PROBLEMI
1, 1989
Mnogi so želeli slišati, in niso slišali
Uvodn;i opomba
Oswald Ducrot. Argumentacija in argunu-ntalivni -toposi«
Jean-Blaise Grize. Sklepanje v govoru
Chaim Perelman. Pojmi in argumentacija
Tako je z mojo besedo, ki prihaja i/ mojih ust
•Janez Justin. Peircov pragmatični koncep't semiotične forme
Olga Kunst Gnamuš. Proizvodnja pomenskih vrednosti v filo-
zofskem in znanstvenem govoru
Igor 2. Žagar. Konverzacijske maksime in aksiom pertinentnosti
ali  implicU n()(sl)   komunikacije
Ni še izginilo navodilo ne beseda
Bernard Nežmah. Pojmovna zgodovina partes orationis v Antiki
Igor 2. Žagar, Kako obljubiti — kratek pregled
I.e glejte, pa ne spoznajte
Iztok Saksida. O ustvarjanju jezikov in njihovih etnij
Asinaria
Primož Peklaj. PokloniU'v pa.s-tirjev
Pov/.eiki /Summaries
RAZPRAVE
RAZPRAVE 1 (PROBLEMI 1/89 letnik XXVII)
Uredništvo:
Esejistika: Vlasta Jalušič, Miha Kovač. Tomaž Mastnak. Igor Skam-
perle. Marcel Stefančič, jr., Tadej Zupančič. Ali Zerdin.
Razprave: Mladen Dolar. Rado Riha. Slavoj Žižek (uredniki Razpola);
Miran Božovič. Rastko Močnik. Stojan Pelko, Alenka Zupančič.
Glavni urednik: Miran Božovič
Odgovorni urednik: Vlasta Jalušič
Tajniia uredništva: Alenka Zupančič
Svet revije: Mladen Dolar, Zdenko Kodelja. Tomaž Mastnak. Rastko
Močnik, Braco Rotar, Marjan Šimenc, Darko Strajn (delegati sode-
lavcev); Slavoj Žižek (predsednik), Pavle Gantar, Gregor Golobic, Pe-
ter Klepec, Dejan Pušenjak. Tanja Rener. Rado Riha. Marcel Stefan-
čič, jr. (delegati širše družbene skupnosti).
Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka lü/I
Uradne ure: ponedeljek, od 13. do 15. ure
Tekoči račun: 50101-678-47163. z oznako: za PROBLEME
Letna naročnina: 100.000.— din. za tujino dvojno
Izdajatelj: RK ZSMS. Ljubljana. Dalmatinova 4
(irafična priprava in tisk: Kočevski tisk. Kočevje
Naklada: 1300 izvodov
Cena te .številke: 10.000.— din
To številko sta uredila Igor Z. Žagar in Rastko Močnik
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74.
z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena davka od prometa proizvodov.
Mnogi so želeli slišati, in niso slišali
Uvodna beseda
ste kdaj opazili, da se stavka:
1. X ni prebral vseh Balzacovih del
in
2. X je prebral nekaj Balzacovih del.'
vedeta nenavadno?
In vendar je v njiju nekaj nenavadnega. Iz prvega lahko sklepamo
(na)
Г. Morda ti ne bo mogel svetovati
iz drugega pa na
2'. Morda ti bo lahko svetoval.
In kaj bi utegnilo biti pri tem nenavadnega?
Preprosto dejstvo, da ni prebral vseh obsega tudi vse razen enega
(dela), in vendar iz tega sklepamo, da Y-u ne bo mogel svetovati (glede
njegove raziskave o Balzacovem stilu, na primer), iz prebral nekaj, ki
obsega tudi le eno ali dve (deli), pa sklepamo, da bi Y-u pri njegovi
raziskavi utegnil pomagati.
Nenavadno je preprosto to, da bi tisti, ki je prebral le dve deli Bal-
zacove Človeške komedije, lahko merodajno razsojal o Balzacovem stilu,
oni, ki je prebral vsa dela razen enega, pa ne .. .
Na dejstveni ravni argumentacija nekako ne drži in vendar nam
jezik ne dopušča, da bi sklepali takole:
1. X ni prebral vseh Balzacovih del. Morda ti bo lahko svetoval
ali
2. X je prebral nekaj Balzacovih del. Morda ti ne bo mogel sveto-
vati.
Argumentacija je v našem začetnem primeru namreč že vpisana v
jezik in gre proti dejstvom in mim,o formalno-logičnih zakonov skle-
panja, torej proti dvema temeljnima postavkama tradicionalnih argu-
mentativnih teorij (če kaj takega kot »tradicionalne« argumentativne
teorije sploh obstaja).
In prav to (na prvi pogled morda paradoksalno) teorijo, teorijo ar-
gumentacije v jeziku Oswalda Ducrota, teorijo, ki jezika ne razume kot
nomenklature realnosti, temveč realnost postavlja v odvisnost od je-
^ Opiramo se na uvod v delo Oswalda Ducrota. Les échelles argumentatives.
Ed. du Seuil, Pari?., 1980).
1
zika, bi radi postavili na mesto uvoda v argumentativni sklop priču-
joče »lingvistične« številke Problemov. To pa prav zato, ker Ducrot
odločilno zamenja optiko, svojo teorijo namreč razvija in pojasnjuje
skozi razliko do drugih (predhodnih in konkurenčnih) argumentativnih
teorij, tako da je najprimernejši uvod ne le samemu sebi, temveč tudi
Jeanu Blaiseu Grizeu in Chaimu Perelmanu, avtorjema dveh velikih
(predhodnih in konkurenčnih?) argumentativnih teorij zadnjih deset-
letij.
2
Oswald Ducrot
Argumentacija in argumentativni
»toposi«*
I.
V pričujoči razpravi bi vam rad predstavil teorijo argumentacije v
jeziku, ki si jo že več let prizadevava izpopolniti v Jeanom Claudom
Anscombrom, še zlasti bi želel pojasniti njena zadnja dognanja, do ka-
terih sva prišla z vpeljavo pojma »topos« (obče argumentativno me-
sto). Glede na to pa moram začeti z nekaterimi terminološkimi konven-
cijami.
Pri vsaki raziskavi iz lingvistične semantike se mi zdi potrebno
razlikovati dvoje, kar bom arbitrarno imenoval fraza (phrase) in izjava
(énoncé). Izjava je segment diskurza. Tako kot diskurz je torej po-
stavljena v prostor in čas, ima tvorca in (navadno) enega ali več po-
slušalcev. To je izkustveni pojav, nekaj zaznavnega in zato neponovlji-
vega. Ce dvakrat zapored izrečem nekaj, kar navadno zapišemo »lepo
je«, dam dve različni izjavi, kajti čas njunega izjavljanja se razlikuje.
Kljub temu pa večina lingvistov meni, da sta ti dve izjavi realizacija
(rekel bi celo, po tej presoji, manifestacija) iste francoske fraze (vztra-
jam pri dejstvu, da ta običajna odločitev lingvistov predstavlja hipo-
tezo, ki jo mora upravičiti njena eksplikativna moč in ki se ne more
sklicevati na nikakršno razvidnost. Predvsem pa se ne more opreti na
dejstvo, češ da sem v svoji razpravi, pri navajanju obeh obravnavanih
izjav, obakrat uporabil isti niz besed »lepo je«; termin fraza, kot ga
pojmujem, je abstraktna struktura, torej čisto nekaj drugega kot niz
zapisanih besed).
Distinkcija med frazo in izjavo me privede tudi do razlikovanja
med semantičnimi vrednostmi, ki so pripisane eni in drugi. V skladu
s konvencijo imenujem »smisel« semantično vrednost izjave, »pomen«
pa semantično vrednost fraze. Navadno se z lahkoto dokazuje, v ko-
likšni meri je smisel izjave naddeterminiran glede na pomen fraze, ki
jo realizira: saj denimo niti referencialna niti ilokucijska vrednost iz-
jave ne izhajata neposredno iz pomena fraze. Navadno pa razliko med
smislom in pomenom razumemo kot razUko v stopnji: smisel naj bi
vseboval vse, kar je v pomenu — zraven pa še nekaj detajlov ali spe-
cifikacij. Zame je nasprotno, ta razlika izvorna. Pomen se ne nahaja v
smislu kot njegov del, sestavljajo ga, vsaj v bistvenem delu, smernice
ali navodila, priporočila, s katerimi razbiramo smisel njegovih izjav.
Fraza nam pove, kako naj ravnamo, ko moramo interpretirati njene
izjave, predvsem pa specificira tip informacij, ki jih moramo poiskati
v kontekstu. Med temi navodili me zlasti zanimajo tista, ki jih dajejo
tako imenovane »argumentativne variable«. Interpretu izjave naka-
• Objavljeno v Actes de la Séme rencontre des professeurs de français de VEhselg-
nement supérieur, Université de Helsinki, 1987, str. 27—37.
3
žejo, da mora zgraditi določeno argumentativno strategijo in jo pripi-
sati govorcu (z opiranjem na to, kar ve o diskurzivni situaciji).
Glede vrednosti, ki jih prinaša morfem »preveč«, opišimo na pri-
mer fraze s strukturo »x je preveč P«, kjer »x« označuje objekt, »P«
pa neko lastnost. Rekel bi, da za osebo, ki iz njih izpelje izjavo, zah-
tevajo rekonstrukcijo strategije zavračanja. Interpretu gre torej za to,
da si zamisli propozicijo r, ki jo je govorec skušal ovreči, ko je rekel,
da je X preveč P. Propozicija r mora biti po mnenju govorečega sub-
jekta takšna, da bi bila bodisi sprejemljiva ali celo upravičena, če bi
bila P-jost x-a nižja od nekega praga in da postane nesprejemljiva, ko
X ta prag preseže. Ko za neko blago rečemo, da je predrago, lahko na
primer pomislimo na propozicijo »moram ga kupiti« in izjavimo, da je
njegova cena višja od določene vrednosti, pod katero bi nakup ostal
možen, nad katero pa postane nemožen. Pri »x je preveč poceni« imamo
lahko v nekaterih situacijah opraviti z isto propozicijo r »moram ga
kupiti.«' Edina razlika v primerjavi s prejšnjim primerom je v tem,
da je pod pragom nakup predstavljen ne le kot možen, temveč kot
upravičen (cenenost je za razliko od dragosti videna kot razlog za na-
kup). Ko pa presežemo prag, nastane nekakšen obrat in nizka cena, ki
je bila razlog za nakup, postane razlog, da se nakupu odrečemo —
morda zato, ker nam vzbuja pomisleke o kvaliteti (v zvezi s tem opo-
zarjam na naslednje dejstvo, katerega razlaga ni evidentna: če je pod
pragom lastnost P videti ugodna za propozicijo r — to je primer za nizko
ceno in nakup — pa lahko postane neugodna nad njim. Ce pa je ne-
ugodna že pod pragom — kot v primeru visoke cene glede na nakup —
ne bi mogla postati ugodna nad njim. Tako nimamo: »Ta predmet je
preveč drag: kupi ga, saj mora biti zares izvrsten«. Ugotovili bomo, da
ta nesimetrija ne izhaja iz kakšnega zdravorazumskega zakona, ampak
sodi med semantične lastnosti morfema preveč, ki je rabljen brez stav-
čnega določila: pri tako da se dejansko izgubi: »Tako drag je, da ti
priporočam nakup: biti mora res izvrsten«.)
Naj povzamem ta terminološki uvod. Kot lingvist-semantik moram
vsaki konstitutivni frazi kakega jezika pripisati pomen, ki lahko pojasni
smisel njenih izjav v diskurzu. Pojasnjuje pa ga, če vsebuje vrsto na-
vodil, po katerih naj se ravnamo, ko nam gre za razumevanje njegovih
izjav.
II.
Naposled se lahko lotim problema argumentacije. Najprej bi rad
orisal to, kar bom imenoval tradicionalna koncepcija argumentacije
(kot ponavadi beseda »tradicionalen« po eni strani označuje, da gre za
koncepcijo, ki ji ugovarjam, vendar skuša tudi opomniti, da je nave-
dena koncepcija, čeprav jo nekoliko karikiram, predpostavka večine
raziskav o argumentaciji, četudi ne bi mogel navesti nobenega teksta,
kjer bi bila eksplicitno formulirana). Nato bom predstavil koncepcijo,
ki jo dodelujeva z Anscombrom in jo povzemava s sloganom »Argu-
mentacija je v jeziku«. Potem ko bom nakazal prvotno obliko, ki sva
' v drugačnih primerih lahko »a je preveč poceni« sledi kot r »Ne kupuj ga!«
Govorec dá vedeti, da bi bilo pod pragom možno zavrniti nakup, da pa se nad
pragom argumentu za poceni nakup ni več mogoče upirati in da smo prisiljeni
podleči skuänjavi nakupa.
4
jo dala tej teoriji, in probleme, ki jih postavlja, bom predstavil — to
bo zadnji in glavni del razprave — sedanjo obliko teorije in pojem
»toposa«, ki igra v njej osrednjo vlogo.
Tradicionalna koncepcija argumentacije obravnava predvsem pri-
mer (pri razlagi zadnje oblike najine teorije bom zanj pokazal, da je
samo poseben primer), ko govoreči subjekt postavi izjavo A kot argu-
ment, s katerim utemeljuje drugo izjavo S. Slednje v francoščini do-
sežemo 2 zvezami kot »A torej S« ali kot »S potemtakem A«, in ju
zaznamujemo z A—3 S. Zakaj lahko A opravlja to argumentativno
funkcijo? Navadno velja, da argumentativno gibanje predpostavlja dve
povsem neodvisni stvari. Po eni strani mora izjava-argument nakaza-
ti neko dejstvo D; s tem mislim na neko reprezentacijo realnosti, ki
jo imamo lahko za resnično ali neresnično, ki jo lahko potrdimo ali
ovržemo, ne glede na to, ali nameravamo iz nje sklepati na S. Po drugi
strani pa mora govoreči subjekt dopuščati ali predpostavljati, da dej-
stvo D implicira resničnost ali veljavnost sklepa S. Slednje lahko po-
nazorimo s shemo:
Jezik, kot celota semantično opisanih fraz, v skladu s to koncepcijo
ne igra bistvene vloge v argumentaciji. Po eni strani priskrbi veznike
(torej, dejansko itd.), ki opozarjajo na obstoj argumentativne zveze med
A in S. Po drugi strani pa posreduje v prehodu od D k S: A kaže na
dejstvo D delno zaradi fraze, ki jo realizira — in seveda tudi zaradi
diskurzivne situacije, v kateri A nastane. Vendar pa je samo gibanje,
ki vodi k S — torej argumentativno gibanje v pravem pomenu — v
tradicionalni koncepciji povsem neodvisno od jezika. Izraženo je z
diskurzivno situacijo in z logičnimi, psihološkimi, retoričnimi, sociolo-
škimi, itd. . . . principi. Shemo lahko torej dopolnim:
5
Od te sheme pa me odvrača vsaj en razlog. Pri večini jezikov naj-
demo dvojice fraz z naslednjimi lastnostmi.
(1) Z izjavljanjem ene ali druge fraze v določeni diskurzivni si-
tuaciji nakazujemo isto dejstvo D.
(2) Tudi če predpostavimo identično diskurzivno situacijo, izjavi
ene in druge ne dopuščata iste argumentacije.
Oglejmo si primer:
a) Peter je malo delal. (Pierre a peu travaillé)
a) Peter je malce delal. (Pierre a un peu travaillé)
Ne glede na to, ali v dani situaciji izjavimo (a) ali (b), vedno
sporočamo isto dejstveno vsebino. Ce je resnična (a), je resnična tudi
(b) in obratno. Kljub temu pa čutimo, da izbira (a) in izbira (b) ustre-
zata povsem različnim argumentativnim intencam: bodisi da (a) in
(b) ne moremo uporabiti za utemeljevanje istega sklepa ali pa ga
ne utemeljujeta na isti način. Navedemo lahko številna tovrstna opa-
zovanja, kažejo nam, da lahko argumentacijo neposredno določa
fraza, ne pa samo dejstvo, ki ga prenaša njena izjava. Za te prime-
re bomo dejali, da je argumentacija »v jeziku«, »v frazah«, da so
fraze same argumentativne.
Takšna opažanja so bila izhodišče najine teorije: nisva se od-
rekla (in se tudi ne nameravava) ideji, da je argumentacija notranja
jeziku. Najina osrednja hipoteza je, da vsaj nekatere jezikovne fraze
vsebujejo argumentativno moč ali vrednost (iz previdnosti sem re-
kel »nekatere«; pravzaprav bi želel reči »vse«, vendar tega za zdaj
ne morem: poprej bi moral izdelati širši koncept argumentacije in
vpeljati pojem toposa, o katerem bom govoril na koncu te razprave).
Ce najino hipotezo formuliram v terminologiji, ki sem jo predstavil
na začetku, moram postaviti trditev, da pomen nekaterih fraz vsebu-
je navodila, ki določajo, katero argumentativno intenco naj prisodi-
mo njihovim izjavam: iz fraze razberemo, kako smemo argumentirati
iz njenih izjav in kako ne.
To splošno temo lahko apliciramo na poseben primer — po mo-
jem mnenju še posebno značilen — nekaterih morfemov, ki jih bom
imenoval »argumentativni operatorji« (skrajšano A. O.). Najprej de-
finicija: mortem x je A. O. glede na frazo P, če so izpolnjeni trije
pogoji.
(1) Iz P je možno z vpeljavo x konstruirati frazo P', kar zapišem
»P' = P -t- X«. Razumljivo je, da lahko x vpeljemo ne le z doda-
janjem, ampak tudi s substitucijo, ki jo lahko spremljajo nekatere
sintaktične modifikacije. Zaradi svoje ohlapnosti je formulacija prve-
ga pogoja morda videti nevarno permisivna. To se mi ne zdi toliko
pomembno, kolikor sta pogoja (2) in (3) dejansko izpolnjena le v
tistih primerih, pri katerih je vpeljava x v P relativno preprosta.
(2) V določeni diskurzivni situaciji imata izjava iz P in izjava P'
povsem različni argumentativni vrednosti: iz ene izjave ne moremo
argumentirati na isti način kot iz druge.
(3) Te argumentativne razlike ni možno izpeljati iz dejstvene raz-
like med informacijami, ki jih v obravnavani diskurzivni situaciji
prinašata izjavi P in P'.
6
Ugotovili bomo, da tretji pogoj povezuje aplikacijo definicije z
možnostmi izpeljave, ki si jih dovoljuje lingvist. Ce dopustimo (kot
sem to počel sam leta 1972 v Dire et ne pas dire) široko razraščanje
»konverzacijskih« podtonov, izpeljanih s pomočjo zelo številnih dis-
kurzivnih zakonov, bomo našli manj A. O., kot če poskušamo, kot
to delam zdaj, omejiti in nadzorovati sklicevanje na diskurzivne za-
kone.
Po moji definiciji je malo A. O. glede na frazo P, »Peter je malce
delal«. Izpolnjeni so namreč vsi trije pogoji:
(1) Konstruiramo lahko frazo P', »Peter je malo delal«, tako da
v P nadomestimo malce z malo.
(2) Kot sem že omenil, izjava P in izjava P' v dani situaciji ne
omogočata istih argumentacij.
(3) Te argumentativne razlike med izjavama ne moremo izpeljati
iz njune morebitne iriîormativne različnosti. Nemožnost v tem poseb-
nem primeru pa velja prav tako za vse derivacijske teorije, ki nam
pridejo na misel, ker je, kot sem rekel, dejstvena vsebina obeh izjav
ista (mislim, da identitete nihče več ne skuša zanikati — čeprav po
mojem mnenju nekateri semantiki nimajo prav, da pripišejo frazama
P in P', ki vsebujeta malce in malo, različno informativno vrednost
s predpostavko, da je na primer malce za razliko od malo kompati-
bilen z veliko: na ravni izjave, ki je raven, o kateri ravnokar govo-
rim, se mi zdi neizpodbitno, da je v obeh primerih dana ista informa-
cija).
Drug primer: šele (ne.. . que) je A. O. glede na frazo P: »Ura
je 8«. Z njim lahko seveda konstruiramo P': »Ura je šele 8«. Poleg
tega je vrednost izjav P in P' v dani situaciji nesporno ista (obe sta
hkrati resnični ali hkrati neresnični). Navsezadnje lahko kljub tej
dejstveni identiteti na osnovi izjave P skonstruiramo nekatere ar-
gumentacije, ki bi pokazale, da je pozno in ki ne bi mogle slediti
izjavi P'.
Takšna je torej temeljna hipoteza najine teorije, hipoteza, pri
kateri sva vztrajala v obeh zaporednih oblikah, ki ju je privzela ta
teorija. Obliki si v bistvu ne nasprotujeta, razen če skušamo natanč-
neje definirati koncept »argumentativnih možnosti« (ali argumenta-
tivne moči) izjave. Znašli smo se torej pred alternativo, o kateri bom
spregovoril v nadaljevanju.
Ill
Ko sva z Anscombrom predlagala prvotno obliko teorije argumen-
tacije v jeziku, sva bila prepričana, da mora biti argumentativna
moč izjave A definirana v celoti, reči hočem kot celota izjav Si, Sa
. . . itd., ki lahko kot sklepi sledijo iz A. Tako bi bila argumentativna
moč izjave »Peter je malce delal«, v celoti izjav, ki se lahko diskur-
zivno navezujejo nanjo s torej ali katerim drugim, eksplicitnim ali
implicitnim veznikom te vrste. V tej celoti bi na primer našli izjave
»Utrujen je«, »Pravico ima, da si odpočije«, »Morda je (že) končal
svoj članek« ... Ce sprejmemo to definicijo, lahko splošno definicijo
A. O. ali natančneje, tretjega pogoja, ki ga obsega, preciziramo na
naslednji način. Morali bomo reči: »x je A. O., če izjava P in izjava
7
P' (kjer je P' = P + x) dopuščata različna sklepa« — pri čemer raz-
like ni možno izpeljati iz njune nasprotnosti na dejstveni ravni.
Slednje ponazarja shema:
Na žalost pa ta prvotna oblika teorije povzroča številne proble-
me, od katerih bom opozoril le na enega. Ali imamo pravico trditi,
da A (»Peter je malce delal«) in A' (»Peter je malo delal«) ne moreta
imeti natanko istih sklepov? Prav gotovo je možno navesti nekaj
izjav, ki lahTio služijo za sklepe le eni od njiju, tako da ostane moja
definicija formalno uporabna. A če je naš namen poiskati splošno
deskripcijo (morfemov) nuilo in malce, se mi zdi utemeljevanje te
deskripcije na zgledih razpršenih in heterogenih sklepov, ki so v
enem primeru možni, v drugem pa ne, malo obetavno. Takšno posto-
panje bi prikrilo dejstvo, da je možno v večini primerov oba mor-
fema uporabljati za identične sklepe. Tako je sklep »Peter bo opravil
izpit« povsem možno navezati tako na A' kot na A. Vse je odvisno
od tega, kaj se nam zdi najboljši razlog za uspeh: če menimo, da delo
privede do uspeha, bomo vzeli za argument A. Ce pa mislimo, da
privede do neuspeha (ker je utrudljivo, ker nas spravlja ob živce, ...),
bo argument A'.
Glavni problem je v tem, da možnosti argumentiranja niso od-
visne samo od izjav, ki jih vzamemo za argumente in sklepe, ampak
tudi od principov, po katerih jih postavimo v medsebojno zvezo.
Kljub temu pa čutimo veliko razliko v argumentacijah, ki iz malo ter
iz malce pridejo do istega sklepa. Kako formulirati to razliko?
Ce vztrajamo pri definiciji argumentativnosti kot celote možnih
sklepov, nam preostane samo ena rešitev: razširitev koncepta »dis-
kurzivne situacije« z vključitvijo uporabljenih argumentativnih prin-
cipov. Rečemo lahko torej, da se s sklepanjem na Petrov neuspeh
iz A ter iz A' umeščamo v različni diskurzivni situaciji: prva naj bi
kot ideološko ozadje dopuščala prepričanje, da delo privede do uspeha,
druga pa prepričanje, da privede do neuspeha. Toda takšna rešitev
se mi zdi nevzdržna. Težava je v tem, da lahko isti govoreči subjekt
obravnava delo hkrati kot dejavnik neuspeha in uspeha; mislim, da
v našem »vesolju verovanj« vsi prav dobro poznamo obe mnenji —
ki torej obedve spadata k naši psihološki diskurzivni situaciji. Toda
ko uporabimo malo za sklepanje o neuspehu, mobiliziramo eno od
teh verovanj, ko pa uporabimo malce, mobiliziramo drugo. Raba malo
ali malce ne pomeni, da eno sprejmemo, drugo pa izključimo, ampak
8
da v diskurzu eno uresničimo, drugo pa opustimo. »Diskurzivna si-
tuacija«, ki je tu v igri, torej ni izven izjave in diskurza; gre za
situacijo, ki jo vzpostavljata in prenašata sama argumentativna izjava
in diskurz. Vanju je tedaj vključena in je del njunega smisla (koli-
kor je smisel, kakor ga definiram, reprezentacija izjavljanja, kot jo
prispeva izjava sama). A če hočem to misel jasno izraziti, moram
najprej izdelati neko drugo obliko teorije argumentacije, tisto, o ka-
teri bom zdaj govoril.
IV
Najprej nova definicija. V nadaljevanju ne bom več uporabljal
koncepta argumentacije, o katerem smo govorili doslej in ki sem
ga predstavil s simbolom »A—3 S«. Potrebujem širši koncept, ki ne
zadeva več izjav v celoti, ampak semantične elemente, ki konstituira-
jo njihov smisel (pojem semantičnega elementa vključuje analizo
smisla v vrsti neodvisnih prikazov: v moji teoriji polifonije je izra-
žen kot »stališče izjavljalca, kakor ga predstavlja izjava«'). Propo-
zicijo bi rad definiral takole: »Izjava E vsebuje semantični element
e, Ei ima argumentativno vrednost«. Predpostavil bom. da je propo-
zicija resnična, če izjava E zadovoljuje tri pogoje:
(1) e je vsebovan v smislu (izjave) E (za nekoliko rigoroznejšo
predstavitev tega stališča bi bilo potrebno vpeljati teorijo polifonije).
(2) e je v izjavljanju E opredeljen kot dokaz za nek sklep r. Ta
je lahko ekspliciten ali impliciten. Ekspliciten je, če je izrečen v
izjavi S, ki se navezuje na E. Opraviti imamo torej s podobnim pri-
merom, kakršnega sem doslej opisoval z besedo »argumentacija«. V
nasprotnem primeru je sklep impliciten. »Oseba, ki govori« lahko
po drugi strani r upošteva ali pa ne (»oseba, ki govori« je termin,
ki združuje »govorca« in »empirični subjekt«, kot ju imenujem v
teoriji polifonije, za zdaj pa še ne bi mogel upravičeno izbrati enega
od njiju). Nekaj primerov:
(a) Lepo je (E). Pojdimo na sprehod (S).
Element e predstavlja lepo vreme, ki ga zatrjuje E. Sklep r, ki
je izrečen v S, je upoštevan.
(b) Poglejmo dialog:
x: Greš gledat ta film? /Bi šel gledat ta film?
y: Sem ga že videl.
Odgovor y nakazuje dejstvo, ki je že samo zadostna opora za
negativen sklep, ki ni izrečen. V naši skupnosti (in v mnogih drugih)
je dejstvo, da smo film že videli ali da smo se že sprehodili, spre-
jeto kot razlog, da zavrnemo ponoven ogled ali sprehod. V tem pri-
meru je r impliciten in hkrati upoštevan.
(c) Predstavljamo si, da bi y v prejšnjem dialogu odgovoril:
»Sem ga že videl, vendar bi ga z veseljem gledal še enkrat«. V tej
izjavi najdemo isti element e kot v prejšnjem dialogu (e: dejstvo,
da »je (bil) y že videl film«). Po drugi strani je e spet argumentativno
usmerjen k r, torej k zavrnitvi propozicije (pripominjam, da zame
zveza »p toda q« pomeni, da p prenaša vsebino, ki je usmerjena k
nekemu sklepu, da q prenaša vsebino, ki je usmerjena k nasprot-
nemu sklepu in da govorec v svojem diskurzu sklepa iz q. ne pa iz p).
9
Bistvena razlika med obema dialogoma je v tem, da govorec, čeprav
v drugem primeru sprejme usmeritev (od) e k r, noče upoštevati
tega sklepa (ne argumentira — v smislu, v katerem je bila beseda
opredeljena na začetku moje razprave). Rečemo lahko torej, da je
sklep r hkrati impliciten in neupoštevan.
(3) Da bo e lahko imel tako imenovano argumentativno vrednost,
mora biti izpolnjen še tretji pogoj. Usmeritev (od) e k r mora te-
meljiti na argumentativnem principu ali v moji terminologiji, na
»toposu«.^ S toposom razumem argumentativni princip, ki ima vsaj
naslednje tri lastnosti.
Najprej, je »univerzalen«, brez zveze s tem, kar filozofi imenujejo
»univerzalnost« in v zelo omejenem smislu, da je pripoznan v jezi-
kovni skupnosti, ki ji pripadata vsaj tisti, ki vodi argumentativni po-
stopek — vir — in tisti, komur je namenjen — tarča. (Ce e ni izjava,
ampak semantični element, vir in tarča nista nujno govorec in nago-
vorjenec izjave, ki prenaša e. V terminologiji teorije polifonije gre za
»izjavljalca« in »naslovnika«, s stališča, ki ga vzpostavlja e; da poeno-
stavim razpravo, se bom postavil v preprosto, čeprav ne najbolj obi-
čajno situacijo, v kateri bi lahko izjavljalca in naslovnika izenačili z
govorcem in nagovorjencem.) Oglejmo si torej poseben primer argu-
mentacije oziroma zveze »A—3 S« in se vrnimo k zgledu »Lepo je;
pojdimo se kopat!« Toplote ne bi mogli navajati kot utemeljitve za
kopanje, če ne bi pričakovali, da oseba, na katero se naslavljamo, tudi
sama sprejema pravilo, ki omogoča, da lahko preidemo od toplote h
kopanju, da je namreč v toplem vremenu kopanje prijetno: sicer ta
argument ne vodi nikamor. Vztrajam pri tem, da je »univerzalnost«
preprosto predpostavljena, pričakovana. Trdno se lahko zanašamo na
načela, ki jih pravzaprav priznavamo le mi, ali pa jih celo ne spreje-
mamo, toda brž ko jih uporabimo za sklep, ravnamo, kot da bi bila
skupna. Vsako argumentativno gibanje se ponaša z zahtevo po ba-
nalnosti (uganili boste, da nisem goreč privrženec argumentacije).
Druga lastnost toposov je splošnost: načelo mora biti priznano kot
veljavno — ne glede na situacijo, v kateri ga uporabimo — za številne
podobne situacije. V prejšnjem primeru argumentativno gibanje pred-
postavlja, da je v toplem vremenu vedno, ne le v trenutku, ko to izre-
kamo, kopanje prijetno. Ta splošnost izhaja neposredno iz tega, kar
sem imenoval »univerzalnost«. Ce mora biti načelo sprejeto pred nje-
govo uporabo, tedaj mora veljati tudi za druge situacije in ne le za
tisto, v kateri ga uporabimo. Kako bi ga sicer lahko imeli za že veljav-
nega? Brž ko argumentiramo v kakem posebnem primeru, moramo ta
primer uvrstiti v neko kategorijo — kar je še en temeljno anti-poetični
vidik banalnosti argumentacije.
Descartesov »cogito« nudi lep primer te zadrege. V Diskurzu o
metodi jo je Descartes izrazil kot »Mislim, torej sem«. Nasprotniki so
mu oporekali, češ da je s tem vzpostavil evidentnost občega principa
»Da mislimo, je potrebno biti«. Na osnovi te pripombe je Descartes v
Metafizičnih meditacijah vpeljal drugo formulacijo »cogita«. Ko jo
2 Izbral sem aristotelovski termin in uvidel nujnost uporabe pojma, ki je blizu
aristotelovskemu toposu. uporabe, ki je postala nujna, odkar je E. Eggs pokazal, da je
teorija argumentacije v jeziku (teorija, kakršna je obstajala v času, ko je Eggs
pisal svojo disertacijo, v svoji prvotni obliki) naredila iz argumentacije nekaj, kar
je bilo zelo podobno postopkom, ki jih je Aristotel preučeval v Topikah.
. 10.___._^__^___^____^__:___
v Meditacijah predlaga, pravzaprav radikalno podvomi o vseh razum-
skih prepričanjih, celo o najbolj gotovih matematičnih resnicah. Kako
naj si v teh okoliščinah prilagodi princip »Da mislimo, je potrebno
biti«? Od tod druga formulacija (»Mislim, sem«), ki cogitu ne daje več
videza argumentacije, pri kateri bi od mišljenja prešli k bivanju, am-
pak ga kaže kot prvotno izkušnjo bivanja, ki jo dojemamo skozi miš-
ljenje.
Univerzalnost in splošnost argumentativnih principov sta bili do-
slej pogosto opaženi: ti dve lastnosti imajo zlasti Toulminovi primeri
»garantov«. Za lingvistično rabo predloženih toposov pa je najpomemb-
nejša njihova tretja lastnost, ki je bila manj poudarjena. Trdil bom,
da so toposi, ki zagotavljajo prehod od e k r, »stopnjevalne« narave.
S tem hočem reči, da skrbijo za povezavo med dvema lestvicama,
dvema stopnjevanjema, med katerima vzpostavijo sorazmerje, ki bi ga
matematiki označili kot »premo«. Ta matematična metafora pove, da
se tedaj, ko se pomikamo po eni od lestvic, gibljemo tudi po drugi in
da smer, v kateri se pomikamo po eni, določa tudi smer našega pomi-
kanja po drugi. Čimbolj se na primer vzpenjamo na prvi, tembolj
sestopamo na drugi. . . itd. Z drugimi besedami, vsak topos upošteva
dva predikata, P in Q, ki jima lahko objekti ustrezajo glede na najbolj
in najmanj, kar pomeni, da je smiselno reči »a je bolj P kot b«, ali »c
je bolj Q kot d«. Po drugi strani pa topos dopušča, da sprememba (v)
lastnosti P (naraščanje ali upadanje), če so sicer vse okoliščine enake,
povzroči spremembo (v) lastnosti Q — pri čemer ostane medsebojno
razmerje med smerjo spremembe P in smerjo spremembe Q vedno
enako.
Vračam se k svojemu primeru »Toplo je, pojdimo se kopat« in k
interpretaciji tega primera, po kateri bi bil uporabljeni topos »Ce je
toplo, se je prijetno kopati.« Mislim, da topos poskrbi za ujemanje med
lestvico temperatur in lestvico prijetnosti:
(Formulacijo tega toposa mi otežuje dejstvo, da noben razumen
človek ne bo pristal na občo propozicijo »x in y naj bosta katerikoli
dve plaži. Ce je na x bolj toplo kot na y, potem je kopanje na x pri-
jetnejše od kopanja na y.« Ce je namreč plaža x umazana, posuta z
ostrim kamenjem, na obalo pa prihajajo morski psi, je seveda jasno, da
utegne biti kopanje tam manj mikavno kot na y. S tem imamo možnost
reči: »Res je na x bolj toplo, toda v bližini je kanalizacija«. Ta težava
pa se mi ne zdi odločilna — ponavljam, da govorim o argumentativni
vrednosti semantičnih elementov, oziroma v terminih polifonije, o
argumentativnih stališčih, ki so pripisana izjavljalcem, in da se ne
ukvarjam neposredno z argumentativno vrednostjo izjav. V segmentu
pred toda, ki uvaja obravnavani topos, je izraženo stališče izjavljalca.
Zanj ni pomembna le toplota, ali natančneje, ne ukvarja se samo s
toploto: prav to sem skušal izraziti, ko sem svojo formulacijo toposa
U
omejil s pridržkom »če so sicer vse okoliščine enake«. Sam pridržek ni
odločilnega pomena — le kako bi sploh lahko ostale vse okoliščine
enake — služi le za to, da nakaže problem.)
S kakšno pravico prisojam toposom stopnjevalno naravo? Prvi
možni odgovor — ki pa nima posebne vrednosti (čeprav se mi ne zdi
zanemarljiv) bi bil sklicevanje na stopnjevalni značaj predikatov, ki se
v semantičnih elementih pojavljajo v vlogi argumentov. Vzemimo za
primer vrsto argumentov, »Toplo je«, »Pierre je inteligenten«, »Ta
predmet je drag« . . . itd. Povsem jasno je, da so toplota, inteligenca
in dragost stopnjevalni — v tem smislu (edinem, ki me zanima), da vse-
bujejo možnost primerjav z izrazoma bolj in manj: »Tu je bolj toplo
kot tam«, »Pierre je bolj inteligenten kot Paul« . .. itd. Bilo bi nena-
vadno, če se argumentativni principi, uporabljeni na teh predikatih,
ne bi ozirali na njihovo stopnjevalno naravo in bi imeli absoluten ali
celostni (ensembliste) značaj tipa »Vsakič, ko je toplo, to je vsakič, ko
temperatura pripada celoti toplih temperatur, se je prijetno kopati«. Zdi
se mi nepredstavljivo, da ne bi obstajala neke vrste homogenost med
predikatom, ki je bil uporabljen v toposu, in tistim, ki se pojavlja v
argumentu. Naj se vrnem k svojemu primeru; zdi se mi, da uporabljeni
topos potemtakem implicira, da bi bilo zaradi višje temperaturne sto-
pinje kopanje še prijetnejše. S tem hočem reči, da nas uporaba obrav-
navanega argumenta obvezuje, da priznamo veljavnost ugovora »Jutri
bo še topleje, torej se bo še bolj prijetno kopati, če sicer ostanejo vse
okoliščine enake«. Da bi lahko odgovorili na ta ugovor, bi torej morali
navesti kakšen poseben zadržek, ki nas odvrača od tega, da bi kopanje
preložili na naslednji dan. Vendar pa imam vtis, da deontologija argu-
mentacije v vsakdanjem pogovoru navsezadnje obsega prav takšne
obveznosti.
Strinjam pa se, da se lahko zdi prvi dokaz nezadosten, kolikor ho-
mogenosti predikata in toposa navsezadnje ne podpira nikakršna te-
oretska nujnost in kolikor sem po drugi strani vpeljal idejo »če
uporabimo tak argument, moramo priznati veljavnost takega ugovora«.
Vendar pa ne vem, kakšen status naj v svoji teoriji namenim argu-
mentativnim normam (kar me spravlja v tem večjo zadrego, ker sem
v svoji deskripciji argumentacije zavrnil vpeljavo logičnih norm ve-
ljavnega sklepanja. Ali imam pravico, da vključim nekatere norme,
druge pa izključim, ko hočem opisati empirično delovanje?).
Zdi se, da se tem težavam izogne neka druga utemeljitev. Izhaja
iz možnosti, da kot argument predložim dva podatka, ki glede na svoj
status v jeziku pripadata njegovemu notranjemu stopnjevanju, tako
da ju povežem z veznikom celo. Vzemimo za primer numerične podatke
kot v naslednjem primeru:
»16° je, morda celo 18°; pojdimo se sprehajat!«
Moj dokaz temelji na naslednjih hipotezah:
(1) Kot preverljiv podatek (v moji terminologiji »zunanja hipote-
za«) obravnavam dejstvo, da argumentativno gibanje, za katerega tu
gre, temelji na toposu vrste »Ce je toplo, se je prijetno sprehajati«. (Ce
bi v mojem primeru imeli »18°, morda celo 16°«, bi bil to nasprotni
topos, prav tako pa, če bi imeli »16° ali največ 18°«).
(2) Za sprejeto imam svojo običajno deskripcijo veznika ceío, ki
po mojem mnenju povezuje dva argumenta, usmerjena k istemu skle-
12
pu, pri čemer velja drugi (tu »18°«) za močnejšega od prvega (tu
»16°«).
(3) Ce oba argumenta, ki ju povezuje celo, pripadata isti lingvi-
stični lestvici^ (v tem primeru »16°« in »18°«), tedaj dopuščam, da
jima celo ne le pripisuje identičen sklep, ampak v njiju uporabi iden-
tičen topos.
V tem primeru je dokaz neposreden. Iz (1) in (3) ugotovimo, da celo
v obeh argumentih uporabi topos »Ce je toplo, se je prijetno spreha-
jati.« Ce pa je, kot pri zahtevi (2), »18°« močnejši argument kot »16°«,
tedaj je potrebno, da je topos stopnjevalen, da pomeni nekako »Bolj
ko je toplo, bolj prijeten je sprehod.« Ce topos ne bi bil stopnjevalen,
tedaj noben od argumentov ne bi veljal niti več niti manj od drugega.
Opazili bomo tudi, da stopnjevalna hipoteza pojasnjuje, zakaj bi pri
zaporedju »18° ali celo 16°« dobili topos »Ce je toplo, se je neprijetno
sprehajati« — česar ni možno pojasniti, če je topos celosten. Naj v
splošnem povzamem svoj prikaz. Ce se izkaže, da je z uporabo istega
toposa v dveh argumentih eden od njiju videti močnejši od drugega,
tedaj je topos nedvomno stopnjevalen in vzpostavlja povezavo med
stopnjami.
Gornji prikaz lahko razširimo na primer, kjer je argument hkrati
točkoven (kot v prejšnjem primeru, kjer sta argumenta numerična po-
datka), obenem pa ne pripada jezikovni lestvici (v nasprotju z nume-
ričnimi argumenti). Denimo, da skuša nekdo zavesti svojega sogovor-
nika z besedami »Pierre mi je ukradel knjigo; pazi se ga!« Celo v tem
primeru je po mojem mnenju uporabljeni topos stopnjevalen. V razviti
obliki bi se glasil takole: »Bolj ko je nekdo ravnal nepošteno, manj
mu smemo zaupati«; dejanje kraje knjige pomeni stopnjo na lestvici
nepoštenosti, na kateri najdemo tudi višje stopnje, npr. »ukradel de-
narnico«, »prepisal njegovo tezo« . . . itd. Tudi tu bom to pokazal s po-
močjo veznika celo. Mislim, da je pri tem odločilno dejstvo, da lahko
nadaljujemo: »Morda pa je ukradel celo Jacquesovo denarnico, ali še
celo . . .« Ce sprejmemo, da je na obeh straneh veznika celo na delu
isti topos (kar v tem primeru sicer ni razvidno, a se mi zdi sprejem-
ljivo), tedaj ne moremo zanikati, da je topos stopnjevalen. Na splošno
menim, da se ne moremo lotiti argumentacije »A-^ S«, ne da bi isto-
časno dopuščali možnost, da popravimo A in ga nadomestimo bodisi z
močnejšim argumentom, ki ga uvaja celo, ali pa s šibkejšim, ki ga uvaja
npr. vsekakor — popravek ohranja isti topos in implicira njegovo
stopnjevalnost.
Ugotovili bomo, da to velja celo v primerih, pri katerih, racionalno,
noben drug argument, če je argument, ne more biti močnejši ali šib-
kejši od uporabljenega. Predstavljajmo si, da z nekoga odvrnemo sum
o izvedbi ropa v središču Pariza tako, da uporabimo argument »V času
zločina je bil v Versaillesu«. Ce potem, ko smo to izrekli, ugotovimo,
da je bil osumljenec v resnici še dlje od Pariza, npr. v Chartresu, bomo
skušali vnesti popravek s celo: »Pravzaprav je bil celo v Chartresu«.
To kaže, da temelji diskurzivna povezanost na stopnjevalnem toposu
»Bolj ko smo oddaljeni od nekega mesta, manj lahko tam delujemo«,
pa čeprav temelji logično razmišljanje na principu, ki ni stopnjevalen:
' v Les échelles argumentatives imenujem lestvice, vpisane v jezik, »absolutne
lestvice."
13 .
»Kadar nismo bili v X, takrat v X nismo mogli delovati«. Nedvomno
temelji v tem primeru mišljenjski tok na ne-stopnjevalnem, vendar pa
se argumentacija (povezava dveh izjav v diskurzu) opira na stopnje-
valnost.
V nekaterih možnih oblikah spodbijanja bomo zasledili dodaten
argument za zavrnitev argumentacije: v spodbijanjih tipa »a ne do-
volj«. Lahko si na primer predstavljamo sobesednika, ki v mojem več-
nem primeru z lepim vremenom in kopanjem odgovori; »Res je toplo,
toda ne dovolj«. Toda — vsaj ta, ki ga opisujem — kaže, da se tisti,
ki ga je izrekel, ne le strinja z dejstvom, da je toplo, ampak tudi priz-
nava njegovo argumentativno vrednost oziroma veljavnost toposa. Ven-
dar pa v pričujoči situaciji zavrača uporabo tega toposa, ki bi ga upo-
rabil samo v primeru večje toplote.
Opisovanje takšne situacije pa se mi zdi težavno, če sprejmemo
celostni koncept toposa. Istočasno bi morali trditi, da je za govorca, (a)
sprehod prijeten pri vsaki temperaturi, ki jo je mogoče označiti kot
»toplo«, toda (b) ta prijetnost dobi pri neki toplotni stopnji nenadoma
drugačen značaj, ki zahteva uporabo toposa (kajti ugovor, izrečen v
segmentu, ki sledi toda, temelji na istem toposu toplote kot dopustitev,
izražena pred toda). Obstajali naj bi torej dve kategoriji toplote, ločeni
s pragom: vsaka naj bi ustrezala drugačni vrsti prijetnosti, vendar pa
naj bi bila znotraj vsake kategorije stopnja prijetnosti, ki jo nudi
toplota, ista (ista prijetnost za vse temperature, ki so razvrščene pod
pragom, ista prijetnost za vse temperature nad njim). Takšna shema
seveda ne temelji na logični nepovezanosti, vendar se s stališča toposa
raje odločam za prikaz toplote kot progresivnega dejavnika prijetnosti.
Prag, na katerega aludira dovolj, ne pomeni, da enačimo prijetnost, ki
jo po eni strani nudijo toplotne stopnje, ki so nižje od praga, na drugi
strani pa tiste, ki so nad njim. Kaže le na to, da govorec za svoj sklep
zahteva neko stopnjo prijetnosti, ki je ni mogoče pričakovati pod do-
ločeno temperaturo.
Naj na tej točki povzamem svoje stališče. Brez pomislekov se stri-
njam, da ne dovolj zaznamuje nek prag, neko diskontinuiteto : pod njim
govorec sklep zavrne; nad njim ga izpelje (podobno, toda obrnjeno si-
tuacijo imamo pri preveč). Akt argumentacije vsebuje v tem smislu
celostno stališče do argumentov, ki jih razvrsti v dve kategoriji, na tiste,
ki zadoščajo in one, ki za sklep ne zadoščajo. Povsem drugače pa je na
ravni semantičnih elementov, ki jih akt argumentacije skriva. Mislim,
da je potrebno argumentativnemu principu, ki povezuje izhodiščni in
sklepni predikat in ki preko teh predikatov določa argumentativne
vrednosti semantičnih elementov, tiste vrednosti namreč, na katerih
temelji govorčeva odločitev, da bo izvršil akt argumentacije ali pa, da
ga ne bo, pripisati stopnjevalni značaj.
Opozoril bi rad na zadnji razlog, zaradi katerega pripisujem to-
posom stopnjevalnost: razvil ga bom tako, da bom predstavil distinkci-
jo med toposi in »topičnimi oblikami«, s katero si bom lahko v sklep-
nem delu razprave pomagal pri obravnavi problema argumentativnih
operatorjev, kakor sem ga zastavil na začetku. Stopnjevalnost toposov
omogoča razlago neke vrste spodbijanja, ki je zelo pogosto v vsakda-
nji rabi jezika: če toposi ne bi bili stopnjevalni, ampak celostni, bi mo-
14
rali ta način spodbijanja obravnavati kot nekaj povsem nelogičnega,
kot grobo mešanje implikacije in konverzne implikacije.
Predstavljajmo si, da nekdo vzame za argument dejstvo, da je v
neki situaciji predikat A verificiran in iz tega sklepa, da mora v isti
situaciji veljati enako tudi za predikat S. Denimo, da je iz Pierrovega |
dela sklepal na Pierrov uspeh (cf.: »Pierre je veliko delal; na izpitu
bo uspel«). Takšna sklepanja skuša navadno spodbijati navajanje pri-
merov, pri katerih A sicer ni verificiran, S pa je kljub temu povsem \
verificiran. V mojem primeru bi se spodbijanje lahko glasilo: »Mnogi '■
ljudje ne delajo, pa jim vendarle uspe.« Zdaj pa vzemimo, da bi bil i
topos, ki utemeljuje prvo argumentacijo, celostne vrste, z drugimi be- :
sedami, vsebovan v implikaciji »kadar je verificiran A, tedaj je verifi- ;
ciran tudi S — ali pa ima za to vsaj dobre možnosti«. V tem primeru ■
bi bilo predstavljeno spodbijanje logični absurd — z njim bi dobili le
konverzni topos (»Kadar A ni verificiran, tedaj tudi C ni verificiran —
ali pa ima za to vsaj dobre možnosti«. Da bi torej pojasnili to domnevno '
zamenjavo med implikacijo in njeno konverzijo, bi morali, kot sem to'
storil že prej, vpeljati podton, ki prav tako temelji na »diskurzivnem
zakonu« izčrpnosti: »če se nekdo umesti v hipotezo A, da bi trdil C,
tedaj to stori zato, ker meni, da ni možno trditi C zunaj te hipoteze«
(mislim, da je bil podoben poskus eksplikacije opravljen z uporabo
»načela kvantitete«, kakor ga je definiral Griče).
Zdaj pa bi za obravnavani pojav raje predlagal povsem drugo
vrsto interpretacije, ki so jo vzpodbudile Aristotelove Topike in ki'
ne zamenjuje med implikacijo in njeno konverzijo — pa čeprav lahko '
s sklicevanjem na diskurzivne zakone kasneje to zamenjavo upravi-
čimo. Predpostavil bom, da je govorec iz prve argumentacije (tiste, ki _
je spodbijana) uporabil stopnjevalni topos, pri čemer je povezal koli- ,
čino dela in stopnjo uspeha, »delo je dejavnik uspeha«. Povsem jasno '
je, da lahko takšen topos glede na svojo stopnjevalno naravo privzame'^
več ekvivalentnih oblik, ki jih imenujem »topične oblike«. Ena od |
oblik toposa je npr. v povezavi rastoče lestvice dela z rastočo lestvico ';
uspeha (v vsakdanji govorici bi se formulacija glasila: »Bolj ko delamo, :
bolj smo uspešni«). Toda isti topos lahko dobi obliko, ki je nasprotna ''
prejšnji in poveže padajočo krivuljo dela s padajočo krivuljo uspeha [
(»Manj ko delamo, manj smo uspešni«).^ Vztrajam pri dejstvu, da sta '
obe obravnavani topični obliki povsem enakovredni, tako da ne bi mogli ¡
sprejeti ene, ne da bi sprejeli tudi drugo: če sta naraščanji medsebojno '
usklajeni, velja enako tudi za ustrezajoči upadanji. Zamenjava ene
oblike z drugo torej nikakor nima nelogičnega značaja, kakršnega ima
zamenjava med implikacijo in njeno konverzijo.
Od tu dalje je navidezno nelogično spodbijanje, ki sem ga vzel za i
primer, razumljivo brez težav. Predpostavil bom, da prva argumenta- ¡
' Ta zadnji primer ima to pomanjltljivost, da dopušča domnevo, da so moje '
lestvice temeljno »objektivne«, da nujno Izražajo fizične stopnje, podobno kot stopinjer
na temperaturni lestvici. V resnici pa gre tu le za možno interepretacijo, ki skusa"
vzpostaviti povezavo med diskurzivnimi lestvicami in znanstvenimi podatki. Lestvico
bi raje definiral bolj splošno, glede na možnost primerjave med najbolj in najmanj.
Ta možnost pa ne temelji nujno na neki fizični stvarnosti. Izrek »Cezar je večji,
kot Napoleon-s se ne sklicuje na univerzalno pripravo za merjenje telesne višine.:
državnikov. i
^ Isti topos ima seveda lahko še vediko drugih oblik, kadar npr. nadomestimo •
lestvico uspeha z lestvico neuspeha. Eden od problemov, s katerimi se ukvarjam i
zdaj, je določanje, kdaj je uporabljena ta oblika in ne katera druga.
15»^
cija uporabi »direktno« obliko toposa, ki jo lahko izrazimo kot »Bolj
ko delamo, bolj smo uspešni«. (Ponavljam, da gre tu za predpostavko,
za hipotezo, ki jo potrebujem za razlago. V bolj izdelani verziji moje
teorije bi moral tej hipotezi dati splošnejšo obliko — in za dano argu-
mentacijo navesti pravila, ki določajo, katere topične oblike lahko pri
tem uporabimo: ob koncu svoje razprave bom pri obravnavi opera-
torjev malo in malce predložil osnutek takšne generalizacije). Kar pa
zadeva spodbijanje »Mnogi uspejo, ne da bi delali«, se loteva konverzne
oblike toposa »Manj ko delamo, manj uspemo«. Kolikor sta obe obliki
ekvivalentni, se mi spodbijanje ne zdi posebno absurdno — reči hočem:
nič bolj absurdno kot argumentacija, ki jo zavrne. Celostnemu kon-
ceptu argumentacijskih načel očitam pri načinu obravnavanja mojega
primera le to, da dopušča pojmovanje, po katerem je izhodiščna argu-
mentacija dobra (pod pogojem, da sprejmemo dejstva in načela, ki jih
predpostavlja), da pa je njeno spodbijanje slabo (čeprav se strinjamo
z njenimi predpostavkami). Zame imata obe enako bebavo vrednost
častivrednega vzorca neskončnih in nenadzorovanih možnosti, s kate-
rimi razpolaga vsakdanji diskurz.
(Mimogrede rečeno, moja razlaga velja tudi za splošni problem po-
gojnih stavkov. Zakaj je v vsakdanji rabi tako običajno razumevanje
propozicije »Ce A potem S« kot bolj ali manj ekvivalentne s tisto, ki jo
logiki imenujejo njeno konverzijo: »Ce ne-A, potem ne-S«? Z izreka-
njem »Ce A, potem S« predpostavimo topos ali bolj običajno, niz to-
posov, ki dopuščajo argumentacijo od A k S. Toda pri tem moramo
pričakovati, da lahko ti toposi dobijo obliko, ki dovoljuje tudi prehod
od ne-A k ne-S. Odtod tendenca, da beremo »Ce ne-A, potem ne-S« za
»Ce A, potem S«. Značilno je, da to tendenco prepoznamo prav tedaj,
ko ji nočemo popustiti. Pravzaprav ni nič nenavadnega, da potem, ko
smo izrekli »Ce A potem S«, pristavimo »Toda ni res, da: če ne-A
potem ne-S«, da bi preprečili konverzno branje. Zdi se, da tu uporab-
ljeni toda dokazuje, da je prva implikacija dojeta kot priprava za
sprejem druge (v moji terminologiji, »kot argument, ki je usmerjen k
drugi«). To orientacijo pojasnjujem s tem, da obe izjavi temeljita na
istih toposih, ki so prekriti s konverznimi topičnimi oblikami).
V.
Temelj naše teorije argumentacije v jeziku v njeni zdajšnji obliki
sta torej dve osnovni ideji. Na eni strani ideja argumentativne vred-
nosti, ki je umeščena na globljo semantično raven kot akt argumenta-
cije; na drugi strani pa ideja, da ta vrednost temelji na uporabi stop-
njevalnih toposov, ki se lahko pojavljajo v dveh konverznih topičnih
oblikah. Naposled se lahko vrnem k problemu argumentativnih opera-
torjev, zlasti malo in maice, ki sta bila v izhodišču moje razprave.
Za opis teh operatorjev ni dovolj reči, da določata možne sklepe,
ki sledijo izjavam, fraz v katerih se pojavljata. Navsezadnje sem poka-
zal, da lahko izjavi, ki vsebuje malce in izjavi, ki se od prve razlikuje
samo po nadomestitvi malce z malo, sledijo isti sklepi. Za primer lahko
preučimo vse štiri povezave :
(a) Malce je delal. Uspel bo.
(b) Malce je delal. Ne bo uspel.
16
(c) Malo je delal. Uspel bo.
(d) Malo je delal. Ne bo uspel.
Pri tem zgledu vidimo, če primerjamo (a) in (c) ali tudi (b) in (d),
da lahko pridemo do istih sklepov, če izhajamo iz malo ali iz malce.
Vendar pa opazimo, da niti pri (a) in (c) niti pri (b) in (d) argumentacija
ni enaka. Zdi se mi, da s teorijo toposov z lahkoto opišemo te razlike:
dejal bom, da v (a) in (c) ni uporabljen isti topos in da je enako z (b)
in (d). Točneje, razpolagamo z dvema nasprotnima toposoma, Ti in T2:
Ti : Delo prinaša uspeh.
T2: Delo prinaša neuspeh.
(Morda pa je T2 pravzaprav zgostitev niza toposov: »Delo utruja«
+ »Utrujenost pripelje do neuspeha«, toda to je za moj prikaz komajda
pomembno.) V (a) in v (d) je na delu »moralni« topos Ti, v primerih
(b) in (c) pa »cinični« topos T2. Do tu sem samo opisoval dejstva, po-
skušal sem izraziti razliko, ki obstaja med povezavama (a) in (c) ter
(b) in (d). Vendar sem samo formuliral opažanje, še ničesar pa nisem
pojasnil. Predvsem ne bi mogel reči, da malo na splošno implicira
uporabo nekaterih toposov, malce pa uporabo drugih. Pravzaprav vi-
dimo, da sta v (a) in (b) za malce, prav kakor v (c) in (d) za malo,
uporabljena oba nasprotna toposa Ti in T2. Teh morfemov, kot ele-
mentov jezika, torej ne moremo definirati glede na vrsto toposov, ka-
terih rabo dovoljujeta ali prepovedujeta. Ce hočem priti do razlage,
moram vpeljati pojem »topične oblike«.
Vsak od toposov Ti in T2 ima dve konverzni in ekvivalentni topični
obliki. Pri Ti lahko obliki prikažemo kot:
T'i   : Bolj ko delamo, bolj uspemo.
T"i : Manj ko delamo, manj uspemo.
Pri T2 pa:
T'2  : Bolj ko delamo, manj uspemo.
T"2 : Manj ko delamo, bolj uspemo.
Zaenkrat za razlago opažanja, ki sem ga opisal s pomočjo toposov,
zadostuje, da na splošno opredelim malo in malce v odnosu do topičnih
oblik. V pomen fraz, ki vsebujejo ta dva morfema, bom vnesel naslednji
navodili oziroma napotka:
— Da bi interpretirali izjavo fraze, konstruirane z malce in pre-
dikatom P, moramo določiti, kateri topos je bil uporabljen. Ta topos
mora biti takšen, da je uporabljena topična oblika vrste »Bolj ko P ...«
— Da bi interpretirali izjavo fraze, ki vsebuje malo, velja isto, le
da mora biti topična oblika vrste »Manj ko P ...«.
Ta navodila omogočajo razlago mojih opažanj glede toposov, ki so
bih uporabljeni v (a), (b), (c) in (d). Vzemimo primer (a). Ker argument
vsebuje malce, mora biti topična oblika vrste »Bolj ko delamo ...«. Ker
je po drugi strani sklep (a) »Pierre bo uspel«, ugotovimo, da samo ena
od štirih topičnih oblik, ki sem jih naštel, omogoča, da hkrati pridemo
do takšnega sklepa in jo uporabimo za malce, namreč oblika T'i. Od
tod sledi sklep, da je uporabljeni topos lahko le Ti. Razlaga za preostale
tri povezave je podobna, sam jo bom ponovil še za (c). Argument vse-
buje malo. Potrebna je torej topična oblika vrste »Manj ko delamo . ..«,
se pravi T"i  ali T"2.  Vendar pa edinole oblika T"2  (»Manj ko de-
17
lamo, bolj uspemo«) dopušča sklep (c) (torej »Uspel bo«). Iz tega skle-
pamo, da mora biti v (c) uporabljeni topos T2. Da bi se izognil ponav-
ljanju »demonstracije« za druge povezave, sem rezultate zbral v na-
slednji tabeli:
Osrednja ideja te teorije je pokazati, da je s stališča jezika oziroma
fraze, argumentativni operator (npr. malo in malce) opisan s pomočjo
pogojenosti topičnih oblik, ki jih dovoljuje. Ta frastični pogoj na ravni
izjave ter ob upoštevanju izbranega sklepa omogoča, da določimo upo-
rabljeni topos.
VI.
Preostane mi, da naštejem in vas s tem spomnim na glavne hipo-
teze, ki sem jih izrecno predlagal v tej razpravi. (Kritičnemu bralcu
pa prepuščam skrb, da odkrije implicitne hipoteze).
(1) Jezik kot celota semantično opisanih fraz vsaj delno določa
argumentacije in argumentativne vrednosti, ki nastopajo v diskurzu.
To je temeljna hipoteza »teorije argumentacije v jeziku«.
(2) Ta frastična določitev argumentativnosti, poteka zlasti s po-
močjo argumentativnih operatorjev kot so malo, malce, samo, skoraj
itd.
(3) Vsak akt argumentacije in splošneje, vsakršna argumentativna
usmeritev kakega semantičnega elementa implicira uporabo stopnje-
valnih toposov.
(4) Vsak topos ima dve konverzni in ekvivalentni obliki, eno z
»Bolj ko . ..« in eno z »Manj ko .. .«.
(5) Argumentativni operatorji nalagajo pogoje za uporabljene to-
pične oblike.
(6) Jezik lahko uporabljamo — vsaj kolikor vsebuje argumenta-
tivne operatorje — le, če razpolagamo s toposi in jih predpostavljamo.
(7) Čeprav uporaba jezika zahteva, da razpolagamo s toposi, jezik
ne določa specifične vsebine teh toposov. Z drugimi besedami, isti jezik
lahko uporabljajo skupine, ki dopuščajo nasprotne topóse (neredko naj-
demo nasprotne topóse v isti skupini, cf. pri mojem zadnjem primeru.
Ti in T2). Nujen pa je obstoj toposov, ki jih skupina priznava. V na-
sprotnem primeru se mi zdi uporaba izrazov kot »Pierre je malo/malce
delal«, »Ura je šele 8«, itd., nemogoča.
Prevedla :
Simona Suhadolnik
18
Jean-Blaise Grize
Sklepanje v govoru*
Uvod
Razvoj matematične logike in vsakodnevna prisotnost informa-
tike dajeta vtis, da je sklepanje omejeno na dokazovanje in deduk-
cijo. To seveda ne drži, zato hočem svojo obravnavo sklepanja iz-
peljati v popolnoma splošnem smislu prehoda od ene sodbe k drugi.
Pripomniti moram še, da ta prehod ne zahteva nujno diskurza.
Niti majhen otrok niti računalnik ne govorita: prvi zato, ker še ne
razpolaga z jezikom, drugi pa zato, ker računa. Vendar pa bomo go-
vorili le o diskurzivnem sklepanju.
Seveda vse sklepanje ni enake narave; priročno je ločevati dve
vrsti. Na eni strani je sklepanje, pri katerem šteje le prehajanje od
resnice k resnici — pripada torej formalni logiki. Na drugi strani ima-
mo sklepanje, ki se odvija
na področjih, kjer gre za vzpostavitev tistega zaželjenega, sprejem-
ljivega in razumnega . .., (kar) ni ne pravilna formalna dedukcija niti
indukcija, ki prehaja od posebnega k splošnemu, ampak so to argumen-
tacije vseh vrst, ki hočejo navdušiti duha za teze, ki mu jih dajemo v
potrditev. Perelman L'empire rhétorique. 1977, 9—10).
