IVAN CAMPLIN -POMUREC LETA 2001 str. 2 NAREČJE JE DEL MOJE PRIPADNO-STI str. 8 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 18. aprila 2002 Leto XII, št. 8 Volitve za nami — volitve pred nami 7. apriliša smo na Madžarskem volili, štimali. Ne vejm, kak ste vi bili s tejm, dapa dja sam kuman čakala, ka naj gnauk že pride te den pa konec bau predvo-lilne kampanje. Vej pa dva mejseca smo skurok nika drugo nej gledali po televiziji, poslüšali po radioni, šteli po novinaj, samo tau, kak ena stranka (párt) ogenj plüva na drugo stranko. Eni so nas postr-šüvali, ka bau, če pride skrajno desničarska stranka Csurke na oblast (hata-lomra), drugi so nam v oči metali, če svoj glas damo za levico, te komuništarge nazaj pridejo. Vsi so pa na völko obečavali. Če je ena stranka kaj obečala, te je druga za en den ali dva eške več obečala. Tau obe-čavanje bi ranč nej takša velka baja bila, vej pa tau vsepovsedik tak delajo, v drugi rosagaj Evrope tö. Samo tau, ka obečajo, naj probajo držati tö. Vekša baja je po mojem tau, ka je ta polarizacija, razdeldjenost družbe že tak daleč prišla, ka sé Prausni lidje, steri so sé s politi-kov, kak sami pravijo, nigdar nej spravlali, začnejo koriti zavolo toga. Pajda-ške, sodelavci, držine sé svajüvlejo zavolo toga. Tau bi nej smeli pozabiti, ka so volitve vsakšo štrto leto, mi pa moramo vküp živeti, vküper delati vsakši den. Vidite, zavolo toga sam tö trno čakala den štimanja. Vse agencije za javnomne-njske raziskave, stere so pred volitvami tau mejrile, stera stranka kelko pro-centov dobi na štimanji, so sé vujznile. Vsakša je tak vöprinesla, ka de največ mejla koalicija Fidesz -MDF. Eške tista agencija tö, stera je pravla, ka de najmenje razločka med Fi-desom pa socialisti, je tau pravla, ka de najmenje dva procenta. Ene agencije so celau tak zmejrile pa vö-zračunale, ka de Fidesz za devetdeset procentov več emo v prvom krogi. Gda so 7. apriliša večer gledali, kak so nej dobro računati, kak so nej zavadili rezultat, so sé sami tö čüdivati pa začnili tomačiti, Zakoj je tak. Kak so pravli, trno dosta lidi je sploj nej stelo odgovarjati na njina pitanje En tau tisti, steri so pa dali odgovore, so je pa ali prejkličili ali so sé pa premislo pa svoj glas dali na drugo stranko, nej na tisto, stero so njim povedali. S tejm so sé tö branili, ka prej takšoga ipa, gda tak dosta lidi dé štimat, je težko naprej povedati pa vözračunati, Sto kelko dobi. Volilna udeležba (választá-si részvétel) je rejsan trno viska bila, skurok 72 procentov volivcov je šlau volit. Telko je ešče nigdar nej bilau, na prvi svobodni volitvaj je udeležba bila 69-procentna, na slejdnja, 1998. leta pa samo 56-pro-centna. Če so rejsan vse stranke tak pravle, ka so trno Vesele, ka je tak dosti lidi šlau štimat, je tau zatok za velke stranke baukše bilau. Največ t. i. mali strank je nej moglo vküppobrati telko glasov, (5 %) ka bi prišle v parlament. V rosagi smo si zdenili pa vendar si je Evropa tö zdenila, gda je vidla, ka so lidgé na Madžarskom dun telko trezni pa svoj glas ne dajo skraj- nim (szélsőséges) stran-kam. Tak so nej Csurkini miépovci pa nej Thürme-rovi komuništarge nej Prišli v parlament. Zdaj trno tak vögleda, ka mo naslejdnja štiri lejta meli tri stranke v madžarskom parlament! (pravzaprav štiri, če koalicijo Fi-desz-MDF vzememo za dvej stranki). Koalicija Fi-desz-MDF je dobila malo več kak 41 procentov, socialisti (MSZP) malo več kak 42 procentov, na tretjom mesti so svobodni de-mokrati (SZDSZ), steri majo 5,5 procentov. Sto de rejsan gvino, zmago, je ešče nej odlaučeno. Drugi kraug volitev, steri bau 21. apriliša, je ešče pred nami. Mi v Porabji drugoga kroga nemo meli več. V našom volilnom krošlini - es sé drži Vasvár, Körmend, Monošter, Őriszentpéter pa okaulica - je že v prvom krogi gvino, zmago Zsolt Németh, poslanec Fi-desz-MDF-a. S tem, ka bi manjšine na Vogrskom tö leko (morate) meti svoje poslance v parlament!, so sé stranke pred tejmi volitvami (tö) nej dosta spravlalo. Marijana Sukič 2 V Ljubljani z živo besedo Porabski Slovenci dostakrat mamo takšno čütenje, ka nas v Sloveniji malo poznajo, sploj pa vsrci Slovenije, v Ljubljani. Tau je tö istina, ka največ sükov, največ sode-lovanja mamo s Prekmur-jem že zavolo jezika tö. Zatok smo pa bili veseli, ka smo na pozvanje Svetovno-ga slovenskoga kongresa 6. apriliša leko pokazali en tau naše kulturne dejavnosti v Ljubljani. Gda smo tau gostüvanje pripravlali na Slovenski zvezi, smo sé tak odlaučili, ka v programi naj so-delujejo skupine, stere ust-varjajo na odti. Tau sta bili lutkovna skupina osnovne šole Gornji Senik pa Gledališka družina Nindrik-indrik. »Porabski Slovenci smo sé javnost porabskih Slovencev na splošno velja, da je tö ljubiteljska kulturna dejavnosti ki pa ob ohranja-nju ljudske kulture oziro-ma ustvarjanju novih vrednot na odru ima tudi dodatne nalogo. Kulturna društva nudijo dober teren za ohranjanje in razvija-njejezika. Amaterska kulturna dejav-nosije bila sicer dokaj raz-širjena med Slovenci ob Rabi tudipred ustanovitve jo Zveze, toda bilajeprecej enolična, kajti zajemalaje lefolklorne inpevsko pod-ročje. Dejavnosti, kjer bi sé jezik -- bodisi porabščina, bodisi knjižna slovenščina -- uporabljal kot sredstvo, skorajdanibilo. 7'orejje bi- racijah in v kulturnem sno-vanju manjšine. Toda tudi v Sloveniji je zavest o ob-stoju porabskih Slovencev želo mlačna, celo eminen-tni slovenski politiki in drugi jami delam v svojih nastopih največkrat orne- skozi mračna stoletja zgodovino ohranjali in preživeli s pomočjo naše kulture. Naša porabska slovenska govorica, eno najbolj arhaično slovenska narečji, Jepreživela in živi še danes, žal res samo pri srednjih in starejša gene- njajo samo Slovence v Da-liji in v Avstriji, kar nas Prav tako žalosti. Zveza Slovencev sije že ob svoji ustanoviti zapisala med najvažnejše naloge spodbujanje kulturne dejavnosti med porabskimi Slovenci. Za kulturno de- lo potrebno kulturno de-jarnost razširiti na lutkar-sko in gledališko področji Trenutno deluje v Porabje enajst kulturnih' skupin, med temi sta dve odrasli gledališki skupini in otroška lutkovna skupina,« je povedala v uvodu Marijana Sukič. Gledalcom, istina, ka ji je nej bilau trno dosta, sé je vidla tak igra lutkovne kak gledališke skupine, če so rejsan samo na pau razmeli naš domanji slovenski gezik. Radi so poslüšali ženski kvartet pa Lacina Korpiča tö. Marija Kozar je pripravila malo etnološko razstavo, ^postavila svoje kejpe, fo-tografije, posaudo lončara z Verice, rauže pa korine s pa- Ivan Camplin - Pomurec leta 2001 Soboški radio Murski val je konec lanskoga leta že 11. zbiro Pomurca pa Pomurko leta. Prva lejta je tak bilou, ka so poslüšala sami zbirali, deset dni je tau típelo, vsakši den je 40 lüdi leko glasovalo, tak ka je na konci 400 lidij leko pozvalo po telefoni pa po radioni povedalo, ka misli, što sta tistiva dva, šteriva sta v tistom leti največ napravla za pokrajine, v šteroj na lejvoj strani Müre živejo Prekmurji, Prleki pa na pravoj strani. V zadnji trej lejtaj so poslüšala^ radiona pomagali pri glasovanji tüdi bralci časopisa Vestnik. Trbelo je vöspuniti glasovalni listek pa ga na novine poslati. 818 dopisnic je prišlo po pošti. Od skupno 1218 glasov jih je v leti 2001 največ, 298 daubo dobri Porabski znanec, župnik Ivan Camplin. Znamo, ka je gospaud Camplin vse do lanskoga avgustuša biu tisti, šteri je odo na Gorenji Senik po nedelaj mašüvat pa je nekaj lejt skrbo, ka sé je slovenska rejč nej pozabila med porabskimi verniki. Tau so pri svojij obrazložitvaj povedali tüdi tisti, ka so glasovali za njega. Za Pomurko leta pa je bila zbrana Marjeta Ciz iz Murske Sobote, štera v soboški cerkvi pa pri Karitasi dosta pomaga. Murski val rezultate vsigdar na silvestrovo voda, dapa tista prava razglasitev, gde sé priznanja razdelijo, je bila v soboto, 6. aprila v Zdravilišči MoravskeToplice, štere so bile tüdi pokrovitelj toga izbora. Vse od prvoga izbora, leta 1991 je tak bilo, ka so vskorom vsigdar največ glasov daubili gospodarstveniki pa politiki pri moškaj (predsednik Slovenije Milan Kučan, šteri je doma v Prekmurji, zatou so za njega tüdi leko glasovali, je biu Pomurec leta šestkrat po vrsti), pri ženskaj pa voditeljice z Murskoga vala. V leti 2001 sé je prvič Zgodilo, ka so sé poslüšala pa bralci odlaučili ovak. Čiglij sé je predsednik države v tokratnom izbori uvrsto samo na štrto mesto, je vseglij prišo v Moravske Toplice čestitat Pomurki pa Pomurji leta 2001. Gda so ga pitali, kak komentera té izbor, je za gospoauda Ivana Camplina pravo, ka je tao zvünredni (izjemni) človek, pa je tüdi ejkstra omeno njegovo poslanstvo, ka ga je opravo v Porabji. sé pira, krbüle, drvenčice, cej-kare. Gostje so go z zanima-njem poslüšali pa si poglednili razstavo. Malo domanjoga »žmaja« smo tö odpelali v Ljubljane, vrtanka ocvirkove pogače, najbola brž je sfalila dinska torta, polejana s küjanim vinom. Hvala Svetovnemu slovens-kemu kongresu za vabilo, Franciju Feltinu in njegove sodelavcem za gosto-ljubje. M. S. Posnetke M. Kozar Porabje, 18. aprila 2002 I 3 Simpozij o Avgustu Pavlu Marija Kozar: Muzeološko delo Avgusta Pavla (odlomki) Judita Pavel: Spomini na očeta Avgusta Pavla (odlomki) Univerza v Mariboru in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija sta v Mariboru organizirali simpozij o Avgustu Pavlu. V našem časopisu objavljamo odlomke predavanj na simpoziju. Avgust Pavel je - ob Vilmosu Lippu in Kelemenu Karpatiju tretja najpomembnejša osebnost v zgodovini javnih zbirk v Železni županiji. Ob svojem pedagoškem delu je - po preureditvi in izdelavi kataloga-1. januarja 1926 odprl knjižnico Železnožupanijskih muzejev. 