Aleš Berger: DADAIZEM. NADREALIZEM Izdal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede SAZU Ljubljana, DZS, 1981 (Literarni leksikon, 14) Smo sredi živahnega razprav­ ljanja in ugibanja o prihodnji usodi in razvoju umetnosti. O tem priča tako mrzlična publicistična dejav­ nost, ki bolj ali manj prodorno raz­ bira in skuša profetično zarisati poteze novih razvojnih tendenc umetnosti in literature, kot tudi iz­ redno zanimanje za pretekle um et­ nostne in literarne smeri 20. stolet­ ja, brez analize katerih si tehtnega razpravljanja o sodobni umetnosti in njenem razvoju seveda ni moč predstavljati. Zato ni presenetljivo, da se je v zadnjem času v sloven­ skem kulturnem prostoru močno povečalo zanimanje za kulturno in umetnostno vrenje prvih tridese­ tih let našega stoletja ali za histo­ rične avantgarde, če uporabimo iz­ raz, ki se v tej zvezi vse pogosteje uporablja, prav tako pa tudi za vprašanje avantgarde nasploh. V množici razprav in člankov o teh vprašanjih, vse pogostejših zlasti od konca sedemdesetih let pa do danes, gre Bergerjevi knjigi Dadai­ zem. Nadrealizem, k ije izšla kot šti­ rinajsti zvezek Literarnega leksiko­ na, nedvomno posebno mesto, saj pomeni pri nas prvi poskus siste­ matične osvetlitve dveh gibanj iz časov historične avantgarde. Knjiga, o kateri smo se nam e­ nili spregovoriti, ni avtorjevo prvo srečanje s to problematiko. Razen na vrsto polemičnih in drugih pri­ ložnostnih zapisov in izjav mislimo predvsem na spremno besedo k iz­ boru iz nadrealističnih besedil, ki so pod naslovom Noč bliskov izšla v zbirki Kondor že leta 1974. Ob hitri primerjavi obeh tekstov dobi­ mo vtis, da gre v knjigi pravzaprav za razširitev in ponekod tudi za dopolnitev osnovnih izhodišč in stališč, zasnovanih ali le v zametku prisotnih že v spremni besedi, ven­ dar pa z nekaterimi novimi po­ udarki, ki nikakor niso nepo­ membni. Toda več o tem še kasne­ je. Snov v knjigi je razdeljena v tri problemske sklope. V prvem je ob­ ravnavan dadaizem, v drugem pa nato po paralelnem postopku nad­ realizem. Obdelava poteka od ob­ razložitve pomena in nastanka iz­ raza prek zarisa glavnih časovnih in prostorskih postaj v konstituira­ nju gibanja in njegovih odmevov v obliki nastajanja sorodnih pojavov drugod po svetu do najzanimivej­ šega razdelka, ki predstavlja, za razliko od prejšnjih, poskus sin­ hrone obravnave bistvenih značil­ nosti gibanja. Drugemu delu je do­ dana še opazka o današnji rabi be­ sede nadrealizem: poleg historič­ ne, nanašajoče se konkretno na pa­ riško nadrealistično gibanje in druga gibanja, ki so nastala pod njegovim vplivom, je pogosta še ahistorična raba izraza, npr. v stil­ nih analizah. V tretjem delu pa ob­ ravnava avtor sprejem in odmeve dadaizma in nadrealizma pri Slo­ vencih v obdobju med obema voj­ nama ter ocenjuje razsežnost nju­ nega vpliva na Kosovela. Podobno je nato obdelano še obdobje po drugi vojni, zabeležene so objave prevodov, predvsem pa je nakaza­ no oblikovanje odnosa do dadaiz­ ma in nadrealizma v publicistiki, ki je spremljala literarno, slikarsko in dramsko ustvarjanje, in slednjič tudi formiranje tega odnosa v lite­ rarni vedi. Predvsem ta del knjige je v primerjavi s sprem no besedo v zbirki Kondor, ki tudi že načenja problem odmeva in vpliva pri Slo­ vencih, precej razširjen in dopol­ njen, nedvomno ob upoštevanju zahtev oziroma koncepta Literar­ nega leksikona, kot ga uvaja Oc­ virk v njegovi prvi knjigi, kjer p ra ­ vi, d a je »izhodišče in težišče leksi­ kona potemtakem v bistvu posve­ čeno slovenski besedni umetnosti, a z vidikov, ki nam razjasnjujejo, KNJIŽNI