LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST ............................................ 11. Änton Bonaventura po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski vsem vernikom mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu!1 Dvakrat sem Vam že nekoliko o vojski pisal. Poizkusil sem Vam dati pouka in navodil, kako naj bi mislili, delali in molili, da bi si kaj za dušo ptidobili in si od Boga izprosili skorajšnjega, za našo ljubo Avstrijo častnega in koristnega miru. Vojska še traja. Sveti Oče so si prizadevali, da bi dosegli mir, od vseh narodov zaže-ljeni mir. Do sedaj njihovo prizadevanje še ni imelo uspeha. Upajmo, da bo prav kmalu prišel čas in bo mir po želji in po nasvetu sv. Očeta mogoč. Ker vojska traja in toliko naših mož in mladeničev na bojnem polju trpi, krvavi in umira, pač ni čuda, da se naše misli najbolj z vojsko pečajo in se naši pogovori skoraj vedno okoli nje sučejo. Zato naj Vam v letošnjem pastirskem listu, čeprav že v tretjič, vendarle o vojski izpregovorim. Vodi me namen, da Vam še bolj natanko obrazložim verska, edino prava načela, po katerih naj bi vojsko in vse njene grozote preso-jevali, ter si za življenje nabrali koristnih in tolažilnih naukov. Da namen dosežem, naj Vam prav kratko razložim štiri nauke, ki so med seboj v tesni zvezi. Ti nauki so: 1. Bog je nas vseh najvišji Oblastnik; 2. države in narodi so se mu uprli; zato jih 3. kaznuje, želeč 4. da bi se izpreobr-nili in se z njim spravili. I. Bog naš najvišji Oblastnik. Da je Bog naš najvišji Oblastnik, o tem nas nobeden prav nič ne dvomi. Vendar pa marsikdo od nas to resnico premalo uvažuje in se 1 Ta list naj se prečita na prižnici. v svojem življenju ne ravna vselej po njej. Zato jo hočemo nekoliko bolj natanko razložiti. Da nam bo ves nauk prav jasen, jasen tudi njegov pomen za vse naše življenje, bomo tri resnice nekoliko premislili in rečemo: Bog je naš najvišji Oblastnik, ker je 1. naš Stvarnik, 2. naš Odrešenik in 3. naš Dobrotnik. 1. Bog je naš Stvarnik. Edino Bog je večen in ni nikdar postal. On je sam od sebe; kar ima, ni od nikogar prejel; ampak od vekomaj ima sam od sebe vse življenje in vso popolnost. Saj razen njega ni bilo nikogar, od katerega bi bil kaj prejel. Zato je pa tudi sam v sebi najbolj popolno življenje: čist duh je; kot tak ima največji razum in najbolj mogočno voljo. Vse ve in zna; vse more, karkoli hoče. Vseveden je, vsemogočen, povsod pričujoč, neskončno dober je, usmiljen, svet in pravičen. Sam Bog ni nikoli postal: vse pa, kar je razen njega, je enkrat postalo. Svet ni večen, ljudje nismo večni. Mi smo od svojih staršev; starši od svojih prednikov; ako gremo nazaj, pridemo do prvega človeka: odkod on? Isto velja o živalih in o rastlinah; ako gremo nazaj, pridemo do prve živali, do prve rastline: odkod? Tudi znanost je dokazala, da je bil čas, ko na svetu ni bilo nobenega živega bitja: torej odkod? O zemlji, o zvezdah, o solncu učenjaki tudi pravijo, da se razvijajo po določenih zakonih. Ako gremo nazaj, pridemo do začetka tega razvijanja, zato tudi do začetka njih samih: odkod so, kaj je bilo poprej? Kako se je ves ta svet začel ? Torej: človek se je začel, živalstvo in rastlinstvo se je začelo, ves svet se je začel: odkod? vprašamo in hočemo vedeti. Iz nič ni nič. Naš 4 um zahteva, da je moral nekdo biti, ki je edino s svojo močjo, s svojo vsemogočno voljo vse to naredil. In kar naš um zahteva, to nam potrdi sveto razodetje, ko slovesno zakliče vesoljnemu svetu: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Od Boga je torej vse, od Boga smo tudi ljudje. Kar imamo, imamo vse od Njega. Sedaj nam je vse jasno. Kako mogočen je Bog, ki je solnce, zvezde, zemljo naredil in uredil! Kako moder, kako lep, kako bogat, kako veličasten mora biti On, od katerega vse to prihaja! Pa kako tudi svet in pravičen, ko še mi čutimo v sebi glas, da bodimo sveti in pravični, ko še mi hudobijo sovražimo in kaznujemo! Od vsega, kar vidimo na svetu in opažamo v sebi, moremo in moramo sklepati, kakšen mora biti Bog, od katerega vse to prihaja. Razumemo pa tudi, da je On zares naš naj-višji Oblastnik. Saj smo vendar popolnoma od Njega odvisni; ker imamo vse od Njega, moramo reči, da smo vsi Njegova last. On je nad nami, mi smo pa pod Njim. Dal nam je življenje in tudi namen temu življenju je On določil. Kaj pa hoče? Samo to, da ga spoznavamo in priznavamo, da imamo vse od Njega, da smo Njegova last, da smo Njemu podvrženi, da nam mora torej Njegova volja biti zapoved za vse naše življenje in mišljenje. Razumemo, kajne? Bog je naš naj višji Oblastnik, naš neomejeni Gospodar, naš edini Postavodajavec. Mi pa smo po svoji naravi dolžni vse to priznati, se pred Bogom v prah ponižati in držati za največjo srečo, za svojo prvo in edino nalogo, da božjo voljo spoznamo in izpolnjujemo. Ako tako živimo in s popolno pokornostjo Bogu dolžno čast izkazujemo, bomo dosegli zadnji nam od Boga dani namen, namreč ono popolno srečo, po kateri srce naše koprni. Iz tega pa tudi sledi, kako neumni in nespametni bi bili, ako božje volje ne bi izpolnjevali, marveč bi Bogu dolžno pokorščino odrekali: strašno je pasti v roke pravičnega Boga! 2. Bog je naš Odrešenik. In zares, človek je Bogu odrekel pokornost, ki Mu jo je po naravi dolžan; razdrl je tisti red, na katerega je po svoji naravi navezan, namreč da je kot stvar božja od Boga popolnoma odvisen, nanj popolnoma navezan, Njegovi volji popolnoma podložen: hotel je biti sam svoj gospodar, od Boga popolnoma neodvisen. Oh, grozote! Slabi človek se je Bogu uprl, Bogu vsemogočnemu, neskončno pravičnemu, neskončno svetemu. Kaj bo sedaj ? Naš um nam pove, da Bog tega nereda, tega upora ne more in ne sme dopustiti. Božja svetost mora ta odpad sovražiti; božja pravičnost ga mora kaznovati in s kaznijo prisiliti človeka, da vsaj trpeč kazen spozna Njega kot najvišjega Oblastnika, kot neomejenega Gospodarja. In kako dolgo naj človek to kazen trpi? Dokler ne zadosti razžalitvi neskončnega Boga, dokler ne poplača popolnoma vsega dolga. Ker je pa razžaljen neskončni Bog, je hudobija neskončna, je dolg neskončen, neizmeren. In človek, slabi, omejeni človek, ali bi mogel ta neizmerni dolg poplačati, ali bi mogel za to neskončno hudobijo zadostiti? Ne, ni mogoče: zasluženo kazen bi moral trpeti vekomaj. To je pa nekaj groznega, nekaj strašno, skrajno obupnega. Kaj pa Bog? Nič Mu ne bi mogli očitati, ako bi tudi hotel, da naj obvelja in se izpolnjuje popolna Njegova pravičnost. Človek bi moral trpeti vekomaj, ker pravici božji zadostiti popolnoma ne bi nikoli mogel. Grozno ! No, Bog pa ni le neskončno pravičen, ampak tudi neskončno usmiljen; da, usmiljenost Njegova nekako presega vse druge lastnosti in se razteza nad vsa Njegova dela. Ali ne bo usmiljenost božja vmes posegla? Hvala Bogu! zgodovina nam pravi, da je res posegla, in sicer tako, da usmiljenost božja slavi zmago, pa se je tudi pravici božji popolnoma zadostilo. Kako je to mogoče? Poglej na Kalvarijo in kar tam opaziš, ti uganko razvozla. Na križu visi in umira Jezus iz Nazareta. In glej, solnce je zatemnelo, zemlja se trese, skale pokajo, zagrinjalo v judovskem templju se je pretrgalo od vrha do tal, poganski stotnik zakliče: ta je pravičen, ta je Sin božji. In kaj je ta Jezus iz Nazareta? Zakaj umira na križu? Odkod ti čudeži v vsej prirodi ob Njegovi smrti? Jezus iz Nazareta je izredno svet. Celo sovražniki Njegovi mu ne morejo očitati, kaj še le dokazati najmanjše krivice. In tega Jezusa je najvišji judovski duhovnik, vrhovni poglavar judovskega ljudstva, vpričo vseh sodnikov pri Bogu zarotil, naj pove, je li On zares Mesija, Sin božji? In On presveti! On je slovesno pred nebom in pred zemljo s prisego potrdil: da je Mesija, da je Sin božji. In poglavarji judovski? Ali niso pred Njega na kolena padli in Ga molili? Ne; ampak enoglasno so zatrdili, da preklinja Boga, in Ga obsodili na smrt. S to obsodbo so pa izpolnili, nehote izpolnili stara prorokovanja in skrivnostne namene božje. Zgodovinska, nobenemu prikrita resnica je, da je šest sto let poprej prorok Danijel go- voril o prihodnjem Odrešeniku vsega človeškega rodu, ki pride-o gotovem času na zemljo, pa ga bodo Judje zavrgli in umorili in da bodo zato strašno kaznoväni, namreč, da jim bo kmalu potem razdejan tempelj, razdejano mesto Jeruzalem in bodo sami razkropljeni po vsem svetu. O napovedanem času je prišel Jezus iz Nazareta. Učil je vernike, trdil je, da je od Boga obljubljeni in poslani Odrešenik, nauke je s čudeži potrjeval in je tudi prorokoval, da ga bodo Judje izdali nevernikom, da bo križan, da bo pa vstal od mrtvih in bodo Judje od Boga kaznovani, naravnost zavrženi, kakor je pravil prerok Danijel. Z lastnimi očmi gledamo, da se je vse to natanko izpolnilo. S to obsodbo so se pa tudi izpolnili nameni božji. Bog je namreč v svojem neskončnem usmiljenju obljubil Odrešenika. Ta naj v imenu vsega človeškega rodu zadosti razžaljeni pravici božji. Pa kako bo to mogoče? Čujmo skrivnost modrosti, ljubezni in vsemogočnosti božje! Bog je sicer eden po naravi, toda njegovo notranje življenje je tako bogato, da se razvije v tri osebe. Mi tega prebogatega življenja v treh osebah ne moremo razumeti in jih imenujemo po človeško Oče, Sin in Sv. Duh. Druga oseba v presveti Trojici, namreč Bog Sin je v svoji ljubezni hotel rešiti človeški rod. Zato se je učlovečil. Človeško naravo, dušo in telo, je privzel k svoji božji naravi v eno božjo osebo, in je rojen iz Marije Device prišel na svet v Betlehemu. Bil je po volji nebeškega Očeta zastopnik vsega človeškega rodu. Nase je vzel ves dolg in ga poplačal; nase je vzel razžaljenje neskončno in je s svojim svobodno odbranim trpljenjem zanje zadostil. Kot človek je mogel trpeti, kot pravi Bog je pa trpljenju dal neskončno, neizmerno vrednost. Trpel pa in umrl je ob času, ki ga je sam določil in je dopustil, da so ga Judje, neverni Judje zavrgli in prisilili Pilata, da ga je obsodil na križ. Ker je na križu umiral Bog, zato je solnce potemnelo, se je tresla zemlja, so skale pokale in je prestrašeni poganski stotnik priznal, da na križu umira Sin božji. Gospod Jezus nas-je torej odrešil. Za nas je zadostil božji pravici. Plačal je naše dolgove. Odkupil nas je s svojim trpljenjem, s svojo smrtjo, s svojo srčno krvjo. Kaj sledi iz tega zgodovinskega dejanja? Kaj drugega kakor to, da smo dolžni spoznati in priznati, da brez Njega in brez Njegovega zasluženja se ne bi mogli spraviti z Bogom, da brez Njega ne bi dosegli svojega zadnjega namena, da brez Njega bi bili od Boga vekomaj zavrženi, da smo torej od Njega popolnoma odvisni, Nanj popolnoma navezani, da je On ne le kot Bog, ampak tudi kot Odrešenik naš Gospodar, naš Lastnik in Oblastnik. O kolika sreča! Kako neumen in nesrečen pa bi bil vsak, kdor za Jezusa in za Njegovo delo ne bi maral, bi Ga zavrgel in odbil od sebe rešilno roko, ki se mu ponuja. O kako strašna, nerazumljiva nova razžalitev Boga, in sicer tako usmiljenega Boga! 3. Bog je naš Dobrotnik. Vsestransko smo torej navezani na Boga Stvarnika, na Boga Odrešenika; vsestransko in skozi celo življenje smo od Njega popolnoma odvisni. To moramo priznati v mišljenju, to kazati v vsem svojem življenju. No, pa ravno to spoznano in priznano razmerje popolne naše odvisnosti od Boga je naša največja sreča. Le pomislimo, kaj Bog z nami namerava. Ustvaril nas je iz ljubezni. Namenil nas je za večno srečo. Prišli naj bi k Njemu; v Njem naj bi spoznati vso resnico, z Njim združeni naj bi uživali vso Njegovo dobroto in lepoto; da, vekemaj naj bi uživali ono isto blaženo srečo, vekomaj ono isto srečno blaženstvo, katero uživa sam troedini Bog. Da tega namena ne bi zgrešili, nas e kar naravnost o n em poučil in nam je v srce, globoko v srce vsadil tako neizmerno koprnenje po popolni sreči, da ga nobena stvar ne more zadušiti, pa tudi noben užitek na zemlji zadovoljiti. Naše srce je nemirno, dokler ne doseže Boga in ne počiva v uživanju Njega samega, v uživanju Njegove neskončne blaž nosti. Vprašam, ali se v tem našem večnem namenu in v tem nenasitljivem koprnenju našega srca ne pokaže neizrečena dobrota in ljubezen božja do nas in ali ni v tem naša največja sreča? Kako iskreno bi morali Boga ljubiti; kako odkritosrčno popraševati, kaj hoče On, da storimo in-bi mogli doseči te za nas presrečne Njegove namene! Ker nam je Bog določil zadnji namen, tudi le On najbolj zanesljivo ve za pot, po kateri ga moremo doseči. Mi pa moramo samo to želeti, da nas o tem potu pouči. Ko nas pa je poučil, mora biti naša edina skrb, da po tem potu hodimo in nikdar vedoma ne zaidemo na stran. Torej tudi v tem oziru smo od Boga popolnoma odvisni. In kako srečna je ta odvisnost! Z vsem srcem bi se je morali okleniti in vse življenje, vse mišljenje in delovanje edino po tem uravnavati. Toda že prvi človek, katerega je Bog o vsem poučil, se ni hotel ravnati po božji volji. Odpovedal je Bogu pokorščino, 4* in hotel se je od Njega popolnoma osvoboditi, hotel je biti sam svoj. Greh je bil storjen. Človek je z grehom uničil ne le ono rajsko srečo na zemlji, na katero kot na presrečno zlato dobo se spominjajo še sedaj vsi narodi, ampak izgubil je tudi pot do svojega zadnjega namena v Bogu, zapravil večno srečo v Bogu in pri Bogu. Kaj pa dobri Bog? Mogel bi bil prepustiti človeka samemu sebi in njegovi svobodno zbrani večni nesreči. Toda ona ljubezen, po kateri je človeka ustvaril, in sicer ustvaril za večno srečo, ga je nagnila, da se je človeka usmilil, mu obljubil in v pravem času poslal Odrešenika. O prevelika in nezaslužena dobrota božja! Bog je svet tako ljubil, da je Sina svojega edinoroje-nega poslal na svet, da se vsak, kdor vanj veruje, ne izgubi, ampak ima večno življenje. Kdo bi mogel to ljubezen božjo razumeti? Kaj pa je ta Sin božji za nas storil? S svojim življenjem, s svojim trpljenjem in s svojo prostovoljno izbrano smrtjo je zadostil božji pravici za naše razžalitve. Z natančnim poukom o Bogu, o večnosti, o namenu našega življenja nam je pokazal pot v srečno večnost. On je torej Odrešenik, edini Odrešenik za vse ljudi, za vse narode, za vse čase. Kdor hoče prav živeti in doseži svoj zadnji namen pri Bogu, se mora Njega okleniti. Po kateri poti pa moremo priti do Njega, da bomo odrešenja deležni? Občudujemo zopet Njegovo nerazumljivo dobroto in ljubezen do nas. Ustanovil je svojo Cerkev; njej je izročil razodete resnice o Bogu, o našem namenu, o našem življenju, naj jih nepokvarjene ohrani in oznanja vsem narodom do konca sveta; njej je izročil vse zasluženje, ki ga je pridobil z življenjem, s trpljenjem in smrtjo, da ga ljudem deli po svetih zakramentih, jih stori deležne sprave z Bogom in jim omogoči dosego zadnjega namena. Dal je Cerkvi vidljive poglavarje, ki naj vernike uče, jim sv. zakramente dele in jim oznanjajo voljo božjo. To so papež in škofje, katerim pomagajo duhovniki. Da Cerkev, obstoječa iz zmotljivih ljudi, kam ne zabrede, ji je poslal Sv. Duha, je ostal On sam nevidno pri njej Tudi je osebno pri njej, namreč pod podobo kruha v tabernaklju, želeč biti vernikom dušna hrana, da ne opešajo na potu skozi življenje v večnost. In ta katoliška Cerkev se dviga mogočno med narodi in vabi k sebi vse, da bi spoznali resnico, se z Bogom spravili in se usposobili za večni namen. Kolika sreča za nas! Sedaj vemo natanko, kje naj iščemo nezmotljivega pouka, kje spravo z Bogom, kje mir srca. Bog, naš Stvarnik in Odrešenik je tako določil nam v korist. Le po Cerkvi moremo priti k Njemu, edino Cerkev nam kaže pot zveličanja. O srečna popolna odvisnost od svete Cerkve! Kolika nesreča pa, kolika nespamet, kaka razžalitev za Boga in Njegovo ljubezen, ko bi za Njegovo Cerkev ne marali, bi se od nje obrnili, ali jo morda celo sovražno preganjali! II. Upor proti Bogu. Premišljevali smo nekoliko prevažnih resnic in še bolje spoznali svoje razmerje do Boga. Bog kot naš Stvarnik, Odrešenik in Dobrotnik je naš najvišji Oblastnik, naš neomejeni Gospodar; mi pa smo v vsem mišljenju in življenju popolnoma nanj navezani, popolnoma od Njega odvisni; je pa naša največja sreča v življenju in v smrti, če mi po tem razmerju uravnamo vse svoje življenje, nesreča pa, ko bi mi Boga, svojega Stvarnika, Odrešenika in Dobrotnika'zavrgli, se osamosvojili in hoteli brez Njega, ali celo zoper Njega živeti. Sedaj se pa ozrimo po svetu in poglejmo, kako se svet v pogledu na Boga ravna. Ne bomo pogledali na posamezne ljudi, ampak le na očitno življenje narodov in držav. Saj so narodi in države ravno tako od Boga odvisne, kakor posamezni ljudje; saj morajo narodi in države svoje postave in vse svoje na; rave tako urediti, da se prizna Bog kot najvišji Oblastnik in morejo posamezni ljudje v narodu in v državi nemoteno vse svoje dolžnosti do Boga izpolnjevati. Ako pa na te pogledamo, moramo reči, da se države in narodi Bogu upirajo, se od Njega obračajo, Njegove naprave razdirajo, Njega samega kar taje. To je sicer grozno, toda resnično, ker države so: 1. Bogu nasprotne v svojih temeljnih zakonih, 2. dopuščajo širiti in celo pospešujejo nauke, nasprotne onim, ki jih je Bog razodel, in 3. dopuščajo in celo pospešujejo življenje, ki ga je Bog naravnost prepovedal. 