1. aprila 1928 je postal skrbnik etnološke zbirke, septembra pa namestnik muzejskega ravnatelja V obdobju med 1928 in 1946je zbiral predmete v več kot sto naseljih takratne Železne županije. Zbirka fotografij je v 18 letih postala bogatejša za več kot tisoč posnetkov. Pavel je posnel blizu dvesto fotografij. Etnološki arhiv hrani rokopise Pavlovih razprav, njegovih etnoloških in jezikoslovnih terenskih zapiskov na približno 2000 listkih. Po inventarni knjigi se je etnološka zbirka med 1928 in 1946 povečala za 668 predmetov. Leta 1937 je štela zbirka 1209 predmetov. »Istočasno s katalogizacijo smo predmete v preurejenih skupinah tudi razstavili” - je 31. decembra 1937 napisal Avgust Pavel na prvo stran inventarne knjige. V inventarni knjigi in na listkih vštirih zabojih je pri vsakem predmetu označil, na katerem panoju ali v kateri vitrini se predmet nahaja na razstavi. Avgust Pavel je leta 1943 inventariziral tudi gradivo, ki gaje zbralo Prekmursko muzejsko društvo. Obenem mu je uspelo doseči tudi to, da je zbirka ostala v prvotnem kraju. Leta 1944 jo je zaupal murskosoboškemu glavarstvu, in jih je prosil, da bi zbirko namestili v Szaparyjevem gradu in imenovali skrbnika Gyula lllyes je leta 1975 v svojih liričnih, spominih na Avgusta Pavla podčrtal, da Avgust Pavel „ni bil nesrečen, ker je moral živeti na podeželju”. Danes je, na žalost, vsaj na Madžarskem »duhovno središče” še vedno le Budimpešta. Še vedno velja, kar je leta 1975 zapisal Gyula Illyes: »Seveda si je Avgust Pavel želel uspešno življenje. Imel je »pesniške ambicije”, in sicer z nič manjšo nadarjenostjo, s kakršno so drugi ljudje v duhovnem središču prišli do igralnih desk in uglednih položajev. Brez dvoma, da bi se tudi njegova kariera nenehno razvijala, če bi lahko bil prišel do tega duhovnega središča To bi ga spodbujalo, da bi svoje sposobnosti še bolj izkoristil, da bi znanje in nadarjenost bila v korist širšemu krogu. Njegova osebnost bi imela vsemadžarski pomen, bi bila velika narodna pridobitev, če bi mu bilo dodeljeno mesto, za kar je bil s svojo usodo, s svojim poreklom predesti-niran... da bi bilo bratstvo slovenskega in madžarskega ljudstva nekako simbolizirano v njegovi osebnosti. Prav škoda za vse, kar je bilo zamujenega Vendar pa bo bistvo njegove duhovnosti morda ravno zavoljo tega še privlačnejše, še bolj človeško v zavesti tistih, ki so ga poznali ali pa ga bodo spoznali v prihodnje.” Njegovi biografski podatki so splošno znani. Bil je rojen genij, to je nosil v svojih genih, kot bi rekli temu danes. Podarila sta mu to mati Erzsčbet Obal, ki je na robu gozda pripovedovala o kralju Matjažu in bila »ob motiki sanjarska pesnica” in oče Ivan Pavel, »veseli vriskajoči fant”, ki se je - kot piše o njem v pesmi - »predal prazničnim, sanjavim upom” in garal od zore do mraka za svojo družino, za svoje otroke. Še po smrti je »spominjal” svojega daleč živečega sina na ljubezen in zvestobo. Zibelka mu je stekla vmajhni, skriti vasici. Srce matere je začutilo, da bo študij sina odpeljal zmeraj dalje od rojstne vasi, od družine. Ko so ga podporniki usmerili najprej na sombotelsko gimnazijo, nato pa na budimpeštansko univerzo, mu je mati podarila slovenski molitvenik, ki je bil izdan leta 1900 v Celovcu. Vpisala je posvetilo s svojo lepo pisavo. Nekaj besed bi le citirala iz njenih poetičnih vrstic: »Dragi Gus-ti! Ne zapuščam ti zemels-koga kinča, ali tč knige so meni naj drakši kinč, zato je tebi pošlem za spomin« itd. Moja mama mi je zmeraj rekla, da je bila "Babica" največja avtoriteta v njegovem življenju. Vedno se je zanesel na njene besede, mnenje, svarila V svojem od dela natrpanem življenju si ni želel nikoli odpočiti drugje kot v družbi svoje matere ter bratov in sester, ki so živeli v Sloveniji. S svojimi brati in sestrami si je redno dopisoval v sloven- ščini in madžarščini, saj so postali vsi odrasli člani družine dvo- in celo trijezični. Dopisoval si je tudi s sovaščanom in prijateljem iz otroških let, Gezo Polla-kom-Palom, ki je postal novinar v Zagrebu. Ko je v 30. letih postalo možno letovanje v Sloveniji, je potovala naša družina - seveda z vlakom - vedno v Šoštanj k "Babici" in. poročeni mlajši očetovi sestri. Ob dopoldnevih je tam moj oče pisal, prevajal in se pogovarjal z znanci. Popoldne smo vzeli deko, se sprehodili do roba gozda skupaj z "Babico", se ulegli in med pogovorom preživeli lep popoldan. Če so za večerjo pripravili ajdove žgance in paradižnikovo solato z bučnim oljem, je vedro vzkliknil: »Niti kitajski cesar se ni bolj najedel!« Poleti je obiskal vse sestre in brata S temi značilnimi, morda liričnimi slikami sem želela prikazati vdanost in ljubezen Avgusta Pavla do svoje družine in korenin. Poleg zvestobe je bila nje- gova druga najbolj značilna lastnost marljivost, ljubezen do dela. Od mladih iet se je zelo pridno učil. Družinsko okolje ga je vzgojilo tudi za vestnost. Sodelovati je moral pri vseh vaških opravilih: od čuvanja krave Riške do okopavanja in košnje. Potepanje ob nedeljah je bilo prepovedano. V dijaških letih so ga starši po kosilu posadili k pospravljeni mizi in je bral zase ali mlajšim bratom iz slovenskih verskih časopisov, ki so bili na razpolago. Ni čudno, da so tudi njegove literarne prvence objavili Marijin list, Koledar in Novine. Ustno izročilo je bilo v času očetovega otroštva še zelo živo. Pozimi je slišal ob »pravljice pripovedujočem zapečku« -kot piše v neki pesmi - veliko zanimivih zgodb. Moj oče je pisal tudi o svoji zelo nadobudni sliki o prihodnosti: Kako lepo bi bilo, če bi tretje tisočletje uresničilo to preroško vizijo! »Čakam pomlad za moje oči, srce in misli. Pomlad vsakemu iz gnezda padlemu ptičku, vsakemu hlapcu, vsakemu samskemu revčku, zgrbljenemu kočarju, vatastemupalačarju, Madžaru, Srbu, zmagovalcu, poražencu, na vsem svetu vsakemu atomu. Čakam vse pomladi! Bom jaz dočakal, boš ti dočakal velikonočnega jutra petelinji spev? Če ne jaz ne ti - on ga bo dočakal!« (prevod: Lojze Kozar) Porabje, 18. aprila 2002 4 Veseli smo, ka v Porabji mamo že dvej gledališki skupini Gda je 1995. leta nastala gle-dališka skupina v Varaši iz Porabski lidij, si je s pomo-čjauv režisera Mikija Roša za svojo menje dala »Nindrik-Indrik”. Tau pa s ciljom, naj v Porabji nindrik indrik (nin-dar-indar) štja tü bau gleda-liška skupina. „(H)vala vam Števanovčardje (Laci Kovač, Aniko Kovač, Marijana Fodor, Berta Dončec, Marija Kosar, Irinka Svetec, Boške Nemet), sterim vam je Baug pamet presvejto, ka ste za pet lejt v vesi vtjüp stanilipa delate za svojo ves, za porabsko slovensko rejč, s tejm za porabske Slovence. ” Pri tejm njim je na pomauč Irena Barber, stera je že drügo leto napisala komedijo za nji. Skupina je lani špilate igro z naslovom „Če je glava nama...”, stera je nastala ni-kak iz stari vicov. Kakšno temo majo za letošnjo igro z naslovom »Tau nej istina”, leko zvejmo od avtorice igre Ire-ne Barber. (Tau zgodbo smo leko šteli v Slovenskom kalandari 2002.) »Tau sam stejla pokazati naši lidam, kak smo mi živeli gnauksvejta pa eške gnesden tau kaj tü drži. Kak živejo držine, kašne konflikte majo, ka v vsakšoj držini je nikšen konf-likt, Sto tau ne prizna, tisti laža. Pa kak sé ženijo mladi, kak bi radi dali dobra oženiti svoje mlajše. Tau je takšna dru-žinska zgodbica, tü so več vici nej navzoči, tü je že prava Zgodba, kak so naši lidge živeli pa kak živejo.” • Skupina je tebe prosila, naj njim napišeš igro? Ja, istino, ka so oni name zaprosili pred enim letom, naj njim napišem igro, dapa tau že prvim tü bilau, ka sam menše skeče napisala pa so tisto naprej dali, povejmo na den starcov. Oni so znali, ka dja tašo kaj pišem, etak so me lani že od drügin zaprosili. S tejmi lidami rejsan - tak moram povedati - skaus svejta leko deš. Tej lidge so telko delali, nej samo zatoga volo, ka so sé nauvo igro včili, liki oni so Zdaj tau tü dosegnüi, ka so oder (színpad) dali naprajti. Vse, ka je vcuj trbelo, so sé pobrigali. Sam dostikrat bila pri nji, ka so me zvali, ka mi pokažejo, kak oni mislijo naprej dati igro, pa kak sam dja mislila. Da sam pa nej dja režiser, liki Laci Kovač, steri je rejsan taši človek, ka vküp drži te lidi. Dapa vsakši član je tak aktiven, ka je tau gnesden redko.” • Istino, ka Števanovska skupina gnes ma prvi nas- top, premiero, dapa dja tak brodim, ka se tebi Že v glavej vküp küje pa nika za drügo leto, nej? „V mojoj glavej se že vküp küje, najbola pa zatok, ka sam z veseljom ugotovila tau, ka Slovenska zveza tau podpira, pomaga pa štjé tadale pomagati. Pa me skupina tü prosi, ka se oni vsakšo leto eno nauvo igro štjejo navčiti. Tak sam čüla od nji, ka stare igre tü neškejo pozabiti. Gda do oni že več iger meli, te do leko prebirali, Sto ka de proso, do oni tisto špilali. Dja tak mis-lim, ka je tau ta generacija, stera eštja štjé nika naprajti. Zatok delamo, naj se našo porabsko narečje ne pozabi. Moraš malo humoristično, veselo