Žena se lahko posveti družbi toliko, kolikor se družba posveti njenim problemom
Ob razpravah okrog programa novega Samoprispevka II smo se pogovarjali tudi s tovarišico Maro Rupeno, ki v naši občini vodi koordinacijski odbor za pomoč žrtvam imperia-listične agresije, formirano pri OK SZDL, kako gleda na sprejem oziroma potrditev novega samoprispevka in s čim utemeljuje to svoje prepričanje. Takole nam je odgovorila:
»Da, glasovala bom za samoprispevek II, ker sem pre-pričana, da je potreben.
»Vem, da dežela, kakršna je naša, ki se mora boriti s številnimi težavami — fco hkrati gradimo ceste, šole, tovar-ne in bolnice — ne more istočasno zadovoljevati vseh naših potreb iz skupnih sredstev. Ne mislim razpravljati o tem, če bi bili kdaj prej lahko naredili drugačen razpored sredstev ter tudi za prepotrebne ustanove za mlajše in sta-rejše občane več naredili, to je stvar tistih, ki so o teh vprašanjih tiste čase odločali.
¦ Mislim pa, da se zdaj z izgradnjo te vrste ustanov ne sme in ne more več odlašati. Le kako naj mati, ki zjutraj hiti na delo in ne ve kam naj za ta čas nese svojega otro-čička — mirno in ztrano dela? Ona na svojem delovnem mestu prispeva svoj delež k ustvarjan-ju skupnega dohodka, povečanju nacionalnega dohodka, ki bo toliko večji, koli-kor večja bo produktivnost vsakega posameznika. Toda če ji ne omogočimo, da bo ta čas — ko ona opravlja drugo delo — skrb za njenega malčka prevzela ustanova, ki ima za to kvalificirano strokovno osebje, ne moremo pričako-vati od naših mladih žena-mater tistega delovnega učinka, ki ga one lahko dajo, po svojih sposobnostih in zmožno-stih!
Če jim omogočimo, da ta čas, ko one opravljajo drugo delo, imajo preskrbljene otroke, bi prav gotovo storili velik korak naprej. Zavest, da je otrok ta čas v dobrih rokah, jim bo omogočala večjo produktivnost na delovnem mestu pa tudi možnost strokovnega usposabljanja, saj vemo, da je prav pri ženskah kvalifikacijska struktura zelo nizka. To »vleče« za seboj tudi nižje osebne dohodke, kar pomeni manjši kos kruha.
In zakaj ne bi starejši občani — kt to želijo, pa tudi potrebujejo, potem, ko so svoje življenjske moči vložili v delo — imeli mo&nost preživeti večer svojega življenja skupaj s svojimi tovariši — ob negi in skrbi kvalificiranega osebja v svojem domu? Tezko si je predstavljati, kako otroci skrbijo za starše in jih negujejo ob lastni družini, delu in vsakdanjih skrbeh, v majhnem stanovanju?
Seveda se istočasno zavzemam za to, da se z vsemi, še posebej pa dinarji iz samoprispevka — ravna nadvse gospo-darno in — kar je v socializmu, še posebej samoupravnem — samo po sebi umevno — p 6 š t e n o.«