L i s t e k. Pritiskanje kljuk. p^|? orakal sem po glavnera trgu s povešeno glavo pa z razprostrtim dežnikom, kajti pričelo je res krepko deževati. Stopai sem proti stanovanju vodje C. Ko pridern tja, pritisnem na kljuko in — — ljubka gospica pravila rni je, da so gospod na spre- hodu, pa da jih pred pol ure ne bode nazaj. Podam vizitko, poklonim in napotim se proti pisarni g. dr. D. Hipoma sem pri kljuki. Pritisnem, vstopim in na me so se obrnile celo iz druge sobe zvedave oči pisarjev, ki so bili pa raenda jednacih pohodov že vajeni. Zdeti se rai je hotelo, kot da so se namuzavali. «Gospod so na Bledu in jih pred večerom najbržeje ne bode domu," odgovoril mi je prijazno gospod Y na mojo poizvedbo in — — — opravil sem tudi tu! Stopal sem zopet na cesto in razprezal dežnik. Lilo je iz neba kot iz škafa, pa tudi iz moje glave je lilo, kot bi ožemal kuhano repo, po vsem životu pa sem čutil nenavadno veliko toplote. Toda pogum lni še ni upal. Od tod ni bilo daleo do notarja E. ,,Še tja grern," mislim si, »če pa še tam nič ni, potem pa ne storim ne koraka več danes!" In šel sem še tja. Pritisnil sem za kljukico in vstopil v prvo sobo, od koder so mi prijazni pisarji takoj pokazali v odprto drugo sobico do g. notarja, katerega je obdajalo ravno nekaj kmečkih mož, ki so se bili pri njera ženili ali kaj. Urno se opravičim, da se drznem motiti, pa povem g. notarju svoje težnje. ,,Ne vem, kako bode kaj," pravi mi gospod na to, ,,oglasilo se je pri raeni že toliko število kompetentov, pa samih tako izvrstnih, da bi napravili v hipu še jedno deško ljudsko šolo z desetimi paralelkami, da bi raogli vse te odlične prošnjike nastaviti v mestu, ko bi šlo po mojem!" — nVerjamera, g. notar", odgovorira mu, ,,namen raojega pohoda je tudi le, da se vam pokažem po lici in osebi, da se me blagovolite spominjati tedaj, ko bodete imeli oddajati v raestu polno perišče učiteljskih služb in vam bode prošnjikov nedostajalo!" Prijazni gospod rni je zatrdil, da bode tej želji prav lehko in rad ustregel, jaz pa sem se poklonil in šel. Podal sera se še do kljuk gg. G. H. J. — - — toda kljuke sem pač pritiskal, a z gospodi pa nisem govoril, ker prvi je bil bolan, drugi na obisku, tretji pa po važnih opravkih. Vrnil sera se ob jednej uri k sestri — — — klavern, pobit in otožen, zdelan in zmučen — -— — — pa praznega želodca, kajti bila je skledica kave, ki sern jo bil spil v jutru pred odhodom zadnje, kar sem použil tisto dopoldne! Ko sem šel ,,drugič kljuke pritiskat, irael sera pa že več skušnje. Sel sem na vse zgodaj, ko gospoda še navadno spi, pa sem povpraševal na korapetentnib mestih — — — to je v kuhinjah! — če bodo isti dan gospod doma in kedaj bi bilo moči ž njiini govoriti. Ko sem se tako oglasil na treh odličnih mestih, pa sem zvedel, da bi bila raoja pot zaman, pustil sera za isti dan slovesne pohode in se še v ,,frak metal" nisein. Nekoč je bil pa srečen dan. Večina gospodov bila je doma, in kazalo se je, da mi bode slednjič vendar-le mogoče gledati vsej velemožnej gospodi v obraz. Ker mi je bilo dovolj znano, kake slabosti napadajo človeka, ki ima opraviti s tako znojnim opravilora, kakor je pritiskanje kljuk, ubral sem pot najprvo na ,,Ferlinčev" vrt, da si pritrdim dušo k telesu. Ko si krepirn želodec s kislimi ledicami — pravijo, da so v tacih okolščinah najboljše! — priplava skozi vrtna vrata visok gospod s še višjim cilindrorn, v črnej dolgej suknji in v novih, rujavkasto rdečih glace-rokovicah. Zdel se mi je znan in že se premaknem, da ga udanostno pozdravim, v istem hipu pa spoznam v njem bližnjega rni tovariša Viktorja. BKaj pa je tebe prineslo tacega semkaj?" vskliknil sem razveseljen od krasnega pogleda, pozabivši samega sebe. „1 — kaj pa tebe?" zasmeje se rai on. ,,Jaz sem pa kompetent!" ,,No jaz pa tudi!" (Dalje prih.) Črnagoj.