ZAPISKI IN OCENE kako so se v njej udomačili razni tuji vzorci in pogledi na ustvarja­ nje« (A. Ocvirk, Literarna teorija, Ljubljana 1978, str. 6). Tudi poglav­ je o dadaizmu je prim erno dopol­ njeno in samo gibanje je obdelano kot celovit in samostojen pojav, medtem ko je bilo v spremni bese­ di iz razumljivih razlogov omenje­ no samo v prepletu z nadrealiz­ mom. Do globlje, bistvenejše razlike pa prihaja seveda iz nekega druge­ ga razloga, in sicer zaradi namena oziroma odločitve obravnavati po­ jav, kakršen je dadaizem, znanstve­ no ali z drugimi besedami na način literarne znanosti oziroma vede. Medtem ko je sprem na beseda pi­ sana bolj esejistično sproščeno, je terminologija v knjigi poenotena in dosledna. Osnovno metodološ­ ko izhodišče ostaja tudi v knjigi historično, le da je tu seveda še do­ slednejše. Tako posveti avtor veli­ ko pozornosti razvoju dadaizma in nadrealizma; prikazuje ga pred­ vsem s kronološko razvrščenimi opisi izbranih najpomembnejših nastopov, revij, izjav in publikacij, poskrbi pa tudi za periodizacijo. Ne spušča se npr. v iskanje social- nozgodovinskih okoliščin, ki naj bi bile gibanji determinirale, in se sploh izogiba vsakršnega sociolo- giziranja. Literarne predhodnike in vzornike skrbno dokumentira, s tem da navaja osebna pričevanja in izjave posameznih dadaistov in nadrealistov, ne pa s stilno analizo njihove umetniške produkcije. Iz­ ogiba se oblikovanju sestavljenih abstraktnih pojmov, pa tudi raz­ pravljanju v območju občega.in ab­ straktnega nasploh. Posebna po­ zornost, ki jo namenja avtor na­ tančnemu navajanju zgodovinskih dejstev in podatkov pri obravnavi sprejema, odmevov in vplivov, umešča njegovo osnovno metodo­ loško naravnanost v bližino empi­ ričnega historizma, izvirajočega iz tradicije francoske šole primerjal­ ne književnosti in iz pozitivizma. V skladu s svojim osnovnim m etodo­ loškim izhodiščem se je avtor pri obravnavanju dadaizma in nadrea­ lizma najbrž namerno izognil upo­ rabi terminov in pojmov avantgar­ dno gibanje in historična avantgar­ da, saj sta v literarni vedi oba še neizdelana in problematična in bi nujno potegnila za seboj še cele sklope nerešenih vprašanj. Upo­ števajoč specifiko obeh pojavov pa prav tako ni mogel sprejeti izraza umetnostna smer, tok ali šola. Zato vpelje že v uvodu izraz »umetnost­ no gibanje« in ga v prvih dveh de­ lih tudi ves čas dosledno uporab­ lja, le v zadnjem delu, ko govori o Slovencih, nekajkrat namigne na »avantgardistične« tendence in av­ torje. To pa seveda ne pomeni, da se Berger koncepta avantgarde ne zaveda ali da ga ne upošteva. Prav nasprotno. Dadaizem in nadreali­ zem sta, kot smo že omenili, do­ sledno poimenovana kot gibanji, s čimer je točno uvedena, ne pa po­ jasnjena razlika z ostalim um et­ nostnim in kulturnim dogajanjem tistega časa. Skrbno so upoštevani še drugi aspekti avantgarde, npr. sinkretizem umetnosti, širjenje ideologije avantgarde v pogled na svet oziroma v svetovni nazor, to­ rej prehajanje tistih meja, ki jih je umetnosti postavila težnja in za­ hteva po avtonomiji, hkratno delo­ vanje v več smereh umetnosti, v sli­ karstvu, glasbi, literaturi, gledališ­ ču, filmu itd., obenem pa vseskozi prisotna zahteva po uničenju ali ukinitvi umetnosti in še vrsta d ru ­ gih. Vendar jih avtor vedno izpo­ stavi le v njihovi vsakokratni empi­ rični historični pojavnosti in ne kot obče lastnosti. Tako se mu res­ da posreči izogniti se tveganemu konstruiranju nepreverljivih poj­ mov, vendar pa mu pri analizi raz­ merij med več različnimi, konkret­ nimi gibanji prav takšnih pojmov primanjkuje, saj