SVOBODNA SLOVENIIA LETO (ANO) LXVI (60) • STEV. (N°) 25 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 5 de julio - 5. julija 2007 PRVI KORAK Zapustil nas je nadškof Suštar TONE MIZERIT. Ko je stopal ta izvod v tisk, se je v Ljubljani prvič sestal Svet za Slovence po svetu. Predsednik vlade Janez Janša ga je sklical za torek 3. julija. Vanje je predhodno imenoval zastopnike izseljencev iz vsega sveta, in organizacij, ki se v domovini posvečajo izseljenski problematiki. Delovanje Sveta je predvideno v zakonu o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Člen 22 tega zakona določa okolje delovanja in predvideva njegovo sestavo. Predstavi ta organ kot stalno posvetovalno telo vlade Republike Slovenije, ki naj sodeluje pri oblikovanju in izvajanju politike ter strategije Republike Slovenije na področju skrbi za Slovence po svetu. Sam zakon že predvideva članstvo tega sveta. Konkretno določa, da ga sestavljajo štirje predstavniki Slovencev, živečih v evropskih državah, pri čemer sta dva predstavnika slovenskih izseljencev, živečih v državah nekdanje Jugoslavije; trije predstavniki Slovencev, živečih v Južni Ameriki, pri čemer sta dva predstavnika Slovencev živečih v Argentini; trije predstavniki Slovencev, živečih v Severni Ameriki, pri čemer sta dva predstavnika Slovencev živečih v Združenih državah Amerike, drugi pa predstavnik Slovencev, živečih v Kanadi; dva predstavnika Slovencev, živečih v Avstraliji in en predstavnik Slovencev, živečih v ostalih državah drugih celin. Po vsem svetu so v zadnjih mesecih potekala srečanja organizacij Slovencev za volitev predstavnikov, ki so jih potem predlagali predsedniku Vlade RS v imenovanje. S tem so bile slovenske skupnosti prvič formalno in organsko povezane z delovanjem Slovenske vlade na tem področju. Tako je prišlo do tega prvega sestanka, ki je sicer časovno omejen. Program dela bo šele zastavljen, brez razpoložljivega časa za obravnavanje konkretnih vprašanj. A bistveno je storjeno: začrtana je pot, na kateri bosta v načrtovanju politike in strategije povezana tako Republika Slovenija kot organizacije Slovencev po svetu. Napredek ni majhnega pomena, če pomislimo, da vsak peti Slovenec živi izven meja matične države. Preveč je slovenske krvi in energije, ki bo za domovino izgubljena, če se je ne poveže tudi organsko in formalno v okvir tako sanjane vesoljne Slovenije. Dokler ne bomo imeli izseljenci svojih predstavnikov v Državnem zboru, kar je naša želja in upanje, bo Svet tisti prostor in območje, kjer bo odmeval glas Slovencev po svetu, predlagal, svetoval, zahteval v demokratičnem in vzajemnem razmerju. Delovanje sveta, tudi izven predvidenih enoletnih sej, ki jih določa zakon, vzbuja med drugim upanje, da se bodo premostile razne pomanjkljivosti, ki jih najdemo v konkretnem sodelovanju med matično državo in našimi skupnostmi. Ne kritiziramo dela Urada za Slovence po svetu. Nasprotno, delo in sodelovanje se veča iz leta v leto. Podpora našim projektom raste in zadnje čase ne zasledimo negativnih pojavov. A razmerja in okoliščine posameznih držav in družb so tako različne, da jih včasih v Ljubljani ne dojamejo in jih torej ne morejo upoštevati. To pa škodi uspešnosti sodelovanja. Idealno razmerje je že pred leti zarisal g. Božidar Fink, ko je na Slovenskem dnevu v Lanusu 16. novembra 1997 predlagal: Od slovenske države pričakujemo, da nas bo obr^avnavala kot svoje, vendar ne samo kot varovance. Želimo ohr^anjati pobudnost in neodvisnost ter tako odvezovati ^T^ž^vo od skrbniških br^emen z n^mi. O^nos (državnih or^g^nov naj se ravna po sociološkem načelu subsidiarnosti. Tak odnos je v demo^r^atični dru^žbi edino zdrav v notranjem področju in želimo, da velja tudi v razmerju do or^g^nizir^anega izseljenstva. Skrb države naj bo v tem, da spr^emlja lastno življenje izseljenskih skupin in jim po potrebi pomaga pri materialnem vzdrževanju in narodnokulturnem oblikovanju, pri tem pa se vzdrži vsakega r^azlikovanja glede na idejno in politično usmer^-jenost. Svet, ki ga je sklicala vlada, je prvi korak v resnični izvedbi teh predlogov in želja. Od nadaljnjega konkretnega razvoja delovanja pa je odvisno, v koliko bomo zmožni, vlada v domovini in skupnosti po svetu, težiti k ciljem, ki so pozitivni za Slovenijo in za slovenstvo. V petek, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano umrl upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit, msgr. dr. Alojzij Šuštar. Njegovo škofovsko geslo, Božjo voljo spolnjevati, ga je spremljal na obhajan-je 25. obletnice škofovskega posvečenja (2005) ter na 60. obletnico duhovniškega posvečenja (2006). V oporoki je nadškof Šuštar pisal: „Svojega naslednika, vse duhovnike, redovnike in redovnice kakor tudi vse vernike ljubljanske nadškofije in verne Slovence doma in po svetu še enkrat prosim, da storijo vse in si prizadevajo z vsemi svojimi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest." Nadškof nas je večkrat obiskal v Argentini in birmal naše otroke. Bil je pokopan v ljubljanski stolnici v ponedeljek, 2. julija. Sveto mašo zadušnico in pogrebni obred je vodil kardinal Franc Rode. NJEGOVA ŽIVLJENJSKA POT Nadškof dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi pri Trebnjem, očetu Alojziju in materi Mariji, kot prvi izmed desetih otrok. Po osnovni šoli je vstopil v šentviško gimnazijo. Ta ustanova je pomembno zaznamovala njegovo življenjsko pot, saj je tam prebil osem let in leta 1940 tudi z odliko maturiral. Njegovi predstojniki so hitro opazili njegove talente, zato ga je škof Rožman poslal na študij v Rim. Tam je bil 27. oktobra 1946 posvečen v duhovnika. Leta 1949 je doktoriral iz teologije. Življenje in delo sta mu precej načela zdravje, zato je odšel v Švico, da bi si opomogel. S to potjo se je začelo drugo obdobje njegovega življenja. V Švici so ga sprejeli za svojega. Njegove sposobnosti so opazili v širšem svetu. Med drugim so mu zaupali službo tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc, ki jo je opravljal od leta 1971 do 1976. Ves ta čas je tudi veliko pisal, predvsem s področja moralne teologije in asketike. Po 27. letih bivanja v Švici ga je dohitel klic domovine. Zato se je leta 1976 vrnil v Slovenijo. Bil je kanonik ljubljanskega škofijskega kapitlja, izredni birmovalec ter predavatelj na raznih tečajih in na Teološki fakulteti. 23. februarja 1980 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa. Škofovsko posvečenje je prejel 13. aprila 1980 v ljubljanski stolnici. Ljubljansko nadškofijo in slovensko metropolijo je vodil do leta 1997. Po upokojitvi se je nadškof Šuštar preselil v Zavod sv. Stanislava, kjer se je veliko posvečal molitvi. NJEGOVO DELO ZA DOMOVINO Na pobudo nadškofa Alojzija Šuštarja in ob njegovem prizadevanju se je marsikaj spremenilo tako v Cerkvi na Slovenskem kot v slovenski družbi. Razmere v Sloveniji so bile v 17. letih njegove škofovske službe zahtevne: začel je v času totalitarnega sistema in spremljal počasen prehod v demokracijo. Stalno si je prizadeval, da bi bila Cerkev navzoča tudi v javnem življenju. V času njegove škofovske službe so Slovenci maja leta 1996 doživeli prvi obisk papeža Janeza Pavla II. Na njegovo pobudo je bila 20. junija 1983 v sklopu Jugoslovanske škofovske konference ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki je 20. februarja 1993 nadaljevala delo v samostojni Slovenski škofovski konferenci. Bil je član različnih mednarodnih komisij, svetov in odborov, večkrat pa jih je tudi sam vodil. V tem času je prišlo