S smrtjo tovariša Veljka Vlahoviča je nastala v vrstah Zveze komunistov Jugoslavije velika praznina. Prav to obvezuje člane naše ZKJ, da postanejo čimbolj aktivni, da se čimbolj približajo liku Veljka Vlahoviča, njegovi dejavnosti in revolucionarnem nemiru.
Fizična izguba tovariša Veljka v naših vrstah pa ni tudi izguba njegovega duha, njegovih del, revolucionarne dejavnosti in deleža, ki ga je prispeval naši partiji in našim narodom. Veljko Vlahovič je kot veliki revolucionar zgoreval pri delu. Delal je do zadnjega diha in tako rekoč zgorel pri delu. S tem nas je veliko zadolžil. S svojim življenjskim delom, žrtvami, s svojim življenjem, ki ga je daroval, je zadolžil vse naše narode, da se ga bomo spominjali, tako da bodo hodili po poti, po kateri je hodil on. Komunisti morajo biti takšni komunisti, kot je bil Veljko Vlahovič.	JOSIP BROZ-TITO
Niti za trenutek Veljko Vlahovič ni nehal biti mlad. Ves je pripadal mladim in njihovi prihodnosti. Tako so ga mladi tudi sprejemali in doživljali. Zato sem globoko prepričan, da bo žar komunista, borca in humanista Veljka Vlahoviča tudi po njegovi prerani smrti kot bakla plamtel v srcih njegovih
starejših in mlajših soborcev, pa tudi v ljubezni in ustvarjalnosti prihodnjih rodov.
Veljko Vlahovič, borec naše revolucije, je našel oporo in vir moči v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Velik je njegov prispevek k temu, da je naša revolucija podobna sama sebi in da teče naprej. Veljko Vlahovič je sodeloval pri njenem rojstvu, pri njenem razvoju in pri njenem zmagoslavju.
„Biti komunist" o tem nas je vedno učil Tito ,.pomeni biti v sprednji črti boja za napredek, za srečnejšo- in lepšo prihodnost .. . Biti komunist pomeni imeti notranjo samodisciplino, .to pa predvsem pomeni premagati samega sebe. Zato je potrebna morala, ki veliko terja od človeka in komunist jo mora imeti.
Veljko je imel takšno moralo in bil je komunist, kakršnega je iskal naš revolucionarni čas, naša partija in tovariš Tito.
Krasile so ga tiste najlepše lastnosti komunista - borca, vojaka revolucije - samopremagovanje in ustvarjalnost, borbenost in doslednost, marksistično poznavanje stvari, pripravljenost in sposobnost besede spreminjati v dejanja, odločnost in razumevanje, trdnost in neomajnost, vera v človeka in boljši jutri, v zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda in komu-
nizma, predvsem pa tisto, po čemer ga poznajo vsi naši delovni ljudje: velika skromnost in tovarištvo. Družiti se in delati z njim je bilo pravo zadovoljstvo za vsakega izmed nas. V njem je zares utripalo veliko, plemenito človeško srce.
STANE DOLANC
Življenje Veljka Vlahoviča je bil en sam nepretrgan boj za novo, večje, bistvnejše, bogatejše. Zamislimo se za trenutek nad tem, poskušajmo premeriti njegovo pot in videli bomo, kako neizmerno plodna je in kako je služila enemu samemu cilju: osvoboditvi človeka. Vodila ga je po širnem svetu in povsod so. globoko vtisnjeni njeni sledovi. Vodila je tudi k nam v Slovenijo, zakaj Veljko Vlahovič je naš, kakor pripada Črni gori, Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in Bosni, Španiji in Franciji, vsemu človeštvu. Vsem nam je zapustil bogato zakladnico zgledov, misli, spoznanj, izkušenj, smernic za revolucionarni boj. Tudi za čisto navadno, preprosto vsakdanje življenje nam je zapustil zgled človeka, ki mora biti neomajen in brezkompromisni revolucionar, a zato nič manj skromen in preprost, človeški, ljudski.
FRANC ŠETINC
Kot povsod je tudi v Železarni Jesenice kljub najmodernejšim strojem vse le odvisno od človeka.
ZAČELI SO SE PODROČNI POSVETI 0 STANOVANJSKI GRADNJI
Foto: A. A.
Še preveč starih odnosov
Bližnja tretja skupna seja izvršnega komiteja redsedstva CK ZKS in republiškega sveta ZSS o posvečena stanovanjski graditvi in drugim idevam s stanovanjskega področja v naši re-ubliki. O tem, kako poteka akcija za izgradnjo 6.000 stanovanj, kako daleč smo s samo-pravnim organiziranjem in delovanjem stano-mjskih skupnosti v občinah, kakšno je pro-ramiranje graditve stanovanj, kako so angaži-ma sredstva za stanovanja, o dobrih in slabih
V sredo je obiskal Ljubljano načelnik mednarodnega oddelka sovjetskih sindikatov Vladimir Sergejev. V razgovom s predsednikom Barbori-čem se je zanimal za delo sindikatov Slovenije in za probleme sodelovanja slovenskih sindikalnih organizacij s sovjetskimi sindikati. Obisk Sergejeva sodi v okvir rednih dogovorov med sovjetskimi in našimi sindikati v načrtu sodelovanja za leto 1975.
straneh solidarnih stanovanj in drugem so se te dni zvrstili regijski posveti. Pripravila sta jih skupna komisija omenjenih organov ZKS in ZSS za usmerjanje in usklajevanje družbene akcije za gradnjo stanovanj za delavce in zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije.
Na prvem posvetu, kije bil minuli ponedeljek v Kranju za predstavnike stanovanjskih skupnosti in sindikata gorenjskih in ljubljanskih
občin, so ugotovili, da so po občinah dobro začeli z delom pri organiziranju in podružblja-nju stanovanjske graditve. Še posebno pomembno delo je bilo osnovanje samoupravnih stanovanjskih skupnosti, ki so že povsod zaživele. Medtem ko so imeli doslej največ dela z organizacijskimi vprašanji pri ustanavljanju teh skupnosti, se bodo morali v prihodnje temeljiteje lotiti tudi družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu.
Kot so menili na posvetu v Kranju, je v teh odnosih in sploh v stanovanjskem gospodarstvu še vse preveč starega mišljenja in starih navad. To velja za vsa področja od načrtovanja, prek gradnje do prodaje stanovanj. Marsikje imajo precej težav z urbanistično službo, ki se še vedno ni dobro vključila v prizadevanja za hitrejšo in smotrnejšo graditev stanovanj. Naslednja pomanjkljivost je v tem, ker stanovanj ska gradnja ni planirana za daljše obdobje in da gradimo stanovanja, kakor pač nanese.
V zvezi s tem so se v Kranju zavzeli, da bi se po občinah lotili izdelave srednjeročnih programov skupaj z delovnimi organizacijami in drugimi. Gradnje stanovanj namreč ni mogoče obravnavati ločeno od gospodarskega in družbenega razvoja občine ter od ekonomskih možnosti.	Nadaljevanje na 5. strani
Titovi štipendisti podpisali štipendijske pogodbe
Izvršni odbor skupščine Titovega sklada SR Slovenije je v prostorih Doma sindikata v Ljubljani 13. marca sklical vse štipendiste Titovega sklada na svečano podpisovanje štipendijskih pogodb. Zbrali so se skoraj vsi od prvih 35 Titovih štipendistovi Sloveniji. Z zanimanjem so spremljali uvodne besede predsednika skupščine Titovega sklada tovariša Branka Babiča in tople besede tovariša Frančka Simoniča, predsednika izvršnega odbora skupščine Titovega sklada.
Po uvodnih besedah obeh predsednikov so štipendisti podpisali štipendijske pogodbe, nato pa so se še ostali v sproščenem razgovoru s člani izvršnega odbora sklada.
Štipendisti so se dogovorili, da se bodo štirikrat letno sestah in se pogovorih o svojih uspehih in težavah, ki jih imajo pri študiju, pa tudi o težavah, ki jih imajo pri študiju študentje nasploh. Svojo dosedanjo' družbenopolitično aktivnost bodo zdaj nadaljevali v vrstah študentske mladine oziroma Zveze socialistične mladine Slovenije ter se zavzemali za interese učencev in študentov. Štipendisti so tudi sklenili, da se bodo v občinah še posebej zavzemali za to, da bi se štipendijska politika v resnici izvajala tako, kot je zapisano v družbenem dogovoru o štipendijski politiki.
s. g.
ELI CA DOLENC:
Lanski samoupravni sporazumi o programih otroškega varstva in o združevanju sredstev, ki so jih sklenile vse temeljne organizacije združenega dola v Sloveniji, pomenijo najširšo akcijo za uveljavitev neposrednega odločanja delavcev o programih in financiranju otroškega varstva.
IVAN KOČEVAR: Slovensko gospodarstvo (potrebuje vsako leto od 2500 do 2800 poklicnih voznikov motornih vozil, šele zdaj, ko bomo v Ljubljani po dolgoletnih prizadevanjih naposled le odprli šolo za poklicne voznike, bo naše gospodarstvo dobilo dovolj šoferjev s priznanim poklicem.
M1LUTIN MUŽIČ:
»Sodim, da bo v konkretnem življenju predvsem pomembno, kakšna bo raven družbenopolitičnega znanja in zavesti delavcev v upravi in pravosodju, kajti... pisana beseda v zakonu je eno, praksa pa drugo...«
„S premišljenimi programi razvoja otroškega varstva smo želeli najprej premagati zastarelo obravnavanje otroka tako na področju socialnega in zdravstvenega varstva kot vzgoje in izobraževanja. Zato smo si še posebej prizadevali, da bi programi zajeli vse aspekte družbenega varstva otrok. Tako je programska usmeritev pomenila sintezo občinskih programov in je hkrati opredelila cilje, ki naj bi jih v-obdobju od 1969. leta do 1974. leta v Sloveniji dosegli na področju otroškega varstva. Za zadnje petletno razdobje smo izdelali tudi osnove za spremljanje uresničevanja srednjeročnih programov, ki so omogočile, da smo z letnimi programskimi usmeritvami za občine in republiko zagotavljali načrtnost v snovanju politike na področju otroškega varstva. Med pomembne dosežke štejemo
V glavnem uresničeni načrti
„Ko smo pred sedmimi leti konstituirali republiško skupnost otroškega varstva, smo želeli v največji možni meri poudariti vzajemnost in solidarnost celotne družbe v skrbi za otroka in družino. Naša skupna prizadevanja za hitrejši napredek na tem področju so bila pomembna spodbuda za začetek načrtne akcije pospeševanja otroškega varstva v Sloveniji. Danes z zadovoljstvom ugotavljamo, da so v vseh občinah sprejeli letne in srednjeročne programe razvoja otro-škep varstva, ki so se v tem obdobju dopolnjevali in bili v glavnem tudi uresničeni. Prav ta načrtnost v našem delu je zagotovila novo kvaliteto v razvoju otroškega varstva v naši republiki, kar zgovorno kažejo doseženi rezultati. “
Taka je strnjena ocena sedemletnega dela republiške skupnosti otroškega varstva, ki nam jo je dala Elica Dolenčeva, dosedanja predsednica skupščine RSOV.
predvsem uveljavitev ustavnih načel v programiranju otroškega varstva, saj smo že lani pripravili izhodišča za izdelavo novih srednjeročnih programov razvoja otroškega varstva v kra-jevnih skupnostih, občinah in v republiki.“
,,Odsev sedmih let načrtne družbene skrbi za otroka se bržčas kaže tudi na otipljivih primerih, mar ne?‘c
„Brez dvoma. Naj naštejem samo nekatere najbolj značilne. V akciji za pridobivanje prostora smo v Sloveniji v zadnjih letih na novo pridobili v vrtcih 19.230 mest, pri čemer smo poleg klasične gradnje uveljavili še industrijski način gradnje vzgojnovarstvenih zmogljivosti. Tako smo-prostor za otroke podvojili in pospe-šili vključevanje predšolskih otrok v organizirano družbeno varstvo. Omenim naj, da smo v tem času ponovno uvedli nekatere dejavnosti, ki so bile pred leti na visoki ravni, pri tem mislim predvsem na družbeno prehrano predšolskih ih šoloobveznih otrok, ki pa je bila zaradi različnih vzrokov nekaj časa precej zanemarjena. Šolska prehrana, denimo, je danes bistveno boljša, kot je bila pred leti. Spodbudili in v sodelovanju z občinami smo izpeljali nekatere nove oblike zdravstvenega varstva otrok in močno razširili skrb za popolnejše varstvo vseh otrok. Prav tako smo bistveno izpopolnili sistem denarnih pomoči družinam za vzdrževanje otrok, uvedh smo nove dodatke, z dohodkovnimi cenzusi smo dosegh socialno osnovo za denarne dajatve, neposredno pomoč pa zagotovili tudi večini otrok iz socialno šibkih kmečkih družin. To je izredno pomembno, saj smo v državi prvi, ki smo omogočili redno prejemanje dodatkov otrokom iz kmečkih družin. ' V skrbi za otroka in zaposlene matere smo lani .uveljavili podaljšan porodniški dopust, znova pa smo obnovili tudi nekatere druge oblike skrbi za otroke, ki so bile pred leti na zavidanja vredni ravni, vendar so sčasoma popolnoma usahnile. Pozabiti ne smemo tega, da smo v teh letih poskrbeli tudi za prizadete otroke, ki so bili do ustanovitve naše republiške skupnosti dobesedno v diskriminiranem položaju.“
..Doseženi uspehi so verjetno v marsičem tudi rezultat družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja? “
„Na vsak način. Za razvoj samoupravnih odnosov na področju otroškega varstva so imele izreden pomen pobude krajevnih skupnosti in temeljnih skupnosti otroškega varstva organizacijam združenega dela in občanom, da bi z družbenimi dogovori, samoupravnimi sporazumi in s samoprispevki povečali sredstva in tako omogočili hitrejši razvoj otroškega varstva. Tako danes z zadovoljstvom ugotavljamo, da so bili v večini slovenskih občin sklenjeni dogovori in sporazumi, z nekaterimi delovnimi organizacijami pa še posebni sporazumi o dodatnih obveznostih za razširjanje varstva in vzgoje otrok njihovih delavcev.1*
,Na pobudo naše zveze in ob podpori nekaterih organizacij združenega dela se je republiška gospodarska zbornica odločila ustanoviti šolo za poklicne šoferje in avtomehanike. Zbornične službe so tudi pripravile dva profila poklicnih voznikov: voznika, kot ožji profil, in voznika — avtomehanika kot širši profil. Po predlaganih profilih naj bi kandidati za prvi naziv prišli v enoletno šolo kot vozniki — amaterji ali vozniki, ki so se naučili voziti motorna vozila v JLA. Pogoj za to šolanje bo končana osemletka. Voznik — avtomehanik pa bo postal vsak, ki bo po končani osemletki uspešno končal še triletno šolanje, s čimer si bo pridobil srednjo strokovno izobrazbo.
Slednjič
priznan
vozniški
poklic
Republiška zveza združenj šoferjev in avtomehanikov si že dolga leta prizadeva, da bi v njihove stanovske vrste prihajali samo tisti, ki imajo potrebne strokovne in moralne kvalifikacije za opravljanje tega odgovornega in zahtevnega poklica. Pri tem še posebej poudarjajo, da med poklicnimi vozniki motornih vozil ne more biti mesta za tiste, ki želijo za krmilom najti zatočišče po neuspelih poskusih v drugih poklicih.
„Po dolgoletnih prizadevanjih smo, tako vsaj kaže, vendarle uspeli,“ pripoveduje Ivan Kočevar, sekretar zveze združenj šoferjev in avtomeharikov Slovenije. ,d*odej namreč vozniško opravilo ne bo več zgolj veščina, temveč priznan poklic. S šolskim letom 1975/76 bodo tudi kandidati za poklicne voznike motornih vozil dobili družbeno priznano strokovno šolo.**
„Ali so utemeljene govorice, da šoja ne bo verificirana? “
„Poglejte, doslej je lahko postal poklicni voznik vsak, ki je opravil tečaj za poklicne voznike. Vendar to ni bilo družbeno priznano šolanje za poklic, zato tudi sedanja šola ni mogla izdajati spričeval o priznanem poklicu, marveč samo potrdila o usposobljenosti za poklicno zaposlitev voznika motornih vozil. Kakor hitro pa bo naša šola za avtomehanike oziroma za poklicne voznike začela uresničevati učni program ožjega profila poklicnega voznika, bodo s tem tudi verificirana, saj bo učni proces usklajen z določili zakona o poklicnem izobraževanju. Zato republiški zavod za -šolstvo že pripravlja potrebne učne programe. Skupno z zavodom in z gospodarsko zbornico pa predlagamo, da bi na Ježici pri Ljubljani letošnjo jesen odprli izobraževalni center za kadre v cestnem prometu, v katerem bi se poleg bodočih voznikov motornih vozil in avtomehanikov šolali še avtoelektrikarji, poklicni spremljevalci voznikov ter prometni tehniki in inženirji.“
..Razlogov za ustanovitev šole za poklicne voznike motornih vozil je bilo verjetno več? “
„Ko smo v našem združenju pripravljali predlog za ustanovitev šole, smo želeli najbolj poudariti spoznanje, da potrebuje slovensko gospodarstvo vsako leto od 2500 do 2800 novih poklicnih voznikov. Nekaj več kot dobro tretjino teh potreb zapolnijo tisti, ki so se šoferskih veščin naučili med služenjem vojaškega roka ali pa so opravili dodatno večerno šolanje, s čimer so zadostili zahtevam gospodarsldh organizacij. Doslej pa je največ - od 1600 do 1800 novih poklicnih voznikov — dala vsako leto zveza združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije.
Naša zveza danes v svojih 64 osnovnih organizacijah združuje kar 11.000 poklicnih voznikov motornih vozil. Ves čas svojega dolgoletnega delovanja posveča zveza največ pozornosti delovnim razmeram članstva, predvsem pa skrbi za varnost na naših cestah, za kar lahko uspešno skrbe samo primerno šolani vozniki. Zdaj smo na najboljši poti, da našemu gospodarstvu z leti zagotovimo dovolj poklicnih voznikov. To je bil vseskozi tudi glavni namen naše akcije za ustanovitev šole za poklicne voznike motornih vozil.**
-iv
„Razprava, o kateri je zdaj govora, ni bila prva te vrste v našem sindikalnem organu. Že pred nekaj mesecf smo se srečali z njo in moram reči, da je bil takrat predlog zakona deležen številnih pripomb. Pokazalo se je predvsem, da bo pred dokončnim, „prečiščenim“ besedilom potrebna še poglobljena razprava v delovnih skupnostih, ki naj bi seveda navrgla tudi konkretne spreminjevalne predloge. Pravzaprav seje to tudi zgodilo.
Na našem RO je bila prva ocena, da zakon v primerjavi s položajem predetem ne prinaša ljudem tistega, kar bi se le-ti želeli. V nekaterih ekstremnih mnenjih je celo prevladovala ocena, da pomeni zakon korak nazaj.
Zakon in ljudje
Ta teden je imel RO sindikata delavcev uprave, pravosodja in družbeno političnih dejavnosti Slovenije na dnevnem redu svoje seje razpravo o predlogu zakona o samoupravnih pravicah in obveznostih delavcev ter urejanju razmerij pri delu v upravnih organih v SR Slovenji. O predlogu zakona smo se pogovarjali s predsednikom RO Milutinom Mužičem.
No, od prvega do današnjega predloga so se razmere precej spremenile, tako da je bilo tudi razpoloženje v RO bistveno drugačno kot prvič. Vsaj mnenja, ki bi jih lahko ocenili za ekstremna, niso več prihajala v ospredje.**
..Omenili ste spreminjevalne predloge, ki naj bi jih in - kakor smo razumeli - jih tudi je prinesla najširša javna razprava. Kaj se je zgodilo z njimi? Jih je predlagatelj zakona upošteval? “
„V veliki večini jih je. Vsekakor v interesu zakonskega teksta samega. Če bi poskušal biti objektivni ocenjevalec, bi lahko rekel, da bodo delavci v javnih službah in pravosodju zadovoljni z zakonom, ki se jim zdaj — sodeč po predlogu obeta.**
„Kje in v čem je prišlo do bistvenih sprememb? “
„V skladu s predlogi delegatov na seji’zbora občin in zbora združenega dela ter njihovih odborov je v predlogu zakona razširjen obseg zadev, o katerih samostojno odločajo delavci v upravi in pravosodju. V pristojnost delavcev je preneseno še sprejemanje finančnih načrtov in zaključnih računov sredstev za delo upravnega organa ter sprejemanje programov strokovnega in družbenopolitičnega izobraževanja delavcev. Pravice predstojnika glede odločanja se torej omejujejo le na urejanje zadev, ki so najtesneje povezane z opravljanjem nalog upravnega organa, to je na določanje programa dela, notranjo organizacijo upravnega organa in sistemizacijo delovnih mest in odločanje o posamičnih zadevah na področju kadrovanja.
Pri urejanju zadev, ki so v pristojnosti predstojnika, sodelujejo tudi delavci, saj imajo pravico in dolžnost, da o vseh teh zadevah razpravljajo in dajejo predstojniku mnenja in predloge. V primeru, da predstojnik neutemeljeno odloči mimo teh mnenj in predlogov, lahko delavci o tem obvestijo izvršni svet skupščine družbenopolitične skupnosti, kije dolžan sporno zadevo proučiti in zavzeti stališče.**
„V ospredje vsekakor prihajajo - vsaj v dnevno praktičnem pomenu besede - odnosi med predstojnikom in člani skupnosti. Če bi sodili po kritičnih pripombah na rovaš sedanjega položaja - in nazadnje tudi na osnovi razprav, ki smo jih slišali na zadnjem kongresu slovenskih sindikatov v Celju - bi lahko rekli, da se delavci v upravi in pravosodju čutijo prikrajšani za svoje samoupravne pravice. Seveda zaradi prevelike in včasih celo „izključne“ pravice predstojnika. Kako je zdaj s tem v predlogu novega zakona? “
„Na kratko: - zdaj so zadeve urejene tako, da je točneje razmejeno, kaj sodi v pristojnost predstojnika in kje je pomembna beseda delavcev. Seveda je pisana beseda v zakonu eno, praksa pa drugo. Sam sodim, da bo v konkretnem življenju, torej , v „prilagajanju“ zakona življenjskim razmeram in njegovem „oživlja-nju“, pomembno predvsem to, kakšna bo raven družbenopolitičnega znanja in zavesti delavcev v upravi v pravosodju. Gre namreč za to, da se bo pamaten predstojnik kar največ posvetoval s svojim kolektivom, čeprav bi morda lahko ukrepal tudi sam, od kolektivov pa pričakujemo, da se bodo aktivno in z vso odgovornostjo ukvarjali tudi s svojimi dolžnostmi in ne morda samo s pravicami. Torej, zakon daje realne možnosti tako delavcem kot predstojnikom, da v polni meri uveljavijo svojo vlogo v delu. Konkretni rezultati pa bodo vsekakor odvisni od njih samih ... Ne glede na to, kaj piše v zakonu . ..“
...Cim manj informacij
— VENDAR DOVOLJ
FRANC BRANISEU: - ... Da bi dosegli primerno ravnovesje med interesnimi skupinami, bomo morali poskrbeti, da bo vsak delegat dobil v pravem času prave informacije v pravi obliki. Sam želim prejemati čim manj informacij - vendar dovolj. Koristne so mi samo informacije o zadevah, kjer se pričakuje
moj poseg, pa naj bojo samo glasovanje, ali pa neka druga akcija. Seveda ne bo mogoče sistema informiranja podrediti potrebam vsakega delegata posebej, nekaj pa bo le treba storiti, da ne bomo delegata vse vprek dušili s kupi papirjev, v katerih bi le težko izbrskal tisto, kar je za njega resnično bistveno.
DELAVSKA ENOTNOST: Na ustanovni skupščini je bil sprejet predlog, naj se odločitve v skupščini sprejemajo z večino glasov vseh delegatskih mest, ne le prisotnih.
Ta težnja je gotovo odraz zavesti o odgovornosti dela samoupravne interesne skupnosti. Že na skupščini, ko ste tudi sami podprli tak način odločanja, pa ste opozorili, da to terja veliko disciplino prisotnosti delegatov. Kaj lahko k temu dodate?
FRANC BRANISELJ: Sprejemanje sklepov s tako večino pomeni, da vsak delegat z morebitno odsotnostjo glasuje proti vsem predlogom, ki so na dnevnem redu_seje. Torej bo delegat politično odgovoren, če tako glasovanje ni v skladu z interesi občanov.
DELAVSKA ENOTNOST: Vpliv delegatov izvajalcev usmerjenega izobraževanja, se pravi srednjega, višjega in visokega šolstva, bo spričo malo razvitih posebnih izobraževalnih skupnosti tc čas v Sloveniji očitno želo šibak v Izobraževalni skupnosti SR Slovenije. Kaj menite, da bi bilo treba storiti, da bi se ta vpliv povečal?
FRANC BRANISELJ: Najprej bi rekel, da so izdajalci glede vplivanja na odločitve v splošnem n? boljšem od uporabnikov in študentov. Mimogrede naj omenim, da so tudi mnogi delegati uporabnikov izbrani iz vrst izvajalcev. Vendar je vpliv še najmanj odvisen od števila skupin delegatov.
Odločilna je stopnja obveščenosti, ki zavisi od interesa, strokovnega znanja in od razpoložljivega časa za sprejemanje in dojemanje informacij. Izvajalci so največkrat v stanju bolje utemeljevati svoja stališča. Nekaj podobnega velja tudi za razmerja med izvajalci osnovnega in izvajalci usmerjenega izobraževanja, saj je slednje temeljno delovno področje naše skupnosti.
Da bi dosegli primerno ravnovesje med interesnimi skupinami, bomo morah poskrbeti, da bo vsak delegat dobil v pravem času prave informacije v pravi obliki...
DELAVSKA ENOTNOST: Kako ocenjujete zahtevo delegatov, da imajo delegacije vsaj tri tedne na razpolago gradivo, o katerem naj bi razpravljali in tudi delegati kasneje odločali v Izobraževalni skupnosti SR Slovenije?
FRANC BRANISELJ: Ta zahteva je pri sedanjem sistemu informiranja nujna. Verjamem pa, da bomo našli boljše metode delovanja delegatskega sistema, da bo ostal demokratičen — pa postal bolj prožen.
DELAVSKA ENOTNOST: Delegatska skupščina začenja delo v času, ko se je zelo zaostril odnos med ustvarjanjem dohodka in skupno porabo, kar občuti seveda tudi področje izobraževanja. In vendar ima področje izobraževanja v vseh družbenih dokumentih prednostno mesto. Kakšne možnosti ima po vašem mnenju delegatska skupščina, da to navidezno nasprotje usklaja?
FRANC BRANISELJ: Zaostritve, ki jih je čutiti v razpravah, so tudi posledica neustrezne obveščenosti. V vsaki družbi je vedno več potreb, kot je sredstev in to tudi vzpodbuja nadaljnji razvoj.
Naloga družbe je, da določi optimalna razmerja najprej med porabo in reprodukcijo, nato pa je treba še optimirati strukturo porabe, v celoti in po področjih. Vsalt nosilec družbenih funkcij mora dojeti položaj svoje dejavnosti v celotnem sistemu. Svoje cilje mora uskladiti s cilji drugih in jih ostvariti z razpoložljivimi sredstvi.
Sedanje gospodarske razmere narekujejo predvsem največjo varčnost, nikakor pa ne odstopanja od ciljev, ki smo sijih zastavili.
DELAVSKA ENOTNOST: Delegati so terjali, da se jasneje opredeli zlasti solidarnost na vseh področjih jzobraževanja. Ah lahko to težnjo komentirate?
FRANC BRANISELJ: Zdi se mi neprimerno širiti solidarnost na vsa področja izobraževanja. Solidarnost ima tudi svoje senčne strani. Na
primer, ne vzpodbuja varčnosti, kije praviloma odlika samofinanciranja. S solidarnostjo moramo zagotoviti, da bo vsak otrok v naši republiki imel pribhžno enake možnosti za pridobitev osnovne izobrazbe.
Na področju usmerjenega izobraževanja bo gospodarno, če bodo o njem odločali in ga financirali čim bolj neposredno bodoči uporabniki kadrov, ki naj se izobražujejo za ene ah druge poklice. Uporabniki bodo lahko najbolj kritično presojah študijske programe, določali potrebe po novih šolskih zmogljivostih in njihovo integriranost, primerjali prednost ene ah druge lokacije itd. Ne vidim posebne škode, če bi zmanjkalo sredstev za izšolanje poklicev, za katere med uporabniki ni dovolj z denarjem pokritega povpraševanja.
DELAVSKA ENOTNOST: Zanima nas vaše mnenje kot vodilnega delavca, direktorja Loških tovarn hladilnikov o naslednjem: ali imate praktično predstavo o tem, kako bi lahko delovni ljudje vašega podjetja vplivali na razmere na področju izobraževanja, glede na vaše konkretne kadrovske potrebe? Kako bi lahko delovni ljudje vašega ali kateregakoli drugega kolektiva vplivali in pod kakšnimi pogoji, da bi soodločali tudi recimo o presežkih, ki se zberejo pri SIS, recimo izobraževalni. Skratka, kakšne so praktične možnosti?
FRANC BRANISELJ:	Izobraževanje je
dolgoročna naložba, saj traja desetletje, od ugotovitve potrebe po kadrih do njihovega izšola-nja. Delavci v naši organizaciji lahko dojamejo programe o dopolnilnem izobraževanju ob delu in se zato o teh programih lažje odločajo. Naši delavci pa imajo tudi otroke in jim ni vseeno, kakšne možnosti bodo imeli, da si pridobijo najbolj primerne poklice. Odločanje o tem pa lažje poteka v krajevnih skupnostih.
Delegat krajevne skupnosti Škofja Loka tovariš FRANC BRAN1SLLJ je bil predsednik Izobraževalne skupnosti SR Slovenije že v starem sestavu. Nb ustanovni skupščini delegatsko sestavljene skupščine Izobraževalne skupnosti SR Slovenije, nove. po ustavi oblikovane interesne skupnosti, m3 je bil na predlog Socialistične zveze kot nosilke kandidacijske funkcije, ponovno predlagan in tudi izbran za predsednika skupščine Izobraževalne skupnosti SR Slovenije.
Tovariš Franc Braniselj je bil rojen 1917. leta. Končal je Višjo šolo za organizacijo dela in je-zdaj generalni direktor LTH Škofja Loka. Tovariš Braniselj pa je tudi znan kot dolgoletni družbenopolitični delavec. Opravljal je različne družbenopolitične funkcije tako na področju gospodarstva kot posebej na področju vzgojne in izobraževalne dejavnosti. Med drugim je bil poslanec gospodarskega zbora zvezne skupščine, član ekonomskega sveta SRS pri izvršnem svetu skupščine SR Slovenije, član komisije za ekonomske odnose in ekonomsko politiko pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije, član odbora za družbeni plan in finance gospodarskega zbora zvezne skupščine, član skupščine in upravnega odbora Gospodarske zbornice SR Slovenije ter predstavnik SRS v skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije.
V._____________________________________________^


