r /I L — če bo še šestič pričaral sedanjega direktorja, pa res ne bomo mogli več ugovarjati! Karikatura: ANDREJ NOVAK Razgovor o problemth gradbeništva z lojzetom Capudrom, PREDSEDNIKOM RO SINDIKATA GRADBENIH DELAVCEV SLOVENIJE SLAB ZASLUŽEK NE ODPIRA PERSPEKTIVE V času reforme, ko smo z omejevanjem investicijske jpadnje bistveno skrčili obseg gradbenih del, je zašlo grad-eoištvo — gospodarska panoga, ki se je morala doslej kar Naprej prilagajati investicijskim nihanjem — v resno za-®at°. življenje gradbenih delavcev pa se je bistveno po-^abšalo. Materialni položaj gradbeništva in spremenjene tlvljenjske razmere gradbenih delavcev so zato osrednja razprav na sejah Republiškega odbora sindikata grad-delavcev. Zaradi težavnosti in aktualnosti proble-s °Y> ki jih morajo reševati kolektivi gradbenih podjetij, t« ^ spremenila tudi metoda dela republiškega odbora §a sindikata: gospodarskih pojavov in problemov v grad-, bistvu ne vrednoti le posplošeno, na osnovi statističnih 2a?a*cev gospodarske uspešnosti gradbeništva, ampak je , acel iskati oblike in načine, kako pomagati gradbenim de-Vcem do boljšega življenja. »Wasserkopf« administracije Po reformi so se v naši proizvodnji začeli razni pro-ccsi, ki že dajejo delne rezultate, predvsem pa odpirajo vidike sodobnega gospodarjenja. Veseli bi bili, če bi lahko rekli isto za administracijo v našem gospodarstvu in za administracijo v naši družbi st>loh. Toda, čeprav smo ob uvajanju reformnih ukrepov Poudarili, da naša skupnost ne prenese tolikšne admini-stracije, kakršno imamo, moramo pol leta po uvedbi reforme ugotoviti, da administracija in administriran je cve-tita prav tako, če ne še bolj, kot sta cvetela pred avgu-stpm lanskega leta. Toliko črnila, kot se prelije po naših P}sarnah, menda prelijejo le malokje na svetu. Organiza-Qiisko-politični zbor zvezne skupščine je ob koncu lan-skega leta ugotovil, da v Jugoslaviji vsak tretji zaposleni nekaj računa, evidentira, kontrolira, z eno besedo — administrira. ■Administracija je nekakšna glava vsakega gospodariva in vsake družbe. Tudi naša administracija je glava ‘ppšega gospodarstva in naše družbe. Nič pa ne bomo pretirali, če ugotovimo, da to ni normalna glava, temveč ,°lj tisto, kar pri nas s tujko označujemo kot »Wasser-kopf «. Naša administracija je ogromen, predimenzioniran aparat, ki sopihaje »proizvaja« neštevilne analize, poroda, bilance, predračune itd. itd. Proizvaja jih počasi in Nekvalitetno in zato družba od vsega tega nima tako rekoč n°bene koristi: ne vidi, kje je, temveč kvečjemu, kje je nekoč bila — in zato tudi ne more pravočasno pre-asmeriti svojega koraka na tisto pot, ki bi bila nujna. Neposredni proizvajalci očitajo »uradnikom«, da živijo na njihov račun, da jim zmanjšujejo dohodek, da so nepotrebni paraziti. »Uradniki« pa v potu svojega obraza spolnjujejo gore obrazcev, poročil, evidenc itd., pri tem Pa so nesrečni, ker so vedno v zaostanku in ker nikoli niso prepričani, da je njihovo delo res potrebno. dejstvo je, da ima vsaka administracija tendenco pre-r. Čanja v birokracijo in da vsak birokrat želi reprodu-°irati pogoje, ki bodo omogočali nadaljnje povečanje njegovega »delokroga«. Dejstvo pa je tudi, da vsaka biro-racija hitro uvene, če ji odrežemo korenine, iz katerih °bvva življenjski sok. Ta sok pa priteka od tistih organov družbe, ki izdajajo afcone in predpise, pri nas torej od skupščin in njihovega ^Pravnega aparata. In dokler ne bomo dobili enostavnej-aj *.n Jasnejših zakonov in predpisov, bomo imeli takšno ministracijo, takšno glavo, ki ji upravičeno lahko reče-0 >>Wasserkopf«. Zavedamo se, da bomo živeli boljše le tedaj, če bomo ba0tZvajaH več, bolje in ceneje. Ni pa prav, da naša druž-st ,°b }eh prizadevanjih pušča vnemar sedanje admini- iranje na vseh področjih in ravneh, ki gospodarstvo * Preveč stane, hkrati pa je cokla njegovemu bolj-dei U PP^ovnnju. In če od proizvajalcev zahtevamo boljše 1^°: ki bo vsej družbi omogočilo boljše življenje, potem da indi neposredni proizvajalci s svoje strani pravico, Va- °d vseh tistih, ki izdajajo zakone in predpise, zahte-bod0 ,.°^e delo: takšne zakone in takšne predpise, ki ,viclirali bohotno, neučinkovito in nesmiselno ad-ndriranje. MILAN POGAČNIK llXV'XV'XWCWlWvXW>X\XX\VsVW>.\VtWXVV<'^^X\'>XWW\XSXXXXXXXN>X\\V\XNX »Kako ocenjujete položaj v gradbeništvu po reformi?« smo vprašali. »Pri ocenjevanju gospodarskih rezultatov gradbeništva ni . mogoče več govoriti posplošeno, ampak konkretno: ocenjevalec . mora imeti pred' očmi uspehe ali neuspehe vsake delovne organizacije posebej. Po mojem . so pavšalne ocene, bojazen pred zamero in ohlapen odnos ,dp konstruktivne kritike obeležja oportunizma, ki delovnim kolektivom posebna zdaj, v času reforme, bolj škodujejo kot koristijo. Sem za konkretno, in javno obravnavo težav "vi. gradi beništvu. Žatd' bi bil rad v razgovoru čimbolj konkreten in kritičen, ker se čutim- tudi osebno odgovornega za sedanji položaj gradbenih delavcev.« »Kritika je lahko uperjena navzgor ali navzdol, kar pomeni, prevedeno v jezik gradbenih delavcev, na račun .eksternih ali internih faktorjev', ki vplivajo na razvoj gradbeništva. Kam je vaša?« »Če zastavljate vprašanje že tako, ne bom odgovoril z razkričano krilatico, da je ključ za vse rešitve gospodarskih problemov v delovnih organizacijah. Prav tako, kot od1 notranjih razmer, je tudi od zunanjih pogojev gospodarjenja odvisno. kako hitro bomo prebrodili sedanje težave. Razmere, v katerih bi lalhko gradbeništvo ob manjšem obsegu investicijske izgradnje hitreje povečevalo produktivnost dela, pa prepočasi ustvarjamo. Premalo resno upoštevamo zahtevo gradbenih delavcev, da je treba dokončno urediti financiranje in- (Nadaljevanje na 2. strani) V RITMU KOMPRESORJA Str. 2: NAMESTO VIŠJIH CEN, VEČJI PROMET Str. 3: DA NE BI TAVALI V MEGLI Str. 4: NESKLADNOSTI 1 SEJA UPRAVNEGA ODBORA GOSPODARSKE ZBORNICE_____________ Še devet milijard za koprsko železnico Upravni odbor Gospodar-; ske zbornice Slovenije jej na prvi seji razpravljal o nujnosti gradnje koprske železnice. Republiški zavod za planiranje je izdelal obširno analizo slovenskega gospodarstva v minulem letu in ocene možnosti razvoja gospodarjenja v tekočem letu. O tej analizi in oceni slovenskega gospodarstva so razpravljali že zbornični sveti in so dali nekatere koristne pripombe in predloge, ki jih je upravni odbor zbornice tudi sprejel. Člani upravnega odbora zbornice pa so se tudi sami zelo resno pogovorili o razvoju slovenskega gospodarstva v letošnjem in naslednjih letih. »Če bomo hoteli bruto produkt slovenskega gospodarstva letos povečati za 7,6 ”/o, kot je predvideno v oceni razvoja,« so menili nekateri govorniki, »bo moralo vse slovensko gospodarstvo vložiti precej naporov, prizadevati pa si bodo morali tudi tisti, ki s svojimi pristojnostmi lahko neposredno pomagajo gospodarskim organizacijam, da bi takšno povečanje bruto produkta tudi dosegle.« (Nadaljevanje na 6. strani) V POKOJNINAH RUDARJEV Str. 5: IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH Str. 6: REFORME NE BOMO URESNIČEVALI »NA KREDIT« Str. 7: »Ni SEJE, DA NE BI GOVORILI O GLEDALIŠČU ...« Str. 8: MODNI KRIKI IN STAROMODNI PROBLEMI MARIBORSKI ŽELEZNIČARJI NE IZTIRJAJO V NAGRAJEVANJU Delitev po novem voznem redu Načela delitve med železnico in družbo so nova in jih postopoma urejajo. V zavesti železničarjev je to velikega pomena, saj so prepričani, da so ekonomski zakoni zadostno jamstvo za izravnavanje prejšnjih krivic. Lojze Rizman nam je v pogovoru na sedežu mariborskega podjetja dejal: »Ali veste, koliko tovarn smo zgradili z žulji železničarjev?« Strokovnjak za delitev v podjetju Rajko Skubic pa ga je dopolnil: »Pretakalo se je, pa še kako...« MARIBORSKA MERILA Mariborski železničarji so začeli preizkušati svoj sistem nagrajevanja po delu pred petimi leti, ko še ni bilo razjasnjeno, kakšna bo delitev pri vrhu. Izhodišče jim je bilo dovolj znano in to je odkrivalo, da je stari sistem nagrajevanja po razredih slab. Vsi zaposleni na železnici so bili takrat razvrščeni v razrede in na podlagi teh razredov se je oblikoval njihov dohodek. Postaje so bile razvrščene tako, «II*II!IIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIWI!III1I1III11!IIII1IIIEIM I 1 1 | Med strokovnjaki, ki so postavili teze za de- m | litev osebnih dohodkov mariborskih železničarjev, | j nihče ne ve, koliko tirov je postavljenih na glavni j | mariborski železniški postaji. Vendar je njihov | | pravilnik o delitvi precej odvisen od tega. Dohod- j | ki železničarjev se oblikujejo po delu, vendar pa j j po zelo različnih tirih. Sistem delitve ima svoj | | vozni red. Pogoji za takšen obračun osebnih do- 1 I hodkov so nastali šele v zadnjem času, ko je že- | 1 leznica dobila enakopravnejše pogoje v našem go- gf | spodarskem sistemu in za opravljeno količino | I družbenega dela tudi lahko zahteva primerno pla- J 1 čil®. 1 I' m da so upoštevali število vlakov, število tirov in še nekatere druge činitelje. Velike postaje so bile uvrščene v višje razrede, kar je imelo za posledico tudi večje osebne dohodke. Dejstvo, da je bil lahko nekdo na manjši postaji bolj zaposlen in več de- lal, za ta sistem ni bilo važno. Imeli so šest razredov. Ker dejansko delo pri odmeri dohodka ni imelo nobenega neposrednega vpliva, seveda niso mogli govoriti o nagrajevanju po delu. Bilo je veliko kritike na ta račun, zakaj primernega zagovora o ustreznosti takšnega sistema ni vedel nihče. Dogajalo se je, da je vlakovni odpravnik na veliki postaji, ki v delovnem času samo odpravlja vlake, prejemal višje dohodke kot železniški uslužbenec na majhni postaji, ki je razen odprave vlakov moral skrbeti tudi za druga, opravila. Fizični napor na večjih postajah je bil včasih res večji, vendar so male postaje zahtevale razgledanejšega in strokovno bolj vsestransko usposobljenega delavca, saj je pogosto kar sam opravljal vse posle. Res je, da količina dela ni povsod enaka in da uslužbenci na železnici nimajo neposrednega vpliva na obseg dela ka'^3? v industriji, kjer proizvodnja nemoteno teče. Tvorci novega • sisterha tega dejstva niso mogli popolnoma zavreči. Vendar je bilo od vsega začetka osnovno načelo nepopačeno: kdor več dela, mora tudi več dobiti. Od tega načela se niso mogli odtujiti, saj bi sicer izdelali enako (Nadaljevanje na 5. strani) 7 dni v sindifcutik Da ne bo korak nazaj i TJ a ■mni 'Aktualna tema naših raz- " govorov je v teh dneh postalo 3 vprašanje, kako v bodoče za- “ snovati našo politiko do oddi- ^ ha in rekreacije zaposlenih, ■jj kako urediti način financira- 2 n ja tovrstne dejavnosti v de- S lovnih organizacijah. In kar g dodajmo, kakih večjih rezul- j* tatov, kakih konkretnejših re- 3 šitev v tem primeru še ni. •§ Mnenja so deljena: nekateri « se ogrevajo, naj bi sredstva, ki 3 so ostala delovnim organizaci- S jam od ukinjenih K-15 razde- 5 lili na osebne dohodke. Dru- « god spet predlagajo, naj bi ta • g sredstva izkoriščali samo tisti, J ki bodo dejansko odšli na letni oddih. Tretji spet predla- • ga jo, naj bi jih prepustili v upravljanje in gospodarjenje delovnim enotam. Skratka, veliko dlje od prvih razgovorov in prvih razmišljanj še nismo prišli. Toda bolj kot vsa taka in podobna vprašanja pa je resnično aktualno neko drugo: ali bomo letos naredili na področju oddiha in rekreacije zapo-slehih korak naprej ali pa korak nazaj. Za tole gre namreč: spričo prehoda na ekonomsko poslovanje počitniških domov, * spričo povišanih cen nekaterim | turističnim in gostinskim uslugam, spričo spremenjenih tarif transportnih podjetij bo postal letni odmor za proizvajalca veliko dražja stvar, kot pa je bil še v minulem letu. In prav v tem je tudi nevarnost, da bi močno upadlo število tistih delavcev, ki se bodo tudi letos odločili preživeti teden ali dva ob morju, v hribih, skratka, nekje na počitnicah, kot pražimo, ali pa bomo dosegli prav nasprotno, kot hočemo in kot si prizadevamo, da bo postal oddih privilegij kategorij zaposlenih z višjimi osebnimi dohodki. Ta bojazen je toliko bolj ipravičena, ker je v nekaterih delovnih organizacijah kar prevladalo prepričanje, da 10 vse svoje dolžnosti do oddiha in rekreacije svojih delavcev izpolnile že s tem, da bodo razdelile sredstva, ki so jih dobile namesto ukinjenih K-15. Od tod naprej pa naj vsak poskrbi sam zase, kot ve in kot se znajde. Kaj pa to pomeni, poveda nekatere številke: po prvih izračunih bodo sredstva, ki ostanejo namesto K-15, tolikšna, da bi v pretežnem delu delovnih organizacij razdelili na zaposlenega nekje med 6.000 in 11.000 starih dinarjev. / Ta sredstva pa so veliko manjša, kot je že doslej prispevala velika večina delovnih organizacij za oddih in rekreacijo zaposlenih, bodisi kot neposreden regres bodisi posredno kot subvencijo počitniškemu domu. Predvsem pa so to veliko preskromna sredstva, da Di mogli pričakovati živahnejši razmah delavskega turizma, rekreacije. Zato bi <• zlasti v sindikatih morali vztrajati pri zahtevi, da samoupravni organi tudi v prihodnje namenijo iz svojih skladov tolikšna sredstva za financiranje oddiha in rekreacije zaposlenih, kot so jih že doslej namenili in ne oziraje se na to, pod kakšnim naslovom so jim doslej to omogočale. Kajti oddih in rekreacija pomenita dva od bistvenih elementov življenjske ravni zaposlenih. Za te investicije pa nam nikoli ne bi smelo biti tal denarja. S. B. > 8 3 e M •2 I a d ]? 1 £ •3 a s I s d I c S 1 X c I •2 5 ji > i X a ? Glasilo RepuDliškega sveta'ZSJ za Slovenijo. Izdaja CZP Ljudska pravica v Ljubljani. List 1e ustanovljen 20 novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik MILAN POGAČNIK Naslov uredništva tn uprave: Ljubljana, Dalmatinova ul. 4. poštni predal 313/VI, telefon uredništva 31 66 72. 31 24 02 ln 31 00 33, uprave 31 00 33. Račun pri Narodni banki v Ljubljani, št. NB 501-1-365 - Posamezna številka stane N. 50 par — 50 starih din — Naročnina je četrtletna N. 6,50 din — 650 starih din — polletna N. 13 din — 1300 starih din in letna N. 26 din — 2600 starih din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica« Ljubljane DELOVNA KONFERENCA SINDIKATA V LJUBLJANSKI PREHRANI Namesto višjih cen večji promet »Reforma je bila za naš kolektiv v resnici le nadaljevanje procesa, ker smo že prej prizadevno proučevali pozitivne in negativne strani poslovanja ... Naša osnovna pozornost je bila usmerjena v večjo delovno storilnost, v iskanje notranjih rezerv na vseh področjih, boljšo izkoriščenost zmogljivosti, boljšo organizacijo dela ...,« je rekel minuli teden na delovnem sestanku sindikata ljubljanskega trgovskega podjetja Prehrana njegov predsednik Drago Loboda. V TEH DNEH MOČNO AKTUALNO: JE NA »GORENJCU« SE KAK PROSTOR? FOTO SLUŽBA DE SLAB ZASLUŽEK NE ODPIRA PERSPEKTIVE (Nadaljevanje s 1. strani) vesticijske gradnje, to je zagotoviti sredstva za kontinuirano in načrtno gradnjo.« »V javnosti prevladuje prepričanje, da je 64 gradbenih podjetij, kolikor jih premore Slovenija, preveč za naše razmere. Takšna razdrobljenost gradbeništva je tudi neracionalna. Bodo imele vse te gospodarske organizacije V prihodnje dovolj življenjskega prostora?« »še malo ne. Bodočnost imajo tiste delovne organizacije, v katerih so že leta nazaj skrbeli za dobro organizacijo dela in za dobre odnose in kjer so izpopolnjevali delitev dohodka po delu. V zaostrenih gospodarskih razmerah pa bodo nujno propadle vse tiste gospodarske organizacije, kjer doslej še niso razmišljali o dolgoročnem proizvodnem programu. Menim, da ni mogoče poiskati nikakršnega opravičila za obstoj delovnih organizacij, v katerih so znašali lani v devetih mesecih povprečni osebni dohodki delavcev manj kot 35 tisoč dinarjev na mesec. Takšna gradbena podjetja so: Sava iz Vidma-Krškega, Gradnje iz Postojne, Gradišče iz Cerknice, Agroobnova iz Ljubljane in Ingrad iz Ljutomera. V nekaterih izmed teh podjetij so nekvalificirani delavci zaslužili v devetmesečnem obdobju lani povprečno celo manj kot 25 tisoč dinarjev na mesec. Če upoštevamo, da stane hrana v delavskih menzah od 16 do 26 tisoč dinarjev na mesec, stanovanje v delavskih naseljih pa do 9 tisoč dinarjev, si skoraj ne morem predstavljati, kako lahko delavci sploh žive s takšnimi zaslužki, če nimajo drugih dohodkov. Mislim, da je naša zahteva, naj bi takšna podjetja zaprli, še toliko bolj upravičena zato, ker so osebni dohodki delavcev v nekaterih drugih podjetjih znašali v istem obdobju več kot 50 tisoč dinarjev na mesec, na primer v Gradbenem podjetju Gorica iz Nove tiorice, Zidgradu v Idriji, Projektu v Kranju in Konstruktorju iz Maribora. Že iz te primerjave je razvidno, da velikost podjetja ni vedno merilo za njegovo gospodarsko uspešnost. Lepo število manjših gradbenih podjetij je v zadnjih letih zelo hitro napredovalo, nekatera velika podjetja pa so stagnirala. Med slednja štejem tudi podjetje, ki je v prejšnjih letih vodilo v gradbeništvu — Gradis. Vzroke za relativno gospodarsko zaostajanje tega podjetja v primerjavi z drugimi je treba po mojem iskati predvsem v zastarelem organizacijskem in proizvodnem konceptu, kakor tudi v prešibki aktivnosti sindikata in drugih subjektivnih sil v podjetju.« »Ko že teče beseda o vlogi subjektivnih sil pri načrtovanju gospodarskega razvoja podjetij — kaj menite o reelekciji v gradbeništvu?« »Uveljavljanje načela reelekcije daje delovnim kolektivom v gradbeništvu predvsem možnost, da se začno resno in temeljito pogovarjati o kadrovskih problemih, ki odločujoče vplivajo na gospodarske uspehe in medsebojne odnose v delovnih organizacijah. Vendar nekateri pojavi očitno kažejo, da ponekod bistva reelekcije vodilnih delavcev niso povsem razumeli. S tem, ko so na primer v enem izmed gradbenih podjetij določili kriterij, da lahko ’ za direktorja kandidira samo gradbeni inženir ali ekonomist s petnajstletno prakso v stroki in petletno zaposlitvijo na vodilnih delovnih mestih, so praktično omejili možnost kandidiranja samo na ozek krog gradbenih inženirjev. Ekonomista, ki bi izpolnjeval takšne pogoje, v našem gradbeništvu sploh ni in ga še dolgo ne bo,« »Kdaj se bo začel materialni in samoupravni položaj gradbenih delavcev hitrejejzboljševati?« »To je od vi s n o 'p re d v se m od pripravljenosti delovnih kolektivov gradbenih podjetij za resno izpopolnjevanje organizacije de- la in vsega drugega v zvezi z naraščanjem produktivnosti dela v gradbeništvu. Omenil bi samo enega izmed pojavov, ki ne upravičujejo prevelikega optimizma, da se bo položaj gradbenih delavcev, vsaj v nekaterih delovnih organizacijah, hitro izboljšal. Pred nedavnim je bila licitacija za gradnjo novega objekta v Tovarni dekorativnih tkanin. Proračunska vrednost tega objekta je znašala 261 milijonov starih dinarjev. Izmed 11 gradbenih podjetij, ki so se udeležila licitacije, je ponudil najvišjo ceno, če se ne motim, Tehnograd, in sicer 253 milijonov, najnižjo pa Megrad, le 186 milijonov dinarjev, kar je 75 milijonov izpod proračunske cene. Povsem jasno je, da se posledice takšnega licitiranja najbolj boleče odrazijo v živ-ljen#kkih razrnerah gradbenih delavcev.« V. B. Na sestanku je zatem beseda tekla o gospodarjenju Prehrane v minulem letu: »Ko ugotavljamo ob zaključku minulega leta uresničitev načrta blagovnega prometa, vidimo, da naloge, ki smo si jih postavili na začetku, niso bile neizvedljive, saj smo postavljeni načrt prekoračili za 8,86 %, v primerjavi s predlanskim letom pa kar za 48,71 %.« Vendar, kot smo še lahko razbrali iz pripovedovanja predstavnikov sindikata ljubljanske Prehrane, predvidenega načrta blagovnega prometa ni dosegla pakirnica mesa v Cigaletovi ulici, kljub temu, da so bili zanjo kupljeni popolnoma novi stroji. Zato so nekateri člani sindikata spraševali, kako je mogoče, da v pakirnici niso razširili svoje dejavnosti tudi na pakiranje drugih izdelkov in ne samo svežega mesa, čeprav so se ob nakupu teh strojev za to tudi dogovorili. Tudi pršutarna na Lokvah in oddelek neorehram-benega blaga nista izpolnila letnega načrta. Predstavniki sindikata so skušali tudi za omenjena oddelka najti vzroke, zakaj slabši rezultati. Za pršutarno na Lokvah je bilo rečeno, da ni imela dovolj zalog vratine, ki 'italijanskemu tržišču najbolj ustreza, za oddelek neprehram-benega blaga pa, da je spremenil sistem prodaje blaga ter povečal zaloge, kar je menda bistveno vplivalo na uresničeni promet. *A kljub tem pripombam lahko rečemo, da je Prehrana v minulem letu dobro gospodarila. VSAK DAN VEDO, KOLIKO ZASLUZIJO Nagrajevanje po delu je nedvomno tesno povezano z dobrim gospodarjenjem podjetja. NAŠE IZKUŠNJE ll!llllllllllllllllllllll!lill!l!lllllllllll!lllllllillllllll!lll!lllllllllllll!lilllllllir CISTI RAČUNI V tovarnah, ki jih ne po- načrtu, da se gospodarsko spo- »Ne. Nedovršena dela pre-znamo dovolj, v neka) urah jite z ljubljansko tovarno?« prečujejo porast proizvodnje težko ugotovimo, kdo podpira »Mislim, da pri pogovorih o bele lepenke, ki je še vedno tovarniške ogle in kako. Če združitvi nihče ni imel ničesar primanjkuje na domačem in bi šteli vse ogle tržiške tovar- za bregom. Vodile so nas pred- tujem tržišču. Ljubljanska ne lepenke, bi jih najbrž na- vsem težnje, da naše proizvod- kartonažna tovarna je zainte-šteli več, kot jih je ta stočlan- ne zmogljivosti čimbolj izko- resirana, da se v takšnem po-ski delovni kolektiv zmožen ristimo. To je bil temeljni ka- ložaju na tržišču redno oskr-podpirati, saj so nekateri že men.« prav stari in je ‘nevarnost, da »Takšna trditev verjetno pose začno podirati. Pri takš- spodarstvenikom in samo-nem številu zidov ima prav upravljavcem ne zadošča. Pri-gotovo tudi tovarniški sindi- znati moramo, da vedno bolj zahtevajo čiste račune. Ali bi nam lahko odkrili vaše skupne karte?« »Na kratko rečeno, gospodarske koristi za obe strani.« »Kaj prinašajo te gospodar- buje z belo lepenko.« »Koristi torej na obeh straneh? kat svoj ogel, ki ga podpira. Tovarna lepenke sodi v Tržiču med industrijske veterane. Tovarniški prostori so takšni, da se jim že od zunaj pozna »zob časa«. Poleg stare arhitekture pa so v zadnjih ske koristi tržiški tovarni?« letih postavili tudi nove pro- »Morala bi se vrniti nekaj store, ki kažejo, da lepenke let nazaj. Naše podjetje je le-v Tržiču ne mešajo z »leseno ta 1962 začelo rekonstruirati žlico«, ampak da gredo s ča- svoje obrate. Za celotno resam naprej. konstrukcijo bi podjetje rabilo To je nekaj zunanjih vtisov, kakih 400 milijonov starih di-Predsednik tovarniškega sin- narjev, kar pa nam ni uspelo dikata FRANC SAVS to oko- v celoti zbrati. Pri sedanji re-Ije pozna in kot dober dela- konstrukciji je podjetje črpa-vec tudi ve, na kakšnih teme- lo predvsem lastna sredstva Ijih stoji tovarna. in Investicijska posojila, ki so Pogovor se je začel v živali- v pretežni meri kratkoročna, nem ritmu. Razlogov je bilo Posojila moramo odplačati v več. Med najvažnejšimi je 4 letih. Tudi zunanji vplivi so menda dejstvo, da sva govo- bili močni, saj so se med tem rila o združitvi, ki ji niso bo- časom surovine podražile. Za-trovali občinski možje, ampak radi vsega tega podjetje letos so zahteve prišle iz delovnih ni več zmožno rekonstruk- ______________ _________________________ kolektivov. Takšni primeri pa cije nadaljevati, ker vseh bre- lepenke bo lahko'izpolnila in~ »To je na dlani. Tovarna vesticijske obveznosti in odplačala posojila, kompletirali bomo potrebna osnovna sredstva z nakupom potrebnih strojev, da bo proizvodnja lepenke največja in da bo lepenka kvalitetna. Kartonažna to- najbrž niso preveč pogosti, men kolektiv ne zmore na čeprav na veliko razglašamo svojih plečih. Z doseženo re-prednosti gospodarskega zdru- konstrukcijo bo podjetje že ževanja. Primer je nov v go- letos povečalo proizvodnjo za spodarskem združevanju in če 50 %, lahko pa bi proizvodnjo ga bodo do konca izpeljali, bo še bolj povečali, če bi imeli verjetno tudi važna prelomni- sredstva za nakup nekaterih ca v dvomih, ki so pri nas še potrebnih strojev. Moram po- varna pa si bo s pripojitvijo močni o poslovni uspešnosti vedati, da se je naš delovni tržiške tovarne zagotovila na-gospodarskega združevanja, kolektiv odrekel višjih oseb- daljnjo krepitev izvoza na Gre za združitev, ali boljše nih dohodkov, da bi izpeljal konvertibilna tržišča in teko-rečeno za pripojitev tržiške rekonstrukcijo do konca, ven- čo oskrbo s plemenito lepenko, tovarne lepenke k ljubljanski dar vse to ne zadošča.« S podrobnimi izračuni je tudi kartonažni tovarni. • »Ali podjetju manjkajo ve- dokazana gospodarska upra- »Začnimo preprosto. Kakš- lika sredstva za popolno do- vičenost pripojitve.« ni razlogi so vas vodili pri vršitev rekonstrukcije?« ZDRAVKO TOMAŽEJ Čeprav o nagrajevanju na sestanku niso dosti razpravljali, pa je vseeno vredno omeniti pripoved Eda Uratnika iz proizvodnih obratov: »V proizvodnih obratih si že vseskozi prizadevamo, da bi kat najboljše izpeljali nagrajevanje po delu. V precejšnji meri nam je to že uspelo, saj imamo že več kot 70 odstotkov del normiranih. Z nagrajevanjem p°1 delu smo skoraj popolnoma odpravili nadure. In kar je najpomembnejše, vsi zaposleni so, potem ko smo izoblikovali merila nagrajevanja, dosegli v povprečju za 9 To večje osebne dohodke ...« Z izoblikovanimi merili nagrajevanja so v proizvodnih obratih Prehrane pridobili dvoje: vsak zaposleni v teh obratih vsak dan sproti ve, koliko je zaslužil; in nič več se ne srečujejo s problemom, ali bodo posamezna dela pravočasno opravljena ali ne. Samo za novo leto so morali v proizvodnih obratih izdelati 60.000 darilnih paketoV' Z istim številom zaposlenih so vse delo opravili pravočasno, kef so delavke točno vedele, kolik0 bodo pri tem zaslužile. Ce se še nekoliko pomudim0 pri nagrajevanju, ne smemo m>' mo podatka, da so imeli v Prehrani še lani izoblikovana merila le za nekatera tipično proizvodna delovna mesta. Fiksfl6 plače na drugih delovnih mestih in občutek zaposlenih, d° veliko delajo, pa malo zaslužil0, je med zaposlenimi povzroča* slabo voljo. Izhod iz vseh teh zadreg pa je bil le v dobro oblikovanem sistemu nagrajevan)3' Zavoljo tega so samoupravni organi zadolžili strokovnjake, f so za skoraj vsa delovna me-'1 izoblikovali merila nagrajeval1 in je tako danes v Prehrani še slabih 20 odstotkov zaposlen*9 nagrajevanih po času. PREMALO OBRATNIH SREDSTEV Kateri so naj pomembne)-! problemi ln kakšen je položi Prehrane? O tem so v Prehrani velik9 razpravljali na zboru kolektiv9 in na sestankih delovnih en°‘: veliko pa so o tem govorili tU°' na minulem sestanku sindikat3' »Po reformi so cene blaf9 poskočile za 30 in več odst°f' kov,« je rekel predsednik m11, dikata Drago Loboda. »Naše Zf' loge pa so bile prodane po staf; cenah. Nove zaloge terjajo najmanj 30 in več odstotkov obranih sredstev, za kolikor se \ blago podražilo. Torej enaka ^ loženost skladišč in mreže, b*3 go pa moramo plačevati 30 1 več odstotkov iraže. ,, Kako povečati obratna sr®9 stva za 30 odstotkov ali za & lijardo starih dinarjev in še milijardo starih dinarjev, za k° likor se bo letos povečal prom3; je nedvomno eden osnovnih Pfl, blemov Prehrane. To so pou«*9 rili tudi na minulem sindik3' nem sestanku in pristavili: .„ »Ves kolektiv Prehrane 9 moral v naslednjem obdohk vložiti veliko naporov7, da bi . povečanega dohodka nameni* -obratna sredstva kar največ % n ar j a in nadomestil tisto, ka1' z reformo izgubil...« , In kako povečati dohodek” f »70 odstotkov proizvodov', , katerimi trgujemo, ima c6jC oziroma maržo določeno in „ 30 odstotkov blaga ima spU ščene cene. Dohodek je pri minimalen. Pri izdelkih s PLj stimi cenami pa ne bomo dohodka, s sP,. illiMmiMlllllllllllllllllIllIllllllllIlllllllllllllllllllllllllliim^ ..........milimi........................................mm......i..minulimi ustvariti dovolj imamo pri tem opravka = - j, cializiranimi trgovskimi orž3^, zacijami in nismo sami na tr,, šču. Ostane torej ena sama h* j| nost: da dohodka ne bomo ustvarjati z nekimi izredn1 . razlikami v cenah, marveč sa s povečanim obsegom blas nega prometa.