1. Temeljni zakoni držav. Poprej so bile države vsaj po imenu katoliške, katoliška vera se je priznala in pospeševala kot edino resnična, druge vere so se obsodile kot krive in so se dopuščale, v kolikor je to radi javnega miru moralo biti. V novejšem času so se v nekaterih državah katoliška vera in kriva vera priznale kot enakopravne, enakoveljavne, da, kriva vera se je po državnih zakonih pospeševala, utrjevala, katoliška pa ovirala, omeje- vala, tlačila. V najnovejšem času so pa že skoraj vse države ime katoliška zavrgle in se razglasile kot države brez veroizpovedi, namreč kot države, ki se same po sebi nočejo ozirati sploh na nobeno vero, ampak bodo svoje zadeve tako uravnavale, kakor se jim bo brez ozira na Boga najbolj pametno zdelo. Sedaj poprašam, ali ni ta postopek grda nehvaležnost do Boga, da, kar naravnost preziranje vsega, kar je On za našo pravo srečo storil? Le pomislite: Bog sam nas pouči, sam Sin božji pride na svet, da nam prinese resnico in spravo z Bogom, On utemelji svojo Cerkev narodom v rešitev: države se pa kot take na božje delo ne ozir jo, božjih naprav ne podpirajo, zmotam podele enakoveljavnost z resnico, jih celo pospešujejo! Nekatere države so še bolj globoko padle. Za temelj so si postavile nauk, da Boga ni, da torej tudi državna oblast ni od Boga, ampak da je ljudstvo vir vse oblasti, da so načelniki držav le ljudski pooblaščenci in da je pravnoveljavno edino to, kar sklene ljudstvo: ljudska volja je vir vseh pravic, Kajne, tukaj je pa Bog kar naravnost odstavljen, država se zanj nič ne zmeni. Navadno pa država ne ostane na tem stališču, marveč gre dosledno dalje in začne razdirati vse božje naprave: božjo službo, krščansko šolo, krščanski zakon, samostane in drugo. Take države so že v očitnem odporu proti Bogu, ko so druge le bolj v tihem in mirnem uporu proti Njemu. Ali ni to nekaj strašnega? Država za državo se je vedno bolj oddaljevala od Boga, se je vedno manj nanj ozirala, je začela dajati zmoti iste ali pa še večje pravice kakor po večni, razodeti resnici, dokler ni Boga kar odstavila in ga iz svojega življenja naravnost izključila. 2. Zmotni nauki v državah. Evropejske in druge države so podelile prostost pouka in tiska. Učiti in tiskati se sme vse, ako le ni naravnost zoper državo. Zato je mogoče, da se v šolah, po knjigah, posebno po časopisih razširjaj o naj grše in preškodljive zmote. Vanje se zapeljuje mladina, zapeljuje se ljudstvo, zapeljujejo se visokošolci. Na visokih šolah imajo popolnoma brezverni učenjaki še prednost pred vernimi. Brezverski časopisi so pa najbolj raz-šir j eni. Svobodno se smejo učiti in razširjevati najbolj očividne zmote o Cerkvi. Posebno na potu je ljudem oblast papeža, škofov in duhovnikov. Kako se prizadevajo dokazati, da take oblasti s početka niso imeli, ampak so si jo le z zvijačo in goljufijo polagoma dobili. Ko se jim iz zgodovine in iz svetega pisma dokaže, da se motijo, grde svete knjige in jih zametavajo. Naukov o svetih zakramentih, posebno o zakramentu svete pokore, in še bolj o presvetem Bešnjem Telesu, kar slišati ne morejo. Ko jim pa zmanjka dokazov, začnejo cerkev grditi, začnejo opravljati in zaničevati posebno duhovski stan. Vse grdobije, kar jih je na svetu, pripisujejo duhovnikom. Doseči žele, da bi ljudje duhovnike zaničevali in sovražili. Strah nas je pretresal, ko smo v po-četku vojske opazili, kako satansko sovraštvo do duhovnikov je bruhnilo na dan. Ni postave v evropskih državah, ki bi branila duhovski stan, ki bi branila sveto katoliško Cerkev! In vendar je sveta Cerkev delo samega Sina božjega, ki jo je odkupil s svojo krvjo in jo utemeljil vsem narodom v korist. Kolika strašna grehota torej ta boj, ta gnusni boj zoper sveto Cerkev, zoper duhovski stan! Ali ni ta boj zoper samega Jezusa, Sina božjega? ali ni ta boj zoper neprecenljivo delo odrešenja, zoper delo tako velikansko in imenitno, da je sam Sin božji prišel zanj na svet! Pa kaj, saj je v naših državah tudi svobodno pisati, učiti, govoriti in hujskati zoper Jezusa samega. Kdor pobija Cerkev, mora dosledno priti v nasprotje s samim Gospodom. Na vse načine si prizadevajo dokazati, da On ni Bog, da je le moder, nadarjen človek, ali pa da je goljuf. Njegovo sveto življenje, njegovi prevzvi-šeni nauki, akoravno ni hodil v šolo, prerokovanja, čudeži, mučeniki, svetniki, izpreobrnjenje poganov, znanosti, umetnosti in drugi prečudni sadovi Jezusovih naukov in milosti; za vse to se dosti ne zmenijo. Čudeže in prerokovanja kar naravnost taje, češ, da čudež sploh ni mogoč, prerokovanje tudi ne; zato so le pravljice vse povesti o čudežih in prerokovanjih. Pred par leti je neki nemški bogotajec celo trdil, da Jezus nikoli živel ni. In vse te strašne zmote se smejo učiti po šolah, se smejo razširjevati po časopisih. Evropejske države nimajo postav, da bi taka bogokletstva zabranile in onemogočile. O celo v državnih zbornicah se grdi in preklinja naš Gospod Jezus Kristus! Strašen greh! ki so ga krive države, ki izziva naravnost jezo in pravično kazen božjo. Nazadnje se tudi Bog taji. Kako si prizadevajo, da bi Boga s sveta spravili. Dokazujejo, da ga ni. Ko se jim dokaže, da njihov dokaz prav nič ne velja, ker je zmoten, iščejo drugih dokazov in zopet drugih in zopet drugih. Na vprašanje, odkod človek, odkod rastlinstvo in živalstvo, odkod svet, so razno odgovarjali, vedno drugače, in ker se še noben dokaz ni mogel obdržati, sedaj mnogi kar pravijo: mi tega ne vemo. Boga pa le nočejo priznati. Iz učenjaških knjig in govorov beseda Bog izginja. Na Francoskem se celo v šolskih knjigah nikoli ne dobi beseda Bog, in se sploh o Bogu ne uči in ne govori. Seveda, ako ni Boga, tudi čudežev ni, tudi Jezus ni Sin božji, tudi Cerkev ni božja ustanova. S temi nauki bi se s sveta spravilo vse, kar je Bog; Bog bi se popolnoma odstavil, takorekoč uničil. Ali ni to najstrašnejši upor proti Bogu, našemu najvišjemu Oblastniku? In evropejske države nimajo postav zoper ta upor, marveč ga dopuščajo, nekatere celo pospešujejo! Saj dopuščajo in pospešujejo celo društva, ki imajo namen izpodkopati ne le katoliško Cerkev, ampak vse krščanstvo, da, sploh vsako vero, vsako prepričanje o Bogu, Stvarniku. Takih društev, bodisi učenjaških, bodisi ljudskih, je po vsej Evropi dovolj. Zadnja leta so se organizirala in združila po Evropi in po vsem svetu z namenom: uničiti krščanstvo, uničiti vero v osebnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje. In ni je postave v evropejskih državah, da bi zabranila društva, ki imajo na svoji zastavi zapisano vojsko, upor, smrtno sovraštvo do Boga, marveč se morejo svobodno shajati in kovati uporne naklepe zoper samega živega Boga. 3. Brezbožno življenje v državah. Kdo bi mogel človeško srce in njegovo spačenost točno razumeti! Imamo zapovedi božje, ki so za mirno in srečno življenje take potrebne, da bi si jih morali dati sami, ko bi jih Bog ne bil dal; imamo prekoristne zapovedi cerkvene in vemo za dolžnosti svojega stanu; tudi vemo, da nam bo Bog večno srečo dal le v tem slučaju, če vse to natanko izpolnjujemo, da nas bo pa vekomaj kaznoval, ako bi jih v velikih stvareh ' prelomili. Vse to vemo in vendar je mnogo vernih katoličanov bilo in jih je še, ki vedoma in prostovoljno smrtno greše. Kako pa bodo šele grešili oni, ki v Boga ne verujejo, ki torej nimajo nobenega strahu božjega! Zato pač ni čuda, da je toliko greha na svetu. Močno se razširja poželenje oči, z njim lakomnost; še bolj napuh življenja, z njim prevzetnost in nepokorščina; najbolj pa se razširja poželenje mesa, z njim nezmernost v pijači in prav posebno vsakovrstna nečistost in pohotnost. Nezmerno uživanje opojnih pijač, tudi onih, ki imajo mnogo alkohola v sebi, se le preveč razširja; in ž njim toliko bede po družinah, toliko otrok, slabih po telesu in razumu, toliko živčno bolehavih ljudi! Neizmerno gorje! In skoraj je ni države, ki bi imela potrebnih postav zoper zlorabo alkohola, zoper zlorabo opojnih pijač. Najbolj pa se širi nesramnost in nečistost. Pohotnost je najhujša strast v človeku. Koliko zatajevanja se potrebuje, da se premaga, in koliko molitve! Kjer pa ni vere v Boga, tam se pohota ne premaguje, tam se opisuje kot naravna potreba, tam se kar pospešuje. In kako se je po celem svetu, posebno po Evropi največ zadnja leta razširjevala in pospeševala! Razšir-jevale so se knjige, pisane zato, da se poželenje vname in razplamti; razširjevale so se in očitno izlagale ostudne podobe nagih teles in nesramnih dejanj, da jih je mogel gledati vsakdo, tudi otrok; v kinematografih in glediščih so se prikazovala najbolj pohotna dejanja, ki so morala v gledavcih vzbuditi vso meseno strast; prirejale so se zabave, izleti in sestanki obojega spola tako, da se je morala zanetiti strast in iskati prilike, da se ji ustreže; razširjali so se kroji ženskih oblek, ki so bili skrajno pohuj-šljivi na ulicah in kaj pa še le doma po hišah, kjer je v nekaterih krogih sramežljivost popolnoma prenehala; izdelovala so se, očitno hvalila, ponujala in prodajala razna sredstva zoper posledice nečistega greha in za detomor tudi v zakonu. Vsa ta dejanja so prav posebno gnusna v očeh najsvetejšega Boga in nekako najbolj izzivajo pravično jezo božjo. Mesenost pa tudi najbolj zbega um, da ne more gledati večnih resnic in jih rad zataji. Zato ni čuda, da se z nečistostjo tudi nevera, brezverstvo hitro širi. In ker se je zadnjih pet do deset let vsakovrstna nečistost z vsemi mogočimi sredstvi hitro hitro širila, se je ravno tako hitro širil popoln odpad od krščanstva, odpad od Boga. Sodnji dan bo odkril, dabrezverstva ni vzrok znanost, ampak mesenost. In ta upor proti Bogu je bil in je očiten. Nikjer ni državne postave, ki bi zabranila ali vsaj omejevala nesramnost, ki je kakor smradljiva reka okužila celo Evropo, celi svet. Države so vse to gledale, so tiho dopuščale, dopuščale celo izdelovanje, glaševanje in razpečavanje raznih sredstev zoper začetek otrok. To je vnebovpijoči greh nekako vseh držav. Ali boste razumeli sedaj, ako trdim: očitno, javno življenje po državah nosi na sebi znak vsestranskega, strastnega odpora in upora proti Bogu, proti vsemu, kar pride od Boga? Kazen božja. Kaj pa sedaj ? Ali bo Gospod Bog to dopustil, ves upor mirno gledal? Sveti Oče Benedikt XV. pravijo v svoji okrožnici, da je zmešnjava v razumu in pokvarjenost v življenju že tolika, da bo človeški rod poginil, ako Bog vmes ne poseže. Ali Bog ne bo vmes posegel? ZgoJo-vina nas uči, da Bog čaka in prizanaša, nazadnje pa udari. Že pred dvajset leti so papež Leo XIII. rekli, kako se jim dozdeva, da Bog roko za kazen že vzdiguje in da bo toliko huje udaril, kolikor dalje bo odlagal. Sedaj je zamahnil in nas že kaznuje. Ker je Bog neskončno pravičen, kaznuje 1. upor proti sebi, 2. kaznuje grehe narodov in 3. kaznuje nas sedaj. 1. Pravični Bog kaznuje. Da pravični Bog upor kaznuje in tudi mora kaznovati, o tem pač ne moremo dvomiti. Vendar pa to resnico nekoliko bolj premislimo. Bog je vse ustvaril. Zato je On najvišji, neomejeni Oblastnik in Gospod vseh stvari; mi pa smo Njegovi podložni, od Njega vsestransko odvisni. To je red med Bogom in med nami; ta red in to razmerje je v naši naravi, da ga še sam Bog ne more izpremeniti; marveč mora od nas zahtevati, da ga priznamo in se po njem ravnamo. Kdor se pa zoper Boga upre in ne stori, kar Bog zahteva, hoče ta red razdreti in biti popolnoma neodvisen od Boga. Kaj takega pa Bog ne more dopustiti, marveč se mora upornik sam kesati, se k Bogu nazaj vrniti in božjo voljo izpolnjevati; ako pa tega ne stori, ga bo Bog prisilil. Kako? S kaznijo: ko upornik kazen trpi, mora priznati nad seboj Boga, od katerega kazen pride. Ako je upornik tako zaslepljen, ali tako trd, da tega ne spozna v življenju, bo moral to spoznati v večnosti. Upor je pa tudi osebna razžalitev večnega Boga. Saj grešnik voljo božjo i režira, njej se protivi, svojo voljo postavi nad božjo. O nerazumljive zaslepljenosti in nespameti! Siromašen, beden človek se upira neskončnemu Bogu! Njega prezira, Njega zaničuje, živi kakor da ni Boga, ali ga celo taji. In vendar je Bog! Kot naj višji Oblastnik in Gospod mora zahtevati, da so Mu podložni popolnoma pokorni. Kdor Mu pokorščino odpove, mora nazaj; mora se pokesati in pokorščino znova obljubiti, ali pa ga zadene roka božja, zadene ga kazen, katero noseč nehote po volji božji ravna. Bog kaznuje na svetu; ako grešnik spozna in se spokori, je njegova sreča; ako tega ne stori, ker ljubi svojo strast, ali celo Boga prezira, mora po smrti trpeti vekomaj, nositi večno kazen po volji božji, katere se otresti ne more. Vidite, kako nam že naš razum pravi, da upornike, ako ostanejo trdovratni, Bog mora kaznovati na tem svetu, ali pa vsaj v večnosti. Ker je pa Bog neskončno dober, navadno ne kaznuje koj, ampak odlaša in grozi, da bi se grešnik zdramil, svoj upor obžaloval in zopet nastopil pot pokorščine do Njega. Po preroku Izaiju nam Sveti Duh govori: »Zato čaka Gospod, da bi se Vas usmilil.«1 V preroku Ezehielu čitamo: »Kakor resnično jaz živim, pravi Gospod, nočem smrti hudobnega, marveč da se vrne s svojega pota in živi.«2 Krasno nas uči sv. Pavel, ko piše: »Ali zaničuješ bogastvo njegove potrpežljivosti in prizanesljivosti in ne veš, da te božja dobrotljivost k pokori napeljuje? Po svoji trdovratnosti pa in nespokornem srcu si nakopavaš jezo na dan jeze in razodenja pravične sodbe nožje.«3 Čujmo še besede sv. Petra: »Bog ravna potrpežljivo zavoljo vas, ker noče, da bi bili nekateri pogubljeni, temuč, da bi se vsi k pokori obrnili; prišel pa bo dan Gospodov, dan sodbe kakor tat.«4 Gospod torej čaka, pa tudi grozi, da bi grešnika preplašil in vsaj s strahom k sebi nazaj privabil. Čujmo Njegove grožnje! Po Mozesu preti Gospod, rekoč: »Ako pa ne bote poslušali in izpolnjevali vseh mojih zapovedi, ako bote moje postave zaničevali in moje sodbe zasmehovali, bom tudi jaz vam tole storil: naglo vas bom obiskal z uboštvom in z vročino; zastonj bote žito sejali, ker vam ga bodo sovražniki požrli; s srditim obrazom se bom obrnil od vas, popadali bote pred svojimi sovražniki in bote podvrženi tem, ki vas črtijo; ako pa tudi potem ne bote pokorni, vam bom sedmero naložil kazni zavoljo vaših grehov, ter bom potrl prevzetnost vaše trdovratnosti... in bom poslal nad vas meč maščevavca moje zaveze; in ko bote zbežali v mesta, bom poslal kugo nad vas...«5 Strašne grožnje Izraelcem! Pa tudi za nas veljajo. Le še eno grožnjo čujmo: »Ker nisi služil Gospodu Bogu mojemu v radosti in veselju srca pri obilnosti vseh reči, boš služil svojemu sovražniku, ki ti ga bo Gospod poslal v lakoti in žeji in v vsem pomanjkanju.« 6 Ako pa nič ne izda ne prizanašanje in ne grožnja, seveda potem Bog kaznuje. Ne kaznuje rad, toda grešnik ga prisili. Ali ni grozil Adamu ' Iz. 30, 18. — 2 Ezeh. 33, 11. - 3 Rimlj. 2, 4. 5. - * 2. Petr. 3, 9. 10. — s m. Moz. 26, 14-25. — « V. Moz. 28, 47. 48. in Evi? Ko sta grešila, ju je kaznoval. Ali ni grozil po očaku Noetu razuzdanemu ljudstvu? Ker za grožnje ni maralo, jim je poslal vesoljni potop. Ali ni grozil Izraelcem, da jih bodo sovražniki premagali in morili, ako mu ne ostanejo zvesti? In ali tega ni storil? Celo v suž-nost babilonsko so bili odpeljani za kazen. No, naj bo raznih zgledov dovolj, Bog ne kaznuje rad, toda mora kaznovati, ako so zastonj vsi opomini, zastonj vse grožnje. 2. Pravični Bog kaznuje tudi narode. Bog pa ne kaznuje le posameznih ljudi, ampak kaznuje tudi države in narode, ako se mu upirajo in se v svojem narodnem in državnem življenju otresajo Njegove moči in oblasti. Posamezne ljudi kaznuje na zemlji, dokler žive, ali pa v večnosti, kamor pridejo po smrti. Narodi in države pa nimajo posmrtnega življenja, zato jih Kaznuje za njihovega sedanjega življenja. To velja za stare narode. Že zgoraj sem omenil, kako je Gospod grozil in pretil svojemu izvoljenemu ljudstvu in ga tudi strahovito kaznoval. Namen je bil, naj ljudstvo noseč zasluženo kazen spozna, da je Bog nad njim in naj ravnajoč se po tem spoznanju začne zopet Bogu izkazovati dolžno pokorščino in živeti v svetem strahu božjem. Ako je pa pravični Bog tako kaznoval že stara ljudstva, ki Odrešenika in njegovih dobrot še niso doživela, kako bo še le kaznoval narode, ako se mu upro potem, ko je prišel na svet Odrešenik, sam božji Sin, je dovršil delo odrešenja ter utemeljil svojo Cerkev, ki delo odrešenja nadaljuje med narodi do konca sveta. Zgodovina naj nam to pove. Imamo naj poprej psalme, v katerih se opisuje Mesija kot od Boga postavljeni kralj, opisuje, kako z železno roko vlada nad upornimi narodi. V drugem psalmu gleda prorok mesijanske čase in upor narodov ter zakliče: »Zakaj hrume narodi in si ljudstva umišljujejo prazne stvari? Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se zbirajo skupaj zoper Gospoda in Njegovega Maziljenca, govoreč: zdrobimo njih vezi in vrzimo s sebe njih jarem!«1 Strašen, izrazito opisan upor narodov in kraljev! Kaj pa Gospod! Najpoprej čaka, potem pa kaznuje. To gleda prorok in pravi: »On pa, ki biva v nebesih, se jim posmehuje in Gospod jih zaničuje; potem pa jim govori v svoji jezi in v svojem srdu jih pretrese in zmede.«2 Oglasi se tudi Mesija, naš Zveličar i Psalm 2, 1—3. — 2 Psalm 2, 4-5. in poudarja svoje pravice, rekoč: »Jaz pa sem postavljen od Boga kot kralj čez Sion, čez njegovo sveto goro in čujte, ker oznaniti Vam hočem njegov ukaz: Gospod mi je govoril: moj Sin si ti ... terjaj od mene in dam ti za dediščino narode in za tvojo posest pokrajine zemlje.« 1 Mesija, Zveličar, je torej od Boga postavljeni kralj nad vsem svetom. Ali Ga bodo ljudje drage volje pripoznali? Prorok, ki gleda mesijanske čase, pravi, da ne; marveč sliši, kako Bog govori Mesiju, rekoč: »Vladal jih boš z železno palico in jih razbil, kakor posodo lončarjevo.«2 Slično govori prerok v 105. psalmu. Psalmist gleda v duhu, kako Mesiju Bog Oče govori: »Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam.