Jasna revolucionarna osebnost, svetal zgled sodelavcem
Tovariš Miha Marinko se je rodil 8. septem-bra 1900 - čez tri tedne bi dopolnil 83 let. 83 let od otroških nog trpkega, trdnega vendar boga-tega in plodnega življenja. Nezakonski otrok s trinajst leti že delavec v steklarni in nato v trboveljskih premogovnikih. S štirinajstimi leti pa je že ostal brez matere in sam skrbel za štiri mesece staro sestrico. S trdim življenjem in borbo za vsakdanji kruh pa se je že oblikovala tudi njegova proletarska zavest. Razmere v re-virjih ob koncu prve svetovne vojne, težak polo-žaj rudarjev in delavcev nasploh, brezposelnost, revolucionarno razpoloženje množic, še zlasti ob oktobrski revoluciji - vse to je oblikovalo mladega Miha Marinka in ga povedlo med prvi-mi v sindikat, med pobudnike SKOJ-a in kmalu nato v partijo. Organiziral je štrajke, sodeloval v delavskem gibanju, ko je kot rudar delal tudi v Franciji, kasneje študiral na partijski šoli v Moskvi, pa se spet vrnil na partijske dolžnosti v domovino. Na svoji dolgi revolucionarni poti pa Marinko ni doživljal samo zmag delavskega gi-banja, temveč tudi poraze. Videl je pogum re-volucionarjev pa tudi omahljivost in izdajstvo v lastnih vrstah, vendar mu nič ni moglo vzeti neomajne vere in zaupanja v revolucionarno silo delavskega razreda, v moč ljudskih množic. Upornega duha mu niso mogli zlomiti ne z ječami, ne z internacijami in ne z najtežjim mučenjem. Miha ni priznal ničesar. Miha je zmagal, kot nam je tudi sam večkrat pripovedo-val: »V zaporu je človek osamljen, sam s svojo notranjo močjo zmožen upreti se z zavestjo, da s tem ščiti zunaj delujočo organizacijo in brani svojo čast. S tem pa demobilizira tiste v sovraž-nikovih vrstah, ki jim je še ostalo nekaj člove-škega dostojanstva.«
Ko je skupina mladih komunistov pod vod-stvom Kardelja in Kidriča obnovila partijsko organizacijo v Sloveniji je Marinko postal se-kretar pokrajinskega komiteja KPJ za Sloveni-jo, na četrti konferenci KPJ leta 1934 pa je že bil izvoljen v CK KPJ. Pripravljal je ustanovni kongres KPS na Čebinah, kjer je bil izvoljen v njen centralni komite. Njegove sposobnosti je visoko cenil tudi tovariš Tito. Vključil ga je v centralni komite KPJ, ter ga kasneje kot in-štruktorja KS-ja poslal na Hrvaško ter v Bosno. Leta 1941 pa je postal polit. komisar glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Kasneje se je vmil v Ljubljano, bil aretiran in na tako-zvanem Tomšičevem procesu bil obsojen na trideset let zapora. Po kapitulaciji Italije je uspel priti iz zapora ter se takoj vključil v vod-stvo KPS. Po osvoboditvi Beograda pa je poli-tično deloval v Srbiji, Vojvodini in Makedoniji. Po Kidričevem odhodu v Beograd je postal predsednik vlade, kasneje predsednik Ljudske skupščine. Dvajset let od 1946 do 1966 pa je bil tudi na čelu slovenske partije in kasneje pred-sednik glavnega odbora SZDL. Ves čas je bil tudi v vodstvu CK ZKJ. S svojimi bogatimi izkušnjami v revolucionarnem delu iz Slovenije
je mnogo prispeval tudi pri pomembnih odloči-tvah v najvišjih organih družbeno političnih or-ganizacij in v organih oblasti Jugoslavije. Ven-dar tovariš Marinko ne sodi med osrednje oseb-nosti socialistične revolucije le po tem kakšne pomembne funkcije in položaje je zavzemal, temveč je povsod užival ugled in spoštovanje kot rudar proletarec in revolucionar, pošten, skromen pa tudi preudaren in odločen voditelj naše partije, človek z širokim obzorjem ter veli-kimi revolucionarnimi in življenjskimi izkuš-njami.-
Pred leti je tovariš Marinko odložil bremena odgovornih operativnih dolžnosti, vendar to zanj ni pomenilo počitka. Ves čas je aktivno spremljal razvoj naše družbe, ki ji je tudi sam polagal prve temelje. Z veliko vero in zaupa-njetn je gcjvoril o mladi generaciji, ki mora prevzeti odgovornost za nadaljni razvoj, nada-ljevati delo revolucionarjev, borcev ter pri tem izhajati iz revolucionarnih izkušenj in težko pri-borjenih pridobitev revolucije. Napisal je spo-mine, ki so pravzaprav knjiga o življenju, knjiga o ljubezni do domovine, revolucije in partije, ki bi jo moral poznati vsak mlajši človek.
Zadnja leta je kot viški občan stanoval v Koleziji. Čeprav se je več zadrževalpriPredvoru v skromni počitniški hišici, pa se je vedno rad odzval vabilom iz občine in krajevne skupnosti. Občinski praznik 27. april je bil praznik tudi zanj in kot častni občan se je vedno rad udeležil, če mu je le zdravje dopuščalo, tudi številnih drugih prireditev in srečanj borcev in mladine. Mladino je imel rad in vedno nam bo ostalo v spominu, kako je nagovoril mlade ob sprejemu v ZK in govoril o liku pravega komuni&ta. Zlasti je bil vedno kritičen do vsega, kar zavira in onemogoča, da bi pridni in pošteni delavci, če-prav ne znajo vedno lepo govoriti resnično prišli do besede in odločanja, ne glede na to ali so komunisti ali ne.
Prav tako prizadeto pa je rad razpravljal še v zadnjem času tudi o enakih problemih sedanjo-sti z nami mlajšimi, ki smo opravljali odgovor-nejše dolžnosti v občini. Večkrat smo ga obiska-li, ob različnih priložnostih. Želel je mnogo zvedeti o razmerah v občini, v Ljubljani, o življenju osnovnih organizacij ZK, o gospodar-jenju v podjetjih, življenju na vasi itd. Pri tem pa smo doživeli tudi marsikatero opravičeno, vendar iskreno in dobronamerno pravo partij-sko kritiko, kakršne je danes premalo.
Tovariša Mihe Marinka ni več. Ostaja pa živo njegovo delo, pred natni pa ostaja dolg, da se še odločneje borimo in nadaljujemo vse tisto, za kar se je boril vse življenje, za stabilizacijo in za uresničitev samoupravne socialistične družbe. Tudi svojo knjigo spominov je strnil z vero v življenje in optimizmom revolucionarja: »Za vse to je bilo vredno živeti«.
Hvala za vse, slava Tvojemu spominu!
(Iz govora Darka Perovška)