« $ In povečan obseg blagoyr*e|1> prometa je za Prehrano že j vidiku: letos bodo po Slove odprli še osem novih sarn°L,| strežnih trgovin. V Sovje1*^ zvezi pa prav zdaj potekaj«? ^ govori, da bi Prehrana v te.1 ^ želi letos naredila za pr*b’ 10 milijonov do^-jev prome > M. ŽIVKOVI'" 7 dni v sindikatih INTERVJU Z IGORJEM PONIKVARJEM, PREDSEDNIKOM OBČINSKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV DRUŽBENIH DEJAVNOSTI V CELJU: Strokovno izobraževanje nezaposlenih H v v a t-: s k a Po podatkih občinskega sindikalnega sveta v Sisku se je po uveljavitvi gospodarske reforme prijavilo tamkajšnjemu zavodu za zaposlovanje novih 400 delavcev, ki nimajo zaposlitve. S tem pa se je 'število nezaposlenih v Sisku povečalo na kakih 1500 delavcev. Na nedavnem posvetu občinskega sindikalnega sveta in zavoda za zaposlovanje so zato udeleženci menili, da je to število nezaposlenih lahko resen Problem ne samo gospodarskega, temveč tudi socialnega in družbenega značaja. In sklenili so, .naj bi vse nezaposlene najprej razvrstili v skupine po njihovi dosedanji strokovni Usposobljenosti, sposobnostih in nagnjenjih za posamezne Poklice, nato pa naj bi takoj začeli z načrtnim strokovnim Usposabljanjem teh delavcev v delovnih organizacijah. Tako v sindikatih kot na zavodu za zaposlovanje so namreč prepričani, da je še vedno dovolj dela za vse, le da bi bila strokovna usposobljenost, predvsem pa delovna izurjenost nezaposlenih delavcev taka, kot to terjajo sodobni proizvodni Procesi. SV a' k e ..a o -n i j a ' Slabo izkoriščen čas . Že dlje časa je ena izmed pripomb sindikatov v Črni gori, da je izkoriščenost delovnega časa v gospodarstvu zelo nizka ln da se prav v tem skrivajo znatne notranje rezerve gospodarstva. To pripombo zgovorno potrjujejo tudi nekateri statistični podatki. Od celotnega fonda delovnega časa, ki je na Primer znašal v septembru minulega leta v gospodarstvu te Republike 11,9 milijonov delovnih ur, pa je bil efektivni delovni čas omejen se na 10,1 milijona ur, kar pomeni, da je ml fond delovnega časa izkoriščen komaj 85-odstotno. Preostalih 15 % pa predstavlja neizkoriščenost možnosti ali pa delovne izgube, in to: • za letni oddih 6,5 %, • zaradi čakanja in zastojev 0,25 %, • druge izgube časa, plačani izredni dopusti, prestajanje kazni in podobno 0,7 %, © boleznine do 30 dni 2,9 %, © boleznine več kot 30 dni 0,9 % in © neopravičeni izostanki 0,3 %. . Za vsako desetinko odstotkov, za katero bi se v prihodnje ualo bolje izkoriščati fond delovnih ur, pa seve tiče sto in stomilijonske vrednosti. 3 l u i- o a Namesto K-15 fekreacijski center? ; Čeprav se večina valjevskih delovnih kolektivov še ni od-a, kaj s sredstvi, ki so jim ostala na račun ukinjene in kako organizirati rekreacijo za delavce, pa so prav . zudnjem času zelo živahne razprave o pobudi občinskega lndikalnega sveta in občinskega odbora SZDL. Oba organa amreč predlagata, naj bi delovne organizacije ta sredstva Poslej združevale in jih namenile za izgradnjo večjega rekre-^ijskega centra v Valjevu, o katerem je bilo doslej veliko Sovora, za katerega pa se tudi nikoli ni našlo dovolj sred-nd -■ <'e ki delovne organizacije valjevske komune Odločile vsaj del teh sredstev, mimogrede povedano, na Jtčun ukinjene K-15 je ostalo delovnim kolektivom kakih milijonov starih dinarjev, pa bi bila ta zamisel o rekre-°ijskem centru veliko bliže svoji uresničitvi. Č •£ n a go r a Volitve naj ne bodo kampanja staru iriou naj kandidira v samoupravne organe, temveč naj po-e ta razprava predvsem analiza dosedanje aktivnosti sa-Ha . 'Pravnih organov. Taka razprava bi tako tudi razkrila nai.a^nie naloge samoupravnih organov, hkrati pa tudi že kat a2a^a’ kakšne kandidate bi veljalo vpisati v kandidatne 5 e> da bodo tudi naloge čimbolj zanesljivo uresničene. Neumna osnova za razpravo o novih kandidatih v samo-s)Jor?, ne orrJane pa naj bi tako bili zaključni računi o goba “Uenju v minulem letu in po drugi strani letošnji plani l°vanja in gospodarjenja. m a ne bi tavali v i Redni in precizni delovni program - osnova za ovrednotenje družbenih služb in oblikovanje dohodka @ Zakaj več sredstev tako imenovanim proizvajalnim službam? © Racionalnost nekaterih institucij naj bi ocenjevali strokovnjaki iz vse republike Družbene službe so kar naprej kamen spotike. Zdaj jim očitamo, da so prerazsipne, potem spet, da niso dovolj učinkovite ali da so preveč zbirokratizirane, skratka, čuda slabega vemo o njih, ne damo pa jim zdravih, sprejemljivih nasvetov in pobud, se izgubljamo v frazerski megli, ko bi bilo treba določiti realne razvojne koncepte in temeljito oceniti delovne programe. Celjani imajo pravilnejši odnos do družbenih dejavnosti, tudi ko gre za financiranje... Družbene službe pri vas resneje obravnavate kot v drugih občinah. Temeljna vprašanja oblikovanja in delitve dohodka ste vsaj v principu že razčistili. Vprašanje je, če smo najdlje v tem. Zadovoljni nismo. Vsak dan nastajajo novi problemi. Področje družbenih dejavnosti je občutljivo. Dela ni moč meriti s klasičnimi merili, v kalnem pa je tudi laže ribariti. ie Vred dnevi zasedalo predsedstvo republiškega sveta g|| ;c3 za Makedonijo in obravnavalo priprave v delovnih ko-irie-ih na bližnje volitve v samoupravne organe, so člani ss naj bi te priprave ne smele postati samo kampanja, m at,il.yeč načrtna kadrovska politika celotnega sindikalnega ||| d{(,lVa u delovnih organizacijah. Zato razgovori o novih kan-tjvatih ne bi smeli izzveneti samo v razpravo, kdo v kolek- Skrajni čas je že, da si nalijemo čistega vina... Za vsako konkretno nalogo v zdravstvu se da ugotoviti, koliko časa bo trajala, koliko ljudi bo angažirala, sestaviti okvirni delovni program in v njem določiti mesto posameznika, skupine in kolektiva. Ko to narediš, ga predložiš financerjem. Če ga odobrijo, ga ni posebna umetnost ovrednotiti. Kako si na primer v šolstvu zamišljati takšno programiranje dela? Učni načrt oziroma delovni program je za osnovne šole domala predpisan in s tem družbeno priznan, za pretres pridejo v poštev le dopolnilne dejavnosti. Za nekatere strokovne šole pa v občinskem merilu težko oceniš, ali so pravilno koncipirane, točneje: ali so še pravilno orientirane in potrebne. Že pri gimnazijah presega akcijski radij občinske meje, strokovna šola pa lahko vzgaja podmladek za vso Slovenijo ali še za druge republike. Toda poprej kaže sestaviti ne samo regionalni, ampak republiški pregled potreb po kadrih. In jasno povedati, kaj od njih želimo. To pa lahko reče samo tisti, ki jih potrebuje: gospodarstvo, zdravstvo, prosveta... In sicer po temeljiti proučitvi razmer in potreb. Kdo pa naj bi jih proučil? Strokovnjaki iz vse republike. Regionalni vzgojni ah delovni koncept bi utegnil biti preozek. Vsa Francija ima na primer en sam zavod za spomeniško varstvo, Slovenija pa pet. Celjani ne bi mogli sami odločati, koliko naj jih bo, da bomo spomenike zaščitili in racionalno trošili denar zanje. Tudi ni dovolj, če se zgražaš nad tem, da je v Sloveniji 52 muzejev, ne daš pa pobud za boljšo organizacijo muzejske službe. Malo sem krenil v stran, toda nič ne de, mnoga vprašanja družbenih služb bomo morali obravnavati v republiškem merilu. Prav to sem poskušal zdajle na kratko utemeljiti. Z Igorjem Ponikvarjem sva se povrnila h konkretnim akcijam v celjski občini. Občinskemu sindikalnemu odboru družbenih dejavnosti je uspelo, da šole kljub povečani varčnosti dobijo letos 15 % več sredstev iz občinskega proračuna kakor lani, celotna razpoložljiva sredstva komune pa se povečajo samo za 6 °fo. V polpretekli dobi sd je občinska uprava delila najvišje prejemke, razdelila si je tudi trinajsto plačo, ker so občinski finančniki še nastrgali toliko denarja v kotih blagajhe, medtem ko ga je za prosvetne delavce zmanjkalo. Sindikat družbenih dejavnosti pa je uspel občinsko skupščino prepričati, da sicer razpoložljivih sredstev komune ni moč povečati iz zraka, pač pa jih lahko gospodarneje porabijo. Ugotoviti je treba najprej, katere družbene službe nujno potrebujejo, in v prvi vrsti te finansirati, potem pogledati, kje bi se dalo delo poenostaviti, odpraviti nepotrebna dupliranja ipd. Po teh sugestijah se je občinska uprava skrčila za 24 uslužbencev, podatke, ki jih potrebuje skupščina, pa zbirajo druge službe, oziroma jih še njej dajejo, zbirale so jih namreč že poprej. Zdi se mi, da se vaš sindikat zavzema predvsem za šolstvo? Za vse proizvodne družbene dejavnosti, to je za zdravstvo, kulturo, šolstvo in socialno varstvo, medtem ko menimo, da bi najrazličnejše zavode, razbohoteno javno upravo in birokracijo v socialnem zavarovanju, DOZ in bančništvu minirali z omejitvijo proračunskih sredstev. Prisilili bi jih k boljši organizaciji dela% Ta ravno tako v zdravstvu šepa... Si upate trditi, da slabosti niso pogojene s sistemom oblikovanja in delitve dohodka? Preventivno delo je docela razvrednoteno,. ker smo uspeli pri iskanju objektivnih meril zato-mizirati zdravstvene akcije na posamezne storitve, medtem ko preventivi nismo priznali in ne priznavamo ekonomske enakopravnosti. Zakon o zdravstvenem varstvu poudarja pomen in prednost preventive____ Mrtve črke. Za preventivo po navadi zmanjka denarja. Zdravstveni delavci se zato raje ukvarjajo s kurativo. Naš sindikat se zdaj bori prav za to, da bi zdravnike stimulirali za preprečevanje bolezni in za čimmanj ši stalež bolnikov. V zdravstvenem centru naj bi zdravniki predvideli nujne naloge zdravstvenega varstva in se tudi sporazumeli, kdo jih bo opravil, v kolikem času in s koliko ljudmi. Ste prepričani, da bodo ti preventivni ukrepi resnično neodložljivi in da se ne bo za njimi skrival apetit po večjem dohodku? Nekomu moramo verjeti! Ni mar zdaj delovna usmeritev zdravstva odvisna od uslužben- ca ali uslužbencev socialnega zavarovanja, stanje šolstva in kulture pa od občinskega uslužbenca, ki se ukvarja s financami? Izvajalec programa naj bi pred občani odgovarjal in občutil posledice nevestnega, na pol opravljenega dela. Na pol opravljenega dela v zdravstvu ali v katerikoli službi so morda krivi posamezniki. Imate že konkretne predloge za stimuliranje delovnega učinka in za denarno prikrajševanje slabih delavcev? Načenjate najbolj kočljivo vprašanje. Veliko bomo naredili, kadar nam bo uspelo doseči, da bodo slabši delavci manj zaslužili. Tragedija je v tem, da so poskusi objekti vnejšega ocenjevanja dela zreducirani ha nekaj količinskih kazalcev in na formalne kriterije, kakor so izobrazba, službena leta in zvestoba hiši. Katerikoli pravilnik o delitvi osebnih dohodkov vzameš v roke, najdeš celo serijo formalnih kriterijev, po katerih si kolektivi delijo akontacije, občasno pa še dodatne akontacije, ki avtomatično prerastejo v gibljivi del, vse skupaj pa so potem povprečni osebni dohodki. Ta svojevrstni oportunizem je nemara odraz strahu pred zamerami... Zal, največkrat res. Povsod, kjer poskušajo objektivizirati merila dela, se v manj sposobnih razplamtijo zavist, kritikar-stvo in druge človeške slabosti, ki kalijo medsebojne odnose. Tisti, ki nova merila uvajajo, jih toliko preslišijo, da po nekaj mesecih obupajo. M. K. BALONČKI, OH, TI BALONČKI! NEKAJ ZRAKA, NEKAJ GUME. PA SO POTEŠENE OTROŠKE ZELJE. ZA NAS ODRASLE JE ZADEVA VELIKO BOLJ PROZAIČNA: KDO VE, KOLIKO TAKIHLE VARSTVENIH USTANOV ZA OTROKE BI SE POTREBOVALI? FOTO SLUŽBA DE Pravna |ios\Hovami<‘a IIK lav1i!Tle inern zakonu o delovnih razmerjih obvezno upo-‘e ha dei Pa tudi sama ta čas, ko ima delavec pravico ostati u> °dredi upoštevaje tudi druge kriterije, ki so po- membni za posamezno delovno mesto (npr. dolžina delovna dobe v delovni organizaciji, čas zaposlitve na določenem delovnem mestu). Tako stališče je sprejela tudi sodna praksa in je sodišče v primeru, ko je delovna organizacija določila odpovedni rok za vse svoje delavce enako, samo po prostem preudarku določilo delavcu, kateri je zasedal pomembnejše delovno mesto in kateri je imel daljšo delovno dobo, daljši odpovedni rok, upoštevaje kriterije člena 96 temeljnega zakona o delovnih razmerjih. A. POLJANŠEK • 31. VPRAŠANJE: Zaprosil sem delovno organizacijo, da privoli v prenehanje dela s 1. 3, 1966. Na moj predlog je delavski svet delovne organizacije izdal sklep, da mi preneha delo z mojo privolitvijo. Sam tega sklepa nisem podpisal, zato me zanima, ali je ta sklep zakonit ali ne, ker sem se sedaj premislil in bi še rad ostal na delu v delovni organizaciji. I. B. — LJUBLJANA Pismeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja med delavcem in direktorjem gospodarske organizacije je predvideval kot zakoniti pogoj za prenehanje delovnega razmerja po sporazumu prejšnji zakon o delovnih razmerjih, kateri je prenehal veljati z 8. 4. 1965. Temeljni zakon o delovnih razmerjih, ki velja od tega datuma dalje, pa v svojem 97. členu določa le, da sme delovna skupnost z delavčevo privolitvijo skleniti, da mu preneha delo v delovni organizaciji. Zakon sedaj tako ne zahteva več, da delavec skupaj z direktorjem podpiše sklep o prenehanju dela in s tem da svoje soglasje za prenehanje dela. Kadar izrazi delavec željo o prenehanju dela z obojestransko privolitvijo, delovna skupnost izda, kolikor se s pred- logom takega delavca strinja, sklep o prenehanju dela z delavčevo privolivijo. Na kakšen način da delavec privolitev za prenehanje dela, bi morala delovna skupnost delovne organizacije določiti v svojem splošnem aktu, vendar pa sam temeljni zakon o delovnih razmerjih ne zahteva pismenega pristanka delavca za prenehanje dela z njegovo privolitvijo kot obvezen element takega prenehanja dela. Kolikor ste svojo prošnjo za prenehanje dela s privolitvijo poslali pismeno in brez kakršnegakoli pritiska, je bila delovna organizacija upravičena izdati po svojem organu upravljanja sklep o prenehanju dela z vašo privolitvijo in te svoje zahteve oziroma prošnje ne morete preklicati. V smislu 120. člena te-mejnega zakona o delovnih razmerjih bi lahko sprožili delovni spor pred pristojnim rednim sodiščem, če je izdal sklep o prenehanju dela z vašo privolitvijo delavski svet, s tem da bi izpodbijali sklep delavskega sveta, ker je bila vaša privolitev izdana na podlagi sile, zmote ali zvijače ali pa kolikor ni sklepal in izdal sklepa o prenehanju dela pristojnr'organ upravljanja vaše delovne organizacije, ki je po vaših splošnih aktih pristojen za izdajo takega, sklepa. A. POLJANŠEK Iz naše družbe OB BAZENSKEM POSVETU ZASAVSKIH RUDARJEV Neskladja v pokojninah rudarjev daljnjem konkretnem urejanju teh vprašanj. Osnova za raz- pravo so bile analize, ki so jih izdelali občinski sindikalni sveti Trbovlje, Hrastnik in Zagorje. Na dileme, ali je temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju slab, ali pa so vzroki za takšne razlike v pokojninah drugje, je odgovorila tudi razprava. Namen novega TZPZ, da postavi pokojninsko zavarovanje na ekonomsko osnovo s tem, da bo pokojnina v odvisnosti od delovne dobe in višine vlaganja, ni pri tistih, ki gredo sedaj v pokoj, nič deformiran. Njihove pokojnine so odmerjene po zastavljenih načelih, višina je odvisna od vloženega dela, to je delovnih let in osebnega dohodka. Drugače pa je s tistimi, ki so novi zakon dočakali kot upokojenci. Določila novega zakona o prevedbah starih pokojnin so zlasti za rudarje neugodna. Namesto, da bi novi zakon s prevedbo v največji možni meri izenačil stare in nove upokojence, ki so delali na enakih delih, je meje med njimi še bolj boleče začrtal. — Kdo lahko podpre stališče, da so ljudje, ki so delali v prejšnjih desetletjih in imeli manjše prejemke, manj prispevali k skupnim dobrinam — vprašanje, id so ga zastavili prizadeti in na katero tudi želijo odgovor. Pokazali so na objektivne okoliščine, zakaj so bili osebni dohodki'rudarjev leta nazaj nizki, s čimer pa novi pokojninski zakon pri določilih, ki zadevajo prevedbe, ni računal. Rudniki in tudi železarne so bili vsa leta nazaj v dokaj neugodnem ekonomskem položaju. Določene cene, nizka akumulacija in minimalna investicijska vlaganja, vse to je pogojevalo tudi nizke osebne, dohodke delavcev. Še leta 1963 so bili povprečifl dohodki rudarjev 39.800 dinarjev, šele lani, v zadnjih mesecih, pa so se približali 80 in 90 tisočakom. Osnovna misel v razpravi je bila, da je pokojninski sistem po novem zakonu dober za tiste, ki imajo to srečo, da uveljavljajo pokojnino po njegovih določilih, da pa je krivičen za rudarje, ki so se upb-.kojili po starih predpisih. Ni malo primerov, da je razloček pri polni pokojnini dveh upokojenih rudarjev istega delovnega mesta od 50 do 100 in tudi več odstotkov. Te razlike v pokojninah so sp povečale zato, ker pri prevedbi ni bil upoštevan zaslužek od nadurnega dela, ki ga novi TZPZ šteje v pokojninsko osnovo kot zaslužek v podaljšanem delovnem času od 1. I. 1965 dalje. Vsi zavarovanci, ki so bili upokojeni po prejšnjih predpisih, pa so delali več kot redni delovni čas, so zaradi tega prikrajšani. Še posebej pa rudarji, kajti v Zasavju so v rudnikih po osvoboditvi uvedli obvezno delo najmanj dve nedelji v mesecu. Osebni dohodek iz tega podaljšanega dela pa bo upoštevan le pri tistih, ki bodo šli v pokoj po novem zakonu. Delavska sveta rudnikov Trbovlje in Hrastnik sta o tem že veliko razpravljala. Predlagala sta tudi, naj bi se upoštevale v pokojninsko osnovo celotne premije, ki so jih prejemali rudarji. Razen tega naj bi upoštevali v pokojninsko osnovo tudi dohodek rudarjev, ki so ga dobivali po posebnem premijskem pravilniku do leta 1961 in to za tista delovna mesta, kjer dela 3 C ti O 3 O ti O 3 O ti O Razgovor, ki ga je organiziral minuli teden občinski sin- 2 ja O dikalni svet v Trbovljah o problemih, ki so jih v rudarstvu povzročile prevedbe po temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju, o invalidskem zavarovanju in o beneficirani delovni dobi, sicer ni izoblikoval nekih dokončnih stališč, je pa zaradi vsebine in oblike neprecenljiva pomoč pri na- S z o s O ni bilo mogoče meriti samo s količino izkopanega premoga. Ko so udeleženci posveta govorili o benificiranem delovnem stažu in dodatnem prispevku zanj, so opozorili, da je problem tudi v tem, ker imajo prav rudniki največ takšnih delovnih mest in jih glede na posebnost rudarskega dela ne b0 mogoče odpraviti. To pa pomeni, da bo samo rudnik Trbovlj e-Hrastnik moral odšteti letno za dodatni prispevek približno 144 milijonov starih dinarjev. Na v razpravi dokaj ozko postavljeno alternativo, naj družba tudi nekaj prispeva za tiste ljudi, ki zaradi splošnih koristi prehitro ostare, če smatra, da so delovna mesta, katerim se prizna povečana zavarovalna doba, potrebna in nujna za gospodarstvo, ali pa naj se iz zakona izbrišejo vsi členi, ki govore o benificirani delovni dobi in dodatnem prispevku, je razprava dala tudi odgovor. Nihče ne meni, da so delovni pogoji v rudarstvu lahki. Vendar pa samo znižanje starostne meje ni rešitev za rudarje. Tudi če bi kdorkoli izven te dejavnosti pokrival stroške za benificirano delovno dobo, delavci v rudarstvu ne bi imeli višjih niti invalidskih niti starostnih pokojnin. Pokojninska osnova je odvisna tudi od višine osebnih dohodkov, prav ti pa v rudarstvu še vedno niso odraz težavnosti dela. Tega pa ne more Reševati pokojninski sistem, temveč mora ta problem rešiti gospodarstvo. Zatorej bo treba problem višjih pokojnin reševati z oblikovanjem cen premogu in rudam, ki so zaenkrat še vedno določene. Če bomo pričakovali, da bodo ljudje ob nizkih osebnih dohodkih pripravljeni d&ti v zameno za skrajšano delovno dobo svoje zdravje, se bomo prav gotovo ušteli. N. L. s O z O ti O ti o ti O e 3 ti O 3 O ti O • 3 O ti O • 3 ti O 3 O 3 O ti O s o ti O S 3 ti O 3 O ti O S kladivom.V. Kar je najprej treba vedeti: v mariborskem PTT imajo že dlje osnovane delovne enote. In že dlje govorijo, da je tudi pri njih uveljavljeno neposredno upravljanje proizvajalcev. Le nekateri nergači v podjetju, med njimi je tudi sindikat, zatrjujejo, da je to samoupravljanje bolj »samo« kot »upravljanje«, ker enote nimajo s čim upravljati. Mariborski poštarji fnam-reč še vedno poznajo samo skupne vreče, tiste za celotno podjetje, v katere se stekajo dinarčki in iz katerih jih centralni organi upravljanja tudi razdeljujejo. V mariborskem PTT podjetju pa kljub vsemu imajo delovne enote in neposredno odločanje proizvajalcev: šest enot je rentabilnih, nekatere med njimi so celo visoko rentabilne, sedma pa, no ja, ta ni rentabilna. In tudi zaradi tega nekateri »nergači« v. podjetju pravijo, da tisto o neposrednem upravljanju proizvajalcev v delovnih enotah le ni tako zelo res, kot bi se sprva morda komu zazdelo. Zato so se v podjetju odločili, naj bi posebna komisija proučila, kako vnaprej izoblikovati sistem formiranja in delitve dohodka. In res se je že nekajkrat sestala komisija. Uradno stališče sicer še ni znano, toda nekateri vendarle pristavljajo, da kakih pomembnejših sprememb v samoupravljanju mariborskih poštarjev le ne bo. Komisija je bojda že prišla do spoznanja, da delitev po ekonomskih enotah sploh ni možna. Koprski poštarji se bodo bržčas smejali tej ugotovitvi mariborskih kolegov, kajti pri njih so trdno prepričani, da vreč v delovnih enotah ni možno samo polniti z dinarji, temveč da je možno iz njih dinarje tudi deliti. Sicer pa ima komisija mariborskih poštarjev polno pravico misliti, da delitev res ni možna po delovnih enotah. S. B. ... po prstih V TEH DltEH JE ZA POGOVORE MED KNAPI ZNAČILNO DVOJE: POKOJNINE IN BENIFICIRAN DELOVNI STAŽ. IN MARSIKATERA KRITIČNA, KI JIM UIDE V TEH POGOVORIH, JE TUDI UPRAVIČENA FOTO SLUŽBA DB IZ RAZGOVOROV NA TEMO: KAKO SE VLKLUCUJEMO V MEDNARODNO DELITEV DELA - PRVE IZKUŠNJE TOVARNE GORENJE V VELENJU__ ZAINTERESIRANI ZA CIM VE C JO MENJAVO KAKOR NEKDAJ HLADILNIKI 4N TELEVIZORJI, TAKO ZDAJ AVTOMATSKI PRALNI STROJI POMENIJO »SLAGER«. PO PRIBLIŽNIH OCENAH BI JIH SAMO NA NAŠEM TRGU LAHKO PRODALI KAKIH 120.000 NA LETO. PRI NAS JIH PROIZVAJA TOVARNA GOSPODINJSKE OPREME GORENJE V VELENJU. OBSEG PROIZVODNJE, DOSEŽEN DOSLEJ, SE ZDALEČ NT TOLIKŠEN, DA BI VSAJ MALO ZADOVOLJIL POTREBE NAŠIH POTROŠNIKOV. VENDAR SE KOLEKTIV TRUDI, DA BI SE TEMU CILJU ČIMBOLJ PRIBLIŽAL. OSNOVA TEH PRIZADEVANJ JE IZVOZ ... Velja poudariti, da Gorenje posreduje našemu potrošniku »Rex« superavtomatske pralne stroje (za 4 ali 5 kg suhega perila), izdelane na osnovi dokumentacije znane italijanske tovarne Zanussi. Vendar pri tem ne gre za licenčno proizvodnjo, temveč za dolgoročno pogodbo o blagovni menjavi. Gorenje dobavlja italijanskemu proizvajalcu različne cevi, emajlirane pločevinaste sestavne dele teč druge elemente, v zameno pa dobiva tiste sestavne dele, ki se jih doma ne splača proizvajati. To pa pomeni, da je Gorenje zainteresirano za čim večji izvoz, kajti s tem je direktno pogojena proizvodnja za domači trg. Letošnji obseg menjave naj bi j dosegel približno milijon dolarjev samo na tej, osnovi. Perspektiva pa je tako rekoč neprecenljiva! Tovarna Zanussi dosega letno 80 milijard lir realizacije, se pravi 160 milijard starih dinarjev. Tudi ta tovarna je zainteresirana za večjo proizvodnjo in večji izvoz. Po pogodbi, ki sta jo sklenila oba proizvajalca, ima Gorenje proste roke. Prav zato velenjska tovarna išče nadaljnje kooperante. Tovarna laboratorijskega stekla Boris Kidrič v Pulju v imenu Gorenja že izvaža termično steklo za pralne stroje. Sigma iz Subotice se bo v najkrajšem času vključila v sodelovanje z različnimi stikali. Potekajo pa tudi razgovori z drugimi proizvajalci: s Severjem iz Subotice, kranjsko Iskro in drugimi. V vseh primerih gre za velike serije, ki v posameznih primerih Pripombe in p red Iogi »Obravnava« ali »potrditev« usklajevanju statutov delovnih organizacij z lani spre-1 Bjetimi zakonskimi določili, zlasti s temeljnim zakonom '^o podjetjih in temeljnim zakonom o delovnih razmerjih, je bilo doslej dosti povedanega. Najpogostejši refren pa je: usklajevanje gre prepočasi, čas se odmika in skrajni rok, 1. april, po katerem bodo komisije za potrjevanje statutov delovnih organizacij pri občinskih skupščinah prenehale delovati, bo kmalu tu. Vrsta občinskih skupščin na Slovenskem je o teh zakasnitvah seznanila svoje odbornike, ki so izglasovali sklep o priporočilu delovnim organizacijam, naj nikar ne odlašajo z usklajevanjem. Ni naš namen iskati objektivne in subjektivne vzroke tem zakasnitvam; teh je nedvomno več. Toda tokrat o nečem drugem. V večini dosedanjih razprav o usklajevanju statutov delovnih organizacij z novimi zakoni, celo v našem tisku, uporabljamo termin POTRDITEV tega ali onega statuta s strani občinskih komisij. Kaže torej, da smo resno sprti celo s tistimi bistvenimi novimi ustavnimi določili, ki vnašajo v naše družbeno politično življenje mnogo višjo stopnjo demokratičnosti, kot smo jo pripravljeni sprejemati. Naša nova ustava namreč povsem jasno in nedvoumno uvaja kvalitativno spremembo v tem pogledu: komisije za delovne statute namreč OBRAVNAVAJO, ne pa potrjujejo te samoupravne akte. Torej: če je ustava namesto potrjevanja uveljavila obravnavo statutov delovnih organizacij, čemu zdaj, ko gre za dopolnjevanje in usklajevanje teh aktov, spet potrjevati statute? Ne more biti dvoma, da imajo občinske komisije nekatere pristojnosti, kot bi temu rekli v pravniškem jeziku, kot ni dvoma, da lahko dopolnjene in prilagojene statute vrnejo, zaradi teh ali onih pomanjkljivosti ali celo nepravilnosti, toda v nobenem primeru teh samoupravnih aktov ne potrjujejo. Kajti v tem primeru, seve, ne bi priznali današnje vloge delovne organizacije v našem družbenem sistemu. Drugo je, kajpak, vprašanje sprejemanja statutov v delovnih organizacijah samih. Sindikalne organizacije so na primer v Zasavju dosti razpravljale o nujnosti in potrebi, da pri usklajevanju statutov delovnih organizacij sodelujejo vsi zaposleni že v »fazi pripravljanja«, da pa poteka sprejemanje dosti preveč formalno. Vse preveč delovnih ljudi, bolje povedano, neposrednih proizvajalcev, , šele zdaj vse bolj spoznava, da ti akti niso zgolj pravni doku- menti, pač pa rezultat njihove zavesti o tem, kako naj bi urejali vse svoje probleme v proizvodnem procesu. Zato nič čudnega, če bodo sedanji statuti delovnih organizacij pravzaprav šele zdaj postali predmet dejanskih družbenih dogovorov, kot so to ugotovili na nekem občnem zboru sindikalne organizacije v Zasavju. Spoznali so namreč, da so za nekatere resne pomanjkljivosti v njihovem statutu, kot na primer to, da začetek dela na delovnem mestu ob točno odrejenem času velja samo za neposrednega proizvajalca, medtem ko za uslužbenca ni nobenega podobnega določila, polno odgovorni sami. če bi bili vsi aktivni pri obravnavanju svoje interne zakonodaje, do takih in podobnih napak vsekakor ne bi prišlo. Že ta primer, ki pa ni osamljen, kaže, da bodo morali še mnogi statuti pod »drobnogled«, to pa bo hkrati tudi priložnost, ko se bo treba pomenkovati ne le o pravicah, ampak tudi o dolžnostih. M. V. ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■>. — na primer pri kondenzatorjih — dosegajo tudi milijon kosov letno. Ob tem je za zdaj problematična le cena nekaterih osnovnih surovin. Navzlic vseh1 težavam pa v Gorenju menijo, da bodo tudi ta problem rešil' z ustreznimi dogovori s koopc' ranti, ki jih nameravajo za nji' hov delež tudi devizno stimuli' rati, saj bi to olajšalo in povečalo obseg menjave, s tem pa tudi rentabilnost poslovanja. Na kratko: gre za to, da bi svoj6 zmogljivosti ,čim bolje izkori' ščali. Sedanji obseg proizvodnja pralnih strojev je na primer tako majhen, da specializirani tekoči trak teče dva ali tri dr potem pa morajo čakati, da t8. osnovi realiziranega izvoza spe uvozijo potrebne sestavne del6. Tekoči trak v tem času sicer stoji, vendar ob proizvodnji štedilnikov ni najbolje izkoriščen' Zaradi vsega tega se v Gorenju potegujejo za devizni kredit, ki ga Italija nudi za pospeševanje medsebojnega sodelovanja predelovalne industrij6' Izračunali so, da bi z milijone^1 dolarjev tolikanj povečali lastn? proizvodnjo in proizvodnjo P^ kooperantih, da bi na osnOvl menjave dobivali dovolj pr6! ostalih sestavnih delov, kar hj jim omogočilo polno zaposlile^ in morda celo povečanje zmogljivosti. Zdaj bi lahko izdela'1 120 pralnih strojev na dan, P°' tem pa precej več. Na račn" optimalnega izkoriščanja zmogljivosti pa bi ustvarili sredstva, s katerimi bi odplačali omeni6" ni kredit. Preostaja še vprašanje, za' kaj se je Gorenje odločilo tak način blagovne menja'’6. Kot tovarni gospodinjskih strojev jim ni vseeno, kakšen 1,1 koliko celovit proizvodni program imajo. Za rentabilno gospodarjenje so potrebne velik8 serije, zato so štedilnike že z3' čeli izvažati. Za letos predvidi vajo najmanj milijon in pol dolarjev izvoza — dobro polovi8 v zahodne države, ostalo pa 1,3 vzhod. Navzlic temu njih0', zmogljivosti še niso zasedene, blagovno menjavo so dosegli, jih zdaj bolje izkoriščajo. Poredila pa se jim je tudi možno5' da trgu posredujejo nov izdelek Ker pa gre za blagovno menja- vo in ne morda za licenco k* bi jo morali plačati, kakor bdi o treba vnovič kupovati, '"‘T rebitne novosti oziroma izpop0* nitve — so se hkrati izog"^ nevarnosti, da bi zaostajali tehnološkem smislu. Vse nov sti tovarne Zanussi tako P°U\ jajo tudi njihova last. o ^ maj osvojenim superavtotn® skim strojem je Zanussi zd začel dograjevati še dozirno n pravo. Gorenje je že dobilo v dokumentacijo in njihovi °r°, j ar ji že izdelujejo orodja. Skr3fl ka: gre za blagovno zamenja in kooperacijo, ki zadovolji oba proizvajalca, nedvomno P bodo tak način sodelovanja zdravili tudi potrošniki. & Iz naše družbe Sem član izvršnega odbora sindikalne podružnice, odgovoren za izvenšolsko izobraževanje naših članov. Predsednik izvršnega odbora mi je ondan dejal: »Najhuje je za nami. Zdaj naj statistiki analizirajo, kaj smo storili. Preberi vse, kar pišejo, in ugotovi, kaj nam je prinesla reforma. Sam veš, da predavanj in tečajev ne moreš več organizirati po starem, če so se razmere spremenile.« Naročil mi je, naj proučim te pogoje in na osnovi podatkov statistikov pripravim osnutek plana bodoče izobraževalne dejavnosti v našem delovnem kolektivu. Prihodnje dni sem bral vse članke, objavljene v naših časopisih, poslušal vse komentarje in razprave v radiu in na televiziji, v katerih sem zasledil kakršno koli ugotovitev, kaj nam je prinesla reforma. Tako sem ondan bral, da je statistična služba posredovala skupščinskim organom najnovejše podatke o našem standardu, ki so uradni in dokončni: »Od začetka reforme pa do konca leta 1965 se je, realna vrednost osebnih dohodkov vseh zaposlenih znižala povprečno za 31,5 °fc, ali, z drugimi besedami, za toliko so se povečali življenjski stroški.« V našem kolektivu pa smo v istem obdobju povečali osebne dohodke za 33 odstotkov. Nekaj popoldnevov, večerov in noči sem razmišljal, kako in v čem naj bi to pozitivno dejstvo vplivalo na našo izobraževalno dejavnost. Potem sem v osnutek plana bodočega izobraževanja vseh pri nas zaposlenih zapisal: »Dejstvo, da smo preživeli reformo s pozitivnimi rezultati, se pravi, da se je kljub vsemu za 1,5 % povečala '•evanje odraslih - * . • >- kupna moč naših proizvajalcev, nam narekuje, da organiziramo predavanja in tečaje predvsem o naslednjih temah: — Vzroki in posledice višje življenjske ravni na osebno počutje proizvajalcev. — Kaj storiti, da bi zvišanje standarda pozitivno vplivalo na samoupravljanje? — Delovna storilnost in boljše življenjske razmere. Izvršni odbor sindikalne podružnice je ta moj predlog sprejel. Naslednjega dne pa sem v dnevnikih bral izjavo enega niši h odgovornih tovarišev, ki se poklicno ukvarja z gospodarstvom. Med drugim je dejal: »Iz podatkov zveznega ekonomskega instituta je razvidno, da so se življenjski stroški zvišali — v obdobju Po reformi — za 33 %. Ugotovili smo, da to drži. Torej, gre za 33 %, o katerih ...« Sem dober državljan, oprostite, dober občan, in se spričo tega redkokdaj razhudim. Zato sem tudi navajen marsikaj, tako mirno, ne da bi sploh kaj zinil, sprejel to spremembo. Prejšnji plan izobraževanja sem vrgel v koš in začel pripravljati novega. Nekaj dni kasneje smo na sestanku izvršnega odbora sklenili, da bomo v izobraževalnem programu obdelali ‘*«islednja področja: — Kako še nadalje uveljavljati ukrepe, ki so nam pomagali, da nam reforma na področju standarda ni škodovala. — Kakšen naj bo odnos naših proizvajalcev do članov tistih delovnih kolektivov, ki jih je reforma prizadela. Vpliv osebnih dohodkov, katerih realna vrednost ni prav nič manjša, kot je bila poprej, na družbeno dejavnost članov sindikata.« Ko sem po dokajšnjih težavah vendarle dobil predavatelja za prvo temo, sem v radiu slišal: »Kar smo doslej storili, ne bo takoj koristilo našemu standardu. Podatki, ki so jih zbrali sindikati, kažejo, da se je le-ta celo nekoliko znižal. Kajti življenjski stroški so se po reformi povečali povprečno za kakih 39 %. Samo Prehrambeni artikli so se podražili povprečno za 56 %, stanovanja pa za 80 %. Spričo tega ...« Ugasnil sem radio in s svojim planom izvenšolskega izobraževanja odraslih podkuril v štedilniku. Potlej sva skupaj z ženo sestavila tale izobraževalni načrt: — Kako naj kuha preudarna gospodinja. — Vpliv honorarnega dela na mentaliteto proizvajalca. v — Nižji realni osebni dohodki in odnosi med možem in ženo. . Ko sem ta /svoj najnovejši plan prinesel v podjetje, So se člani izvršnega odbora zmrdovali in rekli: »Pa vendar nismo tako globoko padli.« Zdaj nimamo nobenega načrta, kako naj bi se kot prodajalci izobraževali v prihodnje in nihče med nami ne Ve, kdo je kriv. JANEZ VOLJČ DELITEV PO NOVEM VOZNEM REDU KM0 SO MfiRIBOBSKI ŽELEZNIČARJI ZASNOVALI DELITEV (Nadaljevanje s 1. strani) pomanjkljiv sistem, kot je že bil v veljavi v preteklosti. Vpliv neenake zaposlenosti pa so po drugi strani tudi morali upoštevati, ne sicer popolnoma, ampak samo delno. Ko so imeli tako razčiščene pojme, so začeli iskati merila. Iskali so takšna merila, ki bi železničarje za delo spodbudila, hkrati pa tudi pomagala, da pridobijo več dela. V prejšnjem sistemu ni bilo važno, kako vesten je bil kdo na delovnem mestu, kako kvalitetno je opravljal delo, ali je s svojim načinom dela dovolj vplival in skrbel za povečanje prometa in tovornega blaga. Z novimi merili pa je prišlo vse to do polne veljave. Tako imajo sedaj mariborski železničarji nagrajevanje urejeno precej zapleteno, vendar v bistvu dobro rešeno. V vse po- drobnosti se ni mogoče spuščati, ker bi nas to zavedlo predaleč. Za splošen opis zadostuje, če zvemo, da so na primer vlakovni odpravniki nagrajevani po številu prepeljanih vlakov in po številu vagonov, potniški blagajniki po številu prodanih vozovnic, blagovni blagajniki po številu blagovnih pošiljk itd. Postaje pa se po obsegu dela zelo razlikujejo. Na vseh postajah ni enako število potnikov, pa tudi količine prepeljanega blaga so zelo različne. Tisti, ki so zaposleni na manjših postajah, pa niso sami krivi, da imajo manj dela kot na večjih. V takšnih pogojih neizenačenosti dela so morali poiskati zadovoljivo rešitev za vse. Našli so jo v obliki stalnega dela dohodka. Pri obračunu upoštevajo stalni del, ki znaša 55 % dohodka za posamezno delovno mesto. Drugi del Železničarji prav zdaj oblikujejo statut svojega novega združenega podjetja, in predvsem od razprave v tem času BO odvisno, kako se bo zaokrenila kretnica v sistemu formiranja in delitve dohodka in s tem tudi kretnica vsega NADALJNJEGA GOSPODARJENJA. ZATO MALCE SIMBOLIKE TUDI NA NASI SLIKI FOTO SLUŽBA DE osebnega dohodka pa je gibljiv in popolnoma odvisen od učinka dela. Če bi bil namreč celoten dohodek vezan na delo, potem na majhnih postajah ne bi hotel nihče delati, delo pa je treba tudi tam opraviti, čeprav ne daje polne zaposlitve. Za uslužbence na teh postajah velja načelo, za manj dela manj denarja, vendar so s stalnim delom toliko zavarovani, da se jim ni treba bati za osebne dohodke. Stalnega dela pa nimajo vse enote v podjetju. Imajo ga samo manjše vmesne postaje, ki so hkrati tudi samostojne obračunske enote. Glavne in premikalne postaje pa imajo celoten dohodek vezan na delovni učinek, seveda z dokaj različnimi merili za posamezna delovna mesta. Važno je pri celi stvari tudi drugo dejstvo, da se cene postavljajo znotraj podjetja za vse enote enako, tako da lahko posamezne enote bistveno vplivajo na stroške. VOZNI RED JE ŽELEZNIČARJEVA NORMA Zanimivo je tudi nagrajevanje posameznih služb. Vlakovodje in zavirači dobijo podobno kot osebje, zaposleno v prometu, 55 % dohodka po stvarnem času na delovnem mestu, ostanek pa po času, ki ga določa vozni red. Vozni red je železničarjeva norma. Če delavec pripelje vlak, ki je določen po voznem redu, je izpolnil normo. Če pa č,as prevoza presega čas, ki je določen po voznem redu, podjetje teh ur v popolnosti ne priznava. Zamude nastajajo iz objektivnih in subjektivnih vzrokov. Izkušnje pa kažejo, da osebje nanje le lahko vpliva! Razen osnovnega nagrajevanja po merilih pa imajo mariborski železničarji tudi drugo delitev, ki izhaja iz poslovnega uspeha podjetja in enot. Tako smo našteli glavna načela nagrajevanja mariborskih železničarjev. Na splošno zapa-žajo sedaj še zelo nizko raven osebnih dohodkov, ki zaostajajo za zaposlenimi v industriji. Ko se bo postopoma popravil materialni položaj železnic, bo tudi delitev v podjetjih ustreznejša. Kljub temu pa v Mariboru menijo, da je osebne dohodke mogoče dvigati z dvema škripcema. Mariborska delitev namreč kaže, da se z dobro notranjo delitvijo stvari lahko zboljšujejo. Iz leta v leto imajo na mariborskem železniškem omrežju večji promet in več dela, število zaposlenih pa zaradi večje zainteresiranosti za delo ostaja isto. V ekonomskih enotah spoznavajo, da jim novi delavci niso potrebni. Vse to so posledice dobrega nagrajevanja. Včasih morajo zaradi varnosti prometa takšne težnje celo zavirati. Z. T. troci so rekli: »Poj-8 8 dimo se igrat!« X. W »Pojdimo!« »Kam,« je vzkliknil najmlajši in pogledal po starejših vrstnikih. »Ja, kam? Sneg je skopnel, ledu ni, še manj drsališč, na cesto ne smemo!« je pomodroval eden iz gruče, »miličniki nas bodo zapisali!« Spogledali so se, čakaj e drug na drugega, pa je spet nekdo predlagal: »Pa se pojdimo za hišo!« Koraki so jim zastali, ko je spet eden iz gruče svareče dejal: »Ne, za hišo že ne! Naš ate bi se zbudili, prišli so s šihta.« Toda otroci ne bi bili otroci, če se ne bi spomnili igrišča. »Pa res, pojdimo na igrišče!« In že jih ni bilo več. Šel sem za njimi. Rekli so: igrišče! Ne, to res ni bilo igrišču podobno. Otroci so me v to prepričali. Vrteli so se okrog edine otroške naprave, podobne nekdanjemu toboganu. Z igranjem torej ni bilo nič. Nekaj časa so se še lovili, potem so se razšli. Razmajani tobogan je spet osamel. Še malo pa bodo otroške počitnice pri kraju; prišle bodo poletne, otroci pa bodo spet prišli semkaj, da bi se igrali, pa ne bodo imeli s čim. Ni igrišč za zagorske otroke. Vsenaokrog v središču mesta so v zadnjih nekaj letih zrasli s tal res lepi stanovanjski bloki, zadnja dva imata celo naprave za centralno ogrevanje. V nova stanovanja se je vselilo veliko družin, z otroki kajpak. Toda nanje ni nihče pomislil. Res: na cesto ne smejo, za hiše tudi ne, saj imajo očetje »šiht« tudi ponoči, kopališča ni, potok je umazan od premoga. Spomnil sem se številnih obljub zadnjih let, da bodo krajevne skupnosti dobile sredstva za ureditev nekaterih igrišč. Seveda sredstev ni bilo, ko pa je bilo še toliko drugih, bolj nujnih zadev. In ko sva o igriščih za otroke poklepetala s tamošnjim predsednikom hišnega sveta, me je spomnil, da so spet na konferenci mest predlagali ustanovitev stalnih skladov za otroško varstvo. Dejal je: »Ali ne bi bilo lepo, če bi iz teh skladov namenili kak dinar tudi za otroška igrišča?« In: »Drugje ne vidimo izhoda. Da bi kak dinar dobili iz skladov novega stanovanjskega __ podjetja, še misliti ni. Pravijo celo, da nam bodo močno zmanjšali sredstva, ki jih potrebujemo za upravljanje naših stanovanj« Res: tudi v Zagorju bedo v tem delu še zidali stanovanja; čedalje več. Toda nihče ne misli na otroška igrišča. Ali je potemtakem sploh čudno, če ljudje vedno bolj pogosto sodijo, da je urbanost naših mestnih predelov čedalje bolj surova. Vse preveč pozabljamo, da so še tako lepa naselja brez tistega, kar otroci potrebujejo, zametek najrazličnejšega zla. M. V. Siniti III!lllllllllIIIIIIIIIIIill!lll!il!llll!!ll!lllli]l!l!Ii!!!!!lIliilllllllllll!IIIIIIIIII!IIIIII!IIIII|lill||lll|IIIIIIIIIIIIlllll|||||||||||||jiilllll|||||||]|ji|il|||||||||||||||l|||l!|||||]|!||||!l|lf[|||[j|j|jj|||j|||||||||||||||f]| iIIIII!llll[|||l!IIIIIIilIIIIIIIIIIIllll!lll!IIIIIII!lllllilllllllllllllllllll!llllllllIllll!ilIIIIII!llll!lll!llll!lllliil!IIIIIIIIIIII!Illlll|j|!III!!!IIIIII!!!IIII!![||ilII||||I!IIIilll|!!il!! »Naš kolektiv terja rešitev« V zvezi z našo gloso, objavljeno v rubriki »S kladivom po Prstih« pod naslovom »Joj/ kam bi del...«, 20. januarja 1966, ki govori o nekonkurenčnosti velenjskega plina z drugimi gorivi in o ekonomski nujnosti, da bi opremo za EKK Velenje odprodali, nam je sindikalna podružnica Energo kemičnega kombinata poslala dopis, češ da je trditev, da potrebujejo 10 milijard za ureditev okolice, zmotna, ker projekt Za to sploh ne predvideva nobenih sredstev. Snov za gradivo naše glose, kakor tudi sporno številko smo povzeli iz gradiva Izvršnega sveta SR Slovenije pod naslovom Osnovni problemi splošne in investicijske potrošnje v SR Sloveniji v letu 1666, kjer na 15. strani piše dobesedno: »Predračunska vrednost tega objekta (mišljen je EKK jelenje) se je povečala od prvotnih 32 milijard na 62,8 milijarde dinarjev (brez ureje, za katero bi bila potrebna sredstva v višini 9,7 milijarde dinarjev). Na osnovi takega povečanja investicijskih stroškov se (ob obstoječih pogojih kreditiranja) občutno poveča cena plina, tako da ni več konkurenčna drugim gorivom.« •umili »5er se mišljenje sindikalne lik* ^nice EKK Velenje raz-nn„u-le7 °d teh ugotovitev, ga le "rednjemo brez komentarja, jasnosti na ljubo: za-rL- .b inflaciii in reformi, niu 1 cesar so se močno dvig-tWn-nYesticije za Energo ke-Plin s °mbinat’ je velenjski se vedno konkurenčen ostalim virom energije, toda pod pogoji kreditiranja, ki so sicer normalni za energetske objekte. Ni torej kriva nerentabil-nost velenjskega plina v novih pogojih, temveč kratko malo izjava, da nimamo denarja za tolikšno investicijo. Sledeč načelom reforme moramo sedaj oceniti, ali je odložitev te investicije možna in katera od spodaj obravnavanih variant je bolj gospodarna. Predvsem ugotavljamo, da predstavlja — kot najbolj učinkovit vir toplotne energije — letna proizvodnja velenjskega plina 575 milijonov kub. metrov kalorično vrednost 2.808 milijonov kilovatnih ur. V naši deficitni energetski bilanci predstavlja to nedvomno močno postavko. Vsa inozemska oprema za to proizvodnjo v skupni vrednosti 29,5 milijarde dinarjev je naročena in že prihaja. Skladiščimo jo sedaj v mejah skromnih sredstev, ki nam jih dajeta na razpolago rudnik in termoelektrarna. Vrnitev te opreme bi po grobih ocenitvah povzročila večmilijardno škodo. Kakšni so izgledi za prodajo te opreme? Ugotavljamo, da je oprema projektirana za specifične last- nosti velenjskega premoga in bo njena uporaba v drugih razmerah, v kolikor bo sploh mogoča, dala čisto druge vrednosti od garantiranih. 1 Oprema, kot je projektirana, predstavlja ozko zaključeno celoto in ima svojo polno vrednost le, če se kot taka tudi uporabi oziroma proda. Pri tem si ne moremo predstavljati, da bi bila prestavitev te opreme v celoti na kakršnikoli drugi lokaciji cenejša, kot v Velenju. Nasprotno: zaradi potrebne predelave projektov bo za vsakega novega investitorja oprema znatno dražja. V jugoslovanskem merilu nastane z odprodajo torej za skupnost znatna škoda. Vsaka delna uporaba opreme tudi bistveno znižuje vrednost preostalega dela, katerega uporabnost se vedno bolj zožuje, vrednost pa hitro pada do vrednosti starega železa. Ob tem nastaja seveda vprašanje, kdo bo kril bistvene izgube, ki lahko ob tem nastanejo. Če količkaj trezno premislimo, lahko ugotovimo, da ne gre za odlaganje, temveč za dokončno črtanje uplinjavanja iz programa gospodarskih investicij v Sloveniji. S tem se odpovedujemo tudi temu energetskemu viru, brez katerega si sploh ne moremo zamisliti industrije v gospodarsko razvitih deželah. Torej vrnitev opreme in njena prodaja ne dajeta prave rešitve problema. Zavedajoč se vseh teh problemov, si je kolektiv prizadeval, da se znižajo zneski takoj potrebnih dinarskih sredstev in vendarle omogoči izgradnja kombinata do 30. junija 1963. Pri tem je razen deviznih investicijskih kreditov upošteval še komercialne kredite. Za popolno izgradnjo kombinata bi bilo potrebno zagotoviti še v letu 1966 5.858 milijonov starih dinarjev, v 1. 1967 10.313 milijonov in v 1. 1968 1.562 milijonov dinarjev ali skupno v treh letih 17.737 milijonov starih dinarjev. Ta znesek predstavlja vsekakor manj, kot bi znašala iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiinniiniiiinniiiHiiniiiHiiiiiniiniiiinimniiiiiHiiiiinniinipiiinHiinnnnimiim izguba v kateri koli zgo- jg raj naštetih rešitev problema gj velenjskega plina. Če bi podjetju pri odpla- §§ Čilu omogočili še premostitve- jj ni kredit, bo mogoče kljub gj težkim in nenavadnim kredit- jj nim pogojem investicijo od- ti plačati do leta 1981. S tem bi po eni strani slo- jg vensko gospodarstvo dobilo jj nov, mogočen in cenen vir pre- 1 potrebne energije, po drugi te strani pa bi podjetje po od- jj plačilu dolga prispevalo letno gj 8 milijard dinarjev narodne- ti ga dohodka, od katerega lahko jj oroči približno 3,7 milijarde jj starih dinarjev letno za dalj- jg nji razvoj našega gospodar- 1 stva. Naj bo odločitev takšna ali jg drugačna, naš kolektiv odloč- M no zahteva, da se zadeva čim- jj prej reši in da se mu omogoči, gj da s svojimi strokovnimi moč- jg mi čimbolj prispeva k dejan- jg skemu izboljšanju našega na- S rodnega gospodarstva in dvi- p gu življenjske ravni delovnega j človeka. ING. CSIKOS DAMIR, | preds. sind. nodružnice p EKK Velenje Eli!!!: lllUllinilllHllimilllllHllini[llilllllllllllllllll|||||i!|||||||inilllilllllllllllllllUillllllUllilltlillllllllllllllllllHlllilllHlll[lllllllilllSlilllllllllllllllll!IIIIIIHilllHlllllli!lllimnimililuilliaiiUuiii:iuiuiniiinin Kaho gospodarimo WW7WW\AAAAA/WWW\AAryWVVWVWVWWWWWWW\AyWV\ Sestavljavci gradiva o predvidenem gospodarskem razvoju naše republike v letu 1966, ki ga je Zavod SR Slovenije za planiranje posredoval skupščini in drugim usmerjevalcem našega gospodarskega razvoja, želijo že z naslovom zajetne analize poudariti začetek novega obdobja v načrtovanju. V naslovu ni več besedice plan, ampak: »Analiza razvoja v letu 1965 in ocena možnosti razvoja SR Slovenije v letu 1966«. Tudi vsebina analize, ki so jo te dni začeli obravnavati skupščinski odbori, je prežeta z duhom reforme, številke, ki jih vsebuje, pa niso več podkrepljene z direktivnimi apeli, ampak jih utemeljujejo le logično dognana priporočila. Celotna analiza izraža torej težnjo, da bi uravnovesili gospodarstvo, to je uresničili reformo. Osnovno vprašanje, ki ga je ob prizadevanjih republiških organov in predstavniških teles, da bi čimprej občutili sadove reforme, skoraj obvezno treba zastaviti, se glasi: ali je prizadevanje republike, da bi dosegli ta cilj, lahko učinkovito, ko pa vemo, da v Sloveniji razpolagajo gospodarske organizacije že s 66 % sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo? Se kako je lahko učinkovito; če že zaradi drugega ne, zato, ker drži republika skupaj z zvezo v rokah vse vzvode kreditno monetarne politike. Prav zato, ker sta zveza in republika dovoljevali gradnjo najrazličnejših objektov na račun inflacije, je zašlo naše gospodarstvo v takšno predreformno zagato. Preostalo nam ni drugega, kot da administrativno omejimo kredite (kar pa še malo ne deluje selektivno v gospodarstvu) in na ta način ustvarimo osnovo za bolj umirjeno gospodarsko rast. Uspelo nam je! Gibanje kreditov iz bančnih sredstev je bilo že lani dosti bolj umirjeno kot v l. 1964, še bolj pa, bo letos. V prvih 9. mesecih leta 1964 so se v naši republiki povečali bančni krediti od' 384 milijard na 490 milijard starih dinarjev ali za 27,5 %, v prvih devetih mesecih lani pa od 494 milijard na 532 milijard ali za 7,6 %. In še podatek, ki ilustrira našo čvrsto odločenost, da se dokončno odrečemo inflaciji kot pospeševalcu gospodarskega razvoja: pri skupnem povečanju kreditov iz bančnih sredstev, ki je znašalo v letu 1964 106 milijard starih dinarjev, odpade na povečanje dodatne emisije denarja 66 milijard starih dinarjev (toliko novega denarja smo natisnili), medtem ko smo povečali lani kredite iz dodatne emisije le za 9 milijard dindrjev. Reforme ne bomo uresničevali na »kredit« Kreditno-monetarna politika bo po predvidevanjih letošnje prognoze gospodarskega razvoja še doslednejša: dodatne kredite bomo povečevali le v sorazmerju s porastom družbenega proizvoda, toda še pri tem bodo imele pri kreditiranju prednost gospodarske organizacije, ki izvažajo. Zajezitev inflacijskega kreditiranja, ki se bo zanj naša skupščina nedvomno odločila, saj je eden glavnih pogojev za uresničenje reforme, pa terja od podjetij izredne gospodarske napore. Ker ne bodo mogla več najemati kreditov za obratna sredstva v neomejenih količinah, kot so jih lahko doslej, bodo prisiljena vlagati dohodek v lastna obratna sredstva, če pa bodo hotela ustvariti dovolj dohodkov — v spremenjenih razmerah gospodarjenja za vse: osebne dohodke, sklade in še za obratna sredstva, bodo morala bistveno povečati svoje konkurenčne sposobnosti na trgu, to pa z drugimi besedami pomeni: svojo produktivnost dela. Tudi sredstva za rekonstrukcije in modernizacijo bodo morala ustvariti predvsem z lastnim prizadevanjem, največ na račun splošnega zniževanja stroškov poslovanja in racionalnejšega poslovanja z obratnimi sredstvi. Skratka: še bolj si bodo morala povečati materialno osnovo za enostavno in razširjeno reprodukcijo, česar pa ne bodo mogla doseči na račun povečevanja cen, saj se zaradi visokih cen že sedaj kopičijo različni izdelki v skladiščih, ampak le z večjo produktivnostjo dela. Na videz začaran krog gospodarskih prizadevanj, ki ga je težko presekati z enim zamahom, v resnici pa uresničljiva naloga, samo če se je bodo gospodarske organizacije prizadevno lotile. V ilustracijo, kako zelo bi lahko povečale svoj dohodek, en sam podatek, bilanca zalog. V naši republiki so se povečale zaloge od prvega polletja 1963 do konca prvega polletja 1964 od 367 milijard starih dinarjev na 475 milijard, to je za 29%, od prvega polletja 1964 do prvega polletja 1965 pa od 475 milijard na 585 milijard dinarjev ali za nadaljnjih 23 %. Tak porast zalog je občutno višji tako od nominalnega kot od realnega naraščanja družbenega proizvoda. Če pa pri tem upoštevamo še porast vrednosti zalog zaradi reforme in zastoj v prodaji investicijskih dobrin in blaga trajne porabe, ki vpliva tudi na fizično povečanje zalog v proizvodnji in v trgovini, lahko sklepamo, da predstavlja vrednost zalog približno polovico vrednosti družbenega proizvoda v posameznem gospodarskem letu. Jasno je, da lahko hitrejše obračanje zalog potemtakem bistveno poveča družbeni proizvod in s tem sredstva za investicije in porabo — kar pa je mogoče doseči seveda le, če so zaloge med seboj po strukturi usklajene. Kako pa je mogoče racionalneje gospodariti z obratnimi sredstvi? Ta cilj je mogoče doseči predvsem s skrajševanjem proizvodnega ciklusa, utrjevanjem stalnih poslovnih zvez z dobavitelji in kupci, s kontrolo nad sestavo zalog, izboljševanjem njihove strukture, odpisovanjem in odprodajo nepotrebnih in nekurantnih zalog, z doslednjim spoštovanjem pogodbenih odnosov s kooperanti in poslovnimi sodelavci, s preciznejšim planiranjem proizvodnje, prodaje in nabave itd. — skratka, z resnično dobrim gospodarjenjem. Tako smo spet pri vprašanju, kako uresničevati reformo in koliko so za njeno uresničenje dolžni prispevati »zgoraj« in »spodaj«. Toda medtem smo poiskali tudi že odgovor na tako zastavljeno vprašanje. Četudi bosta zveza in republika opravili nalogo, ki jima jo nalaga reforma, to je omejili kredite do stopnje, ko je omejitev še gospodarna, ta ukrep ne bo obrodil sadu, če se gospodarske organizacije ne bodo postavile na noge z lastno močjo, z nenehnim naraščanjem produktivnosti dela, kar je edina čvrsta osnova za naš še hitrejši gospodarski in družbeni razvoj. VINKO BLATNIK /\AAAAAA/WVWW'A^/WVNAAA/W^AAA/WVWVWWV'//7W/>AAA/V'/>/ ZAPISEK O GOSPODARJENJU V SGP PRIMORJE V AJDOVŠČINI SKRB ZA ČLOVEKA JE SKRB ZA BOLJŠE GOSPODARJENJE Ostanek čistega dohodka že štiri leta vlagajo v poslovni sklad, namensko za obratna sredstva, to pa jim omogoča kontinuirano proizvodnjo © Ugodni rezultati dosedanje specializacije na posamezne dejavnosti © število nesreč in boleznin se zmanjšuje, ker se kurativa že umika preventivi • Najvažnejša naloga: vpeljati spodbudno delitev po delu za strokovnjake V času, ko naša gradbena operativa bistveno zmanjšuje obseg del, restrikcijski ukrepi kolektiva SGP PRIMORJE iz Ajdovščine ne prizadevajo. Podjetje si je zagotovilo enakomerno proizvodnjo skozi celo leto, nikogar niso odpustili, nikogar ne pošiljajo na plačani ali neplačani dopust. Zanje se zavoljo reforme ni nič spremenilo, ravno narobe: šele v zadnjem letu so prav zaživeli. Priznajmo, da se to skoraj neverjetno sliši. Pa vendar je točno in resnično Zato, ker je rezultat večletnih intenzivnih prizadevanj za boljšo organizacijo poslovanja, kar je obrodilo prve sadove ob najbolj pravem času. Vzroke, oziroma pojasnilo, zakaj je tako, bi lahko našli že v tistem najbolj osnovnem: pri delitvi dohodka. Nekoliko poenostavljena analitična ocena delovnih mest je zasnovana tako, da stalni del osebnega dohodka pomeni za neposredne proizvajalce le polovico zaslužka. Drugo polovico prineseta individualni učinek ( po progresivni lestvici) in kolektivni učinek delovne enote. Za strokovne kadre, oziroma organizatorje proizvodnje je za zdaj to razmerje malce drugačno, predvidevajo pa, naj bi se v najkrajšem času spremenilo. Vsa ta delovna mesta so podrobno še enkrat analizirali in opisali, zdaj vrednotijo posamezna opravila, oziroma elemente, ki sestavljajo njihov dohodek. Dosegli bi namreč radi še boljšo kvaliteto del, še bolj bodo morali upoštevati roke, pravičneje naj bi Šle ocenjene organizacijske sposobnosti in odnos do sodelavcev. Ob takih pogojih bi se še bolj uveljavila njihova notranja specializacija (na nizke, industrijske. in visoke gradnje), kar naj bi hkrati z nadaljnjo specializacijo neposrednih proizvajalcev za ta dela pripomoglo' do še večjih poslovpih uspehov. Poglavitnemu cilju — kontinuiranemu procesu proizvodnje, pa so se že zdaj malone v celoti približali. Zdaj gre za to, da še še bolj (notranje) organizirajo. In — zdaj nikomur ni več žal, da so zadnja štiri leta ostanek čistega dohodka, ki bi ga delno ali v celoti lahko razdelili kot osebni dohodek na račun poslovnega uspeha podjetja, namensko vlagali kot obratna sredstva v poslovni sklad. Ta denar jim je omogočil, da so se lahko izognili prehodnim »-rešitvam«: (Nadaljevanje s 1. strani) Za