PLANINSKI VESTNIK 7 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXVI 1976 PLANINSKI V E S T N I K GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Dr. Joža Mahnič Tine Mihclič Muura Furlan Ing. Peter Starič Jasna Šebjanič Dipl. ing. Lota Arh Lojze Budkovič Cankar, 2upančič, Kesslerjeve in Bled Leto 1975 v Stenah V Bosno - ponosno Kako pri padcu zaviramo s cepinom Noše skupne poti Prvi jugoslovanski trekking pod Makalu Lepo špičje Društvene novice Alpinistične novice Varstvo narave Iz planinske literature Razgled po svetu Naslovna stran: Pogočice Foto Jože Dolničar 321 322 338 341 344 349 351 353 361 362 362 364 Notranja priloga; 1 J nI i j ti s Krvavca - Foto Marjun Garbais 2 Raziskovanje plazov na Vodinuh, morco 1975. Pomaga nam helikopter - Foto Fr. Eko- 3 Ojslr ca s Hudega konca - Fota Sonja Zala' Poštnina plačana v gotovini Lostnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glovni uredniki Prcf. The O-ol, naslovi 61111 Ljubljana - pošta 11, p. p. 38, odga vorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bona-vec, prof. Morijan Krišelj, prof. Evgei Lovšin, dr. Miho Potočnik. Janez Pretrar, prof. Jonko Ravnik, Franci Suvenc, Tone Strojin, irg Albert Sušnik, dr. Tone Vraber. - Naslov uredništvo in upiuve: Plcnin-smeai si h n0 rokav,cc. najbolj trpijo. Da se f P^ ^L sIrmrni nakar ležemo in začnemo zavirati. Sede, z nogami navzdol se Fj0 0 ™.^ sunek. Pozneje odlašamo s trenut- Oklo potiskamo v breg postopoma, da ublažimo sune i ^^ kom, to zabodemo okel, da JV?™™^^'karnajhitr'eje zaustaviti. Dobro ,e, da'^zap^mntmo, . ^ ^ ^r^m°spoozne|e še k Agici in nazadnje še k Mišu. Noge so nas bolele, da je bilo groza, zlet pa je bil čisto zares odpovedan! Nismo se vdali - v poznih večernih urah je prišlo do odločitve, da bomo šli kar sami. In res! Drugega dne se nas je na železniški postaji znašlo deset deklet in za nameček še petletna Natali, ki je ves prejšnji večer prejokala, da smo jo končno le vzeli s sabo. In smo šle - same ženskel Jasno ie, da niti pel minut nismo molčale. Klepetale smo na vlaku, po poli h koči, na vrnu, nasploh povsod. Na misel so nam prihajale same neumnosti. Nikakor se nismo naveličale govoriti o planinah in naših bodočih izletih, lako da je na koncu prišlo do takšnih čudovitih misli: da bomo hodile na izlete pod pokroviteljstvom kakšne tovarne in da bomo zanje delali reklamo, najraje za »deit« (to pa zaradi tega, ker so nam dopoldan v domu za 2 del zaračunali dinar in 20 par, popoldne pa »kar« 10 par manj in smo govorile, da bi ga zvečer gotovo dobile zastonj. Slikale smo se v gostih koprivah na grebenu in kovale načrte, kako bomo pisale potopise v najrazličnejše časopise. Za začetek bi seveda poslali slikovno reportažo s tega našega izleta, ki smo ji kaj hitro skovali nadvse primeren naslov - »100 + 10 + '/j dekleta na Boču«. Proti večeru, ko smo se začeli odpravljoti na vlak, smo se postopoma tudi ohlajale. Doma pa smo kar na lepem pozabile na vse, malo tudi zaradi sramu, saj se že dolgo nismo imele več za tako otročje ... Res, komu izmed nas je manjkalo idej? Nobenemu, še manj pa Inki. Boč nas je čakal tudi drugo pomlad. Bilo je še zgodaj marca in že pri domu so ležale velike zaplate snega. Se več ga je bilo na vrhu in v gozdu, ko smo se spuščale proti For-milam. Časa smo imeli dovolj, partizanske bolnišnice pa tudi še nismo videli. Fantje so odhiteli naprej, nekateri so zaostajali zaradi kepanja, me tri pa smo hodile nekje na sredi, hka prva, za njo Jasna, na koncu jaz, ki me je ves čas lomil smeh zaradi Jasninega vdiranja v sneg. Inka je bila opremljena, kot se spodobi - v pumparicah in trdnih planinskih čevljih, tako da je kot za šalo gazila naprej. Midve z Jasno -ubogi pari - pa sva imeli neke semiš-čevlje, ki so se kaj kmalu napojili z vlago. ANGLE2I PREPLEZALI JZ STENO MT. EVERESTA Problem JZ stene Everesla je okoli 300 m visoka skalnata pregrada, ki je do lanskega leta odbila vseh šest dosedanjih poizkusov. Lanskoletna angleška ekspedicija pod vodstvom Chrisa Boningtona je poizkusila še v levem delu, po nakazanem snežnem žlebu, ki se globoko zajeda v skalnato pregrado in uspela. V kratkem času so imeli postavljene tabore 1-5, saj jim je bil svet že poznan, nato pa so krenili levo, neznanemu žlebu naproti. Braithwaite in Estcourl sta imela nalogo preplezali žleb. Preplezala sta ga v enem dnevu, saj tehnično ni zelo zehteven. Ima »samo« Iri težke raztežaje. Dva dni kasneje, 22. septembra je že stal labor 6, Haston in Scott pa sta se pripravljala za naskok na vrh. Scott se takole spominja vzpona na vrh: S prvo svetlobo sva že nad taborom 6, napenjava vrvi in počasi napredujeva čez krušljive skalnate odstavke in snežna pobočja. Večeri se že, ko se spuščava nazaj proti taboru 6. Dolina pod nama se je popreznila v mrak, tukaj nad skalnato pregrado na višini 8300 m pa je sonce še sijalo in z oblaki, ki so se valili naokoli, ustvarjalo čudovite podebe. Kako pusta bi bila gora brez njih! Po neprespani noči je končno prišlo jutro odločilnega dne - 24 september. S seboj sva vzela le najnujnejšo opremo in vsak po dve kisikovi bombi. Kmalu sva na koncu pritrjenih vrvi, še malo in sva na začetku ozebnika, ki drži na južni vrh. Dougalu je začel nagajati kisik, eno uro sva izgubila s popravilom venlila. Prvih 10 m kuloaria je težkih, raklonina 65°, skala posuta s pršicem. S tremi klini sem premagal skok, više sem pripravil varovališče in v zadnji klin obesil vrv. Malo za tem je še Dougal prisopihal za mano. Najprej težav ni bilo več, samo sneg je postajal vse slabši, mestoma se nama je udiralo do pasu. Ob 3.30 sva stala na južnem vrhu. Po vseh teh dneh, ki smo jih preživeli v JZ steni, sva končno lahko pogledala na sever proli Najprej sva bili tiho, ker pa snega ni in ni hotelo zmanjkati, pa tudi poti ne, je Jasna vendarle zinila: • Mokre čevlje imam!« »Ah, ne,« je Inka tam od naprej pohitela s prepričevalnim glasom »saj imaš samo hladne!« Nama pa se je v čeljih dobesedno pretakala voda... Tistikrat se je Inka prvič užalila, ker se z Jasno nisva nehali smejati. Toda kasneje, ko sva si na neki jasi ožemali nogavice, se tudi sama ni mogla zadržati. In od tedaj, kadarkoli je že, nikoli več nimamo mokrih čevljev, samo hladne . .. To je bilo leto, ko smo največ skupnega doživele. Veliko predaleč so bile Julijske ali Kamniške Alpe, da bi se podale tja, zato smo hodili po Kozjaku, Raduhi in Pohorju, pa tudi po naši Pomurski poti. Najbolj smo vzljubile Kozjak, morda zaradi prijetne poti ali prijaznih ljudi ali pa navsezadnje tudi nepozabnih dogodkov ob meji, ko srno se ne le enkrat pogajale z graničarji. Pa nismo hodili le na izlete. Na šoli smo urejali planinsko skrinjico, redno smo hodili tudi na sestanke upravnega odbora ter na svoje lastne seveda, udeleževali smo se vseh mogočih akcij - čuvali smo štafetno palico za dan mladosti, hodili smo na orientacijska tekmovanja in še ko je bilo treba na streljanje v Mačkovce pri predvojaški vzgoji, smo se tistih 15 km na Goričko pripeljali seveda s kolesom. Pa da bi tam mirovali? Kje pa. Bil je čas, pa smo odšli dirkat po okoliških nričih. 4 km v Kuštanovce do Jasnine stare mame, potem pa po klancu nazaj. Neslo je ko hudič, priletela sem na velike kamne s^edi ceste, vrglo me je in nenadoma sem se v velikem loku znašla v jarku, neme pa je priletelo še kolo. Mislila sem, da jc po meni. Sele čez čas sem prišla k sebi in se pobrala s krvavimi komolci. Potem so mi tam nekje ob lovski kočici sredi jase, na katero je sonce sijalo, kolikor je moglo, izpirali rane in me zavili v debele povoje. Domov sem se pel|ala z avtomobilom, toda že čez slab teden smo šli na Bukovniško jezero peč čevapčiče in ražnjiče — seveda s kolesi. Minilo je poletje in stopile smo v zadnji letnik gimnazije. Midve z Jasno_ v našem slavnem 4. a, Inka v 4. c. Planinska generacija smo bili - to si drznemo trditi in zagovarjati še danes. V bistvu nismo storile ničesar velikega in ničesar vznemirljivega, toda z neskončnimi pogovori o tem in onem, kar se je pripetilo v planinah in z načrti, ki smo jih kovali, smo pritegnile druge. Jasna jc postala načelnica MO, Inka je prevzela blagajno, jaz po sem še naprej poslovala našo knjigo z zapisniki in opisi izletov, ob katerih so bile nalepljene tudi fotografije. Konec oktobra smo se spet znašli na Goričkem in to celo v Kuštanovcih, na tistem presnetem bregu, katerega pečat nosim še sedaj na komolcih. Bilo je orientacijsko tekmovanje in v ekipi smo bile me tri - Inka, Jasna in jaz. Razdelile smo si področja - Inka je morala dobro streljati, Jasna iskati pot, jaz pa odgovarjati na Makaluju in Tibetu. JZ slena jo bila preplezana. Vzpon na vrh sva hotela opustiti, sneg je bil izredno slab, po nekaj raztežajih pa so se razmere izboljšale in brez več|ih težav sva premagovala ostri greben, nato še 15 m visok Hillaryev skok in končno sva ob 6.00 stala na vrhu Everesta. Veter je prenehal, snela sva maski. Tik pred mrakom sva se začela spuščati, za nama je ostal le samoten kitajski drog. Bivakirala sva na južnem vrhu, v snežni luknji na višini 8750 m. Kisika nama je zmanjkalo ob 8.30 in dolgih devet ur sva si masirala noge in roke. Sreča naju ni zapustila. Zjutraj sva se spustila do tabora 6, po kratkem počitku pa še niže do tabora 2. 26. septembra sta na vrh stopila še Pete Boardman in Pertemba, verjetno tudi Mike Burke, ki pa se je pri sestopu ubil. Andrej Veličkovič STENA SEVERNE AMERIKE (Junovzhodna stena El Capitana) Minilo je skoraj 12 let, odkar so R. Robbins, T. Trost, Ch. Prett in Y. Chouinard prvi preplezali jugovzhodno steno El Capitana, ki je potem dobila vzdevek »stena Severne Amerike«, dolina Yosemite pa je poslela rendez-vous najdrznejših navez iz vsega sveta. Poteklo je kar pet let, da je prišlo do ponovitve, leta 1970 so prišle čeznjo le štiri naveze. Junija 1975 je Heinrich Majewski popeljal po smeri 17-letnega Nemca kot prvega Nemca in to je bil 17. vzpon po steni Severne Amerike. »Tehnično najtežja smer na svetu« so pisali - od vzhoda do zahoda, 7 raztežajev A4, 12 A3. Seveda - za ponavljalce ta A(, Aj nista veljala, postala sta A0, eno samo pretikanje in prepe-njanje s prižemami, s »fifiji« ipd. In lotili so se izbijanja klinov. Dejanska vrednost smeri v El Capilanu je bila spet vzpostavljena - »Nos« je imel ored enim letom kakih 150 ponovitev, »N. A.