do plebiscita, razglašena je bila samostojna Republika Slovenija, zgodila se je desetdnevna vojna, prišlo pa je tudi do mednarodnega priznanja naše samostojnosti. Nadškof Šuštar se je ves čas dejavno vključeval v to dogajanje, še posebej v vojni za Slovenijo. Uporabljal je osebna poznanstva, da bi tako pripomogel k čimprejšnjemu koncu vojne. Nadškofova državotvorna dejanja so bila izrednega pomena za nastajanje samostojne države Slovenije in za oblikovanje njene identitete. Bil je preprost in potrpežljiv. Hvaležen je bil za vsako pozornost. Zase je bil skromen, do drugih pa velikodušen in darežljiv. Njegova osebnost se je odlikovala po spoštovanju in pozornosti do vsakega človeka, po dobrohotnosti in razumevanju ter strpnosti. Na Koroškem nič novega Avstrijska ljudska stranka (OeVP) je napovedala, da ne bo podprla predloga socialdemokratskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja za ureditev vprašanja dvojezične topografije na avstrijskem Koroškem. Za predlog namreč ni širokega političnega soglasja, je za avstrijski radio ORF dejal podpredsednik zveznega parlamenta Michael Spindelegger. Rešitev bi morala tudi upoštevati „izsledke" ustavnega sodišča, česar pa Gu-senbauer s svojim predlogom ni storil, je menil poslanec OeVP. Ljudska stranka želi spremembe pri izboru občin, v katerih naj bi postavili dvojezične krajevne table, jasneje pa je treba opredeliti delo t.i. konsenznega odbora, je dejal Spindelegger. Sploh pa po Spindeleggerjevem mnenju ,,ni tragedija", če bodo zakon sprejeli šele jeseni. Predsednik OeVP in podkancler Wilhelm Molterer je še pred mesecem dni ob svojem obisku v Ljubljani poudaril, da bodo „storili vse" za rešitev pred poletnimi počitnicami. Gusenbauerjev predlog, ki po poročanju avstrijskih medijev predvideva postavitev 163 dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem, je odločno zavrnil deželni glavar Haider. Vodja opozicijskega Zavezništva za prihodnost Avstrije (BZOe) je ob tem zagrozil s predčasnimi volitvami na avstrijskem Koroškem. Gusenbauer se je v sestal s Haiderjem in dopustil možnost sprememb v svojem predlogu. Vladna koalicija se je sporazumela, da vprašanje dvojezične topografije uredi še pred parlamentarnimi počitnicami z ustavnim zakonom. Gusenbau-erjevi socialdemokrati za sprejetje ustavnega zakona potrebujejo podporo ljudske stranke. Po Spindeleggerjevi izjavi se obeta ponovitev scenarija izpred enega leta, le z obrnjenimi vlogami. Tedaj so namreč opozicijski socialdemokrati zavrnili predlog kanclerja Wolfganga Schuessla (OeVP) za ustavni zakon, ki je predvideval postavitev 141 dvojezičnih krajevnih napisov in razširitveno klavzulo, ki omogoča postavitev dodatnih tabel. Opozicijska SPOe na Schuesslov predlog ni pristala, ker da ni dobil soglasja manjšinskih organizacij. Podkancler Molterer, ki je bil tedaj glavni pogajalec ljudske stranke v parlamentu, je socialdemokratom očital, da so skorajšnjo rešitev preprečili iz „političnih razlogov". Avstrijska ministrica za pravosodje Maria Berger je na novinarski konferenci na Dunaju zavrnila poziv koalicijske ljudske stranke (OeVP), da bi za rešitev vprašanja dvojezične topografije našli širše soglasje političnih sil. Zaželeno je, da čim večje število „vpletenih organizacij" na avstrijskem Koroškem pristane na rešitev, vendar nosi politično odgovornost zvezna vlada, ,,in ne moremo čakati, da vsi rečejo 'da'", je po poročanju avstrijske tiskovne agencije APA dejala Bergerjeva. ,,Ne moremo vedno čakati tistega, ki najbolj zamuja," je socialdemokratska ministrica namignila na deželnega glavarja avstrijske Koroške Joerga Haiderja. Ta je predlog kanclerja Alfreda Gusenbauerja, ki predvideva postavitev 163 krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem, odločno zavrnil in zagrozil z razpisom predčasnih deželnih volitev, ki naj bi se sestal z župani občin, v katerih naj bi dvojezične krajevne table postavili. Haider dvomi o Gusenbauerjevi trditvi, da je predlog usklajen z župani. Odkritje kipa Karla Mauserja IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Na dan državnosti, 25. junija 2007, sem se pomladil za trideset in toliko let. V Podbrezjah sem po-doživljal marsikateri dogodek, si priklical v spomin marsikateri obraz, prizor, prireditev; in kljub žalostnemu zaključku sanj — sem bil srečen! Podbreški župnik in ravnatelj Rafaelove družbe msgr. Janez Rihar si prizadeva, da ne bi odšle v pozabo velike osebnosti, ki so se rodile ali živele v njegovi fari. Že pred leti je pripravil večer o pisatelju Karlu Mauserju; v letošnjem januarju je prav na trideseto obletnico pisateljeve smrti povabil k maši zadušnici. Zdaj pa je skupaj z domačim kulturnim društvom pripravil slovesno odkritje Mauserjevega kipa na vrtu pred župno cerkvijo. Slavje se je začelo z mašo, ki jo je daroval predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov msgr. Janez Pucelj. Domači župnik je k somaševanju povabil duhovnike iz raznih krajev, v katerih je Mauser živel ali jih zaznamoval s svojim obiskom. Med njimi lahko omenimo kranjskega dekana Stanislava Zidarja, prelata Ivana Merla-ka, Buenos Aires pa je zastopal župnik Toni Bidovec. Pri pustil svojo sled, so v podnožje podstavka stresli prgišče tamkajšnje zemlje. V ličnih posodicah so prgišča čakala na pladnjih, ki sta ju držala skavta. Od rojstnega kraja pri Bledu preko Podbrezij, mimo Buenos Airesa do njegovega groba v Clevelandu. In napočil je trenutek, ko sta ge. Anica Moder in pisateljica Mimi Malenšek odstranili slovensko zastavo, ki TONE MIZERIT maši je prepeval domači pevski zbor. Pred cerkvijo se je nato razvila komemoracija. Slavnostni govornik je bil prof. France Vrbinc s Koroške, ki je nanizal svoje spomine s srečanj, najprej le po imenu, nato osebno v begunskem taborišču in kasneje tudi v Clevelandu. Kulturni program so popestrili domača cerkveni pevski zbor in otroški mladinski zbor ter trojica recitatorjev, ki so potek povezovali z deli pisatelja. Nastopil je tudi baritonist prof. Marko Bajuk, ki je ob spremljavi na klavir prof. Ivana Vombergarja občuteno zapel V kristalni vazi (S. Prek) in Če na poljane rosa pade (B. Ipavec). Nit vsega dogajanja pa je bila njegova življenjska zgodba. In ob omembi posameznih krajev, kjer je Mauser je prekrivala pisateljev kip — glavo. Kip je odlitek v bronu pisateljeve glave, ki jo je izdelal kipar France Gorše. Nad glavami številnih udeležencev prireditve bi Karel Mauser mogel videti (če bi mu nataknili očala ...) mnoge vaščane, ki so veliko slišali o njem, a ga je malokdo poznal (če izvzamemo stoletno vaščanko Rezko, ki se še spominja osemletnega dečka, ko se je družina priselila v Podbrezje), mnoge bralce, ki so ga spoznali predvsem z branjem trilogije Ljudje pod bičem (marsikdo še na skrivaj, ko so Ljudje bili „sovražna literatura") in nenazadnje dvajsetori-ca sedanjih in „bivših" argentinskih Slovencev, ki nas je s svojimi knjigami, kleno besedo in šarmantnim nastopom osvojil na treh obiskih Argentine. Ga. Malenšek je povedala nekaj besed o svojih spominih na sovaščana oziroma skoraj sošolca iz osnovne šole, o pisateljevem delu pa je spregovoril France Pibernik. Slovesnost se je zaključila v kulturnem domu, kjer je bila pripravljena razstava z raznimi izdajami Mauserjevih knjig, rokopisov, tipkopisov in slik. Predvsem je izstopal kompleten album slik z njegovega obiska Argentine in nekaj povečanih slik z znanimi obrazi. Svoje pozdrave so poslali med drugim minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, državni sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in posvetu Zorko Pelikan, pa tudi Predsednica Slovenske kulturne akcije dr. Katica Cukjati. Ga. Modrova pa je sporočila telefonske pozdrave Mauserjeve družine iz ZDA. Osebno pa je bil prisoten avstrijski veleposlanik v Ljubljani dr. Zdravko Inzko. Ura je polnoč, dan državnosti je mimo in — kot se je zgodilo Pepelki — sanj je konec. Spet sem za trideset in toliko let starejši, a kot rečeno, ostali so lepi in topli spomini na tiste trenutke, ko nam je Mauser govoril: ,,Duh je, ki oživlja!" In po zaslugi Podbrezij, je tudi Mauserjev duh oživel ... GB Poročilo seminarja za novinarje 2007 Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je organiziral seminar za novinarje izseljenskih medijev. Ta seminar se je vršil od 27. maja do 4. junija 2007 v Sloveniji in se ga je udeležilo dvaindvajset slovenskih novinarjev iz Argentine, Avstralije, Bosne in Hercegovine, Kanade, Nemčije, Srbije, Švedske, Švice, Velike Britanije in Združenih držav Amerike. V letošnjem srečanju niso bili vključeni poročevalci slovenskih medijev v zamejstvu. Prijazno deževno nedeljsko popoldne je bilo blagoslov za medsebojno spoznavanje med udeleženci seminarja ter z organizatorko programa, gospo Tatjano Lesjak Klun iz Urada. Pester program nam ga je predstavila na prvem srečanju. Ta je vseboval obisk političnih osebnosti, slovenskih novinarjev in spoznavanje medijskih hiš ter kratek sprehod po Sloveniji, da bi si ogledali še regionalne medije. Na politično področje je spadal obisk na Ministrstvo za zunanje zadeve ter srečanje z dr. Dimitrijem Ruplom in z državnim sekretarjem g. Andrejem Šter-om. Prvi je razlagal, da delajo in se pripravljajo na predsedovanje Evropske Unije, da ne bo Slovenija osramočena. Sledil je obisk Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu v Državnem zboru, ki jo vodi mag. Janez Kramberger. Ena izmed točk pogovora sta bila nova delovna telesa (svet Slovencev za zamejce in svet Slovencev po svetu), ki se bosta predstavili na vseslovenskem srečanju, 5. julija t.l. Na drugem mestu pa je bila izražena želja, da bi Slovenija postala prava Meka v turizmu in naj v promociji sodelujemo kot ,,veleposlaniki po svetu". Imeli smo tudi srečanje s komisijo za mednarodne odnose in evropske zadeve v Državnem zboru, s predsednikom Janezom Sušnikom. Razložili so delo, ki ga opravljajo glede na predlaganje zakonov, postavljanje veta ter ostale naloge državnega sveta. Omenili so tudi, da v Sloveniji primanjkujejo tehniki in da bo treba pregledati šolski sistem. Marta Petelin (Nadaljevanje prihodnjič) Kljub temu, da ne manjka težkih vsakdanjih problemov, se je vprašanje politike vrnilo v ospredje dogajanja. Tako v vladi kot v opoziciji skuša vsak napeljati vodo na svoj mlin, ne da bi se ozirali na okoliščine, smotrnost ali metode. Vse velja, je danes geslo, Preboleti udarec. To je najvažnejše v vladi. Razumljivo, ker udarec je bil hud. Kar dva poraza isti dan, v prestolnici in v oddaljeni Ognjeni zemlji, se težko prenese. Zanimivo je bilo videti nastop posameznih vladnih osebnosti. Nek skupen imenovalec je bil opazen: tisto zadržanje, ko je otrok kaznovan, pa se togo drži in izzivalno reče: ,,Saj me ne boli!". Predsednik je celo izjavil, ko je omenjal položaj na Ognjeni zemlji, da vlada ni bila poražena. Edino notranji minister, ko je komentiral poraz v mestu Buenos Aires, je dejal da ,,morda nismo znali prav predstaviti naših predlogov". Spretno je predsednik takoj naslednje dni sprejel oba zmagovita kandidata, jima obljubil vse vladno sodelovanje in zagotovil nemoten družbeni razvoj v sklopu demokratičnega sodelovanja. Sedaj se b ižajo druge volitve, ki so Kirchnerju bolj prijazne. Tudi s pogledom obrnjenim v oktober vladnih krogov še ne skrbi. Jasno: na obzorju ni vrednega tekmeca in volilni zakon o drugem krogu predsedniških volitev je tako ohlapen, da ne zbuja nobenih strahov. Ne pozabimo, da zmaga kandidat, ki preseže 45% glasov, ali pa samo 40%, če je razlika z drugim večja kot pa 10%. „Pingvini" so o tej razliki gotovi. Težko nasledstvo. Poleg sestanka s predsednikom, se je zmagoviti šef vlade avtonomnega mesta (tak je uradni naslov) Mauricio Macri sestal tudi s sedanjim ,,županom", da se pomenita o tranzicijski dobi (kako prav nam pridejo te moderne slovenske tujke, čeprav bi mirno lahko rekli: prehodni dobi). Zaradi zgodaj izvedenih volitev, je do predaje oblasti mestne vlade dolgih šest mesecev. Težav ne bo, ker Macriju se nič ne mudi vzeti v roke ta žgoč kostanj. Telerman pa tudi ne bo delal posebnih težav, saj je bilo očividno, da je v drugem krogu sim-patiziral z Macrijem in ne s Filmusom. Novi vodja ne bo imel lahkega dela. Mesto je ogromno, saj živi v njem tri milijone duš, razne opravke pa vsak dan vrši še enkrat tolikšno število. Transport je kaotičen, ceste prenatrpane, varnost v kritičnem stanju ^ Poleg vsega, pa bo konca leta operativni deficit dosegel kar tisoč milijonov pesov. Vsi gledajo na 2011. Glavno vprašanje pa je varnost: vse preveč kriminala, ki ga doslej niso mogli ukrotiti. Macri od zvezne vlade zahteva, naj mestu predajo upravo nad policijo. Doslej namreč za varnost skrbi federalna policija, ki spada v območje notranjega ministrstva. Novi šef hoče policijo in proste roke. Kirchner mu je obljubil dobro voljo v tem postopku, a za vlado je to vprašanje postalo dvorezni meč. Če prepusti varnost mestu, se zvezna vlada reši težkega problema. A, če potem Macriju uspe napraviti red in znatno izboljšati položaj, bo to zanj najboljša propaganda, ko se bo leta 2011 predstavil kot predsedniški kandidat. Tudi če oktobra prepričljivo zmaga kirchnerizem, jim bo mestna vlada v opozicijskih rokah vedno trn v peti. Kdo vodi. Vendar položaj opozicije še daleč ni rožnat. V tem pa moramo priznati, da se nevarno mešajo normalne organizacijske težave in pomanjkanje politične zrelosti. Kmalu po zmagi je Macri iskreno priznal, da so ,,san-je o enotnem opozicijskem kandidatu nemogoče". Elisa Carrio in njen ARI vztrajata na levici; desnica s sanluiškimi grofi (Rodriguez Saa) in Menemom kalijo vodo; Lavagna niha v ideološki neodločnosti in si skuša le zagotoviti čim večjo podporo. Ob tem pa lahko opazimo še pojave politične ljubosumnosti. Le tako si lahko razlagamo, da je Lavagna govoril o „absurdu" v zvezi z omembo, da bi po zmagi Macri postal ,,šef opozicije". Dokler bo opozicija več sil polagala v medsebojno obračunavanje kot v iskanje enotnega programa in nastopa, nima možnosti uspeha. Kaj pa ljudje? Medtem pa se vsakdanje težave ne olajšajo. Pomanjkanje vseh vrst energije že postaja kritično. Industrija ne more zagotoviti nadaljnjega razmaha, ker ji ne zagotovijo elektrike. Vlada je razširila dnevno obdobje, ko industrija ne sme obratovati - ne sme uporabljati javne elektrike. Nekatera podjetja so segla po lastni proizvodnji elektrike. A to strašno poveča stroške. Poleg tega primanjkuje tudi raznih goriv. Pomanjkanje goriva za kamione in traktorje grozi kmetijstvu. Vlada preučuje razne ukrepe, celo zmanjšanje cestne osvetljave. A vse zveni kot brezupno iskanje čudežne rešitve, ko bi morala biti na mestu stvarna strategija. Najbolj zanimivo je, da so strokovnjaki že leta napovedovali to nevarnost, medtem ko je vlada „gledala ptičke". V tem ozračju žalostno izzveni dejstvo zakonskega osnutka o posebni upokojitvi županov. Tudi ne vemo, kam bi postavili najdbo vreče denarja (60.000 dolarjev) v pisarni ministrice za gospodarstvo. Veseloigra se nadaljuje. RAST XXXVI Poslovilni večer