Gre za sklepanje, ki vstopa v polje, ki ga imenujemo naravna
logika, to je sistem operacij, ki omogočajo misli, da se manifestira
skozi diskurz. Označujeta jo dve temeljni potezi. Najprej logika
subjekta: vsaka propozicija ima izvajalca, ki jo sprejema, nadalje
logika objektov, in sicer v smislu, da je konstrukcija objektov po-
membnejša od predikacije.
Razpravo bom posvetil tej drugi vrsti sklepanja. Preden začnem,
pa bi rad še nekaj poudaril.
Ta tekst želim posvetiti Chaimu Perelmanu, njegovemu delu in
področjem misli, ki jih je odprl. Ne le, da mu sam veliko dolgujem
— verjetno celo svoje zanimanje za argumentacijo — isto velja po-
sredno ali neposredno tudi za moje sodelavce. V nadaljevanju zato
ne gre za moje »ideje«, temveč za nekatere rezultate raziskav na-
šega centra. Ker sem predstojnik, in samo iz tega razloga, jih bom
predstavil jaz, zapisal jih bom v imenu vseh, ki smo razmišljali,
kaj »sklepanje v govorjenju« pomeni.
1. Neformalno sklepanje
Pri opredeljevanju te vrste govorjenega sklepanja bomo začeli s
tem, kar je v formalnem sklepanju ostalo paradigmatično, to je s
♦ Objavljeno v Michel Meyer (ed.) : De la Métapliisique à la Rhétorique, Faculté
de Philosophie et Lettres, Université de Bruxelles, 1986, str. 45—55.
19
silogizmom. Začrtal bom pet vidikov, ki so v nasprotju z neformal-
nim sklepanjem. Slo bo za:
a) tip diskurza, ki je v igri;
b) uporabljene operacije;
c) status premis;
d) naravo zaključkov;
in
e) objekte, za katere gre.
1. Najprej sam diskurz. Od Benvenista naprej je splošno spre-
jeto, da je pogoj človeškega jezika prav dialog (Benveniste, Problèmes
de la linguistique générale, 1966, 60) in da je v skladu s tem vsako
govorno dejanje izmenjava med JAZ in TI. Glede tega je za diskurz
formalnega sklepanja značilno, da skuša sogovornike ne le zabrisati,
temveč celo odstraniti. Oblike tipa:
»Trdim, da je trikotnik ABC enak trikotniku A'B'C'« so čisti
stilni okraski. Ce razširimo Perelmanovo terminologijo, lahko prav-
zaprav rečemo, da je »jaz« univerzalni govornik, ki se obrača k
univerzalnemu poslušalcu. Se bolje, razum je tisti, ki govori razumu.
In prav to konec koncev omogoča, da zaupamo skrb za kalkulacijo
tovrstnih sklepanj računalniku.
Nasprotno pa se neformalno sklepanje izraža skozi diskurz, v
katerem naslavljalec in naslovnik ostajata prisotna. Govorec je zave-
zan dvojnemu pravilu: po eni strani temu, ki ga terja kognitivna
nujnost — ki je v formalnem sklepanju edina prisotna — in po drugi
strani zahtevi po prisotnosti TI. To zadnje implicira, da presegamo
demonstrativni okvir in prodiramo v red argumentativnosti.
Se natančneje — kot je pokazala M.-J. Borei (Grize ed.. Sémiologie
du raisonnement, 1984, 12 si., 130 si.) — znaki takšnega diskurza na-
kazujejo tri med seboj povezane, a funkcionalno različne nivoje.
a) Kognitivni ali pojmovni nivo, tisto, kar je rečeno.
b) Argumentativni nivo, ki zagotavlja koherentnost dictum, ki
se skuša izogniti temu, da bi naslovljenec proizvedel kontra-diskurz.
c) Retorični nivo v pravem pomenu besede (tisto, kar pripada
govorcu), ki skuša omogočiti sprejetje tega, kar je predstavljeno.
Tako v naslednjem primeru:
Povzemam: diskurz formalnega sklepanja se močno razlikuje od
diskurza neformalnega sklepanja. V resnici je prvi monološki, med-
tem ko je drugi dialoški.
To, kar je zapisano v kurzivu, spada na kognitivni nivo, propo-
zicija, ki jo uvaja »V resnici«, na argumentativni in »Povzemam«
na retorični nivo.
2. Glede operacij vemo, da formalno sklepanje uporablja le pro-
pozicionalne operacije in kvantifikatorje. Oglejmo pa si kratko ne-
formalno sklepanje, ki ga povzemam po C. Péquegnatu:
Razdeljevanje vode je preprosto, saj vsak ščit oskrbuje določeno
površino polja, ki bi brez njega ne obstajala: kadar je vode veliko, si
jo vsak vzame po mili volji. (Grize, 1966, 21).
Opazili bomo, da zaključek (»Razdeljevanje vode je preprosto«)
izhaja iz vrste transformacij, in sicer:
20
Pogoj sklepanja: »Kadar je vode veliko«.
a) Vsak vzame vodo po mili volji. Proces
b) Vodo se jemlje po mili volji. Izbris nosilca
c) Vodo se zlahka razdeli. Zamenjava predikata
d) Razdeljevanje vode je preprosto Nominalizacija, stanje
Vidimo, da so operacije (transformacije), za katere gre, lahko
raznorodne. Nanašajo se:
— na objekte: veliko vode -» razdelitev vode;
— na predikate: se jemlje -> se razdeljuje;
— na vsebine sodbe: vsak vzame vodo —> vodo je mogoče raz-
deliti.
Tovrstno sklepanje pa je lahko tudi čista besedna igra:
In v izhodišču vsega, kar je reprodukcija, komunikacija, povezova-
nje in združevanje, je dvojčičnost dveh celičnih bitij, ki je rezultat de-
litve (celična avtoreprodukcija) : očeta torej ni; oče je sin in sin oče,
pri čemer ni ne oče ne sin, ampak je hkrati on sam in svoj lastni brat.
(E. Morin, La vie de la vìe. Pariz, Seuil, 1980, str. 439—40).
3. Težko se je odločiti, ali je za Aristotela silogizem lahko imel
napačne premise, kot misli J. Lukasiewicz {Aristotle's Syllogistic from
the standpoint of Modern Formal Logic, 1957). Vendar pa pri tem
ne gre za zgodovino. Gre za to, da so premise formalnega sklepanja
po svoji naravi hipotetične in da ni logikova naloga, da bi jamčil
za njihovo resničnost.
Nasprotno pa so pri neformalnem sklepanju, to je sklepanju, ki
ga diskurz predstavi s takšnim ali drugačnim namenom, premise
podane prav na način dejstev. In ker dejstvo ne šteje, če ga ne
sprejmemo kot dejstvo, ponovno naletimo na nujnost argumentiranja.
4. Preidimo sedaj k naravi sklepov. Vemo, da sklep formalno ne
sme vsebovati ničesar, kar se ni pojavilo že v premisah. In prav
glede tega lahko logiki očitamo sterilnost.
Situacija je popolnoma drugačna pri neformalnem sklepanju, kjer
je sklep zanimiv in se nevarnosti tavtologije izogne le, če ponudi kak
nov element. Najbolj slovit primer predstavlja »Mislim, torej sem«,
ki nam omogoča spregledati bistveno vlogo, ki jo igra pomen prisot-
nih besed. Ce »misliti« in »biti« nadomestimo z drugimi predikati, celo
če le »jaz« nadomestimo z nekim drugim zaimkom, sklepanje ne drži
več. Pri sklepanju v govorjenju imamo torej opraviti z obliko, prav
tako pa tudi z vsebino misli.
In to nas pripelje k obravnavanju objektov, za katere gre.
5. Vemo, da formalni sistem vključuje dve plati. Za eno pravimo,
da je čista, njena vloga pa je zagotoviti deduktivni aparat. Obravnava
objekte, ki so popolnoma prazni, kakršnikoli, kot pravi F. Gonseth (F.
Gonseth, Qu'est-ce que la logique, 1937). Neizogibna je, saj dedukcija
hoče biti čista oblika. Druga stran, ki ji rečemo aplikativna, očitno
vsebuje objekte, vendar pa so ti od vsega začetka podvrženi aksiomom,
ki jih popolnoma določajo. Gre za umetne objekte, ki jih je ustvaril
raziskovalec, torej za objekte, zvedene na tiste lastnosti, ki so se mu
zdele pomembne.
Pri vsakdanjem sklepanju je situacija popolnoma drugačna. Ob-
jekti v tem primeru obstajajo že pred diskurzom o njih. Njihove last-
_......................................................... 3k.
da ni možno. To mu razlaga naknadno, se pravi z označevalcem, z diskurzom
zajame naravni zakon, ki ga je mali Emil okusil na svojem telesu, verbalizira
tisto, kar je nemo nastopilo kot izkušnja nemožnega. Kar je Emil izkusil v
registru realnega, povzdigne v register označevalca in mu tako omogoči vstop
v register zakona. Vzgojitelj torej ne vsiljuje svojega zakona, temveč podeljuje
moč zakona naravi, tako da jo naknadno verbalizira. Tu bi se dalo navesti veliko
primerov.
A k čemu v zadnji instanci vse to vodi? Kaj je cilj? Gre za neko fantazmat-
sko perspektivo, zaradi katere se mora tekst nujno izteči v roman. Zadnji cilj
vzgoje za Rousseauja ni v tem, da bi iz otroka napravil odraslega, ne ustavi se
pri tej podobi divjaka in mestnega prebivalca v enem, ki bi bil hkrati naravni
subjekt in subjekt zakona. Onstran tega smotra je še neki drugi smoter —
Emil se konča s poroko. Ne konča se s četrto knjigo, ko Emil sicer dospe do
svojega dvajsetega leta, temveč s Peto knjigo, ko Emil sam postane oče, potem
ko se je poročil z dekletom, ki ga Rousseau kot po naključju imenuje Sophie,
se pravi modrost, vednost. Tour de force Emilove vzgoje je v tem, da Rousseau
Emilu oskrbi dostop do vednosti, do vseh vednosti sodobne civilizacije, ne da bi
to vednost spremljala perverzija, sprevrženje naravnih lastnosti. Za Rousseauja
je največja drama prav v tem, da je intelektualni napredek človeštva, napredo-
vanje razsvetljenstva, razvoj znanosti in umetnosti historično zmeraj spremljala
moralna izprijenost, se pravi, da se ne da dobiti na obeh koncih. V Emilu pa
skuša svojega Emila privesti do vednosti, ki ne bi sprijala. Da bi se pa ta ved-
nost lahko sklenila, si mora Emil prisvojiti še vednost neke drugačne dimenzije,
ki bo omogočila iznajdbo novega človeka, in to vednost uteleša Sophie. Sophie
ali ženska — za Rousseauja je v ženskosti neko dopolnilo vednosti, ki ima svojo
specifičnost in ki je absolutno potrebno, če naj Emil postane dovršen kot člo-
vek. Na koncu te razprave o vzgoji Rousseau ne proizvede novega človeka, tem-
več neki novi lik — par. Proizvede neko diado, dvojico, par moški-ženska, in ta
nova celica, ta novi model, bo po njegovem tista osnova, ki bo vzpostavila no-
vega očeta in novega človeka, od tod pa si lahko v neki prihodnosti predstavlja-
mo rojstvo otroka, ki bo zrevolucioniral svet. Svet se ne  bo spremenil z
Emilom, Emil je tu le zato, da bi postal ta novi oče, ki bo v paru s Sophie
proizvedel tistega otroka, ki bo lahko regeneriral svet. Le ta otrok bo lahko
opravil tisto, česar ne zmore politična revolucija in tudi ne povratek v naravno
stanje. Osrčje Rousseaujeve fantazme je konstrukcija para, se pravi, lacanovsko
rečeno, zatrditev, da obstaja spolno razmerje. Če je doslej slabo kazalo, če smo
zabredli v to nelagodje v kulturi, če je monarhija tik pred polomom, je to zato,
ker ga ni bilo človeka — dovolj pametnega ali dovolj čistega — ki bi utemeljil
spolno razmerje. Jaz pa vam prinašam to dobro novico, da obstaja spolno raz-
merje, da obstaja ženska, da obstaja tudi Moški, da obstaja par Moškega in
ženske, po modelu Emila in Sophie. Emil je tako edini avtentični lik filo-zofa —
v času, ko se vsi imajo za filozofe, v času razsvetljenskega filozofiranja, je
edini pravi tisti, ki je zaljubljen v Sophie. To vam prinašam, ker imam srce
na strani narave in glavo razsvetljeno s kulturo. Z lacanovskega gledišča je to
seveda nor projekt. Nekdo, ki v to veruje in ki hoče to udejanjiti, se približuje
padcu v norost, v psihozo — in tudi to ne umanjka. Ni naključje, da Rousseau
prav ob publikaciji Emila zapade v psihozo. Ko dopolni svojo teoretsko fantazmo,
je ta prelepa, da bi bila resnična, in postane neznosna. Tako lahko pojasnimo
pri Rousseauju zvezo med neko teoretsko potjo, ki je po svoje genialna in ki bo
zaznamovala celo epoho, revolucionarno potjo, ki bo dodobra spremenila svojo
dobo, in to dekompozicijo na subjektivnem planu — v trenutku, ko bo v teo-
riji sklenil krog, se bo razklenil, bo razpadel oni drugi, subjektivni krog, in moral
bo poiskati nov način, kako skleniti krog na neki drugi ravni. Eden od sprožil-
nih momentov psihoze je bil tudi v tem, da je zastavek Emila tudi v vzpostavitvi
funkcije simbolnega očeta, vemo pa, kako malo je bil Rousseau dotlej sposoben
22
Mesto je bilo nemo. Njegove ulice izumrle, niti ene same razsvet-
ljene hiše. Četrt je bila videti zapuščena.
V zaporedju imamo:
— operacijo zasidranja: mesto;
— operacijo sestavljanja: mesto, njegove ulice;
—■ operacijo sestavljanja: mesto, njegove ulice, ena sama hiša;
— operacijo specifikacije: mesto, njegove ulice, ena sama hiša,
četrt.
Kar se je na ta način lahko zarisalo na tehničnem nivoju, sovpada
na miselnem področju s tem, kar bomo kasneje imenovali ekspanzija
objekta, ekspanzija, ki je v neformalnem sklepanju neposredno pove-
zana s povečanjem števila zaključkov.
4. Zgornje besedilo je le ilustracija, za obdelavo razredov — ob-
jektov pa so potrebne druge operacije. V nasprotju s tem, kar se do-
gaja z običajnimi matematičnimi kategorijami, ki poudarjajo le odnos
>vje element (E), poznajo torej razredi-objekti — mesta neformalnega
sklepanja — več različnih odnosov pripadnosti. D. Apotheloz (Grize ed..
Sémiologie du raisonnement, 1984; 197—201) razlikuje pet vrst:
a) Je element. »Pravokotnik je četverokotnik.«
b) Je del. »Ixel je del bruseljske aglomeracije.«
c) Pripada področju. »Eksperimentalna metoda pripada področju
sodobne psihologije.«
d) Pogojno pripada. »Živalska psihologija pogojno pripada psiho-
logiji.«
e) Kontekstualno (par surdétermination) pripada. »Razvoj biolo-
gije kontekstualno pripada biologiji.«
Vidimo, da imamo opraviti z opredeljenimi odnosi, da sta zadnja
dva izrecno jezikovne narave in da se nahajamo v kontekstu, ki je
popolnoma različen od konteksta formalne logike.
3. Mehanizmi neformalnega sklepanja
1. Omenil sem že, da vse operacije neformalnega sklepanja niso
propozicionalne narave. Vendar drži, da se na prvem nivoju analize
takšno sklepanje prezentira kot (očitno dokončno) urejeno sosledje
izjav. In težava pri tem je, da se na enak način prezentiraju tudi de-
skripcija, pripoved in naracija.
Trdim torej, da je za sklepanje karakteristična prisotnost specifič-
ne izjave: sklepa. Recimo na primer, da bi hoteli prepoznati nek sklep.
V teh pogojih je upravičeno v isto kategorijo uvrstiti tudi druge izjave.
Rekel jim bom premise. Tako sta sklep in premisa (oz. premise) pojma,
ki sta v medsebojnem odnosu, ne moreta pa v izolirani izjavi odločati
o njenem statusu.
To je sicer lahko videti banalno, omogoča pa, da razumemo, zakaj
se je pri formalnem sklepanju potrebno že vnaprej sporazumeti glede
tega, kaj bo služilo kot premisa in izjavo lingvistično markiralo.
"Ce ima trikotnik dve enaki stranici, ima torej dva enaka kota«.
Takšen pogojni stavek predstavlja neke vrste pridržek. To pomeni, da
lahko v primeru, ko gre dejansko za enakokraki trikotnik, trdimo, da
ima dva kota enaka. Tukaj ne gre za nič drugega kot za modus ponens.
23
usodo, tako da bi bile vse ostale knjige drobiž, ki bi ostal od nje. Pripravljam
knjigo o Rousseauju, kjer sicer ne bo govora o tem, o čemer sem govoril tukaj,
na svoj način pa bo nadaljevanje Strukture seraja. Morda to ne bo vidno na
prvi pogled, a skušala bo razrešiti nekaj slepih peg in nejasnih točk, ki so
ostale v Strukturi seraja. V pripravi pa imam še druge knjige, ki pa bodo najbrž
na takšen način ena drugo porajale, izhajajoč iz prve knjige, tako da vsaka na-
slednja pojasnjuje slepe pege svoje predhodnice, napredujoč iz začetne klice.
V tem pomenu upam, da bom res ostal človek ene same knjige.
Razgovor z Alainom Grosrichardom je nastal ob njegovem obisku in pre-
davanju v Ljubljani februarja 1988. Za Probleme sta razgovor vodila Slavoj Žižek
in Mladen Dolar, po magnetofonskem zapisu pa ga je priredil in prevedel Mladen
Dolar.
24
tentne instance zavzemajo enotno stališče, je ta pojav le slabo viden
Kot piše J. Piaget:
reči, da se telesa privlačijo premosorazmerno s svojo maso in ob-
ratnosorazmerno s kvadratom njihove razdalje, implicira . . . določen
izbor v definiciji teles. (Piaget, 1967, 1166).
Hkrati vemo, da takšen izbor nikakor ni samoumeven. Dokler se
vedenje ne oblikuje, ostajajo v konkurenci različna stališča, ki so med
seboj v polemičnem odnosu. Ce hočemo zagovarjati eno od njih, se
spodobi, da protresemo tudi ostala. Na ta način številni neformalni
koraki sklepanja zakoračijo po resnični poti prebiranja stališč in s
tem razkrivajo različne strani objektov, za katere gre.
Tukaj je značilen primer, ki sem ga malo skrajšal:
1. Ali ni mogoče trditi, da je končni cilj znanosti popis vseh zaznav-
nih pojavov? Moje izkušnje, pridobljene s »slepim« eksperimentiranjem,
prispevajo k vzpostavitvi univerzalnega vedenja. To je ideal »izčrpnega
raziskovanja realnosti«.
2. Ali ne morem upati, da na ta način odkrijem kakšno pomembno
.anomalijo, opravim kakšno presenetljivo opazovanje, ki bi mi omogočilo
doseči kakšno plodno hipotezo, pa čeprav moje izkušnje tega ne opra-
vičujejo? To je zamisel o sugestivni »brkljariji«, ki jo je zagovarjal tudi
Cl, Bernard . . .
3. Končno nekateri avtorji vztrajajo pri fenomenu »plodne na-
pake« ...
4. Brez dvoma je res, da so bili nekateri od najbolj briljantnih
eksperimentalnih rezultatov posledica napak, zgrešenih dejanj . . . Toda
le s težavo bi obstoj čudovitega eksperimentalnega aparata, ki je znači-
len za našo dobo, sociološko upravičili z brkljarijo ali plodno napako .. .
(R. Thom, La méthode expérimentale. Le débat, št. 34, marec 1985,
str. 15—16).
Tukaj smo soočeni s štirimi stališči. Od prvih treh se hoče avtor
izrecno distancirati (glej uporabo narekovajev), četrto stališče, pred-
stavljeno kot edino ligitimno, pa je stališče R. Thoma.
4. Spregovoril sem o stališču, ki je prezentirano kot legitimno,
obenem pa poraja delikatno vprašanje. Neformalno sklepanje nikakor
ni nujno; kako nas uspe torej prepričati? Rekel bi, da s tem, da svo-
jim sklepom daje značaj nekakšne evidentnosti — znamenita je for-
mula »vidimo torej, da«.
Za določitev splošnega mehanizma se bom v grobem oprl na proh-
lematologijo, izredno plodno koncepcijo M. Mayerja (Mayer: Dialecti-
que, rhétorique, herméneutique et questionnement. Revue Internatio-
nale de Philosopihe, 1979. 127—128; Meaning and Reading, 1983). Gre
za naslednjo misel:
Vsak tekst, pa tudi vsaka izjava posebej, zajema dvoje:
a) nakazuje vprašanje, na katerega meri;
b) daje odgovor nanj.
Ce povzamemo zgoraj citirani tekst, lahko trditev »Človeškega
mladiča umeščamo prav glede na govorno aktivnost«, odgovori na več
vprašanj, posebno pa na vprašanje: »V kateri referenčni okvir uvrstiti
otroka?«
Za razumevanje značaja evidentnosti sklepov se moramo nadalje
vprašati po tipu vprašanj, na katera denivelirane izjave odgovarjajo.
25
Običajno ločimo med odprtimi (kaj, kdo, kako, zakaj .. .) in zaprtimi j
vprašanji, ki ponujajo izbiro med določenim številom odgovorov. (»Ste j
prišli peš, s taksijem, ali pa vas je kdo pripeljal?«)
V takšnih okoliščinah lahko rečemo, da neformalno sklepanje ne '
prehaja od resnice k resnici, temveč od vprašanja k vprašanju. Ker pa
lahko na vsako vprašanje odgovorimo z več odgovori, smo teoretsko
gledano soočeni z omrežjem, ki glede na dano temo predstavlja pravo
problematiko. Sklepanje je torej prečkanje tega omrežja po poti tak-
šnega argumentiranja, da bo na zadnje vprašanje mogoč en sam od-
govor.
V strnjeni obliki je potek torej naslednji:
a) Izhodiščna točka: deskripcija tega. za kar gre.
b) Z zaporednimi denivelacijami — odgovori na odprta vprašanja
—omejimo polje tega, za kar gre.
c) Odgovori na zaprta vprašanja.
d) Sklep, ki se izlušči: odgovor, ki ostane.
Lahko bi rekli, da hoče tak potek vzpostaviti prostor odzivnega
diskurza (discours fibre).
Pripmnimo še, da tovrsten potek omogoča le naravni jezik, ki pa
povzroča probleme pri simulaciji v umetni inteligenci. V bistvu se po-
stavlja zahteva po treh nivojih, ki smo jih razvili zgoraj; ekspanzija in
denivelacija se odvijata na kognitivnem nivoju, pokazatelji spremembe
gledišč se umeščajo na argumentativni nivo in končno znamenja izsto-
pitve na retorični nivo.
5. Preden sklenemo, si oglejmo še eno stvar. Nemogoče je govoriti
o premisah in sklepih, ne da bi se vprašali po mehanizmu interference,
to je po miselni operaciji, ki omogoča prehajanje od ene ali več propo-
zicij k drugi.
Težava je v tem, da je ta definicija precej preohlapna. Ko je Ce-
zar rekel: »Veni, vidi, vici«, je mogoče »zmagal« zaključil iz drugih
dveh propozicij (skromnost nikakor ni bila njegova vrlina), kar pa ni-
kakor ne velja za »videl« in »prišel«, pa čeprav je bil prihod nujen
pogoj za opazovanje situacije. Ker med dvema propozicijama obstaja
interferenca, trdim, da mora med njima obstajati specifičen odnos, ki
mu pravim »utemeljitveni odnos« (relation fondatrice).
Pri formalnem sklepanju je ta odnos enoten — gre za odnos im-
plikacije, ki je v celoti določen z obsegom resničnosti propozicij. Na-
sprotno pa je lahko pri neformalnem sklepanju utemeljitveni odnos
raznovrsten, npr. kavzalen, signifikativen, leksikalen, ideološki itd. Ta
raznovrstnost pa tudi pojasni, da rezultata takšnega sklepanja ni mo-
goče preprosto prenesti v drugačen kontekst. Ker je opredeljen, osta-
ne nujno bolj ali manj partikularen. j
Sklepi
Jasno je, da vse to zahteva nadaljnje preverjanje in prečiščevanje. :
Pa vendar je videti, da sklepanje v govoru dokaj natančno sovpada s :
tem, kar L. Apostel imenuje »konsolidacija«, postopek, določen s šti- ;
rimi potezami (Apostel. Réflexions sur la théorie de l'action dialecti-
que: implication et signification. Communication & Cognition, 14, št.
4. 1981):
26
1. v igri je celotno besedilo. Prav to velja za dvojice ekspanzija-
-kondenzacija.
2. Gre za proces. Vztrajal sem pri transformacijski sposobnosti
diskurzivne aktivnosti.
3. Postopek konsolidacije je zaključen. Od tega je odvisen vsak
argumentacijski vidik tovrstnega sklepanja.
4. To aktivnost usmerja prav tisto, kar omogoča sama. To sem
imenoval konstrukcija odzivnega prostora.
Prevedel : Borut Cajnko
27
Chaim Perelman
Pojmi in argumentacija*
Napredek formalizirane logike je našemu času zastavil problem,
ki ga prej ni bilo mogoče postaviti, ne s tako ostrino, ne v enakih
okvirih: gre za problem vloge, ki jo ima v našem mišljenju neformali-
zirano sklepanje.' Ugotovitve o pojmih, ki jih tukaj predlagamo, so
del celovite študije, ki jo skušamo začrtati o argumentaciji, in to je
okvir, ki ga ponujamo bralcu.
Ena bistvenih značilnosti formalne logike je, da v sklepanjih, ki
iz nje izhajajo, ni nobenih spornih vprašanj več.
Začetna sporna vprašanja niso več umestna, saj lahko logik pred-
laga množico znakov, aksiomov in pravil dedukcije, ne da bi moral
svojo izbiro opravičevati, niti mu ni treba pojasnjevati vira predla-
ganih podatkov. Preprostost logičnega sistema, njegova plodnost in
druge prednosti, ki jih ima, bi lahko sprožili ugovore: toda logik se
na takšne prednosti, ki ne pripomorejo k temu, da bi sklepanje za-
dostilo zahtevam formalne logike, ne bo skliceval.
Tudi nasprotja glede sklepov niso več umestna: dedukcije sistema
so zavezujoče in rezultatom teh sklepanj se je treba preprosto uklo-
niti. Ta sklepanja potekajo na nek brezčasen način, neodvisno od
slučajnosti in še posebej od oseb, katerim jih predložimo.
Da živa misel ne napreduje na tako zavezujoč način, da se vsi
ne uklanjajo sklepom, ki naj bi bili neizogibni, je bilo jasno že kla-
sičnim mislecem; zato se jim je zdelo potrebno neskladja, ki so jih
opazili v vsem, kar diši po delovanju, pojasniti z vpletanjem strasti:
»Ce bi geometrija«, je zapisal Leibniz, »tako nasprotovala našim
strastem in trenutnim interesom kot morala, je ne bi nič manj za-
nikali in ji delali sile, navkljub vsem Evklidovim in Arhimedovim
dokazom. , .«,^ Človek, ki ga vznemirjajo strasti, bi se po mnenju
klasičnih mislecev moral teh strasti otresti. Tako bi dojel jasne in
razločne misli, ki so v skladu z božanskimi, in dobil bi urejeno in
nujno podobo sveta.
Ta ideal se je zdel še toliko bolj dosegljiv, ker je bil pri roki
vzorec, geometrijska resnica. Se posebej prepričljivo je bilo dejstvo,
da je bilo moč abstraktne resnice matematičnega tipa uporabiti v
fiziki in zdelo se je, da določajo tudi strukturo razuma in celotnega
vesolja.
• Napisano v sodelovanju z gospo L. Olbrechts-Tyteca, izšlo v Archivio di
Filosofia, vol. Semantica, Rim, 1955, str. 249—269, ponatisnjeno v Chaim Pereman:
Le Champ de l'Argumentation, Presses Universitaires de Bruxelles, Bruselj, 1970.
1. Ch. Perelman in L. Olbrechts-Tyteca, Rhétorique et Philosophie, Pariz, Presses
Univedsitaires de France, 1952.
2. Leibniz, Nouveaux essais sur l'entendement, Oeuvres, Gerhardt, 5. del, Berlin,
str. 87.
28
Toda ta domnevna gotovost se je kmalu izkazala za dvomljivo
celo na privilegiranem področju fizike. Po odkritju neevklidskih geo-
metrij in po pretresih fizike 20. stoletja je bilo treba v vsakem de-
duktivnem sistemu uvideti še čisto formalen vidik in različne »in-
terpretacije«, ki so večinoma temeljile na pozivu k izkustvu. In tako
je formalistični logik, da bi se zaščitil pred vdorom čutnih podatkov,
s pomočjo znakov zgradil sisteme, kjer je pomembna le forma.
To skrajno prečiščenje je ustrezalo temeljnemu pogoju logike:
enopomenskosti. Dejansko morajo imeti znaki v logičnem sistemu
en sam pomen od začetka do konca sklepanja. Le tako so lahko de-
dukcije zavezujoče in le tako lahko dobijo načela, ki jih logika upo-
rablja, načelo identičnosti in neprotislovnosti, smisel.
Ce se torej soočamo z ne-enopomensko govorico, nimamo opra-
viti z dokazovanjem in obratno, če nimamo opraviti z dokazovanjem,
četudi so bile uporabljene dedukcijske sheme, nam to dokazuje, da
pred seboj nimamo enopomenske govorice.
Prav to pa po naše mnenju predstavlja nadvse pomembno vodil-
no nit vsakega preučevanja sklepanja, pa tudi vsakega preučevanja
govorice.
Kaj kmalu namreč uvidimo, da je govorica lahko enopomenska
le, če so pojmi, ki so v igri, dokončno izdelani. Te zahteve pa v glav-
nem ni moč izpolniti in to ne zaradi omejenega dosega naših poj-
movnih sposobnosti, ampak zaradi same narave stvari.
Formalizacija pojma namreč vključuje natančno določitev krite-
rijev njegove uporabnosti. To je razmeroma enostavno, če gre za kon-
vencionalne pojme. To je v določeni meri še možno, kadar gre za
znanstvene pojme, katerih značilnost je, da se prilagajajo izkustvu,
tako da od njega obdržimo le določeno število lahko ločljivih in po
dogovoru izbranih potez. Nasprotno pa empirični pojmi niso nikoli
varni pred presenečenji bodočega izkustva.^
Po drugi strani govorica ne more biti enopomenska na vseh ti-
stih področjih, kjer je treba za vsako ceno priti do sklepa: sodnik
mora odločiti — če ne želi biti obtožen, da je nepravičen — ali je
neko pravilo v posameznem primeru uporabljivo ali ne. Toda v logič-
nem sistemu vsaka formula, ki ima v sistemu smisel, ni nujno pre-
verljiva glede svoje resničnosti ali neresničnosti. Ce je sklep nujen,
se ne moremo omejiti na formaliziran sistem: treba je vpeljati raz-
lago sistema, ki sklep omogoča, tj. pojmom je treba dati pomen, ki
ga ne bi bilo mogoče v celoti predvideti.''
Ti dve oviri enopomenskosti, zmeraj možno presenečenje novega
izkustva in obveznosti, da v nekaterih primerih za vsako ceno dose-
žemo odločitev, sta le dva vidika istega pojava: vdora slučajnega,
nepredvidenega, s katerim se je treba spopasti.
Soroden vir nejasnosti predstavlja tudi obstoj pojmov, ki ne
sintetizirajo le naše vednosti, ampak tudi našo nevednost, in to z
implicitnim zatekanjem k totaliteti, ki se nanaša na nedoločeno mno-
žico predmetov. Ti pojmi se najpogosteje oblikujejo v opoziciji do
3. Prim, zanimiv članek F. Waismanna, Veriíiability, v: A. Flew, Essays on
Logic and Language, Oxlord, Blackwell, 1951, str. 17—144.
4. Ch. Perelman, Le rôle da la décision  dans la théorie da la connaisance,
Justice et Raison, str. 121—131.
29 .
določenih razredov, kot njihovo dopolnilo v osrčju te nedoločene
množice. Nenatančnost je prikrita prav z uporabo teh dopolnil. Ne
smemo pa pozabiti, da totaliteta, ki ta dopolnila določa, ni znana.
Za označitev teh dopolnilnih pojmov pogosto uporabljamo negativno
obliko: to, kar ni živo, je dopolnilni pojem, ki je nujno nenatančen;
toda tudi na videz pozitivni pojmi imajo lahko enako vlogo: če
nasproti stvarem postavimo živa bitja, prav tako vpeljujemo dopol-
nilni pojem, ki je nujno nejasen.
Tudi tu gre za vdor neznanega, nedoločenega.
In še več. Obstajajo določeni pojmi, ki jih uporabljamo prav
zato, ker istočasno izražajo določene nezdružljive trditve: v mislih
imamo pojme, ki jih je E. Dupréel označil kot nejasne in ki jih je
tudi mojstrsko analiziral.' Pojem zasluga je gotovo odličen prototip.
Značilnost podobnih pojmov je, da je njihova uporaba, takoj ko si
jo malo natančneje ogledamo, zasnovana prav na tej nejasnosti. Po-
jem zasluge mora istočasno zadostiti nezdružljivim zahtevam: oceni
z ozirom na delujoči subjekt in z ozirom na doseženi rezultat.
Pojmi, kjer je nejasnost bistvena, so pojmi univerzalne vredno-
sti, kot so Resnično, Dobro, Lepo. Te vrednosti delujejo kot prazen
okvir, ki dobi pomen le z dodajanjem različnih vrednosti, ki so vstav-
ljene vsakič znova. To so, kot pravi E. Dupréel, orodja prepričevanja,
ki so zmeraj na voljo.' Zanimiv bi bil poskus analize teh univerzal-
nih vrednosti, ki bi pokazal, kakšen je njihov formalni vidik.' Po-
ložaj pa je popolnoma drugačen, če gre za formalizacijo empirič-
nega pojma: pojem H2O se morda zdi dovolj blizu empiričnemu pojmu
vode, tako da lahko v številnih kontekstih igra enako vlogo. Nasprot-
no pa nobena formula ne more igrati iste vloge kot nejasni pojem
»zasluga« ali »pravica«, ali kot univerzalne vrednosti, saj je za te
pojme značilna ravno tesna povezanost praznega okvira z množico
vrednosti, ki mu v določenem kontekstu edine dajejo smisel. Vsaka
natančnejša določitev uporabnega pojma mora torej preseči ta prazni
okvir in poudariti enega izmed elementov pojma, ki je nezdružljiv z
ostalimi.
V živem jeziku bomo torej razlikovali:
1.) formalizirane pojme, kot npr. pojem tekač pri šahu;
2.) polformalizirane pojme, kot so znanstveni in pravni pojmi;
3.) pojme vsakdanje empirične izkušnje, kot je pojem zlato;
4.) nejasne pojme v pravem pomenu besede, kot so pojmi zasluga.
Dobro;
5.) in končno pojme, ki zadevajo nedoločene totalitete ali dopol-
nila, z ozirom na podobne totalitete, kot so pojmi vesolje, stvar ali
neživo.
Da bi lahko določili, v katero skupino spada nek pojem, je treba
očitno upoštevati pogoje njegove uporabe oziroma sistem, v katerega
5. E. Dupréel, Sur les rapports de la logique et de la sociologie, ou théorie des
idées confuses. Revue de métaphysique et de morale, julij, 1911; Le rapport social,
Pariz, Alean, 1912, str. 227 in dalje: La logique et les sociologues, Revue de l'Institut
de Sociologie Solvay, 1924, št. 1, 2; La pensée confuse, Annales de l'Ecole des Hautes
Etudes de Gand, del III, 1939, povzeto v Essais pluralistes, Pariz, Presses Universita-
ires de France, 1949.
6. E. Dupréel, Socioiogie générale, Pariz, Presses Universitaires de France, 1948,
str. 181—182.
7. Ch. Perelman, De la Justice, v: Justice et Raison, str. 9—80.
3Ü
je uvrščen. Večja ali manjša jasnost nekega pojma je torej zmeraj
odvisna od danega področja uporabe: obstajajo termini, ki se na dobro
določenem področju zdijo razmeroma jasni, v drugačni rabi pa to
niso več: na primer, pojem suženjstvo je lahko pol-formaliziran po-
jem, razmeroma jasen v določenih delih pravnega področja, lahko pa
je zelo nejasen pojem na področju morale, filozofije in v drugih delih
pravnega področja. Enako je lahko tudi pojem »število« v matema-
tiki popolnoma jasen in določen, medtem ko ga v Fregejevih filozof-
skih razmišljanjih doleti usoda pojmov običajne govorice, obče ali fi-
lozofske. Vidimo torej, da večina pojmov živega jezika niso formali-
zirani pojmi, še več, formalizirani so le v določenih rabah.
V argumentativni praksi torej uporabljamo vrsto pojmov, ki niso
in ne morejo biti formalizirani, in sicer zaradi razlogov, ki prese-
gajo to, kar bi lahko imenovali neskladje med govorico in mislijo.
Medtem ko so formalizirani pojmi trdi, enopomenski in jih kot
takšne prestavljamo z enega konca sklepanja na drugega, če pač
ohranimo isti konvencionalni sistem, so neformalizirani pojmi pla-
stični in ponujajo tistemu, ki ima opravka z njimi, nešteto možnosti
uporabe.
Te različne uporabe seveda vplivajo tudi na same pojme, in
ravno ta pojav še posebej priteguje našo pozornost.
Razlika, ki smo jo vzpostavili med dokazovanjem in argumen-
tacijo, ni v tem, da prva uporablja formalizirane pojme, druga pa,
na enak način, neformalizirane. Približno tako so si dolgo — tudi v
Antiki — predstavljali sklepanje o verjelnem, o mnenju. Podobno si
tudi veliko pravnikov predstavlja svoja izvajanja, silogizme, ki se
nedvomno nanašajo na pojme, ki so različni od matematičnih, ki pa
so vendarle silogizmi, omejeni zgolj na deduktivne prehode. Toda
videli bomo, da uporaba v argumentaciji te pojme spremeni, tako na
začetku kot na koncu.
Natančnejši pregled argumentativne stvarnosti je očitno plod
razmišljanj o funkcijah govorice: prepričevanje je delovanje, pojmi,
ki jih uporabljamo, so nabiti z afektivnim potencialom, ki ga ne gre
zanemariti; ob deskriptivnem pomenu je treba upoštevati tudi afek-
tivnega.
Veseli nas, da so številne raziskave ubrale prav to smer. Kljub
temu se nam zdi, da je razmišljanje o emotivnem pomenu pojmov
opora, ki je potrebna le, ko želimo naknadno korigirati pojmovanje,
po katerem imajo pojmi stalen, deskriptiven, njim lasten smisel. Ne
smemo pozabiti, da je smisel pojmov običajno kompleksen in da
uporabniki le s posebnimi tehnikami uspejo določenim pojmom dati
deskriptivni smisel, predvsem tako, da te pojme uporabljajo le v
določenem kontekstu, npr. v znanstvenem. Najpogosteje se pojem
otrese določenih nedeskriptivnih vidikov z umestitvijo v kak sistem,
vendar pa ga ta umestitev v temelju ne spremeni. Kljub temu lahko
vključitev postane splošna, saj nam tako voden pojem pride prvi na
misel. Meillet je npr. opozoril, da beseda »pes« za današnjega Fran-
coza pomeni simpatično, bistro in predano žival, medtem ko orien-
31
talska poimenovanja psa izražajo prezir,* prezir, ki je sicer prisoten
tudi v francoski rabi, kot npr. »pasje vreme«, »ta pes .. Bolj za-
nimivo kot variabilnost čustev, ki se vežejo na ta pojem, se nam zdi
dejstvo, da smo ga vajeni v številnih rabah razumeti ne v njegovem
kompleksnem pomenu, ki se razlikuje v različnih kulturah, temveč v
njegovem deskriptivnem pomenu, po katerem je umeščen v znan-
stveni, klasifikacijski sistem.
Dinamičnega vidika, ki ga poudarjamo, torej v študijo ne bomo
vpeljali le zaradi potrditve emotivne vloge govorice.
Jasno je, da se pojmi razvijajo; znanost o govorici je predvsem
historična znanost, ki ob pojavih fonetičnega razvoja, posnemanja,
izposojenk, sistematizacije po analogiji beleži tudi pojave širjenja
in oženja polja uporabe nekega pojma; že Meringerjevo pravilo uči,
da beseda razširi svoj pomen, če iz majhnega kroga preide v večjega;
pomen se zoži, če prehaja iz večjega v manjši krog: samostan, prisega,
kolokvij so za duhovščino s prakso in s pravili' določeni pojmi. Zgo-
dovinsko raziskovanje lingvistov lahko tako spodbudi zelo zanimiva
sociološka raziskovanja. Četudi je to raziskovanje zgodovinsko, ob-
ravnava statične situacije, saj beleži lingvistično rabo v zaporednih
trenutkih kulture.
Zdi se, da mora analiza argumentacije poiskati veliko bolj dina-
mičen vidik od obstoječih znanosti. Vprašati se moramo, ali smo do-
volj pozornosti posvetili tesnemu odnosu, ki po našem mnenju ob-
staja med njihovo vpletenostjo v nezavezujoča sklepanja in med
razvojem pojmov.
Ze preprosta uporaba pojmov v tovrstnem sklepanju je takšna,
da nanje deluje.
Dejansko izhaja vsaka argumentacija iz tega, kar imenujemo
predmeti ujemanja, dejstva, resnice, domneve, vrednosti, vrednostne
hierarhije, obča mesta, v starem pomenu besede. Ti predmeti ujema-
nja pa se izražajo s pojmi, ki že sami po sebi tvorijo nek podatek,
ki ga je treba kar najbolje izrabiti.
Vsak pojav je opisan z umestitvijo v obstoječe klasifikacije. Te
je seveda mogoče kritizirati, spreminjati; tako je predvsem v zna-
nostih, kjer je spreminjanje lahko opazovati, ker je v glavnem re-
zultat odkrite diskusije, odločitve, ki so jo strokovnjaki predlagali
drugim strokovnjakom. Toda v vsakdanji in tudi v filozofski praksi
se bo tisti, ki ga imenujemo govornik (orateur) — s čimer razumemo
vsakogar, ki argumentira, tako kot označujemo s poslušalci (auditoire)
tiste, ki jim je argumentacija namenjena — oprl na uveljavljene
klasifikacije in skušal doseči argumentativni učinek, izhajajoč iz njih.
To velja v tolikšni meri, da pogosto menimo, da tisti, ki ne pristaja
na sprejete klasifikacije, nekje greši: filozofu, ki ni niti idealist, niti
materialist, bo marksist očital, da mu manjka poguma.'°
Tako vzpostavljenih razredov ne zaznamujejo le značilnosti, skup-
ne vsem njihovim členom, ampak tudi, in včasih predvsem, odnos do
8. Meillet, Linguistique historique et linguistique générale, Pariz, Kllncksleck,
1921—1936, De quelques mots français, II. del, str, 130.
9. Prim. Cl. L. Estève, Etudes philosophiques sur l'Expression Littéraire, Pariz,
Vrin, 1938, 203—204.
10. H. Lefebvre, A la lumière du matérialisme dialectique, I. Logique formelle,
logique dialectique, Pariz, Editions sociales, 1947, str. 25.
32
njih, način, Itako o njih sodijo in jih obravnavajo. Govornik bo skušal
pogosto pri predstavitvi podatkov doseči argumentativni učinek pre-
prosto s klasifikacijami. Glede tega ima povsem proste roke.
Namesto da bi, npr. posameznike delil na revne in bogate, bo
poudaril razliko med črnci in belci: to bo zadostovalo, da se bo
revni belec čutil cenjenega. Podobno, pravi S. De Beauvoir, se naj- I
bolj ničev moški v primerjavi z žensko počuti kot polbog." Previa- ■
dujoča klasifikacija, ki priteguje pozornost, zasenči vse ostale klasi- j
fikacije in posledice, ki bi jih lahko le-te imele. Podobnega postopka :
se je poslužil tudi Sveti Tomaž, da bi pokazal superiornost pozna- i
vanja zveličanja nad poznavanjem čutnih pojavov: ljudi je pozval,
pravi Gilson, naj svoj pogled preusmerijo h področjem, ki niso zgolj
človeška, ampak so področja božjih otrok.
Kvalifikacije imajo včasih tako nepričakovan značaj, da v njih ;
prej vidim figuro kot izbiro. Pomembno je videti, katero sredstvo na-
pravi iz nje argumentativno figuro in da je moč klasifikacijske oblike
tista, ki ima ta presenetljiv učinek. Poglejmo si primer iz Bossueta: »Ali
lahko v tem žalostnem stanju (splošne bede) sploh pomislimo, da bi si
krasili telo, in ali se ne bojimo nositi na sebi hrane, življenja, premože-
nja revnih? . . .«'' Okrasje je opredeljeno kar kot »hrana revnih«; kla-
sifikacijska oblika ima eno izmed točk, h katerim teži Bossuetova pri- '
diga, za doseženo.
Na splošno ugotavljamo, da govornik takrat, kadar želi braniti
kak pojem, ki je povezan s tezami, ki jih zastopa, tega pojma ne
predstavlja kot nejasnega, ampak kot prilagodljivega, bogatega, torej
kot pojem, ki skriva velike možnosti, da se uveljavi, predvsem pa kot
pojem, sposoben vzdržati pritisk novega izkustva. Skratka, od vsega '
začetka izbere tisto razumevanje pojma, kakšnega si želi tudi po raz-
pravi z nasprotniki in po razvoju izkustva. Nasprotno pa bo nasprot-
nikove pojme otrdel in prikazal kot nespremenljive.
Tako govornik negibnost obrne v svojo korist: gibkost pojma, ki '
jo zastopa in zahteva kot pojmu lastno, omogoča, da istočasno, ko ,
poudarja spremembe, ki jih nalaga novo izkustvo in ki jih zahtevajo
ugovori, zmanjša njihov obseg. Tako seveda ni več potrebno uteme-
ljevati morebitne spremembe: prilagodljivost načela novim okolišči-
nam mu omogoča ohraniti isto vrednost.
Poglejmo si nekaj primerov. H. Léfèbvre zagovarja prilagodljiv in '
bogat materializem, medtem ko prikazuje idealistični koncept kot tog. i
»Moderni materializem idealizem opredeljuje in kritizira kot enostran- !
ski. Toda materialisti ne smejo dopustiti poenostavitve prvih resnic !
materializma, jih zaradi pozabe na dragocene dosežke, ki so jih v zgo-
dovino znanja in še posebej logike prispevali idealisti, ponovno po-
nižati na raven vulgarnega materializma.«"* Materializem torej lahko
in mora zajeti vse, kar je vredno, obdarjen je s plastičnostjo, ki pa je [
izrecno izključena iz pojma idealizma, ki se, kot pravi avtor, določa s
svojo »enostranskostjo«. Enako okorelost so vsilili tudi pojmu »meta- '
fizika«: »...metafizika je od znanja zahtevala osebne dokumente in
11. s. de Beauvoir, Le deuxième sexe, Pariz, Gallimard, 1949, del I., str. 25.
12. E. Gilson, Le Thomisme, 5. izd., Pariz, Vrin, 1945, str. 523.
13. Bossuet, Sermons, Pariz, Garnier, II. del, Sur l'intégrité de la pénitence,
str. 616.
14. H. Lefebvre, op. cit., str. 38—39.
33
vprašala: Kako je vedenje sploh možno? ... V tem trenutku pa mi v
imenu vedenja, ki ga razumemo kot praktično, zgodovinsko in so-
cialno dejstvo, sprašujemo nasprotno: Kako je možna metafizika,«.'*
Metafizika je torej nekaj za zmeraj omejenega, nesposobnega prilaga-
janja in obnavljanja, z jasno določenimi mejami. Temu stališču bi ¡
lahko nasproti postavili poglobljena razmišljanja o metafiziki, ki jih j
je razvil eden izmed nas in ki kažejo napredujoče razširjanje pojma: ,
metafizika kot ontologija, metafizika kot epistemologija, metafizika .
kot pojasnilo razlogov aksiološkega izbora in končno bodoča metafizika
nepredvidljivih meja." Enako je tudi koncept racionalizma, ki ga bra-
nimo — nobenega pomena ne bi imelo, če bi to tajili — gibčno poj-
movanje, zmožno braniti racionalizem pred najresnejšimi ugovori, ki
bi jih mi sami lahko imeli do klasičnega racionalizma.'' Naše lastne
izjave, če jih pogledamo s stališča tehnike argumentacije in ne glede
na vrednost, ki jim jo sicer pripisujemo, so primeri zelo splošnega po-
stopka rahljanja pojma, ki bi mu radi dvignili ceno.
Zdi se, da se tehnika razvija na dveh ravneh. Po eni strani rah-
ljamo pojme, ki jih branimo, po drugi strani pa izrecno vztrajamo pri
tem rahljanju, te pojme opredeljujemo kot gibke.
Ce takrat, ko obdelujemo pojme, trdimo, da so naši gibčni, odprti
za prihodnost, medtem ko so nasprotnikovi togi, potem je očitno, da
ta tehnika olajšuje rušenje nasprotnikovih pojmovanj in utrjevanje
naših, povezana pa je morda tudi z željo, da bi pojmi, za katere se
zavzemamo, vsebovali tudi nekaj osebnega: prilagajanje je občuteno
kot povezanost z »živo mislijo«.
To tehniko bi lahko primerjali s tisto, ko pojem, ki ga branimo,
označimo kot aktualen, nasprotnikovega pa za preseženega, zastarelega.
Rogge je v svoji izvrstni študiji o položaju filozofije glede na zgodo-
vino filozofije lepo pokazal na težave pri odkrivanju tistega, kar tvori
sedanjo filozofijo. »Was ist gegenwärtig? Jeder heute lebende Mensch
neigt dazu, sich und seine Freunde .gegenw^ärtig', seine Gegner als
,veraltet' und ,überwunden' zu bezeichnen.«'*
Zelo hitro lahko uvidimo povezanost med tem, kar je togo in tem,
kar je izvrženo v preteklost, med tem, kar je gibčno in tem, kar je
sedanje, aktualno; gre seveda za isto tehniko. Spomni nas tudi na
nezadovoljstvo, ki ga občutimo, če slišimo govoriti o nas samih: o nas
govorijo kot o nečem otrdelem, kar pripada preteklosti."
Sami pogosto nevede uporabljamo tehniko, s katero otrdimo na-
sprotnikove pojme; kadar jo uporabi nasprotnik, jo takoj opazimo.
Pogosto mu očitamo, da je pojem, ki ga branimo, napravil togega,
četudi ni takšen. Prednost te taktike je, da nasprotnika prikažemo kot
zlonamernega ali kot omejenega in nesposobnega dojeti naše zamisli
in očitne odtenke. V neki razpravi na kongresu filozofije v Amster- •
damu se je Paul Bernays, braneč racionalizem, uprl parcialnim, ne- :
zadostnim pojmovanjem nasprotnikov racionalizma in predlagal »od-
15. Ibid., str. 20.
16. Ch. Perelman, Philosophies premières et philosophie régressive, v: Rhétorique
et philosophie, str. 85 in dalje.
17. Ch. Perelman, La quête du rationnel, v: Rhétorique et philosophie, str. 110
in dalje.
18. E. Rogge, Axiomatik alles möglichen Philosophierens, Meisnheim, Heim, 1950,
Str. 86.
19. Prim. J. Paulhan, Entretien sur des faits divers, Pariz. Gallimard, 1945, str. 67.
34
ločno razširjen« racionalizem,^° zavrnil je torej negibnost, ki so jo
skušali pripisati njegovim stališčem.
Tehnika, ko nasprotnikov pojem prikažemo kot tog, lastnega pa
kot gibčnega, je splošno sprejeta, kadar mora presoja pojma vsaj de-
loma izhajati iz argumentacije.
Nasprotno pa v primeru, ko je vrednost pojma že vzpostavljena
in predhodna argumentaciji, najpogosteje uporabljamo drugo tehniko,
ki se nanaša na obseg pojma.
Ta sestoji preprosto v razširjanju ali ožanju polja pojmov, tako
da vanje vključimo ali ne vključimo določene osebe ali ideje. Uporabo
pojma »fašist«, ki ima omalovažujoč predznak, bomo, na primer
razširili na vse nasprotnike; pomen termina »demokracija«, ki ima
pozitiven prizvok, pa bomo zožili, da bi iz njega izključili nasprot-
nike.
Nasprotno pa bomo pomen besede »fašist« omejili, da bi iz nje
izključili prijatelje, in razširili pomen besede »demokracija«, da bi
jih vanjo lahko vključili. To je tako znana tehnika, da jo je komaj
treba omenjati. Toda nadomesti jo lahko bolj tenkočutna: ta pomen
besede »demokracija« zoži na tako poseben odtenek, da se prijatelji,
ki jih brani, iz razlogov, ki se zdijo neodvisni od njihove volje, ne
morejo podrediti njenim zahtevam in tako tudi ne utrpijo razvredno-
tenja, ki bi ga sicer povzročila njihova izključitev.
Tehnike razširjanja pojmov so očitno povezane s tehnikami rah-
ljanja in otrditve. Prve kot druge namreč istočasno spreminjajo razu-
mevanje in obseg pojmov. Toda problema se z argumentativnega sta-
lišča lotevamo drugače. Tukaj bi radi poudarili, da se lahko tehnike,
ki poudarjajo obseg ali razumevanje, kombinirajo s tehnikami pre-
mestitve.
Gotovo je res, da večine pojmov ne moremo definirati in razu-
meti drugače kot v njihovem nasprotju do drugih pojmov. So pa
izjemno zanimivi primeri, ko ta relativnost napravi pojme neskončno
prestavljive v določeni smeri. Znan je slaven način, da politične dok-
trine označujejo kot »vse bolj leve«. Toda te premestitve v zmeraj
isti smeri ne srečamo le v politiki. Nanjo naletimo tudi v znanstvenih
diskusijah. Navedimo zanimiv Claparèdov odstavek: »Vidimo torej ...,
kako Selzova teorija v svoji skrbi, da bi danost problema in nje-
govo rešitev zasnovala kot celoto, spominja na Gestalttheorie. Toda
predstavniki te šole jo zavračajo, češ da gre le za Maschinentheorie,
ki se ne razlikuje bistveno od asociacionistične teorije. Selz je to
obtožbo zavrnil. (Külpe je Liepmannu prav tako očital, da je ostal
preblizu tej doktrini, četudi je ta vse napore vložil proti njej, Koffka
pa je spet zameril Külpeju, češ da ni dovolj korenito pretrgal z aso-
ciacionizmom). Očitno je človek za nekoga zmeraj asociacionist«.^'
Cim se je asociacionizem pokazal kot nezadosten, označujemo avtorja,
ki ga želimo zavrniti, kot privrženca te razvrednotene teorije; in slu-
čajno imamo zmeraj dobre razloge, da to lahko storimo; zadostuje
že premestitev ravni enot, ki se povezujejo. Nasprotnika na silo
20. P. Bernays, Die Erneuerung der rationalen Aufgabe, Actes du Xème congrès
International de Philosophie, Amsterdam, North Holland Publishing, 1949, del I, str. 50.
21. Claparède (ed.): La Genèse de l'hypothèse, iz Archives de Psychologie, XXIV,
Zeneva, Kundig, 1934, str. 45.
35
strpamo v razred teoretikov, ki jih zavrača in katerih napake smo
že razkrih. To, kar obstaja pred argumentacijo, je torej razvredno-
teni pojem — vsaj v našem času — pojem asociacionizma, ki je pri-
praven za stalno premeščanje v določeni smeri. i
Vprašamo se lahko, ali nas argumentacija ne navaja k takim pre- |
mestitvam pri vseh pojmih: primer »bolj levi«, »za nekoga asociaci-;
onist«, bi bili torej le izbrani primeri: razširitev pojma se zlahka opre i
na prepoznavno nasprotje, to pa lahko spet najdemo na drugi ravni, ■
zahvaljujoč razširitvi pojma.
Doslej smo nakazali predvsem možnosti, ki jih razpoložljivo gra-
divo pojmov nudi govorniku, in reakcije na njih, ki jih povzroči go-
vorčeva argumentativna raba. Toda tudi če ostanemo pri predstavitvi
podatkov, bomo videli, da je lahko način te predstavitve še veliko bolj
ustvarjalen.
Dejansko lahko kvalifikacijo, uvrstitev pojmov v nek razred,
izrazimo ne z uporabo že izdelanega pojma, ampak z uporabo pri-
rednih veznikov, kot so »in«, »ali«, »niti«. Oglejmo si dva primera
iz istega Gidovega dela. Prvi nastopa proti postopku, ki ga malo
kasneje Gide tudi sam uporabi: »In sploh vam ne bi govoril (o Stir-
nerjevi knjigi), draga Angela, če ne bi nekateri skušali s postopki, ki
so bolj podobni rokovnjaškim zakonom, povezati Nietzschejeve usode
s Stirnerjevo... preprosto zgrozite se, če slišite reči: Stirner in
Nietzsche, kot se je zgrozil Nietzsche, ko je slišal reči: »Goethe in
Schiller«.V naslednjem primeru Gide tudi sam uporabi to sramotno
tehniko: »Človek lahko ima rad ali pa ne razume Biblije, ima rad
ali pa ne razume Tisoč in ene noči, toda prosim vas, množico misle-
čih bi razdelil v dva razreda...: na tiste, ki jih knjigi ganeta; na
tiste, za katere ostajata in bosta ostali zaprti.«^' Veznik »in« tukaj
sicer ni posebej izražen, vendar je položaj enak; knjigi sta vrinjeni
v isti razred in reakcija nanju bo identična. Tudi tukaj gre za homo-
genizacijo in s tem za poenotenje vrednosti. Ne v prvem ne v drugem
primeru ni bila argumentacija uporabljena v prid temu poenotenju.
Toda oba termina sta predstavljena, kot da bi bila njuna uvrstitev
v isti razred sama po sebi umevna, enako kot oblikovanje od hoc
razreda z združitvijo dveh terminov na ravni enakosti.
Dodajmo, da takšna obravnava ne pripelje nujno do oblikovanja
tehnično izdelanih razredov. Pogosto noben pojem ne dovoljuje, da
jih označimo; toda tako jukstaponirani posamezni elementi, v duhu
poslušalca delujejo eden na drugega in tako dobi ta tehnika takoj
argumentativno vrednost. Pripelje lahko tudi do oblikovanja poj- :
mov, tj. do bolj ali manj izdelanih razredov, ki bodo odslej na voljo :
govornikom.
Preprostosti tega dejanja koordinacijske predstavitve oblikova- '
nja morebitnih razredov, v primerjavi z drugimi, bolj kompleksnimi !
in tenkočutnimi, se zavemo takoj, ko pomislimo, da opredelitev po- '
datkov — z vso argumentativno pomembnostjo, ki jo vsebuje —
v naših jezikih ni realizirana le z uporabo samostalnikov, pridev-
niških samostalnikov,  temveč tudi  samostalnikov,  spremenjenih  z
določili, ali katerokoli drugo obliko prilastka. Tako govorimo o »zlo-
22. A. Gide, Pretextes, Pariz, Mercure de France, 1947, str. 135,
23. Ibid., str. 175.
36     ................ ___
činu«, o »naklepnem zločinu«, o »zločinu sadista«. V vseh treh pri-
merih gre za uvrstitev v nek razred. Našo pozornost pa zasluži dej-
stvo, da lahko pri zelo jasnem argumentativnem namenu pridevnik
nadomestimo z določilom. Oglejmo si primer. Sartre je zapisal: »Do-
volj je, da prelistamo kak komunističen spis in že naletimo na stotine
konservativnih postopkov.«" Lahko bi rekli »postopkov konserva-
tivcev«. Nadomestitev pridevnika »konservativni« z določilom »kon-
servativcev« ni le evfonična. Krepi argumentacijo in odstranjuje
slučajnost, ki bi jo uporaba podobnih postopkov lahko imela; nami-
guje skratka, da so komunisti v bistvu konservativci. Toda ravno
zaradi tega ta nadomestitev teži k spremembi naše predstave o »kon-
servativnem« postopku. Vsak argumentativni namen pri predstavitvi,
lahko, kot vidimo, deluje na pojme same.
Doslej smo predvsem pokazali, da uporaba pojmov v argumenta-
ciji, teh pojmov ne more pustiti nedotaknjenih — če ima ta izraz
sploh kak smisel, kadar gre za neformalizirane pojme. Toda argu-
mentacije, v katere so vpleteni, delujejo nanje zelo različno. In
ravno to bi po našem mnenju zaslužilo podrobnejšo preučitev. Tukaj
povejmo le, da sta dve področji pritegnili našo pozornost in sta tudi
predmet naših sedanjih raziskav: področje argumentativnih povezav,
med katerimi igra v razvoju pojmov analogija nadvse pomembno
vlogo, in področje argumentativnih ločitev, uporabljenih v glavnem
za razreševanje težav, ki pa so pripeljale do praktično novih pojmov.
To bomo skušali podrobneje prikazati v razpravi o argumentaciji
(izšla leta 1958).
Eno točko pa lahko sprejmemo že sedaj: pojmi, ki se razvijajo
v carstvu argumentacij, v sebi daljši ali krajši čas ohranjajo njihova
znamenja, in dva pojma, do katerih pridemo s pomočjo različnih argu-
mentacij, se lahko navkljub videzu besed in navkljub morebitni
sorodnosti bistveno razlikujeta.
Zagovornik Descartesa je ironično ugotovil, da so Descartesu
očitali ateizem gotovo zato, ker je podal nove dokaze za obstoj Boga.
In tudi zato, ker, kot pripominja Kenneth Burke, »so bili ti novi do-
kazi v resnici nove določitve Boga in so tenkočutno spremenili na-
ravo Boga kot cilj motivacije .. .«.^'
Pojmi, ki so vpleteni v takšne sklepe, sodelujejo torej v vsem,
kar se zgodfže pred sklepom. Kljub temu pa so lahko od njega lo-
čeni. Tako lahko vernik, nefilozof, ki bere Sv. Tomaža in Descartesa
in njune misli o obstoju Boga, izjavi: »To je točno to, kar sem zme-
raj mislil.« Izjava, ki simbolizira držo nekoga, ki je soočen s sod-
bami, s pojmi zunaj njihovega konteksta, drža, ki je lahko nadvse
koristna, če želimo doseči soglasje glede kakega nejasnega pojma.
Soglasje najpogosteje implicira, da so pojmi ločeni od argumenta-
cije, v kateri so bili izdelani ali transformirani.
Ali poteka ta razvoj pojmov v smeri jasnosti, natančnosti, ali v
smeri mračnosti, nedoločnosti, nejasnosti? Doslej smo, po našem mne-
nju, preveč poudarjali večjo stopnjo jasnosti, ki je rezultat nekaterih
diskusij.
24. J. P. Sartre, Situations II, Pariz, Gallimard, 1948, str. 280.
25. Kenneth Burke, A Grammar of motives. New York, Prentice Hall, 1945,
str. 55.
37
Vzor nam je namreč predstavljala sijajna vpletenost pojmov
običajne govorice v znanstvene, tj. v polformalizirane sisteme. Gibanje
v smeri mračnosti, nejasnosti pojmov je prav tako očitno kot težnja
po jasnosti. E. Dupréel v svojih študijah o nejasnem pojmu ni spre-
gledal tega dvojnega gibanja; presenetljivo pa je, v kolikšni meri
ga je sam prehod od nejasnega k jasnemu spodbudil k prodornim
in plodnim analizam.Ta prehod predstavlja enega najpomembnej-
ših znanstvenih prispevkov in na določeni točki omogoča široko du-
hovno skupnost.