«3 Mesija ima torej veliko sovražnikov; On sedi na desnici božji; bije se hud boj; sovražniki bodo nazadnje premagani, tn Njemu kakor za podnožje. In ta borba, ja strašna borba bo trajala ves čas do sodnjega dne. Psalmist jo opisuje takole: »Gospod na tvoji desnici,« namreč Mesija, »razbija sebi sovražne kralje na dan svojega srda; On sodi nad narodi, napolnjuje bojno polje s podrtijami in razbija glave« nasprotnikov »širom zemlje na vseh krajih.«4 V časih torej od vnebohoda Jezusovega do poslednje sodbe bo veliko upora narodov in vladarjev proti Bogu, zato pa tudi mnogo kazni božjih, kar naravnost mnogo vojska. Zraven vojska bo Bog za kazen pošiljal tudi kugo in lakoto in potrese, kakor je to Gospod sam pro-rokoval ob koncu svojega življenja. Le poglejmo nekoliko zgledov. Za kazen, ker so Judje v svoji nerazumljivi zaslepljenosti Odrešenika zavrgli in apostole preganjali, jim je prorok Danijel in pozneje sam Gospod natanko napovedal, da jim bo razrušen tempelj, razdejano mesto, sami pa bodo deloma pomorjeni, deloma razkropljeni po vesoljnem svetu. Ali se ni ta napoved točno izpolnila? Gospod je odlašal kazen; ker so pa ostali trdovratni, je dopustil, da so prišli Rimljani in 1.70. kazen božjo do pičice izvršili. To kazen gledamo s svojimi lastnimi očmi. V vzhodnem rimskem cesarstvu se je mnogo grešilo zoper verske resnice. Osemsto let so škofje, duhovniki in verniki izpodbijali razno verske neresnice zoper osebo Odrešenikovo. Prav mnogo jih je odpadlo v krivoverstva. Večkrat so se carigrajski patriarhi z mnogimi škofi, duhovniki in 1 Psalm 2, 6—8. — 2 Psalm 2, 9. — 3 Psalm 109, 1. — * Psalm 109, 5-6. verniki kar naravnost od Rima odtrgali in se zopet nazaj vrnili; najbolj nevaren je bil razkol v 9. stoletju; v 11. se je pa tako utrdil, da ga imamo še danes in je mnogo vzhodnih narodov, posebno Slovanov v tem razkolu. Kolika grehota, kolik upor proti Bogu! In kazen? Prišel je Mohamed, zasnoval je turško vero in turške trume so pustošile razkolniške pokrajine in morile vernike po mali Aziji, po Afriki in po Grčiji. Moč turška je tudi zapadne Bogu uporne kristjane zatirala in pobijala; še sedaj ni strta, marveč se zopet dviga. V srednjem veku se je razširjevalo nesramno življenje po mestih in po deželi, tudi med duhovniki in po samostanih. Razvilo se je več krivih ver. Nazadnje pride Luter in potegne milijone za seboj v prehude zmote. Koliko uporov proti Bogu! Opominjevanje papežev, škofov in cerkvenih govornikov ni nič pomagalo; celo cerkveni zbori niso mnogo koristili. Zato je Bog dopustil odpad od večne resnice, kar je največja kazen, in zraven še dopustil strašne mnogo let trajajoče vojske, ki so severno Evropo požigale in uničevale. Le francosko prekucijo naj še omenim. Proti koncu 18. stoletja je propadalo versko in pošteno življenje posebno na Francoskem, in sicer najbolj na kraljevem dvoru. Nemoteno se je širilo tudi najgrše brezverstvo. Začne se prekucija; umorili so kralja in morili so katoličane po vsej Francoski. Že to je grozna kazen. Zraven po pokliče Bog Napoleona, ki je kot šiba v rokah božjih v strašnih vojskah bičal evropejske narode, dokler njega samega ni zadela pravična kazen božja. Za vojsko je prišla kuga in lakota. To so nekateri očitni zgledi, kako pravični Bog kaznuje uporne narode. 3. Pravični Bog nas kaznuje tudi sedaj. V naših časih je upor zoper Boga, upor zoper edinega našega Učenika in Odrešenika, upor zoper delo odrešenja, ki je delo neskončne božje ljubezni in zoper delo stvarjenja, ki je delo vsemogočnosti božje, najbolj silovit, najbolj vsestranski, najbolj splošen in povsod organiziran. Zgoraj sem ga Vam opisal. In ta upor zoper Boga nekatere države same vodijo, nekatere podpirajo, nekatere pa le dopuščajo. Bog se je čezinčez po svetu naravnost izzival, da naj udari in s tem pokaže, da še živi, da je še stari neskončno sveti, neskončno pravični in vsemogočni Bog. Dolgo časa je odlašal in prizanašal. Papeži so svarili in grozne zmote obsojevali. Vsi zadnji trije papeži Pij IX., Leo XIII. in Pij X. so se s svojo vrhovno oblastjo zoper zmote našega časa borili. Papež Pij IX. je celo vesoljni cerkveni zbor sklical, da bi bila obsodba zmot bolj slovesna in bi v očeh sveta imela več veljave. Vsi smo občudovali preimenitne okrožnice papeža Leona XIII., v katerih nam je črtal pravo družabno in politično življenje. Najbolj globoko so pa srca naša pretresle prepomenljive okrožnice papeža Pija X., v katerih je tako odločno obsodil prenevarne zmote v Cerkvi sami in nas vse, staro in mlado vabil k pogostemu, k vsakdanjemu prejemanju presv. Rešnjega Telesa. Škofje in duhovniki smo se z vso silo prizadevali po navodilih in naročilih rimskih papežev, da ohranimo večne resnice zoper zmote naših dni, da ohranimo krščansko življenje zoper gnusno povodenj mesenega uživanja. Res, mnogo vernikov je te opomine poslušalo. Zadnje čase se je po deželi med ljudstvom in tudi po mestih v višjih krogih versko prepričanje poglobilo in versko življenje razvilo. Pri nas nam je na čelu sama cesarska rodovina. Toda narodi in države so se za te opomine slabo zmenile. Marveč javno in očitno se je smelo pisati zoper Boga, zoper Jezusa, zoper vse verske resnice; javno in očitno se je smela razširjevati vsa mesenost in razuzdanost in pohotnost. Zadnjih pet let se je brezverstvo, da, sovraštvo do Jezusa in Boga ter najbolj gnusno nenravno življenje hitro širilo po mestih in iz mest po deželi. Bog je tudi grozil. Kolikokrat in vedno bolj pogostokrat smo čuli o časnih nesrečah, o povodnjih, o potresih, o vojskah! Vse te nesreče so se nam vedno bolj približevale. Med tem časom se je množilo število pravih siromakov; širile so se živčne bolezni med vsemi sloji ljudstva po celi Evropi; množile in napolnjevale so se bolnišnice in norišnice, samomori so postajali vsak čas bolj pogosti. Vedno bolj so začela dvigati kvišku svoje glave razna prevratna društva, med njimi nekatera v naravnostnem boju zoper Boga in njegovega Maziljenca: imenujem svobodomiselstvo, socialno demokracijo, prostozidarstvo. Naraščalo je tudi hujskanje narodov zoper narode. Vse države so se začele majati v svojih temeljih. Čutili smo, da se nam vihar, grozen vihar vedno bolj približuje; čutili smo, da bo res, kar je rekel papež Leon XIII.: Bog roko za kazen že vzdiguje; sicer še odlaša, toda kolikor bolj dolgo bo odlašal, toliko huje bode zamahnil. Vse te očividne nevarnosti, vsi ti opomini božji niso nič izdali. Rastla je nevarnost za vojsko. Parkrat je skoraj izbruhnila. Medtem 5 so se države oboroževale: delale so se puške, celo strojne puške, vlivali strašni topovi, napravljali zrakoplovi, gradile grozne bojne ladje, urejevale strašne trdnjave, vežbale milijonske vojne čete. Zato so rasli davki, rasli državni dolgovi, da so pod bremeni ljudstva vedno bolj zdihovala. Čuli so se glasovi: Boljša bi bila vojska, kakor to neznosno breme, to vedno negotovo stanje. Toda za poboljšanje življenja, namreč javnega, državnega življenja vse to ni nič koristilo. Kar očitno se je delalo za velik odpad od svete vere Jezusove, kar očitno se je pospeševalo meseno uživanje: zdelo se je, da v doglednem času Evropa Boga in Jezusa popolnoma zavrže. Ko je očitna hudobija prikipela do vrhunca, je Bog zamahnil s svojo šibo, pribučal je najbolj besen vihar, izbruhnila je svetovna vojska. Milijoni se bijejo in pobijajo; divja pa vojska na kopnem in v zraku, na morju in pod morjem; besni po Evropi, v Afriki, v Aziji in deloma v Ameriki, ljudje padajo, polja se teptajo, gozdi se uničujejo, vasi in mesta se požigajo; bolezni, deloma kužne bolezni se množe; žene, vdove, otroci, sirote bridko jokajo, žalosti umirajo. Ali je to tista Evropa, ki je vedno govorila o omiki, o umetnosti, o bratoljubju, o človečnosti? Da, to je tista Evropa, ki sedaj gleda, koliko vreden je ves njen napredek, koliko vredna so vsa njena dela, koliko koristen za občni blagor ves njen bahati trud; vse se maje in pretresa, vse pada v razvaline. To je sad upora proti Bogu: »Zastonj zidajo zidarji, ako ne zida Bog, zastonj stražijo mesto stražarji, ako ga ne varuje Bog.«1 O, Gospod je čakal, je prizanašal, je svaril; ker je bilo brez uspeha, je bil primoran kaznovati. V Avstriji imamo to tolažbo, ker za gotovo vemo, da je naša vojska pravična. Zmeraj več dokazov imamo, da so jo sosednji narodi hoteli razdreti, uničiti. Zato so se skrbno pripravljali več let in le čakali za to ugodnega trenutka. Avstrija se bori za svoj obstanek. Ne edini, ampak eden glavnih vzrokov, da se Avstrija smrtno sovraži, je to, ker je še najbolj katoliška in bi bila močna Avstrija najbolj mogočna obramba svete katoliške vere. To smrtno sovraštvo je že staro. So pa tudi domači sovražniki. Ti so si prizadevali za brezverstvo in pokvarjenost; ti so hujskali narod zoper narod, da bi bila Avstrija slaba, onemogla in bi ne mogla nastopiti kot katoliška država, kot va- 1 Psalm 126, 1. rihinja katoliške Cerkve in vere. Sovraštvo teh je pa posebno zdivjalo ob času evharističnega kongresa na Dunaju, ko smo se s cesarsko družino na čelu klanjali svojemu Bogu v sveti Evharistiji. Kar čutilo se je, kako brezbožniki besne in kujejo naklepe zoper obstoj katoliške Avstrije. Prestolonaslednik Franc Ferdinand je žrtev tega sovraštva zoper katoliško Avstrijo. Zato pa upamo, da bo po previdnosti božji grozna vojska Avstriji v korist, da jo bo očistila raznih madežev, da bo narode v ljubezni združila ter bo očiščena in edina mogočna obramba pravice in resnice. To naj bo naša zares popolnoma utemeljena tolažba. IV. Povrnitev k Bogu. Premislili smo, da je Bog naš najvišji Oblastnik, da je svet Njemu uporen in da Bog svet zato grozno kaznuje. Iz teh resničnih naukov, katere nas uči sveta vera in nam jih naš um potrjuje, moramo pa. še nekoliko naukov za naše življenje posneti. Preudarimo dolžnosti naše 1. sedaj ob vojnem času; 2. dolžnosti za naše življenje po vojski in dolžnosti za javno življenje v državi. 1. Dolžnosti ob vojnem času. Prva naša naloga je, v luči svete vere premisliti, kako naj se v naših žalostnih časih obnašamo, da bomo bolj mirni v srcu in da si kaj pridobimo za večnost. Najpoprej se zavedajmo, da nam brez volje božje še las ne more raz glavo pasti. Bog vse vlada in vse vodi. Nič se proti njegovi volji dogoditi ne more. Tudi grozovito vojsko je On pripustil. Ako pa On kaj pripusti, postopa vselej po svoji neskončni modrosti in nam v večno korist. Pokazal sem Vam, kam so narodi drli, kam so se države nagibale: v brezverstvo in uživanje, sploh v življenje brez Boga. Vse to je pa v našo večno nesrečo. Saj se ne more zveličati, kdor ne veruje v Boga in v vse, kar je On razodel in nam po sveti katoliški Cerkvi verovati zapoveduje; saj se ne more zveličati, kdor ne izpolnjuje zapovedi božjih, marveč jih zanemarja in prelamlja; saj se ne more zveličati, kdor noče imeti Boga za svojega neomejenega Oblastnika in Gospodarja. Da bi zaustavil to hitro javno pogrezovanje v upor, v brezverstvo in mesenost, je Bog dopustil naše grozne čase. Voditelji držav in narodov naj izprevidijo, kam pridejo brez Boga, kam pridejo v uporu proti Bogu; naj se prestrašijo pred brezdnom, v katerega so nas pehali in naj se k Bogu vrnejo. In kolika sreča za nas, ako bo javno življenje zopet bolj po veri in po zapovedih božjih! Zopet se bomo bolj lahko in bolj gotovo zveličali. Kaj pa mi pomaga vse uživanje na zemlji, ako bi se pa vekomaj izgubil. Te edino resnične misli nas bodo pomirile, nam bodo vzbudile potrebnega poguma, da se bomo z vsem srcem podvrgli volji božji. Rekli bomo: Moj Bog, Ti si nele naš neomejeni Gospodar in storiš z nami, kar hočeš, ampak si tudi naš najboljši Oče, ki nam v svoji modrosti le to pošlje, ali vsaj dopusti, kar je za našo osebno in tudi za splošno korist. Poslal si nam šibe, ker so nam potrebne. Prav je, le tukaj tepi in reži in peci, toda tam prizanesi! Tvoja sveta volja naj se zgodi! Tako bomo govorili in s tem priznali, da smo od Boga popolnoma odvisni. Zraven moramo moliti goreče in st novitno. Polni razsvetljene vere, da Bog vse prav naredi, tudi kadar nas kot dober Oče tepe, se moramo Bogu zahvaljevati za kazen, ki nam jo je v svoji modrosti poslal. Kolikokrat so otroci v poznejših letih staršem hvaležni, ker so v nerodnih letih z njimi bolj ostro postopali, jih tudi kazno ali in jih ravno s tem obvarovali, da niso zabredli v strasti in se pogubili za časnost in večnost. Torej zahvaljujmo se Bogu za nadloge, pa tudi prosimo Ga, da bi mogli Njegove svete namene spoznati mi in spoznati oni, ki vodijo narode, države. Naj bi spoznali svojo nespamet, da so pustili očitno borbo zoper Boga in Njegove na-redbe, očitno zapeljevanje od Boga in od razodetih resnic, očitno pohujševanje na sto in sto načinov. O da bi vse to spoznali in se k Bogu vrnili! Prosimo, in Bog nas bo uslišal; sveto pismo pravi: »Če pride na nas hudo, meč, kuga, lakota, bomo stali pred teboj v tvojem templju, ter bomo klicali k tebi v svojih bridkostih in uslišal in rešil nas boš.«1 In Salomon je molil: »Če beži Izrael, tvoje ljudstvo, pred svojimi sovražniki, pa delajo pokoro in pridejo v tempelj, pa hvalijo tvoje ime in molijo, poslušaj v nebesih, odpusti greh svojega ljudstva, in pokaži jim dobro pot, po kateri naj hodijo?«2 In ali ni Jezus sam rekel, da kdor prosi, dobi, kdor išče, najde, kdor trka, se mu odpre? Pa tudi pokoro moramo delati in se izpre-obrniti, ker to namerava Bog, ko nam pošlje razne nadloge. Grehe moramo ne le obžalovati, ampak tudi popolnoma opustiti; prizadevati si pa moramo, da natanko izpolnjujemo voljo božjo. Čuj, kaj pravi Bog po preroku Jeremiju: »Če naglo besedo izrečem zoper ljudstvo in zoper kraljestvo, da ga hočem iztrebiti in razdejati in pokončati, to ljudstvo se pa kesa svoje hudobije, zavoljo katere sem mu žugal, se bom tudi jaz kesal hudega, kar sem mu mislil storiti.«1 In v žalostni pesmi sklepajo Izraelci izpreobrnitev, rekoč: »Preglejmo in preiščimo svoje življenje in vrnimo se h Gospodu!«2 Zato je potrebno, da prejemamo zakrament svete pokore večkrat, svetega Reš-njega Teles i pa prav pogostokrat. Posebno otroci naj molijo in svete zakramente prav pogostokrat prejemajo. Ima jih Bog posebno rad, zato jih bo tudi bolj hitro in bolj gotovo uslišal. In uresničilo se bo, ker trdi prer.;k Baruh, rekoč: »Zaupajte, otroci, in kličite h Gospodu in spomnil se vas bo on, ki vas je kaznoval, in kdor vam je nesrečo poslal, vam bo pripravil večno veselje s tem, da vas reši.«3 2. Dolžnosti za prihodnjost. Vojska bo minila; mir se bo sklenil; zopet pridejo mirni časi. Kaj naj sedaj za tiste čase sklenemo ? Naj Vas opozorim na najbolj važne dolžnosti. Res, vse dobro veste, ker ste točno poučeni; vendar pa ne bo popolnoma brez koristi, ako Vam jih pokličem v spomin. Pred vsem imate eno glavno, temeljno dolžnost, ki naj vodi vse Vaše življenje. In katera je ta? Dobro vedite in nikdar ne pozabite, da je Bog naš najvišji in neomejeni Oblastnik in Gospod; saj nas je ustvaril, saj nas je odrešil in je naš zadnji namen. Prva in najbolj važna naša naloga torej na zemlji je, da v vsem svojem mišljenju in življenju to naše razmerje do Boga spoznamo in priznamo. Odtod sledi, da moramo biti Bogu popolnoma podložni, da moramo Njegovo voljo izpolnjevati in da moramo hoditi po onih potih, ki jih je On odkazal, ako hočemo vsaj zadnji namen doseči, namreč, ako hočemo doseči ono večno srečo, za katero smo ustvarjeni in po kateri srce naše koprni. Misliti in živeti drugače, kakor hoče Bog, bi bilo nespametno, bi bil upor proti Bogu, ki bi nas moral kaznovati že tukaj, gotovo pa v večnosti. Kaj ne, to je jasno. Sedaj pa se nam vriva prevažno vprašanje, kako moremo natanko in zanesljivo doznati, kaj Bog od nas hoče? Svojo voljo nam je Bog sam razodel. Oznanil nam jo je po svojem Sinu, Jezusu Kristusu. Jezus, Sin živega Boga, je pa svojo i 2. Kron. 20, 9. - 2 3. Kralj 8, 33—36. 1 Jerem. 18, 7. 8. — 2 Zal. pes. 3, 40. — 3 Bar. 4, 27—29. 5* Cerkev ustanovil, namreč eno, kateri na čelu je sveti Peter in z njim apostoli, in kateri na čelu je po njihovi smrti rimski papež, nasledniki svetega Petra s škofi, ki so nasledniki apostolov in katerim pomagajo duhovniki. Edino v tej rimsko katoliški Cerkvi se nam oznanja hožja volja, katero naj izpolnjujemo, ako hočemo zares prav živeti, imeti blagoslov božji in doseči srečno večnost. O sveta, katoliška Cerkev, ki nam pooblaščena od samega Boga kaže pot življenja! Kako srečni smo, da smo njeni udje! Če jo ubogamo, zaiti ne moremo, srečna bo zadnja ura, srečna večnost! Gorje pa nam, ko bi sveti Cerkvi, njenim poglavarjem ne bili pokorni! Že bi bili na napačni poti; oh, na poti, ki skozi grozne zmote pelje v pogubljenje. To je torej nas vseh temeljna, najbolj važna dolžnost, od katere zavisi časnost in večnost. Iz te pa slede vse druge dolžnosti. Naj Vas samo z nekoliko besedami opozorim na tri glavne, ki v sebi prav vse druge obsegajo. Pooblaščena od samega Boga nas sveta Cerkev uči, kaj Bog od nas zahteva, če hočemo doseči svoj zadnji namen. Kaj pa? Prvič mi moramo verovati, kar je Bog razodel in nam po sveti Cerkvi verovati zapoveduje. Ako nas po svoji Cerkvi Bog sam poučuje, kako veseli in radi bomo ta pouk sprejemali; kako si bomo prizadevali, da ga bolj in bolj spoznavamo; kako bodo posebno starši poskrbeli, da ta edino zveličavni nauk tudi njihovi otroci spoznajo! In ali bi bilo pametno, poslušati učitelje, ki jih Bog ni poslal, ampak se sami vrivajo? Ali bi bilo pametno občevati z ljudmi, ki sveto Cerkev zaničujejo, grdo zoper njo govore ter sovraštvo in zaničevanje do duhovnikov, do škofov, do papeža vzbujajo in netijo? To so apostoli satanovi! In kolika grehota, čitati ali celo kupovati časopise in knjige, v katerih se grdijo duhovniki, se piše zoper sveto cerkev, zoper Gospoda Jezusa, zoper samega Boga! To bi bil upor proti Bogu in bi izzival pravično božjo kazen. Drugič moramo izpolnjevati, kar nam Bog zapoveduje in nam sveta Cerkev kot voljo božjo oznanja. Oznanja nam pa, kako hoče Bog, da izpolnjujemo zapovedi božje, zapovedi cerkvene in dolžnosti svojega stanu. Tako hoče Bog in preti z večno kaznijo vsem, ki te božje volje-ne bi izpolnjevali. Svojo dolžnost spoznamo: Voljo božjo bomo izpolnjevali; nobena strast, noben hudobnež nas ne bo od te poti odvrnil. Hodeč po tej poti bomo že na zemlji bolj srečni. Ali ni res mnogo sreče in miru tam, kjer je doma prava pobožnost, pokorščina, krotkost, prizana-šljivost, prijateljstvo, treznost, čistost in zakonska zvestoba, pravičnost, odkritosrčnost; mnogo nesreče in tuge pa tam, kjer ni pobožnosti, kjer vlada svojeglavnost, jeza, kletve, .sovražnost, pijanstvo, goljufija, laž, opravljanje, nečistost in nesramnost? Sedaj vemo, kaj je naša dolžnost v tem oziru. In tretjič moliti moramo in prejemati svete zakramente, kot vire božje pomoči, da moremo kljub strastem in zapeljivemu svetu vse prav verovati in božjo voljo natanko izpolnjevati. Ubogali bomo sveto Cerkev, ki nam priporoča vsakdanjo gorečo molitev, sv. rožni venec, če-ščenje Device Marije in presvetega Srca Jezusovega. Ubogali bomo sveto Cerkev, ki nam zapoveduje posvečevati nedelje in praznike, ki nas tako nujno vabi k prav pogostemu, tudi k vsakdanjemu prejemanju svetih zakramentov. Naštel sem Vam naše najbolj važne dolžnosti. Sklenite, in sicer koj sedaj, da jih bote točno izpolnjevali pokorni Bogu, svojemu najvišjemu Gospodu. 