naprajti, naj se Veselijo lidge med tem pa čüjejo svojo rejč, tiste reči, stere več ranč ne nücajo, ka namesto tisti vogrske reči nücajo. Vüpam, ka se na mlade malo tü gor zgrabi, če slobaudno tak prajti.” • Tauje dobra, ka so sé /an-sko leto v Števanovci tü najšli tašni lidge, steri so sami od sebe vküpstanili, ka do špilali. Kak je Vidim, delajo iz düše pa srca, več mejsecov so se pripravlali. Tak brodim, ka dosta vala tau. ka tašnoga skrbnoga, aktiv-noga človeka ma skupina, kak Laci Kovač, steri je vküp drži. Laci, ti si ravnatelj osnovne šaule, predsednik drüštva za lepšo ves, si štja eno delo na vse vzejo, Vej pa ti si že drügo leto režiser, ti vaš nota gledališko skupino. Kak zandolejš telko vse delati? »Rejsan je tak, ka dosta dela mam. Zatok sam pravo, ka od geseni več nemo ravnatelj ali pa samo že za malo časa. Najprej se moram za(h)valiti Slovenskoj zvezi, ka je date finančno pomauč, ka etak že štiri skupine leko mamo v Števanovci. Mislim, ka se nika spremenilo pa tau štjemo deteti tadale, naj bi se vsakši den gončo materni jezik.” • Ti si še že dar spravlo z gledališko igrov ali tau Zdaj nagnauk samo voprišlo iz tebe, ka še ti nika k toma tü razmejš? »Gda sam v prvi razred, klas odo, že sam te špilo pa po tistim v šaulski lejtaj Večkrat. Gda sam v Somboteli zgotau-vo visoko šaulo, smo na Verici tü meli skupino, istina, ka smo Vogrski špilali. Pred-lanjsko leto smo pa vözbrodili, ka bi dobra bilau, če bi se v Slovenskoj porabskoj rejči včili igro tü v vesi. S teksta igre tü leko vidimo, kak je bogati naš jezik. Dostakart pravim mlajšom v šauli, naš materni jezik, steroga gonči-mo tü v Števanovci ali na Gorenjom Seniki, je gnako vrejden z angleškim ali steriko-lim jezikom. Ma telko vrejdnosti pa bogastvo Tau smo steli pokazati z našo kome-' dijo tü.” • Kak si si vozbrodo scejno pa Sto kak naj tazašpila svojo vlogo (szerep)? »Najprvim smo nevolo meli s tejm, kak naj se igralci gibajo med špilanjom. Odra smo nej meli, samo paravan smo si dali naprajti. Smo tak brodili, ka tau nede mogauče, ka bi se do vüzemskoga pondeljka leko napravo oder. Dapa pokazalo se je, ka v Števanovci ma-,mo tašne lidi, steri če štjejo kaj dobroga naprajti, napravijo. V enom tjedna je oder gotovi bio. Smo delali od zazranka do večera. Pri igralcaj je pa tau najbola pomembno, fontoško, naj se prejk da za tistoga človeka, steroga mora zašpilati. Tau vsakši sam mora čütiti, ka mora zašpúati. Dja povejm svoje ideje, oni pa štja svoje. Na video smo goravzeli cejlo] igro, naj se vidimo, kak delamo. Sami od sebe smo štja tak za en procent teksta tü vcuj djali, naj bau vsebola živali-] no. Enoga drügoga popravlat mo, si pomagamo.” • Laci, ti sam tü špilaš. Publika je te plačkala, ploskala najbola, gda si na oder staupo s svojo lubicov, stera je prava tvoja Žena. Zatau tü brodim, ka tebe tü v vesi fejs radi majo pa te poštöjvajo, nej? »Dja ne vejm, tau bi trbelo pitati od nji,” pa se zažmano zasmeje. • Kak si zadovolen s premiero, Vej je pa prvi nastop vsakšoma najbola težki? »Dja sam zadovolen z mojimi igralci. Amaterska skupina smo. Mislim, vsakši igralec je maksimalno vodau svojo, je na tejm bio, naj najbaukše zašpilo Pogučavali mo se štja! o igri pa mislim, ka tü pa taum štja kaj popravimo, vömenimo, naj štja baugše bau.” Čestitamo! . K. Fodor Porabje, 18. aprila 2002 5 „Zdaj mo pa leko vsakši den v Čepince išo" 28. marciuša se je spunila desetlejtna želja, odprli so mejo med Verico pa Čepin-d. • Vendel Gašpar, Vi ste s Čepinec, dosta-dosta ojdite v Porabji tö, ka vam tau pomejni, kaje mela odprejta? »Tau nam želo dosta pomenu Mi smo tau rejsan plini deset let čakali in smo se kauti vozili nad Bajánsenye, nad Gornji Senik, Zdaj je pa tau tüj odprejte. Par mejtrov pa smo tam prejk na drügoj strani. Dosti je rada s tiste strani in z naše strani tö. Že mi je šalovski opra-vitel pravo, ka bau s števanovske šaulov nikšo srečanje in tau je tü najbliže. Tak ka bi mladi rod, te mladi, steri Zdaj gorrastejo, svojo materno rejč nej pozabili. Jaz sem starejši in Znam madžarski malo, ali sem pa telko srečen, ka pridem na Madžarsko in si leko vse zgučim, vse leko prosim, ka mi nej trbej nobenega tul-mača. Kak de ta deca srečna, ka de prišla v Slovenijo pa de znala slovenski, če gli v tistom nerečji, kak uni tam gučijo.” • Vi ste že prva tö ojdli gledat, kak delajo mejni prehod. Kak ste se pa pripravlali na te den? »Name je župan povabo ta-koj, gda je daubo depešo, ka de mejni prehod odprejt. Tistoga časa smo se skoro vsaki den sestali. Dosti skr-bi, dosti brige za nas tau bilau, ampak tau moremo pozabiti, ker smo radi, ka se je tau Zgodilo.” • Prva, gda ranč eške guč nej biu o tom, ka tü bau mejniprehod, je bilau tašo, ka bi po zelenoj meji ta-prejk na Vogrsko šli? »Nej, jaz ne bi šeu, ker jaz dosta Odim na Slovensko zvezo in če mi ne dovolijo leto dni, ka ne smejm na Madžarsko, te mi je tö ne- rodno. Tisti, šteri ne hodi tja, tisti leko ide prejk. Te mejni prehod je pa nekaj važnega za nas. Jaz sem Zdaj tü pravo, ka mogauče nede dosti prometa, te mi je pa eden mehanik pravo, če mi eden šrajf sfali, sem takoj v Varaši, ker je dosti bliže, kak Murska Sobota.” • Gda prvo pautplanirate prejk nauve meje titi? Taprejk eške danes idem. Morem, ker tau sem si ob-lübo pa če samo za pau vöre, pa te se vmem takoj nazaj. Odo bom pa na keden gnauk, dvakrat, mogauče pa tüdi trikrat. Tüdi naši lüdi dosta dela v Beči. Tau je naj-krajša paut do Obenvarta, Heiligenkrautza. Jaz Večkrat idem gor v Voralberg, tam so rampe odprejte bile do Zdaj, zdaj pa več nobene rampe nega, tak ka bi se tau tü pri nas za par lejt leko zgaudilo, ka bi vsi bili v Evropi.” • Nej ste se bodjali od toga, ka prva bau Evropska Unija, liki bi se tü med Verico pa Čepinci odprla granica? »Niti nej. Jaz sem bil po-vezan s Slovensko zvezov, z našim županom pa s temi našimi v Murski Soboti pašo strašno oblüblali. Ali jaz sem nikdar nej vörvo, ker obljuba je samo obljuba, ampak hvala Baugi, ka se je tau Zdaj Zgodilo.” • Zdaj seje edna želja spunila, ka mate naslednjo željo? »Naslednjo željo mamo, naj bi se najprle cesta asfaltera-la. Ker Porabski Slovenci pa Madžari pridejo prejk na našo stran in vidijo, da več kak dva kilomejtera je nej asfaltirana cesta. Tau je nej lejpi ogled na našo slovensko državo. Zatau mislim in tüdi sem že večim povedo v Murski Soboti, ker je poznam, naj gledajo, ka se tau letos asfalta.” * * * • Treiber (Vejčin) Ferina smo v Čepinci najšli. Ti si Vendel Gašpar med Goričanci na den, gda še je oclpirala granica med Verico in Čepinci. Za njega, steri si je tau trno želo, je te den biu ejkstra svetek. Čepinčari so ovak tö vödjali zase, eške eden od Vogrski poslancov je tak pravo, ka je takšen dober bograč, kak so ga meli v Čepincaj, že dugo nej djo. pa na Verici doma. Rad si gé, ka so odprli granico med Verico pa Čepinci? Ja, fejs sam rad. Te den že dugo čakamo, že je tak deset lejt tašlau. Ge dosta padašov mam v Čepinci pa brat-ranca tö mam, tak ka tau je trnok lejpo delo, ka se naleki leko najdemo. Zdaj že vsakši den íeko pridemo es prejk. Istina, ka gda je nej bilau odprejte, dja sam zato vsakši keden prišo pa sam spoznance pogledno. Zaman je tak sigumo (strogo) bilau.” • Te si prejk zelene meje üšo? Ja, prejk zelene meje, pravico sam zato s sebov emo. Bilau tašo, ka so lüstvo vö-spravlali. Furt je velkanevo-la bila, dapa dja sam se nika nej bojo, ka sam tašo nika nej delo.” • Bilau tašo, ka bi te zgrabila Ja, najoprvin, gda sam prejk v Čöpance üšo. Z motorom sam bijo pa naši Vaugri so me zgrabila Depa drugo paut sam pá probo pa te sam že leko taprejk prišo. Vejpa svojo žlato pa padaše samo leko poglednem.” • Tvoja žlata pa padaške so zato tebe na Verici tö gorpoiskali? »Dostakrat so Prišli. Iz Čöpance, iz Šülinec, iz Martinja. Mi enoga, drugoga smo zato najšli, kakoli trbelo. Kašo pivo smo spili ali špricer, Vejpa človek padaštvo more gordržati.” • Tjelko lejte si po zelenoj rnejiprejk odo v Slovenijo? »Kaši deset lejt Gda so ma najoprvin zgrabila so me na en den nutzaprli, depa name so tak tö nej mogli postraši. Vsakši tjeden trikrat, štirikrat sam prejk išo v Čöpance. Dja vöpovejm istino, dja nika nemo tajijo.” • Zdaj ka so odprli granico, tebi je eden velki kamen doj s srca spadno, ka ti več nede trbelo na skrivma prejk ojdti k tvojim spoz-nancom? »Tau gvüšno! Zdaj leko de-mo pejški, z biciklinom ali kak štjemo panede se trbelo skrivali. Zdaj, ka je slobaudno titi, leko ka vsakši den malo prejk pridem.” • Ka tebi doma pravijo, če /uri z domi odideš? »Prva so bola kaj zapovejda^ dapazdaj več niške nej. Dja sam sam svoj gospaudi Če en keden ne pridem domau, te ma tö niške nede isko.” M. Dravec Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v četrtek, 25. aprila 2002. Ponovitev v soboto, 27. aprila, ob 11.05, na 2. programu. Porabje, 18. aprila 2002 6 Veleposlanica Slovenije v Budimpešti gospa Ida Močivnik končuje mandat Kamor sem prišla, so mi bila OD SLOVENIJE... Predsednik državnega zbora Pahor obiskal ZRJ Predsednik državnega zbora BorutPahor je obiskal ZR Jugoslavijo. Najprej je odpotoval v Beograd, kjer se je sestal s predsednikom zbora državljanov jugoslovanske skupščine Dragoljubom Mičunovičem. V Beogradu si je Pahor ogledal tudi tamkajšnje slovensko veleposlaništvo, nato pa