- Odkar sem delegat, moram predelati skoraj toliko informativnega gradiva kot moj sin, ki hodi v osnovno šolo..|. Antič
«r
Določbe samoupravnih sporazumov o štipendiranju učencev in dijakov ter družbenega dogovora o oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v Socialistični republiki Sloveniji še ne izvajajo povsod najbolj dosledno. In vendar že dalj časa poudarjajo nujnost, da moramo tudi pri štipendiranju, kot sestavini kadrovske politike v združenem delu, v večji meri uveljaviti solidarnost ter enotno politiko nagrajevanja učnega uspeha.
Te dni bodo, kot je mogoče pričakovati, tudi predstavniki temeljnih organizacij združenega dela Tovarne gospodinjske opreme „Gorenje‘‘ Velenje in Rudarsko elektroenergetskega kombinata Velenje podpisali samoupravni sporazum o štipendiranju učencev in dijakov. Poglavitni razlog za to, da sodi Velenje med tiste občine na Slovenskem, kjer še ne velja samoupravni sporazum, je po vsej veijetnosti določilo o združevanju sredstev v višini 0,5 % od bruto osebnih dohodkov, in sicer zaradi vehkih kadrovskih potreb obeh največjih organizacij združenega dela v Šaleški dolini.
PONEKOD DOGOVORJENIH OBVEZNOSTI NE UVELJAVLJAJO
V Dravogradu so že lani podpisali oba dokumenta. Edina organizacija združenega dela v tej koroški občini, ki samoupravnega sporazuma o štipendiranju učencev in dijakov še ni podpisala, pa
je Gradbeno podjetje Dravograd. Ob tem pa ugotavljajo, da nekateri podpisniki samoupravnega sporazuma, kot Tekstilna industrija Otiški vrh pri Dravogradu, Koroški zdravstveni dom — temeljna organizacija združenega dela, Zdravstvo Dravograd in Vetrinarska postaja Dravograd dogovorjenih skupnih stališč ne izvajajo.
Tudi v Dravogradu, kjer so lani iz združenih sredstev podelili 58 štipendij, v glavnem za šolanje na srednjih šolah, vse bolj spoznavajo potrebo, da se poenoti štipendiranje, politika štipendiranja in da se ustvarijo možnosti, da si pridobi višjo izobrazbo kar največ mladih iz delavskih in kmečkih družin. Skupna komisija podpisnikov sporazuma o štipendiranju učencev in dijakov v Dravogradu, ki gospodari z združenimi sredstvi, vse bolj sodeluje s službo poklicnega svetovanja, z vzgojno izobraževalnimi zavodi, krajevnimi skupnostmi in drugimi ter si prizadeva, da bi mlade šolah tudi za tiste poklice, za katere kažejo največ zanimanja, istočasno pa želijo zagotoviti s štipendiranjem iz združenih sredstev kar največjo izenačitev materialnih možnosti za šolanje otrok.
LANI SO V MISLINJSKI DOLINI PODELILI 103 ŠTIPENDIJE IZ ZDRUŽENIH SREDSTEV
V Slovenj Gradcu pa so, še predno je bil podpisan samoupravni sporazum o štipendiranju učencev in dijakov, že razpisali štipendije iz združenih sredstev podpisnikov sporazuma. Letno bodo v Mislinjski dolini združili nad 1 milijon dinarjev. Tega denarja bo, kot menijo, dovolj, da bo prejel družbeno pomoč prav vsak, ki je sposoben za šolanje oziroma študij.
Lani so v Slovenj Gradcu odobrih 103 štipendije iz združenih sredstev, med prejemniki pa je več kot 60 % otrok iz delavskih in kmečkih družin. V Slovenj Gradcu so se dogovorili, da bodo iz združe-nih sredstev pomagali tudi mladim kmečkim fantom in dekletom pri šolanju v kmetijskih šolah, preučujejo pa še možnosti za pomoč vajencem v času, ko obiskujejo šolo.
VENDARLE PRVI NAPREDEK!
Čeprav določb samoupravnih sporazumov o štipendiranju učencev in dijakov ter določbe družbenega dogovora o oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v Socialistični republiki Sloveniji povsod še ne uveljavljajo najbolj dosledno, pa je vendarle že mogoče ugotoviti, da si bo pridobilo višjo izobrazbo precej več otrok iz delavskih in kmečkih družin, kot bi si jo sicer. Pomembno pa je tudi, da se začenjajo uveljavljati enotna merila o štipendijski jrolitiki. Prvi napredek je torej vendarle viden in spodbuden!	■	(EK)
15. marca 1975
RAZVOJ V CEUU DEMANTIRAL PESIMISTE
Še »brezimna« SOZD shodila z zanesljivim korakom
Kjer ^o združevalni interesi razvitiv je prepričevat nje odveč • Zapiranje v regionalne meje bi bil samomor • Odbor potrošnikov bo imel enakopravno besedo v odločanju
« ' - -
Obiskali smo organizacijo združenega dela, ki sodi med največje v Sloveniji, vendar še nima svojega imena. V Celju ji pravijo kar „naš SOZD“. Pravkar zaključeni javni natečaj bo naposled rodil še ime za novi SOZD, ki je uradno nastal s podpisom sporazuma lani decembra. Torej ime na koncu in ne na začetku, kakor bi morda pričakovali. (Pripomba: res je, da marsikje ostanejo pri združevanju v SOZD samo pri imenu ...)
V	Celju so zagovarjali drugačno stališče: Najpomembnejše je, da smo že začeli z delom. Tudi to, da nimamo imena, tega ne more spremeniti. Nova organizacija je pravzaprav stekla precej prej, kot je javno mnenje (in še kaj s .področja javnosti) pričakovalo.11
MOČNE VEZI
Ce že govorimo o pričakovanjih, je ob njih treba tudi povedati, da so največkrat le lepša, bolj „nevtralna“ beseda za prepričevanje, na katerega se bolj na tiho in v zaupnejših krogih zgovarjajo „odločujoči“, ko se bolj proti svoji volji kot z njo znajdejo v SOZD. Povsem logično je torej, da nas je pri razčlenjevanju celjskega primera najprej zanimalo, ali je tudi njihov SOZD nastal pod vplivom prepričevanja, ali je torej »celjski SOZD“, za tak naziv smo se odločili v sili, ker imena pač še nima, nastal po naravni poti ali ne?
V	Celju smo večkrat slišali trditev, da je njihov SOZD morda v Sloveniji edini, ki res s polno pravico zasluži tak naziv. S svojo trditvijo so vsekakor hoteli povedati, da ne gre za nikakršno tvorbo na papiiju, za slikovito obarvano rožo iz papirja, ki je primerna edinole za kičasto napolnjeno izložbeno okno, temveč za dejansko, praktično oživljanje duha in vsebine nove ustave. Rekli bi, Celjani so neskromni in se obešajo na pretirano glasen zvon, vendar... Naj za uvod pustimo ob strani preverjanje resničnosti »soočanja z ustavo11 in se po-bliže seznanimo z nekaterimi bistvenimi in morda manj bistvenimi, a zato zanimivimi in slikovito nazornimi »izvlečki11 iz prakse novega SOZD. Naj torej dejanja vrednotijo teorijo in ne obratno! Tak zorni kot osvetljevanja problemov bo vsekakor dal tudi bolj oprijemljive možnosti za presojo, ali so v Celju res zagrabili stvari »kot je treba11 ali ne.
SISTEMATIČNO
Na sindikatih nam je sekretar Branko Martič precej pomagal s pojasnilom, da so se v Celju že pred časom dogovorili, da ne bodo na vrat na nos leteli v prav nobeno akcijo. Konkretfio: praksa na področju združevalnih gibanj je taka, da najprej delovna skupina pri IS občinske skupščine ali v okviru družbe-
nopolitičnih organizacij registrira pogoje in družbeno utemeljitev za tako ali drugačno povezovanje. Če je taka registracija pozitivna - in v »našem11 primeru, torej pri združevanju celjskih Merxa in Teh-nomerkatorja ter žalskega Hmezada, je bila - pobudo in konkretizacijo možnosti za združevanje prenesejo na iniciativne skupine, ki jih sestavljajo predstavniki »prizadetih11 OZD.
Zanimivo je, da so se Mene, Tehnomerkator in Hmezad izredno hitro sporazumeli za združitev - veliko hitreje, kot je napovedoval družbenopolitični barometer: Kakor nam je povedal generalni direktor Menca Franc Petauer, ni v naglici prav nič presenetljivega, saj so se v vseh treh OZD dobro zavedali, kaj jih vleče skupaj. In če že ni bilo močnih — ali celo premočnih - zaviralnih sil, ki bi vse skupaj zavlekle do druge
»Tehnomerkator11 je prinesel »v zakon' skladišča z najmodernejšo tehnologijo . . .
SKLADIŠČA
Omenili smo skladišča. V zvezi z njimi je zanimiv primer Tehnomerkatoija. Ne samo primer, temveč tudi lep del nazorne razlage, kje je ta trgovska OZD videla združevalni interes.
»Lani smo zgradili, naj rečem tako, supermoderna skladišča pri novi tovorni železniški postaji,11 pravi direktor Tehnomerkatoija inž. Stanko Selšek, »vendar smo se bili ob tem prisiljeni soočiti z realnostjo: modernizacija v dejavnostih, ki so vezane na naša skladišča, denimo železnice in dmge, je zaostala. Beseda Tehnomerka-torja je bila ob vsem tem še najbolj podobna glasu vpijočega v puščavi, zdaj pa - v okviru močne in vplivne SOZD — računamo na bistveno večji vpliv na pospešen tok modernizacij-skih gibanj v vsej regiji.
nju“ in drugič spet „so se združili11. Dejstvo je namreč, da je podpis samoupravnega akta o združitvi v SOZD morda dovolj za suhoparne statistike, vsi »prizadeti11 pa se prav dobro zavedajo, da je treba mesece in mesece trdega dela in usklajevanj med vsemi celicami novega organizma, da bodo lahko v Celju res rekli - po zagotovilih bo to prav gotovo do konca letošnjega leta — da je SOZD začela delati s polno paro.
Nalog je res »nešteto11, vendar vzbuja optimizem način, kako so se jih v SOZD lotili. V centralnem delovnem programu, če ga tako imenujemo, so lepo zvrščene temeljne naloge z jasno imenovanimi odgovornimi »nosilci11 in konkretnimi roki. Vozni red usklajevalnih gibanj je sicer res »napet11, vendar zaenkrat še ni prišlo do resnejših škripanj in tudi v prihodnje —
pri dolgoročnejšem načrtovanji! dela na kmetiji. In prav tega si kmetje, roko na srce, najbolj žele in so si tudi ves čas želeli. Presenečenje, da so se hitro ogreli za SOZD in njene načrte ter cilje, torej v bistvu sploh ni presenečenje.11
ŠE KATERI?
Če smo že pri kmetijski proizvodnji, se pomudimo še pri načrtih za nadaljnjo rast SOZD. V Celju je javna skrivnost, da se bo bržčas znašel v novem SOZD tudi vojvodinski kmetijski KIK Apatin, ki bi s svojo pšenico in nekaterimi vrtninami vsekakor veliko prispeval »naravnemu zaokroževanju11 proizvodnega procesa. Vendar — ne prehitevajmo razvoja! Raje ostanimo pri misli, ki smo jo v pogovorih v SOZD večkrat slišali: »Smo in hočemo ostati odprta organizacija! Pred vrati
polovice letošnjega leta, je bila torej naglica le logična potrditev utemeljenosti in tudi splošno sprejete razumljivosti skupnih interesov.
SREČNA RAZNOVRSTNOST
»Ne smemo prezreti,11 pravi Petauer, »da se vsi trije s svojo dejavnostjo srečno dopolnjujemo in da smo le malokje na isti stezj. Vsekakor sodi med osnovne naloge, ki smo jih imeli pred očmi ob vstopu v SOZD, racionalna izraba proizvodnje. Kmetijstvo na širšem celjskem področju bo laže in predvsem bolj dolgoročno planiralo, kar bo seveda prineslo tudi — zahteva trgovine! — stalno in oe-Ibvitejšo ponudbo.
Med osnovne naloge sodi prav tako tudi neprimerno, boljša racionalnost pri izkoriščanju skladišč, ki jih že imamo. In potem so tu še razvojni programi in kajpak sposobnost, da bomo z druženimi sredstvi lahko uresničili te razvojne programe. Zaenkrat jih vsaka OZD zase ima, vendar bomo letos te programe po temeljiti presoji uskladili in — potem začnemo.11
Pravzaprav je tako, da brez uporabe računalnika, ki uravnava ves tok blaga od začetne proizvodnje naprej, maksimalna izraba tako modernih skladišč, kot jih ima zdaj Tehnomerkator, sploh ni prav možna. Zato smo letos nameravali ustanoviti svoj računalniški center, vendar nam tega ne bo treba, ker ga Hmezad in Merx že imata. S svojimi kadri bomo tako le okrepili — v okviru SOZD že združeni — center. Skladišča bodo počasi lahko polno in prav zaživela ...“
»MOŽGANI11
Kadar govore o skupnem računalniškem centru, seveda ne gre samo za skladišča, saj se bodo njegovi učinki pokazali tudi na drugih področjih. Nič ni čudnega, da smo prav ta center postavili med prve naloge, pravi Petauer. Tako v Celju v skupnem računalniku vidijo prvi in nadvse pomemben preskusni kamen dobre volje pri združevanju.
Kazalo - bi pojasniti, zakaj enkrat govorimo o »združeva-
sodeč po resnosti in zavzetosti nosilcev nalog — do tega ne bo prišlo. Mimogrede: prav v tej sproščeni delovni atmosferi, vseeno ali v Merxu, Tehnomer-katorju ali Hmezadu, lahko vidimo najboljši odgovor na začetno vprašanje, ali je celjska SOZD nastala zaradi prepričevanja ali resnične življenjske nuje in praktičnih izkušenj.
KMETJE - KOOPERANTI
»ZA1
Kako so SOZD sprejeli kmetje - kooperanti?
Povedati je namreč treba, da združuje nova celjska SOZD, ki šteje blizu 8000 članov, več kot 5000 kmetov — kooperantov. Direktor Hmezada inž. Veljko Križnik je prepričljivo zatrdil: »Bojazen, da kmetje le počasi sprejemajo novosti in najprej trikrat premislijo, preden se odločijo za korak naprej, se je kmalu razblinila. Navsezadnje je le treba vedeti, da so se kmetje dobro zavedali, kako jim nova SOZD z jasno vidno proizvodno verigo od proizvodnje do potrošnika lahko daje tisto prepotrebno varnost in poroštvo
ni samo Apatin, temveč številne druge organizacije iz Celja in širše celjske regije.11
Kot kaže, gre predvsem za OZD s področja gostinstva, komunale, prometa in turizma.
NEVARNOSTI REGIJE?
Ali ne preti nevarnost, da bi se SOZD spremenila v trgovsko, gostinsko, kmetijskega in še kakšnega monopolista na svojem področju in se zaprla za regionalne meje?
Petauer:	»O monopolizmu
ne bo in ne sme biti govora, ker bi nas to pripeljalo prav v to, kar si najmanj želimo, namreč da bi ponudba v trgovinah postala manj kvalitetna in kulturna. Bolj kvalitetno in kulturno ponudbo pa smo uvrstili med najpomembnejše cilje novega SOZD.11
Selšek: »Tehnomerkator je usmerjen predvsem v trgovinsko dejavnost na veliko. Poslujemo-praktično po vsej Jugoslaviji in bi bilo regionalno zapiranje za nas podobno samomoru. Brez bojazni pa ob vsem tem govorjenju o regijah nisem. Gre nam-, reč za to, daje v ustavi sicer vse jasno zapisano, v praksi pa se ni
vse natančneje uravnano in preštudirano. Prav lahko se primeri, da se bodo nam podobne SOZD na drugih področjih za-,čele regionalno zapirati in nas bodo s tem — hočeš nočeš — prisilile v samoobrambo. Vsekakor bo treba še marsikaj razplesti skladno v vsej Jugoslaviji in ne samo tu ali tam.11
Križnik: »Proizvodnja Hmezada je usmerjena predvsem v živinorejo, mlekarstvo in sadjarstvo, če seveda ne upoštevam hmelja. Povezovanje s kmetijci denimo v Vojvodini je torej v našem interesu in ne proti njemu, ker gre za komplementarno proizvodnjo in obenem za boljše možnosti v razvoju predelovalne industrije.11
»POTROŠNIKI11
Nekaj »regionalnosti11 pa se novi SOZD le ni mogel otresti. Prav nasprotno! Poudarjajo! Ir sicer takrat, ko gre za odbor potrošnikov pri centralnem delavskem svetu SOZD. Že na prvi pogled je videti, da gre za zanimivo novost, ki bi jo lahko imenovali za pravo oranje ledine. Odbor potrošnikov, katerega člani bodo imeli enakopravne možnosti za razpravo in odločanje o temeljnih in morda manj temeljnih, vendar še vedno izredno pomembnih vprašanjih v notranjem življenju in razvoju SOZD, bo sestavljen tako, da bodo vanj izvolile delegata vse krajevne skupnosti, ki jih »pokriva11 SOZD s svojo dejavnostjo. Zaenkrat ve. iO, daje takih krajevnih skupnosti že več kot 50 in v prihodnje jih bo prav gotovo še več. Prav v iskrenem in vsebinsko temeljitem povezovanju med dejavnostjo SOZD in potrošniki so videli vsi naši sogovorniki — poleg že imenovanih tudi predsednik centralnega delavskega sveta Albin Zupanc — bistveno novost, ki- jo prinaša SOZD v »normalno življenje11 širše celjske regije. Slišali smo zagotovila o tem, kako se bodo vsi zelo potrudili, da bi vnesli v odnose med »strankama11 s te in one strani prodajnega pulta prvine, ki jih doslej pri nas ni bilo. Predvsem bodo potrošniki s svojimi odločitvami pripomogli, da bo SOZD laže dosegla cilje, Id si jih je zastavila na področju kvalitete izbora in kulture postrežbe.
Slednjič tudi ne gre prezreti, da imajo vse tri članice nove SOZD že sedaj v šolah kakih tisoč učencev v gospodarstvu, kar je le eden od zgovornih »kazalcev11 skrbi za nove, kvalitetnejše in bolj mladostno vnete kadre, na katerih bo navsezadnje > kaj kmalu počival nadaljnji razvoj SOZD.
Vsekakor pa bomo že pred tem zvedeli za njegovo ime in bomo imeli tudi že na voljo konkretnejše podatke o uresničevanju osnovnih in začetnih nalog.
IGO TRATNIK
l
SAMOUPRAVNA ORGANIZIRANOST DELAVCEV V KEMIČNI INDUSTRIJI
Poživilna injekcija
Mika Špiljak v Velenju
V petek, 7. marca, je obiskal Velenje predsednik Sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Mika Špiljak. Spremljali so ga Andrej Grahor, sekretar Sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, Jože Marolt, predsednik Zveznega odbora sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije, Janez Barborič, predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, z nekaterimi sodelavci. Po ogledu proizvodnje v več temeljnih organizacijah združenega dela se je Mika Špiljak sešel s političnim aktivom te največje organizacije združenega dela v Šaleški dolini. Uvodoma je predsednik predsedstva konference sindikatov TGO „Gorenje“ Velenje Valter Cimperc gostom predstavil novo samoupravno in sindikalno organiziranost v tovarni, spregovoril o skrbi za delovnega človeka in ob tem poudaril, da so se sindikati v „Gorenju“ vseskozi prizadevali za uveljavitev sistema nagrajevanja po delu. Generalni direktor Združenih industrijskih podjetij „Gorenje“ Velenje Ivan Atelšek pa je spregovoril o procesih sodelovanja in povezovanja, pri čemer je poudaril, da bodo po vključitvi Elektroindustrije „Obod“ Cetinje proizvedli v Združenih industrijskih podjetjih „Gorenje“ Velenje že več kot 80 % vseh v Jugoslaviji izdelanih velikih gospodinjskih aparatov. Povezovanje med „Iskro“ in „Gorenjem“ pa mora v praksi pokazati, kakšne prednosti zagotavlja usklajen nadaljnji razvoj ter skupno nastopanje.
Med pogovori so predstavniki „Gorenja“ opozorili tudi na nekatere težave, s katerimi se srečujejo na jugoslovanskem tržišču, pri čemer so še posebej poudarili, da bi morali dejansko zagotoviti enotnost jugoslovanskega tržišča, zlasti še kar zadeva kreditiranje in davčni sistem. Bolj kot doslej pa bi morala biti spodbujena izvozna prizadevanja delovnih skupnosti
Predsednik Sveta ZSJ Mika Špiljak se je med pogovori s predstavniki političnega aktiva „Gore-nje“ podrobneje zanimal za novo samoupravno organiziranost in za
obliko povezovanja med „Gore-njem“ in „Iskro“, za način zbiranja sredstev za nove investicijske naložbe ter za nekatera vprašanja v zvezi z delitvijo dohodka in osebnih dohodkov.
„Ob ogledu proizvodnje v posameznih tovarnah sem lahko ugotovil, da v proizvodnji, ob tekočem traku ni večjih notranjih rezerv, velike rezerve pa so v povezovanju," je med drugim poudaril Mika Špiljak. „Pomen povezovanja ste v Gorenju doumeli že pred časom. Pomembno je, da nova ustava omogoča oziroma zagotavlja povezovanje ne glede na meje, seveda pa teija, da delavci v temeljni organizaciji združenega dela gospodarijo z dohodkom." Mika Špiljak je med pogovori še poudaril, da je treba, tudi za dosledno uveljavitev socialističnih načel nagrajevanja, za nagrajevanje po delu in rezultatih dela kar najbolj uveljaviti delovne skupine in zbore delavcev.
Po obisku v Tovarni gospodinjske opreme ..Gorenje" Velenje si je predsednik Sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Mika Špiljak skupaj z drugimi gosti ogledal Termoelek-. tramp Šoštanj in mesto Velenje. Zatem pa je predsednika Sveta ZSJ pozdravil v imenu članov sindikata z območja občine Velenje predsednik občinskega sindikalnega sveta Marcel Medved. Nanizal je nekaj podatkov o razvoju občine Velenje ter o dosežkih delovnih ljudi in občanov. Ko je govoril o novi samoupravni in sindikalni organiziranosti, je Marcel Medved med drugim poudaril, da je po uspešno opravljenih občnih zborih oziroma letnih konferencah osnovnih organizacij sindikata na območju občine zdaj 123 osnovnih organizacij sindikata ter 733 sindikalnih skupin. Konstituiranih je tudi 10 občinskih odborov sindikatov.
„Med številnimi nalogami," je dejal predsednik občinskega sindikalnega sveta, „ki jih sindikati rešujemo skupaj z zvezo komunistov, smo namenili posebno pozornost razvijanju in krepitvi samoupravnih socialističnih odnosov v temeljnih
organizacijah združenega dela in v drugih organizacijah združenega dela. V tem pogledu je bilo že precej storjenega, posebej kar zadeva delitev velikih temeljnih organizacij združenega dela, saj smo pred konstituiranjem kar 15 novih temeljnih organizacij združenega dela. hh večjo uveljavitev samoupravljanja pa bo zagotovo vplivala tudi nova sindikalna organiziranost s sindikalnimi' skupinami, posebej še potem, ko bodo le-te v celoti zaživele."
Marcel Medved je še povedal, da so v letne delovne načrte konkretno zapisali, kdo, kdaj in kako mora reševati vse aktualne naloge in probleme, posebej še, kar zadeva razvoj samoupravnih interesnih skupnosti, delovanje organov delavskega nadzora; usposabljanje sindikalnih aktivistov ter delegatov drugih skupnosti, izboljšanje življenjskih in, delovnih razmer delavcev, varstvo na delovnem mestu, ter pri spremljanju rezultatov delitve sredstev za osebne dohodke in vpliv dohodka na produktivnost dela.
(L)
Povsod tam, kjer so občinski sindikati delavni, ni problemov s samoupravnim organiziranjem delavcev oziroma jih rešujejo znatno hitreje kot drugje. Takšna je ugotovitev republiškega odbora sindikata delavcev kemične industrije Slovenije, ko je na zadnji seji obravnaval podatke o samoupravni organiziranosti delavcev v TOZD te panoge. Žal podatki, ki temelje na anketi iz lanske jeseni in na razgovorih posebne delovne skupine RO v nekaterih občinah, za sedaj zajemajo le tretjino TOZD kemične industrije Slovenije (podatke bo RO seveda še sproti dopolnjeval in ažuriral), vendar že dosedanje ugotovitve zahtevajo večjo zavzetost sindikatov tako na republiški ravni kot tudi občinskih odborov in sindikalnih organizacij v TOZD.
V delovnem načrtu republiškega odbora sindikata delavcev kemične industrije za naslednjih nekaj mesecev so v ospredju naslednje naloge: komisija za razvoj samoupravljanja bo na terenu preverjala in ugotavljala razmere ih hkrati spodbujala samoupravno organiziranje v duhu ustave. Pomemben za uspeh celovite akcije za, hitrejše samoupravno reorganiziranje delavcev TOZD kemične industrije pa je vsekakor že sklenjeni dogovor med sindikati in ZK o skupnem in usklajenem delovanju na tem delovnem področju. Posebej pa se bodo lotili razreševanja vprašanj v steklarni Boris Kidrič v Rogaški Slatini in povezovanja slovenskih steklarn.
Problemi so predvsem v tistih delovnih organizacijah, ki so
organizirane kot enovite OZD, pa tam, kjer imajo dislocirane obrate, ki bi lahko bili temeljne organizacije. Ponekod tudi še niso ustrezno organizirane družbenopolitične organizacije niti ni zaživela samoupravna delavska kontrola in druge oblike odločanja delavcev. Tako imajo, na primer, v Pinusu v Račah za predsednika sindikata nočnega čuvaja ... Po usklajevanju stališč „kriči“ primer
Svitovega obrata v Moravčah, ki po mnenju kamniškega sindikata nima pogojev za TOZD, medtem ko v občinskem sindikalnem svetu Domžale zatrjujejo nasprotno. Med podjetji, kjer bo treba temeljito prevrednotiti sedanjo samoupravno organiziranost, so domžalski Termit, Steklarna Boris Kidrič v Rogaški Slatini, pa Iplas iz Kopra in še nekatera druga.
rb
OB ZAKLJUČKU REDAKCIJE
Koristen dogovor
Republiški odbor sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Slovenije je povabil na razgovor predstavnike vseh občinskih odborov tega sindikata, da bi se dogovorili o konkretnih oblikah sodelovanja pri uresničevanju nalog, ki so si jih začrtali v letnih delovnih programih. Dogovor, kakršen je bil oblikovan minuli četrtek, je za učinkovitost sindikalnega dela zelo koristen in udeleženci so izrazili mnenje, da bi tudi v bodoče kazalo organizirati take pogovore zaradi najtesnejše povezanosti in usklajenosti akcij.
Razpravljali so o mnogih vprašanjih: o uveljavljanju delegatskega sistema znotraj sindikata kot v družbi sicer, o uveljavljanju neposrednih .samoupravnih odnosov v kolektivih, o samoupravni delavski kontroli, skratka o vprašanjih, ki zadevajo novo ustavno družbeno organiziranost. Precej časa pa so posvetili tudi nekaterim drugim vprašanjem, kot je vključevanje v priprave za uvajanje celodnevne osnovne šole, združevanje na področju osnovnega šolstva, o dohodkovni in delitveni.
problematiki itd. Razprava o vseh teh vprašanjih pa se je povezovala tudi z novo vlogo občinske organizacije sindikata, saj mora biti prav ta odgovorna za konkretne akcije.
V tem dogovoru torej ni šlo za nobeno novo nalogo sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja. Razprava je le potrdila v programih zapisano prioriteto nalog in opozorila na marsikaj, kar bo treba upoštevati pri uresničevanju nalog. Dogovorili pa so se tudi, naj bi na ravni republike ne bilo nobene pomembnejše problemske razprave, ne da bi poprej do posameznih problemov zavzeli svoja stališča občinski odbori sindikata in bi z njimi lahko nastopali njihovi delegati. Dogovorili so se tudi, da morajo biti občinski odbori sindikata prisotni pri vseh pomembnejših zadevah v občini, sicer bodo težko uresničili ustavno na-' čelo o vlogi in funkciji sindikata.
Izvlečke iz razprave na tem sestanku bodo poslali vsem občinskim odborom, mi pa bomo o posameznih problemih iz te razprave obširneje poročali prihodnjič.
s. g.
08 SEDEMDESETLETNICI KOMUNISTA, REVOLUCIONARJA IN PRVEGA TAJNIKA ZVEZE SINDIKATOV
JOŽE KOPITAR-GREGOR
..Sprašujejo me, kaj bi storil in kako bi živel, če bi se ponovno rodil. Pravim, spet bi našel pot v partijo, kajti brez dela v njej, brez boja za delavsko stvar si sploh ne bi mogel zamisliti življenja."
Dne 10. marca je skromno, kot je pač v njegovi navadi, proslavil svojo sedemdesetletnico.
„Če boš že pisal o meni," mi je dejal včeraj, „potlej piši o naših bojih. Bil sem samo eden mnogih in dal sem, kar sem mogel."
Obujala sva spomine.
Pred sedemdesetimi leti je pri-vekal na svet kot nezakonski otrok v
Še preveč starih odnosov
Nadaljevanje s 1. strani
Kar zadeva akcijo 26.000 stanovanj, so podatki iz nekaterih gorenjskih in ljubljanskih občin še kar spodbudni. Na splošno je gradnja stanovanj v zadnjih dveh letih oživela, še boljši obeti pa so za letošnje leto. Novi stanovanjski bloki rastejo in soseske se širijo, vendar pa zaostaja gradnja spremljajočih objektov. Ni investitoijev, ki bi gradili šole in vrtce, trgovine in drugo. Brez teh objektov je stanovanjska soseska močno osi-, romašena, kar bo seveda povzročilo nove družbene probleme. Treba bo torej poiskati način, kako zagotoviti celovito izgradnjo novih stanovanjskih naselij.
Spodbudni so tudi rezultati
pri gradnji solidarnostnih stanovanj, ki so v občinah pomagali rešiti kopico perečih stanovanjskih problemov. Mnogi socialno ogroženi občani, mlade družine, stari ljudje in drugi so se iz barak ter slabih in tesnih stanovanj že preselili v nova, sodobno opremljena stanovanja v blokih. Toda pokazali so se tudi nekateri problemi.'^a nekatere so nova stanovanja preveliko razkošje, ker so najemnine previsoke. Pogosti so tudi primeri, da pri ljudeh ni razvita stanovanjska kultura, zato z novimi stanovanji ne znajo prav ravnati in jih uničujejo. Na posvetu so zato predlagali, naj bi stvari uredili tako, da bi s sredstvi solidarnostnega sklada kupovali tudi stara stanovanja in jih preurejali.
Zavzeli so se tudi za to, da bi ob kvalitetnih komfortnih stanovanjih gradili tudi nekoliko slabše opremljena ter zato cenejša. Rešitev za mnoge bi bili tudi samski domovi, saj bi v delovnih organizacijah lahko bolj smotrno reševali stanovanjsko stisko.
V občinah so že nekaj časa koordinacijske komisije za usmerjanje in usklajevanje družbene akcije za gradnjo stanovanj za delavce, ki pa v glavnem niso zaživele. Na posvetu v Kranju so opozorili, da bi moralo biti delovanje teh komisij usmerjeno v družbenopolitična vprašanja stanovanjskega gospodarstva, medtem ko naj bi operativne naToge opravljale stanovanjske skupnosti.
-ik
Bukovici pri Vodicah in že to dejstvo je v tedanji družbi, v kateri sta vladala frak in talar, še kako oblikovalo odnos gosposke do mladega Jožeta. Hkrati pa je bil kot sin proletarcev, ki so mu že v zibko dajali vse tisto staro breme hlapčevstva, ponižnosti in manjvrednosti, v očeh gospodov že vnaprej določen za hlapca.
Ob svojem devetem letu je postal pastir. In njegova mama je od dvanajst do štirinajst ur na dan delala v opekarni v Kosezah in vsak dan je do tja in nazaj prehodila štirideset ,kilometrov. Oče, član stranke socialnih demokratov, je umrl že leta 1913, mali Jože pa je iz pastirja postal hlapec in ko je bil star petnajst let, je tudi sam začel delati v opekarni. Takrat se je vpisal v sindikat!
„Drži, da človek ne živi samo od kruha, toda v tistih letih ni bilo kruha niti za najnujnejšo potrebo, delavci pa smo bili na milost iri nemilost prepuščeni volji lastnikov in njihovih pomagačev. Leta 1920 sem prvič stavkal."
V	opekarni je delalo kakih šestdeset ljudi in na sestanku so se vsi navzoči odločili za stavko, ko pa je bilo treba dogovor uresničiti, so stavkali samo trije, med njimi tudi Kopitar.
. „Tako sem začel spoznavati, da delavci ne bomo mogli uveljaviti svojih socialnih pravic, če se ne bomo dobro organizirali, tako dobro, da bi vedeli, kaj-hočemo, in če tega spoznanja ne bomo uveljavili v boju za oblast proletarcev."
Delal je v Tržiču in v Celju, kjer se je prvič spopadel z Orjuno, v Zagrebu in spet v Ljubljani, kjer je leta 1924 postal pismonoša na pošti v Brezovici. Štiri leta kasneje je našel pot v partijo in postal je komunist. Pri njem je bila javka za partijsko pošto iz tujine in domovine. Leta 1932 so ga zaprli.
V	Sremski Mitroviči je bil na ro-biji skoraj tri leta.
„Šele takrat sem dodobra spoznal, kaj moramo delavci storiti, da
bi uresničili svoja razredna hotenja. V ječi sem dozorel kot komunist, doumel sem, da so mezdne in, socialne akcije le priprava za odločilno bitko, v kateri bo šlo za oblast."
Ko se je Jože Kopitar v maju
1935	leta vrnil domov k svojim partijskem tovarišem in ženi Marjanci, je še z večjo vnemo delal za stvar delavskega razreda.
„Takrat, sem res dodobra vedel, kaj moram storiti."
Delal je med gradbenimi delavci, ki so ga izvolili za delavskega zaupnika na listi razrednih sindikatov, postal je sekretar gradbenega sindikata na slovenskem, sodeloval je pri organizaciji stavkovnega gibanja gradbenih' delavcev, ki se je leta
1936	začelo v Ljubljani. V tem sindikatu, ki je bil zametek kasnejše Osvobodilne fronte, je kot aktivist in član partije deloval skoraj do vojne.
Od junija 1941 do aprila 1942 je bil sekretar rajonskega komiteja KPS Ljubljana Vič, zatem pa do junija 1942 sekretar okrožnega ko-
miteja KPS za ljubljansko okolico. Potlej je šel v partizane in bil komisar II. bataljona Krimskega odreda. V začetku leta 1943 ga je CK KPS poslal na politično delo na Kočevsko. Tam so ga rudarji izvolili kot delegata v zbor odposlancev slovenskega naroda in na zboru je postal član slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.
Prav pred tridesetimi leti je postal Jože Kopitar glavni tajnik enotnih slovenskih sindikatov. Kasneje je delal kot načelnik oddelka v ministrstvu za socialno varstvo in delo, junija 1949 so ga imenovali za pomočnik ministra za delo, avgusta 1950 pa je bil izvoljen za podpredsednika republiškega odbora Rdečega kriza Slovenije in kako leto kasneje za sekretarja partije v ljubljanski občini Vič.
,,Poldrugo desetletje živim kot upokojenec, pa tega dejstva pravzaprav doslej nisem občutil. Komunista namreč ni mogoče upokojiti. Sem predsednik častnega razsodišča pri občinskem komiteju zveze komunistov za Bežigradom, delam na občinskem odboru zveze borcev in krajevni skupnosti. Ce bi nehal delati, bi bržčas umrl In še bom delal, dokler me bo partija rabila in dal bom mladim vse kar vem in znam, predvsem pa jim v zadnjih letih skušam povedati, da socialistična družba razen materialnih dobrin potrebuje zelo veliko delavskih moralnih vrlin. V tej bitki za tako imenovani standard smo v zadnjem času pozabljali na stare delavske norme, kot so solidarnost in tovarištvo, skromnost in poštenost. Kaj nam pomaga socializem, če ljudje v njem ne bomo živeli kot pošteni in dobri ljudje."
Tudi za to je Gregor zdaj prav tako prizadeven in dejaven kot tedaj, pred skoraj petdesetimi leti, ko je bil sprejet v partijo.
Človek namreč tudi danes ne živi samo od kruha.
Čeprav je zdaj kruha dovolj -tudi po zaslugi ljudi, kakršen je Jože Kopitar.
JANEZ VOLJČ
IZVRŠNI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV GRAFIČNE IN PAPIRNE INDUSTRIJE O NOČNEM DELU ŽENSK
Noč zamenjati z dnevom !
Akcija sindikatov za postopno ukinitev nočnega dela žensk se je začela že pred leti. Da bi nadaljevali s to akcijo sindikata delavcev industrije in rudarstva, je izvršni odbor republiškega odbora Sindikata delavcev grafične in papirne industrije Slovenije na 6. seji obravnaval kot osrednjo točko dnevnega reda predlog stališč in kriterijev za ugotavljanje pogojev za uvedbo nočnega dela žensk.
Za ponovno uvedbo nočnega dela žensk v letu 197 5 so zaprosile s področja grafične in papirne industrije naslednje delovne organizacije: Tovarna lesovine in lepenke Ceršak, Združene papirnice Vevče, Sladkogorska tovarna, Sladki vrh; Tovarna lesovine in lepenke, Prevalje; Karto-nažna tovarna, Ljubljana in Mladinska knjiga, Ljubljana.
Na podlagi pregleda vlog iz prejšnjih let je izvršni odbor ugotovil, da se je v grafični industriji število prosilcev za uvedbo nočnega dela žensk občutneje zmanjšalo šele po sprejetih priporočilih in sklepih republiške skupščine iz leta 1973. Ta ugotovitev pa ne velja v celoti tudi za papirno industrijo, saj po sprejetju skupščinskih priporočil in sklepov niso zaprosile za ponovno uvedbo nočnega dela žensk samo tri delovne organizacije.
V priporočilih in sklepih skupščine, pri katerih so aktivno sodelovali tudi sindikati, je bila postavljena temeljna zahteva, da organizacije združenega dela ob svojih razvojnih planih izdelajo tudi petletni program o postopnem zmanjševanju obsega nočnega dela žensk. Ce natančno analiziramo priporočila in sklepe skupščine, lahko ugotovimo, da na eni strani zaostrujejo pogoje, pod katerimi se izdajajo soglasja republiškega sekretariata za delo in mnenja sindikatov za uvedbo nočnega dela žensk, po drugi strani pa terjajo take pogoje nočnega dela, da so žene čim manj zdravstveno, družinsko in materialno pri-
krajšane.
Pri analizi dosedanjih stališč in kriterijev oziroma meril za dajanje mnenj pri uvedbi nočnega dela žensk je bilo ugotovljeno, da so se kljub prizadevanju sindikatov pokazale nekatere splošne slab os tj, ki jih je treba kritično obravnavati, te so:
-	delovne organizacije se še vse premalo zavedajo, da je uvedba nočnega dela žensk zadnji ukrep, ki se ga lahko poslužujejo le v primeru višje sile ali če to terjajo posebno resne družbene, ekonomske, socialne in posebne okoliščine. Največkrat se kot razlog za uvedbo nočnega dela žensk omenjajo: narava tehnološkega procesa, bolj racionalna izkoriščenost proizvodnih kapacitet, ozka grla v posameznih obratih, pomanjkanje moških delavcev ali pa kar na kratko ekonomski razlogi;
-	strokovne službe in samoupravni organi v delovnih organizacijah premalo kritično obravnavajo nočno delo žensk ter ne upoštevajo dosledno že sprejetih programov o postopni ukinitvi nočnega dela žensk;
-	.osnovne organizacije sindikata pogosto preveč formalno rešujejo to vprašanje - ter ne upoštevajo dosledno stališč in kriterijev sindikata, ki jih zavezujejo in jim dajejo podlago za samostojno urejanje, če ni dovolj razurmvanja pri strokovnih službah ali samoupravnih organih.
Vsekakor bo treba nadaljevati z akcijo za nadaljnje postopno odpravljanje nočnega dela žensk, kot to sledi iz delovnega programa republiškega odbora in stališč 8. kongresa ZS Slovenije. To pa pomeni, da bo sindikat kritičen in dosleden pri izdajanju mnenj za ponovno uvedbo nočnega dela žensk ter bo vztrajal pri uresničevanju sprejetih programov v delovnih organizacijah, ki napovedujejo skorajšnjo odpravo nočnega dela žensk.	M. DEISINGER
Delegati konferenc osnovnih organizacij sindikata v distribuciji električne energije Slovenije, ki so se pred dnevi zbrali v Kranju na prvi letni skupščini, so opozorili na kritičen finančni položaj svojih TOZD ter na nerešene probleme iz delovnih razmerij zaposlenih in na neustrezno nagrajevanje. Precej pozornosti so posvetili tudi novemu samoupravnemu organiziranju v DES in v elektro gospodarstvu Slovenije.
Zaključni računi za minulo leto so pokazali, da distribucija električne energije v Sloveniji posluje na meji rentabilnosti ali pa že pod njo. Le malo je takih TOZD, ki jim je ostalo kaj denarja za sklade skupne porabe, v nekaterih pa so zabeležili celo izgubo. Na skupščini so opozorili, da utegne sedanja finančna stiska povzročiti
Kritičen položaj v DES
negodovanje in nemir med delavci, ker ni ostalo dovolj denarja za regrese in druge prejemke delavcev po sindikalni listi. Ob tem so menili, da ni bila upravičeno zavrnjena predlagana podražitev električne energije, še zlasti, ker je tudi proizvodnja električne energije v izgubi.
Sedanji ekonomski položaj kaže na to, da bodo morali bolje urediti solidarnost med TOZD v okviru DES, saj lahko zunanji vzroki, na katere delavci nimajo vpliva, povzroče izgubo v posameznih TOZD. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da so bile naprave, s katerimi upravljajo v distribuciji za električno energijo, zgrajene z družbenimi sredstvi in da je njihova dejavnost posebnega družbenega pomena. Finančna stiska pa je znova opozorila na to, da bo potrebno dosledno upoštevati enotne tarife električne energije v Sloveniji, ne pa po svoje dajati popustov kot doslej. Najbolj kričeč primer za to je TOZD Krško, kjer so lani dali velikemu odjemalcu za več kot 2 milijona dinarjev popusta pri plačilu električne energije, po drugi strani pa so ob koncu leta zabeležili za 1,5 milijona dinarjev izgube.
Ko so delegati sindikalnih organizacij govorili o delovnih razmerah zaposlenih, so se zavzeli zlasti za pravičnejše upoštevanje nadurnega dela. Značaj dela v distribuciji električne energije je hamreč tak, da v času okvar zahteva precej neodložljivega dela v nadurah ter na nedelje in praznike. Kot so izračunali, je v DES občasno pri nadurnem delu poprečno kar 1000 ljudi, to je četrtina vseh zaposlenih, ter jim plačilo za nadure štejejo v osnovo za izračun otroškega dodatka, marsikateri delavec izgubi dodatek. Zaradi tega delavci odklanjajo nadurno delo ali pa ga zamenjujejo s prostimi dnevi med tednom. Prvo ni sprejemljivo za delovno organizacijo, drugo pa ne bi smelo biti za delavce. Zaradi tega se v sindikalnih organizacijah zavzemajo za to, da bi za delavce v distribuciji električne energije za nadurno delo veljale enake olajšave kot za rudarje.
Kar zadeva združevanje v DES in v elektro gospodarstvu Slovenije, so delegati na skupščini poudarili, da je še nekaj neurejenih zadev, ki zavirajo hitrejše in učinkovitejše povezovanje. Predvsem so to razrahljani odnosi med delavci v TOZD in v skupnih službah. Zavzeli so se za to, da te odnose čimprej razčistijo in izboljšajo, ker bo sicer med delavci prišlo do nezaupanja v združevanje. Močno oporo vidijo v interesni skupnosti ' elektrogospodarstva, od katere pričakujejo pomembno vlogo pri reševanju problemov tekočega poslovanja in razvoja njihove dejavnosti.
Reorganizacija je izvedena
V	občini Dravograd so že opravili občne zbore oziroma letne konference osnovnih organizacij sindikata, ki jih je v tej koroški občini 28. V vseh osnovnih organizacijah sindikata v Dravogradu so ustanovili tudi sindikalne skupine, poveijenki sindikalnih dkupin pa sestavljajo delegatko oblikovane izvršne odbore osnovnih organizacij sindikata.
V	Dravogradu ugotavljajo, daje bila udeležba na zadnjih delovnih dogovorih osnovnih organizacij sindikata dobra. Na njih so sprejeli nova pravila ter delovne programe. Med razgibanimi razpravami pa so bila v središču pozornosti še posebej vprašanja v zvezi s sodelovanjem in povezovanjem organizacij združenega dela. Razpravljavci so še posebej opozorili na nujnost povezovanja v gradbeništvu in trgovini, govorili pa so še o načrtih za vključitev Industrije kemične obdelave lesa ,4mont“ Dravograd v „Gozdarstvo in lesno industrijo Slovenj Gradec."
Na občnem zboru osnovne organizacije združenega dela Industrijskega gradbenega montažnega podjetja „Monter“ Dravo-
grad so sprejeli pobudo za ureditev rekreacijskega središča za delovne ljudi iz te koroške občine ob morju. Noben dravograjski delovni kolektiv, izjema so le zaposleni v temeljnih organizacijah združenega dela „Gozdarstvo in lesna industrija Slovenj Gradec", namreč nima lastnega počitniškega doma in so torej možnosti za organizirano rekreacijo in oddih minimalne.
USTANOVLJENI
OBČINSKI ODBORI SINDIKATA
V Dravogradu so ustanovili 5 občinskih odborov sindikatov delavcev posameznih dejavnosti. Tako v Dravogradu začenjajo z delom občinski odbor sindikata gradbenih delavcev, sindikata delavcev trgovine, sindikata delavcev lesne industrije in gozdarstva, sindikata delavcev v prometu in zvezah ter občinski odbor sindikata delavcev uprave, pravosodja in družbeno-pohtičnih dejavnosti.
Te dni se bodo sešli delegati občinskih odborov na prvih sejah in konstituirali odbore ter sprejeli delovne programe za letošnje leto.
DEJAVNOST
DRAVOGRAJSKIH
SINDIKATOV
Sekretar občinskega sindikalnega sveta Adi Kralj je povedal, da^ po končanih občnih zborih oziroma letnih konferencah osnovnih organizacij sindikata posvečajo v občini posebno pozornost povezovanju osnovnih organizacij sindikata v krajevne konference socialistične zveze. Pripravljajo tudi analizo o samoupravni organiziranosti in doseženi stopnji samoupravljanja v organizacijah združenega dela. Nove temeljne organizacije združenega dela bi lahko ustanovili po vsej verjetnosti v Gradbenemu podjetju Dravograd, ki se je konstituiralo kot organizacija združnega dela brez temeljnih organizacij združenega dela.
Še v mesecu marcu pa bo dravograjski občinski sindikalni svet pripravil seminar za predsednike osnovnih organizacij sindikata. Ugotavljajo, da je bilo izvoljenih precej novih predsednikov osnovnih organizacij sindikata, ki jih želijo tako kar najbolj usposobiti za uspešno delo.
(EK)
VPRAŠANJE:
V letu 197.4 je bil v vaši delovni organizaciji skladno s sindikalno listo za to leto sprejet sklep, da za 10., 20. oziroma 30-letno delo v delovni organizaciji prejmejo delavci ustrezno nagrado. V letošnjem letu pa je bil ta sklep spremenjen v toliko, da pripada nagrada za 10, 20 ali 30-letno delo delavcem, ki imajo skupaj 10, 20 ali 30 let delovne dobe, torej ne glede na to, ali so bili omenjena leta vseskozi v vaši delovni organizaciji ali ne. Prosim za mnenje, ali je takšen sklep v skladu z sindikalno listo za letošnje leto.
Š. E., Ljubljana
ODGOVOR:
Sindikalna lista za leto 1975 izrecno dopušča možnost, da se pri delovnih jubilejih ali nagradah upošteva vsa delavčeva delovna doba ne glede na to, ali je bil delavec pred zaposlitvijo v konkretni delovni organizaciji združenega dela za-
poslen v eni ali več drugih delovnih skupnostih. Kolikor nam je znano, v praksi izplačujejo večinoma takšne nagrade za določeno število let dela v delovni organizaciji, kjer delavec doseže ta delovni jubilej, vendar letošnja sindikalna lista omogoča širše možnosti za določanje delovne dobe prav z določilom, ki pravi, da udeleženci v združenem delu določijo v svojem splošnem aktu, katera delovna doba se upošteva pri določanju delovnega jubileja.
M. LIPUŽIČ
pravna posvetovalnica kupon
Dobro
opravljena naloga
V brežiški občini je 63 osnovnih organizacij sindikata, ki so v večini do roka izvedle letne občne zbore, na njih pa izvolile tudi nova vodstva; v njih bo poslej 75 % novih ljudi, kar seveda narekuje skrb za njihovo izobraževanje. V dogovoru z domačo delavsko univerzo bodo že ta mesec pričeli z organiziranim izobraževanjem sindikalnih vodstev. Na vseh občnih zborih, ki so bili zvečine dobro pripravljeni, so sprejeli tudi pravila ter delovne in finančne programe. Tudi udeležba je bila zelo dobra, saj je bila v poprečju 85-odstotna.
Člani sindikata so tokrat izredno zavzeto razpravljali o vseh problemih delovnih organizacij; kritično so spregovorili o konstituiranju delovnih organizacij, posebej pa poudarili, da bodo prav sindikati morali storiti še več za vsebinske spremembe. Podobno velja za delo delegacij občinskih zborov in samoupravnih interesnih skupnosti, saj zlasti konference delegatov pogosto niso sklepčne. Ob tem so člani sindikata posebej poudarili pomen sindikalnih skupin, saj bi v njih laže razpravljali in usklajevali stališča. Zbori delovnih ljudi, ki se uveljavljajo, so pogosto slabo pripravljeni. Razprava je osvetlila tudi kadrovsko
politiko, ki je bila doslej vse preveč v rokah vodilnih, ker delavci niso poznali svojih pravic. Posebno pozornost so delavci namenili stabilizacijskim ukrepom: povedali so, kaj bi bilo mogoče storiti za varčevanje. vse od prihodov in odhodov z dela, za red na delovnem mestu, v pripravi dela, pri bolniških izostankih in drugje. V TRZ Bregana so se na primer odločili, da bodo zaradi številnih sestankov med delovnim časom delali dve prosti soboti, zamujeni čas pa bodo ob sobotah na- > domestili tudi v Tovarni pohištva Brežice. Spregovorili so tudi o drugih številnih akcijah v minulem obdobju, ko je sindikat aktivno sodeloval pri volitvah, solidarnostnih akcijah za Kozjansko, pri krvodajal skih akcijah in drugje.
Sindikalni občni zbori so bili v brežiški občini prvi delovni sestanki vsega članstva po kongresu, njihova delovna usmeritev pa kaže odločno voljo uresničiti kongresne sklepe. V brežiških sindikatih so zato, prepričani, da bo ob večjem poznavanju pravic dosežen napredek, da pa bo obenem potrebno pomagati povsod tam in takrat, ko bodo v osnovnih organizacijah naleteli na težave in odpore.
VLADO PODGORŠEK
Več pozornosti vsebini dela
Predsedniki in sekretarji občinskih konferenc mladih delavcev so minuli petek v Ljubljani ocenili delovanje konferenc in aktivov mladih delavcev po 9. kongresu slovenske mladine, predvsem pa pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri organiziranosti in aktivnosti delavske mladine.
Čeprav smo lahko z delovanjem konferenc in aktivov mladih delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela na splošno zadovoljni, pa vendarle velja povedati, da v aktivih mladih delavcev ne posvečajo dovolj skrbi vsebinskim vprašanjem. Pri tem mislimo zlasti na nujno potrebno sodelovanje mladih delavcev pri konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela, v integracijskih procesih in drugod. Res je sicer, da so mladi seznanjeni z najbolj pomembnimi dogajanji v svojih delovnih organizacijah, da se že čuti njihov vpliv pri domala vseh samoupravnih odločitvah, toda še-vedno ni dovolj razvita načrtna akcija. Čuti se premajhna povezanost mladih s sindikati znotraj TOZD, še vedno je precej primerov, ko delajo aktivi mladih delavcev zase, sindi-
kalne organizacije pa spet po svoje.
Na posvetu so ugotovih, da smo v Sloveniji po 9. kongresu ZSMS dosegli primerno zastopanost mladih v organih upravljanja in v vodstvih osnovnih organizacij sindikata. Toda to še ne pomeni, da je njihov vpliv, čeprav je že velik, tak, kot mladi pričakujejo in kot bi moral biti. Še posebej pa velja opozoriti, da v nekaterih vodstvih osnovnih sindikalnih organizacij še niso dojeli bistva aktivov mladih delavcev in pomena te oblike akcijskega povezovanja delavske mladine z osnovnimi organizacijami sindikata in z drugimi dejavniki v združenem delu. Med slabosti v pokongresnem delovanju mladih delavcev lahko štejemo tudi to, da mnogi aktivi še vedno nimajo opredeljenih stališč do samoupravne organiziranosti v združenem delu, do vloge in mesta delavske kontrole, do varčevanja, varstva pri delu, družbenega standarda in do nekaterih drugih pomembnih vprašanj. Prav tako v mnogih delovnih organizacijah posvečajo premalo pozornosti družbenopolitičnemu izobraževanju, zlasti pa izobraževanju ob delu.	_iv
NA LINIJI 323-554
VELENJE
'V drugi največji organizaciji združenega dela v občini Velenje, v Rudarsko elektroenergetskem kombinatu Velenje, so že opravili reorganizacijo sindikatov. V treh temeljnih organizacijah združenega dela — Rudniku lignita Velenje, Termoelektrarni Šoštanj in Elektro-strojnih . obratih Velenjč — so ustanovili več osnovnih organizacij sindikata, te pa so oblikovale konference osnovnih organizacij sindikata. Zdaj deluje v Rudarsko elektroenergetskem kombinatu Velenje 38 osnovnih organizacij sindikata, znotraj le-teh pa 200 sindikalnih skupin.
Te dni so se konstituirali izvršni odbori osnovnih organizacij sindikata in konferenc osnovnih organizacij sindikata, v kratkem pa se bo konstituirala tudi koordinacijska konferenca osnovnih organizacij sindikata REK Velenje. To koordinacijsko konferenco bosta sestavljala po dva delegata iz vsake osnovne organizacije
sindikata.	„
(vš)
LJUBLJANA
Minulo sredo je bila seja Republiškega odbora sindi-
kata delavcev kulture Slovenije.
Med drugim so člani odbora obravnavali raziskavo o družbenih dejavnostih po sprejetju ustave, ki jo je opravil Raziskovalni .center za samoupravljanje RS ZSS. Namen raziskave je bil ugotoviti stališča delavcev, zaposlenih v družbenih dejavnostih, do nekaterih temeljnih vprašanj samoupravljanja.
Raziskovalci so mn enja zbirali pol leta po sprejetju nove ustave. To je kratko obdobje za ocenjevanje premikov v družbeni praksi. Razlike med normativnim in stvarnim so še precejšnje, zato anketirani morda niti še niso občutih sprememb, zapisanih v novi ustavi in v samoupravnih aktih. Rezultati raziskave pa pokažejo, da samoupravljanje v negospodarstvu še ni dosledno uveljavljeno. To zlasti potrjuje visok odstotek tistih delavcev, ki niso izrazili svojega mnenja o tem, ali je nova ustava zagotovila delavcem več samoupravnih pristojnosti. Vzrokov za nedodedno uveljavljanje samoupravnih odnosov je več. Med drugimi so delavci sami postavili na prvo mesto lastno nezainteresiranost.
RITONJA

15. marca 1975 stran
Največ v zadnjih petintridesetih letih
Tisti, ki se v Združenih državah spominjajo črnega petka in velik? svetovne krize, se tresejo pred
stisko, za katero menijo, da spet prihaja
„Uicle Sam needs yoz“ („Stričeb £am vas potrebuje") - s tem geslom je ameriška vojska že desetletja brez velikega uspeha vabila mladino v svoje vrste. Danes pa se je slika spremenila: že nekaj mesecev stoje pred nabornimi uradi dolge -vrste mladincev. Čfe je še pred letom dni vladalo pr^vo pomanjkanje ljudi, potem si lahko danes armada, letalstvo in mornarica po mili volji izbirajo najboljše.
In ne samo armada, tudi zvezna vlada mora pomagati. „We wants jobs now“ („Posel potrebujemo zdaj") — je zahtevalo nekaj deset tisoč delavcev avtomobilske industrije, ki so konec februarja letos prihajali z vseh strani dežele na protestno zborovanje v Washington. Malo je verjeti, da se jim bo želja kaj kmalu izpolnila. Industrijska proizvodnja se je od septembra lani zmanjšala že za 9,5 odstotka, samo januarja za 3,6 odstotka. To se od 1937. leta še ni zgodilo.
Če bo šlo tako, kot predlaga nevv-yorški senator Javits, potem bo država še letos odprla milijon delovnih jnest, kar pa bo zahtevalo 7,6 milijarde dolarjev. Vse to spominja na veliko depresijo tridesetih let, ko je Rooseveltova vlada postala rešitev za 8,5 milijona brezposelnih delavcev.
Ali so na obzorju podobni časi? Ameriško ministrstvo za delo je v začetku marca moralo objaviti nov žalostni povojni rekord: 7,5 milijona Američanov, to pa je 8,2 % zaposlenih, je bilo januarja brez dela. To je največ v zadnjih petintridesetih letih.
Samo v zadnjih petih mesecih je več kot 2,5 milijona delojemalcev zgubilo zaposlitev. Kako zaskrbljujoče so razmere, pa še ,bolj kot absolutne številke o brezposelnih kažejo posamične statistike, ki predvsem osvetljujejo naravnost obupen položaj nekaterih posebno hudo prizadetih socialnih skupin: januarja je bila na primer brez dela 11 odstotkov vseh tovarniških delavcev; 8,1 odstotka vseh žensk je brez . uspeha iskalo zaposlitev; 13,4 odstotka črncev je tavalo brez dela po cestah; 20,8 odstotka vseh mladincev med 16 in 19 letom je prav tako brez slehernega upa iskalo zaposlitev. Od črnih teenagerjev (mladincev) pa jih je bilo kar 38 od 100 brez zaposlitve. Potemtakem ni čudno, če je postala vojaščina za mladino spet privlačna, saj zagotavlja bivališče, hrano, obleko pa še dober zaslužek.
Za globalnimi statističnimi številkami o brezposelnih se pogosto skrivajo prave socialne katastrofe. Kjer se znajdejo skupaj recesija, dražja nafta, napačno industrijsko planiranje pa še nenadno nezanimanje
kupcev, se brezposelnost kopiči: 24 odstotkov vseh delavcev v avtomobilski industriji (ali več kot 250 tisoč delavcev in nameščencev v tej branži) že nekaj mesecev hodi po socialno podporo. V gradbeništvu se je brezposelnost povzpela na 19,8 odstotka in tudi v tekstilni industriji več kot 19 odstotkov delavcev ne ve, kaj početi. V mestu Newark, ki ima zelo veliko črnskega prebivalstva, je odstotek brezposelnih presegel 20 odstotkov.
Vendar, kot da bi 7,5 milijona brezposelnih - to je približno toliko, kot šteje velemesto Los Angeles ~ še ne bilo dovolj! Ameri-,ška sindikalna centrala AFL - CIO namreč trdi, da so uradne številke precej daleč od resničnosti. Sindikati pravijo, da v uradnih cenitvah manjka vsaj milijon ljudi, ki zavoljo krize sploh ne iščejo več dela. Razen tega v uradnih statistikah ni zajetih štiri milijone delavcev, ki so samo delno zaposleni ali pa proti svoji volji delajo tako imenovani skrajšani delovni čas. Na 7,5 milijona-, trdijo torej sindikati, ampak 11 do 12 milijonov je v Ameriki brezposelnih in samo delno zaposlenih. Sindikalni ekonomisti razen tega menijo, da so netočne tudi vladne napovedi o prihodnjem razvoju. Brezposelnost ne bo dosegla svojega vrha pri 8,5, ampak pri več kot 10 odstotkih. Šele potem bo prišlo do tako zaželenega preobrata.
Za tiste, ki danes že stoje pred razbitinami svoje socialne eksistence, je pravda o višini odstotkov brez pomena. Ljudje, ki se spominjajo velike svetovne depresije, se tresejo pred revščino, za katero menijo, da spet prihaja v deželo. Posebno tiste skupine, ki so bile včasih precej obvarovane pred konjunkturnirhi padci, to je vodilne uradnike, akademike, inženirje, zadene izguba delovnega mesta povsem nepripravljene. Zvečine imajo zelo majhne denarne rezerve in veliko večje obveznosti. Potem pridejo k vsemu temu zlu še slabe izkušnje z birokracijo. Delavske borze so komajda še kos vsak dan daljšim vrstam, ki se zbirajo pred njihovimi pulti. Samo v zadnjem tednu januarja je bilo vloženih 750 tisoč prošenj za podporo, največ odkar so leta 1938 uvedli pomoč za brezposelne. Pomanjkanje ustreznega osebja in zapletena papirna vojna, vse to je na obeh straneh pulta že pripeljalo do nepotrpežlji-vosti in nenadzorovanih čustvenih izbruhov. Samo sem in tja se prikaže iskra uporništva, vendar, koliko časa bo ostalo naraščajoče nezadovoljstvo nemo?
Preveč bi poenostavljan, če bi današnji položaj primerjali z veliko depresijo pred ^štiridesetimi leti.
VELIKA BRITANIJA: SINDIKATI PREKRŠILI »SOCIALNO POGODBO«
Vlada poziva k zmernejšim zahtevam
Niti nadzor nad cenami niti socialna pogodba (dogovor s sindikati) nista mogla preprečiti, da se v Veliki Britaniji ne bi čedalje bolj strmo dvigala spirala cen in zaslužkov. Po uradni statistiki so se v zadnjem letu dvignile cene v trgovini na veliko za 28 %, medtem ko so cene v trgovini na drovno narasle za 19,9 %. Samo v letošnjem januarju so maloprodajne cene narasle za 2,6 % Zaslužki so se hkrati zvišali za 28 do 29 %, pri tem pa velike sindikalne organizacije na novih pogajanjih z delodajalci zahtevajo še večje poviške.
Vse, kar vlada lahko stori v tem položaju, so pozivi sindikatom, naj' bodo zmernejši pri svojih zahtevah za nadaljnja zvišanja delavskih zaslužkov ter da naj se drže določil socialne pogodbe - toliko bolj, ker laburistična vlada v že tako neučinkovitem boju proti inflaciji dejansko nima drugih možnosti.	i
Celo minister za delo Michael Food, ki sicer po navadi soglaša s stališči sindikatov, se ondan ni mogel odreči kritiki, češ da pred nedavnim dosežena tarifna pogodba za radniške delavce krši temeljno usmeritev politike zaslužkov, za katero so se sindikati dogovorili z vlado v socialni pogodbi. Rudarji naj bi namreč od 1. marca dalje na dosedanje plače prejemali dodatke v višini 28 do 35 %. To pa je prevelik dohodek celo za najbolj izpostavljene jamske kopače, ki tvorijo komaj dve tretjini članstva rudarskih sindikatov. Po mnenju najrazsodnejših sindikalnih vodij je posebno obravnavanje nekaterih skupin delavcev sicer možno, kot so to dosegli za bolniške sestre in poštne nameščence, vendar pa tako visoko zvišanje mezd ni upravičeno za vse rudniške delavce in nameščence. Nekateri 'drugi pomembnejši sindikati, kot denimo delavcev v elektrogospodarstvu, železničarjev ali strojevodij, zahtevajo zdaj enako prednostno obrav-
Kakor so osebne izkušnje z brezposelnostjo hude, se je na področju socialne zakonodaje in denarne podpore vsaj nekaj spremenilo na boljše. Nasploh imajo delavci, ki so v zadnjih petih četrtletjih delali vsaj dvajset tednov, pravico, da najdalj 26 tednov _ dobivajo podporo za brezposelne. Ta podpora pa je različna: na Aljaski je najmanjša in znaša v poprečju 27 odstotkov prejšnjega čistega dohodka, najvišja pa je v državi Connecticut, kjer pride na 64 odstotkov prejšnjega čistega dohoka.
Že ob recesiji, ki je zadela Združene države 1969/70 leta se je pokazalo, da pomoč, ki jo dajejo posamezne ameriške države" za brezposelne, ni zadovoljiva. Zaradi tega je vlada v Washingtonu dala iz svojih sredstev dodaten denar. Podpora brezposelnim je zdaj podaljšana za trinajst tednov, to se pravi, da lahko traja najdalj 39 tednov. Vendar pa so bili tudi ti ukrepi nezadostni. Zaradi tega je malo pred koncem minulega leta kongres odobril še tri milijarde dolarjev dodatne pomoči.
Poleg možnosti, da dobe podporo, so brezposelni deležni — seveda, če jim to priznajo - še kake druge socialne podpore ali pa pomoči za nakup državnih živilskih
kart. V VVashingtonu cenijo, da bodo zveza in države dale letos kakih 18 milijard dolarjev za pomoč brezposelnim.
Tudi glede na merila, kdo je do podpore upravičen in kdo ne, je sistem, ki ga uporabljajo, skrajno zapleten. Tistim, ki podporo dobe, je res omogočeno, da se z njo otresejo najhujše stiske. Pogosto več ko za polovico zmanjšan dohodek pa kljub temu pomeni za večino brezposelnih pravcato finančno katastrofo. Kdor ne more dobiti še kake druge pomoči, se zavoljo hipotek, ki jih ima, denarnih obrokov, ki jih mora odplačevati pomoči in dolgov v banki znajde v položaju, za katerega ne ve, kako bi mu bil kos.
Vlada v. Washingtonu je pripravila približno 2,5 milijarde dolarjev, da bi preskrbeli okroglo 250 tisoč delovnih mest. Precejšnje so možnosti, da bi sprejeli Javitsov predlog o milijonu novih delovnih mest. Te možnosti so odlične že zaradi tega, ker so napovedi, ki jih je vseboval letošnji vladni proračun, namreč, da je treba v prihodnjih treh letih pričakovati poprečno 8-odstotno brezposelnost, naravnost šokirale kongres.
(db)

. AvA-oCO-irvc*.
Pred delavsko borzo: „Seveda vem, da postajajo bogati vedno bogatejši in revni vedno revnejši. Ampak mislil sem, da se bom znašel med bogatimi".
navanje, kot so ga bili deležni rudarji.
Značilno je, da so v svojih zahtevah najglasnejši sindikati javnih gospodarskih sektorjev, medtem ko je položaj sindikatov pred tarifnimi pogajanji v zasebnem sektorju precej šibkejši glede na to, da v tem sektoiju izrazito narašča število nezaposlenih in da zasebni delodajalci vse bolj uvajajo skrajšan delavnik.
Kot navajajo britanski viri, je izid novih tarifnih pogajanj v premogovništvu pripomogeik napovedanemu 30-odstotnemu zvišanju cen premoga. Medtem ko se bodo gospodinjstvom cene premoga od aprila dalje zvišale za 12 % in z oktobrom za nadaljnjih 10 %, se mora industrija sprijazniti s takojšnjo podražitvijo premoga za tretjino sedanje cene. Posebno prizadete so elektrarne in jeklarska industrija. Električna energija se bo predvidoma podražila za 30 %, zvišale pa naj bi se vnovič tudi cene jeklarskih proizvodov, ki so že v začetku tega leta narasle poprečno za 20 %. Komisija za cene se ne bo mogla dlje upirati tem predlogom, ker gre za panoge podržavljenih industrij, ki lahko le z višjimi cenami preprečijo potrebe po državnih dotacijah.
Čeprav plače zdaj rastejo hitreje kot cene, laburistična vlada, kot kaže, ni pripravljena odpovedati socialne pogodbe in namesto nje uveljaviti strožji režim nadzora nad rastjo zaslužkov. Poznavalci razmer pa sodijo, da se bodo laburisti kot prej konservativci morali zateči k tržnemu režimu zakonskega urejanja zaslužkov - toliko bolj, ker jih bo k temu primorala venomer naraščajoča inflacija, ki jo v znatni meri pospešuje tudi pretirana rast osebnih dohodkov. K spremembi stališč bodo sedanjo britansko vlado ne nazadnje prisilili tudi nezaposleni, katerih število je letos februarja naraslo na 791.000 oziroma pa 3,4 % aktivnega prebivalstva.
N. Z.
PRED
XIV. KONGRESOM KP ITALIJE
Bržčas bi v Evropi med razvitimi deželami težko našli bolj zapletene razmere, kot so dandanašnji v Italiji. Država, ki sodi v krog razvitih, ima ne glede na to opravka s številnimi ostrimi protislovji ekonomskega, razvojnega in družbenega značaja. Kljub
2.000	dolarjem dohodka na prebivalca se Italija dandanes sooča s tako težkimi strukturalnimi problemi, da velja za najbolj kritičen „model“ države, ki so jo prizadele najrazličnejše nejevolje sodobnega kapitalizma. Kar 26,2-odstotna inflacija, stopnja nezaposlenosti v višini 5,2 % (1,2 milijona nezaposlenih),
6.000	milijard dolarjev zunanjetrgovinskega primanjkljaja,
8.000	milijard dolarjev dolga v. tujini - vse to so podatki, ki dovolj zgovorno ponazarjajo težavni položaj te sosede.
V kontekst teh problemov je torej treba postaviti tudi politično sceno Italija (7 strank -40 struj!), ki je zavoljo svoje neučinkovitosti pri poskusih reševanja temeljnih družbenih in gospodarskih problemov postavila vprašaj sama nad sabo. Zato niso prav nič presenetljivega poskusi desničarskih udarov in podobnih pobud, ki so živo prisotne v italijanski stvarnosti v obhki skrajno desnih ah skrajno levih terorizmov.
Preokupacije KPI so v času njenega XIV. kongresa usmerjene tako na ekonomsko stabilizacijo doma kot v mednarodno sfero, posebej v Evropo. Glede na dejstvo, da gre za partijo, ki je poleg francoske najmočnejša v Zahodni Evropi in da poleg tega stoji ob njej izredno močno in politično trezno sindikalno gibanje, njena vloga in družbeni vpliv nista pomembna samo za italijanski delavski razred, temveč za celotno delavsko gibanje in za proces uveljavljanja socializma v svetu.
Kako KPI gleda na razrešitev številnih problemov v Italiji in v svetu?
KPI v sedanjem trenutku predvsem ugotavlja, da kriza v sodobnem kapitalizmu ni prišla
sama po sebi. Porodila se je iz ozkosti in nesprejemljivosti razmerij v samem kapitalističnem sistemu, kar postavlja pod vprašaj celoten „model" razvoja tega sveta. V tej luči gleda KPI tudi na dogajanja v Italiji in se zavzema za to, da se vse demokratične sile sporazumejo za novo ekonomsko in razvojno politiko, pri čemer KPI realistično ugotavlja, da bodo za to potrebne določene žrtve. Toda koncep reševanja, ki ga ponuja krščansko demokratska stranka (kapital), ne more in ne sme biti sprejemljiv za delavski razred, kajti vsi dosedanji restriktivni ukrepi vlade pa tudi predlogi krščanskih demokratov za ozdravitev gospodarstva so izhajali iz predpostavke, da bo delavski razred nosil celotno breme krize.
Kljub določenim pozitivnim težnjam v svetu pa KPI opozarja, da bi v sedanji krizi, če bi jo prepustili intertnosti, postali tisti, ki so že tako bogati, še močnejši, kar bi negativno vplivalo na splošne mednarodne razmere in s tem tudi na razvoj mednarodnega delavskega gibanja. Zato KPI posveča veliko pozornost procesom v Zahodni Evropi, njenemu gospodarskemu in političnem položaju, zlasti njeni emancipaciji v odnosih z ZDA.
Za komunistično delavsko gibanje bo XIV,- kongres KPI pomemben dogodek, od katerega pa zavoljo trenutnih razmer v svetu ne smemo pričakovati spektakularnih rezultatov. Kongres je treba razumeti v duhu ugotovitve, ki jo poudarja KPI sama v predkongresnih razpravah; da so svetovne razmere zelo globoko prizadele vse nepkapita-hstične iluzije in postavile socializem kot zgodovinsko nujnost, saj prav ekonomski položaj nujno zahteva demokratično načrtovanje gospodarstva v kapitalističnih deželah, in to v usmeritvi, ki seveda še ni socialistična, vendar pa je toliko spremenjena, da prerašča tradicionalno kapitalistično logiko in ki teži k socializmu.
A. Š.
RAZGOVORI PREDSTAVNIKOV SEKRETARIATA SVEŽE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE IN AVSTRIJSKE ZVEZE SINDIKATOV
V znamenju dobrih sosedskih odnosov
V zadnjih desetih letih se je uveljavila praksa, da se enkrat letno — izmenoma v Jugoslaviji in Avstriji - sestanejo predstavniki sekretariata avstrijske zveze sindikatov in ZSJ. Letos je bil tak sestanek 25. februarja na Dunaju. Udeleženci pogovora so si izmenjali informacije o nalogah, s katerimi se srečujeta v sedanjem obdobju obe sindikalni organizaciji, pogovor pa je bil posvečen tudi mednarodnim sindikalnim problemom, predvsem evropskemu sindikalnemu sodelovanju in pobudi, da bi prišlo do svetovne sindikalne konference o razvoju.
Osrednja tema tokratnega razgovora pa so bili bilateralni odnosi v zvezi z zaposlovanjem jugoslovanskih delavcev v Avstriji. Da bi okrepili dejavnost obeh sindikatov na tem področju in se poglobili v sodelovanje avstrijskih in jugoslovanskih sindikatov, so se predstavniki obeh organizacij dogovorili o ustanovitvi skupne komisije, ki bo spremljala problematiko jugoslovanskih delavcev v Av-
striji ter predlagala ukrepe za rešitev. V ta namen naj bi en predstavnik jugoslovanskih sindikatov tri mesece letno delal pri avstrijskih sindikatih, zveza sindikatov Jugoslavije pa naj bi sodelovala na tečajih, namenjenih jugoslovanskim delavcem — aktivistom OEGB. V prihodnje naj bi se obe sindikalni organizaciji veliko bolj angažirali tudi pri obveščanju naših delavcev in pri organiziranem izkoriščanju prostega časa jugoslovanskih delavcev.
V skupnem komunikeju, ki je bil te dni objavljen, je poudarjena potreba in pripravljenost organizacij, naj bi pereča vprašanja reševali v skupnem dogovom vseh zainteresiranih ter v duhu medsebojnega spoštovanja ter dobrih sosedskih odnosov.
Tako kot prejšnja leta se je tudi tokratni sestanek dotaknil razmer na Koroškem. Komunike s tem v zvezi poudarja, da se morajo sindikati aktivno zavzemati za hitrejše uresničevanje določil državne pogodbe iz leta 1955, ki zadevajo pravice narodnostnih manjšin v Avstriji. Komunike tudi obsoja dogodke, kakršna je bila ustaška provokacija 21. februarja letos v Celovcu, saj ne prispevajo k ničemur drugemu kot k poslabšanju medsebojnih odnosov. .
L. C.
Kako ugotavljati in obračunavati dohodek
Resolucije družbenopolitičnih organizacij o tem, kako urejati ekonomske odnose, da bi naše gospodarstvo končno zlezlo na zeleno vejo, že nekaj let krasimo z besedami o zakonu ponudbe in povpraševanja, ekonomskih cenah, nevmeša-vanju države v poslovne odločitve, toda gospodarsko življenje kar naprej teče po starih kolesnicah. Še vedno so gospodarske odločitve organizacij združenega dela bolj odvisne od takšne ali drugačne poteze tega ali onega človeka ali organa zvezne uprave kot pa od lastnih materialnih možnosti in proizvodnih zamisli.
Pravijo pa, da bo kmalu drugače. V skladu z novo ustavo naj bi do konca junija sprejeli štiri pomembne zakone, ki naj bi predstavljali čvrsto osnovo za samoupravno načrtovanje razvoja TOZD in drugih organizacij združenega dela. A kar je še pomembnejše: s pomočjo teh zakonov, ki naj bi začeli veljati prihodnje leto, naj bi se poslovili od administrativnih posegov državnih 'organov v tokove razširjene in družbene reprodukcije, ki navadno povzročijo več škode kot koristi. In za katere zakone gre? Gre za zakon o določanju in obračunavanju skupnega dohodka in dohodka v TOZD, zakon o revalorizaciji osnovnih sredstev TOZD, zakon o knjigovodstvu in zakon o SDK.
Med zakonskimi predpisi za področje združenega dela je vsekakor zelo pomemben zakon o ugotavljanju skupnega dohodka in dohodka TOZD. Osnovna misel novega zakona naj bi bila, da se dohodek obračunava po plačani realizaciji, ne pa po fakturiranem blagu. Samo tako bi lahko odpravili vse oblike porabe brez kritja. Razlika med fakturirano in ustvarjeno proizvodnjo je od 18 do 20 odstotkov, a to pomeni, da davčni sistem vključuje tudi teh 20 odstotkov neustvar-jenega dohodka. Ta sredstva se prelivajo iz proizvodnje in z njimi kupujemo blago brez kritja. Z
novim načinom obračunavanja dohodka pa naj bi zaloge spravili na realno raven in pravo vrednost, omejili nelikvidnost in inflacijo. Vendar pa je slišati številna opozorila, da je takšna sprememba v naših možnostih težko izvedljiva in da bo povzročila velike pretrese. Slišati pa je moč tudi dve nasprotni mnenji o novem zakonu. Prvo je, da bi nastali težki pretresi v osebnih dohodkih in sredstvih za skupno, porabo. Drugo mnenje v celoti nasprotuje prehodu na nov način obračunavanja dohodka, češ da bi zastavljene cilje lahko uresničili manj boleče, z dopolnjevanjem sedanjega sistema. Toda že sedaj je jasno, da je treba kriterije za porabo zaostriti. Le tako bo možno zavreti inflacijo in zagotoviti stabilizacijo. Upoštevati je treba tudi realno dejstvo, da tega ne bomo mogli doseči brez odporov in pretresov.
V razpravi o omenjenih zakonih je slišati tudi dilemo: ali naj vsaka TOZD vodi svoje knjigovodstvo in ima svoj periodični obračun? Nekateri opozarjajo na nevarnost, da bi zakon lahko negativno vplival na intergracijske procese, da bi TOZD lahko postale ..majhna podjetja" in da bi to podvojilo administracijo. Vendar ima takšen strah podobno kot to velja za druge, ki trepetajo pred razvojem samoupravnih odnosov - spet prevelike oči. Čisti računi med TOZD v delovnih in sestavljenih organizacijah združenega dela lahko intergracijo samo pospešujejo, saj ustvarja prav intergracija proizvodnih procesov ekonomske možnosti za naraščanje proizvodnosti dela in povečanje dohodka. Pa tudi administracija v gospodarstvu se bo morala modernizirati, če bo želela v skladu z novo ustavo uspešno opravljati svojo nalogo v proizvodnji. Ta naloga pa je: vsem zagotoviti podatke o gospodarjenju, ki so nujna osnova za premišljeno in ekonomsko utemeljeno odločanje o vprašanjih proizvodnje, delitve, o enostavni m razširjeni reprodukciji.
V. B.
Domače
ladje
za domače ladjevje
Ladjedelničarji in ladjarji Splita in Reke so sestavili skupen predlog za graditev ladij v naših ladjedelnicah za potrebe jugoslovanske trgovske mornarice. Predlagajo, da bi za ladje domačega ladjevja zagotovili enake pogoje kot za ladje, ki jih gradimo za tuje naročnike. Poleg tega predlagajo ukinitev carinske takse za uvožene proizvode, ki jih vgrajujemo v ladje, ter uvedbo regresa za naše ladjarje, da bi tako pokrih ceno, ki je višja od svetovne. Potekajo pa tudi pogovori, kako najti vir sredstev, potrebnih za kre-ditiranje gradnje ladij. Našim ladjarjem bi morali zagotoviti enake pogoje, kot vladajo na svetovnem tržišču.
SRBIJA
S polovično paro
Delegati skupščine SR Srbije so ugotovili, da veliko OZD še ni izpolnilo svojih ustavnih obveznosti glede sprejema samoupravnih sporazumov o medsebojnih odnosih, pravicah in dolžnostih delavcev v združenem delu. V mnogih delovnih organizacijah opravljajo to nalogo le polovično, tako da so sprejeli le sporazum o medsebojnih odnosih delavcev, dmge pravice in dolžnosti pa puščajo vnemar. Tako še ni sporazumov o sistemizaciji delovnih mest, razporejanju dohodka, o pripravnikih, strokovnem izobraževanju, usposabljanju
delavcev itd. Zaradi pomanjkanja novih normativnih aktov uporabljajo mnoge TOZD pravilnike in dmge akte, ki so veljali še pred sprejetjem ustavnih amandmajev iz leta 1971. Neusklajenost teh dokumentov « ustavo ter zveznimi in republiškimi zakoni opravičujejo s pomanjkanjem časa zaradi konstituiranja TOZD in vpisa v sodni register, s čakanjem na zakonske predpise, kratkimi roki za usklajevanje,- obsežnostjo in zapletenostjo	naloge,
pomanjkanjem strokovnih kadrov ter s čakanjem na dmžbene dogovore.
scrfrr r sr tsssf	s r' /-- ~"V '•
fTCCCč. č i