tolikšno povečanje bruto produkta bo treba, zlasti v deviznem režimu, storiti korak naprej, uspešno razvijati kooperacijo med podjetji doma in v tujini ter doseči poslovna združenja tistih gospodarskih organizacij, ki so zainteresirana, da bi pod takimi pogoji tudi dobro gospodarile. »Samo poslovnost in specializacija v proizvodnji lahko gospodarskim organizacijam omogočita dobre in zaželene gospodarske rezultate,« so še dodali člani upravnega odbora v razpravi. Omeniti, velja še, da v prihodnje ne bodo smele biti nosilci razširjene reprodukcije le gospodarske organizacije, marveč tudi v poslovna združenja, ki bodo lahko samo na ta način prišla do polne veljave in svojim članom prinašala tudi poslovne koristi. A ne samo to! Optimalni razvoj slovenskega gospodarstva bomo dosegli tudi z združevanjem sredstev na tistih mestih, ki bodo zagotovila tudi največjo ekonomsko učinkovitost. V zvezi s tem so se člani upravnega odbora zbornice dotaknili tudi investicij. Naglasili so, da bo treba končati le gradnjo tistih objek- pošiljanju na plačane in neplačane dopuste, odpuščanju delavcev. In kar je še posebej zanimivo: zimski meseci so za gradbeništvo »mrtvi«, osebni dohodki pa tedaj najnižji. Ker pa je SGP PRIMORJE imelo sredstva za nemoteno izvajanje gradenj, so. delo tako organizirali, da zdaj po planu izvajajo razna notranja dela ter tista pripravljalna dela, ki jih je zdaj mogoče izvajati. Tako so ljudje polno zaposleni in v njihovih zaslužkih Skorajda ni nobenih razlik v primerjavi s »sezonskimi« meseci. Opis skrbi za boljšo organizacijo dela in proizvodnje pa se s tem še ne konča. Ugotovili so, da je mogoče izločiti precej ročnega dela in garanja. Tako zdaj snujejo centralno železokrivnico in centralni tesarski obrat. Oba bodo mehanizirali do skrajne možne mere. Pri vseh enotah bodo uredili centralne betonarne, ker se je izkazalo, da je to cenejše, bolje in lažje. Ugotovili pa So tudi, da jim manjka »srednja« mehanizacija. Zato bodo kupili nekaj ,GD dvigal in druge (drobne) opreme. Sted-stva za to imajo. Pričakujejo, da se bodo te naložbe hitro obrestovale — predvsem v večji tov, ki so za Slovensko gospodarstvo nujni in ki so tik pred koncem gradenj. Nekatere gradnje bo treba začasno odložiti, nekaterim pa se celo odpovedati. Gradnja, ki se je bomo morali v Sloveniji najprej odreči, je Energo kemični kombinat Velenje, za katerega nikakor ne bi mogli zbrati dovolj investicij-skih sredstev. LETOS NADALJEVATI GRADNJO KOPRSKE ŽELEZNICE »Presenečeni smo bili, ko so zvezni organi izločili koprsko železnico iz programa gradnje železniških prog, ki jih investiramo tudi iz zveznih sredstev,« je v razpravi na upravnem odboru zbornice rekel direktor Luke Koper in še dodal: »Če ne bomo zgradili koprske železnice v najkrajšem času, potem je brez vsakega smisla, da Luka Koper še obstaja. Delavski svet je že sprejel sklep, da Luka Koper preneha poslovati, če ne bi zgradili železnice . . . « Na osnovi te in tudi drugih ugotovitev okoli gradnje železnice Prešnica—Koper, za katero je bilo doslej že porabljenih tri milijarde starih dinarjev, se je med člani upravnega odbora zbornice razvila ostra razprava, produktivnosti, pa tudi v večji varnosti pri delu in manjšem številu nesreč, oziroma poškodb. Ob tem velja poudariti, da SGP PRIMORJE močno skrbi za HTV varstvo pri delu. Ne zadovoljuje se s tem, da bi nesreče, oziroma boleznine samo evidentirali, ampak jih tudi študijsko spremljajo, proučujejo in — preprečujejo. Se predlanskim je bil na primer vsak član kolektiva odsoten z dela zaradi bolez- ni kar osemnajst dni, lani pa že pet dni manj. Pri tisoč zaposlenih je to pet tisoč več opravljenih delavnikov. Vendar s tem še niso zadovoljni, čeprav objektivno drži, da so že zavoljo narave dela boleznine v gradbeništvu bolj občutne kot v drugih panogah. Eden izmed ukrepov, s katerim nameravajo še bolj zmanjšati bolezenske izostanke z dela, oziroma jih vnaprej preprečevati, so pogodbe z zdravstvenimi domovi, kjer vedno isti zdravniki skrbijo za obolele člane SGP Primorje. Naslednji ukrep so preventivna cepljenja, oziroma raziskave. Pri delavcih, ki delajo na delovišču v Ajdovščini, so bila na primer lani zelo pogosta obo-ljenja želodca in dvanajsternika. kako zagotoviti nadaljnje financiranje omenjene železnice. »Je slovensko gospodarstvo sposobno zgraditi koprsko železnico?« je bilo eno osnovnih vprašanj na razpravi. Iz tega pa smo še lahko razbrali, da za gradnjo koprske železnice potrebujemo še nadaljnjih 9 milijard starih dinarjev. Upravni odbor zbornice še je zavzel, naj bi financiranje koprske železnice zagotovili s tem, da bi pristojni zvezni organi odobrili inozemske kredite, ki bi jih odplačevali z devizami, pridobljenimi od luških in tranzitnih storitev. Del investicijskih sredstev pa bi zagotovili iz bivšega družbenega investicijskega sklada republike in bivših okrajnih investicijskih skladov, del sredstev pa naj bi v obliki sanacijskega kredita prispeval še upravni odbor sklada skupnih rezerv gospodarskih organizacij občin in republike. Zavoljo izredne pomembnosti koprske železnice za slovensko gospodarstvo se je upravni odbor Gospodarske zbornice Slovenije soglasno izrekel za njeno gradnjo. Dodajmo še, da gre za gradnjo najrentabilnejše železniške zveze v Jugoslaviji. M. 2. Bolniki so šli k zdravniku, podjetje pa je analiziralo pogoje, ob katerih posluje obrat družbene prehrane. Izkazalo se je, da se na priučene kuharice ne morejo popolnoma zanesti. Poslali so jih na izpopolnjevanje . . . Takih in podobnih primerov bi lahko našteli še veliko. Bistveno pa je, da je tudi skrb za človeka lahko deležna veliko večje pozornosti kot kje drugje zato, ker se je ne lotevajo »na pamet«, kakor temu pravimo, ampak na osnovi dokumentacije. Da pa to pomeni stalno prakso v enem izmed gradbenih kolektivov, je še toliko bolj razveseljivo. —mG Ali vestea. ... da je po oceni Zavoda za planiranje SR Slovenije osebna potrošnja lani v celoti narasla za okoli 35°/o, realno pa le za 3,5 °/o. Sklad osebnih dohodkov je pri tem porasel za 34 °/o, realni osebni dohodki na zaposlenega — zaradi dviga cen ob reformi — pa v povprečju le za okoli 1,5 °h, ...da so bile leta 1964 gospodarske organizacije SR Slovenije udeležene v delitvi narodnega dohodka z 52 °lo, družbena skupnost pa je zajemala 48 "to, lani pa se | je delež gospodarskih organizacij povečal na 66"/», delež družbenih skupnosti pa zmanjšal na 34 °lo, .. .da prodajo gospodarske organizacije SR Slovenije na domačem jugoslovanskem tržišču 90 °U svoje proizvodnje, medtem ko razvite države izvažajo letno tudi do 40 °lo svoje proizvodnje, .. .da je lani po podatkih statistične službe iskalo v Sloveniji prvo zaposlitev 14 tisoč mladih ljudi, od teh 4600 s srednjo in višjo strokovno izobrazbo in da velik del strokovno usposobljene mladine ni dobil dela. Kolikšen — o tem paše ni podatkov, .. .da imajo gospodarske organizacije novogoriške občine še velike možnosti za povečanje proizvodnje, predvsem pa za povečanje produktivnosti dela, saj dela v prvi izmeni 64,5 0/« zaposlenih, v drugi izmeni 18,8 °h>, v tretji izmeni pa le 6.7 °lo zaposlenih. ... da namerava Litostroj letos izvoziti svoje proiz-vodnje v vrednosti več kot 4 milijone dolarjev, od tega dobro tretjino na konvertibilna področja, 10 "h proizvodnje na vzhodnoevropski trg, 50 °/o proizvodnje pa na druga klirinška območja. Izvozna obveznost je precej visoka, če upoštevamo, da so planirali 2° letos skupnega finančnega učinka 18,5 milijarde starih dinarjev, ...da je bilo leta 196° zaposlenih v upravi novogoriške skupščine 5,5 odstotka uslužbencev z visoko in višjo izobrazbo, lani Pa. že 27,3 odstotka. V občinski upravi je zaposlenih kar 8 pravnikov, 6 ekonomistov> 7 z visoko izobrazbo različnih strok, 15 pa z ustrezno višjo izobrazbo, zaradi česar se je delo občinske uprave v zadnjih letih bistveno izboljšalo, ... da so komunalne banke izpolnile lani zaradi re' strikcijskih omejitev le okoli 67 »/o prevzetih obveznosti. Pregled, kako so banke odobravale posamezne vrste kreditov, pa govori, da s0 še najbolje izpolnjevale obveznosti, ki so jih sprejele v zvezi z izgradnjo elektrarn in toplarn in z razvojem črne metalurgije. ŠE DEVET MILIJARD ZA KOPRSKO ŽELEZNICO Med štirimi očmi FRANC BRANISELJ, direktor Loških tovarn hladilnikov iz Škofje Loke, je na seji Upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije med drugim rekel: »Pred nedavnim se mi je v tujini zgodilo nekaj nenavadnega. Oglasil sem se na zunanjetrgovinskem predstavništvu slovenskega izvoznega podjetja, da bi se dogovoril o poslu. Predstavnik tega podjetja pa me je odslovil: — Pridite čez dva dni, zdaj imam na obisku generalnega direktorja iz Ljubljane. Čez dva dni sem se spet oglasil. Isti predstavnik se je spet izgovoril: — Danes vas ne morem sprejeti, ker imamo sestanek osnovne organizacije Zveze komunistov...« »Katero je to podjetje?« je bilo takoj slišati vprašanja ostalih članov upravnega odbora. Tovariš Braniselj ni povedal im,ena. Eden izmed ostalih članov upravnega odbora Gospodarske zbornice je takole dopolnil tovariša Branislja: »Slovenska izvozna podjetja imajo, kot sem seznanjen, v tujini 33 predstavnilcov, od tega samo izvozno podjetje Intertrade osemindvajset...« Po verjetnostnem računu torej lahko sklepamo, katero izvozno podjetje zastopa tisti predstavnik, o katerem je tu bilo govora ... M. Z. POGOVOR V KRANJU llllllllllllillllllllllinilllllll SLIŠALI SMO IN ZAPISALI lll!l!!lll!lillllllll!li:illlllE »Ni seje, da ne bi govorili o gledališču...« Razveseljive novice ® 112.000 N. din za gledališka gostovanja v Kranju ® Vrata Prešernovega gledališča se odpirajo na stežaj vsem slovenskim gledališčem Minuli teden smo objavili razgovor o zakaj in kako se v kranjski komuni lotevajo široke raziskave s področja kul- ture. Takrat smo napovedali tudi drugi del razgovora: KAKO NAJ BT SE V BODOČE SREČEVAL KRANJSKI OBČAN Z GLEDALIŠKO KULTURO. Povejmo še enkrat, kdo vse je v razgovoru sodeloval: tov. VONČINA, podpredsednik občinske skupščine, tov. ZUPANČIČ, predsednik sveta za prosveto in kulturo, MJLAN BATISTA, predsednik kluba kulturnih delavcev, in predstavniki Občinske zveze kulturno-pro-svetnih organizacij, njena predsednica tov. DANILA GRIL in člana predsedstva MILAN TEPINA in BOJAN PISK. ~r7~ »ko je bila v Kranju sprejeta pobuda uprav-"•^nega odbora Republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti, da bi občine vključile v program kulturnih prireditev v tem letu člmveč gledaliških in drugih gostovanj? Tov. ZUPANČIČ: Tisti, ki so v Kranju odgovorni za posamezna področja kulturnega de-*a> so vedno mislili, da so gostovanja koristna in sl tudi Prizadevajo, da so v zadnjem ca-su pogostejša. Na svetu za Prosveto in kulturo smo pobudo republiškega sklada zelo Pozdravili. In tako je občina Kranj zaprosila sklad med dru-Sim tudi za 23.000 N. din kot Participacijo za gledališka gostovanja in za 2800 N. din kot Participacijo za koncertna gostovanja. Tovariš VONČINA: Letoš- nja sredstva občine in sredstva iz republiškega sklada, kolikor bodo odobrena, bi omogočila- povečan obseg tako šte-TJa gostujočih ansamblov kot števila predstav. Doslej je go-stovalo pri nas redno le Mestno gledališče ljubljansko. Letos pa Sfno predlagali, da nas obiščejo JNi ljubljanska Drama pa majorska, Celjsko ljudsko gledališče, tržaško, mladinsko gledališče iz Ljubljane in morda ddi kakšen kvaliteten amaterki ansambel. Na 1 zveni j ubij an-.k® ansamble računamo seveda Akrat, ko bi gostovali tudi v Idbljani. '»rrata vaše gledališke »/ stavbe se torej zelo na ’ stežaj odpirajo vsem slovenskim gledališčem. Lani, mislim, da je to bilo junija, ste imeli v Kranju tudi zelo široko razpravo o tem, ali naj bi Kranj dobil svoje lastno poklicno gledališče in po kakšni poti. V mesecu novembru pa smo v javnosti slišali mnogo ostrih besed na račun negativne odločitve v tem pogledu. Nekateri so celo trdili, da taka odločitev Pomeni nič več in nič manj kot restavracijo amaterizma v Prešernovem gledališču. 0 Nv. ZUPANČIČ; Informacija odločitvi .V javnosti je £ a v bistvu dezinformacija, kh, , so tudi komentarji in za-j, dcki napačni. Misli o last-Poklicnem gledališču in daipxnta 0 tem’ da se to gle-dai »v razvilo iz Mestnega gle-deljl:?a ljubljanskega kot gle-vr„,®Ca dveh komun, nismo za-ti6g ’ Toda v tej fazi družbe-2a®a razvoja je uresničitev te tig sli nemogoča. Nemogoče je blvs met trditi, da je bil sklep 0(jb0e5a Okrajnega ljudskega JSa i.®re§( hienl li0s7atišču širša kranjska jav-t Pristojni organi se torej celo nenaklonjeni amaterizmu. Sklenili smo, da je za delo amaterjev treba zagotavljati prostore, režiserje, umetniški svet naj bi zagotavljal tudi repertoarno kvaliteto uprizoritev amaterjev. Seveda je tudi neko spodbudo treba dati amaterjem, toda ne v obliki honorarjev, tako kot 'doslej v Prešernovem gledališču. Gledališkemu amaterizmu je letos v okviru sredstev zavoda Prešernovo gledališče dejansko odmerjenih manj sredstev. ~re sredstev v celoti manj I ali gre le za notranjo porazdelitev? Tov. ZUPANČIČ: Lani je zavod dobil 195.000 N. din. Od tega so dali za gostovanja MGL 32.000 N. din. Letos naj bi dobil zavod 220.000 N. din. Od tega namensko za gledališka gostovanja 79.000 N. din oziroma, kolikor bodo dobili še iz republiškega sklada nadaljnjih 23.000 N. dinarjev, bi imeli letos na razpolago za gledališka gostovanja vsega skupaj 112.000 novih dinarjev nasproti lanskim 32.000 N. din. MILAN BATISTA: Prešerno-gledališče je zavod, ki ima trojno nalogo: organizirati gledališka gostovanja, za otroke prirejati ure pravljic in skrbeti za amatersko dejavnost na področju celotne občine. Ni torej niti amatersko niti polnoklicno gledališče. Vse tri glavne naštete naloge so mu bile poverjene že leta 1957 ob reorganizaciji Prešernovega gledališča, le da vseh ni izvajal. Tov. MILAN TEPINA: Ob sedanji delovni orientaciji v zavodu ni zagotovila, da bi razvili tako vsebino gledališkega življenja, kakršna je bila zavodu opredeljena že pred leti. Zato so potrebni ljudje z drugačno delovno orientacijo. No, mi govorimo o vsestranskih nalogah Zavoda Prešernovo gledališče na področju gledališke kulture, drugi, ki nas poslušajo površno, pa trdijo, da hočemo restavrirati le gledališki amaterizem v Prešernovem gledališču. To je huda zmota. Tov. VONČINA: Osnovno, kar menim, da je bilo narobe v razpravah o lastnem poklicnem gledališču, je bilo to, da so si nekateri predstavljali, da se to da doseči kar čez noč »z nakupom igralcev«. Mnogi, ki so se navduševali za gledališče, niso hoteli razumeti, da mora gledališče zrasti. To pa je tisto, kar v svojem bistvu vsebuje ideja tov. Lojzeta Filipiča o prehodnem obdobju gledališča dveh komun. Tov. ZUPANČIČ: Kranj je leto dni prekasno začel razmišljati o vsem tem. Zdaj bi morda imeli z gledališčem finančne težave, toda ukinili ga ne bi. Tov. BOJAN PISK: Prepričani smo, da bi Kranj moral imeti lastno gledališče. Kulturne potrebe našega mesta so, povsem specifične. To bo raziskava gotovo potrdila. Seveda pa je pomembna tudi kontinuiteta kulturnega življenja. Večji obseg gostovanj to lahko zagotovi, toda zavedati se moramo, da »importirani« kulturni program ni zrasel v našem, temveč v nekem drugem okolju. Zato mislim, da se tudi gledališče dveh komun ne bi moglo v celoti podrediti repertoarnim potrebam naše sredine. Programska politika MGL nastaja v specifičnih gledaliških pogojih glavnega mesta. Zato bodo enemu delu kranjskega prebivalstva gostovanja dostopna, toda vsem prav gotovo ne. Tov. VONČINA: Za Kranj je to vprašanje pomembno. Prepričani smo, da je do ukinitve poklicnega gledališča v Kranju pred leti prišlo prav zaradi tega. Gledališko eksperimentiranje ni sodilo v to sredino, odtod tudi upad števila predstav in publike. Tudi gostovanja lahko ohranjajo razkorak med programsko politiko gostujočih ansamblov in našo publiko, ali vsaj del nje. Kranj lahko sprejme, kar je bilo pripravljenega za Ljubljano, Maribor, Trst, toda sam se mora dodatno angažirati. Zato bo iz repertoarja drugih gledališč Kranj moral izbirati za sebe tisto, kar bo domači publiki najbolj dostopno. Kulturne interese ljudi je treba najprej poznati, potem lahko umetnost hodi korak pred njimi. Toda korak in ne sto korakov, kajti le-ti lahko predstavljajo že prepad med publiko in umetniškim programom. Tov. DANILA GRIL: Gostovanja ostalih slovenskih gledališč bi organizirali tudi, če bi že imeli lastno gledališče. Tudi ostala jugoslovanska gledališča bi lahko kdaj pa kdaj povabili k nam v goste. Tovariš MILAN BATISTA: Ustvarjati pogoje za bodoče lastno poklicno gledališče pomeni tudi vzgojiti gledališko publiko. Vsega tega se bo moral zavedati tudi Zavod Prešernovo gledališče, pod čigar streho bodo prihajali gostujoči ansambli. In še to. Prepričan sem, da v tej stavbi res ne bi mogli imeti lastnega poklicnega gledališča. Ko danes izbiramo predstave gostov, ne moremo mimo tega, da bi se vprašali: ali je delo tudi moč uprizoriti na našem odru? ' TJ azgovor o gledališki kulturi v. kranjski komuni se je tako iztekel. Do prihodnje razprave o tem, kako bi bilo, Če bi Kranj imel svoje lastno gledališče.,. SONJA GAŠPERŠIČ ‘ra o reorganizaciji Prešer-gledališča 1957. leta Itjj en. Za zdaj tudi ne vemo, gl6(^®ni o lastnem poklicnem loju, toenutno ne M mogli od Raz • celo ne glede na reformo. $tiai °.Jarije o tem je lahko za iška sukjektivno. Široka raz-b0 t’j’a. s področja kulture nam Minuli teden je gostovala v Kranju ljubljanska Drama s predstavo »Kdo se boji Virginije VVoolf« Edvvarda Albeeja. Gledališče je bilo razprodano do zadnjega kotička in kranjska publika je sprejela goste z navdušenjem a ° vv,|a Aunuic iicuu to vprašanje gotovo bolj tudi rans*t0 osvetlila. Res je tiaa ’ da smo ta problem lani isk0va ,ln aprila že začeli raz-sboda&ti' 'r°da Prvi meseci go-zafaJske reforme so nas vsa] Potek od tega odvrnili. Odkar »vet-9 mandatna doba našs^b tako Za, Prosveto in kulturo,' pa Sovorii6, ni seje, da ne bi boki; b tudi o gledališču. Da bi lika -1°?] gledališče terjalo veda < udatna sredstva, je mencaj k; n,°’ saj že hiša sama, ki brirn *emu namenu služila, ni 9" Zato smo rekli, da 5afai-"° misel na gledališče {j 0 odložiti, toda ne zavre- vV tej ffi!L‘7“u™ morai mm jas-^biaterrir rati sv°.1 odnos do $Vet0 ^ situaciji je svet za pro-L,— .. turo moral tudi jas- ^em0 gledališke javnosti. Ui > a bo amaterizem obsto-«.reir-r. bo v ljudeh želja Uv6liavn- ■’ Spovedovanju In "* Žm2S!U't£ m»„- naši akiiliTako.sm° govorili, dokle: kred. Izobraževanje v delovnih organizacijah Pogoj ni končana osemletka Ko se je pred časom uredništvo »Biltena«, glasila mariborske tekstilne tovarne, obrnilo na voditeljico izobraževalnega centra Justo Lenardon z nekaterimi vprašanji, so se dotaknili tudi perečega problema nizke splošne izobrazbe delavcev v MTT. Takole so jo povprašali: »Znano je, da zaposluje tekstilna industrija velik odstotek ljudi, ki nimajo osnovne splošne iz-pbrazbe. Center za izobrazbo usposobi človeka za delovno mesto. Vendar bo ta človek kot upravljavec prej ali slej odločal o investicijah, o skladih in o tem, koliko bomo dali za kulturne potrebe. Kaj menite, kje naj dobi potrebno širino, če nima niti osemletke?« sklepi so bili na videz »Problem, nakazan v vprašanju, je zaskrbljujoč predvsem zato, ker je število zaposlenih z nedokončano osnovnošolsko iz- obrazbo v naši tovarni izredno veliko. Po podatkih kadrovsko socialne službe nima končane osemletke ca. 2800 zaposlenih. Izobraževalni center organizira vsako leto prek Delavske univerze osemletko — oddelek za odrasle. S tem je dana možnost vsem, predvsem tistim delavcem, ki so na delovnih mestih, kjer se zahteva osemletka, da se lahko vključijo v proces dopolnilnega izobraževanja. Vendar se število onih z nedokončano osemletko komaj opazno zmanjšuje. Eden izmed vzrokov trenutnega stanja je, da za sprejem v MTT' ni postavljena kot pogoj končana osemletka. Zaradi dejstva, da komaj 50 ”/o mladine konča osemletko, res ne moremo vedno zahtevati tega pogoja. Vendar pa bi morali določiti delovna mesta, pri katerih nikakor ne bi smeli odstopati od zahteve po splošni osnovni izobrazbi. Center za izobrazbo bo kot do sedaj, tudi vnaprej organiziral "strokovne seminarje in seminarje splošne izobrazbe, kakor tudi osemletko za odrasle. Spremeniti pa se bo moral interes prizadetih ter stališča posameznikov, ki so odgovorni za splošen dvig kulturnega in iz- Na rednem letnem občnem zboru sindikata občine Ljubljana-Bežigrad je posegla v razpravo tudi predsednica strokovnega odbo-a družbenih služb ObSS tovarišica MAJDA OLJANŠEK. Spregovorila je o nekaterih problemih na šolah, predvsem osemletkah, ki bi jim sindikalne podružnice v prihodnjem razdobju morale posvetiti več pozornosti. Tovarišica Majda Poljanšek je dejala, da so v pretečenem obdobju izredno dinamičnega družbenega razvoja tudi na šolah zaznavni nekateri večji premiki: v oblikovanju bolj demokratičnih odnosov, pri uveljavljanju samoupravljanja in delu samoupravnih organov šole, svetu zavodov in upravnih odborov, ki jim je pretiznejšo pravno osnovo dal tudi zakon o zavodih. Samoupravljanje zajema vedno večje število prosvetnih delavcev, zato se je tudi lahko oblikovala naprednejša šolska politika. In ker sena šolah tudi vedno bolj uveljavlja stimulativno nagrajevanje po delu, je tudi občinska skupščina pokazala do materialnih problemov šol veliko razumevanje. Danes ni več sporna misel, da je proces učno-vzgojnega prizadevanja odvisen tudi od materialnih pogojev šole. Ob formiranju upravnih odborov in svetov zavodov pa so sindikati smatrali, da so izgubili nekatera področja dela. Tako so marsikje zoževali svoje delo le na drobne vsakodnevne probleme, skrbi za delovnega človeka: K 15, samopomoč, organizacija izletov, zbiranje prispevkov za razna darila, vence in podobno. Pozabili pa so, da njihovi člani kot samoupravljavci ne bodo mogli uspešno sodelovati pri vseh pomembnejših odločitvah samoupravnih organov, če ne bodo poznali svojih pravic in dolžnosti in če ne bodo obveščeni o vsem, kar bi morali kot samo- OZKOST NAŠEGA DELA upravljavci vedeti, pa tudi razumeti. Prav v tem času je pred sindikalnimi organizacijami vrsta takih vprašanj: kako prenesti duha in določila Temeljnega zakona o delovnih razmerjih na področje šolstva, v statute delovnih organizacij šol, kako sodelovati pri oblikovanju splošnega in republiškega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja in podobno. Iz razgovora s predsedniki sindikalnih podružnic vzgojno-izobraževalnih ustanov lahko sklepamo. da na primer o osnutku Splošnega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja sindikalne podružnice niso zavzele svojih stališč. Razprava o zakonu, ki jo je organiziral Odbor' družbenih služb s predsedniki sindikalnih podružnic, je zato lahko le izraz mnenja ozkega kroga , ljudi. Toda že jutri bomo očitali zakonodajalcem, da niso upoštevali naših mnenj, mnenja prosvetnih delavcev, ki so med prvimi poklicani, da povedo, kaj o zakonu menijo. A končno gre tudi za to, da bi razprava morala potrditi ali zanikati upravičenost zakona. V preteklosti smo pogosto pozabljali na mnenja šolnikov praktikov, na primer, ko smo oblikovali nov predmetnik in podobno. Možnost vplivanja šolnikov na predmetnik je bila skoraj onemogočena, saj je bila organizirana razprava o novem predmetniku šele potem, ko ga je pedagoški svet že sprejel. Tovarišica Majda Poljanšek je nato dejala, da nekateri še vedno pojmujejo gospodarsko reformo le kot stvar Intenzivnejšega gospodarjenja V gospodarstvu. Seveda si boljših uspehov v gospodarstvu ni mogoče zamisliti brez boljših uspehov v učno-vzgojnem procesu, skratka, brez bolje vzgojenih in izobraženih ljudi. Zato je v nekem smislu uspeh gospodarske reforme odvisen tudi od tega, ali bodo znali prosvetni delavci ob ocenjevanju svojih pedagoških izkušenj stalno izpopolnjevati svojo pedagoško prakso. V naših Šolah posredujemo še vse prepogosto samo spoznanja in premalokrat vrednote. Z drugimi besedami, šola je predvsem izobraževalna ustanova, premalo tudi vzgojna. V naših šolah poučuje pretežna večina žensk-mater, ki pogosto valijo vso krivdo na nevzgojenost šolskih otrok na prešibko domačo vzgojo. Malokdaj pa pomislijo na to, da je večina mater naših šolskih otrok zaposlena in da pričakujejo večji vzgojni vpliv šole na njihove otroke. Se vedno je premalo vzgojno-varstvenih ustanov za predšolske otroke, ali pa so kapacitete vrtcev prevelike in si je učinkovitost vzgojnega dela v njih težko zamisliti. Govorimo lahko več ali manj le o varovanju otrok. Sindikat naj bi dajal pobude, da bi se v šolah izoblikovali veljavnejši programi. Res je, da med posredovanjem učne snovi skušamo na učence tudi vzgojno vplivati. Toda samo to je premalo. Zelo bi se morali zavzeti za pravilno načrtovanje predmeta »temelji socialistične morale«. Le-ta je pogosto samo formalno obravnavan. Predavajo ga tisti, ki imajo manjše število ur ali pa ure tega predmeta uporabljajo nekateri predavatelji za poglabljanje učne snovi' predmeta, ki ga sicer redno predavajo. Sindikat bi se moral angažirati pri kadrovski izbiri predavateljev tega predmeta, saj so končno zakonitosti družbenega razvoja in posredovanje etično moralnih norm nekaj, kar zadeva nas vse. Mi lahko danes po končani osemletki s precejšnjo gotovostjo rečemo, da bo učenec obvladal enačbe pri matematiki, poznal književnost, nimamo pa nobenih zanesljivih prognoz za stopnjo vzgojenosti učencev. Ne moremo kar naprej jadikovati, da učenci nimajo delovnih navad. Učence je treba postaviti v pogoje, da bodo delovne navade lahko razvili. Za vzgojno delo bi morali tudi bolj stimulirati razrednika. Njegova vloga je danes preveč ozko administrativna; je tisti, ki registrira uspehe in neuspehe učencev, ugotavlja upravičen ali neupravičen izostanek ter sporoča staršem neuspehe ali disciplinske prekrške otrok. Pri izdelovanju vzgojnih programov, kjer bi razrednik moral imeti svoje mesto, bi morali sodelovati šolski pedagog, psiholog in socialni delavec, ki bi bili učitelju svetovalci in mu pomagali razreševati vzgojne probleme. Ob koncu je tovarišica Poljanškova dejala, da se ji zdi sodelovanje Odbora družbenih služb s sindikalnimi podružnicami in njihovimi predsedniki prešibko. Potrebni bi bili skupni delovni dogovori, večja medsebojna pomoč, iskati bi morali skupna stališča pri vrsti vprašanj. Na primer zdaj, ko smo tik pred sprejemanjem občinskih proračunov in bi morali presoditi, ali so sredstva smotrno razporejena. Illlllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllll^ lllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllll!!!lllllllllllllll obrazbenega nivoja, našega človeka. PABERKI Z ENAJSTEGA MODNEGA SEJMA V LJUBLJANI SVOJE PABERKE Z ENAJSTEGA IN DOSLEJ NA J VEČJEGA MODNEGA SEJMA V LJUBLJANI IZ PREVIDNOSTI OBJAVLJAM Z ZAMUDO. ČEMU BT SI NAKOPALA MOREBITNE OČITKE, DA SEM KATEREMUKOLI IZMED 155 RAZSTAVLJAVCEV POSLOVNO ŠKODOVALA S PISANJEM ALI ZMANJŠALA ZANIMANJE ZA BOGATO ENOTEDENSKO OČESNO PASO, KT SO JO ARANŽERJI VEČINOMA ZELO DOMISELNO IN S SVETOVLJANSKIM OKUSOM RAZMESTILI PO GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU V LJUBLJANI? ZDAJ, KO SO MEDALJE 2E RAZDELJENE IN SEJEMSKE KUPČIJE SKLENJENE, UPAM, DA NE BO ZAMERE, CE NAPIŠEM TUDI KAJ TAKEGA, KAR NE SODI V KOMERCIALNO REKLAMO ... »Tudi to se zgodi!« Ko se je po manekenski brvi koketno pozibavalo vitko dekle in se poklicno vljudno smehljalo vsem in nikomur, razkazovale sebe in obleko, ukrojeno po naj novejši pariški modi, je Karnilo Marinc, direktor jarške tovarne Induplati, prišepnil Rudiju Polaku, direktorju Tekstil-indusa: »Zastarel vzorec! Prehiteli smo vas. Kašmir prodajamo samo še na Celovški.