Arnošt Adamič ¦¦ . Deček iz sirotišnice Medtem je Avstrija naperila že proti Rusom, ki so prvi priskočili zdavnaj nabrušene bajonete, navo- Srbiji na pomoč. Evropa je zaplam- zila nad Srbijo tisoče vojaštva, za- tela in se zavila v ogljenočrn dim, kopala topov nešteto v skrite jarke povsod je kosila smrt: na kopnem, in jih namerila v malo, težko sku- v zraku, na morju in celo skozi mor- šano državo. Počilo je iz zevajočih ske globine so pošastno in pritaje- topovskih žrel, granate so zasikale, no nosili podmorski čolni smrt in puške, strojnice zaragljale in Balkan pogin. Bojne poljane so se posule s se je ovil v dim in ogenj. Brezumni krvavordečimi cvetovi — najboljši krik napadajočih vojska je dan na sinovi narodov so umirali; bogata dan, noč za nočjo polnil prostor mesta, miroljubna selišča, rodovitna med nebom in zemljo. Tam ni bilo polja, zeleni gozdovi — vse je bilo dlani zraka, ki bi ga ne presekala obsojeno na pogin. Vojske so potre- granata, krogla, mina, — ni bilo pr- bovale živež, polja pa, ki so jih ob-1 sti, ki bi je ne razgazil okovani pod- delavali sami otroci, ženske in star- plat pešca, razkopalo kopito konja, ci, niso dala kruha. In čim dalje je razgnetlo kolo voza, da bi vanjo ne trajala vojna, tem več odpadkov so aagrebla roka umirajočega človeka použili tepeni narodi: kruh je bil iz svojih nohtov. In ni ga bilo lista ne žaganja, obleke iz kopriv, podplati travne bilke, ki bi neprestano ne iz lesa, tobak — bukovo listje, slad- trepetala ob zamolklem bobnenju korja nič, mesa le malo. Dobilo se adivjanega pekla. je vse to le na izkaznice: bele — Vsak črvič se zvije, če ga poho- sladkor, rdeče — meso, o, izkaznic diš; čebela piči, če jo primeš, najsi je bilo na koše. Kdor je imel srečo, tudi sama radi tega umre. — Napa- je dobil toliko in toliko gramov me- dena Srbija, ki jo je Avstrija obdol- sa za več dni, pol metra koprivnine žila premišljenega umora prestolo- za odejo, četrt litra olja za družino naslednika Ferdinanda v Sarajevu, na mesec. Vse to pa si je bilo treba ta mala, zaničevana državica je na- šele priboriti, izgristi iz trgovin, stavila šibko roko v bran. Stala je kjer so stali noč in dan ljudje v vr- tam nalik skali v razbesnelem morju stah in čakali. Tak je bil tisti čas ter odbijala napad za napadom, po- in še stokrat hujši. Samo oderuhi so dobna drobnemu človeku, ki stoji v se obdržali na površju, si zidali hi- strugi z vero v srcu, da bo zajezil še, tlačili blagajne z zlatom in se naraslo reko s koščkom lesa. Vera klanjali vojni. To so bili ljudje, vse je močna, prestavlja gore. Kdo ver- drugo je bilo klavna živina. Če se je jame, da bo zaustavila rohneči vele- človek upal ziniti, da je vojna kri- tok te vojne? vična, da ni potrebna, da je zločin- Nemška armada je navalila skozi ska, tedaj ga je napihnjena gospoda Belgijo na Francijo. Tej je prisko- obsodila na šest lukenj v glavo. V čila na pomoč Anglija. Še Turčija Ljubljani so jih mnogo postrelili na se je zganila in dvignila polumesec Suhem bajarju; v Judenburgu, Rad- 83 goni, v daljni Galiciji, na vseh boji- se je v mlin, zaril glavo v posteljo, ščih so padali, obešali so jih na bliž- kjer je nekdaj počival njegov stari nje drevo... prijatelj, in izjokal solze mlade du- Logondra