« (North America) pa ni prišla dalj kot do 20. Tak razvoj vprašanja. Vse je šlo kot po maslu. Siccr jc Jasna poslala v tarčo le en strel, da ne govorim o sebi, ki niti toliko nisem uspela, toda Inka jc zbrala kar 27 točk. Prekosila je marsikaterega fanta. Test ni bil težak, nekaj pojma sem šc imeJa s tečaja MV, drugo pa je tako spadalo k splošnemu znanju. Nismo zatajile niti pri orientaciji. Sicer pa smo se skoraj zagnale že mimo prve kontrolne točke, vendar so nas pravočasno poklicali nazaj. Pot je bila zelo lepo speljana, vendar ni bilo časa, da bi jo občudovali. Tekle smo, kolikor smo mogle, pri neki hiši nam je krepko pomagal pes, ki se je zagnal za nami. Sopihale smo navzgor v hrib, grizle po bližnjicah čez polja, blato, repo in travo. Potem pa dol in spet v hrib do cerkvice, kjer je bil žig. V gozdu smo se skoraj skregale. Morale bi na desno, vendar se nikakor nismo mogle zediniti, po kateri poti. Inka je trdila, da moramo zaviti takoj, Jasna pa, da zavijemo na desno šele z glavno cesto. Ker je o orientaciji odločala ona, je njena tudi obveljala - in tako je bilo tudi prav. Ob vsem tem pogajanju je imela Inka še takšno srečo, da je ob robu poti našla krepkega in zdravega jurčka. Na cilj smo priletele zadihane kot parne lokomotive. Potem nas je čakala južina pri Jasnini stari mami. Mi smo sedeli zunaj, v hiši pa so izračunavali rezultate. Jasna je vsake toliko časa hodila škilit v sobo in tako je nenadoma priletela ven: »Prve smo, prve!« Bile smo prvene le med dekleti, zbrale smo največ točk tudi v skupni konkurenci. To je bil dan zmagoslavja. Izdali smo bilten »Mladi planinec«, saj smo imeli tudi kaj pisati vanj. Profesor Titan je pomagal nam, me smo pomagale njemu. Lepo je bilo delati z zavestjo, da ti nič ne more do živega - kljub razprtijam v društvu, kljub sporom s TTKS in še čem. Na občnem zboru je nastopilo še več sprememb. Društvo se je preimenovalo v PD Murska Sobota-matica, nov predsednik pa je postal Filutek. Dobili smo enega prijatelja več. Spomladi smo spet vzeli pot pod noge. Ker nam je manjkal le še zadnji del Kozjaka, smo se napotili tja. Kdo ve zaltaj je tokrat naša organizacija zatajila. Na izletu smo se tako znašle le me tri — Jasna, Inka in jaz, otovorjene ne le z nahrbtniki, temveč tudi s spalnimi vrečami, za katere smo po dveh dneh dejale samo »Nikoli več!« Izlet pa je bil dober. Hodile smo počasi, se razgledovale, ustavljale tu pa tam in se zapletale v pogovore z ljudmi. Dejali so nam, da lahko prespimo v Pernicah. Zakaj bi se nam torej mudilo? Ogledovale smo si hiške, okoli katerih so se podile gruče otročajev. Na Ojstrici sem naletela celo na kolega s tečaja za MV — simpatičnega Rajka iz Dravograda, tistega Rajka, ki se je huaoval, da mu kradejo značke in ki je obljubil, da bc tekmoval za bralno značko [ali si, Rajko?). Hodile smo in hodile, Pernic pa od nikoder. Delal se je že mrak, ko smo le prišle do neke hiše. Cerkev, nekaj grobov, spomenik, hiša spodaj, hiša zgoraj, pa še dve je pomagal, da je napredovalo prosto plezanje in tudi tehnično. Prosto so začeli plezati nekdanja »tehnična mesta«, z izumom specialnih nožastih in drugih klinov pa so prišli na vrsto vedno težji previsi, gladke plošče in še kaj. Majevski in mladi Nemec sta vzela v smer 50 klinov, od rurov ao tricolskih bongov, 80 vponk, 16 I vode, spalne vreče, netopirske mreže, lorej vse, kar je treba v jose-mitskih »Big-walls«, med drugim tudi 6 doz piva. Potem je šlo vse tako, kol terja »the big-wcll-gamec (igra v velikih stenah). Drugo noč sta prebila v netopirskcm bivaku. Zadnjih 150 m sta imela pod seboj ves čas zrak. četrti dan sla delala »ki-klopsko oko«, in nato prečnico At, strehe in zadnji, deveti bivak, spet v netopirju. T O, POL ZEMLJE JE SE NEODKRITE Tako pravi Heinrich Harre v »Alp.« 11/1975. V Münchnu so mu priredili veliko tiskovno konferenco v »Peterhofu«. Profesor Harrer, tako ga danes titulirajo, ker mu ie ta naslov podelila Avstrija, je bil od mladih dni navdušen občudovalec Sven Hedina. Z njim si je intenzivno dopisoval med vojno iz Tibeta, iz Lhase, se z njim na daljavo spoprijateljil in ga kasneje kot starca obiskal v Oslu. Ze na sprejemu po Eigerju leta 1938 je izjavil, da »ni alpinist«, podobno, kakor je izjavil tudi dr. Herbert Tichy. »Kdor ostane samo alpinist, se ne razvija. Gorjanci, pokrajina in vse, kar je v njej, mi pomenijo več kot toliko opisovana evforija na vrhu gore. Nisem raziskovalec v znanstvenem smislu, sem le amater, potujem zaradi veselja do polovanja. Grem, kamor hočem, in plačam si sam. Če se umaknem iz civilizacije, se počutim voren. Na zemlji bo še dolgo dovolj priložnosti, da doživiš resnično avanturo.« S lemi nazori še danes mika, celo fascinira mlcdino. Na osemnajstih ekspedicijah je že bil, devetnajste se je lotil lani, v »Dolino cvetja« na področju Nando Devi. Bil |e pri Papuancih šoli - to je bilo vse, kar se je dalo videti. Gostilne nikjer, torej tudi prenočišča ne. Kaj sedaj? Malo niže pod cesto je stala nova hiša z razsvetljenimi okni. Stopile smo tja in poprosile za sireno nad glavo. Povabili so nas noter. Ob televiziji sta sedela poleg zakoncev Salcman še dva prijazna otroka. Niso nam dali le strehe, temveč sobo zase, dve postelji in nekaj za pod zob. Kaj naj še rečem o tej družini? Da večje gostoljubnosti nc bi mogla doti in še danes smo jim za to hvaležne. To noč je imela Inka spet »svoje trenutke«. Skozi okno se je videl del pokopališča ob cerkvi in s tem je Inka ves čas dražila strahopetno Jasno. In ko sva midve hoteli zaspati, naju je Inka skoraj požrlo, da smo sedaj zadnjič skupaj, čemu bi torej spali. Drugi dan so šele bile dogodivščine ob meji. Hodile smo pa nekih čudnih poteh, ker smo markacije že zjutraj izgubile. Pogajale smo se graničarji, ki so nam po dolgih ceremonijah le dovolili prehod proti Sv. Jerneju. Tega vzpona se bomo najbrž živ svoj dan spominjale. Od jutranje poti, ki ni držala nikamor, smo bile utrujene, teža spalnih vreč pa nas je vlekla navzdol. Lezle smo v breg in prav_ zares vsakih petnajst metrov počivale. Ne vem, kaj nam je bilo. Se celo Inka, ki je bila vselej kljub svoji navidezni krhkosti kot iz železa, je sedaj omagovala. In potem so nam rekli pri prvi kmetiji »še pol ure do Primoža« in pri naslednji kmetiji prav tako pol ure in je bilo točno poldrugo uro, ko smo prišle gor. To smo bile hitre! Hoja dol je bila precej bolj zabavna. Rozglabljale smo o tem, ali se je bolje vzpenjali, aa ti zmanjkuje sape, ali iti dol, da ti trpijo kolena. In potem je Inka kar na lepem še ugotovila, da je od vsega najbolje delati dolge korake. Jasna jo je seveda vprašala zakaj, Inka pa je resno odvrnila: »Ja, zakaj?! Zato vendar ker se ti noga v zraku bolj spočije!» Smeha seveda - kot takrat na Boču — ni manjkalo. šolsko leto se je stekalo h koncu in čakala nas je metura. Na enem od sestankov smo izvolili novo vodstvo in izročili ves material. Inki je bilo lohko dati denar, meni pa tisto ljubo knjigo niti najmanj. Kot da bi dajala svoj dnevnik od sebe... Pripravili smo tudi drugi bilten, v katerem smo se planinci-maturanti poslovili od kolegov, ki ostanejo in od našega profesorja - vendar ta bilten ni nikoli zagledal luč sveta. Morda je bolje tako, ker se v bislvu res nismo poslovili. Se pozneje smo hodili z njimi na izlete in tudi danes utegneva z Jasno priti na sestanek MO na gimnazijo. Naše društvo še vedno imamo za svoje, čeprav smo v Ljubljani in še vedno radi hodimo na Goričko, čeprav imamo sedaj Julijce res blizu. V Ljubljani smo, s Prekmurjem v srcu, ki je še vedno ali pa tudi ne več tako zelo odmaknjeno od planinskega življenja. Saj nas res ne morejo enačiti z onimi, ki so jim planine pred nosom. Pa vendar, sedaj imamo že planinsko šolo, vse več predavanj, planinsko rubriko v lokalnem časopisu, v ljudeh se že poraja zavest in na Novi Gvineji, v gorovju Carslenszu, na Andamanih v Bengalskem zalivu pri »molitikih::, pritlikavcih, ki žive danes na stopnji kamene dobe. Kakih 40 besed moraš znati, pa steče pogovor s takimi ljudmi, pravi Harrer, veliki zbiralec elnografskega blaga med neodkritimi ali manj znanimi ljudstvi. Glede »konservaeije« starih, primitivnih kultur je zelo realen. »Pravzaprav sam ,rušim' tisto, kar bi rad ohranil, če zahajam med ljudi iz kamene dobe (jih je še precej in vsi žive blizu ekvatorja). Človeških zooloških vrtov ne moremo ustanavljati.«: Eno samo zdravilo pri takem ljudstvu že utegne porušiti ravnotežje. 2e majhni civilizacijski vplivi lahko povzroče smrt takega plemena. Turizem ni nevaren, ker turist zahteva osebno varnost in udobje. Če turistu agencija to za denar daje, turist ne bo doživel in ne videl tistega, kar mu turistična ponudba obljublja. »Sicer pa,« pravi Harrer, »polovica zemlje še ni odkrito, veliko moramo še odkriti.« T. O. AIGUILLE DE TRIOLET Znamenita angleška naveza C. Bonington in D. Haston je januarja 1975 naredilo prvo zimsko v smeri, ki je nastala 1967 v severni steni in ki so jo Francozi (Devies) poimenovali kot smer po severnem stebru. Angleža sta trikrat bivakirala, dvakrat v stremenih, ker nista prišla do stojišč. Gre za izredno naporno in eksponirano smer. - George Livanos še ni povsem odložil plezalsko opreme. Poleti 1974 je zabeležil dve prvenstveni v Dolomitih: Zahodni greben v Torre dogli Aghi v masivu Civette, 250 m, + VI in zahodno steno Cima del Orso v skupini Moiazza, 300 m VI Plezal je z ženo, spremljal ga je R. Saintpierre. T. O. tudi MO delajo, kot je treba, čeprav smo mislili, da bo z našim odhodom vsega konec. Vidiš, Inka, čeprav smo se potikali le po naših vzpetinicah in sredogorju, imamo veliko povedati, imamo spomine, ki so vredni marsikaterih drugih. Ne, nikoli ne bomo alpinisti in nikoli si ne bomo zastavliali nemogočih ciljev. Vendar že sedaj na tihem sanjemo, kako bo, ko se vrnemo domov, če bo vse tako lepo zaživelo kot v čelrtem letniku gimnazije, ko smo držali krmilo v svojih rokah. Sanje, sonje ... V Ljubljani smo bili skupaj le na Šmarni gori neke vetrovne sobote. Bilo je lani jeseni. Danes imaš že sina Gorazda. Krepkega fantiča, ki je že ob rojstvu tehtal več kot tri kile in pol. Letošnio pomlad sva z Jasno spet šli na Šmarno goro, ludi Agi je bila zraven in našemu profesorju smo pisali razglednico, da si dobila Gorazda. Ali je to le naključje, ali je bil to le preblisk v naših glavah? Ne vem. Vem pa, da bo kmolu tudi Gorazd stopil po tvoji poli. Morda ga boš najprej peljala na Šmarno goro, potem pa bo gotovo vzljubil tudi griče in gričke našega Goričkega. PRVI JUGOSLOVANSKI TREKKING POD MAKALU (5. 