« Na Celovški cesti v Ljubljani ima Induplati trgovino z ostanki Hudomušna puščica ni zadela v živo, vsaj tako je bilo videti po pohlevni obrambi: »Tudi to se zgodi.« Želela sem si kaj več zvedeti o izbiri vzorcev, toda na brvi se je že prikazalo poletje v rožicah, vtisnjenih v črno podlago. Medtem ko je napovedovalka delala reklamo za ta zadnji modni krik (ki ga poznam iz otroških let), je trium-firal Polak: »Takšnega blaga smo predlanskim izvozili milijon metrov v Italijo ...« Modni kriki in njihovi zapozneli odmevi... Prevladovalo je vendarle karirasto blago v najrazličnejših barvah in barvnih kombinacijah. Po diktatu pariških in italijanskih modnih kraljev. Radovljiška tovarna pletenin Almira in Induplati sta predstavili celo op art — ljubko igro kvadratkov v črno-beli kombinaciji. Najnovejše med novim. Toda Jugoslovani večinoma nismo sužnji mode. Naši okusi so zelo različni. Zato sta široka barvna paleta in pestrost vzorcev na sejmu Moda 1966, kjer je (po nepreverjenih podatkih) sodelovalo okoli 80 %> naše oblačilne in obutvene industrije, razumljivi in opravičljivi. Zastopnik Vzorčnega ateljeja v Ljubljani in izkušen tekstilni strokovnjak Drago Škorjanc je takole pohvalil prizadevnost naših tekstilcev: »Vražje se moram truditi, preden jim prodam kak vzorec. Zelo izbirčni in previdni so postali, zlasti po gospodarski reformi. Veliko jih ima že lastne vzorčne ateljeje, svoje vzorčar-je, povezujejo se pa tudi z inozemskimi.« »Premalo poseb- nosti« Razstavljavci so z letošnjega modnega sejma odnesli 275 zlatih, srebrnih in bronastih medalj. Verjetno bi jih še več, če jih ne bi polovica abstinirala pri ocenjevanju. Kljub tem številnim prizna- ne, ali bo oboje v redni prodaji, je oklevaj e odgovoril: »Bo, če dobimo surovine.« Tovarna z bombažnimi izdelki ne more prodreti na svetovni trg, izvoz sintetike je tudi donosnejši, zato je bo čimveč izvozila. In mi? Pridemo na vrsto, kadar pač pridemo. Prav tako predstavnik Rašice ni obljubil, da bodo trgovsko mrežo založili' z novimi, žakard-no tkanimi ženskimi kostimi, ker težko dobijo manjše količine raznobarvne volne. Direktor industrijskega podjetja čipk, lahke in posteljne konfekcije ČIB je v moji navzočnosti zvedel od komercialnega direktorja MTT, da bo »nekaj sto metrov pisanega da-masta že dobil«. Te vrste prevleke za odeje in blazine pa ČIB najlaže proda... Na modni reviji so vse manekenke nosile nogavice iz Polzele. Mislila sem, da zavoljo reklame. Naslednje dopoldne pa je sekretar te tovarne na tiskovni konferenci izjavil: »Zavedamo se, da domači trg slabo zalagamo z nogavicami, toda pomagati si ne moremo. 60 %> nogavic smo primorani izvoziti, ker z njimi odplačujemo nove stroje, za domačo potrošnjo pa uporabljamo nizko produktivne štiridesetletne stroje. Razumljivo, da z njimi ni mogoče izdelati modernih vzorčastih dokolenk, ki jih kupci želijo. Nove stroje bi uvozili za dinarje, pa Jugobanka ni soglašala. Ne razumem, zakaj je dovoljeno uvažati nogavice, proizvajalcih sredstev zanje pa ne, ko vendar vse industrijsko razvite države priznavajo, da stroji te vrste že po 18 mesecih tehnološko zastarijo, ekonomsko pa po treh letih.« Predstavnik Tekstila v Ljubljani tov. VVestnauer pa je na isti tiskovni konferenci pripomnil: »Četudi 4 ali 6 mesecev poprej sklenemo pogodbo' s tovarno za neko blago, ga večkrat ne dobimo v dogovorjenem roku ali pa smo celo primorani pogodbo stornirati, če tovarna ne dobi surovin, barv ali kemikalij. Tako je bilo. na primer, z dio-lenom in leakrilom. Iz istih razlogov so naše trgovine slabo založene s kamgarni in tweedi — skratka z vsem blagom, pri katerem se uvoz ni skladno povečal z izvozom...« Še ena cvetka... Novoteks obljublja, da na« bo letos redno oskrboval z vsemi izdelki, ki jih je razstavil na modnem sejmu in da bo neprekinjeno izdeloval 30 °/o volnenega blaga in 70% diolena, medtem ko laški volnarji valijo krivdo za pomanjkanje twee-da na Zvezni urad za cene. »Sredi decembra smo zaprosili za odobritev cene, en mesec že čakamo na odgovor, če ga še en mesec ne dobimo, nam bo 8000 metrov tweeda obležalo d° prihodnje zime. Trgovine ga Pa nimajo...« Otroci, ne trgajte obleke! Sejem Moda 1966 je bil potemtakem že spet deloma pri' kaz proizvajalnih zmogljivosti naše tekstilne industrije, ne Pa sama blaga, v katero se borno letos oblačili. Na srečo to ni bil° nikjer zapisano. Pač pa je lahko sleherni obiskovalec sejmišč® opazil veliko sušo v otrošk1 konfekciji. Če se ne motim, \e samo manjše obrtno podjetje Kora iz Radeč, ki šteje 40 ljudi, v skromni vitrini razstavljalo izključno otroško konfekcijo. Včasih so ljubljanska Modna oblačila in drugi konfekcionarih bolj mislili na otroke. Mislij0 pravzaprav še zdaj, le krojiti i° šivati zanje se jim ne izplača več. Po gospodarski reformi n1 blago za otroška oblačila op’-0-ščeno zveznega prometnega davka, izdelki so se podražili za 2° do 30 °/o, izdelovalci pa pri nji" bore malo zaslužijo ... Otroški zimski plašček, ki stane v trg danes na območju občine še preko .-Vll . -----pa jih je le bitie v 00°- Dosedanja prizadevanja ob-v samoupravne skupnosti so do- V ,Prlrastek letU 1960 se je naravni prirastek sicer slovenskemu povprečju, seli-pa se je spremenil od na 23,9 v letu 1964. \ Tako postaja naša občina iz leta v leto komuna z bolj industrijskim obeležjem. Njene razdalje so navidezno krajše s kilometri_,položenega asfalta — saj danes od Brezovice do Velikih Lašč res ni dolga pot — njena naselja postajajo sodobnejša ob uspešnem razvoju industrijskih panog, za katere se zavzemajo. Od večjega števila ljudi, ki ustvarjajo narodni dohodek, sta seveda vsako leto v odvisnosti predlog za družbeni plan in občinski proračun, kot ju še zmerom imenujemo. Zlasti občinski proračun je osnova , za ritem bodočega razvoja komune, za krivuljo, ki kaže, koliko so občani ^ali in koliko jim je lahko občinska skupščina kot najvišji organ samoupravljanja obč&nov vrnila za njihove vsakdanje potrebe. Za letos so preračunale strokovne službe pri občinski skupščini, da bo občinski proračun na temelju lanske realizacije in stvarnih predvidevanj dosegel 2.669,200.000 starih dinarjev. Znaten del teh sredstev namenja predlog za letošnji proračun potrošnje potrebnemu razvoju šolskega omrežja, dobršen del za socialno in zdravstveno varstvo, manjši del pa za vzdrževanje Postavke in obnovo cest ter za vsakdanje potrebe krajevnih skupnosti, ki jih je na območju komune 28. Nazorno nas z delitvijo proračuna seznanja naslednja tabela: Šolstvo Kultura in prosveta Telesna vzgoja Socialno varstvo Varstvo borcev Zdravstveno varstvo Urbanizem Stanovanjska gradnja Komunalno vzdrževanje Ceste Krajevne skupnosti Stroški skupščine Financiranje skupnih mestnih potreb Medobčinsko financiranje Stroški narodne obrambe in civilne zaščite Stroški za kmetijsko in veterinarsko službo Stroški inšpekcijskih služb Državna uprava Dotacije družbenim organiz. in društvom Obveznosti iz posojil in garancij Nepokrite obveznosti iz 1965. leta Proračunska rezerva Obvezni rezervni sklad Skupaj v milijonih starih din Poraba Predlog Indeks 1965 1966 1966/65 1.475,4 1.265,5 85,8 15,8 15,7 99,4 15,0 18,0 120,0 149,0 199,2 133,7 35,1 38,2 108,8 81,7 63,0 77,1 — 5,0 ' — 59,0 10,0 16,9 71,1 78,0 109,7 106,0 120,7 113,9 30,0 40,0 133,3 50,5 30.6 60,6 135,0 132,0 97,8 68,4 55,2 80,7 5,1 5,5 •107,8 16,0 21,6 135,0 0,7 1,0 142,9 278,0 267,3 96,2 30,8 33,0 107,1 207,2 188,7 91,1 50,6 84,0 166,0 23,0 27,0 177,4 2.903,4 2.699,2 93,0 Površen pogled na sredstva, ki bi jih potreboval občinski proračun za potrebe nekaterih dejavnosti in na višino sredstev, ki jih je lahko namenil določenim službam, opozori na težavno razsojanje, kir mu bomo lahko sledili vse leto, zlasti pa zdaj, ko na zborih volivcev razpravljamo o naši skupni potrošnji. Takšnemu razsojanju smo že prisostvovali letos, ko so se predstavniki občine pogovarjali s predstavniki delovnih organizacij o problemih šolstva. Šlo je za uveljavitev treznega in tudi izvedljivega priporočila republike, da naj bi vse delovne organizacije, ki imajo svoje sedeže ali pa svoje obrate na območju komune, prispevale svoj delež v višini od 1 do 1,5 % od tistih sredstev, ki jih sicer delovne organizacije odmerjajo v višini 2,5 % za strokovnost, za izobraževanje, za šolanje svojih zaposlenih. S tem poldrugim odstotkom — po planu 150 milijonov — ki mu občina dodaja še iz svojega proračuna 50 milijonov, bi bila tako zagotovljena sredstva za potrebe obstoja in nadaljnjega razvoja srednjega strokovnega šolstva še vedno manjša, kot od nas zahtevajo. Ta sredstva naj bi se zbirala v medobčinskem šolskem skladu, katerega upravni odbor bi jih razdeljeval za območje nekdanjega ljubljanskega okraja. Kolikor bi posamezne delovne organi- zacije dale določena sredstva sorodnim strokovnim šolam — Gozdno gospodarstvo šoli za gozdne delavce v Postojni, elektrogospodarstvo šoli za elektrotehnike v Mariboru ipd. — bi razliko zneska lahko opravičile z manjšim prispevkom občini oziroma medobčinskemu skladu za strokovno šolstvo. Hkrati pa naj bi gospodarske organizacije v komuni prispevale 6 % iz razpoložljivih skladov, kar naj bi dalo občini nadaljnjih 150 milijonov. Tem bi občinski proračun po predlogu, o katerem bodo lahko razpravljali zbori volivcev in za njimi oba zbora občinske skupščine, dodal še lastnih 100 milijonov, ki naj bi jih pridobila občina iz sredstev kreditnega sklada pri kreditni banki. Vsa ta sredstva namenja komuna v celoti za investicijo in dograditev šole na Bičevju in šole v Velikih Laščah ter za gradnjo ljubljanske bolnišnice. _ Kako pomembni sta ti dve investiciji «r- če bi ju dali na tehtnico, sta’ si šoli na Bičevju in v Velikih Laščah v povsem enakem položaju — ilustrativno govori primer gimnazije na Viču, kateri je komisija za verifikacijo pri Zavodu za šolstvo SRS odklonila priznanje verifikacije, ker njeno poslopje ne ustreza normativom šolske reforme. Gimnazija sicer razpolaga z ustreznim številom pedagogov, nj,ene učilnice obiskuje 546 dijakov, nima pa na žalost primerno urejenih kabinetov, predavalnic, knjižnice. Morala bi izpopolniti šolskemu programu ustrezna učila, tista pa, s katerimi razpolaga, bi morala razmestiti v ustreznejših prostorih, kot so hodniki in kleti. Z dograditvijo šole na Bičevju bi gimnazija na Viču lahko preusmerila šolarje, ki obiskujejo nižje razrede, v nove učilnice, tako pridobljen prostor pa bi potlej preuredila v kabinete in predavalnice. S tem in edinole na ta način bi si pridobila pravico za verifikacijo — od te pravice je v popolni odvisnosti veljavnost šolskih izkazov — spričeval — bi si zagotovila svoj nadaljnji obstoj, kar je nedvomno življenjskega pomena za zdajšnje in za bodoče mlade generacije. Drugačne vsebine, a vendar enako utemeljeno bi lahko podali razlago o prepotrebnosti šole v Velikih Laščah. Prostor nam ne dovoljuje gostobesednosti, vendar pa ne smemo mimo očitnega prizadevanja občanov, ki so z večletnim zbiranjem samoprispevka pokazali voljo in opozorili na dolžnost občinske skupščine, da morebitna razpoložljiva sredstva opredeli v investicije za novo šolo, ki jo Velilee Lašče nadvse potrebujejo. V občini obiskuje 12 centralnih in 21 podružničnih šol čez 6000 učencev. Od teh jih obiskuje pouk v šolski re- formi ustreznih pogojih 5764 učencev, 463 učencev pa ima še zmerom manj kvaliteten pouk. Vsak ve, da so med njimi na najslabšem učenci iz Mohorja in Krvave peči, ki obiskujejo — beseda je v veljavi — kombiniran pouk od 1. do 8. razreda. Občina si sicer že dolgo prizadeva, da dokončno reši vsa vprašanja šolstva, jasno pa je, da tole reševanje terja svoj čas. Pomembna pridobitev je bila lani dograjena nova osemletka na Igu. To je vzorno zgrajeno šolsko poslopje, odlično opremljeno, ki omogoča dober pouk šolskim otrokom z Iga in iz oddaljenih naselij. Z dograditvijo šole na Igu je občina lahko ukinila neprimerno šolo v Zapotoku. Otroke iz Zapotoka prevaža »mali' avtobus« ižanske kmetijske zadruge Mokerc od domačega praga do1 šolskega in nazaj. Prav je, da omenimo to domiselnost občinske hiše in delovne organizacije na Igu, ki sta tako omogočili za majhne denarje kolikor toliko udobno obiskovanje šoloobveznega, pouka. To prepe-ljavanje otrok ni namreč samo poceni, ampak je zlasti in predvsem nujno, saj imajo nekateri otroci do šolskega praga blizu 17 km. Razmišljanje o uvedbi takšnega prevoza — ne samo šoloobveznih otrok, ampak tudi zaposlenih delavcev — s pomočjo neke delovne organizacije je nedvomno aktualno, posebno v času, ko silijo tarife za prevoj potni- ^ 'V v ^ v i' rrrr ^ ' > & 7~l - EES ' Predlogi, ki jih je na svoji poslednji seji sprejela občinska skupščina: 1. Republiški zakon o prispevkih in davkih občanov določa, da stopnja prispevka od obrtne dejavnosti na pavšalne letne osnove ne sme presegati stopenj, ki so predpisane za osebne dohodke iz delovnega razmerja. Stopnja prispevka za osebne dohodke iz delovnega razmerja je 12,5 in je torej razumljiva odločitev, da občinska skupščina zamenja dosedanjo stopnjo, predpisano za obrtno dejavnost, ki je bila doslej progresivna od 8 do 17,5 na proporcionalno stopnjo 12,5. 2. Prispevek od osebnega dohodka od samostojnega opravljanja intelektualnih storitev, ki je bil lani obračunavan po stopnji 17,5, bo letos obračunavan po stopnji 12,5. 3. V letu 1965 je bila stopnja za prispevek od osebnega dohodka od avtorskih pravic, patentov in tehničnih olajšav 15, po novem pa je 12,5 — od česar pripada republiki 9 odstotkov, občinski hiši pa ostalih 3,5 odstotka. Občinska skupščina je potemtakem ugotovila na osnovi dveletnega programa gradenj osnovnih šol (pri čemer je treba upoštevati tudi sredstva za otroško varstvene ustanove), da bo morala v letošnjem predlogu za potrošnjo lastnih sredstev zagotoviti ob že potrošenih preko 400 milijonov dinarjev 350 milijonov in trenut./lo pričakovanih sredstev, in sicer 100 milijonov iz. sklada za šolstvo, 150 milijonov iz sredstev gospodarskih organizacij in 100 milijonov iz kreditnega sklada pri kreditni banki. Včasih smo lahko optimisti. Res, Velike Lašče čakajo, čaka šolsko poslopje na Bičevju, čaka Izgradnja telovadnice pri osnovni šoli v Trnovem, na Vrhovcih, vsekakor pa vsi ti objekti ne čakajo zaman in vse tako kaže, da se bodo vsaj nekateri izmed njih že letos pridružili nova zgrajeni šoli na Igu. Ob tem seznanjanju s predlogom potrošnje občinskega proračuna nikakor ne smemo mimo otroško-varstvenih oddelkov. ki tudi nastajajo ob izdatni po- REZANJE tanjših kosov kruha Mednaslov nekoliko zbode, resnici v oči pa le ne smemo mimo ugotovitve da za letos razpoložljiva sredstva v predlogu za občinski proračun žal ne dovoljujejo preveč razkošja pri dodeljevanju sredstev za kulturno-prosvetno m telesno vzgojno dejavnost. Lani je občinska skupščina lahko namenila za kulturo in prosveto 21 milijonov starih dinarjev, od tega samo za amatersko dejavnost na kulturno-prosvetnem področju 11 milijonov 500 tisoč starih dinarjev. Vendar pa je morala ta sredstva ob korekturi proračuna Pred novo šolo na Igu kov navzgor, najsi bo na železnici ali pa v cestnem prometu. Prav bi bilo, da bi zbori volivcev o tem glasneje spregovorili, saj je na območju naše občine še zmerom na stotine otrok, ki dnevno potrošijo ure in ure za pot do šole in nazaj. Med morda najkočljivejša vprašanja, ki zadevajo šolstvo, pa sodi vprašanje glasbene šole, ki ima svoje prostore raztresene daleč naokoli: 7 učilnic v poslopju občinske skupščine, učilnico na Dolenjski cesti, dve učilnici v Škapinov! ulici, štiri v Rožni dolini in eno na Dobrovi pri Ljubljani. Ob vsem tem nudi šola kvaliteten pouk 420 učencem in smo že blizu dvanajsti, ko bo treba razmisliti o možnosti zgraditve nove šole, da posebej ne poudarimo nujnosti nakupa šoli prepotrebnih glasbenih instrumentov. OD KOD DOHODKI OBČINSKEGA PRORAČUNA? Prispevek iz osebnega dohodka zaposlenih bo po predvidevanjih letos za 6 % večji v primerjavi z lanskim in bo dosegel milijardo 737 milijonov 600 tisoč starih dinarjev. Od dejavnosti v kmetijstvu pa bo dohodek letos za 7 % nižji (kar se nanaša na zasebni sektor!) ter znaša po predvidevanjih 57 milijonov starih dinarjev. Lanski razvoj obrti in drugih dejavnosti spodbuja s 15 % programiranim porastom, kar dovoljuje planiranje 276 milijonov 600 tisoč starih dinarjev v občinskem proračunu. Z manjšimi številkami seznanjajo viri, kot je prispevek od avtorskih pravic, prispevek od skupnega dohodka občanov, razni davki in takse... Med pomembnejše vire dohodka za proračun sodi še prometni davek od storitev, alkoholnih pijač in prometni davek v prodaji na drobno, saj dosega 479 milijonov 600 tisoč starih dinarjev. Nejasnost v predlogu letošnjega proračuna predstavlja še odločitev Mestnega sveta Ljubljane, ali bo uzakonil prispevek mestnih občin od vseh davkov, in sicer v višini 45 %, ali samo od maloprodajnega prometa. V prvem primeru Sola — otroško varstveni zavod 3. Osnovna šola IG — brez telovadnice 2. Osnovna šola BIČEVJE — brea telovadnice 3. '■'snovna šola VELIKE LASCE brez telovadnice * 4. TRNOVO —telovadnica 5. VRHOVCI — telovadnica 6. Otroško varstveni zavodi bi bila naša komuna in z njo občinski proračun prizadeta za najmanj 120 milijonov dinarjev, v drugem primeru pa bi bila ta delitev sredstev za potrebe Mestnega sveta Ljubljane neprimerno pravičnejša in vzdržnejša. Ne smemo nikakor mirno resnice, da je dohodek iz davka na promet v trgovini v popolni odvisnosti od gostote trgovinskega omrežji* in seveda od odločanja občanov, kje, v katerih komunah kupujejo, v katerih trgovinah ustvarjajo promet in z njim prometni davek. - Problemi šolskega omrežja so v komuni Vič-Rudnik za zdaj še prvorazredni. Šolska reforma in zakon o šolstvu ne priznata kompromisa. Zatorej je umevno prizadevanje občinske skupščine, da pohiti z dograjevanjem novih šolskih poslopij, da modernizira stare učilnice, da do najvzdržnejše stopnje približa šole in sodoben pouk šoloobveznim otrokom. Lani je občinska skupščina predvidevala potrebno milijardo 542 milijonov 200 tisoč starih dinarjev za potrebe šol — za osnovno dejavnost, za udeležbo pri strokovnih šolah, za obstoj vzgojnega zavoda »Janez Levec«, za investicije. Potrošila je nekoliko manj — 6,7 % — kar pa ni rezultat korekture občinskega proračuna ob reformi, ampak nekoliko spremenjena struktura potrošnje. V teh številkah tudi tiče obveznosti, ki pridejo v poštev za poravnavo dolgov v letošnjem letu. Naša občina je letos programirala za potrebe strokovnega šolstva 90 milijonov manj, kot je prvotno predvidevala, a pri tem za 20 odst. več kot lani. .Po rebalansu je občinska skupščina sicer povečala sredstva, namenjena šolam, za skoraj 70 milijonov, pri čemer pa je bil dan poseben poudarek na sredstva, namenjena za nakup učil in za potrebe .šoloobveznih otrok, za regresiranje prevoza učencev in za pomoč pri utrjevanju šolskega sistema, sistema izobraževanja. Leto 1SS6 je drugo leto izpolnjevanja trdno postavljenega načrta nadaljnjega razvoja šolskega omrežja v komuni Vič-Rudnik. Takole vam ga predstavljamo: investicijska zagotovljena sredstva vrednost 1963 1966 100.000. 000 100,000.000 dograjena 300.000. 000 270,000.000 30,000.000 200.000. 000 40,000.000 160,000.000 80.000. 000 30,000.000 50.000.000 70.000. 000 — 70,000.000 100.000. 000 40,000.000 60,000.000 — V dneh reforme — temeljito spremeniti ter je sredstva, namenjena za kulturno-prosvetno dejavnost znižala na 15 milijonov 800 tisoč, od tega za amatersko dejavnost na 8 milijonov. Letošnje potrebe po programih, ki so jih predložile posamezne sekcije, dosegajo 15 milijonov 700 tisoč starih dinarjev in vse tako kaže, vsaj po predlogu, da občinski proračun ne bo zatajil. Sedemnajstim kulturno-prosvetnim društvom, ki delajo na območju komune Vič-Rudnik, zagotavlja občina V svojem predlogu denarno plat njihovega obstoja. Pri tem ne spregleda materialne udeležbe pri organizaciji že tradicionalnih dramskih revij, revij pevskih zborov, zabavne glasbe, priljubljenega nastopa »Pokaži, kaj znaš«, skratka, za najvidnejše delovne učinke posameznih _ društev in občinske zveze. Pri tem upošteva tudi sredstva, ki so neodložljivo potrebna za vzdrževanje kulturno-pro-svetnih objektov, za vzdrževanje njihove funkcionalnosti. Predlog v proračunu predvideva 9 milijonov 100 tisoč starih dinarjev, kar je nekoliko več kot lani^ po rebalansu, vendar pa spričo povečanja življenjskih stroškov terja umno . gospodarjenje ter dobršen del Iznajdljivosti pri nadaljnjem vzpenjanju diagrama množičnega kulturno-prosvetnega dela. Del sredstev . namenja v svojem predlogu občinska skupščina potrebam Zavoda za spomčniško varstvo. Komuna Vič-Rudnik je soustanoviteljica tega objekta kulturnega obeležja med 13 občinami nekdanjega ljubljanskega okraja. Po predlogu bo • sredstev, namenjenih za ta zavod, za 20 % več kot v preteklem letu. Pri tem moramo vsekakor omeniti poravnan dolg komune — v višini 20 milijonov starih dinarjev, ki ga je izplačevala komuna v zadnjih letih za obnovo Turjaškega gradu ob, dejstvu, do je bilo od njene udeležbe v letih nazaj odvisna participacija republike. Zdaj, ko je dolff poravnan, so upravičena pričakovania, da bo republika Dohitela z obnovitvenimi deli tega veličastnega spomenika. Na kraju je omembe vreden še problem udeležbe našega proračuna pri vzdrževanju Cankarjeve sobe na Rožniku. Njo ima v oskrbi Mestni muzej Ljubljana. Njemu bi morali dodeliti 400.000 starih dinnriev v ta namen, vendar pa je trenutno še nerazčiščeno vprašanje, ali bo z novimi predpisi prevzel financiranje Mestnega „ muzeja in hkrati njegovih objektov Mestni svet Ljubliane. ali pa nam bodo ta in Dcdobne obveznosti še zmerom pričujoče. Ko že naštevamo naše obveznosti, ne moremo mimo poslovanja naših knjižnic, ki tonejo v težavah, saj so knjige zelo drage, sredstev za nakup knjig pa je čedalje manj. Pet milijonov starih dinarjev — kar je v predlogu predračuna — ni-"pretirano in najbrž bo treba, če bomo hoteli imeti knjižnice in bralce, najti še bolj vzdržen način financiranja teh, skupnosti prepotrebnih ustanov. Prav bi bilo, da bi o tem še posebej spregovorili občani na zborih volivcev. Pomislimo samo na knjižnico »Prežihov Voranc«, ki že dolgo terja ustreznejše prostore, da ne omenimo ustreznejše lokacije. Morda ni odveč misel, da bi ta knjižnica lahko dobila svoj lokal v enem izmed mnogih v zadnjih letih dograjenih stanovanjskih blokih ob Tržaški cesti!? Ce smo tehtali sredstva, namenjena za kulturno-prosvetno dejavnost, obtičimo pred decimalko tudi ob sredstvih, ki jih namenja predlog predračuna za potrebe telesne vzgoje." Predlanskim je bilo teh sredstev blizu 13, lani 15, letos pa jih bo, vsaj tako kaže, okoli 18 milijonov. Ti milijoni bodo namenjeni predvsem za funkcionalno dejavnost ter za vzdrževanje objektov telesnovzgojnih in športnih društev. V teh danes sodeluje preko 3000 članov. Ob delitvi 5 milijonov seznanja predlog z domnevo, da bo 15 milijonov lahko zadostoval^ za potrebe režije, organizacijo raznih občinskih tekmovanj, za izlete, 3 milijoni pa naj bi bili na razpolago občinski zvezi za telesno vzgojo. Ta naj bi jih potlej razporedila po potrebi in seveda ob sodelovanju predstavništev posameznih društvenih celic. Za tovrstno družbeno dejavnost — od kulture, prosvete ter do telesne vzgoje — resnično ni sredstev na pretek, vendarle pa je lahko verjetna domneva. da bo teh sredstev iz leta v leto več, saj ko bodo rešeni nroblemi šolstva, ko bo na tem področju zadoščeno zakonit in ustavnemu načelu, ki šolstvu daje prednost, bo tudi stališče odbornikov občinske skupščine do teh panog družbene dejavnosti neprimerno lažje. moči sklada za šolstvo, gospodarskih organizacij in v zadnjem času, kar je zlasti hvale vredno, ob pomoči zainteresiranih stanovalcev. Lani je ‘odprla komuna 12 oddelkov za dojenčke in predšolske ter. šolske otroke, v katerih je našlo varstvo 165 otrok več, kot jih je bilo predlanskim. Ti novi oddelki so v Polhovem Gradcu, na Vrhovcih, v Rožni dolini, na Dolenjski cesti, na Bičevju v soseski II, na Viču. in v Kole-ziji„ Hkrati pa je sklad za šolstvo uspel s prispevkom iz nerazporejenih sredstev, da dodeli milijon« starih dinarjev za organizacijo in otvoritev nove otro-ško-varstvene ustanove na Dobrovi. Pričujoče seznanjanje ima lahko svoj epilog v informaciji, da jc predlog občinske skupščine, da sklad za šolstvo letos dodeli 2 milijona 690 tisoč starih, dinarjev za potrebe socialno šibkejših otrok, pri čemer se zavzema za priporočilo vsem šolam, da začno z organizacijo zbiranja šolskih knjig, ki jih potlej lahko posojajo za neznatno odškodnino otrokom, katerih materialni položaj ne dovoljuje nakupa novih knjig. gSI i PRIBLIŽEVANJE POVPREČJU MESTNIH OBČIN V preddverju občinske skupščine Ljubljana-Vič-Rudnik Zavod za socialno delo pri naši oV činski skupščini je pravzaprav mlad i® še zmerom kadrovsko v tolikšni mel* nezaseden, da mu radi nepravi*-* no očitamo določene pomanjkljivosti' Ob tem pa je to vendarle institucija, k* IK.omMna Eijuhljana-Y— v materialu, v delovnih urah, samoprispevek '■— dosegajo zavidljive uspehe. Obenem pa je omembe vredna možnost, da občani saipi lahko neposredno upravljajo z delom proračunskih sredstev in vrše kontrolo nad njihovo potrošnjo. Predvsem pri podeželskih krajevnih skupnostih gre le neznaten del na račun administracije, nasprotno pa je opravičljiv, strah, da krajevne skupnosti na mestnem območju potrošijo dokajšen del sredgtev za svojo lastno administrativno poslovanje. Krim-ftudnik Trnovo Kolezija Milan Česnik " Malči Belič Rožna dolina 7. Vič 8. Brdo 9. Kozarja. 10. Lavrica 11. Škofljica 12. Velike Lašče 13. Rob 14. Turjak 15. Golo 16. Želimlje 17. Ig 18. Tomišelj 19. Preserje 20. Brezovica 21. Vnanje gorice 22. Notranje gorice 23. Dobrova 24. Horjul 25. Črni vrh 26. Polhov Gradec 27. Rakitna 28. Vrhovci MESTNI-PREDEL KOMUNE ZAHTEVA SVOJ DAVEK KOLIKO NAS KAJ VELJA? Na območju 28 krajevnih skupnosti je pri nas 210 kilometrov krajevnih poti. Vzdrževanje enega kilometra vaške ceste pa stane letno 154 tisoč starih dinarjev. V občini je 113 vaških mostov. Ob predpostavki, da velja nov lesen most 475 tisoč starih dinarjev in da je njegova doba trajanja 10 let,' moramo vsako leto oddvojiti za most 10 ^odstotkov njegave vrednosti, to je 47.500 starih dinarjev. Stroški za vzdrževanje srednje velikega pokopališča, če odštejemo grobnim, dosegajo letno 154.000 starih dinarjev. Za vzdrževanje spomenikov NOB ie potrebnih 15, za vzdrževanje grobišč borcev NOB pa približno 25 tisoč starih dinarjev letno. Po statistiki podjetja Javne razsvetljave, zamenjamo v povprečju trikrat letno žarnico na javnem mestu, kar nas velja 9.000 dinarjev, stroški za električno energijo pa presegajo letno din 16.000 — kar znese preračunan stro- lillSSSaBM Perspektive . iHf v -y » as za nakup 49 stanovanj za borce v vrednosti 310 milijonov starih din. Sredstva v višini 50 milijonov je občinska skupščina že zagotovila v lanskem proračunu, delno pa dopolnjujeta sredstva ob- činski stanovanjski sklad in denar, ki ga daje republika. kje, kako in kdo gradi stanovanji v naši komuni, kot nas o tem seznanjajo delovni programi posameznih podjetij: Pri urejanju mestnega zemljišča je potrošila komuna lani 463 milijonov dinarjev. Potrošila je manj kot je predvidevala. Tudi pri realizaciji urbani-, stičnih načrtov k.omuna ni mogla doseči zamišljenega: z dokumentacijo za sosesko S-5 Rožna dolina in za montažno naselje M-l ter delno za Škofljico so urbanisti izpolnili le del naloge, saj bi za izvršitev celotne naloge potrebovali okoli 60, dobili pa so iz proračuna občine le 15 milijonov starih dinarjev. Letošnji predlog v proračunu občine seznanja še z manjšimi sredstvi za potrebe urbanizma — 5 milijonov — iz preprostega razloga, ker so sredstva iz proračuna potrebnejša drugod. Lansko pomanjkanje železa je bilo bistvena ovira pri izvrševanju plana stanovanjske gradnje. Dograjenih naj bi bilo 520 stanovanjskih enot, toda med temi bo 122 stanovanj — v soseski S-2 med Gradaščico in Cesto v Mestni log — dograjenih šele letos. Če ta vest ne navdušuje, pa odločno pomirja misel v predlogu družbenega plana za leto 1966, ki seznanja s 500 novimi stanovanjskimi enotami — v vrednosti 4 milijarde starih dinarjev — ki jih bodo gradila na območju komune gradbena podjetja »Tehnika«, »Tehnograd«, Grosuplje«," »IMOS« in »Ingrad«, če dodamo tej številki še okoli 140 letos programiranih individualnih gradenj v soseskah Trnovo, Vrhovci, Rožna dolina in Bonifacija, potlej smemo podčrtati ugodno vzpenjanje diagrama stanovanjske gradnje. Občinska skupščina in občani z veseljem spremljajo prizadevanja raznih gradbenih podjetij in raznih investitorjev, da grade stanovanjska poslopja na območju naše komune. Hitrejši izgradnji, zlasti posamezni, šaj je interesentov dovolj, pa bo lahko v mnogočem pripomogel tudi poenostavljen in pred- . vsem hitrejši postopek pri izdajanju dovoljenj za lokacijo. Za takšen postopek se močno zavzema občinska skupščina. Bri stanovanjski izgradnji sodi v odstavek še delež občine pri reševanju stanovanjskih vprašanj udeležencev NOB. Občinska skupščina je že lani prevzela obveznost ob popisu pogodbe Soseska V gradnji ob koncu Pričeto Končano Vred. del v 1966 Proizvajalec 1 Rudnik 1 1955 v 1966 150 v 1966 v milij. 