veselil sadov svojega dela in našega skupnega napredka. Srečno. Lojze! Trance Grivec rešeto KULTURA Kakšna kultura, za koga in ali sploh kultura A' razmišljanju meje vzpodbudil intervju s »pesnico izjemnega ustvarjalnega zagona in izrazne moči«, kakor so jo označili, Svetlano Makarovič, ki je bil objavljen v Teleksu št. 4. 1985 in pa naslednja njena izjava: ».... skratka, nočem se vključiti v to veliko birokratsko laž, da nam je kultura potrebna. Kultura je potrebna le razvitim ljudem, le ti čutijo potrebo po njej in le tu najde svoj smisel.« Svetlano Makarovič bolj ali manj vsi poznamo. Slišali sle. da piše za otroke, prav gotovo tudi za njeno »Smrad opero«, veste verjetno. da je če nekajkrat imela tudi koncert v Ribnici (zadnji je bi! na večer pred sejmom v letnem gledališču). In še nekaj: izdajo njene plošče »Nočni šanson« je med drugimi podprla tudi DO RIKO. Hvale vreden reklamni prijem, prav res. čeprav se nekateri s tem ne bodo strinjali. O Svetlani torej dovolj. Črno-bela podoba je tu. izostrite si jo pa sami. Kakor kdo hoče. Sedaj pa nazaj k njeni izjavi. Torej, ali nam je kultura potrebna:' Kaj vse sploh vključujemo v la pojem:' Mi imajo poleg lepega vedenja, kar naj hi beseda tudi pomenila, poleg lepo : venečih gledaliških prireditev, proslav. • ikovnih razstav, literarnih večerov itd. m mesto tudi veselice, sejmi in takšnim nodohne prireditve'.' Ce seJtomo omejili aimo na listi de/ razlage, kjer govorimo n lepo donečih prireditvah, potem je kultura potrebna res samo nekaterim, tistim, ki jo ust varjajo in tistim, ki jo znajo oziroma jo hočejo doživljati. Če pa je kultura tudi semenj ati veselica, je kultura potrebna več ah manj vsem. Takoj Se porodi drugo vprašanje. Zakaj je gledališka predstava namenjena samo nekaterim:' In literarni večer:’ In likovna razstava:’ Da je to največkrat res. dokazuje skromen obisk takšnih prireditev. Nihče naj ne bi po sili hodil v gledališče. Svetlana Makarovič pravi, da je kultura potrebna le razvitim ljudem. I 'erjetno se ona pri svojem pojmovanju kulture omejuje samo na listo, kar bi lahko označili »hermetična kultura«: s to besedo sicer označujemo Ko v Ribnici govorimo o likovni dejavnosti, velja najprej omeniti vsakoletno likovno kolonijo, ki je bila vsai do nedavnega skoraj edina tovrstna dejavnost v občini. V lanskem letu smo prenovili Petkovo galerijo in od tedaj v njej pripravili štiri kiparske razstave. Vse razstave so bile strokovno pripravljene; za kontinuiteto takega dela moramo skrbeti tudi v prihodnje. -Predvidevamo, da bomo razstave pripravili vsak mesec,po eno skozi vse leto. Kot razstavišče slikarskih del uporabljamo avlo doma JLA. ki pa zaradi večnamenskosti (plesi ob sobotah) pa tudi notranje ureditve ni najbolj "primeren prostor. Razmišljamo že o ureditvi novega razstavnega prostora, ki naj bi bil primeren tako za slikarske, kiparske in razne druge razstave. Od lanskega leta imamo v Ribnici tudi likovno zanimiv gostinski lokal, katerega notranjo opremo dopolnjujejo likovne razstave. Tak način razstavljanja je zanimiv, ker tako predstavljena dela vidi širši krog ljudi. tip literature, ki je praviloma elitären, aristokratski, zaprt vase. vendar mislim. tla bi ta oznaka tudi v tem primeru bila