10.-14. 11. 1975) DIPL. ING. LOTA ARH Beseda trekking je iz sanskrta. Po prvotnem pomenu pomeni volovsko vprego naporno potovanje. Danes se trekking uporablja internacionalno kot organizirano turistično potovan|e v izvenevropsko visokogorje. Vse pomembnejše turistične agencije sveta organizirajo trekkinge v Himalajo, Ande in drugam. Prvi jugoslovanski trekking pa je imel svojo posebnost, ker ga je organizirala Planinska zveza Slovenije s čisto planinsko vsebino, brez komercialnih učinkov: nekaj med turističnim potovanjem in ekspedicijo. Kar utopistična ideja - iti tako daleč na težko potovanje s skupino nepoznanih ljudi, ki se med seboj ne poznajo, različnih po letih, po poklicu, značajih in kondiciji - spustiti se na pot polno neznenk od vremenskih razmer do nosačev. Za to 10 000 km dolgo potovonje sta bi I > izbrani samo dve trdni točki: prihod v Kathmandu, glavno mesto Nepala, in odhod po 30 dneh iz New Delhia v Evropo, vse drugo med tema dvema točkama pa je bilo odvisno od različnih dejavnikov. Prvi jugoslovanski trekking je bil časovno zajet v VI. JAHO na peti najvišji vrh sveta Makalu (8481 m) po južni, najtežji smeri. Ocenjujejo ga kot največji alpinistični uspeh na svetu v letu 1975. Navzočnost večjega števila ljudi v baznem taboru iste narodnosli je nedvomno moralno podprla naše najboljše alpiniste. Prevoz, prehrana, sponie v New Delhiju in Kathmanduju, vodstvo, nosači za skupne tovore, vse to je stalo 285 000 lir, plačano v dinarjih, in 350 dolarjev. Obračun je bil dan po vrnilvi. Razlika je bila majhno, doplačali smo 600 din, vrnili pa so nam po 35 dolarjev. Osebno opremo je moral vsak nabaviti sam, organizatorji pa so poskrbeli za cenejšo nabavo. Nabavili so »krošnje« (tip oprtnikov) v Avstriji, »puhaste« hlače in vestone doma, himalajske šotore je iz uvoženega materiala izdelcla tovarna »Induplatic. Skupna je bila nabava hrane tj. konzerve, sladkor, olje, sol, čaj, testenine, napolitanke in juhe. Konzerve «mesni doručak« ne bo nobeden od nas iedel vsaj leto in dan, prav lako ne riža, da ne govorim o čaju, ki je bil vselej na dnevnem redu. Priprave so bile dolge, vse je bilo Ireba prav zavili, omotati in del tovora poslati naprej. Moram priznali, da Zagrebčani nismo ravno pomagali pri tem delu, vse to so prevzeli domačini Ljubljančani, levji delež pa jo imel na ramenih vedja trekkinga, alpinist in himalajec dr. Peter Soklič. Prvi jugoslovanski trekking je zbral 29 udeležencev, od tega 6 Zagrebčanov, drugi so bili vsi iz Sloveniie, iz PD Radovljica, PD Domžale, PD Idrija, PD Ljubljana-matica, PD aDelo«, PD Maribor itd. Ncjmlajši udeleženec je imel 19 let, najstarejši 60. Med njimi je bilo 7 žensk, od tego dve iz Zagreba. Iz Zagreba so bili: Ing. Lota Arh, Brano CelaD, dr. Neda Köhler-Kubelka, dr. Borivoj Kubelka iz PD Zagreb-malica, Radovan Cepeiak iz PDS Velebit in Branko Jalžič iz PD željezničar, nobeden ni alpinist, vsi pa so bolj ali manj izkušeni planinci, medtem ko je bilo med Slovenci več kot polovica znanih alpinistov, celo »himalajci« so bili med njimi. Cilj trekkinga je bil bazni tabor VI. JAHO na 4900 m pod južno 3500 m visoko sleno Makaluja. Dostop je tekel po poti ekspedicije. Tabor - aerodrom Tumlingtar (od-hodna točka 450 m), Hururu (2000 m), Arun (850 m), Alauling (1550 m), Bungim II800 m), Sekedi (2500 m), Konghum (3520 m), Mombjk [3500 m), Ne [3720 m), Shershon (4700 m), skupaj 11 dni hoda do višinskega tabora Shershon in 10 dni za sestop, zračna daljava okoli 60 km, dejanska pot je bila dolga 150 km. Ti podclki dopovedujejo, koliko je bilo dobro znanih planinskih »gor pa dol«. Različne so bile nadmorske višine pri vzponu - od 450 m do 4700 m, spreminjala se je ludi klima od + 30° C in več do okoli -10" C ponoči v našem baznem taboru Shershon. To so bile velike preskušnje za organizem, da ne rečunamo še poleta do Kathmanduja, ki je trajal vsega 10 ur letenia, pri čemer smo vsi pomaknili ure za 5,5 ure naprej, kar ludi ruši utirjeni življenjski ritem. Ko smo prišli v »Japanese house«, neke vrste planinski dom v Kalhmanduju, smo takoj občutili dih vzhoda. Po soparici v New Delhiju je bila vročina v Kathmanduju, 1400 m, prva osvežitev. Vendar nam je bilo vroče in zalo nam ie prijalo, ko so nam stražniki prinesli hladno kokto, stole in ležalnike na travo pred hišo. Toliko da nas niso hladili še s pahljačamil Velika skrb je bila oprema, ki smo jo morali vsak čas kam prenesti kot mačka mlade, tehtati na aerodromih, shranjevati in varovati pred tatovi v tisti pisani gneči radovednežev. Potem smo sa s taksijem odpeljali na razgled po lem_ eksotičnem, sanjskem mestu: Lesena pagode ozališane z zmaji, alegoričnimi figurami in zvončki, gruče otrok in odraslih, ki pa niso tako pisani l:Trekking ali Popotnik«, drugi pa smo hoteli enkrat v življenju in v naši planinski karieri videli naivišji vrh na svelu Everest. Zlezli smo na 5300 m visoko moreno in od tam sla se nam na 20 km prikazala Lhotse in Evercsl. Življenjski sen se nom je izpolnil. Pet dni smo živeli v tem višinskem taboru, v hladnih nočeh in toplih sončnih dneh. Bili smo zatečeni od endemov deloma od višine, deloma od sonca in vetra, toda bili smo res srečni. Tedoj pa so se velikani iznenada odločili, se zavili v oblake in megle in nas smrtnike pognali v dežju in megli v dolino. LEPO ŠPIČJE LOJZE BUDKOVIČ Nemo buljim v temo in komaj čakam, da se bom končno znebil turobnega vzdušjo slabo prespane noči. Sekunde se v tej mori vlečejo kot minute, minute kot ure in ure kot dnevi. Misli ti tako nehote uhajajo na razne konce in kraje. Človek v takih situacijah nehote dela s seboj razne obračune za pretekla in prihodnja dejanja. V to se vpletajo tudi dogodki prejšnjih dni, ki smo jih preživeli na grebenu. Četrti dan že garamo, le trma in močna volja nas držito pokonci v tej zimi, ki nam je že večkrat pokazala, na kaj lahko vse računamo prihodnje dni. Mogoče nas bo na najzahtnevnejšem delu poti nagradila z lepim vremenom? V tem primeru bo Lepo Spičje prava poslastico. Premlevanja in premišljevanja pretrga Janko. Kljub pregovoru »rana ura, zlata ura«, nič kaj rad ne zapustim prijetne topline v deželi puha. Prižgeva sveče, v katerih vidiva vsaj moralno oporo sredi nezaslišanega mraza. Bivak v Koči pri Sedmerih jezerih je v takih razmerah prava ledenica. Ko bi imel vsaj dvojna okna, sem si v tistih trenutkih močno zaželel, bi bilo gotovo bolj toplo. Zavidam Mauri, ki bo današnji del poti odbrenkala po »via normale« na Prehodavce. Na oknu odtajava nekaj sreža in prva želja je uresničena. Po nebu gospoduje v vsem svojem siju Luna, oblačna fronta se je očitno potegnila nekom na Primorsko. V naglici obuieva čevlje, natakneva dereze, privoščiva želodcu nekaj drobtinic in se neslišno spustiva v noč. Po ozki gazi dospeva do Lopučnice, tu pa se prepustiva dolgi monotoniji naporne gaže v celcu proti Čelu. Dobro nama gre od nog, in ko vzide sonce, sva na planoti pod čelom. Zgodnje julro je v tej tihoti in lepoti globoko doživetje. Nekajkrat škrtne fotoaparat, spomin na lo bova odnesla s seboj v dolino. Vzpenjavc se proti vrhu Cela. Razmere za hojo so tu bistveno boljše, kot nalašč za dereze, in tako postane naporno gaženje samo še neprijeten spomin. Užitke včasih skali sunek ostrega severozahodni. Na Čelu je pred nama kot na pladnju vsa naša tridnevna muka - južno-bohinjski greben, na jugu s svojo piramido ošabno orje Krn, se razprostre veličastna Kaninska skupina,... vse tisto, kar tvori edinstvenost Julijskih Alp. Napol zasanjana nadaljujeva najino grebensko »kalvarijo«. Nekajkrat se spustiva po vrvi in že sva v sedlu med Čelom in Vršacem. Za poceni pridobljeni spusl s Čela naju z večjim vprašanjem pričaka Vršac. Vsa stvar postane bolj strma, nekatera mesta ponujajo lažjo plezarijo. Po mačje jo premagujeva nenavezana. Preplašiva trop gamsov, ponosna žival nama priredi lepo predstavo, saj v elegantnih skokih premagujejo nekaj spoštovanja vrednih vesin in se spuščajo v varno zavetje vrlačasle Gornje Komne. Človeško bitje jim je očitno nekaj tujega ali pa se jim še vedno srši dlaka pred Trentarji. Na širokem hrbtu Vršaca se za trenutek oddahneva, potem pa pričneva iskati primeren sestop. Janko odkrije strm ozebnik, nekajkrat zatakneva vrv za skalni rogelj in Vršac je za nama. Hitiva čez širne snežne strani proti Plazkemu Voglu. Sonce je neusmiljeno prigrevalo in prvič na tej turi imam v nahrbtniku več obleke kot na sebi. Počasi in vztrajno grizeva Plozki Vogel, dokler končno le ne doseževa vrha. Posnetek za arhiv in ista pesem kot že večkrat. Vrv, skalni rogelj, spust, to se ponovi vsaj štirikrat. Sprva sva imela namen prečiti celotne Labrje, toda ta graben je tako razbit, da bi mu morala posvetiti ves dan krepkega dela. Umakneva se nekoliko nižje na strma pobočja, ki naju po lepih naravnih prehodih privedejo pod Veliko Špico. Ponovno bo treba nekaj sežnjev navkreber. Včasih se to spremeni v nič kaj prijetno delo, ko se na rahlo vdreš do pasu v naphan sneg. Končno se le prebijeva na greben med Brdom in Veliko Spico. S pogledi mrzlično brskava po policah in grapah Velike Spice Na eni izmed polic opaziva sledove, in to so na najino začuden|e človeške stopinje, v upanju, da najdeva najugodnejši dostop na vrh. Pridno jim slediva v široko grapo, ki se izteka v bližino Velikega jezera (Ledvično jezero). Prav na izteku zagledava premikajočo se drobceno pikico. Nekajkrat zatuliva, toda pikica se neprizadeto premika dalje. Kasneje se je izkazalo, da je bil to Andrej. Najini glasovi ga gioboko v dolini niso dosegli. Napredujeva po ozkem grebenu. Kmalu nama pokaže zobe z manjšim skokom, čezenj se brez težav spustiva po vrvi. Sestopiva na široko polico in že sva v prijateljevi sledi. Nekaj časa ji slediva, nakar se na vrat in na nos zaženeva v strm ozebnik, ki naju pripelje prav na vrh Velike Spice. Razgled je božanski. Velika Spica se po pravici prišteva med najlepše razglednike. Sonce se je že krepko nagnilo, najin cilj -Prehcdavci - pa tudi niso tako blizu. Zaženeva se proti Mali Spici. Graben ni več tako težaven, pa to ne sme uspavali najine budnosti. Ker se ne varujeva, bi bila vsaka neumnost poplačana z blezplačno vožnjo v dolino. Nogam se že močno pozna današnje garanje. Se sreča, da se spuščava z Mali Spice proti Zadnji Lopi. V sedlu pod Lopo že kar premišljujeva, če bi se sploh povzpela nan|o. Zbereva še zadnie kančke energije in volje, v himalajskem tempu jo le osvojiva. Končno zagiedava bivak na Prehodavcih. Ne meniva se za večerno sonce, za prelepe motive, za utrujenost. Želiva čim prej priti v varno zavetje bivaka, da si pnveževa duši. V zahajajočem soncu jemljeva podse stopnice na bivak. Us'ha dan, usihajo najine moči. Bogat dan. Napori so bili poplačani z doživetji, tveganja z uspehi. 