so zaslišali, mu grozili, še. Kako hitro in grozno so ga za- ga bili s pestjo in kopitom — ostal deli udarci. Človeka, ki ju je imel je neomajan v svojem prepričanju. rad, sta odšla, nikogar nima, da bi »Zveze ste imeli s Srbi«. Krvolo- se nanj naslonil. Lucija? Ona ne čni obraz vojaškega sodnika se po mara nikogar, grdo ga gleda. — Pi- gadje zapiči v upadle oči trpina. Lo- čino? Ne, s tem človekom noče pri- gonder molči. jateljevati, morda je on vzrok tež- »Kje imate pisma, ki so Vam jih kih udarcev. Sumi ga, zelo ga sumi. pisali iz Beograda — Sie Schwein!« »Nanj moraš paziti,« je dejal nano- Logonder molči. Odpeljejo ga v ški Bajc. ječo, potem na voz, z vozom nekam Trgovec Brgant iz Tržiča — to je na Štajersko in segnil je v tuji zem- bil oni tujec, mu je sicer poslal ne- Iji z luknjo v glavi. kaj knjig, pravega veselja pa ni na- A še jim ni krvi zadosti. Na Lo- šel nad njimi. Zamišljen in potrt je gondrovo dvorišče stopita — hresk opravljal običajna dela v mlinu in —• hresk, žandarja. posedal ob Soči. Brgant se ni več »Kje so pisma, starina mlinar — oglasil, Strgar ni pisal, Bine ga je was?« menda pozabil; na zapuščeno pose- Kapo bledi, stiska zobe, opismih stvo je pa oblast postavila oskrbni- nič ne ve. Ne ve Tonek, ne ve Lu- ka, trdega Nemca, ki je gledal le na cija. svoj žep. Lucija je posedala z ro- »Ne veste vi, pa vemo mi. Le kami pod predpasnikom po vseh vo- marš z nama!« galih, njen nos se je spreminjal, Pi- V čumnati so tla, pod deskami čino je tičal v hlevu pri konju, ki luknja, v luknji so pisma. Kleti Pi- si ga ni še vračunal Nemec za svoj čino, izdajalec, da bi ga zemlja iz- oskrbniški trud. Popreje vzorno po- vrgla, kadar bo iskal počitka v njej! sestvo, je sedaj vidoma lezlo na Izvohal je, ovaduh avstrijski, pisma, kup. gospodarja je izdal, v ječo pognal Minila je zima in nova pomlad je sive lase. In zopet: silila v deželo. Tonek se je izpraše- »Zakaj si skril pisma?« vpraša val, kaj ga sedaj še sploh veže na to kruti sodnik. okolico, čemu ne gre v svet. i »Nisem vedel, kaj je v njih, go- Nekega večera se je zasedel ob i spodje.« Ne boji se Kapo, resnico Soči. Čepel je za skalo, spustil rib- govori. nico na tla ter se vdal sanjarijam. »Slišite« — se ozre po sodnem Iz reke sem je zdajci začul udarja- . zboru, »priznal je, weg mit ihm, od- nje vesla, previdno se je ozrl in opa- J peljite ga!« zil čoln. Ta se je ustavil blizu njega. 1 Zbogom, siva glava, kje so ječe, Izstopila sta dva zavita možaka in " ki ti ne bi izpile stare, revne krvi!? odšla proti mlinu, Tonek pa za nji- Tonku so prizanesli, ni nevaren, je ma. Pred hlevom sta obstala, premo- še mlad, naj gre kamor hoče. Vrnil trila okolico in zginila v notranjšči- 84 no. Tonek se je radoveden splazil vo dejanje. Divje mu je zbijalo po do oknic in pokukal v hlev. V oza- glavi, krčil je prste in tiščal zobe, dju je bila čumnata, kjer je ležal Pi- da ni zavpilo maščevanje, ki se je čino. V tem trenutku se je pojavil nagromadilo v njem, ga davilo in s svečo v roki Pičino in namignil bičalo. gostoma, ki sta švignila skozi vrata, »Med pismi,« je nadaljeval Piči- on pa je stopil za njima in jih varno no, »je bilo tudi pismo velike važ- zapahnil. Tonek je hitro lezel okolu nosti za mene. Nisem ga