3. Dolžnosti v državi. Zgoraj sem Vam dokazal, da je javno življenje po evropejskih in drugih državah strasten upor proti Bogu, proti Jezusu, proti sveti katoliški Cerkvi. Ta upor proti Bogu nekatere države same vodijo in urejajo, nekatere ga podpirajo, nekatere pa molče pripuščajo. Zavrženi in užaljeni Bog je za kazen voditelje držav prepustil njim samim in le-ti so brez Boga države tako vodili, da so jih porinili v strašno klanje naših dni. Bog je to za kazen dopustil. Kaj naj sedaj storimo? Da preneha kazen božja, se mora odstraniti njen vzrok. Države morajo nazaj k Bogu; priznati morajo Njegovo voljo kot obvezno tudi za države; priznati morajo Boga kot svojega naj višjega poglavarja. Druge rešitve ni. Ako narodi in države ne izpre-gledajo sedaj svoje pregrehe in hudobije, pa bi po sklenjenem miru še ostale v uporu do pravičnega Boga, zadele bodo poznejše rodove še bolj grozne šibe božje. Pa kaj moremo mi posamezniki v tem oziru storiti? Prav mnogo bo že za preporod držav storjeno, ako mi vsi vsak zase izpolnjujemo ravnokar splošno omenjene dolžnosti do Boga. Ako se mi oklenemo Boga in se zavedamo svojih dolžnosti, kdo se bo drznil grditi sveto Cerkev, Gospoda Jezusa, samega Boga? Kdo si bo upal razširjevati brezverske časopise in knjige? Kdo sibo upal širiti razuzdanost, nesramnost v slikah, v spisih, v besedi in v obnašanju? Ako bomo tako odločno, možato in zavedno postopali, bomo javno življenje v narodu in v državi mnogo popravili. Toda to še ni vse. Skrbeti moramo, da nam državne zbornice sklenejo dobrih postav, po katerih se bo preprečilo razširjevanje brezverstva, razširjevanje vsakovrstnega počutnega in pohotnega, grešnega uživanja; preprečiio razširjevanje društev, ki imajo namen boriti se zoper sveto Cerkev, zoper krščanstvo, zoper vero sploh, društev, ki po svojem namenu krščansko življenje razdirajo. Skrbeti moramo, da nam državne zbornice poskrbe postav, po katerih se bo varovala svetost zakona, varovala verska vzgoja otrok, varovalo čisto krščansko življenje. Skrbeti moramo za postave, da se ne podpihuje sovraštvo do javnih oblasti, sovraštvo do Cerkve in duhovnikov, sovraštvo med posameznimi narodi. Skrbeti moramo sploh za to, da nam državne zbornice poskrbe postav splošno koristnih, ki se vjemajo z voljo božjo, kakor se more spoznati iz prirode in božjega razodetja. Vprašali bote, kako je mogoče, da bi Vi za vse to poskrbeli? Rečem Vam, da je tudi skrb za dobre postave v Vaših rokah. Postave snujejo deželni, posebno pa državni zbori. Kdo pa pride v te zbornice? Ali ne možje, katere volite Vi? Ako volite može verne, može zares zveste sinove svete katoliške Cerkve, bodo tudi za to skrbeli, da se bodo postave vjemale z voljo božjo, da se bode preprečevalo razširjevanje brezverstva, popačenosti, da se bode varovala verska vzgoja v šoli, varovala svetost zakona, sploh, da se bodo varovale pravice božje. In tako uravnavanje državnega in narodnega življenja bo pred Bogom Vam v zasluženje. Ako pa volite može, ki imajo mrtvo vero ali so vero celo zatajili, može, ki ne marajo ne za Cerkev, ne za pridigo, ne za svete zakramente, ne za sveto mašo, ne za post, može, ki slastno bero brezverske časopise, ki so člani ali celo voditelji proticerkvenih društev, sploh, ako volite može, ki ne poznajo ne Boga, ne njegovih pravic, ali ne bodo taki možje snovali postave brez ozira na voljo božjo, postave po svojem spačenem, bogusovražnem srcu in ali ne bodo v zbornicah glasovali z možmi, ki so na čelu v boju zoper sveto Cerkev, zoper Gospoda Jezusa, zoper samega Boga? V zmislu takih mož bo potem državno in narodno življenje tako, kakršnega Bog he mara, naravnost prepoveduje: država in narod bosta v uporu proti samemu Bogu. In kdo je temu kriv? Volivci! Vidite, odkar imajo narodi in države ustavo, so narodi sami pri Bogu odgovorni za vse postave, za vse državno življenje. In ako v zbornicah večina uprizarja boj proti Bogu in njegovim pravicam, boj proti sveti katoliški Cerkvi, katero je Bog pooblastil, da v Njegovem imenu deluje med narodi, deluje v državah, ali niso pred Bogom tega strašnega boja proti samemu Bogu krivi volivci sami? Ali torej tudi volivci ne zaslužijo kazni upornikov? Naj zadostuje. Povedal sem Vam za prihod-njostVaše dolžnosti, katere izpolnjujte, da ohranite tisto razmerje odvisnosti od Boga, v katerem smo vsi prav po naši naravi sami. O Marija, sedež modrosti božje, izprosi nam vsem od presvetega Srca Jezusovega prave modrosti za naše zasebno, za naše narodno in za naše državno življenje. Sklep. Razvil sem Vam štiri velepomembne, daleko-sežne resnice. Bog je naš najvišji Oblastnik, zato mu moramo biti pokorni; toda javno življenje po državah in med narodi ni po volji božji, marveč se ji protivi; povsod je strasten upor proti Bogu in ta upor se od dne do dne bolj razširja; zato je vmes posegel pravični Bog, ki kaznuje narode in države, da bi se zopet obrnile k Njemu; mi pa, ki nas je ta kazen zadela, jo sprejmimo iz rok božjih ponižnega in skesanega srca; molimo, zahvaljujmo se in prosimo, pa prejemajmo svete zakramente, da se nas Bog usmili; prizadevajmo se pa tudi za državo in sploh za vse javno življenje, da bi v njem prenehal upor proti Bogu, pač pa se vršilo vse točno po zapovedih božjih. Prosim, da bi te resnice preudarili in si prizadevali po njih uravnati vse svoje življenje. Vse bridkosti pa, katerih še našteti ne morem, darujte Srcu Jezusovemu v duhu pokore. Kar nič ne mrmrajmo, ampak s trpečim Jobom kličimo: »Bog je dal, Bog je vzel, naj bo sveto njegovo ime; ako smo prejeli dobro iz njegovih rok, zakaj ne bi prijeli tudi hudega?«1 Molimo s samim Gospodom: »Oče, naj gre ta kelih trpljenja od mene, toda zgodi naj se tvoja sveta volja!«2 Da, prav iz srca naj nam pride tretja prošnja v Gospodovi molitvi: »Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji!«3 Molimo za vse one može in mladeniče, ki so še v vojski, naj jim da Bog poguma, hrabrosti in junaštva, da brez strahu store svojo dolžnost, Iposebno naj jim Bog podeli skesano ' Job. 1, 21. - 2 Mat. 26, 39. - 3 Mat. 0, 10. srce, ako jih zadene smrtna kosa, da bo smrt njihova srečna. Molimo za padle, naj jim Gospod podeli večni mir in pokoj, naj njihovo silno trpljenje na bojnem polju sprejme za pokoro in jim odpusti vse še nepoplačane kazni, ter jih sprejme k sebi v sveta nebesa. Tolažimo one, ki so se že ali se bodo vrnili domov pohabljeni, onemogli, bolehni; tolažimo jih, pomagajmo njim in njihovim družinam. Posebno pa imejmo sočutno srce za siromašne vdove in za zapuščene sirote; pomagajmo jim, poskrbimo za nje. Oh, čujte, kaj sam Jezus govori: Kar storite enemu teh malih, to ste meni storili. O naj vlada med nami prava krščanska ljubezen in Bog bo z nami v življenju in v smrti. Amen. Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride nad Vas in ostane nad Vami. Amen. Na praznik sladkega Imena Jezusovega, dne 3. januarja 1915. + Anton Bonaventura, škof. 12. Änton Bonaventura durch Gottes und des apostolischen Stuhles Gnaden Fürstbischof von Laibach allen Gläubigen seiner Diözese Heil und Segen von unserem Herrn und Heilande Jesus Christus. In zwei kurzen Hirtenschreiben habe ich Euch einige für die schreckliche Kriegszeit passende Belehrungen und Aufmunterungen zukommen lassen. Der blutige Krieg ist noch nicht beendet; diesbezügliche Ermahnungen und Bemühungen des heiligen Vaters blieben ohne Erfolg. Da sich unsere Gedanken, unsere Befürchtungen und Wünsche naturgemäß zumeist auf diesen uns aus vielen Gründen so nahegehenden Krieg beziehen, dürfte es zeitgemäß sein, wenn sich auch mein heutiger Hirtenbrief mit dem Kriege beschäftigt. Nun, der Hirtenbrief soll Euch mit seinen Ausführungen und Belehrungen zu einer richtigen und tiefen Auffassung des Krieges, seiner Ursachen und Forderungen verhelfen. Zu diesem Zwecke wollen wir folgende vier in einem innigen Zusammenhänge stehende Wahrheiten erwägen, nämlich: 1. Gott ist der höchste Herr aller Völker und Staaten; 2. Völker und Staaten sind ihm gegenüber im Zustande der Empörung; 3. deshalb die schreckliche Strafe der Kriegsverheerungen, welche Gott zugelassen hat und 4. durch diese Strafe werden alle Völker und Staaten zur Rückkehr, zur gehorsamen Unterwürfigkeit Gott gegenüber gerufen und dringendst eingeladen. I. Gott, unser höchster Herr. Wer an den persönlichen Gott glaubt, muß folgerichtig bekennen, daß Gott unser höchster Herr und Gesetzgeber sei. Dieser richtige Ge- danke müßte unser ganzes Tun und Lassen beeinflussen und beherrschen. Leider ist dies zu unserem eigenen Schaden und zum Schaden des öffentlichen Lebens sehr oft nicht der Fall. Weil er jedoch von der größten Tragweite ist, wollen wir denselben etwas genauer erörtern. Drei Wahrheiten mögen uns zu einer tieferen Auffassung unseres Verhältnisses zu Gott verhelfen. Gott ist unser höchster Herr und Gebieter, weil erl. unser Schöpfer, 2. unser Erlöser und 3. unser Wohltäter ist. 1. Gott ist unser Schöpfer. Gott ist ewig, daher aus sich selbst. Weil er aus sich selbst ist und von Niemandem irgend etwas erhalten hat, deshalb ist er vollkommen unabhängig. Die Welt hingegen ist nicht ewig, ist nicht aus sich selbst. Alles, was außer Gott besteht, hat einmal angefangen. Wir fragen nach der Ursache des Daseins der ganzen Welt. Woher das Menschenleben, woher das Tier- und Pflanzenleben, woher die Welt. Das Dasein all dieser Wesen muß eine bewirkende Ursache haben, denn aus Nichts wird Nichts. Und diese Ursache muß höchst vollkommen sein. Aus allen herrlichen Eigenschaften und Kräften der sichtbaren Wesen müssen wir notwendigerweise auf vollkommene Eigenschaften und unerfaßliche Kräfte dessen schließen, von dem alles hervorgebracht worden ist. Wie mächtig, wie weise, wie heilig, wie herrlich muß er sein! Was nun unsere Vernunft verlangt, bezeugt die Offenbarung. Es ist eine geschichtliche Tatsache, welche verünftigerweise nicht geleugnet werden kann, daß sich Gott gleich den ersten Menschen geoffenbart hat, und zwar als Schöpfer Himmels und der Erde, namentlich als Schöpfer und Vater des Menschengeschlechtes. Aus der Schöpfungstatsache ergibt sich schon für unsere Verunft unsere vollkommene und allseitige Abhängigkeit von Gott. Wir haben ja aus uns und von uns selbst gar nichts, alles verdanken wir unserem Schöpfer; deshalb sind wir sein Eigentum, von ihm unserer ganzen Natur nach allseitig abhängig. Wenn wir die Wahrheit lieben, müss n wir dieses allseitige Abhängigkeitsverhältnis willig und freudig anerkennen und in unserem ganzen Denken und Leben zum Ausdrucke bringen. Darin nun besteht unsere ganze, ja unsere einzige Lebensaufgabe. Nur durch Erfüllung dieser höchsten Lebensaufgabe werden wir unser Endziel, nämlich die vom Schöpfer uns zugedachte ewige Glückseligkeit erreichen. Diese Lebensaufgabe wird nun durch unsere vollkommene Unterwürfigkeit unter den heiligsten Willen unseres Schöpfers erfüllt. Nach diesem uns ganz genau bekannten, weil kundgemachten Willen, müssen wir unser ganzes Leben einrichten. Und wer sollte sich weigern, den Willen Gottes zur Richtschnur seines Lebens zu bestimmen? Dies entspricht ja der Wahrheit über unser allseitiges Abhängigkeitsverhältnis zu Gott. Oder willst du diesen heiligsten Willen deines Schöpfers vernachlässigen, geringschätzen, übertreten ? Ein solches Handeln wäre ja eine Mißachtung Gottes, eine Empörung gegen Gott. O wie töricht wäre ein solches Beginnen! Denn das Abhängigkeitsverhältnis zu Gott kannst Du nicht zerreißen; trotz deiner Leugnung, trotz deiner Empörung bleibt es bestehen und merke es wohl: Gott wird Dich zwingen dasselbe auch gegen deinen Willen dennoch zu bekennen, und zwar die ganze Ewigkeit hindurch. Es bleibt somit fest, unerschütterlich die Wahrheit! Gott ist als unser Schöpfer unser höchster Herr, unser unumschränkter Gebieter. 2. Gott ist unser Erlöser. Die Geschichte erzählt uns, daß schon der erste Mensch dieses Abhängigkeitsverhältnis lösen wollte. Er mißachtete den Willen Gottes und übertrat dessen ausdrückliches Verbot trotz der Androhung der Todesstrafe. Die erste Sünde ist begangen, dadurch die vom Schöpfer gesetzte Ordnung zwischen Schöpfer und Geschöpf gestört, Gottes absolute Herrschaft tatsächlich geleugnet worden. Gott der Heilige, Gott der Gerechte durfte diese Störung der unabänderlich festgesetzten Ordnung nicht hingehen lassen. Die gestörte Ordnung mußte wieder hergestellt, die ihm zugefügte Beleidigung mußte gesühnt werden. So verlangt es schon unser Verstand. Jedoch wer wird die erforderliche Sühne leisten? Die Beleidigung, weil Gott zugefügt, ist eine unendliche, die daraus sich ergebende Schuld auch eine unendliche. Die Sühne muß der Beleidigung, die Bezahlung der Schuld entsprechen: also unendlich sein. Kann nun vom armen Menschen die unendliche Schuld bezahlt, die unendliche Beleidigung gesühnt werden? Es ist an und für sich unmöglich, außer Gott würde anders verfügen. Nun, Gott ist nicht allein höchst heilig und gerecht, sondern auch unendlich gütig und barmherzig, ja, seine Barmherzigkeit erstreckt sich über alle seine Werke. Und wieder verkündet uns die Geschichte außerordentliche Großtaten dieser Barmherzigkeit Gottes. Blicke hin auf den Kalvarienberg. Jesus von Nazaret stirbt dort des Kreuzestodes. Und sieh, die Sonne hat sich verfinstert, die Erde bebt, die Felsen spalten sich, der Vorhang im Tempel reißt mitten entzwei und der römische Hauptmann ruft: wahrhaftig, dieser ist ein Gerechter, Sohn Gottes! Nun. was ist dieser Jesus von Nazaret? Woher diese wunderbaren Ereignisse bei seinem schmerz- und schmachvollen Tode? Dieser gekreuzigte Jesus von Nazaret galt als ein höchst heiliger Lehrer. Sogar seine erbittertsten Feinde mußten auf seine Frage, ob sie ihn einer Sünde zeihen könnten, schweigen; sein Richter mußte im Verlaufe der Untersuchung gegen ihn mehrmals behaupten, er finde keine Sünde an ihm; ja sogar sein Apostel, der ihn um Geld verraten hatte, mußte in seiner Verzweiflung bekennen, er habe unschuldiges Blut verraten. Nun dieser Heilige, beschworen im Namen Gottes von der höchsten jüdischen Behörde, er möge sagen, ob er sei Christus, der Sohn Gottes, beteuerte unter einem Schwure: er sei es. Die jüdische Behörde, voreingenommen von Leidenschaften, glaubte der Beteuerung nicht, sondern verurteilte ihn als Gotteslästerer zum Tode. Durch dieses Urteil ist eine doppelte Absicht Gottes erreicht worden. Erstens gingen dadurch alte Prophezeiungen, namentlich jene vom Propheten Daniel, in Erfüllung. Dem ganzen Menschengeschlechte ist ein Erlöser von Sünde und Schuld verheißen und im Verlaufe der Jahrhunderte sehr oft vorher verkündet und genau beschrieben worden. Unter anderen gab Daniel zur Zeit der babilonischen Gefangenschaft der Juden ganz genau die Zeit an, wann dieser Erlöser erscheinenwerde, fügte jedoch bei, das jüdische Volk werden ihn verwerfen; zur Strafe für dieses Verbrechen werde der heilige Tempel zerstört, das Judenvolk auf der ganzen Welt zerstreut werden. Die Erfüllung dessen schauen wir mit unseren eigenen Augen. Bitte, diese Umstände erwägen zu wollen und überzeugt zu sein, der am Kreuze sterbende Jesus von Nazaret sei der vorherverkündete, von allen Völkern erwartete Messias, wahrer Gott und Mensch zugleich. Durch das Todesurteil über Jesus den Herrn gefällt, wurde eine zweite Absicht der göttlichen Barmherzigkeit verwirklicht: nämlich unsere Erlösung. Vom sündigen Menschen verlangte Gott eine vollkommene, liiemit unendliche Sühne. Eine solche Sühne konnte von keinem Geschöpfe geleistet werden. Nun trat für den Menschen die Barmherzigkeit Gottes als Vermittlerin ein. Die zweite Person in der heiligen Dreifaltigkeit entschloß sich diese Sühne für den gefallenen, zum ewigen Tode verurteilten Menschen zu leisten. Jedoch wie? Oder unerforsch-lichenTiefe der Weisheit Gottes! Der Sohn Gottes nahm aus Maria der Jungfrau die menschliche Natur an und vereinigte dieselbe mit seiner göttlichen Natur zu einer göttlichen Persönlichkeit. Nun konnte er als Mensch leiden