V znanosti po navadi pride do pojasnitve pojmov zato, ker smo
zaradi nezdružljivosti nekaterih izkušenj z danim sistemom prisilje-
ni spremeniti določene pojme. Tako so pojma kot »zrak« ali »plin«
ločili pozno, v trenutku, ko ni bilo več možno vzdržati nejasnosti
pojma »zrak«.
Podobno zmedo včasih pripisujejo neznanju, ker pač sprejemajo
hipotezo, da mora biti pred novo pojasnitvijo pojma, ta v njem že na
nek način prisotna.
Na pravnem področju pa nejasnosti, potem ko jo odpravijo, ne
pripišejo poprejšnji nevednosti. Veliko bolj očitno je, da gre prepro-
sto za splošen pojem, ki ob sporu postane tehničen, bolj jasen.
Iz neobjavljene stiiïïije belgijskega pravnika Maurica Vauthiera
si bomo izposodili podatke, ki zadevajo neko epizodo iz belgijskega
pravnega življenja. Belgijska zakonodaja je prepovedala koalicijo
proizvajalcev, da bi dosegla povišanje cen. Zastavilo se je vprašanje,
ali je moč koalicijo, ki želi ohraniti prodajne cene, obravnavati kot
dopustno.
Jasno je, da je treba pojem povišanje v splošnem pomenu takoj,
ko pride do spora, tehnično pojasniti. Ali naj termin obravnavamo kot
absolutno povišanje z ozirom na staro ceno ali kot relativno povi-
šanje, ki je posledica pocenitve primarnih surovin? Pravna odločitev
lahko pojem v veliki meri pojasni. To bo seveda le jasnost znotraj
tega pravnega sistema, zelo krhka, kajti novi spori lahko zmeraj pri-
vrejo na dan in zahtevajo nova pojasnila.
Ta primer lepo osvetljuje naš problem. Ali lahko rečemo, da je
obči pojem povišanje po tem pravnem sporu postal bolj jasen? Ne,
gotovo ne. Dokler ni prišlo na dan to nesoglasje, je bil pojem v
vsakdanji rabi dovolj jasen: šele ko smo ugledali nove možne razlage,
je prišlo do zmede in pojem je izgubil svojo jasnost; zmeda se rodi
v trenutku, ko so glede na različno razumevanje pojma možne
različne posledice. Pravna odločitev lahko pojmu povrne jasnost, toda
to je sekundarni proces, ki ni nujen, ker se vsak spor nujno ne
konča z odločitvijo, ki bi terminu vrnila enopomenskost.
Sicer pa pride do odločitev le na sodiščih, v moralnem življenju
ni tako in pojem lahko ohrani nejasnost, ki je pred sporom ni kazal.
Tudi tam, kjer posreduje odločitev, ta ni dokončna. Pojem po-
višanje npr. gotovo ne more biti enkrat za vselej pojasnjen, saj tudi
vrednostni sistem, na katerem temeljijo odločitve, ni dokončen in
stalen.
26. Prim, zlasti Le Rapport Social, str. 246.
38
v znanosti pa je, nasprotno, možno sprejeti dokončno odločitev, !
tako da se ista zmeda ne ponovi več. Pojem zrak, o katerem smo i
govorili, je bil jasen pojem, nato je v nekem trenutku, ko so se |
zavedli nezdružljivosti njegovih posledic, postal začasno nejasen,
nato pa spet jasen pojem; trenutna nejasnost je dokončno izginila. ;
Nova se seveda lahko spet pojavi, vendar bo drugačne strukture.
V vsakdanjem življenju imamo opraviti z nenehnim prehajanjem '
med jasnostjo in nejasnostjo, ki je pogosto prav posledica vpeljave
jasnosti. Lep primer je termin literatura. Pisci in kritiki bi radi do-
ločili, kaj je literatura. Z ozirom na nejasno predstavo o tem, kaj naj
bi bila literatura, se njihovi napori pogosto zdijo kot prizadevanje
za jasnost. Sadovi teh prizadevanj pa so med seboj nezdružljivi, zato
postane pojem za javnost še bolj nejasen, kot je bil prej. Številne
natančne določitve istega pojma lahko tako prispevajo k njegovi
nejasnosti.
In pri tem ne gre le za zavest o stari nejasnosti, kajti prizade-
vanja po natančnejši določitvi v pojem pogosto vpeljejo resonance,
ki jih prej ni imel, pogosto mu razširijo področje v novih smereh.
Sartre je pravilno ugotovil, da se ne glede na napore sodobnih piscev,
da bi se razlikovali drug od drugega, »njihova dela v duhu bralcev,
kjer soobstajajo, medsebojno okužijo« ;^^ od tod tudi nova nejasnost
pojma literatura.
V filozofskem življenju je ta postopek nenehnega prehajanja še
posebej presenetljiv. Večina filozofskih pojmov je vzeta iz obče rabe;
v neki določeni filozofiji so postali predmet analiz in natančnih do-
ločitev in si tako pridobili jasnost z ozirom na ta sistem.
Obstajajo nekateri filozofski pojmi, ki so očitno bolj nejasni kot
pojmi, iz katerih so se izoblikovali: v sistemu, ki jih je sprejel, do-
bijo neko relativno jasnost, toda le znotraj tega sistema in v pove-
zavi z ostalimi pojmi sistema.
Oglejmo si primer Plotinovega Enega.
V razpravi uporablja Plotin pojem Eno v različnih pomenih. Eno
je:
1) tisto, kar združuje mnogotero (vojsko, hiše, telesa) ;^'
2) najmanjše nedeljivo:^"
3) tisto, kar nasprotuje mnogoteremu, kar je načelo in ne del.^'
Ker je želel povzdigniti Eno, se je Plotin oprl na različne pojme
enotnosti, ki so vsak zase bolj jasni kot ta, ki ga je sam izdelal.
Plotinovo Eno je postalo zelo močan pojem, nabit z veliko vrednost- .
jo, osrednji del njegove filozofije, bolj nejasen, kot pojmi »enega«,
na katere se je uprl.
Toda ta nejasnost je le trenutna: če se postavimo znotraj pio- :
tinskega sistema, postane pojem jasen, sistem ga določa. »Resnično j
Eno ... ni kot drugi eni, ki so mnogoteri in so eno le z udeležbo v
27. Prlm. Ch. perelman, De la méthode analytique en philosophie, Revue
Philosophique de la France et de l'Etranger, Pariz, 1947, povzeto v Justice et Raison,
str. 81—94.
28. J. P. Sartre, Situations II, str. 235.
29. Plotin,  Ennéades,  prev. E. Bréhier,  Zbirka Universités de France,  Pariz,
7. zvezek, 1938, del VI, str. 173.
30. ibid., VI, str. 179.
31. Ibid., VI, Str. 180.
39
Enem«*^ kar pomeni, da postane pojem kvalitativen, nasproten kvan-
titativnemu enemu, ki pa je vendarle sodeloval pri njegovi konsti-
tuciji.
Nekateri pojmi, ki so povezani s pojmom »Eno«, kot npr. po-
jem zbranost, v Plotinovem sistemu prav tako pridobijo na jasnosti
zato, ker so vpeti v sistem. Ko pa jih srečamo v poznejših sistemih,
so toliko bolj nejasni, ker je nekoč določeni smisel še naprej del pojma,
pojem pa je iztrgan iz sistema, kjer je bil ta posebni smisel vzpostav-
ljen. Tako je pojem zbranost pri G. Marcelu Marcelu*' postal neodvisen
od plotinske teorije »Enega«; uporablja ga, kot bi bil pojem običajne
govorice, četudi je bil pojem že izpeljan iz neke filozofske pozicije, v
marsičem podobne njegovi, na katero pa se izrecno ne navezuje. Tako
je pojem zaradi nenadne pojasnitve postal še nejasnejši in vrednostno
bolj obremenjen kot pojem običajne govorice. Dejansko so pojmi,
ki jih vzpostavljajo filozofski sistemi neke civilizacije, napolnjeni s
pomenom, ki so ga v veliki meri dobili s svojo vlogo v tem sistemu:
če pristanemo na vrednost zbranosti, moramo pristati tudi na supe-
riornost enega nad mnogoterim: ko pa smo pristali na to vrednost,
pojem, iztrgan iz sistema, ohrani svojo vrednost, izgubi pa svojo so-
razmerno jasnost.
Ker našo kulturo oblikuje več filozofskih sistemov v širšem po-
menu besede, obstaja tudi cela vrsta terminov, katerih pomeni so
se izoblikovali pod različnimi filozofskimi vplivi in katerih trenutna
sorazmerna jasnost spet prepušča prostor nejasnosti. Tak je primer
besede misterij, ki so jo določile nekatere religiozne filozofije in so jo
potem prevzeli tudi na drugih področjih, tak je primer termina
harmonija, ki pripada pitagorejski teoriji, termin vitalno uporabljajo
v nekaterih bioloških filozofijah. Govornik, ki jih uporablja, si te
besede sposoja iz običajne govorice, istočasno pa tudi iz filozofske
teorije, ki je kar najbližja njegovi lastni: uporabljena beseda je isto-
časno nejasna beseda običajne govorice in sorazmerno jasnejša be-
seda filozofske govorice, ki je s to novo uporabo spet postala ne-
jasna, kar je očitno posledica njegove argumentativne rabe.
Vidimo torej, da je nenehno prehajanje med relativno jas-
nostjo in nejasnostjo zelo splošen pojav. Nejasnost je lahko posledica
same razprave in predvsem napora, da bi uveljavili našo misel.
Treba pa je pripomniti, da je v nekaterih primerih ustvarjena
ali povečana namenoma.
Mallarmé je številne besede pogosto uporabljal v starem pome-
nu, zato se je Charlesu Chasséju zdelo, da lahko napiše: »Ključ do
Mallarméja je v Littreju.«" Toda, kot je poudaril G. Jamati, razu-
mevanje starega pomena besed še ne zadostuje za razumevanje pesmi.*'
Do nejasnosti pride, ker naj bi bralec upošteval nekdanji in sedanji
pomen besede. In zakaj naj bi bralec iskal rešitev v Littréju. Zato, ker
je bila interpretacija v kontekstu težavna, če se je zadovoljil le s
02. ibid., del 6, 1936, del VI, str. 95.
33. G. Marcel, Position et approches concrètes du mystère ontologique (nadalje-
vanje Le monde cassé), Pariz, Desclée de Brouwer, 1933, str. 273.
34. Ch. Chassé, Le clé de Mallarmé est chez Littré, Quo vadls, marec—april—maj
1950; Les clefs de Mallarmé. Pariz, Aubier, 1954.
35. G. Jamati, Le langage poétique, v: Formes de l'Art, Formes de l'Esprit,
Pariz, Presses Universitaires, 1951, str. 271—272. Prim, tudi odlične ugotovitve R.
Caillolsa, v Poétique de Saint-John Perse, Pariz, Gallimard, 1954, str. 22 in dalje.
40
sedanjim pomenom besede. Ta težavnost prisili bralca, da pomisli
tudi na nekdanji pomen, ta težavnost pripelje do nejasnosti pojma.
Brez nje se nekdanji in sedanji smisel ne bi srečala in ustvarila
novega, bogatejšega pojma. Še enkrat: pokaže se, da nejasnost in
jasnost pojmov nista značilnosti sami na sebi, ampak sta povezana s
problemi, ki se zastavljajo poslušalcu.
Ob koncu je treba pripomniti še nekaj. Vse, kar smo povedali,
predpostavlja, da pojme obravnavamo kot nekaj, kar se rojeva, ob-
staja, se spreminja, da jih obravnavamo kot eno in isto stvar, ki
se skozi različne preobrazbe nadaljuje. Tudi sam problem, ki smo
si ga zastavili — o smislu tega razvoja — v določeni meri že vsebuje
to nepretrganost. Toda ali ne gre tu bolj za argumentativno tehniko
kot za opazovano danost? Brez dvoma. Vsako raziskovanje pojmov v
njihovem argumentativnem kontekstu bi moralo upoštevati vlogo, ki
jo igra ta hipoteza vztrajnosti. Pogosto se tisti, ki argumentira, po
razpravi veseli, da se je približal bolj zadovoljivi koncepciji istega
pojma. Obravnavati spremembe kakega pojma kot vrnitev k pozab-
ljeni resnici ali kot pojasnilo je povsem običajna tehnika, ki se ji
ne more nihče v celoti odreči, četudi jo moramo v določenih točkah
razkrinkati. Ustreza namreč potrebi po naslovitvi na podatek, ki je
predhoden sleherni razpravi in na katerega se lahko opremo, če raz-
prava zastane. Problema pojmov ne moremo formulirati drugače
kot z besedami, ki jih ponavadi uporabljamo v argumentaciji, da bi
dosegli soglasje sogovornika. Vsaka teoretična razprava o pojmih bo
zmeraj potekala v skladu z občimi tehnikami argumentacije, ki jih
je treba natančno upoštevati, še posebej tiste, ki pomembno vplivajo
nanje. Menimo, da je študij argumentacije tudi v tem pogledu eden
izmed neizogibnih temeljev preučevanja pojmov.
Prevedla:
Tanja Lesničar-Pučko
41
Tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust
Peircev pragmatični koncept
semioticne forme
1. Pragmatični model semioze
V enem od pisem amerišlcega filozofa Ch. S. Peirca najdemo
naslednji odlomek: »Predpostavimo na primer, da se zjutraj prebudim
prej kot moja žena, zatem pa se zbudi še ona in vpraša: ,Kakšno
vreme je danes?' To je znak, katerega izraženi Objekt je vreme v
danem trenutku. Dinamični Objekt pa vtis, ki naj bi nastal v tre-
nutku, ko sem med zavesami pogledal ven, katerega izraženi Interpré-
tant je stanje vremena. Dinamični Interprétant pa moj odgovor na
njeno vprašanje. A ob tem je še tretji Interprétant, Neposredni Inter-
prétant je tisto, kar vprašanje izraža, vse kar je neposredno izraženo
in kar sem pravkar delno obnovil. Dinamični Interprétant je dejanski
učinek, ki ga napravi name. svojega tolmača. Njegova Pomenljivost,
Poslednji. Končni Interprétant je namen njenega spraševanja, učinko-
vanje odgovora na njene načrte za dan, ki bo sledil. Predpostavimo,
da odgovorim: .Nevihtno je.' Tu je naslednji znak. Njegov Neposredni
Objekt je pojem vremena v danem trenutku, tako kot se pojavlja
v njeni in moji zavesti — ne njegove lastnosti, temveč njegova identi-
teta. Dinamični Objekt je identiteta trenutnih ali Resničnih meteoro-
loških razmer v tistem trenutku. Neposredni Interprétant je shema
v njeni domišljiji, se pravi medla Predstava ali tisto, kar je skupnega
različnim Predstavam o nevihtnem dnevu. Dinamični Interprétant je
razočaranje ali kakšen drug dejanski učinek, ki jo naredi nanjo. Kon-
čni Interprétant je celota vseh naukov, ki izhajajo iz odgovora, moral-
nih, znanstvenih itd.«
V odlomku razločimo najprej vrsto pojmovnih prvin, ki sode-
lujejo v teoretskem projektu sodobne filozofske in lingvistične pragma-
tike. Dve vrsti »interpretantov« (»dinamični« in »končni« interpretanti)
sta definirani kot »situacijske«, »kontekstualne« in »intencionalne« ;
vrednosti govora. Namišljena akterja« sta v odnosu vplivanje vzajem-'
nosti. "V ospredju ni znak. temveč njegova »raba« (usus, usage of ¡
speech). Zadnji, intuitivistični pojem izvira iz pragmatike avant la j
lettre, iz retorike; hkrati napoveduje Morrisove in Carnapove defini-
cije pragmatike iz tridesetih in štiridesetih let.
Peircova kratka analiza dveh diskurzivnih enot pa govori tudi
o znakih. V tej vzporednosti ni nič presenetljivega. Govorica je bila
42
že v najzgodnejši refleksiji dojeta ne le kot instrument delovanja,
temveč tudi kot ontosemantični sistem, ki se konstituira v razmerju
logos — bit. Formo sistema naj bi določala relacija nadomeščanja:
aliquid stat pro aliquo. Semiotičnih nadomestovalnih relacij ne najde-
mo le v antičnih razpravah o razmerjih med »imeni« in »stvarmi«
ter v srednjeveških semiotičnih konceptih,' vzpostavljajo jih tudi prve
novoveške obravnave semiotičnega, odlomki iz Lockovega Eseja o člo-
veškem razumu in Lambertovega Novega organona. Medtem ko je
Locke videl nadomestovalno relacijo predvsem v razmerju med znaki
in mislimi ter idejami (znaki naj bi služili komuniciranju in spominu:
to communicate, to record our thoughts), je Lambert razvil idejo o
nadomeščanju v dveh smereh; znaki naj bi nadomeščali misli pa tudi
stvari, Z govorico naj bi se ukvarjala semiotika, ki je »Lehre von der
Bezeichnung der Gedanken und Dinge«.
V razmerju »raba« — »znak« deluje vrsta filozofsko-ontoloških
predpostavk, vendar nas tu zanima neka druga raven, namreč raven
epistemološke analize razmerja med pragmatike in semiotiko.
Tradicionalno razumevanje semiotičnega »sektorja« je oprto na
dve vrsti relacij: 1. relacije med znaki (»sintaksa«), 2. relacija med
znaki in objekti (»semantika«). Spričo omejitve na ti vrsti relacij je
semiotika prevzela vlogo teorije, ki se ukvarja z »objektivnim polom«
govorice, z razredi sintaktično-semantičnih imanentnih vrednosti »zna-
kov«.
Nasproti »pol« so zasedle teorije o »rabi«. Sprva je tu prevladovala
retorika, ki je preučevala dinamične, subjektne in medsubjektne vred-
nosti na številnih ravneh dejavnostnega v govorici. Te ravni označujejo
pojmi: inventio, dispositio, elocutio, pronuntiatio, memoria.^ Ko se
je retorika v 18. stoletju zaradi zvedbe na elocutio izgubila v poetikah,
je po krajšem vmesnem obdobju interes za »rabo« vnovič narastel
v stilistikah (Bally, Spitzer itd.). V stihstikah in drugih »zgodnjih prag-
matikah« prve polovice 20. stol. je bila na poseben način artikulirana
ideja o razmerju med dvema »poloma« govorice in pripadajočima
teoretskima disciplinama. Pragmatične raziskave naj bi dopolnjevale
sintaktično-semantične, se pravi, »imanenčne« (semiotične v ožjem
pomenu besede) raziskave govorice. Morrisova in Carnapova začetna
predstava o komplementarnosti raziskovalnih rezultatov, ki jih dajejo
sintaktika, semantika in pragmatika, vsebuje tudi predstavo o tem,
da gre za epistemološku solidarne discipline. Izraz »solidarne« v tej
zvezi ne govori o enakopravnosti; discipline naj bi celo delovale na
bistveno različnih ravneh, sintaktika in semantika na formalno-de-
duktivni ravni, pragmatika pa na deskriptivno-empirični ravni (Morris,
1938, 1946, Carnap, 1942). Pragmatika naj bi pokrila tisti del predmeta,
ki se mu sintaktika in semantika ne moreta približati. Razumevanje
' Ne da bi se spuščali v podrobnejše razpravljanje o teh konceptih, ki z vidika
naše razprave nimajo posebnega pomena, omenjamo le nekaj imen. ki so z njimi
najtesneje povezana: Platon, Aristotel, Stoiki, Avguštin. Boethius, Ocham . . . Veči-
noma je šlo za dualistiche (Peirce bi dejal: diadične) koncepte znaka. V ta okvir
se na primer brez težav umeščajo antične analize razmerja nomos — physis. Iz-
črpnejši zgodovinski pregled je izdelal U. Eco (Eco, 1984),
'Definicijo teh ravni povzemamo po »slovarju« Ducrota in Todorova  (1972):
inventio: teme, argumenti, tehnika prepričevanja
dispositio: splošna zgradba govora
elocutio: izbor in razmestitev besed v stavku
pronuntiatio: izjavljanje v govoru
memoria: delovanje spomina
_^___._._^___,....................iS,
razmerij med disciplinami se je bistveno spremenilo v petdesetih
letih. O tem bomo govorili kasneje.^ Omenimo naj le, da je izhodiščna
zamisel postala vprašljiva v trenutku, ko je bilo mogoče teoretsko ^
utemeljiti tezo, da segajo učinki »rabe« v samo »jedro govorice« (Car-
nap, 1956). Predstavo o epistemološki solidarnosti semiotike in pragma- ■
tike je nadomestilo spoznanje o epistemološki konkurenčnosti teoret- ■
skih disciplin, ki se danes ne ločijo po »ontoloških« definicijah pred-
meta, temveč po »načinih spoznavanja«.
Peircova teorija je do sredine tridesetih let, do izdaje Collected
Papers,* vplivala predvsem na razvoj ameriškega pragmatizma. Kas-
neje se je zaradi okrepljene »lingvistične paradigme« v humanistiki in
družboslovju njen vpliv razširil. Nanjo se je navezal pretežni del
ameriške semiotike, od Morrisa do Sebeoka. Tudi razmah evropske
semiotike v šestdesetih letih je povezan z nekaterimi prvinami Peir-
covega dela. Vendar je večina avtorjev prevzemala od ameriškega
filozofa le posamezne konceptualne sheme in termine. Širši stik so
vzpostavili le redki avtorji, med njimi M. Bense (»semiotična estetika«)
in G. Deledalle (»perpignanska semiotična šola«).
Pragmatika je v drugi polovici stoletja še pogosteje segala k
Peircovim spisom. V njih je filozofsko-sociološko usmerjena nemška
»pragmatika« razpoznala opis »pragmatičnega obrata«, ki je po K. O.
Apelu »integracija semantične razsežnosti propozicij v pragmatično raz-
sežnost govorice« (Apel, 1980). Anglosaška, »frankofonska« in nemška
»formalistična« pragmatika, ki se ukvarja le z notranjo sestavo govo-
rice in abstrahira od socialno-zgodovinskih vprašanj, se je oprla na
številne Peircove ideje.
Tu pa bomo s pomočjo Peircove teorije premislili razmerje med
pragmatiko in semiotiko. Navedeni odlomek kaže na to, da je obrav-
navani avtor skonstruiral enoten pragmatično-semiotični predmet.
Opredeljuje ga izraz »znak in actu«. Opisuje pa ga tudi ves odlomek
iz pisma. Kontekstualne vrednosti so v njem opisane kot semioticne.
»Položaj«, »namen« (intenco), »učinek« obravnava Peirce kot »znake«,
se pravi, kot notranje vrednosti semiotičnega procesa. V razlagi semio-
ticne forme (forme »znaka«) pa je avtor izpeljal tudi nasprotno ope-
racijo. Opisal jo je po zgledu tradicionalne pragmatične zamisli o
vplivanjskem, »dvofaktorskem« (»govorec« — »poslušalec«) procesu
proizvajanja/interpretacije pomenov. S to operacijo je semioticne
vrednosti »prevedel« v pragmatične.
Zaradi takšne opredelitve predmeta je mogoče iz Peircove teorije
izpeljati misel o konkurenčnosti dveh disciplin, pragmatike in semio- '
tike. V ozadju novejših pragmatičnih in semiotičnih analiz pa deluje
enotni teoretski predmet kot nekakšna korelacijska matrica epistema- ;
loških vrednosti, ki jih izkazujejo v teh analizah uporabljeni pojmi in [
koncepti. i
_ !
' pričujoče besedilo je del obširnejšega besedila, v poglavju, ki tu ni objavljeno, |
govorimo o t.i. »maksimalnem programu pragmatike« in »integrirani pragmatlki, ki I
— povsem na kratko povedano — obravnavata prav vse vrednosti govorice s pragma-
tičnega stališča. Ta koncepta pripisujeta pragmatlki vlogo najširše discipline znan-
stvenega raziskovanja govorice.
' »Zbrani spisi., so izhajali v redakciji Charlesa Hartshorna in Paula Welssa
v tridesetih letih, od 1931. dalje. Tu se sklicujemo na izdajo Collected Papers of
Charles Sanders Peirce, The Belknap Press of Harvard University Press, tretja izdaja,
1965—1967,
44
v Peircovem delu so močni epistemološlci poudarki. Kažejo se na :
primer v pismu, namenjenem W. Jamesu: »Vem, da se tebi razliko-
vanje med različnimi vedami ne zdi pomembno. Po mojem mnenju pa
je absolutno nujno, če želimo doseči kakršen koli napredek. Standardi
gotovosti morajo biti v različnih vedah različni. .. Morda boš menil,
da opazuje psihologija ista dejstva kot fenomenologija. Ne. Ne opazuje \
(to observe) istih dejstev. Ogleduje si (to look upon) isti svet; svet, ki :
ga gleda tudi astronom. Vendar pa opazuje v tem svetu nekaj dru-
gačnega« (8.297'). Termin »ogledovanje« se tu nanaša na najsplošnejši ^
ontološki okvir, v katerem poteka spoznavni proces; ta okvir je s sta- :
lišća posamezne vede irelevanten, saj v ničemer ne določa njene spe-
cifičnosti. Izraz, ki ga v tej zvezi uporablja sodobna semiotika, »onto- ;
loški minimum« (Greimas, Courtes, 1979, str. 138), se nanaša na isti ■
minimalni »ontološki« pogoj znanstvene teorije. Vendar teoretski ob- ,
jekt ni izpeljan iz »sveta«. Je konstrukt, proizvod dejavnosti opazova-
nja.  Določajo  ga  teoretska  izhodišča,  postopki,  koncepti.   Posebej
pomembna je v tej zvezi aspektualizacija teorije, se pravi položaj, '
gledišče, iz katerega poteka spoznavni proces. »Gledišče« Peircove,
»pragmatične teorije semiotične forme« je opredeljeno v pojmu »konti-
nuizem«. O njem bo govora kasneje.
Dodati moramo še kratko pojasnilo k pojmu korelacije. Trditev,
da deluje pragmatično-semiotični objekt Peircove teorije kot nekakšna
»korelacijska matrica« dveh disciplin, vsiljuje v prvem trenutku ana-
logijo z neko statistično tehniko. Čeprav tudi ta analogija lahko učin- ^
kuje ilustrativno, smo pomen pojma korelacije vendarle izpeljali iz ■
neke epistemološke usmerjene teorije, iz glosematike L. Hjelmsleva.
Tam so korelacije razmerja ekvivalentnosti med prvinami jezikovnega
sistema, enakovrednosti, ki predpostavljajo razlike (v korelaciji sta
npr. »a« in »e« v leksemih »las« in »les«; prim. Hjelmslev, 1968,
str. 85).
Definicija, v kateri je hkrati mišljena primerljivost in konku-
renčnost, je toliko ustreznejša, ker se neposredno navezuje še na nek
pojem, ki lahko služi za opis Peircovega projekta, na pojem semiotične
forme.
Teza, iz katere izvira poglavitni motiv za preiskavo Peircovega ,
pragmatičnega koncepta semiotične forme, bi se torej lahko glasila: ]
ta koncept deluje kot korelacijska matrica, ki omogoča primerjavo pa ,
tudi kritično analizo konceptualnih vrednosti v pragmatiki in semio- i
tiki. i
Peirce ohranja dva tradicionalna pojma, ki indicirata pragmatični !
in semiotični teoretski prijem, pojma »raba« in »znak«. Ce je prvi od j
njiju nekakšen semantizem, skupek nekontroliranih pomenov, nas dru- |
gi od pojmov vrača v predsaussirovsko »semiotiko«. Vendar je avtor v ^
nekaterih teoretskih fragmentih presegel intuitivistične oznake. Tako '
je na primer izdelal prvi opis »diskurzivne akcije« in celo neposredno
anticipiral »teorijo govornih dejanj« (kar je malo znano dejstvo). Zad-
nja trditev izhaja iz naslednjega odlomka: »Prisega je dogodek, ki ni
le predstavljanje (Vorstellung) ali reprezentiran je. Ni zgolj rekanje, '
' Ta številčna oznaka se nanaša na odstavek v »Zbranih spisih«. Prva številka
pove, v kateri od osmih knjig je odstavek.
45
temveč je delovanje« (it is not mere saying, but is doing). Sodba,
zatrditev sta dejanji, »acts«. »Zatrditev predikacije« sproža posledice
(consequences) in ima določene učinke (effects). Ko nek koncept za-
trdimo (to assert), postane dejanje. Itd. (5.546, 5.547). Kar zadeva pojem
znaka, ga Peirce le v svojih taksinomijah obravnava statično, sicer pa
je znak prej nekakšna struktura semiotičnih operacij (semiosis).
Vzporedno z načelom semantično-kritične analize, ki ga je formu-
liral v obliki »pragmatistične maksime«, je Peirce razvijal splošno pro-
blematiko znaka, pravzaprav semiotičnega procesa-semioze. Medtem
ko je »maksima« normativno načelo, ki naj bi vodilo semantično
analizo »intelektualnih konceptov«, odpira omenjena semiotična teori-
ja vprašanja o univerzalni formi znakov. Večina analitikov Peircovega
dela je ta segment njegovega delovanja dojela kot samostojno semi-
otično teorijo.
Ze po svojem konceptualnem aparatu se močno razlikuje od av-
torjeve »logike raziskovanja« (epistemologije), še bolj pa seveda od
njegove »metafizike«. Tesneje je povezana le z njegovo ontologijo
in fenomenologijo (slednja je seveda mnogo bliže Kantovi kot Hus-
serjevi fenomenologiji). Peircova analiza semiotičnih procesov se pre-
težno zadržuje v okviru discipline, ki ji je filozof nadel oznako »spe-
kulativna gramatika« in ki naj bi po njegovem preiskovala ustroj in
vrste znakov. Zanjo bomo uporabljali tudi izraz »ožja semiotična
teorija«.
Peircova splošna semiotika je teorija o univerzalni formi znakov.
Vanjo je vgrajena predpostavka, da forma semiotičnega procesa ni
odvisna od substance, v kateri se manifestira (2.227). Ob njej pa
postane zanimiva primerjava med ameriško semiotično tradicijo, v
kateri se ideja univerzalizma ni bistveno spremenila od Peirca do
Sebeoka (nemara pod vplivom naturalistične filozofije, ki še vedno
deluje v ozadju'), in evropsko semiotiko, ki problema univerzalnosti
ni razrešila tako preprosto kot Peirce.
Evropsko »strukturalno« semiotiko sta utemeljila F. de Saussure
in L. Hjelmslev.^ Osrednja težnja v razvoju njune jezikoslovne oziroma
semioticne teorije je hkrati osrednja težnja semiotike v drugi po-
lovici tega stoletja. Povzamemo jo lahko s sintagmo: »de-substanciali-
zacija znaka«. V tem razvoju se je namreč začrtala pot od substance
k formi znaka, pri čemer je slednja končno obveljala kot edini pravi
objekt semioticne teorije. Prva stopnja »de-substancializacije« je do-
sežena že v Saussurovi izhodiščni izključitvi »referentov« (zunajjezi-
kovnih objektov) iz teoretske dejavnosti strukturalnega jezikoslovja.
Vendar ta stopnja ni bila odločilna; o tem končno govori tudi dejstvo,
da je v najnovejši, popolnoma »formalizirani« semiotični teoriji, v
narativni in diskurzivni semiotiki »pariške semioticne šole« referent
ponovno postal legitimni teoretski objekt — gre za t.im. »semiotiko
' To »ozadje« je izrazito neenotno. Peirce je pisal zlasti pod vplivom sholasti-
kov (realistov), Berkeleya in Kanta.
' Terminologija je tu dokaj nestabilna. Resda je na evropsko semiotiko naj-
močneje vplivalo strukturalno jezikoslovje in je bil zato pojem strukture odločilen,
vendar je mogoče iz istega izraza izpeljati tudi oznako »strukturalizem- . Ce je prva
oznaka zaradi svoje nevtralnosti — kljub -fiksistični" konotaciji v izrazu »struktura«
— vsaj delno sprejemljiva, pa druga zaradi ontoloSko-filozofskih implikacij nikakor
ne ustreza razvoju osrednje evropske semioticne smeri v zadnjih petnajstih letih.
46
naravnega sveta«.^ Prehod od substance k formi znaka se pri Saussuru
jasneje izraža v razliki med dvema definicijama znaka. Le-ta je najprej
opisan kot »kombinacija zvočne podobe in koncepta«, kmalu nato pa
postane »enotnost označevalca in označenca«.' Prvi pojmovni par ohra-
nja na eni strani »zvočnost« kot materialni tip substance, na drugi
strani pa »konceptualnost«, ki se v okviru Saussurovega jezikoslovja
prikrito veže na asociativnostno psihologijo (»paradigmatska os« jezika |
je npr. os asociacij). Drugi pojmovni par je nakazal pot v glosema- i
tiko,'" ki je izbrala za svoj teoretski objekt »formo izraza in vsebine«, t
ali natančneje, artikulacijo te forme (Hjelmslev, 1968). i
Forma je v glosematični teoriji opisana kot invariantni del govo- ■
rice, kot stalnica v notranjih razmerjih izraza (ki nekako ustreza ,
»označevalcu«) in vsebine (pogojno: »označenca«). Samoglasnik »e« se ;
v izkustveni izgovorjavi neskončno spreminja; spreminja se substanca
izraza. Vendar ohranjajo različne izkustvene artikulacije neko temelj- ;
no, abstraktno razlikovalno razmerje do drugih glasov, ki niso »e« (to ;
velja za artikulacije glasu »e« v leksemu »les«, ki se morajo v skladu
s fonološkim načelom »diskretnosti«"vselej ločiti od artikulacije glasu
»a« v leksemu »las«). Ta stalnost tvori formo izraza. Formo vsebine
sestavljajo nespremenljiva razlikovalna razmerja v artikulaciji vsebine
znakov, substanca vsebine so spremenljive »ideje«, ki spremljajo to
formo (pripišemo jim lahko empirično-psihološke ali ontološke vred- ..
nosti). Ločitev materialnega substrata znaka in »idej« od forme je
v glosematiki mišljena kot epistemološka operacija, s katero se konsti- .
tuira znanstvena teorija govorice (Hjelmslev, 1968). (Termini »znak«, ,
»označevalec«, »označenec«, »izraz« in »vsebina« seveda že dolgo ne
ustrezajo več novejšemu razvoju semiotične teorije. V nadaljevanju .
jih bomo uporabljali le tedaj, ko nam bo šlo za historično rekonstruk-
cijo semiotične problematike,)
V skladu s to razlago razmerja med substanco in formo semiotič-
nega procesa dobi misel o univerzalnosti semiotike v evropski »struk-
turalni« različici naslednjo obliko: semiotika je univerzalna zato, ker
je njen objekt, forma semiotičnega procesa, neodvisen od substance,
v kateri se manifestira (prim, Greimas, Courtes, 1979, str. 368).
Ob skupnih značilnostih evropske »strukturalne« in Peircove se- i
miotike pa velja opozoriti na neko temeljno razliko v konceptualizaciji i
semiotične univerzalnosti. Saussurova »semiologija«'^ je kot začetek i
• Semiotika »naravnega sveta« podaja semiotično razlago »referentov«. Le-ti so '
dojeti kot sestavine izjav, v katere je vgrajena relacija subjekt-objekt, v končni po- |
sledici pa so diskurzivne vrednosti, semiotični »paraitre«, dozdevek (pri. Greimas, J
Courtes, 1979, str. 233—234). I
' Vsakršno govorjenja o »označevalcih« in »označencih« je danes seveda anahro- j
nlstično. Vendar je binom odločilno prispeval h konceptualizaciji semiotične -forme«, ;
zato mu moramo priznati svojevrstno metodološko vrednost (prim. Saussure, 1969,
str. 85).
Glosematika (gr. glosa)  je splošna semiotična in hkrati lingvistična teorija
danskih jezikoslovcev L. Hjelmsleva in H. J, Uldalla. Njene glavne značilnosti so: •
epistemološka omejitev na formo izraza in vsebine; stroga deduktivnost in analltič- .
nost; semiotična in epistemološka usmeritev.
" Pojem diskretnosti, rabljen tako v fonologiji in semiotiki kot v logiki in
matematiki, se nanaša na načelo, po katerem je identiteta neke enote negativno do-
ločena s tistim, po čemer se ta enota loči od vseh ostalih enot; v pojmu diskretnosti
gre torej za vezavo dveh kategorij, identitete in drugačnosti. Pojem vsebuje tudi Idejo
diskontlnulranosti. ;
" Izraz »semiologlja« se je dolgo pojavljal vzporedno z izrazom »semiotika«. ¡
Obema pa je konkuriral tretji termin, »semaziologija«. V sedemdesetih letih se je tudi :
v Evropi, kjer je imela »semiologlja« vseskozi prednost pred »semiotiko«, veda o i
»produkciji pomenov« terminološko uskladila z ameriško različico, ki je bila od '
Peirca dalje opredeljena kot »semiotics«. j
47d
»strukturalne semiotike« pravzaprav stranski proizvod jezikoslovja.
Razvoj te discipline je bil dolgo odvisen od vprašanja o razmerju med
dvema vrstama semiotičnih objektov, verbalno in neverbalno govorico.
Le na kratko bomo ponovili neko znano dejstvo: Pri Saussuru je
jezikoslovje opredeljeno kot del »splošne teorije o znakih« (»semiologi-
je«), v kasnejšem razvoju pa so pričela prevladovati nasprotna sta-
lišča, ki so priznala naravni govorici vlogo osrednjega »sistema zna-
kov« (Barthes, 1964). Vendar se je v sedemdesetih letih položaj vnovič
spremenil. Ideja semioticne univerzalnosti se je udejanila v semiotikah
različnih diskurzov (verbalnega, likovnega, glasbenega itd.).
Idejo semioticne univerzalnosti je bilo v pragmati(sti)čni semiotiki
mnogo laže zagovarjati kot v evropski »strukturalni« različici. Slednja
je bila dolgo vezana na idejo jezikovnega sistema, »langue«, ki pa jo
je na področju neverbalnih »diskurzov« zelo težko operativirala. Peirce
te ideje nikoli ni sprejel. Zanimal ga je le proces nastajanja (gene-
riranja) semioticne forme. Rezultat tega procesa, »proizvedene« znake
ali sistem znakov, je zajel s pojmom »repertoar«, vendar ta pojem
nima pri njem nikakršnega metodološkega pomena.
Peirce je v zadnjih desetletjih 19. stol. razširil vprašanje o »znaku«
v vprašanje o »izvoru, rabi in učinkih znakov«, kar je od Morrisa
dalje klasična definicija pragmatike (Morris, 1946, str. 219). V teh
formulacijah se nakazuje možnost »ontologizacije« semiotičnih koncep-
tov; zlasti pojem izvora kaže v to smer. Peirce je kljub temu jasno
zavrnil vsakršno »metafiziko izvora«, pa tudi hipostazo »učinka« kot
terminalne vrednosti v produkciji smisla. Hipostaza je značalna za tiste
sodobne pragmatične analize, ki končne »identitete« pragmatičnega
smisla ne iščejo v intenci, temveč v govorčevem sprejemu (v »hearer's
uptake«). Temelj Peircove semiotike je formalističen in relacijski kon-
cept »znaka in actu«, zamisel procesa, ki se odvija kontinuirano in
čigar začetek ali konec je lahko le teoretska iluzija.
Relacije so notranja razmerja med »sestavinami« znaka, vendar so
»sestavine« pri tem mišljene kot procesne faze in ne kot statični ter-
mini. Osrednjo vlogo v Peircovem konceptu znaka ima pojem inter-
pretiranja. Za razliko od hermenevtičnega razumevanja semiotični
koncept interpretiranja ni vezan na predstavo o konstituiranih zna-
kih; interpretacija je v njem mišljena kot proces konstituiranja semi-
oticne forme. To iz nekaterih Peircovih definicij še ni povsem razvidno.
V naslednji definiciji je na primer tranzitivno razmerje »interpretacija-
-predhodno konstituirani interpretandum<< navidez še ohranjeno: »Znak
je vselej znak in actu, vzrok pa je v tem, da ga nekdo interpretira,
torej v tem, da določa drug znak za isti objekt« (5.569). Očitno pa
velja trditev le za del definicije. V njem je orisana pragmatična
sestavina semioticne forme. Znak deluje, ali bolje, je del nekega »de-
janja«. Gre za interpretacijsko dejanje, v katerem se »nekdo« (inter-
pretator) konstituira kot »subjekt interpretacije«, znak sam pa postane
»predmet interpretacije«. Opredelitev se sklada z Morrisovo definicijo
pragmatike, v kateri je govor o disciplini, ki se ukvarja z razmerjem
med znaki (objekti) in uporabniki (subjekti) (Morris, 1946). Pred-
stava o pragmatičnem objektu in subjektu pa je vstavljena v opis
semioticne forme, ki ga podaja drugi del definicije. Ta del se pravza-
prav glasi: reprezentiraj oči znak določa nek drug znak, interpretiraj oči
48
znak, za isti objekt. Prvi znak ni več predmet neke (interpretacijske)
dejavnosti, temveč je delujoča sestavina semioticne forme; interpre-
tator (subjekt) se nenadoma spremeni v interpretanta, torej v inter- |
pretirajoči znak. Nenavadna pretvorba pragmatičnega v semiotično \
(vstavljenost pragmatične strukture v semiotično) ima dva učinka: ;
1. Pragmatična struktura je razrešena »subjekt-objekt relacije«.  ;
2. Semiotična struktura (znak) je dinamizirana.
Obravnavana definicija najjasneje ponazarja Peircov poskus kon- i
struiranja korelativnega pragmatično-semiotičnega objekta. Zato vidi- ■
mo v njej poglavitni napotek za nadaljnje razčlenitve.
V nemara najbolj znani Peircovi definiciji znaka je ohranjena ;
tradicionalna ideja o semiotičnem razmerju substitucije: »Znak ali
reprezentamen je tisto, kar v odnosu do nekoga nekaj nadomešča
(stands for) glede na neko lastnost ali v nekem oziru. Na nekoga je
naslovljen, torej v zavesti te osebe ustvarja enakovreden znak in ne-
mara razvitejši znak. Ustvarjenemu znaku pravim interprétant prvega
znaka. Znak stoji za nekaj, za svoj objekt« (2.228). Tu gre za dvojno
pretvorbo. Nadomestovalno razmerje je postavljeno v odvisnost od
»naslovnika (interpretator j a) in njegove dejavnosti (interpretacije).
Drugače povedano, »klasična« semiotična relacija nadomeščanja je
»pragmatizirana«. Vendar je ta pragmatična revizija klasične sheme
na naslednji stopnji vnovič »semiotizirana«: intepretacija ni dejavnost
antropomorfnega interpretator j a (ali subjekta interpretacije), temveč
dejavnost interpretirajočega znaka, interpretanta.
V Peircovih analizah semioticne forme je neka dvoumnost. Na
eni strani se termin nanaša na »kompleksni znak«, na »celoto«, sestav-
ljeno iz treh delov: iz reprezentamena, objekta in interpretanta. Re-
prezentamen je opisan kot neposredna pojavnost znaka, objekt je
sestavina, na katero se interpretacija nanaša (torej nekakšen referent),
interprétant je dejavna, interpretirajoča sestavina znaka, ki usmerja
reprezentamen k objektu. Vendar je na drugi strani vsaka od teh treh
sestavin prav tako razumljena kot znak. Reprezentamen je pravzaprav
reprezentiraj oči znak (znak, ki reprezentira nekaj za nekoga). Inter-
prétant je interpretirajoči znak. Objekt je tisti znak, na katerega
interprétant napotuje reprezentirajoči znak. Te tri znake imenuje Peir- ^
ce večkrat tudi »podznaki« (subsigns). Ni jasno, na kateri ravni naj bi ;
se konstituirale elementarne semioticne vrednosti. Peirce je ob tra- ;
dicionalni atomistični predstavi o znaku razvil tudi »subatomarno« ■
raven. Natančnejši pregled njegove pragmatične analize semiotičnih j
form pokaže, da je poglavitni teoretski interes usmerjen prav na to I
raven, ki je raven semiotičnih generativnih procesov. Objekt Peircove :
semiotike se konstituira neodvisno od kompleksnega znaka, znaka-
celote. Se več, znak-celota je z vidika Peircove teze o kontinuiranem
in neskončnem generativnem procesu lahko le nekakšen simulacrum.
Ta ugotovitev presenetljivo zbliža Peircovo semiotiko s »struktu-
ralno« semiotiko, ki je v svoji najnovejši fazi — potem ko se je oprla
na glosematično idejo o možni analizi pred-signifikantnih »figur« na
izolirani ravni izraza ali vsebine — opredelila znak kot specifičen
pomenski učinek, proizveden v diskurzu, kot semiotični »paraitre«,
49
dozdevek.'^ Peircova teorija ne daje le »produkciji« prednost pred
»produktom«, marveč drugi člen binoma docela podredi prvemu. Znaki
(podznaki) imajo semiotični status le toliko, kolikor so sestavine opera-
tivno-relacijske strukture. Drugače povedano, identiteta Peircovega
znaka je v končni posledici odvisna le od njegovih dinamičnih rela-
cijskih lastnosti (prim. Greenlee, 1973, str. 32).
V tej zvezi je mogoče izoblikovati naslednjo tezo: Dinamična rela-
cijska struktura »znaka«, o kateri govori Peircova ožja semiotična
teorija, je opredeljena z naslednjimi štirimi lastnostmi:
1. imanenčnost
2. komutabilnost
3. formalnost
4. pragmatičnost.
Prva in zadnja lastnost sta tesno povezani. V tem je navidez nekakšen
paradoks. V skladu s tradicionalnim razumevanjem naj bi pragma-
tične vrednosti izvirale iz nekega zunanjega razmerja, iz relacije
znak-uporabnik ali znak-kontekst.
Semioza (semiosis) je v Peircovih spisih opisana kot semiotični pro-
ces, kot produkcija pomenov (meaning). Semioza je »akcija ali vpliv«,
je »sodelovanje treh stvari, znaka, njegovega objekta in njegovega
interpretanta«. Zato daje avtor »vsemu, kar deluje na ta način, ime
znak« (5.484). Pragmatične pojmovne vrednosti, »akcija«, »vpliv«,
»delovanje«, služijo tu opisu imanence znaka. Pragmatično so defi-
nirane relacije med podznaki, med reprezentamenom, objektom in
interpretantom, pa tudi podznaki sami.
Reprezentamen je kot reprezentiraj oči znak del znaka-dogodka
(token), saj ni le reprezentiranje-substitucija nečesa (abstraktna re-
lacija), temveč reprezentiran j e nečesa za nekoga (da ta »nekdo« ni
mišljen kot antropološka ali celo empirična vrednost, bomo pokazali
kasneje). V konceptu objekta je najpomembnejše to, da objekt ni
mišljen kot »konkretna stvar«, temveč kot pragmatična vrednost.
Vzemimo enega od Peircovih zgledov. Objekt častnikovega ukaza »Od-
ložite orožje!« je bodisi dejavnost vojakov, ki sledi ukazu (učinek),
bodisi častnikova intenca (5.178). Vendar je obe pragmatični vrednosti,
»učinek« in »intenco«, Peirce razumel kot notranji sestavini znaka in
ne kot zunanji komplementarni vrednosti. Pojem objekta je nasploh
najtežje združiti z idejo semiotične imanentnosti. Ker bomo o tem
še govorili, bomo tu Peircov postopek le bežno nakazali. Objekt je
sestavina pragmatično-semiotične forme le toliko, kolikor je repre-
zentirani objekt, v govoru vzpostavljeni objekt (2.231). Trpna oblika
teh opredelitev navidez usmerja pozornost k statusu objekta; to bi
nas v končni posledici lahko vodilo k primerjavam s tisto vrsto »ideal-
nih entitet«, ki so v triravninskih semantikah od Fregeja dalje''' opi-
sane kot nekakšen imanenten smisel (»Sinn«, »sense« kot nasprotje
»Bedeutung«, »reference<0. Primerjava pa ne ustreza Peircovi osrednji
" Pojem «paraître- se v narativni in disliurzivni semiotiki nanaša na mani-
festirane semiotične vrednosti, hkrati pa je ena od modalitet »veridikcije-.
" Najbolj preprost opis teh semantik umesti med »jezikovne izraze« in »refe-
rente« sloj abstraktnih entitet — »pomenov«. Medtem ko je idejo dvoravninske se-
mantike mogoče izpeljati iz Russelove logike, je med začetniki triravninskih semantik
poleg Fregeja tudi Peirce. S temi avtorji je nastal teoretski okvir, v katerem je
mogoče razlikovati med »teorijo reference« in »teorijo pomena« (theory of reference
in theory of meaning), kar je storil Quine.
50
zamisli. Zanj je objekt le neizogibni del reprezentacijsko-interpreta-
cijske triadične in dinamične strukture znaka, ki je ločena od onto-
loških vrednosti in je v nobenem primeru ni mogoče zvesti na dia-
dično relacijo (8.332).
Interpretirajoči znak je pravilo interpretiranja, hkrati pa tudi
pravilo akcije (rule of action) (5.397). V tem je gotovo najbolj izra-
zita pragmatična sestavina Peircovega koncepta semioticne forme,
vendar je potrebno znova poudariti, da je njen položaj notranji;
pravilo interpretiranja in »znak« nista ločeni »entiteti«, nista v zu-
nanjem referencialnem razmerju; nikakor ni mogoče reči, da se
pravilo nanaša na znak ali na rabo znaka. Pravilo interpretiranja,
ki je hkrati pravilo (semiotično-pragmatične) akcije znaka, je znak,
kar pomeni, da je intrinsična semiotična vrednost v kompleksnem
znaku.
Ta opis torej na navidez paradoksalen način združuje dve naspro-
tujoči si ideji, pragmatično predstavo o pravilih interpretiranja, ki
so po tradicionalnem pojmovanju znakom zunanja, in načelo semio-
ticne imanentnosti. Tudi to zvezo bomo kasneje podrobneje razčlenili.
Zato moramo tu identificirati le še preostali lastnosti, o katerih go-
vori pravkar zapisana teza.
Prva od njiju je komutabilnost znaka. Definira jo, med drugim,
tale kratki zapis: Znak ali reprezentamen »določa nekaj drugega
(svojega interpretanta) tako, da se nanaša na isti objekt, na katerega
se na enak način nanaša tudi sam (na svoj objekt), pri čemer tudi
interpretanta doleti, da postane znak in tako dalje ad infinitum«
(2.303). Z vidika sinhronije bi lahko dejali, da gre za nekakšno funk-
cijsko spremembo v eni od sestavin znaka. Vendar predstava o sin-
hronični »trikotniški« sestavi znaka, ki jo nekateri tolmači Peircove
semiotike podajajo v obliki:
še zdaleč ne ustreza Peircovemu modelu. Peircov »znak« je v resnici
kontinuirana akcija, niz operacij med termini, ki nimajo nikakršnih
imanentnih lastnosti in si ne sledijo linearno, temveč prehajajo z ene
ravni trihotomne strukture na drugo in si vzajemno določajo »funkci-
je«. Iz topološke predstave znaka bi laliko izpeljali sklep, da je funkcija
terminov (se pravi »točk«, v katerih »podznaki« postajajo reprezenta-
meni, objekti, interpretanti) določena z njihovim položajem v strukturi.
Vendar je, kot bomo skušali podrobneje pokazati kasneje, ta predstava
v bistvu zmotna. Razlog je v tem, da manjka neka ključna določilnica
— točka, iz katere »opazujemo« (to observe) znak. Nikakršnega objek-
tivnega položaja terminov si ne moremo zamisliti. Položaj je vselej
pogojen s krajem opazovalčeve (tj. »semiotikove«, »teoretikove«) ume-
stitve v semiotični proces. »Opazovanje«, se pravi, teoretska analiza
znaka je po Peircu zmerom »nadaljevanje« semiotičnega procesa.
»Opazovalčeva misel« (kognitivni akt) je interpretirajoči znak, zato ne
moremo reči, da vzpostavlja kakršnokoli zunanjo perspektivo, temveč
izvrši notranjo spremembo v razporeditvi funkcij; »objekt opazovanja«,
51
ki je bil v razmerju do nekega reprezentamena in nekega objekta ;
interprétant (interpretirajoči znak), postane reprezentirajoči znak. i
Komutabilnost je nemara najučinkoviteje opisana z zgledom, iz
katerega je razvidno, da je semiotična akcija neodvisna od »ontoloških
sektorjev«, v katerih poteka. Besede naravne govorice navadno jemlje-
mo kot znake, ki reprezentiraj o objekte. Tako se predstava o razmerju
med znaki in objekti sklada s predstavo o razmerju med diskurzivnimi
in nediskurzivnimi »entitetami«; semiotično razlikovanje se sklada z
ontološkim. Osamosvojitev semiotične problematike je Peirce prikazal
na zgledu besede »sonce«. Glede na že prikazane prvine Peircovega
modela znaka bi samogibno sklepali, da je artikulirana beseda »sonce«
reprezentamen, njen (denotirani) objekt »faktična« zvezda, interprétant
pa misel (predstava, koncept), ki nastane v zavesti »uporabnika« znaka.
A če pokažemo z roko proti »faktičnomu« soncu in rečemo : »To je
sonce«, je »faktična« zvezda reprezentamen, beseda »sonce<^ pa deno-
tirani objekt (8.183) Peircov zgled bi lahko razvili še v drugo smer.
Prav lahko bi dejali, da je misel, ki se nanaša na »faktično« sonce,
reprezentamen, izrečena ali zapisana beseda »sonce« pa interprétant
te misli. Itd.
Pomen načela komulatibilnosti bolje razumemo, če ga povežemo
z zadnjo od napovedanih lastnosti Peircovega »znaka«, z njegovo
formalno naravo. Ta lastnost je odvisna od postopka, v katerem je
avtor ločil strukturo procesa od ontoloških vrednosti. Postopek je
vezan na načelo komutabilnosti. Reprezentamen, na primer, ni prepro-
sto materialna ali »čutna« stran kompleksnega znaka. Njegova »funk-
cija« je združljiva z različnimi »ontološkimi sektorji«. Pojem združlji-
vosti terja tu nekaj več pozornosti.
Peirce ni osamil semiotične problematike. Nasprotno, jedro njegove
semiotične teorije je tesno povezano s sistemom ontofenomenoloških
kategorij, ki so opis »tistega, kar je«, in vsega, »kar se pojavlja v naši
zavesti«. S pomočjo tega sistema je avtor izdelal zapleteno taksinomijo
znakov, ki je nemara najbolj znani del njegove semiotike. Vendar je
potrebno upoštevati, da so sestavine pragmatično-semiotične forme
(podznaki, relacije) univerzalno združljivi z ontofenomenološkimi ka-
tegorijami; semiotični proces po Peircu poljubno preči različne »sek-
torje« in »ravni«, pri tem pa ohranja svojo imanentno logiko. Nespre-
menljivke (konstante) tega prečenja sestavljajo formo semioze.
Peirce trdi, da lahko vlogo reprezentamena prevzamejo »čisti
občutki«, »posamezne faktične stvari« ali »splošnosti«. To je le
eden od opisov treh »sektorjev« stvarnosti. V Peirceovi ontofeno-
menološki klasifikaciji so dobili nenavadne oznake: Prvost (Firstness),
Drugost (Secondness) in Tretjost (Thirdness).
Kategorija Prvosti se nanaša na »bit ali bivanje, ki je neodvisno od ;
česarkoli drugega« (6.32). Ideja Prvosti je v »izvoru stvari, zamišljenem ;
kot nekaj, kar ne vodi k ničemer, temveč biva v sebi samem« (6.32). ;
Prvost je »čista kvalitativna možnost« (1.537). »Bivanjski modus kvalite- i
te je prvost. Z drugimi besedami, kvaliteta je možnost. Njeno razmerje |
do snovi je naključno; in to razmerje prav nič ne spremeni kvalitete,
razen da ji podeli obstoj ...« (1.527). Prvost je čisti »občutek« (bolj v i
ontološkem kot v psihološkem pomenu), je nekaj, česar se še ni dotak-
nila interpretacija.
52
»Drugost je zamisel o odnosu do nečesa, o reakciji na nekaj«
(6.32). »Sebe se zavemo, ko se pričnemo zavedati ne-jaza. Zavest o
reakciji je stanje prebujanja: in tudi zavest sama ima dve strani, zato
nastopa v dveh različicah: kot akcija, v kateri naše spreminjanje drugih
stvari prevlada nad našo reakcijo na njih, in kot percepcija, v kateri je
njihovo učinkovanje na nas močnejše kot naš vpliv nanje... Ideja
Drugega, zanikanja (of not), postane os naše misli. To prvino imenujemo
Drugost« (1.324). Drugost je kategorija dejanskosti (faktičnosti), kate-
gorija faktično-individualno obstoječega. Vendar deluje v območju
»falTlične eksistence« še neka determinanta, »diadičnost« (dvočlenskost).
Vsak »delec« (particle) faktično obstoječega je v aktivnem odnosu do
nekega drugega »delca«, ki faktično obstaja. Pojem diadičnosti se na-
naša na dinamične odnose med »delci« faktično obstoječega. »Vsaka
dinamična akcija — vzemimo dejstvo, da en delec privlači drugega —
je v sebi diadična« (6.330). To z drugimi besedami pomeni, da »gre le
za dva«, da ni »tretjega« — zakona.
Tretjost je — če povzamemo smisel različnih Peircovih definicij
— kategorija posredovanosti/posredovanja, kategorija misli, splošnosti,
zakona.
Razsežnost reprezentiraj o čih znakov (reprezentamenov) je razsež-
nost Prvosti. V njej je znak dojet glede na samega sebe, glede na svojo
Prvost. Vendar to ni nikakršna absolutna ontološka določitev znaka.
Reprezentirajoči znak deluje v različnih sektorjih. Kadar prevzame
vlogo znaka nek »občutek« (feeling) ali »kvaliteta«, gre po Peircovem
mnenju za »prvega, ki je prvi« (številčna označitev: 1.1), hkrati pa
za »kvali-znak« (kvaliteto, ki je znak). Ce prevzame to vlogo posamezna
bivajoča stvar, govorimo o »sin-znaku« (uporabljena je predpona iz
besede »singularen«). Ta znak je »prvi, ki je drugi« (1.2). Ko prevzame
vlogo reprezentirajočega znaka splošnost ali zakon, nastane »legi-znak«
(lat. lex, legis). Ta znak je »prvost, ki je tretja« (1.3). Reprezentirajoči
znak pa je praviloma povezan z več razsežnostmi. To se kaže v »bese-
dah« naravne govorice. Pripadajo jim zvočne ali grafične kvalitete, ki
jih lahko mislimo kot kvali-znake. Predno se utelesijo v posameznem
»falttičnem« znaku, so le »čista možnost«. Dejansko izrečena »beseda«
kot zvočni pojav je sin-znak, je »znak-dogodek« (token). Konvencio-
nalno določena forma »besede« je legi-znak, torej »splošnost (konven-
cija), ki je znak«; je »znak-tip«. Tu gre za nekakšne »ontološke kombi-
nacije«: »beseda« 3e hkrati Prvost, Drugost in Tretjost. Peirce je celo
normativistično postavil, da so najučinkovitejši prav takšni »kombini-
rani« znaki (4.448), ki jih je Jakobson kasneje opisal kot »amalgamirane
znake«.
Vendar bistvo reprezentamena ni le v tej »združljivosti« z raz-
ličnimi »ontološkimi sektorji«, temveč tudi v relacijski naravi repre-
zentiranja. Reprezentamen je tisto, kar reprezentira nek objekt glede
na nekega interpretanta.
J. Derrida odkrije razliko, ki loči Peircovo semiotiko od Husserlove
fenomenologije, v dejstvu, da Peircov znak ni nikakršna »prisotnost«,
temveč »relacija napotovanja« (relation de renvoi): reprezentirajoči
znak je vselej že »odtrgan od samega sebe«, lastno mu je prav to, da
ni nikoli »lasten« (Derrida, 1967, str. 72). Ta relacijski »obstoj« znaka
53
je eden osrednjih epistemološltih Iconstruktov Peircove semiotike
(pojem konstrukta se v tej zvezi nanaša na način teoretskega »opazova-
nja« — to observe). Ontofenomenološka taksinomija in kombinatorika,
o kateri smo govorih, je le sekundarna opora te epistemološke zamisli.
Ontoienomenološke kombinatorike pa Peirce ni razvijal samo v
razsežnosti reprezentamena, temveč tudi v razsežnostih objekta in in-
terpretanta. Objekt sodi v razsežnost »Drugosti«, je »faktičnost« in
posameznost.
Te opredelitve očitno vzpostavljajo ontološko raven. Pritisk onto-
loške problematike na vprašanje o strukturi semioze pa se zmanjša,
ko prične Peirce razlikovati med dvema vrstama objektov, med »nepo-
srednimi« in »dinamičnimi« objekti. Prvi so notranje sestavine znakov,
so semiotične relacijske vrednosti. V celoti so odvisni od reprezentacij-
ske in interpretacijske funkcije (4.536, 5.473, 8.314, 8.534), Neposredni
objekt je okrnjeni objekt. Dinamični objekt pa je celoten objekt, ki je
zunaj znaka in ga slednji nikoli ne more polno reprezentirati. Na prvi
pogled se zdi, da pojem dinamičnega objekta dokončno obnovi onto-
loško problematiko, Peirce je menil, da lahko dinamični objekt rekon-
struiramo le s pomočjo »kolateralne«, tj. vzporedne ali predhodne iz-
kušnje. Svoje mnenje je ponazoril z zgledom: »Napoleon je bil letargično
bitje« (8.178). Neposredni objekt tega stavka-znaka je »letargičnost ne-
kega človeka z imenom Napoleon«. Dinamičnemu objektu se približamo
le, če nam predhodna izkušnja posreduje določeno vednost o zgodo-
vinski osebi. Čeprav je dinamični objekt (Napoleon kot zgodovinska
oseba) zunaj stavka-znaka, ki ga Peirce navaja kot zgled, pa teoretska
pozornost vendarle ni usmerjena k nesemiotični »substanci«. Osrednjo
vlogo ima kolateralna izkušnja, le-to pa opredeljuje kot semiotičen
proces. Ontološka problematika je s tem vnovič postavljena v oklepaj.
V Peircovih opisih semiotične forme imajo tudi ontofenomenološke
kategorije nekakšen operacionalističen, faktorski in relacijski pomen.
Bistvo »Drugosti« naj bi bilo v tistem, kar predstavlja objekt v razmerje
do znaka, Tretjost pa je opredeljena kot nekaj, kar postavlja »drugo«
nasproti »tretjemu« (1.537; prim, tudi Greenlee, 1973, str. 40—42).
Da vsebuje Peircov kategorialni sistem kljub izvoru v matema-
tičnem protokolu" številne nejasne prvine, ugotavljajo številni avtorji
(med njimi Ayer, 1968, str. 112—179. Greenlee, 1973, str. 8). Vendar je
pomembno tudi to, da ima v avtorjevem teoretskem opusu različne
funkcije. Večkrat deluje kot sredstvo samostojnega ontološkega in feno-
menološkega opisa različnih sektorjev stvarnosti. V ožji semiotični
teoriji pa ima operacionalen pomen: opisuje razporeditev relacij in
funkcij v dinamični strukturi znata.
Tako kot za reprezentamen tudi za objekt velja, da je »združljiv«
z vsemi »ontološkimi sektorji«; vlogo objekta lahko prevzame »občutek«
(Prvost), »faktičnost« (Drugost) ali »splošnost«, »zakonitost« (Tretjost).