'^r




- Ključi za delavska stanovanja
JOSIP BROZ-TITO, predsednik SFRJ, na prvi seji sveta federacije:
Zdaj teče javna razprava o zasnovi gospodarskega razvoja Jugoslavije do leta 1985. Na podlagi te zasnove in spoznanj, do katerih smo prišli, je nujno, da letos.pri-pravimo in sprejmemo nov petletni plan za obdobje 1976-1980. Toda zavoljo velikih in naglih sprememb po svetu nam je nadvse potrebna planska projekcija ne samo za pet ali deset let, temveč za dvajset ah trideset let naprej. Tako bomo prišli tudi do najbolj smotrne proizvodne usmeritve, ki bo v celoti upoštevala domače surovine, energijo in hrano oziroma izvoz in uvoz. Pri , • uresničevanju takšne politike je prvi korak, da kar najbolj odgovorno uresničimo cilje gospodarskega razvoja Jugoslavije za letos. Vse to seveda terja, da hitreje urejamo vprašanja gospodarskega sistema in ga usklajujemo z ustavo, tako da zagotovimo uspešno delovanje družbenega dogovarjanja.
Gre torej za najpomembnejša vprašanja našega gospodarstva' in družbe. Če jih hočemo urediti, moramo zahtevati popolno in neposredno odgovornost od vseh, predvsem od pristojnih v federaciji, republikah, pokrajinah in občinah. Tu 'ne sme biti nobenega odlašanja.
DUŠAN PETRO VIČ-SANE,	predsednik
zvezne	konference
SZDL, na posvetovanju o sodobnem organiziranju, delovanju in razvoju SZDL:
Zdaj zlasti poudarjamo, da mora biti sociahstična zveza fronta vseh organiziranih sil v državi - sindikata, mladine, borcev in drugih organizacij in združenj. V njej je tudi zveza komunistov kot idejnopolitična vodilna sila. Ko se socialistična zveza tako organizira, postaja enotnejše gibanje, ne pa enostaven seštevek teh organizacij. Oblike sodelovanja se v njej vzpostavljajo na podlagi prostovoljnosti in avtonomnosti vsake organizacije pa tudi medsebojne odvisnosti in potrebe po sodelovanju pri reševanju problemov v sedanji etapi našega razvoja.
ANDREJ MARINC, predsednik IS skupščine SRS, v intervjuju za VUS:
Slovenija je v letu 1974 porabila približno 1,559.000 ton derivatov. To pomeni 14,59 % jugoslovanske porabe. Zato so pri nas zelo aktualni problemi, kako zagotoviti nafto in derivate v zvezi s transportom.
Vse bolj stopajo v ospredje dolgoročnost, stabilnost in struktura, kvahteta in ekonomičnost preskrbe. S sedanjim, zlasti pa z bodočim stanjem - če bi ostalo pri sedanjih odnosih - ne moremo biti zadovoljni, ker način preskrbe sloni na najenostavnejših komercialnih odnosih.
Iz sedanjega stanja iščemo različne izhode, ki so usklajeni z interesi razvoja Jugoslavije in ki bi solidneje reševali vsaj del naše preskrbe v perspektivi. Kot je znano, obstaja pobuda za gradnjo - izvozne rafinerije v Kopru. Njen program se v celoti sklada s prizadevanji, da povečamo ekonomsko sodelovanje z deželami v razvoju, da povečamo uvoz iz teh dežel in temu ustrezno izvoz. Predlog predvideva skupna vlaganja z deželami -proizvajalkami nafte, ki zagotavljajo tudi ustrezne količine nafte, in trajno sodelovanje z inozemskimi partnerji, ki so zainteresirani za derivate (več kot 80 odstotkov proizvedenih količin). Izgradnja je uresničljiva pod omenjenimi pogoji in je sestavni del splošne jugoslovanske politike.
15. marca 1975 stran O
e™ gora prvih pet
Občinska komisija za preučevanje porekla premoženja v Ivanj-gradu v- Črni gori je po skoraj dveletnem delu izdala uradno sporočilo. Komisija je odločila, da se petim občanom odvzame premoženje, do katerega niso prišli zakonito. Odvzeli jim bodo hiše oziroma dele hiš in avtomobile.
Dogovor o razvoju elektro gospodarstva
Delegati odbora zbora republik in pokrajin za družbeni plan in razvojno politiko so sprejeli družbeni dogovor o osnovah razvoja elektrogospodarstva v Jugoslaviji od leta 1974 do leta 1980. V dogovoru - soglasje skupščin republik in pokrajin je že doseženo — je predviden porast porabe električne energije do leta 1980 po poprečni stopnji 10,05 % na leto. Po oceni bo potrebno
do 1980. leta zgraditi nove elektrarne s skupno močjo 11.000 megavatov, povečati zmogljivosti premogovnikov za 30 milijonov ton, zagotoviti kakih 117 ton nuklearnega goriva in približno 3 milijone ton mazuta in drugih tekočih goriv. Za uresničenje predvidene stopnje rasti bo potrebno zagotoviti pkrog 63 milijard .ali poprečno 9 milijard dinarjev na leto.
BOSNA IN HERCEGOVINA
Sodelovanje z »GORENJEM«
Na pobudo gospodarske zbornice Bosne in Hercegovine so v Sarajevu podpisali samoupravni sporazum o združevanju dela m sredstev med 8 industrijskimi organizacijami v okviru Gorenja in 7 trgovskimi organizacijami te republike. To so Feroelektro, Unima, Elektrotehna; Progres, Velepromet in Hit.
Na osnovi tega sporazuma bodo imeli slovenski proizvajalci elektrotehničnega in ko-
vinskega blaga, gospodinjskih strojev in drugih proizvodov zagotovljeno tržišče v Bosni in Hercegovini, pa tudi pravočasno plačilo svojih proizvodov. Tako bodo zmanjšali prevozne stroške, za skladišča itd. S podpisom tega sporazuma bodo potrošniki v BiH dobili kakovostno blago ter imeli bogato izbiro in redno preskrbo. Tako se bodo ekonomsko okrepile tudi posamezne trgovske organizacije.
Katalog intelektualnih storitev
Gospodarska zbornica Jugoslavije bo v letošnjem letu izdala in založila prvi katalog intelektualnih storitev za gospodarstvo, v katerem bo opis storitev, ki jih lahko jugoslovanske delovne organizacije nudijo tujini, predvsem državam v razvoju. Ta katalog bo izšel v angleščini in bo vseboval ponudbo vseh uslug jugoslovanskih podjetij, poslovnih združenj in znanstvenih ustanov s področja projektiranja razisko-valno-razvojnih storitev, konstrukcij, izdelave načr-
tov in programa nadaljnjega razvoja raziskovalno razvojne dejavnosti, vzgoje kadrov in drugih intelektualnih storitev za gospodarstvo.
Pomen te specializirane publikacije je v tem, da seznani tujino, predvsem pa države v razvoju, s potencialnimi možnostmi jugoslovanskega gospodarstva in jugoslovanskih ustanov in da omogoči boljše sodelovanje med jugoslovanskimi ponudbami in njihovimi porabniki v tujini.
HRVAŠKA
Sveti potrošnikov
Pri republiški konferenci SZDL Hrvaške so ustanovili svet potrošnikov. Gre še za začasno telo, ki ga bo dokončno potrdila volilna republiška konferenca in sprejela njegov program dela. Najpomembnejša naloga sedaj je sprejetje potrošniških kodeksov — nekakšnih samoupravnih sporazumov med proizvajalci, trgovino in potrošniki. To pomeni, da bodo organizirani potrošniki enakopravni partnerji pri oblikovanju tržne politike. Pogoj za vpliv potrošnikov na trgovske in storitvene organizacije je informiranost občanov o njihovih pravicah in dolžnostih iz potrošniških kodeksov. Sveti potrošnikov bodo morali tesneje sodelovati tudi s samoupravnimi delavskimi kontrolami, inšpekcijskimi službami in ustanovami za ugotavljanje kakovosti proizvodov. Potrošniki bodo tako bolj ustvarjalno vplivali tudi na politiko cen in stabilizacije, ta vpliv pa je treba urediti s sodelovanjem in sporazumevanjem in ne z administrativno kontrolo. Del sredstev, ki se bodo nabrala z odvzemom nezakonitega dobička trgovskih in storitvenih organizacij, se bo stekal v posebne sklade za zaščito potrošnikov.
Sveti potrošnikov v krajevnih skupnostih oziroma občinah in v republiki so prvi korak v organizirani zaščiti potrošnikov, s sodelovanjem proizvajalcev in potrošnikov pa bo možno uspešneje vplivati na kakovost blaga in storitev.


