— 2 — Zatajuj se! 1. Kaj je zatajevanje samega sebe? To že veste, kaj se pravi zatajiti kako osebo ali reč. Sv. Peter, n. pr., je zatajil svojega božjega Uče-nika. Kako je to storil? — Trikrat je trdil in zagotavljal, da ne pozna Jezusa, da mu ni nič znanega o njem; tako se je delal nevednega, da je dekli naravnost rekel: ,,Ne vem, kaj govoriš." Zdaj vam bo pa tudi jasno, kaj se pravi: zatajiti samega sebe. Seveda dobesedno bi to pomenilo, da se kdo skriva tako, kakor bi ga ne bilo tam, kjer ga iščejo. Ako ima kdo nujna opravila in noče, da bi ga motili, se zapre in zaklene v sobo, in vsak, ki ga išče, misli, da ga ni doma. Toda o tem tukaj ni govorjenja, marveč le o tem, kar človek takorekoč satn sebi prikriva in utajuje, — skriva sam pred seboj. Naj to pojasnita dva zgleda. Ti si bil hudo žaljen. Že se ti vzdiguje jeza; že se ti nabirajo na jeziku ostre besede; morda se ti že stiska roka zoper sovražnika: toda — ker si dober kristijan — se hitro premisliš in hočeš tako pregovoriti samega sebe, kot da bi se ti ne bilo zgodilo nič žalega. V srcu morda še jeza kipi, na obrazu je pa že lepa zastava miru. Zatajil si jezo, ali ker je bila v tem slučaju jeza tako-rekoč gospodarica tvoje osebe, rečern raje: zatajil si samega sebe. Ob drugi priložnosti te zjutraj zelo mika, da bi še nekoliko poležal čez določeni čas. Lenoba ti pri-govarja: Oj kako je prijetncCv postelji! Ti ji pa nečeš verjeti, in čeravno veš, da bi bilo res jako prijetno še nekaj časa poležati, vendar hitišo samega sebe pre-govarjati in prepričevati, da zdaj ne maraš Iežati, marveč da ti je — iz ljubezni do Jezusa! —^veliko Ijubše vstati, ter urno skočiš iz postelje. Glej, zatajil si lenobo; ker je pa to pot bila lenoba tako tnogočna, da je hotela prevladati tebe vsega — z dušo in telesom, zato smem tudi reči, zatajil si samega sebe. Temu dvojnemu zatajevanju je podobno vse drugo zatajevanje. Mogoče je namreč vselej eno izmed teh-le — 3 — dveh: a) kaj neprijetnega voljno pretrpeti, ali pa b) odreči si kaj prijetnega. Premagovati samega sebe se torej pravi: voljno prenesti kaj težkega ali nepovoljnega in odreči si kaf prijetnega. Zato so stari vso nalogo zatajevanja po-vzeli v dveh besedah: a) sustine — nosi (trpi)! b) abstine — odreci se (pusti)! Ker pa zatajevanje ni Iahka reč, marveč zahteva junaških naporov, pogumnega bojevanja, zato se zata-jevanje večkrat imenuje tudi premagovanje sa-mega sebe. -* *- Junaška prošnja. Bog da večkrat otrokom tako spoznanje, ki ga celo odrasli nimamo vselej, in da se tnoramo kar čuditi. To nam priča dogodek, ki sem ga nedavno čital v neki francoski knjigi. Majhna deklica — štela je še le devet let — reče nekega dne svoji materi: ,,Mama, nekaj bi vas rada prosila, saj me boste uslišali, kajne? Sicer mi je težko izreči to prošnjo; pa sem zagotovljena, da ljubi Bog to hoče." ,,Če ljubi Bog hoče, dete moje, kako bi ti mogla odreči tvoja mati ?" nPa je jako težko." nNe; nič ni težko, kar hoče ljubi Bog." ,,Oh zamc ne, rnati; toda za vas." ,,Aa," se nasmehne mati, Jičerka me ima za manj močno kot sebe! No, poglejtno vendar ono težko reč, ki jo ljubi Bog zahteva od mene." ,,Prosim, mama, bodite tako dobri — oh, pa saj ne vem, če mi boste hoteli izpolniti — bodite taico dobri in mi včasih nasprotujte v mojih željah, — pokregajte me včasih predmo-jimi sestrami, c e 16 takrat, kobinezaslu-žila — in potlej... ne dovolitemivčasih, ko bom vas hotela objeti... pa nevelikrat." nPa zakaj to, dete moje?" odvrne ginjena mati. ,,Zato, ker sem preveč srečna, nič ne trpim za ljubega Boga, pa čutitn, da je treba kaj trpeti zanj? zakaj? sama ne vem! — in potlej, ker bi rada bila 1* ¦ — 4 — kdaj svetnica, pa je treba za to, da se ne bom nič jezila, da se ne bom kujala več, da se ne bom pritoževala več in bom zadovoljna z vsem; ali ni potrebno, da se privadim nasprotovanju in potrpljenju? Kaj ne, mama, da mi boste storili, kar sem rekla? Boste videli, da vas bom še bolj Ijubila." Dobra mati je prijela hčerko za roko in jo spošt-Ijivo poljubila na čelo, pogledala na razpelo in tiho vzdihnila: ,,Hvala ti, moj Bog!"