Te tri možnosti si Peirce predstavlja takole: V točki objekta delu-
jejo določene kvalitete, ki so neodvisno od svojega udejanjanja v tej
" Peirce taltole ponazarja ta »protoltol« : Ce A podari B-ju darilo C, gre za
trojno relacijo in te relacije kot takšne ni mogoče zvesti na kombinacijo dvojnih
relacij. Ideja kombiniranja dejansko implicira idejo trojnosti, kajti kombinacija je to,
kar je, zaradi tega, ker veže dele v relacijo ... A lahko naredi B-ja bogatega, B lahko
sprejme C ; in A se lahko loči od C-ja, ne da bi vse to nujno impliciralo dejstvo,
da je A podaril B-ju C. Nujno je, da te tri relacije ne le so-obstajajo, temveč da so
zlite v eno samo dejstvo. Vidimo torej, da triade ne moremo razčleniti v diade« (1,363).
54
ali oni »faktičnosti« le »občutek«, Prvost. »Faktičnosti« so Drugost ob-
jekta. Kolikor pa je objekt znaka mišljeni objekt, toliko je Tretjost.
Tako govorimo tudi o »drugem, ki je prvi« (2.1), o »drugem, ki je drugi«
(2.2) in o »drugem, ki je tretji« (2.3). V prvi kategorialni kombinaciji
Drugost degenerira, veže se z »nižjo« kategorijo, Prvostjo. V drugi |
kombinaciji gre za »pristno Drugost«. Tretja kombinacija je »akretivna« !
(ad-crescere, pri-rasti).
V razmerju do objektov se znaki delijo na ikone, indice^' in simbo- ;
le. Ikona je znak, ki ga vežejo na objekt njegove notranje lastnosti. ;
Objektu je podoben: tako je risba vaze ikona vaze-objekta. Indie je ;
eksistencialno povezan z objektom; Peirce večkrat govori tudi o kav- :
žalni zvezi. Najbolj je razširjen zgled: »dim kot indie ognja«. Simbol ■
veže na objekt določena zakonitost; tako se »beseda« nanaša na svoj
objekt zaradi konvencije (2.243 in drugod). Ta del znakovne taksino-
mije je terminološko najmočneje vplival na razvoj semiotike.
V razsežnosti interpretanta kot interpretiraj očega znaka loči avtor
med neposrednimi, dinamičnimi in končnimi interpretanti. Ponazoritev -
teh kategorij najdemo v odlomku iz pisma, ki smo ga navedli na za-
četku. Neposredni interprétant je eksplicitno izraženi interprétant, ven-
dar je hkrati le možnost interpretiranja (ustreza mu najbrž predstava o
imanentnih »slovarskih« pomenih besed, ki so nekakšna pomenska
potencialnost). Dinamični interprétant je dejanski učinek, ki ga napravi
znak na »interpretirajoči um« (mind). Končni interprétant je splošnost,
pravilo, do katerega pride »dovolj razvita misel«, je tudi navada (habit),
ki deluje v interpretiranju; je pristna tretjost«, 3.3 (opozoriti velja, da
termin »navada« tu nima psihološkega, behaviorističnega pomena, da
torej ne gre za »konsolidarno vedenje individua«, temveč za nejasen
filozofsko-ontološki pojem). Končni interprétant je meja interpretacij-
skega procesa, ki z njim doseže raven sholastične »realnosti«. Vendar je
po Peircovem mnenju ta meja vselej le začasna (8.343 in drugod).
V razmerjih do interpretantov se znaki delijo na reme, dicente in
argumente. Remi so znaki kvalitativnih možnosti, reprezentirajo možne
objekte. Dicenti (od »dicere«. reči) so za svoje interpretante znaki real-
nega obstoja. Argument je za svojega interpretanta znak zakonitosti,
splošnosti. Pomembno je tudi naslednje razlikovanje: »Rem dojemamo
kot znak, ki reprezentira objekt le v njegovih lastnostih; dicent-znak
razumemo kot znak. ki reprezentira objekt glede na njegov realni,
obstoj; argument je dojet kot znak. ki reprezentira objekt v njegovi'
znakovni lastnosti« (podčrtal J. J.; 2.250).
Peircove tri trihotomije znakov sestavljajo naslednjo taksinomijo:
" Namesto Peircovega izraza »indeks« (index) uporabljamo tu izraz, ki se je v
našem prostoru bolj uveljavil: indie. Termin »indeks« je prejel številne konotacije,
kl nimajo ničesar opraviti s Peircovo Indicialno funkcijo znakov.
55
Semiotično talísinomijo in ontolosiîo icombinatorilto so Peirce in
njegovi lîasnejsi razlagalci (Benso, 1967, 1975, Walther, 1974, Deledalle,
1979 ita.) razvili mnogo dlje od te prve preproste sheme. Ne glede na
nelíatere konceptualne težave je nastal analitski sistem z dokajšnjo
operativno vrednostjo (to velja zlasti za dosežke vodilnega avtorja
»perpignanske semiotike«, G. Deledalla). Vendar usmerja te analize
motiv, ki je povsem drugačen od našega. Tu skušamo pokazati, da se
je Peircova semiotika v nekaterih svojih ključnih sestavinah odtrgala
od ontološke problematike in pričela delovati kot epistemološke orien-
tirana teorija, ki podaja možnostne pogoje za pragmatično analizo
semiotične forme. S tega stališča je mogoče zagovarjati naslednji
interpretaciji:
1. Peircova taksinomija vsebuje idejo o kategorialni »rasti«, ki
poteka v smeri od Prvosti k Tretjosti. Vendar v njej ni iskati nikakršne
ontološke hierarhije. Smer, ki jo nakazujeta pojma degeneracije in
akretivnosti, ni vezana na ontološke, temveč na epistemološke vred-
nosti. Rečeno je bilo, da je Peircova semiotika »kontinuistična« — vsako
interpretiranje znakov je »nadaljevanje« semioze. To velja seveda tudi
za teoretsko interpretacijo. Le-ta sicer ne more biti nikoli povsem
»imanentna«, ne more se (po zgledu hermenevtike) umestiti v no-
tranjost znaka-objekta. Vendar tudi ne more delovati iz zunanjega
položaja (prim. Deledalle, 1979, str. 14). Nekako »pripeta« je na semio-
tični proces-objekt, je del njegove »sintakse«, v točki »nadaljevanja«
pa prevzame vlogo interpretirajočega znaka, se pravi interpretanta.
Peircova pragmatično-semiotična teorija deluje s stališča Tretjosti,
splošnosti, inteligibilnosti znaka. V pojmu akretivnosti vsebovana ide-
ja »rasti« in »finalnosti« se nanaša na točko, iz katere teorija »opa-
zuje« semiotični proces-objekt. To točko označuje pojem argumenta
(3.3).
Videli smo, da je argument znak. ki reprezentira objekt v njegovi
»znakovni lastnosti«. Argument (acij a) semiotične teorije bi lahko bil(a)
natanko to: znak, semiotični proces, ki je glede na interpretanta (glede
na interpretirajoči znak) znak zakonitosti, splošnosti, hkrati pa znak, ki
reprezentira svoj objekt v njegovi znakovni lastnosti (kot semiotični
proces). Argument ne označuje le kraja, na katerem semiotika konsti-
tuira svoj objekt in se »pripne« nanj (ga »nadaljuje«), temveč s svojo
notranjo sestavo ponazarja strukturo tega »pripetja«.
2. Nenavadna sintaktična oblika, s katero avtor opisuje ontološke
kombinacije — npr. »Prvost, ki je druga« — v resnici ne kaže na odnos
dveh ontoloških modalitet. Ce bi Peirce v sin-znaku poistovetil Prvost
in Drugost, bi njegov kategorialni sistem postal docela tavtološki. Ozi-
ralna sintaktična zveza (»ki je«) veže dve raznorodni vrednosti, sesta-
vino pragmatično-semiotične forme (reprezentamen) in ontološko mo-
dalitete (»faktičnost«), v kateri se forma manifestira. Pokazali smo že,
da se vse tri sestavine pragmatično-semiotične forme (reprezentamen,
objekt, interprétant) pri Peircu poljubno vežejo na različne ontološke
vrednosti. Ta poljubnost vodi k ideji o univerzalnosti forme, ki pa
jo omogoča prav ločitev med epistemološkimi in ontološkimi kate-
gorijami.
Peircov kategorialni sistem opravlja torej dvojno nalogo. Na
epistemološki ravni služi sistem predvsem opisu načina, kako teorija
56
skonstruira svoj objekt, kako artikulira svoje razmerje do njega itd.
Na tej ravni so Prvost, Drugost in Tretjost modalitete delovanja znaka.
Na ontološki ravni opisuje Peircov kategorialni sistem ontološke moda-
litete, v katerih se manifestira pragmatično-semiotična forma.
V nadaljevanju bomo skušali pokazati, da so za opredelitev prag-
matično-semiotične forme pomembne le modalitete delovanja znakov,
ontološke modalitete pa se nanašajo le na spremenljivo substanco mani-
festacij. Reprezentamen, objekt in interprétant so kot sestavine prag-
matično-semiotične forme statusno izenačene: so homogen teoretski
objekt. Iz Peircovih analiz je razvidno, da je njihov objekt »semiotična
elisistenca«, forma znakov, ne pa substanca, ki pripada posamezni
manifestaciji. Nekatere formulacije navidez uvajajo kar nekakšno
»pansemiotično« predstavo o tem, da je »vse znak«. Pravi pomen teh
formulacij pa ni v ontološki univerzalizaciji, temveč v strogi episte-
mološki omejitvi na homogeni pragmatično-semiotični objekt.
Preostane nam, da na Peircovih besedilih dokažemo upravičenost
zapisanih tez. Osamosvojitev epistemološkega stališča od ontoloških
oziroma substancialnih (antropoloških, psiholoških, socialnih) vrednosti
je vidna v Peircovi obravnavi nekaterih ključnih manifestacij pragma-
tično-semiotičnega objekta.
»Mišljenje« :
Pojem misli Peirce največkrat povezuje z vlogo, ki jo ima v struk-
turi semiotičnega procesa interprétant. Interprétant v njegovi razlagi
ni znak, ki bi ga »od zunaj« interpretirala neka misel. Misel sama deluje
kot interprétant. Filozof je ostro ločil med empiričnim pojavom (iz-
kustvenim psihičnim aktom) in semiotičnimi vrednostmi. Na več mestih
je izrecno zavrnil psihološko definicijo misli in psihologistične kono-
tacije nasploh (na primer: 1.285). Po njegovem »ni misel v človeku,
temveč je človek v misli« (5.290). Zaradi svojega filozofskega (»sho-
lastičnega«) realizma je misel pojmoval tudi kot idejo. Z njo naj bi se
ukvarjala »ideoskopija«, kar je drugo ime za fenomenologijo ali
»faneroskopijo« (»faneron« je vse, kar je na kakršenkoli način prisotno
v katerikoli zavesti). Mišljenje je semiotično organiziran proces. Odmik
od »substancialističnega« razumevanja vsebuje trditev, da nobena
misel sama v sebi nima nikakršnega smisla, dobi ga le v razmerju
do drugih misli (5.289). Odgovor na vprašanje, kaj v mišljenju deluje
kot znak, je v spoznanju, da vsaka predhodna misel nekaj sugerira
misli, ki sledi, to se pravi, da je zanjo znak nečesa (5.284). Semiotična
narava mišljenja je v tem, da vsaka misel interpretira neko drugo
misel, ki je znak zanjo (5.288, 5.289).
yyClovek«:
Tudi ta pojem je Peirce definiral semiotično. Za izhodišče je vzel
miselno funkcijo: ».. . dovolj je reči, da v človekovi zavesti ni nobene
prvine, ki ji ne bi ustrezalo nekaj v besedi; razlog je očiten. Gre za to,
da je beseda ali znak, ki ga človek uporablja, ta človek sam. Kakor
nam istovetnost misli in znaka — v povezavi z dejstvom, da je življenje
miselna veriga — dokazuje, da je človek znak, tako nam tudi dejstvo,
da je vsaka misel zunanji znak, dokazuje, da je človek zunanji znak. To
se pravi, da sta človek in zunanji znak identična, kot sta pač identični
besedi homo in človek. Tako je moj jezik skupna vsota mene samega,
57
kajti človek je misel« (5.314). Med človekom in besedo ni razlike
(5.313). Argumentacija se členi takole: 1. Misel je znak. 2. Človek (živ-
ljenje) je misel. 3. Človek je znak.
Peircove opredelitve delujejo na prvi pogled kot poenostavljene
ontološke definicije misli in človeka. Ob njih bi lahko razvili primerja-
vo z znanim opisom človeka kot »simbolne živali« ali celo primerjavo
s konceptom transcendentalne zavesti (Cassirer). Vendar je bolj spre-
jemljiva drugačna razlaga. Glede na epistemološke naravnanost Peir-
cove semiotike smemo trditi, da je šlo avtorju v teh nenavadnih defi-
nicijah predvsem za konstituiranje semiotičnega teoretskega objekta
v območju psiholoških in antropoloških »substancialnih« vrednosti.
Takšno »epistemološko interpretacijo« je razvil med drugim eden naj-
bolpih francoskih komentatorjev Peircove semiotike. G. Deledalle. Po
njegovem mnenju moramo v razlagi navedenih tez paziti predvsem na
to, da ne pomešamo »semiotike komunikacije« s »semiotično komuni-
kacijo«; da torej neke skonstruirane teoretske vrednosti ne zamenjamo
z naravno lastnostjo predmeta. Ko Peirce pripiše »človeku« semiotični
status, mu gre za vzpostavitev specifičnega teoretskega gledišča (tu
lahko mimo Deledalla uporabimo Peircov izraz: gre mu za vzpostavitev
sistema »opazovanja«). Osrednji pojem Peircove semiotike ni »interpre-
tator« (antropomorfni »uporabnik« — pripomba J. J.), marveč inter-
prétant, se pravi, interpretirajoči znak. Semiotika je »veda o znakih«
in ne »veda o ljudeh«. V tem ni nikakršnega zanikanja psihologije ali
zanikanja »človeka« (Deledalle, 1979, str, 90). Pripomniti velja, da
Peirce predstavi o nujni vzpostavitvi specifičnega teoretskega gledišča
ni dodal nikakršne naivne predstave o naravni komplementarnosti
različnih »opazovalnih sistemov«, denimo semiotičnega in psihološkega.
Nasprotno, v razlikah med »gledišči« je videl posledico neizogibne kon-
kurenčnosti teoretskih projektov. Tako je na primer psihološki teoret-
ski objekt, »osebnost«, označil za »iluzijo« in »potegavščino« (4.68). Ka-
kor se zdi na prvi pogled sodba nesprejemljivo ostra in nemara tudi ne-
upravičena, pa ji moramo priznati določeno doslednost: izrečena je z
vidika semiotičnega teoretskega objekta, torej z vidika semiotične
(ali pragmatično-semiotične) forme.
Interpretacija — dialog
Peircov preskus, da bi vzpostavil pragmatično-semiotični objekt
v območju antropoloških in psiholoških vrednosti, pa ni dal le pravkar
opisanih rezultatov. Kljub svoji odločitvi, da bo zasnoval sistem episte-
moloških (»opazovalnih«) vrednosti, se je avtor na poti k formalnemu
semiotičnemu objektu posluževal tudi opisnih postopkov, ki imajo več
opraviti s »substanco« kot formo semioze. V ponazoritev teh tez naj
navedemo le nekaj odlomkov.
Semiotično naravo mišljenja je Peirce pojasnil tudi takole: ». .. ka-
darkoli mislimo, je v naši zavesti kakšen občutek, podoba, pojmovanje
ali drugačna reprezentacija, ki služi kot znak. Iz našega obstoja pa
sledi... da je vse, kar je prisotno, fenomenalna manifestacija nas
samih. Kadar razmišljamo, se mi sami, takšni kot smo. pojavljamo kot
znak« (5.283). Fenomenološki pojmi tu komaj prikrivajo metodo psiho-
loške introspekcije. Isto velja za naslednji odlomek: »Na katero misel
se ta misel-znak, se pravi mi sami, naslanja v toku našega razmišljanja?
58
s posredovanjem, povnanjenjem izraza, Iti ga morda doseže šele po
daljšem notranjem razvoju, se nemara naslovi na misel nelce druge
osebe. Najsi se to zgodi ali ne, zmerom je raztolmačena z našo naslednjo
mislijo. Ce se po Itakšni misli tok idej prosto suče, sledi zakonu mental- |
nega asociiranja« (5.284). Mentalni in semiotični proces se tu združita j
v sinkretičen objekt. ;
Formo mentalnega procesa Peirce tukaj sicer opisuje kot semiotič- i
no formo, vendar le-ta ni povsem ločena od mentalne »substance«, od :
psiholoških zakonitosti. Idejo metafizičnega mentalizma pa vsebujejo
odlomki, kjer je »misel« ločena od psihičnih in fizioloških procesov ;
(možganov) ter prepoznavna v vsem fizičnem svetu (npr. 4.550) ; pa v ^
odlomku, ki vsem realitetam (v smislu »sholastičnega realizma«) pri-
piše mentalni status (8.145). Filozofska razlaga teh trditev bi nas gotovo
pripeljala k enemu od historično-filozofskih okvirov Peircove semiotike,
k ameriškemu naturalizmu, na katerega naletimo v delih drugih
pragmatistov, pa tudi Meada, Santayane. Whiteheada. Vendar pa ta
usmeritev v iskanje »skritega skupnega temelja stvarnosti« ni ne-
posredno povezana z epistemološko zasnovo Peircove ožje semiotike.
Dve poti vodita stran od mentalističnih stališč. Prva privede Peirca
k »logiki raziskovanja«, se pravi k pragmatistični filozofski teoriji
znanstvenega raziskovanja, v kateri ima ključno vlogo koncept prag-
matistične maksime. V tem okviru je struktura mišljenja opisana nor-
mativistično, kot logično mišljenje, ki ni dejanski, empirični miselni
proces, temveč način, kako bi morali misliti, da bi misli bile resnične
(2.52).
Druga pot pa ga vodi prek koncepta dialoga nazaj k epistemološkim
vprašanjem ožje semiotike. Kot smo videli, je mišljenje dojeto kot
semiotično organiziran proces. Semiotična narava mišljenja je v tem, da
je »vsaka predhodna misel znak za misel, ki sledi«. V tem pa je tudi
dialoška narava mišljenja: ». . . mišljenje zmerom poteka v obliki dialo-
ga — dialoga med različnimi fazami ega — tako da je v svoji dialoškosti
v bistvu sestavljeno iz znakov. . .« (4.6).
Dialog je torej notranja pragmatično-semiotična forma mišljenja.
Tu gre v resnici za nekakšno transcendentalno definicijo miselnih pro-
cesov. Peirce govori o obči naravi mišljenja, o njegovi logični sestavi:
». . . ni le dejstvo človeške Psihologije, temveč nujnost Logike, da bi
morala biti vsaka logična evolucija misli dialoška« (4.551).
Nekateri analitiki Peircovega dela niso spregledali, da so semiotič- ;
ni procesi nasploh definirani kot intrinsično dialoški procesi (prim. ]
Chauvire, 1984, s. 806). Dialoško razmerje je po tradicionalnem poj- i
movanju relacija, ki jo vzpostavita »uporabnika znakov«, znaki sami |
pa so sredstvo te vzpostavitve. Seveda bi historična analiza različnih
razumevanj dialoga v preteklosti odkrila tudi povsem drugačne po-
glede (prim. Jacques, 1979), vendar imamo v mislih tisto razumeva-
nje, ki ga je v petdesetih letih Jakobson navezal na komunikacijsko
teorijo (Jakobson, 1963). V njem so zunanja razmerja med subjekti in
objekti dialoga še posebej jasno izražena. »Pošiljatelj« in »sprejem-
nik« sta v razmerju do sintaktično-semantične imanence »sporočila«
povsem povnanjena; sta nekakšni nevtralni vrednosti (ne konstituirajo
ju »sporočila«, temveč jima jo lastna smostojna »eksistenca), z vidika
»sporočila« pa se kažeta tudi kot transcendentni vrednoti. Imanentnost '
50)
»•sporočila« se v tej predstavi veže na transcendentnost njegovih »upo-
rabnikov«. (Pri tem smo odmisUli nekatere »inženirske« pojmovne
konstrukte, ki jih je v svojem znanem besedilu uvedel omenjeni avtor:
»kod«, »kanal« itd.).
Pravkar opisano razumevanje »dialoga« (Jakobson) vzpostavlja
heterogen teoretski objekt. V njem se zariše os »notranje-zunanje«,
vzdolž katere se razvrstijo imanentne in transcendentne vrednosti dia-
loga. Drugače povedano, semiotični »formalni eksistenci« (»sporočilu«)
stojijo nasproti zunajsemiotične entitete.
Peircovo pojmovanje dialoga kot »dogajanja« na notranjih rela-
cijah pragmatično-semiotične forme vzpostavlja homogen teoretski ob-
jekt. Vse vrednosti dialoga so »formalne« in imanentne. Termini dialo-
ških relacij so znaki (v ožjem pomenu besede, se pravi podznaki).
Ce se dialoška forma manifestira v »sektorju mišljenja«, je vsaka
misel interpretirajoči znak predhodne misli — znaka, a hkrati postane
reprezentirajoči znak (reprezentamen) naslednje misli. Ce se dialoška
forma manifestira v menjavi verbalnih znakov med dvema »sogovor-
nikoma«, se ne le »besede«, temveč tudi kognitivni akti »sogovorni-
kov«, prav tako pa tudi »okoliščine« in v »rabi« upoštevana pravila
zamenjujejo v vlogah reprezentamena, neposrednega, dinamičnega in
končnega interpretanta, neposrednega in dinamičnega objekta. Antro-
pomorfna predstava dialoga se umakne semiotični reprezentaciji, v ka-
teri dialoško razmerje ni relacija med »govorci« in »poslušalci«, temveč
relacija med komutabilnimi podznaki v »nadaljujočem se« semiotič-
nem procesu. Ponovimo lahko, da v tej osrednji zamisli Peircove ožje
semiotike ni nikakršne ontološke »pansemiotične« ideje. Na glagol
»biti« oprte predikacije (»človek je znak«, »pravilo akcije je znak«)
niso nikakršne ontološke definicije, temveč opredeljujejo epistemolo-
ške stališče; semiotiko definirajo kot teorijo semiotične, pomene pro-
izvajajoče forme, ki preči sektorje antropoloških vrednosti (»človek«),
socialnih vrednosti (»konvencije rabe«), psiholoških vrednosti (»mi-
sli«) itd.
Maloprej smo naleteli na razliko, ki terja dodatno izostritev. Gre
za razliko med imanentnimi in transcendentnimi sestavinami dialoga.
Dejali smo že, da se prvi od pojmov nanaša na sintaktično-semantično
imanentnost znaka-objekta menjave (npr. v dialogu izrečenih »be-
sed«). Drugi od pojmov se nanaša na tisto, kar je z vidika »semiotične
eksistence« zunanje, v čemer se forma manifestira. Peirce je pokazal
na neodvisnosti forme od njenih manifestacij in zagovarjal avtonom-
nost pragmatično-semiotičnega teoretskega objekta. Izključil je trans-
cendenčni vidik semiotičnega procesa, substanco manifestacij forme
(to je kasneje sprožilo, kot bomo kmalu videli, nekatere nesporazume).
Vendar je izključil le transcendentne, ne pa tudi transcendentalnih
vrednosti dialoga — interpretacije. To je posebej pomembno, če sku-
šamo v njegovi teoriji vsaj v analitične namene ločiti pragmatične
od »čistih« semiotičnih sestavin.
Pojem transcendentalnosti se pogosto pojavlja v sodobnih pragma-
tičnih teorijah. Nanaša se na možnostne pogoje »rabe znakov« (raz-
ličice so: možnostni pogoji uspešnega govora, možnostni pogoji inter-
subjektivno veljavnega smisla itd.). Razumevanje teh pogojev se v
pragmatiki včasih približa sociološkemu »substancialističnemu« tol-
60
mačenju (Austinove »konvencije«), drugič se spet opre na pojem psi-
hološkili internaliziranili struktur (Griceve »konverzacijske maksime«,
Searlova »konstitutivna in normativna pravila«, Ducrotove »govorne
zakonitosti«), na abstraktne strukture (Parretovi »aksiomi govorne ko-
munikacije«) ali pa na takšno razumevanje transcendentalnosti, ki
veže kantovski pojem na Peircov pragmatizem (Apelovi in Albertovi
transcendentalni »pragmatični pogoji«; delno tudi Wunderlichova
»transcendentalna pragmatika«).
Nekateri deli Peircove teorije jasno in izrecno napovedujejo prag-
matično problematiko transcendentalnih pogojev. To velja predvsem
za mesta, kjer se poti pragmatične in semioticne konceptualizacije za-
časno ločita. »Dejavni moment« interpretiranja je največkrat opisan
kot interpretirajoči znak, interprétant. Vendar govori filozof o inter-
pretatorjih. Interprétant je semiotična formalna vrednost, zamišljena
po pragmatičnem vzorcu. Njegova »eksistenca« je relacijska; interpré-
tant je na primer beseda, ki interpretira drugo besedo — beseda
»homo«, pravi Peirce, usmerja besedo »man« k istemu objektu, h kate-
remu je usmerjena tudi sama (tu je zanimiva analogija s konceptom
»pomenjanja« kot transpozicije, ki ga je razvila diskurzivna semiotika
»pariške semioticne šole«). Interpretator pa je pojem, ki pri Peircu na
več mestih označuje »uporabnike znakov«. V tem smislu ustreza kasnej-
šim Morrisovim in Carnapovim definicijam pragmatičnega subjekta.
Gotovo je, da ne gre za empirični subjekt »rabe«, temveč za transcen-
dentalni subjekt. Peirce namreč dosledno govori o »možnih interpreta-
torjih« ali o »kvazi-interpretatorjih« (4.6, 4.551 in drugod). Poleg tega
pogosto uporablja tudi druge termine, ki sodelujejo v analizah sodobne
transcendentalne pragmatike. Ti termini so: okoliščine govora (cir-
cumstances of utterance), univerzum diskurza (universe of discourse),
kontekst (context), intenca (intention), učinek (effect) in — kot smo
videli — dejanje (act).
Številne Peircove analize nihajo med značilno »ožjo« semiotično
obravnavo triadične forme znaka in transcendentalnim pragmatičnim
pristopom. S tem je homogenost pragmatično-semiotičnega objekta
navidez odpravljena: pogoji in subjekti »rabe« se ločijo od predmeta
»rabe«. Vendar pa deluje tudi iz ozadja Peircovega transcendentalne-
ga pragmatičnega stališča njegova univerzalna zamisel triadične se-
mioticne forme. Peircov transcendentalni pragmatični objekt je mogo-
če projicirati na semiotični objekt. Korelacije se znova vzpostavijo.
Triadična forma je gibljiva in komutabilna, zato lahko preči tako
»okoliščine« kot »intence«; manifestira se tako v »kontekstu« kot v
»učinkih«. Peirce utemeljuje to zamisel z vrsto zgledov. Kognitivni
akti interpretator j ev so interpretirajoči znaki, interpretanti; okoliščine
prevzemajo vlogo znakov-objektov itd. Nemara najbolj nazoren je
zgled, ki smo ga navedli na začetku. V dialogu med »možem« in »ženo«
(»Kakšno vreme je danes?« — »Nevihtno je.«) se semiotična forma,
sestavljena iz različnih vrst podznakov, manifestira v »sektorju« di-
skurzivne imanence (neposredni interprétant, neposredni objekt), v psi-
hičnem »sektorju« (»vtis«, »domišljija«, »razočaranje«, »predstava«),
končno pa tudi v »sektorju«, ki je najbliže transcendentalnim vredno-
stim sodobne pragmatike, v sektorju končnega interpretanta, ki vklju-
čuje splošnosti, zakonitosti rabe — Peirce ga na navedenem mestu
61
označi s pojmoma »intence« in »naulta«, drugod pa s pojmom »pravila«
(rule) in »navade« (habit).
Pragmatično-semiotična teorija obravnavanega avtorja je v neka-
terih ključnih prvinah zelo nestabilna. Različne smeri teorizacije ob-
jekta je pogosto opuščal in jih drugod obnavljal na drugačni ravni.
Terminologijo je pogosto spreminjal, definicije so večkrat nejasne ali
celo protislovne. Marsikatero podrobnost, ki se ne sklada z osrednjim
korelativnim »modelom« pragmatično-semiotične analize, smo tukaj
zaobšli. Vendar so bistvene poteze epistemološke zamisli, ki vzpostav-
lja homogen pragmatično-semiotični teoretski predmet, dovolj jasno
oblikovane. Pragmatični koncept semiotične forme je vplival tako na
razvoj pragmatike kot na razvoj semiotike — le da sta disciplini v
svojem vračanju k temu avtorju praviloma izločili eno od komponent
korelativnega modela.
Očitno je, da se Peircov pragmatični koncept semiotične forme ne
sklada z ustaljenim razumevanjem sintakse, semantike in pragmatike.
Pojem sintakse se navadno nanaša na razmerja med znaki, semantika
naj bi se ukvarjala z razmerji med znaki in objekti, pragmatika pa z
razmerji med znaki in njihovimi uporabniki (Morris, 1938, 1946, Car-
nap, 1942). V Peircovem modelu pragmatični »vidik« ni dopolnilo sin-
taktičnih in semantičnih vrednosti, marveč se obe vrsti vrednosti z
njim šele vzpostavita. Razmerja med znaki in razmerja med znaki ter
objekti so zamišljena pragmatično, torej kot notranje vrednosti »rabe«.
Slednja je prisotna povsod, v vseh razmerjih »kompleksnega znaka«.
Semantična, tj. nadomestovalna relacija med reprezentamenom in ob-
jektom nima v Peircovi semiotiki nikakršne samostojnosti; reprezen-
tamen je vselej že »interpretiran kot nadomestujoč« (interpreted to
stand for). Sintaksa ni nikakršna »kodificirana forma sintagmatskih
zvez« (to je pomen, ki ga ima v strukturalnem jezikoslovju), temveč za-
poredje interpretacijskih operacij.
2. Peircova znakovna taksinomija in koncept pragmatično-semiotične
forme
Natančneje moramo določiti razmerje med temeljnim modelom
pragmatično-semiotične forme in taksinomijo znakov. Doslej smo v
tem razmerju odkrili predvsem Peircov poskus, da bi pokazal na ne-
odvisnost forme znaka od ontoloških vrednosti. Vendar pa podrob-
nejša primerjava opozori tudi na nekatere neskladnosti.
Rekli smo, da Peircova ožja semiotika »opazuje« (filozofov izraz
za epistemično modaliteto teorije) forma z gledišča Tretjosti. Temu
stališču se upirajo nekateri deli znakovne taksinomijo. Ce slednjo ra-
zumemo kot poskus integralnega opisa razhčnih vrst »semiotične eksi-
stence« (ta izraz izvira iz novejše »narativno-diskurzivne semiotike«"),
nastane vtis, da so nekatere vrste znakov ločene od ravni, ki jo
vzpostavi osrednja pragmatična sestavina Peircove teorije, pojem
interpretiranja. V Peircovem modelu znaka sta »organsko« spojena
interpretacija in interpretandum, drugače povedano, znak se vselej »na-
" v svoji definiciji »semiotične eksistence., se ta semiotična teorija zadovolji
s trditvijo, da je »eksistenca katerekoli semiotične vrednosti določena s tranzitivno
relacijo med objektom vrednosti in kognitivnim subjektom... Definicija je »operativna«
in ne ontolo.ika (Greimas, Courtes, 1979, str. 138).
A2......._.____________________
daljuje« (Peircov Itontinuizem) v interpretiraj očem znaku, interpre-
tantu ; iz tega »nadaljevanja« — interpretacije izvira njegova dina-
mična narava. Tri vrste znakov iz avtorjeve taksinomije, kvali-znak,
ikona in indie, pa po vsem sodeč niso uklajene s to zamislijo. Razlog
je v tem, da so očitno ločene od »interpretirajoče Tretjosti«. Številčna
označitev omenjenih znakov — 1.1., 2.1., in 2.2. — pokaže, da v njih ni
»tretjega«, ki sicer nastopa v vseh drugih vrstah znakov. Rekli smo,
da pomeni prvi člen v Peircovi številčni označitvi znakov epistemolo-
ško modaliteto, način teoretskega »opazovanja« forme znaka, drugi
člen pa ontološko modaliteto, »substanco«, v kateri se manifestira for-
ma. Kvali-znaki, ikone in indici so dozdevno na obeh ravneh osamo-
svojeni od »interpretirajoče Tretjosti«, od »argumenta« (3.3). Ce sprej-
memo to misel, moramo priznati dva nasledka. Omenjene tri vrste
znakov postanejo zunanji objekt teorije, idejo spoznavnega kontinuiz-
ma, po kateri naj bi bila vsaka interpretacija neposredno »nadaljeva-
nje« interpretiranega znaka, nadomesti dualistična predstava o loče-
nosti spoznavnega »subjekta« in »objekta«. Hkrati pa domnevna osa-
mosvojitev treh znakov Peircove taksinomije obnovi vprašanje o sub-
stanci semioze — trije navidez samostojni, od »interpretirajoče forme«
neodvisni znaki terjajo pač posebno opredelitev svojega položaja, sta-
tusa, »eksistence« (Peirce bi dejal: »mode of being«). Izstopata zlasti
dva vidika substance znaka, artikulirana v vprašanjih o substratu in
objektu znaka.
Ni naključje, da so ravno omenjeni trije znaki navedli nekatere
analitike Peircovega dela na misel o notranjih neskladnostih in ome-
jitvah Peircove semiotike. Poskušali pa bomo pokazati, da je posredi
tudi neko napačno razumevanje razmerja med modelom znaka in zna-
kovno taksinomijo. Naša izhodiščna trditev je, da taksinomija v raz-
merju do univerjalnega pragmatičnega modela semioticne forme ni
nikakršen integralen opis vseh možnih vrst »semioticne eksistence«,
temveč označitev različnih možnih načinov »opazovanja« znakov, ozna-
čitev epistemoloških alternativ. Hkrati pa seveda ne zanikamo, da je
Peircova teorija zaradi svoje fragmentarnosti, nedoslednosti in poj-
movne nestabilnosti tudi v tem svojem delu pogosto dvoumna.
Omenjeno vprašanje lahko najprej postavimo v razsežnosti repre-
zentamena, torej v razsežnosti znakovne Prvosti. Reprezentamen naj
bi bil razrešen vsakršne »nasebnosti« (»prisotnosti«), saj naj bi ga v ce-
loti konstituirala »relacija napotovanja« (relation de renvoi: Derrida).
»Lastno« naj bi mu bilo to, da ni na njen ničesar »lastnega« (proprius).
Opis nas spravlja v zadrego zaradi tega, ker je pri Peircu Prvost re-
prezentamena opredeljena ravno s postavko, da gre za znak, dojet v
razmerju do samega sebe.
Omenili smo tudi že, da loči Peirce v »Prvosti« znaka med kvali-
-znaki, sin-znaki in legi-znaki. V prvem primeru gre za »kvalitete, ki
so znak«, v drugem za »faktičnosti. ki so znak«, v tretjem za »splošno-
sti, ki so znak«. Vprašanje o »lastnem« reprezentirajočega znaka se z
vso ostrino postavi v sektorju kvali-znakov. Ti so »Prvost, ki je prva«
ali »pristna prvost« (1.1). Seveda se kot miselni izvor te kategorije
ponuja Kantova »nespoznavna stvar-na-sebi«, ki je v času Peircovih
zgodnjih kantovskih študijev gotovo vplivala na njegov miselni raz-
voj. Semiotik te zveze ni nikjer določneje pojasnil. Opredelitev »prist-
Ö3
ne prvosti« kvali-znaltov vsekakor izvira tudi iz logike matematičnega !
protokola, ki jo je v svoji taksinomiji znakov uveljavljal avtor.       |
Kvaliteta je »čisti občutek« (mere feeling), le možnost. Zato ne ;
more neposredno sodelovati v semiotičnem procesu kot procesu proiz-
vodnje pomenov (meaning): »Toda kolikor je neka senzacija poseben ;
čisti občutek, je določena le z nerazložljivo, temno silo; in toliko ni ,
reprezentacija, temveč le materialna kvaliteta reprezentacije. Tako ;
kot je pri logikovem sklepanju z definicije na definitum nepomembno, :
kako definirana beseda zveni ali koliko črk ima, tudi v primeru te kon-
stitutivne besede nikakršen notranji zakon ne določa, kakšne občutke
bo sama po sebi pogojevala. Občutek kot občutek je zato le materialna
kvaliteta mentalnega znaka« (5.291). Na nekem drugem mestu je Peirce
oblikoval naslednje stališče: »Ker znak ni identičen z označeno stvarjo,
temveč se v nečem razlikuje od nje, je gotovo, da mora imeti nekaj
lastnosti, ki pripadajo le njemu in nimajo ničesar skupnega z njegovo
reprezentacijsko funkcijo. Imenujem jih materialna kvaliteta znaka.
Vzemimo kot primer teh kvalitet besedico ,človek', ki jo — kadar je
napisana — sestavlja šest črk in je dvodimenzionalna ter nereliefna«
(5.287).
Na prvi pogled se zdi, da se stališče docela sklada s trditvijo, da
naj bi Peirce pragmatično-semiotične formo povsem ločil od ontolo-
ških vrednosti. Vendar je mogoče razmišljati tudi drugače. »Materialna
kvaliteta znaka« ni preprosto izključena iz pragmatično-semiotične
forme; kljub nekaterim predhodnim trditvam očitno ni le naključna
pritiklina znaka. Da bi razumeli sestavo pragmatično-semiotične for-
me, moramo zaznati razliko med reprezentamenom in »označeno
stvarjo«. Ta razlika je konstitutivna sestavina forme, hkrati pa je
vzrok izključitve »materialne kvalitete«. Zdi se, da smo tu naleteli na
nek razcep v Peircovi konceptualizaciji razmerja med formo in sub-
stanco znaka. Osamosvojitev pragmatično-semiotičnega modela od
substance (ali bolje: od substrata znaka) je sprva delovala kot vna-
prejšnji pogoj za analizo forme. Tu pa smo videli, da so »materialne
kvalitete« vendarle konstitutivno povezane s formo semiotičnega pro-
cesa — na negativen način, s svojo drugačnostjo od »označene stvari«
vzpostavljajo del relacijske strukture znaka, razmerje med reprezen-
tamenom in objektom. So potemtakem kvalitete »znotraj« ali »zunaj«
znaka?
Domnevni razcep v konceptualizaciji znaka je v eni od najboljših
analiz Peircove teorije, v Habermasovem delu Spoznanje in interes,
povod za trditev o notranji omejenosti jezikovno-logičnega modela, ki
naj bi ga oblikoval ameriški semiotik. V zvezi s Peircovim konceptom
reprezentamena je Habermas postavil naslednje vprašanje: Ali »jezi-
kovno-logični model« (taksinomija znakov) omogoča opis prehoda od
»singularnih zaznav« (neintencionalne izkustvene vsebine) k »simbolič- I
nemu predstavljanju«? V strukturi spoznavnega procesa so po Haber-i
masu zaznave (percepti) tista stopnja, na kateri nam je signaliziranoj
ne samo to, da je nekaj prisotno, temveč tudi, kaj je prisotno. Te stop-
nje pa Peircov pojem kvali-znaka ne more ustrezno opisati: »Poskus
jezikovno-logične izpeljave te ,kvalitete' mora propasti. Kvaliteta bo-
disi ustreza substratu znaka — in tedaj ni ikonična — bodisa ohranja
04
svojo naravo odraza, vendar je tedaj dodana simbolu, ki reprezentira,
in ni več neposredna« (?labermas, 1975, str. 143).
Habermas razume Peircovo taksinomijo kot deskriptivni model, ki
naj bi služil integralnemu opisu stopenj spoznavnega procesa. Takšno
razumevanje omogoča tudi navidez drobna besedilna modifikacija
Peircovih tez.
Dvojnost v točki reprezentamena konceptualizira Peirce kot episte-
mološko alternativo. Resda uporablja vrsto pojmov, ki navidez delu-
jejo kot opisni pojmi: občutek (feeling), zaznava (percept), kognicija
(cognition). Vendar je glede epistemološke alternative, ki jo vzpostav-
lja, zelo nedvoumen. Najprej pravi: »Kolikor senzacija nekaj reprezen-
tira, je skladno z logičnim zakonom določena s predhodno kognicijo«
(5.291). Potem sledi že navedeni odlomek, ki se začne z besedami: »Ko-
likor pa je senzacija čisti občutek ...« Iz izvirnega besedila je razvidno,
da ne gre za integralen opis stopenj spoznavnega procesa, temveč za
to, da Peircov »jezikovno-logični model« izraža (epistemološko) alter-
nativo med dvema možnima glediščnima točkama (»kolikor-kolikor«).
Habermas je z izločitvijo značilnega »kolikor« predstavil Peircova sta-
lišča tako, da dobijo pomen kategorične enosmerne trditve. Peirce naj
bi preprosto zatrdil, da singularni občutek ni reprezentacija (Habermas,
1975, str. 141). Ta navidez majhen poseg v izvirno besedilo, uporaba
kategorične oblike na mestu, kjer v izvirniku deluje nekakšen »alter-
nator« (Peircov »kolikor pa . . .«), ima pomembne posledice. Taksino-
mija znakov postane (notranje razcepljen) ontološko-deskriptiven mo-
del, zakrita pa je možnost epistemološkega razumevanja, ki v alterna-
tivi »glediščnih točk« vidi možnost različnih teoretičnih pristopov; ki
torej ravno »razcepu« pripisuje največji pomen.
Peirce sam je v svojem pragmatično-semiotičnem modelu znaka
udejanil eno od dveh epistemoloških možnosti. Njegova ožja semiotič-
na teorija vzpostavlja gledišče Tretjosti; znak obravnava z vidika nje-
gove reprezentacijsko-interpretacijske funkcije, ne pa z vidika njego-
vega »substrata«. Ne zanima ga status posameznega reprezentamena,
temveč delovanje razmerij med različnimi reprezentiraj očimi znaki:
»Vsak reprezentamen mora imeti zmožnost, da prispeva k določitvi
reprezentamena, ki je drugačen od njega« (5.138). To pa je že stališče
»tretjega«, stališče interpretacije: »Reprezentamen, ki je določen z
drugim reprezentamenom, je zame interprétât slednjega« (prav tam).
Hkrati je zavzel negativno stališče do Millove logike, ki je neposredno
sodelovanje kvalitete v signifikacijskem procesu pojmovala kot kono-
nacijo (prav tam). Celotna Peircova teorija je »nauk o znakih«. In ker
»nič ne more biti znak, če ni interpretirano kot znak« (2.308), je se-
miotično »gledišče« nujno iskati v »Tretjosti«, tj. interpretaciji. Gre za
»pristno (genuine) Tretjost«, z vidika le-te pa ima »prvo, drugo in
tretje naravo tretjega, naravo misli« (1.537). Tu sta potrebni še dve
pojasnili. »Pristna Tretjost« (»Tretjost, ki je tretja«) je povezana z
»argumenti« (3.3). Pojem misli v zadnjem navedku se ne nanaša na
»psihološke« misli: »Oddaljimo se od psiholoških ali naključnih člo-
veških prvin in v tej pristni Tretjosti bomo videli operacijo znaka«
(isto).
Kvalitete same po sebi niso kvali-znaki. Le če uveljavimo gledišče
Tretjosti, postanejo sestavina reprezentacijskega-interpretacijskega pro-
es
cesa, oz. drugače povedano, postanejo kvali-znaki in dobijo ikonično
funkcijo: »Ikono opredeljujem kot znak, ki je določen s svojim dina-
mičnim objektom zaradi svoje notranje narave. Tako vzamemo vsak
kvali-znak, na primer vizijo ali čustvo, ki ga izvabi neka skladba,
kot reprezentiran j e tistega, kar je bilo v skladateljevi intenci« (8.335).
Pomembna je besedica »vzamemo«. Z njo je mišljena teoretična ali
»praktična« interpretacija kvali-znakov, vsekakor pa kaže tudi na to,
da ne gre za ontološko definicijo kvalitet, temveč za spoznavno (inter-
pretacijske) operacijo, za »uporabo« določenega gledišča.
Analize Peircove semiotike so pokazale, da delovanje ikone (zna-
ka, ki se nanaša na svoj objekt zaradi svoje podobnosti z njim) ni
mogoče misliti neodvisno od lastnosti, ki jih imajo simboli (Ayer,
1968, Greenlee, 1973). Za slednje velja, da jih na objekte vežejo
konvencije. Med dvojčkoma je lahko več podobnosti, kot pa je med
portretom enega od dvojčkov in samim dvojčkom. Pa vendar nobe-
den od dvojčkov ne velja za znak drugega, portret pa zaradi konven-
cije deluje kot znak (Ayerjev zgled). Sicer pa je tudi Peirce opozoril,
da »čiste« ikone, »čistega« indica ali simbola pravzaprav ni, sreču-
jemo se le s kombiniranimi znaki.
Ontološka razlaga (Habermas) ločuje med sektorjem materialnih
kvalitet znaka in sektorjem imanentnih semiotičnih (»simbolnih«)
vrednosti. A kako naj kvali-znakom, ki so »čiste možnosti«, pripi-
šemo kakršnekoli »materialne kvalitete^-. Kvali-znaki niso faktično
obstoječi znaki, zato jim ne pripadajo nikakršne »materialne kvali-
tete«. Napačnost Habermasove razlage je v tem, da vprašanje o »ma-
terialnih kvalitetah« a priori razume kot vprašanje o kvali-znakih;
ne upošteva nujne postavke v Peircovi semiotiki, po kateri lahko
nekaj postane znak le v primeru, da je »interpretirano kot znak«,
torej le tedaj, ko uveljavimo gledišče Tretjosti. Kvali-znak je resda
znak, dojet v razmerju do »samega sebe«, vendar v svoji »na-seb-
nosti« ni nikakršna materialnost ali substrat, temveč le »čista mož-
nost«, interpretirana z gledišča Tretjosti, z gledišča semiotične teorije.
Peircov »jezikovno-logični model« je protisloven le v primeru, če
mu pripišemo vlogo integralnega ontološkega opisa različnih vrst
»eksistence«, ki se pojavlja v spoznavnem procesu. Izključevalno raz-
merje med substratom in kvali-znakom v tem primeru resnično
povzroči notranjo razcepitev modela. Vendar je Peircov model posle-
dica izbire med dvema glediščema, ontološkim in pragmatično-semio-
tičnim, ne pa izhodišče integralnega ontološkega opisa. Ko avtor
obravnava kvaliteto kot kvali-znak, že uveljavlja drugo od možnosti,
ki ju omenja Habermas — kvaliteto povezuje z glediščem Tretjosti,
s »simbolom«, in izključuje ontološki pristop, ki je oprt na pojem
substrata. Izključevalno razmerje med substratom in kvali-znakom
je v tem okviru nenavadno produktivno: z njim je opisana specifič-
nost različnih spoznavnih položajev, ki niso komplementarni, temveč
alternativni (»konkurenčni«).
Podoben interpretacijski spor je nastal tudi v razsežnosti Drugo-
sti, kjer gre za »znake v razmerju do objektov«. Tu smo že razločili
tri vrste znakov, ikone, indice in simbole. O ikonah smo že govorili.
Indici pa nemara še močneje kot ikone zapletejo vprašanje o razmer-
66
ju med »formalističnim« in »substancialističnim« razumevanjem znaka.
Pojem indica se nanaša na znak, ki kaže na svoj objekt zato,
ker le-ta vpliva nanj (2.248), ker je v dinamični zvezi z njim (2.305)
ali ker je prisilno (compulsion) vezan nanj (2.305. 2.306). To vrsto
znakov opisuje Peirce dokaj nedosledno. Definicijam pa je vendarle I
skupno to, da ne opisujejo, temveč kažejo (to indicate, to point out j
itd.), in da se zmerom nanašajo na faktično obstoječe objekte. Tudi ;
sam indicialni znak je vselej taktičen, zato je »pristna drugost« ali ;
»drugost, ki je druga« (2.2).
Indie ne »pomenja«, temveč denotira. Denotirani objekt indica '
je njegov denotatum. Razlika med pomenom in denotiranim objektom ■
je razvidna iz naslednjega odlomka: »Objekt znaka je eno, njegov ^
pomen pa je nekaj drugega. Objekt je stvar ali okoliščina, s katero ■
moramo znak povezati, pa če je še tako nedoločna. Njegov pomen
pa je ideja, ki vzpostavlja zvezo s tem objektom, bodisi na način čiste
domneve bodisi kot ukaz ali kot trditev« (5.6).
Definicijo bi na prvi pogled zlahka umestili v okvir triravninskih
Semantik. To so, nemara kar preveč poenostavljeno,dejansko sto-
rili nekateri analitiki Peircovega dela (Eco, 1980, Niklas, 1984).
V konceptu indica najdemo tudi ontološki poudarek. Avtor ne ,
govori le o kavzalnih zvezah med indicem in objektom, temveč tudi
o razmerju determiniranja. Objekti determinirajo znake (indice)
(5.473). Trditev vsebuje idejo o ontološki prioriteti objekta. Ponekod
se je v predstavo o »dinamičnem znaku« vrinila »akcija« kot onto-
loška modaliteta. Indie je npr. opisan kot znak, ki je »odtrgan« od
svojega objekta (2.230); pojem trganja je tu povezan z »eksistenco«
objekta in znaka ter predpostavlja ontološko transformacijo, »akcijo«
(prim. Veron, 1980, str. 69). Ontološke poudarke zmanjšujejo v ne-
katerih avtorjevih besedilih le izjave, da objekt ni objectum brutum,
»konkretna stvar«.
Za vprašanje o pragmatično-semiotični formi pa je pomembnejša
trditev, da naj bi bil indie pravzaprav neodvisen od interpretanta:
»Indic je znak, ki bi izgubil lastnost znaka, če bi odstranili njegov
objekt, ne bi pa je izgubil, če bi ne bilo interpretanta« (2.304). Ali
to pomeni, da tričlenska pragmatično-semiotična forma ni univer-
zalna in da je Peircova teorija v »točki« indica ontologizirana?
V prid pritrdilnega odgovora na to vprašanje govorijo vsaj ne- ;
katera Peircova stališča. Ob domnevno ontologiziranem objektu se ■
pojavlja tudi ideja o kavzalni zvezi med indicem in objektom. Naj- |
preprosteje jo ponazarja zgled dima in ognja, simptoma in bolezni.     i
Vendar je mogoče iz Peircovih fragmentarnih in pogosto proti- i
slovnih opisov indicialne funkcije znaka izpeljati tudi drugačne skle-
pe. Indici so opredeljeni kot »faktično bivajoči znaki«. To naj bi
pomenilo, da lahko indicialno funkcijo opravljajo le sin-znaki, »fak-
tičnosti, ki so znaki«. Vendar jim je Peirce pridružil še legi-znake
(»splošnosti, ki so znaki«). Tako je vzpostavil možnost za obravnavo ]
indicev naravne govorice; le-ti so namreč konvencionalni, čeravno .
imajo tudi drugačne lastnosti.  Peirce je opozoril na nujno zvezo i
" Poenostavitev je v tem, da pri Peircu ni mogoče govoriti o nikaljränili »rav- '
ninah« znaka, saj tvorijo reprezentamen, interprétant in objekt triadično formo, ki je I
dinamična in komutabilna.
med legi-znaki in faktičnim; »Vsak legi-znak proizvede pomen v točki
aplikacije, ki ji lahko rečemo Replika . .. Replika je sin-znak. Vsak
legi-znak torej zahteva sin-znak« (2.246). Ta poteza seveda zmanj-
šuje simetričnost in »sholastično naravo« taksinomije znakov; s po-
dobno koncesijo se je moral avtor sprijazniti tudi tedaj, ko je defini-
ral ikono kot »čisto možnost« (ikonično funkcijo je pač izpeljal iz
kvalitet, ki so le »možne«), ker pa je nujno moral predvideti tudi
»faktično obstoječe ikone«, je izumil »hipoikone« (2.276).
Zveza med legi-znaki in indicialno funkcijo pa ne zadeva le
vprašanja simetričnosti taksinomskega sistema. Vpliva tudi na pred-
stavo o delovanju indicev, o njihovem notranjem ustroju.
Indice je Peirce razdelil na »reagente« in »dezignatorje«. V prvo
skupino sodijo znaki, ki so v naravni ali kavzalni zvezi z objekti.
Pojem kavzalnosti je mogoče misliti neodvisno od semiotične proble-
matike, saj delovanje kavzalnih zvez ni odvisno od interpretacije.
Vendar Peirce to »naravno«, »substancialno« zvezo postavi na raven
semiotičnega: »...reagent ne more indicirati ničesar, če zavest pred-
hodno ne pozna njegove povezave s fenomenom, ki ga indicira« (8.368,
opomba). Se bolj so od »predhodnega poznavanja« odvisni dezigna-
torji. Ta odvisnost je pravzaprav njihovo bistvo. Dezignatorji »le
nadomeščajo stvari ali posamezne kvazi-stvari, ki jih interpretirajoča
zavest predhodno pozna« (prav tam). Mednje šteje Peirce nekatere
prvine naravne govorice, osebne, kazalne in oziralne zaimke, lastna
imena, pa tudi črke, ki spremljajo geometrične like, itd. Pojmovanje
vseh teh znakov je pri Peircu vendarle tesno navezano na spoznavno
strategijo, ki je odvisna od nekega pragmatičnega pogoja — od pogoja
interpretabilnosti znakov. Ta pogoj je podan v obliki postavke o
»nujnem predhodnem poznavanju«.
Peirce dokaj nejasno opredeljuje naravo »izkušnje«, ki omogo-
ča izpolnitev pogoja interpretabilnosti. To izkušnjo najpogosteje opiše
kot »kolateralno«, torej kot stransko, predhodno, vzporedno izkušnjo.
Ko smo govorili o Peircovi definiciji »dinamičnega objekta«, smo že
ugotovili, da je »predhodnemu poznavanju« (acquaintance) in kolate-
ralni izkušnji (collateral experience) nujno pripisati semiotično nara-
vo — kognitivni proces je po Peircu namreč zmerom semiotično orga-
niziran. Kako torej deluje indie? »Kakršnakoli trditev je brez smisla,
če ne obstaja dezignator, ki pokaže, na kateri resničnosti ali domišljij-
ski univerzum referiramo« (prav tam). Dezignatorji so potemtakem
konstitutivni pogoj semiotične funkcije (trditev velja vsaj za naravno
govorico). Tu se je zdaj potrebno vprašati: je »univerzum« semiotična
ali ne-semiotična kategorija? Peircova besedila ne dajejo jasnega od-
govora na to vprašanje. Vsaj v ožji semiotični teoriji pa najdemo ne-
kaj prvin, ki pričajo o semiotični naravi kategorije. Pomembna je
zlasti ugotovitev, da je »resnični ali domišljijski univerzum« prav-
zaprav »univerzum diskurza«. Peirce jo je formuliral takole: »Ka-
kršnekoli že so predhodno vsiljene omejitve, resničnost ali zmot-
nost je vselej omejena na nekaj, kar lahko imenujemo univerzum
diskurza (universe of discourse)« (6.351). Termin se nanaša na skupni
»govorcev« in »poslušalcev« kognitivni, tj. semiotično strukturirani
prostor, v katerem imajo indici usmerjevalno vlogo. Semiotično na-
68
ravo omenjene kategorije pa potrjuje tudi Peircov opis funkcije de-
zignatorjev. Za vse indice velja avtorjeva trditev, da vodijo k objek-
tom neposredno, nujno, prisilno (to force, to compel). Vendar končno
odkrijemo, da sila, ki izhaja iz dezignatorjev, ne deluje na objekte,
temveč na interpretante. Bezignatorji »delujejo tako, da prisilno
usmerijo pozornost na intendirano stvar« (they act to force the atten~
tion to the thing intended — 8.368, opomba). »Prisila« izhaja iz »na-
vade« (habit), torej iz »tretjosti«. Vse to pa daje pojmu indica ne-
navadno širok pomen (prim. Greenlee, 1973, str. 90).
Peirce je izrecno zapisal, da je takšno »prisilno usmerjanje«
lastnost vseh znakov (5.554). Avtor je na številnih mestih (2.339,
2.356, 2.357, 2.530, 8.368) poudarjal razlike med indicialnim »ozna-
čevanjem«, ki je neposredno, in opisovanjem. Vendar pa po njegovih
zatrditvah indicialna funkcija ni samostojna. Na eni strani ugotavlja,
da ne obstajajo »čisti indici«, na drugi strani pa, da iz nobenega zna-
ka indicialna kvaliteta ni povsem izčrpana (2.306).
Nasploh je Peirce namenil več pozornosti »dezignatorjem«, in-
dicialnim znakom naravne govorice, kot naravnim indicem, »reakti-
vom«. Razčleniti moramo dve Peircovi nasprotujoči si trditvi o ver-
balnih indicih, dezignatorjih.
Indicialna sestavina naj bi bila prisotna prav v vseh znakih, torej
tudi v vseh znakih naravne govorice.
Funkcijo indicialnega »kazanja« (to point out) naj bi opravljal
nek ožji razred verbalnih znakov. Zanje naj bi bilo značilno, da se
njihov pomen spreminja z okoliščinami izjavljanja. Peirce je navedel
naslednje zglede: »tisto«, »to«, »jaz«, »ti«, »kateri« (w^hich), »tukaj«,
»zdaj«, »tam« (4.447).
Prva trditev je dokaj nejasna. Druga pa vsaj na prvi pogled ne
terja podrobnejšega pojasnjevanja. Nanaša se na dve skupini znakov.
Verbalni znaki »to«, »jaz«, »ti«, »tukaj«, »zdaj« služijo označevanju
prehoda od splošnosti legi-znakov k »faktičnosti« sin-znakov; označe-
vanju »faktične rabe. produkcije« znakov in tistih antropomorfnih
ter ontoloških vrednosti, ki vzniknejo v jezikovni reprezentaciji tega
prehoda (»jaz«, »subjekt-producent znakov« ipd.). Se drugače pove-
dano, omenjeni verbalni znaki kažejo na »točko«, v kateri iz »zna-
kov-tipov« nastajajo »znaki-dogodki« (Peircov izraz za slednje, »to-
ken«, se je ohranil — zlasti po zaslugi Reichenbacha — tudi v delu
sodobnih pragmatičnih analiz govorice), ali na »kraj izjavljanja
izjave« (ta terminološki sklop so uveljavile predvsem Benvenistove
analize »izjavljanja« — »enonciation« v šestdesetih letih").
Omenjena skupina znakov je nekaj desetletij po nastanku prvih
Peircovih analiz postala predmet obsežnih obravnav, ki operirajo s
termini »token-reflexive« (Reichenbach), »shifter« (Jakobson), »em-
brayeur« (Jakobson-Ruwet), »indicateur« (Benveniste), »deixis«, »deikt«
(gr. »deiktikos«: »kar je povezano s kazanjem), »enonciateme« (Ker-
brat-Orecchioni) itd. V drugi skupini so znaki, ki kažejo proč od
" Benveniste je v vrsti del, ki so večinoma nastala v šestdesetih letih, obdelal
problematiko »subjektivnosti v govorici«. Te analize so imele nenavadno močan vpliv
na semiotiko in pragmatiko (ne le na njun »frankofonski« del). Razlog je nemara
v tem, da nimajo le ozkih jezikoslovnih implikacij, temveč tudi širši teoretski pomen.
Pojem »izjavljanje«, »enonciation« je danes nekakšna kontinentalna različica anglo-
saškega »govornega dejanja« (speech-act) (prim. Benveniste, 1966, 1974).
69
»kraja izjavljanja«, vendar so od njega odvisni in zato skupaj s prvo
skupino opredeljujejo naravno govorico kot indicialno (indeksično'°)
govorico (»tisto«, »tam«, »kateri«).
Prva od predhodno navedenih trditev, namreč stališče, da je in-
dicialnost prisotna v vseh znakih naravne govorice, je pravzaprav dokaj
nenavadna. Leksemi naravne govorice navadno ne »kažejo«, temveč
»opisujejo«, so torej deskriptivni znaki ali (v skladu Peircovo termino-
logijo) simboli. Kako naj bi torej hkrati bili indici?
V Peircovih obravnavah indicev je neka notranja neskladnost.
Govorimo lahko o nasprotju med lokalistično in univerzalistično opre-
delitvijo indica ali indicialno funkcije. Avtor svoji lastni tezi o uni-
verzalni prisotnosti te funkcije (2.306, 4.448, 4.531) ni nasprotoval
le tedaj, ko je definiral omenjeno ožjo skupino verbalnih indicev,
temveč tudi v nekaterih drugih stališčih. Tako je na primer zatrdil,
da so subjekti propozicij indici, predikati pa ikone (2.338 in drugod).
Slednje pojasnjuje s trditvijo, da je subjekt propozicije vzročno po-
vezan s tistim, kar reprezentira, predikat pa naj bi subjektu prisojal
določeno kvaliteto ali Prvost (tako kot Ayerju-Ayer, 1968, str. 146
— se zdi tudi nam to stališče delno nerazumljivo, zlasti njegov prvi
del).
Ne le Peircova pragmati(sti)čna semiotika, tudi nekatere druge
filozofske obravnave indicialne funkcije znakov so razpete med lo-
kalistično in univerzalistično razlago. Wittgenstein je denimo lokali-
ziral to funkcijo v subjektu, ki ni »rečen«, temveč se »kaže« (Witt-
genstein, 1953). Nasprotno pa je K. Bühlerju celotna govorica ne-
kakšno »polje kazanja« (Bühler, 1934).
Poskusili bomo utemeljiti stališče, da je univerzalizacijo indicialne
funkcije najlaže pojasniti v okviru Peircovega pragmatičnega koncepta
semiotične forme.
Premislimo neko značilnost tega kocepta. »Znak« je v njem
opisan kot komutabilna struktura, ki se »nadaljuje«. Interpretirajoči
znaki se v njej spreminjajo v reprezentirajoče znake za nove inter-
pretirajoče znake. V skladu z idejo »kontinuitete« moramo reči, da
interpretirajoči znak ne prevzame nove vloge v isti točki, temveč
na nekem drugem kraju; govorimo lahko o transpozicijah (premestit-
vah). Ta opredelitev »smisla« (meaning) na eni strani močno spo-
minja na opredelitev signifikacije v sodobni narativni in diskurzivni
semiotiki (prim. Greimasov koncept »transpozicije«, ki predstavlja
neskončen proces transcendirajočih artikulacij — Greimas, 1966).
Na drugi strani pa ima pomembne nasledke za razumevanje indicial-
ne funkcije in njene univerzalnosti.
Za opis teh nasledkov bomo znova uporabili nek koncept diskur-
zivne semiotike. Omenjeno je bilo. da je Peircova obravnava ver-
balnih indicev v delu sodobnih filozofskih in jezikoslovnih analiz
naravne govorice pripeljala do natančnejše konceptualizacije »re-
fleksivnih«, »indikativnih« znakov, ki »kažejo« na samo »rabo«, se
pravi na »produkcijo« znakov ali na »izjavljanje«. Te znake je Jakob-
son poimenoval s terminom »shifter« (težko prevedljiv termin, do-
'° Nekatere zgodnje pragmatične analize so pričele ločevati med .-indeksičnimi.-
in >-neindeksičnimi" govoricami, verbalna govorica je pri tem seveda uvrščena med
prve (prim. Bar-Hillel, 1954; Montague, 1968).