352 DRUŠTVENE IMOVICE ING. FRIDERIK DEGEN - 70-LETNIK Več kot 50 let je član planinske organizacije in od leta 1934 do 1974, celih 40 let, je bil njen odbornik. Ne bi bilo prav, če bi šlo planinsko glasilo mimo tega jubileja. Starejši in srednji rodovi planincev ga dobro poznajo, če ne drugače z velikih planinskih zborov, manifestacij, posvetovanj, sestankov in drugih priložnosti, na katerih se planinci srečujemo. Mnogim je njegovo delo znano, še več pa je najbrž takih, ki so šli mimo njega, ne da bi opazili njegov delovni prijem in uspehe, pri katerih je bil s svojim delom udeležen. Rodil se je 17. julija 1906 v Šentpetru pod Svetimi gorami (Bistrica ob Sotli), v tistem delu obsotelske deželice, ki na majhnem prostoru predstavlja ves čar slovenskega vzhodnega reliefa med bizeljsko in kozjansko priredno lepotijo. Ni čuda, da ji je še zdaj ves vdan, čeprav je bil vso službeno dobo na delu v Mariboru in ga tudi planinci poznajo predvsem kot Mariborčana. Leta 1926 je maluriral na klasični gimnaziji v Mariboru, nato leta 1929 diplomiral na dunajski visoki šoli za svetovno gospodarstvo, leta 1932 pa na zagrebški ekonomsko-komercialni visoki šoli. Potem je do I. 1941 učil na mariborski trgovski akademiji, kol izgnanec v letih okupacije na trgovski akademiji v Požarevcu, po osvoboditvi pa je nadaljeval s prosvetnim delom na ekonomski srednji šoli v Mariboru in se nato celih 24 let posvetil delu na mariborski kmetijski srednji šoli. 2e nekaj let poučuje tudi na Pedagoški akademiji v Ljubljani stenografijo. To je suhoparna poklicna biografija, nj9na vsebina pa je več kot 40 let izobraževalnega in vzgojnega dela, posvečenega mladini in po njej gospodarstvu in gospodarjenju, kar je oboje tako sila pomembno za nastanek, obstanek, veljavnost in napredek naroda in še posebej malega slovenskega naroda na vetrovnem, gospodarsko izredno zanimivem prostoru. Na levi roki se je inženir Degen skoraj poklicno, a vsekakor s strokovnim pečatom vse življenje ukvarjal s planinstvom. Kot gimnazijec se je vpisal v društvo, kot sup-lent pa je bil leta 1934 že odbornik mariborske podružnice Slovenskega planinskega društva in kot tak od blizu doživljal razmah mariborskega, pohorskega planinstva, ki se je krepilo v znamenju slovenskega narodnega gibanja in njegove rasti na severni meji. Po vrnitvi iz pregnanstva je z obema rokama nadaljeval z delom, od katerega ga je odtrgala sovražna okupatorjeva roka. Aktivno je sodeloval pri obnovitvenih delih in gradnjah pri Mariborski koči, na Pesniku, pri Sv. Urbanu in na Zavcarjevem vrhu. V kratkem času se je pri obnavljanju SPD Mribor tako uveljavil, da so mu sodelavci in člani že leta 1945 zaupali odgovorno in garaško tajniško delo. Kdor je doživel probleme obnove v tistih letih, bo vedel ceniti vrsto opravkov, ki jih je morala prevzemali predsednikova desna roka - tajnik. Vse je bilo treba začeti od kraja, brez Ing. Friderik Degen delovodnikov, brez arhiva, največkrat tudi brez pravega miru, ki je za tako delo potreben. Komaj je pisarna stekla, je tajništvo prevzel Jože Gajšek, ko se je vrnil iz pregnanstva, Fricu pa so naložili blagajno in gospodarsko komisijo. V štirih letih je v teh funkcijah pokazal tako sposobnost in vnemo, da je bil leta 1950 soglasno izvoljen za predsednika PD Maribor. Kot tak je neizbrisno stopil v zgodovino slovenskega planinstva. Uveljavil je svoj delovni in osebni slog pri celi vrsti velikih delovnih uspehov in prispeval velik delež k vztrajnemu in neugnanemu napredku slovenske planinske organizacije na vseh področjih, ki so ih zajemale zvezne komisije. Po svoji izobrazbi in osebnih nagnjenjih je delal predvsem v gospodarski komisiji PZS, bil je seveda član plenuma in več let natančen, razsoden in razgledan predsednik nadzornega odbora PZS, obenem pa tudi član nadzornega odbora Planinske zveze Jugoslavije. Te funkcije mu niso padle v naročje po naključju. Z delom je na terenu svojega društva pokazal neverjetno vztrajnost in obenem izjemne sposobnosti za organizacijo dela, za društvene finance, za smiselne investicije. Vse to je povezal v društvenem življenju in po gospodarskem mediju opravil potrebne pospeške v negospodarskih društvenih odsekih. PD Maribor je v tistem desetletju vsakomur predstavl|alo delavno, uspešno, spretno in modro urejeno društvo. V tem času je bila zgrajena Koča na Zuvcarjevem vrhu, Koča pri Urbanu nad Mariborom in druge dograditve. Kaj vse je spravil na noge! Najprej moramo omeniti Ribniško kočo, ki je mnogim pomenila naš najlepši planinski dom. Bil je njen glavni pobornik, a vendar le prvi med enakimi, ki jih je zbral okoli sebe kot sodelavce in ki bi vsak od njih zaslužil, da označimo njegovo osebnost in njegove zasluge za postojanko. Vsakteri od njih je delal za Ribniško kočo po svojih sposobnostih in močeh, predsednik in gospodar Degen pa jih je znal povezati z delom za isti cilj tudi z dragocenimi nitmi prijateljstva in tovarištva. Eh, dragi Fric, kaj bi se vse dalo lepega povedati o tem pa še o delu za Mariborsko kočo, za Žavcarjev vrh pa še za to in ono gospodarsko akcijo, ki si jo vodil in pri kateri so ti vselej tako zagnano pomagali FRK, fanatiki Ribniške koče, vsak pri tistem delu, ki ga je najbolj obvladal, ki mu je najbolj »ležalo«. Nomina sunt odiosa - ne, vsakogar bi ob tem tvojem jubileju rad s kako potezo predstavil ali obudil. Da, najraje obudil! Vsaj Jelenčevo vedrino, bistrino in humor pa smeh, ki ga je izvabljal na najbolj trpkih ustih! Pa Majerjevo prisrčnost in dobroto pa še, ne,"rajc ne, pregrenka je misel o neizprosnem merilcu - času. Zda], ko gledaš na svojih 50 let, uokvirjenih v planinstvo, se mi zdiš kot gruntar, ki je z vsemi nitmi svojega srca navezan na svojo grudo, in kot gospodar, ki mimo gospodarskih aksiomov ne more, ne mara in ne zna misliti in sklepati. Naj že bo z usodo gospodarskih stvaritev iz tvojega časa kakorkoli in karkoli, še vedno drži stara kmečka modrost, da brez nič ni nič. Planinstvo kot zgodovinski pojav je morala roditi svoje lastno gospodarstvo, ki ima in mora imeti svoje posebne zakonitosti zaradi posebnih okoliščin, v katerih se je razvilo in še danes vedno obstaja, med drugim tudi za blagor namišljenih tkim. »pravih« planincev, na katerih definicijo še čakamo. In drugo: Gospodarstvo - z nami vred - od izgube ne more živeti. Če do nje pride, je treba hitro in pametno ukrepati, kajti gospodarska izguba je za planinsko gospodarstvo še hujša uima kot za dolinsko, saj nima fondov za slabe čase, za čase, ko tudi ni več FRK (fanatikov Ribn. koče) niti človeka, ki bi jih navduševal in združeval. Ti, dragi Fric, pa si lo znal! To pa je že tretja modrost kmečke pameti, da denar le m docela sveta gospodar, človek si ga je izmislil in človek z njim ravna. To pomeni, da mora imeti vsak dan pred očmi: da ne poda z neba kakor mana Izraelcem, pač pa, da je delo edini vir vrednosti in prav zaradi tega je treba denar prav obračati. Naj ga obračo in dobi tisti, ki zna delati in gospodariti! Pa saj vse to bolje veš kot jaz. A glej - ko je bilo to voščilo zapisano, mi je predsednik PZS dr. Miha Potočnik sporočil naslednje: »Vse planince veseli, da je po mnogih peripetijah in neuspešnih kombinacijah vendarle uspelo, da bo Ribniška koča ostala v planinskih rokah. Novoustanovljeno PD Sladka gora jo bo s pomočjo svojega (patrona) pokrovitelja organizacije združenega dela »Sladkogorske tovarne kartona in papirja* (Šentilj v Slov. goricah) ter drugih mecenov usposobilo, posodobilo in uredilo tako, da bo spet - kot je bila pod Degno-vim vodstvom — ena najvzornejših planinskih postojank v Sloveniji. To je brez dvoma eno najlepših daril tudi našemu jubilantu in popolno zadoščenje njegovemu vztrajnemu prizedevanju in prizadevanju njegovih prijateljev, da ta nekdaj vzorno oskrbovani planinski dom še naprej služi planinskim in splošno turističnim namenom, s tem pa kot pionirska postojenka tudi razvoju zahodnega Pohorja in njegovega podnožja«. Tine Orel JANEZ BROJAN - 70-LETNIK Janeza Brojana poznajo planinci, še bolj pa alpinisti, saj se giblje med njimi že 50 le, znan po svoji izjemni vzdržljivosti, prirodni in skoro prirojeni plezalni tehniki, ki jo je lahko občudovati, težko pa posnemati in doseči. Bralci PV ga poznajo tudi kot planinskega avtorja. V letošnjem letniku je v št. 3 s sočno potezo zarisal svoj profil v članku »čez Kopice na Dov-ški Križ.