je prenosljivost empiričnih kategorij, značilnih za historizem, samo minimalna in gre njihova »eksaktnost« na škodo univerzalnejše uporabnosti. Zlasti v tretjem delu knjige, kjer se sooča z atipičnim simultanim delova­ njem in vplivom več različnih iz­ umov hkrati na posamezen literarni pojav, se je avtor spričo pomanjka­ nja gostejše mreže izdelanih občih pojmov in splošnih značilnosti pri­ siljen večkrat zateči v improvizaci­ jo. Odsotnost pojma avantgarda, ali bolje rečeno, njegovo samo im­ plicitno prisotnost pa si moramo zdaj ogledati še z drugega vidika. Če bi hoteli opisati temeljno avtor­ jevo intencijo, razbrano iz študije kot celote, bi jo lahko označili kot željo, omogočiti bralcu kar se da objektiven, nepristranski in celovit vpogled v kulturno in umetniško delovanje dveh značilnih gibanj iz obdobja med obema vojnama ter ovrednotiti njun vpliv v sloven­ skem kulturnem prostoru. Podob­ no je bila usmerjena že spremna študija iz leta 1974. S tem naj bi bilo onemogočeno ravnanje prej­ šnjih poročevalcev, ki so si, včasih celo brez pravega poznavanja pro ­ blema, dovoljevali čustveno obar­ vana, največkrat odklonilna m ne­ nja. Zato avtor ne govori samo o posameznih slikovitih ekscesih obeh gibanj ali o njunih enostra- nostih, pri čemer je njegov izbor pravzaprav umirjen in kolikor mo­ goče blagohoten, temveč pred­ vsem poudarja njune pomembne in odlične dosežke na področjih vseh umetnosti, poskuša pa tudi nakazati velik vpliv, ki sta ga imeli na formiranje moderne umetnosti. Pri tem dosledno opozarja, da gi­ banji svojega delovanja nista želeli postavljati v območje umetnosti, da pa je danes navkljub temu to vsesplošen in po njegovem tudi upravičen pojav. Tako sledi vsake­ mu prikazu gibanja oris »literarno­ teoretičnih značilnosti« - uporab­ ljamo Bergerjeve besede iz uvoda, ki že vsebuje zasnove formalno- stilne analize. V primerjavi s spremno besedo v Kondorju je tem značilnostim odmerjenega mnogo več prostora, podrobneje so osvetljene nekatere nove lite­ rarne tehnike in oblike, ki sta jih iz­ umili in ustvarili obe gibanji, kas­ neje pa jih je povzela tudi m oderna umetnost. Avtorju se je torej zdelo potrebno usmeriti se v raziskova­ nje »umetniške« produkcije obeh gibanj, vse to pa pomeni, da se v končni instanci dolg Slovencev do dadaizma in nadrealizma v Ber­ gerjevi knjigi izpolnjuje z afirmaci­ jo njunih umetnostnih dosežkov. S tem pa je odsotnost eksplicitne rabe pojma avantgarda dokončno utemeljena. Toda kulturnih dolgov ni mo­ goče izplačati naenkrat. Da bi Ber­ ger takšno afirmacijo lahko res do­ sledno izvedel, bi se moral, zlasti v zadnjem delu, kjer je govor o od­ mevih, sprejemu ter vplivu na Slo­ vence, lotiti ne le kombiniranja različnih metod, ki je v knjigi že na­ kazano, temveč predvsem opušča­ ti historizem in privzemati druge, morda predvsem formalno-stilne metode, s pomočjo katerih bi bil lahko globlje in precizneje izmeril razsežnosti vpliva obeh gibanj pri nas, kot mu je bilo to tokrat mogo­ če. Če skušamo zdaj strniti naše razpravljanje, bi lahko rekli, da pri­ haja Bergerjev poskus znanstvene osvetlitve obeh avantgardnih gi­ banj v težave predvsem zaradi spleta nasprotujočih si zahtev. Po eni strani se specifičnost obravna­ vanih pojavov nekako upira takšni interpretaciji, ki bi ju lahko ra ­ zumela kot običajni umetnostni smeri ali šoli, čeprav avtor hoče posebej poudariti prav njune umetniške dosežke, v katerih se mu z njegovega zgodovinskega sta­ lišča predvsem kaže današnji po­ men obeh gibanj. Po drugi strani pa je metodološka prevlada histo- rizma v knjigi, izvirajoča