70
besedno »premikač«, »pretičnik«), v Ruwetovem francoskem prevodu
Jakobsonovega dela^' pa so dobili oznako »embrayeur« (dobesedni
prevod: »sklopnik«). Diskurzivna semiotika uporablja izraz »em-
brayage« (»sklapljanje«) za opis postopkov, s katerimi se »izjavljanje«
(»raba«, »produkcija« znakov) »sklaplja« z izjavo, se »vpisuje^ vanjo.
Ta del sodobne semioticne konceptualizacije »indicialnosti« se povsem
sklada s Peircovo obravnavo verbalnih indicev, torej znakov, ki ka-
žejo na neko vrednost v »okoliščinah izjavljanja« (circumstances of
utterance). Vendar postavlja diskurzivna semiotika omenjeni kon-
cept v funkcionalno zvezo z nekim drugim konceptom, ki pa je le
posredno prisoten v Peircovi pragmatično-semiotični teoriji. Gre za
koncept »izjavljalnega razklopa« (»debrayage«). Ce je bistvo »izjav-
Ijalnega sklapljanja« v tem, da se sinkretična kategorija »jaz-tukaj-
-zdaj« izrazi v proizvedeni izjavi, je »izjavljalno razklapljanje« iz-
ključitev te kategorije iz »proizvedene izjave« in njena nadomestitev
z vrednostmi, ki jih ponazarjajo kategorije »ne-jaz«, »ne-tukaj«, »ne-
-zdaj«. Tako nastane v govoru »referencialna« iluzija«, torej »videz«,
da se govorica nanaša (na objekte-referente). Produkcija (»raba«) zna-
kov je tako nekakšen »kreativen razcep«, v katerem se na eni strani
pojavlja »subjekt, kraj in čas izjavljanja«, na drugi strani pa »aktan-
cialna," časovna in prostorska reprezentacija izjave« (Greimas, Courtes,
1979, str. 79). Reprezentacija vrednosti, ki jih povzemajo kategorije
»ne-jaz«, »ne-tukaj«, »ne-zdaj«, je logično prvi del »produkcije znaka«,
vključitev vrednosti »jaz-tukaj-zdaj« v izjavo pa logično drugi del
te »produkcije« (isto, str. 119). Vendar je pomembno, da izključitev
izjavljalnih vrednosti iz izjave (»debrayage«) implicitno artikulira
prav te vrednosti (isto, str. 79).
Misel o konstitutivni povezanosti izjavljalnih in referencialnih
vrednosti lahko vsaj delno pojasni pomen Peircove trditve, da je
indicialnost prisotna tudi v tistih znakih naravne govorice, ki ne
»kažejo« neposredno na izjavljalno dejanje, izjavljalni subjekt ali
okoliščine izjavljanja. V skladu z opisanim konceptom diskurzivne
semiotike je mogoče reči, da »razklopljeni« govor (na primer izjava:
»Zemlja je okrogla«) indicira ravno z izključitvijo izjavljalnih vred-
nosti. Postopki, s katerimi govor vzpostavlja »referencialno iluzijo«,
implicitno vežejo »razklopljene« izjave na izjavljalne vrednosti.
To stališče, ki se v zastrti obliki kaže že pri Peircu, sistematično
pa ga zagovarja diskurzivna semiotika, nima nikakršnega ontološke-
ga pomena in še manj ustreza kakšni »teoriji izjavljalnega subjekta«.
Ze pri Peircu je jasno, da gre za epistemološko stališče; vključeno je v
generativno pragmatično-semiotično teorijo.
V Peircovi »teoriji znakov« (theory of signs) je A. J. Ayer zaznal
dve temeljni sestavini:
" v prevodu Jakobsonovega dela je Ruwet ustvaril čudno "avtomobilistično me-
tonimijo- (izraz smo si sposodili pri Kuentz, 1972). »Pretlčna ročica« (Jakobsonov
angleški termin -shifter«) je postala »sklopka« (Ruwetov »embrayeur~). Teoretski po-
men termina se je vsaj delno spremenil. Prva različica vsebuje Idejo o spreminjanju
razmerij, druga pa misel o »spojitvi", »sidrenju-.
" Pojem aktanta je semiotika prevzela od L. Tesnièra; nanaša se na »globinske
enote elementarne sintakse«, na tisto, kar v Izjavi vrši dejanje ali pa le-temu podlega.
" V mislih imamo »teorije izjavljalnega subjekta«, ki so predmet kritike v
»materialističnih teorijah diskurza«, kakršno je razvil M. Pécheux ali D. Slatka
(Pêcheux, 1975 in drugod; Slatka, 1974).
71
1. »sholasticisticne» težnje, ki izvirajo iz filozofove navezanosti
na sholastični realizem Duns Scota
2. pragmatizem ali pragmatično metodo določanja pomenov je-
zikovnih znakov (Ayer, 1968, str. 179)
Omenjeni avtor je v tej sodbi nekritično izenačil pragmatike in
pragmatizem. Slednji je filozofski nauk o semiotičnem ustroju pro-
gresivnega (kumulativnega) znanstvenega spoznavanja. Ker se je
Peircov spoznavni interes zelo zgodaj usmeril k ožjim vprašanjem
tega semiotičnega ustroja, se je v okviru filozofskega pragmatizma
osamosvojila ožja teorija semiotične forme, ki je od filozofskega
okvira ohranila predvsem »dinamistično« sestavino, idejo vplivanja
in akcije, ter tako postala predhodnica sodobne pragmatike.
Razliko med pragmatistično m pragmatično teorijo je v svoji
analizi Peircovega dela implicitno nakazal tudi Ayer. Iz Peircovih
tez je izpeljal dva koncepta znaka, od katerih eden pripada pragma-
tizmu, drugi pa je bližji sodobni pragmatiki (in semiotiki). Prvi kon-
cept predpostavlja serijo znakov Si ... S„ (S pomeni tu »signum«); v
tej seriji S2 interpretira Si kot znak, ki nadomešča O (objekt), S3
interpretira S2 kot znak, ki nadomešča O itd. V tej predstavi se
uveljavlja ideja progresivnosti, saj je S2 tu mišljen kot — rečeno s
Peircovim terminom — »razvitejši znak« od Si. Drugi koncept znaka
predpostavlja po Ayerju serijo znakov, v kateri S2 interpretira Si
kot znak, ki nadomešča O, S3 interpretira S2 kot znak, ki interpre-
tira Si kot znak, ki nadomešča O itd. Tu naj bi šlo za »neskončno
metajezikovno hierarhijo« (Ayer, 1968, str. 172). V tej zamisli ni ideje
progresivnosti, ki ustreza Peircovi predstavi o progresivnem spoznav-
nem procesu, ki se »na dolgi rok« (in the logn run) približuje »real-
nemu«.
Imanenčnost in neskončna »transponibilnost« (»premestijivost«)
semioze so tiste prvine drugega koncepta znaka, ki vsaj v glavnih
potezah ustreza pretežnemu delu sodobnih pragmatičnih in semiotič-
nih teorij. Pragmatika se danes nedvomno deli na imanentistično
smer, ki raziskuje le notranje pogoje delovanja govorice, ne oziraje
se na vlogo govorice v socialno-zgodovinskih procesih in na smer,
ki obravnava govorico kot instrument, »medij« (znanstvene komuni-
kacije, spoznavanja nasploh, konstitucije socialno-ideoloških vredno-
sti itd.) ; v slednjo moramo uvrstiti zlasti t. i. »frankfurtsko pragma-
tike«. Peircov pragmatični koncept semiotične forme nedvomno govori
v prid prvi usmeritvi.
Janez Justin
Literatura:
Apel, Karl-Otto, C. S. Peirce and post-Tarskian Truth, The Monist, 63, št. 3, 1980.
Apel, Karl-Otto, Der Denkweg von Charles S. Peirce, Suhrkamp, Frankfurt, 1970.
Ayer. A. Y., The Origins oí Pragmatism, Macmillan, London, 1968.
Bar-Hillel, Y., Indexical Expressions, Mind, 63, str. 359—379.
Barthes, Roland, Eléments de sémiologie. Communications, 4, 1964.
Benveniste, Emile, Problèmes de linguistique générale, Gallimard, Paris, 1966, 1974
(I in II).
Bense, Max, Semiotik, Allgemeine Theorie des Zeichen, Agis V., Baden-Baden,
1957.
Bense, Max, Semlotische Prozesse und System, Agis V., Baden-Baden, 1975.
Bühler, Karl, Sprachtheorie, Die Darstellungsfunktion der Sprache, Jena 1934.
Carnap, Rudolf, Introduction to Semantics, Harvard Un, Press, Cambridge, 1942.
12 ......._____._..^______._
Chauvire, Christiane, Le »pragmatic turn« de C. S. Peirce, Critique, 425, 1984,
str. 797—813.
Deledalle, Gerard, Théorie et pratique du signe, Payot, Paris, 1979.
Derrida, Jacques, De la grammatologie. Minuit, Paris, 1967.
Ducrot, Oswald, Pragmatique linguistique, v: Le langage en contexte (ur. Her-
man Parrei), John Benjamins, Amsterdam, 1980, str. 487—577.
Ducrot, Oswald, Todorov, Tzvetan, Dictionnaire encyclopédique des sciences du
langage, Paris, 1972,
Eco, Umberto, Peirce et la sémantique contemporaine. Langages, 58, 1980.
Eco, Umberto, Proposais for a History of Semiotics, v: Semiotics unfolding.
Proceedings of the Second Congress of the lASS, Vienna, July 1979, str. 75—89.
Greenlee, Douglas, Peirce's Concept of Sign, Mouton, The Hague, 1973.
Greimas, Algirdas Julien, Sémantique structurale, Larousse, Paris, 1966.
Greimas, Algirdas Julien, Du sens II, Seuil, Paris, 1983.
Greimas, A. J., Courtes, J., Sémiotique, dictionnaire raisonné de la théorie du
langage. Hachette, Paris, 1979.
Habermas, Jürgen, Erkenntnis und Interesse, Suhrkamp V., Frankfurt, 1968.
Habermas, Jürgen, Saznanje i interes, Nolit, Beograd, 1975.
Jacques, Francis, Dialogiques, Recherches logiques sur le dialog, P. U. F., Paris,
1979.
Jakobson, Roman, Essais de linguistique générale. Minuit, Paris, 1963.
Morris, Charles, Foundations of the Theory of Signs (International Encyclopaedia
of Unified Science), Chicago, 1938.
Morris, Charles, Sign, Language and Behavior, G. Braziller, New York, 1946.
Montague, R., Pragmatics, v: La philosophie contemporaine (ur. R. Klibansky),
La Nouva Italia I, Florenca, str. 102—122.
Kuentz, Pierre, Parole/discours, Langue française, 15, 1972.
Niklas, Urszula, Peirce's Concept of Sign and Modem Semantics, Semiotics
Unfolding, Proceedings of the Second Congress of the lASS, Mouton, Berlin, 1983.
Pêcheux, Michel, Les Vérités de La palice; linguistique, sémantique, philosophie,
Maspero, paris, 1975.
Saussure. Ferdinand de, Opšta lingvistika, Nolit, Beograd, 1969.
Slatka, Denis, Essais pour Austin, Langue française, 21, 1974, str. 90—105.
Verno, Eliseo, La semiosis et son monde, Langages, 58, 1980.
Walther, Elisabeth, Allgemeine Zeichenlehre, Deutsche V., Stuttgart, 1974.
Wittgenstein, Ludwig, Philosophical Investigations, Oxford, 1953.
73
Proizvodnja pomenskih vrednosti
v filozofskem in znanstvenem
govoru
1. Proizvodnja in menjava pomenskili vrednosti
Ločiti kaže dve stopnji v proizvodnji smisla, proizvodnjo pomen-
skih vrednosti (SI) in menjavo pomenskih vrednosti (S2), tj. dodelje-
vanje pozitivnega ali negativnega predznaka pomenu glede na njego-
vo razmerje z željo. Obe obliki tvorjenja smisla potekata po različnih
načelih. Proizvodnjo pomenskih vrednosti pripisujemo znanstvenemu
in filozofskemu govoru in poskus njenega delnega opisa je predmet
tega pisanja. Menjava pomenskih vrednosti pripada praktičnemu spo-
razumevanju (pragmatičnemu) in poteka po načelu izbire pomenskih
podatkov in njihove čustveno-vrednostne modifikacije. Izbira pomena
je motivirana in preračunana na dotik pomenske vrednosti z željo.
Novo znanje ali novo vednost definiram kot povečevanje /širje-
nje/, množenje pomenskih vrednosti na podlagi operacij, ki jih med
drugim omogoča (1) mreža pomenskih razmerij protipomenskosti, nad-
pomenskosti, podpomenskosti in presuponiranosti; (2) logično sklepa-
nje na podlagi razmerij med trditvami silogistične matrice; (3) res-
ničnostjo preverjanja na podlagi primerjave pomenskih vrednosti z
referenčno dejanskostjo (eksperiment ali verjetnostno posploševanje iz-
kušnje); (4) metaforično in analogično sklepanje. Slednja možnost se
v znanstvenih besedilih pojavlja pogosto, vendar bo treba njeno spoz-
navno utemeljenost še natančneje domisliti. Proizvodnja nove ved-
nosti tako temelji na preiskovanju pomenskologičnih razmerij med
propozicijami ter njihovih razmerij z referenčno dejanskostjo. Ta pro-
ces bi lahko poimenovali iskanje resničnostne vrednosti trditve.
Kako razmejiti vedenje od verovanja, razločiti dva izvira naših
prepričanj? Oprimo se na Platonovo definicijo vednosti: To je »upra-
vičeno resnično prepričanje... Po definiciji velja, da oseba a ve, da
p, če in samo če je p resnično in če je oseba a upravičeno prepričana,
da p.«' Za vednost so po tej definiciji konstitutivne tri prvine: res-
nične trditve, subjektovo prepričanje o tem in upravičenost njegovega
prepričanja. Očitno je, da tako definirana vednost zaobseže vse te-
meljne vrednosti pragmatičnega polja, resničnostno vrednost, upraviče-
vanje te vrednosti in perlokucijski učinek tega upravičevanja (prepri-
čanost). Resničnostna vrednost propozicije je tako povezana z našim
prepričanjem. Pomembno je vprašanje, ali je ta utemeljeni razlog na-
šega prepričanja ali pa samo njegova posledica. To temeljno vpraša-
nje, ki nakazuje dva izvira naših prepričanj v resnico, skupnega ime-
novalca, ki ima v števcu ali verovanje ali vedenje. _
' Potre, M. (1987): Analitična lilozolija, NR. 1. XXXVI, št. 18 (857), s. 511.
74
TistxD, kar pri vednosti posreduje med resničnostno vrednostjo pro-
pozicij in subjektovim prepričanjem, je upravičenost, utemeljenost
resničnostne vrednosti in prepričanosti kot (perlokucijskega) učinka
tega utemeljevanja, potekajočega kol preiskovanje pomenskologičnih
razmerij med propozicijami ter njimi in referenco. Kljub temu pa je
resničnostna vrednost kot sestavina, pogoj vednosti, samo oblika sub-
jektove prepričanosti. Zato je ne glede na pogoje prepričevanja v
občutljivem razmerju s človekovo željo. Zelja preči zahtevo po ute-
meljevanju in utemeljenosti prepričanja, zato je resničnostna vred-
nost (kot oblika subjektove upravičene prepričanosti) lahko le posle-
dica želje in/ali verjetja tistemu, ki je propozicijo izrekel. Zelja v
spoznavno razmerje vgrajuje možnost zmote, spregledovanja, projek-
cije in celo namernega utajevanja dejstev. Znanost skuša željo ukro-
titi z določanjem terminologije in metodologije, intersubjektno komu-
nikacijo in znanstveno kritiko. Toda resnica se kljub temu izmika.
Ali je to posledica utajevanja želje, konstitutivne za sleherno člove-
kovo hotenje, dokaz, da je tudi znanstveni govor ne uspe ukrotiti?
Ali pa resnice sploh ni in je znanstveni govor le izraz želje, hrepene-
nja po njej? Ali resnica — zlasti v družboslovju — ne zaseda mesta
kake druge vrednosti, ki je premakljiva in odvisna od položaja sub-
jekta v mreži družbenih razmerij? Navsezadnje resnica prav zaradi
svojega izmikanja napaja željo po iskanju. Ne glede na to, kaj je res-
nica, želja po njej vgrajuje v razmerje do sebe. drugega in sveta dvom,
premislek, zadržek, etične in logične, prostor in čas presegajoče, na
zunajsubjektnih razmerjih temelječe vrednosti in tako nadzoruje in
korigira govor želje, ki je zavezan učinku ter se ne ozira na dejstva
in protislovja.
Resničnostna vrednost se ne navezuje samo na razmerje trditev-
-referenca. temveč tudi na pravila logičnega sklepanja. Izvire logičnih
operacij pa je — če sledimo Piagetu — iskati v čutnogibalni izkušnji
(senzomotornih akcijah), torej izkušnji telesa, ki je preživetveno po-
membna in ki se potem skrajša, ponotranji in pomnoži v formalnih
miselnih operacijah. Čeprav je resničnostna vrednost v občutljivem
razmerju z željo, ni razlogov, da bi vanjo kot bistveno epistemično
(ne ontološko) vrednost zdvomili. Toda ker ni ontološka, ampak je
epistemična vrednost, je ni mogoče poimenovati (To je resnica) niti
je ni mogoče izreči performativno (Govorim resnico) oz. nas tako
izrekanje ne more prepričati. Resničnostna vrednost se tvori kot per-
lokucijski učinek iz razmerja med trditvijo in referenco oz. iz razme-
rij med propozicijami. ki so v pomensko motiviranih ali logično iz-
peljivih razmerjih. Zato niso pomembni samo rezultati govora filo-
zofije in znanosti, ampak je pomemben sam način njunega govora,
ki mora vgrajevati utemeljevalni postopek, tj. operacije pomensko
motiviranega premeščanja, logičnega sklepanja in referenčnega pre-
verjanja.
Proizvodnjo pomenskih vrednosti na način, ki naslovnika uteme-
ljeno prepriča, da so propozicije resnične, razumem kot proizvodnjo
smisla SI. Te domnevno resnične propozicije pridobijo v procesu me-
njave drugotne, pragmatično pomembne vrednosti. Ob dotiku z željo
jih doživljamo kot prijetne ali neprijetne, uporabne ali neuporabne,
koristne ali nekoristne, skratka, dodeljujemo jim pozitivne ali nega-
75
tivne vrednostne predznake, jih seštevamo in odštevamo ne glede na
resničnostno vrednost. To ni več proizvodnja vednosti, ampak dejav-
nega razmerja do sveta. Menjava pomenskih vrednosti v okviru S2
je zavezana želji po učinku in lahko poteka brez pomenskega kritja z
resničnostno vrednostjo. Prehod od SI k S2 se kaže kot prehod od
dobesednega pomena (literaly meaning) k sporočenemu (speaker/hea-
rer meaning, intended meaning). Ce A povabi B v kino in mu ta od-
vrne Jutri imam izpit, A njegov odgovor interpretira kot odklonitev
vabila: Jutri imam izpit —> Odklanjam vabilo. Propozicijsko vsebino
je razumeti kot razlog odklonitve. Pri smislu S2 resničnostno vrednost
predpostavimo in iz te predpostavke izpeljujemo pragmatično po-
membne sklepe. Ti ne izhajajo iz pomenskih in logičnih razmerij med
trditvami, izpeljani so tako, da vsebino trditve — ob predpostavki,
da je resnična ali neresnična — povežemo s potrebami. Temeljna raz-
lika med SI, konstitutiven za znanstveni diskurz, in S2, značilen za
praktično sporazumevanje, je razmerje do resničnostne vrednosti za-
trjene propozicije. Znanost proizvaja pomen in smisel na način, ki
nas prepričuje o sami resničnostni vrednosti zatrjenih propozicij. Pri
praktičnem sporazumevanju pa resničnostno vrednost predpostavimo,
ne iščemo pomenske, referenčne ali logične opore za njeno upraviče-
nost, ampak izpeljemo iz domnevno resničnega podatka pomembne
sklepe za naše ravnanje (akcijo). Pritrditi kaže Griceu, ki predpostav-
lja, da je komunikacija smiselna, če temelji na menjavi za govorce
pomembnih in resničnih podatkov. Ta predpostavka se udejanja kot
načelo sporazumevalnega sodelovanja (Griče: cooperative principle)
in z njim povezanih maksim, predvsem maksime o kakovosti. Ta
zahteva, da je treba v komunikaciji sodelovati s pomembnimi in res-
ničnimi podatki, takimi, katerih resničnostno vrednost lahko dokaže-
mo. Tako v pragmatično teorijo vdre normativni ukaz, ki naj bi raz-
rešil protislovja komunikacijske prakse. Ker pa se življenje ne ravna
po predpisih, ampak potrebah, se te zahteve dejansko ne spoštuje:
sporočevalec pod videzom sporazumevalnega sodelovanja in sporoča-
nja resničnih podatkov naslovnika vara; podatke podreja želji po per-
lokucijskem učinku, ne oziraje se na njihovo resničnostno vrednost.
Naše sporazum.evanje torej ne more temeljiti samo na načelu spo-
razumevalnega sodelovanja in zaupanja ter predpostavki resničnost-
ne vrednosti sporočenega podatka, ampak tudi na načelu dvoma, ki
naslovnika napotuje k preverjanju resničnostne vrednosti. Znanstve-
na besedila pa naj bi bila oblikovana tako, da bi nas že s samim
upovedovalnim načinom prepričala v resničnost zatrjenih propozicij.
Ali je mogoče nasprotje med SI in S2 razrešiti tako, da bi prak-
tično ravnanje v celoti oprli na znanstvena spoznanja in dosegli, da
bi spreminjanje sveta temeljilo na resnici? Odgovor na to vprašanje,
ki ga ne nameravam izčrpno razvijati, seveda ni tako preprost, kot
se kdaj dozdeva zdravemu razumu. Razmerje med SI in S2 namreč
ni logično razmerje, ampak pripada polju praktičnega sklepanja, ki
temelji na dotiku pomenske vrednosti in želje. Zato pomenske vred-
nosti teoretičnega govora pridobijo v pragmatičnem polju več mo-
gočih vrednosti. Presežek pragmatične akcije tako ne bo nikoli mo-
goče v celoti opravičiti s sklicevanjem na znanost: narava pragmatič-
ne akcije in pomenotvorne operacije v znanosti je namreč različna.
76 „___________________
2. Proizvodnja pomenskili vrednosti
2.1. Razvijanje teorije iz pomembnih dejstev
Polje znanstvenega pomenjenja tvorijo trije razredi problemov:
(1) določanje pomembnih dejstev /opazljivk/ primerkov;
(2) usklajevanje dejstev s teorijo;
(3) artikulacija teorije.
Razmerje med teorijo in dejstvi je napeto in nepomirljivo. Teo-
rija se prek dejstev potrjuje ali ovrže, nikoli ne tudi dokaže, čeprav
jih sama vzpostavlja. Znanstveno dejstvo konstituira šele teoretična
predpostavka, ki določi merila opazovanja in tako omogoči njegovo
zagledanje. Zato govorimo tudi o opazljivkah. Znanost se dejstev
polašča tako, da jih razvršča v množice, upoštevaje skupno, a pri tem
zavrže individualno. Pojmovne kategorije ureja v hierarhično struk-
turiran pojmovni sistem. Teorija se obnaša do dejstev po vzoru hie-
rarhično strukturiranega gospostva; najde, kar išče in kar ji omogo-
ča zagledati teoretični okvir videnja. Toda pri tem uvrščanju dejstev
v teoretične modele vselej ostane nek presežek, kdaj ovrednoten kot
»izjema, ki potrjuje pravilo«. Ta presežek ni razumljen kot slabost
teorije, ampak slabost dejstva, priznan je le kot nujna predpostavka
sleherne totalnosti. Zgodovina znanosti in njen razvoj potrjuje Žižko-
vo razlago heglovske dialektike, katere zadnja skrivnost »ni posredo-
vanost vse naključne, partikularne vsebine v nujnosti neke umske
totalnosti, tj., ni v tem, da pokažemo, kako se skozi vse bogastvo
partikularnih naključij realizira globlja bistvena nujnost, marveč pre-
prosto v tem, da izkusimo, kako se mora umska totalnost, če naj se
udejanji, znova utelesiti v nekem povsem naključnem partikularnem
momentu, v nekem čistem izmečku.«^
Vstop v prostor jezikovnega pomenjenja vodi od čutne izkušnje v
glagolski pomenski prostor (teh je končno število, njihov pomenski
prostor pa je zaprt). S pretvorbo glagolskih stavkov v samostalniške
besedne zveze se pomensko zaprti in končni prostor razpre v možnost
neskončnega pomenjenja, neskončnega pomenskega širjenja v smeri
levo in desno od središča po poti pomenske hierarhizacije, podrejanja.
Ta prestop od končnega k nekončnemu je konstitutiven tudi za znan-
stveni govor. Ta govor je tako ujet v paradoks pomenotvornih pro-
cesov, ki omogočajo vso naključnost in neskončnost čutne izkušnje
ujeti v končne pomenske prostore, tako ujete pomenske podatke pa
nato premestiti v pojmovni prostor neskončnega pomenjenja. Ali nas
potem še lahko preseneča, da se pomembna znanstvena odkritja, znan-
stvene revolucije začno z upovedovanjem čisto preprostih, vsem ra-
zumljivih in splošno priznanih izkušenj, z radikalnim razidom s staro,
ugledno, po znanstvenih merilih do kraja dognano paradigmo, ki ji je
dokončno uspelo raziti se s praktično pomembnimi problemi?
Ne le opisane napetosti med teorijo in dejstvi ter paradoks po-
menjenja, za razvoj znanosti je videti pomembno tudi vprašanje, ali
znanosti uspe prestopiti prag od SI k S2. Kako v polje proizvodnje
pomenskih vrednosti, gospostva želje po resnici, vdre znanstvenikova
's. Žižek (1986): Imenovanje in naliljučnost ali Hegel s Kripkejem, Razpol,
Problemi — Razprave, 10—11, 1. XXIV, s. 109.
77
pragmatična želja, katere cilj ni resničnostna vrednost, ampak druž-
beni učinek pomena?
Kako se zavržena in spregledana dejstva, ki jim je dodeljena vlo-
ga izjem, ki potrjujejo pravilo, uprejo gospostvu teorije, v okviru
katere zanje ni mesta? Tako, da motivirano izbrana dejstva posta-
nejo izhodišče nove paradigme in hierarhijo znanstvenega pomenjenja
postavijo na glavo:
Toda ni slehernemu izjemnemu dejstvu dano, da bi iz njega
vznikla nova zgradba teoretičnih trditev. To je dano t, i, »simptomat-
skim dejstvom«.* Te morajo izpolnjevati dva pogoja:
Pl: dejstvo je prepričljivi pragmatični zgled, da je za njegovo
razlago vladajoča paradigma nezadostna, hkrati pa opozarja na svojo
pragmatično pomembnost;
P2: dejstvo »žarči« nove pomenske vrednosti neposredno, ker je
umeščeno na križišče dveh razsežnosti, v samo žrelo njunega proti-
slovnega delovanja.
Zglede bom zajela iz pomenoslovne in pragmatične razlage povedi.
(1) Zbiranje mladine je prepovedano.
Ob tej povedi se zastavita dve, pragmatično pomembni vprašanji:
Kdo je tisti, ki zbira mladino? Kdo prepoveduje prejšnje dejanje? Je-
zikoslovje površinskih struktur ponudi kot odgovor na vprašanje Kdo
+ dejanje stavčni osebek: Kaj je prepovedano? Zbiranje mladine. Ne
le, da ne more odgovoriti na vprašanji, tudi dvoumja ne odpravi. Je-
zikoslovje površinskih struktur ob pomensko dvoumnih stavkih od-
pove. Zgled prepričljivo dokazuje, da je s takim jezikoslovjem — s
stališča pragmatičnih družbenih pričakovanj — nekaj hudo narobe.
Jezikovne pojave pojasnjuje tako, da ne prispeva k pomenski razlagi
sporočila.
Naša opazljivka ne zadovoljuje samo pogoja Pl, ampak tudi po-
goj P2. Je na križišču dveh mogočih pomenskih razlag: x prepove-
duje y, da p; p : X zbira mladino; x prepoveduje y, da p : y se zbira.
Za eno samo površinsko strukturo se skrivata dve globinski, ki omo-
gočata pomensko razlago. Da bi razrešili dvoumje, moramo upoštevati
referenco. Globinske strukture ni mogoče opisati s sredstvi razčlembe
površinskih struktur. Pri opisu jezika je treba ločevati površinske in
globinske strukture ter jih opisati z različnimi sredstvi. To je točka,
v katero se umešča začetek pomenoslovnih raziskav. Poglejmo si še
zgled iz pragmatike, ki zanika zadostnost pomenoslovja.
' »Marx je — kot večkrat poudari Lacan — odkril .-simptom-, razvil logiko
socialnega simptoma, protislovnega elementa, skoz katerega pride na dan prikrita
resnica obstoječe socialne ureditve, elementa, ki tako rekoč sam od sebe kliče k svoji
praktično-dlalektični razrešitvi- (S. Žižek: Filozofija skozi psihoanalizo. DDU Univer-
zum. Ljubljana, 1984:97).
78
(2) A: Tvoj mož gotovo ne ve, da si prodala menice Sandersu.
B: Ali mi poskušaš groziti?
Opis neke domneve dejanskosti B razlaga kot grožnjo. Tako vlo-
ga A-jevega sporočila sploh ni opis te domnevne dejanskosti, ampak
jo je izbral kot sredstvo grožnje, kot namig, da bi B-jin mož to uteg-
nil zvedeti, kar bi imelo za B neugodne posledice. Zgled kaže, da za
razumevanje sporočila ni pomembno samo razumevanje pomena, am-
pak je ta sredstvo pragmatičnega učinkovanja. Zgled se umešča na
točko, na kateri se pomenska in pragmatična razlaga ne skladata, se
razhajata, zato neposredno opozarja na nezadostnost pomenske raz-
lage besedila.
Potem ko smo skušali pokazati, katera pogoja morata biti izpol-
njena, da postane dejstvo teoretično produktivno, si zastavimo še vpra-
šanje, kako pride do njegovega odkritja, zagledanja. Pogoja Pl in P2
nista v logičnem razmerju, Pl pripada polju pragmatičnega smisla,
P2 omogoča kreativno znanstveno misel. Stik teh dveh pogojev se
vzpostavi v dejanju, ki je domnevno podobno dejanju umetniške in
humorne ustvarjalnosti. Odkritje ne temelji na zmožnosti induktivno-
-deduktivnega mišljenja, saj niti ne posplošuje lastnosti, skupne mno-
žici pojavov, niti ne izpeljuje sklepov iz teoretičnih trditev stare pa-
radigme. To je zgled mišljenja, ki se sicer opira na teorijo — ta je
zunaj okvira veljavne znanstvene paradigme — in ki vodi od dejstva
k postavljanju teoretičnih domnev. Ali se ta miselna eksplozija, iz
katere se izvije možnost nove znanstvene paradigme, ne sprosti ob
dotiku dveh travmatskih točk, zunanje, dejstvene, ki je premeščena
v polje opazljivega sveta in ki je posledica »travmatizacije«, ki jo nad
dejstvi izvaja stara paradigma, tako da večrazsežnostno zgrajenost
pojavov zoži na eno samo razsežnost in se uspe strukturirati in teo-
retično zaokrožiti za ceno spregleda ostalih razsežnosti? In prav ta,
na samo križišče dveh protislovnih razsežnosti umeščena dejstva po-
tem zagleda travmatizirani spoznavajoči subjekt. Kaj travmatizira
spoznavajoči subjekt v družbi? Razlogov je več in odvisni so od kon-
kretnih družbenih in ideoloških pa tudi institucionalnoznanstvenih
okoliščin. O vlogi znanstvenikove osebnosti v znanstvenem spoznava-
nju ni bilo povedanega veliko, čeprav je videti, da tudi ta pomembno
določa znanstvena odkritja.
Postavlja se tudi vprašanje, kako razložiti »logiko« ustvarjalne
sprostitve, ki nastane ob zagledanju spregledanega dela realnosti, pre-
meščenega v nezavedno realno v subjektu, in ki je razlog subjektove
travmatizacije. Dejstvo je, da ima prav to spoznanje osvobajajočo moč,
saj realno v subjektu premesti v pomensko razmerje zaznamujoče
(simbolično) — zaznamovano (»dejansko«). Videti je, da je nezavedno
produktivno tudi v proizvodnji vednosti in se kaže kot način razre-
ševanja družbenih, ne samo posameznikovih travm. V proizvodnji ved-
nosti, propozicij z resničnostno vrednostjo, tako niso pomembna samo
razmerja med propozicijami ter njimi in referenco, ampak tudi raz-
merja med nezavednim in zavednim, način, na kakršnega družba trav-
matizira spoznavajoči subjekt. Prav prek tega načina se družbenost
preseljuje v spoznavni proces, v znanost, in ne po poti direktnega
deklariranja družbenih potreb.
79
Potek inovativnoga znanstvenega mišljenja bom ponazorila z zgle-
dom Freudovega besedila.''
(1) Neka predstava — ali katerikoli drugi psihični element — je
lahko zdaj v moji zavesti navzoča in v naslednjem trenutku izgine
iz nje; po določenem času se lahko povsem nespremenjena spet po-
javi, in sicer, kot temu pravimo, iz spomina, ne kot posledica nove
čutne zaznave.
(2) Da bi upoštevali to dejstvo, smo prisiljeni k domnevi, da je
bila predstava tudi medtem navzoča v našem duhu, četudi je v za-
vesti ostala latentna.
(3) V kakšni podobi pa je mogla eksistirati, medtem ko je bila v
duševnem življenju navzoča in v zavesti latentna, o tem ne moremo
postavljati domnev.
(4) Na tej točki moramo biti pripravljeni na filozofski ugovor, da
latentna predstava ni pričujoča kot objekt psihologije, ampak samo
kot fizična dispozicija za ponovitev istega psihičnega pojava, namreč
prav te predstave.
(5) Toda na to lahko odvrnemo, da takšna teorija daleč presega
področje prave psihologije, da problem preprosto zaobide, v tem ko
se trdno drži tega, da sta »zavestno« in »psihično« identična pojma,
in da očitno nima prav, če psihologiji odreka pravico do pojasnjeva-
nja njenih najobičajnejših dejstev, kakršno je spomin, z lastnimi sred-
stvi,
(6) Predstavo, ki je navzoča v naši zavesti in ki jo zaznavamo,
bomo zdaj imenovali »zavestna« in samo to nam bo veljalo za smisel
izraza »zavestno«; nasprotno pa naj latentne predstave, če imamo raz-
log za domnevo, da so vsebovane v duševnem življenju — kot je bilo
to s spominom —, označuje izraz »nezavedno«.
(7) Nezavedna predstava je potemtakem takšna, ki je ne opa-
žamo, katere eksistenco pa smo kljub temu pripravljeni priznati na
osnovi drugih znamenj in dokazov (Freud, 1987 : 23).
Tvorjenje nove vednosti v Freudovem besedilu smo razčlenili na
sedem stopenj :
Opišimo jih:
(1) Opis dejanskosti, dejstva: dejstvo je, da je predstava ali ka-
terikoli psihični element lahko zdaj v zavesti navzoč, potem pa izgine
in se kdaj drugič ponovno pojavi mimo nove čutne zaznave.
(2) Izpeljava domneve: To dejstvo omogoča domnevo, da je ob-
stajala tudi v času njene odsotnosti (zakon o permanentnosti pojavov).
(3) Ni pa mogoče postaviti domneve, v kaki obliki je obstajala,
(4) Dialog z mogočim ugovorom s stališča obstoječe psihološke
paradigme: predstava naj bi obstajala le v obliki fizične dispozicije za
ponovitev istega psihičnega pojava, torej v obliki, ki ne pripada polju
psihološkega raziskovanja.
(5) Odgovor na ugovor: tak ugovor temelji na dveh predpostav-
kah: enači »zavestno« s »psihičnim« — predmet psihologije naj bi bilo
le zavestno; tako psihologiji odreka pravico, da bi se ukvarjala s po-
membnimi dejstvi (pragmatični argument).
' Freud, s. (1987) : Metapsihološki spisi. Studia Humanitatis, Ljubljana.
,00........................... _
(6) Predlog za razširitev pojma »psihično«: psihično razširi na dve
temeljni področji, zavestno in nezavedno, ter oba pojma opredeli.
(7) Definiranje pojma nezavedno.
Opraviti imamo talto reltoč s paradigmatskim zgledom, ki prika-
zuje, kako nastaja nova znanstvena paradigma: iz pragmatično po-
membnega dejstva, katerega obstoja ni mogoče zanikati, se izpelje
potreba po novi paradigmi, ki bo zajela tudi pojave, ki jih doslejšnja
ni priznavala za predmet svojega proučevanja.
2.2. Pomenjenje — motivirano preoblikovanje pomenskih prostorov
Nove pomenske vrednosti je mogoče proizvesti tudi na podlagi
preiskovanja pomenskih in logičnih razmerij med trditvami. Poleg teh
možnosti želim z naslednjimi zgledi ponazoriti, kako se v logično
strukturiranem in načelom teoretičnega pomenjenja zavezanem bese-
dilu naselijo motivirane pomenske plasti, ki SI preoblikujejo v S2.
2.2.1. Zgled Lacanovega besedila
Pomenskologične
operacije:
Besedilo:
Posplošitev izkušnje:
Vemo, da je spolna delitev, ki obvladuje ve-
čino živih bitij, tista, ki zagotavlja ohranitev
bivanja vrste ...
Eksplikacija
teoretskih
predpostavk :
Tu ni preveč pomembno, če bivanje vrste
skupaj s Platonom uvrščamo med ideje, ali
če rečemo skupaj z Aristotelom, da je ni
nikjer drugje kot v individuih, ki so njena
opora.
Sinteza
nasprotujočih si
predpostavk :
Recimo, da vrsta obstoji v obliki svojih indi-
viduov. Kljub temu ni nič manj smiselno
govoriti o preživetju konja kot vrste.
Konkretizacija z zgledom: — vsak konj je zgolj prehoden in umre
Sklep na podlagi
prehodnosti
implikacije:
Od tod lahko opazite temeljni pomen vezi
med spolom in smrtjo, smrtjo individua. (V
ozadju te trditve je naslednje sklepanje: če
je živo bitje kot individuum prehodno in
umre in če se ohranja prek spglnega raz-
množevanja, potem med spolom in smrtjo
oz. ohranitvijo vrste obstaja zveza.)
Vzročna razlaga:
Zaradi spolne delitve temelji eksistenca na
parjenju med dvema spoloma, ki si ju pra-
stara tradicija prizadeva označiti kot moški
in ženski pol.^
' Lacan, J. (1980) : Seminar XI, Cankarjeva založba v Ljubljani, s. 197—198.
81
Ce zanemarimo neltatere retorične operacije (te so tudi posledica
dejstva, da je podlaga besedila govorjeno besedilo), kot npr. obračanje
na naslovnika (opazite), sklicevanje na obče priznano izkušnjo (vemo,
da...), subjekt prve osebe množice (recimo, vemo...), potem imamo
opraviti z zgledom proizvodnje smisla SI, ki se opira na pomensko-
logična razmerja med trditvami in splošno izkušnjo ter na tej podlagi
izpeljuje sklepe. Celo beseda spol je tu zaradi konotativne obtežitve
zamenjana z nevtralnejšo pol. Toda kakor hitro opisane pojave in
vzročno-posledična razmerja med njimi avtor pritegne v razlagalni
okvir svoje teorije, se začne SI prevešati v S2, vzročna razlaga se
prevesi v intencionalno, kar se kaže z vdorom poimenovanj z vrednost-
nim predznakom. Na s. 271 se »zgodba« nadaljuje v tej obliki:
Spolnost se vzpostavi v polju subjekta po poti, ki je pot manka.
Tu se pokrivata dva manka. Prvi vznikne z osrednjo pomanjkljivostjo,
okoli katere se vrti dialektika subjektovega dostopa do njegove lastne
biti v razmerju do Drugega, — z dejstvom, da je subjekt odvisen od
označevalca in da je označevalec v polju drugega. Ta manko pa po-
vzame drugi manko, ki je realni in predhodni manko in katerega
mesto je v samem nastopu živega, se pravi v spolni reprodukciji.
Realni manko je to, kar živo bitje zgubi svoje živosti s tem, da se
reproducira po poti spolnosti. Ta manko je realen, ker se nanaša na
nekaj realnega — na to, da živo bitje s tem, da je podvrženo spolu,
zadene individualna smrt.. .
Vdor poimenovanj z bolj ali manj izraženim vrednostnim pred-
znakom (manko, izguba živosti, spolnost, pomanjkljivost) je vdor sub-
jektovo želje, njegovega razmerja do sebe in drugega. Kakor hitro je
predmet razprave družbeno razmerje, katerega člen smo tudi sami,
t.i. objektivno stališče ni več mogoče. Izhajajoč iz vzročne zveze med
smrtjo, spolom in ohranitvijo vrste je mogoče izpeljati razne družbe-
ne mitologije. Lacan se spomni na Aristofanov mit: iskanje dopolnila,
ki naj zapolni ta manko, nam patetično in zavajajoče predstavi Ari-
stofanov mit: tisto, kar živo bitje išče v ljubezni, je drugi, je njegova
druga polovica. Analitično izkustvo pa nadomesti to mitično predsta-
vitev misterija ljubezni s subjektom, ki išče — ne spolno dopolnilo,
marveč — za vselej izgubljeni del samega sebe, del, ki je vzpostavljen
s tem, da je subjekt zgolj spolno živo bitje, da ni nesmrten. Lacan
na tem mestu vstopi v dialog z drugim mitom — misterijem lju-
bezni — tako da mu zoperstavi koncept manka subjekta, ne-celega
subjekta, tako da identificira mesto, na katerem se subjekt vzpostavi
prek drugega. Tu je mesto, na katerem se vzpostavlja družbeno raz-
merje, zato so se vanj vgnezdile mnoge družbene ideologije, npr.
ideologija izvirnega greha, ideja, da je smrt davek / kazen za spol-
nost.
2.2.2. Primerjava dveh besedil
Primerjali bomo dve besedili, ki obravnavata pojem strukture —
prvo, nastalo v »zlati« dobi strukturalizma, drugo, ko je ta v zatonu
— in opazovali možnosti pomenskega širjenja, pa tudi potek motivi-
ranega preoblikovanja pomenskega prostora.
82
(1) Lévi-Strauss dobesedno navaja naslednjo Jakobsonovo misel
o fonični individualnosti fonemov in nato temeljno spoznanje struk-
turalizma :
To, kar je pomembno (. . .), nikakor ni individualnost (...) sleher-
nega izmed njih sama zase in na sebi. Pomembno je nasprotovanje
znotraj kakega sistema ... (s. 1985: 180). Fonem, ki je edina lingvistič-
na enota brez konceptualne vsebine, nima lastnega pomena in je
orodje za ločevanje pomenov . . . fonemi ne igrajo svoje vloge zaradi
fonične individualnosti, ampak zato, ker so v okviru sistema med
seboj v nasprotju...« (n. d. : 181).'
(2) »Naslednji odločilni korak je, da prebijemo prag samega for-
malnega relacionizma, prag strukture kot nesubstančne mreže dife-
rencialnih relacij, in pokažemo, kako se struktura prav kot mreža
relacij lahko strukturira, udejanji le, če se hkrati utelesi v nekem
materialnem elementu, ki v nekem radikalnem pomenu »je« sama
struktura — če se ta element zgubi, se razpusti sama struktura. Zakaj ?
Ker se struktura zmerom strukturira okoli lastne nemožnosti, okoli
nekega travmatičnega jedra, ob katerem simbolizacija spodleti —
struktura se lahko »zapre« le tako, da vključi vase moment, ki zno-
traj nje zastopa njeno konstitutivno nemožnost (S. Žižek: 1985:
369) ... Struktura se strukturira okoli lastne nemožnosti, pri čemer
tega ne smemo dojeti le v negativni obliki, češ da obstaja neko nesim-
bolizabilno jedro, ki ga struktura ne more zajeti, marveč je sama
struktura, simbolna mreža, kot taka strukturiranje te nemožnosti, po-
skus, da bi simbolno artikulirali in tako »udomačili« neko travmatič-
no, nesimbolizirano jedro« (n. d.: 370). (8)
Poglejmo si razmerje med izhodiščnim in novim besedilom in
operacije, ki prehod omogočajo:
(1) Podpomenko fonem umesti v nadpomenski prostor poime-
novanja nek materialni element; ta premestitev omogoča
večje število pomenskih izpeljav.
(2) Pojem struktura opiše z elementarnejšimi pomeni : n e -
substančna mreža diferencialnih relacij, simbol-
na mreža.
(3) Tako trčita skupaj dve protislovni prvini: nematerialno
mrežo razlikovalnih razmerij omogoča materialni element
brez lastnega pomena in individualnosti.
(4) Protislovje se razreši v dveh smereh:
(a) Materialni element, ki nima pomena, pridobi poimenovanja:
travmatično jedro; moment, ki zastopa konstitu-
tivno nemožnost strukture; n e s i m b o 1 i z a b i 1 n o je-
dro.
Tako dejstvo, da fonem nima lastnega pomena in je orodje za
ločevanje pomenov, pridobi v kontekstu druge teorije nove smisle: je
zgled spodletele simbolizacije (označevalec brez pomena), lastne trav-
matskim jedrom.
b) Druga smer razreševanja protislovja je v ugotovitvi, da struk-
tura ni možna. Na ta stavek so potem aplicirane motivirane pretvorbe,
' Lévi-Strauss, C. (1985) : Oddaljeni pogled. Studia Humanitatis, Ljubljana,
' Žižek, S. (1985): Levl-Strauss ali nemožna struktura (Spremna beseda). V; Od-
daljeni pogled, studia Humanitatis, Ljubljana, s. 365—381.
83
ki se samega pomenskega prostora ne dotaknejo, premestijo pa mesto
pomenske okrepitve: struktura ni možna nemožnost strukture -»
strukturiranje nemožnosti.
Ce si dovolimo analogijo od fonematske k družbeni strukturi (ob
nepojasnjenem položaju analogičnega mišljenja), potem lahko ugoto-
vimo, da se v okviru jezikovnega fonematskega sistema pomen tvori
iz razlike, nasprotovanja med materialnimi označevalci brez indivi-
dualnosti in lastnega pomena. Tudi v strukturi družbenih razmerij naj
bi bil označevalec v podrejeni legi brez individualnosti in pomenskih
vrednosti, toda kljub temu ni pomenotvoren, če v strukturo ni vgra-
jeno razmerje nasprotovanja. Taka struktura je pomenotvorno mrtva.
Hkrati pa je težnja po zaprtih in sklenjenih strukturah v nasprotju
s težnjo subjekta, ki teži po lastnih pomenskih vrednostih in indivi-
dualnosti. Toda kakšna je spoznavna vrednost analogičnega prehoda
od fonematske strukture jezika k strukturi družbenih razmerij? Ana-
logije so v znanstvenem diskurzu pogoste pomenotvorne operacije.
Toda analogijo kot spoznavno operacijo bi utemeljilo šele odkritje
skupnih globinskih izhodišč predmetnih področij, ki so predmet pri-
merjave. Analogije ne more upravičiti samo dejstvo besede, da go-
vorimo o jezikovni strukturi in o družbeni strukturi, torej samo skup-
no poimenovanje struktura.
2.2.3. Kaj se dogaja s teorijo Noama Chomskega'
Chomsky ni odstopil od temeljnih predpostavk svoje teorije, de-
nimo od pojmovanja globinske strukture, predpostavke univerzalnosti
bazičnih gramatičnih pojmov in razumevanja jezika kot faculty, sesta-
vine človekovih razumskih zmožnosti, katerih pomembne prvine so
prirojene. Tudi postopkov pragmatične obravnave v svojo teorijo ni
vključil, čeprav priznava obstajanje pragmatične kompetence kot se-
stavine jezikovnih kompetenc.
Je pa v svojo teorijo vgradil nekatere novosti, ki poenostav-
ljajo opis logične forme stavka in predvsem opis transformacijskih
pravil. Temeljno, najradikalnejšo spremembo pa je doživela termino-
logija, saj jo je tako rekoč v celoti prenovil. Obstajajo razlogi —
pravi Chomsky — predpostavljati pravila, ki iz prvotne lege preme-
ščenemu argumentu pripišejo »theta« vlogo ali vlogo globinskega sklo-
na. Posledica premestitve so prazne kategorije (empty category), ki
so bodisi PRO (prvina, ki je zaimek, ne pa nujno, ter ji je mogoče
pripisati lastnosti oseba, spol, število) bodisi sledi (trace). Sledi, to je
prvotna mesta argumentov, določimo na podlagi teorije upravljanja
(theory of government). V tem okviru strukturo, znotraj katere je
mogoče ugotoviti prazno mesto, imenovano sled, upravlja (govern)
glava fraze (head), ki projecira mesta argumentov in njihove sklon-
ske vloge (»theta function«). Tudi PRO je prazna kategorija, vendar
ni vodena, ampak nadzorovana (control). Pravila, po katerih poteka
nadzorovanje in ki omogočajo poiskati danemu PRO referenco, so
opisana v okviru nadzorovalne teorije (theory of control). Operacija,
ki premesti argument in zapušča prazno mesto, je operacija move-a
' Chomsky, N. (1981) : Lectures on Government and Binding, Foris Publications,
Dordrecht.
84
(poprej transformacija). Pomembna vprašanja njegove teorije so tudi
raziskovanja neprosojnosti (opacity). V okviru stavka loči neprosojno
področje (opaque domain), v okviru katerega anafora in PRO ne
moreta biti svobodna in sta povezana (binding), tj. mesto subjekta v
povezavi s časovno določenim (tensed) glagolom. Ob tem obstaja še
prosojno področje (non-opaque domain), kjer je premikanje (move-
ment) svobodno (free).
Jezikoslovje je bilo vselej dovzetno za terminologijo z metaforič-
nimi pomeni (jezik, koren, drevo, jedro idr.), toda najnovejša teorija
Chomskega pred,stavlja pravi vdor terminologije z izrazito metaforič-
no konotacijo, ki presenetljivo spominja na hierarhično, skoraj že
vojaško urejena družbena razmerja; ključni glagoli, ki pojasnjujejo
premikanje argumentov v prosojnih, svobodnih in neprosojnih, ne-
svobodnih območjih so glagoli nadzorovati, upravljati, poveljevati, po-
vezovati (govern, control, command, binding) in ti pomeni so vsebovani
v poimenovanjih temeljnih teorij (theory of government and binding,
theory of control). Kako razložiti vdor metaforičnih poimenovanj v
sicer strogo po načelih SI oblikovanega diskurza? Chomsky svojega
teoretičnega diskurza ni nikoli obteževal s pragmatskimi intencional-
nimi razlagami. Strogo ločuje polje teoretične in pragmatične politične
dejavnosti in diskurzov SI in S2 ne meša. Ali bi lahko njegovo me-
taforiko razumeli tako, da jezik ni samo sredstvo distribucije moči
in vpliva (to je predmet pragmatičnih raziskav jezika v procesu rabe),
ampak je že sam jezikovni sistem metafora moči; organiziran je po
načelih nadzorovanja, vodenja, povezovanja in poveljevanja. Družbeno-
sti jezika tako ne kaže iskati zunaj jezika, ne samo v njegovi
instrumentalni pragmatični razsežnosti, ampak se je umestila v samo
zgradbo in način delovanja jezikovnih pravil. Ali se potem družbene
hierarhije navzamemo že s samimi jezikovnimi pravili in ali ni ta
prek njih vgrajena že v naš genetični program? Tu smo se ponovno
znašli na točki, v katero je ciljala večina kritikov, ko je Chomskemu
očitala, da nima razumevanja za vlogo družbene izkušnje pri učenju
jezikov, on pa je kritike trmoglavo zavračal in vztrajal, da so za
učenje temeljnih podatkov o strukturi in delovanju jezika izkušnje
manj pomembne od prirojenih podatkov. Počakati bo treba na iz-
sledke znanosti, ki se ukvarjajo z zakonitostmi živega in človeškega.
Vsekakor jezik pri strukturiranju človekove »družbene« zavesti so-
deluje na več načinov. Najprej prek zakonov svoje lastne strukturi-
ranosti in potem prek učinka besed. Videti je, da so načini obli-
kovanja družbene vezi pa tudi vednosti po vzoru hierarhičnega
strukturiranja globlje utemeljeni. Vendar v tako strukturiranih mo-
delih obstajajo »glave«, ki vodijo, nadzorujejo in ukazujejo, pa tudi
prazna mesta, ki so bodisi sledi bodisi vrednosti brez reference, manj-
kajoče vrednosti pa pridobivajo prek pravil vodenja in nadzorovanja.
Toda jezik v procesu rabe deluje po povsem nasprotnih načelih, po
načelu motiviranosti in svobodne izbire izraza, intersubjektne presli-
kave pomena v vedno nove smisle in protislovnega razreševanja na-
petih razmerij med ciljnimi in resničnostnimi vrednostmi pomena. Ce
je ta svoboda v procesu rabe omejevana, če se njenih možnosti ne
zavedamo, se totalitarizem družbe in jezika podpirata.
85 ,
Ce sledimo Althusserjevi'° razlagi, je metafora predteoretslîa stop- i
nja V razvoju znanstvene misli, t.i. deskriptivna (opisna) »teorija«: ;
Vsakdo se lahko brez težav prepriča, da je predstavitev, ki struk- '
turo vsake družbe kaže kot stavbo z bazo (infrastrukturo), na kateri
se dvigata dve »nadstropji« nadzidave, da je ta predstavitev meta-
fora, natančneje prostorska metafora: metafora topike. Kakor vsaka
metafora tudi ta nekaj sugerira, nekaj kaže. Kaj? No, natanko tole:
da zgornji nadstropji ne bi mogli »stati« sami (v zraku), če ne bi
imeli temeljev prav v svoji bazi. Metafora s stavbo ima potemtakem
namen, da predvsem kaže na to, da ekonomska baza »v zadnji in-
stanci določa« (. . .). Predstavitev, ki strukturo vsake družbe prikazuje
s prostorsko metaforo stavbe, je neprimerna seveda predvsem zato,
ker je metaforična: to se pravi, da je še vedno deskriptivna (,..).
Ce pravimo, ko govorimo o metafori stavbe ali marksistični »teoriji«
države, da so to deskriptivne koncepcije ali predstave tega predmeta,
nimamo pri tem nikakršnih kritičnih skritih namenov. Prav narobe,
z vso upravičenostjo lahko menimo, da se velika znanstvena odkritja
pač ne morejo izogniti, da bi ne šla skozi fazo tistega, čemur bomo
rekli deskriptivna »teorija«. To bi bila prva faza sleherne teorije (...),
To, da je ta faza prehodna, smo že opisali z našim izrazom »deskrip-
tivna teorija«, saj smo s tem, da smo združili termina, ki ju upo-
rabljamo, pokazali na nekaj, kar je enakovredno nekakšnemu »proti-
slovju«. Prav zares termin teorija nekoliko »škriplje« ob pridevniku
»deskriptivna«, ki smo mu ga pridali. To pa prav natančno pomeni:
1, da se z »deskriptivno teorijo« prav zares — in ne da bi bilo mo-
goče dvomiti — nepovratno začenja teorija, vendar 2. »deskriptivna«
oblika, v kateri se ta teorija prikazuje, zaradi samega tega »proti-
slovja« zahteva nadaljnji razvoj teorije, ki presega »deskripcijo«
(Althusser in dr., 1980: 44—47).
Prostorska metaforična predstava je videti prva stopnja v raz-
voju znanstvene teorije in ponazoriti jo je mogoče s številnimi zgledi.
Njena vloga je v tem, da neznano prikaže z govorico znanega in da
pojmovna razmerja ponazori s predstavnimi razmerji, v našem zgledu
razmerje določenosti s prostorskimi razmerji med deli zgradbe.
Ko Hans F. Geyer" utemeljuje »biološko gramatiko«, jo izpelje
iz »gramatike biologije«, iz dejstva, da nihče ne more ovreči trditve
o obstajanju izmenjave materije, fizičnega metabolizma. Človek mora
jesti, da bi živel. Hrana se sprejema, uporabne prvine se pretvarjajo
v energijo, a preostanek se izloča. Zakaj brez zadržkov sprejemamo
dejstvo o obstajanju fizičnega metabolizma, a dejstva o obstajanju
psihičnega metabolizma ne sprejemamo, čeprav je analogija — vse ■
do fiziološkega procesa — sorodna? (. . .) Človeškega telesa spoznavna
teorija ni upoštevala, pri telesnem metabolizmu pa se to dogaja na ;
povsem »naraven« način. Fizično telo »troši« zunanji svet in tako pri- ]
haja k sebi, k svojemu »obličju«. Podobno je s psihičnim telesom.
Tudi to »troši« zunanji svet in prihaja k »obličju«, k SVOJEMU ob-
ličju. To obličje nastaja s čutno in abstraktno predelavo dražljajev
Althusser in dr. (1980) : Ideologija in estetski učinek. Cankarjeva založba v
Ljubljani.
" Geyer, H. F. (1988) : Telo in jezik. Quorum. 1. IV. š. 2 (19)   : 125—138.
86
zunanjega sveta. S tem si psiha gradi duhovni svet (H. F. Geyer,
1988: 128).
Analogijo od biološkega h gramatičnemu sistemu Geyer izpelje
iz razlike med zunanjim in notranjim svetom, iz presnove zunanjega
sveta v notranjega. Zunanji svet jezikovnega metabolizma je zvočna j
in vidna materialnost jezika, ki ga telo pretvori v duhovne vrednosti i
in posledično energijo misli, hotenja in ravnanja. Ta »ozmoza« zuna- ■
njega v notranji svet se dogaja na membrani, ki oba svetova loči
•— koži. Metafora biološkega metabolizma je lahko prepričljivo izho- ¡
dišče za preučevanje duhovne presnove jezikovne znakovnosti, za raz- :
voj gramatične biologije oziroma biološke gramatike, toda pritrditi
je treba Althusserju, da analogija z biološko topologijo prepriča in ^
ponazori temeljna razmerja, skupna biološki in jezikovni presnovi,
ozmozi, ne omogoča pa še teoretičnega strukturiranja problema, saj
problem predstavi v obliki prostorskih razmerij in z biološko govo-
rico. Toda opozoriti je treba, da ima terminologija z metaforičnimi
pomeni, kakor jo je razvil Chomsky, povsem drugačno vrednost od
opisane metaforične predstavnosti. Metaforični pomeni pri njem niso
uvod v razvoj znanstvene teorije, ampak se umeščajo na njen konec.
Na termine z metaforičnim pomenom se navezuje dvoje pomenov: po-
meni, ki so terminom pripisani z definicijami in ki niso metaforični,
in pomeni, ki so posledica dejstva, da so za termine izbrana poime-
novanja za pomembna družbena razmerja: control, binding, gover-
ment, head, opacity. Tako se na terminološki aparat teorije sočasno
navezuje teoretični in družbeni pomen. Teorija jezika se spremeni v
metaforo družbenega prostora. Vprašanje po razlogih takega poime-
novanja in posledične dvojne pomenske preslikave nas pripelje do za-
vedne namere ali do nezavednih vdorov potlačene realnosti. Vsekakor
bi take metaforične govorice ne mogli poimenovati deskriptivna »teo-
rija«, ampak teorija kot metafora družbenega prostora. Postavlja se
seveda vprašanje, ali bi ne mogli imeti take govorice znanosti za naj-
razvitejšo obliko znanstvenega govora. Hkrati pa bi se bilo treba ana-
litično spopasti s pojavom teorije, v katero se družbeni prostor preslika
v obliki metafore ali celo zrcalne slike. Ponuja se nam misel, da je
jezikovna struktura zrcalna slika družbenega prostora.
2.2.5. Opis pojava z raznih gledišč — polifonija videnja
Pogled znanstvenika na dejstvo si najpogosteje predstavljamo kot
redukcionistični pogled; znanost pojave razvršča v množice, upošteva-
je razvrščevalna merila. Zato pojave opazuje s stališča razvrščevalne :
lastnosti, druge pa zanemari. Z naslednjim zgledom želim ponazoriti j
neredukcionistični. lahko bi rekli tudi holistični ali polifonični pogled,
ki skuša pojav opisati s stališča pogledov raznih udeležencev in pomeni
v nekem smislu nasprotje naše predstave o objektivnosti znanstveniko-
vega pogleda, objektivnost se nam prikaže kot razlika v pogledih raz-
nih udeležencev:
Na začetku XIX. stoletja torej izgine veliki spektakel telesne ka-
zni; izogibajo se temu. da bi mučili telo: iz kazni izključijo upri-
87
zoritev trpljenja. Vstopamo v dobo kaznovalne zadržanosti (M. Fou-
cault, 1984: 20).'2
Cemu pomenske parafraze? Ali imamo opraviit s pomensko re-
dundanco, večkratnim upovedovanjem istega, ali sporočajo pomenski
presežek, ki je posledica raznih gledišč:
Besedilo tvorijo trije temeljni pomenski toposi: pomeni izogibajo
se, izgine, izključijo se navezujejo na one, nosilce oblasti, in se iztečejo
v ugotovitev, da vstopamo v obdobje kaznovalne zadržanosti, inter-
pretacijo, ki presuponira zadržano željo/vzdržnost potencialnih rab-
ljev. Pomenski toposi mučiti telo, telesna kazen, trpljenje upovedujejo
isto dejanskost, a s stališča vršilca/rablja (mučiti telo), žrtve (trplje-
nje) in nevtralnega stališča (telesna kazen). Končno je vpeljan še po-
gled gledalca in režiserja (spektakel, uprizoritev). Medtem ko se be-
sednozvezna poimenovanja mučiti telo, telesna kazen, trpljenje navezu-
jejo na referenčno dejanskost, poimenovanja spektakel, uprizoritev,
zadržanost vsebujejo interpretativni presežek avtorjevega videnja.
Z zgledom ponazarjam razliko med redukcionističnim in holistič-
nim pogledom, pogledom, ki zastopa klasično »objektivnost« znanstve-
nika, določeno po nareku teoretične predpostavke, ki celoto dejanskosti
žrtvuje zakonu črke, in holističnim pogledom, ki se trudi predstaviti
videnja vseh udeležencev pojava. Kateri izmed pogledov bo prevladal
v znanosti prihodnosti?
3. Sklep
Vrednost znanstvenega govora vidim v radikalnem poskusu raz-
rešiti nasprotje med resničnostno vrednostjo propozicije in njenim
pragmatičnim učinkom v prid prve vrednosti. Zato znanost subjekt
želje nadomesti z razumskim, logičnim subjektom in se odpoveduje
intencionalno-teleološkim interpretacijam, ki pomen prevajajo v prag-
matične vrednosti ilokucijskih namer in perlokucijskih učinkov. Da
bi se izognila menjavi vrednostnega presežka, znanost pojme definira
in jih poimenuje z vrednostno nezaznamovanimi poimenovanji — ter-
mini. Tako ustvari znanstveni dialekt in se razmeji od ideologije prak-
tičnega sporazumevanja, zavezanega drugačnim ciljem in posledičnim
strategijam. Znanstveni govor konstituirajoči pomenski postopki in
pragmatične strategije so radikalni poskus premestitve zaznamovanega
»realnega« v strukturirani sistem zaznamujočega, hierarhični sistem
pomenskih vrednosti v razmerjih nadrejeno, podrejeno, nasprotno,
presuponirano, implicirano. Te vrednosti prevajajo »realno« po poti
" Foucault, M. (1984): Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.