und als Gott konnte er seinem Leiden einen unendlichen Wert verleihen. Er hätte zwar durch das geringste Leiden für die ganze Welt eine vollkommene Genugtuung leisten können, entschloß sich jedoch die allergrößten Leiden auf sich nehmen und sogar des schmachvollsten Todes am Kreuze sterben zu wollen. Die höchsten jüdischen Behörden, die Jesum von Nazaret zum Tode veurteilt haben, waren nur ein Werkzeug Gottes zur Vollführung des Erlösungswerkes. Durch den Tod des Herrn ist das Erlösungswerk vollendet worden. Was folgt nun daraus? Es folgt daraus, daß wir in Bezug der Aussöhnung mit Gott, ohne welche wir unser Endziel nicht erreichen könnten, ganz und gar von unserem Erlöser abhängig sind. Denn um der Erlösungsgnade teilhaftig zu werden, müssen wir jene Bedingungen erfüllen, welche Gott selbst bestimmt hat. Ohne Jesu und ohne Teilnahme an seinem Erlösungswerke gibt es keine Aussöhnung mit Gott, keine glückselige Ewigkeit. O glückliche, einzig erwünschte Abhängigkeit unseres ganzen Lebens von der erbarmenden Liebe Jesu des Herrn! Wie unglücklich für Zeit und Ewigkeit, wer Jesum nicht kennt, oder ihn schnöde verlassen hat! 3. Gott ist unser Wohltäter. Wir haben uns überzeugt, daß wir als Geschöpfe von Gott, unserem Schöpfer, als Erlöste von Gott, unserem Erlöser, vollkommen abhängig sind und im Sinne dieser vollkommenen Abhängigkeit unser ganzes Denken und Leben einzurichten haben. Wenn wir nun diese beiden Großtaten Gottes, nämlich die Tat der Schöpfung und der Erlösung vom Gesichtspunkte der Wohltat betrachten, werden wir daraus einen neuen Grund unserer vollkommenen Abhängigkeit von Gott und unserer vollkommenen Hingabe an seinen Willen ableiten können, ja, ableiten müssen. Als Schöpfer hat Gott der Herr unserem Leben ein Endziel, eine Endbestimmung festsetzen müssen. Aus der Offenbarung wissen wir, daß unser Endziel in der unmittelbaren An- * schauung Gottes und im unmittelbaren Genüsse seiner ganzen Schönheit und Seligkeit bestehe. In seiner Güte hat uns Gott der Herr diese herrliche, alle möglichen Erwartungen weit übertreffende Bestimmung nicht nur geoffenbart und uns mit übernatürlichen Kräften zur Erreichung derselben ausgerüstet, sondern hat auch in unser Herz ein solches Verlangen nach diesem ewigen, vollkommenen Glücke eingeprägt, daß es kein zeitliches Gut gibt, wodurch dieses Verlangen gestillt werden könnte. Welch ein Glück für uns, daß wir so gleichsam mit Gewalt hin zum ewigen Glücke geordnet werden ! Nun, durch die Sünde hat sich der Mensch von Gott abgewendet und hat damit sogar jene übernatürlichen, zur Erreichung des Endzieles unumgänglich notwendigen Kräfte verloren. Sich selbst überlassen, hätte der Mensch sein Endziel nicht mehr erreichen können, er wäre auf ewig verloren. Wir wissen, wie sich die barmherzige Güte des unwürdigen, weil sündhaften Menschen angenommen hat. Gott selbst ist Mensch geworden, um den Menschen über seine Lebensaufgaben aufzuklären und ihm die verlorenen übernatürlichen Kräfte durch eine vollkommene, überreiche Sühnung der begangenen Sünde wiederzugewinnen. O welch unbegreifliche Güte Gottes! Das ganze Erlösungswerk, die Belehrung und die Sühne, soll allen Menschen zugute kommen. Wie? Der Heiland, unser Herr, hat dafür auf eine wahrhaft göttliche Weise gesorgt. Er hat eine Kirche gestiftet und in ihr sowohl seine volle Wahrheit über Gott und Mensch, als auch seine durch sein Leben, Leiden und Sterben erworbenen, zur Erreichung des letzten Zieles absolut notwendigen Gnaden hinterlegt. Die Vorsteher der Kirche, Papst und Bischöfe, sollen die Wahrheit in ihrer ganzen Unver-fälschtheit allen Völkern verkünden und die Gnaden allen austeilen, auf daß alle sicher belehrt und genügend gestärkt das ewige Endziel erreichen könnten. Welch liebende Fürsorge Gottes! Wie glücklich sind wir, die wir in der Kirche eine genügende und vollkommen verbürgte Aufklärung bekommen und in den Sakramenten derselben eine vollkommen genügende Kräftigung zur Erreichung des erkannten ewigen Zieles uns verschaffen können! Aus dieser liebevollen und erbarmenden Verfügung Gottes ist es aber auch klar, daß wir in dem, was unser Leben hier und in der Ewigkeit anbelangt, ganz und gar von der katholischen Kirche, welche die Kirche Christi ist, abhängig sind. Und zwar zu unserem Glück! Es wäre ja zum verzweifeln, wenn wir in Bezug auf unser ewiges Endziel uns selbst, oder nur den täglich wechselnden, weil irrtümlichen Meinungen und Anordnungen der Gelehrten überlassen blieben. Wir hätten ja keine Sicherheit über unser Los in der Ewigkeit! Gott hat nun durch seine von ihm gestiftete, von ihm beschützte, von ihm geleitete Kirche für diese absolut notwendige Sicherheit genügend gesorgt. Wie müssen wir Gott dem Herrn dankbar sein und uns in dieser vollkommenen, von Gott gewollten Abhängigkeit von der Kirche glücklich fühlen! II. Die Empörung gegen Gott. Hoffentlich ist uns aus den bisherigen Erörterungen ein doppeltes klar geworden: erstens unsere allseitige, das ganze Leben und Denken umfassende Abhängigkeit sowohl von Gott unserem Schöpfer, Erlöser und Wohltäter, als auch von der von ihm zu unserem Heile gegründeten römisch katholischen Kirche; zweitens, daß diese allseiti'ge Abhängigkeit begründet in unserer ge-schöpflichen Natur unser Glück ausmacht, so daß wir uns in unserem eigenen Interesse be- mühen müssen, in diese glückliche Abhängigkeit je vollkommener einzugehen. Weil diese Abhängigkeit alle Menschen trifft, muß auch in dem öffentlichen Leben der ganzen menschlichen Gesellschaft, im ganzen Leben der Völker und der Staaten, deren Bestimmung ja in der Förderung des allseitigen Wohles der Menschen besteht, diese Abhängigkeit zum Ausdrucke gebracht werden. Die Staaten und die Völker und die menschliche Gesellschaft überhaupt dürfen nicht Ziele verfolgen, welche dem von Gott für die ganze Menschheit verordneten Ziele widerstreiten, oder die Erreichung dieses erschweren oder sogar unmöglich machen würden. Ein solches Vorgehen gegen den Willen Gottes, gegen die von Gott festgesetzte Ordnung wäre ja geradezu eine Empörung gegen ihn. Was für ein wahnsinniges, für die Menschheit verhängnisvolles Benehmen ! Und doch, was sehen wir, wenn wir Umschau halten? O, ist es wohl möglich? Wir sehen, wie die menschliche Gesellschaft, wie die Völker und Staaten gegen Gott ankämpfen, im Zustande einer unsinnigen Empörung gegen ihn sich befinden. Diesen Zustand der Empörung entnehmen wir 1. aus der Grundverfassung der Staaten; 2. aus der Zulassung oder sogar Förderung irrtümlicher Lehren; 3. aus der Zulassung oder sogar Förderung öffentlicher Unsittlichkeit. Wollen wir nun die einzelnen Punkte untersuchen. 1. Die Grundverfassung der Staaten. Ihrer Grundverfassung nach waren die Staaten ehemals katholisch. Die katholische Religion, als die einzig wahre, war von den Staaten als solche anerkannt und gefördert. Nichtkatholische Konfessionen wurden nicht anerkannt, nicht gefördert, sondern nach einem langen Sträuben erst dann zugelassen, geduldet, wenn sonst wegen der großen Zahl der Anhänger die öffentliche Ruhe in Gefahr gekommen wäre. Nach und nach wurden in einigen, ja beinahe in allen Staaten die katholische Religion und Irrglauben als durchaus gleichberechtigt anerkannt, ja, dem Irrglauben wurde im Leben meistens der Vorzug gegeben. Im vergangenen Jahrhunderte nun haben sich beinahe alle Staaten als konfessionslos erklärt. Das heißt, in ihrem öffentlichen Leben wollen sie sich an keine Konfession, auch nicht an die katholische halten, sondern dasselbe nach ihrem besten Wissen ordnen. Wie schauderhaft sind diese Ansichten: also Wahrheit und Irrtum sind gleichwertig, ja der Irrtum wird der Wahrheit nicht selten sogar vorgezogen! Hat sich denn Gott umsonst geoffen-bart? Ist denn der Sohn Gottes umsonst Mensch geworden? Ist denn seine, mit seinem Blute erkaufte und mit seiner Allmacht erhaltene Kirche vollkommen bedeutungslos? Und ist denn das Abhängigkeitsverhältnis der Menschheit aufgelöst, nicht mehr zu Recht bestehend? Schauderhaft ! Auf dieser abschüssigen Bahn der Loslösung von Gott glitten einige Staaten noch tiefer in den Abgrund hinunter. Nach ihrer Grundverfassung wird der Volkswille als die einzige Quelle alles Rechtes angesehen, das Volk ist souverän. Die öffentlichen Leiter der Staaten sind nur Bevollmächtigte des Volkes, haben nur den Willen des Volkes zu erfüllen und sind nur dem Volke verantwortlich Hiemit ist Gott schon abgesetzt, er wird nicht mehr berücksichtigt, nach seinem Willen wird nicht mehr gefragt. Was Wunder, wenn einige Staaten ganz in den Abgrund der offenen Gottesleugnung und der offenen Ausschließung seines Willens in Bezug auf das Staatsleben gestürzt sind. Gott darf nie genannt werden, sogar aus der Volksschule ist er vollkommen ausgeschlossen, ja die katholische Kirche samt ihren Anstalten wird geradezu verfolgt. Mein Gott, was für ein entsetzlicher Zustand der gegenwärtigen Staaten: nach ihrer Grundverfassung sind sie alle teils in einer offenen, teils in einer mehr verkappten Empörung gegen Gott. 2. Freiheit des Irrtums. Die Parlamente haben in den Staaten die Freiheit der Presse und des Wortes zugelassen. Hiemit ist auch die vollkommene Freiheit des Irrtums gewährleistet. Diese Freiheit ist zu einer rasenden Zügellosigkeit ausgeartet. Sie lehnt sich gegen Gott auf und bekämpft auf allen Gebieten sein Herrscherrecht, ja, ihn selbst. Zunächst wird die katholische Kirche geradezu wütend bekämpft. Besonders auf die lehrende Kirche ist es abgesehen. Es wird dreist behauptet, Päpste und Bischöfe hätten erst im Verlaufe der Jahrhunderte ihre Gewalt durch Lug und Trug sich angeeignet; Päpste und Bischöfe seien alle insgesamt Lügner und Betrüger. Wird ihnen aus der Geschichte die Falschheit ihrer Behauptungen nachgewiesen, so werden die heiligen Bücher angegriffen, als ob dieselben nicht von jenen Aüktoren herrühren würden, denen sie zugeschrieben werden. Ist ihnen auch diesbezüglich ihr grober Irrtum nachgewiesen worden, ersinnen sie wieder andere falsche Behauptungen, wenn nur recht viele Menschen von der Kirche abwendig gemacht oder wenigstens gegen dieselbe eingenommen werden können. Am liebsten sind ihnen Verleumdungen der Priester und Ordenspersonen; diese werden dem allgemeinen Hohne und Spotte preisgegeben, Haß und Verachtung gegen sie wird geschürt und genährt. Von Priestern, welche gehaßt und verachtet werden, wird man sich nicht belehren lassen; ja, Haß und Verachtung gegen dieselben wird auf die Kirche übertragen, die von ihnen vertreten wird und so wird der Abfall vorbereitet. Was für ein Verbrechen! Die katholische Kirche hat ja Christus gestiftet, sie soll sein Erlösungswerk unter den Völkern in seinem Namen und Kraft seiner Bevollmächtigung fortsetzen. Mit der Kirche wird hiemit das ganze Werk der Erlösung, wird Christus, der Mensch gewordene Sohn Gottes selbst bekämpft und verhöhnt: was für ein schauderhaftes Verbrechen! Und es gibt kein Gesetz gegen dieses Verbrechen! Nicht nur die Kirche Jesu, sogar seine Person wird direkt angegriffen und verhöhnt. Wie viel Mühe geben sich die Apostaten um die Gottheit Christi zu bekämpfen und zu leugnen. Sein heiliges Leben, seine wunderbaren Lehren, alle Weissagungen und Wunder, seine Auferstehung werden gar nicht beachtet, oder einfach als unmöglich erklärt. Wenn ein Beweis mißlingt, wird ein anderer ersonnen. Vor kurzem hat ein deutscher Gotteshasser sogar behauptet, Christus habe nie gelebt. Und diese Bekämpfung der Person Christi, seine Verhöhnung wird öffentlich zugelassen; es gibt kein Gesetz gegen derartige Gotteslästerungen. Ja, sogar in Parlamenten wird Christus gelästert. Was für ein öffentliches Verbrechen ! Dann braucht man sich nicht zu verwundern, wenn das Dasein Gottes selbst öffentlich geleugnet werden darf. An den Hochschulen werden zumeist Gottesleugner angestellt; von diesen werden die Hochschüler vergiftet und mit einem unbeschreiblichen Haß gegen Gott und gegen seine Offenbarung erfüllt. Lehren, welche Gott leugnen, werden alsdann in Büchern und Zeitschriften unters Volk gebracht. Die Offenbarung Gottes wird als eine Fabel hingestellt. Behauptungen gegen Gottes Dasein, hundertmal schon abgewiesen und als grundfalsch nachgewiesen, werden wieder und wieder vorgebracht. Ja es gibt sogar öffentliche Vereine mit der Aufgabe, die Leugnung des Daseins Gottes, die Leugnung des Schöpfungswerkes, die Leugnung des ganzen Erlösungswerkes in Wort und Schrift zu betreiben und in je weitere Schichten des Volkes auszubreiten. Und diese Empörung, diese Verschwörung gegen Gott wird öffentlich zugelassen, ja in einigen Staaten sogar gefördert. Was für ein Verbrechen! Kirche, Christus, Gott, diese Worte, sogar das Andenken daran soll aus der Menschheit verschwinden! 3. Freiheit der Sittenlosigkeit. Es ist wahr, der Mensch ist zum Böse geneigt von der Jugend an. Auch der gläubige Mensch wird sich zur Übertretung der Gebote Gottes hie und da, vielleicht auch öfters hinreißen lassen. Auch der gläubige Mensch kann von seinen Leidenschaften so verblendet werden, daß er sogar mit Bewußtsein, mit Vorsatz Gott schwer beleidigt, und in der Sünde lange Zeit, wochen-, monate-, jahrelang verharrt. Wie wird sich erst von Leidenschaften hinreißen lassen ein Mensch, der an Gott nicht glaubt, somit keine Furcht Gottes kennt! Und wahrhaftig, mit der Leugnung Gottes geht auch die Sittenlosigkeit Hand in Hand; und umgekehrt, auch die Sittenlosigkeit fördert den Unglauben, ja, sie ist es, die ihn meistens auch verursacht. Diese Tatsache wird von den Aposteln des Unglaubens für ihre Zwecke verwertet und reichlich ausgebeutet. Daher das zielbewußte Bestreben die Sittenlosigkeit, besonders die Genußsucht je weiter auszubreiten. Ein sittenloser Mensch ist von Gott tatsächlich schon getrennt, noch ein Schritt, und die Trennung wird auch förmlich vollzogen. Die Sittenlosigkeit, besonders Schamlosigkeit und Unzucht hatte besonders in den letzten fünf bis zehn Jahren rapide Fortschritte gemacht und drohte alle Kreise der Bevölkerung anzustecken. Als Förderungsmittel benützte man: Zeitungen, Bücher, Bilder, Theater, Kinemato-graphen, Tänze, Gesellschaften, Kleidermode. Alles war so eingerichtet und dargestellt, daß die Begierlichkeit gereizt und entflammt werden mußte. Hiezu wurde das Zweikindersystem in immer weitere Familien eingeführt und wurden Schutzmittel gegen den Kindersegen nicht nur fabriziert, sondern auch öffentlich angepriesen, öffentlich zum Gebrauche anempfohlen und verkauft. 0 wie viele Verbrechen gegen die Gebote Gottes! Daraus kann auch der infernale Haß gegen Priester, gegen die katholische Kirche, gegen ihre Gebote, Predigten und Sakramente, ja, auch der in den letzten Jahren schnell zunehmende Abfall von Gott erklärt und verstanden werden. Die Empörung gegen Gott, gegen alle Werke seiner unendlichen Liebe und Barmherzigkeit, gegen seine Heiligkeit und Gerechtigkeit, gegen seine unumschränkte Oberhoheit ergriff täglich weitere Kreise. In allen Staaten der Welt war diese schauderhafte Empörung entweder geduldet, zugelassen oder sogar gefördert. Und unser Gott, der heilige, gerechte und allmächtige, wird er immer schweigen ? Wird er nicht die Zuchtrute in die Hand nehmen und die Völker und Staaten wegen der boshaften Empörung nach Verdienst strafen? III. Die Strafe. Bereits vor zwanzig Jahren sagte Papst Leo XIII., Gott habe die strafende Hand schon erhoben, die Strafe komme gewiß; wenn edoch Gott noch zögert, so wird die Strafe um so empfindlicher, je länger er dieselbe aufschiebt. Glauben wir dem Papste und seien wir überzeugt, 1. daß Gott der Gerechte jede Sünde straft, 2. daß er auch Völker und Staaten züchtigt und 3. daß die gegenwärtigen allgemeinen Drangsale von Gott zur Strafe der allgemeinen Empörung gegen ihn zugelassen worden sind. 1. Der gerechte Gott straft. Schon unsere natürliche Vernunft sieht ein, daß Gott der Gerechte die Empörung gegen ihn, die Sünde, nicht ungestraft lassen könne. Zunächst ist die Sünde eine Störung der natürlichen von Gott dem Schöpfer festgesetzten Ordnung. Gott ist der höchste Gebieter und Herr, das Geschöpf muß ihm unterwürfig sein und diese Unterwürfigkeit durch genaue Erfüllung seines Willens bekunden. Die unvernünftige Natur regt und bewegt -sich notwendig nach den ihr vom Schöpfer auferlegten Naturgesetzen, wodurch die Naturordnung aufrecht erhalten wird. Die vernünftige Natur, der Mensch, hingegen muß mit seinem freien Willen sein Verhältnis dem Schöpfer gegenüber anerkennen und somit den liebevollen Willen Gottes in aller Demut und Unterwürfigkeit zur alleinigen Regel seines Lebens machen. Dadurch wird die vom Schöpfer gewollte Ordnung aufrecht erhalten. 6* Wenn nun der Mensch den heiligen Willen Gottes nicht mehr anerkennen will, sondern gegen denselben nach seinem eigenen Willen handelt, so hat er dadurch die vom Schöpfer gesetzte in seiner Natur gelegene Ordnung der allseitigen Abhängigkeit von Gott umgestürzt. Diese Unordnung kann und darf vom Schöpfer nicht zugelassen werden. Gott muß und wird dafür sorgen, daß die natürliche Ordnung wieder hergestellt wird. Dies geschieht entweder dadurch, daß der Mensch seine Unhotmäßigkeit bereut und zum Gehorsam zurückkehrt, oder daß ihn Gott der Herr straft und der Mensch durch die gezwungene Erduldung der Strafe die Oberherrschaft des Strafenden tatsächlich anerkennt. Dazu ist die Sünde, als eine Verachtung des göttlichen Willens, auch eine direkte Beleidigung Gottes. Diese Beleidigung muß gesühnt, muß gut gemacht werden. Wodurch? Entweder dadurch, daß der sündige Mensch seine Tat bereut und Abbitte leistet, oder daß er die vom beleidigten Gott verhängte Strafe duldet und so gezwungener Weise Gott als seinen höchsten Gebieter anerkennt, und wenn er durch die Strafe gemahnt nicht rechtzeitig zu Gott zurückkehrt, wird er die ganze Ewigkeit die Strafe dulden müssen. Diese mehr oder minder klare Forderungen der Vernunft werden von Gott direkt bestätigt. Aus der heiligen Schrift erfahren wir, wie Gott dabei zu verfahren pflegt. Sie sagt uns, daß Gott die verdiente Strafe gewöhnlich nicht alsogleich verhängt, sondern zunächst noch wartet und droht und erst dann straft, wenn das Aufschieben der Strafe und die Androhung derselben mißachtet wird. Beim Propheten Isaias lesen wir: »Deswegen harrt der Herr, daß er sich eurer erbarme.