Janko Samec
Smrt v Barkovljah
Od Tržiča do Trsta pet ut je hoda, pot vleče čez Kras se in kraj morja.
Nekoč se kmetiček podal je na njo, a bilo zoečer je, precej kesno.
Že srečno prispel je do Proseka, ne da bi kje zadel ob člooeka.
A komaj je stopil spet iz uasi,
glej — že za petami nekdo mu sledi!
Ozre se in oidi: Ej, stara je žena, ki se pod bremenom šibe ji ramena.
Pridruži se ji in jo vpraša: kam gre? — A ona kraj njega caplja le molče.
Takrat se 'osa gmajna mu mrtva zazdi in kakor kamenje ga u prsih tišči...
Pospeši korak svoj — saj mož je bil čvrst da prišel pred starko bi d bližnji Trst.
A ona mu stopa pO brzih petah,
ne da mu od sebe... moža je zdaj strah!
In o dir se spuste mu iresoča kolena, za njim pa pritiska. strahoina žena.
Pa kot da ujet je v začaran krog, se svei ne premakne mu izpod nog.
Za njim šum korakoo in votel zasmeh — ie blaznost se vžiga u njegooih očeh.
Pa palico stisne od groze ves trd,
ozre se na tujko . ., zagleda se — o smrt.
Od tiste noči v ta sirahotni kraj prihajal je blaznež redno nazaj.
Da težke bolezni bi deda ozdraoil, tam rod je njegoo pruo kočo postaoil.
In god baš obhajal je sueii Jernej, ko so> okrasili z zelenjem jo vej,
A z leti tam zrasle še liišo so nooe — zdaj vas se slovenske Barkovlje zove.
V njih več ni spomina na strasno smrt, ker polne lepot so koi soinčen vrt.