V soboto, 16. junija je letošnja RAST 36 priredila poslovilni večer v Slovenski hiši. V cerkvi Marije Pomagaj je g. dr. Jure Rode daroval sv. mašo za srečno pot in miren potek potovanja. V lepem in izbranem mašnem nagovoru je navezal misel na neskončno božjo ljubezen. Med mašo ob spremljavi kitar so ubrano peli abiturienti ter navdušeno sodelovali sošolci in vse zbrano ljudstvo. Sledil je kulturni program v dvorani škofa dr. G. Rožmana. Napovedovalka večera, ga. Helena Loboda Oblak, je prisrčno pozdravila ravnateljico srednješolskega tečaja go. Nedo Vesel Dolenc, predsednico Zedinjene Slovenije go. Alenko Godec, prelata dr. msgr. Jureta Rodeta, profesorje in profesorice tečaja ter dijake, starše in občinstvo. Naslov kulturnega programa, s katerim se bodo predstavili in z njim ponesli topel in prisrčen argentinski pozdrav k domačim in prijateljem v domovini kjer so se rodili njihovi predniki, je ,,Bratje naj držijo sku- z južne poloble. Uspešno in prepričljivo so odigrali svoje vloge Erik Oblak kot Martin Krpan, Martin Uštar kot Martin Fierro, Dani Grohar kot klovn,Viki Selan kot vila, zelo se pa je potrudil sanjač Milan Godec, ki je imel take lepe sanje. Da bi bila predstava bolj dinamična so abiturienti, razdeljeni v treh skupinah, kvalitetno zaplesali venček gorenjskih plesov, tango, ter živahni in razgibani malambo z raznimi pripomočki: pončo (južnoameriško štirioglato ogrinjalo z odprtino na sredi, skozi katero se ga povezne na ramena in izredno dobro varuje pred mrazom, dežjem in vetrom); fakon (dolg nož s priostreno konico in rokobra-nom pred ročajem ter z nožnico); rebenke (svojsko izdelan jahalni bič) ter boleadore (orodje in orožje indijanskega izvora, -kasneje so si ga prisvojili gavči - spleteno iz surovega usnja in vdete peščene ali kamnite krogle na koncu). Na bobnu je pa z izredno živahnim ritmom igral Luka Skulj. Vsi so tako pogumno, spretno in prešerno paj". Recitacije so odlomki iz slovenske povesti Martin Krpan in argentinske pesnitev Martin Fierro. Kljub razdalji sta bila oba junaka praktično sodobnika in imela podobno gledanje na splošna življenjska vprašanja, ki zadevajo različno stanje človekovega duševnega ali telesnega dogajanja, kot so samota srca, zmeda v družini, poštenost in podobno. Oba sta prikazana kot sinova narave, ki jih civilizacija ni vzgojila, ugladila ali osladila. Fran Levstik ga je spisal leta 1858 in Jose Hernandez pa 1872. Mimo grede omenim, da je Martina Fierra poslovenil in prepesnil dr. Tine De-beljak s pomočjo g. Danice Kanalc Pe-triček. Vila in klovn sta nas nato z mimiko in kretnjami popeljala v svet sanj, saj je naslov letošnjega almanaha ,,Moje Sanje", kjer je vse možno (tudi to, da almanah še ni izšel). V sanjah je možno tudi srečanje dveh preprostih, priljubljenih in pristnih junakov, čeprav je eden s severne drugi pa zaplesali, da se je kar kadilo iz pod nog. Po končani predstavi je ravnateljica Slovenskega srednješolskega tečaja profesorica Neda Vesel Dolenc podala potovanju primerne nasvete: ,,Hvala Bogu, pričakovane zaželene sanje so se uresničile in greste domovini vaših dedov v objem. Bodite hvaležni vsem, ki so na katerokoli način sodelovali, da se vaše zaželeno potovanje uresniči: najprej staršem, učiteljem in profesorjem, SVS, Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu ter naši krovni organizaciji ZS. Ne pozabite, da ste potomci mučencev, ki v Kočevskem Rogu, na Te-harjah in še mnogo drugih grobiščih ležijo in počivajo v večnem spanju. Ponesite jim sveče, iskreno molitev in slovensko pesem ter kmalu prijetno snidenje." Potem se je od petošolcev poslovila v imenu vseh staršev Veronika Žnidar Cunny: „Spoštovani profesorji srednješolskega tečaja, voditelji, starši, sorodniki, draga dekleta in fantje 36. RASTi. Kar neverjetno se mi zdi, da je že pred nami dan, ko odpotuje-te v Slovenijo. Samo za trenutek želim ustaviti čas in vam podariti odgovore na tri kratka vprašanja, ki bi jih morali vzeti s seboj poleg osebnih dokumentov. Kam greste? V deželo vaših dedov in prednikov. Spoznali boste rodni kraj stare mame in starega ata. Se danes se jim orosi oko ob pesmi 'tam kjer zibel tekla je — tega kraja jaz pozabim ne'. Oni so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Odhajali so v svet, približno toliko stari kot ste danes vi. Odhajali so v neznani svet, brez zavarovalnine, brez voditeljev in organizacij, ki bi jih spremljale. Imeli pa so nad vse močno vero in zaupanje v Boga, ki sta jih spremljala na njihovi begunski poti. Drugo vprašanje: Po kaj greste? Odhajate na izpopolnjevanje slovenskega jezika in kulture. Čeprav v Argentini, ste bili rojeni v slovenskih družinah. Rasli ste v stiku z dvema kulturama. Argentinsko in slovensko. Sedaj boste imeli priložnost v sebi prepoznati delček slovenskega v vas, ko se boste v Sloveniji tudi počutili kot doma. Zato pričakujemo od vas, da bi se vračali bolj Slovenci, kot ste sedaj. Tretje vprašanje: Zakaj greste? Mnogo žrtev, pa tudi veselja je vloženega v to potovanje. Skozi vsa leta vašega doraščanja so vas starši, učitelji, profesorji in kateheti vzpodbujali, da vztrajajte na poti ohranjanja slovenstva, ki zahteva mnogo žrtev. Zato bodite vsem hvaležni, bodite pozorni do vseh, bodite poslušni in spoštujte se med seboj. Spoštujte vaše voditelje, kraje, prostore in ljudi, ki jih boste srečavali na potovanju. Zaradi tehničnih razlogov na žalost še ne moremo izročiti Almanaha, ki si ga boste pa lahko v kratkem ogledali. V njem so zbrani prispevki vseh abiturientov. Ponesli pa boste s seboj v Slovenijo triptih. V njem so na kratko prikazane s pisano besedo in fotografijami zanimivosti tečaja in slovenske skupnosti v Argentini ..." Nato se je v govoru zahvalila vsem, ki so pomagali pri organizaciji in pripravi predstave. Po končanem uradnem delu večera je sledila zakuska, na katero so bili povabljeni vsi navzoči. Veselo razpoloženi in urno so v lepo okrašeni dvorani starši dijakov postregli gostom z dobrotami, ki so jih pripravili. Razvil se je zelo živahen in družabni družinski večer. Pohvaliti je treba neutrudljivo sodelovanje vseh staršev, predvsem vodstva RASTi 36 z dr. Viktorjem Lebrom na čelu ter g. Feliksom Oblakom ml., marljivim finančnim ministrom, ki je stalno skrbel, da je vse kar se tiče potovanja namazano potekalo. Seznam abiturientov, ki so se jim sanje uresničile in bodo odpotovali v Slovenijo je: Matjaž Belec, Valentin Cuny, Lara Dobovšek, Tomaž Draksler, Damijan Falduto, Martin Falduto, Hernan Gelb, Milan Godec, Franci Grohar, Tatjana Groz-nik, Janez Jelenc, Leonard Kinkel, Natalija Kržišnik, Tomaž Leber, Majda Maček, Cecilija Malovrh, Maksi Malovrh, Marjan Mehle, Karina Novak, Erik Oblak, Marjana Oblak, Mikaela Omahna, Kristjan Poglajen, Aleks Puntar, Matija Pustavrh, Kristjan Radoš, Dafne Ribnikar, Viktorija Selan, Se-bastjan Skale, Luka Skulj, Luka Strubelj, Martin Uštar, Danijel Vasle, Marija Avguština Zakrajšek, Janez Hernandez, Franci Jerman, Nadja Magister in Andreja Pavšer. jaje NASA SKUPNOST ZIVI V nedeljo, 20. maja so v San Martinu praznovali obletnico Slovenskega doma. V sredo, 23. maja - pred praznikom Marije Pomagaj -smo pred njeno podobo prižgali svečke in molili v znamenju duhovne povezanosti. V četrtek, 24. maja je bila v cerkvi Marije Pomagaj maša za našo mladino. V petek, 25. maja je bil na Pristavi skupni mladinski športni dan. V nedeljo, 27. maja je bilo žegnanje v cerkvi Marije Pomagaj. Začelo se je s sv. mašo za žive in rajne dobrotnike cerkve. Daroval jo je delegat prelat dr. Jure Rode. Med mašo je bilo ljudsko petje. Sledilo je slavnostno kosilo v dvorani škofa dr. Rožmana. Pripravile so ga članice Zveze slovenskih mater in žena pod vodstvom ge. Pavle Skraba. Popoldne so bile pete litanije Matere Božje. Sledil je blagoslov z Najsvetejšim. V sredo, 30. maja je bila učiteljska seja voditeljic slovenskih ljudskošolskih tečajev. V nedeljo, 3. junija je bila v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji procesija presvetega Rešnjega telesa. Po procesiji je bila sv. maša za žive in rajne slovenske duhovnike. Med mašo je bilo ljudsko petje. V nedeljo, 10. junija je bila v Slovenski hiši domobran- ska proslava. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj koncelebrirana sv. maša, sledile so molitve in poklon pred spomenikom naših žrtev. Nato je bilo v dvorani škofa dr. Rožmana spominska akademija. Govorila je prof. Metka Mizerit. Nato je bil odrski prikaz ,,Most svobode" avtorja Lojzeta Novaka in v režiji Blaža Mikliča. Sceno je pripravil Tone Oblak. V četrtek, 14. junija je bil redni sestanek Zveze slovenskih mater in žena. Posvečen je bil spominu naših rojakov. Besedilo je pripravila ga. Betka Vitrih. V soboto, 9. junija je bil v mali dvorani Slovenske hiše Visokošolski tečaj. Govoril je dr. Andrej Fink o Vlogi laikov v družbi. V petek, 15. junija je bil v Slomškovem domu v Ramos Mejiji občni zbor Kreditne zadruge SLOGA LTDA". V soboto, 16. junija je bil v Slovenski hiši poslovilni večer RASTI XXXVI. Pričel se je s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj in nadaljeval v dvorani škofa dr. Rožmana. Sledila je zakuska. Isti dan zvečer so bile na Pristavi koline. V ponedeljek, 18. junija je bil na Pristavi kuharski tečaj, ki ga je vodila ga. Kristina Jerovšek, priredila pa ga je Zveza slovenskih mater in žena, odsek Pristava. V četrtek, 21. junija je bil mesečni sestanek Zveze slovenskih mater in žena — odsek San Martin. Posvečen je bil vsem vojnim žrtvam. Njim v spomin je govorila ga. Saša Hartman Golob, vodila ga pa je predsednica Polona Makek. V soboto, 23. junija smo slavili „Praznik slovenske državnosti". Pričel se je s sv. mašo za vse pokojne in žive slovenske javne delavce. Pel je pevski zbor iz San Martina pod vodstvom prof. Lučke Marinček Kastelic. Sledila je slavnostna akademija v dvorani škofa dr. Rožmana. Govornik je bil g. Tone Rode. Sledil je kulturni program s sodelovanjem sanmartinskega pevskega zbora in podelitev priznanj Zedinjene Slovenije. Prijateljsko večerjo je pripravil Slovenski dom Carapachay. Tudi letos je bila v dvorani razstava slovenskih likovnih umetnikov. V nedeljo, 24. junija je bila v Našem domu v San Justu domobranska proslava. Isti dan je bila domobranska proslava tudi na Pristavi. Prav tako isti dan (po proslavi za padlimi domobranci) je bilo v Našem domu v San Justu skupno kosilo društva upokojencev. Odbor Slovenske hiše in Dušno pastirstvo sta izdala rifo za SJovensko hišo in Duhovno življenje. Članice Zveze slovenskih mater in žena so razdelile med naše rojake 60 velikih živilskih paketov, ki sta jih podarila Brata Klemenčič. D-ova za tiskovni referat Zedinjene Slovenije REPUBLIKA SLOVENIJA, BOG TE ZIVI! (2) TONE RODE (Nadaljevanje govora na proslavi dneva državnosti v Slovenski hiši, 23. junija 2007) Spominjam se, kako je že desetletje pred padcem Berlinskega zidu bilo čutiti, po zaslugi Drage, zamejskega tiska in vztrajnih glasov iz diaspore, hrepenenje po samostojnosti, po samoodločbi, željo po večji integraciji z regijo Alpe-Jadran, željo po zunanjem potrjevanju naše srednjeevropske identitete a predvsem hrepenenje po lastni državi ter ideje in načrte v zvezi z njo. Sam sem preko tiska, ki ga je iz matice in zamejstva redno prejemal moj oče, predvsem preko takratnega Celovškega zvona in Nove revije, z vsem srcem sledil temu miselnemu toku in upal, da bodo sanje res nekoč postale resničnost. Prav zato se osebno čutim nevrednega, da sem imel privilegij biti priča času, ko smo si Slovenci izborili svojo državo vsaj delno tam, kjer viri pričajo, da smo jo v zgodnjem srednjem veku že imeli, prav tam kjer smo v različnih državnih okvirih in preizkušnjah zgodovine stali in obstali vse do danes. Na samem zgodovinskem križišču latinske, germanske in slovanske Evrope smo si na trdnih temeljih zgradili svojo državo in jo razvili v enakopravno, resno, spoštovano sogovornico in partnerico v vseh najbolj uspešnih in naprednih svetovnih integracijah v sedanjosti. To nam mora biti vsem v ponos. Prav to mora še naprej biti skupni imenovalec za vztrajanje v vzajemnem delu v bodočnosti. Ob novem rojstnem dnevu slovenske države je prav, še predno si z veseljem nazdravimo, da se s spoštovanjem in hvaležnostjo spomnimo vseh, ki so se v teh ključnih trenutkih žrtvovali za skupno dobro slovenskega naroda. Najprej vseh padlih v vojni za Slovenijo. Njim in njihovim družinam naj gre, tudi iz izseljenstva, iskrena zahvala za žrtev, ki nikoli ne bo zadostno poplačana. Tu naj gre poklon tudi vsem, ki so v raz ičnih časih slovenske zgodovine postavili temelje naši kulturi, jeziku, identiteti in državniški zavesti. Tu naj gre naše spoštovanje tudi vsem, ki so skozi čas iz osebnega prepričanja bili pripravljeni žrtvovati se za svoj narod, za svojo domovino, za svojo istovetnost. Dan državnosti je dan veselja nad skupnim doseženim. Ničesar ne bi bili dosegli, če ne bi, kljub razlikam, držali skupaj. Uspehi so bili sad trdega dela in edinosti v bistvenem. Ta v eno strnjena volja naroda nas je vodila do nemalo uspehov vse do vključitve države Slovenije v najrazvitejši vrh sveta. Mislim, da je prav, da ob takem jubileju obrnemo pogled k izzivom bodočnosti in si nazdravimo za dobre želje in še neuresničene cilje. Kaj osebno želim Republiki Sloveniji, po tem, ko so v bistvu z uspešnim tranzicijskim obdobjem bili doseženi cilji utrditve temeljev skupne države? Včasih se zdi, da v podzavesti še vedno živimo v duhu prve kitice drage narodne pesmi ,,Lipa zelenela je". Da v tem smislu še živimo v pričakovanju, v naporu za obstoj, v upanju na obljubo boljših časov. Ni čudno, to imamo v krvi, saj je prav ta prva kitica navdihovala večji del naše zgodovine, tudi tiste čase pred osamosvojitvijo. Sredi leta 1991 sem imel srečo, da sem, kot član zbora Gallus, na turneji po matični in zamejski Sloveniji, v nepozabni družbi prehodil Slovenijo ter občutil utrip tako pomembnega zgodovinskega trenutka. Nikoli ne bom pozabil navdušenja množice na kongresnem trgu, ki je poslušala dr. Jožeta Pučnika, prof. Lojzeta Peterleta in druge ter javno izpričevala voljo po drugačnih demokratičnih časih, voljo po samostojni Sloveniji. Ne bom pozabil kako je takrat, kot zame nikoli več tako, zvenela prav pesem ,,Lipa zelenela je" v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Vsi, tako pevci na odru kot slovensko občinstvo pred nami, smo imeli rosne oči. Danes, komaj po šestnajstih letih pa uživamo mnogo več, kot to o čemer smo takrat samo sanjali. Presegli smo tretjo kitico omenjene narodne pesmi, ,,lipa ni večno spala, nova pomlad zelena nov je cvet pognala". Da bodo pa res ,,zopet ptičice vesele pesmi žvrgolele" pa potrebujemo vizije za bodočnost. Novih navidez skoraj utopičnih sanj, kakor tistih, sedaj že uresničenih, o lastni državi. Te smo z lastnimi močmi in idejami res dosegli. In prav to nas mora napolniti s samozavestjo ter navdušenostjo za nove skupne sanje. Zagotovili smo si zemljepisni in zgodovinski prostor v osrčju Evrope in sedaj smo dolžni s tem kaj narediti. Čakajo