« 1 Noch klarer sind die Aussprüche Gottes beim Propheten Ezechiel: »So wahr ich lebe, spricht der Herr, Gott, ich will nicht den Tod des Gottlosen, sondern daß der Gottlose sich bekehre von seinen Wegen und lebe.«2 im gleichen Sinne belehren uns auch die beiden Apostelfürsten. Der heilige Petrus lehrt: »Nicht säumt der Herr mit seiner Verheißung, wie einige meinen, sondern er übt Langmut um eurerwillen, indem er nicht will, daß Jemand verloren gehe, sondern daß sich alle zur Buße wenden; es wird aber der Tag des Herrn kommen wie ein Dieb «3 Ernster noch ist die Lehre des heiligen Paulus; er schreibt: »Oder verachtest du den Reichtum seiner Güte und Geduld und Langmut? WTeißt du nicht, daß die Güte Gottes dich zur Buße leitet? Aber nach deiner Verstocktheit und deinem unbußfertigen Herzen häufest du dir Zorn auf den Tag des Zornes und der Offenbarung des Gerichtes Gottes.« 1 Gott wartet zu und droht zugleich. Dies ist wieder ein Beweis seiner unendlichen Güte und Barmherzigkeit. Vernehmen wir diesbezüglich die Drohungen Gottes an sein Volk im alten Bunde. Gott spricht: »Wenn ihr nicht auf mich hört und nicht nach allen meinen Geboten tut, wenn ihr meine Gesetze verwerfet und meine Anordnungen verachtet, so werde ich hingegen euch dies tun: plötzlich werde ich euch mit Armut und Fieber heimsuchen; vergeblich werdet ihr die Saaten säen, denn die Feinde werden sie verzehren; ich werde mein Angesicht wider euch richten, daß ihr vor eueren Feinden zu Falle kommen und denen unterliegen werdet, die euch hassen.«2 Wenn jedoch das Zuwarten vergeblich ist und die Drohungen erfolglos bleiben, wird Gott gezwungen sein zu strafen. Hat er nicht unseren Stammeltern gedroht und sie alsdann hart gestraft? Hat er nicht durch den Patriarchen Noe dessen sittenlosen Zeitgenossen lange Zeit gedroht und nach vergeblicher Drohung die schreckliche Wasserflut geschickt, in welcher alle zu Grunde gingen? Hat er nicht auch seinem Volke mit Krieg und Verheerung gedroht, wenn es sein mit ihm eingegangenes Bündnis brechen sollte und hat er an dem treulosen Volke diese Drohungen nicht auch ausgeführt, dasselbe in die Hand der Feinde überliefert und sogar in die babilonische Gefangenschaft abführen lassen? Genug der Beispiele! Wir wissen, Gott der Gerechte straft, wenn seine Ermahnungen und Drohungen vergeblich gewesen sind. 2. Die gerechte Strafe Gottes an Völkern. Aus den zuletzt angeführten Stellen der heiligen Schrift ist ersichtlich, daß auch ganze Völker von Gott mit Armut, Krieg und anderen Plagen gestraft werden, falls dieselben in ihrem öffentlichen Leben Gott, seinen Willen und seine Gebote hintansetzen. Wenn nun schon die alten Völker, besonders die Israeliten, wegen ihrer Auflehnung gegen Gottes Herrschaft gezüchtigt worden sind, wie werden erst jene Völker gestraft werden müssen, welche in der christlichen > Js. 30, 18. — 2 Ezech. 33, 11. — 3 2. Petr. 3, 9. 10. > Röm. 2, 4. 5. — 2 III. Mos. 26, 14—19. Zeit leben, wenn diese das süße Joch des Heilandes nicht tragen wollen und das ganze Erlösungswerk, dessentwegen Gott selbst vom Himmel gekommen ist und sein Leben am Kreuzesholze hingeopfert hat, verwerfen, ja, sogar mutwillig bekämpfen! Sowohl die heilige Schrift als die Völkergeschichte weiß davon zu erzählen. In der heiligen Schrift haben wir zwei prophetische Psalmen, in welchen der Messias als König in seinem Kampfe gegen die unbotmäßigen Völker und in der endgültigen Besiegung dieser geschildert wird. Zunächst haben wir den 2. Psalm. Der Psalmist schaut im Geiste die Empörung der Völker gegen den messianischen König und ruft staunend aus: »Warum toben die Heiden und sinnen die Völker eitles? Es treten die Könige der Erde auf und die Fürsten kommen zusammen wider den Herrn und wider seinen Gesalbten und sprechen: »Lasset uns ihre Fesseln zerreißen und von uns werfen ihr Joch!« 1 Die Völker samt ihren Fürsten befinden sich im Aufruhr gegen Gott und seinen Gesalbten und wollen sein Joch abschütteln. Wie verhält sich nun Gott gegen diesen Aufruhr? Der Psalmist sagt es uns mit folgenden Worten: »Der im Himmel wohnt, lacht ihrer und der Herr spottet ihrer; dann redet er zu ihnen in seinem Zorne und schreckt sie in seinem Grimme.«2 Gott wartet also eine Zeit, ist jedoch die Zeit seiner Langmut zu Ende, fängt er an durch Strafen zu den Völkern zu reden. Und der Messias beansprucht seine königlichen Rechte, indem er spricht: »Ich aber bin von ihm zum König über Sion eingesetzt, sein Gesetz zu verkünden. Der Herr sprach zu mir: »Mein Sohn bist Du ..., begehre von mir, so will ich Dir die Völker zu Deinem Erbe geben und zu Deinem Besitztum die Grenzen der Erde.« 3 Christus ist also seiner menschlichen Natur nach der gesetzmäßige König der ganzen Erde. Und wie wird er die aufrührerischen Völker regieren? Der Psalmist führt uns den betreffenden Auftrag Gottes des Vaters an, indem er schreibt: »Mit eisernem Zepter wirst Du sie beherrschen und wie Töpfergeschirr sie zertrümmern.«4 So streng werden also jene Völker der christlichen Zeit regiert und bestraft welche das Joch des Herrn in verbrecherischer-Weise abschütteln wollen! Der 109. Psalm hat auch die Beschreibung der christlichen Zeiten zum Gegenstände und stimmt mit dem eben erklärten überein. Der i Ps. 2, 1-3. - 2 Ps. 2, 4 - 5. — 3 Ps. 2, 6 - 8. — 4 Ps. 2, 9. Psalmist schaut im Geiste die Himmelfahrt Christi und hört folgende Ansprache Gottes des Vaters an ihn: »Setze Dich zu meiner Rechten, bis ich Deine Feinde hinlege als Schemel Deiner Füße.«1 Der Messias also setzt sich zur Rechten Gottes. Viele Feinde empören sich gegen ihn; nach langwierigen Kämpfen werden dieselben vollständig besiegt, gleichsam hingeworfen zum Schemel der Füße Christi. Weil diese vollkommene Besiegung am Tage des letzten Gerichtes vollendet wird, müssen mir sagen, die ganze Zeit seit der Himmelfahrt Christi bis zum Ende der Welt, werden viele Völker Christum und sein Reich auf Erden bekämpfen Schrecklich! Und wie wird dieser entsetzliche Kampf geführt? Der Psalmist sieht ihn und charakterisiert ihn mit folgenden Worten: »Der Herr, nämlich Christus, zerschmettert Könige am Tage seines Zornes; er wird Gericht halten über die Völker, wird die Niederlage vollständig machen und die Häupter im Lande vieler zertrümmern.«2 Was der Psalmist im Geiste geschaut hatte, ist in der christlichen Zeit ganz augenscheinlich in Erfüllung gegangen. Zur Bestätigung dessen wollen wir einige Beispiele vorführen. Den Juden, den Christusmördern, ist noch besonders ihre Verwerfung, die Zerstörung des Tempels und der Stadt und ihre teilweise Nieder-metzelung, teilweise Zerstreuung in der ganzen Welt vorherverkündet worden. Gott hat sich der Römer bedient, um das unverbesserliche jüdische Volk nach Verdienst zu strafen. Mit unseren eigenen Augen sehen wir die ganz genaue Erfüllung der prophetischen Drohung. Im oströmischen Kaiserreiche wurde Jahrhunderte hindurch gegen die Person Christi und sein Erlösungswerk gewühlt; viele Griechen samt ihren Priestern und Bischöfen verfielen in Irrlehren, bis sich im 9. und besonders im 11. Jahrhunderte der ganze Orient von Rom trennte und noch heute im Schisma verharrt. Und Gott? Erbediente sich desMohammedanismus undseiner Heere, welche Kleinasien, Nordafrika und Griechenland oft überfielen, überall mordeten und plünderten und viele Länder eroberten. Im Mittelalter nahm die Sittenlosigkeit im Volke und im Klerus immer mehr zu, mit ihr erstanden auch mehrere Häresien, bis zuletzt Luther aufgetreten ist und Millionen in seine Irrlehren hineingezogen hat. Zur selben Zeit ließ Gott als Strafe blutige, Jahrzehnte dauernde Kriege, Pest und Hunger zu. i Ps. 109, 1. - 2 ps. 109, 5-6. Am Ende des 18. Jahrhundertes verfiel der katholische Glaube samt der christlichen Moral in allen Ländern Europas, namentlich in Frankreich, besonders am königlichen Ilofe. Frivole Spötter über Gott und Glauben und Sittlichkeit waren nicht bloß geduldet, sondern gefördert, mit einflußreichen Ämtern bekleidet, gelobt, beklatscht. Eine vollständige Revolution gegen Gott und gegen das Christentum ward in Szene gesetzt. Und Gott? Er ließ die schreckliche französische Revolution zu, in welcher das Blut in Strömen floß und rief Napoleon I. herbei, um durch seine Heere das verbrecherische Europa zu züchtigen. Doch genug der Beispiele. Der Prophet hat richtig gesehen: die aufrührerischen christlichen Völker werden von Gott mit eisernem Zepter gestraft und gebändigt. 3. Die gerechte Strafe Gottes an unserem Geschlecht. Unsere Zeit ist die Zeit einer auf der ganzen Welt, namentlich in Europa, organisierten, von den Staaten teilweise geduldeten, teilweise geförderten, teilweise sogar geführten allseitigen Empörung gegen Gott und seinen Gesalbten, wie wir im zweiten Punkte kurz auseinandergelegt haben. Die Parole, welche im öffentlichen Leben unserer Zeit zum vollen Ausdrucke kommt, lautet: Kein Christentum, kein Christus, kein Gott, nur der souveräne Mensch, welcher Christum und Gott vollständig bei Seite schaffen, vernichten muß. Wird nun Gott dieser Empörung müßig zuschauen? und sein Lieblingswerk, das Werk der Erlösung, vollständig vernichten lassen? Nein! Gott, der langmütige, hat zunächst gewarnt. Haben denn nicht besonders die letzten drei Päpste, Pius IX., Leo XIII. und Pius X. die Völker gewarnt, ihre Irrtümer laut verurteilt, die Lehre Christi entwickelt und den Völkern vorgelegt? Haben nicht Bischöfe und Priester aller Länder gehorsam den Weisungen von Rom das Reich Gottes gegen die Empörer, besonders gegen die ruchlosen Verführer mutig verteidigt? Und mit welchem Erfolg? Das Volk hörte auf die Stimme der gottgesandten Hirten; auch viele Mitglieder der höheren und höchsten Gesellschaftskreise kamen zur Einsicht; das katholische Leben hat sich erweitert und vertieft. Allein auch die Glaubens- und Sittenlosigkeit nahm sehr schnell zu: die Hetze gegen das Christentum, gegen seine Lehren und Gebote, die Vorbereitung zu einem Massenabfall, die Verhöhnung und Untergrabung jeglichen positiven Glaubens, mit einem Worte die Empörung gegen Gott und seinen Gesandten beherrschte das öffentliche Leben und alle öffentlichen Veranstaltungen und gewann an Terrain in allen Volksklassen. Der Allmächtige hielt mit der Strafe, wenigstens mit der vollen Strafe noch zurück. Allein einzelne Ereignisse ließen das Nahen der Strafe ahnen. Die allgemeine Armut nahm zu. Man hörte von Erdbeben, von Pest und Kriegen in fernen Ländern, welche sich jedoch von Jahr zu Jahr immer mehr unseren Ländern näherten. In allen Staaten erfand man jahrein jahraus immer schrecklichere Mordwaffen: Gewehre, Maschinengewehre, Kanonen, Schrapnells, Granaten, Luftfahrzeuge, Unterseebote. Zwei-, dreimal wäre der Krieg beinahe ausgebrochen. Doch, Gott hat noch geschont und gewartet. Jedoch umsonst; die Empörung gegen ihn nahm zu und erfaßte immer weitere Kreise. Die Zeit der Langmut Gottes, die Zeit der Ermahnung und des Drohens ist abgelaufen, der beleidigte und schnöde verachtet Gott zog sich sozusagen zurück und überließ die Welt ihren wilden Leidenschaften. Der Weltkrieg ist ausgebrochen; seit einem halben Jahre fließt in Strömen das Blut der Völker und fließen auch in Strö.i.en die Tränen derselben. In Österreich haben wir den Trost, daß unser Krieg durchaus gerecht ist; denn es handelt sich um den Fortbestand des Staates. Wir haben es schon früher gewußt und seit dem Kriege ist es sonnenklar g worden, daß Nachbarsstaaten Österreich heimlich unterwühlt haben mit der verbrecherischen Absicht, dasselbe je eher auseinander zu reißen. Nicht der einzige Grund, jedoch ein besonders maßgebender Grund dieses infernalen Hasses gegen Österreich ist dessen katholischer Glaube, ist dessen wahrhaft katholische Dynastie. Deshalb könnte ein starkes Österreich .eine gewaltige Schutzwehr der katholischen Kirche und des katholischen Glaubens gegen alle gottlosen, aufrührerischen Mächte und Gewalten sein. Dieser Haß loderte nach dem Wiener eucharistischen Kongresse noch mehr auf. Nach diesem Jahre ward immer lauter, immer frecher der Ruf: Österreich müsse aufgeteilt werden. Österreich ist zwar in seinem öffentlichen Leben nicht fehlerfrei, hat manche Sünden und Vergehen abzubüßen, jedoch die kurz berührten Umstände sind Grund genug zur Hoffnung, Österreich werde durch den schrecklichen Krieg gereinigt siegreich aus demselben hervorgehen, seine bis jetzt entzweiten Völker in Eintracht und Liebe vereinigen, die höchste Herrschaft Gottes im öffentlichen Leben anerkennen und so innerlich gekräftigt, von Gott beschützt zu einem mächtigen Horte der Wahrheit und des Rechtes sich gestalten. IV. Die Rückkehr zu Gott. Aus den bisherigen im Lichte des Glaubens geführten Erörterungen müssen wir einige praktische Grundsätze für unser Verhalten, einige Lebensregeln ableiten. Antworten wir auf die Frage, welche Pflichten liegen uns ob 1. während des Krieges; 2. welche sind unsere Pflichten für die Zukunft; 3. welche dem öffentlichen Leben gegenüber. 1. Pflichten zur Zeit des Krieges. Durch unser Denken und Verhalten sollen wir die vergangene und noch bestehende Empörung gegen Gott aufgeben. Mögen wir ganz offen bekennen: wir haben gesündigt, wir haben die Züchtigung verdient. Seien wir überzeugt, Gott habe erst nach langem, leider erfolglosen Zögern diese empfindliche Strafe zugelassen, auf daß wir durch irdische Leiden gezüchtigt zu ihm zurückkehren, uns söinem heilsamen Willen unterwerfen und dadurch den ewigen Leiden entfliehen. Dieser einzig richtige Gedanke soll uns ganz beherrschen und wir werden mit Trost erfüllt mutig sprechen: Herr, hier schlage, hier brenne, hier strafe, nur dort verschone! Herr, Dein Wille geschehe! Zum Zeichen unserer Unterwürfigkeit unter Gottes Oberherrschaft sollen wir recht eifrig beten. Unser Gebet soll zunächst ein Dankgebet sein. Danken wir Gott aufrichtig für diese Strafe, welche er über uns nicht aus Rache, sondern aus väterlicher Liebe verhängt hat; denn er bezweckt ja nur unser zeitliches und besonders unser ewiges Wohl. Mit dem Dankgebet sollen wir ein recht vertrauensvolles Bittgebet vereinigen. Bitten wir um eine recht klare, allgemeine Einsicht in die Torheit und Verwegenheit des Kampfes gegen den Messias, unsern von Gott bestellten König, in die Torheit des Unglaubens und der damit verbundenen Sittenlosigkeit; um Einsicht in die absolute Notwendigkeit, daß auch das öffentliche, das Staats- und Volksleben nach dem Willen Gottes gestaltet sein müsse; um Einsicht in den gnädigen Willen Gottes, der uns durch diese Strafe zur Rückkehr einladet. Bitten wir und wir werden gewiß erhört werden. Dies bezeugt die heilige Schrift, in welcher geschrieben steht: »Wenn Unglück über uns hereinbricht, das Schwert, Pest oder Hungersnot, so wollen wir im Tempel vor Dein Angesicht treten . .., und wir wollen in unserer Trübsal zu Dir rufen, Du aber wirst uns erhören und retten.«1 Und der weise Salomon hatte dasselbe Vertrauen auf das Gebet, indem er zu Gott flehet: »Wenn Dein Volk vor seinen Feinden flieht und sie Buße tun und Deinen Namen bekennend kommen und flehen und Dich in diesem Hause um Verzeihung bitten, so wollest Du sie im Himmel erhören . .. und die Sünden vergeben und wollest ihnen den rechten Weg zeigen, auf dem sie wandeln sollen«2 Und der Herr selbst hat versprochen: »Bittet und ihr werdet erhalten, suchet und ihr werdet finden, klopfet an und es wird euch aufgemacht werden.« Dem Gebete sollen wir zugleich Buße hinzufügen, uns von unserem Sündenwege wieder zu Gott dem Herrn zurückbegeben und uns vornehmen, nach den Geboten Gottes leben und unsere Christenpflichten genau erfüllen zu wollen. Hören wir, wie uns Gott durch den Propheten Jeremias dazu auffordert: »Wider ein Volk und wider ein Reich richte ich meine Drohung in der Absicht, daß ich es ausrotte, zerstöre und verderbe; wenn ein solches Volk sich aber bekehrt von seiner Bosheit, so wird auch mich das Übel bereuen, das ich ihm zudachte.« In den Klageliedern fassen die Israeliten den Vorsatz der Bekehrung: »Lasset uns unseren Wandel prüfen und erforschen und zum Herrn zurückkehren!«2 Nun, die Rückkehr zu Gott und Aussöhnung mit ihm ist an den würdigen Empfang der Sakramente gebunden, weshalb wir in diesen Zeiten die heiligen Sakramente der Buße und des Altars recht oft empfangen mögen. Namentlich die Kinder sollen zu einem recht häufigen Empfang derselben angeleitet werden. Das Gebet der Kinder ist Gott dem Herrn sehr angenehm und wird dasselbe eher Erhörung finden. Wenn wir unsere traurige Zeit in diesem Geiste ausnützen, werden sich auch an uns die Worte des Propheten erfüllen, der da spricht: »Seid getrost, Kinder, und rufet zum Herrn; denn der euch gestraft hat, wird euer gedenken ... und der das Unglück über euch gebracht hat, wird euch wiederum durch euere Rettung immerwährende Freude schaffen.