je odpotoval v Prištino, kjer se je sestal s Slovenci, ki na Kosovu delujejo v okviru programov mednarodne skupnosti. Pahor je v Prištini odprl konferenco o načelih parlamentarizma, ki sta jo za kosovske poslance pripravila misija OVSE na Kosovu in Nacionalni demokratični inštitut. Zdravniška stavka je končana Pogajalci vlade, zdravniškega sindikata Fides in Zdravniške zbornice Slovenije so po 17 dneh zdravniške stavke sklenili dogovor. Med potekom stavke so potekala napeta pogajanja. Predsednik vlade Janez Drnovšek je sklenjeni dogovor pozdravil, ob čemer je vladna stran dosegla osnovni cilj - da ne pristane na povišanje plač. Drnovšek je izrazil bojazen, da bi ob popuščanju vlade zahtevam zdravnikov prišlo do pritiskov drugih sindikatov, s čimer bi se ponovno odprla spirala dvigovanja plač v javnem sektorju, ki je vlada ne more in tudi ne bo dopustila. „Vroče" vladno letalo Letalo falcon 900 EX, ki ga namerava kupiti vlada, po pogodbi, sklenjeni s francoskim proizvajalcem Dassault, stane nekaj manj kot 35 milijonov ameriških dolarjev, je na novinarski konferenci poudaril generalni sekretar vlade in vodja interdisciplinarno sestavljene komisije za izbiro novega letala Mirko Bandelj. Konferenca je bila sklicana z namenom, da bi vlada odgovorila na vprašanja, ki se v zvezi z nakupom pojavljajo v javnosti. "Če bo vlada odstopila od pogodbe, bo to po mojem mnenju v veliki meri storila tudi zaradi pritiskov, ki so tudi demagoški," je menil Bandelj-. Ne razmišljajo o tem, da bi letalo prodali "na vrat na nos", toda preučujejo tudi to možnost, je povedal. Naslednica prvega slovenskega veleposlanika v Budimpešti Ferenca Hajosa je bila Ida Močivnik, ki je delala v uradu predsednika R Slovenije Milana Kučana. Zdaj se njen štiriletni mandat izteka, na mesto veleposlanika pri- haja Andrej Gerenčer, zdaj poslanec v Državnem zboru, sicer pa Prekmurec, ki je bil tudi župan mestne občine Murska Sobota in sodi med dobre poznavalce razmer tudi v Porabju. Slovensko veleposlaništvo v Budimpešti je pristojno še za Bolgarijo, Moldavijo in Ukrajino. Enako kot prvi uradni obisk izven Budimpešte je bil tudi zadnje potovanje veleposlanice Ide Močivnik v Železno in Žalsko županijo. Prejšnji teden je obiskala predsednike županijskih skupščin v Sombotelu in Zalaegerszegu, rektorja Visoke šole Daniel Berzsenyi dr. Karolya Gadan-yija, v Porabju pa župana Monoštra Karolya Bauerja, vodstvo Zveze Slovencev, vodstvo Državne slovenske samouprave in slovenskega župnika Ferija Merklija na Gornjem Seniku, poslovilni spre- jem veleposlanice je bil na Generalnem konzulatu v Monoštru. »Pred štirimi leti je bila Madžarska nekaj drugega kot danes. Bila je bolj skromna dežela, ki je v tem času naredila zelo velik napredek, zla- sti se je razvila Budimpešta. Ocena velja zlasti za gospodarski razvoj, medtem ko je bilo kulturno življenje že takrat zelo razvito. V Budimpešti je veliko tujega kapitala, kar prinaša razvoj, pozna se, da imajo ljudje delo, da se boljše živi,« razmišlja gospaida Močivnik o prvih vtisih v Budimpešti. -Kakoso vas sprejeti, kakoje potekalo navezovanje stikov z uradnimi predstavniki političnega življenja? »Kamor sem prišla, so mi bila vrata na široko odprta. Madžari govorijo tuje jezike, zlasti mlada generacija v Budimpešti. Imajo zelo dober odnos do Slovenije, ki jo spoštujejo. Slovenija je po njihovem prepričanju razvita država. Pogosto sem imela občutek, da cenijo kar je Slovenija dosegla v svojem razvoju.« - Politični odnosi med državama so zelo dobri, naneka-terihpodročjih za zgled drugim. Za gospodarsko sodelovanje paje dolgo veljala ocena, da tako ena kot druga stran ne izkoristita vseh možnosti in prednosti, ki ju dajejo odlični politični stiki in sosedstvo. Kakšnaje vaša ocena? »Gospodarsko sodelovanje bi res lahko bilo boljše, čeprav ob primerjavi z menjavo, ki jo ima Slovenija z nekaterimi drugimi državami, denimo s Poljsko, niso slabi. Približali smo se 500 milijonom ameriških dolarjev letne menjave v obe smeri, kar je dober rezultat Upoštevati moramo, da slovensko gospodarstvo ni bilo usmerjeno k Madžarski, ampak je partnerje iskalo pretežno v zahodnih državah. Madžari ocenjujejo, da je Slovenija napredovala tudi v turistični ponudbi, zato jih kar precej smuča na slovenskih smučiščih ali preživlja oddih v Sloveniji. Tudi Slovenci prihajajo na Madžarsko in na sprehodu po znani ulici Vari slišimo slovensko besedo obiskovalcev iz naše države.« 1 - V zadnjih nekaj letih sp se - j tak je občutek - okrepili stiki med kulturnimi ustimo-vami in umetniki med Ljubljano in Budimpešto. Se vam ne zdi, da kljub temu velja tudi za kulturo podobna ocena kot za gospodarstvo in sicer, da niso izkoriščene možnosti, ki so na voljo? »Imamo dvostranski sporazum o sodelovanju, ki ga dosledno uresničujemo. Ocenjujem, da je kulturno sodelovanje izredno napredovalo v primerjavi s prejšnjimi leti. V ’ Budimpešti smo imeli gostovanja priznanih umetniških ansamblov in posameznikov iz Ljubljane, denimo slovenske Drame, nastop Dubravke Tomšič, kmalu bomo imeli v gosteh slovensko Filharmonijo, prejšnji teden so bili Dnevi slovenskega filma; veliko je sodelovanja med društvi, denimo med Zvezo pisateljev Madžarske in Društvom slovenskih pisateljev; pogosti gost v Budimpešti je pisatelj Kajetan Kovič. Izšlo je več prevodov slovenskih del v madžarskem jeziku. Prizadevamo si za. bogatejše sodelovanje univerz v Budimpešti in Ljubljani. Kazalo bi odpreti katedre za slovenski jezik in književnost namesto dosedanjih lektoratov, pri čemer imam občutek večje pripravljenosti v Budimpešti kot v Ljubljani. Uspešno poteka sodelovanje med Univerzo v Mariboru oz. tamkajšnjo Pedagoško fakulteto in Visoko šolo Daniel Berzsenyi v Sombotelu. Rektor, dr. Karoly Gadanyi mi je ob obisku povedal, da se sistemi v državi zamenjujejo, sodelovanje z Mariborom pa se krepi. Povedal je, da imajo dogovorjeno izmenjavo študentov in gostujočih profesorjev, prve stike so navezali s Koprom, sodelujejo tudi z Ljubljano. Rekla bi, da je sodelovanje kar obetavno.« - Za prehod k manjšinski tematiki vprašanje o takoime-novanem statusnem zako- Velepaslanica Ida Močivnik z Martinom Ropošem, predsednikom Državne slovenske samouprave, Fran čekom Mukičem, glavnim urednikom Radia Monošter in Marijo Kozar, predsednico slovenske samouprave v Szombathelyu. Porabje, 18. aprila 2002 vrata na široko odprta nu, ki ga je madžarski parla-tnent sprejeljunija lam, zagotavlja pa vrsto pravic Madžarom v sosednjih državah, tudi v Sloveniji Na vsebino zakona - veljati je začel 1.januarja2002- so zelo kritično reagirali denimo v Romuniji in na Slovaškem -kaj pa Slovenija? »V Sloveniji je bilo uradno stališče sprejeto dokaj pozno in zelo načelno. Verjetno zato, ker nismo videli večjih problemov pri uresničevanju zakona. Slovenija je za madžarsko manjšino dobro poskrbela, čeprav je tudi res, da manjšina ni nikoli dovolj zaščitena. Vsekakor so prekmurski Madžari v boljšem položaju kot madžarska manjšina v drugih državah.« - Kako ocenjujete položaj slovenske manjšine na Madžarskem? »Položaj porabskih Slovencev se spreminja, zlasti se spreminjajo naloge in položaj slovenskih organizacij. Če greste po vaseh, se pa zdi, da je življenje tako, kakršno je bilo. Mame z rutami govorijo slovensko, otroci med sabo pa samo madžarsko. Na tem področju se v Porabju ni kaj bistveno spremenilo in mislim, da pri tem ne more pomagati porabskih Slovencem nihče, če sami ne bodo bolj zavzeto poudarjali vlogo slovenskega jezika, slovenske kulture in identitete.« - Uradna madžarska politika jim to tudi omogoča... »Res je, nikoli niso ogroženi ali obravnavani slabše zaradi tega, ker govorijo slovensko. .Pred kratkim so mi na nekem pogovoru v Budimpešti povedali, da se jim zdi, da bi Slovenci na Madžarskem lahko pogosteje uporabljali slo- venski jezik v vseh inštitucijah na svojem območju.« - Težje pa Budimpešta zagotovi denar za delovanje narodnostnih inštitucij, kot je denimo slovenski radijski program, kakor pa da bi nasprotovala sklepu mestne občine, da bodo kmalu dvojezični topografski napisi, torej ob Szentgotthdrdu še Monošter. »Res je, da nimamo težav v komunikaciji, denimo z župa- nom Monštra, z vodstvom Železne županije in tako naprej. Je pa dejstvo, da bi morali biti Slovenci bolj žilavi, manj pokorni, da bi sami postavljali več zahtev. Manjka jim pozitivna agresivnost, ki je je mnogo več med Slovenci v Avstriji in Italiji. Vidim, da se lahko vmesna generacija sporazumeva v materinščini samo o preprostih zadevah, če pa morajo povedati kaj zahtevnejšega, jim zmanjka besed, ker ne govorijo knjižnega jezika. Naj povem drobec iz nedavnega pogovora med predsednikoma Slovenije in Madžarske. Slovenski predsednik Milan Kučan se je takole zavzel za financiranje slovenskega radia Monošter: Prav gotovo gospod predsednik oba priznavava, da imava manjšino rajši, kot je nekaj milijonov forintov, ki so potrebni za delovanje radia, ki je zelo pomemben za ohranjanje jezika in kulture po- rabskih Slovencev.