konferenca za rehabilitacijo invalidov Slovenije
MITJA RIBIČIČ, PREDSEDNIK RK SZDL SLOVENIJE
Kaj smo storili za invalide...
Socialistična družbena ureditev omogoča, da je življenje ljudi v družbeni skupnosti delež stalnih prizadevanj za skladno in uspešno' življenje. To je tista naravna težnja socialistične samoupravne družbe, da zagotovi vsem ljudem varnost v svojem okolju, spodbujajoč njihov lastni in vsestranski družbeni, gospodarski, kulturni napredek. Posebej naj bi bila ta težnja nujna pri tistih skupinah ljudi, ki so prizadeti v svojih sposobnostih in potrebujejo družbeno
Nadaljevanje na 3. strani
•Zveza društev invalidov Slovenije
•Zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije
•Zveza slepih in slabovidnih Slovenije
•Zveza gluhih in naglušnih Slovenije
•Zveza civilnih invalidov vojne
•Zveza za šport in rekreacijo invalidov Slovenije
‘Društvo paraplegikov Slovenije
•Društvo mišično in živčno-mišično obolelih Slovenije
NE IZOLACIJA
TEMVEČ
VKLJUČEVANJE
KONFERENCA ZA REHABILITACIJO INVALIDOV SLOVENIJE
se zahvaljuje za finančno pomoč pri izdaji te posebne številke priloge DE ob mednarodnem dnevu invalidov:
Republiškemu odboru Zveze sindikatov Slovenije Skupnosti invalidskega in pokojninskega zavarovanja Republiški skupnosti otroškega varstva in drugim
/
*
JANEZ BARBORIČ, PREDSEDNIK RS ZSS
Invalida moramo sprejeti kot enakopravnega delavca
Geslo, ki ste ga razglasili ob svetovnem ■ dnevu invalida, lahko z vso upravičenostjo povežemo z usmeritvijo slovenskih sindikatov glede skrbi za invalide. Njihova temeljna usmeritev naj bi bila v prizadevanjih za večje in uspešnejše vključevanje invalidov v proces redne proizvodnje. Saj si delavec-invalid predvsem z delom zagotavlja enakopravno in uspešno sodelovanje v življenju družbe.
Skrbeti moramo torej, da z ekonomskimi, tehnološkimi, organizacijskimi ukrepi in samoupravnimi odločitvami izboljšamo možnosti za zaposlovanje invalidov in da jih zaposlimo. Invalida, ki je sposoben opravljati delo, moramo sprejeti kot enakopravnega delavca, pa čeprav mu je potrebno prilagoditi delovno pripravo, stroj ali mu poiskati lažje, manj zahtevno delo. Delavska solidarnost naj bi se pokazala ne samo tedaj, ko je treba zaposliti delavca-invalida, ampak tudi tedaj, ko je potrebno zaposliti invalida, ki
išče svoje prvo delo ali ko je tako hudo prizadet, da v rednih delovnih pogojih ne more delati. Prizadetim morajo biti vrata odprta v delovne organizacije, le-te pa se morajo zavedati, da delavec-invalid prav tako prispeva k ustvarjanju dohodka ob njemu prilagojeni obliki in organizaciji dela.
Vloga sindikatov pri oblikovanju in krepitvi te sestavine ekonomskih in humanitarnih odnosov delavcev do invalidov je izrednega pomena. Vsakega svojega člana moramo prežeti z mislijo, da je vključevanje invalidov v združeno delo neobhodni del njihove dolžnosti ob pravici invalida, da se vključi v ustrezno delo. To je osnovni smoter delovanja članstva in organizacije sindikatov, ki so si v kongresnih sklepih zadali nalogo, da bodo invalide enakopravno vključevali v združeno delo, kar preprosto pomeni, da je treba invalida vključevati ne pa -čeprav nehote - izločevati.
Ob mednarodnem dnevu invalidov
V Sloveniji se letos že petič pridružujemo praznovanju mednarodnega dneva invalidov, ki ima letos geslo: „N3 izolacija — temveč vključevanje11 — torej vključevanje invalidov v normalne pogoje dela in življenje v okolju, kjer invalidi žive.
Najbrž je odveč na široko razlagati, kako dobro se to geslo sklada tudi z našimi pojmovanji in prizadevanji. Morda ob tej priložnosti le nekaj misli o tem, kako čimbolje izkoristiti edinstvene možnosti, ki jih za resnično humano in polno uresničevanje tega gesla nudi naša samoupravna socialistična ureditev.
Letošnje geslo naj pomaga, da dobijo v tej družbi vprašanja
150.000	invahdnih otrok, mladine in odraslih ter njihove družine svoje pravo mesto. To bo toliko pomembnejše, ker je naša družba zdaj prav v času, ko se ob uresničevanju načel nove ustave ustvarjajo novi odnosi v našem samoupravnem sistemu.
Prav ob tem velja ponovno poudariti, da naš cilj ni samo medicinska, poklicna rehabilitacija invalidov in njihova kakršnakoli vključitev v delovno in življenjsko okolje, ampak to, da bi jih 'okolje res sprejelo medse ne le kot sodelavce, ampak tudi kot .enakopravne samoupravljavce in sotovariše v življenju nasploh.
Konferenca za rehabilitacijo invalidov kot koordinacijski organ 55 članic v tej prilogi Delavske enostnosti skuša seznaniti javnost s svojo problematiko na ta način, da invalidi, združeni v svojih devetih organizacijah in društvih, zaposleni v osmih invalidskih delavnicah in zavodih, sami opozore na stanje in nekatera najvažnejša odprta vprašanja. Žal prostor ne dopušča osvetlitve teh vprašanj tudi z več načelnimi prispevki strokovnih služb, institucij, upravnih in samoupravnih organov, ki imajo v svojih programih skrb za ta del prebivalstva.
Ta izredno pestra in občutljiva problematika tudi zaradi svoje interdisciplinarnosti in medresomosti nedvomno zahteva, da so družbeni napori za urejanje stanja invalidov bolj javno znani, obravnavani pristojno in odprto, da bodo res vsi delovni ljudje in
občani seznanjeni s tem. Le tako bodo lahko usklajeno reševali v, vseh pristojnih interesnih in družbeno-političnih skupnostih, predvsem pa v svojih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih.
Čas pa tudi ne dopušča več parcialnih rešitev, temveč zahteva, da se tudi ta vprašanja programirajo in rešujejo celovito z vidika nacionalne politike v merilu vse Slovenije. Le na ta način se bodo načrtno integrirala, vključevala v družbeno ekonomski razvoj naše republike.
Žal, do danes še nimamo perspektivnega plana za to področje. Konferenca za rehabilitacijo invalidov je v 12 letih, odkar združuje, in koordinira napore vseh dejavnikov republike, stalno opozarjala na ta izhodišča, ki jih je že 1968. leta sprejela Skupščina SRS.
Nedvomno so bili pri tem že doseženi lepi rezultati, vendar le parcialni in problem v svojem bistvu še vedno ostaja odprt.
Konferenca sama prj tem je in bo še nadalje odigrala pomembno vlogo. Ne more pa glede na svojo vlogo in tudi na svoje kadrovske in finančne zmožnosti prevzemati vrste strokovno-upravnih nalog, ki so za smotrno vodenje usklajene politike na tem področju nujne.
Na koncu naj poudarim, da so vzpodbudni že dosedanji rezultati, ki so jih dosegle posamezne invalidske organizacije kot samostojni družbeni dejavniki vsaka na svojem področju, kakor tudi uspešno povezani nastopi vseh teh organizacij, delavnic in zavodov in strokovnih služb v okviru Konference za rehabilitacijo invalidov Slovenije.
Dosegli smo že marsikaj od seznanjanja širše javnosti in pristoj-' nih organov s kompleksno invalidsko problematiko preko zakonodajnih in sistemskih iniciativ do vključevanja naših skupnih delegatov v nekatere pristojne samoupravne interesne skupnosti na republiški ravni. Vse to nas utrjuje v prepričanju, da smo pri uresničevanju gesla: „Ne izolacija — temveč vključevanje", na pravi poti.
ADA KRIVIC
Miopati potrebujejo domsko varstvo
Sodobna načela socialnega varstva za telesno ali kako drugače prizadete občane težijo k temu, da le-ti ostajajo v običaj: nem življenjskem okolju, za kar je seveda treba organizirati razne oblike družbene pomoči in urediti primerna namenska stanovanja, domsko varstvo pa naj zajame v prvi vrsti teze prizadete, osamele, ki ne morejo živeti brez pomoči drugih, in ostarele.
Ta načela so v celoti upoštevana v sklepih in priporočilih, ki jih je leta 1968 sprejel social-no-zdravstveni zbor Skupščine SR Slovenije za izboljšanje varstva starejšega prebivalstva. Na tej podlagi je bilo v zadnjih letih zgrajenih in se še gradi več domov in stanovanj za upokojence in druge starejše ljudi; ob ustanavljanju skupnosti socialnega skrbstva pa se ponekod že pripravljajo družbeni dogovori o lokacijah, financiranju in graditvi novih domov. Prav tako se kljub težavam začenja uveljavljati laična pomoč v stanovanjskih soseskah, ki je velikega pomena tudi za teže prizadete invalide.
V tem času se je začela oziroma se pripravlja sanacija Zavoda za mlajše invalide v Ponikvah in Centra za varstvo in rehabilitacijo slepih v Škofji Loki, ni pa bil oblikovan niti sprejet nikakršen program, ki bi v celoti obravnaval domsko varstvo za teže telesno prizadete invalide (paraplegiki, miopati — tako imenujemo na kratko mišično in živčno obolele, cerebralni paralitiki idr.),
To pa ne velja za domsko varstvo. Tako so v stanovanjski zakonodaji iz leta 1972 med posebne socialne kategorije občanov, za katere se s sredstvi solidarnostnega sklada gradijo namenska najemna stanovanja v družbeni lastnini, uvrščeni le družine in občani z nižjimi dohodki, mlade družine in starejši ljudje. Šele spomladi 1974 je Skupščina SR Slovenije sprejela predlog Društva mišično obolelih ter z zakonom o samoupravni stanovanjski skupnosti uvrstila med omenjene socialne kategorije tudi invalide.
S tem ni mišljeno, da se invalidi ne selijo v nova stanovanja. Kar želimo poudariti, je to, da doslej nismo gradili stanovanj, ki bi po dostopnosti, velikosti in notranji ureditvi ustrezala potrebam invalidov, zlasti tistih med njimi, ki so vezani na invalidski voziček. Ker pa je bila na ; predlog našega društva sprejeta
v zakon o graditvi objektov določba o ukrepih za odpravo arhitektonskih ovir, ki telesno prizadetim občanom omejujejo ali preprečujejo dostop do objektov in njihovo uporabo, smo mnenja, da se bodo že v naslednjih letih začele bistveno spreminjati življenske okoliščine za invalide, da bodo vedno laže zapuščali svoja stanovanja, prihajali do delovnih mest, se gibali v urbaniziranem okolju in vključevali v običajno družbeno življenje.
Miopati spadajo v skupino najhuje prizadetih invalidov in to je razlog, zakaj se naše društvo tako zavzeto ukvarja z vprašanjem domskega varstva in namenskih stanovanj za invalide. Mišične in živčno-mišične bolezni prizadenejo predvsem gibalni aparat, kar izhaja iz hitrejšega ali počasnejšega propadanja skeletnega mišičnega tkiva vse do stopnje, ko organizem ne more več opravljati življenjskih funkcij.
Medtem ko je pri mišičnih boleznih že od samega začetka prizadeto mišično tkivo, pa/ pri živčno-mišičnih boleznih zbolijo najprej živčne celice, ki uravnavajo gibanje, nato pa še mišična vlakna, ki jih Je celice oživčujejo. Posledice so pri
obeh bolezenskih procesih podobne: mišična moč upada, sposobnost premikanja je vedno manjša, kar se tudi na zunaj izraža v rastoči, napredujoči invalidnosti, velika večina prizadetih je prej ali slej vezana na invalidski voziček. Na drugi strani pa ostajajo inteligenčne sposobnosti pri teh boleznih neokrnjene. Bolezni se pojavljajo največ med tretjim in petnajstim letom starosti, pri večini obolelih otrok se bolezenski znaki pokažejo že pred desetim letom. Skoraj pri polovici primerov so bolezni dedne narave.
Značilnosti teh bolezni, predvsem že omenjena napredujoča invalidnost, so terjale od našega društva, da se loti najprej zdravstvene plati problema. Dosegli smo, da so bile z zakonom leta 1970 mišične in živčno-mišične bolezni uvrščene med obvezne oblike zdravstvenega varstva, lani pa, da so te bolezni v novem zakonu o zdravstvenem varstvu ostale v najmanjšem obsegu zdravstvenega varstva. Dalje je društvo pripomoglo, da se je pri Inštitutu za klinično nevro fiziologijo Kliničnih bolnic v Ljubljani ustanovil center za mišične in živčno-mišične bolezni, ki opravlja tudi socialno službo in
z indikacijami usmerja medicinsko in poklicno rehabilitacijo.
Pri izvajanju rehabilitacijskih programov in zagotavljanju socialnega varstva se pojavlja največ težav, ko miopat iz kakršnegakoli vzroka ne more več ostati v svoji družini ah pa je bolezen že toliko napredovala, da ni več sposoben za samostojno življenje. Problem je le v majhni meri rešljiv in še to navadno v neprimerni obliki, ker ! za teže prizadete invalide razen i posebnega doma v Ponikvah ni drugih prostorov. Pri društvu upamo, da bo Republiška skupnost socialnega skrbstva še letos sprejela program razvoja posebnih socialnih zavodov za nasled-; nje obdobje in program potrebnih investicijskih vlaganj, upamo tudi, da bo v tem programu imel prednost zavod, ki bo zagotavljal popolno varstvo, rehabilitacijo in zaposlovanje teže prizadetih invalidov.
Za sedaj pa je nujno, da se to vprašanje vsaj deloma rešuje z ustanavljanjem posebnih oddelkov za mlajše invalide v splošnih socialnih zavodih, to je domovih za ostarele v Ljubljani, Kamniku, Kranju, Izoli in morda še drugje.
BORIS ŠUŠTARŠIČ
Kaj smo storili za invalide...
Nadaljevanje s 1. strani
pomoč za enakopravno in enakovredno sodelovanje v družbeni skupnosti.
Tako tudi problematika invalidov postaja sestavni del načrtne družbene skrbi in obravnave. Ko jo osvetljujemo iz različnih zornih kotov, nam morajo biti v močno oporo štališča in sklepi kongresov komunistov ter jugoslovanska in slovenska ustava. Iz teh listin temeljnih človekovih pravic namreč veje tisto osnovno spoznanje, ki naj bo vodilo vsega našega ravnanja: da je središče družbenega dela človek v vseh svojih najrazličnejših družbenih odnosih, njegov položaj pri delu in v upravljanju družbene reprodukcije. Če pa govorimo o boju za osvoboditev človeka in za njegovo boljše življenje, je vanj prej ko slej vključena tudi problematika invalidov: da bodo enakopravni nosilci naše družbene zavesti, zajeti v socialistično pojmovanje humanizma. To pa je pogoj za socialno varnost, družbeni standard in osebno blaginjo.
Na X. kongresu ZKJ je tovariš Tito dejal: „V razvijanju naših samoupravnih institucionalnih oblik moramo imeti nenehno pred očmi, da je človek smisel in smoter revolucionarnega boja delavskega razreda. Boj za vedno boljše in bolj humane odnose za človeka kot svobodnega proizvajalca in ustvarjalca je končni cilj in smisel družbenega razreda. Institucionalne oblike organizirane družbe niso same sebi namen.
Tu so zato, da so na voljo človeku, uresničevanju njegovih neposrednih in dolgoročnih materialnih, kulturnih in drugih dobrin. Tu so zaradi človeka. To je bistvo socialističnih samoupravnih odnosov.“
Prav v luči takih odnosov moramo iskati tudi uresničevanje konkretnih akcij družbenopolitičnih organizacij, še posebej pa je to naloga SZDL kot enotne fronte vseh organiziranih socialističnih sil naše družbe in kot opornik socialističnemu samoupravljanju delovnih ljudi.
Večji del invalidov se prek svojih invalidsko humanitarnih organizacij in Konference za rehabilitacijo invalidov Slovenije neposredno vključuje v delo in prizadevanje SZDL. S tem so se začele razmere invalidov hitreje in bolj načrtno urejati, obenem pa si prizadevamo za usklajevanje takih načel v družbeni aktivnosti, ki tudi invalidom utirajo pot ne le v proizvodno delo, ampak tudi v samoupravno odločanje.
V razmislek ob tem in dejavnostih, ki jih prinaša to geslo, se torej nujno navezuje vprašanje razmerja delovnih ljudi do invalidov. Naše izkušnje v razvijanju solidarnosti, pravičnosti in drugih oblik humanih odnosov med ljudmi nas skupaj s temeljnimi usmeritvami naše družbe zavezujejo, da vsak zase in pri delu, ki ga opravljamo, razmislimo, kaj smo storili za invalide, kako to opravljamo danes in kaj želimo
storiti jutri.	MITJA RIBIČIČ
	3
Vloga organiziranega delovanja paraplegikov pri nas
Prve nejasne iniciative po organiziranem udejstvovanju paraplegikov (hrbtenične poškodbe) segajo v leto 1960, ko je uspešno zaključevala rehabilitacijski proces skupina preživelih občanov po poškodbi hrbtenice. Doba antibiotikov je temeljito spremenila proces zdravljenja in omogočila življenje ter obvladala smrtnost, ki je bila prej pri teh poškodbah skoraj stoodstotna. Ta' pomembna zmaga je bila plod prizadevanj nevrologov in novega Zavoda SRS za rehabilitacijo invalidov, ki je v novih rehabilitacijskih prijemih dokončal uspešno medicinsko obravnavo paraplegikov.'
Vendar pa uspešno zaključena biološka in psihofizična rehabilitacija invalidov paraplegikov ni nakazovala nobene gotovosti o povratku v življenje in družbo. Socialne, zdravstvene in druge službe so na žalost bile nesposobne in tudi nedosegljive rehabilitiranemu invalidu, kolikor so na terenu sploh obstajale. Povratnikom niso bile sposobne nuditi niti minimalne pomoči pri razreševanju številnih problemov. Nerešena socialna, ekonomska, stanovanjska vprašanja ter vprašanja odnosov zdravih ljudi do invalidov so dajale dokaj slabo perspektivo tudi zelo uspešno rehabilitiranemu invalidu paraplegiku. V hudem nasprotju sta bila dva osnovna dejavnika, ki imata za invalidovo uspešno vključitev v novo življensko usmeritev odločilen pomen: na eni strani hiter in uspešen razvoj medicinske rehabilitacije, na drugi strani pa slovenski prostor brez posebne invalidske organizacije, razen seveda zvez slepih, gluhih in vojaških vojnih invalidov, ki pa so bile bolj ali manj zaprte in zato invalidom paraplegikom nedostopne. Povsem jasno je, da se je težnja po lastni organizaciji in organiziranem delovanju pojavila predvsem med težjimi invalidi, ki so bili tudi najbolj ogroženi. Realnih pogojev v okviru takih razmer za ustanovitev organizacije ni bilo, zato so vsi namigi in pobude ostali le neuresničena želja.
Preteči je moralo desetletje, da so se razmere uredile, deloma po zaslugi ekonomskega napredka družbe, še bolj pomembna pa je bila sprememba miselnosti ljudi. Ledina je bila neobdelana, ko se je spomladi leta 1968 ustanovil iniciativni odbor iz skupine športnikov paraplegikov, ki se mu je 9 naslednjem letu posrečilo ustanoviti osnovno organizacijsko obliko že dolgo pričakovane ■ organizacije. Tako je na podlagi športno-rekreacijskega programa težjih invalidov v okviru zveze za šport invalidov in zavoda za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani nastala organizirana oblika dejavnosti, ki je paraplegikom razgibala življenje in ' jim nudila vsestransko dejavnost v smereh, ki paraplegike zanimajo in so jim dosegljive.
V dobrih petih letih obstoja Dru-
štva paraplegikov SRS smo kot organizirana sila dejansko prodrli na vsa območja dejavnosti, ki so pomembna za družbo, organizacijo in posameznike. Organizirali smo celotno slovensko populacijo paraplegikov, reorganizirali bivšo sekcijo pri Zvezi invalidov, organizacijo utrdili in tako ustvarili trdno osnovo za uspešno delovanje v bodočnosti.
Društvo paraplegikov SRS upravljajo člani — invalidi na vozičkih, organizacijska zasnova pa resnično omogoča popoln vpliv članstva pri uveljavljanju pravic in usmeritvi društvene dejavnosti. Številne komisije delujejo in razvijajo dejavnost, ki je za člana kot posameznika ali celoto življenjskega pomena. Društvo je član Zveze za šport in rekreacijo invalidov, kjer razvija široko zasnovano športno-rekreacijsko dejavnost, ki je za paraplegika življenjskega pomena v borbi za njegov obstoj ter jo zato vrednotimo dobesedno kot zdravilo. To je obenem mnenje vseh strokovnih, medicinskih in drugih dejavnikov, ki raziskujejo in oblikujejo rehabilitacijske procese. Športno udejstvovanje narekuje življenjska nujnost, zato je društvo dolžno svojemu članstvu telesno vzgojo organizirano zagotoviti. Znatna finančna sredstva društva gredo za realizacijo športno-rekreacijskih programov. Osovni cilji so množičnost, tekmovalni šport in rekreacija članstva.
Članstvo v Zvezi društev invalidov izvira že iz prvotne organizacijske oblike in je nadvse koristno pri izmenjavi izkušenj, predvsem pa pri delovanju našega članstva v občinskih osnovnih organizacijah zveze.
ter razreševanju invalidske problematike na terenu.
\Speciffcni problemi slovenskih paraplegikov so predvsem tisti, ki izvirajo iz same vrste invalidnosti, to je predvsem preventivna medicinska obravnava paraplegikov, kot je podaljšana rehabilitacija in zdravstvena obravnava v enotnem medicinskem centru paraplegikov v Sloveniji. Nosilec teh specifičnih prijemov je lahko le usposobljena strokovna zdravstvena institucija, konkretno Zavod SRS za rehabilitacijo invalidov. Financer te preventivne zdravstvene dejavnosti paraplegikov je samoupravna interesna zdravstvena skupnost, to je skupnost zdravstvenega in pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To velja za preventivno dejavnost kot za investicije v potrebne nove kapacitete.
Izkušnje so pokazale, da je zdravstvena obravnava'paraplegikov specifičen strokovni problem, zato je nujno potreben enoten, strokovno usposobljen center, v katerem bi zdravili vse slovenske paraplegike.
Delovna skupina pri konferenci za rehabilitacijo invalidov Slovenije je ugotovila, da so drugi problemi, ki tarejo paraplegike, problemi, značilni tudi za druge invalide in jih je potrebno reševati kot skupne probleme vseh invalidov. Ti problemi se predvsem odražajo:
-	,v pomanjkljivostih sistema zdravstvenega in socialnega varstva,
-	.stanovanjskih problemih in problemih arhitektonskih ovir,
-	težave pri zaposlovanju invalidov,
-	v problemu prevozov za inva-
lide, ki ne morejo uporabljati javnih prevoznih sredstev,
-	neurejenih razmerah za dejavnost socialno-humanitarnih organizacij in društev,
-	v premo razširjeni športni in rekreacijski dejavnosti invalidov.
Posebna težava je vprašanje ustreznih stanovanj za invalide na podeželju, ki nimajo urejenih niti osnovnih higiensko-sanitamih razmer, ki so za težke invalide življenjskega pomena. Vključiti bi bilo potrebno to problematiko v programe stanovanjskih skupnosti in skupnosti socialnega skrbstva.
Glede zaposlovanja invalidov je potrebno čimprej sprejeti zakon o zaposlovanju invalidov in sistemsko opredeliti to področje.
Problem mobilnosti težkih invalidov, ki ne morejo uporabljati javnih prevoznih sredstev in imgo zelo majhne prejemke, je zelo pereč. Tu gre predvsem za vprašanje nakupa avtomobilov kot ortopedskega pripomočka.
Vprašanje socialno-družbenih pomoči rešuje društvo v občinskih organih, ki po svojih močeh razrešujejo vloge. Mnogo primerov socialno ogroženih članov je bilo že obravnavanih in ugodno rešenih, vendar so pomoči zelo nizke in socialnega stanja težkih invalidov ne izboljšajo. Več možnosti in potrebne skrbi za težke invalide je prinesel zakon o socialnem skrbstvu, ki ureja tudi socialno problematiko invalidov.
Pri obravnavi pereče stanovanjske problematike težkih invalidov ni vidnejših rezultatov, predvsem ne v izgradnji stanovanj za invalide in tudi ne pri odpravljanju arhitekton-
škili ovir. Vprašanje ustreznih posojil za adaptacijo stanovanj in sanitarij je prav tako še v mnogih primerih vprašljivo.
Konferenca za rehabilitacijo invalidov in Zavod za rehabilitacijo invalidov rešujeta tudi vprašanje preventivne podaljšane rehabilitacije. Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo skupno z drugimi organi rešuje tudi pereča vprašanja težkih in drugih slovenskih invalidov.
Že samo dejstvo, da so problemi, ki tarejo invalide, v obravnavi in so se začeli reševati, kaže, da je prišlo do velikega premika in izboljšanja razmer pri odpravljanju socialnih razlik. In resnično lahko ugotovimo, da družba ni brez posluha, ko gre za invalidne občane, saj se je v zadnjem obdobju uredilo marsikaj, kar je bilo
nekoč nemogoče. Predvsem gre za vprašanja financiranja socialno-hu-manitarnih organizacij, sistemskega urejanja zakonodaje in ustvarjanja boljših pogojev za dejavnost društev in življenje ter vključevanje invalidnih občanov v družbene tokove. Velik delež in veliko vlogo ima tudi nova ustava in nova oblika združevanja interesov občanov v samoupravnih interesnih skupnostih.
Društvo paraplegikov SRS v svojem osnovnem poslanstvu, ki izhaja iz neposredne konkretne skrbi za svoje članstvo, deluje na področjih, ki omogočajo najtesnejše aktivno sodelovanje vsega članstva društva. Odlične rezultate je društvo doseglo na športno-rekreacijskem področju in v tekmovalnem športu. Resno delo in neprestano razvijanje psihofizičnih sposobnosti članstva je dalo vidne športne in tekmovalne rezul-
tate v mednarodnem merilu, kjer športniki društva paraplegikov segajo v sam vrh svetovne elite. Zadnje čase društvo posveča predvsem pozornost množičnemu športno-re-kreacijskemu udejstvovanju.
Močno prisotna v dejavnosti društva je tudi socialno varstvena aktivnost pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, invalidskega in skrbstvenega varstva. Socialna dejavnost se kaže v socialni pomoči pri obravnavi posameznih trenutnih perečih problemov in nudenju brezobrestnih posojil za adaptacije stanovanj in sanitarij ter pri nabavi in predelavi osebnih avtomobilov - ortopedskih pripomočkov. Za ta namen društvo odvaja največ finančnih sredstev, ker meni, da je konkretna pomoč v danem trenutku največ vredna.
Zelo pomembna za odpravljanje kompleksov, ki izhajajo iz invalid-
nosti, je tudi družabna dejavnost. Izleti, družabna srečanja in lastna informativna dejavnost so prvine, ki prinašajo v tem pogledu mnogo uspehov. Člani našega društva so odprtih src, družabni, brez prisotnosti alkoholizma in imajo s pomočjo društvenih dejavnosti vse pogoje za aktivno in bogatejše življenje kljub invalidnosti, ki jih spremlja.
Društvo opravlja v okviru svoje organizacije družbeno koristno poslanstvo, bori se za vsestranski napredek paraplegikov in ustvarja boljše pogoje za večje število težkih invalidnih občanov, ki živijo in delujejo v naši družbi. Zato dvoma o velikem družbenem pomenu Društva paraplegikov ni, saj ima organizacija na članstvo in odnose dmžba — invalidni občan velik pomen.
IVAN PERŠAK
Aktivno vključevanje zveze civilnih invalidov vojne
Tudi Zveza civilnih invalidov vojne je humanitarna organizacija in zajema v članstvo naslednje kategorije invalidnih občanov: civilne invalide vojne, poškodovance z vojnim vojaškim materialom in žrtve fašističnega nasilja. Najvišji organ te zveze je v republiki konferenca, v šestih osnovnih organizacijah, ki so
Sprejem zveze civilnih invalidov vojne pri predsedniku Titu
vse medobčinske narave, saj vključujejo od 5 do 17 občin, pa občni zbori članstva. Po dosedanjih ugotovitvah popisa, ki ga je izvedla Zveza civilnih invalidov vojne, je v Sloveniji 1393 popisanih in kategoriziranih civilnih invalidov vojne, od teh je kar 400 100-odstotnih invalidov. Vsa leta od vojne pa do 1969. leta ni te populacije nihče posebej, obravnaval in se je njihova problematika na področju šolanja, rehabilitacije, zaposlovanja, športnega in kultur-
nega življenja reševala le občasno in v okviru drugih organizacij oziroma organov za zdravstvo in socialno varstvo posameznih obdin. Zato so vsi civilni invalidi pozdravih ustanovitev svoje organizacije leta 1969. V dosedanjem obstoju in delovanju je organizacija kljub zelo neugodnim razmeram pri zagotavljanju finančnih sredstev dosegla lepe uspehe, ki zvezi v prihodnje nalagajo še mnoge nove naloge, če naj se problematika rešuje nepretrgoma,
skladno z razvojem naše samoupravne socialistične skupnosti in določili Ustave SRS. V preteklem obdobju zveza ni prejela nobenih sredstev, ki bi namensko omogočala delo organizacije v merilu republike in je bila prisiljena sredstva zagotavljati iz drugih nenamenskih virov in lastnih dejavnosti Z uštanovit-
vijo novega upravnega organa za varstvo borcev NOV in vojaških invalidov SRS in samoupravnih interesnih skupnosti, ki naj urejajo problematiko civilnih invalidov vojne in financiranje delovanja organizacije, so dane možnosti, da zveza doseže še večje uspehe na vseh področjih dejavnosti.
Nikakor se ne da prezreti dejstvo, da je tudi zveza civilnih invalidov vojne prevzela nase velik del obveznosti in dela organov od krajevnih skupnosti do republiških forumov, in to ria področju detekcije, rehabih-tacije, šolanja, zaposlovanja, športa, kulture in ne nazadnje pri reševanju socialno varstvene problematike članstva.
Med največje uspehe dela organizacije v merilu republike spada poleg obsežne akcije za vključevanje v članstvo nedvomno tudi Organiziranje tovariškega srečanja vseh civilnih invalidov vojne Slovenije, ki je bilo v vasi Zadvor na Urhu pri
Ljubljani na dan borca, 4. julija v preteklem letu. Te največje manifestacije invaUdov v okvim praznovanja dneva borcev se je udeležilo nad 1000 civilnih invalidov vojne.
Prav tako se je organizacija z bogatim programom dela vključila v letošnje praznovanje 30-letnice osvoboditve, saj so se člani osnovnih organizacij Zveze civilnih invalidov vojne Kranj in Ljubljana že letos udeležili • pohoda v Dražgoše (na sliki člani osnovne organizacije Ljubljana med počitkom). Poleg tega se bo letos udeležilo pohoda po poteh tovarištva in spominov 10 ekip članov organizacije in 5 ekip njihovih otrok. 7. junij, dan izgnancev, smo vsa leta nazaj premalo počastili, zato bo organizacija zbrala nad 370 članov izgnancev in žrtev fašističnega nasilja in, organizirala pohod iz Kočevja na Bazo 20. Tudi letos bo organizirano tovariško srečanje civilnih invalidov vojne iz vse Slovenije v kraju, znanem iz NOB.
Zveza civilnih invalidov vojne Slovenije je sestavni del Zveze civilnih invalidov vojne Jugoslavije in aktivno deluje pri reševanju probelmatike civilnih vojaških invalidov, zlasti pri izdelavi medrepubliškega dogovora, ki naj bi poenotil varstvo vseh civilnih invalidov vojne v Jugoslaviji. K pristopu celotnega reševanja je veliko pripomogel sprejem pri predsedniku republike tov. Titu v marcu 1973 (na sliki delegacija civilnih invalidov vojne pri predsedniku republike).
■ Nujno je, da organizacija že letos ob pomoči upravnih organov reši nekatera nerešena, za članstvo zelo pomembna vprašanja. Starostna struktura članstva je taka, da je nujna hitra napotitev na šolanje in rehabilitacijo, saj nastaja za prizadete zaradi zavlačevanja nepopravljiva škoda . .,. V skladu z akcijskim programom dela si bo zveza prizadevala letos doseči noveliranje zakona o varstvu civil-
nih invaUdov vojne Slovenije, tako da bi bilo to vsaj pribhžno enako varstvu civilnih invaUdov v drugih repubUkah, kot npr.: SR Hrvatski, Srbiji, avtonomni pokrajini Vojvodini itd. Ne glede na določila noveliranega zakona bo zveza takoj začela izvajati nekatere akcije socialne adaptacije nerehabilitiranih članov, prezaposlitve članov, ki delajo na neprimernih delovnih mestih, organiziranje kUmatsko-topUškega zdravljenja in reševanje socialne problematike nasploh. Člani samoupravnih organov zveze se dobro zavedajo, da zveza ni sama sebi namen, marveč je izraz hotenj in potreb prizadetih občanov, ki kljub svoji invalidnosti žeUjo in zahtevajo, da jim je omogočeno aktivno vključevanje na vseh področjih dejavnosti, seveda le tako, da bodo tudi zdravi občani doumeli pomen letošnjega gesla ob svetovnem dnevu inva-Uda: NE SAMI - AMPAK Z VAMI.
JOŽE ZUPANC
Razumevanje za multiplo sklerozo
Multipla skleroza je neozdravljiva bolezen, ki največkrat prizadene ljudi med 20. in 40. letom starosti, torej oblikovane osebnosti, ki imajo svoj poklic in največkrat tudi svoje družine. Na višku delovnih in življenskih moči postaja bolnik sčasoma invaUd. Sledi invalidska upokojitev, osamljenost, popolna odvisnost od okolja, s tem pa še mnogi drugi problemi.
Ugotovljeno je, da število obolenj tem bolj narašča, čim bolj gremo proti severu, Tako domnevamo, daje v Jugoslaviji največja obolevnost za multiplo sklerozo prav v Sloveniji.
Medicina doslej učinkovitega zdravila še ne pozna, vendar z nekaterimi zdravili bolezen lajša in zavira. Velik pomen pripisuje rednemu razgibavanju in vsakodnevni telovadbi.
In kako je nastalo Združenje MS SRS? Nekateri bolniki hodimo na zdravljenje v Zenico. Zgodilo se je, da je kdo le s težavo dobil napotnico za bolnišnico; potne stroške še vedno plačujemb sami, kar je za invaUdsko pokojnino precejšen izdatek, ki ga občuti vsa družina. Tamkajšnji zdravnik prim. dr. Geza Čeh nas je nagovoril, naj ustanovimo organizacijo, da bi tako s pomočjo dmžbe reševaU probleme bolnikov, dosegli nekatere pravice ter vzpodbudili medicinske strokovnjake, da bi se bolj posvetili zdravljenju in rehabilitaciji bolnikov kakor tudi preučevanju bolezni same. V marcu 1973 smo že imeli v bolnišnici v Zenici sejo iniciativnega odbora, maja istega leta pa v Kočevju ustanovni občni zbor.
Organizacija šteje doslej 240 članov, od tega 80 bolnikov. Ogromna večina bolnikov secčr še ni včlanjena, a od včlanjenih je 10 odstotkov kmetov, 14 odstotkov gospodinj, 33 odstotkov delavcev in obrtnikov ter 43 odstotkov izobražencev. Tajnica je odgovorila na okoli 190 pisem bolnikov, ki želijo razna pojasnila, ohra-britve, ali pa so preprosto veseli, da jim piše nekdo, kijih razume.
v okvim organizacije deluje 11-članski strokovno-posvetovalni organ — medicinskih strokovnjakov, v glavnem nevrologov iz vse Slovenije. Vodja je prim. dr. Boris Jereb. Poverjeniki iz raznih krajev Slovenije skrbijo za tesnejšo povezavo med upravnim odborom organizacije in članstvom.
Na pobudo naše organizacije je bila v aprilu 1973 enaka organizacija ustanovljena v BiH. Tudi po drugih republikah se bolniki organizirajo. 8. novembra 1974 je bilo v Beogradu ustanovljeno Udruženje za multiplu sklerozu SFR Jugoslavije, ki se bo povezalo/ z mednarodno organizacijo za multiplo sklerozo.
Finančna sredstva organizacije so tako zelo skromna, da komaj
zadostujejo za tekoče stroške. Vsekakor pričakujemo v letošnjem letu primerna denarna sredstva, ki so za delovanje organizacije nujno potrebna. Radi bi organizirali družabna srečanja bolnikov, mnogi bolniki so potrebni vsaj enkratne pomoči, imajo stanovanjske in dmge probleme. Nujno potrebno je, da si opremimo poslovni prostor, saj ničesar nimamo. Vse delo pri organizaciji je na prostovoljni bazi, torej ni plačano niti honorirano.
Strokovno — posvetovalni organ bo v letošnjem letu začel s statističnim popisom bolnikov multiple skleroze v Sloveniji, saj se ne ve, koliko nas je in naša bolezen, četudi ni maloštevilna, nima določenega mesta v skupnem nacionalnem obolevanju. Prav tako je potrebno ugotoviti socialno sliko posameznih bolnikov. V mnogih družinah z multiplo sklerozo so še predšolski in šolski otroci; zakonec, ki skrbi za zakonca - invalida, se ne more zaposliti, otroci pa imajo enake pravice, da postanejo enakovredni člani naše samoupravne družbe kot otroci zdravih staršev. Predstojništvo nevrološke klinike v Ljubljani nam je obljubilo pomoč in sodelovanje. Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje bolezni, registriranje novih primerov. Diagnosticiranje pa ni enostavno, saj so potrebne zamotane preiskave. Potrebovah bi ustanovo za nepokretne bolnike in sploh za tiste, ki nimajo primerne oskrbe. Tu naj bi bil tudi rehabilitacijski center, saj so bolniki z multiplo sklerozo potrebni specialne rehabilitacije. Omogočiti bi jim bilo treba tudi morje, saj le-to posebno ugodno vpliva na počutje bolnikov. Sila pomembno je delo socialnih delavcev in patronažnih sester. Tisti, ki bolniku strežejo doma, bi morali vedeti vsaj osnovno o negi bolnika pa tudi o fizioterapiji.
Združenje je dalo v tisk brošuro „Kaj moramo vedeti o multipli sklerozi11.
Ob dnevu invalidov prosimo delovne organizacije, naj kljub večkratnim bolniškim dopustom z razumevanjejn gledajo na tiste bolnike, ki so še v delovnem razmerju. Četudi se bolezen na zunaj ne vidi, razen v otežkočenem gibanju, jim ni lahko. Vas, občane pa prosimo, ne. glejte v nas pomilovanja vrednih invalidov, saj ne delamo iz svoje bolezni tragedije mi, pač pa okolje. Želimo le razume-,vanja, človeške topline, želimo biti enakovredni ljudje, četudi nismo produktivni, saj vi prav gotovo ne veste, kako srečni ste, da se lahko gibljete in govorite, da lahko delate!
IVANKA PALMAN
DELAVSKA ENOTNOST
Štiri invalidske organizacije dobijo še letos svoje prostore
Ko se ob letošnjem mednarodnem dnevu invalidov oziramo na rezultate, ki so bili v preteklem letu doseženi v njihovo korist, smo še posebno veseli izjemne solidarnosti, s katero so invalidske organizacije sprejele pobudo Društva mišično in živčno-mišično obolelih za nakup novih društvenih prostorov.
Vloga in pomen invalidskih organizacij v naši družbi sta jasna in priznana. Vsaka
delavec Slovenija projekta arhitekt Jože Usenik, gradi pa ga splošno gradbeno podjetje Grosuplje.
Prednosti prostorov so očitne: predvsem ni tu arhitektonskih ovir oziroma se dajo zlahka odpraviti, kar je pri težko pomičnih invalidih še zlasti pomembno, prostori imajo svoje sanitarije, v sestavi objekta so razne trgovine, tržnica, obrat družbene prehrane, . restavracija, banka, pošta, na nivoju atrija sta
Vselitev v nove prostore
na svojem področju si prizadeva olajšati posledice invalidnosti in prizadetemu človeku omogočiti, da se v družbi enakopravno uveljavi kot njen aktiven član. Invalidska organizacija je torej mesto, kjer se invalidi združujejo ter izražajo, oblikujejo in uresničujejo svoje posebne, tako posamične kot skupne interese. Za to pa je potreben prostor.
Zaradi neprimernih prostorov - večina njih pa lasti nih prostorov sploh nima in gostuje drugod — se s hudimi, dodatnimi težavami ubadajo štiri invalidske organizacije, in sicer Društvo mišično in živčno-mišično obolelih, Društvo paraplegikov Slovenije, Zveza civilnih invalidov vojne in Združenje multiple skleroze Slovenije. Pri tem je treba upoštevati, da ne gre samo za invalide, ki sodijo med telesno najtežje prizadete, velik del jih je namreč navezanih na invalidski voziček, temveč tudi za dejstvo, da ti invalidi v glavnem sami opravljajo društvena dela.
Pomanjkanje lastnih prostorov je postajalo čedalje resnejša ovira za kakršnokoli smotrno in učinkovito organizacijo dela, za koordinacijo in sodelovanje. Problem zase je, kako časnovno uskladiti uporabo tujih prostorov s potrebami in interesi organizacij in invalidov, ki se v njih srečujejo.
Pri društvu smo od vsega začetka razmišljali, kako priti do lastnega prostora. Iskali smo prostor, ki bi bil sredi mestnega dogajanja in lahko dostopen, kajti to je bistvenega pomena, če hočemo invalidom pomagati, da se vključijo v aktivno življenje. Takšne prostore smo našli v atriju poslovno-trgov-sko-stanovanjskega objekta Center Bežigrad ob Titovi cesti, ki ga je projektiral so-
konferenčna dvorana in kegljišče. Invalid se lahko pripelje z avtomobilom v pokriti del atrija. Poleg objekta je zdravstveni dom, v neposredni bližini se gradi kino dvorana, nedaleč pa so sedeži Zavoda SRS za rehabilitacijo invalidov in vseh ostalih republiških invalidskih organizacij, razen slepih. V tem okolišu lahko čez čas pričakujemo določeno število namenskih stanovanj za invalide.
Pobudo našega društva je obravnavala komisija za koordinacijo dela invalidskih organizacij pri Konferenci za rehabilitacijo invalidov Slovenije. V razpravi je bilo ugotovljeno, da so prostori (dva večja prostora in garaža s skladiščem za športno opremo) izredno primerni za poslovno, kulturno in družbeno življenje težjih invalidov in da se z ustreznimi adaptacijami lahko reši vprašanje društvenih prostorov hkrati za vse štiri invalidske organizacije, ki smo jih uvodoma našteli.
Da omogočijo nakup teh prostorov, so vse slovenske invalidske organizacije podpisale dogovor, da se solidarno odrekajo sredstvom v znesku 1.100.000 dinarjev iz presežka dohodkov, ki jih je v preteklem letu ustvaril Loterijski zavod Slovenije in so bila namenjena za financiranje socialno-humanitarnih dejavnosti.
Večino dodatnih sredstev za nakup in adaptacije, to je 280.000 dinarjev, so organizacije, ki se bodo vselile v te prostore, same že zagotovile (namensko privarčevana sredstva), nekaj sredstev pa je treba zagotoviti še v letošnjem letu. Kupoprodajne pogodbe so podpisane in gradbeno podjetje obljublja, da bodo dela končana konec julija.
BORIS ŠUŠTARŠIČ
Društva invalidov naj bi bila v vseh občinah
Težnja invalidov po združevanju v lastni organizaciji in aktivnem sodelovanju na vseh področjih družbenega življenja in udejstvovanja, zlasti pri načrtovanju politike varstva in reševanju svojih splošnih ter specifičnih potreb in interesov, je bila najprej uresničena pri gluhih, slepih in vojaških vojnih invalidih. Zveza društev invalidov SR Slovenije pa je bila ustanovljena 1. januarja 1969 v Ljubljani.
Republiški odbor, predsedstvo in nadzorni odbor Zveze društev invalidov SR Slovenije sestavljajo predstavniki 35 društev invalidov. Društva invalidov, ki delujejo na območjih 39 občin v Sloveniji, združujejo danes nad 15.000 delovnih invalidov in drugih telesno prizadetih občanov. Zveza in njena društva pa posredno delujejo za več kot 60.000 delovnih invalidov in prek 25.000 telesno prizadetih občanov, med katerimi so poleg delovnih invalidov tudi telesno prizadeta mladina, krrie tijski proizvajalci, gospodinje, 'obrtniki itd. Številni odbori poverjenikov po krajevnih skupnostih in aktivih zaposlenih invalidov v večjih organizacijah združenega dela in koordinativni odbori društev invalidov po regijah pa so kot oblika dela društev invalidov oziroma zveze.
Poleg obsežnih nalog, ki jih opravljajo zveza in njena društva, želimo bralce predvsem seznaniti z nekaterimi pomembnejšimi akcijami, ki so jih opravila naša društva v letu 1973, ker podatki o dejavnosti naših društev za leto 1974 še niso obdelani.
Društva invalidov so v letu 1973 posredovala vključitev na poklicno usposabljanje 56 članom, zaposlitev 129 in izboljšanje delovnih razmer 59 invalidom. Stanovanja in izbolj-šnje stanovanjskih razmer so društva priskrbela 44 članom. Negibljivim in ostarelim so organizirala sosedsko pomoč 19, 101 članu pa so zagotovila trajno družbeno denarno pomoč. V pravnih posvetovalnicah društev je bila 1156 članom nudena brezplačna pravna svetovalna pomoč, na sodiščih in drugod pa so društva zastopala pravice svojih članov v 21 primerih.
Ob mednarodnem dnevu invalidov, 1. maju, 29. novembru in ob koncu leta 1973 so aktivisti društev obiskali in obdarili na domu,, v zdravstvenih in socialnih zavodih 1321 invalidov. Številnim invalidom so društva prek občinskih organizacij Rdečega križa preskrbela obla-
čila, posteljnino, invalidske vozičke itd. Društvo invalidov Kranj je dalo pobudo, da taborniki osnovnih šol občine organizirano obiskujejo negibljive in ostarele invalide, pomagajo jim pri hišnih opravilih, dnevno
prinašajo življenske potrebščine iz trgovin itd. Društvo invalidov Žalec je med drugim organiziralo nabiralno akcijo knjig in tako obogatilo leposlovno knjižnico Doma upokojencev v Polzeli in oskrbovancem podarilo televizijski sprejemnik, društvi invalidov Celje in Idrija pa sta organizirali razstavi izdelkov domače obrti in umetniških del invalidov itd.
Društva invalidov so v letu 1973 organizirala za 3133 huje telesno prizadetih članov 7 5 izletov v razne kraje Slovenije in zunaj nje. Dalje so organizirala 29 kulturnih in družabnih srečanj za 1817 invalidov. Teh prireditev s kulturnim in zabavnim programom se je udeležilo tudi veliko število njihovih svojcev in drugih občanov. Društva so pripravila 116 športnih srečanj za 1529 aktivnih športnikov — invalidov. Organizirala so tudi 43 predavanj s področja invalididske, pokojninske, zdravstvene, delovne, stanovanjske, družinske in druge socialne zakonodaje. Teh predavanj se je udeležilo 2192 invalidov, prizadevala so se tudi, da so se invalidi udeleževali akcij, ki so jih organizirale družbeno politične in druge organizacije.
Iz do sedaj zbranih podatkov o dejavnosti društev invalidov za leto 1974 lahko razberemo, da je bilo tudi glede na porast števila društev izvedenih še več akcij kot v letu 1973. Dosegala pa so tudi, da imajo svoje delegate v večini samoupravnih skupnosti, zlasti pa še v skupnostih socialnega skrbstva, v organih krajevnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacijah, temeljnih organizacijah združenega dela in drugod.
, Zveza si bo tudi v bodoče prizadevala, da ustanovi društva invalidov v vseh občinah SR Slovenije, med drugim pa sodeluje pri uresničevanju varstva invalidov in na podlagi konkretnih primerov spodbuja uvajanje sodobnejših metod usposabljanja, zaposlovanja in skrbstva invalidov. Za ta namen se povezuje z družbenopolitičnimi, strokovnimi in drugimi samoupravnimi organi in skupnostmi, ki kakor koli lahko vplivajo in pomagajo pri uresničevanju varstva invalidov.
FRANC ŠTAJNER
Govor je rezultat človekove sposobnosti, da sliši
Zveza giiihih in naglušnih Slovenije združuje v 11 medobčinskih osnovnih organizacijah preko 4000 odraslih slušno prizadetih oseb z območja Slovenije.
Namen, smotri in naloge te organizacije na sedanji stopnji družbenoekonomskega razvoja so jasno opredeljeni v 11. členu njenega statuta, ki se glasi: „Uveljavitev osebnosti posameznika in enakopraven položaj slušno prizadetih na vseh področjih življenja in dela naše samoupravne socialistične družbe."
Organizacija deluje že nad 40 let. Spontano so jo ustanovili sami invalid: sluha leta 1931. ker so spoznali, da bodo le z.druženi lahko organizi-
normalen psihofizični razvoj prizadete osebe.
Govor je rezultat človekove sposobnosti, da sliši. 'I istemu, ki sliši je zelo težko dojeti ,,občutek" gluhote. Izguba .sluha sama ni opazna tako, da bi se subjekt že na zunaj ločeval od ostalih. Šele pri kontakti-raniu z njim odkrijemo to resno okvaro.
Otrok, ki sliši, živi v svetu, v katerem govor zadovoljuje njegove razvojne potrebe; pripada mu prav zaradi sluha. Ko uporablja živi govor, postaja sposoben, da obvlada širna področja spoznanj, ki so mu potrebna za samostojno življenje.
šolske oddelke teh zavodov 90 otrok, v osnovno šolo 251 otrok in v poklicno šolo 15 slušno prizadetih-učencev v gospodarstvu.
Žal pa je pomanjkanje učbenikov za potrebe teh šol tako veliko, da resno ogroža normalne učno-vzgoj-ne rezultate in postavlja slušno prizadete otroke v neenakopraven položaj v primerjavi z zdravimi vrstniki naših osnovnih šol. Po podatkih, ki .jih je dal predstavnik ljubljanskega zavoda za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, nimajo za -potrebe osnovnega izobraževanja slušno prizadeti naslednjih učbenikov: berila za 3., 5., 6., 7., in 8. razred;
PRIBORILI SO SI ZLATO, SREBRNO IN BRONASTO MEDALJO NA SVETOVNEM PRVENSTVU GLUHIH KOLESARJEV V VERONI LETA 1974
rano vplivali na zavest takratne družbe, da bi spremenila odnos do „mutcev“ in jim omogočila šolanje, poklicno rehabilitacijo in zaposlitev. Posrečilo se jim je prepričati javnost, da samo nešolani gluhi ostanejo nemi in neusposobljeni za delo. Po vojni se je organizacija gluhih zelo neposredno in aktivno vključila v urejanje problemov usposabljanja, rehabilitacije in zaposlovanja gluhih. Ustanavljala je delavnice za profesionalno rehabilitacijo in zaposlovanje slušno prizadetih, ki so kasneje prišle v redni sistem družbene skrbi za gluhe. Današnje Učne delavnice zavoda za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani delujejo že nad 25 let. Do sedaj se je v njih poklicno usposobilo okoli 600 gluhih. Tako so gluhi postali enakopravni proizvajalci.
O enakopravnem položaju gluhih — samoupravljavcev tega še ne moremo- trditi. Vzrokov za tako stanje je več m so objektivne in subjektivne narave. Težja okvara ali popolna izguba sluha ima za posledico zelo pomembno zoženje možnosti za
Pride tudi do spoznanja, da večkrat ni pomembno, kaj se reče, ampak, kakp se reče. S pomočjo sluha zaznava intonacijo glasu, naglas, modulacijo, vibracijo; vse to mu omogoči. da govor ni samo prazna beseda. ampak se spremeni v živo naravo.
Zahvaljujoč temu, da sliši, človek občuti, da je del družine, skupnosti ir družbe. Tudi takrat, ko je sam. se nikoli ne oddaljuje od zvokov narave. zvokov človeškega glasu in človeka v akciji. Ko posluša vrvenje življenja okoli sebe, občuti, da je del tega, da skratka pripada družbic
Kako pomagati in usposobili gluhega človeka, da bo dobil občutek, to je problem, ki se ga trudijo reševati strokovnjaki na vseh stopnjah procesa usposabljanja in rehabilitacije slušno prizadetih. Rešitev tega problema je podlaga za zaposlitev invalida sluha.
Za usposabljanje slušno in govorno prizadetih imamo v Sloveniji 3 zavode — osnovne šole s predšolskimi oddelki in poklicno šolo. V letu .1974/75 je bilo zajetih v pred-
računice za 5., 6., 7., in 8. razred; učbenika za spoznavanje narave in družbe za nižjo stopnjo osnovne šole in učbenikov za zgodovino, zemljepis in naravoslovne vede za višjo stopnjo osnovne šole.
Učbeniki sT) nujen učni pripomoček za zdrave otroke. Toliko večjega pomena so ustrezni učbeniki za šolanje gluhih otrok. Ti bi potrebovali ne le enake, temveč boljše, njihovim zmožnostim prilagojene učbenike. Resnica je, da je izdajanje teh posebnih učbenikov zelo drago in verjetno tudi zato nihče še ni prevzel obveznosti za njihovo tiskanje. Ta pereči problem je doslej skušalo reševati Društvo defektologov, ki je za ta namen dobivalo nekaj sredstev od loterije. Tako stanje je nevzdržno, saj izdajanje učbenikov za prizadete otroke ne more biti odvisno od dohodka od iger na srečo in Društva defektologov. Sami gluhi kot proizvajalci, prav tako pa tudi starši gluhih otrok ustvarjajo sredstva za skupno porabo in prispevajo za izobraževanje od svojega dohodka.
S končano osnovno in poklicno šolo se izobraževanje gluhih pri nas praktično zaključi. Posebnih srednjih, višjih in visokih šol za gluhe nimamo. Nadaljnje izobraževanje na rednih višjih šolah pa je gluhim. praktično onemogočeno. Zato imamo v Sloveniji samo 4 gluhe s srednjo in 2 višjo šolsko izobrazbo, in še tem se je posrečilo doseči tako stopnjo izobrazbe le ob izredni in individualni pomoči pedagogov, ki so se osebno posebej angažirali za te invalide sluha.
Prav tako je stanje na področju dopolnilnega izobraževanja odraslih gluhih. V okviru delavskih univerz je brez posebnega tolmača gluhim nemogoče slediti predavanje. Nimamo za tak pouk posebej usposobljenih predavateljev in ne šblanih tolmačev za gluhe, ki predavanj prevajali v gestikovani govor. Če k tem neugodnim razmeram za izobraževanje gluhih dodamo še dejstvo, da gluhi ne morejo obiskovati dramskih in koncertnih prireditev, da so filmski in televizijski programi zanje samo nemi filmi in da zaradi zelo majhnega besednega zaklada težko berejo zahtevnejše tekste, potem je očitno, kako težaven je položaj gluhih na področju izobraževanja.
Specifičen je položaj socialnega varstva gluhih. Pravica do usposabljanja, profesionalne rehabilitacije in zaposlitve ter do eventualne družbene denarne pomoči rešuje le osnovne probleme socialnega varstva gluhih. Ostajajo pa še nerešeni vsi drugi problemi slušno prizadetih: stanovanjski, družinski, zdravstveni, starostni, vključitev v delovno sredino itd.
In kdo naj jih rešuje? Imamo razvite strokovne socialne službe ia druge institucije, nimamo pa posebej usposobljenih socialnih delavcev, zdravnikov, psihiatrov, psihologov za komuniciranje z gluhimi. Dober kontakt med strokovnim delavcem, ki pomaga reševati neki socialni problem, in med prizadetim, ki išče pomoč, je pogoj za uspešen rezultat. Kako naj se tak kontakt ustvari, če se gluhi in strokovnjak ne moreta sporazumeti brez tolmača? Tolmača pa gluhim po zakonu zagotavljajo samo, kadar nastopa kot stranka na sodišču.
To je le nekaj vrzeli v sistemu družbene skrbi za gluhe, ki jih skuša naša organizacija izpolniti s svojo dejavnostjo in delovnimi programi. Tako posega Zveza gluhih in naglušnih na vsa področja dejavnosti samoupravnih interesnih skupnosti, kjer imajo svoj upravičen delež v strukturi skupne porabe tudi gluhi. Nekatere naloge teh SIS naša organizacija samo dopolnjuje, druge pa v celoti upravlja in zato tudi upravičeno pričakuje ustrezno moralno in materialno pomoč družbe.
FRANCKA GORTNAR
DELAVSKA ENOTNOST
Dosežki in problemi v skrbi za slepe in slabovidne v Sloveniji
Zveza slepih je bila ustanovljena 11.8. 1946. Tega dne se je nekaj nad 100 slepih iz Slovenije zbralo v dvorani takratnega ministrstva za socialno skrbstvo Slovenije v Ljubljani.
Na tem prvem občnem zboru so bila sprejeta pravila in izvoljen 11-članski federalni odbor Zruženja slepih Slovenije. Odbor je takoj pričel z'delom.
Organizacijsko se je združenje stalno- izpopolnjevalo. Leta 1958 se je preimenovalo v Zvezo slepih Slovenije, leta 1969 pa je v članstvo začelo sprejemati tudi slabovidne, delo za te pa se je pričelo že pred tem»V letu 1974 je bil statut zveze spremenjen in dopolnjen ter usklajen z novo ustavo.
Sedaj v naši republiki deluje 9 osnovnih organizacij, ki so medobčinskega značaja in zajemajo slepe v najmanj dveh in največ 17 občinah. Te tudi nosijo največji delež bremena skrbi za slepe in slabovidne. V njihovih odborih in komisijah deluje, nešteto požrtvovalnih slepih članov, poleg teh pa tudi mnogi videči izredni in častni člani ter tudi dmgi občani.
Danes je v Sloveniji zaposlenih nad 360 slepih in čez 50 teže slabovidnih. Slepi so zaposleni na naslednjih delovnih mestih:
v industrijski proizvodnji 74, na telefonskih centralah 215. strojepisci 1, v zaščitnih delavnicah 18, pedagoški delavci 10, pravniki 2, fizioterapevti 19, na drugih delovnih mestih 23.
Takšnemu stanju Zaposlenosti slepih je pripomogla smotrna socialna politika v naši državi, zlasti pa izvajanje Ic-te v Sloveniji. V Sloveniji je zaposlenih blizu 20 odstotkov slepih, v Jugoslaviji pa okrog 0 odstotkov.
Vedno večje je število slepih otrok, ki se po končani osnovni šoli želijo in se tudi vključijo v uk, se šolajo na rednih srednjih , in nadalje na višjih in visokih šolali. Da se ti lahko enakopravno vključijo v študij in nato v delo in zasebno življenje, so jim potrebni nešteti tehnični pripomočki. Za te skrbi Zveza slepih. Kupuje jih na domačem in tujem trgu. Najbolj potrebni so Braillove tablice in Braillovi pisalni stroji, magnetofonski apa-
rati in trakovi, različne ure za slepe, tipni releji za telefoniste, toplomeri in drugi merUni inštrumenti za slepe, športni rekviziti za slepe, razni gospodinjski pripomočki za slepe in drugi, ki jih slepi uporabljajo pri vsakodnevnem opravilu doma in na delu. Vsi ti pripomočki pa so kljub carinskim olajšavam zelo dragi. Mnogi si jih ne morejo nabaviti in zato osnovne organizacije v najtežjih primerih . pomagajo z enkratnimi denarnimi pomočmi.
Republiški odbor Zveze slepili in odbori osnovnih organizacij posvečajo pri svojem delu veliko pozornosti kulturno-pro-svetnemu in idejno-političnemu izobraževanju članstva, prav tako pa tudi založniški dejavnosti za slepe. Slepim namreč drugi viri s tega področja niso dosegljivi, razen radijskih oddaj. Za izobraževanje in kulturno življenje je Zveza slepih-organi-zirala Braillovo in zvočno knjižnico.
V	Braillevi pisavi ima danes prepisanih že.303 romanov in 8 učbenikov - skupaj v'2124 zvezkih.
V	zvočni knjižnici pa je posnetih: 553 romanov, 13 strokovnih del, 6 učbenikov in 63 raznih drugih del, vse skupaj na 1 220 magnetofonskih trakovih na štirili stezah.
Zveza izdaja tudi časopise za slepe. Ti izhajajo v glavnem mesečno v Braillovi pisavi, in na magnetofonskih trakovih.
Dosežke na področju skrbi za slepe bi lahko še naštevali in naštete še podrobneje opisali, pa nam prostor to ne dovoljuje. Omeniti je potrebno še to, da se slepi aktivno udejstvujejo tudi na športnem in kulturnem področju ter da so posamezniki ali skupine dosegli v jugoslovanskem in tudi mednarodnem merilu zelo lepe uspehe. Znani so nastopi ansamblov in pevskih zborov; nastopajo doma in v zamejstvu. Na športnem področju pa je zlasti omeniti atletiko, igro z zvenečo žogo (rolhall), smučanje in drugo.
Z omenjenimi uspehi pa ne moremo biti in nismo zadovoljni. Doseženi uspehi slepe spodbujajo za nadaljnja prizadevanja in konkretne akcije. Problemi so največkrat materialni. Omenimo naj nekatere:
Stanje knjig v knjižnici je že
omejeno. Vse knjige so pisane ali posnete v unikatu. Za knjige v Braillu bi to še zadostovalo, za fonoteko pa to ni racionalno. Zgodi se, da se edini trak poškoduje (slabi, izrabljeni magnetofoni pri čitalcih, nepazljivost pri uporabi, izguba traku pri transportiranju po pošti), pa ni shranjenega originala, s katerega bi lahko napravili kopijo. Snemanje pa je dokaj drago.
Slepi si želijo, da bi letno posneli 70 knjig na magnetofonske trakove' in okrog 20 knjig prepisali v Braillovo pisavo. Prepis ene knjige z vsemi spremljajočimi stroški stane okrog 6.000 din, snemanje na magnetofonski trak pa okrog 1.580 din. Z okrog 90 knjigami letno bi ob upoštevanju letnega pove-, Čanja števila slepili (okrog 55) v 18 letih dosegli eno knjigo na slepega. To je za slepe res malo. Želijo več brati kot videti in tudi časa imajo več, pa še zdaleč nimajo take možnosti kot videči občani. Obsežnejšega programa ni možno zastaviti, saj niti za tak program ni zagotovljenih finančnih sredstev. In v tem je naš problem, ki ga želimo prikazati.
Knjižnica za slepe je ena v Sloveniji. Iz nje ši izposojajo knjige slepi iz cele Slovenije. Financiranje knjižničarstva za videče je zagotovljeno prek temeljnih kulturnih skupnosti, knjižnica za slepe pa iz teh virov ne dobi sredstev. Kulturna skupnost Slovenije financira založniško dejavnost za slepe (prej omenjene časopise),-knjižničarstva pa nima v svojem programu. Zaradi tega iz leta v leto Zveza slepih zbira sredstva iz raznih virov, ki so pa v glavnem vsako leto do konca leta neznanka. Želja Zveze slepih in njenih članov je, da bi se sistemsko zagotovilo sredstva vsaj za omenjeno število. Sami slepi več kot do sedaj ne zmorejo prispevati. Plačujejo izposoje-valnino za knjige, predvsem pa imajo velike stroške pri nabavi magnetofonov. Mnogo je takih, ki bi si ga želeli kupiti, pa tega ne zmorejo.
Status mnogih slepih občanov še vedno ni rešen in zaradi tega tudi nimajo materialnega položaja. Ves čas se je Zveza slepih zavzemala za sprejetje zakona o zaščiti slepih. Tega zakona še ni, so pa drugi predpisi,
ki vsaj delno zapolnjujejo to vrzel, tj. dajejo slepim pravico do šolanja, poklicnega usposabljanja in tudi do zaposlitve. Velikega pomena je republiški za- ■ kon o zaposlovanju slepih, ki ■daje prednost zaposlovanju slepih telefonistov. Prav tako je pomemben zakon o varstvu nekaterih kategorij žrtev fašističnega nasilja, civilnih žrtev vojne, žrtev vojnega materiala in njihovih družinskih članov, ki je bil leta 1969 sprejet na pobudo Zveze slepih. Rešen je tudi status za vojaške vojne in mirovne invalide kakor tudi za delovne invalide. Kaj pa ostali?
V mnogih državah vzhoda in zahoda ima vsak slepi občan zago-'tovljen status invalida in prejema določeno invalidnino. Zveza slepih meni, da je tudi pri nas še vedno nujno potrebno sprejeti zakon o varstvu slepili.
Tudi za pozneje oslepele pri nas še ni preskrbljenb. V kakšnih težavah se znajde človek, ko oslepi, si lahko le predstavljamo. Tisti redki strokovni delavci in prizadevni slepi občani. ki se s temi problem: srečujejo, vedo. da pozneje oslepelemu ne morejo nuditi prepotrebne pomoči. Pozneje oslepele je potrebno tako rekoč vse znova učiti, poleg tega pa jim pomagati pri premagovanju psihičnih težav. Gre za opismenjevanje, prekvalifikacijo, priuči-tev na zadovoljevanje vsakodnevnih potreb (od oblačenja, osebne higiene, nabave v trgovinah, hoje po mestu, potovanja in vse drugo, do rekreacije in kulturnega življenja). Gre za kompletno rehabilitacijo, pri tem pa je socialna rehabilitacija zelo pomembna. To nalogo bi sicer moral opravljati center v Škofji Loki, pa jo zaradi pomanjkanja prostorov in nerešenega financiranja ne zmore. Opravljajo jo osnovne organizacije slepih, pač toliko, kolikor zmorejo.
Zveza slepih vključuje v svoje članstvo tudi slabovidne. Že dalj časa skrbi za njihovo usposobitev, tudi za zaposlitev in dela na prevenciji slepote, nima pa za to zagotovljenih finančnih sredstev. Slabovidnih oseb s 60 do 90 % izgube vida je v Sloveniji okrog 8.000. Sedaj so le najtežji vključeni v posebno osnovno šolo in delno deležni manjše pomoči.
MIMI BREZNIK 9
J
I
i
1
Duševno prizadetim ustrezno mesto v vsakdanjem okolju
Ustanovljena leta 1963 združuje zveza kot ena izmed samoupravnih, prostovoljnih humanitarnih organizacij v svojih krajevnih društvih predvsem naslednje delovne ljudi: starše in skrbnike duševno prizadetih, družbene delavce in strokovnjake, ki delajo v korist duševno prizadetih.
Vloga 34 krajevnih društev, v katerih je včlanjeno že prek 5.300 članov, je predvsem v tem, da s svojimi delegati in člani pomagajo tudi za duševno prizadete pridobiti ustrezno mesto v vsakdanjem okolju. Neposredne naloge pa so:
—	seznanjanje širše javnosti z vprašanji duševno prizadetih;
—	spodbujanje in povezovanje družbenih ter strokovnih prizadevanj v korist duševno prizadetih;
—	pomoč staršem in družinam duševno prizadetih;
—	pomoč in spodbuda ostalim službam pri razvijanju sistema celovitega usposabljanja in družbene skrbi za to kategorijo naših soljudi.
V Sloveniji je približno
40.000	do 50.000 duševno prizadetih oseb. V večini so laže prizadeti in po končani posebni osnovni šoli samostojno žive med nami. Od tega je približno 5000 otrok in odraslih, ki zaradi duševne prizadetosti potrebujejo posebno skrb in varstvo za vse življenje. Najteže prizadeti potrebujejo stalno varstvo in nego v posebnih socialno-zdravstvenih ustanovah.
Največ odprtih problemov je v zvezi s srednjo skupino — to so zmerno in teže duševno prizadeti ali po stari terminologiji „imbecili“, ki ostanejo vse življenje duševno na stopnji otroka predšolske starosti ah prvih razredov osnovne šole in so odvisni od okolice. Zaposlijo se lahko le v delavnicah za delo v posebnih razmerah - s pogojem, da so bili prej obravnavali v oddelkih za delovno usposabljanje, ki jih v času šolske starosti pripravijo na skrb zase, socialne in delovne navade.
Kljub prizadevanjem družbenih in strokovnih služb na stal-
ne pobude Zveze društev za pomoč duševno prizadetim ter velikemu napredku na tem področju v zadnjih desetih letih ostajajo še odprta vprašanja, kot so:
Uposabljanje predšolskih zmerno in teže duševno prizadetih otrok. Izredno pomemb-.no je čim zgodnejše obravnavanje prizadetega otroka, ko se njegove sposobnosti lahko razvijejo vsaj do prirojeno zmanjšane stopnje. Ce pa se to obdobje zamudi, se pridružijo prirojeni prizadetosti še negativni vplivi vzgojne zanemarjenosti in je končna prizadetost veliko hujša od prirojene. Zato so zavodi za delovno usposabljanje že pred mnogo leti odpirali predšolske oddelke, zdaj pa se razvijajo tudi že oddelki pri rednih vzgojno-varstvenih ustanovah, kar je za starše in otroke še bolje. Naš cilj bo dosežen, ko bo v tako usposabljanje zajet prav vsak prizadet otrok.
Oddelki in zavodi za delovno usposabljanje po posebnem programu s strokovnim delom usposabljajo zmerno in teže duševno prizadeto mladino za življenje in delo. Teh oddelkov in ustanov pa je še veliko premalo, tako da skoraj dve tretjini prizadetih otrok ni deležnih osnovnih pravic do šolanja! S tem so tudi zamujene možnosti za razvoj, družine s prizadetim otrokom pa često žive v nemogočih ekonomskih, socialnih in čustvenih razmerah. Zato naša organizacija skupno z drugimi dejavniki kljub ekonomsko neugodnemu času vztraja pri širjenju mreže oddelkov in sodobnih zavodov za usposabljanje.
Zaposlovanje in varstvo odraslih zmerno in teže duševno prizadetih je najbolj problematično, saj več kot 90 odstotkov teh oseb živi neprimerno. V Sloveniji se poleg delavnice v Ljubljani razvijajo prav v tem času ustrezne delavnice še v Mariboru, Celju, Kranju in Novi Gorici. V delavnicah za delo v posebnih pogojih lahko ob primernem vodstvu in izbiri dela tudi duševno prizadeti doživlja-
Usposabijanje za delo zmerno duševno prizadetega mladoletnika v POŠ Kranj
jo srečo ustvarjanja, istočasno pa vsaj delno tudi prispevajo skupnosti svoj skromni delež. Zaposlitev je le prvi, najpomembnejši korak, pred nami pa je še zagotovitev primernih, sodobnih domov za te osebe, kO' ostanejo brez staršev.
Iz navedenega je razvidno, da tudi skrb za duševno prizadete pomeni zadevo širše družbene skupnosti. Vendar lahko tudi organizacije združenega dela z razumevanjem in primernim sodelovanjem pomagajo duševno prizadetim oziroma njihovim staršem — svojim sodelavcem,
ki brez krivde nosijo težko breme skrbi za prizadetega otroka ali mladostnika. Mnoge organizacije združenega dela so že kolektivno včlanjene v lokalna društva za pomoč duševno prizadetim ter tako moralno, včasih pa tudi materialno pomagajo našim društvom in zavodom za usposabljanje pri njihovem humanem delu, Razumevanje neposredne življenjske in delovne okolice pa je tista dmž-bena in človeška vrednota, ki jo duševno prizadeti ter njihovi skrbniki vedno najbolj potrebujejo.
JAN ULAGA
DELAVSKA ENOTNOST
Šport in rekreacija invalidov Slovenije
Zveza za šport in rekreacijo invalidov Slovenije proslavlja letos 25-letnico organizirane športnd-re-kreativne aktivnosti med invalidi in 20-letnico svojega delovanja. Prve organizacijske oblike delovanja v tej smeri - pred 25 leti, so začeli maloštevilni, toda prizadevni vojaški vojni invalidi NOV, katerih osnovni .motiv za vključevanje invalidov v , šport je bila želja za gibanjem in s tem seveda tudi za osebnim uveljavljanjem. V tem času in z dokaj intenzivnim delovanjem ter razvijanjem invalidskega športa pa se je začetna »skromna želja" ne le razširila, temveč se je iz nje izoblikovala objektivna in družbena potreba za to dejavnost, kijedobila na jugoslovanskem simpoziju Šport in rekreacija v psihofizični rehabilitaciji invalidov leta 1971 v Beogradu strokovno potrditev od domačih in tujih strokovnjakov s področja medicinskih, psiholoških, pedagoških, te-lesnokulturnih ved.
Danes je v svetu, pa tudi pri nas, že krepko prodrlo spoznanje, da sta šport in rekreacija neločljivi, sestavni del celovite psihofizične rehabilitacije invalidov. Znani strokovnjaki s tega področja prof. Ludvig Gutt-man iz Londona trdi, da je šport za sleherno invalidno osebo neprecenljivo pomemben za psihično in fizično prilagajanje, kakor tudi za zmago nad svojo prizadetostjo in za ponovno vključevanje v družbeno življenje.
Izhajajoč iz tega spoznanja ni namen naših organizacij, čeprav se ukvarjajo s športom in rekreacijo med invalidi, pehanje za vrhunskimi rezultati in za doseganje senza-cionalnih rekordov, čeprav tudi športnih dosežkov invalidov nc podcenjujemo, saj so tako kot za zdravega človeka lahko tudi zanj izredno pomembna motivacija. Nam gre veliko bolj za to, d a vključimo v organizirano športno-rekreativno aktivnost čim večje število invalidov, predvsem mladih in žena, da naučimo invalida plavati, smučati, igrati ■namizni tenis, da obvlada igro z zvenečo žogo in ne nazadnje, da se invalid z amputirano nogo nauči lepo hoditi itd. Naše delovanje je torej naravnano k temu, da prek športno-rckreativne aktivnosti vrnemo čim več invalidov v družbo - v vsakdanje življenje. S tem se tudi delovanje naših organizacij razlikuje od preostalih športnih društev in njihovih asociacij, ker imajo poleg telesnokulturnega tudi humanitarni značaj.
V Sloveniji je okoli 130.000 invalidov in ocenjujemo, da to število naraste vsako leto za približno 5.000 novih invalidov. Gre torej za znatno število ljudi, ki jim naša družba posveča precej pozornosti in skuša z različnimi oblikami razreševati njihovo problematiko. Nedvomno je Zveza za šport in rekreacijo invalidov Slovenije ena izmed organizacijskih oblik, ki pomagajo v okviru svojega programa dejavnosti invalidom, vključenim v osnovne
organizacije, da se čim laže in uspeš-1 neje rehabilitirajo in resocializirajo. Če v kratkem pregledamo podatke zadnjih štirih let (1970-1974), vidimo, da smo imeli v letu 1970 okoli 1.700 aktivnih športnikov — invalidov in 20 osnovnih organizacij, v letu 1974 pa je bilo že okoli 2700 aktivnih športnikov - invalidov in 29 osnovnih organizacij. V štirih letih torej 1000 novih aktivnih športnikov invalidov in 9 novih osnovnih organizacij. Videnje torej napredek in če k temu dodamo, da se s športno-rekreativno aktivnostjo ukvarjajo tudi invalidi, ki so organizirani v društvih invalidov, društvu paraplegikov SRS, v Zvezi slepih in slabovidnih Slovenije ter y Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije, teh pa je po nepopolnih podatkih nad 1000, potem je napredek še večji.
Rezultati, doseženi zlasti v zadnjih štirih letih, so spodbudni, kljub temu pa Zveza za šport in rekreacijo invalidov Slovenije, kot strokovna republiška organizacija, z njimi ne more biti zadovoljna, zlasti če upoštevamo, da je športno aktivnih še vedno le malo invalidov. Za takšno nezadovoljivo stanje je več objektiv-nih, pa tudi subjektivnih vzrokov. Med prve sodijo nedvomno še vedno slabi materialni pogoji (objekti, financiranje, strokovni kadri), med druge pa predvsem nezadostna osveščenost invalidov samih za aktivno udejstvovanje v telesni kulturi; zaprtost nekaterih osnovnih organizacij, ki premalo vključujejo v svoje vrste mlade invalide in invalidne ženske, ter končno, premalo se povezujejo z ostalimi športnimi in družbenopolitičnimi dejavniki v svojih sredinah. Ob tem pa je še umest-
na ugotovitev, da pri nekaterih vodstvih naših osnovnih organizacij še vedno prevladuje pretirana želja za tako imenovanimi vrhunskimi dosežki, kar je lahko ovira za vključevanje novih aktivnih članov v naša društva. Za pravilno razumevanje tega pa je potrebno povedati, daje primeren tekmovalni sistem potreben in mora biti takšen, da je stimulativen za vse organizirane invalide - športnike, še posebej pa za neorganizirane. Zavzemati se je tre-
ba za organizacijo čim večjega števila tekmovanj, in to takšnih, da lahko sodelujejo vsi. To pomeni: čim več tekmovanj ali športnih srečanj v manjših regijah in med bližjimi društvi v čim številnejših športnih panogah, manj pa republiških in zveznih. Takšno politiko zastopa Zveza za šport in rekreacijo invalidov Slovenije in se je že v letu 1973 izkazala za uspešno, kot je razvidno iz naslednjega pregleda:
Tekmovalna	Število tekmovanj	Število
območja	ali srečanj	udeležencev
- lokalna	221	1721
- medobčinska	189	1770
- področna in republiška	103	821
-	medrepubliška -	državna -	mednarodna SKUPAJ	9 4 6 532	14 32 4445
Naše osnovne organizacije gojijo danes že 12 športnih panog: smučanje, plavanje, atletiko, streljanje, namizni tenis, sedeča odbojka, košarka paraplegikov (na vozičkih), kegljanje po kategorijah invalidnosti in kegljanje - borbene partije, balinanje, šah in avtorally. Poleg tega nekatere vključujejo v svoje programe izletništvo, ki je po našem mnenju izredno koristna rekreativna dejavnost, saj se na ta način invalidi medsebojno zbližujejo, spoznavajo našo ožjo in širšo domovino, neposredno izmenjujejo izkušnje itd.
Namen tega prispevka ni razgrnitev celotne problematike invalidskega športa v SR Sloveniji, pač pa bolj seznanitev z vprašanji, kot so mesto in vloga invalidskega športa v naši družbi ter kratek prerez stanja in delovanja invalidskih športno-re-kreativnih organizacij z njihovo republiško asociacijo vred. Na koncu je potrebno ugotoviti, da naše organizacije opravljajo izredno pomembno vlogo, tako v telesnokulturne kot v družbenem in ne nazadnje humanitarnem pogledu.
<---------------------------------------------‘ \
PREGLED PUBLIKACIJ, KI JIH IZDAJAJO INVALIDSKE ORGANIZACIJE
št.
Organizacija	Leto
Zveza slepih in slabovidnih Slovenije 1972
Zveza društev za pomoč duševno	1968
prizadetim	1964
Zveza društev invalidov Slovenije 1972
Društvo mišično in živčno mišično obolelih Slovenije
Društvo paraplegikov Slovenije	1972
Zveza slušno prizadetih Slovenije
Naslov	izvodov
Moj prijatelj — časopis v Brailovi pisavi 120 Obzornik za ženo in družino - časopis v Brailovi pisavi	120
Glasba za vas — revija	60
Zvočni časopis Obzorja	50
Socialna misel — zvezni časopis, Beograd 2,000 Naš zbornik - glasilo Zveze društev	3.200
Pregled problema mentalno retandiranih osoba - izdaja Savet organizacija za pomoč m. r. oseb SFRJ Preporod, list invalida rada, Beograd Iskra življenja — Medobčinsko društvo Maribor — 4-krat letno ,,Miopatija i mi“ - Glasilo udruženja distrofičara Jugoslavije — 6-krat letno Naše življenje — inform. list — 4-krat letno
„Naš glas" — zvezni časopis Zveze slušno prizadetih	8.000