iz zahteve po znanstvenosti obravnave, spet inkompatibilna z namenom, afir­ mirati umetniško produkcijo gi­ banj. Spričo navzkrižij, katerih vzrok in funkcioniranje smo si pri­ zadevali razložiti, seveda pomen in vrednost Bergerjeve knjige v slo­ venskem kulturnem prostoru nis­ ta prav nič zmanjšana. Problema­ tičnost postavk, na osnovi katerih je z elegantno strogo dikcijo o- pravljen prikaz obeh gibanj, pa po­ novno opozarja na nujnost in te ­ žavnost iskanja prave poti k razis­ kovanju historičnih avantgard. Alenka Koron Alenka Goljevšček: MIT IN SLOVENSKA LJUDSKA PESEM Slovenska matica, Ljubljana 1982 (Razprave in eseji, 25) Na področju, ki ga obravnava knjiga Alenke Goljevšček, je še marsikaj neizrečenega in nejasne­ ga. S problemom mita se je ukvar­ jala naša starejša, po svojih nazira- njih romantična generacija folklo­ ristov, in sicer iz najrazličnejših razlogov, med katerimi nacionalne vzpodbude niso bile zadnje. Alen­ ka Goljevšček pa je odločno poseg­ la v nejasna tipanja in skušala pro­ blematiko mita uokviriti v celovi­ tejši filozofski pregled, pri katerem se je naslonila na konkretno gradi­ vo, ki ji ga ponuja slovenska ljud­ ska pesem. Da bi bila izpeljava nje­ nih interpretacij sploh možna, je morala slediti gospodarsko-druž- benim in kulturnim tokovom od arhaičnih družb preko grške, heb­ rejske in krščanske kulture do slo­ venskega srednjega veka in naprej. Avtorica je študijo razdelila na uvod in štiri večja poglavja. V uvo­ du pojasnjuje metodološko in vse­ binsko opredelitev problema, po­ kaže na rezultate in perspektive to­ vrstnega raziskovanja, opozori na terminološke probleme in si posta­ vi teze, iz katerih poteka njeno raz­ iskovanje. V prvem poglavju prika­ že splošne zakonitosti arhaičnih družb, strukturo vsakdanjega živ­ ljenja in mita. V drugem poglavju se ustavlja ob zgodovinskih značil­ nostih grške družbe, krščanstva in Slovanov v srednjem veku. V tret­ jem, osrednjem poglavju išče v slo­ venski ljudski pesmi mitske prvine arhaičnih družb in kultur. Tako ob slovenskem gradivu razčlenjuje kaos, trojno boginjo, obnovitveni obred in dar - vrnjeni dar; poleg tega pa opozarja še na ostanke sta­ rih kultov v slovenskem gradivu. V četrtem poglavju obravnava estet­ sko funkcijo ljudske pesmi. Avtorica je prikazala mit v vsej njegovi razsežnosti od arhaične družbe do slovenske »polpretek­ losti«. Ta izrazje najbrž čisto upra ­ vičen, saj je odsev mita zasledila tudi v relativno novejši slovenski pesmi. Njena knjiga nas opozarja na drugačno branje ljudskih pes­ mi, na branje skozi mitologijo. Av­ toričine izpeljave ob slovenskem gradivu so prepričljive, saj jih ne­ prestano vzporeja s splošno slo­ vansko mitologijo, to pa izpeljuje iz družbenih in kulturnih razmer ar­ haičnih družb. Mit odkriva v njego­ vi funkciji ali pa opazuje le njegov odsev, ko mit ni več verska resnič­ nost in je zato tudi obredje postalo »prazna forma« (Kuret). Filozofska raziskava mita pa kljub relativni celovitosti pušča še nekaj prazne­ ga prostora, ki ga lahko zapolnimo le z etnološkimi raziskavami. Filo­ zofsko metodo samo lahko sprej­ memo brez pripomb, toda njeni re­ zultati so večkrat vprašljivi, včasih celo nasilni. (Tu naštevam samo nekatere, bilo pa bi jih potrebno obširneje razložiti in prekomenti- rati.) Na prim er interpretacija in teza, da je Juda Jezusov alter ego. Več je teoloških spodrsljajev, ker avtorica meša mitske elemente z zgodovinskimi dejstvi, - premalo je upoštevana literarnost besedil v Stari in Novi zavezi. Simboličnost izražanja ni povezana vedno le z mitskim, ampak gre (predvsem v