« Sicer pa naj o njem spregovori čestitka, ki mu jo je v imenu PZS poslal dr. Miha Potočnik: Dragi Janez, te dni praznuješ sorazmerno visok življenjski jubilej. Doživel si ga brez običajnih tegob, saj si ohranil svoje železno zdravje kakor malokdo. O tem pričajo Tvoji vzponi v zadnjih letih, v katerih Ti je služilo srce, so Ti služile noge kot v mladih letih. Zato Ti dvakrat čestitam, najprej h kondiciji, ki si jo ohranil, nato pa še za 50 let življenja, (ci si ga posvetil planinstvu, plezalstvu, gorskemu reševol-stvu, vodništvu in planinskemu spisju. Vsi, ki so Te srečali v stenah in na potih, so videli v Tebi pravega hribovca, gorjana, ki se je najtesneje povezal z rodno gorsko domačijo, jo pretaknil do zadnjega kotička, se v njej ao kraja spoznal in postal mojster svojega dela. Želim Ti, da bi še dolgo ohranil srečo, ki vre iz zdravja in moči, da bi še dolgo užival poglede s samotnih potov in vrhov, kakor si bil navajen. Predsednik PZS dr. Miha Potočnik Več botra o jubilantu zapisali v št. 8. Op. ar. MARJAN PERKO - 50-LETNIK Ze v mladosti je Marjan začutil ljubezen do narave, posebej do gora. Okoli Tržiča je imel priložnost, da jih ie od blizu že zgoda| spoznal. Trdo mladost je imel, zato je postal močan, odporen, pa tudi občutljiv in čustven. To nam kažejo njegove popevčice, ki jih je sam napisal in sam uglasbil. Vse so povezane z življenjem v gorah. Komu neki drugemu, ko se je njim ves predal: Mladi alpinisti, Od triglavskega veter gorovja, Kjer visoke so planine, Zelenico, Storžič, Tamar, Sredi stene je stezica, to so najbolj znane njegove popevke; nekatere od njih so že, kakor pravimo, ponarodele. Slišiš jih lahko v vseh planinskih postojankah, kjer prepevajo mladi planinci, na radiu in drugod. V Tamarju Marjan kot oskrbnik koče s svojo kitaro ustvarja pristno, včasih malce otožno vzdušje. Včasih si poje sam, včasih v krogu prijateljev ali v planinski druščini. Tamar si brez njegove planinske pesmi že kar Marjan ■■■ Pcrko težko zamislimo. Čeprav petdesetletnik, ostaja mlad, vsakomur tovariš, vsakomur pripravljen pomagati. V poletnih mesecih srečaš v Tamarju vso njegovo družino. Pri delu mu pomagajo mati, žena, svakinja, brat, pa tudi otroci, če se odtrgajo od igre. Nekaj domačega, patriarhalnega je v tem odnosu do planinske postojanke, daje ji poseben značaj in čar. V tem vzdušju je Marjan srečal Abrahama, ko že pride tudi čas obujanja spominov. Marjan Perko se je rodil v Tržiču 11. 4. 1926. Pred drugo svetovno vojno se je kot 15-letni fant začel ukvarjati s planinstvom. S Karlom Globočnikom je hodil na Kofce, Storžič, na prelepe vrhove tržiškega kota. Tako kot večina tržiških fantov je tudi Marjan odšel v uk za stro-jarja. Zatekla ga je druga svetovna vojna. Okupator ga je prisilno mobiliziral in poslal na rusko fronto. Ranjen se je vrnil, dezertiral iz nemške vojske in stopil v NOV. Takoj pa osvoboditvi ga zasledimo med pobudniki za ustanovitev plezalske skupine v Tržiču. Ustanovitve sta se udeležila Joža čop in Stane Koblar. Skupina e leta 1947 prerasla v alpinistični odsek. V odseku so bili predvojni alpinisti (Salberger, Primožič in drugi) in mlada generacija, ki ji je pripadel Marjan. Marjan je bil vrsto let načelnik tega odseka, pozneje pa tudi odbornik v upravnem odboru PD. Veliko je sodeloval pri obnavljanju planinskih domov na Kofcah, na Siji planini, Pod Storžičem, na Zelenici in koči na Dobrči. Predvsem pa ima veliko zaslug za alpinistični bivak v Storžiču. Sodeloval je z Dragom Koreninijem tudi pri obnovi bivakov, predvsem bivaka III in IV v Julijskih Alpah. Leta 1949 je prevzel na PZS odgovorno delovno mesto alpinističnega inštruktorja. Za lo delo se je odločil predvsem zato, ker je čutil potrebo, da vsaj do neke mere zbliža podežel|e z mestom, da se alpinizem ne bi smel razvijati le na Jesenicah, v Ljubljani, Mariboru in Kamniku. Njegovo delo je bilo res uspešno, saj je s pomočjo tedanje komisije za alpinizem in PD organiziral alpinistične odseke v Zagorju, Trbovljah, Hrastniku, Slovenski Bistrici, Postojni, Novi Gorici in še kje. Število alpinistov in pripravnikov je tedaj v 25 alpinističnih odsekih v Sloveniji zraslo skoraj na 1000. Tudi Marjan je organiziral in vodil številna alpinistične tečaje, predaval na tečajih in odsekih, organiziral po tudi sam vodil noše prve povojne domače in tuje odprave (Prenj, Čvrsnica, Prokletije, Centralne Alpe, Dolomiti, Vzhodne Alpe itd.). Sodeloval je kot inštruktor na alpinističnih tečajih in tečajih GRS v armadi. Ugotovimo lahko, da |e doslej organiziral in vodil kakih sedemdeset zveznih, republiških in društvenih alpinističnih tečajev in tečajev GRS. Za seboj ima čez 400 plezalnih tur, od tega 32 prvenstvenih vzponov. Naj omenimo le najpomembnejše: varianto v steni Travnika, zimski vzpon po razu Jalovca, direktno smer v zahodni steni Zahodnega Prisojnika, smer v Vodnikovem Vršacu in v Lepem Spičju, centralno smer v Pelcu in tržiško v Storžiču. V inozemstvu je opravil veliko število alpinističnih vzponov, med drugim tudi Brenvo v Mont Blancu, prečenje Grepona, vzpon na Dru in druge. Pripadal je prvi povojni alpinistični generaciji, katere predstavniki so bili tudi Hočevar, Debe-Ijak, Verovšek, Zupan, Škerlj, Vauken in drugi. Razvoj alpinizma in mladine v planinstvu je tesno povezano z delom Čopa, Koblarja in drugih. Med vzgojitelje pa moramo na vidnem mestu zapisati tudi Marjana, ki je že I. 1947 pričel s planinskimi predavanji, vodil mladino po gorskih poteh in nezavarovanih stenah in jo vabil v planinske in alpinistične vrste. Bil je mladim vzor pri prostovoljnem delu, pri udejstvovanju v gorah in pri družbenopolitičnem delu. že leta 1945 je bil sprejet v SKOJ, leta 1948 pa v ZKS. Aktivno je delal v političnih in sindikalnih organizacijah, med drugim je bil tudi predsednik sindikalne organizacije v trži-škem podjetju »RUNO«, leta 1956 tudi sekretar osnovne organizacije. Kljub tej zaposlenosti je zbral podatke zo kroniko alpinizma v Sloveniji od 1945 do 1955, kroniko vzponov 1945-1955, skrbel za evidenco alpinistov in nad deset let aktivno sodeloval v komisiji za alpinizem. Marjan je bil prvi organizator Kramarjevega smuka s Storžiča in sodi ludi med prve organizatorje alpinističnih ocenjevalnih voženj, ki se iz leta v leto vrste v množičnosti tako, da je bilo na zadnji ocenjevalni vožnji v Vratih že prek 400 ude- ležencev. Množičnost je upadla, čim so se pričeli namesto teh ocenjevalnih voženj organizirati turni smuki. Marjan je bil zelo dober smučar in je že 1952 uspešno opravil na Krvavcu izpit za smučarskega učitelja pri Smučarski zvezi Slovenije. Je tudi gorski vodnik za vso Slovenijo in član GRS od maja 1947. Sodeloval je na okrog 300 reševalnih akcijah in je med drugim prejel ludi priznanje okrajnega ljudskega odbora Tolmin zo uspešno reševanje v zimski katastrofi v Soški dolini leta 1952. Udeležil se je po letu 1949 več visokogorskih alpinističnih tečajev švicarske alpinistične zveze, se povzpel na Matlcr-horn, Monte Rosa, Jungfrau in na druge štiritisočake. Tu se je seznanil r. delom in vzgojo lavinskih psov švicarske reševalne službe. Leta 1951 je sam organiziral odsek za vzgojno lavinskih psov pri GRS Slovenije, ker ga kinološko zveza Slovenije ni hotela prevzeti v svoje okrilje, pač pa je pristala le na sodelovanje. Z njenim sodelovanjem je organiziral več začetniških tečajev za lavinske pse v Tamarju, pod Storžičem in na Korošici. Na dveh tečajih na Patscherkoflu v Avstriji je sodeloval s svojim lavinskim psom (ime mu je bilo Rigo) in med štiridesetimi udeleženci iz Avstrije, Italije in Nemčije zasedel prvo mesto. Zadnja leta je Marjan planinski oskrbnik. Začel je leta 1969 pod Storžičem, nadaljeval na Zelenici, od leta 1971 pa je v Tomarju. Marjan sodi med osltrbnike-plonince, kakršnih je vedno manj v naših gorah. Zaveda se, da mora biti planinska postojanka ne le gostoljubno zavetišče, temveč tudi obveščevalna točka v primeru nesreče, predvsem pa informacijska točka, v kateri mora planinec dobiti informacije, napotila in nasvete za vzpone. In Marjan te informacije planincem lahko daje, saj ima bogate alpinistične izkušnje. Obiskali smo ga v Tamarju in mu v imenu planinske organizacije in njenih članov čestitali. Potožil nam je, da je planinski dom v Tamarju že dotrajal, posebej so se okazaje velike okvare po lanskem plazu, lovenija je dolžna, da to postojanko popravi, poveča, uredi. Akcijo za obnovo Tamarja bo sam začel, če se planinska srenja ne bo za to zavzela. Planinska organizacija včasih pozabi na starejše alpinistične generacije, je tedaj dejal Marjcn, čeprav alpinistični uspehi slonijo tudi na teh in ne le na sedanjih nojboljših alpinistih. — No, včasih se res ka| prezre, kar bi se ne smelo prezreti, v glavnem pa sa planinska organizacija trudi, da bi tudi v tem pogledu izpolnila svojo dolžnost do ljudi in do družbe. Zato je prav, če zapišemo: Ko smo v imenu PZS v Tamarju počastili Marjana Perka, smo imeli pred očmi življenje in delo posvečeno goram: planinstvu, alpi- nizmu, turnemu smučanju, GRS, planinski vzgoji in izobrazbi, vodništvu in ne nazadnje planinskemu gospodarstvu in kroniki alpinizma. Na vseh teh področjih je uspešno delal dobrodušni Marjan Perko, zlata duša in dobro srce. Tone Bučer KLUB MV V prostorih knjižnice PZS na Dvorakovi 9 se_ že drugo leto ob sredah zvečer zbirajo člani kluba MV. Doma so tam od Primorske pa vse do Prekmurja, skupno pa jim je to, da so na šolanju bodisi no srednjih ali visokih šolah v L|ubljani. Tisto jesen pred poldrugim letom se je Franjo Krpač vrnil z nelčega obiska pri planincih v Prekmurju z idejo, za katero ni še nihče slutil, da bo padla na toko plodna tla. Dogajalo se je namreč, da so mnoga planinska društva izgubljala svoj komaj izšolani kader ob orehodu na šolanje v drugi kraj. Težko je bilo obdržati slik na več deset ali tudi dveslo kilometrov, če pa je matičnemu društvu to le uspelo, pa mladinski vodnik ni imel možnosti za izpopolnjevanje in društvu ni tako koristil, kot bi lahko. Tako se je ustanovil klub MV v Ljubljani! Na prvi ustanovni sestanek je prišlo veliko mladih od vsepovsod, resnici na ljubo pa je treba povedati, da se je kasneje sestankov udeleževalo povprečno 7-8 članov. Veliko večja udeležba je bila na predavanjih. Klub je spočetka deloval tako, ko» so pač prihajali vplivi in sugestije od vsepovsod. Mladi so si želeli predavanj in izletov. Če teh ni bilo, so se zadovoljili z debatami in obujanjem spominov na razne doživljaje v gorah. Danes ima klub že svojega vodjo, izdelan program, finančni načrt za tekoče leto in deluje že po nekem načrtu, ki pa je odprt za vse koristne dopolnitve. Predavanja, ki so jih vodniki poslušali, so bila različna - o Kangbačenu, Andih, evropski pešpoti, pa vse do predavanj, ki so jih pripravili sami o svojih tečajih ali izletih. Več kot zanimiv je bil program s predsednikom PZS Miho Potočnikom, prav tako tudi z mladim predstavnikom podobnega kluba vodnikov v Celju. Poleg izletov čez lelo in skupnih praznovanj je bilo na programu skupno izpopolnjevanje po transverzali Sutjeske. Kaj jim je to pomenilo, vedo povedati le oni sami. Letos, žal, ne tečejo vse stvari tako gladko, kot je bilo pričakovati. Odprto je predvsem vprašenje financiranja kluba, s lom pa je odprto tudi vprašanje, kako izpolniti program. Za letos namerava klub izdati tudi pesmarico, prav gotovo pa bodo vodniki pomagali tudi pri vodstvu izletov ljubljanskih in okoliških pla- ninskih društev, kot so lani pomagali poljanski gimnaziji. To bodo storili kljub temu, da problema niso mogli rešiti ne na seminarju MV in mentorjev v Bohinju, ne na seminarju načelnikov MO in ne na zboru delegatov MO na Lisci. Vsaka stvar, ki se na novo vpelje, pač mora veliko pretrpeti! Vendar vprašanje obstoja klubov MV sploh ni sporno. Le tako je moč obdržati mladega človeka in ga po končanem šolanju še bolj pripravljenega vključiti v delo matičnega društva. Po Sloveniji so že vznikli prvi klubi A.AV tudi zunaj Ljubljane, prav bi pa bilo, da se ustanovijo v vseh študijskih centrih. Resda je že malo pozno, vendar pa ne prepozno, da se vsi listi mledinski vodniki, ki doslej za klub niso vedeli ali se ga iz kakšnih drugih razlogov niso udeleževali, pridružijo klubu MV, saj jim gotovo ne bo ležko utrgati tisto urico ali dve na teden. In če se bo kdaj zgodilo, da bodo namesto predavanja prenašali zaprašene knjige iz podstrešja v klet ali da bodo vrteli ročico razmnoževalnega stroja — naj jim to ne vzame volje. Tudi lo in še marsikaj drugega je klub MV! Jasna Sebjanič SEMINAR ZA NAČELNIKE MO IN ZBOR DELEGATOV MO Na Lisci je bil v času od 9.