Invalidske delavnice — kako dalje
Delo je bistvena značilnost človeka, v naši družbi pa tudi njegova bistvena pravica, saj človek z delom zagotavlja sebi in drugim vse druge pravice. Zato ni čudno da v zvezi s položajem invalida ne poudarjamo vedno znova samo njegovo pravico do socialne varnosti, pač pa predvsem pravico do usposobitve in dela. V tem smislu je naša nova ustava tudi obvezala družbeno skupnost, da ustvarja pogoje za usposobitev in delo invalidnih in za delo manj zmožnih oseb.
Razprave o zaposlovanju invalidov vedno postavljajo dilemo: ali odločneje iskati možnosti zaposlitve invalida v normalnem delovnem okolju ali pa razvijati možnosti za posebne oblike zaposlitve invalidov. Ta dilema pa je bolj ali manj navidezna, premagamo jo lahko le z odločnim stališčem: ne eno ali drugo, ampak eno in drugo. Kakor koli že poskušamo napredovati v tej smeri, da bi vsaka delovna organizacija čedalje bolj občutila invalida kot enega izmed delavcev, ki jim je potrebna specifična pomoč, ali specifična prilagoditev delovnega procesa, delovnega orodja ali delovnega okolja sploh, vedno znova ugotavljamo, da je med invalidi nekaj takih, ki zaradi vrste in stopnje invalidnosti, posebnih družinskih razmer ali celo samo zaradi dejstva, da je naše okolje - delovno in stanovanjsko — v veliki večini še vedno preračunano predvsem na zdrave, mlade ljudi, nima možnosti, dobiti in obdržati zaposlitev. Njim bi torej morah s posebnimo oblikami zagotoviti zaposhtev v okolju in razmerah, kjer bodo lahko ustvarjali in po možnosti tudi dosegh poprečno raven proizvodnje.
S tem dejstvom je računala tudi danes že zastarela zakonodaja, ki je opredelila poseben položaj invalidskih delavnic. Ne samo, da zakonodaja ni sledila spremembam, ki so se uveljavljale v praksi; tudi same zakonske rešitve so bile nezadostne. To nam kaže dejstvo, da se je število invalidskih delavnic v zadnjih desetih letih zmanjšalo na polovico in daje obenem njihov položaj čedalje manj spodbuden. Z zakonom smo jim sicer priznali poseben status in na njegovi osnovi tudi uspostavili mehanizem, kako bi se delavnica razvijala „od znotraj, same iz sebe“. Delavnicam je bilo priznano nekaj ekonomskih ugodnosti, tako da so bile oproščene nekaterih obveznosti do družbe, tako pridobljena sredstva pa so bile dolžne vlagati v razvoj, v modernizacijo delovnega procesa in opreme ter v prilagajanje delovnih orodij in delovnega okolja svojim delavcem. Da je zakon zgrešil svoj cilj, je jasno razvidno iz dejstva, daje danes v večini obstoječih devetih invalidnih delavnicah tehnična opremljenost delovnih mest izredno nizka, oprema zastarela, dohodek na meji rentabilnosti. Kljub temu pa omogočajo precejšnjemu številu invalidov delo in z njim povezani občutek varnosti, dostojanstva in ustvarjalnosti.
Naša družbena ptaksa se v temeljih spreminja. Ob tako temeljnih spremembah pa je včasih težko ali nemogoče obenem spremeniti
to družbeno prakso tudi v njenih manjjih, drobnih segmentih. Tako se je zgodilo, daje ob reševanju temeljnih sistemskih vprašanj pri uveljavljanju ustavnih amandmajev in kasneje nove ustave, zakon o invalidskih delavnicah ostal povsem nespremenjen. Zakon določa, da ima status invalidske delavnice delovna organizacija, v kateri je med zaposlenimi najmanj 50 odstotkov invalidov. Taka organizacija je bila po dosedanjem zakonu oproščena plačevanja nekaterih prispevkov. Ker pa se z razvojem družbenih dejavnosti v obliki samoupravnih interesnih skupnosti „prispevek“ začne vrednotiti drugače — ne več kot davek, amjrak kot solidarnostni delež vsakega delavca za urejanje lastnih in drugih skupnih vprašanj — ni več možno z zakonom nikogar „oproščati“ prispevka. Položaj invalidske delavnice kot posebne organizacije združenega dela, ali bolje, organizacije, ki deluje v posebnih razmerah in opravlja posebno vlogo — lahko urejajo le delavci na osnovi skupne odločitve.
V tem okviru pa se seveda pojavlja še vrsta vprašanj. Ali je res lahko 50 odstotkov zaposlenih invalidov tis.ta magična meja, ki ostro razdeli organizacije združenega dela na „normalne“ in invalidske"? Ali je oprostitev prispevka in na njegovi osnovi speljana „rast iz sebe" lahko edina in najboljša pot za utrditev položaja invalidske delavnice? Ali je prav, da poznamo en sam način oziroma ukrep ne glede na nastanek, pogoje in naravo delovanja invalidske delavnice; ali ne bi bilo potrebno, da so ukrepi za razvoj invalidske delavnice specifični? In končno, ali je urejanje položaja invalidskih delavnic poseben interes tistih samoupravnih interesnih skupnosti, ki so nekoliko globlje povezane s problematiko invalidnosti (npr. zdravstvene skupnosti, skupnosti invalidskega in pokojninskega zavarovanja itd.), ali skupna naloga in odgovornost vseh samoupravnih interesnih skupnosti in končno vseh delovnih ljudi? Trenutno najbrž nimamo odgovorov na vsa vprašanja, ki se zastavljajo. Pričakujemo, da bo na nekatera dal odgovor zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki ga pravkar pripravlja republiški sekretariat za delo. Pričakujemo pa tudi, da bo vrsto vprašanj lahko razrešila šele samoupravna praksa in da bodo v procesu samoupravnega sporazumevanja zorele rešitve, ki jih trenutno zaman iščemo. V letu 1974 se nam je prvič posrečilo skleniti samoupravni sporazum med nekaterimi samoupravnimi interesnimi skupnosti in invalidskimi delavnicami o tem, da samoupravne interesne skupnosti tem delavnicam odstopijo prispevek za urejanje tistih njihovih problemov, ki so v skladu z zakonom.
Čeprav ugotavljamo, da pot sporazumevanja ni bila zmeraj gladka in tudi ne brez problemov, moramo vendarle tudi ugotoviti, da pomeni prvi korak, korak naprej. Korak za korakom pa pomeni pot in perspektivo. Na nas je, dajo uresničimo.
MARIJA CIGALE
Postopno m vztrajno do boljših pogojev za delo v bodočnosti
Zavod za rehabilitacijo in zaposlitev invalidov Bodočnost Maribor p. o je največja invalidska delavnice v SR Sloveniji in je bil ustanovljen z odločbo bivšega OLO Maribor dne 19. marca 1958. Z odločbo" Sveta za socialno varstvo LRS z dne 27. 1. 1962 je bil zavod določen kot invalidska delavnica za poklicno rehabilitacijo in zaposlitev invalidov, tj., da opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena. To osnovno in družbeno pomembno nalogo zavod opravlja še danes, vendar posluje v slabih razmerah, ki glede prostorov in tehnične opremljenosti močno zaostajajo za predpisanimi.
Zavod je ob ustanovitvi razvijal dejavnosti, v katerih je lahko poklicno rehabilitiral in zaposloval invalide in dela manj zmožne osebe, upoštevajoč razpoložljive delovne priprave, naprave in delovne prostore. Uvajal pa je tudi delo na domu. Delovne prostore je imel na vsem območju Maribora, eno dejavnost pav Vuzenici.
V letu 1961 je zavod v Dalmatinski ulici 1 odkupil od JLA stare objekte — garaže, konjušnico, itd. Z adaptacijami je delno usposobil kupljene objekte za delavnice, kipa kljub temu niso bile primerne. Skupaj je bilo izdelanih pet investicij-
/
skih projektov, vendar zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bil noben uresničen.
V letu 1970 je zavod izdelal program razvoja in sanacije ter določil etapno izgradnjo zavoda. Program razvoja določa, da zavod opravlja:
-	poklicno rehabilitacijo in habilitacijo tistih invalidnih oseb, ki jim je potrebno zagotoviti posebne pogoje poklicnega usposabljanja zaradi vrste in stopnje invalidnosti,
—	zaposluje invalidne osebe v zaščitnih delavnicah in službah na vseh delovnih mestih, kjer lahko delajo invalidne osebe, ki se ne morejo zaposliti v redni proizvodnji.
-	razširjal bo organizacijo dela na domu,
-	preučeval možnosti za ustanovitev posebne zaščitne delavnice za varstvo in delovno usposabljanje duševno prizadete mladine in drugo.
V svojih oddelkih bo proizvajal izdelke in opravljal naslednje storitve:
-	v kovinarskem oddelku: izdelovanje in montaža vseh vrst kovinskih izdelkov, naprav, embalaže, ko-
DELAVSKA ENOTNOST
vinske galanterije, skladiščne opreme ter opravljanje vseh vrst storitev,
-	v mizarskem oddelku: izdelovanje in montaža vseh vrst lesenih serijskih izdelkov, izdelovanje pohištva in opreme po naročilu ter opravljanje vseh vrst storitev,
-	v krojaško-šiviljskem oddelku: izdelovanjevseh vrst konfekcije in opravljanje storitev šivanja,
-	v tiskarskem oddelku: tiskanje vseh vrst merkantilnih tiskovin, blokov, brošur, knjig, etiket, prospektov, embalaže in reklamnih tiskovin s pomočjo ročnega in strojnega stavka in klišejev,
-	v knjigoveznici: vezanje in iz-
delava vseh vrst blokov, knjig, brošur, map, albumov, papirne in usnjene galanterije, obrezovanje in zlato-tisk,
—	v kartonažnem oddelku: izse-kovanje potiskane in natiskane embalaže, izdelava vseh vrst kartonske in papirne embalaže, izdelava vseh vrst vrečk in futrol ter papirne galanterije,
—	v servisni službi: opravljanje vratarsko-čuvajske službe, čiščenje oken, upravnih, poslovnih in drugih prostorov ter opravljanje vseh vrst reklamnih in drugih storitev.
Program sanacije določa etapno izgradnjo zavoda in nabavo osnov-
nih sredstev:
I. etapa izgradnje je bila izvršnega leta 1973, II. etapa pa je v teku. Sredstva za sanacijo prvih dveh etap so prispevali: delovni ljudje zavoda s prostovoljnim delom ali 6-dnevnim zaslužkom in iz skladov zavoda, SO Maribor in njeni skladi, KB Maribor kot kredit po pogojih kot za druge delovne organizacije ter SPIZ kot kredit, s tem da za podražitve pri II. etapi izgradnje in za nadaljnje etape zavod nima zagotovljenih finančnih sredstev za nabavo strojne opreme pb sanacijskem programu.
Zavod zaposluje pretežno invalidno delovno silo, zdrave delavce pa
na tistih delovnih mestih, kjer invalid zaradi narave dela ne more opravljati ali pa ga opravlja s težavo. Skupno število zaposlenih in na poklicni rehabilitaciji je 357, od tega je 235 ali (65,8 %) invalidov.
V zavodu se letno poklicno rehabilitira ali habilitira poprečno 25 delovnih invalidov ali invalidnih otrok zavarovancev. Teh oseb bi lahko bilo še več, če bi nam to dopuščale delovne in druge razmere. Po podatkih zavoda se rehabilitirane invalidne osebe enakopravno zaposlijo v drugih delovnih organizacijah kakor tudi v inozemstvu.
JAKOB KAUČIČ
Tudi na celjskem območju skrbe za usposabljanje in zaposlovanje invalidov
Delo na stroju, adaptiranem za enorokega invalida
Center za poklicno usposabljanje in zaposlovanje invalidov v Celju bo v prihodnjem letu, to je leta 1976, slavil 20. obletnico ustanovitve. Center je bil ustanovljen leta 1956 kot Zavod za rehabilitacijo invalidov v Celju.
V	20-letnem delovanju je zavod doživel vrsto organizacijskih in vsebinskih sprememb, ki jih je narekovalo delo in širše družbene potrebe.
Iz prvotne proračunske ustanove je takoj v prvih letih zavod bil razglašen kot ustanova s samostojnim financiranjem.
V	prvih letih svojega obstoja je usposabljal in zaposloval invalidne osebe na delovnih mestih v gospodarskih organizacijah.
V	letu 1959 je bilo zavodu priključeno Obrtno podjetje Ortopedija Celje s svojimi delavnicami.
Na podlagi resolucije o rehabilitaciji invalidnih oseb, ki jo je leta 1963 sprejela Skupščina SR Slovenije, in stališč socialno-zdravstvene-ga zbora in gospodarskega zbora Skupščine SR Slovenije je zavod postal osnovna institucija za razvijanje poklicne rehabilitacije in zaposlovanja invalidnih oseb za področje celjske regije.
Zaradi razširitve predmeta poslovanja so postali obstoječi poslovni prostori na Ipavčevi ulici pretesni, zato se je kolektiv odločil s pomočjo družbe investirati izgradnjo invalidskih delavnic. Objekt je bil usposobljen za vselitev in obratovanje leta 1966.
Od leta 1972 delujemo kot bazenski center za poklicno usposabljanje in zaposlovanje invalidov Celje.
Naše naloge so:
-	poklicna orientacija, poklicno usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb;
-	raziskovalno delo na podtonu poklicnega usposabljanja in zaposlovanja invalidnih oseb;
-	zaposlovanje invalidov pod posebnimi pogoji v invalidskih delavnicah;
-	izdelava ortopedske obutve in izdelkov lahke bandaže.
Poleg naštetih osnovnih dejavnosti deluje v sklopu centra medobčinska komisije I. stopnje za razvrščanje v telesnem in duševnem razvoju motenih otrok.
V	centru je zaposleno 90 delavcev, od tega 60 odstotkov invalidnih oseb. Poleg tega je v centru 30 reha-bilitantov, ki se izučujejo ali priuču-jejo določenih poklicev, primernih njihovi invalidnosti.
V	invalidskih in ortopedskih delavnicah, kjer se poleg redne proizvodnje izvaja tudi poklicno usposabljanje, se opravljajo .naslednje proizvodne in storitvene dejavnosti:
— ortopedsko čevljarska, lahka bandaža, šiviljstvo, kovinska galanterija, mizarstvo, plastificiranje kovin, galvanska obdelava kovin.
Rezultati dela na področju poklicnega usposabljanja in zaposlovanja invalidnih oseb so v teh dvajsetih letih potrdili pravilno usmerjenost in upravičenost obstoja takega centra.
Te uspehe pa spremljajo tudi pro-blemi. To so predvsem slaba tehnična opremljenost delavnic in nižja storilnost invalidnih oseb, zaposlenih pod posebnimi pogoji ob vedno manjših družbenih bonitetah, kar nas postavlja v izredno neenakopraven položaj z drugimi delovnimi organizacijami
Dosežene izkušnje in velika delovna pripravljenost kolektiva pa bi lahko bila ob konkretni družbeni pomoči porok za še hitrejše ih uspešnejše reševanje tega tako perečega družbenega problema na celjskem področju.
V	letu 1975/76 bomo pričeli z izgradnjo delavnic za delo pod posebnimi pogoji za srednje duševno prizadeto mladino s področja celjske regije, ki se po končanem šolanju v posebnih šolah ne more vključiti v redno proizvodno delo. Kapaciteta tega objekta je predvidena za 60 otrok, prvi oddelek; ki bo odprt že v mesecu septembru 1975, pa bo sprejel 10 otrok.
Investitor te izgradnje bo samoupravna interesna skupnost socialnega skrbstva.
LJUBO ZELIČ 13
Poklicno usposabljanje v učnih delavnicah za gluhe
TOZD Učne delavnice so invalidske delavnice in registrirane kot zavod posebnega družbenega pomena. Organizacijsko so vključene v OZD Zavod za usaposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani, ki ima še dve temeljni organizaciji združenega dela, in sicer:
TOZD Center za rehabilitacijo sluha in govora - Ljubljana, Vojkova 74 in
TOZD Center za korekcijo sluha in govora — Portorož, Vilfanova 6.
Oba centra skrbita za slušno in govorno prizadete otroke, imata svoja internata ter osnovno in poklicno šolo.
Slušno in govorno prizadeti otroci iz obeh centrov se potem po lastnem nagnjenju oziroma strokovnih odločitvah psihologov in drugih strokovnjakov izučijo oziroma poklicno rehabilitirajo v Učnih delavnicah za naslednje poklice:
ročni stavec, litografski risar, strojni stavec, reprodukcijski fotograf, knjigotiskar, rezač papirja, ročni knjigovez, torbar usnjene galanterije, strojni knjigovec, tortfarska prešivalka, offset tiskar, krojačica za ženske obleke, pretiskar, šivilja ženskih oblek, šivilja perila.
Poleg naštetih poklicev, za katere se zahteva kvalifikacija, so na voljo še številna delovna mesta za priučene fazne delavce.
Učne delavnice so do leta 1974 usposobile za kvalificirane delavce 369 učencev. Vsi ti učenci so pri praktičnem delu pod strokovnim nadzorom učiteljev, ki jih učijo tudi teoretično strokovne predmete na poklicni šoli, ki je formirana na Centru za rehabilitacijo sluha in govora.
Vsi učenci dobijo nagrade, regrese za letni dopust, delovne obleke in pač vse ugodnosti, ki jim pripadajo po samoupravnem sporazumu s področja grafične industrije, Trenutno poklicno rehabilitiramo 29 učencev, ki postanejo v treh letih po uspešno opravljenem izpitu kvalificirani delavci. Po pogodbi smo dolžni novo izučene delavce zaposlovati še eno leto po končanem izpitu.
Izučevanje slušno in govorno prizadetih seveda zahteva od vseh učiteljev pa tudi sodelavcev ogromno energije, razumevanja in strokovnosti. Včasih se še zdravemu človeku kaj težko dopove in razloži, kaj pa šele slušno in govorno prizadetemu.
Imamo naslednje proizvodne oddelke:
»Mladi rod«
Pred 18 leti je bila tudi v Kranju ustanovljena invalidska delavnica Zavod invalidskih delavnic. Dejavnost takratnega zavoda je bila poleg zaposlovanja in rehabilitacije invalidov tudi obrtniško izdelovanje čevljarske, papirne in tekstilne galanterije.
Prevelika usmeritev v gospodarsko dejavnost in nerazumevanje širše družbene skupnosti za socialno delo zavoda sta. omogočala razvoj socialne pa tudi gospodarske dejavnosti v zavodu. Preširoka dejavnost je zahtevala tudi strokovni kader, ki ga zavod ni mogel dobiti. Razdrobljenost proizvodne dejavnosti na različne lokacije je še povečala stroške poslovanja in tudi to je vplivalo, da se zavod praktično ni mogel razvijati.
Večja usmeritev v tekstilno panogo in uspešna rehabilitacija invalidov za delo v konfekciji, sta bila povod za specializacijo gospodarske dejavnosti zavoda. Zavod se je ožje specializiral na izdelovanje otroške konfekcije od 1 - 7 let starosti.
Zaradi pretesnih prostorov je zavod
1.	knjigotisk s strojno in ročno stavnico ter knjigotiskarsko strojnico
2.	litografija z reprofotografijo, montažo, kopirnico in offset strojnico
3.	knjigoveznico
4.	usnjeno galanterijo in
5.	šivilski salon.
V vseh teh proizvodnih obratih ter upravnih in pomožnih službah je zaposlneih 260 delavcev, od tega polovico invalidov.
Kljub naši osnovni nalogi rehabilitacije in habilitacije slušno in govorno prizadetih in tako visokemu deležu invalidov pa moramo poslovati in ustvarjati dohodek kot vsaka druga gospodarska organizacija, ker nas družba neposredno ne dotira. Do leta 1974 smo bili oproščeni nekaterih družbenih prispevkov iz osebnih dohodkov, ki pa so bili lahko uporabljeni samo namensko za investicije. Za leto 1975 pa zradi spremenjenega sistema financiranja splošne in skupne družbene potrošnje še nimamo zagotovljene nobene družbene podpore.
Sama rehabilitacija je iz leta v leto težja. Grafična industrija se skokovito razvija. Vsak dan se porajajo nova tehnologija in nove metode dela. Tudi Učne delavnice morajo v korak z ostalimi grafičnimi podjetji. Prvič zato, da so konkurenčne na trgu, da lahko zagotovijo svojim delavcem približno enake osebne dohodke kot druga grafična podjetja. Drugič pa zato, ker je cilj rehabilitacije dosežen šele takrat, ko lahko rehabilitiranec zapusti Učne delavnice in se kot enakovreden kvalificiran delavec zaposli v katerem koli grafičnem podjetju.
Tega pa seveda ne bo mogel, če se bo priučeval po zastarelih strojih in po zastarelih postopkih.
Prav stroji in strojna opremljenost sta rakova rana naših delavnic. Nekatera osnovna sredstva so skrajno zastarela in zato tudi večinoma odpisana. Zaradi rtaše posebne dejavnosti pa ne moremo doseči takšnega ostanka dohodka, da bi lahko enakovredno tekmovali z drugimi grafičnimi podjetji, čeprav smo z osebnimi dohodki na repu grafične industrije. Zaradi tega se nam težave povečujejo. Zapuščati so nas začeli najboljši zdravi pa tudi že invalidni delavci, ki si poiščejo boljši kos kruha v drugi organizaciji.
Zato smo prepričani, da bo družba prav pri modernizaciji naših strojnih kapacitet pokazala svoje razumevanje in pomoč.
— delo invalidov v konfekciji
ob širjenju svoje proizvodne dejavnosti iskal dodatne prostore. Tako teče današnji proces proizvodnje pri okrog 130 zaposlenih v številnih obratih v okolici Kranja. Kljub relativno dobri produktivnosti v proizvodni dejavnosti je zavodu zaradi tega nadalnji razvoj onemogočen. Odstopljena proračunska sredstva preteklih let oziroma prispevki nekaterih samoupravnih interesnih skupnosti iz leta 1974 so premajhni za večje investicije pri reševanju prostorskega problema. Za njegovo rešitev bo zavod moral dobiti tuja investicijska sredstva v obliki kreditov oziroma namenskih sredstev.
Za svoje komercialno poslovanje si je zavod nadel tudi komercialno ime Konfekcija Mladi rod, s katerim uspešno konkurira sorodnim delovnim organizacijam.
Izdelke zavoda je možno dobiti v vseh specializiranih otroških trgovinah po vsej Jugoslaviji. Značilnost izdelkov zavoda so uspešno krojeni modeli v modernih barvah, vzorcih in kvalitetni izdelavi.
Kljub komercialni dejavnosti, ki
jo zaradi svojega obstoja zavod mora razvijati, se le-ta ni oddaljil od svoje prvotne dejavnosti: zaposlovanje in rehabilitacija invalidov. Težave na tem področju povzroča zavodu pomanjkanje kadra socialnega profila. Lastno izobraževanje kadra s tega področja je trenutno v zavodu osnovna naloga. Zavod se zaveda, da rehabilitirani invalidi s strokovno organizacijo in študijem dela dosegajo enake rezultate kot zdravi ljudje. Prav na področju rehabilitacije invalidov bi morali vsi zavodi v Sloveniji tesneje sodelovati. Strokovna pomoč in praktična spoznanja pri rehabilitaciji v različnih panogah dejavnosti, oblik in kategorij invalidov posameznih zavodov, bi se tako hitreje prenašala tudi v ostale zavode. Zavod meni, daje na tem področju potrebno dati večjo težo delu Republiške konference za rehabilitacijo invalidov, s čimer bo zagotovljen hitrejši razvoj. Pri tem je treba upoštevati tudi spoznanja strokovnjakov iz drugih republik oziroma tuja spoznanja pri rehabilitaciji invalidov.
Zavod pomaga zaposlenim invalidom tudi pri aktivnem vključevanju v proces samoupravljanja. Srednjeročni razvojni program zavoda in smernice kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne poslovne politike zavoda so odsev celotnega kolektiva in želje zaposlenih. Delovna morala in samoupravna zavest zaposlenih se je pokazala tudi ob delitvi dohodka za leto 1974, ko so se delavci zavoda odločili, da tudi na račun stimulativnega dela osebnih dohodkov prispevajo za razšiijeno reprodukcijo. Zavod zagotavlja zaposlenim invalidom poprečni osebni dohodek, ki je na ravni poprečnega osebnega dohodka gospodarstva v občini. Zavod redno skrbi tudi za delitev sredstev skupne porabe tako za osebne prejemke kot za pomoč pri gradnji stanovanj. Če bo zavodu zagotovljen takšen razvoj kot v zadnjih treh letih, se bodo delovni pogoji zaposlenih invalidov bistveno popravili, hkrati pa se bodo odprla nova delovna mesta za invalide, ki jih je na območju Gorenjske iz dneva v dan več. VINKO OREHAR
ft
$
4

Pravni temelji organizacije združenega dela INDE - Koper so bili postavljeni 10. julija 1959 z odločbo tedanjega Okrajnega judskega odbora Koper. Osnovna naloga, ki jo je ustanovitelj naložil centru, je bila profesionalna rehabilitacija in zaposlovanje invalidnih in za delo manj zmožnih oseb v delavnicah centra.
Pobudnik in predlagatelj ustanovitve jf bila tedanja Okrajna posredovalnica za delo v Kopru, ki je dala tudi prva sredstva -2,500.000 S-din. S temi sredstvi smo že v letu 1959 preuredili kletne prostore v zasilno delavnico, v kateri je bil zarodek se-
rodili tudi prvi organi delavskega samoupravljanja, ki so se tako kot v drugih organizacijah dela stalno krepili in razvijali.
Usposobljenih oziroma priučenih na delo je bilo v tem času prek 200 invalidnih oseb, od teh si je pridobilo kvalifikacijo za razne poklice 26 oseb, drugi pa večinoma polkvalifika-cijo, razen nekaj teže prizadetih primerov.
Sredstva, ustvarjena iz dohodka in družbenih oprostitev, smo vsa leta vlagali v poslovni sklad oziroma investicije. Tako smo invalidnim osebam olajšali fizični napor pri delu in jim . omogočili usposabljanje na mo-
Usposabljanje za delo na obali
danje delavnice za predelavo plastičnih mas.
V letu 1960 so bile osnovane čevljarska delavnica v Izoli in v Komnu na Krasu ter' delavnica sitotiska na tekstilno blago v Piranu.
S plodnim in neumornim delom si je tedaj še majhen kolektiv pridobil zaupanje tudi pri družbenih organih republike, ki so iz sredstev republiškega socialnega zavarovanja in republiškega zavoda za zaposlovanje dodelili pomoč v višini 148.000 S-din. S temi sredstvi smo začeli leta 1963 graditi sedanje poslovne prostore in se vanje preseliti leta 1965. Z novimi poslovnimi prostori so se izboljšale delovne razmere in ustvarjena je bila podlaga za nadaljnji razvoj.
S preselitvijo v nove prostore smo morali prilagoditi tudi smer delavnic, tako da so profili rehabilitacije in privajanje na delo potekali z razvojem posameznih industrijskih panog na obalnem območju. Zato imamo sedaj v sestavi centra obrat predllave plastičnih mas, ki ima oddelek za brizganje mas, oddelek za ekstruzijo cevi, pihalne plastične embalaže in orodjarno ter obrat čevljarstva.
S tako usmeritvijo proizvodnih delavnic smo dobili možnost rehabilitacije in usposabljanja invalidnih oseb za 15 poklicev industrijske smeri.
S prvimi zaposlenimi in oblikovanjem organizacije dela so se
dernih in tehnično izpopolnjenih strojih, s katerimi se srečujejo ali se bodo srečali v drugih organizacijah združenega dela.
Spodnja razpredelnica rasti poslovnega sklada po letih nam to potrjuje.
Poslovni	Popr.
sklad	mes. OD
Leto din	din
196b	113^70,00	196,10
1973 12,599.607,86 2.136,00
Zgodnji podatki nam potrjujejo postopno rast poslovanja in uspehov našega dela, če pa primerjamo rast osebnih dohodkov v posameznih obdobjih, nam ne bo težko ugotoviti, da so se člani delovne skupnosti tudi materialno odrekali v korist materialnega potenciala centra.
Naš center posluje kot socialni zavod s samostojnim financiranjem in je podvržen vsem tržnim razmeram kot druge organizacije združenega dela, ki zaposlujejo zdravo delovno silo.
S tako strukturo zaposlenih smo to tržno konfrontacijo vzdržali le z nadpoprečnimi napori. Takim naporom se tudi v bodoče ne odrekamo, če bo širša družbena skupnost te napore pravilno ovrednotila in materialno stimulirala, tako da bomo lahko z nadaljnjimi programi razvoja rehabilitacije računali tudi na višino udeležbe širše družbene skupnosti.
DOLENC EDVARD
Z odpovedovanjem do nove zgradbe
• Zavod za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov ,,a + a“ Nova Gorica je bil ustanovljen v začetku 1962. leta. Ustanovitev zavoda so narekovale vse večje potrebe po zaposlovanju in prekvalifikaciji invalidnih oseb. Takrat ustanovljeni zavod deluje za območje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja in Skupnosti za zaposlovanje delavcev Nova Gorica, ki obsegata območje treh občin, in sicer: Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin. V prvih letih obstoja se je zavod ukvarjal z vrsto najrazličnejših uslužno-obrtnih dejavnosti, ki so takrat zaradi razpolaganja s širokimi poklicnimi profili dajale možnost za izvajanje poklicne rehabilitacije in zaposlovanja invalidov. Zavod je v tem obdobju sprejel 206 invalidov, od katerih se jih je 91 usposobilo za širše in ožje poklicne profile.
Od skupnega števila v tem razdobju sprejetih invalidov se jih je 136 zaposlilo v drugih delovnih organizacijah.
Glede na to, daje bilo na območju občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin evidentiranih večje število invalidov, ki so iskali zaposlitev, in jih je bilo treba glede na njihove psihofizične prizadetosti priučiti, so v zavodu leta 1969 začeli uvajati novo dejavnost, ki naj bi omogočila zaposlitev večjega števila različno prizadetih invalidov.
Po treh letih intenzivnega dela na področju raziskovanj tehnoloških postopkov, študij, poizkusov, uspehov in tudi neuspehov ter vlaganja sredstev, ki jih je delovna skupnost dotlej ustvarila, smo prišli do novega proizvodnega programa — artiklov za vertikalno prometno signalizacijo, ki so zelo učinkoviti, vzdržljivi in kvalitetni.
V samem začetku uvajanja nove dejavnosti smo imeli izredno velike probleme in težave, nekateri pa se še danes po7 javljajo. Ogromno truda in strpnosti je bilo vloženega in prav po zaslugi izredne požrtvovalnosti večine članov kolektiva, posebno pa strokovnih delavcev v zavodu je proizvodnja prometnih znakov le stekla. Že v prvi fazi smo odprli 30 delovnih mest za invalide, ki smo jih sprejeli na priučitev in po priuči tvi v redno zaposlitev.
Delovni prostori, v katere smo ob obratovanju drugih dejavnosti uvajali še novo, so bili skrajno neprimerni in že zdavnaj niso izpolnjevali higiensko-zdravstvene zahteve niti za zdravo delovno silo, kaj šele za invalide.
Zaradi izredno velikega povpraševanja po artiklih vertikalne prometne signalizacije, na drugi strani pa zaradi neugodnih delovnih pogojev, je delavski svet zavoda v začetku 1971. leta sprejel razvojni program zavoda. V programu je bila predvidena postopna ukinitev vseh servisnih dejavnosti, tako da bi bil mogoč hitrejši razvoj proizvodnje celotnega programa vertikalne cestnoprometne signalizacije, prodaja tedanjih prostorov zaradi preutesnjenosti in novogradnja poslovnih prostorov na novi lokaciji.
Investicijski program za izgradnjo novih poslovnih prostorov je bil izdelan konec leta 1971 in je predvideval naslednje naložbe:
Izgradnja proizvodne hale in prizidka v skupni površini 3.392 kv, m.
Skupna naložba po programu je takrat znašala 9.385.191 ND.
Zaradi nerešenega statusa invalidskih delavnic in v zvezi s tem tudi načina financiranja in kreditiranja invalidskih delavnic smo imeli izredno veliko težav pri zbiranju sredstev za realizacijo investicijskega programa.
Zaradi navedenih težav se je za zagotovitev pokritja finančne konstrukcije investicijskega programa kolektiv zavoda zavestno odpovedal delu osebnega dohodka in s tem omogočil, da je bila poleg dodeljenih kreditov Pokojninsko invalidksega sklada SRS v Ljubljani, Sklada skupnih rezerv Skupščine občine Nova Gorica in Ljubljanske banke, podružnice Nova Gorica finančna konstrukcija pokrita s 50-odstotno udeležbo lastnih sredstev zavoda.
Zaradi tako visokega deleža lastne udeležbe pri investiciji in dodatnih podražitvah, ki so nastale zaradi zakasnelega pričetka gradnje objekta, je zavod danes v izredno težkem finanč-■ nem položaju, ker mu primanjkujejo obratna sredstva. Poleg navedenih težav se vsak dan zaostrujejo socialna vprašanja, ki jih, žal, zavod sam brez pomoči družbe ne more rešiti.
KAZIMIR FAGANEL
r
Ali bo leto 1975 le prineslo pričetek sanacije centra za rehabilitacijo in varstvo slepih in slabovidnih Slovenije
Center za rehabilitacijo in varstvo slepih in slabovidnih Slovenije v Škofji Loki
V okviru splošne skrbi za slepe in slabovidne v Sloveniji je bil ustanovljen Center za rehabilitacijo in varstvo slepih in slabovidnih Slovenije v Škofji Loki.
Center je bil ustanovljen 1/1-1964. Takrat sta se združili dve samostojni ustanovi, to je Dom slepih in Invalidska delavnica za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje slepih Stara Loka.
Ustanovitelj centra je bil republiški odbor zveze slepih Slovenije. Leta 1968 pa je ustanoviteljske pravice prevzel izvršni svet skupščine SR Slovenije.
Center je z ustanovitvijo prevzel naloge poklicnega usposabljanja, rehabilitacije, zaposlovanja in domskega varstva slepih in slabovidnih za Slovenijo.
Center ima tri oddelke:
-	oddelek za poklicno usposabljanje in rehabilitacijo slepih (posebna poklicna šola). Posebna poklicna šola usposablja slepe in slabovidne za administrativne delavce in za telefoniste. Šola je dvoletna in ima rang srednje šole. Poleg tega je pri šoli tudi. oddelek priučevanja invalidov z nalogo, da priučuje slepe za delo v ščetarski, ple tarski in metlarski stroki in za posamezna dela v kovinski, lesni in elektro stroki.
-	proizvodni oddelek - Ta oddelek zaposluje slepe in slabovidne v kovinarski, lesnopredelovalni delavnici, v ščetarski in metlarski delavnici. Zaposluje tiste slepe in slabovidne, ki ne morejo dobiti dela v domačem kraju. To so težje prizadeti slepi in slabovidni, ki jim je ob zaposlitvi potrebna še druga pomoč v obliki oskrbe. V delavnicah je poprečno zaposlenih 50, od tega polovica invalidov.
-	stanovanjsko-oskrbni oddelek - V tem oddelku je v domskem varstvu poprečno 120 slepih in slabovidnih. Pretežna večina teh je upokojencev in starostnikov občinskih oskrbovancev. Manjši del je delavcev, ki so zaposleni v proizvodnem oddelku zavoda, nekaj pa tudi v drugih organizacijah v Škofji Loki. V ta oddelek spada tudi dom — internat poklicne šole centra. V
internatu šole je poprečno 50 učencev, ki dobivajo popolno oskrbo v častu dveletnega šolanja v našem zavodu. Oskrbne stroške, to je oskrbnino, plačujejo pristojne občinske skupščine in podružnice pokojninsko invalidskega zavarovanja.
Posebno delovno enoto tvorijo delavci uprave, v katero spadajo direktor, splošni sektor in računovodstvo.
je kulturno zgodovinski spomenik I. stopnje.
Vodstvo zavoda in organi upravljanja si že vrsto let prizadevajo, da bi z družbeno pomočjo rešili najtežji problem centra, to je prostorski problem. Vsi oddelki centra poslujejo v nefunkcionalnih, premajhnih in za delovne pogoje in bivanje neprimernih prostorih. Da bi se izboljšale te razmere, je bil leta 1970 začrtan razvojni program, na osnovi katerega je bila leta 1971 izdelana programskosnova in investi-
Slepe žene v zavodski oskrbi v Škofji Loki pri ščetarskem delu
Center je enotna delovna organizacija. Po izdelavi elaborata o pogojih za ustanovitev TOZD se je delovni kolektiv odločil, da ni pogojev za ustanovitev temeljnih organizacij združenega dela. Delovni kolektiv centra ima 98 delavcev. Center ima enotni samoupravni organ svet zavoda, v katerega so voljeni člani delovne skupnosti in predstavniki družbene skupnosti. Poleg tega organa ima zavod še odbor za medsebojna razmerja in poslovne odločitve ter odbor delavske kontrole.
Center ima svoje prostore v treh stavbah. V gradu, ki je star okrog 700 let, posluje stanovanjsko-oskrbni oddelek. V zgradbi, ki je bila zgrajena po 2. svetovni vojni, poslujejo posebna poklicna šola z internatom, proizvodni oddelek in uprava. Vseh prostorov ima center 3260 kv. m uporabnih površin in 26.000 kv. m zemljišča s parki.
Grad s parkom ter bližnjo okolico
cijski program za dograditev in preureditev prostorov centra. Na podlagi teh programov je bil izdelan idejni načrt za I. fazo razreševanja prostorskih problemov centra. Februarja 1973. leta je bil potrjen idejni načrt, takoj nato pa je bil naročen in ob koncu leta 1973 napravljen glavni projekt.
Glavni projekt za 1. fazo razreševanja prostorskih problemov centra predvideva gradnjo prostorov za poklicno šolo s telovadnico in rekreacijskim prostorom in internat za gojence šole. Istočasno bi gradili tudi prostore za skupne servisne službe centra, to je za kuhinjo, kurilnico, pralnico, šivalnico in likalnico, skladišče za živila in potrošni material, stanovanje za hišnika, nekaj sob za zdravstveno osebje z vsemi pomožnimi prostori.
Predračun za I. fazo gradnje predvideva 18,074.071 din investicijskih stroškov. K temu znesku pa bo po-
trebno prišteti še stroške zunanje ureditve, priključkov notranje opreme in drugih stroškov. Tako bi celotna investicija predračunske vrednosti znašala okoli 25.000.000 din.
Center je poslal glavni projekt z vso dokumentacijo republiškim organom in samoupravnim interesnim skupnostim s prošnjo, da pristojni v republiki sklenejo družbeni dogovor o udeležbi za financiranje predvidene gradnje.
Vse razvojne programe sta leta 1971 potrdila socialno-zdravstveni in kultumopro svetni zbor takratne slovenske skupščine. Toda do uresničenja načrtov ni prišlo. Še vedno čakamo, kdo v republiki bo prevzel glavno breme investicije in kako se bodo pristojni dejavniki v republiki sporazumeli za sofinanciranje družbeno prepotrebne investicije.
V največjih težavah je poklicna šola. Na razpolago ima samo skromne prostore za učilnice, manjkajo prostori za kabinete in drugi potrebni prostori. Vse to ovira razvoj dela šole, povzroča probleme in težave pedagoškemu osebju, predvsem pa velike težave mladini pri učenju in razvijanju izvenprogramskih šolskih dejavnosti. Zaradi pomanjkanja razredov se opravlja pouk v dopoldanskem in popoldanskem času. V takih pogojih je tudi težko dobiti stalne sodelavce šole, to je predavatelje in vzgojitelje. Internat šole ima tudi funkcionalno neprimerne prostore, saj živi v enem prostoru tudi 8 gojencev.
Pričakujemo, da se bodo republiški dejavniki letos dogovorili za financiranje investicije v centru in da bomo zbrali potrebna finančna sredstva za predvideno investicijo. Pričakujemo, da se bodo letos uresničile dolgoletne želje in se bo pričelo s poklicno šolo, telovadnico in domom za gojence.
Druga faza bi bila preureditev gradu, v katerem ima prostore stanovanjsko-oskrbni oddelek, tretja faza pa preureditev stavbe, v kateri je invalidska delavnica in končno ureditev okolja. S tem bi vsi oddelki dobili primerne delovne in življenjske pogoje za opravljanje svoje dejavnosti in družbenega poslanstva v okviru skrbi za slepe in slabovidne v Sloveniji.
IVAN BIZANT
i
DELAVSKA ENOTNOST
Sanacija delovnih pogojev delovno-varstvenega zavoda Ponikve je v teku
1970	620	369	251
1971	617	298	319
1972	1.512	1.156	356
1973	1.398	911	487
Skupaj	5.402	3.448	1.954
DVZ Ponikve je poseben socialni zavod kombiniranega tipa z večjim številom dejavnosti, ki tvorijo funkcionalno celoto. Njegov koncept delovanja se po osnovnih značilnostih približuje sodobnim konceptom varstva, usposabljanja in zaposlovanja pod zaščitnimi pogoji v svetu, le da je njegovo delovanje bolj vsestransko in prilagojeno našim razmeram.
Poglavitne dejavnosti zavoda so: delovno usposabljanje, zaposlovanje pod posebnimi 'pogoji in varstvo huje telesno prizadetih ljudi s področja celotne SR Slovenije; del zavoda pa je namenjen varstvu upokojenih in drugih starejših ljudi z območja Grosuplja, Kočevja in Ribnice.
Usposabljanje invalidov poteka v posebnem oddelku za usposabljanje in obsega predvsem praktično delo. Usposabljanje praviloma traja 6 mesecev. Po usposobitvi se invalidi
N -
lahko zaposlijo v zavodu le v primeru, če ne morejo najti delovnega mesta in če si ne morejo urediti življenja zunaj zavoda.
Redno delovno razmerje sklene zavod z vsemi tistimi invalidi, ki so se usposobili v oddelku za usposabljanje in so zmožni delati vsaj 4 ure dnevno, dosegajo pa najmanj 60 do 70 odstotkov učinka zdravih delavcev.
Pri zavodu delujejo splošna ambulanta, zobna ambulanta in fizikalna terapija, v prihodnje pa bo delovala tudi hidroterapija. Zavod načrtuje tudi izgradnjo otroškega vrtca. Po letu 1976 bodo stanovalcem in oskrbovancem ter delavcem zavoda na voljo tudi plavalni bazen in nekateri drugi športni in rekreacijski objekti.
Poslovni rezultati zavoda so zadovoljivi ves čas obstoja zavoda, to je od leta 1961 dalje. Poslovni rezultati so vidni iz naslednje tabele:
Z namenom, da bi sanirali preteklo stanje in da bi zavod preuredili tako, kot zahtevajo potrebe, so v teku adaptacije in nove gradnje v skupni višini 19,777.797 dinarjev, in to:
-	ureditev zemljišča, ki obsega ureditev zemljišča v ožjem smislu, izgradnjo primarnega komunalnega omrežja in komunalnih naprav kolektivne potrošnje;
-	ureditev kotlovnice za centralno kurjavo, ki obsega parne in toplovodne instalacije 1,6 mio KCAL;
-	rekonstrukcijo in izgradnjo bivalnih objektov, ki obsega adaptacijo bivalnega objekta za mobilne invalide, adaptacijo doma upokojencev in izgradnjo bivalnega objekta za im obilne invalide;
-	rekonstrukcijo in izgradnjo de- -lavniških in skladiščnih objektov, ki
obsega adaptacije delavniških in skladiščnih prostorov, izgradnjo sanitarnih prostorov, ureditev kom-presorske postaje in nabavo sodobnih delovnih priprav;
- .izgradnjo stanovanj in vzgojno varstvenega zavoda.
Razvojni in sanacijski program zavoda financirajo na podlagi sporazuma o skupnem financiranju sanacije in izgradnje naslednji investitorji in soinvestitorji:
-	Skupščina SR Slovenije	49,3 %
-	DVZ Ponikve	32,8 %
-	Skupščina občine Grosuplje 9,0 %
-	Skupščina občine Kočevje 4,5 %
-	Skupščina občine Ribnica 4,5 %
Konec leta 1975 bo program predvidene sanacije in izgradnje uresničen.
FRANC VEHOVAR
Leto
1962-1968
1969
Skupaj
943
312
Skladi v 1000 din
Iz doseženega dohodka po zaključnem rač.
504 210
Iz odstopljenih sredstev po predpisih o inv. delavnicah
439
102
/
Kako dolgo pod neenakimi pogoji do istih rezultatov
Problem invalidskih delavnic se vse bolj zaostruje. Razni pokazatelji povedo, da se v Sloveniji izredno hitro zmanjšuje število invalidskih delavnic in sicer od 1963. leta, ko smo imeli v Sloveniji 23, na leto 1973, ko deluje le še 10 takih delavnic. V prvi polovici leta 1975 pa se je število invalidskih delavnic zmanjšalo na 8. Število invalidov pa ne upada z istim trendom, ampak se počasi, a vztrajno veča. Pozitivni so le pokazatelji, po katerih ugotovimo, da se povečuje število invalidov na poklicni rehabilitaciji.
Upadanje števila invalidskih delavnic v odnosu na leto 1963 (takrat je bilo v SR Sloveniji 23 invalidskih delavnic) bi bilo opravičljivo do določenega še sprejemljivega števila^ če bi bil to rezultat določene politike in strokovne doktrine. Žal pa moramo ugotoviti, daje sedanje kritično stanje rezultat bolj stihije, pomanjkanje družbene podpore in pozornosti kot pozitivnih družbenih usmeritev. Skratka, do takega stanja je prišlo zaradi tega, ker nismo imeli jasne in z ukrepi finančne in organizacijske vrste podprte politike do razvoja in obstoja invalidskih delavnic.
Družbena podpora invalidskim delavnicam se, žal, najbolj pogosto izkazuje le v oprostitvah in odstopitvah nekaterih družbenih prispevkov in dajatev. Pri tem pa ostajajo že vsa leta nerešeni nekateri ključni problemi invalidskih delavnic. Za ilustracijo le nekaj primerjav.
Medtem ko se giblje poprečna zaposlenost invalidov v gospodarstvu okoli 3 do 4 %, smo ob podobnih ali celo težjih pogojih pričakovali oziroma zahtevali od invalidskih delavnic, da zaposlujejo najmanj 50% invalidnih oseb. Značilni so tudi podatki o
odstotku odsotnosti od dela zaradi bolezni v invalidskih delavnicah. Ta še giblje v poprečju med 8 - 10 odstotki. V delavnicah kjer zaposljujejo najtežje invalide, pa to poprečje močno presegajo. Tudi podatek, da vrednost osnovnih sredstev na posameznika,- zaposlenega v invalidskih delavnicah, dosega le približno četrtino vrednosti osnovnih sredstev zaposlenega v gospodarstvu, zgovorno kaže na razmere, v katerih delujejo invalidske delavnice, oziroma na razmere, v katerih delajo najtežji slovenski invalidi. V takih razmerah pa zahtevamo od invalidskih delavnic oziroma od delavcev, zaposlenih v teh delavnicah, da poslujejo pod enakimi ekonomskimi in tržnimi pogoji, kakor tiste OZD, v katerih je odstotek zaposlenih invalidov izredno majhen. Družbena pomoč v okviru odstopljenih dajatev pa ne pokriva niti stroškov povečanega oziroma večjega staleža bolnih zaradi velikega števila zaposlenih invalidov.
Kljub vsemu pa opažamo določen strokovni napredek pri razvoju nekaterih invalidnih delavnic, kije predvsem posledica vztrajanja delavcev, da kljub nemogočim razmeram zadržijo in izboljšajo svoje delovne razmere.
Pri Konferenci za rehabilitacijo invalidov Slovenije se zavze-mamo, da bi problem invalidskih delavnic kompleksno reševali. Zato so potrebni razvojni programi. Le-ti se intenzivno pripravljajo. Po uskladitvi teh programov bodo pred slovensko družbo postavljene konkretne zahteve za rešitev nakazanega problema.
VINKO MUR 17
I
Prva delavnica za delo pod posebnimi pogoji duševno prizadetih dobi status posebnega socialnega zavoda
V času, ko se formirajo samoupravne interesne skupnosti, dobiva tudi naš zavod ustrezen status. Delavnica pod posebnimi pogoji naj bo posebni socialni zavod s specifičnimi nalogami. Vključevala bo zmerno in teže umsko manj razvite odrasle osebe. Te osebe niso sposobne skrbeti zase in si tudi ne morejo same ustvariti dobrin za lastno eksistenco. Iz tega sledi, da mora biti skrb zanje široka in raznolika. Zavod jim bo nudil varstvo, domsko oskrbo; zaposloval jih bo njim primemo in jim organiziral prosti čas. Ob ustreznem statusu zavoda pa še vedno nimamo ustreznega statusa za vključene varovance.
Navedenih širokih nalog DEC še ne izpolnjuje v celoti. Zavod nudi dnevno varstvo, vse vključene ustrezno zaposluje s primernim delovnim časom, deloma organizira prosti delovni čas in ob teh elementih habilitira vključene duševno prizadete osebe. V razmerah, v katerih zavod deluje, ne more nuditi več. V zavod prihaja vsak dan 51 mladostnikov od doma. Z vsemi pa dela le pet redno zaposlenih strokovnih delavcev. Z zavodom sodelujejo še zunanji sodelavci (zdravniki, psiholog, profesor defektologije, študentje, delovni anahtik), vendar je vsa teža vedno na tistih, ki delajo polni delovni čas neposredno z vključenimi varovanci. Tu moram omeniti hudo obremenjenost kadra. Tej obremenjenosti se pridružuje nerešena stanovanjska problematika in nerešeno otroško varstvo zaposlenih strokovnih delavcev. Ko urejamo status ta-
kih zavodov, moramo z vso pozornostjo reševati probleme strokovnih delavcev, kajti s kadrom, ki se ne more dovolj posvetiti delu, delo v zavodu ne bo uspešno.
Ko pogledamo v DEC zdaj, v začetku leta 1975, bomo položaj pravilno ocenili le, če vemo, kako je bilo na začetku ali vsaj 3 do 4 leta nazaj. Takrat ni bilo mogoče najti v industriji primernih del. Sedaj imamo že tretje leto sklenjeno kooperantsko pogodbo s tovarno ROG. Poleg tega sodelujemo še s KARTO-NAŽNO tovarno, ŽITOM, UČNIMI DELAVNICAMI, JUGOREKLA-MOM, Okornom; svoje izdelke pa-prodajamo v MLADINSKI KNJIGI. Že nekaj mesecev se zavod duši v delu in nam je žal, da se prav v tem trenutku ne more hitro razširiti, kajti dela moramo odstopati dragim ali jih odpovedovati. Pri samem zaposlovanju je gotovo dosežena večja ustreznost del, ker smo v teh letih izvršili precejšnjo selekcijo. Bolj ustrezna so tista dela, ki nudijo varovancem stalno uspešnost, ki so pestra in enostavna. Z izbiro takih del jih okolje bolj spodbuja, s čimer se ohranja njihova osebnost v najširšem pomenu. Ohranjati osebnost z delom pa pomeni pomagati dražbi pri skrbi zanje.
Varovanci, ki prihajajo v DEC, opravjajo pionirsko delo pri vključevanju v širše okolje. Tisti, ki jih poznajo in vedo, da delajo vsak dan toliko, kolikor morejo, jih popolnoma drugače sprejemajo kot tisti, ki mislijo, da so zgolj breme dražbe. Problem je v tem, da se ji]} širše
okolje še ni navadilo, S tem, ko delajo vsak dan primeren čas, ge pokaže, koliko lahko ustvarijo zase.-Pokaže se tudi ločnica, koliko jim je dolžna dati družba, da bodo lahko primerno bivali med nami. Cesto se ljudje z olajšanjem oddahnejo, ker nimajo takih otrok. Prav tu bi jim bilo treba povedati, da so dolžni tudi oni nekaj žrtvovati zanje in ne le starši in osebje zavoda. Če sprejemamo to kot biološko zakonitost, potem je skrb za takega invalida stvar slehernega občana.
Pred dobrim letom smo zbirali podatke s pomočjo ljubljanskih socialnih služb, da bi ugotovili, koliko je v mestu takih, ki bi bili potrebni vključitve v naš zavod. Zbrano število je pokazalo, da nekaj čez 250. V tem številu so zajeti vsi - od predšolskih otrOk do odraslih. Zavod je pred velikim problemom, ki se kaže z dvojno težo. Eno je, kako takoj vključiti tiste, ki so Že dalj časa doma in starši zanje zaradi ostarelosti ne morejo več v celoti skrbeti; drugo, kako takoj sprejemati tiste, ki prihajajo iz oddelkov za delovno usposabljanje. Sočasna je potrebno takoj pridobiti določene zmogljvosti za’’domsko oskrbo.
Kakšne so možnosti zavoda letos in v bližnji bodočnosti pri reševanju navedene problematike? Lahko že povemo, da bo zavod dedoval na Vodnikovi 56 stanovanjsko hišo in večja gospodarska poslopja ter nekaj zemljišča v skupni izmeri ca. 2300 kvad. metrov. Položaj zavoda na tem kraju ni v nasprotju z urbanističnim oblikovanjem tega predela.
Pokojna Antonija Hočevar, kije vse to v oporoki volila zavodu, je zahtevala, da zavod tu uredi domsko oskrbo. Po končani zapuščinski razpravi bi bilo treba hitro popraviti in urediti stanovanjsko hišo, da bi čim-prej lahko sprejeli v dnevno varstvo tiste najnujnejše primere, ki čakajo na sprejem. Takoj zatem je treba preurediti tudi preostali kompleks za domsko oskrbo in delavniške prostore. Poleg kapacitet na Keržičevi ulici in Vodnikovi cesti bo potrebno misliti še na eno enoto, ki naj ima približno take zmogljivosti, kot so v Keržičevi ulici. Tako bi rešili trenuten položaj in se pripravili na sprotno reševanje problemov v bodoče. S takim razvojem bi se izognili koncentracije na 'istem mestu, kar se sklada s konceptom, da se duševno prizadetih oseb ne izključi iz širšega okolja. Varovanci bodo hodili od doma na delo v Keržičevo ah na Vodnikovo cesto. Tisti, ki bodo sta-novali na Vodnikovi cesti v obnovljenih prostorih, bodo delali v tam-icajšnih delavnicah ali pa bodo hodili v Keržičevo ulico.
Za uresničitev teh nalog potrebuje DEC močno podporo. To bomo uresničili, če bo Ljubljana dejansko sprejela ta zavod kot del nje same, strokovne službe pa lahko pričakujejo, da bodo duševno prizadeti vključeni v zavod, če se bodo tudi same zavzele, da se tak zavod ustvari.
Na kratko: od novega statusa pričakujemo varnejši vsakdan in možnost razvoja.
PAVEL SMOLEJ
Slovencem ni treba po sodobne ortopedske pripomočke v zamejstvo
Objavljamo zanimiv razgovor z vodilno ekipo delovne enote protetika, ortotika, oprema Zavoda SRS za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani.
Ob dnevu invalidov smo slišali spodbudne in razveseljive podatke o stanju in razvoju ortopedskih pripomočkov v tem našem po vsem, svetu znanem zavodu.
Kakšno tradicijo imajo Slovenci na tem področju?
Zavod je pred nekaj leti proslavil 50-letnico razvoja protetike in ortotike na Slovenskem. Ta razvoj ni zamrl niti med NOB, poseben zamah pa je dobil z združitvijo medicinske rehabilitacije telesno prizadetih oseb ter proizvodnje in aplikacije ortopedskih pripomočkov leta 1963.
Danes imamo že določene izkušnje pri sistematskem uvajanju novih dosežkov na tem področju ter pri praktični uporabi najno-veiših raziskovalnih rezultatov s področja 'elektronskih ortotskih pnpomocKov.
Kaj vse spada v področje ortopedskih pripomočkov?
Sodobna kompleksna rehabilitacija fizično prizadetih oseb zajema široko paleto tehničnih sredstev za pomoč invalidom. Ta so predvsem naslednja:
—	proteze, ki skušajo nadomestiti izgubljene ude,
—	orteze, ki skušajo pomagati prizadetim udom,
—	sredstva za komuniciranje, tj. invalidski vozički, hodulje, bergle,
—	• sredstva za pomoč pri opravljanju raznih aktivnosti,
—	adaptacije bivalnega okolja za invalide.
Koliko invalidsnih oseb obravnavate na leto?
Neposredna aplikacija v Ljubljani, v poslovalnici Maribor in preko številnih ekip zajema okrog 9000 oseb na leto. Poleg tega izročimo v Sloveniji invalidom še približno 500 invalidskih vozičkov ter 2500 parov bergel. Torej obravnavamo v Sloveniji letno
12.000	invalidnih oseb oziroma vsakega 165. Slovenca.
Nadaljnjih 1500 invalidskih vozičkov prodamo v preostalih republikah, zadnja leta pa precej vozičkov in predvsem elektronskih pripomočkov tudi izvozimo.
Kaj vas pravzaprav sili k izvozu?
Predvsem moramo poudariti, da nekatere elektronske pripomočke izdelujemo praktično edini na svetu. Le-te izvažamo predvsem v dežele zahodnega sveta. Ostali izvoz pa zajema v glavnem invalidske vozičke, kjer nam izvoz vpliva na kvaliteto in povečanje tehnoloških serij.
V zvezi z ortopedskimi pripomočki večkrat omenjamo pojem aplikacija. Kaj razumete pod tem pojmom?
Aplikacija ortopedskih pripomočkov zajema cploten postopek od zdravniškega potrdila o potrebi ortopedskega pripomočka, meritev, poskusov, navajanja do končne predaje pripomočka. V bistvu vsebuje ustrezno funkcionalno in kakovostno prilagoditev -pripomočka posamezniku. Iz tega izhaja tudi potreba po skupinskem delu, ki vključuje strokovnjake raznih strok, zdravnike, psihologe, fizioterapevte, delovne terapevte, tehnične ortopede in po potrebi še druge.
Poudarili ste, da aplicirate najsodobnejše pripomočke; kako ste dosegli ta napredek?
Lahko bi trdili, da je to predvsem rezultat precej zadete programske politike našega zavoda oziroma delovne enote. Že pred več leti smo uvideli, da se s protetiko in ortotiko v svetu nekaj dogaja.
Pojavile so se tovarne industrijskih polizdelkov, torej sestavnih delov, ki so spodrivale obrtniški način izdelave. Dalje smouviddli, da je naš trg premajhen za nastanek take proizvodnje. Tako smo se zavestno navezali na nekaj tujih uglednih proizvajalcev. Sami pa smo se lotili problema sodobne aplikacije, torej sestavljanja in prilagajanja pripomočkov, vzgoje kadrov ter razvoja invalidskih vozičkov, kjer obstaja svetovni trg in s katerimi smo tudi uspeli.
Ob vaši stari zgradbi, znani pod imenom Soča, je pred dvema letoma zrasla MODERNA PROIZVODNA HALA. Ali nam lahko kaj poveste o tem?
Da, iz stare zgradbe je bilo potrebno izriniti proizvodnjo invalidskih vozičkov, ki zahteva več prostora in sodoben notranji transport. Tako smo se lotili hale in leto kasneje tudi temeljite rekonstrukcije stare zgradbe, v kateri smo organizirali nekatera skladišča, sanitarne vozle, toplarno, proizvodnjo in aplikacijo ortopedije ter vse pripravljalne službe z razvojem in laboratoriji.
Ali so s tem vaše težnje izčrpane?
Naš razvoj predvideva še dogradnjo sodobnega aplikacijskega dela, v katerem bi realizirali nekatere funkcije, ki so sedaj pomanjkljive, predvsem pa boljši standard za invalide, ki jih obravnavamo.
Zaradi relativne zaostalosti te vrste zdravstvene zaščite invalidnih oseb v preostalih republikah apliciramo vedno več pripomočkov tudi državljanom iz drugih krajev naše dežele. Tudi zakonodaja jim omogoča, da izberejo za določen pripomoček najboljšp ustanovo, in prav je tako.
Kaj poleg vas še vpliva na raven preskrbe z ortopedskimi pripomočki v Sloveniji?
Mi apliciramo pripomočke na račun skupnosti socialnega zavarovanja in skupščin občin. Pot od ambulante do potrjenega recepta ali naročilnice pa je večkrat dolga, zamudna in težavna.
Če upoštevamo, da fizično prizadetost dostikrat spremlja tudi duševna depresija, lahko uvidimo, da invalide mnogokrat po nepotrebnem obremenjujemo. Ta postopek bi bilo potrebno posodobiti, kar bi prav gotovo načeli skupaj z zasnovo novega aplikacijskega dela. Mogoče bi vanj vgradili specialistično delavno skupino in zastopnike vseh mogočih plačnikov. Slovenija je vendar vsak dan manjša!
Drug problem, prav tako pereč, je tako imenovana participacija, to je denarni delež invalidov v ceni pripomočka. Ta je na različnih regijah različna, tako glede višine kot po izbiri. To pa je zelo nehvaležna tema pogovora invalidov v naši čakalnici. Ali ne bi mogli doseči za vso Slovenijo enakega odnosa do tega vprašanja?
Ker ste že omenili cene pripomočkov, kakšne so tu razmere?
Če upoštevate, da so ortopedski pripomočki dejansko tehnični predmeti, bi morah pričakovati pri nas cene, ki so višje kot v tujini. Je pa ravno obratno. Vzrok je v tem, ker v celoti vzeto v Jugoslaviji to področje praktično ne pozna pojma razširjene reprodukcije. Za to je več razlogov, a stvar se tudi tu postopoma urejuje v dobro naše dejavnosti.
V Sloveniji smo s cenami nekoliko pred ostalim- republikami, vendar akumulacijo vestno in zavestno vlagamo tja, kjer bo povzročila v naslednjih letih nadaljnji napredek te dejavnosti. Te odnose smo dosegli v sodelovanju in ob razumevanju vseh pomembmih dejavnikov v naši republiki.
V povojnem času smo v Sloveniji skladno z razvojem zdravstva, šolstva in socialnega varstva ustanovili številne rehabilitacijske inštitucije. V njih skušamo habilitirati in rehabilitirati državljane s prirojenimi invalidnostmi ah tiste, ki so poštah invalidi v raznih nesrečah pri delu, prometu itd. Skozi dolgoletno prakso so te inštitucije izoblikovale svoj profil, to je, usposobile so se za rehabilitacijo posameznih invalidnosti, na primer slepih, gluhih, invalidov lokomotornega aparata itd. Vse te številne inštitucije, ki delujejo kot zdravstvene pedagoške ali socialne ustanove, pa imajo kljub različnim strokovnim metodam, ki jih uporabljajo pri svojem delu, enak in skupen cilj: usposobiti invahda za delo in življenje v največji možni meri.
Za uresničitev tega skupnega cilja so zadolženi poleg delavcev, ki so zaposleni v teh inštitucijah, številni dejavniki, zlasti pa novoustanovljene skupnosti za invalidsko — pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, izobraževanje, zaposlovanje itd.
Združevanje zavodov za rehabilitacijo — prispevek k smotrnemu razvoju
Nova ustava je sprožila vrsto procesov, ki povzročajo odmiranje države in nastajanje novih samoupravnih odnosov. Med drugimi nastaja nov sistem povezovanja enakih in podobnih gospodarskih in drugih strokovnih dejavnosri, ki naj bi povezane — integrirane ustvarile pogoje za gospodarno delovanje in smotrn nadalnji razvoj, ki bi ob delovanju normalnih ekonomskih zakonitosti in ob večji vlogi planiranja zagotovil enovitejši, bolj uglašen razvoj rahabilitacijske dejavnosti v okviru naše družbe. Menim, daje V sedanji fazi razvoja nujno, da se povežejo številne relativno majhne rehabilitacijske inštitucije v enoten sistem, ki bo dovolj sposoben slediti napredku in zastopati interese invalidov na področju rehabilitacije.
Priprave za integracije strokovnih institucij, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, potekajo v Sloveniji že več kot eno leto. Dosedanji napori so nam dah temeljna izhodišča, to je razloge, zaradi katerih naj bi šli v intergracijo. Ti razlogi so naslednji:
1.	programski
2.	samoupravni
3.	gospodarski
Med programskimi razlogi so prav gotovo najpomembnejši naslednji: skupno razvijanje in koordinacija strokovnih programov ter razvoja inštitucij, razvijanje raziskovalnega dela, skrb za pretok znanja in njegovo vnašanje v obstoječo prakso.
S stališča samoupravne smotrnosti se razlogi za povezovanje kažejo v uvajanju ustreznih oblik povezovanja, ki omogočajo samoupravno sporazumevanje in povezovanje s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, v katerih pristojnost spada skrb za invalide. Gospodarski razlogi združevanja pa so očitno razlogi dobrega gospodarjenja, saj je le na skupnih osnovah mogoče smotrneje dolgoročno načrtovati, izkoriščati kapacitete, opremo in sredstva ter razvijati in uvajati nove metode dela.
Menim, da so navedeni razlogi dovolj utemeljeni in prizadevanja za združitev kljub razumljivim težavam ne bodo zaman, tako da bo po samoupravni poti kmalu prišlo do združitve sil na področju rehabilitacije invalidov. *
MIRO VESEL
Usposabljanje otrok in mladostnikov z. motnjami v telesnem in duševnem razvoju
Usposabljanje otrok z motnjami Oseii: celovita habilitacija in rehabilitacija) prištevamo med najmlajše veje vzgojnoizobraževalnega sistema v SR Sloveniji. Najstarejši zavod -Center z£ korekcijo sluha in govora v Ljubljani bo v 'letošnjem letu slavil 75. obletnico delovanja.
Intenzivno stopnjo razvoja dosegajo zavodi po osvoboditvi in to ne samo v kvantitativnem oziru - mnogo je bilo storjenega tudi za individualno usposabljanje posameznega otroka. Razvoj pa še ni končan. Republiški sekretariat za prosveto in kulturo je skupno z republiškim sekretariatom za zdravstvo in socialno varstvo v koordinaciji s konferenco za rehabilitacijo invalidnih oseb načrtoval omrežje, kadre in prostorske kapacitete za zavode za usposabljanje. Podatki o realizaciji kažejo, da je t)il perspektivni program- do sedaj še vedno dosežen za področje vključevanja otrok, razvoj omrežja in investicijsko izgradnjo zavodov. Vsako leto zgradimo v SR Sloveniji najmanj eno posebno osnovno šolo iz sredstev samoprispevka občanov. Močno pod načrtovanim pa smo pri vključevanju strokovnih delavcev ter dvigu iz-' obrazbene ravni le-teh. Za prihodnje obdobje bo potrebno načrtovati poleg kadrov in investicij tudi usmeritev usposabljanja.	,
Po podatkih republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je bilo 30. 9. 1974 vključenih v usposabljanje 188 otrok v predšolske vzgojnovarstvene zavode. Pripomniti moramo, da ima predšolsko vzgojno varstvo poleg vzgojnovarstvene tudi kolektivno vlogo. V posebnih osnovnih šolah je bilo v celoti vklju-. čenih 6765 prizadetih otrok, od tega 5662 laže umsko manj razvitih, 252 gluhih in naglušnih, 90 slepih in slabovidnih, 478 telesno prizadetih in dolgotrajno bolnih ter vedenjsko in osebnostno motenih otrok. Na poklicnem usposabljanju je bilo v teni času 300 mladostnikov. V domovih zavodov za usposabljanje in v dijaških domovih je vključenih 2268 otrok in mladostnikov. V zadnjem času posebne osnovne šole intenzivno skrbijo za rejniške družine tistih učencev, ki se zaradi slabših prometnih zvez ali vremenskih ne-prilik ne vračajo vsakodnevno do-j mov. .Za gluhe oz. naglušne pomeni rejništvo novo možnost usposabljanja z ogledovalno metodo. Skupno je v rejniške družine vključenih 440 otrok.
Najbolj razvejano je omrežje posebnih osnovnih šol za laže umsko manj razvite otroke. V SR Sloveniji deluje 35 posebnih osnovnih šol s 472 oddelki in 14 organizacijskimi enotami za usposabljanje laže; umsko manj razvitih otrok pri osnovnih šolah. S tem seveda še niso ustrezno vključeni vsi otroci.
Za zmerno in teže umsko manj razvite otroke delujejo trije zavodi,! in sicer v Črni, Dornavi in Demon-j stracijski eksperimentalni center v!
Ljubljani. Poleg tega je delovno usposabljanje organizirano tudi v 9 organizacijskih enotah za delovno usposabljanje pri posebnih osnovnih šolah. Posebno obliko terapevtskega dela pomeni mobilna specialna pedagoška služba, ki jo izvajajo specialni pedagogi zavoda za delovno usposabljanje v Dornavi in posebne osnovne šole v Ptuju. Terapevtsko delo se izvaja na otrokovem domu. Med obiski strokovnih delavcev opravljajo to delo odrasli iz otrokovega okolja. Za gluhe in naglušne
V vseh navedenih zavodih združuj? delo po evidenci republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje 1418 strokovnih delavcev. Od teh je 862 učiteljev, 328 vzgojiteljev, 36 učiteljev praktičnega pouka, 25 logopedov, 18 avidiopedagogov, 10 delovnih terapevtov, 12 fizioterapevtov, 25 socialnih delavcev, 19 psihologov, 4 zdravniki splošne prakse in 8 zdravnikov specialistov. Ustrezno srednjo, višjo oz. visoko izobrazbo ima le okoli 50 odstotkov strokovnih delavcev. Najnižjo iz-
voj tega otroka s pridom naloženo investicijo. Zato naj bi bilo vsako novo šolsko poslopje načrtovano za celodnevno šolo. Posebne osnovne , šole naj bi sklenile z osnovnimi šola-' mi trajnejše vezi sodelovanja na področju strokovnih služb in ambulantnih oblik usposabljanja.
Poklicno usposabljanje naj bi se izvajalo v šolah za poklicno izobraževanje in v poklicnih in drugih srednjih šolah. Prizadeti mladostniki naj bi se poklicno usposabljali skupno z zdravimi vrstniki. Srednje šole
Usposabljanje gluhe mladine
otroke delujejo trije zavodi, od katerih sta Center za korekcijo sluha in govora v Ljubljani in Center za korekcijo sluha v Portorožu združena z Učnimi delavnicami v organizacijo združenega dela — Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani. Center za korekcijo sluha in govora v Mariboru pa je temeljna organizacija združenega dela Zdravstvenega doma v Mariboru. Slepi in slabovidni se usposabljajo v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in v posebni poklicni šoli pri Centru za rehabilitacijo in varstvo slepih in slabovidnih v Škofji Loki.
Telesno prizadeti otroci se usposabljajo v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, v Vzgojnem zavodu Janka Premrla-Vojka v Vipavi; otroci, ki se zdravijo v Ortopedski bolnišnici, se šolajo v osnovni šoli pri bolnišnici. Mladi srčni bolniki se šolajo v osnovni šoli pri Zavodu za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino dr. Marko Berbec v Šentvidu pri Stični.; Na osnovi načela, da naj bi bil vsak otrok deležen pedagoškega tretmaja, je osnovna šola Ledina v Ljubljani organizirala oddelke za šoloobvezne otroke v Kliničnem centru v Ljubljani. Program teh oddelkov je manj; izobraževalen kot vzgojen oziroma mentalno higienski, ki pomaga pre- j magovati hospitalizem teh otrok.
obrazbo imajo vzgojitelji v domovih teh zavodov. Kadrovska evidenca nadalje kaže, daje kar 51 odstotkov vseh strokovnih delavcev rojenih v obodbju 1942-1953. 59 odstotkov strokovnih delavcev je pričelo delovno dobo v zavodu za usposabljanje v obdobju 1962-1973. Ti mladi delavci kažejo izredno zanimanje za študij na drugi stopnji, če bi ga organizirali v Sloveniji.
V prihodnjem obdobju bo potrebno pospešeno razvijati ambu-lantne oblike ublaževanja oz. odpravljanja motenj, npr. pedapsi-hiatrične dispanzerje, vzgojno svetovanje, logopedske ambulatorije, individualni slišni trening, za slepe in slabovidne otroke orientacijski trening, delovna terapije in korektivna gimnastika za telesno prizadete. Te oblike naj bi izvajali v otrokovem okolju, v okviru programa celodnevne osnovne šole.
Prizadeti otrok naj bi bil vključen v usposabljanje, brž ko je ugotovljena diagnoza. K temu bodo pripomogli redni zdravstveni pregledi tri in petletnih otrok in preizkušnja novincev ob vstopu v osnovno šolo. Predšolski otroci naj bi se praviloma usposabljali v predšolskih vzgojno-varstvenih zavodih. Vzgojitelji kakor starši naj bi bili deležni posebne pedagoške pomoči.
Vsaka nova ura intenzivnega dela z otrokom pomeni za nadaljnji raz-
naj bi ustanavljale v zavodih za usposabljanje svoje dislocirane oddelke.
Domska vzgoja naj bi bila organizirana le tam, kjer ni možno vključevati otrok v rejniške družine.
Šole s kapaciteto do 60 učencev naj bi se povezale med seboj zaradi radcionalizacije pouka v višjih razredih (tehnični pouk, telesna vzgoja, praktična znanja).
Za otroke, ki se niso sposobni šolati, naj bi občinske izobraževalne skupnosti, skupnosti otroškega varstva in interesne skupnosti za socialno skrbstvo ustanavljale pri posebnih osnovnih šolah organizacijske enote za delovno usposabljanje. Zaradi pomembnosti socializacije in ne nazadnje iz ekonomskega vidika naj bi ..šoloobvezni" zmerno in teže duševno prizadeti otroci obvezno obiskovali delovno usposabljanje.
Za potrebe varstva in delovnega usposabljanja težko duševno prizadetih otrok je nujno ustanoviti tretji zavod za varstvo in delovno usposabljanje.
Na osnovi razvojnih usmeritev naj bi odgovorne samoupravne interesne skupnosti pripravile perspektivne programe razvoja usposabljanja za obdobje 1976-80 ter ga uskladile med seboj ter na občinski in republiški ravni.
MILEBUDIČ
DELAVSKA ENOTNOST
Usposabljanje slepih ^ in slabovidnih v osnovni šoli
Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani obravnava slepe in slabovidne otroke in mladino s področja Slovenije v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. Ti otroci se lahko vključujejo v naslednje oblike usposabljanja:
1.	predšolski oddelek
2.	osnovno šolo
3.	domsko oskrbo ali dnevno varstvo
4.	enoto za pomoč slepim in slabovidnim otrokom na domu.
Poleg navedenih oblik dela ima zavod založniško dejavnost, ki skrbi za izdajo učbenikov za slepe in slabovidne in delo na raziskovalnem projektu Pred-poklicno in poklicno usposabljanje slabovidne mladine v okvim ljubljanske raziskovalne skupine.
V zavodu je 95 otrok v 12 oddelkih. Trije oddelki — 21 otrok - so za laže duševno prizadete otroke. Za srednje duševno prizadete slepe in slabovidne otroke zavod nima prostora, zato se od leta 1972 usposabljajo v Zavodu za varstvo in delovno usposabljanje dr. M. Borštnarja v Dornavi.
V dom je vključenih 93 otrok, ki so razdeljeni v 6 oziroma 10 vzgojnih skupin.
Enota za pomoč slepim in slabovidnim otrokom na domu zajema 85 slepih in slabovidnih, predšolskih in osnovnošolskih otrok s področja SR Slovenije.
Tiflopedagogi zavoda obravnavajo te otroke doma in v šoli, poleg tega pa otroci in starši prejemajo napotke v zavodu (ambulantno). Otroke oskrbujemo z vzgojili, učbeniki, zvezki, lupami in drugimi pripomočki. Delo opravljajo strokovni delavci zavoda, zlasti tiflopedagogi kot dopolnilno delo.
Potrebno je čimprej uvesti stalne delavce, ki bi jim bila tiflomobilna služba osnovna zaposlitev.
Zavod ima novo šolo z opremljenimi učdnicami in kabineti - zgrajeno leta 1966 -ter deški in dekliški dom.
V deškem domu imamo za pouk telesne vzgoje dvoranjco, ki je prirejena iz kapele. Uporablja se za številne dejavnosti, prireditve in sestanke v zavodu. Dvoranica ni zadostno opremljena z napravami za telesno
vzgojo. Na razpolago imamo samo nekaj drobnega telovadnega orodja. Nimamo garderobe, kopalnice in sanitarij. Nimamo bazena, ki bi bil za našo ustanovo nujno potreben. Telesno vzgojo je v takih razmerah nemogoče ustrezno izvajati.
Pouk iz zemljepisa za slepe
Za izvajanje programa telesne vzgoje in za večjo uspešnost usposabljanja potrebujemo še naslednje objekte in naprave: opremljeno telovadnico za pouk telesne vzgoje, piritikline, skupne za telovadnico in bazen: športno igrišče, atletsko stezo za tek, jamo za skoke v daljino in višino, travnato telovadišče, opremljeno otroško igrišče, asfaltirano dvorišče z dohodno cesto in parkirnim prostorom, asfaltirano sprehajalno stezo med zelenicami, urejene zelene površine, vezni hodnik med deškim in dekliškim domom, .dolgo stezo za sproščeno kotalkanje in vožnje s skiroji.
Za vse opisane objekte in naprave imamo na zavodskem zemljišču dovolj prostora, zato bi taka ureditev dala zavodu tudi primeren zunanji videz, katerega sedaj ne kaže zaradi omenjenih pomanjkljivosti.
Z investicijskimi potrebami za naš zavod smo leta 1972 seznanili več forumov, vendar še ni znano, kdaj bodo naše potrebe upoštevane.
FRANC ROŽANEC
20 let skrbi za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku
Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku sprejema na usposabljanje duševno normalno, vendar telesno prizadeto mladino od 6. do 18. leta starosti na predlog strokovnih komisij za razvrščanje otrok, motenih v telesnem in duševnem razvoju. Oskrbne stroške za usposabljanje plačujejo skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali občinske interesne skupnosti, skupnosti zdravstvenega zavarovanja (zdravstvene storitve) in republiška izobraževalna skupnost (šolanje);
Za izvajanje kompleksnega usposabljanja ima zavod:
—	dom - internat za 180 oskrbovancev z organizirano splošno in intenzivno zdravstveno nego, fizioterapijo z oddelki za terapevtsko gimnastiko (hidro - in elektrotera-pijo), delovno terapijo in vzgojno delo
— Popolno osnovno šolo z malo šolo
-	poklicno šolo za urarje, šivilje, krojaše, elektrpmehanike, RTV me-
hanike in možnost šolanja na gimnaziji.
Oskrbovanci, ki ne dokončajo osem razredov osnovne šole, imajo možnost priučevanja v naslednjih strokah: šivilja ženskih oblek in krojač moških oblek.
Za izvajanje usposabljanja je v zavodu zaposlenih 36 pedagoških delavcev, 35 zdravstvenih delavcev, psiholog, 2 socialna delavca, logoped itd. Poleg naštetih stalno zaposlenih delavcev delajo v zavodu še 2 zdravnika ortopeda, pediater in zdravnik medicine dela.
V zavodu je bilo 1162 oskrbovancev od ustanovitve zavoda do danes, od tega je končalo poklicno šolo-264 oskrbovancev.
Vsako leto se poklicno uspodobi 20 - 25 oskrbovancev. Večina od teh se po odpustu zaposh in vključi v normalno življenje.
Po končani poklicni uspodobitvi mladine v zavodu prihajajo v poštev naslednje oblike zaposlovanja:
— zaposlitev v delovni organizaciji z normalnimi pogoji
—	zaposlitev v delovno zaščitnih' delavnicah za težje invalide
—	zaposhtev nadomu
—	zaposlitev v lastni delavnici (obrt).
Zaposlovanje telesno prizadete mladine ni posebej urejeno s predpisi in je prepuščeno iniciativi posameznih služb ali posameznim delavcem. Da bi bilo zaposlovanje invalidne mladine bolj uspešno in organizirano, bi bilo potrebno jasneje opredeliti odgovornost za naloge s področja rehabilitacije invalidov v vseh skupnostih za socialno skrbstvo, so-i cialno varstvo in skupnosti za zaposlovanje delavcev.
Od izbora poklica v procesu poklicnega usmerjanja je v veliki meri odvisna uspešnost poklicnega usposabljanja in kasneje zaposlovanja. Čeprav je cilj poklicne orientacije usmerjati mladino v poklice, v katerih bodo njihove sposobnosti najbolje izkoriščene, žal teh načel ni mogoče vedno izvajati zaradi zelo omejnega izbora poklicev v zavodu (6 pokhcev). Pri poklicnem usmerja-
nju smo prisiljeni mnogo bolj upoštevati možnosti vključevanja v proces poklicnega usposabljanja kot sposobnost .kandidata. Rešitev te problematike bi bila verjetno možna_ samo enotno za področje Slovenije skupno z drugimi kategorijami prizadetih (gluhi, gluhonemi, slepi in slabovidni itd.).
Še vedno obstajajo problemi pri evidentiranju telesno prizadete mladine ter pomanjkljivosti na področju koordinacije dela in sodelovanja med službami na področju rehabilitacije invalidov. Zaradi tega na tem področju ni mogoče izdelati realnih dolgoročnih programov razvoja posameznih zavodov za usposabljanje.
Financiranje usposabljanja mladih [invalidov v zavodu postaja vedno
bolj zamotano glede na vedno večje število sofinancerjev.
V	preteklem letu je bila udeležba plačnikov v nadomestilih naslednja:
-	republiška izobraževalne skupnost — 29,5 %
-	skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja - 31,0 %
-	občinske skupnosti - 20,0 %
-	skupnost zdravstvenega zavarovanja - 16,0 %
V	preteklosti so bili predlogi, da bi se denarna sredstva, namenjena rehabilitaciji otrok, motenih v teles-, nem in duševnem razvoju, zbirala v enoten republiški sklad. Realizacija takega predloga bi zagotovo pozitivno vplivala na ekonomičnost in poenostavitev poslovanja zavodov.
Rehabilitacija naj bi bila sestavni del celotne družbene dejavnosti in problemov s področja rehabilitacije ne bi smeli obravnavati ločeno od ekonomskih problemov delovnih organizacij in občin.
SREČKO ROT
Poklicno usposabljanje v zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku
Kdo bo uvrstil razvojni program vzgojnega zavoda Janka Premrla Vojka v Vipavi med svoje obveznosti?
redni osnovni šoli, eden je. na priučevanju v Zavodu za invalidno mladino v Kamniku. Vsi ostali so se po končanem šolanju vrnili domov v oskrbo staršev. Za te, ki zaradi svojih telesnih prizadetosti niso sposobni zaposlitve v rednih delovnih pogojih, lahko pa bi z voljo naredili 20, 30 do 40 odstotkov norme, je treba hitreje ustanavljati delavnice pod posebnimi pogoji. Za odročnejše kraje pa bi morali zgraditi zavod, kjer bi delali in bivali. Le tako bi bilo zate absolvente poskrbljeno in bi živeli z občutkom, da so koristni člani naše družbe.
Težko nam je tudi, kadar po odpustu odpovedo okoliščine doma. Edina možnost, ki ostane, je dom za onemogle in stare občane.
Med usposabljanjem budno spremljamo razvoj posameznika. Tako smo med šolanjem preusmerili devet gojencev v redno osnovno šolo pod posebnimi pogoji v Zavod za invalidno mladino Kamnik in 10 v posebne osnovne šole v domačem kraju, ker se je telesno stanje toliko izboljšalo, da niso več potrebni posebnega obravnavanja.
Pograjati moramo skrb občinskih skrbstev zaradi vključevanja otrok. Zgodi se, da prosijo za sprejem 16-letnega mladostnika, ki še do sedaj ni imel nobenih možnosti usposabljanja. Žal je za takega skoraj vse zamujeno. Prav tako želimo, da otroke nameščajo po predlogih strokovnih komisij za kategorizacijo. Včasih stisnejo našega invalidnega otroka v posebno osnovno šolo zaradi zmanjšanja stroškov in po nekaj letih ga ta šola napoti k nam. Zopet je težko popravljati zamujeno telesno rehabilitacijo.
Zavod je v času delovanja oblikoval strokovne kadre, ki se zavedajo zaupane vloge.
Na vse delovne ljudi Slovenije pa se obračamo, da bi nam poma-gali pridobiti boljše pogoje za zsposabljanje vseh naših otrok in najti zanje v dmžbi človeka vredna mesta.
FRANČIŠKA PELICON
Pred desetimi leti je kategorija invalidnih otrok z možganskimi okvarami in lažjo duševno prizadetostjo dobila svoje mesto za usposabljanje v Vzgojnem zavodu Janka Premrla-Vojka v Vipavi.
Kapaciteta je bila pripravljena za 60 otrok iz vse Slovenije. To število je-že tretje leto delovanja poraslo na 96. Uporabili smo vse podstrešne prostore, da smo za dejavnosti, ki so potrebne za kompleksno usposabljanje, našli prostor vsaj v izmeni in namestili postelje. Več otrok ni mogoče sprejeti. Praksa nam je takoj pokazala potrebe po razširitvi zavoda. Že leta 1970 smo izdelali perspektivni program razvoja. Vključen je bil v republiški program razvoja do leta 1975.
Načrtovali smo kapaciteto 150. V tem številu bi zajeli 120 otrok v šolskem obdobju, 10 v mali šoli in 20 pošolskih z dveletnim podaljšanjem usposabljanja. Ta program nam praksa iz leta v leto bolj potijuje.
Žal je letos že leto 1975, naš program pa še vedno čaka. Dejavnost zavoda financirajo: Izobraževalna skupnost SRS, Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja SRS, skupnosti zdravstvenega varstva iz vseh regij Slovenije, občinska skupščina in letos že nekatere temeljne izobraževalne skupnosti.
Kdo bo uvrstil naš investicijski program t svoje obveznosti?
V	času desetletne prakse smo se srečali z vrsto občutnih problemov.
Zelo boleči so odpusti po preizkusnem šolanju, če ugotovimo, da otrok ne zmore programa v obsegu posebne osnovne šole. Doslej smo jih tako odpustili 49. Oddamo jih domov, ker ni zavoda, ki bi jih sprejemal. V zavodu pa zaradi pomanjkanja prostora ne zmoremo odpreti posebnega oddelka zanje. -	'
V	povečanih kapacitetah predvidevamo prostor tudi za usposabljanje teh otrok v šolskem obdobju. Zanje bi prišel v poštev program za usposabljanje srednje duševno prizadetih cerebralcev.
Doslej je v zavodu končalo šolanje v 8. razredu 38 gojencev. Od teh se nam jih je posrečilo zaposliti 12, dva nadaljujeta šolanje v
22 x
Rehabilitacija otrok z možgansko paralizo
Dandanašnji je vedno bolj znan pojem motorične prevzgoje otrok z možgansko paralizo, kar dosledno izvajamo v centru za spastike, ki smo ga v Bolnišnici za predšolsko invalidno mladino imenovali po pokojnem prof. Dergancu, pionirju dejavnosti te vrste pri nas v SR Sloveniji in v Jugoslaviji.
Glede na to, da je okvara gibal najbolj očiten pojav v sklopu celotne otrokove prizadetosti, pomeni prav vzgoja rabe gibal najpomembnejši del otrokove rehabilitacije oziroma usposabljanja.
Pri tako zapletenem primem kot je otrok, ki ima okvaro možganov, gre za številne probleme gibanja in duševnosti, tako glede značaja kot duševnosti same oziroma njenega razvoja ali zorenja. Prav zelo pogosto se tem pridružujejo še druge motnje oziroma okvare. Problem rehabilitacije zato ne temelji in se ne omejuje samo na omogočanje oziroma popravljanje sposobnosti gibanja, čeprav je to na videz bistveno pomembno in prav pogosto odločilno.
Če bi želeli definirati pojem rehabilitacije gibal, bi ga morali opredeliti kot skupek različnih tehničnih postopkov, ki naj pri otroku privedejo do preureditve, do ponovne ureditve spremenjenega, motenega, nepravilnega gibanja. Zavedati se moramo, da skupek okvar pri enem otroku z možgansko paralizo ni nikdar enak drugemu, saj so ti pojavi lahkb zelo različni: pri nekaterih otrocih gre za motnje ravnovesja oziroma
okvare ravnotežja. Pri mnogih otrocih se ti pojavi še prepletajo, križajo, učinkuje drug na drugega, kar povzroči zelo prepletene in kombinirane okvare.
Kakor so različni pojavi, tako uporabljamo različne načine zdravljenja. Z nekaterimi želimo normalizirati napetost, z drugimi hočemo pretrgati verižne reakcije razvojnih refleksov, ki še obstajajo, s tretjimi naj bi uredili oziroma nadzorovali nehotene vzgibe. Vsi mnogovrstni načini obravnave otroka pa se usmerjajo v končni cilj, ki ga označujemo s pojmom »usposabljanje" za vsaj določeno dejavnost, za pridobivanje kar najbolj možne samostojnosti.
Dandanašnji so določeni načini obravnavanja možganske paralize dosegli pomen posebne znanosti:	izhajajo iz nevro-
fiziologije, ki utemeljuje in vodi vsako posamezno fazo obravnave prizadetega otroka. Te tehnike so različne in jih je treba prilagajati po trenutnih potrebah zvrsti okvare in glede na otrokovo starost. Te tehnike pomenijo posebno zdravstveno dejavnost, dokaj točno določeno poglavje specializiranega zdravljenja. Ta terapija je prav svojevrstna, posebna in je danes edina, kije uporabna v primerih posledic otroške možganske paralize.
Z druge strani pa samo rehabilitacija gibal, pa naj jo izvajajmo kar najbolj pravilno in strogo, sama ne more zajeti vseh otrokovih problemov. Otroku je treba nuditi še druge možnosti dejavnosti. Naj tu omenim predvsem nego, igralno terapijo
in logopedijo, t. j. prevzgojo organov govora.
Logopedijo predpisujemo samo tistim otrokom, ki imajo motnje izražanja z besedo, t. j v primerih zapoznelega ali otež kočenega govora vse do prime rov nesposobnosti govora, po sebno pa v primerih motenj raz členjevanja, ko otrok sicer go vori, vendar besede in stavke izraža neredno, spremenjeno, pomešano, težko razumljivo.
Z igralno terapijo nudimo otroku možnosti gibanja celega telesa s posebnim poudarkom na rabi rok. Pri igralni terapiji usmeijamo dejavnost otroka oziroma njegovih rok po njegovih zmogljivostih, ko naj se v začetku okorišča s preprostimi in osnovnimi gibi, ki naj postopno postajajo vedno bolj sestavljeni in zahtevni.
Otrok z možgansko paralizo terja zelo veliko razčlenjenih in sočasno povezanih dejavnikov. Omenili smo le osnovne, kamor se vključujejo še prav posebni. V bistvu naj otroka obdajajo tri zvrsti dela: posebna nega, posebna fizikalna terapija in posebna defektološka vzgoja. Vsaka od teh dejavnosti ima svoje specifičnosti, ki pa naj bodo trajne, nepretrgane in popolnoma integrirane.
Načrt za rehabilitacijo otroka z možgansko paralizo je vedno celovit in se usmerja po podatkih raznovrstnih, postopnih preiskav. Otroka je treba redno občasno kontrolno pregledati, kar opravi vedno le zbor strokovnih delavcev (team), to so pediater, rehabilitator, nevrolog, psiholog, ortoped, fizio-
terapevt, defektolog, logoped, socialni delavec in po potrebi še kdo, npr. specialist za bolezni ušec, nosa in grla, okulist in drugi.
Prav na kratko in zelo nepopolno smo opisali dejavnost v Dergančevem, t. j. v novem posebnem naselju, ki je v naši bolnišnici namenjeno zdravljenju otrok z možgansko paralizo. Pri tem pa ne morem mimo o pozo rila oziroma poudarka, da nismo omenili še druge, posebne oblike rehabilitacije, ki je tudi zelo pomemben dejavnik za čim bolj uspešno rehabilitacijo prizadetih otrok: to je posebna klima, razpoloženje, ki ne sodi v golo strokovnost posameznih dejavnosti.
Kdor je živel le nekaj ur v »Dergančevem", opazi, da to ni opisljivo. Kdor je videl »delovni dan" naših otrok, ritem, ki ureja »delovne ure" in slednje dejavnosti in zaposlenosti otrok, dosledni pa ljubeči nadzor delavcev, ki obdajajo otroka, lahko razume, pa ne more opisati tistega, kar označujemo s pojmom ugodnega okolja oziroma klime, ki otroka obdaja. Obiskovalec tedaj razume, daje to nujen pogoj, da zato v Dergančevem ne obravnavamo le primera otrokove prizadetosti, temveč predvsem OTROKA.
dr. MARJAN KORŠIČ.
»DERGANČEVO" - naselje za obravnavo spastičnfli otrok pri Bolnišnici za predšolsko mladino Stara gora
Nujno moramo odpreti tretji zavod za varstvo in delovno usposabljanje zmerno in težko duševno prizadeto mladino v Sloveniji
Vse pogosteje je slišati misel, da se humanost in kultura vsake družbe merita po njeni skrbi za nemočne, oziroma po čim višji stopnji socialne varnosti. Med mnogimi oblikami in nalogami socialnega varstva je tudi kompleksna obravnava in skrb za zmerno, teže in težko duševno prizadete otroke in njihove družine.
To nalogo že dve desetletji opravlja Zavod za varstvo in delovno usposabljanje mladine dr. M. Boršt-naija v Dornavi pri Ptuju.
Baročni grad v Dornavi, v katerem je zavod, je torej drugi dom za 265 otrok in mladostnikov. Vrsto let je bil edini zavod v naši republiki, ki je lahko sprejemal navedene tri kategorije duševno prizadetih otrok in še danes je edini zavod pri nas, ki sprejema teže in težko duševno prizadete.
Vse od ustanovitve (1953) do nedavnega so zavod spremljali hudi problemi, ki so onemogočali napre-
dek oziroma razvoj, med te vsekakor sodijo:
-	stara grajska stavba, ki jo je zelo težko prilagajati namenu. Posledica so bili neprimerni življenjski pogoji za skoraj polovico otrok in onemogočeno delo v malih skupinah, ki so prvi pogoj za uspešno usposabljanje.
-	kronično pomanjkanje strokovnih delavcev zdravstvenih in socialno pedagoških profilov predvsem zato, ker delavcev teh strok tudi v republiki primanjkuje;
-	zelo nizek oskrbni dan, ki ni omogočal primernega števila nego-valskega kadra, kar je imelo za posledico, da je delo, ke je že samo po sebi težko, postalo še težje.
Razvojni program zavoda je imel za osnovne cilje izboljšati življenjske razmere otrok, delovne pogoje delavcev in omogočiti sodobno obravnavo. Z izrednimi napori delovnega kolektiva, Društva za pomoč dušev-
no nezadostno razvitim osebam SRS in Republiške skupnosti otroškega varstva se zavod iz tipične azilske ustanove, organizarine na zastarelih konceptih, počasi, toda vztrajno spreminja v zavod za varstvo in usposabljanje zmerno, težje in težko duševno prizadetih otrok in mladoletnikov, organiziran na sodobnih zasnovah, katerih osnovna značilnost je razvijanje preostalih tudi najmanjših psihofizičnih spodobnosti do najvišje možne mere.
V 1. fazi razvojnega programa, ki je bila realizirana med leti 1966 -1971, — je zavod dobil centralno kurjavo, urejene so bile ambulante s fizioterapijo in primerni prostori za 65 otrok (2 oddelka, 7-8 skupin).
Druga faza je še v teku. V tem delu razvojnega programa, ki se je začel izvajati 1971. leta in bo zaključen do konca junija t. 1., so bili urejeni trije prostori za obiske staršev, adaptiran je bil oddelek za 36 -