nas izzivi na vseh področjih, od vprašanja biološkega obstoja slovenskega naroda, razvoja kulturnih ter intelektualnih silnic pa vse do geopolitične vloge Slovenije v svetu, trajnega gospodarskega razcveta in ustvarjanja vedno boljših pogojev za vsestransko rodovitno življenje vsakega Slovenca. Zato naj nas navdušuje veder pogled naprej. Vsi dobro vemo, koliko krivic je še neporavnanih. Koliko resnice je še zamolčane. Koliko bratov je še sprtih. Koliko od teh je gluhih. Koliko samo vase zazrtih. Koliko je še odprtih vprašanj. Koliko mrtvih brez groba. Koliko lip še nerazcvetenih. Tu so leve in desne. Vedno bo spodaj in zgoraj. Zmeraj bo nekdo želel hitreje in drugi počasneje. Nekdo bolj drzno, drugi bolj previdno. Nekdo bo tu, nekdo pa tam. V centru ali v obrobju. V matici, zamejstvu ali izseljenstvu. Verjetno se bomo Slovenci morali naučiti dihati z obema stranema pljuč. Z obema kriloma slovenskega političnega in kulturnega prostora. Dokler ne bo tako, bo težje živeti, vsekakor se bo poznalo, da smo prikrajšani, brez kisika, brez energije za zahtevne vzpone. A Slovenci vemo, da smo lahko vrhunski tekači, alpinisti. To seveda, kot posamezniki. Zavedamo se, da mora vsak količino nadoknaditi s toliko višjo kakovostjo. In to je vsekakor pomembna odlika in vrednota. A manjka nam dimenzije skupnega uspeha. Dobrodošlo bi bilo morda malo manj zavisti. Malo več pripravljenosti za čestitanje uspešnemu sosedu, malo več zavesti, da je uspeh soseda, tudi vsaj malo uspeh vseh nas. Če bi zadihali s polnimi pljuči, bi imeli neizmerno več energije do življenja, veliko več pripravljenosti za zahtevnejše izzive. Ta priložnost se nam ponuja tako, kot se nam še ni nikdar. V šestnajstih letih smo dosegli veliko. A nekako zmanjkalo nam je novih ciljev. Morda tudi malo zato, ker še nismo resno pogledali preteklosti v oči, da bi se naučili od lastnih G. lOZE RAZMIŠLJA Biti kristjan Bolje povedano: živeti kot kristjan. To je isto, kar pomeni krščansko živeti. To ni samo ime, kot mnoga druga, je naš poklic. Tega moramo živeti, če hočemo v življenju kaj dobrega napraviti. Pomeni tudi to, da moramo živeti in delati drugače, kot oni, ki še niso kristjani. Zato pa, biti in živeti kot dober kristjan ni tako lahko. Zahteva od nas veliko žrtev in stalnega truda, ker nas bodo po naših delih spoznali in bodo slavili nebeškega Očeta. Misijonarji bi lahko povedali kakšne težave imajo s spreobrnjenjem mnogih, ker v nas ne vidijo tega, o čemer govorimo. Kaj pomeni? - Ne samo to, da sem krščen in da verujem v troedinega Boga. Tudi ne, da sodelujem vsako nedeljo in zapovedani praznik pri sveti maši. Biti kristjan ni samo nedeljska ali praznična obleka. Vsak dan v letu moram živeti s Kristusom. Sveti Pavel je dejal: Meni živeti je Kristus. Skušam ga posnemati, trudim se, da bi vedno in povsod in v vsem živel po Njegovem zgledu in po Njegovih naukih. Krstni obred pravi, da pri krstu Kristusa oblečemo, da postanemo drugi Kristus. In vera nas uči, da krščanstvo ni samo za nedelje, ampak za vsak dan. Seveda, vse to ni lahko. Vsak dan je treba začenjati znova. Vse življenje se učimo, tako svetne vede, pa tudi kot božji otroci. Poznati moramo Kristusa in Njegov nauk. Potem pa vse to prenesti v življenje. A ne samo to. Vsak dan moramo živeti z Njim, pa tudi z brati, s svojimi bližnjimi, z ljudmi. To pa je zelo težko. Jezus nam je dal nauk, pa tudi zglede. Lažje je ljubiti Jezusa, ki ga ne vidimo, kot pa svoje bližnje, ki jih vidimo vsak dan in poznamo njih slabosti. Pa smo vsi na isti poti. Nihče ni popoln. A se trudimo tudi v tem - biti kristjani. Tudi prvi, ki so imeli to ime, so nam dali zgled. Morda smo se navadili na to, da smo kristjani. Da se tako imenujemo. Ali pa smo v nekaterih primerih na to pozabili. Ali smo se morda naveličali to biti. Ali nas je sram biti kristjan. Krst velja za vse življenje in za večnost. In takratne obljube tudi. napak in obogateni z izkušnjami hodili naprej. Otresti se moramo občutka manjvrednosti, ki pelje v pasivnost, osvoboditi se uteži temnih strani lastne zgodovine in samozavestno nadaljevati pot. Kot maloštevilen a ne zato ,,majhen" narod, smo prisiljeni ciljati visoko. Vse se pričenja z veseljem do življenja in se nadaljuje z ljubeznijo do lastnih otrok, do svojih ljudi, s prepričanjem, da hočemo biti dejavnik v svetu. Upati se moramo pokazati kdo smo, hoteti moramo druge očarati s svojo kulturo, izdelki, vplivom. Prepričljivo, suvereno, zakaj ne s svojimi kozolci, svojo polko, svojo potico, svojim Martinom Krpanom, svojo tehnologijo, svojo enkratno zgodovino, svojim Plečnikom. Dovolite, da se poslužim Plečnika in v zvezi z njim podam dva primera, ki kažeta na različen odziv na nove izzive. (Nadaljevanje prihodnjič) HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI^ Bela Krajina Z naravnimi bogastvi skromno obdarjena pokrajina na jugovzhodu Slovenije, med Gorjanci, Kolpo in Kočevskim višavjem. Površje je gozdnato, razgibano, s kraškimi pojavi. Ima malo tekočih voda, osrednji tok je reka Lahinja, ki se izliva v Kolpo. Posebnost dežele so belokranjski ,,steljniki", območje kisle prsti, poraščene z brezami in praprotjo. Značilne so tudi ostrnice, tanjše deblo s prisekanimi vejami, zapičeno v zemljo, okoli navijejo krmo ali seno, za sušenje. Redko naseljeno prebivalstvo se v glavnem ukvarja s poljedelstvom, živinorejo, ponekod tudi z vinogradništvom — značilno vino je metliška črnina. Zaradi pomanjkanja dela so se ljudje, posebno v 2. polovici 19. stoletja, izseljevali. To narodno rano je občuteno izrazil domačin, pesnik Oton Župančič (18781947) v Dumi: ,,... Morajo v svet in tujina se diči z deli njihovih rok. Tam v Ameriki, tamkaj v Westfaliji so nam izginili, več ne doseže jih naše oko ..." Poznejša industrializacija je odseljevanje delno zadržala, razvilo se je nekaj tekstilne, kovinske, živilske in lesne industrije. Za izvor imena Bela krajina je več razlag: morda zaradi prevladujočega belega apnenca, ki daje pečat kamnitemu površju, morda po belih brezah na steljnikih, ali pa zaradi bele noše, kot je zapisal pripovednik Janez Trdina (1830-1905): „Kranjci živijo onstran Gorjancev, od ostalih pa se ločijo po beli noši." Morda pa po zmesi vseh treh značilnosti. Bela krajina je do druge polovice 12. stoletja pripadala Hrvaški, Albert Višnjegorski pa jo je takrat priključil deželi Kranjski. Večkrat so jo opustošili Turki. V te kraje so se zatekali srbski in hrvaški begunci pred Turki, ki so osvajalo južni Balkan. Naseljevali so se tudi cigani - sedaj jim pravijo Romi. Ta pestrost prebivalstva se kaže v ustnem izročilu - plesih, pesmih, beli noši. Iz Kočevja proti jugu mimo Nemške Loke pridemo v Stari trg ob Kolpi, že na hrvaški meji. Zgrajen na pomolu nad reko, kot prafara je omenjen že 1248, v času Celjskih grofov je pa postal trg. Na robu pomola stoji cerkev sv. Jožefa, sedanja stavba je iz srede 18. stoletja. Od tu je lep razgled po toku reke. Blizu so razvaline gradu Kostel, omenjen že 1336, zgrajen za nadziranje prehoda čez Kolpo in ima zanimivo zgodovino: večkrat je menjal gospodarje, bil je ovira za Turke ko so prečkali reko, zato so ga večkrat poskušali zavzeti, a so bili vedno odbiti. Leta 1578 so pa vdrli vanj z zvijačo. Preoblečeni v hrvaške noše in z dojenčki v naročjih, so prevarali stražo, da jim je odprla vrata. Grad so požgali. Dokončno so ga pa razdejali Francozi 1809. Sedaj ga počasi obnavljajo. Pod gradom je slikovita cerkvica sv. Treh kraljev. Ko gremo naprej proti vzhodu, pridemo v Vinico, rojstni