-11. 4. 1976 seminar za načelnike MO in obenem zbor delegatov MO PD. 46 udeležencev iz 26 PD seminarja za načelnike MO je obravnavalo naslednje teme: delo MO, povezavo MO z SLO, kadrovsko problematiko, tečaje za MV, formiranje planinskih delovnih čet za pomoč pri gradnjj centra za planinske tabore v Bavščici ter udeležbo planinske čete na MDO Slovenske gorice. Seznanili so se tudi s potekom akcije pionir-plani-nec, poslušali smo predavanje, kako se vodi sestanek, predavanje o klubih MV, ki postajajo ob naraščajočem številu mladinskih vodnikov zelo aktualni. Zbor delegatov MO z 51 udeleženci je obravnaval novosti v akciji pionir-plani-nec, planinske labore, koordinacijske odbore MO, klube MV, sodelovanje z ZSMS, problem financiranja planinskega referenta za delo z mladino, program MK za leto 1976, Dravilnik o orientacijskih tekmovanjih ter podelitev častnih znokov MV in zaslužnih znakov MV. Nekaj najpomembnejših sklepov, ki so jih sprejeli, je: — v akciji pionir-planinec se lahko podvojijo največ trije izleti, za zlati znak pa se pionir lahko poteguje do 16. leta starosti, - predvsem v okviru občin naj se okrepi stik z ZSMS, — zadolžitve v planinski organizaciji naj bi v večji meri prevzeli mladi ljudje, treba pa jih je pravilno usmerjati, - poleg že obstoječega kluba MV v Ljubljani naj se takšni klubi ustanavljajo v vseh študijskih središčih. Jasna šebjanič PLANINSKA KOČA NA ČRETI JE DOGRAJENA (Pismo iz Vranskega) Planinsko društvo Vransko-Tabor je še mlado, saj obstaja komaj osem let. Kmalu po ustanovitvi PD Vransko-Tabor se je porajala misel, da bi zgradili svoj bivak. Člani so resno razmislili. Ideja je bila, da bi si postavili nekak bivak na Čreti, kjer je bila prva partizanska fron-talna borba I. Štajerskega bataljona z okupatorjem 26. 10. 1941. Ta bivak naj bi poimenovali po njem. Postal naj bi nekak živ spomenik na lisle težke dni. Najprej je bilo potrebno dobiti zemljišče. Domenili smo se s kmetom Francem Punčuhom, Čreta 2. Po kratkem nagovarjanju je obljubil, da nam odstopi 5 o zemljišča in to zastonj. To nas je opogumilo. Kmalu smo podpisali pismeno pogodbo o podaritvi zemljišča in izbrali lokacijo, označili temelje v izmeri 5 X 5 m in pričeli z izkopom. Ko je bil izkop končan, se nam je zdela površina premajhna. Kopali smo dalje in napravili izkop 7,20 X 7,20 m. Res smo se odločili, toda brez denarja. Imeli nismo drugega kot dobro vol|o. Prvi denar, ki smo ga dobili, smo zbrali pri članih PD Vransko. Vsak je priložil po 10 DIN. Nato nam je ZB Vransko nakazala 400 DIN. Začeli smo z nabavo materiala in z betoniranjem temeljev. Sredstva so bila seveda premajhno, potrebe iz dneva v dan večje, denarja pa zopet nič. Začeli smo z nabiralno akcijo po Savinjski dolini (seveda z dovoljenjem Tajništva za not. zadeve Žalec). Akcija nam je odlično uspela. Zatem smo prosili za pomoč Obč. sk. Žalec, ki nam |e prispeval dvakrat po pol milijona, nato krajevna podjetja, kot INDE, KS, druge krajevne organizacije in društva. Prav izdatno nam je, v fazi, ko nismo mogli več delati udarniško, ampak smo rabili strokovnjake, ki jih je bilo treba plačati, priskočila na pomoč Planinska zveza Slovenije z enim milijonom din. Tako je bilo delo v I. 1974 končano. Potrebna pa je bila še oprema, elektrifikacija itd. Spet nam je pomagala Planinska zveza Slovenije. Danes stoji na čreti prijazna planinska postojanka. Ima važno družbeno vlogo, saj se v njej vrše tudi sestanki, pomembni za ta del KS Vransko, seje režij, odbora za gradnjo ceste na Čreto, razna praznovanja s kulturnim programom, kakor 8. marec, itd. Da ni nepomembna, je do- kaz tudi to, da poteka mimo nje evropska transverzala E6 »Od Baltika do Jadrana«. Društvo ima v domu družbenih organizacij tudi svojo klubsko sobo. 24. 4. 1976 je bil občni zbor PD Vransko Tabor, katerega sta se udeležila tudi zastopnik PZS tov. Marjan Oblak, ki se je pohvalno izrazil o delu društva, in magister Tone Slrojin, ki je predvajal diapozitive o varstvu narave. Predavanje je bilo res vzgojno in za današnje razmere prikladno. Čestitali smo mu ob njegovem (ubileju, 20 obl. predavanj in predvajanja diapozitivov po društvih. Lovska družina ima 12 članov GS, 6 PD pa bo v kratkem opravilo izpit gorskih stražarjev, zalo je delovni predsednik predlagal, da bi se člani GS obeh društev združili v enoten aktiv GS, s čimer so se vsi strinjali, planinci in lovci. Na občnem zboru je bil razrešen gradbeni odbor, malenkosti, ki jih je še treba urediti, prevzame novi upravni odbor. Koča je zajeta v Savinjsko krožno pot, v zadnjem času pa vključuje tudi TRIM. Tov. Jordon, ki je zastopal PD Polzelo, je med drugim omenil, da je v Vodniku za Savinjsko krožno pot pomota. Avtor vodnika je kočo na čreti imenoval »KOČA POD GOZDOM«, uradno pa se imenuje »KOČA I. STAJERSKEGA BATALJONA» na čreti. Ob zaključku se javno zahvaljujem UO in NO PD Vransko. Tabor, vsem članom, Obč. sk. Žalec. TIS Žalec, del. organizacijam, obrtnikom, kmetom na čreti in drugim, posebej še Planinski zvezi Slovenije za vso pomoč pri gradnji koče. Oglejte si ta prelepi kotiček slovenske zem'ie! Franci Golavšek PLANINSKO DRUŠTVO NOVA GORICA Redni letni občni zbor je bil 22. 3. 1976 ob 17,30 v veliki kavarni hotela »PARK« v Novi Gorici. Zbor je otvoril predsednik ing. Florijan Hvala, vodil pa ga je dr. Jože Andlovic. Med drugimi so bili navzoči Tone Bučer, podpredsednik PZS, Janez Kmet, tajnik PZ, Janko Fili, predsednik meddrušlvene-aa odbora primorskih društev, Jožica Smel, predsednica SPD Gorica, Boris Ma-šera iz SPD Trst. V poročilu upravnega odbora beremo med drugim: Po številu članov spadamo med številčnejše PD v Sloveniji, saj šteje naše društvo že blizu 1700 članov. Naše društvo ima štiri postojanke, od tega dve v zakupu. Kekec in Trstelj, Lepeno in Krn. V letu 1975 smo za njihovo vzdrževanje vložili precejnja sredstva. Za našs društvo imata zlasti važno vlogo Dom v Leperii in Gomiščkovo zavetišče na Krnu. Med dežurnimi na Krnu se jc zlasti izkazal lov. Marijan Bone in gospodarja Zeleznik in Bizjak. V lanskem letu smo imeli 13 izletov z 232 člani, oziroma na izlet 17 članov. Odsek za propagando je imel v sezoni 1975/76 10 predavanj in nekaj predavanj v okolici Nove Gorice. V začetku lanskega leta je bila v MEBLU ustanovljena planinska sekcija. Ima 100 članov, v lanskem letu so priredili pet lastnih izletov s skupno udeležbo 50 planincev. O delu MO PD Nova Gorica je poročal že Rudi Höhnn v PV 1976/4 sir. 186. Finančni uspeh izkazuje stroškov skupoj 504 868,60 din, dohodkov 523 287,40 din, prebitek torej znaša 18 418,80 din. Društvo je v letu 1975 poslovalo uspešno. Sredstva ie društvo pridobivalo iz izkupička planinskih postojank in dotacije temeljne telesne kulturne skupnosti občine Nova Gorica. Planinske postojanke Lepena, Kekec in Krn so poslovale uspešno, planinska postojanka Trstelj je imela izgubo. Upravni odbor je na tej postojanki opravil večja investicijska dela. Alpinistični odsek in mladinski odsek poslujeta vsako leto z izgubo, saj nimata lastnih virov za ustvarjanje dohodka. Društvo ie v letu 1975 nabavilo za mladinski odsek šotore, za alpinistični odsek opremo (cepine, dereze in vrvi), planinski postojanki Kekec pa nov hladilnik. Sklepi UO o izgradnji koče pri Krnskem jezeru: Glede koče pri Krnskem jezeru je v poročilu zapisano med drugim: UO društva soglaša, da se ustanovi odbor za gradnjo le koče soglasno z vsemi društvi na Primorskem, ki so ustanoviteljice sedanjega gradbenega odbora. S tem bi funkcija sedanjega odbora prenehala, občni zbor pa bi na predlog UO moral polrditi odbor za gradnjo koče z jasno izdelanim programom. Istočasno s tem se morajo društva v MDO dogovoriti za podpis sporazuma o finančnem in drugem sodelovanju za izgradnjo koče. Predlog sporazuma, ki gc je izdala PD Nova Gorica, podpišejo pooblaščeni delegati vseh primorskih planinskih društev. Po soglasju društev MDO za ustanovitev odbora za gradnjo koče, po podpisu sporazuma in potrditvi gradbenega odbora na občnem zboru je PD Nova Gorica pripravljeno prevzeti izgradnjo koče pri Krnskem jezeru. -Tako sc je glasil sklep seje UO PD Nova Gorica pred občnim zborom. O načinu, po kakšnem ključu bodo društva finančno sodelovala, danes še ne moremo govoriti, ker la sporazum še ni izdelan. UO PD Nova Gorica je dal v potrditev občnemu zboru sklep, da se sestavi in potrdi gradbeni odbor z izdelanim programom. Drušlva MDO morajo dati soglasje in pristopiti k sporazumu do 1. 6. 1976. UO pa mora potrditi gradbeni odbor do 1. 7. 1976. Delovanje iniciativnega gradbenega odbora bi s tem prenehalo s 1. 6. 1976. 25. OBLETNICA PLANINSKEGA DRUŠTVA »RISNJAK« Pred 25 leti 24. 1. 