PROVANSALSKA  POEZIJA
NAJLEPŠO SVOJIH PESMI Georges   Reboul
Najlepšo svojih pesmi
sem naredil zate.
Poznaš jo in tako ti je pri srcu,
da jo znaš čisto na pamet.
In kadar me ni ob tebi,
ti, zvesta  varuhinja  najinih  skrivnosti,
jo poješ in prepevaš
do tedaj, ko svoji brezbrižnosti
ukažein, naj gre na pot.
Zakaj brž ko te zagleda na pragu,
ogenj sam vzplapola
in že se pripravlja skupni obed.
Najlepšo svojih pesmi
sem naredil zate
nekoč pod noč, ko sem v tvoje življenje
vtisnil svojo hojo in svojo voljo.
No, daj. nič se ne boj,
nihče ne bo zvedel, kako je napisana.
Nisem namreč mogel
zaklenili v knjigo
toliko kitic brez oblačila
in prav zategadelj cesto
hodijo strašit mojo samoto
in jo polnijo
s svojo čilo goloto.
Najlepšo svojih pesmi
sem naredil zate
in je ne bom nikdar napisal:
le počemu?
In tako ju razen naju dveh
nihče ne bo poznal.
In če jo kdaj pozabiva,
jo bova  zato, ker naju bo  tedaj   vezala
tenka vez laži.
1220
Tedaj bova pokazala hrbet vsemu,
kar je bilo,
in se odpravila na pot
proti drugim verigam.
1221