Marko Kerševan
"MARKSIZEM" IN DIALOG
Naj takoj v začetku zapišem, da me je k pisanju neposredno spodbudilo razmišljanje M. Rožanca "Samovolja in odtujenost" v zodnjih dveh številkah "Kapelj". Da ne bo nesporazuma, naj tudi takoj povem, da moj zapis ni zamišljen kot kakršnakoli polemika z Rožančevim razmišljanjem.Ne,ker v slednjem ne bi bilo trditev in stališč, ki kar kličejo po nasprotnih trditvah ali vsaj po argumentih in protiargumentih. Toda celota Rožančevega razmiš-Ijanjo dobiva v svoji zagnanosti in privzdignjenosti, s svojimi blasfemijami in že kar mističnim zanosom vred, tako poudarjen značaj osebne izpovedi, do ne rečem poskusa nove veroizpovedi, da bi bilo edino pravično nasproti njej postaviti drugo, enako osebno izpoved, ne pa analitično brskati po njej, ugotavljati protislovja in nedoslednosti, "foktične" netočnosti ipd.Ce rečem "osebna izpoved'^ ne mislim, da gre za nekaj povsem privatnega, slučajnega in nezanimivega. Več kot očitno je, da se Rožončevo rozmišiJanje no svoj način vključuje v sodobno razpravo na temo: Človek in bog, Zoperstavimo le Rožončevo misel z mislijo enega največjih sodobnih krščanskih teologov, D. Bonhoefferja, ubitega med vojno v nacistični ječi, Rožanc: "Če je bilo doslej^razodetje, ki nam je obljubljalo najizbranejšo usodo, je zdaj skrivnost. Če je bil prej duhovno in prihodnje, je zdaj svet sam.  In prav ta skriti in nedoumljivi Bog, ki ga ne moremo več priklicati v našo neposredno, otipljivo resničnost, do kraja opredeljuje skoraj vse naše ravnanje, ne do bi se mogli z njim okoriščati In prek njega uresničevati" (Kaplje 11)
Bonhoeffer: "Ne moremo biti pošteni, ne da bi priznali, kako moramo živeti v svetu, kot če bi Boga ne bilo. Ko smo postali zreli, smo morali priznati noš dejanski položaj pred Bogom, Bog sam nam je dal razumeti, da moramo živeti kot ljudje brez Boga. Bog, ki je z nami, je tisti, ki nos je zapustil.,. Pred Bogom in z Bogom živimo brez Boga" ("VViederstand und Ergebung") Toda medtem ko se Rožoncu "božja odsotnost" razodeva kot "konec družbe in zgodovine", smiselnega delovanja sploh, ko mu po božji skritosti ostaja le še "melanholija" in vdanost" v slepo usodo", pa,nasprotno, Bonhoeffer sprejema božjo odsotnost kot edino ustrezni okvir avtentične človeške situacije sodobnega človeka,sprejema jo skoraj s patetičnim zanosom kot izraz in pogoj človekove odraslosti in dozorelosti. Podobno se izraža Bernanos v svojem znanem izreku: Bog ustvarja človeka kot morje celino - s tem ko se umika.
Zgornja primerjava kaže na aktualnost Rožančeve teme, a razločno tudi no (p)osebnost njegovega odgovore nanjo.
Roianc je svoje razmišljanje podnaslovil s "Prispevek k dialogu med kristjani in marksisti". Pri tem je med drugim uporabljal take formulacije: "Dialog med kristjani, in marksisti se končuje v prid ... znanstvenikov in njihove trditve . ..", "marksizem pripoveduje kaj smo,predvsem pa, kaj bi moroli biti", "tudi v marksizmu  nas moti Kristusov duh,   ki profetsko napoveduje končni spopad med dobrim in zlim, božje kralje -stvo na zemlji". Formulacije niso nič specifično Rožančevega. Pogosto jih zasledimo tudi drugod, zlasti v okviru "dialoga". Rožančeve besede so tako res le povod za moj zapis (pripis) k enemu od osrednjih vprašanj, ki pogosto zamegljujejo oz. preveč poenostavljajo vprašanje dialoga med marksisti in kristjani; gre za vprašanje, kaj vse je marksizem, kako gledati na marksizem.