700 Tehnika 2 Gerbičeva 275 113 275 1.100 Tehnograd 3 Tržaška c. 136 150 136 800 Tehnograd 4 87 300 Grosuplje Tehnograd 6 C. ha Brdo 120 308 120 900 Grosuplje M-l , 100 57 157 1.100 IMOS Dolenjska c. 80 — 80 360 Grosuplje Rakovnik —. 120 60 500 Ingrad Velike Lašče 12 — 12 60 Grosuplje Skupaj ‘ . 723 985 840 5.820 Stanovanjska izgradnja pa seveda obremenjuje sredstvjj, ki naj bi bila m-, r\ ir/-,! -iz-v -iIromnnnlr na voljo za komunalno urejanje. Pri nas bi potrebovali 13 transformatorskih ppstaj in za njihovo izgradnjo 135 milijonov starih dinarjev, nujno bi potrebovali 150 milijonov dinarjev za izgradnjo vodovodnega omrežja, za PTT omrežje in podobnih naprav, brez katerih si danes pač ne moremo zamišljati urejenega življenja v soseskah. Tole urejanje mestnih zemljišč je trenutno na konici razgovorov, ki jih vodi Mestni svet. Gre za vrsto zakonov, ki naj bi v bodoče zagotavljali skladnost rasti stanovanjskih in drugih naselij na mestnem območju z ritmom komunalnega urejanja. Ti zakoni bodo nedvomno omogočili hitrejše reševanje nastajajočih problemov, določili bodo zanesljivejši vir denarnih sredstev, potrebnih za komunalno dejavnost, omogočili bodo bolj plansko reševanje vprašanj komunalne ureditve. Skromen pregled najznačilnejših gibanj v našem vsakdanjem življenju, kot jih predvideva za svoje obsežno ob' močje občinska skupščina Ljubljana Vič-Rudnik, nas na kraju lahko zadr' ži še ob najrazličnejših primerjalnih številkah, ki kažejo na enako skrbnost pri gospodarjenju občinske skupščine 5 skopo odmerjenimi sredstvi, potrebni' mi za poslovanje občinskega aparata. Če je povprečje, preračunano na enega prebivalca, v slovenskih občinah 6.613 in je povprečje vseh petih ljubljanskih komun 7,165 — je povprečje stroškov občinske uprave Vič-Rudnik na enega prebivalca 5 tisoč 463 dinarjev. To dejstvo nedvomno opozarja na ceneno P°' slovanje, kar je pogojeno v prizadevanjih občinske uprave, da s premisi j eh notranjo organizacijo dela ter z ra^ nalnostjo zadržuje nivo svojih strošk°v na sprejemljivih temeljih. Proračun in njegova^ potrošnja, ?IT lje in hotenja, načrtovanja, pa so v odvisnosti od narodnega dohodka, od !-e_ lovnih organizacij in tistih 39.000 zaposlenih v komuni. Obrnimo list in P°' glejmo, kakšna pa so predvidevanja ie celic našega komunalnega organizma! Pričujoče gradivo, namenjeno zborom volivcev občine Vič-Rudnik* je zbralo in uredilo podjetje CZP »Delavska enotnost«. Ker tokra zaradi tehničnih razlogov nismo uspeli objaviti vsega gradiva, bomo preostale reportaže iz delovnih organizacij, ki delujejo na teli* območju, objavili v prihodnji številki. t Namere delovnih organizacij v letu 1966 Lanski proizvodni uspehi v gospodarstvu se odražajo v povprečnem indeksu 115, če primerjamo lanske proizvodne rezultate s predlanskimi. V tem Povprečju je prijetno presenetilo kmetijstvo z indeksom 132, trgovina s 122, °brt s 114 in industrija s 113, medtem Pa je komunalna dejavnost zabeležila le indeks 105. Pri teh porastih moramo re-di> da so področja, ki izkazujejo visoke °dstotke, v dokajšnji meri povečala ^oje poslovne rezultate na račun bolj-ših pogojev z novo gospodarico reformo. Kakorkoli, rezultati so tu in z njimi Vrsta uspehov, ki so toliko očitnejši, v kolikor večji meri so proizvodni rezul-iati osnovani v večji produktivnosti, v organizaciji dela, v intenzifikaci-ii Proizvodnje. Če bi se ponovno zavzeli 2a povprečje, bi ugotovili, da je bilo v Gospodarskih panogah v letu 1965 manj-Se število zaposlenih delavcev, da pa so 0sebni dohodki zaposlenih močno po- *asli. Podrobneje nas s temi gibanji številk •Vnanja pričujoča tabela: Vsakoletni porast prometa pomeni tudi nenehno rast prometa na črpalkah podjetja »Petrol«. Tu je ena izmed njih na Tržaški cesti, ki sodi med najprometnejše ^°spodar. področja Zaposl. Zaposl. Indeks Povpr. Povpr. Indeks 1964 1965 1965/64 OD 64 OD 65 1965/64 Nustrija ^ttietijstvo ^°zdarstvo gradbeništvo 3.711 3.598 97 43.000 54.000 126 629 556 88 44.000 52.000 118 777 799 103 50.000 67.000 134 1.237 1.187 96 46.000 59.000 128 trgovina gostinstvo %rt 1.711 1.687 99 47.000 58.000 123 115 108 94 40.000 53.000 132 1.188 1.270 107 48.000 62.000 127 ^ornunalna podjetja 120 131 109 54.000 66.000 122 Skupaj 9.488 9.336 98 45.000 58.000 129 številke so sicer spodbudne, vendar ne smemo zatajiti dejstva, da so v! n°gi ugodni rezultati posledica poviše-atVja cen, še premalo pa se zrcalijo v Ob tem programiranju, ki ga seveda vsako podjetje zase utemeljuje — npr. s pomanjkanjem surovin na domačem trgu, s' pomanjkanjem deviznih sred- *tlboličen motiv za našo komuno: Krimska ulica, ulica novih gradenj, in v ozadju naš stari očak — Krim tiQs‘,rejših analizah trga, v iskanju mož-D0 ,l smotrne integracije, v boljšem k0ttOVanju. Očiten uspeh beleži naša r.^!una v politiki izvoza; lani so naša (^i^tja izvozila za skoraj polovico več igg^dstotkov!) v primerjavi z letom t>ori ia t° v pretežni meri v dežele na ižv °bju čvrste valute. Če primerjamo bi; z z uvozom, zlahka ugotovimo, da je .Voz za polovico manjši od izvoza. j lanskem gospodarjenju so osnove et°šnja planiranja. Gospodarstvo si-v6či-£3r°gramira letos za 10 odstotkov Celotni dohodek, ker pa bodo cene Znatno višje v primerjavi z lan-doh"''; bo realno povečanje celotnega bili h a nekoliko nižje. Število zaposle-bržkone padlo za tri odstotke, Bov tiki zaposlenih pa bodo porasli za IjivL^čno 15 odstotkov. Med razpolož-V$6k-v Pnbatki v družbenem planu so ■ ?r omembe vredne številke, ki se-Zoij, Jaio s za 23 odstotki večjim izvolim'' tako bo letošnji izvoz dosegel 3 Pop-6 dolarjev —,kar predstavlja ob tirugi milijon dolarjev uvoza re-dote^. cUskega materiala, solidno rav-i*do-Je v naši blagovni izmenjavi s tu- lldugPubliška predvidevanja o gibanju tijaj0 lliske proizvodnje sicer seznamu p do 8-odstotno stopnjo v porabo štP0l2Vodnje, v naši komuni pa je le-^hiT.1-0 Podjotij, ki so v svojih načr-l1*1 globoko pod to stopnjo. k ilustracijo: o>«a 'Tov l2aeija 1965 ^Vi?a vijakov IM. Ig _ Indeksi l/tisilia ^dr0fOrlul Mu ■ ue$nitn' °Pekarne Virm. k°n " ■/^kombinat T<4t a tovarna : 1964 1966 : 1965 130 102 uo 101 97 105 1X7 120 122 102 100 100 116 110 105 102 107 104 76 100 106 107 štev... — velja prisluhniti priporočilu občinske skupščine, ki pravi: »V novem sistemu gospodarjenja bo morala priti bolj do izraza poslovna sposobnost podjetij, zatorej bo odveč kakršnokoli izgovarjanje, da je pomanjkanje teh ali onih materialov, da je izdelke nemogoče plasirati... Podjetja » morajo takšne in drugačne probleme reševati s pogodbenimi sodelovanji med podjetji, ali morajo vzdramiti iniciativo pri raznih združenjih, zbornicah. Poslovnih sodelovanj in kooperacij pričakujemo vnaprej v našem gospodarstvu vse več. Takšpim nalogam pa je vsekakor lahko kos le visokostrokovni kader, katerega pa nekateri neupravičeno odklanjajo. Podjetja, ki imajo le po enega, dva, tri strokovno usposobljene delavce, počasi stagnirajo. In obratno: očitni so proizvodni uspehi Lesnega kombinata, ki zaposluje 11 visoko strokovnih delavcev, podjetja Ilirija, ki jih zaposluje devet in prav tako Tobačne tovarne.« Poudariti-moramo, da bodo podjetja zaradi nizko planirane proizvodnje pravzaprav le malenkostno boljše izkoriščala svoje zmogljivosti. Odstotek izkoriščanja je že zdaj nezadovoljiv, saj se giblje pretežno med 40 in 70 odstotki in je med malone vsemi gospodarskimi organizacijami izjema le Tovarna vijakov. Glede na nizko planirano proizvodnjo bo torej izkoriščenost osnovnih sredstev v podjetjih minimalna, število zaposlenih pa bo v upadu. Takšna poslovna politika vsekakor ni umestna in ne vsebuje nikakršne ekonomske logike. S takšno orientacijo podjetja ne bodo dosegla želene produktivnosti, še manj pa konkurenčnosti na domačem in na tujem tržišču. Proizvodni programi posameznih delovnih organizacij so orientacija. Če so nizki, s tem še ni rečeno, da jih posamezna podjetja ne bodo znatno presegla, najmanj« pa, kar je, vsaj dosegla. Sestavljali so jih analitiki, planerji, obravnavali so jih na delavskih svetih, na upravnih odborih, v kolektivih. Obravnavali so jih in še jih bodo obravnavali. Pri tem kaže ponoviti vlogo občana kot proizvajalca in kot potrošnika, njegov interes, da nenehno zvišujemo narodni dohodek. Občani kot subjekt in nosilec našega socialističnega sistema, združeni in organizirani v občinski družbeno-politični skupnosti, imajo svoj neposredni interes za hiter in smotrn razvoj gospodarstva ter uspešno poslovanje in napredek vsake posamezne gospodarske organizacije. Možnosti boljšega ali slabšega zadovoljevanja skupnih in posa-Nneznih potreb, življenjski standard in splošna potrošnja občanov v končni posledici zavisijo od narodnega dohodka, ki se ustvarja v procesu proizvodnje, prometa in storitev. , Zato bo občinska skupščina s pomočjo svojih predstavniških in drugih voljenih organov v okviru ustavnih pravic in dolžnosti na eni strani neposredno vplivala in pospeševala vsa tista gibanja v gospodarskih organizacijah, ki vodijo k napredku in doseganju čim ugodnejših rezultatov, na drugi strani pa skrbela za razvoj onih pogojev, ki objektivno dajejo gospodarskim organizacijam in članom njihovih kolektivov večje možnosti za uspešno poslovanje in za vlaganje maksimalnih naporov za razvoj. Kmetijska proizvodnja se lani ni omejevala zgolj na povečevanje površin v družbenem sektorju, ampak vse bolj v izkoriščanje trenutnih zmogljivo-. sti. S povečanim fondom zemlje pri KZ Mokerc in obnovljenimi sadovnjaki pri KZ Dobrova, so, dani pogoji, da bo v prihodnji jeseni za 14 odstotkov več poljedelskih pridelkov, sadovnjaki pa naj bi dali za kar 300 odstotkov več blaga v primerjavi z lansko letino. Načrtovanja so naklonjena tudi nekoliko živinoreji, saj predvidevajo strokovnjaki za 7 odstotkov večjo proizvodnjo. Hkrati pa so za letos upravičena pričakovanja pri utrjevanju kooperacije z zasebnimi proizvajalci — pri pitanju živine in pri suhorobarstvu — in sploh pri nadaljnjem utrjevanju zasebne kmetijske proizvodnje. Davčne obveznosti s prispevkom za zdravstveno zavarovanje postajajo vzdržne — leta 1^63 so presegale 50..000, 1964 blizu 39.000 in lani nekaj nad 22.000 na zavezanca — izvedena je tudi oprostitev davka četrto- kategornikov, kar vsekakor ugodno vpliva na hitrejši razvoj zasebnih kmetij, v tem pa je osnova za pričakovanja večjih tržnih viškov in znosnejših cen. Kmetijske organizacije v komuni nameravajo letos povečati celotni dohodek za 14 odstotkov, narodni dohodek za 17 odstotkov, delež dohodka pri skladih pa za 82 odstotkov. Zaposlenost naj bi se povečala le za en odstotek, skladno s produktivnostjo pa naj bi porasli osebni dohodki za 15 odstotkov. Zmanjševanje sečnje v gozdovih — letos bo padlo za 9 % manj iglavcev in 'listavcev, kar pomeni korak naprej v gospodarjenju z gozdovi, skladno z novimi gospodarskimi predpisi. Ti predpisi narekujejo gozdnim gospodarskim organizacijam poglobljeno sodelovanje z zasebnimi lastniki gozdnih površin. Tem je treba poleg možnosti, da imajo 'prvenstveno pravico do gozdnih plodov, omogočiti, v kolikor so zainteresirani, delo v gozdu in sodelovanje v organih upravljanja gospodarske organizacije. Gospodarska organizacija, ki se ukvarja z gozdom, bo letos svoj dohodek sicer povečala za 8 odstotkov, vendar pa bo njen čisti dohodek za odstotek nižji, pri čemer pa bo s predvidenimi 135 milijoni pa skladih realizirala za 60 odstotkov več sredstev v skladih kot lani. Omejevanje investicij in posledice — v gradbeništvu so očitne. Posamezne delovne organizacije — Elektroprojekt, Podjetje za urejanje hudournikov, Emo-naprojekt, Tehnograd — s premislekom in na analizi lanske realizacije zmanjšujejo svoje plane. To zoževanje plen-skih nalog ni povsem upravičeno, je pa vsekakor v popolni odvisnosti od splošne politike investiranja v industrijska in druga poslopja družbenega standarda. Del te odvishosti se seveda vrača nazaj na gradbeništvo, saj ga sili v vi-talnejše iskanje načinov za cenejšo gradnjo, speši uveljavljanje gradbenih elementov in tipizacije, v zmanjševanje proizvodnih stroškov. Zrcalo potrošne moči — je lahko bli-y zu 100 prodajaln, ki poslujejo na območju komune. Od teh je 51 prodajaln najmočnejšega trgovskega podjetja »Mercator«. Slabost, še zmerom pričujo- ča, trgovinskega omrežja je v njegovi klasičnosti, saj ima komuna na obsežnem območju komaj 4 samopostrežne trgovine. Zatorej je umestno odločanje o izgradnji samopostrežnih trgovin — na Tržaški cesti v neposredni bližini novega stanovanjskega naselja, in pa nekje v Velikih Laščah ali pa na Igu, kjer je sodobna trgovina morda trenutno potrebnejša, kot bi bila na Dolenjski cesti in četudi je tudi tam zahteva po takšni trgovini zahteva zborov volivcev. Svojstvenost zaledja Ljubljane — je ravno na našem območju v njegovi turistični mikavnosti. Ob danih možnostih za razvoj turizma in gostinstva pa smo še zmerom na pol poti. Rekreacijsko središče na Rakitni z vikendi in umetnim jezerom, s smučišči ter s prvo vlečnico, predstavlja kraj, za katerega se je treba zavzemati. Tele besede so lahko oglas za gostilničarja, ki bi se zavzel za organizacijo gostinskega omrežja, je pravzaprav posebno opozorilo občinski skupščini in njenim službam, da začno z ocenjevanjem realnih možnosti, kako na najhitrejši način seveda z ustrezno razpoložljivimi sredstvi približati Rakitno Ljubljani in Ljubljančanom, Ob Rakitni seveda ne smemo zanemariti idealnih pogojev za razvoj turizma, ki jih nudijo od Turjaškega gradu preko Ku-reščka, Iškega Vintgarja, Krima vse tja do Podpeškega jezera, Polhovega Gradca in Črnega vrha pristopne naravne lepote krajev, do katerih so izpeljane razmeroma dobre ceste, prevozne skozi leto in dan. Število nočnin je bilo lani za 10 odstotkov večje kot predlanskim. Promet v 66 gostiščih se je približal milijardi, od katerega odpade na zasebna gostišča 44 odstotkov. Predvidevanja gostinskih podjetij za leto 1966 so skromna, saj celo računajo na za 7 odstotkov manjši promet v primerjavi z letom 1965. Letos bodo sredstva v skladu za pospeševanje in razvoj obrti, trgovine, gostinstva in turizma minimalna. Potemtakem je prav, da ppsvetimo več pozornosti davčni politiki, sploh politiki raznih olajšav. Razvoja turizma si namreč ne moremo in ne smemo več zamišljati brez prisotnosti dobrih gostinskih lokalov. Prepotrebna so gostišča ob vpadnicah: na Dolenjski in na Tržaški cesti, v smeri proti Rakitni in Velikim Laščam ter Črnemu vrhu. Nepogrešljivo nujna dejavnost je — obrt, k,i pa ji počasi, iz leta v leto odmerja politika naše skupščine večji življenjski prostor. Na območju naše komune posluje 21 obrtnih podjetij in nad 620 zasebnih obrtnikov. V družbenem sektorju pa je le 8 podjetij storitvenega značaja, v pretežnem so naši obrtniki, ki se ukvarjajo z obrtno proizvodnjo. Ta odnos bo treba spremeniti v korist storitveni obrti, po kateri je med našimi občani večje povpraševanje, ki postaja nepogrešljiv sestavni del vsake-gi večjega naselja, soseske. Razmišljanje o obrti nas privede do predloga, ki priporoča, da bi dali najemne prostore obrtnikom v last zavoljo spremenjenega načina pobiranja najemnine. S tem bi posamezna obrtniška podjetja lahko prihranila določena sredstva, ki bi jih potlej lahko namenila adaptaciji svojih prostorov in raznim izboljšavam. Zainteresiranost občinske skupščine se v veliki meri opredeljuje zlasti za razvoj tako imenovanih terciarnih dejavnosti — trgovine, gostinstva in turizma ter obrti — saj so ravno te dejavnosti v polnem pomenu besede namenjene občanom, oblikujejo njegovo počutje. Videz servisne delavnice podjetja »Slovenija avto« na Tržaški cesti privablja, saj v tem podjetju malone vsak dan kaj novega dograjujejo. Na sliki: graditev garaž za avtomobile \ DEMVSKA ENOTNOST - Št. 4 - 3. februarja 1966 - STRAN U J li&munu Mutlnih Premagovanje morda nepotrebnih težav Prisotnost KOVINSKE INDUSTRIJE IG v našem vsakdanjem življenju pravzaprav preseneča. Preseneča z vrsto raznih izdelkov: s težko embalažo za potrebe kemične in prehranske industrije, s srednje težko embalažo, z galanterij- skimi proizvodi, s kmetijskimi stroji-brzoparilniki, celo z opremo za sodobne samopostrežne trgovine... To podjetje si je znalo omisliti svoj delovni.prostor, s posluhom za potrebe domačega in tujega trga si je znalo začrtati takšne proizvodne programe, ki zagotavljajo ob kvaliteti dela soliden plasma v trgovinskem. omrežju, vrsto komitentov, s katerimi podjetje sodeluje in bo sodelovalo. Četudi začenjamo s superlativi, pa vendarle ne smemo mimo morda nepotrebnih težav, ki jih podjetje ima. Te težave so v pomanjkanju osnovne surovine — črne pločevine, ki jo na domačem tržišču ne samo primanjkuje, ampak se tudi naše železarne ne zavzemajo preveč resno za njeno proizvodnjo. Jesenice odlašajo s to proizvodnjo, Smederevo je v rekonstrukciji, ponudba Nikšiča je komaj omembne vredna. Če so Vsi zatajili, je Nikšič sicer dal Kovinski industriji Ig na razpolago 100 ton pločevine, žal pa so te tone ob letnih potrebah, ki dosegajo 10.000 ton, kaplja v morje. 100 ton pločevine terja premišljeno potrošnjo, ta količina lahko v oddelku za proizvodnjo težke embalaže zagotovi le za nekaj dni dela, v oddelku za proizvodnjo galanterijskih proizvodov pa za nekaj mesecev. Potemtakem je na dlani tehtnost odločanja, kako deliti surovino v samem podjetju, da delo v nobenem oddelku ne zastane, kako razporejati zaposlene iz oddelka, kjer je dela malo,, v oddelke, kjer je proizvodnja v koraku s predvidevanji, kako sproti zagotavljati možnost doseganja norme in seveda čim ugodnejšega dohodka. V podjetju pravijo: »Te težave s pomanjkanjem pločevine so trenutnega obeležja. Z rekonstruiranimi železarnami, zlasti pa z novo železarno v Skopju, bodo te težave preteklost, ustrezne pločevine bo dovolj in z njo dela. Res, naše zmogljivosti nam dovoljujejo obsežno proizvodnjo, lahko bi dosegli 4 milijarde 200 milijonov v skupnem dohodku, moramo pa se malone dvema milijardama odpovedati, za toliko smo namreč znižali plan, ker pač ni surovin! Res, pomagamo si na vse načine, kolikor nam skromno odmerjena sredstva v tuji Valuti dovoljujejo, kupujemo pločevino iz uvoza, tudi je' vrsta naših stalnih odjemalcev, ki se sami znajdejo in nam dobavijo vsaj del potrebne surovine za proizvodnjo izdelkov, za katere so življenjsko zainteresirani. Poudariti moramo to življenjsko Zainteresiranost, saj si kemična industrija utira pot daleč v svet, pa bi bil nesmisel, da bi predstavljalo oviro pri tem utiranju ravno pomanjkanje prepotrebne težke embalaže...« Semkaj sodi še razlaga o različnih proizvodnih potencialih črne pločevine v svetu: v deželah čvrste valute jo je sicer nekoliko več na razpolago v primerjavi z vzhodnimi deželami. V prvem primeru nam seveda primanjkuje sredstev, v drugem pa sredstva imamo, tičimo pa na žalost pred razmeroma zelo, zelo skromno ponudbo. t Dejstva lahko zbodejo. Toda, mimo njih ne smemo. Zlasti zdaj ne, ko povsod s poglobljeno prizadevnostjo uresničujemo načela nove gospodarske re-lome in ena od zaželenih posledic reforme bo nedvomno tudi spremenjen režim v razdeljevanju deviznih sredstev, bo zakon ponudbe in povpraševanja, postavljfen na trdnejša tla. Saj naposled Kovinska industrija Ig nima nevšečnosti s prodajo svojega blaga. Italija, Norveška, Avstrija, Zahodna Nemčija, Vzhodna Nemčija — so dežele, ki se zanimajo za njene proizvode, so dežele v vrsti dobrih plačnikov in so obenem dežele, ki so vsak dan zanimive kot proizvajalec surovine, kot ponudnik tega' blaga, ki ga naša kovinska predelovalna industrija nadvse potrebuje. • Misel v gornjem odstavku je prerada osnova za razgovore, ki jih imajo v podjetju, ki so pogostokrat na dnevnem redu samoupravnih organov. Skrb nabavne službe v podjetju, 'da je surovin dovolj, je pravzaprav skrb podjetja za dobro počutij e zaposlenih. Delavec je vesel, če ve, 'da ima ob stroju zadostne količine za proizvodnjo potrebnih materialov. Ne zgolj za dan ali teden, dobro počutje zaposlenega je v prepričanju, da mu dela ne bo zmanjkalo. Ižanski delovni kolektiv pa zasluži dobro počutje. Podjetje, ob katerem smo pred leti krivično zmajevali z glavo, ker pač nismo verjelivv njegovo bodočnost. Le malo jih je bilo v podjetju, ki so z vso upornostjo vodili proizvodnjo, ki so se odločno zavzemali za nižje osebne dohodke, da je delovna skupnost lahko dograjevala svoje, tedaj hudo siromašne prostore, da si je kolektiv lahko nabavil stroje, da je z ustreznimi . mehanizmi izpopolnil kolesje svojega proizvodnega procesa. Vsekakor so bili hudi dnevi, ko so ljudje, le kratek čas zaposleni v podjetju, odhajali. Tudi po sedemnajst ob prvem! - Ob vsem tem pa je podjetje obstajalo. Njegovi ljudje se niso ukvarjali zgolj s proizvodnjo in njeno tehnologijo, niso bili, ki so razsojali o potrebah tržišča, ki so $e ubadali z nabavo primernih materialov, ampak so bili med njimi, ki so se ubadali z mislijo o nečem novem, kar naj da njihova tovarna domačemu in tujemu kupcu. Tako je podjetje v razmeroma kratkem obdobju patentiralo tri patente, ki so danes last Kovinske industrije Ig, ki so danes kot blago iskani in Cenjeni. Posebno zamaški, sod z dvojnim predalom, obločno varjenje, so le mimogrede naštete po-vitete, s katerimi seznani vsak zaposlen v kolektivu. To so pač ene izmed novitet, ki so utrdile sloves podjetja kot solidnega proizvajalca in zanesljivega ponudnika kvalitete. To so novitete, zavoljo katerih so se začeli proizvodni diagrami v podjetju vzpenjati, zavoljo katerih se je delovni kolektiv ustalil, saj v podjetju danes malone ne poznajo izraza fluktuacija, zavoljo česar je dobila Kovinska industrija Ig ugoden položaj v vrsti industrijskih podjetij v komuni. Te dni, ko načrtuje podjetje letošnje proizvodne naloge, ugotavlja, da bo letos potrebnejše še skrbnejše gospodarjenje z razpoložljivimi sredstvi. Res, Obrat 1 — galanterijski oddelek — Kovinske industrije Ig Proizvodnja težke embalaže — veliki sodi — v podjetju Kovinske industrije na Igu podjetje je deležno kot vsa druga določenih ugodnosti, ki jih je prinesla nova gospodarska reforma — olajšave pri prometnem davku — vendar pa so se na drugi strani močno spremenili proizvodni stroški. Ti so bili pred reformo v odnosu z neto produktom G5 proti 35, zdaj so 78 proti 22 pri proizvodnji težke in 70 proti 30 pri proizvodnji lahke ter srednje embalaže. »Ta dejstva, s katerimi seznanjajo številke,« pripovedujejo v komercialnem oddelku podjetja, »nas silijo v hudo premišljen način gospodarjenja z razpoložljivimi Sredstvi v bodoče. Če preudarjamo samo o obratnih sredstvih, moramo reči, da bo v bodoče potrebna temeljita premišljenost v tem, kdaj, kje in na koga bomo vezali ta sredstva, brez katerih pač ni in ne more biti proizvodnje. Res, nekoliko nas je za vrlo trenutno pomanjkanje surovine. Vendar pa računamo ob tem problemu na razumevanje vsaj dobršnega dela naših odjemalcev, ki bodo pač jemali od nas manjšo in srednjo embalažo, to lahko proizvajamo iz trakov, večjo, težjo embalažo pa jim bomo naredili takrat, ko se bo položaj na tržišču zboljšal.