88
induktivnega posploševanja oziroma se potrjujejo po poti deduktiv-
nega dokazovanja. Znanstvene paradigme dosežejo visoko stopnjo kon-
sistentnosti, nikoli pa ne tudi neprotislovnosti (spomnimo se Fregejeve
bolečine). Znanstveno pomenjenje, tj. tvorjenje pomenskih vrednosti
po načelih pomenskega premeščanja in logičnega sklepanja, ne more
ubežati protislovju tega procesa, saj temelji na preslikavi končnega
števila (glagolskih) pomenskih prostorov v neskončnost raztezajoči se
prostor samostalniških zvez; referenca kot merilo resničnosti ni ne-
odvisna kriterijska vrednost, temveč je projektivna vrednost, odvisna
od spoznavajočega subjekta in zaznamuj očega, ki spoznavanje šele
omogoča. Z razpravo smo skušali identificirati in z zgledi ponazoriti
mesta, ob katerih se znanstvena paradigma zalomi in vanjo vdre
spregledano realno, ki omogoča nove teoretične predpostavke. Ta me-
sta so: (1) »simptomatska dejstva«, opazljivke, ki prepričljivo »doka-
zujejo« pragmatično neučinkovitost in eksplanatorno nezadostnost
znanstvene paradigme in omogočajo konstituiranje nove. (2) Znanosti
so si celoto pojavnosti razdelile, zaradi terminoloških razlik, znanstve-
nih dialektov, pa onemogočile medsebojno sporazumevanje. Analogija
in metafora sta operaciji, ki pojmovni znanstveni aparat napojita s
čutnimi predstavnimi vsebinami, skupnimi raznim področjem spozna-
vanja. (3) Operacija nasprotja (ta ni predmet te razprave) ustvari
pomenski lom v obliki razpoke med pričakovanim in dejanskim v po-
stopku silogističnega sklepanja ali pa pomenjenje izpelje iz naspro-
tujočih si izhodiščnih prepričanj. (4) Redukcionistični pogled znanstve-
nika, ki svet razlaga skozi prizmo teoretičnih pričakovanj, nadomesti
holistični opis pojavov, ki združuje polifonijo subjektnih pozicij.
Opisane pomenotvorne operacije so sicer »predznanstvena« stop-
nja spoznavanja, omogočajo pa zamenjavo znanstvene paradigme. Z
njimi se začne sleherno pomembno odkritje. So konstitutivne sestavine
t.i. dinamičnega procesa spoznavanja.
Oživitev spregledanega realnega v obliki intersubjektnega naspro-
tovanja, simptomatskih dejstev, holističnega in metaforičnega opisa
je motivirano z razliko želje med nosilci stare in nove paradigme ozi-
roma z razliko med zavednim in nezavednim.
Olga Kunst Gnamuš
89
Konverzacijske maksime in
aksiom pertinentnostî ali
implicitno(st) komunikacija
Sodobna lingvistična pragmatika nam je do danes ponudila kar
nekaj pripomočkov za analizo vsakdanjega/običajnega/navadnega go-
vora, najbolj znan in najbolj uporabljan med njimi je verjetno prav
Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacijskih impli-
katur.'
Marina Sbisa^ celo trdi, da je Griceov Kooperacijski princip (splo-
šno) sprejet oz. uveljavljen način, ki se ga mora govorec poslužiti, če
naj ga ima poslušalec za vrednega zaupanja (trustworthy).
Vzemimo, da je res tako in se trditve lotimo z dvema pomisle-
koma.
1. Ali je koncept »zaupanja-vrednega govorca« res in sploh perti-
nenten za konverzacijsko analizo, ali vsaj: kakšna je njegova eksten-
zija?
2. Ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca tudi
nujen pogoj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, ali vsaj: kaj (vse) ;
zaupanje v govorčevo kredibilnost predpostavlja?
Poskušali bomo pokazati, da Kooperacijski princip in podrejene
mu maksime ne zadostujejo, vse dokler ne vpeljemo t. i. »vesolja vero-
vanj«; ko pa smo enkrat vpeljali vesolje verovanj, postane Kooperacij-
ski princip s svojimi maksimami odveč in ga lahko nadomestimo z
enim samim aksiomom pertinentnosti.
Preden se lotimo definicij na novo vpeljanih konceptov, si oglejmo
aplikacijo Konverzacijskega principa na fiktivnem primeru.
Dve prijateljici, recimo jima A in B, se sprehajata po ulici.'* Na
drugi strani ulice A zagleda svojega bivšega moža in z glasom, polnim
grenkobe, reče:
»Tako je neiskren!«
B pa ji odgovori:
»Verjamem ti.«
Kaj B verjame? Da je bivši mož njene prijateljice neiskren? Kaj
pa o tem sploh (lahko) ve? Konec koncev je bila le A tista, ki je bila z
njim poročena celih dvajset let, B pa je le ena od njenih prijateljic.
Vse, kar bi B s svojim:
»Verjamem ti.«
' Tekst je del raziskovalne naloge Aspekti teorije (samoupravnega) diskurza: od
ilokucije k teoriji argumentacije II, ki poteka na ISU, financira pa jo RSS.
' Griče, H. P.: "Logic and Conversation», v: Syntax and Semantics 3, str. 41—58,
.academic Press, Inc., 1975.
' Sbisa, Marina: »Some Remarks on Belief, Confidence and Cooperation«, v:
Parret, Herman (ed.) : On Believing (Epistemological and Semiotic Approaches), str.
302—315, Walter de Gruyter, Berlin — New York. 1983.
' Isti primer smo si bili za ilustracijo neke druge Griceove teorije že izposodili v
članku »Muscle of Love«, Razpol 1/Problemi-Razprave 9—11. str. 140—144. Ljubljana.
1985.
90
lahko rekla, je, da ona, B, verjame, da A verjame (da ima vse razloge,
da verjame), da je njen bivši mož neiskren. Vendar pa verovanje A ni
niti zadosten niti nujen razlog, da bi verjela tudi B. Morda njen namen
sploh ni bil v tem, da prepriča B o neiskrenosti svojega bivšega moža.
Pa pustimo namen in njegovo veriženje ob strani in poskušajmo ta
konverzacijski drobec umestiti glede na Griceov Kooperacijski prin-
cip in glede na maksime, ki so mu podrejene.
Kooperacijski princip, kot vemo, zahteva:
Naj bo vaš konverzacijski prispevek takšen, da bo po namenu
ali smeri pogovora, v katerega ste vpleteni, ustrezal stopnji pogovora,
na kateri se nahajate.
Četudi je Kooperacijski princip zelo splošen, pa je vseeno težko
reči karkoli o »smeri pogovora«, v katerega sta »vpleteni« A in B.
A-jina ločitev in njeni odnosi z bivšim možem so morda še vedno zelo
občutljiva zadeva in B morda ne želi drezati v to še vedno nezaceljeno
rano. Težko je torej reči, ali je njen konverzacijski prispevek — pač v
skladu s prvo maksimo kategorije kvantitete — tako informativen, kot
to zahtevata situacija in namen pogovora. A je morda od B želela njeno
intimno mnenje o svojem bivšem možu, B pa je slabo ocenila situacijo
in ji postregla le s sočutjem. Njuni zahtevi se tako nista srečali, B pa je
s tem prekršila prvo maksimo kategorije kvantitete.
Po drugi strani pa je prav lahko prekršila tudi drugo maksimo
kategorije kvantitete, namreč:
Naj vaš konverzacijski prispevek ne bo bolj informativen kot je
potrebno.
Morda je bilo situaciji primerno le tiho sočutje, v tem primeru
pa je B že rekla preveč. . .
Kar zadeva kategorijo kvalitete:
Naj bo vaš konverzacijski prispevek resničen,
mislim da je zelo težko reči, da je neko verovanje resnično in neko
drugo ne. Verujem oziroma verjamem lahko pač, kar želim, kar mi
omogoča, nalaga ali zapoveduje situacija — in to iz razlogov, ki nimajo
prav nič opraviti s pogoji resničnosti.
Težko je torej reči, ali je B prekršila obe maksimi kategorije kva-
litete:
1. Ne govorite tistega, za kar mislite, da ni resnično.
in
2. Ne govorite tistega, za kar nimate ustreznih dokazov.
Povsem mogoče je, da B ne ve ničesar o iskrenosti bivšega moža
svoje prijateljice in potemtakem ne more reči, ali je stavek, vsebovan v
njeni izjavi, resničen ali ne. Misli le, da ima A nedvomno zadostne
razloge za to, da verjame, da je njen bivši mož neiskren.
Na nek način bi torej lahko rekli, da je B s tem prekršila drugo
maksimo kategorije kvalitete, saj je pristala na nekaj, za kar nima
zadostnih dokazov.
Po drugi strani pa bi B z bivšim možem svoje prijateljice A lahko
imela razmerje — le zakaj ne? — in lahko bi se prepričala (nič ni
nemogoče, še zlasti ne v podobni situaciji), da je v resnici veliko iskre-
nejši, kot to misli njegova bivša žena in njena dobra prijateljica. V tem
primeru imamo dve možnosti:
_____.____.^.^__________:____      Ш
1. Ce je njen konverzacijski prispevek pomenil Verjamem ti,
da je neiskren, ali celo, v »trdi« različici, Tudi jaz verjamem, da je
neiskren, je s tem prekršila prvo maksimo kategorije kvalitete, saj
te trdila nekaj, za kar je vedela, da ni resnično.
2. Ce pa je njen prispevek, nasprotno, pomenil Verjamem, da
verjameš, da je neiskren, je B s tem prekršila drugo maksimo kate-
gorije kvalitete, saj je trdila nekaj, za kar ni imela zadostnih dokazov.
Je bila vsaj relevantna, kot to zahteva kategorija odnosa? Ne
nujno, vsekakor pa je težko reči. Glede stavka, vsebovanega v izjavi A
— stavka v vsej svoji abstraktnosti in nedoločnosti — glede stavka,
vsebovanega v izjavi A, bi torej še nekako lahko rekli, da je bila B
relevantna. Ce pa vzamemo v obzir izjavljanje, kontekst izjavljanja,
se je res težko nedvoumno odločiti.
S stališča A, B ni bila relevantna, in to iz dveh različnih razlogov:
1. Ce obdržimo hipotezo, da je A od B želela njeno intimno
mnenje o iskrenosti njenega bivšega moža, B ni bila relevantna, ker
se je omejila le na kratko izjavo sočutja.
2. Toda celo ta kratka izjava sočutja bi v podobni situaciji že
lahko bila preveč: izjava Verjamem ti bi utegnila pomeniti, da B ve
nekaj, kar bi lahko vedela le A. B-jin Verjamem ti je tako v nasprotju
z drugo maksimo kategorije kvantitete in bi lahko impliciral nekaj
takega kot: Tudi jaz o tem vem to in ono.
B pa bi, nasprotno, lahko sklepala povsem drugače, namreč:
»Kdor molči, nekaj skriva« (še zlasti če upoštevamo »hipotezo«, da je
imela B z bivšim možem svoje prijateljice A razmerje) in bi zato
izbrala le situaciji primerno konvencionalno izjavo.
Lahko bi seveda sklepala tudi v skladu z ljudskim reklom: »Kdor
molči, ta soglaša«, kar bi situacijo, še zlasti pa analizo, neskončno za-
pletlo, zato bomo to možnost, ki sicer nikakor ni nezanimiva, v tem
besedilu zanemarili.
Potemtakem nam ostane še kategorija načina:
Bodite jasni!
ki prav tako ostaja neizpolnjena. B je prekršila še zlasti prvo in drugo
maksimo te kategorije, namreč:
Izogibajte se nejasnemu izražanju!
in
Izogibajte se dvoumnosti!
Nikakor ni namreč že vnaprej jasno, kaj konverzacijski prispevek B
pomeni:
»Verjamem ti. da ni iskren«,
to je
»Tudi jaz verjamem, da ni iskren«,
ali pa:
»Verjamem ti, da verjameš, da ni iskren«.
Paradoks je v tem, da je eden od razlogov — morda celo glavni
razlog — za kršitev prvih dveh maksim kategorije načina prav tretja
maksima kategorije načina, namreč:
Bodite kratki!
Ce bi B ne bila tako kratka, bi se kršitvi prvih dveh maksim lahko
izognila. Vendar pa po drugi strani že vemo, da — upoštevajoč neka-
92
tere hipoteze — prav Icratlcost rešuje oziroma odlaga nekatere pro-
bleme . . .
Vidimo torej lahko, da Griceov Kooperacijski princip razreši prav
toliko problemov, kolikor jih na novo sproži. Kaj storiti?
Leta 1978 sta Dan Sperber in Deirdre Wilson predlagala, da vse
Griceove konverzacijske maksime nadomestimo z enim samim aksio-
mom pertinentnosti, ki določa:
Glede na svoje zmožnosti je govorec podal kar najpertinentnejšo
izjavo.'
Ali lahko takšen aksiom predstavlja izboljšavo glede na Griceov
Kooperacijski princip? Vsekakor. Oglejmo si, zakaj.
Sperber in Wilson pertinentnost neke izjave opredeljujeta takole:
neka izjava je toliko bolj pertinentna, kolikor z manjšim številom
informacij omogoča poslušalcu, da kar najbolj obogati ali spremeni
svoja spoznanja in pojmovanja. Z drugimi besedami: pertinentnost
neke izjave je v neposrednem sorazmerju s številom pragmatičnih kon-
sekvenc, ki jih ima za poslušalca in v obratnem sorazmerju z bogastvom
informacij, ki jih vsebuje. To pomeni: od dveh izjav, ki imata enako
bogato vsebino, je bolj pertinetna tista, ki napeljuje k več pragmatič-
nim konsekvencam. Od dveh izjav, ki napeljujeta k enakemu številu
pragmatičnih konsekvenc. je bolj pertinentna tista, katere vsebina
je manj bogata. Dva poslušalca, katerih spoznanja in pojmovanja so
različna, iz iste izjave ne bosta potegnila enakih konsekvenc niti ji pri-
znala enake pertinentnosti.
Na malce abstraktnejši in bolj formaliziran način bi torej lahko
rekli, da je nek stavek p toliko pertinentnejši glede na množico stav-
kov M, kolikor povezava stavka p in množice stavkov M omogoča iz-
račun večjega števila novih pragmatičnih konsekvenc. Od dveh stavkov
p in q, ki napeljujeta k enakemu številu novih pragmatičnih konsek-
venc glede na množico stavkov M, pa je pertinentnejši tisti, ki vsebuje
manj informacij.
Kar najnatančnejšo potrditev in ilustracijo te teorije (namreč teo-
rije aksioma pertinentnosti) nam je sredi junija 1988 ponudila ta-
kratna politična situacija v Sloveniji. S >фоИ11спо situacijo« seveda
mislimo na aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnarja in Davida Tasiča
ter na, za slovensko in jugoslovansko politično vodstvo, nepredvidene
dogodke, ki so ji sledili. Poglejmo, kako si z minimalističnim konceptu-
alnim aparatom aksioma pertinentnosti lahko pomagamo pri dešifrira-
nju nekaterih dvoumnih (političnih) izjav, ki jih je povrgla tedanja
politična klima.
Za začetek torej rabimo množico spoznanj in pojmovanj M, izra-
ženih v obliki stavkov. Ce poskušamo kar največ podatkov ubesediti v
kar najmanjšem številu stavkov, dobimo nekako sedem trditev (upo-
števajoč seveda stanje z začetka junija 1988):
1. Janez Janša, Ivan Borštner in David Tasič so bili v začetku juni-
ja aretirani v sumljivih okoliščinah.
2. Takoj so bili predani vojaškim oblastem in premeščeni v vojaški
zapor. I
' Sperber, D., Wilson, D.: »Remarques sur l'interprétation des énoncés selon Paul
Griče«, v: Communications 30: La Conversation, str. 80—93, Pariz, 1979.
93
3. Ustanovljen je bil Odbor za zaščito njihovih pravic, Ici uživa
široko podporo javnosti.
4. Odbor za priprte zahteva ukinitev pripora, obrambo s prostosti
in civilne zagovornike.
5. Organizirana demokratična javnost od vojaških oblasti zahteva
dodatna pojasnila o vzroku za pripor in o ravnanju s priprtimi.
6. Primer treh priprtih postane osrednji medijski dogodek, zahte-
vam Odbora pa se priključi tudi celotno slovensko politično vodstvo.
7. Pojavijo se zahteve po omejitvi pristojnosti vojaških sodišč in
spremembi kazenske zakonodaje sploh.
V okoliščinah, ki jih opredeljujejo zgornje trditve, na seji RK SZDL
Slovenije 14. VI. nastopi namestnik poveljnika ljubljanskega armadnega
območja generalmajor Ivo Tominc in izreče naslednjo, le na videz dvo-
umno izjavo, ki jo bomo opredelili kot iskano izjavo p:
»Takšne provokacije lahko pripeljejo do nepredvidenih posledic.«^
Tominc ne pojasni niti, za kakšne provokacije gre niti, kakšne bi
utegnile biti »nepredvidene posledice« (saj bi drugače, kakopak, ne bile
več nepredvidene), v obstoječo mrežo informacij ne prispeva takorekoč
nobene nove informacije, toda prav ta prazna forma je tista, ki —
potencialno — omogoča največ novih pragmatičnih konsekvenc. Ce bi
Tominc opredelil »provokacije«, še zlasti pa »nepredvidene posledice«,
bi bila izbira možnih pragmatičnih konsekvenc neprimerno bolj ome-
jena. To pa ne bi bila več grožnja — za kar je Tominčevo izjavo pre-
poznal tudi predsednik predsedstva Janez Stanovnik —, kajti grožnja
je, paradoksalno, prav izjava, ki je toliko pertinentnejša, kolikor s kar
najmanjšo informativnostjo omogoča poslušalcu, da »kar najbolj obo-
gati ali spremeni svoja spoznanja in pojmovanja«. Pravim paradoksalno,
kajti ponavadi je grožnja nekaj zelo konkretnega, grožnja z nečim zelo
konkretnim; v »našem« primeru pa imamo opraviti le z mestom, in
to s praznim mestom.
Vendar pa kljub temu ne bi mogli reči, da namestnik poveljnika
ljubljanskega armadnega območja ni maksimiral pertinentnosti, da ni
— glede na okoliščine — podal kar najpertinentnejše izjave: praznina
in številni načini, ki jo lahko zapolnijo, s katerimi jo lahko zapolnimo,
so namreč veliko bolj grozeči kot že zapolnjena, že pozitivirana praznina.
Ali z drugimi besedami, manko informacije je lahko veliko informa-
tivnejši od (konkretne) informacije same.
Morda še zgovornejši je dogodek, ki se je zgodil nekaj dni poprej.
Ko Rdečemu križu ni uspelo izposlovati obiska pri priprtih, je za obisk
zaprosil predsednik predsedstva SRS. Poveljnik ljubljanskega armad-
nega območja mu obiska ni dovolil, namesto tega mu je pokazal vojaški
pravilnik, ki določa, kdaj in koliko časa se sme priprte zasliševati,
koliko ur spanja jim pripada in podobne papirnate stvari.
Predsednik predsedstva SRS torej ni dobil nobene od informacij,
za katere je bil prosil, pa vendar je iz ravnanja poveljnika ljubljan-
skega armadnega območja mogoče potegniti marsikatero novo prag-
matično konsekvenco o položaju SR Slovenije znotraj SFR Jugoslavije,
nekatere od njih pa je »razvoj« politične situacije že potrdil.
' Delo, 15. VI. 1988.
94
Vrnimo se spet k aksiomu pertinentnosti. Kar je pri vpeljavi aksi-
oma pertinentnosti torej novo in bistveno, je vpeljava nekakšnega
vesolja verovanj (množice stavkov M, ki so govorčevemu »duhu« že
znani), ki omogoča, da ima lahko sintagma »glede na svoje zmožnosti«
večji ali manjši doseg in da pričakovani nivo pertinentnosti lahko vari-
ira, pač odvisno od tega, ali imamo opraviti s pogovorom pijancev ali
s srečanjem znanstvenikov.
Dana izjava bo imela tako najpogosteje več semantično-referenci-
alnih interpretacij, poslušalec pa se bo odločil za tisto, ki je najbolj
združljiva s hipotezo govorca, ki je skušal maksimirati pertinence.
Ce naj z »vesoljem verovanja« operiramo kot s konceptom, pa ga
moramo najprej minimalno konceptualno opredeliti. Robert Martin,' ki
ga je tudi sicer prvi vpeljal, ga definira takole:
1. Ce govorec lahko neki propoziciji pripiše resničnostno vrednost,
potem ta propozicija pripada njegovemu vesolju verovanja in je v
njem določljiva;
in
2. Vesoije verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku govora
imenovali uporabo celote določljivih propozicij, v okviru celote resnič-
nostnih vrednosti.
Ce torej sprejememo aksiom pertinentnosti Sperberja in Wilsonove
ter Martinovi definiciji vesolja verovanj, ki sta z njim ne le kompa-
tibilni, temveč celo komplementarni, potem lahko o kredibilnosti in
verodostojnosti (trustworthiness) nekega govorca govorimo le v raz-
merju do njegovega lastnega vesolja verovanj. Že samo dejstvo, da
se z nekom (sploh) spuščamo v pogovor, mora biti zadosten dokaz
našega zaupanja v sogovornika in našega pristanka na njegovo vesolje
verovanj, kakršnokoli že je. To seveda ne pomeni, da se moramo z
njim (vedno) strinjati. Pristati na nekogaršnje vesolje verovanj pomeni
prav pristati na razcep med t.i. »objektivno realnostjo« in individualno,
recimo ji, »mentalno realnostjo« na drugi strani. Ce se sogovorčeve
izjave ne »pokrivajo« z našimi ali s tistim, kar ponavadi imenujemo
»objektivna realnost«, to še ne pomeni nujno, da ni vreden zaupanja.
Po najboljših močeh je poskušal maksimirati (konverzacijske) pertinen-
co, kar pa v danih okoliščinah lahko pomeni tudi, da ne želi sodelovati
v izmenjavi informacij, ki jih od njega zahteva ali pričakuje govorec,
da se ne želi pogovarjati, ali pa, da se preprosto ne more pogovarjati
zaradi referencialne diskrepance med vesoljema verovanj, ki sta pogo-
vorno v stiku.
Aksiom pertinentnosti tako ne ostaja nujno znotraj okvira, ki ga
definira Griceov Kooperacijski princip. Seveda je neka (minimalna)
stopnja kooperacije zmeraj nujna, toda to je le cena, ki jo mora govo-
rec (oziroma sogovorec) plačati za svoj temeljno egoistični projekt.
Aksiom pertinentnosti potemtakem sicer predpostavlja neko (mini-
malno) stopnjo kooperativnosti, vendar kooperativnosti, ki je prav
pristanek na različna vesolja verovanja in s tem v skrajni konsekvenci
na hipotetično nemožnost kooperacije. To pa pomeni, da se moramo
tudi analize izjav lotiti drugače in zavrniti nekatere redukcionistične
' Martin, Robert; Langage et croyance, str. 15, 29, Editions Mardaga, Bruselj, 1987.
95
teorije, ki izjavam pripisujejo vrednost propozicij, to je abstraktnih je-
zikovnih entitet, ki se v izjavah šele realizirajo.
Tako je J. O. Urmson' leta 1952 opozoril na podkategorijo glagolov,
ki v prvi osebi ednine prezenta indikativa kažejo zanimivo asimetrijo,
podobno performativnim glagolom. Imenoval jih je parentetični glagoli
in jih opredelil, kot da:
— le opozarjajo na pragmatično vrednost propozicije, ki jo vpelju-
jejo;
— je informacija, ki jo posredujejo, glede na vsebino propozicije
le marginalna;
— jih lahko izpustimo/opustimo, ne da bi s tem okrnili vsebi-
no propozicije, ki jo uvajajo.
Zdaj pa si, v skladu z zgoraj povedanim, kot proti-primer oglejmo
naslednjo izjavo:
Mislim, da je George prevarant.
Ali je Mislim,. . ., ki propozicijo vpeljuje, res marginalen glede na
vsebino propozicije? Mislim, da ne, kajti nisem bil zatrdil
George je prevarant.
temveč sem izjavil le, da jaz mislim, da je tako, izjavo sem torej
omejil le nase. Ali lahko potemtakem Mislim,. .. res opustimo, ne da
bi bila vsebina propozicije okrnjena? Brez dvoma, toda v našem pri-
meru gre za izjavo, ne za propozicijo. Ko pravim:
Mislim, da p.
ne trdim, da p, temveč le, da jaz mislim, da p. Mislim potemtakem
bistveno modificira izjavno vrednost propozicije, ki jo uvaja. Občutno
namreč omeji polje veljavnosti propozicije, vsebovane v izjavi:
Mislim, da...
kar z drugimi besedami pomeni, da onkraj črte, ki sem jo povlekel z
Mislim, .. ., nisem (več) odgovoren za veljavnost propozicije, vsebova-
ne oziroma zajete v moji izjavi.
Ko pravim :
Georges je prevarant,
svojo izjavo izpostavljam strinjanju in nestrinjanju drugih oziroma
pretresu njenih resničnostnih pogojev. Ko pa, nasprotno, pravim:
Mislim, da je George prevarant,
sem s tem razmejil področja in nase vzel, kar pač lahko oziroma moram
vzeti nase, česar ne morem ne vzeti nase, namreč svoje lastno vesolje
verovanj. Z Mislim, da... se spremeni in zamenja tabela resničnostnih
vrednosti, postane inkoherentna, celo poljubno aplikabilna.
• Urmson, J. C: »Parenthetlcal Verbs«, v: Caton, C. E. (ed.): Philosophy and
Ordinary Language, str. 220—240, University of Illinois Press, Urbana, 1963.
96
Prav na tej hipotezi, na hipotezi, da določeni jezikovni izrazi —
v našem primeru kombinacija subjekt-predikat — vzpostavljajo avto-
nomna vesolja verovanj, v katerih pogoji resničnosti niso nujno iden-
tični s pogoji resničnosti v t.i. »materialnem svetu«, prav na tej hipotezi I
temelji teorija »mentalnih prostorov« Gillesa Fauconniera,' nekakšen ;
mikro model za analizo vesolj verovanj.
Z Mislim, da ... se tabela resničnostnih vrednosti spremeni in celo |
zamenja, prav zaradi ene od temeljnih hipotez mentalnih prostorov,
ki pravi: če velja a C   M in M  cz JV, iz tega (še) ne sledi da velja a \
E JV.'^ Mentalni prostori niso pač nič substancialnega, nič petrificira-
nega in reificiranega, vsakič znova jih vzpostavljajo prav konkretni ,
jezikovni izrazi, ki služijo kot njihovi uvajalci, na primer adverbialne
skupine, logični vezniki ali, kot v primeru prevarantskega Georga, kom-
binacije subjekt-predikat. Prav zato, ker so vzpostavljeni oziroma
konstruirani vsakič (ob vsaki konkretni situaciji) znova, pa variira tudi
število njihovih elementov. Z drugimi besedami to pomeni, da je nek
mentalni prostor (diskurzivno) lahko vsebovan v nekem drugem men-
talnem prostoru, pa to še ni zadosten vzrok, da bi bili elementi vsebo-
vanega prostora tudi elementi vsebujočega prostora.
Ob prvi predstavitvi mentalnih prostorov smo poskušali to hipo-
tezo pojasniti s fiktivnim primerom," pred kratkim pa nas j^e konkretna
družbena stvarnost oskrbela s primerom, ki ima neprimerno večjo
kredibilnost. Gre (ponovno) za proces proti »četverici« in za »dialog«, ki
ga je med predsedstvom SR Slovenije in Odborom za zaščito človekovih
pravic izzval njegov zaključek. Oglejmo si najprej, kakšno je bilo nepo-
sredno ozadje tega »dialoga«.
Konec julija 1988 je Odbor za varstvo človekovih pravic od pred-
sedstva SR Slovenije zahteval, naj preveri, ali je vsebina vojaškega ^
dokumenta, zaradi katerega je bil sprožen postopek pred vojaškim
sodiščem v Ljubljani, zakonita in ustavna.
Za odgovor je predsedstvo SR Slovenije potrebovalo dober mesec,
v njem pa sporoča, da predsedstvo SR Slovenije ni odgovorno za zago-
tavljanje in tudi ne za ocenjevanje ustavnosti in zakonitosti omenje-
nega dokumenta, ki je akt vojaškega poveljevanja.''^
Odbor za zaščito človekovih pravic z odgovorom seveda ni bil
zadovoljen. Predsedstvo je opozoril na 205. člen ustave SFRJ, po ka- '
terem so za ustavnost in zakonitost dolžni skrbeti vsi državni organi
in v podkrepitev navedel še 299. člen ustave SRS, 301. člen ustave SRS
in 239. člen ustave SFRJ, 378. člen ustave SRS, še zlasti pa 377. člen |
ustave SRS in 244. člen ustave SFRJ^^ (njihova pozitivna vsebina v tem j
trenutku ni pomembna). |
Ker po mnenju Odbora predsedstvo SR Slovenije ni uporabilo
svojih ustavnih pravic, je Odbor predlagal skupščini SR Slovenije, da v
okviru svojih pristojnosti samo obravnava vprašanje ustavnosti in
zakonitosti spornega vojaškega dokumenta in da od predsedstva SR
Slovenije zahteva njegovo stališče o tem vprašanju, svojim članom pa
' Fauconnier, Gilles: Espaces Mentaux, Minuit, Pariz, 1984.
" Glej Žagar, Igor: »Za realni idealizem«, v: Problemi-Razprave 7—8/1987, str, 54, ,
Ljubljana. '■
" Prav tam, opomba 5. '
" Deio, 2. IX. 1988. ;
" Prav tam. Ч
97
predlagal, naj v svojih delovnih in drugih organizacijah zahtevajo
sestanke delegacij za delegiranje delegatov v skupščine in zahtevajo
uradno vložitev teh dveh zahtev predsednikom posameznih zborov
skupščine SR Slovenije.
Predsedstvo SR Slovenije je sporočilo Odbora preučilo in »odločno
zavrnilo pristop in ocene, ki se nanašajo na delo predsedstva SR Slo-
venije«.Odbor da v svojem sporočilu napačno interpretira odgovor, s
katerim je predsedstvo zavrnilo njegovo zahtevo, naj takoj preveri
ustavnost in zakonitost vojaškega dokumenta. Predsedstvo da se ni pro-
glasilo za nepristojno vsebinsko odgovoriti na to vprašanje, ampak je
le ugotovilo, da ni neposredno odgovorno za zagotavljanje in ocenje-
vanje ustavnosti in zakonitosti omenjenega dokumenta. Predsedstvo
je prepričano, da celovita politična ocena okoliščin, v katerih je pote-
kal proces, ni mogoča brez vsebinske in pravne analize tega dokumenta
in pristojnosti za njegovo izdajo in bo svoja stališča in ocene, ki bodo
vsebovale vse pomembne okoliščine, vzroke in posledice družbenih
razmer, v katerih je tekel proces, še naprej sporočalo delegatom skup-
ščine SR Slovenije in slovenski javnosti.
Potem sledi zaključni odstavek, ki je za nas — za naš prikaz in
eksplikacijo — ključen. Takole pravi predsedstvo SR Slovenije:
Sedanje, ne le gospodarske, ampak splošne družbenopolitične raz-
mere v Sloveniji in Jugoslaviji so skrajno zapletene in zaostrene, za-
radi česar mora vsakdo, ki se aktivno vključuje v javno politično živ-
ljenje, prevzemati odgovornost za svoje delovanje. Odbor s svojimi
najnovejšimi zahtevami sili predsedstvo SR Slovenije in skupščino SR
Slovenije v konflikt, ki ne bi koristil uveljavljanju interesov SR Slove-
nije in urejanju mednacionalnih odnosov ter razvoju socializma v vsej
Jugoslaviji, ne more pa koristiti niti interesom obtoženih'' (podčrtal
I. 2.).
Odbor v svojem odgovoru'^ seveda pozdravlja odločitev predsedstva
SR Slovenije, da bo skupščini — pa čeprav naknadno — sporočilo
svojo oceno spornega dokumenta, upravičeno pa se čudi — in tu mu
moramo s svojim teoretskim interesom pritegniti tudi mi — kako
more zavzemanje za spoštovanje ustavnosti in zakonitosti škodovati
interesom SR Slovenije in obtoženih.^'' Odbor tudi povsem upravičeno
— in reči moramo, da teoretsko legitimno — sklepa, da je predsedstvo
SR Slovenije s takšno formulacijo indirektno, hote ali nehote, v bistvu
že povedalo najmanj to, da z ustavnostjo in zakonitostjo dokumenta
najbrž ni vse v redu. Ce bi bilo, namreč ne bi bilo razloga za konflikt'*
(podčrtal I. Z.).
Sklepanje Odbora je sklepanje v najboljši maniri griceovske kon-
verzacijske implikature. Za kaj gre?
Predsedstvo SR Slovenije je (eksplicitno) izjavilo, da p (»Odbor
sili predsedstvo SR Slovenije v konflikt, ki ne bi koristil uveljavljanju
interesov SR Slovenije.«) in nam dalo s tem (implicitno) vedeti, da q
(»Dokument je protiustaven in protizakonit.«). Znotraj griceovskega
univerzuma velja, da je X, ki je s tem, ko je izjavil p, impliciral q,
" Delo, 3. IX. 1988.
'5 Prau tam.
" Delo, 6. IX. 1988.
" Prav tam.
Prav tam.
98
implikacijo q namenoma vnesel v pogovor, če je zadovoljeno nasled-
njim pogojem:
1. Najprej in predvsem ne sme biti dvoma, da upošteva konverza-
cijske maksime ali vsaj Kooperacijski princip.
2. Nadalje ne sme biti dvoma, da X ve ali misli, da je q nujen
zato, da bi samo dejstvo, da trdi p, ne bilo v nasprotju s pogojem 1,
3. Govorec misli (in pričakuje), da sogovornik misli, da on, govorec,
tako res misli, da je sogovornik torej sposoben deduktivno ali intuitivno
zaključiti, da je pogoj pod 2 povsem nujen."
Eksemplarično sklepanje, ki ga je očitno uporabil tudi Odbor, je
torej takšno:
a) Predsedstvo SR Slovenije je izjavilo, da p (»Odbor sili predsed-
stvo SR Slovenije v konflikt, ki ne bi koristil uveljavljanju interesov
SR Slovenije«),
b) Nobenega razloga ni, da bi predpostavljali, da predsedstvo ne
ravna v skladu s konverzacijskimi pravili oziroma v skladu s koopera-
cijskim principom (»Naj bo vaš konverzacijski prispevek takšen, da bo
po mnenju ali smeri pogovora, v katerega ste vpleteni, ustrezal stopnji
pogovora, na kateri se nahajate.«).
c) Potemtakem ne bi moglo ravnati, kakor ravna (namreč, da trdi
p), če ne bi želelo implicirati, da q (»Dokument je protiustaven in
protizakonit«),
d) Predsedstvo ve, da vemo, da p implicira q.
e) Predsedstvo ni storilo ničesar, da bi nas odvrnilo od implikacije q.
f) Predsedstvo torej želi, da mislimo, da q.
g) potemtakem: predsedstvo je impliciralo, da q (da je sporni
dokument protiustaven in protizakonit).
To pa še ni vse!
Iz opisanega oziroma rekonstruiranega postopka sklepanja je raz-
vidno, da je pri svojem ravnanju predsedstvo SR Slovenije posedovalo
informacijo več (element več v svojem mentalnem prostoru oziroma
vesolju verovanj) kot Odbor za varstvo človekovih pravic. Zato Odbor
lahko povsem legitimno reče, da je dalo predsedstvo SR Slovenije s
svojo izjavo vedeti, da z dokumentom ni vse v redu — to pa je tudi
vse. Z drugimi besedami in bolj natančno: prav zato, ker vesolje
verovanj predsedstva SR Slovenije poseduje (vsaj) en element več, se
Odbor mora in lahko posluži le griceovskega sklepanja po pragmatični
implikaturi, kar pomeni, da o vzroku lahko sodi le po njegovih učinkih.
Mislim, da .. . in podobni uvajalci mentalnih prostorov oziroma
vesolj verovanj morda res nakazujejo in opozarjajo (le?) na prag-
matično vrednost v izjavi vsebovane propozicije. Toda, ali je v prime-
ru, ko Mislim, da . . . pomeni ločitev vzroka in/od posledice (učinka)
— celo skritje vzroka pred posledico (učinkom) — ah je v tem primeru
opozorilo na pragmatično vrednost izjave res marginalno in ga lahko
brez škode opustimo?
Igor Z. Žagar
Junija in oktobra 1988
" Griče, H. P.: »Logic and Conversation-, v: Syntax and Semantick 3, str. 49—50.
99
Ni še izginilo navodilo ne beseda
Pojmovna zgodovina partes
orationis v antiki*
Kdaj se prične zgodovina partes orationis? Malo pred letom 384
pr.n.št. je Platon napisal dialog Kratil, v katerem deli stavke (lógoi) na
ónoma in rhêma. Poglejmo si zatorej, kako to stori:
Kratil, 424 E: Prav tako bova tudi midva uporabljala črke za
stvari, in sicer eno črko za eno stvar, kjer se bo zdelo nujno, ali pa
več črk skupaj ter oblikovala to, čemur pravijo zlogi, ki so iz njih
zložene onomata in rhemata. In iz onomata in rhemata bova potem
znova spulcila nekaj velikega, lepega in celovitega.
Marjan Tavčar v slovenskem prevodu sloveni onoma z besedo ozi-
roma samostalnikom, rhema pa z izrazom oziroma glagolom. Naš pristop
je drugačen, z ozirom na dani kontekst lahko zaenkrat rečemo le to,
da sta onoma in rhema dve vrsti zloženih zlogov. 2e v paragrafu 431 B
pojasni nekoliko natančneje ta dva koncepta:
Kratil, 431 B: Ce pa je tako in je mogoče onomata nepravilno
porazdeliti in ne dati vsakemu predmetu ustreznih, marveč takšne,
ki so neustrezni, naj bi bilo mogoče to isto storiti tudi z rhemata.
In če je mogoče tako vzdevati rhemata pa onomata, je nujno treba
tudi stavke (logoi); stavki so pač, tako mislim, povezava obojih.
V omenjenem paragrafu Platon torej razlikuje dve sestavini, iz ka-
terih tvorimo stavke. To, da onoma in rhema tvorita stavek, ni bilo
samoumevno, zakaj v nasprotnem primeru Platonov Sokrat ne bi pose-
bej pojasnjeval, da je zanj stavek kombinacija onoma in rhema. Da je
enačenje rhema z glagolom neosnovano, nam pokaže tale paragraf:
Kratil, 399 A: Na primer »Dii philos« (Zevsu prijatelj) — do bi
nam namesto rhema nastala onoma, odpahnemo drugi jota (i) in izgo-
vorimo namesto ostrivca na sednjem zlogu težki naglas... »Diphilos«.
Prav zaradi tega paragrafa je R. H. Robins obtožil Platona nekon-
sistentnosti :
"There has been considerable discussion on the inclusion by Plato,
and latter by Aristotle, of adjectives and adjectival phrases like leukon
(white) and Dii Philos (beloved oj Zeus) among the rhemata. By the
• Tu objavljeni članek predstavlja prvo poglavje Pojmovne zgodovine partes
orationis istega avtorja.
100
exercise of the historical hindsight it is not difficult to accuse them of
inconsistency and the failure to recognize the ^properly relevant cri-
ferta.«'
Na tem mestu se ne strinjamo z Robinsom, zakaj menimo, da
moramo rhema razumeti v pomenu izraza, ki lahko pomeni tako frazo
kot pridevnik ali glagol. Ce razumemo rhema v tem pomenu, potem
so vsi trije navedeni paragrafi konsistentni. Po drugi strani pa ne
smemo spregledati dejstva, da se koncepti onoma, rhema, logos, ki jih
vzpostavlja Platon v Kratilu, bistveno razlikujejo od kasnejših razdelav.
V dialogu Kratil torej Platon razlikuje onoma kot so ânthropôs,
hippos, Poseidon, rhema Diì philos in logos, ki je kombinacija onoma
in rhema. Dragocen doprinos tega dialoga je, da tedaj običajni besedi
kot sta onoma in logos začenja uporabljati kot koncepte.
Nadaljnjo razdelavo teh konceptov najdemo v dialogu Sofist.
Sofist, 261 E
Nam je namreč na razpolago dvovrsten rod glasovnih pojasnil
z ozirom na bitnost... Ena vrsta so tako imenovana imena (onomata),
druga pa izreki (rhemata)... Kar je pojasnilo za dejanje, nekje imenu-
jemo izrek ... Glasovni znak pa, ki je postavljen za tiste, ki ta dejanja
izvajajo, je ime (onoma)... Tedaj pa na osnovi imen, ki so sama zase
zaporedoma izgovorjena, nikdar ni možna govorica (logos) niti spet
iz izrekov, ki so povedani ločeno od imen.'
Stavek je tu določen veliko natančneje. Je povezava onoma in
rhema. Ce postavljamo zaporedoma zgolj onomata ali zgolj rhemata,
ne tvorimo stavka. Tako rhemata, kot so »hodi«, »teče«, »spi«, izgo-
vorjena drug za drugim, ne proizvedejo stavka. To, kar tu trdi Platon
za omenjene tri glagole v posameznem, ne velja absolutno. Namreč
na vprašanje: Kaj dela Miha, lahko odgovorimo: Teče, hodi, spi. Se-
veda pa ta proti-primer ne izpodbija konceptualnega para onoma:
rhema, kar bomo pokazali v nadaljevanju.
Kriterij, po katerem se Platon odloča med onoma in rhema, je
odnos subjekt: predikat. Oglejmo si sedaj paragraf 263 A:
Sofist, 263 A:
Eleatski gost »Teaitetos sedi« . .. Tvoja naloga pa je razložiti, na
koga se nanaša in kaj neki izraža.
Teaitetos: Očividno, da meri name in govori o meni.
Stavek (logos) je stavek, kadar vsebuje neko onoma in rhema,
ki prvo pojasnjuje. Stvari pa se malce zapletejo, če vzamemo tale
primer:
Sofist, 263 A:
Eleatski gost: »Teaitetos, s katerim se jaz sedaj pogovarjam, leti«.
Teaitetos: Tudi za to izjavo pač ne bo niti enega, ki bi rekel
drugače, kot da meri mene in govori o tem, kar se mene tiče.
' Robins, (1966), str. 9.
' Valentin Kalan pa je v prevodu Sofista za razliko od Tavčarja opazil kom-
pleksnost razmerja onoma : rhema. Poglejmo njegovo opombo na str. 216: Jezikoslovje
)e šele in statu nascenđi. Besede s splošnim pomenom se začno uporabljati »tehnično-,
strokovno, onoma in rhéma pa ne pomenita različnih besednih vrst.
101
stavek Eleatskega gosta lahko razčlenimo na tele načine:
(1) ONOMA: Teaitetos,
RHEMA: leti.
? : s katerim se jaz sedaj pogovarjam.
(2) ONOMA: Teaitetus, s katerim se jaz sedaj pogovarjam,
RHEMA: leti.
(3) ONOMA: Teaitetos,
RHEMA: s katerim se jaz sedaj pogovarjam, leti.
(4) ONOMA (1): Teaitetus,
RHEMA (1): s katerim se jaz sedaj pogovarjam,
RHEMA (2): leti.
(5) ONOMA (1): Teaitetus
RHEMA (1): leti
ONOMA (2): Jaz
RHEMA (2): s katerim se zdaj pogovarjam (Teaitetusf
Platon stavka ni razčlenil na omenjenih pet načinov, ampak le
na prva dva, na prvega eksplicite, na drugega implicite.
Da je »Teaitetus« onoma in »leti« rhema je očitno, kaj pa je »s
katerim se jaz pogovarjam«? Eleatski gost je pristavil te besede, da bi
izmed vseh Teaitetusov pokazal prav na svojega sogovorca. Namreč,
morda je v trenutku, ko je Eleatski gost rekel, da Teaitetus leti, na
nekem drugem mestu, nek drug Teaitetus zares letel. V tem primeru
bi bil obravnavani stavek resničen. Platon pa je s tem primerom
hotel pokazati zgled napačnega in neresničnega govora, zato je mo-
ral Eleatski gost pristaviti te pojasnjevalne besede. Tako gledano pa
je ime oziroma onoma celoten opis: »Teaitetus, s katerim govorim«.
Tu moramo omeniti, da Platon loči dva tipa govora; prvi, ki
zgolj imenuje (onomdzein) in drugi, ki govori (légei) in izjavlja.
Prvega tvorijo zgolj onomata, drugi je kombinacija onomata in
rhemata. S tem pa postane še bolj jasno, da onoma ni ime oziroma
samostalnik, ampak subjekt, ki se pojavlja v gramatični obliki ene
besede, lahko pa celo v obliki stavka.
Poglejmo si sedaj še preostale tri možne variante.
Kar zadeva tretjo, lahko ugotovimo, da je kriterij delitev na
onoma in na vse, kar ni onoma in je zatorej rhema. Ta varianta je
kot taka neproduktivna; kar nam omogoča, je zgolj izolacija onoma
v pomenu imena. Njena dragocenost pa je v tem, da prav njena insu-
ficienca napeljuje na potrebo neke bolj sofisticirane analize, ki sega
prek para onoma : rhema.
Četrta varianta nam omogoča razdelavo stavka s pomočjo več
rhemata. Stavek tu izhaja iz onoma, ki jo pojasnjujejo različne rhe-
mata.
Peta varianta pa vzame za oporno točko nominative; kolikor je
nominativov, toliko je onomata. Vsaka onoma pa je pojasnjena s
svojo rhema. Onomata pa v stavku niso poljubno razvrščena, ampak
so hierarhično urejena: primerna, sekundarna, terciarna... Osvetlimo
sedaj še razliko med četrtim in petim konceptom stavčne delitve:
= Beseda »s katerim« povezuje para onoma : rliema(l) in onoma : rhema(2). Je
namreč znak, ki stoji za onoma(l) v paru onoma : rhema(2).
.102_____________.____._________^__________________________._________
Teaitetus, ki se pogovarja z menoj, leti.
Ta stavek razčlenimo le po četrtem postopku in sicer:
ONOMA: Teaitetus
RHEMA (1): ki se pogovarja z menoj,
RHEMA (2): leti.
Koncept stavka z več onomata in rhemata pa vsebuje tudi tole
možnost:
Teaitetus in Eleatski gost sedita.
ONOMA: Teaitetus in Eleatski gost
RHEMA: sedita.
V tem primeru lahko nadaljujemo z razčlenitvijo ONOMA v
ONOMA (1): Teaitetus
ONOMA (2): Eleatski gost
pri čemer se izkaže, da sta različni onomata pojasnjeni z istim rhema.
S parom onoma : rhema pa lahko rešimo celo tako skrajen stavek
kot je:
Hodim.
»Hodim« je rhema, ki pojasnjuje implicirano onoma »jaz«. S tega
zornega kota torej lahko rečemo, da je »hodim« hkrati onoma in rhe-
ma, zakaj meri na »mene« in govori o »meni«.
Tu omenjene možnosti koncipiranja onoma in rhema nam po-
trjujejo, kako ploden konceptualni par je vpeljal Platon.''
Kar zadeva formalno klasifikacijo besed pa lahko ugotovimo, da
delitev stavka na onoma in rhema ne pomeni hkrati delitve na dve
različni vrsti besed. Resda Platon kot onoma navaja besede kot so
»Sokrates«, »konj«, »človek«, skratka imena, in kot rhema »sedi«, »leti«,
se pravi glagole; toda tako onoma kot rhema lahko vsebujeta več besed
ali celo stavek (odvisni).
Platonova razčlenitev stavka na onoma in rhema torej ni grama-
tična v sodobnem pomenu te besede, ampak je osnovna na zunaj-
gramatičnem principu subjekt : predikat.
II. ARISTOTEL
' Se veliko bolj kot Platon se je ukvarjal z razdelavo méroi logon
Aristotel. Sloviti tekst De interpretatione (v orig. Peri Hermeneias) se
prične s temi besedami:
16 a 19 Najprej moramo določiti, kaj je onoma in kaj rhema.
Onoma definira potem takole:
16 o 19 Onoma je govorjeni glas, katerega pomen je osnovan na
dogovoru, in ki ne označuje časa, in pri katerem noben izmed njego-
vih delov nima pomena sam zase.
V nadaljevanju Aristotel navede štiri različne vrste onomata:
Poleg običajnega onoma kot je ánthropos^ navede še ouk dnthropos,
»ne-človek«, ki mu pravi onoma aoriston (nedoločna onoma). »Ne-člo-
vek« pa ni preprosta negacija od »človek«, ampak je gramatična
' K tem razsežnostim onoma in rhema se bomo vrnili v poElaviu o moderni
gramatiki.
103
entiteta enaltovredna onoma. Priznati moramo, da je ta Aristotelova na
videz nenavadna definicija povsem upravičena. Zamenjamo lahko nam-
reč poljubno onoma z nedoločno onoma, pa se struktura stavka ne spre-
meni:
Človek je moder.
povsem ustreza
Ne-človek je moder.
»Je moder« je rhema, pa najsi bo onoma »človek« ali pa »ne člo-
vek«.
Kot tretjo vrsto onomata navede Philonos »Filonija, gen.« in
Philoni »Filoniju, dat.« Tovrstna onomata se razlikujejo od običajnih
in jih zato imenuje »ptoséis onomatos.«
Onoma je po Aristotelu najmanjša pomenska enota, ki je ni mogoče
deliti na manjše pomenske enote, ne da bi ob tem spremenili njen
pomen. Namreč tudi sestavljena beseda kot na primer lastno ime Kal-
lippos »Lep-konj« nima enakega pomena kot njeni deli ho kalòs hippos
»nek lep konj«. Tri oziroma štiri vrste onomata so tele:
»človek« ONOMA (ime)
»Kallippos« ONOMA (lastno ime)
»ne-človek« NEDOLOČNA ONOMA (zanikano ime)
»Filonija« PREGIBNA ONOMA (sklanjano ime)
Z gramatičnega stališča pa imamo opraviti le z dvema vrstama
onoma, ki ju najustrezneje opišemo s casus rectus in casus ohliquus.
»Ne-človek« je v bistvu le semantični podrazred onoma, namreč nedo-
ločnost izraža tudi onoma, kot je tis »nekdo«. Da je lastno ime Kallip-
pos običajna onoma, pa je izpostavil že sam Aristotel. Na eni strani
imamo torej »čisto onoma«, ki je postavljena v nominativ, in »pregibno
onoma«, ki je postavljena v sklon zunaj nominativa. Ta razlika je po-
membna s stališča stavčnega subjekta; ta je namreč postavljen v nomi-
nativ. Na ta način nam razpade stavek na: ONOMA ter RHEMA in
PREGIBNA ONOMA. Toda o tem več v nadaljevanju. Omeniti pa velja,
da sklon pri Aristotelu ni atribut onoma, ampak je distinktivni moment,
ki omogoča delitev na dve vrsti onoma (prisotnost : odsotnost nomina-
tiva). Beseda kot je »človek«, ki v latinskih gramatikah z vsemi svojimi
oblikami (človeka, človeku . . . hominis, homini...) spada v eno besedno
vrsto (nomen), je pri Aristotelu postavljena v samostojno besedno vrsto
(onoma), medtem ko so njene oblike (človeka, človeku... anthropou,
anthropo . . .) postavljene v posebno vrsto (pregibna onoma).
Oglejmo si sedaj, kako Aristotel definira rhema:
16 b 6 Rhema je to, kar označuje čas, pri čemer noben izmed njenih
delov nima pomena sam zase. Poleg tega pa je tudi zrmk za stvari,
rečene o nečem drugem.
Rhema razdeli na tri vrste:
»Okreva« (hygiaínei) rhfma
»Ne okreva« (ouch hygiainei)    ^EDOLOCNA RHEMA
— Z (t~ >  ^-^^^^^^      ^^^-^^ ^'^—^
104
Tovrstna delitev rhema se zdi, da je zgolj simetrija delitev onoma.
Z gramatičnega stališča ni pravega razloga za ločevanje pregibne in
nepregibne rhema, zakaj
Sokrat je okreval
je sintaktično paralelno
Sokrat okreva.
Enako velja seveda za nedoločno in določno rhema.
Poglejmo si sedaj razliko med Platonovim in Aristotelovim kon-
ceptom onoma: rhema.
Pokazana zgleda kažeta na veliko subtilnejšo analizo, ki jo
omogoča Aristotelov konceptualni aparat. Medtem ko rhema in onoma
ustrezata predikatu in subjektu v Platonovi filozofiji, pa spravi Aristo-
tel onoma in rhema na raven posamezne pomenske enote. Namreč oba
sta najmanjši pomenski enoti, katerih delitev povzroči spremembo
pomena. Pomenska enota je posamezna beseda »človek«, ali zanikana
beseda (po Aristotelu nedoločna beseda) »ne-človek«, ali nek pojem
»mrtvi vojak«. Slednjega seveda nismo našli pri Aristotelu, dopušča pa
ga njegov aparat. Namreč »vojak«, iztrgan iz izraza »mrtvi vojak«,
dobi nek drug pomen, kot ga ima v omenjenem izrazu.
Aristotel naredi še korak naprej, ko v 20. poglavju Poetike vpelje
še »nepomenjujoče besede«:
1457 a Syndesmós (veznik) je sestavljen izraz, ki nima lastnega
pomena in ni primeren, da bi stal sam zase na začetku stavka, kot na
primer mén »stcer«, étoi »seveda«, dé, »pa«. Ali pa izraz, ki nima
lastnega pomena, a je zmožen iz več izrazov, ki imajo lasten pomen,
sestaviti nov pomenski izraz.
K. Gantar prevaja syndesmós z veznik, vendar je treba opozoriti,
da je tak prevod preenostaven. Namreč v Heinemannovi izdaji sta kot
primera syndesmói, ki imajo sposobnost druženja več besed v eno
pomensko enoto, navedena amphi »okrog« in peri »okoli«. Ti dve
besedi opravljata funkcijo predlogov in prislovov, zatorej je treba reči,
da syndesmós pri Aristotelu pokriva današnje veznike, predloge in
prislove.
1457 a Arthron (členica) je izraz, ki nima lastnega pomena in ki
označuje začetek, ali konec, ali prelom nekega stavka, kot na primer
ho »ta«, peri »okoli«.
105
Zadeva z arthronom pa je še bolj zapletena. Poleg Gantarjevega
prevoda, ki smo ga uporabili tu, obstajajo vsaj še tri verzije: brez
kakršnegakoli primera Hienemann, z mén in per (Bröndal, 1948) in s
femí in peri (Lucas, 1968: Stahr, 1860).
Z vpeljavo syndesmos lahko sedaj razčlenimo že takle stavek:
Okoli hiše je hodil     in poskakoval    Sokrat.
SYND.      PREG. ONOMA RHEMA    SYND.      RHEMA   ONOMA
Z ozirom na več kot dvomljivo naravo arthrona — za mnoge je
vprašljiva provenienca celotnega 20. poglavja Poetike — bomo konsta-
tirali, da Aristotel razhkuje štiri vrste besed: ONOMA, PREGIBNO
ONOMA, RHEMA IN SYNDESMOS. V posamezne vrste jih razvrstimo
po temle postopku :
III. DIOGENES LAERTIUS (STOIKI)
Nadaljnji korak v razvoju klasifikacij stavka so napravili stoiki.
V tem poglavju bomo osrednjo pozornost namenili delu Diogenesa
Vitae philosophoruni.
Diogenes že povsem eksplicitno opiše pet delov stavka: PROSE-
GORIA (ime). ONOMA (lastno ime). RHEMA, SYNDESMOS in ART-
HRON.
Prosegoria definira kot del stavka, ki označuje neko splošno
kvilteto kot sta na primer »človek« ali »konj«.
Onoirui se od prosegoria razlikuje v tem, da izraža neko posebno
lastnost, značilno za nek individuum, npr. Diogenes, Sokrates.
Rhema je po Diogenesu del stavka, ki označuje (semainei) nek
izoli rani predikat (kategórema), po Apollodorosu pa je nepregiben
(á-potos) del stavka, ki označuje nekaj, kar bi bilo lahko pripisano
enemu ali več subjektom, npr. grápho »pišem«, gráphomen »pišemo«,
Syndesmos je nepregiben del stavka, ki povezuje različne dele
stavka (logos) v celoto.
Arthron je pregiben del stavka, ki razlikuje spol in število pri
prosegoria, npr. ho, he, to, hoi, hai, ta. (Vitae .. . VII, 57—58).
Tu velja pojasniti, da je npr. ho člen, ki je dodan pred samostal-
nikom, pridevnikom, lahko tudi pred infinitivom. in ki določa spol in
število. Člen in odnosna beseda se ujemata v sklonu in številu.
106
Diogenes razvršča besede po posameznih vrstah takole: Obstajajo
besede, ki imajo pomen in one, ki ga nimajo. Prve se nato delijo na
tiste, ki označujejo kvalitete in one, ki označujejo predikate. Kvalitete
so potem splošne ali posamezne. Besede, ki nimajo pomena, se delijo
na pregibne in nepregibne.
Kakšni principi vodijo takšno delitev? Prvi je semantičen (sposob-
nost pomenjanja), druga dva sta gramatična: eden je morforloški
farthron, ki določa spol in število pri onoma), drugi sintaktičen (syn-
desmói povezujejo besede).
Z vpeljavo novega razreda besed arthron je bilo prvič v zgodovini
možno razvrstiti vse grške besede v méroi lógou. Vsaka beseda pripada
konkretnemu razredu.
Tu bi radi opozorili še na terminološko nejasnost; onoma ima pri
Diogenesu veliko ožji pomen (lastna imena) kot pri Aristotelu. Stoiki
so prav tako opustili Aristotelovo razlikovanje med ptosis orth'e in
ptoseis plagiai (casus rectus in casus obliquus), kar pomeni digresijo v
razvoju konceptov stavčne analize.'
Drugače od Diogenesa je postopal Apollodorus, ko je vpeljal for-
malno razlikovanje med onoma in prosegoria na eni ter rhema na
drugi strani. Rhema po njem ni sposobna pregiba (aptòsis). Toda takš-
na definicija pade pod Aristotelovo raven, zakaj zanika že priznano
dejstvo, da je rhema sposobna pregiba.
Stoiki so bili poleg drugega tudi pionirji v študiju razmerij med
onoina in rhema. Apollodorusovi učenci' so namreč opisovali predikat
(kategórema) kot nepopolni izraz, ki ga moramo dodati nominativu
(ptosis orthe), kadar želimo izreči sodbo. Na primer »teče« je defekten
izraz vse dokler ga ne dodamo besedi »Sokrat«. Sele sedaj, ko imamo
stavek »Sokrat teče«, dobi rhema »teče« svoj smisel. Po drugi strani
pa najdemo določene predikate, kot sta akóuo »slišim« in horáó »vi-
dim«, ki zahtevajo konstrukcijo zgolj s casws ohliqìius. Primer je tale:
Sokrat sliši konja teči.
Rhema kot je »sliši« zahteva za seboj onoma oziroma prosegoria
v obliki aitiatike (akuzativa).'
' Na to razliko ponovno opozori šele H. Sweet (1981), ko .samostalnik, postavljen
v casus obliquus, izenači s prislovom.
' Diogenes, Vitae . . . VII. 64.
' Latinski termin accusativus ter z njim slovenski tožilnik je po Robinsu (1969)
napačni prevod. Poglejmo si njegov komentar na strani 35:
107
It is interesting to notice that the Latin casus accusativus, our \
accusative case arises from a mistranslation of the Greek aitiatike ]
ptosis, the object case, referring to the recipient of some action caused ■
to happen (aitia, cause). Varrò, who was responsible for the Latin \
term, appears to have been misled by the other meaning of aitia, [
accusition or charge.
Tako kot rhema »sliši« določa obliko prosegoria »konja«, tako
onoma »Sokrat« določa obliko rhema »sliši«. Ker pa Apollodorova šola
ni definirala rhema kot sposobne pregiba, tudi ni mogla opaziti, da
onoma in prosegoria določata število in osebo pri rhema. Npr. za
nominativom Sokrat mora slediti rhema v tretji osebi singulara.
Kakorkoli že, stoiki so vpeljali sintaktično pravilo ujemanja med
onoma in rhema.
IV. DIONYSIUS THRAX
Najbolj dovršeno delo, napisano v dobi antične Grčije, ki je obrav-
navalo méroi logon, je Téchné grammatike. Delo pripisujejo Thraxu,
toda mnogi dvomijo v njegovo avtorstvo (Robins, 1966; Hovdhaugen,
1984). Robins meni, da je dejanski avtor seznama osmih razredov besed
Thraxov učitelj Aristarchus. Kdorkoli je že avtor, bodisi Thrax,
Aristarchus ali kdo izmed Aleksandrijskih učenjakov, to delo je imelo
neizmerno usoden vpliv na gramatično tradicijo v Evropi. Razmišljajmo
torej raje ad rem in ne ad hominem. Thrax razlikuje osem delov stavka:
Onoma (ime) je del govora, ki je pregiben v sklonu (ptotikós) in ki
označuje neko telo (soma) ali neko dejanje (pragma). Ima pet pare-
pómena (atributov):
1. Genos (spol): maskulinum, femininum in nevtrum
2. Eidos (podoba): osnovna in izpeljana (substantiv ge »zemlja«
je naveden kot osnovna in adjektiv gaïëios »zemeljski« kot izpeljana;
prav tako so pozitivi adjektivov uvrščeni med osnovne, komparativi in
superlativi pa med izpeljane podobe. Tako koncipiran eidos omogoči
uvrstitev substantivov in adjektivov v enoten razred (onoma), pridev-
niško stopnjevanje je namreč oblikovano izenačeno s samostalniško pri-
devniško izpeljavo.
3. ScKéma (oblika): enostavna in sestavljena. (Mémrîôn je enostav-
na, Philódemos pa sestavljena: philo — demos)
4. Arithmós (število): singular, dual ali plural.
5. Ptosis (sklon): nominativ, genitiv, dativ, akuzativ, vokativ.
Rhemata (glagoli) so besede, ki niso pregibne v sklonu, ampak
izražajo čas (chrónos) ter označujejo neko dejavnost ali potekajoči :
proces. Obstaja osem stalnih atributov rhema:
1. Egklisis (naklon): indikativ, imperativ, optativ, konjunktiv in ;
Infinitiv.
2. Diathesis (položaj): aktiv, medij in pasiv.
3. Eidos (podoba): osnovna in izpeljana. !
4. Schema (oblika): enostavna, sestavljena in razstavljena.
5. Arithmós (število): singular, dual in plural.
108
6. Chrónos (čas): sedanji, prihodnji in pretelcli. Slednji ima štiri
oblilte: perieli t, imperfekt, pluskvamperfekt in aorist.
7. Súzugia (spregatev): posamezne konjugacije (tematna, atematna).
8. Prosopon (oseba): prva, druga in tretja.
Metoch'e je beseda, ki ima značilnosti glagola in imena. Poseduje
vse stalne atribute imena in glagola z izjemo naklona in osebe.
Arthron (člen) je besedna vrsta, ki je sklonljiva in stoji pred ali za
imenom.
Antonymíó" (zaimek) je beseda, ki jo rabimo namesto imena.
Zaimek pa za razliko od imena označuje tudi osebe.
Próthesis (predlog) je beseda, ki je postavljena pred ostale besede
v stavku v funkciji povezave (synthesis) ali ureditve (syntaksis).
Epírrhema (prislov) je nepregibna beseda, ki pojasnjuje in je do-
dana glagolu.
Syndesmós (veznik) je beseda, ki povezuje misel (dianoia).