Nekaj misli ob zakonodaji za usposabljanje invalidnih otrok
V vsej zgodovini človeške družbe in skoraj v vseh družbah je bila vedno posvečena posebna pozornost otrokom: ti so pač njen večni „up in prihodnost". Invalidnim otrokom, to je otrokom, ki so prizadeti v telesnem ali duševnem razvoju in s tem okrnjeni v svojih spodobnostih, takšna naklonjenost ni vedno veljala; šele dobro stoletje je minilo, odkar se je namesto usmiljenja uveljavila pomoč za njihov uspešen razvoj. Kajti spoznanje, da je v zdravi in pravični družbeni skupnosti potrebno skrbeti tudi za slabotne in manj sposobne, je mogoče samo v družbi, ki pozablja na egoizem posameznika in želi omogočiti kar najboljše življenje vsem, ne glede na to, koliko morejo sami po svojih močeh k temu prispevati. To spoznanje naj bi bilo vtkano predvsem v ravnanja socialistične družbe. V taki družbi se kaže skrb za invalidne otroke kot moralna nujnost, ki zahteva posebne ukrepe njim v prid. Nikakršnega oprijemljivega in utemeljenega razloga ni na primer, da ne bi mogel ali smel otrok na invalidskem vozičku, brez uda ali z opornicami obiskovati redne šole, da ne bi bili zmerno umsko prizadeti otroci deležni obvezne sistematične vzgoje in da ne bi bil vsaki družini, ki ima prizadetega otroka, ne glede na to, kakšnega socialnega porekla je, dostopen zavod ali strokovnjak, ki bi pomagal.
In vendar: še vedno so nekateri invalidni otroci, ki jim ne dajemo dovolj možnosti, da bi razvili svoje sposobnosti za življenje, ali pa jim ponujamo nezadostno pomoč oziroma tako, ki jih bolj izdvaja kot vključuje v družbeno skupnost. Naša volja se
mora pokazati v tem, da invalidnim otrokom pomaga k tej volji, odpre pa se vprašanje, v kolikšni meri smo omogočili, da se uveljavi.
Del te volje je zajet v zakonih. Eden najpomembnejših za usodo invalidnih otrok je prav gotovo zakon o usposabljanju otrok in mladoletnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Problemi invalidnih otrok, pa tudi zakonodajne praznine, nam kažejo potrebo, da ta zakon čimprej dopolnimo. Prav gotovo bi bilo najbolj koristno za invalidne otroke, če bi zakon omogočil vsem otrokom usposabljanje v vseh oblikah, ki so za uspešno usposobitev za življenje nujne. Zakon naj bi torej obvezoval k takemu ravnanju, ki bi vodilo k čim tesnejšemu povezovanju invalidnih otrok z življenjsko sredino, k normalizaciji pogojev, v katerih se usposabljajo in k stalni vzpodbudi njihovih sil in seveda sil tistih, ki jih.usposabljajo, da najdejo in Utrdijo tiste poti, ki jih bodo vodile v samostojno življenje. Potrebno bi bilo torej opraviti revizijo zakona na načelih enotnosti obravnave invalidnih otrok, celovitosti njihovega zajetja in kar najtesnejše vključitve sistema usposabljanja invalidnih otrok v šolski sistem, ki velja za otroke nasploh. Omogočiti jim tako obravnavo ne more biti vprašanje sposobnosti družbe, .pač pa je to vprašanje njene volje. Lahko smo prepričani, da ta volja ne izraža samo interes prizadetih staršev, ampak je to interes vseh ljudi, ki želijo ustvarjati humano družbo. Zato upamo, da bo ta interes slej ko prej našel tudi svoj formalni odziv v zakonskem tekstu.
TONE BREJC

39 otrok (3 do 5 skupin), dela v dveh oddelkih za 72 - 78 otrok pa so še v teku. Ko bodo končana vsa dela, bo tudi za teže in težko duševno prizadete otroke omogočeno usposabljanje v malih skupinah, pridobivanje socialnih in higienskih navad in s tem boljše in lepše življenje.
V tretji fazi razvojnega programa je predvidena izgradnja učnih delavnic in povečanje kapacitet zavoda za 34 - 40 mest. Predvideno je, da bi bila zaključena v naslednjih dveh letih. Šele nove učne delavnice bodo omogočile resnično kvalitetno izvedbo programa delovnega usposabljanja, povečanje kapacitet zavoda pa je nuja zaradi številnih nerešenih prošenj staršev za sprejem otrok.
Vprašanje strokovnih delavcev in primernega števila usposobljenega osebja je bilo sistematsko reševano in skoraj v celoti rešeno v zadnjih štirih letih. Sedaj dela v zavodu 30 strokovnih delavcev, skupno število zaposlenih je narastlo od 99 na 141. Skoraj vsi na novo zaposleni delajo neposredno z otroki.
Ureditev zavoda dr. Marjana Borštnarja v Dornavi bo le en kamen v nedograjeni stavbi naše skrbi za duševno prizadete, še vedno bo ostalo mnogo nerešenih vprašanj, ki se vse močneje slišijo. Kam z usposobljenimi za delo pod posebnimi pogoji? Takih je trenutno v zavodu v Dornavi okrog 20, verjetno pa je skupno število precej večje. Kam s teže in težko duševno prizadetimi, ki so starejši od 18 let? Kako omogočiti sprejem 151 otrok, ki čakajo na mesto v zavodu v Dornavi in .. . otrok, ki čakajo na sprejem v zavod v Črni na Koroškem? Edini odgovor je brez odlašanja zgraditi ah pridobiti še en zavod. Preveč že zamujamo, da bi lahko še odlašali.
D UŠ AN PAR AZAJD A
Izdaja; KONFERENCA ZA REHABILITACIJO INVALIDOV SLOVENIJE, Ljubljana, Gregorčičeva 15, tel. 21-194 Uredniški odbor: Tone BREJC, Ada KRIVIC, Vinko MUR, Franc
Štajner, Jan ulaga
Odgovorni urednik: Ada KRIVIC
Tisk: ČZP ,,Ljudska pravica", Ljubljana
15. marca 1975 stran
PREŽIHOVA VDOVA:
»Naš je bil dober človek«
Tudi grenak spomin je lep — ker je živ!
Pršel je rahel spomladanski dež,, ko smo se poskušali izmotati iz križišč industijskih Raven in najti pravo pot proti Kotljam. Od tam naprej bomo že z lahkoto - tako smo upali - našli do Prežihovine.
Pa ni šlo z lahkoto. Čeprav so nam sosedje s svojimi prijaznimi nasveti skušali pomagati s standardnimi napotki „malo naprej in potem desno ter po drugi poti levo . ..“
Prežih je bil tudi prvi predsednik Prosvetne zveze, sedanje ZKPO in letos bomo imeli v Celju obletnico . . .“ Kaj bi razlagali Prežihovi vdovi Mariji Kuharjevi ali Micki, kakor ji je rekel Voranc, kaj vse je bil, kje je bil in kaj je delal.
„Voranc je bil pošten in dober človek. Življenja pa nisva imela lepega. Ne on sam ga ni imel kaj prida in tudi midva skupaj ne ...“
Jn kakor pokrajina pod zamegljeno Uršljo goro je tudi Micka z vsem svojim
voril Voranc, če je imela rada svojega moža, ker smo imeli živo pred očmi zgodbo, kako je v letih predvojenega preganjanja peljala svoji dve hčeri, svoji in Prežihovi dečvi, ilegalno čez mejo v Celovec, da bi ju oče lahko videl. In Prežih jih je čakal, čeprav bi ga zato lahko policija dobila v pest.. .
„Voranc' Veste, to ni čisto pravi psevdonim, ker se po naše, po koroško, Lovro imenuje Voranc. Pravzaprav sva še najdlje skupaj živela v Parizu. Slabi dve leti. Pred vojno. Potem sem ilegalno prišla v Slove-
Prežihova vdova Marija z vnukinjo Metko.
Pošteno moram priznati, da nam ni bilo niti malo odveč, če smo se tu ali tam zgubili. Prevzela nas je Prežihova pokrajina z močno poudarjeno pristnostjo temno zelenih smrekovih gozdov in močno piramido Uršlje gore „v dosegu roke". V ljudeh, ki smo jih srečavali, smo poskušali spoznati Munka in Bunka, Radmanco, Hudabivško Meto, Karpuhovega Šantača, gruntarje in bajtarje .. .
Resnici na ljubo moramo priznati, da naš obisk Prežihovine ni imel „literarno zgodovinske narave", temveč smo hoteli pozdraviti pisateljevo vdovo Marijo Kuharjevo in jo povprašati, kako živi. Čakalo nas je prijetno presenečenje, ker nas ni sprejela od let in bolezni onemogla ženica nekje za zapečkom, kakor bi se morda spodobilo za njena sedemdeseta leta, temveč nas je gospodarica Prežihovine zasula s svojo naravno in prisrčno nepotvorjeno naravnostjo, ki nas je, „one iz Ljubljane", povsem razorožila.
Prisrčno smo se nasmejali, ko nas je kar brez ovinkov vtaknila v koš tistih „tečnih“ obiskovalcev, ki kar naprej nekaj sprašujejo o Vorancu. No, besede niso bile izrečene z jezo, temveč so prihajale iz globin tiste hudomušno narejene „nevednosti“ kmečkega človeka, ki pravzaprav kar naprej izziva: „Če že hočete, pa mi povejte tisto, kar sam že zelo dolgo vem."
Potisnjeni smo seveda ob zid: „Veste,
dihanjem izpričevala, da Voranc zanjo še vedno živi. Sicer pa moramo povedati, da ona sama ne govori o pisatelju z imenom, temveč pravi kar „on“. Torej ne „Voranc“ ali „Lovro“, ampak kar, „ko je naš prišel, je
rekel. ..“ Njegove besede, dejanja in misli še zdaj žive v Mickinem spominu in v trenutku navdiha prihajajo na dan v curku kot iz živega studenca. Še vedno se lahko primeri, da pove zanimivo podrobnost iz Prežihovega življenja, zanimivo in povsem neznano, čeprav bi se morda zdelo, daje že vse prevetjeno in ugotovljeno iz burnih, trpkih in borbenih let večnega pregnanca in ilegalca, ki je hlastal za življenjem kot partijski delavec, ločen od svoje domovine, vendar je vsak trenutek „oddihg“ izkoristil za to, da se je s pomočjo peresa „preselil“ med svoje ljudi na Jamnici in Požganici, na gozdnato planoto pod Uršljo goro. Prepustimo literarnim zgodovinarjem ugotavljanje, zakaj je Prežih postal pisatelj, vendar bodimo ponosni na to, da je postavil svoje „samorastnike“ kot pojem v slovensko književnost. In v zavest slovenskega človeka.
„Naš je imel zelo rad Blaža Arniča," pravi Kuharjeva Micka. „Ker je bil samorastnik kakor on. Ali ni lepo, če se človek sam dvigne iz revščine in nekaj postane? Čeprav taka pot niti približno ni lahka . . .“
„Nismo je vprašali, Micke, kot ji je go-
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
Ljubljana
Mestni trg 26\
VAM PRIPOROČA:
Henrik Sienkiewicz POTOP I - II - III
Sloviti zgodovinski roman v treh knjigah.
1.340 strani, pl. 420 dinarjev.
(Založba še vedno sprejema naročila za komplet 12 knjig po prednaročninski ceni - pl. 1.700 dinarjev).
nijo, na Dolenjesko. Ni bilo povsem gotovo, če bo prišel za mano ali bo šel v Moskvo. Rekla sem mu, naj ne pride, ker mi. Kuharjevi, nismo toliko pomembni, da bi se izplačalo nositi glavo na prodaj. Vseeno je prišel.
Veste, dobila sem dopisnico od Kidri-, čeve -žene, da je teta hudo zbolela. Mislila sem si, kakšna teta neki in - nisem šla v Ljubljano. Po tretji dopisnici sem ,prišla' gor. Naš je bil res v Ljubljani . . .
Nbjbolj mi je ostal v spominu, ko je propadla stara Jugoslavija. On, preganjanec in ilegalec, je prišel brez strahu podnevi domov. Ustrašila sem se, da ga bo spoznal kakšen policijski vohljač. Saj ni nikogar, ki bi me zaprl, se je nasmejaL"
„Prežih? Od kod je prišlo ime? “
„Naš hrib že od nekdaj nosi svoje ime in ne zato, kakor misli prenekateri obiskovalec, ker je tu rojstni kraj Lovra. V davnih časih so na njem kmetje prežali za Turki. Voranc, če je že moral po svetu, je vsaj domače ime odnesel s seboj.. .“
Marija Jurič-Zagorka VELIKO SODIŠČE I - II - III - IV
Te štiri knjige so nadaljevanje romana »Pekel na prestolu«, ki sodijo v ciklus romanov o Gordani »Prestol Matije Korvina«. Za vse ljubitelje privlačnih psevdozgodovinskih romanov.
2.444 strani, pl. 600 dinarjev.
Pred izidom so še zadnje tri knjige, s katerimi bo ciklus 16 knjig zaključen.
NAROČILA SPREJEMA:
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, MESTNI TRG 26, 61000 LJUBLJANA
Ona in rože v pisateljevi delovni sobi.
Kuharjeva Micka si zdaj z vsem srcem prizadeva, da bi oltranila živ spomin na pisatelja, ki je postavil ljudem izpod Uršlje gore večen spomenik v slovenski književnosti. S spoštljivo ljubeznijo ureja spominski kotiček v spodnji sobi na Prežiho-vini, kljub bremenu let z odprtimi rokami sprejema številne obiskovalce - „čeprav živimo odmaknjeno, prihajajo tudi z avtobusi", pravi - in si s trmasto žilavostjo prizadeva, da bi nekdanjo Kuharjevo bajto spremenili v spominski muzej. Morda ji bo to uspelo, ker ji „naš“ zvesto stoji ob strani, čeprav je že petindvajset let, kar fizično počiva „spodaj“ na pokopališču v Kotljah. Pod Uršljo goro - in ne samo tam! — pa je Prežihov Voranc še vedno živ! In niti približno ne samo zaradi svoje preprosto iskrene oboževalke - Kuharjeve Micke.