« Ob tem pa pripovedujejo o nadalj7 njem iskanju tako pogosto imenovanih »notranjih rezerv«. Te so, seveda so, samo za njihovo odkrivanje so spet potrebna sredstva. Novi stroji pospešujejo ritem proizvodnje, urejen notranji transport v mnogočem bogati prihranek, rezerve so tudi v sfopnji izkoriščanja materiala. Zlasti prihranek pri materialu je izvedljiv. Zanimivo, da je Kovinska industrija Ig prišla na misel, da začne s proizvodnjo opreme za samopostrežne trgovine. Za to proizvodnjo lahko izkorišča material, ki bi sicer ne prišel v poštev pri proizvodnji drugih izdelkov. Prvo takšno opremo izdeluje te dni in bo stala v veletrgovini »Supermarket«. Potrošnike bo »Supermarket« presenetil z novo opremo, ki za 25 odstotkov povečuje prodajno površino in obenem omogoča hitrejšo izbiro blaga ter večjo frekvenco kupcev7, že konec tega meseca, torej neposredno pred dogodkom, ki bo ob koncu prihodnjega meseca vznemirjal naše mesto, pred hokejem G6. V podjetju domnevajo, da se bodo tudi druge trgovske hiše bržkone odločile za takšno opremo, saj nekatere v Jugoslaviji že kažejo zanimanje. Uvrščanje takšne opreme v svoj redni proizvodni proces, pa seveda ne zmanjšuje vloge Kovinske Industrije Ig kot specializirane tovarne za težko embalažo. Proizvodnja težke erhbalaže je vsekakor primarna in je organizacija dela v podjetju naklonjena predvsem tej proizvodnji. Kolikor pa dopušča čas in je na razpolago Ustrezen material,, podjetje lahko uvrsti v svojo proizvodnjo še izdelovanje takšnih ali drugačnih izdelkov. V ilustracijo: prav te dni se podjetje bavi s proizvodnjo tablic za opremo mopedov, ki bodo morali biti P° novih predpisih registrirani, in posebni'1 tablic za »avto šolo«. To bodo ob črki, belo izrisane številke na modri osnov'1. Ig ni bil nikoli industrijsko naseli6' S svojo Kovinsko industrijo to postaji V vasi sjcoraj ni hišne številke, ki ninl_9 enega, celo dva zaposlena y tovarni, stoji takorekoč pred pragom. Ljudje 1 naselij tja proti Kureščku, Iški va*1' najdejo zaposlitev na Igu. Prej, ko ’. ni bilo Kovinske industrije, so mn°” hodili na^delo v Ljubljano. Njihov oč lovni dan je zdaj neprimerno ki'3^ saj se na poti do tovarne in nazaj 0 doma le malo. zamude. Obenem pa P meni tovarna za Ig pridobitev. Id svoj odraz v življenju naselja: od vine do gostišč, od šole do objekt" družbenega standarda, postaja za ^ nujnost, ki jo narekuje delovna siNPj nost te, daleč naokoli najštevilnejše lovne organizacije. Izgradnja stanova-d skih hiš na Igu in v njegovi neposi'sC , okolici je prav tako očitna pridobit®^ ki je posledica dela iri življenja v varni. Kolikor hitreje se bo tovarna ra*; vijala in širila — za kar so dani P0§' , in je potreba ob naglem večanju P1 , izvodnje v naših kemičnih in pic' hraf skih tovarnah — toliko hitreje bo ra: M tudi naselje Ig, toliko pomembnejše “ J in toliko bolj prijetno bo življenj v njem. NALOGE SLUŽBE ZA ZAPOSLOVANJE Problematika, ki izhaja iz stopnje današnje gospodarske razvitosti, postavlja v vsakodnevni družbeni praksi vse bolj v ospredje zahtevo po smotrnejšem obravnavanju živega dela kot enem od bistvenih elementov v vrsti tistih produkcijskih faktorjev, ki najbolj neposredno vplivajo na gospodarski razvoj in še posebej na rast produktivnosti dela. Zaradi tega mora tudi služba za zaposlovanje kot eden od pomembnih dejavnikov za reševanje te problematike svoje delo tako v vsebinskem kot v organizacijskem pogledu prilagoditi tem zahtevam. To pomeni, da mora njeno delo sloneti n.a strokovno tako izoblikovanih osnovah, da bodo omogočali zahtevam gospodarstva in družbenih služb ustrezno operativno in analitično opravljanje nalog in ne le zgolj tehnično administrativno izvrševanje opravil v zvezi z registracijo in zagotavljanjem gmotnih pravic brezposelnih oseb, na kar se je v večini primerov omejevala praksa dosedanjih zavodov. Z namenom, da se dosedanjg. pomanjkljivosti v delovanju službe za zaposlovanje odpravijo, je bil lani sprejet tudi temeljni zakon o organizaciji in financiranju zaposlovanja, republiška skupščina pa je na osnovi njegovih določil sprejela podrobnejše predpise s tega področja. Naloge, ki jih temeljni zakon nalaga službi za zaposlovanje, bi lahko najbolj zgoščeno in kompleksno opredelili takole: Osnovna naloga službe za zaposlovanje je usklajevanje politike zaposlovanja s splošnim družbenim in gospodarskim razvojem oziroma z razvojem na posameznih regionalno in gospodarsko zaokroženih območjih. \ Dejavnost službe za zaposlovanje torej nima značaja neke socialne dejavnosti, ampak je predvsem funkcija ekonomskega programiranja in tekoče ekonomske politike. Glede na to, da je služba zaposlovanja eden od faktorjev, ki lahko vplivajo na uspešno razreševanje navedene problematike, je osnovna karakteristika zavodov za zaposlovanje v tem, da skrbe za koordiniranje akcij v zvezi z izvajanjem politike zaposlovanja, da izdelujejo kadrovske programe ter analitično ugotavljajo možnosti za zadovoljitev potreb po kadrih in to na celotnem področju svoje dejavnosti — od poklicne vzgoje in poklicnega usmerjanja breko strokovnega izobraževanja in usposabljanja do samega zaposlovanja in spremljanja uspešnosti gospodarjenja z živim delom. zjP6-vri" Cilj reorganizacije službe za slovanje, ki je v teku, je v prvi ., v tem, da se ustvarijo pogoji, ki N službi omogočali celovito izvajanje 11 | nih nalog. Ti pogoji so: ^ — taka teritorialna razmestitev : po15",. I ost3' rešr vodov, ki se bo čim skladneje ^ v; vala s teritorialnim zaledjem družbenih služb, katerih delo je sredno ali posredno vezano na vanje problematike zaposlovanja (rC®^ nalno gospodarsko planske službe, P ^ svetno pedagoški zavodi, komu‘ia,c. skupnosti za socialno zavarovanje j, lavcev, komunalne skupnosti za soc' no zavarovanje kmetov itd.), 0y — zadostna finaneno-materialn3 nova zavodov, — številčno zadostni in ustrezni kadri, delovni oprema in prostori. Samo pod takimi pogoji bodo ^ zavodi za zaposlovanje mogli raz c, timsko delo strokovnih služb (štuoil j, analitične in operativno-analitične be, službe za poklicno prosvetljen'^.,,6 informiranje in svetovanje, 17161 ^0 poklicnega usmerjanja itd.) 111 ~r^V tako oblikovane teritorialne, 17,6 | ne in kadrovske kapacitete bodo ^ zagotovile kompleksno izvajanje službe za zaposlovanje. strok5' priponi DOSEDANJI USPEHI SPODBUJAJO II TERJAJO ŠE VEČ , Tokrat ne bi podrobneje predstavili proizvodnega programa ljubljanske °yarne kemičnih izdelkov »ILIRIJA-«, N so se njeni kozmetični izdelki, razne Nme, izolacijski trakovi »termoband« ? ostalo dovolj uveljavili na našem in na tujih trgih.' Končno tudi ime ^izvajalca: »ILIRIJA« gpvori več kot govorno o renomeju in kvaliteti izdelav, ki nosijo to ime. i Drugačen namen imamo. Radi bi | Ogovorili malo več o razvojni poti 'e6a kolektiva, o njegovih težnjah in Očrtih, ki vodijo do skupnega cilja z potnim imenovalcem: »Nočemo več bi-? Velika manufakjurna delavnica. Ho-'e,ho sodobno industrijsko proizvodnjo, lsoko produktivnost, hočemo večji iz- '“z...« , Temu cilju so se že precej pribijat Vse, kar so zgradili oziroma inve-!lrali, je bilo pogojeno z lastnimi sred-z njihovim znojem in trudom; s 'shematičnim delom, ki n! vključevalo ®°lj modernizacije stroj nt opreme in /Čobnejših postopkov, marveč tudi re-^strukcijo njihovih kadrov. začasno odrečejo delu osebnih dohodkov. Nastal je program razvoja podjetja, ki naj bi ga uresničili v treh etapah in glede na dejanske možnosti po eni izmed dveh variant, vendar vse z lastnimi sredstvi. Zdaj uresničujejo drugo etapo in so pred pragom tretje. Doslej so si že uredili lastne delavnice, skladišča, nakupili nekaj tovornjakov in drugih sredstev za notranji transport. Urejen je tudi laboratorij, zgradili so kotlarno in končno, kupili so več najsodobnejših strojev". Nova oprema, ki jo pričakujejo v letošnjem letu, jih bo veljala nadaljnjih 150 milijonov dinarjev. Vzporedno z vsem tem pa zlasti v zadnjem času potekajo še druge razprave. Sedanji proizvodni prostori so zastareli, neprimerni, marsikdaj celo nevzdržni. Denar za novogradnjo imajo, vendar še zmeraj čakajo. »Hočemo, da so načrti temeljito pripravljeni. Sele takšna priprava omogoči hitro in kvalitetno gradnjo« pojasnijo, če povprašaš, zakaj odlašajo. Tudi ta odgovor pove, da znajo gospodariti s svojimi sredstvi. Vhod v novo skladišče z nakladalno rampo l^ezultati so na dlani. V zadnjih treh V so proizvodnjo po vrednosti po-kfij1 skoraj za trikrat. Lanskoletni ob-1») a (fakturirane realizacije) je poka-so dosegli tri milijarde in 250 «ilt'k>hov dinarjev celotnega dohodka, Wvha samo 123 milijonov dinarjev J Plačane realizacije. Realizirali so /vij. Pomembnejši izvoz v vrednosti dolarjev. Število zaposlenih (ne-jjiAhciranlH in priučenih) delavcev se uje, vzporedno pa se povečuje -lo visokokvalificiranih kadrov. bok6 bi lahko naštevali.' Vendar bo Drav, če življenja in dela 230-član-Vr k°lektiva »ILIRIJE« ne bi opiso-'«]jjs temi najbolj običajnimi pokazali L Poskušajmo nekoliko drugače, da razumeli, kako se je »ILIRIJA« kij !)ela do rezultatov, ob katerih bi b:1 Pmsreetli v marsikaterem drugem tlVu> čeprav zanje same — kot m vedno več! prizadete — pomenijo zgolj VejUuo, kajti doseženi uspehi terjajo 'LETNI RAZVOJNI " NAČRT ?- y”krih pet let je minilo, odkar so V tovorili o programu razvoja nji-°varne v naslednjih desetih letih, v L®59 je torej tisti mejni kamen, X . erem so zgradili današnjo »Iliri-N*h. tisto »Ilirijo«, ki se rojeva iz t 16 tovarne. ko se šele govorili o bodoči vij l> marsikaj še hi bilo jasno. Ve-hiti tega, ali bodo lahko obdr-\Aashj0 in sedanjo lokacijo. Tudi za rekonstrukcijo nikjer niso ^ec*eli pa so, kaj hoče/o; vedeli «Uo sodobno proizvodnjo. Druge bilo do tega cilja, kot da se No, vsaj približno je le mogoče povedati: pričakujejo, da bodo naslednje leto že delali v novi proizvodni hali, kamor bodo premestili sedanjo strojno opremo in še vse tiste stroje, ki jih pričakujejo. I ZA VEČJO PRODUKTIVNOST V teh letih, odkar uresničujejo njihov razvojni program — kot že rečeno — vsa njihova snovanja temeljijo na večkrat in pošteno preverjenih računi-cah. Skupni imenovalec je bil in je vedno isti: investirati je treba samo v tisto, kar bo bistveno znižalo proizvodne stroške; v tisto, kar bo omogočilo večjo produktivnost. Naj navedemo nekaj primerov, ki najbolj zgovorno potrjujejo, kako so ob omenjenih izhodiščih zbirali denar za modernizacijo svoje tovarne; primerov, ki končno povedo, da človeško telo le ni tako poceni, kakor si često radi predstavljamo in zavoljo česar še marsikje — tudi v »Iliriji« sorodnih kolektivih — zagovarjajo ekstenzivno gospodarjenje. Kupili so na 'primer stroj ^za polnjenje kreme za čevlje v škatlice. Prej, ko je bilo delo ročno, je vsaka izmed 14 delavk napolnila povprečno po IBO do 200 ducatov škatlic. Zdaj je produktivnost na delavko poskočila približno za polovico. Ko pa bo ta stroj avtomatiziran in ko bo sredi letošnjega leta stekel še eden, potem bodo namesto sedanjih osmih delavk potrebne samo še tri. Podobno je v proizvodnji šamponov. Novi avtomatski stroj, ki bo hkrati pol- Prednost nove kotlarne je poleg občutno povečanih kapacitet, ki bodo zadoščale najmanj za 10 let, tudi v tem, da so se, znatno izboljšale delovne razmere zaposlenih kurjačev. Treba je seveda le nekoliko več znanja in pozornosti nil, varil in rezal plastične tube s šamponi, bo potreboval samo še dva para človeških rok. To pa pomeni, da bodo spet prihranili osem delavk. Podobno bi lahko zapisali o mehanizaciji dela v skladiščih, kjer so viličarji vnesli revolucijo v dotedanje navade. Rezultat pa je enak kot v prejšnjih dveh primerih: delo je opravljeno hitreje in z manjšim naporom. Porečete, da napihujemo malenkosti. Pa ni tako. Podobne težnje se kažejo tudi v upravno-organizacijskem poslovanju. Začeli so kupovati sodobna me-hanografska sredstva. Pravijo, da se te investicije izplačajo že sedaj, ko komaj začenjajo uporabljati nove računske in računovodske stroje. Ti jim orriogočajo marsikatero analizo, ki bi bila prej predraga, če bi jo pripravljali zgolj s svinčnikom in papirjem. Pravzaprav: človekovo delo je predrago, da bi se zadovoljevali s tako primitivnimi načini »dokazovanja« znanja. Zdaj pa je (in v prihodnje bo še bolj) ustreženo tako interesom podjetja, ki bo prišlo do temeljitejših analiz, kakor tudi ambicijam prizadetih posameznikov, da bodo resnično lahko pokazali vse svoje zmožnosti. Drugo k drugemu pa tole: s postopno modernizacijo in mehanizacijo proizvodnje so dosegli takšne poslovne rezultate, po katerih — glede na primerjalne kazalce gospodarjenja — za 50 do 250 odstotkov presegajo uspehe sorodnih podjetij. Ob povprečnih osebnih dohodkih 85.000 dinarjev dajejo za sklade 65 odstotkov ustvarjenega čistega dohodka. Zdaj je razumljivo, kako se jim obrestuje odrekanje v prejšnjih letih in zakaj jih sedanji uspehi spodbujajo k še večji prizadevnosti. Prvi ukrep v tej smeri je bila uvedba 42-ur-nega tednika. Odtlej je minilo šele me- sec , dni in to je prekratka doba za kakršnokoli temeljitejšo analizo. Drži pa, da so se na prehod dobro pripravili, kajti izkazalo se je, da poslovni uspeh, ob pogojih skrajšanega delavnika ni bil nič slabši kakor v »normalnih« pogojih. REKONSTRUKCIJA NAVAD IN KADROV Omenili smo že, da »ILIRIJA« zaposluje vse manj nekvalificiranih delavcev, kajti sodobna industrijska proizvodnja tega ne dovoljuje. Kvalifikacijski sestav že zaposlenih članov kolektiva izboljšujejo z rednimi tečaji in seminarji, pri čemer podjetje plačuje vse stroške. Na raznih fakultetah — predvsem na ekonomski — študira 12 članov njihovega kolektiva in štipendistov. Najmanjša štipendija, ki jo izplačajo, znaša 30.000 dinarjev. Ker ima »Ilirija« že zdaj zaposlenih 13 fakultetno izobraženih članov kolektiva, 6 tehnikov in še 26 drugih uslužbencev s srednješolsko izobrazbo, to pomeni, da so si ustvarili močan in sposoben »možganski trust«. Tisti člani kolektiva, ki študirajo oziroma se drugače šolajo, bodo krog strokovnjakov samo še razširili in obogatili. Omembne vredno je dejstvo, da bo »Ilirija« v treh ali štirih letih zaposlovala že osem ali celo devet ekonomistov z visoko in višjo izobrazbo, ki bodo vsi imeli dovolj in še preveč dela v novo ustanovljenem oddelku za proučevanje tujih tržišč. Zgolj našteti podatki pričajo, da kolektiv »Ilirije« dobro ve, kaj TTSče; da je končno prevladalo spoznanje, da strokovnjaki lahko doprinesejo neprecenljive koristi, če pridejo v podjetje in če najdejo takšno zaposlitev, kjer lahko pokažejo vse svoje znanje in sposobnosti. Vsi doslej našteti podatki o boljšem gospodarjenju in povečani produk- tivnosti potemtakem predstavljajo samosvoj izraz prisotnosti organiziranega dela strokovnjakov in drugih šolanih organizatorjev proizvodnje. »ILIRIJA« TUDI IZVOZNIK! Omenili smo oddelek za proučevanje tujih tržišč, ki je bil komaj ustanovljen. »Ilirija« ga je osnovala zato, ker dosedanje izkušnje kažejo, da obstajajo ugodne možnosti zri prodajo na tujih trgih.* To pa za »Ilirijo« ni zanimivo zgolj zavoljo komercialnih rezultatov, pač pa tudi kot bistveno povečana možnost za oskrbovanje s surovinami, pri čemer bi se v nekaj letih nemara lahko docela postavi?! na lastne noge. »Ilirija« je prvič nastopila kot izvoznik pred dvema letoma. Rezultat je bil skromei): 15.000 dolarjev, vendar vseeno obetajoč. In res, lani so planirali 55.000 dolarjev izvoza, dosegli pa so kar 200.000 -dolarjev. Če bodo letos prišli na 40d ali 500.000 dolarjev, najbrže ne bo preveliko presenečenje... , Kupce za svoje izdelke — izvažali so razne kreme, lake 'in šampone — so našli v Adenu, Libanonu, Libiji in na Poljskem, pa tudi v državah srednje Amerike. NAMESTO KONCA Reforma se je za »Ilirijo« očitno začela že pred leti, takrat ko so se morali odreči marsičemu, da bi ustvarili tisto, kar imajo zdaj^ sodobno tovarno in sodobno proizvodnjo, ki pa bo prav kanalu postala še sodobnejša in tudi še rentabilnejša. Pot, ki so jo prešli, ni bila lahka. Je pa poučna in v enaki meri, če ne bolj, tudi spodbudna. ito ; Hišni i B / v; - ...* Alrllll: V#**«'* ™ f* čaiAJL H » Naprava za polnjenje tekočih loščil za tla OB NASLOVU, KI JE PRERASTEL SAMEGA SEBE Če se človek danes zamisli ob malone poldrugi milijardi vredne letne realizacije podjetja IGO — Industrija gostinske opreme — težko doume, da je bilo v tej delovni organizaciji pred petimi leti zaposlenih le 40 ljudi. Če nadaljuje s primerjanjem, ugotovi, da opravlja podjetje danes ob svoji redni proizvodnji mnoge usluge raznim koristnikom, medtem ko je še pred tremi leti vodilo svojo proizvodnjo s pomočjo uslug, ki so jih zanj opravljala druga, tedaj neprimerno boljše opremljena podjetja. Če se človek zamisli ob neverjetno strmi krivulji uspehov — danes je v podjetju zaposlenih čez 200 delavcev — ter si ob sicer zgovornem naslovu podjetji ogleda zbirko proizvodov, ki jih danes IGO proizvaja, potlej je resnično lahko prijetno presenečen ob ugotovitvi, da človekova volja lahko v prenekaterem primeru ustvarja in ustvari iz nič. IGO je danes znan v Jugoslaviji. V njegovih tehničnih pisarnah so nastali načrti za opremo premnogih hotelskih kuhinj, za obrate družbene prehrane, za šole, v njegovih pisarnah so nastajale na papirji skice za različno opremo ladij ... V njegovih delavnicah pa so ti načrti oživeli. Les v manjši meri, steklo in kovina, nerjaveča pločevina — so ma- teriali, iz katerih ustvarjajo zaposleni v tej svojstveni industriji gostinske opreme. Podjetje izdela načrt, podjetje izdela zamišljen predmet s pomočjo dobrih kooperantov, podjetje je monter na terenu. In naposled: podjetje organizira svojo servisno službo v vseh večjih središčih Jugoslavije, predvsem pa tam, kjer število njegovih izdelkov prevladuje v omrežju splošne potrošnje. Osnovna proizvodnja podjetja so termični, toplotni elementi. Tehnično zahtevni štedilniki na trda goriva, na elektriko, na plin, mazut, so v zadnjih letih nepogrešljiv sestavni del slehernega načrta za novogradnjo turističnega objekta, so danes, ki imajo pri adaptacijah starih gostišč svoj prostor. Popolnoma samostojno in odvisno le od gradbenega načrta pri, izdelavi projekta, je IGO v času izdelave zamotanega kuhinjskega mehanizma tesno povezan z oddaljenimi sodelavci: z »Gostolom« v Novi Gorici, ki odliva nekatere sestavne dele, z »Eto« v Cerknem, ki izdeluje elektro-plošče, z »Ifro« v Celju, ki se ukvarja s proizvodnjo izredno zahtevnih zapor za dovod plinov. Z njimi in še z nekaterimi — z mizarji — sodeluje IGO že pri sestav- Proizvodnja — od zamisli do izvedbe — ki nastaja v razmeroma tesnih delovnih prostorih ljanju svojega programa in nedvomno je prijetna ugotovitev, da se podjetje lahko pohvali s tem pogodbenim sodelovanjem. Čas proizvodnje, ko prihajajo posamezni sestavni deli na naslov podjetja — v kolikor niso že na zalogi! — je čas popolne uresničitve naročenega izdelka. V skromnih, hudo skopo odmerjenih delavnicah delajo posamezne ekipe strokovno usposobljenih delavcev na posameznih načrtih. Ti lahko predstavljajo tudi do 20 metrov dolgo strežno mizo z vsemi elementi od hladilne do grelne tehnike. Delo je individualno! Ekipa, ki delo začne, ga tudi konča. Zastojev v proizvodnji ni, četudi vemo za težave, ki so na domačem trgu, kar zadeva pravočasnost pri nabavi raznih kovinskih materialov, zlasti nerjaveče pločevine. Delo ob načrtu terja intenzivnost in nič nenavadnega ni v dejstvu, dg zaposleni v IGO prepogosto potegnejo v pozno popoldne, nič ni čudnega v dejstvu, da je njihov delovni dan prenekateri-krat dolg dvanajst ur. Za izdelavo večjega termičnega objekta za hotel, za restavracijo, obrat družbene prehrane — potrebuje ekipa štirih, petih delavcev tudi do mesec in pol časa. Ko je izdelek gotov in pregledan, ko je ugotovljena njegova brezhibnost, ga običajno isti ljudje, ki so ga proizvedli, tudi dokončno montirajo v objektu, ki mu je namenjen. Zdaj je takšnih termičnih objektov v hotelih, restavracijah, bolnišnicah že na stotine. Samo v Skopju in sploh v Makedoniji jih je preko 30, v Splitu preko 20, so v Srbiji, so na jadranskih otokih vse tja do Hvara, v 'Sloveniji so v malone vseh hotelih in turističnih objektih vzdolž slovenske obale' kuhinjski mehanizmi z zaščitnim znakom podjetja IGO, samo v Ljubljani ne bi nehali z naštevanjem, če začnemo pri hotelu Lev, pa Ilirija, če spomnimo na »Urško«, Partizan, Novo ljudsko kuhinjo, Sumi, Bonboniero, Triglav ... Prav te dni bomo prisotni pri otvoritvi nove, sodobno urejene kuhinje v Institutu za tuberkulozo na Golniku. Pri montaži je vsekakor zanimiva kooperacija z vodovodno inštalaterskim podjetjem, ki ima svoj pomen v šted-nji s časom, potrebnim za dokončno postavitev termičnega objekta. Kuhinje v hotelih A kategorije — a takšne kuhinje predstavljajo 80 odstotkov celotnega proizvodnega programa podjetja — niso namreč zahtevne samo po preciznosti izdelave, ampak tudi potlej, ko je treba sam objekt povezati z' odvodnimi cevmi, s cevmi za dotok mrzle in tople vode, za odtok, ko jih je treba povezati s plinskimi cevmi, prezračevalnimi napravami za odvod pare in eventualnih Delovna faza, v kateri edinole roke lahko zamenjajo stroj zdravju škodljivih plinov. Vse to delo terja sinhronizacijo posameznih opravil in ta je še najbolj v skladju, če to opravljata kooperanta. Kako zelo pomembno je pravočasno pogodbeno sodelovanje, pove že samo dejstvo, da je podjetje, ko je izdelalo termični objekt, že večkrat prišlo v zagato, ker objekta zavoljo njegovih dimenzij kratko malo ni moglo prenesti v prostor, v katerem naj bi služil. Preneslo ga je šele lahko, če so — ali porušili zid, ali pa izdelek preprosto razžagali in ga potlej sptet zvarili. Pet let obstoja podjetja IGO je izredno kratko obdobje dela ene izmed takšnih organiazcij. In vendar je podjetju uspelo v tem času najti svoj delovni prostor z natančno izrisanimi proizvodnimi programi v vrsti sorodnih proizvajalcev, v krogu združenja proizvajalcev gostinske opreme. V tem času mu je uspelo presenetljivo visoko dvig- niti diagram svoje proizvodnje, v pe4>n letih se je znalo uveljaviti na domače^ trgu — saj ima podjetje že zdaj, ko r komaj začetek leta, za nad 400 milijon0 starih dinarjev naročil, da ne omenjanj0 želje sekretariata za šolstvo, da izdej0 projekt za šolske kuhinje, ki naj bi šel v poštev za območje cele Slovenij6’ če 'ne Jugoslavije — in si je že zače*°' odpirati vrata v tujino. Prvi njihovi iž' deliti so v Milanu in vsekakor je upt°' vičen optimizem, da se bo sosedni država zavzela za njegove izdelke. Pravimo, da je naslov podjetja Prfj rasel samega sebe. Pravimo ob poglej na vrsto prerazličnih izdelkov — osnovne opreme za gostinske obrate P° do obdukcijskih miz, po ruski žarni51 izdelanih čajnih lončkov ter tja do zičkov za prevoz hrane v bolnišnice, d° V e v OU IUUUC X X_ J._ , ! ... J. * . , , opreme hospitalov in ambulant. Praxjj mo in nič pretiranega ni v tej trdn vi... REKONSTRUKCIJA V LESNEM KOMBINATU »LJUBLJANA« Lesni kombinat Ljubljana, ki je nastal 1. januarja 1963 po združitvi petih lesno-predelovalnih podjetij, obsega 9 obratov in petero dejavnosti, med temi žaganje lesa, lesno galanterijo, stavbno mizarstvo in pohištveno dejavnost. V kombinatu so pričeli rekonstrukcijo, katere namen je predvsem koncentrirati in modernizirati proizvodnjo.. Z rekonstrukcijo bodo dosegli zmanjšanje žagarskih kapacitet od 70.000 m3 1 na 35.000 m3 hlodov, tako da bodo zmogljivosti v primarni predelavi lesa prilagodili omejenim možnostim oskrbe z lesom. Nadaljnji smoter rekonstrukcije je, doseči koncentracijo surovin in dejavnosti ob medsebojnem dopolnjevanju obratov, tako da bo rekonstruirana žaga na Škofljici kot osnova oskrbovala vse obrate končnih izdelkov s potrebnimi surovinami oziroma pplizdelki. Medtem ko so se doslej posamezni obrati oskrbovali s surovinami delno sami iz lastnih žag, bo poslej le obrat v Polhovem Gradcu obdržal lastne žagarske zmogljivosti, ki bodo kot pomožna žaga na voljo celotnemu kombinatu. Centralni žagarski obrati na Škofljici bodo povsem modernizirali in ga opremili z bočnimi tračnimi žagami. Rekonstrukcijo oziroma modernizacijo osrednje žage na Škofljici narekujejo ne le omejene možnosti oskrbe z lesom, marveč predvsem vse ostrejša konkurenca na trgu z lesom doma in v inozemstvu, ki zahteva skrajno racionalizacijo proizvodnje, ustreznejši izkoristek surovine, cenejše in bolj strokovne manipulacije in ne nazadnje tudi višjo produktivnost. Po programu bo prva faza rekonstrukcije obratov v Lesnem kombinatu Ljubljana končana letos. Predvsem bo letos končana montaža bločnih tračnih žag in sploh modernizirana centralna žaga na Škofljici. Od končane prve faze rekonstrukcije, ki naj bi ji sledila intenzifikacija proizvodnje z zamenjavo in dopolnjevanjem strojnega parka, urejanjem transporta " in izboljševanjem postopkov v proizvodnji, si v podjetju obetajo mnogotere prednosti. Predvsem sodijo, da bo mogoče boljše izkoriščati strojni park in zmanjšati stroške med-obratnega in internega transpora, ker se bodo na lokacijo v Škofljici preselili ljubljanski obrati, kot npr. Stavbno mizarstvo iz Slomškove ulice, Stavbno urimerne zaloge omogočajo nemoteno proizvodnjo mizarstvo iz Kozarij im »Roleta« iz Linhartove ulice. Razumljivo je, da po vsem mestu razmeščeni obrati niso dopuščali ustreznega izkoriščanja osnovnih sredstev, niti niso omogočali zniževanja stroškov medobratnega transporta, ki bodo s preselitvijo navedenih obratov v Škofljico povsem odpadli. V kombinatu velik pomen prisojajo nadaljnjemu razvoju stavbnega mizarstva kot eni osnovnih dejavnosti, ki P« je hkrati najbolj izpostavljena konkurenci. Prav zato je v stavbnem mizarstvu, ki svoje storitve in proizvode lah-; ko uveljavlja le z. udeležbo na licitacijah, posebnega pomena lastna cena. Medtem ko žaganega lesa zaradi stanovitno večjega povpraševanja od ponudbe ni težko prodati, obešalnike iz tovarne v Podpeči pa kombinat skoraj v celoti izvaža, morajo biti proizvodi in storitve stavbnega mizarstva še posebno konkurenčni, ker pri oddaji zaključnih obrtniških del na licitacijah spričo številnih ponudb uspe le najugodnejši in na j cenejši ponudnik. Pomuditi investitorju ustrezno ceno, obenem pa zaslužiti toliko, da ostane kaj denarja za sklade, ni zmerom lahko. Kljub navedenim zahtevam, ki dostikrat povzroče izgubo pri enem artiklu, ki jo je treba potem pokriti s celotnim dohodkom iz stavbno mizarskih zaključnih del, se je kombinat uveljavil kot iskan pogodbeni partner gradbenih podjetij, zlasti še, ker ima v primerjavi s sorodnimi obrtnimi podjetji to prednost, da lahko prevzame kompletne stavbno mizarske storitve, od proizvodnje in montaže oken ter ostrešij pa tja do izdelovanja in vstavljanja omar, stopnic in rolet ter vgrajevanja pohištva vseh vrst za sobe, predsobe in kuhinje. Ponudbo kompletnih storitev s področja ^stavbnega mizarstva omogoča obstoječa sestava proizvodnje v kombinatu._ I^esni kombinat Ljubljana je tudi pomemben izvoznik lesnih končnih proizvodov. Letno izvozi za okrog 130.000 dolarjev žaganega lesa in za približno 750.000 dolarji lesnih končnih izdelkov. Samo obešalnikov iz tovarne v Podpeči kombinat izvozi letno 13,5 milijonov kosov. Poleg obešalnikov gredo v izvoz tudi deli pohištva. Kombinat svoje proizvode izvaža izključno na trge s konvertibilnimi valutami, a največ v Zahodno Nemčijo, Anglijo, Ameriko, Kanado, Holandijo, Švico in Francijo. Eden pomembnih izvoznih artiklov Lesnega kombinata »Ljubljana« Kar zadeva izvoz, v kombinatu pripominjajo, da so po reformi uveljavljeni izvozni instrumenti skrajno nestimulativni za izvoz lesnih končnih proizvodov. Vse kaže, da je zakonodajalec s sedaj uveljavljenimi izvoznimi instrumenti zgrešil svoj smoter, .saj je v nasprotju s težnjami industrije in tudi skupnosti, da bi,dosegli čim večji devizni dotok ž Izvozom končnih izdelkov, očitno stimuliral predvsem izvoz proizvodov primarne obdelave, to je žaganega lesa. To trditev dovolj nazorno osvetljuje podatek, da je proizvajalec, ki izvozi žagan les, se pravi deske, poleg valutnega tečaja (1 $ = 1250 din) deležen še izvozne premije, ki znaša 6 "/o, proizvajalcu, ki izvaža končne proizvode, torej izdelke z višjo stopnjo obdelave, pa je ob istem valutnem tečaju priznana le 12-odistotna izvozna premija. V prvem primeru, ko gre le za izvoz de-sak, znaša torej vrednost dolarja kar 1300 din, a v drugem primeru, ko gre za izvoz pohištva, izdelkov lesne galanterije itd., pa proizvajalec prejme le dinarsko vrednost 1500 din. O proizvodnji lesnih končnih proizvodov in njenih stroških docela nepoučen čin^ lahko ob tej nazorni primerjavi ti doume, da je zdaj donosneje izva"1 ^ deske, kot pa pohištvo. Prav tako ^ treba biti strokovnjak, da bi ugoto* kako pogubne bi bile lahko posled če bi vztrajali pri tako zgrešenih izV^/ n ih instrumentih in si jih ne bi Prlti' devali spremeniti tako, da bodo sP^j-budnejši za nadaljnji razvoj Pr0*s,Vv()V' nje in izvoza lesnih končnih izdelaj Te spremembe bo treba čimprej ne le zato, ker jih zahteva lesno P $ delovalna industrija, temveč predv č zategadelj, ker bi bile še zlasti kori za skupnost. j,i Če že samo navedemo, da ^ končni izdelki, ki jih izvaža Lesni k , binat Ljubljana, ustvarjajo 0'serr’n|ji' večji devizni dotok, kot pa ga ^c°rI' Ve. nat doseže z izvozom desak. poteh0 -p moremo več dvomiti o večji uspeS ..j-izvoza lesnih končnih izdelkov v y mer javi z izvozom žaganega lesa sti° sploh in se moramo pridružiti predelovalni industriji v njeni po ustreznejšem stimuliranju 1 končnih izdelkov. MIKAVNOST PRIRODE, KI TERJA OBČUDOVANJE , Ce se zadržimo za kratek čas ob uzni diagonali, ki povezuje Krim z Vintgarjem pa s Kureščkom in z znamenitim spomenikom bližnje /steklosti, s Turjaškim gradom, ^po-r,mo na razglednico, ki si je ne more .^misliti vsako mesto. Ta razglednica jr Ljubljani v ponos in bržkone ga j* Ljubljančana, ki vs.aj enkrat na leto obišče enega izmed omenjenih Turizem je gospodarstvo. Ena naj-otajgih gosodarskih panog. Hkrati pa ^ turizem tradicionalno nagnjenje člo-,eka k prirodi, njegova navezanost na jjP°te, ki jih nudi gričevnat ali rav-r!tlski svet, ki jih z razkošjem priklanja "^sredna okolica našega mesta. Kje > .