Kulturni socializem. VI. Poleg akademične inteligence z dolgotrajno šolo in s posebnimi izpiti, ki se diferencira po delitvi- kulturnega dela, razlikujemo šeprirodno inteligenco, označujočo lc prirojeno diferenco intelektualne dispozicije. V vsaki skupini tvori ta intelektualni izbor nje prirodno regenco. Anglež imenuje take samosevce, samorasle osebe z besedo »self-made man« (samotorec). Samotorci s prirodno inteligenco, brez šole in izpitov, izvrše nemalokdaj izredne kulturne čine, pospešijo odločilno kulturni napredek in dosežejo odlično socialno stališče. Za vsako navedenih skupin velja razmerje mase in regence, vodilnega in izvršilnega dela. Če si prilasti neljudska regenca avtokratično glavni del idealnih (pravlce, vzgoja in izobrazba) in mate- rialnih (imetje, denar) dobrin, da ostane večini mase le delo in dolžnost, se poruši prirodno, harmonično razmerje in nastopi patološkl pojav »kapitalizacije« regence, oziroma »proletarizacije« mase. To se pravi, manjšlna je postala »kapitalist«, posestnik glavnice, glavnega dela kulturnth dobrin, člani večine (mase) so postali »proletarci«. Patološko kapitalizacijo ali proletarizacijo zasledujemo lahko v vsaki skupini (poklicu), n. pr.: častniki — vojaki; vlšja in nižja duhovščina, cerkveno brezpravni verniki; višje in nižje uradništvo, trpeče po zlu protekcije in politiških šlkanah nesposobnih predstojnikov; državno plačanl profesorji — zasebni učenjaki (umetniki); fabrikant, bankir, nadzornik (paznik) — delavec, posel, uslužbenec; veleposestnik — kočar in dninar. Tako se deli ves proletarijat po stanovih: 1. vojaški proletarijat; 2. duhovniški proletarijat; 3. znanstvenoumetniški (literarni) proletarijat; 4. uradniški proletarijat; 5. poljedelski in industrijalni (delavski, poselski) proletarijat itd. Pravično in harmonično razmerje med maso in regenco vzdržuje in jamči saino radikalni demokratizem, prvoboritelj zoper hinavsko, demagoško demokracijo militarizma in kapitalizma. I kapitalizem i terorizem razkrajata družbo po principu razrednega boja, po katerem naj samozvana rnanjšina s- silo orožja ali kapitala absolutno vlada celoti in večini, oba sta zagrizena in zavratna sovražnika vsakega socializma, ki se kolektivno bori v sotrudni Uubezni vseh stanov in oseb za najvišji človeškl ideal enake svobode, kakor jo oznanja bas radikalni demokratizem. Cutim, kako nestrpno trepeče vsem spoštovanim bralkam in bralcem na ustnlh samo eno vprašanje: Kdo pa ima v današnjih, realnih razmerah prirodno pravlco do regence, kdo naj vodi ljudstvo, dokler socializem ne vzgoji idealne regence? Ali kapitalizern, militarizem ali klerlkallzem (hierokratizem)? Izkustvo in dogodki svetovne vojne kličejo na površje tisti stan, ki je za kulturni in gospodarski napredek naroda največ delal, žrtvoval in trpel, tisti stan, ki so si ga v tihem sporazumu demagogi vseli strank po prlncipu »divide et impera!« medscbojno razdelili, pomešali med slepo pokorno čredo in tako za vedno onemogočlll njegovo konkurenčno moč za samostojno regenco. Razočaranje svetovne vojne kliče na krmilo — Inteligenco! Vzemimo samo dve kategoriji inteligence: uradništvo in učiteljstvo. Kdo je več storil in prebil za narod, kdo je žel zato več ponižanja, proletarizaclje in izkoriščanja? In ko je prišla tako težko pričakovana, rešilna peripetija, bogata likvidacija in čas, da se odpravijo vnebovpijoče krivice uradništva in učiteljstva, da se s stoternimi obrestmi poravna in nagradi prestano trpljenje in ponižanje — za dolga leta nazaj, kdo je planil z brutalnimi komolci h koritom in še globlje v ozadje potlačil uradniške in učiteljske trpine? Kdo jim jc poleg inaterialnega zadoščenja vsaj ponudil še dražje moralično zadoš.enje v obliki javne reprezentaclje? Mi teh nesocialnih, lakomnih tihotapcev izza starega režima še ne poznamo, ker so Še vedno mojstri skrivanja kakor za vojne. Uradništvo in učLteljstvo naj jih poišče samo, pritira v javnost in Izroči strogemu ljudskemu sodišču! Ali naj ostaneta uradnik in učitelj še nanalje po metodi starega režima samo hlapca vsiljivih, grabežljivih, samozvanih kapitalističnlh klik, ona dva, nadkriljujoča po pravi, solidni inteligenci in moralični kvalifikaciji, ki prihaja prva v poštev, vsc dnige kategoiije in koterije? Mesto strokovno organizirane inteli- gence ni več pod tlačansko streho