Ce izvzamemo dejstvo, da sta onoma in rhema klasificirani tudi
kot entiteti, ki pomenjata, lahko rečemo, da je klasifikacija besed
osnovana na oblikovnem (gramatičnem) principu. Poskusimo zarisati
ta gramatični princip:
1. Distinktivna poteza je sposobnost pregibanja v sklonu (skla-
njatev). Vse besede se sedaj porazdelijo v dva razreda:
+ ime, deležnik, zaimek, člen
— glagol, prislov, predlog, veznik.
2. Distinktivna poteza je sposobnost časovnega pregiba (sprega-
tev):
-t- ( + ) deležnik
+ (—) glagol
— (+) ime, zaimek, člen
— (—) prislov, predlog in veznik
3. Distinktivna poteza je prisotnost atributa eidos:
+ (— + ) ime, zaimek
+ (--) predlog, prislov, veznik
—(—-f-) člen
4. Distinktivna poteza je prisotnost atributa prosopon:
+ ( + — + ) zaimek
— ( + — + ) ime
— (+--) predlog, prislov, veznik
Morfološki pristop tu omaga, zato ga bomo nadomestili s sin-
taktičnim:
5. Distinktivna poteza je sposobnost povezovati druge besedne
vrste :
+ (— +--) predlog
— (— +--) prislov, veznik
6. Distinktivna poteza je sposobnost spreminjanja glagola:
+ (--+--) prislov
— (--4---) veznik
Preden zarišemo grafično upodobitev klasifikacije besed, naj ome-
nimo, da se definicija besede pri Thraxu razlikuje od njegovih pred-
109
hodnikov. 2e pri Aristotelu, še zlasti pa pri stoikih je beseda naj-
manjša pomenska enota. Pri Thraxu pa je beseda najmanjši sintaktični
element stavčne strukture (meros toû katà syntaksin lógou eláchiston).
Thraxova klasifikacija besed je osnovana povsem na gramatičnih
principih (morfologija, sintaksa). Veljala je za zgled latinskim gra-
matikom in je dosegla popolnost. Vsaki besedi lahko odredimo njeno
mesto med stavčnimi členi, skratka zdi se, da je sistem zaključen. Se
lahko s tem strinjamo? Težave bi pričakovali pri razmejitvi prislovov
in veznikov. Poglejmo si torej nekaj primerov!
Zelo sta si podobni podgrupa prislovov schetliastiká in pa pod-
grupa veznikov parapleromatikói. Vzemimo besedici feû in gé. Prva
pripada prislovom, druga veznikom. Feû je vzklik bolesti ali veselja
»gorje!, ah!, joj!«, medtem ko je gé enklitična beseda, ki poudarja
predstoječo besedo ali pa cel stavek (običajno se ne prevaja, drugače
pa jo slovenimo z »namreč«, »prav«, »zares«).
Besedicama feû in gè je skupno, da štrlita nekako ven iz stavka,
toda pri tem se feû ne nanaša (gramatično) na sosednje besede — je
v bistvu oblika interjekcije — medtem ko se gé gramatično nanaša
na določene besede v stavku. V tem primeru je razlika med prislovom
in veznikom evidentna.
Poglejmo sedaj besedo nun. Na enem mestu je uvrščena med
prislove, na drugem med veznike. Smo torej naleteli na luknjo v
sistemu?
Nun kot prislov označuje čas »sedaj«, kot veznik pa je rabljen
kot emfatična členica izražajoča »torej, pač.« Skratka naleteli smo na
nekaj, čemur rečemo gramatična funkcija. Ce konkretno besedo lahko
110
razvrstimo v dva različna razreda besed, to pomeni, da smo jo raz-
vrščali glede na njeno funkcijo, ki jo ima v stavku.
Tako se je prav v trenutku, ko je sistem partes orationis dosegel
svoj zenit, že pojavilo znamenje njegovega kasnejšega razpada.
Pokažimo še eno luknjo v sistemu!
Thrax je besedi age! »pojdi«, fere! »nosi!« uvrstil med prislove
in ne med glagole, čeprav je med atribut glagola izrecno navedel naklon
in tam imperativ. Kje torej leži razlog za takšno odločitev?
âge! in fére! pripadata 17. podrazredu prislova (parakeleúsis), ki vse-
buje besede, ki jih uporabljamo za vzpodbujanje, vzklikanje, ukazo-
vanje, svetovanje... V ta razred spadajo torej nekakšne formule,
besede, ki jih moramo uporabiti, kadar hočemo izvršiti akt ukaza,
vzklika ... Po tem kriteriju seveda zaide imperativ med tovrstne pri-
slove. Toda Thrax je definiral prislov kot besedo, ki spreminja ozi-
roma je dodana glagolu. Po drugi strani pa moramo priznati, da je
imperativ res nekako podoben določenim vzklikom. Možnost rešitve
tega problema bi bila, ko bi dva podrazreda prislova, že omenjenega
schetliastiká in pa thaumastiká »vzklik presenečenja«, kot je na pri-
mer babai »ej!, raca na vodi!«, klasificiral kot poseben razred inter-
jekcij. Med interjekcije bi potem lahko uvrstili še čiste velelnike (ve-
lelni stavek, v katerem je en sam člen: imperativ) in pa vokative kot ne-
kakšne sekundarne interjekcije.
Poglejmo sedaj še eno posebnost, ki ne zadeva toliko Thraxovega
sistema kot grški jezik.
Eno izmed izpeljanih oblik imena je Thrax imenoval deverbalna.
Kot primer je navedel lastno ime Philemon »tisti, ki ljubi: ljubeči«,
ki je izpeljano iz glagola philéo, »ljubim«. Poleg lastnega imena Phile-
mon pa obstaja tudi deležnik philerrîôn »ljubeč«. Ali to pomeni, da
smo odkrili še eno nadoslednost Thraxovega sistema, da je deležnik
po nepotrebnem definiran kot samostojen razred, saj bi ga vendar
lahko uvrstil med imena?
Odgovor bomo poiskali v samem grškem jeziku. Starogrščina je
namreč razlikovala osem oblik deležnika: v sedanjiku, perfektu, aoris-
tu in prihodnjiku, in to tako v aktivni kot v medio-pasivni obliki. Grški
deležnik zaznamuje torej čas, kar ni lastnost imen. Pokažimo še na
zgledu :
paideúon (sed. akt.) »vzgajajoč«
paideuómenos (sed. med-pas.«) »vzgajajoč se«
paídeusas (aor. akt.) »ki je bil vzgojil«
paideusámenos (aor. med-pas) »ki se je bil vzgojil«
pepaideukos (pf, akt.) »ki je vzgojil«
pepaideuménos (pf. med-pas) »ki se je vzgojil«
paideúson (fut. akt.) »ki bo vzgojil«
paideusámenos (fut. med-pas) »ki se bo vzgojil«'
Uvrstitev lastnega imena Philemon med imena je le navidez pro-
tislovna, zakaj v njem ne smemo gledati deležnika, ampak običajno
lastno ime, ki je nastalo iz okamenelega deležnika, postavljenega v
sedanjik in aktivno obliko.
• Tu imamo opraviti pravzaprav z 12 in ne z 8 obilicami deležnika. Vse mediopa-
sivne oblike ločijo tudi obliki za ženski n srednji spol. kot npr. paideuoménè »vzgaja-
joča se« in paldeuómenon »vzgajajoče se-.
111
s Thraxom so koncepti kot so rhema, onoma, syndesmós postali
naposled prevedljivi v ime, glagol, veznik. Vzpostavljen je bil sistem,
ki je z manjšimi popravki kraljeval v evropski lingvistični tradiciji
več kot 200 let.
V. VARON
Varon je gramatik, ki ga Robins (1966) ni niti omenil v svojem
sistemu razvoja besednih vrst. Preprosto je zgrešil razvojno črto, ker
je utemeljil svoj klasifikacijski sistem, ne oziraje se na Thraxovo
Téchnë grammatikê. V tem sistemu je ločil dve vrsti besed: genus
sterile in genus fecundum. Poglejmo si torej njegovo delo De lingua
latina :
X, 14—15 Prva delitev je ta, da so nekatere besede vedno nepre-
gibne kot vix »komaj« in mox »kmalu«, druge pa pregibne kot limae
(gen.) od Uma »pila« in ferebam (impj.) od fero »nosim«.
Druga delitev je znotraj pregibnih besed, in sicer na te, ki so
pregibne po naši volji in one, ki so pregibne po naravi. Po volji pravim
tedaj, kadar iz imena (nomen) neka oseba določi novo ime nečemu dru-
gemu, tako kot je Romulus dal ime Roma; po naravi pravim tedaj,
ko vsi sprejmejo neko ime, ne da bi spraševali tistega, ki ga je ustvaril,
kako on želi, da bi ga pregibali, ampak ga pregibajo sami, tako kot
genitiv Romae, akuzativ Romam, ablativ Roma. Pregibanje po volji se
vrača k rabi, pregibanje po naravi pa k logičnemu sistemu.
X, n Tretja delitev zadeva besede, ki so pregibne po naravi. '
Delijo se na štiri podrazrede: te, ki imajo sklone, pa ne časa, kot
docilis »učen« in facilis »lahek«; tiste, ki imajo čase, pa ne sklonov,
kot docet »uči«, facit »naredi«; one, ki imajo oboje, kot docens »učeč«,
faciens »delujoč«: spet one, ki nimajo nobenega kot docte »učeno« in
facete »šaljivo«. Konkretni deli pri tej delitvi se razlikujejo od ostalih
treh delov.
Opisano klasifikacijo lahko povzamemo s temle grafom:
Declinatio voluntaria je v bistvu reduntanten razred, kajti Roma,
ki je navedena kot primer, pripada obenem tudi casus ( + ) tempus (—)
sistemu, torej v declinatio naturalis. Po drugi strani pa niti declinatio
112
voluntaria ni voluntarna, zakaj prav tako sledi morfološkim pravilom,
na primer Ephesius je ime sužnja, kupljenega na kraju Ephesus. Vri-
njeni -i pred us je pravilo tovrstnega poimenovanja.
Tu moramo pojasniti, zakaj je prislov uvrščen v genus fecundum,
ko pa nima ne časa ne sklona. Razlog je ta, da konkretni prislov pro- I
izvede dve novi obliki, denimo misere »revno« proizvode komparativ !
miserius in superlativ miserrime. ;
Varonu je treba priznati, da je ustvaril zelo sipmlificiran, toda-
konsekventen princip klasifikacije. Prednost njegovega sistema je v ■
tem, da je osnovan izključno na morfološkem principu: konjugacija
(tempus), deklinacija in gradacija so edine distinktivne poteze.
»Klasične« razrede lahko že vnaprej pretvorimo v Varonov sistem j
na tale način: ;
genus sterile: medmeti, predlogi, vezniki in nekateri prislovi        J
casus (+) tempus ( + ): deležniki
casus (+) tempus (—): samostalniki, pridevniki, zaimki (členi)
casus (—) tempus ( + ): glagoli i
casus (— )tempus (—): nekateri predlogi
Prav pomanjkanje Varonovega zanimanja za sintakso, kar običajno
navajajo za slabost njegove teorije, mu je omogočilo, da je definiral
partes orationis zgolj z morfološkega gledišča.
VI. DONATUS
Okoli leta 350 našega štetja je živel učitelj retorike po imenu
Donatus, morda celo z dodatnim imenom Aelius. Kakorkoli že, za-
pustil nam je dve gramatični razpravi Ars Minor in Ars Maior. Oglejmo
si njegov gramatični sistem partes orationis, ki ga je zapisal v Ars
Minor: Delo se prične s temi besedami:
Koliko delov govora imamo? Osem. Katere? Nomen, pronomen,
verbum, adverbium, participium, coniunctio, prepositio, interiectio.
Ce ga primerjamo s Thraxom, lahko opazimo izginotje člena in
vpeljavo novega razreda interjekcije.
Partes orationis so pri njem definirani veliko natančneje, pojasnju-
je jih, in to vse, z atributi.
NOMEN (ime): Del govora, ki s sklonom označuje osebo ali stvar
v posebnem ali v splošnem. Ima šest atributov:
1. Kvaliteta: ta zadeva splošnost ali posebnost, skratka razliko
med lastnim in splošnim imenom.
2. Grodocija; positiv, komparativ in superlativ. Navaja le doctus
»učen« z doctior in doctissimus, ki ga imenuje nomen adiectivum, toda
ne opazi, da nomen substantivum nima tega atributa. Pridevniki in
samostalniki ostajajo tako še vedno v istem razredu.
3. Spol: moški, ženski, srednji, (splošni). Splošni je sacerdos »sve-
čenik, svečenica«, ki ga lahko uporabljamo tako za moško kot žensko
osebo.
4. Število: latinščina loči le singular in plural.
113
5. Oblika: enostavna ali sestavljena, kot npr. decens »spodoben«i
in indecens »nespodoben«. н
6. Sklon: nominativ, genitiv, dativ, akuzativ, vokativ in ablativ. |
Izmed teh šestih atributov so gramatični le štirje: spol, število,
sklon in gradacija. ;
PRONOMEN (zaimek): Del govora, ki je pogosto rabljen namesto-
imena, a pri tem prenaša njegov pomen in se občasno nanaša na'
predhodno omenjene osebe. Ima šest atributov:
1. Kvaliteta: ta je določna kot v primeru ego »jaz« ali pa nedoločna ■'
kot v primeru quis »nekdo«. Da kvaliteta ne more veljati za splošni
atribut različnim besednim vrstam, je očitno, kajti kvaliteta pri imenu
se nanaša prek semantičnega principa, pri zaimku pa prek pragmatič-
nega. »Jaz«, gledano izven konteksta, je prav tako nedoločen kot »nek-
do«, oba sta lahko vsakdo.
2. Spol: moški, ženski, srednji in splošni. Splošni je ego, ki je lahko
vseh spolov.
3. Število : singular in plural.
4. Oblika: enostavna in sestavljena quis in quisquís »kdo« in
»kdorkoli«. i
5. Oseba; prva kot ego, druga kot tu in tretja kot ille. ;
6. Sklon: nominativ, genitiv, dativ, akuzativ, vokativ, ablativ.
Očiten problem je tu vokativ, ki je naveden le za drugo osebo singulara '
in plurala tu: o te in vos: o vobis, ter prvo plurala nos: o nobis, ten
pri kazalnih zaimkih hic, haec, hoc . . . Ker mnoge osebe, npr. ego, ille,
nimajo vokativa, pa ne le zaimki, ampak tudi večina imen nima
posebne oblike za vokativ — izjema je skupina na -us: servus
(nom.): serve (voc), je vprašljivo šteti vokativ za gramatični element.
Hjelmslev ga je v Le catégorie de cas kot takšnega izločil.
Kot gramatično atribute lahko navedemo: spol, sklon, število in
osebo.
VERBUM (glagol): Del govora, ki razlikuje čas in osebo, ne pa
sklona, in označuje aktivno, pasivno ali neko tretje vršenje dejanja.
Ima sedem atributov :
1. Kvaliteta: sem šteje naklone kot so indikativ, imperativ...
Ta atribut je še toliko bolj nekompatibilen z atributom kvalitete pri
imenu in zaimku.
2. Konjugacija: navaja tri tipe sprega tve, po katerih so spregali
latinske glagole.
3. Spol: aktiven, pasiven, nevtralen, deponentni, splošen. Atribut
spol, kot je opisan tu, seveda ni splošni atribut spola, definiran pri :
imenu in zaimku.
4. Število: singular in plural. i
5. Cas: tako kot Thrax tudi Donatus razlikuje čas kot logično ini
gramatično kategorijo. Na eni strani navede torej sedanjik, prihod- ¡
njik in preteklik, na drugi pa prezent, imperfekt, perfekt, pluskvam- \
perfekt in futur.
6. Oseba: prva, druga in tretja lego, legis, legit »berem, bereš,,
bere«.
114
7. Deklinacija: ker so nakloni, število, osebe in čas že omenjeni
kot atributi glagola, je ta sedmi redundanten. Kot gramatične atribute
glagola bomo torej šteli čas, število, osebo, naklon. !
ADVERBIUM (prislov): Del govora, ki s tem, da je dodan glagolu,'!
pojasnjuje njegov pomen in ga nekako izpolni. Ima tri atribute: po-
men, gradacijo in obliko.
1. Pomen: pomen sestoji iz označevanja kraja, časa, števila, za- i
nikanja, pritrjevanja, . . . klicanja ..., zaklinjanja. Takšna definicija -
je pravzaprav poddelitev prislova in zato je ne moremo šteti kot sploš-
ni atribut prislova. i
2. Gradacija: positiv, komparativ, superlativ. Kot smo že omenili,
pri Varonu, gradacija ni splošni atribut prislova, pritrjevalni prislov i
kot etiam »tudi« ne pozna gradacije. ¡
Ker oblike ne moremo šteti za gramatični atribut, lahko ugoto- .
vimo, da ima prislov le en atribut gradacije, pa še ta ni splošen.
PARTICIPIUM (deležnik) : Del stavka, ki prevzema naravo ime- j
na in glagola. Ima šest atributov: j
Ker za spol, število, sklon in obliko velja isto, kar smo že zapisali
pri imenu, in ker za pomen velja to, kar smo zabeležili pri predlogu,
jih ne bomo po nepotrebnem ponavljali.
6. Cas: je treh vrst, sedanji legens »beroč«, pretekli lectus »bran«,
prihodnji legendus »ki bo bran« ter lecturus »ki bo bral«.
Deležnik ima torej štiri gramatične atribute: spol, sklon, število,
in čas.
PREPOSITIO (predlog): Del govora, ki ga postavljamo pred ostale^
dele govora, tako da izpolni, spremeni ali zoži njihov pomen. Ima en
sam atribut:
Sklon; predlogi so rabljeni z akuzativom, npr. apud »pri«, z ab-'
lativom, npr. ab »od«, ali z obema npr. in »v«.
Ce so predlogi rabljeni z akuzativom, še ne pomeni, da so po-"
stavljeni v akuzativ. Predlog namreč določa sklon pri imenu, ima
torej sintaktično funkcijo. Morda postane v tem primeru jasno, zakaj •
pod gramatično funkcijo razumemo tako sintaktično kot morfološko,'
druga z drugo sta tesno povezani. ^
CONIUNCTIO (veznik): Del govora, ki povezuje in ureja stavek.j
Ima tri atribute: funkcijo, obliko in red.
1. Funkcija: navede jih pet, kopulativno, disjunktivno .. .
2. Red: nekateri vezniki so postavljeni pred, drugi za, tretji po-]
ljubno glede na besedo, na katero se nanašajo:
ac: Cassius ac Brutus »Kasij pa tudi Brut«
que: terra marique »na kopnem in na morju«
igitur: poljubno \
3. Oblika: enostavna in sestavljena: j
Za obliko smo že dejali, da ni gramatična funkcija pri besednih-
vrstah, kar zadeva red, pa je tudi očitno, da to ni splošen atribut,,
ampak zadeva le nekaj posameznih veznikov. Kot gramatični atribut,
lahko sprejmemo le funkcijo, in sicer v pomenu sposobnosti povezo-j
vanja besed oziroma stavkov, in to na različne načine. i
INTERIECTO (medmet): Del govora, ki z neobičajnim tonom ali
glasom označuje stanje duha. Ima en sam atribut:
1151
Pomen: ta označuje veselje kot euax »juhej!«, bolečino heu »-joj!«,
začudenja papae »šentaj, raca na vodi!« ali strah attat »a!«.
Da pomen ni gramatični atribut, ni treba pojasnjevati. Napravimo
sedaj shemo gramatičnih atributov partes orations:
Ce še sprejmemo funkcijo kot atribut veznika, moramo vseeno
malo podvomiti v njegovo ekskluzivnost, namreč podobno funkcijo
bi morali priznati predlogu in prislovu. Ker je Donatus iz tradicio-
nalnega prislova napravil dve besedni vrsti, prislov in medmet, je
pričakovati, da bomo tu našli kakšno protislovje. Heu »ah« je res
enkrat uvrščen med adverbia respondandi, drugič med medmete bo-
lečine.
Ker je medmet v bistvu stavek z eno samo besedo, naletimo na
tole protislovje: Ali je del stavka stavek sam? Zdi se, da bi bil med-
met uvrščen z večjo upravičenostjo med tipe stavka kot so trdilni,
vprašalni itd. kot med partes arationis. Poleg tega pa moramo opo-
zoriti tudi na dejstvo, da ne obstaja noben gramatični atribut medme-
ta. Z vpeljavo medmeta v sistem partes orationis je vdrl govor v
jezik. Odslej lahko pričakujemo med medmeti ne le prislovov, ampak
tudi druge besedne vrste.
Vpliv Donata na evropsko gramatiko je bil silen, še zlasti na
srednjeveške učenjake; tako lahko navedemo uvodne besede zname-
nitega Aelferica v njegovo angleško-latinsko gramatiko:
»J Aelferic, as not being very learned, have taken pains to translate
these extracts from the larger and smaller Donatus for you tender
children into your own language, so that when you have gone through
Donatus on Parts of Speech, you may be able to instil both languages,
Latin and English, into your youthful minds, by this little book, until
you reach more advanced studies."
Skratka, bolj ali manj vsi evropski jeziki so svojo gramatiko
utemeljevali na Donatu; tudi Bohorič je na enak način utemeljil slo-
vensko. Tu se nam zastavlja tudi tole vprašanje: »Ali ni Donatov
vpliv v bistvu pogubil posebnosti nacionalnih gramatik?« Ali niso mor-
da gramatično posebnosti kot npr. Vrag si ga vedi! neka takšna re-
likvija? Na to vprašanje v tem poglavju seveda ne moremo ustrezno
odgovoriti.
Bernard Nežmah
' Hjelmslev (1935).
116
BlbUograflja
Aristotle, Categories, On interpretation. Prior analitlcs, (ed. Heinemann), London,
1Ш.
Aristotle, Categories and De Interpretatione, (Prevod In opombe J. L. АскгШ),
Oxford, 1971.
Aristotel, Poetika, Ljubljana, 1982.
Aristotle, Poetics, (ed. Heinemann), London, 1953.
Aristotle, Poetics, (prev. Lucas), Oxford, 1968.
Aristoteles Poetik, (prev. Adolf Stahr), Sttutgart, 1860.
Bohorič, A., Articae Horulae Succisivae, Maribor, 1987.
Bradač, F., Grška vadnlca, LJubljana, 1968.
Brandal, v.. Les parties du discours, Copenhague, 1948.
Chase, W. J., The Ars Minor of Donatus, (University oí Wisconsin Studies), Ma-
dison, 1926.
Curtius-Hartel-Weigel, Griechische Schulgrammatik, Wien, 1917.
Diogenes Laertius, Vitae philosophorum II, (ed. Heinemann), London, 1950.
Hjelmslev, L., La catégorie de cas (Acta Jutlandlca VII), Copenhague, 1935.
Hovdhaugen, E., Foundations of Western Linguistics, Oslo, 1984.
Keil, H. Grammatici Latini, vol. v (Donatus), Leipzig, 1868.
Kopriva, s., Latinska slovnica, Ljubljana, 1976.
Plato, Cratylus, (ed. Heinemann), London, 1953.
Platon, Kratil, Maribor, 1980.
Plato, Sophist, (ed. Heinemann), London, 1952.
Platon, Sofist, Maribor, 1980.
Robins, R. H., Ancient and Medieval Grammatical Theory in Europe, London, 1951.
Sweet, H., New English Grammar, London, 1891.
Robins, R. H., Dionysius Thrax and Western Grammatical Tradition (Philological
Society, 1957).
Robins, R. H., The Development of the Word Class System of the European
Grammatical Tradition, (Foundation of language, 22, 1966).
Robins, R. H., A Short History of Linguistics, London, 1969.
Uhlig, G. Dionysii, Thracis ars grammatica. GG I.I., Leipzig, 1883.
Varrò, De lingua latina II, (ed. Heinemann), London, 1951.
117
KAKO OBLJUBITI — kratek
pregled ^
Od Pritcharda do Austina in nazaj
Skorajda notorično dejstvo je, da je J. L. Austin leta 1955, v
okviru William James lectures na Harvardski univerzi, prvič predsta-
vil svojo teorijo performativov (predavanja, ki so potekala pod delov-
nim naslovom »Words and Deeds«. so bila po njegovi smrti objavljena
kot How to Do Things with Words).^
J. O. Urmson, Austinov prijatelj in eden od urednikov njegovega
dela, pa v svoji razpravi «Performative Utterance«^ dokazuje, da
teorija iz leta 1955 ni izvirna teorija performativa, temveč predelava
Austinove zgodnejše teorije, ki je nastala med II. svetovno vojno, ko
je Austin služboval kot oficir obveščevalne službe pri vrhovnem po-
veljstvu Zavezniških ekspedicijskih sil. Leta 1946 je to (tako imeno-
vano) izvirno teorijo predstavil filozofskima društvoma Oxforda in
Cambridgea, vendar le na podlagi grobih zapiskov, njegovo predava-
nje pa ni bilo nikoli objavljeno. Kratek zasnutek te izvirne teorije
lahko najdemo v razpravi iz leta 1946. »Other Minds«, natančneje na
straneh 99—103 njegovih Philosophical Papers'
V teoriji iz leta 1955 se izkaže, da performativ in konstativ nista
dve različni govorni dejanji, ampak dve različni razsežnosti vsakega
govornega dejanja, namreč ilokucijska in lokucijska razsežnost. Ce si
ogledamo govorno dejanje, v katerem izrečemo besede:
»Tam na polju je bik«,
lahko znotraj njega razločimo dve ravni. Ce se omejimo zgolj na pomen
in referenco izrazov, ki smo jih uporabili v izjavi, imamo opraviti z
lokucijskim dejanjem in na tej ravni lahko govorimo o resničnosti
ali neresničnosti izjave, prav kakor v primeru logikove propozicije.
Vendar pa lahko s tem, da rečemo, da je na polju bik, prav takr
izvršimo različna ilokucijska dejanja, na primer opozarjamo, opisuje-
mo krajevno živalstvo ali na primer ugibamo.
Vsako (popolno) govorno dejanje — dejanje, ki ga izvršimo v izre-
kanju in z izrekanjem — ima torej obe razsežnosti: lokucijsko in ilo-
kucijsko (v spisu se namerno ne bomo lotevali perlokucijske razsež-
nosti).
' Tekst je del raziskovalne naloge »Aspekti teorije (samoupravnega) diskurza:
od ilokucije k teoriji argumentacije... ki poteka na ISU, financira pa jo RSS.
^ J. L. Austin: How io Do Tilinga with Words, Oxford University Press, 1962,
Oxford.
' J. O. Urmson: «Performative Utterance-., v: French, Uehling and Wettstein
(ed.) : Contemporary Perspectives in the Philosophy of Language, University of Min-
nesota Press, 1979, Minneapolis, str. 260—268.
' J. L. Austin: Philosophical Papers, Oxford University Press, 1961, Oxford.
118
Vendar pa pravi performativ, pripominja Urmson, torej perfor-1
mativ izvirne teorije iz leta 1946, sploh ni govorno dejanje. Govor]
vključuje na način, na katerega izkazovanje časti vključuje priklon.
Ce razvrstimo človeška dejanja na: 1. naravna dejanja, ki bi jih i
lahko izvršili v svetu, kjer bi ne bilo pravil, načel, zakonov ali kon- I
vencij — na primer hoja, prehranjevanje, tekanje, skakanje in ubi- ;
janje, 2. na dejanja, določena s pravih, ki vključujejo spoštovanje
ali kršitev zakona, pravila ali konvencije, ki ji je delujoči zavezan
kot subjekt — pojem umora, na primer v primerjavi z naravnim
dejanjem ubijanja, vključuje še kršitev nekega zakona — in 3. na
konvencionalna dejanja, ki jih lahko izvršimo le v skladu z nekim
pravilom, načelom ali konvencijo, vendar jih od dejanj, določenih
s pravili, razlikujemo po tem, da v primeru konvencionalnih dejanj
nimamo opraviti s kršitvijo ustrezne konvencije, ker lahko le neustrez-
no delujemo — na primer krstimo ladjo — če torej upoštevamo to
klasifikacijo, lahko performative opredelimo kot podskupino popol-
noma konvencionalnih dejanj, ki jo določajo nejezikovne konvencije,
vendar pa te nejezikovne konvencije, vendar pa te nejezikovne kon-
vencije od nas zahtevajo, da delujemo v skladu s posebnimi jezikov-
nimi konvencijami.
To, kar razlikuje izvirno performativno teorijo, kakor je bila for-
mulirana v »Other Minds", od teorije govornih dejanj, razvite v How
to Do Things with Words, je ritualna, formulaična izvršitev dejanja
v ustreznih okoliščinah.
Tako imenovani performativni prefiks, torej glagol, ki ga v 1.
osebi ednine prezenta indikativa aktiva postavimo pred določeno pro-
pozicijo, je le nalepka, ki nam pove, kakšno ilokucijsko moč ima iz-
java, in to neodvisno od situacije, v kateri je bila izrečena. Po dragi
strani pa je pravi performativ neposredno odvisen od situacije in z
njo določen, kar pomeni, da ga lahko izrečemo le v določeni situaciji,
na določen način in da ga — zelo pogosto — lahko izreče le določena
oseba.
Ce znam, na primer reči po turško: »Opozarjam vas, da bo bik
vsak hip napadel«, potem lahko opozorim Turke, da bo bik vsak hip
napadel. Ce pa znam reči po turško: »To ladjo imenujem (za) Queen
Elizabeth!«, to še ne pomeni, da vem, kako v Turčiji krstijo ladje;
morda jih krstijo na povsem drugačen način.
Morda obstajajo celo konvencije, po katerih je Turkom v turščini .
nevljudno, nezakonito ali celo bogokletno reči »Opozarjam vas, da
bo bik vsak hip napadel!«, a če bi tako storili, bi bilo — po Urmso- '
novem mnenju — to vseeno svarilo.
Na eni strani imamo tako razširjeno in razvejano teorijo govornih ^
dejanj, na drugi strani pa skorajda neznano in neopaženo teorijo »iz- ;
virnega« performativa, iz katere teorija govornih dejanj izvira.
Ali je takšna Urmsonova delitev upravičena? Mislim, da je in
skušal bom dokazati, da Austin s svojo teorijo iz leta 1946 odgovarja
na nekatera vprašanja, ki jih je zastavil njegov učitelj H. A. Pritchard,
namreč, »zakaj mislimo, da se bomo s tem, da izustimo nek glas,
zavezali izvršitvi dejanja . . .?«
Pojdimo lepo po vrsti.
119
Najprej, kdo je, ali bolje, kdo je bil H. A. Pritchard? Sodobne- ^
mu bralcu je njegovo ime skorajda neznano in njegovi spisi težko :
dostopni. Na voljo nam je le kratek izbor njegovih člankov, ki so bili
objavljeni leta 1965 pod naslovom Moral Obligation.^
Navzlic temu pa je bil Pritchard pred II. svetovno vojno eden
najbolj uglednih oxfordskih profesorjev moralne filozofije. Čeprav je
preziral filozofe Austinove in Urmsonove generacije in vsakršno lo-
gično obravnavanje filozofskih problemov (prof. Urmson pravi,' da
ni hotel prebrati več kot prvih nekaj strani Ayerjevega dela Language,
Truth and Logic, češ da ni vredno truda), pa sta se z Austinom med-
sebojno izjemno spoštovala. Pogosto sta izmenjavala poglede na
pomembna filozofska vprašanja in eden prvih Austinovih člankov
»availrfv and EÎÔai|iovta in the Ethics of Aristotle« obravnava prav
Pritchardove poglede na to vprašanje.
Sir Isaiah Berlin' se spominja, da je Austin že v letih 1933—35
razpravljal o Pritchardovih pogledih na »moralno zavezanost«, o temi
torej, ki bo postala vir performativno diskusije, leta 1947, leto dni
po predstavitvi njegove prve performativne teorije filozofskima dru-
štvoma Oxforda in Cambridgea, pa sta s Pritchardom celo izmenjala
nekaj pisem o naravi obljubljanja, vendar se na žalost niso ohranila.'
Problem obljubljanja ali natančneje »zavezanosti obljubi« je bil
Pritchardova obsesija, ki je močno vplivala na vse njegovo delo in
pustila sled v domala vseh njegovih delih. Najbolj zgoščeno ga je
predstavil v članku »Zavezanost obljubi«, napisanem leta 1940, kar
nikakor ni nepomembna letnica, če vemo, da je Austin razvil svojo :
prvo teorijo performativa v letih 1940—46 (da niti ne omenjamo, da
je bil v obeh teorijah njegov ključni zgled natanko »obljubljanje«).
Kaj je, po Pritchardovem mnenju, torej obljubljanje?
Nikoli, pravi, ne storimo nečesa, kar bi lahko opisali kot obljublja-
nje človeku X, da bomo izvršili neke dejanje, če nekako ne pričakuje-
mo, da bomo s tem, ko bomo to storili, v X vzbudili pričakovanje, da
bomo izvršili dejanje.^
To pričakovanje pa mora biti, kot je sicer jasno, pričakovanje,
ki ga vzbudimo na poseben način, namreč z uporabo jezika.
Vendar pa je to preohlapna definicija. Vzemimo primer deloda-
jalca, ki pravi:
1. Ne nameravam znižati plač.
in
2. Obljubljam, da ne bom znižal plač, če boste delali hitreje.
Pričakovanja, ki jih vzbudimo v obeh primerih, so različna. V
prvem primeru temeljijo na prepričanju, da je
a) delodajalec govoril iskreno
in
b) da ni verjetno, da bo spremenil svojo odločitev o tem.
' H. A. Pritchard: Moral Obligation, Oxford University Press, 1965, Oxford.
' Osebna Icomunikacija (pismo z dne 16. VII. 1986).
' Sir Isaiah Berlin: »Austin and the Early Beginnings of Oxford Philosophy*,
v: I. Berlin (ed.): Essay.s on J. L. Austin, Oxford University Press, 1973, Oxford,
str. 1—17.
• J. O. Urmson: "Austin's Philosophy«, v: K. T. Fann (ed.): Symposium on J. L.
Austin. Routledge and Kegan Pau], London, 1969, str. 22—23.
'H. A. Pritchard: »The Obligation to Keep a Promise«, v: Moral Obligation,
Oxford University Press, 1965, Oxford, str. 170 in naslednje.
120
v drugem primeru pa pričakovanja vsaj delno temeljijo na pre-
pričanju, da delodajalec meni, da se je zavezal le z obljubo, pa naj z
njo vzbuja pričakovanje ali ne'° (podčrtal I. 2.).
Definicija obljubljanja, ki jo v zvezi s tem navaja Pritchard, je
zelo zanimiva in bi jo prav lahko pripisali tudi Austinu:
Obljubljanje je podobno zastavljanju vprašanja ali dajanju uka-
za... pri tem ne gre za zatrjevanje, temveč za izvrševanje nečesa, prav
kakor izvrševanje zoper stavljamo golemu govorjenju.'''' (podčrtal I. Ž.)
Ko smo obljubljanje enkrat definirali na tak način, je vsakršno
prizadevanje, da bi zavezanost obljubi oprli na hipotezo, po kateri je
obljubljanje vzbujanje pričakovanj, obsojeno na neuspeh.
Obljubljanje torej ni vzbujanje pričakovanj. Kaj potemtakem je?
Očitno je, meni Pritchard, da obljubljanje zahteva uporabo besede
>'Obljubliam« ali kake druge ustrezne besede, kot »jamčim-", »sogla-
šam«, »dajem ti besedo« ali »bom«. Ce je tako, lahko rečemo vsaj to,
da s tem, ko X-u obljubljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim
da X sliši določen glas, ki ima — tako zame kot zanj — določen pomen
skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja, in to tako, da
X verjame, da so glasovi prišli od mene.^^ (podčrtal 1.2.)
Toda zakaj me lahko k čemurkoli zavezuje že to, da sem izustil
nekaj glasov? Zato, ker sem bil že dal neko splošnejšo obljubo, pravi
Pritchard, ker sem že prej obljubil, da takšnih glasov ne bom izustil
v povezavi s stavkom o nekem dejanju, ne da bi se lotil dejanja sa-
mega.^^
Lahko se seveda vprašamo: in kaj nas veže, da se zaobljubimo
na ta splošnejši način? Nova. poprejšnja in (še) splošnejša obljuba?
Pritchard sam je opazil to neprijetnost, menil je celo, da bi bilo
nesmiselno pričakovati, da bi v naši lastni miselni zgodovini lahko
odkrili to splošno obljubo, vendar je bil kljub temu prepričan, da je
potrebno problem premestiti, kajti če ta konkretna, posamezna ob-
ljuba, ki pravzaprav ni obljubljanje . . ., temveč povzročanje glasov,
zaradi katerih sem primoran izvršiti dejanje, če torej ta partikularna
obljuba predstavlja predhodno, splošnejšo obljubo, potem se moramo
posvetiti prvi.
Najprej moramo ugotoviti, ali konkretna, posamezna obljuba de-
jansko predpostavlja neko splošnejšo obljubo, za katero Pritchard
pravi :
. . . dogovor, da bomo izvršili neko dejanje, ni dogovor, in splošni
dogovor ni dogovor, da se bomo držali naših dogovorov, temveč dogo-
vor, da bomo ravnali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo držati
se našega dogovora, to pomeni, da v povezavi s stavkom za neko de-
janje ne bomo izustili določenega glasu, ne da bi se lotili dejanja sa-
mega.'*
Nenavadno povedano, kajneda, in sploh, za kaj gre, kje je raz-
lika med, denimo dogovorom, da se bomo držali dogovorov, in do-
govorom, da bomo ravnali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo
držati se našega dogovora?
Prav tam.
" Prav tam.
" Prav tam.
" Prav tam.
" Prav tam.
121
Pritchard sam meni, da je nekohko »zapleteno« in predlaga, da
postopamo takole: zamislimo si lahko stopnjo, na kateri ne mislimo,
da se z uporabo tega ali onega jezikovnega obrazca zavežemo, da
bomo izvršili dejanje. In lahko se vprašamo takole:
1. Bi si na tej stopnji lahko vsaj zaželeli, da bi se bili z uporabo
nekega posebnega jezikovnega obrazca sposobni zavezati?
in
2. Ce bi si lahko, ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem bi se
res zavezali?
Jasni sta dve stvari, meni Pritchard:
1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti
če pozna smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi
nekaj splošnejšega, nekakšno obvezo, in potemtakem (tudi) druga de-
janja, ki so (kot) dolžnosti.
2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je
prepričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepri-
čanje, da so drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze,
temveč bodo verjetno tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti.
Da je obljubljanje lahko torej sploh mogoče, mora obstajati sku-
pina ljudi, ki ima določene obveze in se jih tudi zaveda. Uspeh sle-
hernega napora, da bi dosegli lastno dobrobit, torej ni odvisen samo
od dejstva, da bodo drugi ravnali na določen način in da se bodo
določenega ravnanja vzdržali (ker menijo, da je to njihova dolžnost),
temveč tudi od naše zmožnosti, da se zanesemo na prepričanje, da
bodo tako ravnali.
Vendar pa nam kaj kmalu postane jasno, nadaljuje Pritchard,
da tudi za uresničitev vsaj zmerno obetavnih načrtov potrebujemo
več. Za ugotovitev, da je potrebno več, je dovolj, da se zavemo, da
skoraj vse dejavnosti, ki so pomembne za našo lastno dobrobit, za-
htevajo tudi sodelovanje nekoga drugega, in da nato pretehtamo, kaj
je potrebno, da bi bilo sodelovanje možno.
Potrebna pa je prav, . , uporaba jezika v najširšem pomenu
besede . .
Da bi sodelovanje naredili za možno, Pritchard predlaga nasled-
nji postopek: najprej si izberimo določen glas ali znamenje na pa-
pirju, ki bi ga lahko uporabili v povezavi z izrazom za neko dejanje,
nato pa se dogovorimo ali (si) obljubimo, da tega glasu ali znamenja
ne bomo uporabili r povezain z izrazom za to dejanje, ne da bi se
lotili dejanja samega. Ce to storimo, smo dosegli cilj, kajti če po
tem uporabimo glas ali znamenje na tak način, bomo vzpostavili ob-
veznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim dogovorom ali
obljubo.^^
Zdi se, da je Pritchardu ta mitski postopek potreben, če hoče
ohraniti pojem »moralne obveze« v odvisnosti od splošne obljube (da
se bomo držali naših dogovorov).
Kajti... nemogoče je s katerimkoli dejanjem preprosto ustvariti
obvezo, to je, le ustvariti jo in nič drugega. Ce naj ustvarimo obvezo,
" prav lam.
" Prav tam.
122
lahko to storimo le tako, da ustvarimo ali vzpostavimo nekaj dru-
gega." (podčrtal I. 2.)
Težava je le v tem, da so ta nekaj drugega spet določeni glasovi.
Težava pravim zato, ker Pritcharda sili v naslednji sklep, ki se sklicu-
je na tisto, kar naj bi ta sklep pravzaprav šele dokazal:
In če se nam zdi nemogoče, da bi glasovi lahko porodili obvezo,
razen če ne mislimo, da smo že bili dali nekakšno obljubo o naši upo-
rabi takšnih glasov, potem moramo dopustiti, da, tako ali drugače, tako
mislimo, in da je potemtakem do takšne obljube moralo priti, čeprav
smo jo, glede na naravo stvari, morali dati nekako brez jezika.'° (pod-
črtal I. 2.)
Po Pritchardovem mnenju se tej »rešitvi« lahko ognemo le, če
poznamo pomen glasov »obljuba«; v tem primeru »Obljubim...« ne
potrebuje poprejšnje, splošnejše obljube.
Vendar pa je takšna pomožna rešitev neuporabna, kajti spomni-
mo se, pravi problem je razumeti, zakaj mislimo, da se bomo s tem,
ko izustimo glas »obljubljam«, zavezali izvršitvi dejanja.
Odgovor na to vprašanje pa že poznamo: predhodno smo dali
nekakšno splošnejšo obljubo, čeprav brez jezika in ne da bi o tem
kaj vedeli. Ujeti smo v začaran krog dveh neustreznih odgovorov,
ki se sklicujeta drug na drugega: če hočemo razložiti, zakaj »določeni
glasovi« pripeljejo do določene obveze, moramo predpostaviti, da je
obstajal nek poprejšnji dogovor (da se bomo držali naših dogovorov).
Edini način, da se temu splošnemu dogovoru izognemo, je po-
znavanje pomena izrečenih glasov.
Prav v tem pa je problem, namreč, kako je sploh mogoče, da
nekateri glasovi porajajo določeno moralno obvezo.
Na to vprašanje seveda lahko odgovorimo le, če predpostavimo,
da je prišlo do nekakšnega predhodnega splošnega dogovora . ..
In tako dalje, in tako naprej.
Položaj močno spominja na zgodbo, ki jo je nekoč povedal Austin,
da bi z njo ponazoril preokupacije moralne filozofije:
Jones odhaja na dolgo potovanje skozi puščavo. Ima dva sovraž-
nika, A in B. A zahrbtno napolni Jonesovo čutarico s smrtonosnim stru-
pom. Mimo pride B in, ne da bi vedel za A-jevo ostudno dejanje, ču-
tarico preluknja. Joncs odkoraka v puščavo s svojo predrto čutaro in
umre od žeje. Vprašanje: kdo je ubil Jonesa, A ali B?"
Austin je hotel presekati začarani krog odgovarjanja na to vpra-
šanje, njegovo prvo teorijo performativa pa imamo lahko za mate-
rialistični odgovor na Pritchardovo vprašanje. Naj ga še enkrat pa-
rafraziramo: Zakaj mislimo, da se bomo s tem, da izustimo glas »ob-
ljubim«, ali »dajem«, ali »ukazujem«, zavezali izvršitvi dejanja?
Zato, odgovarja Austin, ker obstaja ritual, da v ustreznih okoli-
ščinah izrečem ustrezno formulo.
In ko tako v ustreznih okoliščinah izustimo oz. izrečem, na pri-
mer »glas« »obljubljam«, se s tem zato zavezujem, da bom izvršil
" prav tam.
" prav tam.
"George Pitcher: -Austin: a personal memoir«, v: I. Berlin (ed.): Essays on
J. L. Austin, Oxford University Press, 1973, str. 20.
123
dejanje, ker je družbeno sprejeto, da je to način, na katerega naj bo
dejanje izvršeno, in ne zato, ker sem poprej nekako obljubil, da do-
ločenih glasov v določenih okoliščinah ne bom izrekal.
Skrivnost je v konvenciji, ne v glasu, ali natančneje skrivnost
glasu je konvencija.^° Splošno sprejeta konvencija pa je, da takrat,
kadar hočemo obljubiti, (preprosto?) rečemo »Obljubljam .. .«
Austinov odgovor odpravlja mukotrpno samoizpraševanje, ali je
obstajal prvotni splošni dogovor (da se bomo držali naših dogovorov)
ali ne, z njim postane nepotreben idealistični sklep, da smo se splošno
zaobljubili nekako brez besed in ne da bi za to sploh vedeli.
Potreboval je prav takšno teorijo performativa — teorijo, ki te-
melji na (trdnih) zunaj jezikovnih konvencijah — ker je moral po-
jasniti, kako lahko nekateri jezikovni pojavi proizvedejo zunajje-
zikovne učinke, nekaj s čimer moralna filozofija, kot smo videli, ni
mogla opraviti.
Kolikor odgovarja na vprašanja, ki jih je zastavila moralna fi-
lozofija, pa Austin ostaja v njenih mejah, zato bi na nek način lahko
rekli, da je bila teorija govornih dejanj, ki jo je spodbudila Austi-
nova prva performativna teorija, stranski produkt moralne filozofije.
П.
Bombyx Carnioliae
Na Slovenskem se — pa naj se to sliši še tako paradoksalno —
osnove performativne teorije izoblikujejo veliko prej in nekako bolj
»čisto«, znotraj jezikoslovnega polja samega.
Konec 19. stoletja, natančneje v začetku leta 1892, pater Stanislav
Skrabec^' na platnicah svojega sicer povsem verskega časopisa Cvetje
z vertov sv. Frančiška prične s polemiko o uporabi dovršnega in
nedovršnega sedanjika v slovenščini. Zastavek in predmet dolgolet-
nega spora je naslednji: ali smemo dovršni sedanjik uporabljati na-
mesto prihodnjika ali ne? Skrabec o tem pravi naslednje:
Doveršni sedanjik naznanja sicer ne glede na čas samo nastop
dejanja; ali resnično je, da si tega nastopa ne mislimo v prešlosti niti v
vsakem času, ako ni to očitno iz drugih besed stavka. Nastopa si tudi
ne moremo misliti v vsem času govorjenja, ker je govorjenje, če še tako
kratko, vender nekaj trajnega, nastop je pa trenotek, ki je že prešel,
preden izgovorimo, ali pa ga mej govorjenjem še le pričakujemo, in je
torej šele v prihodnosti, bodisi tudi najbližnji. Ako berete npr.: »V novi
okrožnici se papež izreče proti ločitvi cerkve od deržave«. Vi po
pravici vprašate: »Kedaj pa izide ta okrožnica in odkod je znano go-
spodom, o čem bo govorjenje v nji?«
in še
Ako vidimo npr. podobo, ki kaže sv. Martina v trenotku, ko je dal
vbozcu kot plašča, ali moremo reči: »Vidiš, sv. Martin odreže polovico
plašča in jo da beraču«? — Ne! temuč: »Sv. Martin reže polovico od
plašča ter jo daje beraču«."
=° ..Trdo- različico te teorije zastopa francoski sociolog Pierre Bourdieu v delu
Ce que parler veut dire. Ed. du Seuil, 1982, Pariz.
" Nanj je v tej zvezi prvi opozoril Bernard Nežmah: "P. Stanislav Skrabec —
slovenski Austin«, v: Problemi-Razprave 279—200, str, 64—67, Ljubljana, 1987.
" Cvetje z vertov sv. Frančiška (odslej Cvetje . . .). XI. tečaj, 2. zvezek, v.
Gorici 1892.
124
Skrabec načelno torej ni proti rabi sedanjega dovršnika namesto
prihodnjika, kjer se da brez škode za določnost govorjenja, s stilistič-'
nega stališča ga celo priporoča, vendar že takrat opozarja:
" Prav tam.
" Anton Janežič: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, tretji, popravljen
natis, str. 206—207, v Celovcu 1864.
" J. Suman: Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, str. 307, Matica Slo-
venska, v Ljubljani 1881.
" Prvi se je v tržaški Edinosti prvič oglasil 4. februarja 1896, s člankom »Obna-
rodimo Se nekaj«, v katerem ostro napada tvorjenje prihodnjika z bom in ga imenuje
»bomkanje« oziroma bombardiranje- (polemiko z istimi argumenti nadaljuje 28. aprila
v članku »v izjasnenje in utrjenje.<). drugi — M. M. Hostnik — pa -bomkanje« prvič
napade 17. Januarja 1896, v članku ~Je-li vse prastarina« in polemiko, ki se na
straneh Edinosti izrodi v naštevanje primerov iz ruščine, nadaljuje 19. aprila 1897.
125
Ali, ako je pri doveršnem sedanjiku najprej misliti na prihodnost, !
vender pri nas na Kranjskem ni vse eno ali pravim: »to kravo pro-'
dam «, ali pa: »to kravo bom prodal«. S pervimi besedami i
naznanjamo le voljo prodati, ako bo kedo kupiti hotel; z drugimi pa \
gotovost, da se bo enkrat tako zgodilo.^^ j
Skrabčevo razlikovanje si kaže zapomniti — aktualno bo postalo
pravzaprav šele čez petnajst let in pa kasneje, v vseh povojnih slov-
nicah —, še zlasti zato, ker jasno naglasa, da se prihodnjik lahko i
tvori le opisno, z bom in participom, stališče, ki bo pet let kasneje j
deležno ostrih kritik in bo Skrabca veljalo dolgotrajne polemike, v i
kateri so se, takorekoč po sili okoliščin, izoblikovali temelji njegove
performativne teorije.
Preden se je lotimo, si oglejmo, kaj o dovršnem (in nedovršnem)
sedanjiku pravijo tedanje norme, torej slovnice tistega časa. Janeži-
čeva slovnica^'' pravi:
Doveršni glagoli ali doveršniki (perfektivni glagoli = verba actio- .
nis perfectae) znanijo po vsej spregi   nastop   doveršenje   ali ,
uspeh kakega dejanja ali stanja t.j. da je nastop, konec ali vspeh djanja
ali stanja opravljen, spolnjen, doveršen. Doveršni glagoli nam služijo
o preteklosti in prihodnjostl, za pravo sedanjost nam rabijo le nedo-
veršniki.
Nedoveršni glagoli ali nedoveršniki (imperfektivni glagoli = verba
actionis imperjectae) naznanjajo po vsej spregi t er peče djanje ali
stanje brez ozira na začetek, konec ali vspeh ... (podčrtal I. Z.)
Podobno meni tudi Suman :^'
Hipni, dokončalno- in začetno-dovršni glagoli imajo skupno last-
nost, da značijo djanje brez trpeža; pomenijo tedaj ali dovršno minolost: '
'mačko vzdignoti'... ali pa pomenijo dovršno prihodnost: 'ko mačko ;
vzdignem,...
Trpežni, začetno-trpežni, opetovalni in ponavljalni glagoli imajo ,
tudi to splošno lastnost, da značijo djanje, ki je nedovršeno; pomenijo
tedaj tudi djanje, ki se godi, poskuša bez ozira na nasledek: 'mačko I
vzdigujem' pomeni trpežno djanje, a ne reče, bo 11 storjeno ali ne,
morda ostane samo pri poskušnji: 'mačko vzdigujem ne vedoč ne ka-
žoč, vzdigujem li jo ali ne'; (podčrtal I. Z.)
i
Takšna stališča, morda le malce bolj izostrena in izkristalizirana, :
bo v polemiki proti M. A. Lamurskemu in M. M. Hostniku^' zastopal
tudi S. Skrabec:
i
1. Južni Slovani v dovršnem sedanjiku ne čutijo in nikoli niso
čutili prihodnjika:
2. Dovršni sedanjik rabimo za dovršno dejanje nedoločenega časa,
skratka kot historični prezent oz. gnomični aorist:
Doveršni sedanjik ima ta posebni poklic, da pomeni doveršenje
dejanja, nič druzega. Sedanjik je le po obliki, po pomenu je doveršnik
(podčrtal 1. 2.). V keterem času si imamo misliti doveršenje, to vemo
iz zveze in okoliščin, v keterih se rabi; te ga "objasnjujejo". Prav tako
pomeni nedovršni sedanjik le nedoveršenje tj. veršenje dejanja (pod-
črtal I. Z.) in tudi ta se rabi v primernih zvezah in okoliščinah tudi o
veršenju v preteklem ali celo v prihodnjem času . . P
Tako! Zdi se, da je raba dovršnega sedanjika zadostno in pri-
merno postavljena. Toda vse do zdaj ga je Skrabec opredeljeval le
kot morebitno varianto prihodnjika, drugi člen dispozitiva dovršnik/
/nedovršnik, skozi katerega se dovršnik pravzaprav šele zares opre-
deljuje, pa je pustil nekako ob strani. Zdaj, ko je dovršni sedanjik
zadovoljivo razločil od (pravega) prihodnjika, se ga loti še skozi raz-
■nerje do nedovršnika.
Za nedovršeno dejanje, pravi, seveda ne moremo rabiti dovršnega
glagola, temveč le nedovršnega. Sedanjik nedovršnega glagola po-
meni le vršenje ali trajanje, ki lahko obsega tudi trenutek prave
sedanjosti, vendar ne nujno (ta »vendar ne nujno« ne bo nepomemben
pri kasnejših opredelitvah in težavah s performativom v slovenščini),
zato ne gre, da bi govorili ali pisali:
»Slovenski Mir« priporoči spravo; današnji »Kranjski Prepir«
pohvali razpor. Ako mislimo priporočilo ali hvalo dovršeno, kar je
od strani pisavcev v resnici, moramo reči: »Včerajšnji 'Slovenski Mir'
je priporočil spravo; današnji 'Kranjski Prepir' razpor.« Ali priporočilo
in hvalo si lehko mislimo tudi nedoveršeno, ker se more brati, dokler
sta lista ohranjena; zato smemo reči tudi: »Včerajšnji 'Slovenski Mir'
priporoča spravo; današnji 'Kranjski Prepir' hvali razpor«. In navadno
pravimo tako, ker mislimo namreč na vpliv spisa, ki se dalje širi, ne
na doveršenje dela pisavčevega.^^
Takšna definicija nedovršnika pa zahteva ponoven premislek
nekaterih stališč izpred petih let, stališč, ki so zadevala prav glagole,
za katere nam gre v tem spisu, performative. Takole jih je odpravil
Skrabec leta 1892:
S »pohvalim te« npr. zveršiti hvalo, to ni slovensko: pri nas se
hvali z besedami »dobro; prav si storil; si že priden« in podobnimi.
»Priporočim se, poklonim se« je barbarizem; pa ni dosti menj tudi
»priporočam se, poklanjam se«. Ce se mu kedo res poklanja Slovenec
vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati? ako pravi, da se priporoča, pa
ničesar ne pove, kar bi moglo veljati za priporočenje, jaz mislim,
da je to, kaker ke bi kedo rekel »delam«, keder v senci sede roke kri-
žem derži in dremlje. — Sem spadajo tudi izrazi: obljubim,
zahvalim, zagotovim, zapovem, preklicem, vkažem, sklenem, odvežem,
zavežem se, zarotim te, odpovem se, izpovem se itd. V pomenu pravega
sedanjika so to germanizmi ali latinizmi. Ali nedoveršniki se ne dajo
rabiti namesto njih, ker je treba doveršenje djanja izraziti. Vsaj v
nekaterih primerih bi si mogli pomagati z »bodi«: »To ti bodi obljub-
" Cvetje . . ., XVI. tečaj, 7. zvezek, v Gorici 1897.
" Cvetje . . ., XVI, tečaj. 8, zvezek, v Gorici 1897.
126
Ijeno", »zagotovljen bodi", »sklenjeno bodi«, »naj bom zavezan«. V
drugih primerih bi se dal vzeti doveršnik o bližnji prihodnosti: »Izpo-
vem se«, kaker navadno: -To ti povem«, »postavim«.
Nedovršnika, po Skrabcu, v primeru keder bi bila z dotično besedo
opravljena tudi stvar, ne moremo rabiti. Resda sta si ga za podobne
primere izbrali cerkvena slovanščina in hrvaščina, Slovenci pa da pri
nedovršnih glagolih preživo čutimo nedovršenost dejanja, da bi se
mogli tako izražati. Kedor zmirom le odvezuje, pravi Skrabec pet let
kasneje, Bog ve, ali bo kedaj kaj odvezah Sicer pa bi tako zahtevala
tudi logika:
Sedanji čas je res prav za prav trenotek mej preteklim in prihod-
njim. Dovršenje dejanja je tudi le trenotek. Ce se pa dejanje zvrši z iz-
reko besede, s ketero se imenuje, mislim, da moramo vender le priznati,
da pada oboje v en trenotek, ker je zveršenje in naznanjenje dejanja
eno.^"
Res. Skrabčevi logiki ni mogoče ničesar očitati, prav tako preprič-
ljivi in sočni pa so tudi primeri, s katerimi jo hrani:
Ako pravi prodajavec kupcu: »če te je veselje kupiti to in to,
cena je ta in ta« in kupec pravi: »Kupim« — stvar je kupljena.
Kupec tu ne bi mogel reči »kupujem«, ker kedor vedno le samo
kupuje, v resnici nigdar ne kupi. . .
in
Ke bi nas kedo pri spovedi motil s vprašanjem: »Kaj delaš?«, bi
mu odgovoril: »spovedujem se«, v spovedni molitvi pa pravimo: » spo -
vem se«, ker ima biti s to besedo zveršeno dejanje spovedi in tako
rekoč koncentrirano v liji. če tudi samo delj časa traja.^'
Skrabec torej nekako »popravi« svoja stališča izpred petih let
takole: če naj se tudi v slovenščini dejanje izvrši z izreko besede, ki to
dejanje pomeni — kar je, zanimivo, za Skrabca dvig slovenščine na
raven kulturnih jezikov — potem je v takšnih primerih edina upravi-
čena oblika sedanjik dovršnega glagola.'^
Sklep, ki se morda zdi samoumeven, je posledica Skrabčevega po-
novnega premisleka živahne razprave, ki je potekala v začetku devet-
desetih let 19. stoletja. Leta 1890 L. Pintar, ki mu v Cvetju. .. pritrdi
tudi S. Skrabec. v Ljubljanskem zvonu takole zastavi problem^^:
Pravi sedanjik je namreč tisti, ki zaznamuje to, kar je v resnici
sedanje, ne pa. kar je zaradi živejše predočitve samo v sedanjost pre-
stavljeno. V resnici sedanje pa, mislim, da je ne samo to, kar se v se-
danjosti godi in vrši, ampak tudi to, kar se v sedanjosti (tj. v trenutku,
ko dejanje konstatiram) zgodi in izvrši (str. 686).
V skladu S tem Pintar zaključuje:    _   ......^    ^.^,^      -^- .■ ...
" Cvetje . . ., XI. tečaj, 3. zvezek, 1892.
Cvetje . . ., XVI. tečaj, 8. zvezek, v Gorici 1897.
Prav tam.
" Cvetje . . ., XVI. tečaj, 9. zvezek, v Gorici 1898.
L. Pintar: »Jezik v Mat. Ravnikarja Sgodbah svetiga pisma za mlade ljudi«,
Ljubljanski Zvon 1890. Ljubljana, str. 685—690,
127
Priporočam sc, kadar navajam priporočilne momemente, naštevam
svoje prednosti in sposobnosti, itd., če pa samo pri odhodu ali slovesu
konstatiram željo, da bi rad ostal v blagem spominu, da bi rad videl,
naj bi dotičnik name ne pozabil, nego pri vsaki priliki se name ozi-
ral in me podpiral itd., tedaj se mu priporočim.
Trdovraten zatoženec npr. sprva ne prizna, česar ga dolže, nego
taji misleč, da je mogoče utajiti, ko mu pa začno s pričami dokazo-
vati, tedaj jedno za drugim prizna, on polagoma priznava, in naposled,
ko vidi, da se mu vse laži in vsi izgovori izjalovijo, skesano reče:
priznam, da je vse tako, kakor tožba pravi, itd. — poprej pri izpra-
ševanju je priznaval, sedaj skupoma prizna (str. 686, 687)
Pintarja v svojih Slovniških razgovorih^'* odločno zavrne V. Bezels.
Sklicujoč se na Miklošičevo primerjalno slovnico kategorično zatrjuje
(str. 311), da dovršnika ni mogoče rabiti v pravem sedanjiku, ker da je
o vršitvi možno govoriti samo z nedovršniki.^'
Kaj iz tega povleče Skrabec?
Bežku odgovarja takole: če na primer sodnik reče dovolim, ne želi
govoriti o vršitvi, temveč s to besedo dejanje izvršiti. Le če bi dajal do-
voljenje z več besedami, pri tem pa bi ga kdo motil, češ kaj da dela,
bi upravičeno odgovoril: dovoljujem.
S tem Skrabec odgovarja tudi Pintarju, natančneje, pridružuje se
njegovemu mnenju in ga kondenzira:
Učitelj stopi v šolo in tako začne: »Pripovedujem vam veselo no-
vico; jutri ne bo šole!« — Kedo ne čuti, da to ni slovenski? Prav bi
učitelj rekel: »Otroci, nekaj veselega vam povem: jutri ne bo
šole! — Ke bi pa gospod za to novico še kaj besed izustil in otroci
bi začeli vriskati od veselja, nenadoma pa bi vstopil strogi gospod
višji šolski nadzornik, pa bi vprašal vbozega učitelja: »Gospod, kaj pa
delate?« — potem bi učitelj vbogi dobro odgovoril: »Jej, ravno pri-
povedujem žalostno novico, da jutri ne bo šole...«"
Pripovedujem torej lahko reče le nekdo, ki je nekaj že povedal,
ne pa nekdo, ki ima šele namen nekaj povedati.
Na teoretsko višjo — in za nas zanimivejšo — raven se Skrabčeve
definicije povzpnejo v polemiki s prof. Raj kom Peruškom, dobrih deset
let kasneje. Prof. Perušek Skrabcu najprej poočita^' trditev, da se je
slovenščina z uporabo glagolov, katerih izrek pomeni tudi izvršitev
dejanja, ki ga imenujejo, dvignila na raven drugih kulturnih jezikov,
potem pa dobro pomeri in Skrabcu takole postreže:
Jaz z mnogimi lingvisti trdimo, da opisuje edino pravi sedanjik
to, kar se v trenutku govorjenja vrši. ... V trenotku govorjenja (ne v
sedanjosti, ker trenotek govorjenja in neomejena sedanjost sta bistve-
no različna pojma) se nič ne zgodi, nego se samo godi.^^
" Viktor Bežek : »Slovniškl razgovori«, Ljubljanski Zvon 1891 (takorekoč v vsaki
številki), Ljubljana.
" Nekako v oklepaju pa le prizna (str. 372), da obstaja peščica glagolov, za katero
to ne velja, med njimi: dovolim, zapovem, obljubim, pohvalim, potrdim, priporočim,
priseiem, priznam, ukaiem itd., torej prav tisti, s katerimi zveršimo djanje, ki ga
omenjajo.
" Cvetje . . ., XVI. tečaj, 9. zvezek, v Gorici 189S,
" Rajko perušek: »O rabi dovršnlh m nedovršnlh glagolov«, Izvestje prve držav-
ne gimnazije ljubljanske, Ljubljana, 1909.
" R. Perušek: »O rabi dovršnih in nedovršnlh glagolov« (odgovor na recenzijo
njegovega spisa), Ljubljanski Zvon 1910. str. 638—610. Ljubljana.