ustrezna. Do tu se z njo tudi strinjam. Ta k uh ur a je res potrebna le razvitim ljudem. Vendar pa ob tem ne smemo zanemarjati drugega lipa kulture. ki ga bom spel imenovala po tipu literature: to je »veristična kultura«, ki naj bi bila odprta občemu izkustvu, empirična. čutno praktična. Avseniki nekomu najbrž ravno toliko kot če bi bila dela razstavljena v galeriji. Morda tudi katerega od obiskovalcev lokala prepričajo, daje likovna razstava dovolj zanimiv sporočilno doživljajski dogodek, zaradi katerega je vredno obiskati tudi namensko razstavišče. V občini imamo tudi nekaj amaterskih likovnih ustvarjalcev, ki pa so prepuščeni sami sebi. Pod vodstvom mentorja z možnostjo uporabe namenskega prostora bi gotovo več in bolje delali. Dolžnost kulturnih delavcev v občini je, da jim te pogoje uresničimo. Likovna vzgoja v naših osnovnih šolah je prepuščena zgolj sposobnostim in zagretosti likovnih pedagogov. To je lahko veliko, bolje pa je, če je oblik in dejavnikov za vzgojo več. Že proti koncu letošnjega šolskega leta nameravamo v soorganizaciji osnovnih šol. delovnih organizacij in Kulturne skupnosti pripraviti neke vrste osnovnošolsko likovno kolonijo, ki naj bi se je udeležili učenci z vseh šol v občini, ki so pri likovnem pouku pokazali zanimanje za to delo. Učenci bodo delali dan ali dva skupaj pod vodstvom mentorja. Njihove izdelke pa bomo na koncu seveda razstavili. Ob koncu junija bomo pripravili likovno kolonijo pod vodstvom strokovnjaka za vse občine, ki se z likovnim delom že ukvarjajo ali pa je to le njihova želja. Če nameravate sodelovati, nam lahko to že sedaj sporočite na ZKO ali Kulturno skupnost Ribnica. Namen te kolonijeje omogočiti našim likovnikom, da si pridobijo dodatno likovno znanje in izkušnje, se med seboj bolje povežejo ter ustvariti pogoje za nastanek likovne skupine v Ribnici. To pa bo povsem uresničljivo, če nam bo v program prenove Miklove hiše (ob vhodu v Grad) uspelo vnesti tudi to dejavnost. Še nekaj besed o tradicionalnih likovnih srečanjih Janko Trošt. V lanskem letu smo to dogajanje imenovali Ribnica 84 zaradi različnih terminov, v katerih so slikarji in kiparji v Ribnici delali. Bolj ali manj to srečanje pomenijo kot drugemu Bach. Vendar poudarjam besedo »pomenijo«. O kvaliteti tako izvajanja kot tudi poslušanja pa tu raje ne bi govorila. S takimi in podobnimi vprašanji se kulturni delavci srečujejo vsak dan. Ne samo v Ribnici, tudi drugod. Da bodo vsi ljudje znali nekoč poslušati Radia in brali l ilomila Zupana, to pa bi moral bili cilj vse družbe. I esna Poštrak že poznate, zato bi vam predstavili nekaj zamisli o tem. kako naj bi pripravili letošnje srečanje. V zadnjih dveh letih seje izkazalo, da ima izreden odmev tisti del srečanja, ki se navezuje na tradicije domače obrti, to je mala plastika v glini, ki jo kiparji oblikujejo pri naših lončarjih. Zato moramo temu delu srečanja nameniti največji poudarek. V lanskem letu je zelo uspela akcija oblikovanja in postavitev velike plastike v prostorih delovne organizacije. Tu mislim predvsem na neposreden stik delovnih ljudi s kiparjevim delom. Tudi to obliko dela velja obdržati. V slikarskem delu srečanja bi morda veljalo opraviti- največ sprememb. Na lanskoletni okrogli