kapita- Iizina, arnpak ramo ob ranii nied proleta- rijatorn vseh stanov, v prvi vrsti delav- skega in poselskega proletarijata. Stro- kovno organizirana inteligenca se zave svojega proletarskega položaja, prevzame sama vodstvo svoje organizacije in se po- stavi na čelo vseh proletarcev: p r o 1 e - tarci vseh stauov, združite se ! Odgovor na tretje vprašanje nam podaja izkustvo, da sc ravna orodje po predmetu. Ker nimamo še univerzalnega instrumenta, porabnega za obdelovanje vsake tvarine, izbrati moramo za vsako delo posebno in najprimernejše orodje. Predmet socialnemu delu je duli ljudstva. Duh je nositelj misli, čuvstev in činov, duh je tista živa, elastoplastična tvarina, ki sprejema vtiske socialnega dela, duh je inotor človeskega socialnega udejstvovanja. Kaki inazači in šušmarji so tisti socialisti, ki lečijo socialne rane s saininii zunanjščinami, s samimi mazili in obliži, a se ne sponinijo, da prihaja vsa bolezen od znotraj, da so potrebna le notranja zdravila. Kadar ozdravi ljudski duli, kadar premaga v človeku zdravi socialni nagon kvarne nagone strasti in nevednosti, se večina socialnih ran zaceli kar sama po sebi. Ker je duli psihološka tvarina, mu pristajajo naravski tudi psihološka sredstva. Socializmu služi predvsem orodje in sredstvo praktične psihologije, j e d r o socializma je ljudska vzgoja! In samo tam, kjer se kaže prevelika odvisnost duha od telesa, suie rabiti tudi materialna sredstva. Vsak kulturen sistetn vtisne duhu posebno fonno, vsak kulturen sistem je poseben kalup (model), v katerem se ugneta plastična substanca duha. Ali se nahaja med različnimi kalupi poseben kaiup, ki najprirodneje odgovarja bistvu duha, ali pa so vsi kulturni sistemi enakopravni? V življenju opažamo, da se privadi človek najneverjetnejšim razrneram, ujetnik vzljubi celo svojo ječo. Ta hlapčevska, pasivna vztrajnost navade je najtrdovratnejša sovražnica vsakega napredka. Predramiti, iztrgati ljudstvo iz hipnoze stariii navad, to je predpogoj vsakega napredka. Clovek živi zadovoljno in srečno v večnem mrazu arktičnih zametov kakor v žgočem podnebju ekvatorja. Clovek se je blaženo naslajal v orientalskih misterijih in grškem kultu kakor danes v bramanizniu in islamu. Kako si naj razlagamo to nedoslednost in zavsepripravnost, to paradoksno neznačajnost duha? Ker je duh izredno plastična, prisposobna substanca, odločuje njegovo obliko le s potrebno močjo in energijo opreinljena volja, le trdna, doslcdno organizirana, vseobsežna vzgoja (psilioplastika), ki v iieprestanem ritmu ponavlja psihoplastične fonnule, ponavlja ritmično ugnetanje v psihoplastičnih kalupih. Konkretno se ločijo sredstva socialnega dela v idealna in materialna. K ideahiim sredstvom spadajo: 1. vzgoju (psihoplastika, zgled, vaja, slava vzornikov in socialnih idealov); 2. izobrazba razuma, pouk s pomočjo besede, govora in nazoril (retorika, šola); 3. verstvo in bogoslužje; 4. igra in zabava (estetična vzgoja), zlasti šport in telovadba. Materialna sredstva so: 1. sila (država z zakoni in orožjem, organizacija s programom in bojkotom, stavko in pasiv- no lesistenco); 2. tvarne dobrine: zdravo telo, luana, obieka, stanovanje, imetjc (lastnina), kapital (denar in stroji). | V današnji fazi razvoja iiam pred- : stavlja država najpopolnejšo obliko družabne organizacije (statizern). Anarhizem • l)omeni razsulo; pogoji idealnega, filozof- | .skega anarhizma (Godwin, Proudhon, ! Tolstoj) še niso dozoreli. Ljudsko zdravjc j in razpiod regulira evgenika; pravično razdelitev dobrin, razmerje med deloni in kapitaiom ureja evnomija. O verstvu, o življenju zakonov in tehniki zakonodaje ni inogoče govoriti v kratki razpravi, istotako ne o potrebnosti in upravičenosti orožja (militarizem). 