Moj namen je vse prej kot dati še en odgovor na vprašanje o bistvu marksizma - kolikor se pod bistvom razume neki skupni imenovalec ,osrednja ali temeljna ideja, na kateri da sloni ves marksistični sistem ali metoda. Takih odgovorov je dovolj - in vsaj toliko kot odgovorov tudi nasprotnih in vzporednih tez: spomnimo se na prepričanje, da je bistveno v marksizmu njegova teza o primarnostl materije in sekundornosti duha;    drugo mišljenje vidi jedro marksizma v izhodišču,da je "človek sam ustvarjalec sebe In svojega sveta"; da je marksizem ialzirana varianta krščanske predstave o odrešenju In nebeškem kraljestvu; da je za mari<sizem osnovno spoznanje o zgodovinski nuji prehoda v socialistično družbo; da je marksizem teorija (tega) revolucionarnega prehoda (ali celo obrata); da je bistvo marksizma v njegovem doslednem historičnem pristopu - ali pa nasprotno v strukturalističnem pristopu do družbenih pojavov; da je marksizem svetovni nazor komunistične partije In da o tem, kaj je marksizem, odloča partija oz. njena vodstva (kot je nedavno zapisa! J.Janžekovič v polemiki zB.Bošnjakom ) (Nova pot 1967/13).
Naš pristop bi bi! raje bolj metodološke narave: pogledati, kaj vse se danes (lohko) predstavlja kot marksizem. (Razumljivo, da bo v kratkem zapisu prikaz shematičen in poenostavljen).
Že bežen pogled (ali formalna analiza) nom pokaže, da se za marksizem (lahko) jemlje:
1)  vse kar je Marx zapisal v svojih delih (označimo to kar z "Marxovo mislijo")
2)  določene Morxove teorije oz. ugotovitve, ki naj bi predstavljale bistveno novost In specifičnost Marxove misli ter temelj nadaljnje marksistične misli
3)  tiste teorije, gesla, ideje, ki so jih razglašala ali ki so dejansko vodila gibanja, ki so sama sebe štela za marksistična (komunistične partije (Socialistično delavsko gibanje sploh) - ("marksistična ideologija").
Načelno bi bilo možno in morda celo nujno, da se opredelimo le za en pristop do marksizma kot edino pravilen: očitno se v tem primeru kof najustrsz-
nejši vsiljuje drugi od zgoraj navedenih (s čimer o konkretni vsebini tako opredeljenega marksizma seveda nismo še ničesar povedali). Toda: besede, simboli, gesla niso le stvar dogovora in arbitrarne "subjektivne" razsodbe. Če se za marksizem proglaša tudi kaj, kar je izven okvira omenjenega pristopa, to pomeni, da se marksizem dejansko pojavlja še na druge načine, da še na druge načine (pa čeprav le "verbalno"), "konstituira (družbeno) stvarnost". Nimamo razloga, da bi to arbitrarno zanikali; cena za to pa je, da ne moremo gledati na marksizem kot na nekaj, kar mora biti aprio-ri enotno, koherentno in celovito.
Novo vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj se marksizem pojavlja na tako različnih ravneh, v tako različnih okvirih. Poskušal bom odgovoriti tudi na to vprašanje. Najprej pa si oglejmo značilnosti posameznih omenjenih pristopov.
180                 181
Marksizem kot "Marxova misel"
Nekdo je zapisal, da za ustanovitelje novih družbenih in duhovnih gibanj ni bistven (le) njihov konkreten nauk, temveč predvsem celota njihove osebnosti. Veličina take osebnosti stalno usmerja učence in naslednike k njihovem delu. Ta trditev se je očitno porodila ob proučevanju religioznih voditeljev, toda tudi mogočna Marksova postava - edinstvena sinteza teoretičnega misleca, ideologa in politika - je dejansko stalno privabljala in navdihovala iskalce, da so se znova in znova povračali k njegovemu delu. Marx tudi v tem smislu ni "neki" filozof 19. stoletja, temveč mislec, kateremu se ni mogoče izogniti, ne da bi v najboljšem primeru ponavljali to, kar je že sam povedal, v najslabšem primeru pa pristali globoko pod njim oziroma v času pred njim, kot je zapisal Sortre.   Da   je temu   tako, priča ravno stalno in stalno vračanje k njemu, iskanje zvez z njegovo mislijo, njegovo branje "skozi" druge filozofe in obratno, stalni poskusi branja drugih filozofov "skozi" Marxa. (Zanimivo, da iščeta zveze z njim tako različna miselna tokova in metodi, kot sta eksistencializem in strukturalizem). Poleg takega "čistega" intelektualnega zanimanja   pa je k sedanjemu Marxovemu položaju nedvomno odločilno prispevalo dejstvo, da je Marx postal osrednja osebnost gibanja (ki sicer v njegovem imenu načelno zavrača poudarjanje vloge posameznih osebnosti), ki je dajalo in še daje pečat družbenemu dogajanju zadnjega stoletja.