K0ZERIJA
Abežeteksov direktor je že pozabil na renionterjevo godrnjanje čez nagrajevanje, ki je v dnevniku Dejanje zvenelo kot reklama tega podjetja, ko so ga poklicali z občine in ga opozorili na tisti del remonterjevih izjav, ki seje nanašal na izgube.
„Ali imate delavsko kontrolo? “ je bilo osorno vprašanje.
„lmamo!“ je odgovoril direktor.
„Kdo pa je v tisti delavski kontroli," so hoteli vedeti na občini.
,.Predsednik je remonter, članov pa ne vem na pamet," je dejal direktor
,;Kako pa naj ta predsednik nadzoruje samega sebe, ko pa on sam krši , poslovne in državne skrivnosti? “ se je hudoval glas z občine.
„Kakšne skrivnosti'? “ je zaskr-
je, da je Abežeteks nastal iz majhne krojaške delavnice po celi seriji fuzij in integracij, med katerimi je bilo tudi nekaj reorganizacij in dezintegracij in da je bil ustanovljen takrat, ko nihče ni spraševal za izgube, temveč samo za zaposlitev ljudi, pa naj bo podjetje na robu rentabilnosti ali ne, in ne glede na to, če bo postalo akumulativno ali ne.
Kakor pa se je bližala in odmikala gospodarska reforma in so se , menjali pogoji gospodaijenja, sq se vse bolj kazale tudi nelikvidnost, izgube v proizvodnji pa izgube v prodaji pa težave v preskrbi s surovinami in tako naprej.
,.Izgube torej nikdar niso bile skrivnost," je ugotovil pravobranilec samoupravljanja in na to dejstvo opozoril svojega kolego javnega pravobranilca. „Do njih so prišli v Abežeteksu in še marsikje povsem legalno."
belo direktorja.
„Slišal si in bral, če bereš časnike. Izgube podjetja so vendar poslovne skrivnosti in tisti podatki o tem, koliko je izgub v deželi, so državne skrivnosti. Pa tisti predlog za organiziranje posebnega sindikata izgubarjev je poziv na upor."
Direktor, ki je bil sicer že zelo navajen takšnih razgovorov, je ostal brez sape. Šele čez dolgo časa je vprašal: „Kdo pa to pravi? ‘‘
„Tovariši od zgoraj so nas opozorili na to neverjetno ravnanje tvojega delavca." je slišal v odgovor.
„Kdo pravzaprav in kako? Mar uradno? ‘‘ je še bolj zaskrbelo direktorja.
,,Samo prijateljsko," je zvedel. ,,Svetovali so nam, da vam svetujemo, da zadevo uredite na samoupravni način, nam pa, naj po-zvemo pri javnem pravobranilcu, kako je potrebno ravnati v takšnem primeru." In - direktor je ostal brez zveze z občino in je odložil slušalko in poiskal zvezo z bazo.
Poklical je predsednika delavskega sveta in mu pojasnil, v kakšni zagati je Abežeteks, in mu svetoval, naj takoj ukrepa Predsednik delavskega'sveta je opozoril na to tovariše iz političnega aktiva Abe-žeteksa, v katerem je po naravi delavske kontrole tudi remonter. Politični aktiv se je torej znašel v zelo neljubem položaju: kako streči tej zadevi, kajti delavska kontrola ve, kaj mora delati in za njo ne sme biti skrivnosti. Vprašanje, ki iz tega povsem logično sledi, je — ali sme delavska kontrola povedati delavcem vse, kar se jim zdi narobe, ali pa mora tudi sam skrivati te zadeve pred delavci. Prišli so tudi do alternative, ali je dolžna vse povedati samo delavcem Abeže-teksa, drugim delavcem pa ne, ali pa sme to povedati tudi vsem drugim delavcem, recimo delavskemu razredu. In še eno podvprašanje:
, kako lahko to naredi v prvem,drugem in tretjem primeru.
„Tovariši od zgoraj so napotili občino na javnega pravobranilca," je ugotovil predsednik delavskega sveta, „ki brani javne interese, se pravi interese države. Mi pa moramo ravnati natančno na isti način in se obrniti na pravobranilca samoupravljanja. Kakor bo on rešil problem, tako pa naj bo."
Remonter ni rekel nobene, ker je bil utrujen od dela in so mu bile misli še vedno pri delu.
,,Jaz sem sicer postavljen za pravobranilca samoupravljanja, vendar še ne ordiniram," je pojasnil pravobranilec, ki je prišel na ta položaj iz zdravstva, kjer se je ukvarjal s preventivo. „Moral bom zadevo proučiti."
In je čez kak dan prišel v Abežeteks in se pogovarjal z direktorjem in političnim aktivom, kolegijem in ostalimi dejavniki te organizacije združenega dela. Zvedel
,.Verjamem," je dejal kolega. „Toda vsak "gospodar skriva svoje slabosti pred javnostjo, kajti poslovni uspeh je odvisen od tega, kakšen renome uživa podjetje v poslovnem svetu. Razen tega je tukaj občina s svojimi sanacijami in vsi drugi dejavniki gospodarjenja. Vsem njim ni vseeno, kakšen glas gre po svetu o njihovem gospodarjenju."
,,Vse lepo in prav," je menil pravobranilec samoupravljanja. „Dej-stvo je, da so izgube nastale legalno in da vsi vedo zanje in jih ni mogoče skriti ali pa prepovedati, saj je proces podružbljanja upravljanja takšen, da morajo vsi delavci vedeti vse o gospodarjenju."
„Vidiš kolega, proces poslovne skrivnosti pa je bil drugačen,?1 je ugovarjal javni pravobranilec.
,.Koliko večje so bile izgube, toliko bolj zapleteno je postajalo gospodarjenje in tako so nastajale vedno večje skrivnosti o načinu gospodarjenja in te skrivnosti so popisovane v posebne pravilnike in ni vseeno, če jih kdorkoli kakorkoli odkriva javnosti, saj lahko en sam podatek zaplete cel kup odnosov, zlasti če gre za meddržavne odnose."
„Kolega,“ je dejal pravobranilec samoupravljanja, „Ne strinjam se s tabo, jaz branim samoupravljanje."
,,Jaz pa družbo, se pravi državo," je odsekal kolega javni pravobranilec, ,,in moram opravljati svoje delo tako, kakor mi je predpisano."
PravobranOec samoupravljanja pa je vprašal: ,,Kako pa naj delavci upravljajo z vsem svojim minulim delom, če naj jim poslovanje ostane skrivnost? “
Na to vprašanje še dandanes ni dobil odgovora, kakor tudi javni pravobranilec nikjer ne najde odgovora na vprašanje — kako preprečiti delavcem brskanje po po- ■ sl ovnih skrivnostih zdaj, ko jim je z ustavo zagotovljen položaj gospodarjev minulega dela.
Ko so Antivesoljci vprašali Osa, ki je te dni preživel regeneracijo in se usposobil za nadaljnje delo, kaj je pravzaprav s tem, je dejal: „To je tudi zame skrivnost. Počakajte, kaj se bo dalje zgodilo. Ob takšnih dilemah navadno skličejo kak simpozij. Ali pa vprašajte tistega remonterja. On bo najbolje vedel."
,.Kolikor dalj živiš, toliko več ugank je pred teboj," je o tem mislil remonter. ,,Z ugankami in ! skrivnostmi pa si res ne "kaže razbijati glave. Delati je treba tako, da postanejo skrivnosti odveč."
,,Kako pa je to mogoče narediti? “ se je zanimala Ana, ki je hotela o tem napisati reportažo.
„Vprašaj Vuka Karadžiča, on je zapisoval modrosti, ne jaz’"
„Kaj pa je takega zapisal? “
Remonter se je široko nasmehnil: „Ni treba kokodakati — potrebno je jajca znašati!"
VIKTOR ŠIREC
IGO TRATNIK
15. marca 1975
stran
Na delegatskih osnovah
V zvezo skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije se združujejo interesne skupnosti za zaposlovanje zaradi opravljanja splošnih in skupnih zadev s področja zaposlovanja in zavarovanja za primere
brezposelnosti
Za Slovenijo je še vedno značilno prekomerno zaposlovanje. To sicer iagotavlja polno zaposlenost prebivalstva, vendar prihaja ob tem tudi io vrste nezaželenih posledic. Tako imamo ta čas med zaposlenimi kar 55 % nekvalificiranih delavcev, strokovne kadre pa imamo neracionalno izkoriščene. Ob vsem tem pa delovna storilnost raste veliko počasneje kot zaposlovanje.
Tako so minuli ponedeljek na ustanovni seji skupščine zveze skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije, ko so razpravljali o delu desedanje skupščine skupnosti za zaposlovanje in o vprašanjih, ki so na področju zaposlovanja najbolj pereča ter jim bo treba v bodoče posvetiti vse pozornost. Ustanovna skupščina zveze skupnosti za zaposlovanje je že bila izpeljana po delegatskem principu in na njej se je skupščina konstituirala kot najvišji organ upravljanja zveze
skupnosti za zaposlovanje. Tako se zdaj v zvezo skupnosti za zaposlovanje združujejo samoupravne skupnosti za zaposlovanje zaradi opravljanja splošnih in skupnih zadev s področja zaposlovanja in zavarovanja za primere brezposelnosti, pomembnih za enotno in smotrno opravljanje nalog, ki so skupnega pomena za vse delovne ljudi v naši republiki. Tako je med drugim zapisano v osnutku statuta zveze skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije. Nanj je prišla, tako so ugotovih na ustanovni skupščini, vrsta pripomb in predlogov za nekatere spremembe, ki so jih poslali poleg samoupravnih interesnih skupnosti za zaposlovanje še republiški sekretariat za delo, republiška gospodarska zbornica in nekateri drugi. Zato so delegati novoizvoljene skupščine pooblastili izvršni odbor, da čimprej oblikuje dosedanje in mo-
• KNJIGA ZA VSAKO KNJIŽNICO
Zvonko štaubringer TITO - DRŽAVLJAN SVETA
Pri založbi ČZP Delavska enotnost, Ljubljana, lahko naročite knjigo Zvonka Štaubringerja
TITO — DRŽAVLJAN SVETA.
Avtor knjige opisuje 30 let dolgo pot predsednika Tita, da bi pokazal in dokazal človeštvu, kako se je vendar le možno izogniti novi katastrofi. Na tej poti se je predsednik Tito srečaval z mnogim uglednimi državniki, politiki, kulturnimi, družbenimi delavci, pa tudi s preprostimi ljudmi.
Knjigo je izdala CZP Delavska enotnost v sodelovanju z NIP Radnička štampa iz Beograda.
Knjiga je vezana v platno, opremljena, s ščitnim ovitkom, tiskana na finem brezlesnem papirju. V knjigi je 16 strani ilustracij na umetniškem papirju. Format knjige je 17 X 24 cm, obsega pa 258 strani.
Cena za izvod knjige je 150 din.
Naročila pošljite na naslov: ČZP Delavska enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana.
L
rebitne prihodnje predloge, da bi lahko skupščina na svoji prvi prihodnji seji sprejela statut zveze skupnosti za zaposlovanje.
Skupščina je potrdila tudi program dela zveze skupnosti za zaposlovanje, ki temelji na skupnem delovnem programu vseh samoupravnih interesnih skupnosti za zaposlovanje v Sloveniji. V njem se območne skupnosti dogovarjajo in sporazumevajo o svojih nalogah ter o tem, katere naloge bo kot skupne izvajala zveza skupnosti. Njihove posamične in skupne naloge v okviru zveze skupnosti so določene v samoupravnem sporazumu o združitvi v zvezo skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije, ki so ga delegati na ponedeljkovi ustanovni seji skupščine zveze skupnosti že sprejeli. Z njim so samoupravne interesne skupnosti za zaposlovanje pooblastile zvezo skupnosti za zaposlovanje, da pri izvajanju bodoče politike zaposlovanja skladno z družbenimi načrti in ustrezno s potrebami gospodarstva in družbenih dejavnosti v republiki opravlja med drugimi nalogami tudi programiranje ter oblikovanje enotnih strokovnih metod, sistemov in delovnih postopkov na področju zaposlovanja, poklicnega usmerjanja in strokovnega usposabljanja. Zveza bo prav tako proučevala in predlagala ukrepe za raz-
širitev obsega priprave delavcev za zaposlitev, usklajevala in spremljala bo strokovno usposabljanje in prekvalifikacijo brezposelnih delavcev, posebno invalidov in težje zaposljivih oseb, v skladu z družbenimi dogovori pa bo sodelovala pri izdelavi nomenklature poklicev in profilov poklicev, na nazadnje pa tudi pri pospeševanju razvoja manj razvitih območij, predvsem pri tistih zadevah in ukrepih, ki se nanašajo na zaposlenost prebivalstva. V pristojnost zveze skupnosti za zaposlovanje bo poslej sodilo tudi sklepanje družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov s področja zaposlovanja, ki se bodo sprejemali na ravni republike, ter sklepanje družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov s področja zaposlovanja in kadrovske politike, ki bodo zajemali vso republiko ali posamezna gospodarska, družbena in druga območja.
‘Delegati so za novega predsednika skupščine zveze skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije izvolili diplomiranega pravnika Branka Kum-perščaka, vodjo splošno-kadrovske službe v mariborski Svili, za pfed-sednika izvršilnega odbora skupščine pa Tilko Blaha, sekretarja sektorja za izobraževanje, znanost in kulturo RS ZSS.
-iv
Ljubljanska banka pomaga gospodarstvu
ŽELEZNIŠKO GOSPODARSTVO LANI IN LETOS
Ljubljanska banka se dogovarja z Gospodarsko zbornico Slovenije o skupnem nastopanju v tujini. Dogovor se nanaša predvsem na tesnejše sodelovanje oziroma usklajevanje interesov obeh pomembnih ustanov s pomočjo sedanje in bodoče zunanje predstavniške mreže bank. To pa pomeni, naj bi se predstavniki banke vključili tudi v zunanjetrgovinske posle oziroma pomagali pri konkret-n?m ^e*u vsern članicam zbornice, ki se žele bolj vključiti v ekonomske odnose s tujino. Naloge bančnih predstavništev naj bi se razširile tudi na razne tekoče raziskave trgov in
iskanje možnosti za širše sodelovanje našega gospodarstva s tujino, kot sta zdaj, denimo, izvoz blaga in storitev. S tem naj bi zagotovili bolj usklajen nastop vseh naših organizacij v tujini.
vk
Prelomnica vzbuja optimizem
Minulo poslovno leto je bilo za slovenske železničarje prelomno v prenekaterem pogledu. Vsekakor je treba na prvem mestu omeniti, da se je v okviru samoupravne interesne skupnosti za železniški in luški promet našla samoupravna pot za pokritje izpadlih transportnih dohodkov, tako da so železničarji lahko pokrili planirano bilančno izgubo in dosegli vsaj minimalno akumulacijo v poprečni višini, kakršno dosega slovensko gospodarstvo. To je torej bil eden ukrepov, s katerimi se uveljavlja z ustavo zajamčeni enakopraven položaj železničarjev v združenem delu in v celotni družbi; položaj, za kakršnega so se železničarji zavzemali že leta nazaj.
Drugo bistveno izhodišče, s katerega velja ocenjevati delo in uspehe slovenskih in istrskih železničarjev v letu 1974, je, kako so'nasploh poslovali ob izredno težkih pogojih gospodarjenja in vsakdanjega dela in f življenja. O zavzetosti železničarjev samih, da bi prispevali k urejanju in izboljšanju gospodarskega položaja svoje dejavnosti, pač najbolj zgovorno priča podatek, da so lani ob doslej najbolj neugodnih pogojih dosegli v vsej zgodovini rekorden obseg dela, ki je malodane za 12 % presegel dosežke leta 1974. Z več in boljšim delom pa so slovenski in istrski železničarji, povezani v Železniškem gospodarstvu Ljubljana, planirano bilančno izgubo v ocenjeni višini 550 milijonov dinarjev uspeli zmanjšati kar za 92 milijonov dinarjev (9,2 milijardi starih din!) in se bo zaradi tega lahko ustrezno
zmanjšal namenski družbeni prispevek za pokritje izpadlega transportnega dohodka.
Če zdaj „preskočimo“ naštevanje še drugih, tudi spodbudnih ugotovitev in se omejimo le še na končni rezultat, je treba ugotoviti — to je na seji v četrtek storil tudi delavski svet Železniškega gospodarstva Ljubljana, ko je ocenjeval zaključni račun za minulo poslovno leto - da so navkljub neugodnim pogojem, vendar pa ob učinkoviti pomoči in razumevanju najširše družbene skupnosti ter izjemnih lastnih naporih vse organizacije v sestavu Železniškega gospodarstva Ljubljana poslovale brez izgub.
Start v letošnje leto torej ni obremenjen s hipoteko, da bo treba pokrivati kakršnekoli izgube iz preteklosti ali poslovati v pogojih izvajanja sanacije, kar bi pomenilo edino rešitev in izhod, če po samoupravni poti ne bi pokrili izpada transportnih dohodkov, katerega vzrok je bila neustrezna politika cen za opravljeno delo na železnici.
Ugotovitev o „čistem“ startu je sicer nadvse spodbudna. Vseeno pa je treba povedati, da letošnje leto za slovenske in istrske železničarje nikakor ne bo lahko. Navkljub pokriti bilančni izgubi železnici manjka likvidnih sredstev, kajti na njihov račun se je stekla šele polovica sredstev, zbranih na osnovi samoupravnega sporazuma o nadomestilu izpadlih transportnih dohodkov. Nhslednji problem že čutijo na področju investicij, saj še niso dodeljena vsa sredstva - republiška devizna kvota, niti še ni dogo-
vorjena in realizirana povečana stopnja združevanja sredstev za modernizacijo železnic. Trenutno stanje je takšno, da spet grozi celo ustavitev vseh del pri izvajanju programa modernizacije železnic. Zato ne preseneča, če železničarji in njihovi samoupravni organi vztrajajo pri zahtevi, da je treba za obdobje do konca naslednjega leta, ko naj bi bila dokončana vsa, za zdaj programirana dela v zvezi z modernizacijo, zagotoviti celotna potrebna sredstva, saj nereden in premajhen dotok povzroča velike dodatne stroške in zastoje pri modernizaciji.
Železničarji Slovenije in Istre so zdaj soočeni še z drugimi, bolj ali manj pa takimi problemi, ki se jih je oprijela že dolga brada. S tem mislimo na znova prebujene težnje, naj bi se znižala stopnja amortizacije, potem pa še na nerešene probleme s področja cen in prometne politike. O najbolj značilnih vprašanjih s tega področja so železničarji sami že spregovorili v svojem glasilu; ta prispevek ponatiskujemo v naši rubriki na 14. strani. Zato teh zadev na tem mestu ne ponavljamo. Poudariti pa velja, da slovenski in istrski železničarji zaupajo v „svojo“ samoupravno interesno skupnost, da bo znala in zmogla - drugega za drugim - streti te in še ostale orehe, katerih lupina bo morala popustiti, če bosta vanjo dovolj vztrajno pritiskala v celovit družbeni interes povezana moč in trud železničarjev samih in vseh uporabnikov njihovih storitev.
-mG
CELJE
Veliko sej, vendar
Komite OK ZKS Celje je v razpravi o delu komisije za ugp-tavljanje virov premoženja sodil, da bi morale uživati več podpore v javnosti. Čeprav so menili, da je komisija v preteklosti dobro opravila svoje delo_in ji je komite zato izrekel tudi politično priznanje, pa je predsednik komisije dejal, da člani niso zadovoljni s svojim delom, ker niso še nobenega primera pripeljali do konca. V skoraj triletnem obdobju so imeli sicer 55 sej in so veliko delali, toda končnega učinka še ni, kajti vsi primeri čakajo na razplet na drugi stopnji postopka.
vk
KAJ VSE SE SKRIVA V TEŽNJAH, NAJ BI DELILI »PO POTREBAH««?
Ustvarjalno delo, temelj delitve
V načelnih razpravah o vzrokih socialnih razlik v naši družbi in o tem, kako jih zožiti, postaja vse bolj očitno, da je socialna politika in v okviru te politike boj družbe proti nezakonitemu bogatenju posameznikov trajna naloga ZK. Učinkovito uresničevanje temeljnih nalog socialne politike je pogoj za stabilnejše politične {azmere. Ugotavljanje in preučevanje virov premoženja pa je počasno ter neučinkovito — kot da bi zašlo na slepi tir. Zaradi občutljivosti in političnega pomena tega vprašanja je treba komisije za ugotavljanje virov premoženja podpreti, dosežene rezultate pa redno analizirti v organih ZK. Tako bodo dobili ti organi v svojih okoljih in širši javnosti več veljave, ki je sedaj nimajo, saj so v večini občin prepuščeni sami sebi in formalnim zakonskim obveznostim. Težišče politike je treba usmeriti v kontrolo dohodkov do popolne legalizacije virov pridobivanja dohodka in ustrezne davčne politike. Če tega ne bomo obvladali, bomo vedno tavali po negotovih poteh dokazovanja.
Tako v načelnih razpravah! Pa v praksi? V praksi se ta stališča spotikajo v nešteto ovir. V mnogih okoljih se pripravljenost na ukrepanje zatakne že pri samem pojmu „socialna politika". Nekateri enačijo socialno politiko s politiko socialnega varstva družbeno specifičnih delov prebivalstva, drugi zatrjujejo, da socialna pohtika v naši družbi ni potrebna, ker se socialni napredek avtomatično uresničuje v ekonomskem razvoju, tretji pa zahtevajo celo osamosvojitev socialne politike v razmeiju do celotnega, predvsem pa ekonomskega razvoja. Prav slednji, ki zahtevajo že zdaj delitev „po potrebah", ne pa po delu. so boj proti neupravičenim socialnim razlikam popačili v boj proti delu. Načelo, daje delo temelj, na katerem se oblikuje materialni in družbeni položaj posameznika, so začeli tako ponekod nevarno spodkopavati z omejevanjem osebnih dohodkov, kar pa na sedanji ravni naših družbenoekonomskih odnosov pomeni omejevati delo, oziroma nje-
gove rezultate, saj lahke samo ustvarjalno in nad-poprečno delo ustvari materialno blaginjo, ki v ustreznem družbenoekonomskem sistemu omogoča vedno večjo enakost ljudi. Za takšno delo pa mora obstajati interes, ki se ne opira samo na idejno in politično opredeljenost ter dejavnost ljudi, marveč mora biti tudi ekonomsko povezan z delitvijo po rezultatih dela.
Nekatere posledice socialnih razlik je mogoče odpraviti po hitrem, administrativnem postopku, denimo z nacionalizacijo teh ali onih trajnih potrošniških dobrin, medtem ko nas čaka dolgotrajen in naporen boj z nekaterimi osnovnimi vzroki socialnih razlik, denimo nizko produktivnostjo našega individualnega, kolektivnega in družbenega dela. Navkljub takšnemu načelnemu spoznavanju pa se še vedno raje odločamo za oblikovanje zakonodaje, s pomočjo katere naj bi odpravljali posledice socialnih razlik, kot pa za sprejem enotnih kriterijev, s pomočjo katerih naj bi vpeljali več reda v socialno politiko. Konkreten dokaz za to trditev je npr. dokajšnja pestrost pri odmerjanju davka na skupni dohodek občanov med republikami. Nihče ne zahteva, da bi morale biti olajšave in neobdavčeni del osebnega dohodka povsod enaka, saj so različne tudi višine poprečnih zaslužkov in življenjskih stroškov. Nujno pa bi se morali dogovoriti o enotnem kriteriju, po katerem naj bi določali neobdavčeni del osebnega dohodka. Tak enoten kriterij, uporabljen ob različnih pogojih v republikah in pokrajinah, bi dal različne rezultate, vendar bi bile te razlike manjše, kot so sedanje. Ali bo ta enotni kriterij poprečni letni zaslužek na zaposlenega v republiki ali kakšno drugo merilo — to predlagati je naloga strokovnjakov. Naloga naše celotne družbe pa je oblikovati enotne kriterije v boju proti vzrokom in posledicam socialnih razlik, ki ne temelje na delu, torej tudi enotne kriterije za obdavčevanje dohodka in osebnih dohodkov.
v. a
ŠKODLJIVO ODLAŠANJE
Splošna družbena in politična usmeritev v gradnjo cenejših in kvalitetnih stanovanj ob hkratni smotrni izrabi prostora, pa tudi huda stanovanjska stiska na obah ne dovoljujeta, da bi se pri uveljavljanju usmerjene stanovanjske gradnje še naprej obotavljali Kritično je zato treba oceniti, zakaj je usmerjena gradnja še vedno v fazi načrtovanja, namesto da bi že stekla. Koordinacijski odbor bo zato do 15. aprila sklical širši posvet, na katerega bodp povabili vse pri stanovanjski izgradnji sodelujoče dejavnike - in se na njem pogovorili o razhajanjih, zaradi 'katerih z usmerjeno stanovanjsko gradnjo še ni bilo mogoče začeti.
Obalna stanovanjska samoupravna skupnost v zvezi s tem med drugim ugotavlja, da bo treba zlasti vzpostaviti. trdnejše sodelovanje z občinskimi ter obalno skupščino. To doslej ni bilo dovolj učinkovito. Tako denimo občina Koper samoupravni stanovanjski skupnosti še ni dala pooblastila za nadzor nad tržno stanovanjsko gradnjo, kar terjajo določila zakona o gradnji objektov.
Posamezne občine so dale tudi dokaj različne predloge in pripombe za dopolnitev družbenega dogovora o usmerjeni gradnji stanovanj.
Skladi za urejanje in oddajo stavbnih zemljišč v obalnih občinah prav tako premalo sodelujejo s stanovanjsko skupnostjo, predvsem pa vodi vsak sklad svojo politiko, čeprav so se na obali že leta 1971 zavzeli za uskladitev te politike, kar je potrebno zaradi splošne usmeritve v enotno stanovanjsko politiko na obali, ki je dobila potrditev v ustanovitvi enotne - obalne samoupravne stanovanjske skupnosti. Razen sodelovanja skladov bi skupnost želela tudi več pobud s strani urbanističnih organizacij, ki se pri svojem delu še niso dovolj usmerile v priprave v usmerjeno stanovanjsko gradnjo in pripravljajo urbanistično dokumentacijo še vedno brez sodelovanja samoupravne stanovanjske skupnosti, lir je usmerjena stanovanjska gradnja pogoj za pocenitev stanovanj in za njihovo hitrejšo gradnjo, bo treba te ovire čim hitreje premagati tudi zato, ker je na
obali kar okoli 6.000 prošenj za stanovanja. Da bi stisko omilili, bi morali izgraditi letno v usmerjeni gradnji vsaj okrog 600 stanovanj. Če bi z usmerjerio gradnjo še naprej odlašali, bi se zanjo zbrani denar razvrednotil, to pa pomeni, da bi z razpoložljivim denarjem jutri zgra-dili manj stanovanj, kot jih lahkp danes.
Torej, ne kaže več odlašati! Edina sreča je v tem, da gradbena podjetja na obali že razpolagajo z zemljišči, na katerih bi bilo možno takoj začeti z usmerjeno stanovanjsko gradnjo. Treba pa je pred tem rešiti vprašanje financiranja komunalne opreme, pripraviti načrt za postopen prehod s sedanje tržne stanovanjske gradnje na usmerjeno in izoblikovati srednjeročni načrt usmerjene gradnje. Predvsem pa velja povezati vse dejavnike, ki pri stanovanjski gradnji sodelujejo. Nadzor nad celotno stanovanjsko gradnjo mora dobiti obalna samoupravna stanovanjska skupnost,- ki pa se mora zato organizirati na delegatskih osnovah.
SREČKO KAVČIČ
15. marca 1975 stran 1
DE
MED VISOKOŠOLSKA SREDIŠČA NA SLOVENSKEM SE JE TE DNI VPISALO TUDI NAJMLAJŠE SLOVENSKO MESTO - VELENJE	~
V dveh desetletjih od nepopolne osemletke do prve visoke šole
Visoka šola za organizacijo dela iz Kranja, kije postala v šolskem letu 1974/1975 visokošolska ustanova in s tem zaključila institu-cionaliziranje v sestavi Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru, je začela februarja letos z dejanskim izvajanjem pouka na II. stopnji.
V okviru Rudarskega šolskega centra Velenje, kjer že vrsto let z uspehom uveljavljajo načelo izobraževanja ob delu in za delo, je začel 24. februarja z delom prvi dislocirani oddelek drugostopenj-dcega študija Visoke šole za organizacijo dela iz Kranja. Usmeritev tega oddelka je ,.kontrola kakovosti", kar je še posebej pomembno, saj doslej tovrstni študij pri nas še ni bil organiziran.
Ob letošnjem 8. marcu, mednarodnem ženskem prazniku, je Gorenjski muzaj v prostorih muzejske zbirke .^Slovenka v revoluciji11 priredil že četrto razstavo slovenskih likovnih umetnic, tokrat razstavo del akademske slikarke Cite Potokarjeve. Na sliki: Slikarka ob otvoritvi pred eno izmed svojih priljubljenih siik, saj je otroški portret zanjo vedno znova zanimiv in privlačen.
IŠČEMO FILM TEDNA
LUCIEN LACOMBE, REŽISERJA LUISA MALLA
Pripoveduje o izdajstvu, o človeku, kije sicer hotel sodelovati v francoskem odporniškem gibanju, a je pristal pri „kvizlinški“, Petainovi policiji. Vidimo vse grozote, ki jih policija v svoji moči in potrebnosti - v čem je ta potrebnost, se ves čas sprašujemo - pa še v grozotnem času, uporablja. Ves čas mislimo, da Lucien nekaj misli, da je skriti sodelavec odpora, član kakšne verske sekte, skratka, da nekaj je; filmski tempo je prilagojen njegovim počasnim mislim, on pa sploh ničesar ne misli. Ni bolnik, ni ideološki fanatik, ni patriot, nič ni, vojno kolesje pa ga je ..naredilo koristnega". Prvi kader filma: fant pomiva tlak, ptica žvrgoli, fant jo s fračo ubije. Lucien ubija. Ni ubijalec krvnik, ubijanje je v njegovi naravi. Kjerkoli bi bil, bi ubijal. In ves čas vemo, da je soodgovoren za vse grozote vojne, za iztrebljanje Židov, s hčerko nekega Žida je imel celo ljubezenske odnose, da je skratka zaslužil smrt, ki ga je tudi doletela po vojni. Film je namreč pripoved o resničnih dogodkih - in v tem je smiselnost filma. Ni le psihološka študija posameznika, listina o nekem človeku, ki v času, ko ni Vojne, ubija le ptice, kokoši in zajce, med vojno pa ljudi, je tudi mračna napoved prihodnosti. Nezaupanje v človečnost, strah pred ljudmi, ki navsezadnje lahko mirno .izjavljajo, da so poslušali samo ukaze. Da pa človeku, posamezniku, kdo ukazuje, ni potrebno, da se z ukazovalcem tudi v resnici strinja. Grozota filmske pripovedi je v tem, da vemo, kako se Lucien Lacombe vseh grozot niti ne zaveda - ubija kar tako, zaradi ubijanja - vržen je v nerazumljivost tega sveta, ne da bi smiselno znal ločiti dobro od zlega -ubijanje je njegov ljubezenski odnos, strast in pravilo.
Ustanovitev dislociranega oddelka kranjske Visoke šole za organizacijo dela v Velenju pomeni samo nadaljevanje že uveljavljene prakse te višje oziroma visokošolske ustanove. Kot je povedal direktor šole magister Bogdan Kavčič, je šola še kot višješolska ustanova izvajala pouk v vseh krajih, kjer je bilo zadosti slušateljev. To usmerjenost bodo nadaljevali tudi pri študiju na drugi stopnji/ Jeseni bodo ustanovili oddelke drugostopenjskega študija še v Mariboru in Novi Gorici, pa verjetno še kje.
ZA TRAJNO
ZAVAROVANJE VPLIVA OBSEŽNEGA
RAZISKOVALNEGA DELA NA IZOBRAŽEVALNO DELO
Visoka šola za organizacijo dela Kranj je ena izmed tistih visokošolskih izobraževalnih ustanov pri nas, ki praktično uresničujejo načelo o reformi visokega šolstva ter o približevanju tega šolstva proizvodnji. S tem ustvarja možnosti, da bi dosegli takšno izobrazbeno raven oziroma strukturo, kot smo jo začrtali z dolgoročnim razvojem Socialistične republike Slovenije.
Ni naključje, da je Visoka šola za organizacijo dela Kranj , prav v Velenju odprla prvi dislocirani oddelek za drugostopenjski študij in se odločila, da bo usmeritev tega oddelka „kon-trola kakovosti14. Šola že dalj
/■ -------------------------
S slovesnosti ob začetku dela dislociranega oddelka Visoke šole za organizacijo dela iz Kranja v Velenju (Foto: Stane Vovk)
časa sodeluje z Velenjem, sicer pa se je kranjska Visoka šola za organizacijo dela odločila pred časom tudi za obsežno svetovalsko delo na področju kvalitete v Tovarni gospodinjske opreme „Gorenje“ Velenje. Z ustanovitvijo dislociranega oddelka za drugostopenjski študij „kon-trole kakovosti44 prav v Velenju pa želijo tudi trajneje zavarovati vpliv obsežnega raziskovalnega dela na izobraževalno delo.
V VELENJU TUDI ŠTUDIJ
..KONTROLE KAKOVOSTI44 NA III. STOPNJI
Z oddelkom za drugostopenjski študij ..kontrole kakovosti44 na Visoki šoli za organizacijo
dela Kranj postaja Velenje eno od visokošolskih središč na Slovenskem. Uresničevati pa se začenja tudi ena od poglavitnih razvojnih nalog Velenja — najpozneje do leta 1980 vključiti vso mladino v srednje šole, najsposobnejše pa v višje in visoke šole. Ob tem velja posebej poudariti, da na Visoki šoli za organizacijo dela Kranj že razmišljajo o tem, da bi v Velenju začeli z rednim študijem na I. stopnji.
Če pa bodo dani pogoji, pa želi kranjska Visoka šola za organizacijo dela prav v Velenju najprej organizirati študij na 1J1. stopnji, in sicer na oddelku za ,.kontrolo kakovosti44.
PRVA VISOKA ŠOLA ŠELE ZAČETEK POTI
Na pomembnost začetka dela prve visoke šole v Šaleški dolini je na otvoritveni slovesnosti opozoril tudi podpredsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Velenje Vlado Zakošek.
„Vselej, kadar uspemo določiti nov delež V dobrobit obče nacionalne izobrazbe, nam je posebej prijetno ob zavesti, da
je naložba v izobraževanje najracionalnejša kapitalna naložba nekega naroda,44 je ob tem poudaril. „Nam, Velenjčanom, je to dejstvo, ta trenutek, še toliko pomembnejši, ker smo na svojih ramah nosili rast našega mesta, ko smo morali tudi za ceno lastne resignacije v materialni utrip vgrajevati tudi kulturno in izobrazbeno podobo novega mesta. V kratkih dvajsetih letih smo od nepopolne osemletke prerasli v 5 osnovnih šol, gimnazijo, glasbeno šolo, vrsto kulturnih zavodov in v šolski center, ki danes prevzema nase izredno pomembno in odgovorno nalogo, ko prerašča v visokošolski zavod. Prepričani smo, da je to šele začetek poti in da se bodo na izkušnjah tega zavoda odpirale še druge in nove izobraževalne razsežnosti!44
In še to: velenjski oddelek drugostopenjskega študija Visoke šole za organizacijo dela iz Kranja ima 38 slušateljev. Največ jih je z območja občine Velenje, nekaj pa jih je tudi iz koroških občin ter iz celjskega območja.
Film, ki o njem pripovedujem, je bil podnaslovljen v srbohrvatskem jeziku. Razumljivo, prikazovali so ga na Beograjskem festivalu, ni še odkupljen. V zakonu o filmih je zapisano, da morajo biti vsi filmi, predvajani v Sloveniji, podnaslovljeni v slovenskem jeziku. Sedaj pa se vprašujemo, zakaj je Vesna film, sloven-
sko distribucijsko filmsko podjetje, del odkupljenih filmov pustilo neprevedenih. Že res, da gre le za kakšnih 15 % odkupljenih filmov, toda ali to pomeni, da teh filmov pri nas ne bomo videli? Zakaj jih je Vesna potem sploh odkupila, in za koga, komu so namenjeni?
J. P.
(L)
SINDIKATI IN KULTURA
ŠTEFKA POŠTRAK: Vprašujem se, čemu sredstva javnega obve-	družbenopolitičnih organizacij ter pogovorov s posamezniki, ki pa so
ščanja postavljajo vprašanja o kulturi večji del na zadnje mesto.	seveda nepopolni, prispevala kot neposredna proizvajalka v nekem
Podobno je bilo tudi na našem seminarju, zato pričujoči zapis ni smislu akcijski načrt ob vprašanjih v kulturi... kakšna seminarska naloga. Je moj poizkus, da bi iz podatkov raznih
Delovne organizacije prirejajo največ po tri proslave v letu (8. marec, 1. maj, 29. november). Prirejajo jih tako, da povabijo poklicne umetnike ali pa sodelujejo s šolami, ki jim izvedejo kulturni program. Ob tem pa v občini životarijo skupine, ki bi zelo rade javno nastopale, ali pa še bolj drastičen primer, da denimo na sindikalni proslavi ne sodelujejo mladinski aktivi, čeprav imajo ali bi lahko imeli pripravljen kulturni program.
Ob vsem tem pa: ni znano, koliko zaposlenih v TOZD že deluje po krajevnih skupnostih v raznih kulturnih skupinah, kakor tudi ni analize in številčnih podatkov o abonentih za gledališče in o obiskovalcih knjižnic. Mislim, da bi bilo zelo nujno, da delovne organizacije povežejo in uskladijo svoje kulturno udejstvovanje s tistimi krajevnimi skupnostmi, iz katerih izhaja večina njihovih neposrednih proizvajalcev. Seveda pa se ne sme več dogoditi tak absurd, kot se je dogodil na Planini, kjer na kompleksu stanovanj, ki bo zajel okoli 7.000 prebivalcev, nismo predvideli niti enega kulturnega doma.
Omenila sem tudi, da ne razpolagamo z analizo in številčnimi podatki o abonentih za gledališče in obiskovalcih knjižnic. Predlagam,, da bi po vzgledu iz SR BiH, kjer teče akcija „vsak prebivalec po eno knjigo44, ali po vzgledu Beograda,
kjer so delovne organizacije kolektivno včlanjene v knjižnice, tudi mi razmišljali o možnostih včla-njanja v Prešernovo družbo, o vpisu v knjižnice, gledališče, o skupnih obiskih koncertnih večerov ali likovnih razstav. Predlagam tudi, da bi organizirali večjo izmenjavo kulturnih skupin, tudi skupin iz TOZD.
Kulturnih manifestacij po deklarirani kulturni akciji je bilo zelo veliko. Dosegli pa nismo poglavitnega, namreč to, da je neposredni proizvajalec tudi ustvarjalec kulturnih dobrin, ker ni niti soudeleženec teh manifestacij.
Dva najnovejša primera: Po podatkih, ki jih ima kulturna komisija ZSMS v Kranju, je bilo prijavljenih za abonma za filmsko gledališče iz TOZD naslednje število zaposlenih: Sava 24, Merkur 30, Iskra 14, 1BI 20, Komunalni servis 20, Aerodrom 15inCreina4.
Ob teh podatkih opazimo, da imajo majhne TOZD sorazmerno večji vpis, kar je verjetno posledica dobre informiranosti in aktivnosti kulturnih referentov v TOZD.
Žal pa podatkov o vpisanih in občasnih obiskovalcih gledališkega kluba ni, kakor jih tudi ni o abonmajih v Prešernovem gledališču, za katere skrbijo predvsem sindikalne organizacije, čeravno Prešernovo gledališče vpisuje tudi posameznike.
V 'času kulturnega tedna prejmejo sindikalne organizacije določeno število vstopnic. Toda, ali res vse? In zanima me, kdo te vstopnice sploh uporablja (vodstveni kader ali neposredni proizvajalci). Posledica — Prešernovo gledališče je kljub temu nezasedeno.
In poslednjič: Kdo bi o vsem tem moral največ vedeti, kako naj bi se stanje spremenilo?
Kakor sem že omenila, bi tudi zaradi navedenega bil zelo koristen kulturni informativni center, in seveda, razširjena kulturna akcija. Morda bi problem zasedenosti Prešernovega gledališča ali koncertnih dvoran lahko rešili po vzgledu leskovškega Narodnog pozorišta, kije do nedavnega edino v Jugoslaviji uprizarjalo predstave v tako imenovani „otvoreni sceni44. Gledališče je brez vstopnine in vstopnic, vsak zaposleni prispeva mesečno dinar, ki ga potem delovna organizacija posreduje gledališču. Morda pa je nezasedenosti gledališča kriva slaba ali sploh nezadostna informacija? Mislim, da smo vse premalo storili za dobro obveščenost našega delovnega človeka o kulturnih dogodkih.
Nujno bi morale najti svoje mesto na straneh proizvajalčevih glasil tudi kulturne rubrike, dobre kritike, ki naj bi ljudem pomagale ločevati dobro od slabega ter hkrati opozarjale na važne kul-
turne dogodke.'
Ob koncu moram poudariti, da je stališče sindikatov do kulture jasno izraženo. Ni mi šlo za ponavljanje načelnih stališč, tako o sindikatu samem kot o kulturi. Žal pa, kot smo ugotovili, ni na razpolago konkretnih analiz, zato se je zdelo edino smiselno, da sem v glavitem posredovala misli o dejanskem vključevanju neposrednih proizvajalcev v kulturo od baze navzgor, torej od posameznih TOZD do občinske Zveze sindikatov, ZKPO ter kulturne skupnosti, in ne obratno. Pomembno za daljnosežnost kulturne akcije je, natančno vedeti za odnos neposrednega proizvajalca do kulturnih manifestacij ter ob tem za neposredno delovanje neposrednih proizvajalcev v kulturi.
Če govorimo o kulturi delavcev oziroma soustvarjanju neposrednih proizvajalcev v kulturi, moramo biti vendarle nekolikanj kritični in samokritični. Ko govorimo o vključevanju neposrednih proizvajalcev v kulturnem ustvarjanju, moramo vedeti, da bo to slej ko prej ljubiteljsko, ali če to ponazorim s klasičnim primerom Prešernovega gledališča, ki je poklicna ustanova, igralci tega gledališča pa so amaterji. Torej, ko govorimo o odnosu do kulturnih manifestacij, smo vendarle za umetniške prikaze, ko gdvorimo o neposrednem delovanju v kulturi, pa k tej zrelosti (v resnih amaterskih kulturnih skupinah) lahko le težimo.
Vprašujem se, čemu sredstva javnega obveščanja vprašanja o kulturi postavljajo večji del na zadnje mesto . ..
15. marca 1975 stran
komentatorjev stolpec
Z DRAGINJO PROTI
POTROŠNIŠTVU ?
Kakor kažejo statistični podatki za prvi letošnji mesec, leto 1975 ■ po vsej verjetnosti trgovsko ne bo tako uspešno, kot so bila prejšnja leta. Januarski promet v nadrobni prodaji je bil - če upoštevamo stalne cene - kar za 30 % manjšt kot v lanskem decembru. Tudi če izključimo sezonske vplive (nakupe ob koncu leta, za novoletne praznike itd.), je nazadovanje prometa v trgovini na drobno januarja letos logično nadaljevanje teženj, ki smo jih lahko opazili že v vsem lanskem drugem polletju, ko je namreč postopno, a nezadržno začela pojemati prodaja večine industrijskih proizvodov, med njimi tudi živil ter še zlasti tako imenovanih artiklov trajne porabe.
Skupni promet v nadrobni trgovini je lani sicer znašal 192 milijard din, kar je po tekočih cenah za 35 %, po stalnih cenah pa za 8 % več kot predlanskim. Že iz razlike med porastom prometa po tekočih in stalnih cenah je moč razpoznati, da je bil porast prometa v znatni meri posledica visoke rasti cen oziroma stopnje inflacije.
Vsekakor so k' porastu prometa v nadrobni trgovini pripomogli povečani prejemki prebivalstva, ki so se nominalno zvišali za okrog
28	%, a dejansko ža okrog 6 %. Prodajo industrijskih proizvodov pa so spodbujali tudi potrošniški^krediti. Skupni obseg potrošniških kreditov, ki so jih odobrile trgovinske organizacije v lanskem januarju, je v državnem merilu znašal 897 milijonov din, v lanskem decembru pa celo 1.568 milijonov din.
Poudariti velja, da so nakupe lani v veliki meri spodbujale tudi pogostne in visoke podražitve blaga, kar velja zlasti za pohištvo in živila. Industrijski proizvodi so se tako lani podražili poprečno za
29	%, pri tem pa živilski proizvodi za okrog 16 %.
Kot rečeno, se. je v lanskem drugem polletju trgovinski promet začel zniževati in te težnje so se nekako prenesle tudi v letošnje leto. Za primer velja navesti, da je v lanskem prvem četrtletju prodaja v nadrobni trgovini po stalnih cenah narasla za 16 % glede na isto obdobje 1973, v vsem prvem lanskem polletju pa je ta porast znašal le še 8 %. Na tej ravni seje rast ohrarfila do konca leta.
Januarja letos pa se je, kot smo že omenili, promet v trgovini na drobno zmanjšal za 30 % glede na lanski december. Po podatkih, ki jih je zbral zvezni zavod za statistiko z rednim anketiranjem trgovskih crganizacij, je v lanskem juniju v primerjavi z majem prodaja mesa narasla v 28, nazadovala pa je v 59 % organizacijah. Januarja letos je večjo prodajo mesa doseglo 20 %, manjšo pa 50 % organizacij. Podobno bi lahko tudi za sladkor, jedilno olje, posodo, bombažne tkanine, oblačilno konfekcijo nekatere vrste pohištva in druge industrijske proizvode ugotovili, da je njihova prodaja nazadovala, če ne vsaj stagnirala v letošnjem januarju glede na lanski junij.
Najbolj pa je, kofkaže, zaradi manjše kupne moči prebivalstva prizadeta prodaja proizvodov bele tehnike, čeprav je nakup le-teh olajšan s potrošniškimi krediti. V krizi je seveda tudi avtomobilski sektor, ki se kljub nenormalno ugodnemu kredtiranju kupcev ne more iznebiti visokih zalog vozil.
Značilno je, da kljub poslabšani prodaji vrste industrijskih artiklov trgovina lani ni zaznamovala kdove kakšnega porasta zalog izdelkov. Nasprotno, zaloge v trgovini so bile lani razmeroma nizke, saj so poprečno narasle le za 1 do 3 %, medtem ko so bile januarja letos v nadrobni trgovini v primerjavi z lanskim decembrom celo nižje za 1 %.
Ta podatek bi nas utegnil zavesti oziroma uspavati v prepričanju, da je na mah oživljeno povpraševanje znižalo zaloge ter da problema zalog sploh ni. Žal pa gre za že dokaj razširjen in trajnejši pojav, da trgovina zaradi pomanjkanja obratnih sredstev prevzema le minimalne zaloge blaga, medtem ko se le-te kopičijo v industriji, ki ji vežejo znatna sredstva in vidno poslabšujejo njeno likvidnost.
Trenutno prav nič ne kaže, da bi se povpraševanje kakorkoli okrepilo, minimalne pa so tudi možnosti, da bi se naraščanje cen ustavilo. Tako so tem bolj realna predvidevanja, da bo trgovinski promet letos rastel skromneje kot lani, kar je navsezadnje neizogibno, če upoštevamo, da so ob splošni draginji ljudje primorani varčneje ravnati z živili in se skromneje oblačiti, kaj šele da bi se, tako kot prej, brez odlašanja odločali za nakup predmetov trajne porabe.
NANDE ŽUŽEK
ODPADNE SUROVINE POSTAJAJO PRAVI ELD0RAD0
ZLATO V STAREM PAPIRJU
Akcije zbiranja starega odpadnega papirja ljubljanskega Dinosa in Unije papir servisa pomenijo prispevek k stabilizaciji gospodarstva, dejanje splošnega varčevanja, zbiranje surovin za potrebe tržišča in papirne industrije - Doma nam še vedno primanjkuje odpadnega papirja, zato bomo letos verjetno uvozili več kot 100.000 ton te prepotrebne surovine: vsaka tona odpadnega papirja nadomesti
3,5 kubičnega metra lesa!
Za čas, v katerem živimo, zveni ugotovitev, da postajajo surovine pravcati eldorado, kot nekaj vsakdanjega. Našo ugotovitev potrjujejo tudi pri ljubljanskem Dinosu, podjetju za oskrbovanje gospodarstva z odpadnimi surovinami. Ob tem se nam kar samo po sebi vsili dvoje: surovine in energija. Pač dvoje stvari, o katerih svet danes toliko govori. Še lani je veliko govoril o neki dmgi krizi in energetska kriza je bila vedno nekje v ozadju, ali_pa o njej niso dosti razpravljali. Sloje za krizo okolja, ekološko kriza. Za problem izrednega, skoraj že nepojemljivega kopičenja odpadkov in vsega slabega, kar temu sledi. Nepričakovan splet dogodkov pa je ekološko krizo potisnil v ozadje. Vendar seje s tem zgodilo nekaj: lanska, izjemno huda energetska kriza je, naj se sliši še tako nenavadno, vsaj nakazala, kako bi se dalo, če ne drugače, vsaj deloma, od-' praviti krizo onesnaženega okolja.
Gre za varčevanje, za manj potrate, za zbiranje odpadkov, za iskanje novih virov energije in surovin. In surovine so, seve, tudi v odpadkih. „Seveda, še kako se splača," pravijo pri Dinosu, ko odgovarjajo na vprašanje, ali se splača zbirati odpadni papir. „Se bolj se bo splačalo v bodoče, ko bodo obveljali samoupravni spora-, zumi o novih odkupnih cenah. Za sedaj se splača zbirati papir predvsem tam, kjer gaje veliko. Pa poglejmo, kako je pri nas. . .? “
„Letno zberemo zdaj že okoli 12.000 ton odpadnega papirja in papirne embalaže. Med najbolj vnete in marljive zbiralce sodijo šolarji, ki so, na primer, samo lani zbrali 1000 ton papirja. Seveda zbirajo odpadne surovine tudi starejši občani, ker jim pomeni še kako pomemben dopolnilni zaslužek."
„Kakšna je odkupna cena? “
„Letos bo 50 par za kilogram papirja na odkupni postaji, medtem ko bo pri šolskih akcijah odvoz brezplačen."
Pritrditi moramo ugotovitvi, da se danes splača zbirati papir tam, kjer ga je veliko. Neko podjetje, ki se je specializiralo za zbiranje odpadnega papirja, je imelo menda, pred dvema
NA KAJ OPOZARJA ANALIZA REZULTATOV TOMOSA ZA LETO 1974?
Spremeniti poslovno politiko!
Delavski svet delovne organizacije Tomos je analiziral dosežene proizvodne in finančne rezultate v preteklem poslovnem letu. Ugotovil je, da je potekalo poslovanje v izredno težkih in zaostrenih pogojih gospodarjenja ob večkratnem porfianjkanju in- nepravočasnih dobavah reprodukcijskega materiala,in surovin.
Po vrednosti je bil ptoizvodni plan za celotno delovno organizacijo dosežen z 89 %, boljši proizvodni rezultati pa so bili doseženi v temeljni organizaciji združenega dela — tovarni motorjev v Kopru, kjer je bil plan izpolnjen z 97 %. Najmanj ugodno pa je stanje v Subotici, kjer je bilo doseganje proizvodnega plana precej slabše. Neugodni so tudi rezultati na področju izvoza, ki je bil v celotnem podjetju realiziran le z 61,9%. Skupna bruto realizacija je znašala 640 milijonov dinarjev, od katere pa odpade
več kot 490 milijonov dinarjev na stroške in izredne izdatke. Visoko postavko v strukturi dohodka predstavljajo tudi zakonske obveznosti, ki so porasle, v primerjavi s planiranimi, za več kot 15 odstotkov.
Poprečni osebni dohodki zaposlenih- so v preteklem letu znašali 2233,25 dinarjev in so bili za 20 % višji od osebnih dohodkov v letu 1973.
Doseženi rezultati ne dajejo solidne osnove za uspešnejše in boljše poslovanje v tem letu. Zato so že pripravili vrsto notranjih ukrepov, ki naj omogočijo izboljšanje gospodarskega in finančnega položaja, saj bo v tem letu moral kolektiv začeti < odplačevati sanacijske kredite, ki šo bili najeti v preteklih letih. Še nadalje pa bo treba večjo pozornost nameniti zmanjševanju sredstev v zalogah, varčevanju na vseh področjih in posvečati vso skrb problemom likvidnosti.
letoma pri tem 300 starih milijonov izgube. Zato Dinos raje zbira tudi druge stvari. V zbiranju črepinj, vseh vrst litin in barvnih kovin je med 17 podobnimi delovnimi organizacijami v državi na prvem, v zbiranju papirja pa šele na tretjem mestu. Toda, ostanimo raje pri starem papirju.
UVOZ
ODPADNEGA PAPIRJA - ŠE VEDNO VPRAŠANJE?
V naši državi zberemo vsako leto 170.000 ton odpadnega papirja in papirne embalaže, samo papirna industrija pa potrebuje več kot 300.000 ton te surovine. Ker „trgovci s smetmi" zberejo za industrijo premalo odpadnega papirja, mora papirna industrija ostale količine uvoziti. To pa seveda ni vedno lahko niti poceni. Poglejmo samo lanski primer: že v začetku leta ga v tujini sploh ni bjlo mogoče več kupiti, ker ga je primanjkovalo tudi njim. Razumljivo je, da bo treba zato napraviti red doma, zlasti še, da bi papirnice imele vedno dovolj papirja in da v njihovi proizvodnji ne bi prihajalo do večjih izpadov; kar je zadnja leta po nepisanem pravilu skoraj stalna praksa.
D,a bi si vsaj v slovenskem prostoru zagotovili nujno potrebne količine starega papirja, je Dinos pripravil samoupravni sporazum, ki naj bi pospešil akcijo zbiranja papirja. Prav tako je pripravljen tudi predlog sporazuma, po katerem se končni porabniki, torej poslovna skupnost za zbiranje in odkup papirnih odpadkov, zavezuje, da bodo priznali poleg veljavnih cen za posamezne vrste papirnih odpadkov še 7 par za vsak kilogram sortiranih odpadkov. Omenjeni dodatek bo v celoti namenjen za razvoj
in izpopolnjevanje tehnike in organizacije odkupa papirnih odpadkov.
Razveseljivo je, da si bomo zagotovili večje količine odpadnega papirja tudi s samoupravnimi sporazumi o novih cenah papirja, ki jih pripravljajo nekatere delovne organizacije in proizvajalci odpadnih surovin v Sloveniji. Temeljile naj bi na sedaj veljavnih cenah čiste celuloze na jugoslovanskem in svetovnem trgu. Tako se bodo lahko povečale odkupne cene papirja, ki ne bo več gnil na smetiščih, marveč bo drsel v skladišča in v predelovalnice, take, kot jih danes že ima ljubljanski Dinos, od tod pa tja, kamor je namenjen — v papirnice. Pa še na nekaj bi radi opozorili. Pravijo, da se bo po novem še kako splačalo papir sortirati. Pri Dinosu menijo, da se utegne celo zgoditi, da bodo kvaliteten papir, popisan ali potiskan, obrezovali in nepopisane dele listov prodajali.
V AKCIJO
SE VKLJUČUJE TUDI UNIJA PAPIR SERVIS
Pred kratkim so predstavniki Rdečega križa Slovenije in Unija papir servisa podpisali dogovor o medsebojnem sodelovanju in' obvezali pri akciji zbiranja starega papirja. Akcija, ki jo je pripravilo to ljubljansko podjetje, bo potekala v Sloveniji vse letošnje leto. Unija papir servis bo sicer obračunaval star papir v korist RK, vendar je treba poudariti, da zbiranje sredstev ni prva skrb omenjene akcije.
..Zbiranje odpadnega papirja, s katero se vključujemo v Sloveniji v večjo organizirano akcijo zbiranja odpadnih surovin,“/je mogoče opredeliti kot svojstven prispevek k stabilizaciji gospo-
V Tomosu tudi ugotavljajo, da se bodo morali za daljši čas odreči večjim investicijam, če ne bodo učinkovito pristopili k reševanju vseh nakopičenih in odprtih vprašanj.
Prav gotovo pa bo treba korenito spremeniti poslovno politiko delovne organizacije in zagotoviti takšno, ki bo omogo-. čila dbseganje boljših poslovnih rezultatov. MIL0ŠSVANJAK
IZBERITE PRIMERNO KNJIŽNO DARILO
Vinko Trinkaus
VELIKA AVKA