kraj pesnika Otona Župančiča. Naselje je zgrajeno nad reko Kolpo, ime je dobilo po vinu - za časa Rimljanov, Vinitum. V kraju je konfekcijski obrat in ob reki -poleti je primerna za kopanje-urejen kamp. Okolica je bila naseljena že v prazgodovini, odkrita so bila gradišča in grobišče prazgodovinskih Japodov. V grobovih so našli predmete, namenjene posmrtnemu življenju pokopanih. Med leti 1906-7 je avstrijska plemkinja dala grobove prekopati, zgodovinske predmete je pa odnesla v tujino. Leta 1934 jih je na dražbi v New Yorku kupila Harvardska univerza za svojo arheološko zbirko. V 11. stoletju so tu gospodarili Turjačani, leta 1269 sta bila kraj in cerkev sv. Križa že omenjena. Lastniki so še večkrat menjavali, ob koncu 19. stoletja so zadnjo grajsko posest razdelili in razprodali domačinom. V časih turških napadov je bila Vinica obdana z močnim obzidjem, ker je bila ravno na poti turških pohodov - tu so prebredli Kolpo - v eno smer, kadar so prodirali, v drugo pa, ko so se vračali ali pa bežali. Zaradi strateške lege je naselje v tem času dobilo trške pravice, sodstvo in grb. Ko so turški vpadi prenehali v začetku 18. stoletja, so pa tu pustošili roparski hajduki. (Hajduki: prvotno po gverilsko organizirani borci proti Turkom; pozneje so v tolpah ropali po vaseh, podobno kot Uskoki). Zanimiv dogodek iz viniške preteklosti je, da so kmetje, skupaj s povratniki iz 1. svetovne vojne, 21. 4. 1919 razglasili ljudsko Viniško republiko, ki pa je trajala le tri dni. Med 2. svetovno vojno je bila Vinica pod Italijo, po kapitulaciji pa pod partizanskim vplivom. Na terasi nad Kolpo so ostanki Viniškega gradu, iz 15. stoletja. Cerkev sv. Križa je iz 13. prvotno je bila gotska zgradba, pozneje močno predelana. Na hribu Žeželj je baročna romarska cerkev Matere božje, do katere vodi križev pot. V središču naselja je spominski dom Otona Župančiča s skromno zbirko njegovih del in dokumentov. Severno od Vinice, v bližini vasi Draga-tuš je Krajinski park Lahinja, s povirji Lahin-je in Nerajčice. Je zanimiv, naravno ohranjen del belokranjskega ravnika, z zanimivim redkim močvirskim rastlinstvom. Na južnem delu je na rečnem polotoku arheološko najdišče s predmeti od kamene dobe naprej. Zbral in priredil Franci Markež NOVICE IZ SLOVENIJE PISALI SMO PRED 50 LETI KLJUB ODPRAVI VIZE Ameriško ministrstvo za domovinsko varnost bo še letos na desetih večjih letališčih v ZDA začelo poskusni program jemanja digitalnih prstnih odtisov tujim obiskovalcem z vseh desetih prstov na roki, ne le z dveh. V prihodnosti naj bi poskusili tudi z drugimi biometričnimi podatki, kot je skeniranje obraza in očes. Novost velja za vse obiskovalce v ZDA, tako za tiste, ki potrebujejo vizum, kot tudi za tiste, ki prihajajo iz držav članic programa ,,Visa Waiver", torej tudi Slovenije. POČASNO VISANJE CEN Cene življenjskih potrebščin v Sloveniji so se junija znova nekoliko zvišale. V primerjavi z majem so bile v povprečju višje za 0,4 odstotka. Pozitivna junijska rast cen je vplivala na dvig letne ravni cen, saj se je ta zvišala četrtič zapored in znaša 3,6 odstotka, medtem ko je povprečna 12-mesečna rast cen ostala na ravni preteklih šestih mesecev, torej pri 2,5 odstotka. manjSi primanjkljaj Tekoči primanjkljaj države se je v letošnjem prvem četrtletju glede na konec lanskega leta zmanjšal s 197 milijonov evrov oz. 2,9 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) na 170 milijonov evrov oz. 2,2 odstotka BDP. Zmanjšanje primanjkljaja je bilo glede na izjemno ugodne gospodarske razmere pričakovati, so sporočili s Statističnega urada RS. TOLAR IZGINJA V soboto, 30. junija, se je zaključilo zakonsko določeno obdobje, v katerem so morali ponudniki blaga in storitev cene označevati v evrih in tolarjih. Dvojno označevanje cen je trajalo 16 mesecev in je bilo najdaljše v zgodovini območja evra. Večina trgovcev se je odločila, da bo cene v obeh valutah označevala še naprej in da bo tolarske cene opravila postopoma. 775 OTROK VEČ V letu 2006 se je rodilo 18.932 otrok, 9762 dečkov in 9170 deklic. V primerjavi s predhodnim letom se je število živorojenih otrok povečalo za 775 oz. za 4,3 odstotka, so sporočili z državnega statističnega urada. Po letu 2003, ko smo v Sloveniji zabeležili najmanj živorojenih otrok doslej, njihovo število postopoma narašča. Na 1000 prebivalcev se je tako v letu 2006 v povprečju rodilo 9,4 otroka (leta 2005 pa 9,1). Najpogostejši imeni sta še vedno Nika in Luka. PO SVETU VARNOSTNI FORUM Slovenska delegacija se udeležuje Varnostnega foruma Evroatlantskega partnerskega sveta v Ohridu. Kot je povedal vodja delegacije, državni sekretar na obrambnem ministrstvu Franci Žnidaršič, je Slovenija na forumu posebej izpostavila svoj globalni interes za ureditev razmer na Kosovu. Hkrati pa ima željo, da pride v doglednem, čim krajšem času do ureditve njegovega statusa. V nadaljevanju foruma bo potekala tudi razprava o misiji Nata v Afganistanu. Razprava naj bi bila po besedah Žnidaršiča zanimiva, glede na to, da gre za eno ključnih operacij. Govorili pa naj bi predvsem o aktivnosti enot na območju Afganistana in omejitvah njihovega delovanja. Poleg tega pa naj bi se v razpravi osredotočili tudi na segment, ki ga v Afganistanu že nekaj časa vsi pogrešajo, to pa je civilna komponenta mirovne misije. Ta bi po mnenju sekretarja v večji meri prispevala k reševanju nekaterih problemov, ki jih vojaška komponenta sama ne more razrešiti. BIH Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, ki je hkrati tudi posebni predstavnik Evropske unije, nemški diplomat Christian Schwarz-Schilling, je v soboto, 30 junija, po letu in pol zapustil položaj. Kot šesti visoki predstavnik ga je v nedeljo nasledil slovaški diplomat Miroslav Lajčak, ki naj bi dolžnosti opravljal leto dni. Po prvotnih napovedih naj bi imel manjša pooblastila. A bo zaradi politične krize v državi, ki po oceni Shwarz-Schillinga ogroža približevanje države Uniji in Natu, ohranil široka pooblastila. REAKTOR Inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo so pregledali glavni severnokorejski jedrski reaktor v Jongbjonu. Olli Heinonen, ki je na čelu severnokorejske opazovalne misije, je po obisku povedal, da reaktor še obratuje, a je bil zadovoljen s pregledom obrata, za katerega je Severna Koreja obljubila, da ga bo v zameno za mednarodno pomoč zaprla. Ob tem je pohvalil sodelovanje Pjongjanga in povedal, da so lahko videli vse želene dele. Neimenovani južnokorejski predstavnik je medtem sporočil, da bi Severna Koreja in agencija lahko še ta teden sporočili datum zaprtja reaktorja. BREZ BLAIRA Bela hiša je po odstopu Tonyja Blaira s položaja britanske- zlatomaSniSki jubilej Skofa DR. G. ROŽMANA Škof g. dr. Gregorji Rožman praznuje letos svoj zlatomašniški jubilej. Obhajal ga bo med slovenskimi rojaki iz Belgije, Francije, nizozemske in zahodne Nemčije v slovitem božjepotnem Marijinem svetišču Kevelaer v Zahodni Nemčiji dne 21. julija t. l. Na ta dan bo veliko vseslovensko romanje v to Marijino svetišče. Ob deveti uri dopoldne bo slovesna pontifikalna sv. maša v baziliki božjega pota, ob 10.30 uri bo pa sprejem in čestitanje. Ob 14. uri popoldne bo imel škof dr. Rožman slovensko pridigo v župni cerkvi Naše ljube Gospe, v kateri je župnik veliko prijatelj Slovencev konzistorialni svetnik g. Tensundern. OB OBČNEM ZBORU BARILOSKEGA SPD Bariloče spet doživljajo dobo gospodarskega proc-vita, prav kot pred devetimi leti, ko so se prvi slov. novonaseljenci znašli v patagonskem letovišču. Vsepovsod