List 38. Gospodarske stvari. SI. deželnemu zboru*) prošnja zarad zajcev in soli! Iz Dolenskega. Predrage „Novice"! večkrat ste nam že pomagale in res veliko dobrega že storile. Bodite nam na pomoč še v tem, da se velika nadloga odvrne vsi naši domovini. Prav velika nadloga pri nas je ta, da nesrečni zajci smejo brez vsega strahu delati škodo drevju, kolikorkoli jim je drago. Nobena živa duša jim opovi-rati ne sme; oproščeni so pred postavo, naj se še tako zadolžijo ti dolgopetci. Ako jih kdo preganja ali cel6 kterega po zobčh ali po krempljih malo krene, gorj6 mu! Prec so žandarji po konci in ne odjenjajo po-pred, dokler se ne izvč, kdo je učinil tako „zloeinstvo"; ako pa ga zasačijo, če ni drugače, še zapro ga, in vse orodje se mu pobere. In to vse najbolj zato, ker imajo navadno imenitni „gospodje" te škodljivce v svojem varstvu. Poznam možA, ki se že več ko dvajset let vkvarja s sadjerejo, in marsiktero njegovo drevesce že sad rodi po Gorenskem in po Dolenskem, ki ga pa ne vživa on sam, ampak drugi ga vživajo; a vesel je, da ga le kdo. Preteklo zimo so mu pa nesrečni zajci napravili vendar preveliko škodo. Nad 600 (šest sto) že cepljenih dre-vesec, ki so bila po 5—6 let stara, so ti tatovi do tal obelili. Vse je pa poprej storil, kar je vedel in znal, da bi to zabranil. Na jesen je drevesca pobelil z apnom, s kravjekom in z želcem namešanim; postavil strašila; okoli vrta potaknil s petrolejem namazane kole, al vse zastonj! Okoli Božiča so sivi kratkorepi napravili ponočni ples po ti vrtni šoli, kjer so bobek pri bobeku popustili za vse drevesne kože, ktere so do čistega odnesli. Gospod, ki ima lov v najemu, ki pa ta mrčes toliko ljubi, da na malem griču, kterega v 20 minutah lahko obhodiš, jih toliko redi, da je lansko jesen, ko je tu napravil lovsko veselico svojim prijateljem, samo na tem gričku v treh urah bilo šest in dvajset zajcev potolčenih; pa jih je ostalo še, Bog zna, koliko, — gospod ta, opomnjen velike storjene škode pri drevescih, ki so blizo tega griča rastla, pa je mrzlo-šaljivo rekel: „Letos so zajci v hribe šli". Bes te plen-taj, kam so pa drevesca šla, s kterimi je bilo 5—6 let dokaj dela in truda? *) Da deželni zbor ne prezre tacih želj, je pač najbolje, da se posije prošnja (peticija) do deželnega zbora, podpisana od več sadje- in živinorejcev. Vred. Ker je bilo o enaki škodi na spomlad večkrat omenjeno v „Novicah", zato sem si to jaz za zdaj prihranil in sicer zato, ker se bo začel zdaj si. deželni zbor. Zato (mislim da lahko rečem) v imenu vseh sadjerejcev po vsi naši deželi, prosim, naj bi si. deželni zbor gotovo preskrbel to, da obvelja tudi pri nas postava, ktera tirja, da lastnik lova mora povrniti škodo, po njegovi divjačini storjeno. Saj je vendar sadjereja bolj koristna, in mislim, da kdor ni slep, vendar dobro vč, da sadjereja donaša deželi več dobička, nego divja zajč-jereja. Posebno pa še prosim g. poslance iz Dolenskega, naj se potegnejo za to stvar, ker na Dolenskem je sadjereja še bolj zadej, kakor na Gorenskem. Zlasti vi pl. g. L a n g e r, ki ste že tolikokrat rekli, da poznate nadloge naše dežele, ne pozabite, da nam je to velika nadloga pri nas, da nam dolgopeti zajci toliko škodo delajo. Saj ste večkrat rekli, da ste domoljub; pokažite zdaj to djansko in hvalo vam bomo vedeli vsi sadjerejci. — Ako mora ubogi kmet plačati, večkrat drago plačati škodo, ktero stori njegova živina po za-nikernosti pastirjevi, zakaj neki bi bili gospodje oproščeni, povrniti škodo, ktero storž njihovi toliko priljubljeni zajci? Prav je, da jaz plačam po mojem blagu storjeno škodo; al kar je za-me prav, naj bo tudi za druge! Je li pa to pravica, da so zajci, da je divjačina izvzeta postave?**) — Ako deželni zbor te postave ne napravi, žalostna bo še pela našim drevescem, in marsikomu bode opadlo vse veselje do sadjereje. Zato še enkrat ponavljam svojo ponižno prošnjo: Slavni zbor naj blagovoli preskrbeti prej ko prej postavo zastran povrnitve po divjačini storjene škode! Pa še druga mi je vedno na srcu. Neizrečeno hudo je človeku, ki vidi, da veliko ubogih si soli preskrbeti ne more, ker je predraga. Zakaj so nam vzeli *) V listu 8. so letošnje „Novice" nam pisale to-le: „§. 17. lovskih policijskih predpisov, ki jih je razglasilo c. kr. mmisterstvo notranjih oprav 15. decembra 1852. leta, št. 5681, glasi se tako-le: „Lastnik zemljišča ima pravico, zahtevati brž odškodnino vsake škode, ki jo v lovskih okrajih prizadene divjačina (Vergutung aller Wildschaden) bodi-si pri poljskih pridelkih, nogradih ali sadnih vrtih, in če njegovim zahtevam, tudi po posredovanji županovem ne zadosti, ima pravico tožiti zato pri dotični okrajni sodniji". — Dostaviti pa moramo , da ti lovski predpisi so razglašeni le v zakoniku d olj no-a v s tri j skem, v našem jih pa žalibog! nismo našli". Naj nam tedaj častiti naši poslanci za zdaj, dokler se ne prenaredi vsa lovska postava , kakor se je predrugačila na Češkem, vsaj to preskrbijo, da tudi za našo deželo obveljajo ti predpisi. Pisatelj. 304 črno ali rdečo sol? Če jo je revež opral in ž njo sebi solil, ali je bila to res tako velika pregreha? Zakaj, pravijo, imajo drugod bolje kup sol? Našemu ubogemu, s toliko davki obloženemu kmetu pa še živinske soli ne privoščijo! To je žalostno. Koliko tudi zavoljo tega živinoreja trpi? — Slavni zbor, ki je zato res že velikokrat koledoval, naj bi še sprožil to reč. Gotovo mu bo hvaležna vsa dežela, ako dobimo potem več soli; država pa zatega del, mislim, ne bo ubožala. Sadje- in živinorejec.