Toda tak položaj Marxovega dela je imel več nezaželenih posledic: Obstaja stalna nevarnost, da se Marxova dela bere po modelu "branja svetih knjig" (z bolj ali manj prožnim pristopom): vsaka nova resnica, teoretična ali praktična^mora najti svojo potrditev v Marxu; vsaka iz Marxo-vega dela izvedena teorija mora biti (postati)   resnica   v teoriji in praksi. (Pri tem je skrajno poenostavljeno, če pojmujemo ta "mora" le kot policij-sko-cenzorsko prisilo - čeprav se je pojavljala tudi v taki obliki). Kdo je
pri tem več trpel: Marx ali "resnica", je drugo vprašanje.
Za nas je tokrat zanimivejša škoda pri interpretaciji Marxa. Kot vsak drug mislec je Marx v svojem delu prešel različne faze, prevzemal vsaj v mladosti od različnih predhodnikov in sodobnikov, iskal v  različnih smereh, zanikal in preraščal samega sebe itd. Pri omenjenem pristopu se to osnovno dejstvo pozablja: bistvo Marxove misli ali "marksizem" je vsaka Marxova misel (navadno citat), ki podpira našo misel ali akcijo - ne glede na stvarno mesto v njegovem delu. Edini problem, ki ostane, je, da razložimo še vso ostalo Marxovo delo tako, da vsaj ni v nasprotju z našo izbrano tezo. Modele za to nudi že preizkušena razlaga Svetega pisma: delitev na bistveno in nebistveno, vsebino in obliko, kanonične in neka-nonične spise, pri manj vestnih tudi običajno "pozabljanje" in ignoranca.
Gledanje na marksizem kot na "Marxovo misel" v označenem pomenu skriva še drugo nevarnost. Razen redkih specialistov danes ie malokdo od dobrih poznavalcev Marxovih tekstov pozna tudi mislece in pisce časa in sredine, v kateri je Marx živel in dozoreval. Kot mislec, ki je bil na višini svojega časa, je Marx poznal , povzemal in sprejemal misli svojih sodobnikov. Danes se kaj lahko zgodi, da vidimo Marxovo veličino in globino tudi v mislih, ki so v bistvu pripadala npr. Feuerbachu ali M. Hessu ali so sploh bile značilne za "duh dobe". Najbolj značilno tovrstno sporno področje ]e misel "mladega Marxa": kljub Marxovim izrecnim poudarkom, da je v kasnejših delih obračuna! ? svojo prejšnjo filozofsko vestjo ipd. »obstajajo marksisti, ki ne le, da dajejo MarksovI misli v njegovih zgodnjih delih največji poudarek, temveč v njenem imenu celo v bistvu zavračajo (kot nemarksistične, scientlstične, pozitivistične) osnovne teme in ugotovitve Marksovega dela iz njegovih zrelih let.
Marksizem kot določena (filozofska, znanstvena) teorija                         182
V končnem rezultatu se seveda tudi prvi pristop zvede k temu, do se ima za marksizem določene teze, katerim so prirejene ali podrejene druge Mar-xove misli. Razlika med prvim in drugim pristopom je v izhodišču in poti do rezultata (in v zvezi s tem nujno tudi v vsebinski opredelitvi rezultata).Drugi pristop upošteva razvojnost Marxove misli, gleda Marxa v okvirih misli njegovega časa, upošteva Marxovo oceno lastnega razvoja - predvsem pa gleda Marxovo teorijo v zvezi z drugimi znanstvenimi teorijami in po tej poti skuša izločiti, opredeliti bistven in specifičen Marxov prispevek k filozofski oz. znanstveni misli. Bistvena mu je stvar sama, ne Marx. Marx je po njem "marksist" šele postal, ko je razvil svoje specifične teorije, ne pa enostavno s tem, ko je začel misliti (oziroma pisati). Običajno se taka analiza Mar-xovega dela steče k Marxovi teoriji in metodi analize družbe in družbenih pojavov. Pokaže se, da je bil Marx prej komunist, socialist (in če hočemo humanist), preden je postal marksist. Njegova specifičnost in moč ni v tem, da si je želel in si prizadeval za družbeno enakost ljudi, odpravo izkoriščanja, samostojnost in'yezaiienaciio" človeka ipd. , Aiti, da ie to opisal ,terri-
več, da je razvil metode znanstvene analize družbe kot osnovo za kakršnokoli stvarno reševanje človekovega položaja. Njegov humanizem, komunizem, ateizem če hočemo, ga je nedvomno usmerjal k takemu raziskovanju, toda vrednost tego raziskovonjo nI izčrpana (niti zanikana) v njegovih osebnih motivih. Znanstveno raziskovanje in rezultati imajo svojo (relativno samostojno) logiko, neodvisno od njihovih neposrednih nosilcev in njihovih namenov. Marxova teorija in ugotovitve so postale neizogibna sestavina sodobnega družboslovja - tako neizogibna, da je v nekem smislu upravičena misel L. Kolokowskega, da prihaja čas, ko bo treba nehati govoriti o marksistični družbeni teoriji v istem smislu, kot danes nihče več ne govori o galilejevski fiziki in le še malokdo o einsteinovski.
