Srečno za ljubitelje
Iskre volje, ki zdruiujejo mlade in stare, da sredi nevidnih plamenov oblikujejo nevidne stavbe kul-ture, so v novoletnem času zmeraj sluiile v glavnem OTROKOM. Njihovi potrebipo čarobnem, skriv-nostnem, dareiljivem. Njihovi prirojeni želji za presenečenje, navdušenje. Željo za iskro majhnega čudeža, ki ga zna pričarati, kdor se zna sam veseliti z otrokom, ki rad in trdno veruje v skrivnost. Koliko je tej osnovni otrokovi potrebi zadoščeno, o tem ne bi zdaj, kajti iz istega vira nastaja vse, kar si človek zamisli — ali bo zemlja vrt alipuščava, ali bo človek na svetu leprtljaga alipa vesel popotnik.
Kulturna društva so letos zapisala zelo »bogate programe«. Ko sem srečala prof. Slabeta, mi je rekel »trdo delo je to« in se strinjal, da je trdo, da pa ni »diletantizem«. Humorist bi vedel, da je
osnovna definicija med amaterizmom in diletantiz-mom ie v besedi: prva izhaja iz besede AMO — Ijubim, drugapa iz DILE, je pač nekaj lesenega. Zdaj, ko je sezona na višku, je seveda treba opozo-riti še na nekaj: diletant oponaša. Kar vidi drugje, prenaša na svoj oder. Včasih gleda skozi ključavni-co, viasih pa preprosto na profesionalne odre. Diletant bi bil rad. Caruso, pa se napenja in ni Caruso. Amater daje to, kar ima, sebe. Po svojih močeh. Predvsem se veseli. Kako trdno je profesi-onalno delo, pa so se naši zborovodje prepričali, ko so poslušali vaje za madrigaliste. Precizno, natančno, dosledno, nepovršno. S podreditvijo vo-Iji enega. Ko ostane vstis, da je vsak vse dosegel sam in da je vsak popolnoma suveren in svoboden. JASNA ŠKRINJAR