mogel do- hleva na drugo stran, se tiho popel biti v roke, stari je čepel na njih. po murvi vodprto podstrešje na le- Že nekaj ur potem, ko so ga v Go- sen strop čumnate, legel na tla, pri- rici zaprli, sem zvedel to novico. slonil uho in zadržal sapo. Spodaj Zato sem hotel vdreti v njegovo so se tiho razgovarjali, včasih se je pisalno mizo, pa vam sedi — opol- Pičino rezko zasmejal. Tonek je noči, čujte! pred njegovimi vrati pritiskal glavo v tla, napenjal sluh Kapo. Čakam, pa ti stopi iz hiše To- do skrajnosti — in izvedel tako nek, nese zaboj. Takoj sem si mi- stvari, ki bi jih sicer skoro ne mo- slil, da ni nekaj v redu, zato sem se gel verjeti osuplim ušesom. približal... »Logonder je morto, Kapo v ječi »Kakšno pismo, to povej, mudi — hehe, dobro si napravil, Pičino.« se nama.« "-.-._ . »I — Logonder si je sam skuhal. »— Oporoko.« Avstrija mu ni bila všeč in zato je »Oporoko? Čitaj!« iskal zveze v Beogradom. Saj ga ni- Tonek je zaslišal šelest papirja, koli ni bilo doma, vedno na potu, debeli glas je pa momljal: danes v Gorici, drugič v Ljubljani, »... če bi se zgodilo kaj in se ne celo v Beogradu se je shajal s pun- bi vrnil, in ker sem brez zakonitih tarji. Avstrija je pazila na take pti- dedičev, določam za oskrbnika Ka- če — hehe, in mene, njegovega pa — svojega mlinarja in to do pol- hlapca je izbrala, da sem pazil nanj. noletnosti Antona Mikca, mlinar- Nihče me ni sumil. Sporočil sem go- skega vajenca na mojem posestvu. sposki, kar sem videl, a na njegovi Po dovršeni njegovi polnoletnosti krvi me ne zadene nobena krivda, ga določam za svojega zakonitega sam se je pokopal.« dediča in sicer iz lastnega nagiba.« »Pojdi, pojdi, če bi ne bilo tvojih »Tako, tako, to oporoko si si iz- besed, bi še živel. Sicer ga pa ni govoril. Kaj ti koristi?« škoda, eden več ali manj.« Vsi so »To je moja stvar, vaju nič ne se surovo zakrohotali. Oglasil se je briga. — Kakšne novice imata? Ali debelejši glas, ki je ves čas molčal. je Italija že pripravljena?« je pre- »Starca mlinarja bi pustil, včasih kinil nastalo tišino. sva ga skupaj kako kapljico.« Na- »Kmalu bo počilo. Sporoči našim stal je mučen molk, Tonku se je somišljenikom, da naj se do dese- kar iskrilo pred očmi. Spoznal je tega maja vsi umaknejo v Italijo, vse, njegovo življenje je zopet za- ker bo Avstrija poklicala pod oro- dobilo neki namen — kaznovati žje vse, kar gre, jih zbasala v vago- ovaduha, morivca, maščevati krva- ne in zastražene poslala v zaledje.« 85 »Sedaj veš vse. Midva greva s upnik. Torej kaj? — Trgovcu Br- čolnom še do starega Giovanija pod gantu bo nesel nazaj knjige in ga Tržičem, potem sva opravila svoje poprosil za svet. Natresel je hitro poslanstvo.« zadnjo vrečo koruze v lijak in se Tiho kakor sta prišla, sta zginila. jel napravljati na pot. Morala bosta Tonek do jutra ni zaspal. Prečut in najti način, da se bo maščevala kri- vroeičnih oči je klepal mlinsko ko- vica. Tonek niti mislil ni nase, na lo in premišljeval, kaj mu je ukre- oporoko, ki je pomenila zanj lepšo niti. Da bi izdajavca z besedo, ne bodočnost. Preveč je bil še v njem bi opravil ničesar, naznaniti ga ob- živ spomin na oba prijatelja, ki ju lastem ni kazalo, ker je bil njih za- je pokopala človeška zloba. (Dalje prihodnjič.)