V tej zvezi lahko opozorimo na misel o marksizmu kot o laizirani obliki krščanskega pričakovanja nebeškega kraljestva ipd. Nedvomno so mnoge vrednote, ki so vodile Marxa k raziskovanju, tudi krščanske vrednote: toda Marxova specifičnost ni v sprejemanju teh vrednot - niso ga vodile pri njegovem znanstvenem delu. Marx je svoj pogled na naravo znanstvenega dela zelo jasno izrazil, pišočo Malthusu, ki je iz znanosti izvajal zaključke "z mnogo obzira, namesto brez obzira": Človeka, ki poskuša, do prilagodi znanost stališču, ki ni vzeto Iz nje same - pa čeprav je še tako zmotna - temveč je vzeto iz zunanjih, njej tujih interesov, takega človeka imam za 'nizkotnega'" ("Teorije o višku vrednosti").
Očitek, da je Marx naredil iz proietariata nekakega laiziranega odre-šenika ipd. , spregleduje zgodovinsko resnico: ni Marx začetnik in glavni pobudnik komunističnega gibonjo (gibanja s komunističnimi ideali). Sodobno komunistično gibanje, gibanje za novo družbo, se je pojavilo v preteklem stoletju že pred Marxovim nastopom - in to dejansko (čeprav sprto z uradno cerkvijo) v bolj ali manj religiozni obleki in z bolj ali manj krščansko pobarvanimi gesli o družbi ljubezni ipd. Marxov odločilni prispevek temu gibanju je bi! med drugim prav v kritiki te njegove religiozne zanesenosti, psevdoreiigiozne frazeologije in načina mišljenja. V znani Okrožnici proti Knegeju (ki je bil poleg VVeitlinga eden od najbolj tipičnih predstavnikov takega religiozno pobarvanega socializma), je izrecno napadel pojmovanje proietariata kot "jagnjeta, ki odiemlje grehe sveta",   "Prometeja", ter sentimentalno religiozno govorjenje o komunizmu kot bodoči družbi ljubezni in podobno - torej prav pojmovanja, ki se danes površno pripisujejo njemu. H. Desroches je to v izčrpni študiji nedavno prepričljivo dokazal ("Socialismes et sociologie religieuse", Pariš 1965).
Marksizem kot ideologija                                                                         183
S tem smo že zadeli na problem pojmovanja marksizma kot ideologije delavskega gibanja. Če jemljemo marksizem kot znanost, znanstveno oz. filozofsko teorijo, oblikovano po znanstvenih kriterijih in z avtonomno
znanstveno vrednostjo (neodvisno od razlogov, motivov, ki so privedli do njenega nastajanja), potem je očitno, da marksizma ni mogoče izenačiti s katero koli ideologijo. Z ideologijo pojmujem bolj ali manj  iz -oblikovano celoto predstav, vrednot in ciljev, ki izražajo položaj in interese določene družbe oz. družbenega sioja-razredo, kakor jih le-ta doživlja. Ali če se precizneje izrazimo z Althusserjem: "V ideologiji ljudje izražajo način, kako žive svoje realne odnose z danimi življenjskimi pogoji.'V ideologiji je realen odnos vedno 'oblečen' v imaginarnega, ki bolj izraža neko željo, upanje ali nostalgijo, kot pa opisuje s^-varnost". ("Pour Marx").  In tudi obratno: ideologije ni mogoče zredu-cirati na znanost ("opis stvarnosti") - čeprav je ta marksistična. Pri ideologiji praktično socialna funkcija prevladuje nad teoretično spoznavno.