mizi o kulturi seje izkazalo, da ne smemo kot osnovne usmeritve obdržati realističnega slikanja pokrajine. Še najbolj pa morda motijo ponavljajoča se imena slikarjev. seveda bolj kot imena nespremenjen pristop in način dela posameznikov. ki ne prinaša novosti, te pa so pogoj za likovno vzgojo, ki naj jo likovna kolonija opravlja. Zato bi morda veljalo letos v razpis za likovno kolonijo vnesti določilo, da se likovniki kolonije zaporedoma udeležijo le dvakrat. Za pripravo srečanja po strokovni plati moramo imenovati strokovni odbor, ki bo skrbel za naraščajočo kvaliteto likovnega srečanja. V organizacijskem pogledu je kolonija prav gotovo premalo povezana s krajani. Veliko bolj se bo potrebno posvetiti obveščanju o času trajanja in o tem. kje likovniki delajo. Morali pa bomo organizirati tudi pogovor slikarjev in kiparjev z občani, ki jih ta dejavnost zanima. Seveda pa moramo čimprcj za tako nastala likovna dela zagotoviti primerno razstavišče. Tudi to nameravamo vključiti v program prenove Miklove hiše. Ugotovimo lahko, da moramo na likovnem področju v Ribnici še marsikaj spremeniti in izboljšati. Obenem pa naj opozorim, da je ravno likovna dejavnost ena najbolj živih v občini, kar je v veliki meri zasluga našega rojaka Jožeta Cerite, ki je v prvem obdobju opravil pionirsko delo. S. Kljun Tone Demšar — Plod in sad, glina 1983. Peto srečanje likovnikov v Ribnici, ko je bilo kol oblika vključeno tudi lončarstvo. Likovniki kiparji so delali pri lončarju v Dolenji vasi. S tem je ribniška likovna kolonija dobila svoj pravi obraz in vzbudila v likovnih krogih (in med občani tudi) izredno zanimanje. O likovni dejavnosti Kurirčkova pošta 85 Prvič je krenila Kurirčkova pošta iz Ribnice na svojo pot, ki se bo končala v Ljubljani sredi maja. 4. marca je odšla izpred ribniške osnovne šole. Se prej so pionirji prinesli lokalno Kurirčkovo torbo iz Dolenje vasi. Sledil je lep kulturni program, ki so ga pripravili učenci, ki obiskujejo recitatorski in pevski krožek. V programu sta sodelovala tudi Ribniška pihalna godba in zabavni ansambel JLA. Svečanosti ob odhodu Kurirčkove torbice so se udeležili predstavniki družbeno-političnih organizacij, Zveze borcev, kasarne M. Bračiča in Sveta zveze pionirjev SRS. Novinarji pa so spremljali živahno dogajanje, ko je tov. Nosan kot nekdanji kurir predal torbo pionirjem osnovne šole dr. France Prešeren iz Ribnice, ki so jo odnesli pionirjem OŠ Sušje. Prebrali smo tudi pismo: Predsedstvu SFRJ Letos začenja svojo pot Kurirčkova pošta pri nas v Ribnici. Na to smo posebej ponosni. Potovala bo naprej in bogatila prijateljstvo in bratstvo med nami. Titovimi pionirji. Naša največja želja je ta. da bo domovina vedno svobodna in da bi bili svobodni vsi narodi sveta. Želimo, da na svetu ne bi bilo lačnih otrok. Letos slavimo 40-letnico osvoboditve naše domovine. Zato smo izbrali geslo SVOBODA. To obletnico bomo proslavili z delom, učenjem in igro. Vključili se bomo v razne solidarne akcije in pomagali povsod, kjer nas bodo potrebovali. Ob vsem tem pa ne bomo pozabili naših borcev in pionirjev, ki so med vojno žrtvovali Prvi stik z računalnikom Bilo je v četrtek 7. februarja. Tovariši iz Rika. ravnatelj in hišnik ter snažilke so prinesli v