« Žal ne vem, kakšen je bil odgovor predsednika Ferenca Madla. Veleposlanica je tudi na poslovilnem srečanju s predsednikom Zveze Slovencev Jožetom Himokom in odgovorno urednico našega časnika Marijano Sukič poudarila veliko, nenadomestljivo vlogo narodnih organizacij v iskanju poti k uspešnejši in učinkovitejši narodnostni, zlasti osnovni šoli. Gre za nalogo, ki je nenadomestljiva z ničemer, kajti od učenja in znanja materinščine je odvisen obstoj porabskih Slovencev. Slovenščina mora dobiti večjo veljavo v vseh okoljih, manjšinske organizacije pa so dolžne - je mogoče povzeti kratek pogovor - izkoristiti zakonske možnosti, ki so na voljo za učenje materinščine. Generalni konzul dr. Zlatko Muršec je ob drugih ukrepih predlagal tudi temeljit pogovor najvišjih predstavnikov ministrstev za šolstvo Madžarske in Slovenije. Poiskati je potrebno način, kako motivirati v prvi vrsti starše, da bodo spremenili odnos do materinščine, spodbujati učence s štipendijami pa tudi učitelje, ki morajo fimprej dobiti ustrezne učbenike. Kako uresničiti nalogo v nenaklonjenih gospodarskih razmerah, ko se v delovnem okolju ob madžarskem zahteva pretežno nemški jezik in le poredko slovenski, je vprašanje, ki kljub vsej zapletenosti zahteva konkreten odgovor. Dosedanja slovenska veleposlanica je za časnik Porabje tudi povedala, da sta z možem pogosto obiskovala kulturne prireditve v Budimpešti, zlasti še koncerte in likovne razstave, očarana sta denimo s starejšim madžarskim slikarstvom. Žal je bilo ob obilici premalo prostega časa za vse, kar je zanimivega in vrednega spoznati in videti v Budimpešti in Madžarski. »Po diplomatskem pravilu, ki ga slovenska diplomacija sicer še ne upošteva dosledno, se na svoje službeno mesto ne bom vrnila vsaj eno leto, kar pa ne pomeni, da ne bom prej obiskala Budimpešte inv znameniti slaščičarni Gerbe-aud na trgu Vdrdsmartyja popila kave,« je v pogovoru za časnik Porabje in Radio Slovenija povedala veleposlanica Ida Močivnik, ki se bo po vrnitvi zelo verjetno na zunanjem ministrstvu ukvarjala s sodelovanjem s sosednjimi državami. Ernest Ružič 2002 — Porabje, 1 8. aprila Ugledni gostje na poslovilnem sprejemu, med njimi tudi Zsolt Nšmeth, poslanec našega območja v madžarskem parlamentu. Ida Močivnik na poslovilnem pogovoru na Slovenski zvezi, kamor jo je pospremil tudi Zlatko Muršec, generalni konzul v Monoštru. Iz Železne županije trije že v parlamentu V prvem krogu volitev so v Železni županiji dobili več kot 50 odstotkov glasov v svojih volilnih okrajih trije poslanci, ki so tako že člani madžarskega parlamenta. V prvem volilnem okrožju Železne županije je zmagal skupni kandidat socialistov in liberalcev dr. Hankdfarago Miklos, v tretjem volilnem okrožju je dobil 57,04 odstotkov glasov skupni dandidat koalicije Fidesz-MDF, Basthy Tarnaš, v petem volilnem okrožju je pa zmagal Nemeth Zsolt, ki je dobil več kot 60 odstotkov glasov. Tudi on je skupni kandidat Fidesza in MDF-a. V to okrožje spada ob Vasvžrju, Kormendu in Monoštru tudi Porabje in Orsčg. Visoka zmaga v prvem krogu pomeni, da v teh okrožjih Železne županije ne bo drugega kroga na volitvah. Dan poezije 11. april, rojstni dan pesnika Attile Jozsefa, je dan poezije na Madžarskem. V Monoštru so se tega dneva spomnili z literarnim programom, na katerem je sodeloval Tarnaš Jobs, znani kitarist in pevec. Prireditve • 12. aprila so v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru odprli pregledno razstavo mednarodno priznanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Razstavo je odprla državna podsekretarka pri Ministrstvu za kulturo R Slovenije Milena Domjan. Organizator razstave je Galerija-Muzej Lendava v sodelovanju z Zvezo Slovencev na Madžarskem. • Od 12. do 18. aprila je potekala v Monoštru v Slovenskem domu likovna kolonija, na kateri so sodelovali umetniki iz Slovenije in Madžarske (Metod Frlic iz Škofje Loke, Igor Banfi iz Ljubljane, Endre Gonter iz Murske Sobote, Dubravko Baumgartner iz Lendave, Laszlo Nemes iz Za-laegerszega, Jozsef Gecsek in Imre Nagy iz Monoštra). 8 Nasi dobri znanci „Narečje je del moje pripadnosti" Človek je vsigdar srečen, če se najde s kakšnimi starimi poznanci, sploj pa s takšnimi, stere rad ma. Nej tak dugo nazaj je bila v Porabji profesorica dr. Zinka Zorko z Univerze v Maribori. Njau tmo dobro poznajo školnicke pa lerance, steri ojdijo na semi-nare v Slovenijo, ka jim ona vsikšo leto predava, je vči. Poznajo go tisti študentje to, steri se slovenski včijo na Visoki šauli v Somboteli zatok, ka se 6 mejsecov včijo v Maribori to. Dapa gvušno se go spaumnijo lidge v Števanovcaj, dej je v sedemdeseti lejtaj dosti ojdla s svojim magnetofonom pa li-di prosila, naj ji pripovejdajo, spitavala je, kak tau ali tisto pravimo v našoj domanjoj rejči. Ona se spravla z jezikom, najbole z dialektologijo, zatok raziskuje naš po-rabski slovenski jezik to. Če človek sedi pauleg profesorice Zinke, čuti njeno liibe-zen do nas Slovencov, steri živemo na Madžarskom. Te lubezni, navezanosti je nej sram pokazati. Iz nje žari toplina in energija, stero prejkvzeme tisti to, steri se z njo pogovarja. Njeni optimizem bi nam dostikrat leko po-mago, gda tak črno gledamo v svejt, če o tom razmišlamo, kak dugo de se še čula slovenska rejč v našoj krajini. • Bili ste v najmanjši slovenski vasi, v Andovcih. S kakšnim namenom stejo obiskali? »Prvič sem prišla v to vas in želela sem posneti živ govor, ker ga še nikoli nisem snemala. Dobro sem pa poznala svojega nekdanjega študenta Karla Holeca, ki mi je že takrat, ko je bil še študent, pripovedoval zgodbe v svojem narečju in mi je bilo zelo žal, da teh zgodb takrat nisem posnela. Danes sem bila pri dveh družinah, kjer so pripovedovali svoje življenjske zgodbe, pripovedovali so o življenju od jutra do večera, o delu na polju, opisali so hišo, hlev, gospodarske prostore, zvedela sem, kako poimenujejo njive, travnike, gozdove. Ob tem pa jaz študiram slovnično, predvsem glasoslovno zgradbo tega govora. • Z raziskovanjem porabs-kega narečja ste začeli pred mnogimi leti. »Z narečjem v Porabju se ukvarjam že od 1.1977. Takrat sem po pogodbi med Jugoslavijo in Madžarsko prišla na raziskovalno delo. Visoka šola v Szombathelyu in takratna Pedagoška fakulteta v Mariboru sta podpisali pogodbo o sodelovanju. Takrat sem dobila možnost tudi za raziskovalno delo. Na našo stran so šli profesorji iz Szom-bathelya raziskovat madžarsko narečje v Prekmurju in pa zbirat madžarske ljudske pesmi. Jaz pa sem si izbrala Števa-novce. Pravzaprav sama ne vem, zakaj. Ko sem se prvič peljala skozi to vas, se mi je zdela podobna moji rojstni vasi. Rojena sem na Koroškem, na Kapli na Kozjaku. Števanovce sem si izbrala tudi zato, ker sem poznala profesorja Karčija Krajcarja, ki me je povabil v svojo hišo. Njegova teta je povabila še svoje prijateljice in smo lahko snemali. Dalj časa sem hodila v Števanovce, najprej iz Szombathelya, potem pa iz Monoštra. Naredila sem celotno slovnico števanovskega narečja, ki mi je bilo pravo odkritje. Jaz sem Korošica in sem lahko primerjala zlasti starinsko besedje svojega koroškega narečja s porabskim. Ugotavljala sem, kake plemenite starinskosti nosita obe narečji.« • Porabski ljudje so - sploh pa starejši - precej vase zaprti, ne zaupajo tujcem. Kako so vas sprejeli pred tridesetimi leti vaški ljudje? »Sprva me je bilo zaradi okolja malo strah. Imela sem posebno izkaznico, Števanovci so blizu meje, tam je bila tudi vojašnica, karavla. Tam so me zmeraj ustavili. Enkrat se je edenod vojakovzačel z mano rusko pogovarjati. Takrat sem pravzaprav spoznala, da sem na meji med vzhodom in zahodom. Seveda sem hodila z aparati pa kakšen študent me je spremljal. Vedeli so, da delam samo strokovno raziskavo, na tej poti me niso ovirali. Seveda so me pa ljudje sprva sprejemali s strahom. Ne zato, ker mi ne bi zaupali, ampak ker se nisem znala z njimi pogovarjati v njihovem narečju, pa se mi je zdelo, da se moram čimbolj knjižno izražati, da bi me razumeli. Kasneje sem pa imela občutek, ko sem prišla v katerokoli hišo - več gospodinjstev me je sprejelo - kot da sem prišla domov. Kar sem želela, sem izvedela. So me razumeli in so mi pomagali, ne samo starejši ljudje, sprejemali so me tudi mladi. Vem, da je bila ena trgovka v »bauti«, ki me je povabila domov in smo prišli v zelo pristni stik. Med generacijami je bilo v jeziku pravzaprav zelo malo razlike. Morebiti so mlajši, ki so v šoli že imeli slovenščino, že poznali knjižne oblike. Starejši so mi pa peli, molili in govorili v svojem narečju, ne da bi se tega narečja sramovali. Bila sem ponosna nanje, ker je to bila njihova materinščina. Tako bogato so se izražali, da sem še danes zelo ponosna na nekatere pokojne informatorke.« • Vaši stiki s Porabjem se niso izoblikovali le na terenu, temveč tudi preko učiteljev, katerim ste na seminarjih slovenskega jezika predavali. »Ko sem 1.1972 prišla na Pedagoško akademijo, so me poslali že prvo leto v Szom-bathely. Hodili smo profesorji po en teden v mesecu in smo imeli predavanja, seminarje in vaje s študenti na razrednem pouku. Na tak način so imeli oni slovenščino, ko še ni bilo lektorja tukaj. Tako sem spoznavala študente iz leta v leto, ti študenti so potem postajali učitelji na osnovnih šolah. Danes poznam večino učiteljev razrednega pouka in slovenskega jezika na šolah v Porabju. Že 1.1973 sem šla z njimi na seminar, takrat so hodili v Škofjo Loko. Kasneje smo jih povabili v Maribor, kjer smo dobro poznali razmere v Porabju, nekaj profesorjev, Prekmurcev je dobro poznalo tudi narečje. Sestavili smo za njih program seminarja. Tako so se v teh letih med nami spletale lepe, prijateljske, vezi. Na koncu seminarjev smo šli na kakšne izlete, smo na njih peli, se pogovarjali. Mislim, da ne bom nikoli pozabila nekaterih že pokojnih učiteljev. Bil je učitelj Bela iz Slovenske vesi, ki je silno rad pel, še zlasti eno pesem o pipici... Pesem sem se naučila tudi jaz.