1951 se je vršila na iniciativo sindikata zdravstvenih delavcev iz Zagreba ustanovna skupščina Planinskega društva zdravstvenih delavcev »Ris-njak" s sedežem v Zagrebu. Pozneje je društvo spremenilo ime Planinsko društvo »Risnjak«. Za prvega predsednika je bil izvoljen dr. Lujo Križ, rentgenolog iz Zagreba. Planinsko društvo sRisnjak« je razvilo živo planinsko aktivnost v svojih sekcijah in odsekih, posebno v alpinističnem odseku. V okviru društva je delovalo šest planinskih grup. Društvo je sodelovalo skoraj v vseh planinskih akcijah. Društvo je organiziralo pri svoji planinski koči na Medvednici šest zborov planincev zdravstvenih delavcev. Društvo je izdajalo svoj interni humori-stični planinski lisi »Klopotec*. Leta 1952 je društvo od Gozdne uprave »Sljeme« dobilo v najem skladišče pri logarnici na Oštrici in v njej uredilo planinsko zavetišče. Zgradilo je novo planinsko kočo na Medvednici - na Pongra-čevem 8. 5. 1955 v čast desete obletnice osvoboditve Zagreba, 12. 1. 1956 pa je na prošnjo PDS »Velebit« brezplačno odstopilo zavetišče na Oštrici z vsem inventarjem. Za svoje uspešno delo v preteklih 25 letih je društvo prejelo vrsto odlikovanj: Spomenico PD »Japetič«, plaketo PD ■»Zagreb«, plaketo PD »Sljeme«, srebrni znak PZJ, spominsko diplomo PD Obrtnik, spomenico PD »Japetič«, diplomo Smučarske zveze Hrvatske, plaketo PD »Sljeme«, plaketo PD »Grafičar«, spomenico PD »Obrtnik«, zlati znak PSH, priznanje in znak PD »Japelič«, priznanje in znak PD »Strahinjščica«, priznanje PD »Željezničar«, diplomo PD PTT »Sljeme«, spominsko priznanje Zveze tabornikov Hrvatske. Za svoj jubilej je dalo društvo izdelati posebne značke, poštne spominske ovojnice in diplome. Rudo|f Kr0s NINOTU KRAIGHERJU V SPOMIN Čas beži, meseci gredo, prav je, da napišem nekaj vrstic v njegov spomin, čeprav z zamudo. Veseli fant, z razmršenimi, črnimi, srebrno prepredenimi lasmi, s hudomušnimi, veselimi, vendar zasanjanimi očmi je odšel in ni ga več. Žalujemo za njim, in komaj verjamemo, da ga ni več med nami. Ivan Kraigher - Nino je umrl. - Rodil se je v Trstu leta 1908 očetu Ivanu, mornarju iz številnega sorodstva Kraigherjev, umetnikov in politikov. Bil je po naravi boem. Po prvi vo|ni je šel v Ljubljano in tam študiral na srednji tehniški šoli arhitekturo. Vse življenje pa ga je mamila muzika in slikarstvo. Bil je samorastnik pri klavirju in čudovit akvarelist. Ljubil je naravo in vse, kar je lepo. Služboval je pred vojno v Mariboru. Internacija ga je med vojno zanesla v Italijo, kjer je živel v Piemontu pod Alpami. Po osvoboditvi je prišel že prea letom 1947 na Goriško v »Cono Bs, deloval pri Obnovi podeželja, nato pa pri Projektivnem biroju v Novi Gorici in tu ostal do upokojitve pred nekaj leti, do svoje nepričakovane smrti 26. januarja letos. Bil je neutruden in je vse dneve načrtoval in snoval. Številne stavbe v Novi Gorici in širši okolici so njegova zamisel. Ekonomska šola in Industrijska šcla v Novi Gorici, šola v Kanalu in Desklah, Delavski kulturni dom v Desklah, prenovljeni hotel Sabo-tin v Novi Gorici in številna druga poslopja so njegova zamisel in spomeniki. Risal je skoro 30 let in načrtal za celo mesto hiš. Od ustanovitve PD Nova Gorica je bil njegov zvesti član in njegov »dvorni« arhitekt, ne da bi dobil za to kak dinar. Sodeloval je pri vseh društvenih gradnjah: pri koči na Trstelju, ko smo obnavljali Gomiščkovo zavetišče na Krnu, je sodeloval, pri domu Klemenfa Juga v Lepeni, pri obnovi in razširitvi Doma »Poldanovec« na Lokvah je bil Nino arhitekt. Koča na Predelu je njegov načrt. Napravil je tudi načrt za kočo na Čavnu, ki pa žal ni zgrajena. - Poleti in pozimi je bil večkrat pri Krnskem jezeru in snoval načrt za Dom pri jezeru, ki je vroče hrepenenje PD Nova Gorica vse od začelka do danes. Izdelal je več idejnih načrtov za ta dom, ki pa je še vedno neuresničen sen. Odnesel ga je s seboj. - Spominska plošča Klementa Juga, ki je vzidana na Jugovi hiši v Solkanu, je Kraigherjevo delo. Tu pa |e še popularni »Kekec« na Katarini, njegov goriški pomnik in priča njegove delavnosti, domiselnosti in izvirnosti. Poleg vsega tega je Nino sodeloval pri dekoriraniu vseh planinskih plesov v Novi Gorici. Z izrednim občutkom je pričaral v starem skladišču — dvorane nismo imeli -planinske pravljice, da so obiskovalci strmeli. Nino Kraigher pa ni bil planinec le s svinčnikom in čopičem v roki, ampak tudi po srcu in duši, saj je prehodil našo zemljo in gore vse križem od Pohorja do Krasa, od Triglava čez Krn do Mangarta in Kanina, do Matajurja, še lani poleti je prišel do pod Prestreljnikovega okna. Hotel je videti, kaj je »tam čez«. Sedaj, Nino, ti je vse jasno Mirno ležiš sredi ljubljanskega polja in sanjaš o nedokončanih stvareh, o neuresničenih načrtih. - Kaj si mislil v zadn|ih urah? O Krnskem jezeru in morda še kaj I - Takrat si si zaželel glasbe - in si jo res poslušal - po gramofonu, v duhu pa si gledal svoje ljube gore. Hvala ti Ninol Ostal boš naši Alfred Hvala Nino Kraigher ALPINISTIČNE NOVICE NOV BIVAK POD SEVERNO STENO POLI5KEGA 5PIKA - MONTAŽA Tržaška sekcija CAJ je lani blizu mnogim našim alpinistom znanega bivaka »Stu-parich« postavila nov bivak z 12 ležišči. Bivak ima tudi vežico. Imenuje pa se »Bivak Carla in Giannija Stuparicn«. Je idealno zatočišče za plezalce smeri v severni in zahodni steni Montaža, predvsem pa za »beljaško pote, ki jo namerava CAJ Trsi leta 1976 obnoviti. Bivak je dosegljiv iz Zadnje Zajzere ali mimo koče Attilio Grego blizu sedla Dogna. Bivak je odprt. Bo torej priložnost, da se na njem preskusi, kakšen občutek za tujo lastnino in za gorsko naravo imajo njegovi gostje. T 0 SMRTNE NESREČE MED ČLANI GHM Groupe de Haute Montagne (GHM) ekskluzivni alpinistični francoski klub -biti član GHM pomeni resnično svetovno priznanje - ima seznem tistih vidnih svojih članov, ki so jih »k sebi vzele gorske moči«. Od leta 1921 je med 198 pokojnimi člani GHM kar 95 takih, ki so izgubili življenje v goroh (48%). Med najbolj znanimi so kralj Albert I (Belgija) v plezalnem vrtcu v Ardenih, Emilio Comici 1940 v plezalnem vrtcu, Francesco Ibanez 1956 na Dhaulagiriju, Hermann Buhl 1957 na Čogolisi, Jean Couzy 1958 v Dauphinö, Claude Kogan 1959 na Co-Oju, Lionel Terray 1965 v Gerbieru, John Harlin 1966 v Eigerju, Gerard Devouassoux na Evere-stu in tako dalje, sama velika, znana imena, vrh svetovnega alpinizma. T. O. NOVA SMER V SCHUSSELKARSPITZE (2538 m) V Severnih Apneniških Alpah je Schüsselkarspitze ena najbolj znanih plezalnih torišč. Vse smeri, v južni in jugovzhodni steni so skrajno težavne. Leta 1973 je Pit Schubert s soplezalcem Klausom Wernerjem lo olezalsko področje obogatil še z eno ekstremno plezarijo, ki jo štejejo med najtežje v Severnih Alpah. Višina stene je ca. 400 m, dolžina ca. 550 m. Schubert je uporabil 55 klinov, 5 bongov, 3 svedre (za stojišča), »peščene ure« (zanke), na težkih meslih varovalne kline DAV. Smer sta še isto leto ponovili dve navezi, v prvi je bila Christa Mina-mayer, v 8 oz. 10 urah in pol. POLJAKI V VENEZUELI Poljaki so že nekaj časa pisali o raziskovalni odpravi poljskih alpinistov s sodelovanjem venezuelskih jamarjev. Nameravajo prodreti v težko prehodne in težko dostopne pokrajine venezuelske Ama-zonke in odkrivati prirodoslovne in geološke skrivnosti. Gre tudi za »mizaste gore«, ogromne skalne otoke, ki kipe iz nepredirnih pragozdov več sto metrov visoko. Pokrajina ie bila do leta 1975 pravzaprav nedolaknjena, neodkrita. Ve-nezuelski speleologi so tedaj na strehi ene od mizastih gor, »mesete« Scrisari-nama odkrili or|aško žrelo. Znanost doslej še ni vedela za jame v peščenjaku. So pa na amesetah« tudi doslej neznane rastline in živali. Naravno okolje je -piše. »Der Tourist« 1/1976 - takšno, kakršno je bilo v drugih ameriških predelih pred milijoni let. Med Poljaki so najboljši »speleološki alpinisti« in obenem geologi, botaniki in zoologi. Vodja je Maciej Kuczynski, člani: Berncrd Koisar, Pcwel Zvvidzki, Tadeusz Solicki in Taaeusz Dyga. T. O. ČEŠKA EKSPEDICIJA NA MAKALU Letos so odšli na Makalu člani odprave CSSR. Leta 1973 so imeli na Makaluju nesrečo v višini 8010, moroli so zaradi n|e obrniti. Praški »Turista« poroča, da imo odpreva 20 mož, s šerpami, nosači in s pomožnim personolom pa sodeluje skupaj kar 320 ljudi. Ekspedicijo vodi znani Ivan Galfy. Ccs so preračunali od januarja do srede julija 1976. Potovali so iz SZ v Afganistan, od tu pa čez Pakistan in Iran v Nepal. Sredi junija je bila zapisana novica, da je Čehom Makalu NAKUP MOČI ZA MIŠICE - NEVAREN Lekarne po svetu. piSe Miti. ÖAV 1974'9/l0, prodajajo preparat canabolikuc, ki naj bi dajal mišlccm večjo moč. Učinek aporata ni močnejši biceps, pač po bližnjica v aslcbilev - toko piše kolnska »Današnja medicina« in to utemeljuje z raziskavami dunu ske^a profesor,u dr. L. Prokapa. Preparat res pospešuje last »mišičnih paketov*, členki, gležnji, koža in kile pa te rasti ne du hajojo Situacijo v tem procesu za pridobivanje mači je nesmiselna - kakor čc bi kak avtomobilček opremili s šestcllndrskim motorjem za dirkalni avlo. Hormonalno »podkuren« športnik se zelo ležko obvaruje pred poškodbami, ker mu pri naraščanju mišic zaostoja pasivni gibolni uparul. Prov lahko pride do zlomov, vnetij in kit. Kei tudi žile ne dohajajo umetne rasli mišičja, rado pride do raztrna.nin. Skratka, toko supermišičje bi bilo samo varljivo zunanje znamenje moči. T. O. VARSTVO NARAVE PREPOVEDANA POT V BREZPOTJE Pri nos dandanašnji v naravi ni veliko napisov, ki bi popotniku prepovedovali hoditi s poti, zunaj poti in uživati naravo brez takih tehničnih posegov, ki potovanje olajšajo, uživanje pa zmanjšajo, če ne celo zagrenč. Kdor pomni predvojne čase, se spominja več tokih napisov tudi pri nas, posebno tam, kjer je imel svoj lov kralj, pred njim pa kak nemško-kranjski fevdalec in obenem industrialec. Varstvo gozdov in sploh varstvo narave pa se danes večkrat mora zateči k odioz-nemu napisu »prepovedana pol«, čeprav je njegova naloga, da človeku za njegov blagor ohrani čim več orvobitne narave. Je ta prepoved protislovna sama sebi? Gotovo je, oravijo moderni gozdarji, da gozd v 20. stoletju ne sme biti več privilegij »višjih« plasti, pač pa mora bili odprt množicam, ki hite v naravo, da se okrepe in oddahnejo. To morajo danes razumeti tudi tisti, ki si privoščijo svoj lastni lovski revir, pravi Dunajčan S. Kapp v ÖBZ 1976/3 in teria, naj bodo taki lastniki - beati possidentes (srečni posestniki) strpni in razumevni do popotnikov in planincev. Popotnikom torej prosto gibanje, obenem po obveznost, da »puste naravo