časi, ko je bil enodneven izlet na •oriIh nekaj povsem vsakdanjega in vsbrav peš do najvišjega vrha in nazaj 'hesto. Spomnimo se na sobotne po-™Jdneve in nedelje, ko dolge kolone °*esarjev med smehom in prešerno-j10 Potiskajo-pedala tja v zatišje Iške v njenega Vintgarja. Pa na pogumnej->’ ki prebirajo bližnjice in steze proti f Oreščku, da ne omenjamo prirojene povednosti tisočev, ki ne gredo mimo .paškega gradu, ne da bi ga pogle-a® in si ob njem privoščili počitek. Zavoljo lega je pomemben obstoj jpnizacije, kot je Turistično društvo JUbljana. Ta organizacija ima v skrbi , a°aljnje poglabljanje turističnih dednosti, ima Svoj izdelan program dela,; tal PravzaPrav skrit motor, ki poganja e turistični mehanizem, j. Letos bo turistično društvo Ljub-zgradilo vlečnico na Kureščku vr vgradilo centralno ogrevanje. To je ekakor lepa investicija, ki pa je j. *®dčljiva. Z njeno realizacijo bo Ku-sček pridobil, njegova funkcija bo jptala širša, saj bo dobilo naše mesto Ceroma blizu mikavno urejeno zim- sko turistično Središče. Nadalje zadeva misel v programiranju za letos izgradnjo antenskega stolpa na Krimu, svetlobnega telesa, ki bo lahko privabljalo nove in nove obiskovalce na tega prastarega čuvarja Ljubljanskega barja. Nič manj niso pomembna načrtovanja okoli nadaljevanja obnovitvenih del na Turjaškem gradu in še izgradnja ter ureditev vrste manjšimi objektov — od parkirnih prostorov do vzdrževanja gozdnih cest — ki bodo namenjeni človeku in njegovi rekreaciji. Nameni navdušujejo. Toliko bolj ob skrbni politiki društva, ki zna zbirati Sredstva in jih tudi v turizem vlagati. Zanimivo je že samo poslovanje posameznih turističnih postojank: Krim in Kurešček, pa Turjaški grad, oz. gostišče v poslopju nekoč imenovanega zadružnega doma, so gostoljubna gostišča, predvsem ob nedeljah in praznikih malone vselej prepolna. Gostom strežejo domači- ljudje, lahko tudi nekvalificirani gostinski delavci, vendar pa prizadevni, ljubeznivi in nikoli utrujeni. Ti opravljajo to delo za malenkostno odškodnino, najboljše plačilo jim je občutek, da vedno več ljudi rado prihaja v te kraje, da jih po svoje oživljajo, da se vanje spet in spet vračajo. Lani je turistično društvo Ljubljana organiziralo vrsto predavanj, ki jih je spremljalo s prikazovanjem filma. Društvo je založilo za tisk 12.000 razglednic, ki so najcenejša, pa tudi najučinkovitejša propagandna dejavnost. Letos bo treba teh razglednic še več, blizu 20.000 in to že Zdaj, ko smo že na pragu dogodkov svetovnega pomena — hokej 66, mednarodno tekmovanje novinarjev v smučanju pa mednarodno veslaško tekmovanje ... Z napisnimi tablami je društvo znalo postaviti kazalce, ki popeljejo popotnika proti Krimu, Kureščku. Takšnih tabel bo še več, še več bo informativnih člaftkov v časnikih, na televiziji, predvsem ob organizacijah večjih turističnih prireditev — lani je takšno prireditev z naslovom »Mostiščarji« obiskalo preko 4000 ljubiteljev takšnih in podobnih atrakcij. dru- Lariskoletni delovni program štva predstavlja za letos osnovo za nadaljevanje. Kurešček, ki je lani ustvaril nad 17 milijonov dinarjev prometa, je zgovoren v zahtevi, da se zanj in podobne turistične poeojanke še bolj zavzema občan in občinska skupščina, družbene organizacije. To zavzemanje naj velja počutju našega človeka, saj mu je takšna oblika rekreacije v neposredni bližini kraja, kjer stanuje' in dela, nedvomno najpristopnejša, hkrati pa seveda velja pozornost idealnim pogojem teh krajev, da postanejo pristopni za tuje obiskovalce, razne poslovne ljudi, ki se mudijo v naši deželi. Ti bodo z veseljem prišli, če^ bodo naša gostišča uspela privabiti domačega gosta, saj vemo, da tujci le ne obiskujejo naših krajev samo zavoljo takšnih ali drugačnih objektov, ampak zavoljo našega človeka, zavoljo značilnosti okolja, ki ga naš človek ustvarja. Posebnost v prizadevanju Turističnega društva Ljubljana je uspeh, ki ga zaznamuje društvo, da je znalo vzbuditi zanimanje šol za skupinske izlete otrok v kraje iz zgovorno preteklostjo: zlasti grad Turjak je lani obiskalo lepo število šolskih razredov iz raznih krajev. \ Do konca letošnjega maja namerava društvo izvesti devet predavanj o gospodarskem pomenu turistične dejavnosti in sicer na Igu, Turjaku, na Barju in na Kureščku. V razmeroma zelo kratkem času bo društvo s pomočjo strokovne organizacije določilo traso za vlečnico na Kureščku in izdelalo načrt s predračunom. Obenem pa bo izdelalo kompleksnejši program razvoja turističnega gospodarstva s predvidenim načinom razdeljevanja in dodeljevanja sredstev. V ilustracijo: športni park na Rudniku že dolgo časa čaka in bo njegova strpnost nekoliko mirnejša, če bo za primer vedel, da dobi v naslednjem letu takšna ali drugačna sredstva za svoje potrebe. Te misli, ki ilustrirajo razvoj turističnega gospodarstva, so bile povedane na nedavni seji upravnega odbora Turističnega društva Ljubljana. Načrtovanja je odbor tudi potrdil, potrdil jih bo občni zbor društva, ki bo v bližnji prihodnosti. Vendar pa te misli zajemajo le del komune, nedvomno najbolj karakterističen in nedvomno najbolj tradicionalen v vrsti turističnih postojank, ki obkrožajo naše mesilo. Rakitna je svet zase in se po Svoje razvija v svojstveno turistično podobo, Polhov Gradec in Črni vrh pa Podpeško jezero so spet lepote, ki imajo v svojih značilnostih spet nekoliko drugačne pogoje za razvoj Svojega turizma. Vsi skupaj pa se seznanjajo s skoraj neizčrpnimi možnostmi komune, da ■ uvrsti turistično gospodarstvo med donosne panoge v korist lastnega narodnega dohodka in seveda Ljubljane ter Ljubljančanov. Presežen plan — že v začetku leta Čet^alo je pri nas podjetij, ki bi v zaiti iy ^ta napravila plan proizvodnje bori.1 tedaj natančno vedela, da ga j. Prekoračila za okrog 40 %. že 0 takih zaključkov namreč prihaja M0^to let ljubljanska »ELEKTRO- iislužbeA2A<< peljavami v stanovanju niso zelo pogosta, se 1 lahko srečujejo vsak dan ljubljanska Lani so njeni bori0 ;6nct v začetku, leta sklenili, delavci in _ . _________,_____ _klenili, da rt0v“ do konca leta za 250 milijo- nta dln.ariev bruto prometa. Ob koncu 8e je izkazalo, da je bil bruto pro-•100 milijonov dinarjev. 3tan 0(tjetje se ukvarja z napeljavami ttje„°Vanjskih in industrijskih instalacij, ^erri 0 delovno področje pa je v glav-°bfg. v mejah bivšega ljubljanskega vili v iVIed večja dela, ki so jih opra- iacjjV,.Zadnjih letih, so napeljave insta- z njimi v posebnem servisnem oddelku na Borštnikovem trgu 1 v Ljubljani. Do pred nedavnim so isti monterji delali v servisni delavnici in hodili po terenu, vendar se je pokazalo to neprimerno za stranke, ki so prihajale v servis. Zgodilo se je namreč, da so morali monterji, ki so prevzeli kak gospodinjski aparat, takoj odpotovati na teren, stranki pa je morala čakati mnogo dalj, kot bi bilo potrebno. Zato so se pri »Elektro-montaži« odločili, da bodo obe dejavnosti ločili. Tako imajo zdaj dve posebni ekipi: eno za delo pri instalacijah in drugo, ki dela samo v servtsni delavnici. Stranke trdijo, da je tako mnogo bolje. Medtem ko je »Elektromontaža« do lanskega leta poslovala v skromnih prostorih v Rožni dolini, se je pred kratkim preselila v opuščeno postajo bivše pionirske železnice, jo kupila in preuredila, kar jo je veljalo okrog 40 milijonov dinarjev. Zdaj, ko imajo prostora dovolj, so lahko začeli izdelovati tudi zahtevnejše izdelke, med drugim večje razdelilne omare za industrijo. Pri »Elektromontaži« trdijo: če bo šlo letos in v prihodnje vsaj tako, kot je šlo minula leta, ne bo problem ponovno prekoračiti plana za okrog 40 odstotkov! LES - KOT DA BI NE VEDELI, KAM Z NJIM! nekaterih litostrojskih halah, v lott,-J’13 Igu in v Novih Jaršah ter v ce-Variev l4?-stanovanjskem bloku v Gla-iztrieri *vULci, da omenimo samo nekatere kfjj številnih. Sicer pa odhajajo mon-Uh ui.?ga Podjetja povsod tja, kamor „ lcei° in kjer jih potrebujejo. PODJETJE »SILVAPRODUKT« je v zadnjih letih težo svojih poslovnih konceptov in prizadevanj usmerilo v dejavnost, ki ji slabo poučen človek na prvi pogled ne bi pripisoval kdove-kakšne pomembnosti: v proizvodnjo sredstev za zaščito lesa pred mikroorganizmi in sredstev za zaščito kovin pred korozijo. Glede na to, da gredo izgube v naši državi, ker se gospodarske dejavnosti, ki uporabljajo les, premalo ali sploh ne poslužujejo sredstev — v milijarde dinarjev, se vsekakor izplača to dejavnost nekoliko bliže ogledati: Gre za proizvodnjo sredstev za osnovno in posebej za naknadno zaščito lesa, ki ga uporabljajo v rudnikih (jamski les), pri železnici za pragove, PTT s)užbe za telefonske in telegrafske drogove in seveda elektrogospodarstvo za daljnovode. Končno rabi takšna impregnacijska sredstva gradbeništvo, ki je eden prvih uporabnikov lesne mase. Poleg sredstev za impregnacijo lesa na bazi antiseptičnih soli je Siivapro-dukt začel v zadnjem času tudi š proizvodnjo soli za impregnacijo lesa na bazi flora, arzena in kroma — ker pa te soli ne varujejo lesa pred vsemi mikroorganizmi, ki postajajo odporni celo proti arzenoVim spojinam, so se odločili usvojiti še nov proizvod — vvolmanit — CB, ki ga izdelujejo na bazi bakra, bora in kroma po licenci neke nemške firme. Ta zaščitno sredstvo našim razmeram še posebno ustreza, saj je univerzalno uporabno, za njegovo proizvodnjo pa imamo na voljo domače kemikalije. Za naknadno zaščito lesa, predvsem drogov, ki se vkopljejo v zemljo, pa proizvajajo v »Silvaproduktu« še tako imenovane bandaže, trakove z' nalepljeno zaščitno snovjo, s katerimi se drog pre-vije in ki mu -podaljša uporabnost za 5 do 10 let. Če sedaj upoštevamo, da je v naši državi vgrajenih na milijone drogov, si lahko tudi predstavljamo, koliko lesa in sredstev bi prihranili, če bi se takšne naknadne impregnacije dosledno posluževali! Žal podjetja, ki ra- bijo les, kar velja poleg elektrogospodarstva še zlasti za rudnike — teh »skritih rezerv« še niso odkrila oziroma vsaj ne kažejo zadostnega zanimanja za takšno varčevanje. Naša država je sicer z lesom bogata, še zdaleč pa ga nimamo toliko, da bi ga lahko po nepotrebnem zapravljali. Zdaj pa se povrnimo k Silvaproduktu in si oglejmo še nekatere njegove dejavnosti. Ko je bilo pred 15 leti ustanovljeno — za izkoriščanje stranskih gozdnih proizvodov — se je podjetje ukvarjalo z organizacijo odkupa in proizvodnjo eteričnih olj, smol in zdravilnih zelišč. Pozneje je nekatere izmed teh začetnih dejavnosti opustilo — zdravilna zelišča je prevzel »Gosad«, za srholar-jenje pa ni bilo več ustreznih pogojev — obdržali pa so proizvodnjo eteričnih olj, ld pa je zavoljo pomanjkanja zanimanja kmetovalcev za zbiranje odpadnega vejevja iglavcev, k čemur je močno botrovala tudi migracija kmečkega prebivalstva v mesta, v zadnjih letih tudi upadla po fizičnem obsegu. To je vsekakor za gospodrastvo velika škoda, ker so slovenska eterična olja znana na evropskem trgu. Za leto 1966 je podjetje sklenilo z Jugobanko izvozno obveznost v višini 68.000 dolarjev in to izključno na konvertibilna območja. RAZGIBANA PROJEKTIVNA 'DEJAVNOST tj . v J d JJ.il pu UCUUJCJVJ. tlenju _sElektromontaži« je zdaj zapo-v. oo delavcev in uslužbencev. Pred- ^aiifigre za visoko kvalificirane in flaipnn kajti dela v zvezi z na- Marljivi delavec podjetja »Elektromontaža« Ljubljana pri delu V osnovno dejavnost PROJEKTIVNEGA PODJETJA »EMONA« sodi projektiranje visokih in nizkih gradenj z nadzorom ter izdelava projektov za področje urbanizma. Podjetje izdeluje . kompletne projekte, vključno s projekti za vse orste instalacij in ureditev notranje opreme, pripravlja pa tudi kompletne investicijske programe. Med pomembnejšimi deli, ki jih je opravilo projektivno podjetje »Emona«, velja omeniti izdelavo projektov za vrsto stanovanjskih zgradb, kot npr. za 4 d vana j s In adstrop ne stolpnice na Sto-žicah, za tri enake stolpnice v Mostah, za stanovanjske bloke na Privozu, za vrstne hiše na Brinju in v Mostah ob Ljubljanici itd. Podjetje »Emona« je nadalje projektiralo že zgrajene šole v Cerkljah, Preddvoru in Smledniku, izdelalo pa je tudi projekt za šolo v Gerbičevi ulici v Ljubljani, ki so jo nedavno začeli graditi. Tudi projekti za novo veleblagovnico Na-Ma v Ljubljani, za bodočo 12-naastropno poslovno zgradbo LESNINA-ELEKTROTEHNA za Bežigradom in za novo restavracijo s. 300 sedeži pri motelu na Otočcu, ki bo dograjena letos maja, šo bili izdelani v podjetju »Emona«. .Po naročilu novomeške občinske skupščine »Emona« pripravlja generalni urbanistični plan in zazidalne načrte za Novo mesto. Podjetje je projektiralo tudi postaje in druge gradbene objekte za žičnico na Španovem vrtu, izdelalo pa je tudi idejni projekt za kaninsko Žič« nico. V Veterinarskem zavodu v Ljubljani: pregled bolnega psa Ob številnih industrijskih podjetjih in delovnih organizacijah, ki spadajo v sklop občine Vič-Eudnik, ne smemo pozabiti Veterinarskega zavoda, katerega strokovnjaki delajo skoraj neopazno za tiste, ki se ne ukvarjajo z njimi sorodnimi dejavnostmi. Medtem ko skoraj vsak dan beremo v časnikih vesti o delovanju najrazličnejših bolnišnic, v katerih se zdravijo ljudje, lahko na prste preštejemo vsakoletna časopisna poročila o bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah, ki se ukvarjajo z zdravjem živali. Nedvomno pa ni delo veterinarskih ustanov nič manj pomembno kot delo internih klinik, klinik za otroške bolezni ali za kirurgijo. Ta trditev velja še posebno zato, ker imajo veterinarske ustanove vidno vlogo tudi pri čuvanju ljudskega zdravja, kajti njihova naloga je tudi preprečevati in zatirati tako imenovane zoonoze, nalezljive in zajedalske bolezni, ki nastopajo tako pri živalih kot tudi pri ljudeh. Veterinarske ustanove so naposled neposredni čuvaji ljudskega zdravja zato, ker bedijo nad higiensko neoporečnostjo živil živalskega izvora. V Sloveniji je en sam zavod, ki se ukvarja z raziskavami v zvezi s preprečevanjem in zatiranjem bolezni pri .živalih, VETERINARSKI ZAVOD v Ljubljani. Medtem ko obstaja ljubljanska bolnišnica že dolga desetletja, pa je dobil Veterinarski zavod svoj rojstni list šele pred dvajsetimi leti, natančneje, 20. marca 1946. Tedanji prvi direktor je dobil z uredbo slovenske vlade pravno osnovo za organizacijo te ustanove, ki je prevzela pod svoje okrilje leto dni poprej ustanovljeno centralno veterinarsko bolnišnico, podkovsko šolo in stari veterinarski bakteriološki zavod na klavnici, ustanovljen leta 1926. Osnovne naloge, ki si jih je tedaj zadal Veterinarski zavod, je v dvajsetih letih izpopolnjeval ter dodajal vsako leto nove,. tako da je postal do zdaj na nekaterih področjih eden izmed najbolj cenjenih in uglednih veterinarskih znanstvenih ustanov v Jugoslaviji. V komaj dvajsetih letih je dohitel druge, mnogo starejše veterinarske zavode, na področju umetnega osemenjevanja, na področju plodnosti domačih živali in na področju kužne malokrvnosti konj pa se je postavil celo na čelo jugoslovanske veterinarske znanosti. Pred slabimi dvajsetimi leti je imel zavod premalo kadrov in premalo izkušenj, da bi takoj izpeljal vse naloge, ki si jih je zadal. Zdaj, dvajset let kasneje, ima svoje delovne enote, ki so specializirane za rejo in zdravstveno varstvo gospodarsko koristnih živali, predvsem še govedi, prašičev, perutnine, čebel in rib, za reprodukcijo in gene- tiko domačih živali, za raziskave živil ter za druge laboratorijske raziskave. Pri zdravstvenem varstvu je posebej omembe vredno proučevanje slinavke in parkljevke, te nevarne bolezni, ki je največji strah kmetovalcev. Ob zadnjem večjem izbruhu te bolezni pri nas je Veterinarski zavod skupaj s strokovnjaki veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete, s katerim tudi sicer vedno odlično sodeluje, podrobno analiziral bolezen in prišel do zaključkov, kako bi jo bilo moč v prihodnje preprečiti. Tedaj so strokovnjaki zavoda organizirali stalno pripravljenost za primer novega izbruha. Prav tako kot omenjena bolezen povzroča mnogo glavobola živinorejcem Še vedno 50 odstotkov ročnega dela Čeprav v ČEVLJARSKEM PODJETJU »MIVKA« prevladuje v proizvodnji še vedno približno 50 % ročnega dela, je podjetje opredeljeno med industrijska, čemur so prilagojene tudi družbene dajatve. Razumljivo, da so zaradi opredelitve med industrijska podjetja njihovi skladi bili prizadeti (v preteklih letih), zaradi česar se tudi niso mogli znebiti najtežjega problema — pomanjkanja delovnih prostorov. Ce bi namreč lahko povečali delovne prostore, bi jim uspelo dejansko približati proizvodnjo industrijskemu načinu, za kar bi bila tudi njihova sedanja opredelitev razumljivejša oziroma umestnejša. Kolektiv podjetja šteje danes 54 delavcev, torej manj, kot so jih imeli leta 1954, ko je bilo ustanovljeno podjetje iz tedanje Čevljarske zadruge. Čeprav jih že skozi vrsto let spremlja problem pomanjkanja delovnih prostorov, je kolektiv kljub temu zabeležil lepe rezultate ne samo po številu izdelanih čevljev, temveč tudi glede na kakovost izdelane obutve. Lani so npr. izdelali že 30.000 parov moških in ženskih čevljev in dosegli 192 milijonov din bruto dohodka, torej prav toliko, kolikor so si zastavili plan za letošnje leto. Kot pretekla leta bodo tudi letos večidel proizvodnje usmerili na izdelovanje moških obuval (trpežnejša obutev), medtem ko računajo tudi na delno povečanje proizvodnje. seveda če jim težave pri nabavi materiala (zgornjega pa tudi spodnjega usnja) ne bodo preprečile izpolnitve začrtanega programa. 2e na začetku leta je nabava usnja precej negotova, in kot so povedali7 v kolektivu, tudi kakovost ni vedno najboljša. PRVO SREDSTVA POTEM NAČRTI Od ustanovitve leta 1949 pa vse do danes je bilo delo ZOOLOŠKEGA VRTA često otežkočeno predvsem zaradi skromnih sredstev, ki so bila na razpolago za ureditev prostorov za živali kot tudi nasploh za ureditev poti, skratka vseh komunalnih naprav. Čeprav je skordaj že nujna potreba, da ima vsako večje mesto z mnogimi šolami tudi primerno urejen živalski vrt, kjer se otroci in učenci seznanjajo z živalskim svetom, za živalski vrt v Ljubljani tega ne moremo trditi. Danes je sicer prostor lepše urejen, živali so dobile udobnejše prostore, vendar še vedno jih je mnogo v prostorih, ki so bili postavljeni že na začetku odprtja živalskega vrta. Skrntka. sredstev za ureditev najnujnejših objektov v živalskem vrtu vedno primanjkuje. Tudi za letošnje leto je kolektiv pripravil predračun, po katerem naj bi za nujno vzdrževanje potreboval 27 milijonov din. Vendar to so le sredstva za najnujnejše vzdrževanje, za hrano živali, za osebne dohodke delavcev ipd. Toda kaj pa investicije. Nedograjena kletka za leva še vedno čaka. Potrebnih bi bilo za dograditev še 10 milijonov, s čimer bi se dokončno usposobil vsaj del vrta. Tudi objekt, kjer bi lahko nastanili opice, ki bi bile na ogled tako v letnem kot zimskem času, bi bil potreben. Res je sicer, da je za ta objekt potrebnih novih 47 milijonov din in da jih živalski vrt s skromno vstopnino ne more zbrati, toda morda bi se le našl^ primerna rešitev (denar) in bi končno tudi opice dobile primernejše mesto, obiskovalci pa več zadovoljstva ob ogledu živalskega vrta. Naj še na koncu zapišemo podatek, ki zgovorno pove, kolikšno je zanimanje prebivalcev mesta Ljubljane (in tudi izven mesta) za živalski vrt v Ljubljani. Lani je vrt obiskalo kar 82.000 ljudi. goveja tuberkuloza, ki jo skuša odpraviti pri nas veterinarska služba. Pri tem delu pa naleti zadnje čase na precejšnje težave. Glavni vzrok temu je po-manjkhnje finančnih sredstev za plačevanje odškodnin živinorejcem za izločena tuberkulozna goveda. Prav zavoljo tega je bilo konec minulega leta v Sloveniji še skoraj devetsto gospodarstev, na katerih so se pasla okužena goveda. Ce torej letos ne bo urejeno to finančno vprašanje, moramo pričakovati širjenje tuberkuloze pri živalih v naši republiki. — Ravno zavod pa je tisti, ki vodi republiško evidenco o stanju in zatiranju goveje TB ter strokovno vodi delo pri zatiranju te bolezni. V začetku leta 1365 je moral Veterinarski zavod večkrat posredovati tudi na gospodarstvih, kjer so zboleli za slinavko in parkljevko prašiči. Ta bolezen pa k sreči ni zavzela večjega obsega in se je zadržala samo pri zasebnikih. Posebna ekipa zavoda je tedaj skupaj z veterinarji, ki so bili posebej določeni za preventivo na farmah, napravila vse, da bolezen ne bi zašla na prašičerejske farme. Pri tem delu so dosegli veterinarji popoln uspeh, kajti s cepljenjem na petih najbolj ogroženih farmah so preprečili veliko škodo, ki je najresneje grozila posestvom. Prav tako kot govedorejci in prašičereje! se na moč zanimajo.za delo Veterinarskega zavoda rejci perutnine. Tako so posamezne velike farme poslale lani zavodu v preiskavo več kot osem tisoč poginulih kokoši, piščancev, posameznih očganov, neizvaljenih jajc ter vzorcev krme. Pri vseh teh preiskavah so na zavodu ugotovili, zakaj je prišlo do škode in kako jo je mogoče v prihodnje preprečiti. Mimo tega so v zavodu pripravljali novo cepivo proti kokošji kugi, ki je za perutninarje enako zlo kot za govedorejce in prašičerej ce slinavka in parkljevka. Samo v zvezi s tem so cepili skoraj 60.000 piščancev, da bi kontrolirali uspešnost novega cepiva. Strokovnjaki zavoda se ukvarjajo tudi z boleznimi pri čebelah in ribah ter s preprečevanjem le-teh. Razen pregleda čebeljih družin, ugotavljanja posameznih bolezni in dajanja nasvetov čebelarjem, kako jih je moč ozdraviti, so strokovnjaki zavoda priredili več tečajev za čebelarje. — Ribiči so se posebno razveselili, ko so zvedeli, da je strokovnjakom Veterinarskega zavoda uspelo zatreti nevarno bolezen pri zarodu postrvi, ki je zajela kar 70.000 živali, lovci pa so bili zadovoljni z dejavnostjo zavoda v lovskih revirjih, kjer se zdaj pase večinoma zdrava divjad. Časniki dostikrat na dolgo in na široko pišejo o zastrupitvah z različnimi živili živalskega izvora. Kako preprečiti zastrupitve? Na to je v minulih letih poskušal odgovoriti Veterinarski zavod, ko je preiskoval in pregledoval vzorce mesnin, mesa v sili zaklanih živali, kon-serv, mleka in mlečnih izdelkov. Med temi živili je našel precej takih, ki so bila pokvarjena, zdravju škodljiva ali niso ustrezala pravilniku o kvaliteti živil. S tem svojim delom je bil zavod močna opora terenski veterinarski, pa tudi sanitarni službi, ki neprestano skrbita za higiensko izdelavo in predelavo ter za promet z živili. Naposled se je zavod ukvarjal z znanstvenimi raziskavami, ki so že ali pa bodo prej ali slej v neposredno korist proizvodnji. V zvezi z gospodarsko reformo je veliko vprašanje financiranja tega zavoda. Dvomimo, da bi likvidacija takega zavoda zaradi pomanjkanja denarnih sredstev v resnici pomenila prihranek za družbo. Veliko vprašanje je namreč, koliko več obolenj pri domačih živalih in pri ljudeh bi zabeležili v Sloveniji, če se ne bi strokovnjaki Veterinarskega zavoda tako zelo trudili. Le ugibamo lahko, kako veliko bi bilo to število. Namen - modernizacija strojne opreme Prvotni komunalni zavod pri Občinski skupščini Vič je leta 1961 sprejel status podjetja in prevzel naziv KOMUNALNO PODJETJE VIC. Naloge novoustanovljenega podjetja so bile predvsem skrbeti za redno vzdrževanje cest IV. reda na območju občine, medtem ko so prevzemali tudi dela pri1 rekonstrukcijah cest na občinskem področju. Čeprav je bila začetna dejavnost podjetja ob ustanovitvi razmeroma zelo pestra, saj so skrbeli oziroma vzdrževali tudi parke in zelenice, imeli so lastno vrtnarijo, gramozne jame, prodajali so gradbeni material, skratka ukvarjali so se z mnogimi drobnimi dejavnostmi, katere pa so postopoma opuščali. Vendar s tem ni rečeno, da so dejavnost zmanjševali, nasprotno, le-to so povečali, vendar na takih področjih, ki zagotavljajo kolektivu boljšo perspektivo in večje dohodke. Seveda, kolektiv ni pozabil tudi nameniti dela ustvarjenih sredstev za strojne opreme — mehanizacijo, ki je za uspešno delo komunalnega podjetja nujno potrebna. Vsako leto so kupili enega do dva nova stroja, in sicer z lastnimi sredstvi (brez posojil), kar jim je omogočilo, da so zmanjšali število zaposlenih, obseg dela pa povečali povprečno vsako leto za okrog 10 %. Seveda je treba še napisati, da so znatno izboljšali tudi kvaliteto dela, kar je veliko prispevalo k boljšemu gospodarskemu uspehu. / Poleg že omenjenega vzdrževanja cest se je kolektiv KOMUNALNEGA PODJETJA močno uveljavil tudi na področju novogradenj v kooperaciji s podjetjem Mestni vodovod, kjer opravljajo pretežno vsa zemeljska dela, nadalje pri urejanju zemljišč okrog novogradenj stanovanjskih blokov in gradnje manjših gradbenih objektov. Vendar pri njihovem delu jih spremljajo tudi težave, najbolj pereče so zaradi pomanjkanja delovnih prostorov (sedaj uporabljajo najete prostore), ki pa so tudi predvideni za rušenje. Ce bo kolektivu uspelo zbrati potrebna sredstva, bodo problem rešili z novogradnjo v Tomažičevi ulici, in sicer vsaj toliko, da bi v novozgrajene prostore naj prvo preselili vso mehanizacijo, kasneje pa tudi ostale dejavnosti in upravo. Dve smeri - oprema in stavbena dela Z združitvijo manjših mizarskih delavnic so bili leta 1954 podani pogoji za ustanovitev večjega mizarskega obrata MIZARSKO OBRTNEGA PODJETJA TRNOVO, ki se je sicer nekaj let P° ustanovitvi bavilo predvsem s storitveno dejavnostjo, šele po letu 1962 se je ker lektiv odločil za večje spremembe, ki naj končno dajo obeležje večjega in tehnično usposobljenega mizarskega podjetja. Skratka, dejavnost so razširili se na opremljanje jugoslovanskih paviljonov v tujini, medtem ko so po letu 196J pričeli tudi s proizvodnjo kombiniranih aluminijastih oken ter prevzeli celotna stavbena in pohištvena dela. V kratkem je torej narastlo število zaposlenih od 25 na 65 delavcev, medtem ko so ustvarjeni bruto dohodek povečali od 54 milijonov v letu 1962 na 170 milijonov dih lani. V preteklem letu so z nabavo stroje? omogočili razširitev proizvodnje še n3 področje šolske opreme, kar uvršča podjetje skoraj med edinstvena tovrstna podjetja. Seveda pa je treba pri teh1 še napisati,vda ne delajo samo za občinsko niti ne republiško področje, temveč je skoraj 50 % proizvodnje in zmogli1' vos ti namenjenih za južne kraje nas države (Vojvodino, Banat, Srem itd.). Iz programa, ki ga je sprejel kolektiv, je videti, da bodo letos večidel zmogljivosti usmerili na izdelovanje šolsk® opreme, izdelali bodo tudi vse mizarsk6 izdelke za tovarno »Svit« Kamnik, pr®' cejšnje je tudi naročilo za oprem3 zdravstvenega doma v Bački Palank'; Skratka, kot so povedali v podjetju, h nikake bojazni, da bi jim dela zmanjkalo, zato tudi načrt za letošnje let predvideva doseganje bruto dohodka višini 600 milijonov din, kar jim predvsem uspelo tudi glede na mode?' nizacijo strojne opreme, večjo speciah' zacijo v proizvodnji in končno z izpm polnitvijo tehničnega znanja stroko?" nega kadra. Rešitev v specializaciji in rekonstrukciji Ustanovljena leta 1946 zaradi rastočih potreb po utenzilijah je tovarna tekstilnih potrebščin »UTENSILIA« v začetku le s težavo vzdržala korak z razvojem tekstilne industrije, to pa zlasti zavoljo neustrezne lokacije in močno zastarelega strojnega parka, ki je še leta 1963 znašal 73 odstotkov! Takrat se je kolektiv Utensilie odločil za edino možno pot, s kateri se lahko izkoplje iz stagnacije: za specializacijo in modernizacijo. Za specializacijo uten-zilij, to je za večje in bolj ekonomične serije, dasiravno je bilo na tem področji težko zoževati proizvodni ■ program. Podjetje je bilo sicer pripravljeno prepustiti proizvodnjo posameznih uten-zilij drugim, kar pa ni šlo lahko, ker zahteva ta stroka specialno šolanje de- lavcev in pa veliko skrb za kakovos Hkrati s specializacijo pa se je mora podjetje odločiti tudi za rekonstrukcij ' to je za graditev novih tovarniških 0 jektov na novi lokaciji. j V novem obratu pri Brdu, kjer n bi stekla proizvodnja predvidoma m seča marca letos, bodo proizvajali' pl' ei' llčiL bd ictua, w v/v. w Fiuu,vajQii t" -q stisnjen les za lastno proizvodni utenzilij kakor tudi za izvoz, saj Pr' ei' stavlja izredno konjunkturen artikel h svetpvnem trgu. Predvsem pa bo s te tovarna lahko povečala proizvodnjo 1 končno ustregla naraščajočemu povp13 Sevanju tekstilne industrije, hkrati P omogočila svojim zaposlenim ustrezne)^ delovne pogoje. Računajoč s proizvodni v novem obratu, predvideva »Utensib v letu 1966 2 milijardi realizacije. Izdelovanje čolničkov za predilne stroje v podjetju »Ulenzilia« na Dolenjski V Ljubljani