« • Vem, da redno berete naš časopis, da ste med prvimi, ' ki prosite za Slovenski koledar ali katerokoli drugo knjižno izdajo. Zdi se m, da ste zelo navezani na Porabje. Zakaj? »To je težko razložiti. Kaj je ta čustvena vez med mano in porabskim svetom? Ali je to bližina človeških duš ali podoben način razmišljana? Ali pa izvor? Jaz sem tudi z dežele j doma, sem po očetovi in materini strani res kmečkega rodu. Seveda sem svojo slovenščino začela v narečju. In j ker vem, kolikšne težave jej meni moje narečje delalo, ko sem prišla v Maribor. Zdelo se mi je, da sem tako zelo drugače govorila, kljub temu da sem si zelo prizadevala ne se ločevati od drugih dijakov, da sem na univerzi začela razmišljati, daje narečje pravzaprav zapostavljeno. Prva leta, ko sem prišla v mesto, ko sem mislila na samem, sem razmišljala v narečju. In ko sem se zalotila, da tudi sanjam v narečju, da sem se z mamo in očetom do smrti pogovarjala v narečju, mi je začela rasti vest, kako pomembno je j znati en jezik globinsko. In globinsko znam res jezik svoje vasi. Tako pristno kot so j ostali pristni govorci Prekmurci in Porabci, tako v slovenskem prostoru v obrobju govorijo še v Beneški Sloveniji. Ravno ta občutek, da je narečje del moje narodnosti, j del moje pripadnosti določenemu narodu, me mogoče] potem še bolj veže na Porabje, kjer se mi zdi, da so ljul dje, ki nikoli niso živeli strnjeno skupaj s Slovenci na oni strani meje, ohranili svoj jezik 1500 let. Kakšno bogastvo mora biti v jeziku in kakšno bogastvo mora biti v slovenskem človeku, da tako dolgo ohrani jezik, ki pravza- j prav ni zrasel iz osrednje] slovensko-knjižnega, ampak je to prekmurski knjižni je-I zik.« Marijana Sukič Porabje, 18. aprila 2002 9 Vera pa vömo delo človeka gor držita Slovenski človek, Porabski Slovenci ranč tak, je delaven pa Vören. Če bi tau nej tak bilau, te bi mabiti že davnik povrgli tau zemlau, ka nam slabo rodi, te bi nej čuvali svoje božje hiše, lepe cerkve, gde si verni lüdje leko düšo obogatijo. Pa poseba morem omeniti slovenske ženske, stere so vörne pa dobre matere. Z ednov takšov ženskov sam mejla priliko si malo pripovejdati te dni, če rejsan sé je bra- nila pa je tak povedla, ka ona nika posebnoga od sebe ne zna povedati. Elza Šerfec-Čuk iz Sakalovec je ta ženska. • Elza, rada bi bila, če bi mi malo gučala od toga, ka misliš od človeškoga dela. Tak sam čüla, ka ti vsakšo fele delo znaš v roke vzeti, delala si rnoško delo tak kak žensko. Pa tau vse za svojo držino. Kak je tau bilau? »Istino maš, bilau je. Na gnes že ne morem telko delati kak gnauksvejta. Kak največ lüstva v*tfej vasnicaj, dja sam sé tü v srmastVi gorranila. Zatok smo že deca rano spoznali delo pa smo vedli, ka brez dela ne moreš živeti. Takše stariše smo meli, steri so vörno delali pa nas so tü tak včili. Pa nej smo samo doma delali. Gda sam že malo zrasla, sam ojdla po nap-sama (dnina), Zazrankoma od šeste večer do šeste, na den za petdvajsti forintov. Sploj mlada sam doma tü vse prijela. Če je trbelo okapati ali očaj kositi pomagati, tau sam vse delala. Pa sam te 57. leta v slüžbo išla, zatok ka je pejneze tö trbelo, meli smo mlajše, zidati smo < steli. Pa kak je bilau v slüžbi? Tam sam obredla osem vör, hajde, Sprvoga eške z biciklinom, domau pa smo tadala na zemlej delali. Zatok ka smo gazdijo tü pelali. Sledkar mi je mauž tü v slüžbo išo pa je on eške kesneje prišo domau kak dja, te sam pa Sama letejla na njive. Bilau je tak, ka sam Sama delala žetvo. Najoprvin sam kosila, te sam prgiške brata, sam vezala. Tau vse Sama, tačas je mauž nej prišo na pomauč. Pa gda smo 1968. leta začnili Zidati, na tisto smo sé lejta naprej pripravlali. Z možom sva Sama z rokauv vözožagala lejs, ka je k rama trbelo. Obadva sva vömo ojdla v slüžbo pa sva si penzijo prislüžila. Deco smo tü na delo včili. Štiri mlajše mava. Gda so podje z doma odišli, te smo gazdijo tü na menkše vzeli,"marosmo’zodalr,-zatok ka smo več nej ladali telko delati. Gda smo zidali, sam tü nigdar nej gledala tau, ka je žensko pa ka je moško delo. Ka je potrejbno bilau, sam delala, eške takšo tü, ka bi majstri mogli delati. Tak ka od dela dja tau držini, ka je delati potrejbno, brez dela nika ne smejš čakati.« • Tau tü vejm od tebe, ka si ti bogaboječa ženska, vera tebe goradrži. Ka misliš, potrejbno je vorvati, človek od vere kaj dobi, kaj ,,projitera”? »Človek brez vere ranč tak kak brez dela. Edno je odvisno od drugoga. Meni vera da mauč pa vüpanje do poštenoga dela, name vera rejsan oživlja. Tau sam pa tü od svoji starišov erbala. Spominjam sé na tista lejta, gda sam eške mala bila. Oča so nam nared vöspucali, vözbiksali črejvle pa so je nared postavili v nedelo. Pa te od rama je vsakšo nedelo vsakši mogo k meši titi. Od Sakalauvec do Dolenjoga Senika, ka tistoga ipa smo na Dolenji Senik ojdli k meši. Prejk po gaušči, po brejgi pa smo nej smeli vönjati edno nedelo nej. Sledkar pa, gda sam že v slüžbi bila, sam po nedelaj tü delala. Te sam tak naprajla, ka sam iz slüžbe prišla domau, svojo delo sam obredla pa večer sam sé tanazaj pelala z biciklinom v Varaš, zatok ka je tam vsakšo nedelo večer v šestoj meša bila. Pa je tau, ka vorSjem v Boga, vsigdar v meni bilau pa je gnes ranč tak. Leko mirno povejm, ka mi je vera dosta na pomauč bila. Moje želje so sé mi vse spunile. Zdaj, ka sam že 16 lejtvpenziji, si leko dopüstim, ka za vero vse več napravim. Najbole mi je tau na veselje, ka leko Odim po svejti, sploj dostakrat ojdim po prauškaj. Človek samo tam vidi, kak lüdje vero držijo. Sploj me veseli, ka sam že se-demkrat bila v Medžugorji, bila sam že v Lourdesi, v Fatimi pa eške v dosti dosti takši mestaj, gde so romanje. Po Sloveniji sam tü ojdla, po Vogrskom v dosti mestaj. Letos sé naPolsko pripravlam, depa Medžugorje tü ne njam vö. Stoj bi leko pito, če mi držina tau ne brani. Nej, mam dobroga moža pa dobra deco, steri so radi tomi, ka si dja najdem düšni mir v veri. Pa oni so tü verni lüdje. Meni, tak čütim, je vera dala nazaj zdravje. Strašno sam betežna bila, de sam pa vörvala, pa nej Zaman. Rada sam, ka sam tüj. Rada sam, ka sam lani svetila 5Q.lejt zakona, ka sam tau leko zadobila. Oblü-bila sam si, tačas ka mo leko po svoji nogaj ojdla, mo üšla vse na kraja na romanje, na prau-ške.« • Kak predsednici drüštva Porabski upokojencev mi je na veselje, ka si naša članica tü. Ka tebi tau drüštvo znamenüje, rada prideš na naseprograme? »Moram povedati, ka sam sploj Vesela, ka sam članica drüštva. Vsigdar rada dem na te programe, zatok ka čütim, ka nas starejše nakak tü poštüje, nas gor primlejo. Te srečanja pa tej programi so za tau tü dobri, ka človek sé ma priliko srečali s spoznancami, s prejšnjimi so-delavci pa eške z rodbinov tü s cejloga Porabje Ovak bi buma tak mogli s toga svejta oditi, ka bi tau priliko nej mogli vöponücati. Zame je tau trno dobra, če srečam spoznance, zatok ka si leko malo zgučavate, sé po-taužimo, sé vidimo, sé spomi-njamo. Dja sploj rada mam lüdi, sploj rada srečam lüdi zatok, ka je po mojom vsakši potreben lübezni pa gnaki. Mamo pa različne veselje, probleme, betege pa če sé leko vküper veselimo, če sé leko eden drugomi potaužimo, je že ležejše pa bola človeško.« I. Barber Pismo iz Sobote Noure krave Sé ške spoumnite nouri krav? Sé ške spoumnite, kak je cejla Evropa trepetala pred tem betegom? Kelko lejt je od toga, eno ali dvej? Mogouče tri lejta? Tou vas spitavlem zavolo toga, ka sam več ne vem, gda sé je tou godilo. Samo toga sé spoumnim, ka so pred cajtom bile noure krave. Dobro, bile so, Zdaj pa toga betega več nega. Tak bar gučijo vsi tisti, ka sé razmejo na kravdji beteg. Dapa ge vseeno pitam, če rejsan nega več nouri krav? - Pa ka te Zdaj mantrajo te krave? Bole si spi ške eden špricer in enjaj že gnouk s tejmi kravami! - me je več nej biu pripravleni poslüšati pajdaš Peter. Zato sam o kravaj pito krčmarico Lili, ka nama je glij prinesla dva friškiva špricara. - Name od toga nika ne spitavli, ge sé v krave nika ne razmejm. Ne razmejm sé nej v noure pa nej v čedne krave, - je nej škela čista nika čüti za moje pitanje. Pomalek sam žmiko tisti svoj peti špricer in si brodo, koga naj sploj pitam. Pa bole sam brodo, menje sam si zbrodo. Zato sam nama s Petrom naraučo dva nouviva špricera. Gda sam ga do kraja spiu, sam vedo, kama moram nesti tou svoje pitanje. V mesnici je bilou puno lidi. Lepou sam Čako v redej in za pou vöre prišo na red. - Kaprosite? - me je tak prav lepou pito debeli mesar. - Nika ne prosim. Na, škem prajti, prosim vas, ka mi povejte, če rejsan večnega nouri krav?