pri miru«, ne trgajo cvetic, ne lomijo vej, ne kade, ne kurijo, ne tulijo in rjovejo, to je, ne plaše divjadi! Naj se vsaj malo zavedajo, da smo ljudje »začeli kot lovci« in to sorazmerno niti ni tako daleč nazaj. Morda človeka prav zato tako žene nazaj v divjino, prvobit- nost, dogodivščino, iskanje poti skozi goščavo, današnjega človeka, ki komaj še zna hoditi, saj v glavnem le drči po asfaltni džungli. In ko ugotovi ta človek, da se v prvobitni naravi vedno bolje počuti, ko čuti, kako se v njej prerodi, na novo ustvari (rekreira), sprosti, osvobodi, zave spet samega sebe, potem zna ceniti naravo in jo tudi varovali. T. O. NOV VULKAN Zemlja še živi, na lo nas opominjajo vulkanski pojavi razne vrste. Ni samo »bruhanje::, lava in celotni scenarij, ki ga je populariziral Tazieff s svojim čudovitim rilmskim dosežkom »Sestcnek s hudičem«. Na Kamčatki — o tamkajšnjih vulkenih smo že pisali - je lani nastal nov vulkan, visok relativno kakor Šmarna gora, 300 metrov. Seveda so takoj prihiteli znanstveniki vulkanologi in si postavili šotore pred obličjem nove gore - v previdni razdalji, to se razume. Na Novi Gvineji, severno od Avstralije, pa so si postavili šotore speleologi U Avstrije, Japonske in Avstralce, kajti Nova Gvinejo ima 1 c/o registriranih jam na svetu - kar 800 jih je V vsaki jami so našli podobe na pečinah, kakršnih doslej niso odkrili še nikjer. To je toliko bolj zanimivo, ker na Novi Gvineji doslej še niso odkrili kake »višje« kulture. Najdene podobe na skalnih stenah pa bude domišljijo, predstavljalo nekakšna bitja, ki spominjajo na kozmonavte. T. O. IZ PLANINSKE LITERATURE LUIS TRENKER - HELMUT DUMLER, DIE SCHÖNSTEN BREGE DER ALPEN, BRUCKMAN, MÜNCHEN Dva avtorja; Trenker, med obema vojnama eden najbolj znanih alpinistov, fil-marjev, publicistov in planinskih pisateljev, po zadnji vojni še vedno pred očmi publike v siju prejšnje slave kot uspešen zbiralec raritet in kot izredno iskan sodelavec TV; Dumler, eden zelo vidnih planinskih žurnalistov, alpinist in pisatelj, ki se je uveljavil v zadnjih 20 letih. Oba strokovno dobro podprta in spretna sta v tej razkošno opremljeni knjigi pred- stavila Alpe od Mt. Bianca do Watzman-na, od Zugspilze do Brenle in našega Triglava. Nekaj zgodovine o prvih vzponih, nekaj lepih smeri in poli, nekaj o ekspe-dicijah, vešče izbrano gredivo, ki mika slehernega ljubitelja gora, značilni portreti gora, črnobeli, barvni in grafični, 24 vclikiTi posnetkov mojstra Jürgena Win-klerja, in nastala je reprezentančna in zelo uporabna planinska knjiga, ki po-vede bralca v očarljivi svet Dauphineje, Mt. Blanco, Malterhorna, Eigerja, Enga-dina, Severnoapneniških Alp, Dolomitov in naših Julijcev. V uvodu - napisal ga je osemdesetletni Trenker — beremo, do naslov knjige ni pravšen, nekam dolgočasen. Kdo pa bi lahko na 160 straneh izbral in opisal najlepše gore v Alpah? Saj so okusi različni, objektivnih meril za lepoto gora pa nimamo. Poleg tega sta se avtorja ozirala na popularnost, na prvi vzpon, dostopnost in obisk obravnavanih gora. Taka knjiga ne more biti popolna, je nekakšen kažipot, ne sistematičen vodnik ali učbenik. Od 32 000 vrhov na 220 000km? -to so številke o Alpah — sla izbrala avtorja 30 vrhov nad 2000 m. Vse je odkrito, odprlo, alpski svet je odčaran, vendar se nam ni treba bati, da bi gore izgubile svoj čar. »Planinstvo človeka rešuje«, pravi Trenker, »pred vsem tistim, kar ga vsak dan vznemirja v moderni civilizaciji. V hribih se znebi naglice in zmešnjave in se spet zave svojih duhovnih in telesnih moči. Ne, slabi preroki so tisti, ki napovedujejo konec planinstva. Ljubezen do gora bo ostala, dokler bo živel človek, dokler bo gledal njihovo lepoto.s Alpe so in bodo ostale za milijone ljudi čudovita priložnost za telesno krepitev in duševno obnovo. Trenker izjavlja, do ga je vse življenje vodila znana knjiga angleškega filozofa in alpskega pionirja Lesliea Ste-phensa »Playground of Europa«, kakor da bi bil slutil »evropsko navezo«, o kateri se govori v zadnjih dveh desetletjih. Stephensovo in Whympcrjcvo knjigo, obe imenuje svoj »čredo«. Pripoveduje, kako se je leta 1898 kot olrok udeležil odkritja spomenika Paulu Grohmannu, kako se |e leta 1911 v Dolomitih srečal s Paulom Preussom, bil leta 1914 z Dülferjem v severni steni Furchelte, kako je srečal Ku- gyja, Lammerja, Sollederja, Comicija, Di-ono, Younga, Buhla, Soldo in tudi Mes-snerja. Zavzema se za plezalski »fair play«: Nikar ne kličimo vraga, ne vpij-mo: V stenah je zdaj možno »zlesti vse«. Danes je pot v najtežje stene okrajšana: oprema, plezalske šole, način treninga, vse to in še kaj, omogoča današnji mladini, da kmalu vstopa v najtežje smeri. Po nekaj letih mladenič že misii, da je pokazal, kaj vse zmore. Ne tako! Ne gre samo za uveljavljanje, gre za to, da gora človeku vse življenje ostane vabl|iva. V gore hodimo, da bi živeli, ne da bi tam umrli, citira stari Trenker Kugyja. Nevarne so, mi pa moramo ravnali tako, da čim manj tvegamo in se vrnemo zdravi, doživetje ture pa shronimo v svoji duši kot neminljivi zaklad. Gora ni samo ogrodje za plezalce, oprimek za njihove roke. -Triglav, kralj Julijskih Alps je bolj proti koncu knjige. Poglavje ste avlorja opremila z dvema zanimivima posnetkoma in krokijem. Ena celostranska barvna podobo razgrinja razbrazdani obraz severne stene od slovenske smeri do Sfinge, druga, tudi celostranska, prikazuje plezalca v triglavski severni steni s pogledom v globino stene. Obe je oosnel Willy End iz Badena pri Dunaju, pri zemljevidu je navedena Planinska zveza Slovenije (1 :50 000;. Poglavje o Triglavu vsebuje kratko plezalsko zgodovino, opis prvega vzpona pa »dolgi nemški«, iz katerega mi večkrat citiramo šovinistično izjavo ing. Reinla (te v teh izvlečkih ni) in opis poli čez Prag, čez Luknjo, s Planike in Kugy-jevo pot z Doliča. Vse je opisano po Schcnerjevem vodiču, ki ga je že večkrat izadala založba Rother v Münchnu. Navedena je literatura: J. Kugy, 500 let Triglava, Josef Aichinger, Die Julischen Alpen (ZDuöAV 1909, 291-318). V uvodu knjige prevaja Triglav v »Der Dreiköpfige« kot pojem staroslovanske mitologije. »Za Slovence je Triglav neke vrste nacionalna svetinja::. Omenja prvi vzpon, ki ga je naročil Zois, Staniča (Stanig), ki je prvi stopil na Watzmann, za severno steno pa pravi, do terja dobro kondicijo in smisel za orientacijo tudi v lažjih smereh (slovenska, nemška, bavarska), čopov steber primerja Sollederjevi smeri v Ci-vetti. »Joža čop iz Jesenic je to smer splezal junija 1945 star 52 let, s staro konopljeno vrvjo in z 18 klini. Spremljala ga je Pavla Jesihova. čop je smer že prea vojno študiral s Comicijem.« Navaja tudi »najbolj svojevrstno smer Zlatorogo-ve police Iv. stopnje, ki so jo 24. julija 1931 prvi plezali Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Matevž Frelih in Joža Čop (8 do 12 ur)«. T. O. ANGLE2 O FRANCOSKEM VODNIKU V založbi Arthaud (Paris, Grenoble) je izšla knjiga o slavnem francoskem vodniku Armandu Chorletu, ki je tudi pri nas dokaj znan, če ne drugače, po nekaterih alpinističnih rekvizitih, ki so ohranili njegovo ime, in seveda po smereh v Mt. Bloncu, ki je zadnja leta za naše alpiniste postal že kar »domače« torišče. Knjigo o Charletu je napisal Anglež Douglas Busk. V francoskem planinskem glasilu La Moni, et Alp. 1975/1 jo je spremil sam Aloin de Chatellus, eden najvidnejših francoskih publicistov med obema vojnama in vse doslej Charleta je dobro poznal, zato mu lahko verjamemo. Charlet je bil profesionalec, ponosen in ne prav gladek do svojih klientov. Za starejše chamoniške vodnike in še posebej za Charleta je značilen strog pedagoški odnos do strank, skoraj nekakšen vojaški ton. Bil je toliko zaposlen s strankami, da njegovo ime pri marsikakšni novi turi ali smeri v Mt. Blancu od 1930 do 1950 manjka. Le za Grandes Jorasses se je Charlet red izgovarjal, da ni našel pravega tovariša. Vodniki so se bali bivakov, posebno bivakov v steni. Opreme še ni bilo prave, to je res. Charlet je svoje področje dobro poznal, bil je silen liodcc, zato je večino svojih prvenstvenih vzponov zmogel v enem dnevu, res pa je tudi, da jc strah pred bivakom vplival ludi na plezalske načrte. To je med drugim tudi razlog, da se je Criarlet držal Mt. Bianca, medtem ko so vidni francoski alpinisti plezali drugod s tujimi vodniki in obžalovali, zakaj Charlet ni »razširil« svoje kariere. Kakšne ture bi se zvrstile, če bi Charlet vodil navezo, v novezi pa bi imel kakega Younaa ali Ryanal Buskov portret Armanda Charleta kljub temu skoraj nima senc. Chatellus hvali sveže opise chamoniške deželice, občutek za krajino in obzirnost do človeka v njej. T. O. PARAGOT - BERARDINI Dve imeni, dva človeka, ki ju pozna vsa alpinistična srenja sveta. Tudi PV ju je spremljal - po Alpah, po Andih, po Himalaji. Po dvajsetih letih tovarišije v navezi sto izdola v pariški založbi Flammarion svojo knjigo. Javnosti jo je priporočil samo George Livanos, zda| že skoraj »siva eminenca« francoskega ekslremiz-ma. Poudarja predvsem prijateljstvo, ki je vezalo la dva moža in ju končno zedi-nilo ludi v avtorstvu te knjige, kar je menda edinstven primer. V steni sta se do kraja ujela in se vzajemno izpopolnjevala: Paragot je »vlekel«, Lucien je zmagoval »nemogoča« mesta. »Sicer pa -lepe stvari ne razčlenjamo, le všeč nam je, občudujemo jo, ali ni to dovolj?« (G. Livanos, La Montagne 1975/1.) TO. LUCIEN DEVIES O BUSCAINIJEVEM VODNIKU PO JULIJSKIH ALPAH Devies je s'rafl, razsoden in rozgledan recenzenl plcninske literature, avtoriteta, kako- pravimo. O knjigi a Alpi Giulie«, ki jo je letu 1974 izdal Gino Buseaini s svojo ženo Silvio Mclzollim [CAJ - TCJ), je Lucien Devies v >La Montagne et Alpin sme« 1975/1 tnkoln zapisal: Ta vodnik je zgleden. Avtor je repisol tekst, obenen pa dodal svo|e lastne posnetke, risbe in zemljevide in pri tem pokazal izreden smisel za ličnost in natančnost. Gino Buscoini izjemno dobro pozno lo kra-ino, zato so njegov: opisi zelo jasni in spodbudni, kar je posebno za te gore pomembno. Tudi zgodovinska slran je s pravo rreio obdelano. Poznam veliko vodnilke literature - mislim pa, da je ta knjiga v svoji zvrsti mojstrsko de!o (chef d'oeuvre). Ko sem ga prebral, sem le nekaj obžaloval: Do so te gore razmeroma teko dclrr. Ko