128
Oblike kot »padem, dam, dvignem«, da so sedanjiške, ni pa sedanji-
ški njih pomen. Zato, pravi Perušek, bi moral v stavku »petsto sem
ti dal o svetem Juriju, tristo ti dam zdaj, dvesto ti bom dal pa o
Božiču«, dotični, ako bi mu v trenutku govorjenja izročal tristo kron,
reči: dajem ti; ker pa pravi dam ti, pomeni to: morem ti, hočem ti dati.
To pa ni pravi sedanjik, ker se dejanje ne vrši v trenutku govorjenja
(Prav tam, str. 639).
Skrabec Peruška seveda ne pričaka nepripravljen. Svojo pripombo
o kulturnosti oziroma kulturnejši ravni jezika ima zdaj priložnost
natančneje opredeliti:
Se le v kuljturnih razmerah, kakeršne so nastale mej Slovenci
po sprejetju kerščanstva, po svetopisemskih tekstih, je verjetno, da
.so se tudi oni navadili neka dejanja (neka dejanja in torej ne vsa,
kakor bi bilo moč razumeti iz Peruškovega ugovora — I. 2.) zverše-
vati (ne samo izražati) z izreko glagola, ki pomeni tisto dejanje; v
evangelijih je namreč več takih primerov, zlasti v besedah Kristu-
sovih, ki so si jih ljudje najbolj zapomnili: ego m it t o vos: pacem
meam do vobis; gratias ago tibi; in manus tuas commendo
spiritum meum itd. Da je tako izražanje, ne glede na doveršenost
ali nedoveršenost dotičnih glagolov, nekak kuljturni sad, .чтето po
pravici misliti že po tem, kaker slišimo govoriti še dandanašnji, ali
.smo slišali vsaj pred leti: preprost Nemec na deželi ni lehko rekel:
»ich danke«, temuč: -^vergclt's Gott«, ni rekel: "kuss die Hand«,
rajši je to molče storil; tudi Slovenec se je poklonil rajši v resnici,
kaker da bi rekel ali: »klanjam se«, ali: »poklonim .se«."
Argumentacija je takorekoč revolucionarna in ponudi več kot
pa Perušek sploh zahteva, namreč interpretacijo nekaterih vljudnostnih
obrazcev, ki so še danes — ali bolj šele danes — predmet razprav
v polju lingvistične pragmatike. »Klanjam se« bi danes sicer težko pod-
stavili performativno interpretacijo, povsem pa lahko razumemo Skrab-
čev namen, namreč pokazati, da je šele pojavitev visoko abstraktnih
glagolov, kakršni so performativi, omogočila tvorbo vljudnostnih
obrazcev, ki stopijo na mesto dejanja, ki ga imenujejo.
Zanimivejši in teoretsko pomembnejši je Skrabčev odgovor na
drugi Peruškov ugovor. Perušek pravi, da se v trenutku govorjenja
nič ne zgodi, temveč le godi, da če nekomu nekaj dajemo, dajanja ne
moremo pospremiti z dam ti, temveč le z dajem ti. Skrabčev odgovor
načelno poznamo: dajem ti, lahko rečemo le v primeru, če smo že več-
krat dali oziroma dajemo že dalj časa. tokrat pa ga podpre še takole:
. . . tudi z eno besedo zveršeno dejanje vsaj toliko časa traja,
koliker ga je treba, da se tista beseda izgovori; začne se tako dejanje
se začetkom, doversi se s koncem besede, in nekaj časa traja tudi
najkrajša beseda. — Bodisi tako, ali kedo misli na to trajanje? Tudi
pika, ki jo naredimo s peresom na papir, prav za prav ni pika, te-
muč nekaj na vse tri dimenzije razširjenega: pod kakim ultramikro-
.•ikopom bi bilo videti kaker gomila gnoja, ali morda ko cela gora.
Vender mi navadni ljudje imenujemo to piko piko in v trenotnem
dejanju ne vidimo trajanja in torej nimamo vzroka z nedovršnimi
glagoli ga izražati.'"
Potemtakem nekoga ne moremo odvezali grehov z Odvezujem te,
kakor meni prof. Perušek. kajti:
" Cvetje . . ., XXVII. tečaj. u. zvezek, v Gorici 1910.
" Cvetje . . .. xxvm. tečaj. 5. zvezek, v Gorici 1911.
129
Zverienost je. . . odvisna od intencije za to pooblaščenega spo-
vednika, (podčrtal I. Z.) ne pa od prave oblike glagola. Ali je to.
izražena zveršenost z obliko »odvezujem te« ni, izraženo je s to
obliko le trajanje, ki ga mora biti seveda enkrat konec, kaker vsega
človeškega na tem svetu, pa ga more biti konec tudi s preterganjem
brez doveršenja.'"
Izvršitev v performativu imenovanega dejanja je torej odvisna
od namere za to odgovorne osebe. Trditev moramo razdeliti na dva
dela: zveršenost je odvisna:
1. od intencije,
2. za to pooblaščenega spovednika.
Skrabec s tem proizvede še dva od štirih pogojev uspešne perfor-
mativnosti: avtoreferencialnost (izrek glagola izvrši dejanje, ki ga
glagol imenuje) že pozna, zdaj pa postavi še:
Ad 1) pogoj, ki zahteva, da izjavljalec danega performativnega
glagola v glagolu imenovano dejanje tudi res namerava izvršiti (pogoj
je »otroška bolezen« performativne teorije in ga je skorajda nemogoče
kontrolirati) ;
Ad 2) pogoj, ki določa, da lahko neko v performativnem glagolu
imenovano dejanje izvrši le določena oseba v določenih okoliščinah.
Pa tudi na četrti pogoj ni bilo treba dolgo čakati. Ze v 7. zvezku
XXVIII. tečaja pravi Skrabec:
V teh in drugih primerih (navaja jih celo stran, na primer: Jas
tebi zahvalim oh milostivni Oca!, Oca, v tvoje roke preporočim jas
mojo dušo., itn. — I. Ž.) čuti naše ljudstvo gotovo trenotnost dejanja,
ki je z izreko dotične besede zveršeno. Prav se izraža torej z do-
veršnim glagolom, in ker zveršni dejanje ta, ki izgovori besedo, mora
biti glagol v 1. osebi sedanjika, in sicer navadno v edinstvenem šte-
vilu, le v pesmih, kjer jih poje več v enem duhu v mnoštvenem.
Tretja oseba more le v izjemnih primerih nadomestiti pervo. (pod-
črtal I. 2.)
S tem smo dobili tudi četrti pogoj performativnosti, ki ga navaja
Austin: da je performativ uspešen, mora biti izrečen v 1. os. edn. ind.
akt. Brez pretiravanja torej lahko zapišemo, da je p. Stanislav Skrabec
izoblikoval vse štiri pogoje performativnosti in s tem osnove performa-
tivne teorije skoraj pol stoletja pred njenim uradnim tvorcem, J. L.
Austinom. Ce je Austin svojo teorijo izoblikoval v prestopu iz filozof-
skega v lingvistično polje, pa je Skrabec svojo teorijo gradil kar v
hngvističnem polju samem. Poglejmo, kako se je njegova zgradba ohra-
nila do danes.
Osvežimo si spomin, Skrabec pravi takole:
.,. keder se rabi sedanjik v pripovedovanju tega, kar se godi, ali
kar kedo dela, je treba zmirom nedoveršnika. Ko vidi kedo koga
prisezati, ne bo rekel: »Lej ga, lej ga, priseže«, temuč »priseza«;
ko ga vidi, ko »moli« pri spovednici »očitno spoved«, ne bo rekel:
»Vidiš, kako se ta mož ponižno spove«, temuč »kako se spoveduje«.
Dejanje samo pa se zverši pri nas vselej in od nekedaj z besedo
»prisežem«, »spovem se«.^'
Prav tam.
" Cvetje . . .. XXVIII, tečaj, 7. zvezek, v Gorici 1911.
130
Breznikova slovnica iz leta 1916 opredeljuje dovršne in nedovršne
glagole takole:
Dejanje ali stanje, ki ga glagol izraža, se more goditi v nekem
času: v času se začne, vrši in konča...
Po tem delimo glagole:
1. v dovršne (perfektivne), ki izražajo začetek (nastop) ali ko-
nec (zvršitev) kakega dejanja ali stanja...
2. v nedovršne (imperfektivne), ki izražajo kako trajajoče deja-
nje ali stanje — brez ozira na začetek ali zvršitev, tj. naznanjajo,
da kako dejanje (stanje) sedaj traja ali je kedaj trajalo ali bo tra-
jalo .. .
Ker izražajo dovršniki le hipna dejanja ali se ozirajo le iia en
trenotek (tj. začetek ali zvršitev) dejanja, ne morejo imeti pravega
sedanjika: sedanjikova oblika ima splošen pomen. Za pravo seda-
njost nam rabijo le nedovršniki.*^
Po citatu sodeč, se Breznik postavlja na Peruškovo, ne na Skrab-
čevo stran, vendar pa nam dobrih trideset strani dalje, v poglavju o
nedovršnem sedanjiku (ki da se rabi v pripovedovanju tega, kar se
godi ali kar kdo dela ali opravlja ter povsod, kjer kako dejanje na
kakršenkoli način traja) postreže ne le s Skrabčevimi argumenti, temveč
celo z njegovimi primeri in —• še več — z besedami, ki so prevzete
neposredno iz Cvetja ... ;
Ce se dejanje v sedanjiku ne pripoveduje, ampak le imenuje in
s tem zvrši, se izraža z dovršnim glagolom (zvršilni sedanjik, praesens
effectivum); zvršilni sedanjik naznanja, da se kako dejanje v tre-
nutku zvrši, npr. spovem se teh le grehov; oznanim vam veliko ve-
selje.
Ko dotično besedo izrečemo, je dejanje zvršeno. Ker zvrši de-
janje oni, ki izgovori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika,
in sicer navadno v ednini. Tretja oseba more le v izjemnih prime-
rih nadomestiti prvo.*''
Za nadaljnjo usodo performativa v slovenščini pa je še zlasti po-
membno Breznikovo prevzemanje Skrabčevih argumentov o dovršnem
sedanjiku na mestu dovršnega prihodnjika. Takole pravi:
Dovršni sedanjik navadno lahko nadomeščamo z dovršnim pri-
hodnjikom, ali vselej ga ne moremo.
Ako pravim: To kravo prodam, naznanim le voljo prodati, ako
bo kdo hotel kupiti; ako pa pravim: To kravo bom prodal, naznanim
gotovost, da se bo kedaj tako zgodilo." (podčrtal I. 2.)
2e prva povojna slovnica"" te subtilne razlike ne loči več prav
dobro. Dovršni sedanjik namreč vpelje z naslednjim primerom:
Pavle in Nace sta se dogovarjala zaradi njive. Slednjič je Pavle
povzel: »Sedaj veš vse, ponudim, njivo najprej tebi, ki si sosed; od-
loči se, ali jo vzameš ali ne, ker imam drugih kupcev.« Nace je
pomolčal, puhnil oblak dima pod strop, potem pa vzel pipo iz ust
in rekel: »Kupim«. Segla sta si v roke in se razgovarjala naprej o
tem, kako se bo kupčija izvršila." (podčrtal I. 2.)
" dr. Anton Breznik: Slovenska slovnica, str. 115—116, Celovec 1916.
** Prav tam. str. 147.
" Prav tam. str. 149.
■" Slovenska slovnica (sestavil Uredniški odbor), DZS, Ljubljana ¡947.
" Prati tam, str. 181.
131^
»Uredniški odbor« navedeni primer takole tolmači:
Sedanji čas je prav za prav le trenutek med preteklim in pri-
hodnjim časom. Zato moremo ujeti vanj le tako dejanje, ki se
ravno ta vmesni trenutek začne in konča. To pa je moči samo tako,
da pomeni naznanitev dejanja že tudi izvršitev. Ko je Pavle rekel
»ponudim«, je bila ponudba njive izvršena; ko pa je Nace izrekel
»kupim«, je bila kupčija sklenjena. Ko bi bil kdo Načeta vprašal
med dogovarjanjem, kako je s to njivo, bi mu bil odgovoril: Ku-
pujem jo. Ko bi ga bil pa vprašal po sklenjeni kupčiji, bi bil od-
govoril : Kupil sem jo. Tak dovršni sedanjik pomeni torej pravo se-
danjost; so pa to redki primeri, ker jo more rabiti samo prva oseba
sama o sebi, ker le ona more odločati s svojo besedo o izvršitvi de-
janja.*'
Zakaj torej pravimo, da že prva povojna slovnica'" te subtilne
razlike ne loči več prav dobro?
Zato, ker je ne zna več zanesljivo umestiti. V navedenem primeru
obliki kupim in prodam klasificira kot izvršilni ali efektivni sedanjik,
na strani 183 pa kot namerni dovršnik, ki izraža pripravljenost, voljo
ali namero, da kdo kaj napravi, kot obliko torej, ki morebitno dejanje,
ki ga efektivni sedanjik dejansko izvrši, šele napoveduje, na primer:
»Srajco ti že zašijem, drugega pa ne; Stavim, kar hočeš«, ali kar naš
primer: »Kravo prodam, če jo kdo kupi«. Zdi se, da »uredniški odbor«
vidi razliko v vezniku »če«, vendar pa je situacija v primeru Pavleta
in Načeta enaka: Pavle Nacetu ponuja njivo, če jo ta kupi (ima namreč
že zadosti kupcev in jo Nacetu ponuja le zato, ker je njegov sosed).
Da obliki kupim in prodam ne spadata med performative oziroma
efektivne sedanjike, je razvidno še iz nekega drugega razloga. Ce naj
efektivni sedanjik izvrši dejanje, ki ga imenuje, potem Pavle in Nace
tega dejanja povsem očitno še nista izvršila, saj sta si po izmenjavi
svojih prodam in kupim segla v roke in se razgovarjala o tem, kako
se bo kupčija izvršila. Dokaz več, da moramo prodam in kupim obrav-
navati kot pripravljenost na kupčijo, ne pa kot kupčijo samo.
Natanko tako pa ju oziroma jih obravnava tudi vsakdanja raba.
Ce slovenski govorec pravi:
Obljubim, da ...
ali
Prisežem, da . ..
to izzveni kot »pripravljen sem obljubiti (priseči)«, »obljubil (prisegel)
bom«, do same izvršitve oziroma izpolnitve dejanja obljube (prisege)
pa (še) ne pride.
Slovenec danes obljublja, prisega in kar je še drugih performativnih
dejanj, v nedovršniku:
Obljubjam, da . ..
Prisegam, da ...
kar pomeni, da morda v tem trenutku obljublja oziroma prisega, da
je sredi obljubljanja oziroma priseganja, da pa obljuba oziroma prisega.
Prav tam, str. 181.
" Tudi Slovenska slovnica iz leta 1956 (kjer se urednLški odbor razstavi v A. Bajea,
in M. Rupla) ima enake težave. Pa tudi nič čudnega, saj je le malce razširjena verzija
slovnice iz leta 1947.
132
prav zaradi nedovršne glagolske oblike, še nista bili dani. Dokler le
obljubljam, pač še nisem ničesar obljubil in če le obljubljam, tudi
obljubiti ne morem ničesar.
Contra factum non datur logica, pravi Skrabec. In če naj ravnamo
v skladu z njegovimi postavkami, lahko pridemo le do enega sklepa:
Slovenec ne more ne priseči, ne obljubiti, ne izvršiti kateregakoli dru-
gega imenitnega dejanja, za katerega izpolnitev je potrebna (le) upora-
ba glagola, ki to dejanje imenuje — kot le po pomoti.
Igor 2. 2agar
133
Le glejte, pa ne spoznajte!
O ustvarjanju jezikov in
njihovih etnij
Le za tri stavke smemo reči, da se egejske študije ob njih usta-
vijo samo zato, ker jim praviloma želijo še enkrat pritrditi: Grki
so izvirno Indoevropci; v Aigaiis so slej ko prej tujci, domet te iz-
jave pa je treba, pač v okviru te ali one doktrine, vsakič znova dolo-
čiti; čas grške identifikacije sodi v ZH 111, kar pomeni, da je grška
kultura podoba od SH I naprej bolj ali manj nespremenjena — izjema
so kajpada Dorci in nemara tudi Ahajci.*
* Tekst bi moral načeti, in bog ve, da ne gre za kaj več kot za reven
poskus, kako bi se bilo moči približati nečemu, kar bo morebiti kdaj
kasneje dobilo položaj etnične analize, načeti bi moral tekst tedaj tale
snopič vprašanj : namreč, katera občestva so vsaj od SBD in nemara že
prej, od zgodnjih plasti ZBD, v Aigaiis postavljala naselbine, se pehala za
poživkom in popivkom, se ženila in ravsala, vse to na račun kaj vem kak-
šnih simbolnih univerzumov (govorila so, kot radi verjamemo), in puščala
za seboj kupe črepinj in razvalin, njih upravičenost pa kasneje, v PBD, za-
okroži sloves Miken. Grška, ali raje, pač zavoljo preglednosti, protogrška,
tudi v to najraje na hitro verjamemo. A kako so se v Aigaiis znašla? So
se le priselila ali naj jih imamo raje za autókhtonas? In če so se že prese-
lila, vera v migracijo je bila namreč v preteklosti, in deloma še dandanes,
najudobnejša in tudi najbolj razširjena, v katerem jeziku neki so se gnala
po svetu? V kakšni od indoevropskih različic, ki se je spotoma prekvasila
v grške nastavke, ali pa so popotovali v nekakšni ready made packed proto-
grščini? So prihajala v valovih ali kar en bloc, s severa, severovzhoda ali
vzhoda?
Od treh predlaganih egejskih stavkov sta zdaj v ospredju prva dva,
tretji bi ju moral strniti in obenem izčrpati nastavke migracijske oziroma
difuzionistične doktrine, pokazati na njeno omejenost in tako odstraniti
vse tiste ovire, ki se upirajo razvitju avtohtone indoevropske teorije, ta
pa ne bi smela docela in brezprizivno izključiti tudi možnosti preseljevanj,
posebej v manjšem obsegu in s krajšim dometom; razumljivo bo tedaj, če
sklenem, da sem se, zlasti v temle spisu, tretjemu stavku komaj kaj pri-
bližal.
In da bi se nekako le znašli, potlej velja imeti pred očmi, da z ime-
nom Aigaiis, najširše vzeto, pokrijemo tole, čas, do katerega bi radi prišli,
pa je. spet najširše vzeto, grška bronasta doba. ki se deli na zgodnjo
(ZBD ali ZH, ko govorimo o celini, se pravi o Helladi. ki gre od cca.
2800/2700 do 1900 AC in se deli naprej, na ZH I, II, III, a tule bo dovolj,
če vemo, da gre ZH III od cca. 2200 do 1900 AC), srednjo (SBD/SH) in
pozno (PBD/PH, ki se, tako kot tudi SH. znova deli na PH I, II, III, in
PH III naprej na PH III a — 1370—1300 —, b — 1300—1200/180 — in c —
1200/180—1100 AC; in če smo še bolj pregnani, potlej se bosta PH III a in b
artikulirala še naprej, v PH III a 1,2 in PH III b 1,2).
134
Prvi stavek. — Nespodbitnost grške vključenosti v indoevropske ;
jezikovno skupino je zagotovljena že s tem, da so Grki tako rekoč !
eden od tvornih elementov za izdelavo koncepta; izvir se je dobesed-
no napajal z materiali iz grščine, latinščine, perzijščine, germanščine '
in sanskrta, ki so botrovali krpariji ideje o eni ursprache, o indoevrop-
ščini ali indogermanščini (Bopp and co, in Rask); če je spočetka
videti, da gre le za poniglavo popuščanje nemških savantov pred
nacionalno gorečnostjo, skupaj s fascinacijo ob odkritju sanskrta,
ki ga včasih najdemo tudi v vlogi ursprache, so kasnejši komparati-
visti in historiki koncept očedili in ga priredili v dovolj pripravnega
operatorja jezikovne distribucije in derivacije v izbranem geokulturo-
škem območju. Indoevropščina bo tedaj koncept jezikovne primerjave
na določenem področju in obsega tiste temeljne značilnosti jezikovne
skupine, ki omogočajo identifikacijo razlik med posamičnimi perti-
nentnimi jeziki; v škripcih pa se bomo znašli v trenutku, ko bi ga
radi ozemljili, tj. vzeli za model: kdaj je neki nastal, v zgodnjem
neolitiku nemara (7000 let? AC), ali bomo brskali za sledovi nekakšne
protoindoevropščine po poznem paleolitiku (Renfrew 1973), konec kon-
cev bo potemtakem prav in lepo, če posežemo kar po cromagnonskem
hominu (cca. 35000 let AP)? In kam z njim na evrazijski ploščadi? V
prid priročnosti bi dejal, da lahko o nekem izbranem jeziku, ki smo
ga pripisali konceptu indoevropščine, govorimo le tedaj, ko imamo
na voljo dovolj zgovorne materialne ostanke; ti bodo zanj pričali in
obenem tolerirali še primerjavo z jezikom, čigar distinktivne poteze
ravno tako obetajo rekonstrukcijo skupnega imenovalca. Za ilustra-
cijo bo dober katerikoli zgled, kaj vem, iz Benvenista (zlasti 1969)
ali Dumézila. Z drugimi besedami: vsako potovanje po zemljevidu
poznoneolitske ali zgodnjebronaste Evrazije, na katerem bi se radi
soočili z izvirnim grehom protogrških tolp zunaj Aigaiis, bo zaman;
preprosto zato, ker nekemu pojavu pripisujemo njegovo izvirnost
vselej z vzvratno potezo, se pravi, da izvir prihaja za svojim učin-
kom, za svojo materialno bazo, če lahko tako rečem. In vendar — in
vendar je treba izvirni grški greh postaviti pred duri Aigaiis. Cemu?
Drugi stavek. — Z rekonstrukcijo skupnega imenovalca povemo
samo to, da imamo na voljo dovolj elementov, denimo toharščine
(centr. Azija, do pribl. 7. stol. pred. n. š.), ki dopuščajo identifikacijo
tega jezika v območju indoevropskoga koncepta; v območju? Ce kon- i
cept izpraznimo, se pravi, da se otresemo vseh mogočih empiristič- .
nih predpostavk, ki težijo k rekonstrukciji ursprache, bomo prišli do i
ničelne točke koncepta, t.j. do preproste izjave, da je jezik, ali bolje, •
da je en jezik; in ta en jezik bo vselej v zunanjem položaju glede na :
svoje derivacije, glede na jezike, ki mu jih pripisujemo, ki ga re- |
flektirajo. Med indoevropskimi jeziki in indoevropskim konceptom i
potemtakem ne bo vladala harmonía, ne gre za to, da bi se izvir j
podaljševal in diferenciral v jezike; ti se namreč nanašajo nanj, in |
sicer v udobni distanci vednosti o njem, vednosti, ki jim pravi, da
so med seboj primerljivi le, če jamstva komparatibilnosti lahko od-
ložijo v neko nadzorno in regulativno instanco, ne glede na ime, ki
ga bomo tej instanci potlej prilepili.
Vzemimo takole: na prehodu iz ZH II v ZH III, ali pa raje v času
ZH III, je v Heladi prišlo do bistvenih sprememb: vsi znaki, tako ,
135
se zdi, kažejo na to, da imamo posebej opraviti z novo etnijo, s tisto,
ki se bo kasneje (Hdt) poimenovala s helleniké. Odkod gotovost, da
gre _zares za protogrške tolpe in ne za kakšno drugo indoevropsko
etnijo. Najprej gre za to, da navkljub kasni oziroma zanesljivi dife-
renciaciji grških dialektov nimamo na voljo nobenih oprijemališč, iz
katerih bi smeli sklepati na vsaj še en etnični dotok. Z zanesljivo
diferenciacijo dialektov pa povemo samo to, da iz tablic z zapisi v
linearni B (PH Il/III A in dalje) ne moremo sklepati na dialektno
distribucijo (v vseh primerih imamo opraviti z enim jezikom, ki je
od Ventrisovega odkritja leta 1952 tako rekoč brez pridržkov grščina),
da so viri zanjo dovolj zgovorni šele v klasični dobi, z nastavki iz
8./7. stol. In drugič gre za protogrške tolpe zato, ker je na prvi po-
gled verjetno, da so vsaj posamične predele Aigaiis že pred tem
poselile nekatere »indoevropske« skupine — tiste, ki jih je klasična
doba imela za Pelasgoi in so do nedavna sporazumno veljali za avtoh-
tone, za »mediteranski« substrat grškega občesta; dandanes je problem
nekoliko bolj zapleten; suTiksi, s katerimi so savanti navadno identi-
ficirali jezike mediteranskega substrata (-s(s)a, -s(s)os, -ttos, -uda,
-ndos, -nthos in -yinna v krajevnih imenih, e. g. Marpessa, Amfissa,
Halikarnassos, Parnassos, Lykabettos, Hymettos, Erymanthos, Korint-
hos, Kalymna, Larymna, in v nekaterih besedah, npr. kyparissos,
narkisos, terevinthos, minthe, hyakinthos itd.), so med vse številnej-
šimi filologi indoevropski. Klasične Pelasgoi bi bilo treba potem-
takem razcepiti: mediteranskemu strato naj pripadajo Lelegi (ime,
katerega singulara je brez začetnega le-, t.j. Lex; pluralni le- je po-
sebnost jezika Batti, etnije, ki je naseljevala Malo Azijo pred In-
doevropci in diferencira plural od singulara, kar pomeni, da Lelegi
spadajo v to etnijo), Tyrrhenijani, Ektenijani, Kylikrani (sufiks -an,
ki ga ta imena vsebujejo, ni indoevropski, akoprav to ni nobena
ovira, da ne bi nastopal še pri formiranju imen Indoevropcev, tudi
pri Grkih, kajpada — prim. Sakellariou 1974) in Kadmejci-Foiniki,
ki so svoj čas veljali za Semite (na osnovi korena *kadm-, i. e. 'spre-
daj', 'pred', 'vzhod' in zainteresirane identifikacije Foinikov s semit-
skimi Foinikes, s Feničani, pri čemer se distribucija imen Foinix in
Foinike pokriva s področji, kjer je feničanska navzočnost spodbitna,
npr. Foinix kot ime gore in utrdbe v Kari j i, kot rečno ime v Lykiji
itd.); indoevropski pa bi bili najprej Haimoni, ki jih tradicija umešča
v Doridsko ravnino (Larissa, lolkos) in bi morali biti odgovorni za
nekatera krajevna imena v Boeotiji, Aetoliji in južni Arkadiji (npr.
Haimon, Haimonia, Haimoniai) in za nekaj herojev s tem imenom
(Haimon bo npr. eponimski heroj Haimonias, ki kasneje postane Thes-
salia). Dryopi bi morali živeti v Sperhejski dolini, svojo indoevrop-
sko pripadnost pa dokazujejo s korenom *dru ('drevo', 'hrast') in su-
fiksom -op-, ki ga najdemo v mnogih rodovih in krajevnih imenih v
Grčiji, Trakiji in Iliriji (npr. Asopos na jugu Peloponeza, pokrajina
Dolopia na meji med Epirom, Tesalijo in Elido itd.) in pogosto v
besedah, ki označujejo različne vrste ptic in insektov. S Pelasgi, s
tem »mitičnim občestvom« (Grimal 1951) pa se preprosto nizanje
»indoevropskih« tolp zamota in končno do kraja zamočviri s Proto-
ahajci. Nemara bo res, da jedro generalizacije imena Pelasgoi iz
klasične dobe (prim, zlasti Hdt, I. 57—58, II, 50—52; in o Pelasgidi
136
II, 56) tiči za kakšno od indoevropskih tolp. ki bi pripadale, kaj vem,
satemski jezikovni skupini in se je dalo njihove naselbine identifici-
rati oziroma zaznavati ali opisovati njihove diferencialne poteze še v
5./4. stol. (Hdt, I, 57; The, I, 3, IV, 109), pa vendarle — začetnega
dvoumja se še danes ni moč otresti (prim. Sakellariou 1974, Vermeule
1972). Kakšen status ima lahko prepričanje, po katerem so Pelasgi
neposredni znanilci Helenov skorajda povsod po Aigaiis, prepričanje,
ki zaznamuje dobršen del grške legendarne tradicije — Arkadov v !
Arkadiji, Danajcev v Argolidi, loncev v Atiki in na južnem Pelopo- !
nezu različnih grških skupin v Tesaliji? In končno vera, ki jo podpi- '
rajo direktna ali indirektna obvestila o njih in o toponimih, pove- '
zanih z njihovim imenom — Pelasgi so povsod, od traških obal Crne- '
ga morja do Krete, medtem ko je eponimski Pelasgós tipični civili- '
zatorični heroj, autóhthon in Arkadec v hesiodski tradiciji  (Kat, '
gyn. Eoi. 30, 31), anédoke, 'tisti, ki ga je zemlja dala', 'ki je iz zemlje
zrasel' in ravno tako Arkadec pri Asiu (Huxley 1969). Od tod je
mogoče izvleči celo vrsto mikavnih povezav, še zlasti, če računamo ■
s Herodotovim pričevanjem o tem, kako so se Pelasgi, razen v odroč- |
nejših predelih (Krestonija in Hellespont^, utopili v grščini. Kdaj je '
do te utopitve prišlo, kakšen je njen refleks na samo grščino? Kakšna :
stičišča lahko odkrijemo, denimo med Pelasgi in Dryopi, če krenemo ■
od Pelasgovega izuma hranljivosti želoda (arkadska tradicija) — od '
izuma, ki se cepi na indoevropski koren *dru-, 'drevo' in od koder ■
dobimo grško poimenovanje hrasta z drus, do samih Pelasgôn, 'poganj- !
kov v času listavosti ali cvetenja', do opisa, kakršnega dobimo po '
etimološkem hokus-pokusu  iz fuzije dveh  indoevropskih  korenov, '
*bhel- ('cveteti', 'brsteti', 'zeleneti') in *osgho- ('poganjek', 'mladika')?'
Pičla, nedvomno, pomagamo si lahko le z dvema oprijemališčema, ki '
vsaj zaenkrat niti nista konsistentna: v Historia (Hdt, I, 146) lonci v '
Mali Aziji, po zgledu na delitev, kakršno so poznali, ko so bivali še '
na Peloponezu in od koder so jih pregnali Ahajci, ustanavljajo dva- j
najst mest, pri tem pa bi bilo »pač nespametno trditi, da so ti lonci '
kaj boljšega ali čistejše krvi mimo drugih«; nastali so namreč iz i
pomešanja Abantov z Euboje in vrste drugih skupin, kot so »Minijci '
iz Orhomena pa Kadmejci pa Dryopi pa odcepek Fokijcev pa Molosi '
pa arkadski Pelasgi pa Dorci iz Epidaura« (podč. is). In drugič — dru- !
gič so bili lonci »izprva pelasgiško ljudstvo, Dorci helensko; prvi so
prebivali stalno v istih naseljih, drugi so bili močno nestanovitni, '
Za kralja Deukaliona so domovali v pokrajini Fthiotidi, pod Dorom, ■
sinom Hellenovim, v Histiaji ob Ossi in Olimpu; ko so jih od ondod '
izrinili Kadmejci, so se nastanili ob Pindu, pod imenom Makednov. |
Od tod so se zopet izselili v Dryopîdo, iz Dryopide pa so naposled
prišli na Peloponez in so se poslej imenovali Dorce.« (Hdt, I, 56; podč. .
is; za Atene prim, še Hdt, VIII, 44) ]
Bien. Iz premen na obeh oseh, sinhroni (lonci) in diahroni (Dorci) i
smemo posneti najmanj to, da Grki nikakor niso nekakšen čist arti- \
ficium, ki bi ga v urejenem nizu dobili iz protogrških nastavkov; in i
največ to, da med »indoevropskimi« in »protogrškimi« skupinami ni i
nobenih zanesljivih opor za razlikovanje. Ce si premike »Dorcev« ¡
pogledamo pobliže, bomo brž opazili, da se sprva selijo po relativno :
137'
omejenem ozemlju, ki izvirno pripada mestoma Dryopom, mestoma
Protoahajcem in mestoma Pelasgom, in se iz severnovzhodne Tesalije
zavihtijo v težko prehodne in slabo poseljene kraje na meji med
Tesalijo in Epirom, kamor bi veljalo, kot bi radi nekateri sodobni
zgodovinarji grške poselitve, umestiti zahodni poganjek protogrške-
ga nuclei (tj. koinós topos zahodne skupine grških dialektov). Od
ondod bi se spet vrnili v južno Tesalijo, na območje Sperhejske do-
line in zatem nadaljevali pot na končno postajo. Kako bi se kasnejši
Dorci imenovali, denimo za Deukaliona. kako v Histiaji ali v vmes-
nem prostoru med Makednois in Doriésin? In v kakšni povezavi bi
bilo vsakokratno poimenovanje z njih etnično pripadnostjo?
Kot je videti, nam gredo opore za domnevni vdor protogrških
tolp v ZH III počasi po zlu — a ostali so nam še Protoahajci, njihova
prelevitev v Ahajce in nekaj nenavadnih ugank. Kajti Ahajci so. za
začetek, v mikenskem času zagotovo že grška stvar (jezik na linear-
nih B tablicah je ahajski), medtem ko njihovo ime ni videti ravno
grško — cepiti ga je mogoče na indoevropski koren ^ak'^'-, 'voda',
povezati s fonetično kombinacijo a(k)h v mnogih rečnih imenih (Ahe-
loos, Inahos, Ahamas itd.) in pripeti na češčenje Ahilléa, ki bi v kakš-
ni od starejših kultnih inačic utegnil biti vodni bog (prim. Ahilleja
Pontarha, ki ga častijo v nekaterih grških kolonijah ob Črnem morju,
zanje pa kakšen Sakellariou ni scela prepričan, če niso nemara kar
protoahajski podaljšek). A če drži. da bi »naravna« transformacija
korena ^ak"" dala v grščini bodisi ap- ali at-, kam potlej z izjemo,
a(k)h-? Vsaj iz dosegljive dokumentacije (Ventris-Chadwick 1956,
Lejeune 1955—68) ne dobimo nobenih pravih zagotovil za Mikene, se
pravi, da nam čas premene ni dosegljiv: konec koncev je »ahajska«
predpostavka za Mikene novejšega datuma, na račun tradicionalna
»arkadsko-ciprske«, ki je zdrknila na stopnjo izpeljave iz prve —
medtem ko je ta utemeljena le z dialektno distribucijo in tehniko
deriviranja (tj. vračanja nazaj iz klasične dobe toliko časa, da do-
sežemo minimum dopustnosti te ali one premene oziroma izpeljave),
ne da bi imela možnost za naslonitev na arheološke in dokumentar-
ne evidence. Kako naj se torej ravnamo?
Sakellariou predlaga takle scenarij: »grški« Ahajci so se po He-
ladi razkropili iz ahajske Fthiotide, se pravi, da so morali priti v južno
Tesalijo za Protoahajci. od njih prevzeti ime in prgišče kultov: in
če sklepamo po toponimih in imenih bogov, bi morali biti že Proto-
ahajci raztreseni po dobršnem delu Aigaiis, tako da najpogosteje ni
prav jasno, naj jih li pripišemo »grškim« Ahajcem ali njim samim
(prim. Sakellariou 1974).
Na tej točki je treba vpeljati nekaj varovalk. Cel spekter posa-
mičnih občestev v Aigaiis je kajpada ekstrapolacija na podlagi virov
(od Hdt in The dalje) in treh dialektnih skupin iz klasične dobe —
zahodne, aiolsko-ahajske in atiško-ionske ; kolorit grške bronaste dobe
je v vsakem primeru bolj ali manj prefinjen konstrukt, ki niansirano,
a pogosto še vedno slabo dokumentirano situacijo od 5. stol. dalje
preslika nazaj, v prvo polovico 2. tisočletja — pri čemer pa velja ra-
čunati vsaj še z vsiljivostjo helenističnih koinon, zlasti atiške, zavoljo
katerih postane pripisovanje posamičnih značilnosti temu ali onemu
138
dialektu od klasične dobe naprej toliko bolj tvegano početje. Položaj
je vsekakor paradoksalen; v trenutku, ko bi epigrafske evidence za-
doščale vsaj za približno izdelavo dialektne karte, imamo že opraviti
z gospostvom enega dialekta, kar bi pomenilo, da smemo maksimalno
dialektno diferenciacijo postaviti prav na začetek procesa prevla-
dovanja atiško-ionskega dialekta, nekako v 7. stol. A na kaj
se bo ta diferenciacija oprla, ali bolje, po čem se bodo dialekti raz-
poznavali kot diferencialni momenti enega jezika, t.j. grščine? Para-
doks je preprosto v tem, da za prepoznavo tega ali onega dialekta po-
trebujemo formirano koinén, ki je. saussurjansko rečeno, normativna
diferencialna matrica — skratka, največjo ali najjasneje artikulirano
diferenciacijo grških dialektov moramo iskati v času vzpostavitve go-
spostva enega, se pravi v 4. stol. oziroma od helenizma naprej. S tem
ni rečeno, da grščina v prejšnjih stoletjih ne bi poznala dialektov,
nasprotno, gre samo za to. da pred koine nimamo nobene identifika-
cijske opore, da je ta vselej le hypothesis, arhaizirana koiné, če lahko
tako rečem.
Najbolj razširjen test, s katerim preskusimo in obenem razločimo
posamične lingvistične strata oziroma posebnosti, kakršne jim pripi-
sujemo na podlagi njihovega zastopstva v »historični« grščini, so to-
ponimi in sposojenke; in prav pridejo tudi takrat, ko skušamo pojav,
ki je videti tuj, lokalizirati v času in prostoru. Tako je dolgo časa
veljalo (Haley in Biegen 1928, na podlagi Kretschmer 1896 via Fick
1905), da sufiksa —nth— (ali —nd—) zastopata mediteranski, ali raje
predindoevropski grški substrat; kasneje (deloma že Kretschmer 1925)
bosta oba postala indoevropska, vzporednice, ki pričajo o njuni raz-
širjenosti na Apeninskem polotoku. Balkanu in v Anatoliji (Renfrew
1973, na podlagi Schachermeyr 1954), pa so spodnesle še prvotno egej-
sko lokalizacijo. Saj ima Georgiev (1973) nemara celo prav, ko Scha-
chermeyra spodbija z neenako refleksijo indoevropske osnove v gršči-
ni (izguba intervokalnih *—s— ali *—sy—, ki je v sozvočju s sicer-
šnjim razvojem grščine, medtem ko grški —nth— sploh ne bi bil
derivat indoevropskoga sufiksa *—nt—), hetitščini, luvijščini, trascini,
makedonščini ali ilirščini, kjer se intervokalna *—s— ali *—sy— ne
pogubila, *—nt— pa se transformira v skladu s fonetičnimi zakoni
vsakega od naštetih jezikov; a izdajo ga primeri, nekakšno divje eti-
mologiziranje, ki se ga zlahka da ovreči s primeri, kjer je idiom, od
koder je sposojenka ali toponim v nekem jeziku vzet, znan (prim.
Chadwick 1973, 1975); ali pa s tem, da sufikse, s katerimi paradira
Georgiev, najdemo v nekaterih neindoevropskih jezikih, npr. v ba-
skovščini in izbranih kavkaskih jezikih (Pudič 1973); in zares ne mo-
remo mimo tega, da so se posamični indoevropski idiomi formirali
razmeroma pozno, vsaj ne dosti pred prvimi pričevanji o njih (zgled:
germanščina, ali še bolje slovanščina oziroma paleoslovanščina), kar z
drugimi besedami pomeni, da nek idiom, če naj se formira kot avto-
nomna govorica, potrebuje prikladno, t.j. docela specificirano gojišče.
Kako naj konec koncev zasidramo ime neke gore, npr. Parnasa
,Parnas(s)ós' (ali Parnesós, prim. Hes., Th. 499; Hom. Hym. Eis Ap.
Pyth. 269 itd.) V nekem docela nedvoumnem strato, ko pa ga nimamo
dokumentiranega pred 8. stol., ko ne vemo, kateremu občestvu naj
ga pripišemo, ko vendarle ne moremo vedeti, če ni na neki izbrani
1S9,,
točki poseglo vmes povsem nepredvidljivo naključje, po katerem se
je ,Parnas(s)os' povzdignil med zgledne v množici besed s sufiksom
—s(s)os (O dodatnih komplikacijah, ki zadevajo pomen tega imena,
prim. Mylonas 1962)? In če vemo, da so nekatere posebnosti tj. »arha-
izmi« klasičnega lakonskega dialekta, relativno pozne (Chadwick 1975,
na podlagi lakonskega idioma, ki se je ohranil v Herakleji, južna
Italija, v odcepu Taranta, lakedaimonske kolonije iz 8. stol.), potlej
lahko sklenemo takole: ta ali oni idiom si bo pridobil digniteto spe-
cifične govorice v trenutku, ko ga na podlagi epigrafskega materiala
utegnemo pripisati izbranemu geografskemu območju in smo pri tem
računali z inovacijskimi krivuljami (prim. Saussure 1972), ki predstav-
ljajo njegov obod, t.j. mejo, kjer se ločuje ali srečuje z drugim idio-
mom; ni nam pa dostopen niti čas njegove tvorbe niti vrsta naključ-
nih momentov, glede na katere je vzniknil, in jih reprezentira prav
tisti fonološki, morfološki, sintaktični in leksični material, ki se upira
racionalni razlagi in predstavlja realno jedro njegovih distinktivnih
potez. Tako sta atiški in ionski dialekt, ki se zastran visoke stopnje
primerljivosti pogosto bereta skupaj (t.j. atiško-ionski dialekt), izvirni
končni a praviloma spremenila v e; toda atiški je a zadržal za r, e
in i, kar je ena od njegovih distinktivnih potez (druga je npr. raba
ft nasproti ionski ss). Kako te gestus pojasniti? Saj je zagotovo res,
da si potek vokalne kontrakcije pogosto nasprotuje in ima opustitev
digamme (F) včasih različne konsekvence (prim. Chadwick 1975), ven-
dar pa te razlike ne moremo opreti na nobeno ustrezno zakonitost
foničnih transformacij v grščini (lep primer je npr. besedica kare v
atinščini, ki ustreza ionski koúre, aeolski kara, zahodnogrški fcora,arkad-
ski, t.j. »arhaični« kórFa, še zlasti zato, ker spada med atiške izjeme
in glede na premeno končaj a ave, priča za relativno naknadno opu-
stitev digamme (F). Dialekt nam je potemtakem, tako kot jezik (konec
koncev gre med njima samo za kvantitativno razliko), dostopen na
sinhroni ravnini, scela ga imamo navzočega na površini, kar obenem
pomeni, da se bomo tudi do predstave njegovega časa, do diahrone osi
(njegovega razvoja, če hočete) dokopali le na podlagi nepravilnosti,
ki se upirajo artikulaciji v linearnem nizu (t.j. so exsistencne glede
na površino jezika) in napeljujejo h komparativnemu branju dialektov
— h konstruiranju nadomestnih modelov za njihovo identifikacijo.
Iztok Saksida
BIBLIOGRAFIJA
BENVENISTE, É. (1966, 1974), Problèmes de linguistique genérale 1, 2, Gallimard,
Pariz.
(1969), Le vocabulaire des institutions indo-européennes. Minuit,
Pariz.
CHADWICK, J. (1975), »The Prehistory of the Greek Language«, The Cambridge
Ancient History II/2: 805—819.
DUMËZIL, G. (1958), L'idéologie tripartie des Indo-Européens, Latomus. Bruxelles;
slov. prevod: (1987), Tridelna ideologija Indoevropcev, SH, Ljubljana.
GEORGIEV, v. I. (1973), »The arrival of the Greeks in Greece: the linguistic
evidence«, v: CROSSLAND, R. A. in BIRCHALL. A. (eds.). Bronze age Migrations in
the Aegean, Duckworth, London: 243—258, skupaj z diskusijskima prispevkoma: CHAD-
WICK, J. in PUDIC, I.
GRIMAL, P. (1951), Dictionnaire de la mythologie grecque et romaine, P. U. F.,
Pariz.
HALEY, J. B. in BLEGEN, C. W. (1928), »The Coming of the Greeks«, American
Journal of Archaeology XXXII: 141—154.
HUXLEY, G. L. (1969), Creek Epic Poetry, Harward Un. Prees, Cambridge, Mas-
sachusetts.
Ш__^„^,_______________^______________.__________..........._....._______
LEJEUNE, M. (1955—1968), Mémoires de philologie mycénienne, C. N. R. S., Panz.
MYLONAS, G. E.  (1962), »The Luvian Invasions of Greece-, Hesperia XXXI/3:
284—309.
RENFREW, A. C. (1973), »Problems in the general correlation of archaeological
and linguistic strata in prehistoric Greece: the model of autochthonous origin-, v:
CROSSLAND in BIRCHALL, op. cit.: 263—276.
SAKELLARIOU, M. B. (1974), »Lingulstlc and Ethnic Groups in Prehistoric
Greece-, History o¡ the Hellenic World: Prehistory and Protohistory, Atene in London:
364—389,
SAUSSURE, F. de (1972) (éd. MAURO, T. de). Cours de linguistique générale,
Payot. Pariz.
SCHACHERMEYR, F. (1954), »Prähistorische Kulturen Griechenlands«, v: PAULY-
-WISSOWA, Realencyciopädie der classichen Altertumswissenschaft, Reihe 2, 22/2:
1350—1548.
VENTRIS, M. in CHADWICK, J. (195G), Documents in Mycenaean Greek. Cam-
bridge Un. Press.
VERMEULE, E. (1972), Greece in the Bronze Age, Chicago Un. Press.
REFERENCE
Hdt = HERODOTOS, Historial; si. prev. SOVRE, A. (1953, 1955), Zgodbe, Prvi in
Drugi del, LjubLiana.
Kat. gyn. Eoi = HESIODOS, Katálogoi Gynaikón. Eoiaí; z angl. prev. v EVELYN-
-WHITE, H. G. (1977), Hesiod, The Homeric hymns and Homérica, The LOEB Class,
Lib., Harvard in Heinemann.
The = THUCYDIDES (in four volumes) with an English Transi, by SMITH, C. F.
(1951), The LOEB Class. Lib., Harvard in Heinemann.
i4i;
Asinaria
Poklonitev pastirjev
Crne, ploščatih nosov si predstavlja bogove zamorec,
sinjih oči, rusolasi da so. trdijo Tračani.
(Ksenofanes Kolofonski)
A slednjič je tudi starozavezni ikonoklazem. ki se dotlej neizpros-
no (s fatalno letalnimi odmiki) oklepa leitaksioma »Označevalec je
smrt svečanega« (Derrida), bil primoran pristati na delno, kompro-
misno antropomorfizacijo.
»Ne delaj si rezane podobe,« zapove Jahve, sam pa se brezma-
dežno odtisne v človeško tvarino. Kajti privilegij bogov je ustvarjati,
privilegij ljudi ploditi.
Immaculata conceptio je za nekatere zgolj heraldično vprašanje:
verujejo, da obstaja božji pečatnik, katerega grb, čista forma nekega
emblema, lahko v trenutku spočetja nadomesti zemeljsko seme; z,
drugo besedo : neka še nedešif rirana struktura sama zmore simulirati
proces spajanja dvojega, čeprav gre ves čas le za eno. Na svoje bi-
stroumje pa se sklicujejo tudi tisti, ki prenašajo problem na ondu-
lacijsko — informacijsko področje. Zakaj pojavna oblika Jahveja je
netelesna; ogenj, blisk in dim s le teatraličen okvir njegove, človeku
zaznavne eksistence, ki je vselej in samo GLAS. Glas — vibracijska
ekspanzija sporočila
— šifra prokreacije skrita v valovnih dolžinah kot retorična figura
Je Mariji oznanjeno prae factum ali pa je samo oznanjenje pravi
vzorec izvršitve božje »matrikula ci je«.
Med Gabrielom in Marijo ne more in ne sme priti do telesnega
dotika, pa vendar je prisoten kontakt, ki je nesporno brezmadežen.
Materialno objektivizacijo doživi le znotraj umetnosti. V elegantni ma-
niri še gotskega Trecenta pri Simoneju Martiniju (triptih Siennske
katedrale). Od nadangelovih radostnih ustnic vodi prema vrsta zlatih
črk vse do blago nagibajočega se, ogrnjenega ušesa Jezusove rodnice.
Brata van Eyck na ghentskem poliptihu (dokončan 1432) poudarjata
simultanost spočetja in oznanjenja, prikazujoč Marijo v trenutku za-
maknjenja, ko jo obsenči božja moč (obsenči — paradoksen bibličen
izraz na mestu, kjer bi pričakovali: obsije), t.j, bel golob v svetlobnem
haloju, ob istočasni recepciji potujočega niza izpisanih besed: AVE
GRATIA PLENA. DOMINUS TECUM.
In božja Beseda biva in zveni v človeškem telesu z rezonancami
ter interferencami čudežnih učinkov. Podmena, ki se potrjuje v eksem-
plarični repeticiji oznanjenja: Marija se nameri zaupati blagovest Eli-
zabeti, ki takrat še nosi Janeza Krstnika (očitna struktura podvoje-
nega trikotnika), in že njen prvi glas nemudoma izpriča sledove božje
142
uglasitve; saj Janez embrio ob samem pozdravu (Salom!) poskoči v
materinem trebuhu. Kajpada od veselja.
Učlovečenju navkljub, tej živi antropomorfizaciji, ostaja božja
podoba nedostopno zavarovana, kar implicira pomisel, da je Jahve
tisti bog oče, ki je uspel prelisičiti boga sina in ga ukloniti v večno
podrejenost. (Božje sinove je praviloma nemogoče blokirati — Uranos,
Kronos, Zeus, ali pri Hetitih Kumarbi in gromovnik (huritsko Tešub.)
Grešna potreba po malikovanju, ki je zavajala ljudstvo k rivalnim
bogovom, je legalizirana in osredinjena na zaslužne podanike: sina.
njegovo mater in na neštevilno krdelo propagatorjev.
Ultima temptatio Christi
— film, ki v svoji nemoči (»Ohnmacht zur Macht«) ne zmore
ujeti pogleda, ki tako nenehno beži v zunanje polje, kjer si lahko pod
sejmarskimi skropucali .svetnikov prebere edinole: »Der« reine Geist
»ist eine reine Dummheit« (Antichrist)
— film, za katerega se dozdeva, da ga poganjajo ležerni premiki
spodnje čeljusti Williama Defoeja. Izbočene čeljusti španskih dege-
nerirancev kraljevske krvi, sesirjene od pretakanja v istem krogu
(Filip II., gnijoč v zidajočem se Escorialu), ki se le mukoma zapirajo
in otežujejo poziranje sline.
Jahve se ubrani profanaciji; še naprej nepredstavljiv, dobro se
zavedajoč, da »Vidno (. . .) duši živi glas« (Derrida),
a obenem odločilno zanemar- Zaznaven naj bi bil le pogle-
jujoč, da se glas seli v črko in dom,  ki   prodrejo  v  komoro
živa prezenca zvočnega v re- temnega ogledala: »and in her
produktibilni mimetičnosti vi- [ant's] black eye I can see the
zualnega.  Bleščeč zmagovalec. face of God.« Imago Dei, pro-
ki so mu še do včeraj žrtvovali jeciran v oculus formicae (lat.
mravlje).
kot poosebljeni zgodovini, pozabljen izgublja svoje častilce; in če
se je sprva zdelo, da je na svojo desno blagohotno sprejel Nazarenča-
na, sedaj sprevidevamo, da se ob Kristusovi levici že stoletja zapira
nemo oko, temno oko žuželke.
Joj mu pa, kdor o bogovih temnim se blodnjam predaja!
(Empedokles)
Primož Peklaj
143
Povzetki/Summaries
UDK 165.741:003.62
Janez Justin:
PEIRCOV PRAGMATIČNI KONCEPT SEMIOTICNE FORME
Ce projeciramo nekatere poglavitne prvine Peircovega pragmatičnega kon-
cepta semioticne forme na epistemološko zasnovo sodobne pragmatike in
semiotike, pričnejo delovati kot svojevrstna matrika za koreliranje episte-
moloških vrednosti teh dveh disciplin. Peircov koncept znaka je dinamičen,
»operacionalističen« in v marsičem presega saussurovske sheme, v katerih
prevladujejo »fiksistični« koncepti »znak«, »označevalec«, »označenec«. V
Peircovem znaku je semiotična vrednost zmerom učinek transpozicije opera-
cije pragmatičnega tipa. Pragmatične sestavine koncepta semioticne forme
pa je mogoče razložiti na dva načina: kot uvod v današnjo transcendenta-
listično pragmatiko pa tudi kot izhodišče, ki se podreja semiotičnim episte-
mološkim postulatom. Pot do takšnega razumevanja Piercovega dela pa se
odpre šele tedaj, ko kritično razčlenimo nekatere spodrsljaje v Habermasovi
interpretaciji iz šestdesetih let.
UDK 800.86:801.541.2
Olga Kunst Gnamuš
PROIZVODNJA POMENSKIH VREDNOSTI V FILOZOFSKEM IN
ZNANSTVENEM GOVORU
Avtorica razlikuje dve stopnji v proizvodnji smisla: proizvodnjo pomenskih
vrednosti (SI) in menjavo pomenskih vrednosti (S2). Prvo pripisuje znan-
stvenemu in filozofskemu govoru, drugo pa praktičnemu (pragmatičnemu)
sporazumevanju. Vrednost znanstvenega govora vidi v radikalnem poskusu
razrešiti nasprotje med resničnostno vrednostjo propozicije in njenim prag-
matičnim učinkom, v prid prve vrednosti. Zato znanost subjekt nadomesti
z razumskim, logičnim subjektom in se odpoveduje intencionalno-teleo-
loškim interpretacijam, ki pomen prevajajo v pragmatične vrednosti ilo-
kucijskih namer in perlokucijskih učinkov. Da bi se izognila menjavi
vrednostnega presežka, znanost pojme definira in jih poimenuje z vred-
nostno nezaznamovanimi poimenovanji — termini. Tako ustvari znanstveni
dialekt in se razmeji od ideologije praktičnega sporazumevanja, zavezanega
drugačnim ciljem in posledičnim strategijam.
UDK 800.1:165.741
Igor 2. 2agar
KONVERZACIJSKE MAKSIME IN AKSIOM PERTINENTNOSTI
ALI
IMPLICITNOST KOMUNIKACIJE
Griceov Kooperacijski princip, s podrejenimi mu konverzacijskimi maksi-
mami, je poleg teorije govornih dejanj verjetno eno od najbolj uporabljanih
orodij sodobne lingvistične pragmatike. Prispevek skuša pokazati, da bi
število maksim lahko radikalno zmanšali in celo nadomestili z enim samim
aksiomom pertinentnosti, pri tem pa si pomaga z vpeljavo dveh konceptov:
»vesolja verovanj« in »mentalnih prostorov«, nekakšnega mikro modela za
analizo vesolj verovanj. Avtor dokazuje, da koncept vesolj verovanj vrača
metodološko težo t.i. »performativnemu prefiksu«, saj je distinktivna poteza
vesolj verovanj prav principielno različno število elementov, ki so posa-
meznim vesoljem verovanj na razpolago pri njihovem sklepanju.
145
SUMMARIES
UDK 165,741:003.62
Janez Justin
PEIRCE'S PRAGMATIC CONCEPT OF THE SEMIOTIC FORM
When projected on the epistemologica! foundation of the modern pragmatics
and semiotics Peirce's concept of the semiotic from becomes a matrix which
enables the correlating of the epistemological values of the two disciplines.
Peirce's concept of sign is dynamic and operational. It represents a theo-
retical controversy against Saussure's schemes dominated by the fixistic
concepts of »the sign«, »the signifier« and «the signified^. According to
Peirce's concept of sign semiotic values can only be thought of as effects of
pragmatic operation of transposition. There are two directions of explaining
these pragmatic components: it can either be defined as an introduction
to the modern transcendental pragmatics or as s point of view which
obeys some basis semiotic postulates. Such apprehension results from the
critical analysis of some Habermas' misinterpretations of Peirce's semiotics.
UDK 800.86:801.541.2
Olga Kunst Gnamuš
LA PRODUCTION DES VALEURS SEMANTIQUE DANS LE DISCOURS
PHILOSOPHIQUE ET SCIENTIFIQUE
L'auteur distingue entre deux niveau dans la production du sens: production
des valeurs sémantique (SI) et changement des valeurs sémantiques (82).
Le premier niveau est attribué au discours philosophique et scientifique, le
deuxième à la communication pratique (pragmatique). L'auteur voit la
valeur du discours scientifique dans une tentative de résoudre radicalement
le conflit entre la valeur véridique d'une proposition et son effet prag-
matique en faveur de la première valeur. C'est pour ça que la science
substitue au sujet du désir un sujet rationnel et logique et renonce aux
interprétations intentionnelles et téléologiques qui traduisent la signification
en valeurs pragmatique des intentions illocutoires et des effets perlocutoirs.
Pour éviter le changement du surplus de caleur, la science définit des
notions en leur attribuant des dénominations qui ne sont pas marqués de
valeur — des termes. De cette manière, elle crée un dialecte scientifique
et se délimite de l'idéologie de la communication pratique qui poursuit des
buts différents en utilisant des stratégies consécutives.
UDK 800.1:165.741
Igor 2. 2agar
LES MAXIMES CONVERSATIONNELLES ET L'AXIOM DE PERTINENCE
OU
L'IMPLICITE DE LA COMMUNICATION
Le Principe de Coopération de Grice et ses maximes conversationnelles
subordonnés sont — outre la théorie des actes de langage — un des outils
les plus utilisés dans la pragmatique linguistique contemporaine. L'article
essaie de montrer que le nombre des maxime pourrait être radicalement
réduit et même remplacé par un seul axiome de pertinence, en introduisant
deux concepts: les «univers de croyance« et les «espaces mentaux«, une
sorte de micro-modèle pour l'analyse des univers de croyance. L'auteur
démontre que le concept d'univers de croyance restitue le poids méthodo-
logique du "-préfixe performatif«, le trait distinctif des univers de croyance
étant justement le nombre divergant des éléments, disponibles aux univers
de croyance pour faire les/leui-s conclusions.
146
UDK 802.01/091/
Bernard Nežman
POJMOVNA ZGODOVINA PARTES ORATIONIS V ANTIKI
Pričujoči članeli obravnava različne delitve govora, ki so jih poznali v
antiki. Od Platona, ki je vpeljal delitev na onoma in rhema, prek Aristo-
tela, Diogena Laertija, Dionizija Thraxa, ki je vzpostavil tradicionalno osem-
-razredno delitev (ime, glagol, zaimek, deležnik, člen, prislov, predlog in
veznik), mimo Varona do Donata, ki je prevzel Thraxov sistem, v katerem
pa je člen zamenjal z medmetom. Ta zgodovina pa ne poteka kot ravna
črta od preprostega k popolnemu, ampak kot niz gramatičnih principov,
po katerih lahko razčlenjujemo stavke.
UDK 800.1
Igor Z. Žagar
KAKO OBLJUBITI
Prvi del članka skuša pokazati v čem je razlika med obema Austinovima
teorijama performativnosti. Ce je Austinova teorija govornih dejanj tako-
rekoč obče mesto, pa je njegova prva in prvotna teorija v glavnem neznana.
Z njo je skušal Austin odgovoriti na nekatera vprašanja angleške predvojne
moralne filozofije, namreč, kako je mogoče, da nas nekaj izrečenih glasov
(»šumov« kot pravi eden od njenih predstavnikov) lahko zaveže k izvršitvi
kakega dejanja. Austinova odgovora na to vprašanje se v prvi in drugi
teoriji bistveno razlikujeta: če je namreč jezikovna izvršitev kakega de-
janja v njegovi drugi teoriji pogojena z znotrajjezikovnimi pogoji, je od-
govor njegove prve teorije veliko bolj »sociološlii« in prvemu nekako dia-
metralno nasproten: če naj izjavljanje samo izvrši dejanje, o katerem je v
izjavi govora, potem mora biti to sankcionirano z zunaj jezikovnimi pravili
oziroma konvencijami.
V drugem delu članek obravnava razvoj in zgodovino performativnosti v
slovenščini in razčlenjuje genezo razvoja performativnosti pri frančiškanu
Stanislavu Skrabcu, ki je že leta 1911 postavil vse pogoje performativnosti,
ki jih je pol stoletja kasneje zahteval Austin sam.
UDK 800.2
Iztok Saksida
O USTVARJANJU JEZIKOV IN NJIHOVIH ETNIJ
Na podlagi preleta čez najbolj tipične rezultate difuzionistične doktrine,
ki skuša distribucijo indoevropskih jezikov in grških dialektov konceptu-
alizirati skoz ozemljitev indoevropskega in proto-grškega jedra in izvajanje
jezikov in dialektov neposredno iz jedra, bi avtor želel ustanovili kolikor
je pač mogoče zanesljive opore za izhodišče, ki bi omogočilo razvitje avtohto-
nih, se pravi geo-kulturno in zgodovinsko neenakih, lingvističnih in njim
pripadajočim etnoloških dispozitivov, za katere je od začetka 19. stoletja zna-
čilno, da se nanašajo na izum enega jezikovnega izvira, i.e. na izum koncepta
indoevropščine.
147!
UDK 802.01/091/
Bernard Nežman
THE CONCEPTIONAL HISTORY OF PARTES ORATIONIS IN ANTIQITY
The contribution deals with different divisions of speech known in anti-
quity. From Plato who introduced the division into onoma and rhema to
Aristotle, and from Diogenes Laertius to Dionysius Thrax who established
the traditional eight class division (noun, verb, participle, article, pronoun,
adverb, preposition and coniunction), and again from Varrò to Donatus who
took over Ttrax' system in which he replaced article-with interjection. This
history doesn't take an expected course from elementary to complex but
more as the series of the grammaticle principles according to which we
can analyse sentences.
UDK 800.1
Igor 2. 2agar
COMMENT PROMETTRE
La première partie de l'article essai de montrer la différence entre les
deux théorie de la performativité chez Austin. Si sa théorie des actes de
langage représente un lieu commun de la pragmatique contemporaine, sa
théorie première et originelle reste presque inconnue. En construisant sa
première théorie, Austin essaie de répondre aux certaines questions posées
par la philosophie morale anglaise d'avant-guerre, à savoir, comment est-il
possible, que quelque voix proférées (quelque »bruits«, comme le dit un
de ses représentants) peuvent nous obliger à accomplir une action. Les
réponses d'Austin diffèrent dans les deux théories: si dans sa deuxième
théorie l'accomplissement langagière d'une action est conditionnée de façon
intra langagière, sa deuxième théorie presente une réponse plus »sociologi-
que« et diamétralement opposée: si renonciation même accomplit l'action
mentionnée dans l'énoncé, cette procédure doit être sanctionnée par des
règles ou conventions extra-langagiêres.
Dans la deuxième partie, l'article discute l'évolution et l'histoire de la
performativité dans la langue slovène et analyse la genèse de la perfor-
mativité chez franciscain Stanislav Skrabec, qui a déjà en 1911 formulé
toutes les conditions de la performativité, exigées un demi-siècle plus tard
par Austin lui-même.
UDK 800.2
Iztok Saksida
ON THE CREATION OF LANGUAGES AND THEIRS ETHNICS
Reconsidering the most typical results of the diffusionism, that tends to
conceptualize the distribution of Indo-European languages and Greek di-
alects on the basis of regionalization of the Indo-European and the proto-
Greek nucleus, and derivation that starts directly from the nucleus, the
author wishes to establish the basis for the development of the autochtho-
nous, i.e. geo-culturally and historically uneven linguistic and their adherent
ethnological dispositions, that are known as referring to the 19th century-
invention of the one language-source, i.e, to the invention of the Indo-
European concept.
148