- sam ga pito preveč na glas tak, ka so sé obrnouti ta prouti meni. - Gvüšno ka ji nega!!! - sé je zdrou, ka mi je vse scinkalo v vüjaj. Nouri si leko samo ti, ka takšo spitavleš na tistom mesti, gde sé mesou odavle! Nej trbej dvakrat povedati, ka sam sé tak nanagloma odneso vö iz mesnice. Po tistom sam odo gor pa doj po Soboti in si tadale brodo od nouri krav. Na svejti sam nej emo človeka, ka bi ga kaj o tom pito in nej človeka, ka bi mi od toga kaj vöovado. Takši cejli nevoulasti sam stoupo v krčmou na konci Varaša. Bila je vcejlak prazna. Samo kölnar Djouži je tam za starim šankom gledo nut v nekše novine z nagimi ženskami. -Na, tebepa neka trno mantra. Tak vövidiš, kak če bi nin glavou zgübo, - me je samo tak naraji gledo spod njegvoga visikoga čela. - Gvüšno ka je tak, - sam sé spravo za šank. Čepa mi niške nešče povedati, če so ške noure krave ali ji pa nega. -Toupaje dun nej žmetno goripriti. Noure krave so bile in nouve krave do ostanole, dokejč mo lidgepo svejti ojditi!-je vdaro po šanki. - Rejsan?- sam ga čüdno pogledno. -Ka bipa nej. Vejpa maloposlüša, ka sé godi kouli tebe. Si ške nigdar nej čüo, kak sé korijo možjepa žene, steri so že bole dugo oženjeni? Una njemipravi: ti stari nouri bik, Un pa njoj, krava noura. Tak vidiš, de vsigdar ostanolo na tom svejti puno nouve govedine. - Kak pa ti praviš svojoj ženi? - me je migalo. - Ge nikak. Samo una mi bar inouk na tedenpravi: Stari, tiüma boj alipa te vdarim med tej tvoje bikovske rogle, - je tou povedo tak naraji, ka sam si že brodo, ka de sé začo djoukati. MIKI Porabje, 18. aprila 2002 10 Do tejga mau smo srečo meli Stoj bi leko Zdaj pito, kakšo srečo smo pa te meli. No, če ste toga reda novine šteli pa televizijo gledali, ste Večkrat zvedli, ka po cejlom svejti, ranč tak v našom rosagi tü, so bili velki ognji. Gorele so gaušče ali kakše trstičje (nádas), grmauvje ali süja trava. Vsakši zna tau tü, ka Zdaj v sprtolejti je velka süča. Ge sé samo tomi Vüpam, ka gda te té članek šteli, da že dež polejvo našo zemlau, naše njive pa pauv. No, naš pauv. Rač je od toga guč. Tüj pa tam je kaj pose-jano. Če človek de po glav-noj pauti od Varaša do Gorenjoga Senika ali od Varaša do Verice, drugo ne vidi, süjo travo. Samo tüj pa tam zeleni kakšno sejanje, tüj pa tam je gor zorano, poseje-no. Pa je tau eške nika nej. Vanej na mezevaj je trava pa grmauvje, depa med hiša-mi, žau, tü. Pa tau tak pokva-ri našo lejpo pokrajine, ka tihinec - sploj pa če stoj iz sausadne Slovenije pride -tak pravi, ka sé je pa tüj Zgodilo? Tau süjo travo, tau grmauvje, tau zapüščeno zemlau leko zaodi velkanesreča. Samo edno spico naj stoj v lagvoj mesti taliči pa smo kreda. Nega gasilca, steri tau süjo travo, tau grmauvje poga-si, sploj pa te nej, če vöter malo tü pomaga ognji. Pa te med hišami ta süja trava, kak je nevarna! Leko ena ves ali del vesi naleki doj zgoritakšecpec. Dostakrat, gda sam vidla velki dim, ka so süjo travo, kakšo grmauvje ali vküp zlüčano smetje, drauvne vejke žgali, so mi vlastje gor stanili. Samo je božja sreča nas obranili zatok ka včasin so si nistarni nej samo tau dopisti, ka so pauleg ramov kaj vužigali, liki tau tü, ka so tau v vö tri delali. Če je gnauk tak, ka smo etak doj zavertivali - pa so tomi nej samo naši lüdje krivi - ka že nasrejdi nut v vasnicaj je puno zapüščeni parcel, te sé moremo malo bole skrb meti. Po mojem smo do tejga mau rejsan velko srečo meli, nej so bili ne vejm kakši velki ognji, steri bi velki kvar, zgübo pa pogüblenost prinesli. Dobro vejte, kakši je ogenj. Moremo sé ga abati pa čedno si djati z njim. Človek pri tauj deli ja more naprej misliti pa malo kaulagvrat Pogledniti, ka sé vse leko zgodi. Gda je že nevola tüj, te si že pomagati ne moremo. Nikomi ne fali tau, ka bi ma hiša zgorejla, ka si go je tak žmetno gor zozido. Etak pa samo leko prosim vsakšoga, sploj skrb mejte, če kaj kürite. Vejm, ka tau grdo grmauvje, tau süjo travo je najbaukše vužgati pa je te eden cajt pa mir pa pokrajina tü lepše vövidi. Samo ka tau sploj pazlivo moremo delati. Najlepša bi buma tau bilau, če bi namesto grmov pa süje trave njive zelenile, sonžeti sé prebüdjavali, sledkar pa na njij sé krave pasle. I.B. Velikonočni koncert pri Svetom Juriji na Goričkem 7. apriliša so gorenjesenički Mešani pevski zbor Avgust Pavel pozvali na vüzenski koncert k Svetomi Juriji na Goričkem. Krščanski verniki pravimo, ka je tau bejla nedela. Tisti, ki so sé na vüzemskem goristanenju dali okrstiti, so osem dni bejlo obleko, bejli gvant nosili. S tem so pokazali, ka so sé očistili od grejov. Pri nas so ravno te den bile volitve, mi smo tau dužnost tö včinili, potem smo sé v dvanajstoj vöri podali prejk meje na Goričko. Eti tau Goričkoga smo eške vsi nej vidli, pokrajina je lejpa, pa kakoli smo nej daleč vkraj, sé je tak vidlo, ka tam že vse bole cvete kak pri nas. Župnijska cerkev sv. Jurija je srejdi vesi, je s konca 14. solena, zozidana v gotskem stiki. Prezidali si go 1925.-26. leta. Koncert sé je začno v 14. vöri. Organizatori in domanji župnik gospaud dekan Vörös so pozdravili vse zbore. Bilau je enajst pevski zborov, med njimi mlašeča mladinski pa cerkveni zbori tö. Dosti lejpi pesmi smo čüli, stere smo sploj nej poznali. Ejkstra moramo pohvalni deco pa mladim), ka tö radi spejvajo lejpe cerkvene pesmi. Lepau sé zahvalimo, ka smo leko na tom lejpom koncerti mi tö gorstaupili. Baug plati za prijazne besede gospoda dekana, steri nas je že na drugo leto tö pozvau, obečamo, če mo mogauči, pridemo. Hvala lejpa našomi orgonisti Cirili Kozari iz Martinja pa Slovenski zvezi, ka nam je plačala potne stroške. VeraGašpar BERITE PORABJE, naš in vaš časopis. I Zasedanje Javnega sklada za narodne in etnične manjšine Na koncu marca je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine ter odločal o natečajih oziroma denarni podpori. | Slovenske institucije, organizacije in društva so dobile naslednje vsote za svoje dejavnosti: Društvo za lepšo vas Števanovci za srečanje z odseljenimi Števanovčani 140 tisoč; Šola in vrtecvŠtevanovcih za spoznavanje matične domovine 100 tisoč; za srečanje! prijateljskih šol 100 tisoč; za jubilejno srečanje šol 120 tisoč; Slovenska manjšinska samouprava Dolnji Senik za slovenski kulturni in športni dan 120 tisoč forintov; Slovenska manjšinska samouprava Mosonmagyarfc var za slovenski dan 150 tisoč; Slovenska manjšinska samouprava Števanovci za narodnostni dan 150 tisoč; • Osnovna šola in vrtec Jožef Košič Gornji Senik za srečanje vrtcev 70 tisoč; za srečanje porabskih narodnostnih šol 150 tisoč; Slovensko kulturno društvo Agust Pavel v Szombathelyi za nastop Ljubljanskih madrigalistov 120 tisoč, za obisk porabskih vasi 100 tisoč; Slovenska manjšinska samouprava Gornji Senik za vaški dan 150 tisoč; Zveza Slovencev na Madžarskem za program Slovenščina med Muro in Rabo 100 tisoč, za program »Pesem ne pozna meja« 100 tisoč, za Porabski dan v Ljubljani 150 tisoč, za Porabske dneve 250 tisoč, za Srečanje! pevskih zborov v Šentvidu 120 tisoč; Slovensko društvo v Budimpešti za nastop gledališčnikov 78 tisoč; Državna slovenska samouprava za ohranjanje velikonočnih običajev 150 tisoč. Kuratorij je odločil tudi o štipendijah za raziskovalce in ustvarjalce, med temi sta tudi Marija Kozar, ki pripravljal knjigo o zgodovini porabskih Slovencev in Franček Mukič, ki pripravlja slovar porabskega narečja. Kuratorij je obema podelil 100 tisoč forintov štipendije. Koratorij je odločal tudi o podpori manjšinskim časopisom. 1 Časopis Porabje, ki je dobil lani od sklada 9-376.916 forin-l tov, je dobil letos (zahvaljujoč se posebnim naporom uredništva in Državne slovenske samouprave ter posredovanju j veleposlanice Ide Močivnik) 14.770.484 forintov. Ferenc Kranjec [ član kuratorija RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vdre, v nedelo od 12. do 14. vdre. _________ FM ___________ 88 92 96 100 104 * 108 RADIO MONOŠTER -»106,6 MHz Porabje, 18. aprila 2002 Čalejrski kral pa kralica sta sé vrnila nazaj v vcejlak prazen Črni laug. Stari črni pen srejdi njega sé je zavolo nevole zadnjitednov potegno nutv sebe. - Zadosta je bilou manjati! Trbej začati delati, kak smo Šegou meli. Zadosta je bilou langanja po svejti! -sta sé že sedmo pout zglasila kral Vodislav in kralica Zari-vana, vöter pa je tou odneso na vse kraje toga sveta. Té vöter, šteroga je genola čalejrska rejč, sé je pomalek geno z mesta. Rejsan, naprej tak čistak pomalek, kak če bi pužak vö iz svoje iže pogledno. Že malo po tistom pa je grato že bole debe-li vöter. Gda sé je že trno nafudno, sé je začo čidale bole brž zaganjaü es pa ta. Nad Čmim laugom sé je naredo vijer, kakšoga ške niš- Pripovejsti iz Črnoga tauga ke nej vido, kakšoga so nej pomnili najstarejši starci. Zdigno sé je ta gor, ta gor najviše kak sé je mogo. Oblaki so sé sükali, kak če bi vrelo vpiskri. Potistomse je vöter Spüsto čista do zemle in sé potegno na vse kraje po tom svejti. Zdaj je tou več nej biu pužak, liki je grato takši vöter, steroga ne more zgrabiti najboukši fligar. Prvi vöter je fudno vse ta doj do Avstralije. Tam sé je nut v maurdji namakalo šest čaralic in čalejrov. Té silen vöter ji je tak nagnouk zdigno vö iz vode in je že neso nazaj domou v Črni laug. Ranč ji je neso prejk velkoga maurdje gda je eden drugi vöter delo neka čista drugoga. V Rusoškom rosagi je vö iz strüge spijo velki, šurki potok, v sterom sta dvej ča-ralici in dva čalejra ribe lovi-la. Tak nagnouk je svalilo vode in ribe so sé začale me- tali po süjom. Tou je zazna-müvalo samo tou, ka trbej brž domou titi. In tak je bilou. Čalejrska rejč ji je brž pelala domou. Na tretjom tali sveta so sé čaralice in