«4 i 2. Paralip. 20, 9. — 23. König. 8, 33—36. — 3 Klag. 3, 40. — " Bar. 4, 27—29. 2. Pflichten für die Zukunft. Der Krieg wird einmal ein Ende nehmen und zwischen den sich jetzt bekämpfenden Staaten Friede geschlossen werden. Wie sollen wir in der ersehnten Friedenszeit leben? Jetzt, jetzt in der Not fassen wir diesbezügliche Vorsätze; jetzt, da wir unsere vergangenen Fehler und Sünden besser einselien und bereuen. Und welche Vorsätze? Ich will euch zur Fassung richtiger Vorsätze verhelfen. Zunächst muß ich euch auf Grund unserer Erwägungen auf einen Vorsatz aufmerksam machen, den wir alle unserem ganzen Leben und Denken zur Grundlage machen sollen: Gott wollen wir immer und überall als unseren höchsten Gebieter und unumschränkten Herrn anerkennen. Dies geschieht durch die vollkommene, allseitige und beharrliche Erfüllung seines heiligen Willens, welchen wir teilweise durch unsere Vernunft, vollkommen und absolut sicher durch die Offenbarung, wie sie uns von Christus zuteil geworden ist und uns von seiner Kirche verkündet wird, erkennen. Daraus folgt, daß eine vollkommene Hingabe an die Kirche, durch sie an Christus und an Gott unsere erste Pflicht ist, aus welcher sich alle anderen ergeben. Besonders folgende drei Grundpflichten können daraus abgeleitet werden. Erstens müssen wir glauben, was uns Gott geoffenbart hat und durch seine Kirche zu glauben vorstellt. Davon hängt unser ewiges Leben ab. Der Herr sagt: »Wer nicht glaubt, ist schon gerichtet.« Was für eine Beleidigung Gottes, an der Wahrheit der von ihm geoffenharten Lehren nur zu zweifeln und entgegengesetzten Behauptungen dem Irrtum unterworfener Menschen Glauben zu schenken! Ich bin überzeugt, daß du die Torheit und äußerste Gefährlichkeit eines solchen Vorgehens einsiehst. Fasse somit den einzig richtigen Vorsatz, künftighin alle Zeitungen, Bücher und Lehren, welche gegen Gott, gegen Christus und seine Kirche sich erheben, entschieden abzuwehren. Zweitens mußt du alles befolgen, was Gott befohlen hat. Die Befehle Gottes sind dir bekannt und werden dir von den Dienern der Kirche oft erklärt. Sie sind niedergelegt in den Geboten Gottes, in den Geboten der Kirche und in deinen Standespflichten. Keine Leidenschaft, kein Mensch soll dich von der genannten Erfüllung des Willens Gottes abwendig machen kön- nen. Denke an die ewigen Strafen, welche Gott den Übertretern seiner Gebote angedroht hat und ganz gewiß seinerzeit auch ausführen wird. Drittens sollst du täglich beten und die heiligen Sakramente recht oft empfangen, um jene Einsicht und jene Kraft zu erhalten, welche zu einem lebendigen Glauben und zur genauen Beobachtung der Gebote Gottes trotz Versuchung und Verführung notwendig ist, Wer nicht betet, die heiligen Sakramente nicht empfängt, wird der Versuchung und der Verführung unterliegen, schwer sündigen und auch im Glauben recht lau und schwach und wankend werden. Erforsche nur dein Gewissen und nimm dir jetzt zur Zeit der Heimsuchung Gottes vor, dein Leben zu bessern und im Dienste Gottes mit seiner Hilfe bis zum Tode auszuharren. 3. Pflichten dem Staate gegenüber. Oben habe ich euch nachgewiesen, daß das ' öffentliche Leben in den europäischen und anderen Staaten mit dem Willen Gottes nicht übereinstimmt, sondern dieser höchste Wille mißachtet und sogar direkt verworfen wird. Im öffentlichen Leben hat man das Joch der Gebote Gottes abgeschüttelt, ja Gott selbst geradezu entthront. Daher die gegenwärtigen Drangsale in der ganzen Welt, besonders in Europa. Daraus folgt, daß sich alle Völker und Staaten wieder zu Gott hinwenden und seinen vollkommensten, heiligsten Willen als Lebensregel annehmen sollen. Durch diese Unterwürfigkeit kämen wieder alle in das richtige Verhältnis zu Gott, unserem höchsten Gebieter. Sollten die Staaten und Völker trotz der offenkundigen gegenwärtigen Heimsuchung Gottes zu dieser Einsicht nicht gelangen und ihre Empörung gegen Gott fortsetzen, so werden sie durch eine gerechte Zulassung des verschmähten Gottes noch von größeren Trübsalen getroffen werden. Wie können wir dazu beitragen, daß Völker und Staaten in das richtige Abhängigkeitsverhältnis zu Gott zurückkehren und in demselben beharren? Becht viel werden wir dazu beitragen, wenn wir die oben angedeuteten Vorsätze ausführen und den Willen Gottes, unseres höchsten Herrn, täglich genau zu erfüllen uns bemühen. Denn, wenn wir uns unserer Pflichten bewußt bleiben und Gott aufrichtig bekennen, wer wird es wagen, Kirche, Christus, Gott zu schmähen? Wer wird es wagen, gott- und sittenlose Zeitungsblätter, Bücher und Bilder zum Kaufe, zum Lesen anzubieten? Wer wird es wagen, sich mit seiner Schamlosigkeit zu brü- sten? Wer wird es wagen, offene Empörung gegen Gott, zu predigen? Es ist klar, daß wir schon durch unser Auftreten zur Regelung und Korrektheit des öffentlichen Lebens viel beitragen können. Jedoch, wir müssen und können auch noch viel mehr tun. Wir sollen dafür Sorge tragen, daß die Parlamente Gesetze zur Hintanhaltung wenigstens der öffentlichen Ärgernisse, zur Verhütung der Ausbreitung der Gottlosigkeit durch Wort und Schrift schaffen und beschließen. Wir sollen dafür Sorge tragen, daß die Parlamente Gesetze zur Wahrung der Heiligkeit der Ehe, zur Sicherung einer christlichen Jugenderziehung und zur Förderung des allgemeinen Wohles auf Grund der christlichen Gerechtigkeit besorgen und zur Bestätigung vorlegen; auch die künstlich geschürten Zwistigkeiten unter den Völkern, die gefährliche Aufreizung der einzelnen Stände und Berufsklassen untereinander, besonders gegen die Priesterschaft, sollen gesetzlich hintangehalten werden. Im allgemeinen sollen wir dafür sorgen, daß der öffentliche Kampf gegen Gott, gegen das Werk der Schöpfung und Erlösung aufhöre. Sltaunend werdet ihr fragen, wie ihr alle diese öffentlichen Angelegenheiten beeinflussen könnet? Ich antworte, durch eine gewissenhafte Ausübung des Wahlrechtes. Die Parlamente arbeiten in jenem Geiste, von welchem die Mehrzahl der Parlamentsmitglieder beseelt ist. Und wer hat die Ehre ins Parlament zu kommen und an der Gesetzgebung zu arbeiten? Der Mann, den die Wähler mit der Vertretung betrauen. Also von den Wählern hängt der Geist des Parlamentes und seiner Gesetzgebung ab, weshalb auch die Wähler, hiemit die Völker für die durch das Parlament zustande gekommenen Gesetze vor Gott dem Herrn verantwortlich sind. Werden nun Gesetze ohne Rücksicht auf den Willen Gottes, ja, vielleicht sogar im Widerspruch gegen denselben beschlossen, so haben diese öffentliche Empörung gegen Gott jene Wähler verbrochen, welche gottentfremdeten Männern ihre Stimme gegeben haben. Wollet diesbezüglich das Gewissen erforschen und korrekte Vorsätze für die Zukunft fassen. Doch genug. Euere Pflichten sind euch klar und ihr wisset ganz genau, welches Verhalten absolut notwendig ist, um sowohl im persönlichen, als auch im öffentlichen Volks- und Staatsleben die Anerkennung der Oberherrschaft Gottes und euerer allseitigen Abhängigkeit von ihm zum Ausdrucke zu bringen. O Maria, Sitz der göttlichen Weisheit, erflehe uns allen vom hochheiligsten Herzen Jesu jene himmlische Weisheit, welche sowohl uns, als auch den Leitern des öffentlichen Lebens notwendig ist, auf daß wir alle unser gegenwärtiges irdisches Leben so einrichten, daß wir das ewige nicht verlieren. Schluß. Zum Schlüsse ersuche ich alle insgesamt, die gehörten Lehren beherzigen zu wollen. Alle Leiden wollen wir im Geiste der Buße, ergeben in den Willen unseres höchsten Herrn, hinnehmen und seufzen: »Es gehe dieser bittere Leidenskelch an uns vorüber, jedoch Dein Wille geschehe.« Inzwischen beten wir für unsere Angehörigen, die sich auf dem Schlachtfelde befinden: Gott möge allen jenen Mut, jene Ausdauer verleihen, welche zu einer starkmütigen Pflichterfüllung notwendig ist und eine herzinnige, vollkommene Reue für den Fall des Todes auf dem Schlachtfelde. Beten wollen wir für die Gefallenen: Gott verleihe ihnen die ewige Ruhe und die himmlische Seligkeit, nehme die von ihnen auf dem Schlachtfelde erduldeten Leiden als Sühne an und verzeihe ihnen gnädigst die noch abzubüßenden Sündenstrafen. Trösten wir jene, welche im Kriege ihre Gesundheit verloren haben, vielleicht zu Krüppeln und arbeitsunfähig geworden sind; trösten wir sie durch tatsächliche Fürsorge für ihre Familien. Ein ganz besonderes Mitleid und eine wahrhaft christliche Nächstenliebe erweisen wir armen Witwen und verlassenen Waisen und nehmen wir teil am Bemühen, dieselben zu versorgen, wohlwissend, daß alle guten Werke, erwiesen Armen und Waisen, Christus so annimmt, als ob sie ihm erwiesen worden wären. Überhaupt herrsche über uns Gott der Herr, herrsche unter uns eine echte christliche Nächstenliebe, herrsche in uns der Wille unseres Herrn und Erlösers. Amen. Der Segen des allmächtigen Gottes, des Vaters und des Sohnes und des heiligen Geistes komme über uns herab und bleibe auf uns immerdar. Amen. Laibach, am Namens Jesu Feste den 3. Jänner 1915. + Anton Bonaventura, Fürstbischof. 13. Postna postava za ljubljansko škofijo. Pooblaščen od svetega Očeta dne 2. avgusta 1913 morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe: I. Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so: 1. Pepelnična sreda, veliki četrtek, petek in velika sobota dopoldne. 2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu. 3. Srede, petki in sobote v kvatrnih tednih. 4. Vse od cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred božičem. II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so: 1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj. 2. Srede v adventu. III. Dnevi same zdržnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so: Vsi ostali petki celega leta. IV. Ob zgoraj (pod I.in III.) p epovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti: 1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik, ali v ljubljanski škofiji 1. 1911. odpravljen praznik, ako se pobožno praznuje. 2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona, ali pa je semenj. 3. Nekaterim osebam, in sicer: Vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, sprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in postrežniki za- voljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi. 4. Orožniki, c. kr. deželna bramba, finančna straža s svojimi družinami smejo meso uživati vse dni v letu, razen dneva pred božičem in velikega petka. Ti smejo vsled pooblaščeni a sv. stolice z dne 5. januarja 1914 v postnem času pri istem obedu uživati meso in ribe. 5. Vsi, ki žive po kaznilnicah, kaznjenci, njih pazniki in drugi uslužbenci smejo meso jesti vse dni v letu, razen dneva pred božičem in velikega petka vsled pooblaščenja sv. stolice z dne 27. novembra 1914. V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo. VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso. Kar se tiče večerje o dneh nekoliko polajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen svetnim duhovnikom, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe. Vse one, ki se bodo danih polajšav posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat »Oče naš« in »Češčena Marija« na čast pet ran Jezusovih, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom. Gospodje župniki in spovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor meni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat. f Anton Bonaventura, knezoškof. 14. Fastenmandat für die Laibacher Diözese. Zufolge Genehmigung des Apostolischen Stuhles vom 2. August 1913 kann ich für die Laibacher Diözese mehrere Nachsichten vom allgemeinen kirchlichen Fastengebote auch für das laufende Jahr zugestehen. Es haben demnach die Gläubigen der Laibacher Diözese in Betreff dieses Kirchengebotes in diesem Jahre Nachstehendes zu beobachten: I. Eigentliche strenge Fasttage, d. h. Tage, an denen der Genuß von Fleischspeisen verboten und nur einmalige Sättigung erlaubt ist, sind folgende: 1. Der Aschermittwoch, Gründonnerstag, Karfreitag, Karsamstag bis Mittag. 2. Die Freitage der vierzigtägigen Fasten-und der Adventzeit. 2. Die Mittwoche, Freitage und Samstage der Quatemberzeiten. 4. Die Vorabende vor Pfingsten, Petri und Pauli, Mariä-Himmelfahrt, Allerheiligen, Unbefleckte Empfängnis Mariä und Weihnachten. II. Fasttage mit einigen Nachsichten, d. h. Tage, an denen nur einmalige Sättigung, doch zu Mittag der Genuß von Fleischspeisen erlaubt ist: 1. Alle übrigen Tage der vierzigtägigen Fastenzeit, ausgenommen die Sonntage. 2. Die Mittwoche dor Adventzeit. III. Abstinenztage, d. h. Tage, an denen der Genuß von Fleischspeisen verboten, die mehrmalige Sättigung jedoch erlaubt ist: Alle übrigen Freitage des Jahres. IV. An den oben (I. und III.) genannten Fasttagen ist jedoch der Fleischgenuß erlaubt: 1. Für die ganze Diözese, so oft ein gebotener oder ein im Jahre 1911 aufgehobener kirchlicher Feiertag auf einen der früher genannten Abstinenztage fällt, falls er andächtig gefeiert wird. 2. Für einzelne Orte, wenn das Fest des Kirchenpatrons feierlich begangen und so oft daselbst ein Jahrm arkt abgehalten wird. (Viele Pfarren bestehen aus mehreren von einander entfernten Orten: da gilt die Dispense nicht für die ganze Pfarre, sondern nur für jene Orte, an denen des Marktes wegen das Zusammenströmen von Menschen stattfindet.) 3. Für einzelne Personen: Der Genuß von Fleischspeisen ist erlaubt an allen Tagen des Jahres den Arbeitern in den Bergwerken und Fabriken, den Eisenbahn-Kondukteuren, den Reisenden, die auf den Bahnstationen speisen müssen; denjenigen, welche sich zur Herstellung der Gesundheit in Bädern aufhalten, mit ihren Angehörigen und ihrer Dienerschaft; denjenigen, welche in Gasthäusern ihre Kost nehmen müssen, und welche von anderen abhängig sich Fastenspeisen nicht verschaffen können; Katholiken der k.k.Landwehr,Gendarmerie und Finanzwache haben sich am Vortage vor dem heiligen Weihnachtsfeste und am Karfreitage der Fleischspeisen zu enthalten, sonst ist ihnen der Genuß von Fleischspeisen erlaubt. Auch dürfen sie infolge Vollmacht des hl. Stuhles vom 5. Jänner 1914 bei ein und derselben Mahlzeit Fleisch und Fische genießen. — Sträflinge in den Gefängnissen, ihre Aufseher und andere Bediensteten in denselben dürfen Fleischspeisen genießen alle Tage des Jahres mit Ausnahme der Vigilie des Weihnachtsfestes und des Karfreitages. V. An allen Fast- und Abstinenztagen ist nicht nur der Gebrauch von Schmalz, sondern auch von Tierfett zur Bereitung von Fastenspeisen erlaubt. IV. An Fasttagen sowie an Sonntagen während der v i ez i gtägi ge n Fastenzeit ist der Genuß von Fisch- und Fleischspeisen bei einer und derselben Mahlzeit nicht erlaubt. Was das Nachtmahl der zum Teile dispensierten Fasttage anbelangt, so bitte und wünsche ich, daß man beim selben Fleisch nicht genieße, doch gestatte ich der bisherigen Gewohnheit gemäß den Genuß von Fleischspeisen beim Nachtessen; ausgenommen sind die Priester, denen es auch nicht erlaubt ist beim Nachtmahl Fleischsuppe zu genießen. Alle diejenigen, die sich der gewährten Nachsichten bedienen werden, ermahne ich zum Ersätze dafür gute Werke zu verrichten, z.B. fünfmal das »Vater Unser« und »Ge grüßet seist du Maria« den fünf Wunden Christi zu Ehren zu beten oder den Armen ein reichlicheres Almosen zu spenden. 7* Die Herren Pfarrer und Beichtväter sind ermächtiget, in einzelnen Fällen einer wirklichen Notwendigkeit noch weitergehende Dispensen vom Verbote desFleisch-genusses zu erteilen, aber nicht auf länger als für ein Jahr. Wer eine bleibende Dispense zu bedürfen glaubt, hat sich diesfalls an das fürstbischöfliche Ordinariat zu wenden. -f- Antonius Bonaventura, Fürstbischof. 15. Kanonična vizitacija in birmovanje v 1. 1915. Kanonična vizitacija in birmovanje se bo posebno gg. katehetje pogledati dotično navo-vršilo točno po dosedanjih navodilih in po do- dilo v lanskem Škofijskem Listu, sedanji navadi. Naj izvolijo gg. župniki in prav Red je nastopni: 1. Meseca aprila. 1. Št. Vid pri Ljubljani v nedeljo 25. aprila. 2. Šmartno pod Šmarno goro v ponedeljek 26. aprila. 3. Ježica v torek 27. aprila. 4. Črnuče v sredo 28. aprila. 5. Šent Jakob ob Savi v četrtek 29. aprila. 2. Meseca majnika. 6. Rudnik v soboto 1. majnika. 7. Sostro v nedeljo 2. majnika. 8. Tomišelj v ponedeljek 3. majnika. 9. Ig v sredo 5. majnika. 10. Golo v četrtek 6. majnika. 11. Želimlje v soboto 8. majnika. 12. Polje v nedeljo 9. majnika. 13. Preska na Vnebohod 13. majnika. 14. Sv. Katarina v petek 14. majnika. V arhivu naj ostane vse, kar je v njem shranjenega, vse knjige in vsi spisi. V sobi, ki bo zame pripravljena, naj bo promemoria in spominska knjiga. V šolo naj gospod katehet prinese zapisnik razlagane tvarine; ako je katehet župnik sam, tega zapisnika ne zahtevam; pač pa naj vsak katehet v enem razredu tvarino, določeno za eno uro, razlaga ravnotako kakor med letom. — Obed naj bo popolnoma navaden Košana v sredo 16. junija. Nadanje Selo v četrtek 17. junija. Suhorija v petek 18. junija. Vreme v nedeljo 20. junija. Stara Loka v nedeljo 27. junija. Poljane v torek 29. junija. Stara Oselica v sredo 30. junija. 4. Meseca julija. Nova Oselica v četrtek 1. julija. Trata v nedeljo 4. julija. Lučine v ponedeljek 5. julija. Zalilog v sredo 7. julija. Sorica v četrtek 8, julija. Železniki v soboto 10. julija. Selca v nedeljo 11. julija. Dražgoše v torek 13. julija. Bukovšica v sredo 14. julija. in kratek, brez posebnih priprav in stroškov. — Spovedoval bom povsod le zjutraj od 4. do 9. ure. Ako bi spovedoval izjemno tudi zvečer, bom še o pravem času povedal. Odpustki naj se oznanijo. V Ljubljani in festo Epiphaniae, 6. januarja 1915. + Anton Bonaventura, škof. 15. Sora v nedeljo 16. maj- 31. nika. 32. 