prvo nadstropje velike škatle z napisom Commodore. Takoj sem vedela, da so to računalniki, ki smo jih že težko pričakovali. Kar hitro sem premagala strah pred to novo pridobitvijo. Ogledala sem si tipkovnico, ki je podobna tisti na pisalnem stroju in kmalu sem natipkala prvi ukaz. Računalnik je zelo prijazen, saj kar hitro naredi vse, kar mu pravilno ukažeš. Seveda pa tudi pove. če narediš napako. • Spoznala sem, da bom morala pridobiti še veliko znanja, da bom računalnik s pridom uporabljala. Učenci naše šole smo srečni, ker bomo imeli vse možnosti, da ujamemo korak s časom in nas ne bo sram pred učenci iz. drugih krajev. Hvaležni smo DO RIKO in želimo, da bi bila ta DO za vzgled tudi drugim. Jana'Benčina Mikroračunalnišk darilo ob kulturnem prazniku 8. februar — slovenski kulturni praznik, smo učenci počastili s kulturnimi aktivnostmi, ki smo jih izvedli v razredu, nato smo se poklonili spominu našega največjega pe- Na zborovanju ob odhodu Kurirčkove pošte iz Ribnice 4. marca je govoril prvoborec in nekdanji kurir 1. ribniške čete Stane Nosan, ki je prvemu kurirju tudi izročil Kurirčkovo torbo na njeno dolgo pot po Sloveniji. Foto: Mohar svoja življenja. Še naprej nas bo vodila Tityva pot. Ponosni smo, da rastemo v samoupravni. socialistični Jugoslaviji in obljubljamo, da bomo skrbno čuvali te pridobitve. V Ribnici, 4. marec 1985 Pionirji in mladina ' OŠ Ribnica zbrani na mitingu ob odhodu Kurirčkove pošte snika Franceta Prešerna ter si ogledali predstavo v svetu priznanega pantomimika Andreasa Valdeza. To je bilo naše prvo srečanje v živo s to vrsto umetnosti. Se bolj pa smo se razveselili novice, da so na šolo prispeli računalniki Commodore64. katere nam je dal v uporabo RIKO. Srečanje zračunalnikije za nas tudi nova vrsta umetnosti, kajti za nas je to še nepoznano, vendar sila privlačno. V učilnici je 15 računalnikov z opremo. Z učenjem računalništva je že začela testna skupina učencev. Za njo pa se bo v delo vključila še druga skupina in tudi tretja ter četrta, saj je zanimanje za delo na računalnikih velikansko. Vsi bi želeli priti takoj na vrsto in se spoznati ter uporabljati računalnik. Najbolj nas zanimajo igrice, vsi smo nestrpni, čeprav vemo. da nas je preko 800 na šoli in da takoj nč moremo vsi v učilnico. Iz vsakega razreda se nas je prijavilo v osnovni tečaj kar okoli 15. Vendar v Ribnici je kar malo usposobljenih strokovnjakov, ki bi lahko vodili toliko skupin. Zato bo potrebno malo potrpeti, vendar tovariši pravijo, da bomo tudi pri pouku naslednje šolsko leto obiskovali računalniško učilnico ter tako imeli možnost, da se učimo z računalniki. Šahovski krožek je že obiskal učilnico. dobili pa tudi izgubili smo prve šahovske partije z. računalnikom. Tudi drugi krožki bodo poskušali iztisniti svoje sposobnosti in jih uporabiti pri delu z računalnikom. Vendar še prej se bomo morali naučili tehnike upravljanja ter jezika, da se bomo lahko pogovarjali z računalnikom. Toliko je novega, pa bi radi spoznali in se naučili kar v enem tednu. Kresnička Že lansko leto smo ha naši šoli začeli z delom v šolski trgovinici — Kresnička. V začetku obratovanja se učenci niso zanimali za nakupe, ker ni bila še primerno založena. V nekaj dneh so imele trgovke