čalejrge iz Črnoga lauga sprobavali, steri vüple sko-čiti nut v vreli vulkan. Že so bili na tom, ka nut skaučijo, dapa vöter njim je toga nej dopisti. Kak najbole léke pere ji je fudno ta prouti domi, prouti Čmomi laugi. Gda so vsi čalejrge pa vse čaralice letele domou, sé je v vötri leko čülo. - Zadosta vole Ja bilou ma-njati! Vse sé gnouk skonča pa tak sé mora skončati tou Vaše langanje tö. Lepou je, ka ste sé zoženili med seuv, dapa rnedeni tedni so gratali rnedeni mejseci in ške malo pa bi vse vküper gratalo cejlo medeno leti)! Zato trbej začati delati, kak smo šegou meli! Vöter je prišo nazaj nad Črni laug. Ške gnouk sé je zdigno tagor, grato pa takši trno de-beli pa žmeten vöter in sé kak kakši pužak Spüsto med drejve. In tak pomalek so sé spistili v domanji laug čalejrge pa čaralice tö. Stari črni pen si je zdeno, kak če bi njemi znouva pognalo korenjé. Rejsan, Zdaj de njemi dosta bole ležej. Kral Vodislav si je nej zdeno. Kralica Zarivana si je tö nej zdenola. Oba nagnouk sta si vzela puna plüča lüfta. - Mejte sé radi tadale, dapa... - njoj je sfalilo lüfta. -Dapa mi, čalejrge pa čara-lice smo na tom svejti zavolo čalarije, nej pa zavolo... -je Zdaj sfalilo lüfta krali Vo-dislavi in je nej mogo do-končati tistoga, ka je škeu prajti. - Nej pa zavolo, zavolo, zavolo... Ka pa ge vejm, zavolo koga! Vejm samo tou, ka 11 je čalarija tista, ka nas gori drži. Zato, zato... - je že palik ostanila brezi lüfta čalejrska kralica. Z luftom ali brezi njega, vsi zoženjeni čalejrge pa čaralice so Zdaj gvüšno vedle, ka je rejsan prišo tisti cajt za novo delo, na steroga so ništerni že vcejlek tapozabi. - Eške malo si spočinemo od tédugepotipapo tistom začnemo, - sé je zglaso ča-lejr Koulivrat in sé potegno pod malo menje stari pen. -Leko, leko, -jepokumokral Vodislav. Zdaj je najbole naprej valaun tou, ka ste nazaj domou Prišli, - in prejk svekloga neba potegno kmico, na steroj je svejto telko zvejzd, ka ji ške niške do toga mau nej vido. Milivoj Roš Velikonočne počitnice Letošnje velikonočne počitnice so trajale od 27. marca do 2. aprila. Minile so hitro, toda zelo prijetno. Prvi dan sem bila v gledališču v Zalaegerszegu. Ogledali smo si Molierovo komedijo Skopuh. Zelo mi je bila všeč ta veseloigra. Meni je bil najbolj všeč Cleante, Harpagonov sin. Njega je igral Balazs Kato. En večer me je moj bratranec peljal na večerjo. Jedla sam pico in mnogo sva se pogovarjala. Tudi doma sem pomagala mamici. Pospravljala sem in sva se pripravljali na veliko noč. Z očetom sva pobarvala pirhe. To je zelo lepo delo. Zbirali smo jajca in smo kupili barvo za jajca. Jajca so morala biti lepe oblike. Nekaj jajc sem skuhala, nekaj pa sem jih izpihala.' Najprej je oče pripravil pet posodic. V njih je skuhal barvo. Z barvo je polival jajca. Pisana jajca sem potem še okrasila z nalepkami, namazala sem jih z mastjo, da so se lepo svetile. Pisane pirhe sem obesila na mačice, polno košarico sem pa postavila poleg vaze. V soboto je mamica spakirala velikonočne jedi v košaro, odnesli sva jih v cerkev in tam jih je duhovnik blagoslovil. Tudi pogovarjali smo se o veliki noči. To je največji krščanski praznik. Velikonočni čas se začne z veliko nočjo, traja petdeset dni in ima sedem velikonočnih nedelj. Tedaj praznujemo, da je Jezus vstal od mrtvih. Znamenje tega veselja je tudi bela barva bogoslužnih oblačil. Štirideset dni po veliki noči je praznik Gospodovega vnebohoda. Deset dni kasneje je bin-koštni praznik, prihod Svetega Duha. Na veliko soboto po procesiji kurijo kresove. Bila sem tudi pri takšnem kresu na Gor- njem Seniku. Bilo je zelo lepo in zanimivo. Zdaj sem bila prvič. Bil je tudi lep ognjemet. Na velikonočno nedeljo pa sem imela nastop z mažo-retkami na plesu v Monoštru. Po nastopu smo prosili za en ples nekoga od gostov. Jaz sem prosila generalnega konzula, Zlatka Muršca in sva plesala valček. Čeprav nisem govorila veliko z njim, je bil zelo prijazen in je zelo dobro plesal. Dobro sem se počutila. Gost na plesu je bil ansambel Irigy Honaljmirigy. Mnogo smo se smejali, plesali in tudi peli. Na velikonočni ponedeljek pa so prišli fantje s kolonj-sko vodo. Tudi z mineralno vodo so me poškropili, da bi bila lepa in sveža. Povabila sem jih na pijačo. Na žalost, počitnice so minile zelo hitro in smo že spet v šoli. LillaFasching Gimnazija Monošter Pedagoški inštitut iz Szombathelya je - z denarno pomočjo Ministrstva za šolstvo v Budimpešti - meseca marca organiziral 30-umi tečaj za poučevanje najnovejšega predmeta na osnovnih šolah, Spoznavanje slovenstva. Tečaja se je udeležilo pet porabskih učiteljev s treh osnovnih šol. Poleg poslušanja predavanj so morah napisati referat o rojstnih in pogrebnih ter velikonočnih šegah, o sezonstvu in o zgodovini sakalovske šole. Spoznavah so se tudi z zbiranjem podatkov v Arhivu županije Vas in Škofijskem arhivu1 Szombathelyu. Posnetek in besedilo: M. Kozar Porabje, 18. aprila 2002 Hotel Lipa, novi hotel v Monoštru (v Szentgotthardu), Vas vljudno vabi s svojimi storitvami. S svojimi dvaindvajsetimi - okusno opremljenimi - sobami in dvema apartmajema nudi 50 gostom istočasno odlične možnosti za oddih. V prijetni restavaraciji za 150 oseb Vas pričakujemo z okusnimi jedmi in kakovostnimi storitvami. Konferenčna dvorana z 200 sedeži je primerna za organiziranje znanstvenih konferenc in različnih sestankov. ' * ie "k Szentgotthárd új szállodája, a Hotel Lipa, tisztelettel várja Önt szolgáltatásaival. Huszonkét - a kor igényeinek megfelelően berendezett - kétágyas szobájában és két apartmanjában 50 fő pihenhet egyidőben. 150 főt befogadó hangulatos éttermében ízletes ételek és színvonalas kiszolgálás várja Önt. A 200 fős konferenciaterem tudományos konferenciák és tanácskozások megtartására alkalmas. LAstnik tega bona dobi v restavraciji Lipa 10 % popusta. Že je pa pijan Francek sé je v nedelo samo Zazrankoma domau pritepo. Njegva žena Elza je ranč nej vpamet vzela, ka je že doma, samo njini mali pojbič, Gustek je vido, ka Oča v kopalnico de pa od tistec dugo vö ne pride. Najgeri je, ka Oča v kopalnici tak dugo dela pa nut pogledne. Te pa vidi, ka Oča britvo ma v rokej pa v gledalo gleda. Brž nut skauči k materi pa ji etak pravi: »Mama, naš ati je gvüšno že pa pijan.« Mati pa: »Pa Zakoj ti tau misliš?« Gustek pa: »Vej pa gledalo brije.« Voda Mali Štefan je velki huncut. Etognauk so njegvi dejdi sploj na Žmana pili eden krigli pir, pa gda so malo vkraj poglednili, njim je v krigli oblisno dva deci vode. Gda dejdi pa na lampa dejajo krigli pa pijejo, včasin vpamet vzemejo, ka je nakakvpir vodau vlejo. Včasin naprej vzemajo maloga Štefana. Štefan pa etak pravi: »Dejdi, tau ne more istina biti, ka sta tau vi vpamet vzeli, ka sam vam vodau vlejo v pir. Vej sam sé pa v šauli tak včijo, ka prej voda nejma nikšoga žmaja pa sage tü nejí&fe Plača Mladi Kalman pri ednom maj-stri dela pa so ma že dugo nej zdignili plačo. Nej daleč pa Kalman sé ženiti ške, zatok eden den etak pravi svojim meštri: »Gospaud, sploj vas lepau prosim, zdignile mi plačo, zatok ka sé na fašenek ženiti škem pa iz te plače sé nede dalo živeti.« Mešter pa Zdaj etak: »Eden mili filer ne dobiš, sploj pa zatok nej, ka sé ženiti škeš. Vejš’ ti vido gnauk, kak dobro sam ti napravo.« Krumpičina župa Etognauk sé Šanji sreča s svojim vücom pa si mgljí pripovejdati Vüc etak pita maloga: »Šanji, stera je tista (h)rana, stero ti najbole rad djejš?« Mali Šanji pa Zdaj etak pravi: »Vejte, vüc, ge najbole rad gejm krumpičino župo.« Vüc pa: »Vej pa dun ne guči! Vej je pa tau najslabejša (h)rana. Pa Zakoj tak rad maš tau župo?« Šanji pa: »Zatok, ka sam od te župe napona tak betežen, ka mi na drugi den nej trbej v šaulo titi.« Batrivanjager Gabor je jager. Etognauk si S svojim padašom pripovejdala: »Ti, eden den sam najšo med-vedove stopnje,« pravi Gabor. Padaš pa etak: »Pa ka . si te delo?« Gabor pa: »Ka sam delo, ka sam delo? Vzeo sam si pükšo pa sam üšo za tejmi stopnjami.« »Pa te?« pita padaš. »Potejm sam sé nazaj obrno, zatok ka so stopnje preveč friške bile.« Univerza v Mariboru in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija sta 4. aprila 2002 v Mariboru organizirali znanstveni simpozij Dr. Avgust Pavel (1886-1946). Simpozij: se je začel s pozdravi in odkritjem doprsnega kipa dr. Avgusta Pavla. Referati simpozija so predstavili življenje in (mu-zeološko, jezikoslovno,; prevajalsko, pesniško, predavateljsko) delo „zvestega sina dveh narodov”. Hči Judita Pavel je obujala spomine na očeta, vnukinja Veronika Simon pa je predstavila madžarske pesmi Avgusta Pavla. Susanne Weit-laner iz Gradca je prikazala zgodovino nastanka „Pavlove hiše” v; Potrni v Avstriji. Na biroviji Rudi je na birovijo prišo. Bi-] rauv ga pita: »Gospaud, Zakoj ste pa vi ovak gučali policaj!] tau, ka sé je Zgodilo? Zakoj ste] nej svojo pravo ime tü nej not prajli?« Rudi pa: »Jaj, gospaud birauvJ Vejte, tau je tak bilau, ka sami tak vküp zmejšeni bio, ka sam] ranč nej vedo, ka gučim! V tauj ! velkoj nevauli sam ešče sami sebe nej spozno.« I.B. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1,., p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada . za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Ezen szelveny tuladjonosa 2002. majus 31-ig 10%-os kedvezményt kap a szentgotthardi Lipa Etterben