Zgodovinsko dejstvo je, da je večji del delavskega gibanja sprejel marksizem tudi kot ideologijo, da je marksizem imel ideološko funkcijo oz. , drugače povedano, da je ideologija delavskega gibanja (komunističnega) hotela biti "znanstvena ideologija" - in da je kot znanost sprejemala marksistično teorijo o družbi.
O "znanstveni ideologiji" je mogoče govoriti le v tem smislu, da se neka ideologija skuša v čim večji meri opirati na znanost in nastopati v čimbolj znanstveni "preobleki" (kar je možno pod pogojem, da je teorija oz. slika sveta, ki jo znanost podaja, bolj ali manj združljiva s hotenji in vrednotami razreda ali skupine - vrednotami, ki niso zrasle iz znanosti same, v našem primero iz marksistične teorije)"Znanstvena ideologija" v tem smislu, da bi se ideologija izčrpala v znanosti oz. da bi bila prevedljiva vanjo^je ravno tako iluzija, kot je iluzija, da bi lahko družba živela brez ideologije.
Odnos med marksizmom kot znanstveno teorijo in marksizmom kot (sestavnim delom in obliko) ideologije socialističnega delavskega gibanja (komunističnih partij) je bil obojestranski. Po eni strani je ideologija "pragmatično" prirejala znanstvene teze, jih propagandistično poenostavljala in tolmačila, zakrivala ali pretirano poudarjala - skratka negativno vplivala na razvoj znanstvene teorije. Po drugi strani pa je nova (socialistična) ideologija omogočala tudi novo optiko pogleda na svet, odpirala nove vidike znanstvenega proučevanja in nove smeri. (Tako tudi L. Koia-kowski, glej "Človek brez alternative").
Ce za marksizem kot znanstveno teorijo ali za temeljne marksistične nazore ni mogoče reči, da so nekak surogat religioznosti, to ne pomeni, da posamezne Marxove misli (oziroma njihove naknadno ustvarjene zveze) v določenem (ideološkem) okviru niso v resnici dobivale tak značaj. Dobile, a tudi izgubile s spremembo ideološkega konteksta. Tudi v tem se kaže relativna samostojnost marksizma kot znanosti nasproti ideologiji.
Lahko sklenemo, da je osnovni pogoj za ustrezen pristop do marksizma, da se zavedamo njegove "večplastnosti", večdimenzionalnosti. V marksizmu moramo ločiti njegove filozofske  inspiracije  in splošne okvire (materialistične, laične, ateistične - razvidne iz Marxovega duhovnega razvoja in predvsem njegovih   mladostnih   spisov);   jedro marksizma   kot znanstvene teorije in metode družbene in zgodovinske analize (s filozofskimi in metodološkimi implikacijami, ki jih to analiza vsebuje in ki jih je treba iz njihovega praktičnega stanja teoretično šele razviti)ter marksizem v vlogi ideologije socialističnega gibanja (njenega sestavnega dela in fonme) z vsemi posledicami,ki se porajajo iz zveze med določeno ideologijo in določeno znanstveno teorijo. Tako v Marxovem življenju in delu kot glede na stvar samo so vse tri dimenzije na neki način med   seboj povezane, toda zopet ne toliko, da ne bi bile vsaj metodološko ločljive. Prav v tej hkratni povezanosti in ločljivosti je moč in slabost marksizma. Spomnimo se, kolikokrat se je morksizmu že napovedovala filozofska, znanstvena ali ideološka smrt. V resnici se je dogajalo in se dogaja, da se marksizem v danem okolju znajde v ideološki praznini, brez odziva   -  toda istočasno lahko doživlja   renesanso kot znanstvena teorija ali pa filozofija (morda je tako danes v razvitih industrijskih deželah). V drugih okoljih pa narobe: na marksizem se je že marsikdaj gledalo v znanstvenih in intelektualnih krogih sploh kot na nekaj preseženega - toda z nesporno ideološko prepričljivostjo za široke sloje (npr. v obdobju stalinizma v Evropi in dones v nekaterih deželah "tretjega sveta"). Morda je uspeh z enega vidika celo povezan z relotivnim zoostajanjem drugega -toda na vsak način so se poskusi dolgotrajnega, doslednega ločevanja v zgodovini izkazali škodljivi tako za prakso (ideologijo) kot za teorijo(so-cialna demokracija v Nemčiji, Angliji).