rastejo nove stavbe in turistična sezona je bila letos naravnost rekordna. Najpotrebnejša javna dela (tlakovanje cest, izboljšanje električnih in vodovodnih napeljav, itd) so bližje praktičnim rešitvam kot kdajkoli preje. Slovenska kolonija, ki bo v kratkem obhajala svojo desetletnico, se vključuje, kot je razumljivo, v splošni razvoj in gospodarski napredek naših ljudi je prav dober. V takih prilikah opravlja bariloška sekcija SPD svoj redni občni zbor in to že tretjič v svoji lastni hiši. „Planinski stan" se vedno bolj izpreminja iz zapuščene barake v čedno planinsko kočo, ki se gradi z združenimi močmi Slovenskega planinskega društva v Argentini. Prav temu bariloškemu slovenskemu središču so v prvi vrsti veljala prizadevanja pretekle poslovne dobe in zavetišče je letos sprejelo pod streho že večjo družbico buenosaireških gostov. V. Arko letoSnji slovenski srebrnomaSniki v ARGENTINI Prihodnji teden bomo imeli na področju Vel. Buenos Airesa tri srebrnomašniške jubileje, ki jih bodo slavili naši rojaki čč. gg. Janez Kalan, Boris Koman in Anton Smolič. SLOVENCI V ARGENTINI BUENOS AIRES Prošnja Kdor ima Jurčičevo povest ,,Jurij Kozjak" v slovenščini, ga lepo prosimo za naklonjenost, da bi nam jo dal samo za nekaj dni na vpogled. Uredništvo Svobodne Slovenije IV. kulturni večer SKA je bil v Bullrichevem salonu v Bs. Airesu na praznik sv. Petra in Pavla, na dan 160. obletnice rojstva škofa Ireneja Friderika Barage. Na sporedu je bilo čitanje doslej še neznanih Baragovih pisem. Poročilo o sestanku bomo objavili v prihodnji številki. OSEBNE NOVICE Krst. Preteklo soboto je bila v Buenos Airesu krščena Monika, hči g. Petra Ranta in njegove žene gospe Regine, roj. Lesar. Čestitamo. Svobodna Slovenija, 4. julija 1957 — št. 27 resumen de esta edicion ga premiera izpostavila izjemen odnos, ki ga je ta imel z ameriškim predsednikom Georgeom Bushem. Kot je poudaril tiskovni predstavnik Busha, Tony Snow, je bil Blair tesen prijatelj, zaveznik in svetovalec ameriškega predsednika, pa tudi izjemen voditelj. Kalifornijski guverner Arnold Schwarze-neger pa je v prizadevanju za izboljšanje sedanjega ekološkega stanja v svetu včeraj stopil v stik z Blairom. Tako sta skupaj pozvala svetovne voditelje, naj se vključijo v boj proti podnebnim spremembam. EDITORIAL El 3 de julio se reunio por primera vez el Consejo para los eslovenos por el mundo, organismo que esta contem-plado en la Constitucion de la Republica de Eslovenia. All^ tambien esta detallada la composicion del mismo, segun el numero de representantes de las colectividades eslovenas que viven fuera de los l^mites geograficos de Eslovenia: 4 por Europa (2 de la ex Yugoslavia), 3 por Norteamerica (2 de EE.UU., 1 de Canada), 3 por Sudamerica (2 de la Argentina), 2 por Australia y 1 por el resto del mundo. Los representantes electos por las comunidades eslovenas de cada continente, comenzaron a trazar un nuevo camino de colaboracion entre el gobierno de Eslovenia y los eslovenos por el mundo. Esta comision tiene caracter de permanente, y contribuira a la formacion y puesta en marcha de pol^ticas y estrategias del gobierno hacia los eslovenos del mundo, ya que de cada 5 eslovenos, 1 vive fuera del suelo esloveno. (pag. 1) UN SENTIDO ADIOS El viernes 29 de junio fallecio Alojz Šuštar, quien fuera arzobispo de Ljubljana desde 1980 hasta 1997. Su trabajo durante los fuertes cambios en Eslovenia en la decada del '90 fue de gran importancia, especialmente para poner fin a la guerra por la independencia. Durante sus 17 anos al frente del arzobispado tuvo lugar la visita de Juan Pablo II s Eslovenia. El arzobispo Šuštar visito a la Argentina para dar el sacramento de la confirmacion a los ninos de la colectividad. (pag. 1) RECONOCIMIENTO El d^a en que se celebraba la independencia eslovena (25 de junio) en Podbrezje, ubicado en el corazon de la region de Gorenjska, se descubrio frente a la parroquia, el busto de Karel Mauser. Este importante escritor debio abandonar el pa^s que lo vio nacer tras la segunda guerra mundial y como exiliado vivio sus anos en Cleveland. La celebracion comenzo con la misa y luego prosiguio con la conmemoracion que incluyo las palabras del prof. Vrbinc recordando sus encuentros con Mauser, el descubrimiento del busto y no faltaron ni la musica ni el recitado de algunas de sus obras. El hilo conductor del acto fue su vida y al nombrar los lugares, en los eu dejo su marca, se echo un punado de tierra de ese lugar. Se realizo tambien una exposicion de algunos de sus trabajos manuscritos, foto-graf^as, incluso un album recordando de su visita a nuestro pa^s. (pag. 2) RAST 36 Antes de partir a su viaje por Eslovenia, los proximos egresados del curso secundario esloveno de los sabados por la tarde, RAST 36, realizaron una noche de despedida. Primero hubo una misa en agradecimiento por estar a punto de alcanzar el sueno de conocer el pa^s de sus antepasados y para que todo resulte bien all^. Luego, en el escenario, presentaron el programa cultural que prepara-ron con mucho esfuerzo y presentaran en Eslovenia. Bajo el t^tulo "Los hermanos sean unidos" unieron a Martin Krpan y Mart^n Fierro, personalidades clasicas en la literatura de cada pa^s, junto con bailes folkloricos eslovenos y argentinos incluido el tango. (pag. 3) SER CRISTIANO Significa tambien vivir cristianamente. El padre Jose dice, que quien es cristiano debe ejercer esto como una profesion en su vida. Su practica debe ser diaria. No basta solo con participar de las misas los domingos, sino que debemos vivir segun las ensenanzas y los ejemplos que Cristo nos ha legado todos los d^as. Vivir como buen cristiano implica un sacrificio y un esfuerzo constante. Un ejemplo de ello, son los misioneros que trabajan, pese a las dificultades, para dar a conocer la palabra de Dios. El padre dice, que es mas sencillo amar a Jesus que es pura bondad, que al projimo, al que le conocemos sus defectos. No debemos olvidar que ninguno de nosotros es perfecto, pero igualmente vale el esfuerzo de seguir la palabra de Cristo, su ejemplo. Debemos recordar, concluye el padre en su reflexion, que en el bautismo nos hace hijos de Dios y las promesas bautismales son para toda la vida. (pag. 4) SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Fundador: MILOS STARE / Director: Antonio Mizerit / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alenka Godec / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 - C1407GSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 4636-0841 / 46362421 (fax) / e-mail: esloveniau@sinectis.com.ar Za Društvo ZS: Alenka Jenko Godec / Urednik: Tone Mizerit Sodelovali so še: Tine Debeljak (slovenska politika), Gregor Batagelj (dopisnik v Sloveniji), Marta Petelin, Franci Markež, Jože Horn, Janez Jelenc in Viktor Leber. Mediji: STA, Radio Ognjišče, Družina. Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 100, pri pošiljanju po pošti pa $ 130; obmejne države Argentine 120 USA dol.; ostale države Amerike 135 USA dol.; ostale države po svetu 145 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 95 USA dol. za vse države. Svobodna Slovenija izhaja s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS. Čeke: v Argentini na ime „Asociacion Civil Eslovenia Unida", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime „Antonio Mizerit". Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. / California 2750 — C1289ABJ Buenos Aires — Argentina — Tel.: (54-11) 4301-5040 — E-mail: info@vilko.com.ar O