16. Žabniea v ponedeljek 17. nika. 33. 17. Reteče v torek 18. majnika. 18. Dobrova v sredo 19. maj- 34. nika. 35. 19. Brezovica v četrtek 20.maj- nika. 36. 20. Škofja Loka v nedeljo 30. 37. majnika. 21. Šent Lenart v ponedeljek 31. majnika. 38. 3. Meseca junija. 22. Javorje v torek 1. junija. 39. 23. Leskovica v sredo 2. junija. 40. 24. Slavina v nedeljo 6. junija. 25. Sv. Peter v ponedeljek 7. 41. junija. 42. 26. Trnje v torek 8. junija. 43. 27. Zagorje v sredo 9. junija. 28. Knežak v četrtek 10. junija. 44. 29. Trnovo v nedeljo 13. junija. 45. 30. Prem v ponedeljek 14. ju- 46. nija. 16. Molitev za mir, zapovedana od sv. Očeta. Sveti Oče papež Benedikt XV. gledajo v globoki žalosti strahote vojske, ki je kakor silen vihar pridrla nad nas in uničuje mlada življenja, ožaloščuje družine in mesta in preti obstanku cvetočih narodov. Sveti Oče pa tudi vedo, da se Gospod Bog, ki s kaznijo ozdravlja in z odpuščanjem ohranjuje, da omehčati po prošnjah skesanih in potrtih src. Zato vahijo sveti Oče duhovnike in ljudstva in jih nujno opominjajo, naj opravljajo dela pokore v spravo za grehe, ki izživljajo pravično sodbo in kazen božjo in določujejo, da naj se po vsem katoliškem svetu prav presrčno iz ponižnega srca moli, da bi od usmiljenja božjega dosegli zaželjeni mir. Iz tega razloga zapovedujejo sveti Oče, naj se v nedeljo šestdesetnico 7. februarja po vseh kolegiatnih, župnijskih in drugih cerkvah opravi sledeča cerkvena pobožnost: 1. Zjutraj po konventualni ali župni sveti maši naj se sv. Rešnje Telo slovesno izpostavi, po incenzaciji naj se poje ali moli spokorni psalm: »Usmili se me« (Cerkveni molitvenik, str. 72); doda naj se mu antifona: »Podeli, o Gospod, mir našim dnem, saj ga ni, ki bi se za nas vojskoval razen Tebe, o naš Bog;« potem verzikel in responzorij; »Naj postane mir v Tvoji trdnjavi in obilnost v tvojem ozidju;« na zadnje molitev za mir: »O Bog, ki od Tebe izhajajo . . . (Cerkveni molitvenik, str. 150 spodaj.) 2. Sveto Rešnje Telo naj ostane izpostavljeno do šeste ure zvečer. Poprej naj se moli žalostni del sv. rožnega venca, ki se mu doda naslednja molitev, katero so sv. Oče nalašč za to sestavili. Po molitvi naj se pojo ali molijo litanije vseli Svetnikov (Molitv., str. 62, 1. pg.); neposredno po litanijah se zapoje vrstica: »Prizanesi, o Gospod, prizanesi svojemu ljudstvu; nikar se ne srdi na nas vekomaj!«; zatem se pojejo ali molijo verzikelni in odgovori z molitvami, kakor je predpisano za prošnjo ob vsaki nadlogi (Molitv., str. 154—156); ob koncu se doda še molitev za mir (Molitv., str. 150). Slovesnost se sklene z zakramentalnim blagoslovom. Da bi nas pa Gospod prav obilno blagoslovil, opominjajo sv. Oče vse vernike, naj prej-mo zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. Kdor se spove, pristopi k sv. obhajilu in se udeleži jutranje službe božje, ali one zvečer, ali pa nekoliko časa pred Najsvetejšim moli, dobi popolni odpustek. Tako so sv. Oče določili in zaukazali za ves katoliški svet. Naša škofija ne sme zaostati. Gospod je vladar, v njegovih rokah je mir in vojska, v njegovih rokah izid vojske. V določbah svoje previdnosti pa upošteva naše prošnje, naše molitve, naše pokore in solze. Ubogajmo sv. Očeta in prav čvrsto zaupajmo v njegovo očetovsko dobroto! Gospodom v duhovnem pastirstvu naročam, da v nedeljo 31. januarja to vernikom prečitate, obrazložite in pobožnost krajem primerno uredite. V Ljubljani, 23. januarja 1915. t Anton Bonaventura, knezoškof. Molitev. V stiski in sili vojske, ki ograža ljudstva in narode v obstoju, pribežimo, o Jezus, k tvojemu tako ljubezpipolnemu Srcu, ki je naše najvarnejše zavetje. Tebe, o Bog usmiljenja, prosimo goreče: odvrni to strašno šibo. K tebi, o Kralj miru, kličemo v srčni molitvi: daj nam kmalu zaželjeni mir! Iz svojega božjega Srca si po vsem svetu razlil sveto ljubezen, da bi prenehal vsak razpor in bi gospodovala med ljudmi samo ljubezen. Tvoje Srce je bilo, ko si bival na zemlji, polno nežnega sočutja za človeško trpljenje. Oh, naj se nas usmili tvoje Srce tudi v tej uri, ki nas težko tlači z usodepolnim sovraštvom in strašnim prelivanjem krvi. Usmili se toliko mater, ki so v strahu in skrbi za usodo svojih sinov, usmili se toliko družin, ki so oropane svojega poglavarja, usmili se nesrečne Evrope, ki jo je zadelo tako težko gorje. Navdaj vladarje in narode z mislijo na mir, daj, da preneha prepir, ki razdvaja narode; stori, da zopet objame narode medsebojna ljubezen; spomni se, da si jih za ceno svoje krvi storil brate. Nekoč si noln ljubezni uslišal klic apostola Petra: »Reši nas, Gospod, poginjamo«, in zapovedal mir razburkanim valovom; tudi danes odpusti, usliši milostno našo zaupno molitev in daj viharnemu svetu zopet mir in pokoj. In ti, preblažena Devica, kakor prej v časih največje sile, tako nam pomagaj tudi zdaj! Varuj nas in reši nas. Amen. 17. Gebet um den Frieden. Seine Heiligkeit Papst Benedikt XV sieht mit tiefer Betrübnis die Schrecken des Krieges, der, wie ein gewaltiger Sturmwind hereingebrochen ist und nun jugendliche Leben dahinrafft, Familien und Städte in tiefste Trauer stürzt und die blühendsten Völker in ihrem Bestände erschüttert. Der Heilige Vater weiß aber wohl, daß Gott der Herr, der durch Züchtigung heilt und durch Verzeihung bewahrt, sich durch das Flehen zerknirschter und gedemütigter Herzen bewegen läßt. Darum ladet Seine Heiligkeit den Klerus und das Volk ein und ermahnt sie dringend, Werke der Buße zu verrichten, um die Sünden zu sühnen, die Gottes gerechtes Strafgericht herausfordern, und bestimmt daher, daß in der ganzen katholischen Welt aus demütigen Herzen inständige Gebete verrichtet werden, um von Gottes Barmherzigkeit den ersehnten Frieden zu erlangen. Zu diesem Zwecke ordnet der Heilige Vater an, daß in den Metropolitan- und Kathedral-kirchen sowie in allen Pfarr- und Klosterkirchen am 7. Februar, dem Sonntag Sexagesima, und in den Diäzesen außerhalb Europas am 5J1. März dem Passionssonntage, in folgender Weise kirchliche Feiern stattfinden: Am Morgen nach der Konvent- oder Pfarr-messe soll das Allerheiligste feierlich ausgesetzt und nach der Inzensation der 50. Psalm »Miserere mei, Deus« gesungen werden mit folgender Antiphon: »Da pacem, Domine, in diebus nostris, quia non est alius qui pugnet pro nobis nisi tu, Deus noster,« und dem Versikel und Responsorium »Fiat pax in virtute tua, Et abundantia in turribus tuis« sowie der Oration um Frieden: »Deus, a quo sancta desideria . . .« Das Allerheiligste soll den ganzen Tag über zur öffentlichen Anbetung ausgesetzt bleiben und es ist zu wünschen, daß auch die Kinder in entsprechender Weise daran teilnehmen. Abends, bevor das Allerheiligste reponiert wird, soll der hl. Rosenkranz gebetet und das beiliegende Gebet verrichtet werden, das der Heilige Vater eigens verfaßt hat, um den Frieden zu erflehen. Dann soll die Allerheiligen: litanei gesungen werden, wie es in der typischen Ausgabe des Römischen Rituale von 1913 für die Aussetzung beim 40 - stundigen Gebete ange- ordnet ist. Unmittelbar nach der Litanei singe man: »Parce, Domine, parce populo tuo; ne in aeternum irascaris nobis« mit den Versikeln und Orationen, die man nach Anordnung des Römischen Rituale nach der Prozession in Zeiten von Heimsuchungen (in quacumque tribulatione) zu singen pflegt, und füge das Gebet um den Frieden »Deus, a quo sancta desideria . . .« bei. Die Feier soll mit dem sakramentalen Segen wie üblich geschlossen werden. Damit aber der Herr um so reicheren Gnadensegen spende, ermahnt der Papst die Gläubigen, bei dieser Gelegenheit sich dem Richterstuhle der Buße zu nahen und die hl. Eucharistie zu empfangen. Der HL Vater gewärht allen, die nach Empfang der hl. Sakramente der Buße und des Altars dem Gottesdienste am Morgen oder am Abende beiwohnen oder eine Zeit lang vor ausgesetztem Allerheiligsten beten, ^ einen vollkommenen Ablaß. Gegeben im Vatikan, am 10. Januar 1915. Petrus Kardinal Gasparri, Staatssekretär. Gebet. In der Angst und Not eines Krieges, der die Völker und Nationen in ihrem Bestände bedroht, fliehen wir, o Jesus, zu Deinem so liebevollen Herzen, als zu unserm sichersten Zufluchtsorte. Zu Dir, o Gott der Barmherzigkeit, flehen wir mit Inbrunst: wende ab diese schreckliche Geissel! Zu Dir, o Friedenskönig, rufen wir in inständigem Gebete: gib uns bald den ersehnten Frieden! Von Deinen göttlichen Herzen aus ließest Du auf der ganzen Welt die heilige Liebe erstrahlen, damit jegliche Zwietracht schwinde und unter den Menschen nur die Liebe herrsche. Dein Herz schlug, da Du auf Erden weiltest, voll zarten Mitleids für alle menschliche Not. Ach, möge Dein Herz sich unserer erbarmen auch in dieser Stunde, die schwer auf uns lastet mit ihrem verhängnissvollen Hasse und dem entsetzlichen Blutvergießen! Erbarme Dich so vieler Mütter, die in Angst und Sorge sind um das Schicksal ihrer Söhne, erbarme Dich so vieler Familien, die ihres Hauptes beraubt sind; erbarme Dich des unglücklichen Europa, über das so schweres Verhängnis hereingebrochen ist! Gib Du den Horrschern und den Völkern Gedanken des Friedens ein; laß aufhören den Streit, der die Nationen entzweit; mach, daß die Menschen in Liebe sich wieder zusammen finden; gedenken, daß Du sie um den Preis Deines Blutes zu Brüdern gemacht! Einst hast Du auf den Hilferuf des Apostels Petrus: »Bette uns, o Herr, denn wir gehen zu Grunde« voll Liebe gehört und den empörten Meereswogen Ruhe geboten; o so laß Dich auch heute versöhnen, erhöre gnädig unser vertrauensvolles Gebet und gib der stürmisch bewegten Welt wieder Ruhe und Frieden. Und Du, Allerseligste Jungfrau, wie früher in den Zeiten größter Not, so hilf uns auch jetzt! Beschütze uns und rette uns. Amen. 18. Posvetitev naše dežele presv. Srcu Jezusovemu.1 Na praznik Razglašenja Gospodovega smo se po soglasnem sklepu vseh avstrijskih škofov po vseh župnih in samostanskih cerkvah vse naše škofije posvetili presvetemu Srcu Jezusovemu, proseč skesanega in vdanega srca za pomoč, za hitro in izdatno pomoč v bridkostih naših dni. Tej posvetitvi so se pridružili razni cesarski, deželni, šolski in občinski uradi, kar je izredno važno. Ti uradi zastopajo naše javno, naše socialno življenje, ki naj bo tudi uravnano odvisno od najvišje volje neskončnega Boga. S posvetitvijo so vsi naši uradi pred samim Bogom izrazili trden in odločen sklep, voditi in urejevati naše javno življenje z ozirom na Boga, našega najvišjega Gospoda. Tega dne se je pa v naši ljubljanski stolnici, v materi cerkvi vse škofije, vršilo dejanje, prepo-menljivo za našo kranjsko vojvodino. Deželni glavar dr. Ivan Šušteršič je dne 4. januarja sklical sejo deželnega odbora in poln žive vere utemeljeval predlog, naj se naša kronovina, kranjska dežela, očitno in slovesno posveti presv. Srcu Jezusovemu. Ta času primerni predlog je naš deželni odbor sprejel soglasno. Sklenilo se je, da k slovesnosti na dan Razglašenja Gospodovega pridejo vsi deželni odborniki, deželni uradniki in kolikor mogoče tudi poslanci, ter po dogovoru s škofom in po cerkveno odobreni molitvi deželni glavar posveti celo deželo presvetemu Srcu Jezusovemu. Ta za nas vse veseli in tolažljivi sklep se je po pontifikalni sveti maši pred izpostavljenim presvetim Rešnjim Telesom slovesno izvršil. Po splošni posvetitvi je deželni glavar v imenu cele naše dežele izmolil glasno in čuvstveno sledečo posvetilno molitev: »Presveto Srce, ki Si ljubezen in usmiljenje, dovoli v Svoji neskončni dobrotljivosti, da se i Naročam, da se to ljudstvu prečita in obrazloži. Ti ponižno približa zastopstvo kranjske vojvodine. Božji Zveličar človeškega rodu, v globoki ponižnosti Te molimo in hočemo biti s Tabo trdno sklenjeni vse čase z vdano ljubeznijo. Očitno izpoznamo vero svojih očetov, vero v učlovečenega Sinu božjega, ki je prelil svojo srčno kri za naše odrešenje. Zvesti tej sveti veri naših očetov, ki jih je v najtežjih bojih rešila pogube, hočemo vztrajati v borbi proti vsemu hudemu, da se Tvoje kraljestvo razširi in utrdi med nami. V hudi preizkušnji strašne vojske, ki je po božji previdnosti prišla nad našo državo, dopri-našajo sinovi naše dežele najtežje žrtve za blagor skupne domovine, zvesti Bogu in cesarju, ki nam vlada po božji milosti. Tvoje usmiljeno Srce, o dobrotljivi Jezus, naj sprejme vse trpljenje, vse solze in žrtve Tebi vdanega ljudstva kot dar pokore in zadoščenja za premnoge žalitve. V tem težkem času posvetimo Tvojemu presvetemu Srcu našo deželo in naše ljudstvo. Tebi, o Jezus, ki si Kralj kraljev in Gospod gospodovalcev, izročamo sebe in svojo domovino. Ti okleni kranjsko deželo v Svoje ljubezni polno Srce, Ti jo vodi v miru in v vojski po potih večne previdnosti do prave sreče vseh njenih prebivalcev. Ti, o Jezus, večni Kralj nebes in zemlje Knez miru, Oče bodočega veka, vladaj s Svojo milostjo vse čase v naši domovini. Amen.« S tem dejanjem je naša kranjska dežela kot taka na poseben način izročena varstvu presvetega Srca Jezusovega in zavezana javno življenje urejevati tako, da bo v soglasju z namerami in zapovedmi našega Boga. Bog nas usliši! 19. Dispensatio super lege abstinentiae in earceribus publicis. S. C. Concilii N. 6558/13. Beatissime Pater Cardinalis Archiepiscopus Pragensis, Praeses Conferentiarum Episcopatus Austriaci, ad genua Sanctitatis Vestrae provolutus, quae sequuntur humillime exponit: Per gratiosum Rescriptum S. Congregationis Concilii diei 17. Januarii currentis anni, ad septennium prorogata est Episcopis Austriacis facultas dispensandi cum custodibus rei publicae arma gerentibus, tum cum militibus militae stabili adscriptis de iure curae cleri civilis subditis, tum cum custodibus rerum ad exigenda publica vectigalia spectantibus, super lege abstinentiae a carnibus, duobus tantum diebus exceptis, nempe in pervigilio Nativitatis D. N. Jesu Christi et Feria VI in Parasceve, adiecta adno-tatione, quoad dispensationem a ieiunii lege nihil obstare, quominus Episcopi sequantur probatorum auctorum sententias super exemptione ab ea lege, ratione laboris. Cum autem valde desiderandum sit, ut, abusus quidam contra legem abstinentiae et ieiunii in quibusdam earceribus publicis obvii eliminentur — non apponuntur enim semper cibi correspondentes praescriptis ecclesiasticis de abstinentia — et cum porro tanti intersit, ne sive incarcerati sive custodes et officiales cogantur leges Sanctae Matris Ecclesiae transgredi, quod relate ad scopum correctionis, cum damno speciali religionis et pietatis accidit, humillimus Cardinalis Orator, nomine multorum EDiscopoi-rum Austriae exorat, ut Sanctitas Vestra supra -dictam facultatem etiam ad detentos in carceri-bus publicis nec non ad vacantes operi culinario et panificio in istis earceribus et denique ad talium institutorum custodes et officiales, actu in ipsis servientes, clementissime extendere dignetur. * * * S. Congregatio Concilii, auctoritate SSmi D. N. BENEDICTI PP. XV, attentis expositis, gratiam extensionis citati rescripti diei 17. Januarii 1914 ad Septennium iuxta preces benigne impertita est. Datum Romae die 27. Novembris 1914. t Fr- Card. Cassetta, Praefectus. O. Georgi, Secr. 20. v Škofijska kronika. Imenovan je g Ignacij Nadrah, stolni kanonik v Ljubljani, za knezoškofijskega nadzornika krščanskega nauka na mestnih ljudskih in meščanskih šolah v Ljubljani. Podeljene so župnije: Begunje pri Cirk-nici g. Mateju Ježku, župnemu upravitelju isto-tam; Podlipa g. Francu Šmitu, župnemu upravitelju istotam; Ambrus g. Ivanu Žavbiju, župnemu upravitelju istotam; Polom g. Andreju Krauandu, župnemu upravitelju istotam; Poljanica (Pöllandl) g. Janezu Jaklitschu, župniku na Kočevski Planini. Umeščeni so bili gg.: Franc Šmit na župnijo Podlipo 9. januarja; Matej Ježek na župnijo Begunje pri Cirknici 12. januarja; Ivan Žavbi na župnijo Ambrus 27. januarja. Nameščen je bil g. Josip Gnidovec, c. in kr. vojni kurat, kot kaplan v Ribnici. Tonzuro so prejeli 1. januarja 1915 naslednji bogoslovci I. leta: Arh Josip, Belec Franc, Bertoncelj Valentin, Dovč Ivan, Gnidovec Albin, Gornik Anton, Govekar Leopold, Logar Jožef, Lovšin Vincencij, Mavrič Jožef, Milavec Ciril, Morel Rafael, Pavlič Anton, Podbregar Pavel, Presetnik Franc, Radoš Martin, Rožič Franc, Semič Janez, Šavli Andrej, Tomazin Matej, Vilfan Ivan. Nižje redove so prejeli istega dne gg. bogoslovci II. leta: Ambrožič Jožef, Dolinar Anton, Flajnik Peter, Gostiša Vincencij, Gregorec Feliks, Hostnik Anton, Komljanec Ivan, Krisch Alojzij, Lužar Franc, Miglič Jakob, Naglič Karol, Pakiž Franc, Peček Alojzij, Pintar Ivan, Pirkovič Ivan, Pivek Ivan, Potočnik Ciril, Stare Andrej, Šuštar Franc, Terčelj Filip, Traven Štefan, Urbanec Franc, Urh Anton, Vilhar Ivan, Vovk Alojzij, Zor Vincencij, Zore Ivan, Zupanc Alojzij, Žužek Jožef. Tonzuro in nižje redove so prejeli frančiškani : Fr. Gotfrid Ploj, Fr. Metod Valjavec, Fr. Fabjan Matjan. Umrl je 9. januarja 1915 v Kranju g. An to n Petelin, duhovnik tržaške škofije v pok. — Priporoča se častiti duhovščini v molitev. Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 28. januarja 1915. Vsebina: 11. Postni pastirski list. — 12. Fastenhirtenbrief. — 13. Postna postava. — 14. Fastenmandat. — 15. Kanonična vizitacija in birmovanje. — 16. Molitev za mir. — 17. Gebet um den Frieden. — 18. Posvetitev naše dežele presv.Srcu Jezusovemu. — 19. Dispensatio super lege abstinentiae in earceribus publicis. — 20. Škofijska kronika. Izdajatelj kn. šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna.