a. <
m <
a. i/i
1
3
i
i;
m

k :'O
L
k* i
v
in O
Novi celovečerec Nejca Gazvode Dvojina (2013) je logično nadaljevanje režiserjevega gverilskega prvenca Izlet {2011). Gledano malo bolj od daleč ¡n čez palec, gre v osnovi pravzaprav za podobno zgodbo, le da je režirana v drugi: tonaliteti. Če je bil Izlet zbadljiv, polemičen, postpu-bertetniško objesten in besen na cel svet, je Dvojina takšna, kot je njen naslov: mehka, nežna, počasna, igriva, malo zasanjana in pijana od zaljubljenosti, a zato nič manj (če ne še bolj) tragična od svojega predhodnika. Gazvoda očitno najraje piše in snema male zgodbe o malih ljudeh, a ga vtem horizontu še posebej zanimajo njihove velike skrivnosti in bolečine, znotraj malih zgodb pa tiste velike teme, ki se jih
ne film ne literatura nikoli ne naveličata. Recimo iskanje smisla. Ali pa ljubezen. Ali pa smrt. Se zlasti pa to dvoje v usodni kombinaciji.
Tri prijatelje, ki se odpravijo na izlet na slovensko obalo, tu nadomestita dve dekleti, ki se brezciljno svaljkata po slovenski prestolnici. Iben je Danka na poti v Grčijo, ki skupaj s še nekaj drugimi potniki zaradi okvare letala obtiči na ljubljanskem letališču.Tina je Slovenka, voznica kombi-ja, ki danske turiste odpelje v ljubljanski hotel, da bi tam prenočili in se naslednje jutro vkrcali na drugo letalo. Čedno Iben daje skrivnosten nemir, zato zaprosi zadržano, fantovsko Tino, dajo odpelje en
krog po nočni Ljubljani. V tem krogu se potem zgodi vse in nič hkrati - zgodijo se nežnost in srd, očaranost in razoča-ranost, ljubezen in smrt. Zgodita se dve noči v poletni Ljubljani, ki je tako prazna, kot so njeni prebivalci izpraznjeni smisla in življenjskega soka. In prazna je tudi Gazvodova zgodba, ki jo bolj kot resnični dogodki napolnjujejo vrzeli med njimi -pomenljivi pogledi, tišine, prosti tek.
Kot Izlet je torej tudi Dvojina film, ki bolj kot na zgodbi temelji na likih - na njihovi karakterizaciji in psihologiji. V ospredju so emocije in relacije med liki, v ozadju pa tudi tokrat konkretna družbena realnost, zatohli slovenski tu in zdaj, krč popolne
brezperspektivnosti, v katerega je ujeta generacija, kiji svet ne pusti odrasti. Le da se zdaj v to zadušljivo realnost zatakne še dekle s skrajnega severa Evrope, s tistega severa, ki se nam tu doli zdi kot sanje, v katere bi najbrž že vsi zbežali, če ne bi bile tako prekleto mrzle in drage.Toda izkaže se, da ima vsak svojo dramo, da ima celo sinjeoka Iben težave, in to takšne, ob katerih se zdi slovensko mencanje na mestu precej banalen problem. Kot v Izletu so tudi tu vsi liki pod kožo težki, tragični, ujeti v svoje majhne svetove in zaklenjeni v svoje trpke skrivnosti: Tina se obremenjuje z istospolno usmerjenostjo in ne-obetavno prihodnostjo, njena starša sta otrpnila v utrujenem zakonu, Iben odžira
dneve zahrbtna bolezen,Tinin prijatelj Matic pa ima očitno vsaj težave z bivšim dekletom, če ne še kaj hujšega.
Film, skratka, prežema izrazito slovenski sentiment. Ko oče hčerki reče »Prav, pa pojdi, ampak vedi, da ne boš srečna..., ampak saj jaz tudi nisem..., pa mami tudi ne«, človeka prime, da bi v roke prijel britev in zarezal... Geografske koordinate so nezgrešljive - je še kaj bolj slovenskega kot to pasivno samopomilovanje, mazohistično vztrajanje v lastni bedi in hrepenenje po nečem onkraj, česar si v resnici nikoli ne bi upali vzeti zase? Še dobro, da Gazvoda na ta tiho pregrevajoči se ekonom lonec namesti ventil in vsaj svoji glavni junakinji Tini ponudi možnost pobega, akcije, pa čeprav seji njena muza svobode potem razblini pred nosom kot prhek privid.
Za ravnotežje temu zatohlemu svetu Gazvoda priskrbi čarobno, melanholično, nad realnost rahlo privzdignjeno atmosfero, ki deioma izhaja že iz postavitve dogajanja na parter pravljične poletne Ljubljane (ta po filmu Metoda Pevca Vaje v objemu [2012] dobiva še eno melanholično filmsko razglednico), deloma pa iz izvirne uporabe zvoka, še posebej melodije danskega dvojca Monkey Cup Dress, ki na začetku in koncu filma vzpostavi okvir blagega nadrealizma (igralci kot v kakšnem videospotu odpirajo usta na podloženo matrico), vmes pa se kar naprej pojavlja v različnih permutacijah, od mrmranja receptorjev do zvonjenja Tininega telefona.
Ni dvoma, da zna Gazvoda zelo dobro opazovati svet okrog sebe in na film učinkovito prenesti tako atmosfero kot duha časa in prostora. Dvojina je še ena zgodba o generaciji, ki je odraščala v prepričanju, da je mogoče vse, in odrasla v svet, kjer se kar naenkrat vse zdi nemogoče. Obenem v filmu tiči tudi dober nastavek za neko zgodbo o ljubezni, osamljenosti in bolečini; škoda je le, da ta predolgo jemlje zalet in gledalca zapusti z občutkom, da se film konča tam, kjer bi se moral šele dobro začeti.