V založbi CZP Delavska enotnost lahko takoj dobite knjigo — delavski roman Vinka Trinkausa VELIKA STAVKA. Roman zajema značilne dogodke prve velike stavke zasavskih knapov leta 1889. Še pred to stavko leta 1883 so stavkali sama ojstrški knapje, a samo tri dni. ker je oblast in uprava rudnika ta osamljeni upor približno 300 knapov v treh dneh zatrla. Blizu 100 knapov je bilo takrat odpuščenih.. ,
Ti dogodki So piscu le okvir, v katerem razpleta usode veseljaških, trmastih knapov. na videz grobih, a ponosnih, tovariških. Pisec slika njihovo bedo, veselje, kljubovanje gospodi, v kateri vidijo svojega nasprotnika.
Knjiga je vezana v platno in opremljena s ščitnim ovitkom. Format je 15 X 22 cm, obsega pa 372 strani.
Cena za izvod knjige je 150 din.
Naročila pošljite na naslov: ČZP Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana.
Delavska enotnost.
BATUJE
»MINI« ŽELEZARNA
Sekretar IK predsedstva CK ZKS Frane Šetinc se je ob obisku v Ajdovščini sestal s političnim aktivom občine in predstavniki tovarne poljedelskega orodja v Batujah. Seznanili so ga z nameravano graditvijo tako imenovane „mini“ železarne v Batujah, ki bo proizvajala betonsko železo. Betonskega železa zelo primanjkuje in ga povečini -
vsaj visoko kakovostnega - uvažamo, zato bo ta .,mini“ železarna zmanjšala naš zunanjetrgovinski primanjkljaj, gradbenikom pa zagotovila redno delo. Pot, po kaleri so
krenili batujski železarji - je izjavil Franc Šetinc - je povsem na samo-upravljalskih osnovah, saj so se samoupravno dogovorili z matičnim
podjetjem Fužinar, kako bi prišli do sredstev za graditev, hkrati pa so d vsem obvestili tudi slovenske železarne. Kolektiv, ki se zaveda, da v sedanjih pogojih dela ne bo vzdržal inflacijskih pritiskov v naslednjih letih in zato stremi k modernizaciji, je ‘treba podpreti, je med drugim poudaril Franc Šetinc.
vk
darstva, kot dejanje splošnega varčevanja ter smotrno nabiranje surovin za našo papirno industrijo. Podobno kot pri Dinosu tudi našo akcijo narekujejo čedalje večje potrebe po surovinah, ki sicer propadajo, naše gospodarstvo pa jih uvaža za drage devize. Znano je, da bomo verjetno letos uvozili preko 100.000 ton starega papirja, kar pomeni 75 milijonov deviznih dinarjev. Če pa ne nazadnje omenimo še podatek, da nadomesti ena tona odpadnega papirja v papirni industriji približno tri in po! kubične metre lesa, smo povedali vse. Z doslej zbranimi količinami starega papirja smo v Sloveniji in Jugoslaviji letno prihranili že 665.000 kubičnih metrov lesa. S tem je krog smotrov naše akcije sklenjen: od nujno potrebnih surovin za naše gospodarstvo do varstva 'naših gozdov in okolja."
Očitneje torej, da dejavnost zbiranja odpadnega papirja z organiziranimi akcijami podjetij Dinos in Papir unija servisa ne bo prinašala več izgube, ampak samo dobiček. Ob večji stimulaciji nam potem morda z leti res ne bo treba več uvažati dragih papirnih odpadkov. Sicer pa smo že na začetku omenili — ali
Sredstvo za ohranitev svežine in vitalnosti

se jih bo še sploh dalo kje v tujini kupiti? Toda, mar nismo, čeprav po njihovem obsegu še vedno majhnih akcijah v Sloveniji na najboljši poti, da polagoma z zbranimi odpadnimi surovinami, če že ne zadostimo, pa vsaj .bolj kot doslej „doha-jamo" naraščajoče potrebe tistih, ki jim odpadki pomenijo osnovno surovino za nadaljnjo predelavo? IV0 VIRNIK
Dobri obeti
Prejšnji mesec so se tudi zasavske delovne organizacije nemalokrat znašle v precejšnji zadregi, ker so morale zaradi redukcij električne energije zmanjšati proizvodnjo. Ce je bo primanjkovalo ta in prihodnje mesece, bodo njihovi proizvodni načrti precej ogroženi, zato nekatere med njimi spet uvajajo delo ob sobotah, ko je električne energije dovolj.
Sicer pa je večina zasavskih delovnih organizacij prva dva meseca dosegla predviden obseg gospodarjenja. V zasavskih rudnikih so nakopali nad 300.000 ton premoga, kar je skoraj za 12 % več od predvidenih količin. V iirastniški steklarni so januarja izvozili blaga v vrednosti
345.000	dolarjev, februarja pa že za
475.000	dolarjev. Ta mesec pa bodo prvič presegli vrednost izvoza v višini pol milijona dolarjev. V trboveljski termoelektrarni sicer februarja niso ponovili januarskega uspeha v proizvodnji električne energije,, vseeno pa so poslali v omrežje več kot 69 milijonov kilovatnih ur električne energije. Marljivo delajo . tudi v troboveljski cementarni, kjer so januarja dosegli sploh rekordno proizvodnjo, februarja pa so tudi dosegli predvideni obseg gospodarjenja.
V številnih zasavskih delovnih kolektivih so sprejeli vrsto ukrepov za nemoteno proizvodnjo, imajo pa nekaj težav, zlasti zaradi nelikvidnosti, ki povzroča kronično pomanjkanje obratnih sredstev. Ponekod so v zadregi tudi zavoljo pomanjkanja nekaterih vrst reprodukcijskega materiala in surovin, lesna industrija težje prodaja svoje izdelke doma in na tujih tržiščih, v hrastniški tovarni kemičnih izdelkov pa so spet v zadregi zaradi znatnih podražitev surovin na zunanjih tržiščih in zaradi uvoznih omejitev.
.-m-
DE
15. marca 1975
stran
MARIBOR
Za 40%
višje stanarine?
Na skupni seji izvršilnega odbora stanovanjske skupnosti in upravnega odbora stanovanjskega solidarnostnega sklada občine Maribor so obravnavali osnutek dogovora o politiki sta-narin v letu 1975. Po tem dogovoru predvidevajo v letošnjem letu dvojno povišanje stanarin. Z novim točkovanjem naj bi dvignili stanarine največ za 15 %. To povišanje ne bi prizadelo vseh: stanovalce v večjih in komfortnih stanovanjih bo bolj,' druge manj.
Z 1. aprilom naj bi se stanarine povišale še dodatno za 25 % in to za vse enako. Delno nadomestitev stanarin socialno ogroženim naj bi urejali po izračunani shemi, odvisno od števila članov družine, velikosti stanovanja in dohodkov v gospodinjstvu. Po shemi sodeč bo najvišje subvencije (v višini ,245 din) za stanovanje s 120
JESENICE
točkami deležna osemčlanska družina, ki prebiva na 66 kvadratnih metrih površine.
Člani obeh organov so odklonih predlog za lineatno povišanje stanarin za 40 %. S tem bi sicer .prihranili nekaj denarja za ocenjevanje — novo točkovanje . stanovanj - vendar bi obenem
naredili mnogim stanovalcem krivico, ker bi obremenili vse enako.
O sprejetju osnutka dogovora morajo v tem mesecu razpravljati še delegati vseh treh zborov mariborske občinske skupščine.
vk
Bolje za samske delavce
Glede na precejšnjo fluk-tuacijo in odhajanje starejših delavcev v pokoj v železarni Jesenice neprestano sprejemajo na delo precejšnje število samskih delavcev, ki prihajajo iz oddaljenejših krajev in drugih, republik. Te delavce v glavnem nastanijo v samskih domovih, ki jih imajo na Javorniku, ob Cesti železaijev in na Plavžu. Ker pa razpoložljive zmogljivosti ne zadoščajo, so se odločili, da
bodo zgradili še en samski dom. V njem bo prostora za 156 delavcev. Razen tega bodo zgradbo samskega doma na Plavžu, ki je že precej dotrajana, obnovili in modernizirali. Predvsem bodo v njej preuredili sobe, v katerih so doslej prebivali tudi po 4 delavci, v bodoče pa bosta le po dva. Z deli na Plavžu so že pričeli, novi samski dom pa bodo začeli graditi predvidoma aprila.	B. B.
Jutrišnji dan ljudi ob meji
V kovinsko-predelovaini industriji je občina Radlje ob Dravi našla oporo za svoj nadaljnji razvoj
V slikoviti Dravski dolini, staro opremo s sodobnejšo, bolje rečeno v radeljski ob- kar se bo odrazilo tudi v čini, se že po tradiciji, ko večji produktivnosti in kvali-govorijo o problemih, naj- teti dela. V tovarni na Muti večkrat srečujejo s pomanj- so povečali proizvodnjo kanjem delovnih mest. jeklenega peska, ki je že Nekateri se vozijo tudi'na nadomestil sekanec, prav delo v Avstrijo, čeprav so tako pa so dosegli boljše tam delovni pogoji za naše rezultate pri proizvodnji sive ljudi vse prej kot lahki. Vse litine. V bližnji prihodnosti to hromi načrtovane akcije nameravajo postaviti ob to-razvoja občine, posebej še, varni še nov obrat za proiz-če zavoljo preskromnega vodnjo male kmetijske napredka ne morejo zajeziti mehanizacije. Nova delovna odhajanja ljudi, ki imajo mesta bodo vsekakor porazen tega še ustrezno stro- membna obogatitev za kovno izobrazbo, drugam v . občino, ki je v kovinsko-razvitejša okolja.	predelovalni industriji našla
3800 ljudi je zaposlenih v oporo za svoj razvoj, občini, ki je še vedno raz- Končno bodo letos stekli cepljena med vplive, ki pri- stroji tudi v tovarni zdom-hajajo z mariborskega gospo- cev. Proizvodna dvorana je darstva, in tiste iz sosednjih že pod streho, kmalu pa koroških občin. Počasnejša bodo montiraji prve stroje, rast zaposlovanja, slaba Tovarna Hypos, ki bo izde-izobrazbena sestava kadrov lovala hidravlične in pnev-in mnogoterost drobnih matske naprave, bo predvi-gospodarskih dejavnosti — doma odprta za praznik vse to se neugodno odraža dela, 1. maja. V njej se bo tudi v družbenem razvoju lahko zaposlilo 40 delavcev, obmejne občine, ki pa
navzlic starim težavam prav V Radljah dobro vedo, da v sedanjem obdobju skuša je v združevanju dela in sred-popraviti zamujeno. Seveda štev zajamčena tudi njihova se stvari ne bodo izboljšale perspektiva. Ko to poudar-preko noči, toda realni raz- jajo, pa ne pozabijo prista-vojni programi v posameznih viti, da pa so ob tem povezo-delovnih organizacijah da- vanju za enakopravno jejo možnosti za take napo- sodelovanje, pa najsi gre za vedi. Tako bodo na primer v industrijo ali za družbene vuzeniški livarni zamenjali dejavnosti.	-j.
USPEŠNIH DVAJSET LET KOLEKTIVA ZAGORSKE INDUSTRIJE GRADBENEGA MATERIALA
Se velike
razvojne možnosti
Na prehodu v tretje desetletje si je kolektiv industrije gradbenega materiala Zagorje ob Savi zastavil obsežne načrte, ki jih namerava uresničiti že do konca leta 1977. V okviru novega programa — je najpomembnejša postavitev velike, sodobne 300-tonske peči za izdelovanje apna, ureditev novega kamnoloma, transportnih poti in naprav. V letošnjem gospodarskem načrtu pa je vse usmerjeno na izpolnitev zahtevne naloge, to je izdelati 190.000 ton apna v skupni vrednosti skoraj 110 milijonov din. Akumulacija z amortizacijo bo znašala 20 milijonov din. Ce bodo dosegli tudi povečanje storilnosti za 6 %, bo poprečni osebni dohodek na zaposlenega letos dosegel 4100 din. To bo skoraj zagotovo najvišji poprečni osebni dohodek v slovenski industriji, ki pa bo v celoti rezultat večje produktivnosti.
Prenovljena
»Mojca«
V OZD „Mojca“ Lukovica so pred kratkim zgradili nov obrat za izdelovanje čevljev. Doslej je okrog sto delavcev, v glavnem žensk, delalo v slabih, že dotrajanih in zasilnih prostorih. Novi delovni prostori omogočajo boljše delovne pogoje in s tem tudi večjo storilnost. B. B.
Hitrejši razvoj kolektiva industrije gradbenega materiala v Zagorju ob Savi se je začel po letu 1963, ko so se v podjetju odločno lotili modernizacije in obnove nekaterih obratov in kasneje tudi graditve novih hidram. To je omogočilo bistveno povečanje obsega gospodarjenja, predvsem pa storilnosti, večji dohodek in ostanek dohodka. Zaposlenost se ni povečevala, saj tudi danes kolektiv šteje .komaj 230 delavcev. Tudi po končani investiciji, predračunska vrednost postavitve nove peči in ureditve kamnoloma znaša 70 milijonov din, se število zaposlenih ne bo povečalo .niti za enega samega novega delavca, ker bo postopek pridobivanja apna povsem mehaniziran.
Kolektiv industrije gradbenega materiala v Zagorju ob Savi je dvajseto obletnico svojega obstoja in dela povezal z rezultati graditve ob 30-letnici osvoboditve. Ni slavnostnem zborovanju je pregledal prehojeno pot in ugotovil, da je hkrati z nenehnim povečevanjem proizvodnje in dohodka precej prispeval tudi k nadaljnjemu gospodarskemu razvoju občine. Del dohodka je dal za graditev gospodarskih in družbenih objektov, s precejšnjim deležem pa se je kot soustanovitelj odvzal tudi akciji za dograditev nove tovarne plinastega betona. Na zborovanju je kar 147 članov kolektiva prejelo priznanja in nagrade za dolgoletno delo.	-m-
Več toplote v vaš dom
TAM-STADLER
Superavtomatsko ogrevanje z vakuumemajliranimi bojlerji
UNIVERZALNI KOTLI
O od 25.000 kcal/h naprej O možnost kurjenja z oljem, s premogom ali plinom O visoki izkoristki goriva O vgrajena avtomatika za samodejno delovanje O gorilniki
O zagotovljeni nadomestni deli in servis
O ugoden dinarski nakup
VARČNO OGREVANJE
NOVO IZ PROGRAMA TAM-STADLER
O kotel z dvema
kuriščema od 25.000 do 80.000 kcal/h O možnost kurjenja
s premogom, odpadki, oljem ali plinom
POSEBNI KOTLI ZA OLJE ALI PLIN
O od 200.000 do 3,000.000 koalah
O ugodne dimenzije O visoki izkoristki O za režim 110/90° C ali 90/70°C
O kvalitetni gorilniki O dinarski nakup
TAM MARIBOR ,62000 Maribor Leningrajska 27
LETOŠNJI NAČRTI NOVOMEŠKEGA GOSPODARSTVA
Za intenzivno rast
Za gospodarstvo novomeške občine je bila v minulem obdobju značiba razmeroma visoka stopnja rasti. Ocena mmu-lega leta je, da se je obseg poslovanja povečal za 47 odstotkov. Na tolikšen porast je vplivalo predvsem hitro širjenje obsega mdustrijske proizvodnje, medtem ko so druga dejavnosti zaostajale. To še zlasti velja za trgovino, storitvene in komunalne dejavnosti. Čeprav so doseženi uspehi organizacij združenega dela na splošno ugodni, pa so se rentabilnost m ekonomičnost poslovanja ter plačilna sposobnost gospodarstva nekoliko poslabšale. Iz tega torej jasno izhaja, daje ena osrednjih nalog gospodarstva v letošnjem letu zagotoviti, da bo dinamična rast vse bolj temeljila na večji učinkovitosti celotnega gospodarjenja. Med glavne naloge letošnjega razvoja gospodarstva in družbenih dejavnosti v novomeški občini pa sodijo še prizadevanja za nadaljnje uveljavljanje samoupravljanja v združenem delu, za povečanje reprodukcijske sposobnosti gospodarstva in za obvladovanje vseh oblik porabe. To so poudarili delegati vseh treh zborov občmske skupščine na minuli seji, ko so razpravljali o druž-beno-ekonomskem razvoju novomeške občme v letošnjem in. prihodnjih letih.
Na osnovi zbranih podatkov iz temeljnih in drugih organizacij združenega dela predvidevajo, da se bo letos obseg poslovanja \ novomeškem gospodarstvu povečal za 40 odstotkov, v industriji pa celo za 50 odstotkov. Pri tem naj bi se občutno povečal tudi izvoz novomeške industrije. Računajo, da bo le-ta dosegel že 70 milijonov dolarjev, kar je za 43 od-
stotkov več kot lani. Izredno povečanje izvoza načrtujejo v novomeški Industriji motornih vozil b v šentjernejski Iskri.
V industrijskih organizacijah združenega dela predvidevajo letos tudi obsežne investicije -po vrednosti kar trikrat večje kot lani. Večji del teh naložb bo usmerjen v nakup opreme in modernizacijo proizvodnje. Večja vlaganja pa načrtujejo še v kmetijstvu, turizmu ter v urejanju prometnega omrežja, pri čemer je na prvem mestu gradnja novega mostu čez Krko v Novem mestu.
Ponekod predvidevajo tudi letos še močno zaposlovanje novih delavcev. Po prijavah na zavodu za zaposlovanje bo letos v občbi okrog dva tisoč prostih delovnih mest. V zvezi s tem so delegati opozorili, da je potrebna v zaposlovanju večja zmernost, zlasti še, ker v bližnji okolici Novega mesta in drugih bdustrijskih središčih ni Več razpoložljive delovne sile. Razen tega pa premočno zaposlovanje vodi v še večjo eksten-zivnost gospodarjenja, medtem ko si morajo v temeljnih organizacijah združenega dela prizadevati predvsem za boljšo
izrabo osnovnih sredstev ter za učinkovitejše in donosnejše poslovanje. Seveda gre pri tem tudi za krepitev akumulativ-nosti gospodarstva, ki je zdaj v vseh panogah pod republiškim poprečjem.
Prav tako bo treba letos posvetiti posebno skrb pospešenemu razvoju terciarnih dejavnosti, zlasti še trgovbe in storitvene obrti, ki močno zaostajata za ostalim gospodarskim razvojem novomeške občine. V okviru ukrepov za pospeševanje tako imenovanega malega gospodarstva bo treba dati večjo pomoč prav storitvenim dejavnostim, da bi tako postopoma odpravili neugodno strukturo gospodarstva v občbi.
Izredno slaba je tudi kvalifikacijska struktura zaposlenih. Kadrov s srednjo, višjo in visoko izobrazbo močno primanjkuje domala v vseh dejavnostih, gospodarskih in negospodarskih. Zato bo treba čim-prej uresničiti sanacijski program srednjih šol in večjemu številu mladih omogočiti vpis v te šole, hkrati pa z ustreznejšo kadrovsko in štipendijsko politiko spodbujati tudi študij na višjih in visokih šolah. R. Š.
ODMEVI
Nove ladje »Splošne plovbe«
Iz „Splošne plovbe" Piran so nam sporočili, da smo v članku pod tem naslovom, objavljenim v prejšnji številki DE, napačno zapisali, da bodo štiri nove, na Japonskem naročene ladje veljale 110 milijonov dbaijev. V resnici bodo desetkrat dražje ali točneje: njihova skupna vrednost znaša 1,127.693.824 db' od česar na uvozne carinske dajatve odpade 108.761.600 db.
„Splošni plovbi" b našim bralcem se za storjeno napako opravičujemo.
DE
-£ = ■:■ ~~:T=i i-£=\-A
15. marca 1975
stran
ZAPISAL! SO V SVOJIH GLASILIH
progi
| GLASILO ŽELEZNIČAR J EVSLOVENI JE IN ISTRE |
Ponovitev v 1975?
Zvezni sekretariat za tržišče in cene je dal veto na sporazumen predlog, ki so ga železniška transportna podjetja podala že leta 1974, naj bi se na mreži JŽ s 1. januarjem 1975'povišale prevozne cene v startu za 30%. S tem predlogom se je načelno strinjala tudi slovenska SIS za železniški in luški promet. Zvezni srekretariat je soglašal le z 22 % zvišanjem.
Tako smo se železniški kolektivi zopet znašli v položaju, ko nam nekdo zunaj nas reže kruh, ne da bi za to nosil kasneje kakršnokoli odgovornost. Ponovno je razvrednoteno delo 140.000 železničarjev; onemogočeno jim je, da bi v celoti odločali o tistih neodtuljivih pravicah, ki jih ustava zagotavlja delovnim ljudem. Spet je prisotna nevarnost, da bomo leta 1975 ponovno razpravljali o izpadu transportnega dohodka in znova pojasnjevali najširši javnosti, da le-ta ni posledica rezultatov našega poslovanja, temveč dejavnikov zunaj nas. Mar naj bi določilo o kompenzaciji, kije po svoji vsebini in namenu tako jasno, tudi ob tej priložnosti ostalo zgolj mrtva črka v ustavi?
Do tega ne sme priti! Pa ne samo v interesu železničarjev, temveč v interesu vsega delavskega razreda in naše samoupravne sociahstične družbe. Združeno delo na železniških tirih si mora enkrat in za vselej izboriti položaj, ki mu gre po ustavi in katerega uživajo delavci v drugih temeljnih organizacijah združenega dela.
Delo, ki ga opravljamo v izjemno težkih delovnih pogojih (ob povečanem obsegu dela na zastarelih voznih sredstvih) ne more biti razvrednoteno zgolj z odločitvijo zveznega upravnega odbora. Ne smemo namreč dovoliti, da bi letos 'spet nastal zagatni položaj, ko bi morali vse svoje sile' usmeriti v iskanje rešitev, s katerimi naj bi pokrili izpad transportnih dohodkov. Odgovornost za to 'naj prevzame tisti upravni organ, ki je takšno odločitev sprejel. Na rovaš železničarjev ne more več iti!
Naši napori naj bodo usmerjeni predvsem v nadaljne utrjevanje samoupravnih odnosov na železnici. Konkretizirati moramo in na vseh področjih dosledno uveljaviti vse tisto, za kar smo se dogovorili julija 1973 v samoupravnih sporazumih o združevanju. Reševanje pokritja, izpada transportnih dohodkov pa nas občutno ovira pri tej naši osnovni nalogi.
Samoupravna interesna" skupnost za železniški in luški promet SR Slovenije je dala načelno soglasje za zvišanje prevoznih cen, oblikovanih po posameznih sestavinah, kot so določene v samoupravnem sporazumu o združevanju. S sistemom samoupravljanja pa je nezdružljivo, da je zvezni upravni organ zdaj odločil po svoje. Združeno delo v SIS mora postati mesto odločanja neposredno zainteresiranih, ne pa zgolj naslov, ki naj bi kopenziral izpadle transportne dohodke in odgovarjal za odločitve drugih. Povsem utemeljene so zahteve gospodarstva, da hoče imeti čiste račune glede prevoznih cen že v začetku leta, ne pa da ga tik pred koncem poslovnega leta obremenjujejo s pokrivanjem izpada transportnih dohodkov na železnici.
Prej ko bodo ustanovljene samoupravne interesne ksup-nosti na področju gospodarstva ter njihove zveze na vsem območju naše države, prej bo SIS za železniški in luški promet dobila enakovrednega partnerja; vmešavanje upravnih organov bo čedalje težje in nepotrebno.
Ko delo železničarjev ne bo več na andministrativen način razvrednoteno, ko se naš dohodek ne bo več prelival v dru'ge panoge, takrat se bomo bolj pogumno'in bolj samozavestno tudi mi vključevali v druge SIS in sklepali ustrezne spora-' zume o združevanju dela in sredstev. DRAGAN MILKOVIČ
»ELAN« BEGUNJE ŽE IZDELUJE SMUČI ZA NOVO SEZONO
Plastika spodriva les
Tudi za letos programirajo izvoz v vrednosti 4 milijone dolarjev, pri čemer pa računajo na večje kupčije v prekomorskih deželah
Naši največji tovarni športnega orodja Elan v Begunjah še vedno največ kruha dajeta zima in sneg. Smuči namreč predstavljajo dobro polovico celotne proizvodnje, hkrati pa so tudi poglavitni izvozni izdelek. Elan je že dolgo med največjimi proizvajalci smuči na svetu, v zadnjem času pa se je tudi po kvaliteti povzpel na sam vrh.
Čeprav letošnja zima, pri nas sicer bolj zelena kot bela, še ni končana, s tekočega traku že tri mesece prihajajo smuči, ki bodo prvič na snegu šele prihodnjo zimo. Za letos v Begunjah načrtujejo, da bodo izde-
lali okoli 300.000 parov smuči, to je toliko kot lani. Vendar pa bo prišlo do nekaterih sprememb. Medtem ko so lani poslali na tržišče 20.000 parov tekaških smuči, jih bodo letos kar 60.000 parov. Pri uporabi materiala pa les vse bolj spodrivajo umetne snovi, še zlasti poliuretan.
Dobre štiri petine vseh smuči -je Elan lani prodal tujim kupcem po vsem svetu. Največ jih je šlo. v ZDA, Švico, Skandinavijo, Francijo in Italijo. Izvoz je dosegel vrednost okoli 4 milijone dolarjev. Približno enako vsoto planirajo tudi letos.
Letošnja muhasta zima jim bo sicer zmanjšala prodajo v Italiji in Avstriji, vendar pa računajo na večjo kupčijo v ZDA in Kanadi, tako da jim smuči ne bodo ostale v skladišču.
Na tujem tržišču se je Elan s kvaliteto že povsem uveljavil. Prednost pred tujimi proizvajalci pa ima v pestrejši ponudbi, saj izdeluje vse od otroških smuči do takih za vrhunske tekmovalce. Vendar pa so v Begunjah po drugi strani na slabšem zaradi višjih stroškov. Skoraj vse za proizvodnjo smuči, od plastičnih materialov in oblog do lepil in lakov mo-
rajo kupovati v tujini. Pri uvozu pa plačajo 30-odstotno carino, ki je ne morejo pokriti s 5-od-stotno izvozno premijo. Avstrijski proizvajalci so glede tega ne boljšem, saj pri smučeh, ki jih izvažajo, ne plačajo carine na uvožen material.
Glede oskrbe z reprodukcijskimi 'materiali se v Elanu za sedaj ne morejo pritoževati. Pri tujih proizvajalcih jih ni težko dobiti in tudi deviz za‘nakupe jim ne manjka. Domačega lesa, pri katerem so imeli pred leti precejšnje težave v oskrbi, pa sedaj tako porabijo zelo malo.
-ik
Zakaj zastoj mariborskega gospodarstva?
Obseg industrijske proizvodnje raste v Mariboru zelo počasi. V prvem tromesečju lani je mariborska industrija dosegla le dobrih 50 % povprečne stopnje rasti slovenske industrijske proizvodnje. Cb lanskem polletju je.stopnja rasti zdrsnila pod 50 %, v devetih mesecih pa na manj kot na tretjino. Kot je znano, je v naši republiki lani industrijska proizvodnja narasla za 11 %, V Maribom pa le za 3,7, kar pomeni, da so dosegli v celem letu le dobrih 33 % povprečne slovenske rasti.
Kje so vzroki za tolikšen gospodarski zastoj?
Mariborski gospodarstveniki iščejo vzroke zanj v dejstvu, da se je število zaposlenih v družbenem sektorju gospodarstva lani povečalo skoraj za 4 %, zato je padla proizvodnja dela. K zastoju gospodarske rasti v Mariboru pa je nekaj prispevalo tudi dokajšnje zaostajanje naložb ža modernizacijo in prestrukturiranje proizvodnje v minulih letih v primerjavi z naložbami v drugih mestih.	vk
LETOS VEČJA PROIZVODNJA PREMOGA V ZASAVSKIH RUDNIKIH
Doslej že 310.000 ton
Energetske razmere, s kakršnimi se srečujemo že v začetku leta, zahtevajo zlasti od rudarskih kolektivov, da se še bolj. prizadevajo zmanjšati škodljive posledice te stiske. Zasavski rudarji so in bodo prispevali velik delež k temu, da imajo trboveljska termoelektrarna, ljubljanska toplarna in industrijske delovne organizacije dovolj premoga.
Prejšnji mesec so dosegli zasavski rudarji kar lep proizvodni uspeh. Nakopali so skupaj 162.400 ton premoga in presegli predvideni operativni delovni načrt za skoraj 14 %. Tokrat so bili uspešni vsi trije rudarski kolektivi: v Hrastniku so nakopali 58.550 ton, v Trbovljah 69.800 ton in v Zagorju ob Savi 31.800 ton. 3000 ton premoga pa so pridobili gojenci rudarskega šolskega centra na svojih jamskih učnih deloviščih. Največja dnevna proizvodnja februarja pa je znašala 7500 ton, kar je rekord v zadnjih nekaj letih.
Kot v Velenju so tudi v revirjih rudarji , redno delali oba letošnja meseca tudi ob sobotah. Delali bodo tudi ta mesec. Kaže, da bodo s sobotnim delom letos v zasavskih rudnikih pridobili skoraj 110.000 ton dodatnih količin premoga. Sicer pa so v obeh letošnjih mesecih v Zasavju nakopali že 310.000 ton premoga, precej več, kot so načrtovali za ta čas. Na večji izkop premoga pa ne vpliva samo delo. ob
sobotah, pač pa tudi nekoliko večji stalež zaposlenih v jamah. V zasavskih premogovnikih so vsaj januarja in prejšnji mesec nekoliko zmanjšali odsotnost z dela zaradi bolezni, letnih dopusto,v pa v tem času prav tako ni dosti. Jamski obrati so nekoliko bolje opremljeni, na nekaterih deloviščih pa že dosegajo znatno večje učinke s pomočjo hidravličnega podporja.
Neposredno pa na boljše gospodarjenje v zasavskih premogovnikih vplivajo tudi sprejeti ukrepi, ki jih
\
ZAČELA SE JE AKCIJA GORENJA VELENJE
Najboljši mladi delavec ’75
zdaj z vso odgovornostjo in pospešeno izvajajo. Konec koncev ne bo odveč omeniti, da je naša družbena skupnost pokrila izgubo v zagorskem rudniku ža leto 1974, ki je dosegla 12 milijonov din, nastala pa je zaradi večjih materialnih stroškov v redni proizvodnji premoga, kot znaša njegova prodajna cena. V zasavskih premogovnikih so tudi prepričani, da bodo njihovi predlogi o ustanovitvi enotnega slovenskega solidarnostnega sklada za premogovnike kmalu uresničeni,	—m—
UVELJAVLJANJE SAMOUPRAVNEGA DELAVSKEGA NADZORA V TEMELJNIH ORGANIZACIJAH ZDRUŽENEGA DELA IN V ORGANIZACIJAH ZDRUŽENEGA DELA V OBČINI RAVNE NA KOROŠKEM
Da bi spodbudili mlade delavce v tovarni gospodinjske opreme Gorenje v Velenju in v vseh ostalih tovarnah Gorenja k še boljšemu delu, bodo letos izbrah najboljše mlade delavce in jim ob dnevu mladosti izročili posebna priznanja.
V Tej akciji za izbor najboljših mladih delavcev bodo sodelovali vsi delavci Gorenja, stari do '27 let. Mlade delavce bodo ocenjevale posebne komisije na osnovi vprašalnikov, ki jih bodo delavci najprej izpolnili sami. Pri posameznikih bodo ocenjevah angažiranje na ■ delovnem mestu in odnos do opravljanja delovnih dolžnosti. Ocenili bodo družbenopolitično aktivnost mladih v tovarni in zunaj nje, dejavnost na
športnem, kulturnem in ostalih področjih. Pozornost bodo posvetili tudi odnosom mladih do sodelavcev in do okolja, v katerem delajo in živijo.
V Gorenju v Velenju bodo izbrali najboljše delavce izmed 50 mladink in mladincev, ki bodo najbolje ocenjeni na osnovi vprašalnika. Štirje med njimi bodo dobili ob prireditvi „Dan mladosti - dan Gorenja11 posebna priznanja. Iz tovarne Gorenje Sever iz Subotice bodo priznanja dobili trije najboljši mladi delavci, dva iz tovarne Gorenje-Muta in po en najboljši mladi delavec iz vseh ostalih tovarn Gorenja v Šoštanju, v Slovenjem Gradcu, Gornji Radgoni, Rušah, Sombom in Kkindi.	H. J.
V večini temeljnih organizacij združenega dela in organizacij združenega dela v Mežiški dolini so ustanovili organe samoupravnega nadzora. Storjen je bil torej prvi korak v prizadevanjih za uveljavljanje samoupravnega delavskega nadzora.
Ob tem pa je še mogoče ugotavljati, da so ti organi prepuščeni sami sebi, ker pomeni, da niti organi samoupravljanja, niti vodstva družbenopolitičnih organizacij ne razpravljajo o mestu in vlogi organov samoupravnega delavskega nadzora, o delovnih izhodiščih oziroma usmeritvah odborov ter o opravljenem delu oziroma problemih, s katerimi se srečujejo.
Pred kratkim so poslali vsem predsednikom odborov organov samoupravnega delavskega nadzora v Mežiški dolini posebno anketo, odgovore pa so dobili iz 36 delovnih organizacij. V vseh teh delovnih organizacijah so ustanovili organe samoupravne delavske kontrole. V njih je 164 članov, med katerimi je 88 , neposrednih proizvajalcev,. v organih pa je tudi 22 vodilnih
oziroma vodstvenih delavcev (!), 21 organov samoupravnega delavskega nadzora pa je doslej že sprejelo konkretne programe dela.
Organi samoupravnega delav-• skega nadzora v Mežiški dolini so imeli doslej skupaj že nad' 100 sej, vendar pa ob tem lahko ugotovimo, da se trije odbori samoupravne delavske kontrole niso sestali niti enkrat, štirje odbori so imeli le po 2 seji, osem odborov pa se je sešlo le po trikrat itd. Na sejah odborov samoupravnega delavskega nadzora so največkrat obravnavali proizvodna vprašanja oziroma probleme, uresničevanja samoupravnih aktov, stanovanjsko politiko in problematiko, govora je bilo nadalje o osebnih dohodkih, investicijah in medsebojnih odnosih. Pobudniki za obravnavo posameznih vprašanj
oziroma problemov so bili doslej v večini primerov odbori za samoupravni delavski nadzor sami, med pobudniki pa so bili še delavski ' svet družbenopolitične organizacije in posamezniki.
V dosedanjem delu so odbori samoupravnega delavskega nadzora v temeljnih organizacijah združenega dela in v organizacijah združenega dela v občini Ravne na Koroškem ugotovili 39 nepravilnosti, pri čemer pa so le v 14 primerih tudi opredelili odgovornost posameznikov oziroma organov. Samoupravni organi temeljnih organizacij združenega dela in organizacij združenega dela pa so v 18 primerih ukrepali proti nosilcem nepravilnosti, žal pa v 9 primerih le delno.
'Odbori samoupravnega delavskega nadzora v temeljnih organizacijah združenega dela oziroma organizacijah združenega dela v občini Ravne na Koroškem ugotavljajo, da v 23 delov-
nih skupnostih objavljajo vsak mesec podatke o osebnih dohodkih vseh zaposlenih, v 11 kolektivih sklepe samoupravnih organov, v 10 delovnih skupnostih preglede uspehov dela itd. Vsake tri mesece pa v 21 temeljnih organizacijah združenega dela in organizacijah združenega dela objavljajo najvažnejše podatke iz periodičnih obračunov, v 5 delovnih skupnostih pa tudi o izpolnjevanju planskih nalog ter o osebnih dohodkih zaposlenih.
In kaj menijo predsedniki odborov za samoupravni delavski nadzor v temeljnih organizacijah združenega dela oziroma organizacijah združenega dela v občini Ravne na Koroškem o doslednji uveljavitvi teh organov? Dva predsednika menita, da se samoupravni delavski nadzor v njihovi delovni organizaciji še ni uveljavil, 23 jih meni, da se je samoupravni delavski nadzor uveljavil le deloma, 10 pa, da se je že uveljavil v vsej celovitosti! (Ma)
Z NOVIM VRTCEM V ŠTORAH NI POSKRBLJENO SAMO ZA SEDANJE POTREBE
PROSTOR TUDI ZA JUTRI
Dolgo vrsto let je vzgojnovarstvena ustanova v Štorah domovala v stari stavbi na Lipi. Pred dnevi pa so dočakali svečano otvoritev novega vrtca, ki ima približno 600 kvadratnih metrov uporabnih površin, poleg lepih igralnic, ki jih po kosilu spremenijo v spalnice. Tu so še skupni prostori ta razgibavanje in telovadbo otrok. Ne manjka tudi majhna kuhinja, bolje rečeno razdeljevalnica; potem so še prostori za vzgojiteljice, čelo prostor za bolne, če med bivanjem v vrtcu otrok zboli. Seveda so tu še garderobe, sanitarije in vse, kar pač sodi v sodobni vrtec. Ta nova vzgojnovarstvena ustanova je zgrajena tako, da bo lahko sprejela še enkrat več otrok, kot jih imajo sedaj v vrtcu. Pa vendar bi bilo napačno govoriti, da je vrtec prevelik. Nasprotno: prostori trenutno sicer ne bodo zasedeni s predšolskimi otroci, zato pa bo tu kmalu celotna mala šola, za kar bi potrebovali kar dva prostora. Računati morajo namreč s tem, da bodo v industrijskih Štorah s stanovanjskimi gradnjami še nadaljevali. Tako je vsaj enkrat eden nujno potrebnih objektov grajen za nekaj let naprej, za kar gre priznanje načrtovalcem in investitorjem.
DE
15. marca 1975
stran
V minulih tednih so se zvrstila številna sindikalna tekmovanja na snegu, velika večina na Soriški planini, saj je bilo povsod drugod premalo snega . .. (Foto: A. Ul.)
TGA KIDRIČEVO
Priprave na letovanje
V tovarni glinice in aluminija „Boris Kidrič" v Kidričevem so te dni stekle temeljite priprave na letovanje članov delovne skupnosti v lastnem počitniškem domu v Crikvenici ter v počitniškem domu Kmetijskega kombinata Ptuj v Varaždinskih toplicah. Kadrovsko socialni sektor je že izdal potrebne prijavnice, s katerimi se člani delovne skupnosti prijavljajo za letovanje v Crikvenici ali v toplicah.
Ker organi upravljanja v TGA še niso razpravljali in sprejeli gospodarskega načrta podjetja za leto 1975, so tudi cene dnevnega penziona le okvirne. Predlog je, naj bi znašale cene dnevnega penziona za odrasle 60 din, za zakonce, ki so zaposleni v drugih delovnih organizacijah 70, medtem ko bi stal dnevni penzion za otroke do 10 let starosti z lastnim ležiščem 40 za otroke brez ležišča pa 35
din. Tuji gostje pa naj bi v letošnji sezoni plačevali dnevni penzion po 150 din.
Vsi interesenti bodo tudi letos lahko izkoristili možnost kreditiranja za stroške letovanja. Ker se je dogajalo, da nekateri delavci iz neupravičenih razlogov niso šli na letovanje in so s tem preprečili letovanje drugim interesentom, bodo letos v TGA uvedli nov sistem: od dneva potrditve rezervacije bodo zaračunavali določene stroške odjave.
Pod omenjenimi pogoji pa bodo tudi letos lahko letovali upokojenci in njihovi družinski člani in sicer v času, ko bo dom prost. Prijave že prihajajo v kadrovsko-socialni sektor, ■, s čimer so dokončno stekle vse priprave za letošnje letovanje delavcev TGA Kidričevo.
FRANCE MEŠKO
RADIJE OB DRAVI
Šahovsko tekmovanje za Harkov memorial
V Radljah ob Dravi se vsak teden sestanejo šahisti radeljske občine na občinskem prvenstvu, ki so ga posvetili spominu partizanskega borca Vincenta Harkova.
Ženske so svoj tunik že končale. Dosegle so naslednje rezultate: Smolar in Kokošinek 4 točke, Freidl 2,5 točke, Urnaut 1,5 točke.
Člani so odigrali peto kolo. Na prvih dveh mestih sta Kokošinek in Vrhnjak s 5 točakmi, sledi Par 4,5 točke, Kočivnik J. 4 (1) itd.
H. J.
MUTA 08 DRAVI TVD Partizan MUTA premagal ELEKTRO Šoštanj
Konec februarja sb se v telovadnici C6 Vuzenica pomerili košarkarji TVD Partizan-Muta in KK Elektra Šoštanj, član prve slovenske B lige. Vsa dosedanja srečanja so košarkarji iz Mute izgubili, tokrat pa so domačini pripravih presenečenje-in veliko veselje sebi in ljubiteljem košarke v Vuzenici in Muti. TVD Partizan-Muta je premagal KK Elektro Šoštanj z rezultatom 66:56 (30:24).
Domačini so prikazali veliko borbenost in željo po zmagi, pri Elektri pa se je poznala odsotnost najboljšega igralca Polovšaka.
Za Muto so dosegli največ košev Zlatar 16, Jelenko 15, Onuk 10, Jerčič 6, itd. Pri gostih so bili najboljši Hliš 15, Holešek 12, Petek 9,
Ko so lani priskočili velenjskim rudarjem na pomoč delavci Veletekstila iz Ljubljane in jim nudili precejšnja sredstva za zdravljenje v toplicah, so se delavci obeh kolektivov domenili za športno snidenje. Tako so letos povabili rudarji v goste delavce ljubljanskega Veleteksila in se s prijatelji pomerili v nogometu, šahu in kegljanju.
V nogometu so zmagali domačini, prav tako v kegljanju (v moški in ženski konkurenci), medtem ko so se šahisti razšli neodločeno. Povratno srečanje bo čez nekaj tednov v Ljubljani.
L. OJSTERŠEK
V

R0 SINDIKATA GRADBENIH DELAVCEV SLOVENIJE JE IZDAL BROŠURICO 0 GRADNJI DELAVSKEGA TURISTIČNEGA REKREACIJSKEGA CENTRA V FIESI
NOVE MOŽNOSTI ZA LETNI ODDIH
„Letni oddih in aktivna rekreacija, kot nedeljiv in sestavni del družbene reprodukcije in standarda delavcev, bosta še nadalje stalna skrb vseh organov in organizacij sindikata,* ki so neposredni nosilci celotne politike načrtovanja in uresničevanja oddiha in rekreacije zaposlenih in njihovih družin . . .“ je med ostalim zapisano v osnutku sklepov osmega kongresa zveze sindikatov Slovenije. Dalje najdemo med sklepi omenjega- kongresa tudi naslednje: „Samoupravne interesne skupnosti za oddih in rekreacijo delavcev, kot konstitucionalna oblika uresničevanja politike na tem področju, morajo zagotoviti večji vpliv delavcev, izrazitejšo solidarnost in vzajemnost, racionalnejše poslovanje in povezovanje počitniških domov in rekreacijskih objektov ter boljše pogoje za organiziran in množičen delavski
SLOVENSKA BISTRICA
Podrli so 48.000 kegljev
Letošnje občinske sindikalne športne igre občine Slovenska Bistrica bodo po številu udeležencev kakor tudi doseženih rezultatih presegle vse dosedanje, čeprav ni mogoče trditi, da so bila pred leti tekmovanja slabo obiskana.
V okviru občinskih športnih sindikalnih iger bistriške občine v teh dneh tekmuje blizu 30 ekip za prvo mesto v šahu, medtem ko so pred kratkim zaključili tekmovanje kegljači:	Na avtomatskem štiristeznem
kegljišču hotela Planina v Slovenski Bistrici se je v treh tednih zvrstilo kar 35 ekip z več kot 140 člani sindikata, ki so na tekmovanju podrli več kot 48.000 kegljev..
Tekmovanje ekip v kegljanju so letos odlikovali dobri rezultati. K temu je v veliki meri pripomogla otvoritev novega štiristez-nega avtomatskega kegljišča v Slovenski Bistrici.
Največ uspeha na letošnjem občinske sindikalnem tekmovanju v kegljanju je imela ekipa OSS TOZD Vzdrževanje I. iz OZD IMPOL, ki je skupno podrla 1561 kegljev, pred ekipo OOS TOZD Livarna OZD IMPOL Slovenska Bistrica. Tretje uvrščena je bila ekipa TOZD Steklarne iz Slovenske Bistrice. Ob tem je zanimiv tudi podatek, da so skoraj vse ekipe presegle število 1100 podrtih kegljev in da je bilo med tekmovalci tudi večje število žensk.
Tekmovanje v kegljanju v okviru občinskih sindikalnih športnih iger sta letos uspešno organizirala in tudi izvedla komisija za šport in rekreacijo pri občinskem sindikalnem svetu in temeljna telesnokulturna skupnost občine Slovenska Bistrica.
V. HORVAT
turizem. Prek teh interesnih skupnosti je potrebno zagotoviti nove površine, ki so sestavni del projektov urbanističnega razvoja turizma in rekreacije ter zbrati v skladih skupne porabe še izdatnejša sredstva za gradnjo novih počitniških zmogljivosti in celovitih rekreacijskih centrov .. .“
To je del uvoda iz nove brošure, ki ja je pred dnevi izdal Republiški odbor sindikata gradbenih delavcev Slovenije. Osnovni namen brošure je informirati' in pritegniti čim večje število delovnih in sindikalnih organizacij k gradnji delavskega turističnega rekreacijskega centra v Fiesi. Republiški odbor sindikata gradbenih delavcev Slovenije je namreč že lani poskrbel za anketo med gradbenimi organizacijami v Sloveniji in ugotovil, da se številni delovni kolektivi interesi-rajo za počitniške kapacitete na slovenski obali.
Dosleden svojim načelom v skrbi za oddih in rekreacijo delavcev je formiral republiški odbor sindikata gradbenih delavcev Slovenije iniciativni odbor za izgradnjo delavskega turističnega rekreacijskega centra. Ob - iskanju primernega prostora za izgradnjo takega centra pa je odbor organiziral sestanek s predstavniki občine Piran, kjer so ugotovili, da so lepe možnosti za gradnjo rekreacijskega centra prav na območju Fiese. Urbanistični načrt predvideva namreč v Fiesi nadaljnji razmah delavskega turizma in temelji na že obstoječih turističnih in počitniških kapacitetah.'
Program za izgradnjo delavskega turističnega rekreacijskega centra v Fiesi obsega 600 počitniških ležišč z vsemi spremljajočimi objekti, ki jih potrebuje fak rekreacijski center. Ves program je seveda zasnovan na anketi, ki jo je organiziral republiški odbor s pomočjo številnih strokovnjakov. Program predvideva etapno izgradnjo rekreacijskega centra in vključuje tudi izgradnjo infrastrukture, kot je na primer ureditev morske obale, povezava jezera z morjem, gradnja potrebnih cest, itd.
Iniciativni odgvor za gradnjo delavskega turističnega rekreacijskega centra si uresničitev svoje ideje zamišlja v organizacijski obliki samoupravne interesne skupnosti. S tem bo vsem, ki bodo sodelovali, zagotovljeno odločanje o poslovanju in o uporabi vloženih sredstev.
Omenjeni brošurici, ki jo je izdal RO sindikata gradbenih delavcev Slovenije, je priložena tudi prijavnica, ki jo bodo izpolnile vse delovne organizacije, ki so zainteresirane za počitniške kapacitete v Fiesi. Novi rekreacijski center na slovenski obali naj bi štel najmanj 600 ležišč, po potrebi pa lahko tudi precej več. Dosedanje prijave kažejo, da je interes za počitniške kapacitete v Fiesi precejšen, saj večina delovnih organizacij nima svojih počitniških domov in si zato pomaga na najrazličnejše načine, včasih uspešno, največkrat pa ne, saj večina zaposlenih še vedno preživi svoje počitnice doma. V glavnem zato, ker jim drugega ne preostane.
—a.
Srečanje OOS »PIK BELJE« iz Osijeka in »SOP KRŠKO«
V, soboto, 15. februarja, sta se srečali osnovni organizaciji sindikata Poljoprivrednog kombinata Belje - Tvornica stočne hrane Darda in specializirano podjetje zalndustrijsko opremo Krško. Srečanje je bilo v delovni enoti Kostanjevica na Krki, kjer so se delavci pomerili v nogometu, kegljanju, namiznem tenisu, streljanju z zračno puško in ženske tudi v pikadu.
Športno tekmovanje moških ekip je bilo zelo zanimivo, saj je bil končni rezultat 2:2. To izenačenje so morale prekiniti ženske, ki so tekmovale zadnje. Ženska ekipa SOP Krško DE Kostanjevica na Krki je učinkovito nastopila ter si priborila pokal za osnovno organizacijo sindikata SOP Krško.
Po športnem srečanju so gostje iz Osijeka odšli na ogled
kulturnih znamenitosti Kostanjevice na Krki. Ogledali so si FORMO VIVO, Gorjupovo galerijo, razstavo Toneta Kralja in Božidarja Jakca ter Kostanje-viško jamo.
Ob zaključku srečanja so delavci poudarili, da gospodarska povežanost narekuje tudi povezavo sindikata in s tem delavskega razreda.
-čf-
V MTT razvejana športna dejavnost
Nogometaši Postojnske jame so med najuspešnejšimi v občini...
Uspela srečanja na snegu
Kljub slabi zimi, v dolini skorajda ni bilo snega, se je letos poleg številnih nedeljskih smučarjev, šoloobvezne mladine, predstavnikov klubov, ljudi, željnih rekreacije, in drugih zvrstilo' na belih pobočjih na tisoče in tisoče predstavnikov delovnih organizacij, ki so se potegovali v okviru svojega kolektiva, občine ali celo republike za kar najboljšo uvrstitev.
Rekreacijski dnevi na snegu, ki so jih letošnjo zimo organizirali predstavnici delovnih kolektivov, so bili kljub pomanjkanju snega nadvse uspešni. Kjer je volja, tam je pot, tam ni nepremostljivih ovir. Tudi potrebnih sredstev ni bilo žal delovnim organizacijam in sindikatom, saj se pogosto marsikaj ni dalo uresničiti le s pomočjo požrtvovalnih funkcionarjev in drugih športnih zanesenjakov.
Nedvomno so vsa ta dejstva, najmanj kar lahko zapišemo, zelo razveseljiva. Ni bilo namreč tako enostavno prepričevanje, da sta oddih in aktivna rekreacija delovnim ljudem zares potrebna. Marsikje je bilo težko izkoreniniti zastarelo miselnost, da je športna rekreacija postranskega pomena in le za tiste, ki imajo dovolj časa in denarja. Razveseljivo je, da se je do danes na tem področju že marsikaj spremenilo vsaj za sto odstotkov, da je uspelo pritegniti sindikalnim organizacijam s pomočjo vabljivih oblik aktivnega razvedrila v vrste športnikov številne ljudi, ki so dolga leta stali ob strani in z nezaupanjem zrli na športno aktivnost.
Torej, tudi letos so bila naša smučišča, posebej ob koncu tedna, izredno dobro obiskana. Predstavniki osnovnih sindikalnih organizacij so merili svoje moči v veleslalomu na Soriški planini, ta je bila tudi letos, ko je povsod primanjkovalo snega, dobro zasnežena, dalje na Krvavcu, Kaninu, Pohorju, Golteh in seveda še marsikje.
Naj znova omenimo letošnje XIII. republiške zimske igre gradbenih delavcev Slovenije, na katerih je nastopilo rekordno število tekmovalcev' blizu sedemsto! In to kljub temu, da v Kranjski gori, kjer
naj bi bilo srečanje slovenskih gradbincev, sploh ni bilo snega in da si je moral organizator pomagati s smučišči na oddaljeni Soriški planini in v dolini Tamarja.
Res je, da imajo prav slovenski gradbinci na področju organizacije športnih iger že zavidanja vredne izkušnje. Kljub temu predstavljajo njihove letošnje XIII. zimske športne igre nov vsestranski uspeh, ki lahko služi vsem za zgled. Znova so znali slovenski gradbinci uspešno združiti množičnost in kvaliteto in ne glede na ogromno število nastopajočih, in vrhu tega tudi ob pomanjkanju snega, speljati na moč zahtevno tekmovanje .tako rekoč brezhibno!
Tudi letos so se organizatorji zimskih športnih iger uspešno posluževali pomoči strokovnjakov, dolgoletnih delavcev znanih slovenskih smučarskih klubov. Kjerkoli so bila tekmovanja, povsod so nesebično priskočili na pomoč domači smučarski organizatorji in strokovnjaki. To je tudi prispevalo lep delež k temu, da srečanja na snegu niso bila več „sindikalna“ tekmovanja v nekdanjem pomenu besede, ko je bilo pomembno le, da nastopiš, pa čeprav še nikoli nisi
smučal. Zato postajajo sindikalne smučarske tekme v vsakem pogledu tudi vse bolj zanimive. Za nastopajoče, pa tudi za gledalce. Vse bolj pogosto smo priča tekmovanjem, ki v maločem zaostajajo za klubskimi prireditvami, na katerih nastopajo znani smučarji.
Skratka, komisije za šport in rekreacijo pri delovnih kolektivih so se tudi letos izkazale, vsaj v večini primerov, kot izvrstni organizatorji. Množična srečanja na snegu so potekala brez zastojev, brez pomembnejših spodrsljajev. Zanimivo je tudi, da je pritožb na sindikalnih smučarskih tekmovanjih vse manj in kar je še bolj pomembno, vse manj je tudi. poškodb. To z drugimi besedami pomeni, da prihajajo delavci na srečanja vsestransko pripravljeni in da se organizatorji pri postavljanju smučarskih stez zavedajo, da gre bolj za oddih in rekreacijo, kot za tekme same.
Še nekaj dni in zime bo za letos konec. In če bi strnili vtise ob zaključku letošnje sindikalne smučarske sezone, skoraj ne moremo mimo tega, daje bil na tem področju aktivnega oddiha storjen tudi v letošnji zimi, ki je bila s snegom vse prej kot radodarna, znova razveseljiv korak naprej. In prav je tako ...
A. Ul.
Komisija za športno rekreacijo v MTT je imela pred kratkim svojo redno konferenco, kjer so pregledali dejavnost v minulem letu. Ob tej priložnosti so podelili priznanja zaslužnim organiztoijem športne rekreacije in hkrati sprejeli program dela za letošnje delo.
, V kolektivu je zaposlenih 4.700 delavcev, od katerih je skoraj 1.300 vključenih v organizirane oblike športne rekreacije. V okviru komisije deluje več sekcij oziroma klubov, v katere je vključenih veliko število zaposlenih, kljub temu, da je večina delavk vezanih tudi na nočno delo. Prav delo v izmenah pa onemogoča večjo aktivnost žensk — torej tistih, ki bi jim bila športna rekreacija najbolj potrebna. V komisiji delujejo: planinsko društvo, kegljaški klub, strelska družina, rokometni klub, sekcija za namizni tenis, smučarski klub, nogometna sekcija in ljubitelji tekmovanja za športno značko TRIM.
Planinsko društvo deluje že 14 let in ima 507 članov, v preteklem letu so organizirali 22 izletov v nizka, srednja in visoka gorstva. Zelo številen je bil pohod preko Pohoija s 108 udeleženci. Med njimi so bili trije že desetič za povrstjo.
Kegljanje ima že dolgo tradicijo med tekstilci in je tudi v MTT dobro organizirano. V klubu deluje 265 aktivnih članov in čalnic, razdeljenih v 9 krožkov. Sedaj vadijo na dvo-steznem kegljišču v obratu Tabor, ki pa je že dotrajano in
zastarelo. Prav zato so vse moči kegljačev MTT usmerjene v izgradnjo lastnega avtomatskega kegljišča. V sodelovanju s TTKS upajo, da bodo kmalu pričeli z gradnjo prepotrebnega kegljišča.
Zelo delovna in množična je tudi strelska družina „Evgen Matejka", v katero je vključenih precej moških in žensk. Strelci so se udeležili poleg rednih treningov tudi številnih tekmovanj. Samo za „Zlato puščico" je tekmovalo 26 članov in 7 članic. Kljub vsem uspehom pa je zaskrbljujoča slaba udeležba mladih strelcev v zadnjem letu. Prav temu problemu bo posvetila družina v prihodnje večjo pozornost.
Rokometaši so prvaki v tekmovanju občinskega sindikalnega sveta Maribor in tekmovanja ob ‘ obletnici delavskega samoupravljanja.
Smučarji so lani zmagali med
ekipami v moški konkurenci občinskega sindikalnega tekmovanja, članice pa so bile druge. Organizirali so številne smučarske tečaje za začetnike ter vrsto tekmovanj internega značaja. Prav smučarji pri svojem delu najbolj pogrešajo svoj nekdanji Dom na Glažuti, ki so ga pred leti prodah. Danes ta dom pri svojih novih lastnikih samo žalostno čaka svoj konec in vprašanje je, kako dolgo bo kljuboval pohorskim vetrovom in zimi.
Športniki MTT so se udeležili tudi tradicionalnih tekmovanj letnih in zimskih iger tekstilcev - „TEKSTILIADE“. Največ uspeha so imeli v rokometu in smučanju. Skratka, športno-rekreativna dejavnost v MTT je v minulih letih polno zaživela, za kar ima zasluge predvsem komisija za športno rekreacijo in njen referent Jože Livk.
JR
MARIBOR
Tekmovanje v šahu in namiznem tenisu
Letošnje SŠI so se že pričele v namiznem tenisu in šahu. Razveseljiva je udeležba v namiznem tenisu, saj je tekmovanje organizirano po liga sistemu spomlad — jesen. V ženski konkurenci nastopa 16 ekip, v moški pa 72, ki so razdeljene v 4 skupine.
Prav tako vlada veliko zanimanje za tekmovanje v šahu, kjer sodeluje 50 ekip. Tudi tu je tekmovanje organizirano preko celega leta.
JR




. ■
'
Ep9
:
v-\ \
> 'v,'
' 'v," . '"*v •
^	v;
; ~ v.
.	;■ ■ ' . »v .
■ V. d, \..	,T‘	r>’‘<
-. v*'	. ''■> > ^	'V'■ >



fhVS. '	'
.	' *w/ >'	■ -
"	■' ■"vS-r‘x '	.■ 7.
-c*
Rekreacijski dnevi na snegu, ki so jih letošnjo zimo organizirali predstavniki sindikatov in delovnih organizacij, so bili kljub pomanjkanju snega zelo uspešni. Kjer je volja, tam je pot, tam ni nepremostljivih ovir ... (Foto: A. Ul.)
DELAVSKA
ENOTNOST
Glasilo ZVEZE StNDIKATOV SLOVENIJE, izdaja CZP Delavska enotnost v Ljubljani. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Ureja ga uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik rvo TAVČAR Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313 VI, telefon uredništva 316-672, 323-554, 316-695 in 310-033. NaroCninski oddelek — komerciala: Ljubljana Tavčarjeva 5 telefon 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-601-11807, devizni račun pri Ljubljanski banki št. 501-620-7-121100. Posamezna številka stane 3,00 din. Naročnina je četrtletna 37,50 din — polletna 75,00 din — in letna 150,00 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tiska CZP »Ljudska pravica«, Ljubljana.