že veliko dela in nam je trgovina kar domača. Odprta je med izbirnim prostim časom, po kosilu. Trgovke so zelo prijazne. Navdušila jih je tov. Jasenka. ki je njihov mentor. Seveda pa v trgovini ne prodajajo samo šolskih potrebščin. Tu so razstavljeni tudi izdelki spominkarjev ih ročna dela, za katera je veliko zanimanje. Včasih, čeprav zelo redko, so trgovke prav slabe volje. Seveda ne kar tako. Nekdo jih napravi takšne. Včasih so to same težave v zvezi z nabavo ali z denarjem. Rade pa se pohvalijo, da jim delo teče dobro od rok. Kaj ne bi. ko pa so prijateljice in sošolke. Navdušile so tudi nekaj mlajših učencev, ki pridno strežejo. Med proizvodnim delom učenke urejajo police, zlagajo kupljeni material in čistijo omare z razstavljenimi predmeti. Če bi prišli med tem časom v trgovino, ne bi bili najbolj zadovoljni z neredom, zato pa je trgovina čez teden lepo počiščena. Z našo trgovino smo nadvse zadovoljni. Učni uspeh ob polletju na ribniški šob Doseženi učni uspeh ob polletju je dober in približno enak kot v preteklih letih. Izdelalo je 96% učencev in to: na CŠ Ribnica 91,9%, negativnih je bilo 8.1% ali 66 učencev, na COŠ Dolenja vas 96,2%, negativnih 3,8% ali 3 učenci na PS Sušje 100% Najslabši uspeh so dosegli učenci 5. in 7. razreda, najboljšega pa učenci 8. razreda. Največ težav povzroča učencem nemški jezik, pri katerem je imelo nezadostno oceno 40 učencev, ter matematika, kjer je bilo 20 negativno ocenjenih. Manj negativnih je pri ostalih predmetih. Uspeh je bil za 7% boljši kot v L redovalni konferenci. Na tak uspeh je vplivalo tudi kvalitetno delo učiteljev, ki pouk vedno bolj diferencirajo, kar pomeni, da pripravljajo naloge za učence glede na sposobnosti posameznega učenca, jih ocenijo po zmogljivostih ter skušajo pomagati vsakemu učencu, da bi bil pri svojem delu čim bolj uspešen. Imam muco Z mamico sem šla na njivo. Pri neki hiši sem videla majhne mucke. Tisto, ki mi je bila najbolj všeč, sem prijela in jo božala. Ko je stric videl, da mi je všeč. mi jo je dal. Bila sem zelo vesela. Odnesla sem jo domov in ji dala mleko. Kličem jo Valdi. Imam jo rada. Mateja Bartol OŠ dr. Antona Debeljaka 2.r. Loški potok Moja muca Naša stara muca je imela tri mlade. Vsaka mucka je bila drugačna. Najlepšo sem si izbrala jaz in ji dala ime Pika. Dajala sem ji jesti mleko, kruh in meso. Sedaj ježe velika in si sama ujame miši. Nalovi si jih dosti. Imam jo rada in tudi ona me ima rada. „ Simona Čampelj 3. r OŠ dr. Antona Debeljaka Loški Potok Moj delovni dan Zjutraj vstanem ob sedmi uri. Najprej se umijem, počešect in oblečem. Preden grem v šolo, prinesem še mleko. Iz šole pridem domov ob eni uri. Takoj se preoblečem in grem kosit. Po kosilu grem delat domačo nalogo, potem se še učim. Popoldne se igram z Barbaro in Bojanom. Pomagam mamici ali očiju. Zvečer berem in po risanki grem spat. Tak je moj delovni dan. Sabina Benčina, 2.r. OŠ dr. Antona Debeljaka Loški potok Uganki Zn šolo stoji. pozimi sc v njej lačna družba dobi. (pli-. čja krmilnica) Vsak dan pa uporabljamo in z njim dobrote vozimo, a ec se zaletimo, od lačnih jih dobimo, (voziček) Helena Marinč v 7. r. OŠ dr. A. Debeljaka. Loški p. % pušic v ucnmci je id racunamiKov z ************ jr mr sjmrsjm *