0 kapitalu so toliko Kovorili in pisali, da nam hoče enostrariska, dialektična pozornost vsiliti kapitalizem zauedro socializma in boj proti kapitalu in strojem za smoter socializma. iJrav, če misli individualni kapitalizem, a socialui kapitalizem čakajo še velike naloge: tlovršiti ima svetovno zbližanje in promet narodov, ki ga je započel baš individualni kapitalizem. Socialni smoter stroja ni konkurenca delavčevim rokam, stroj bodi človeku pomočnik in sotrudnik, ki skrajša delovni čas, zviša zaslužek in udvzame človeku glavno težo dela. Denar je postal socialno »živilo«, tista socialna praprvina, v katero se izpreminjajo vse druge dobrine in ki jo po potrebi zopet izpreminjamo v druge vrednote, denar kroži v socialnem organizmu kakor kri po telesu. Socializem ne kliče na boj proti kapitalu in stroju, ampak na boj za pravično in socialno razdelitev dobička in dela. Viri kapitala vplivajo na strukturo družbe: druga oblika se razvije tam, kjer zajema država kapitai iz zemljiškega dohodka (fevdalizem), nego tam, kjer teče kapital iz industrije in trgovine (kapitalizem) ali iz zadružnega gospodarstva (socializem). Problem zasebne lastnine priznava človeku nesporno pravico do tiste množine dobrin, ki so potrebne za zadovoljitev vitalnih in kulturnih potreb, pravico do tistih dobrin, ki si jih pridobi z iastnim deloni in ne z izkoriščanjem sočloveka (avtarkizem). Praktični poizkusi (eksperimentalna sociologija) v ožjem obsegu pokažejo pomen socialnega fevdalizma, ki hoče zemljo podržaviti in oddajati zemljišča v dedni najem, tako da se zemljišče ne bi moglo obremeniti, razdeliti in prodati, dednost bi jamčila najemniku pravico do formalne lastnine. Kdor je razumel besede o radikalnem demokratizmu, o socialnem smotru osebne svobode in sreče, si sam najbolje in najlepše odgovori na četrto vprašanje delovne formule. Organizirana vzgoja razširi svoj de^okrog do zadnje gorske vasi in utrdi v zadnjem gorskem pastirju sociaino mišljenje in čuvstvovanje v obliki tradicionalnih, avtoinatično od roda na rod prehajajočih navad, šeg in običajev. V jasnini našega razmotrivanja je marsikdo opazil dve ineglici, zastirajoči sicer razločne konture socializina. Meglico avtoritete in resnice! V svobodnem in gibljivera okviru socialnega razvoja vendar ni mesta heteronomni avtoriteti in apriorni, od vekov na veke nespremenljivi resnici! Oboje nasprotuje bistvu radikalizma ter znači usodno protislovno needinost samo v sebi, smrtno kal socializma. V odstavku o filozofiji boja smo korenito in prepričevalno zavrnili vsiljivi princip protislovja, življenje in priroda nain vsak dan iznova razgrinjata precl očmi dejstvo protislovnega pluraliznia, sobitnost iu sotrudnost protislovij. Satna vendar poglej, oblastna gospa logika; če ti ni piav, pa pokaži iracionalizimi dejstev zo- be, častivredna starka, samo pazi, da si ne polomiš zadnjih škrbin. Sicer pa se ima tista stvar z avtoriteto in resnico v socializmu baš nasprotno. Socializem opazuje in primerja dogodke v življenju, spoznanju in prirodi ter vidi, da bi bil svet (kosmos= red, kras) brez trdnih, stalnih točk samo nezmiselna kolobocija. Kakor išče spoznanje v pojmili trdnega oporišča, tako življenje v avtoriteti. <V kapitalistični, razrednobojni družbi imata avtoriteta in resnica samo tisto inalo problematične veljave, ki jo vsiii vladajoči razred, in samo toliko časa, dokler ne popusti zunanja sila. Radikalni deinokratizem pripisuje avtoriteti in resnici podvojeno veljavo, kakor ima tista stvar, ki sem si jo v znoju in boju sani pridobil, več vrednosti nego milostivi, inorda celo vsiljeni dar. Avtoriteto regence si voli in vzgaja svobodno ljudstvo samo in jo ceni kakor najdražjo last, najdragocenejši kulturni pridelek. V avtoriteti gleda ljudstvo cv.et svojega bistva, izbor svojih najboljših sinov in hčera. Ljudstvo spoznava vrednost avtoritete in jo v svobodnem spoznanju prostovoljno, navdušeno spoštuje in prinierno časti. Tako se razlikuje kulturtia disciplina spoznanja od slepe pokorščitic brezpravnega, upornega in v nevednost pahnjenega lilapca. V izvoljeni avtoriteii vidi prebujeno ljudstvo edini in najzanesIjivejši stožer svoje svobode in sreče. Nepobitna nujnost avtoritete izhaja iz nespornega principa enakostl v nepopolnosti. Clovek je specifična enostranost, avtoriteta mu je sočlovek v vseh tistih sposobnostili, ki se v njeni sploh niso ali pa premalo razvile, vsaka nepopolnost \wmeni zanj novo odvisnost, potrebo novc avtoritete. Čeprav je modernemu človeku vsaka resnica le delna resnica, šele rastoca in izpremenljiva količina, ohrani navzlic spoznani nepopolnosti vso dogmatično veljavo kot nujna podlaga sledeči fazj. Izpremembe v prirodi se vrše navadno tako počasi, da se jim spoznavajoči duli sproti in neopazno akomodira in nikoli v harmoniji ne zaostane. Proti ugovoru, da uči noturizem (futurizem) le nepopolno, negotovo resnico, vprašajmo samo kultunio zgodovino: ob kakšni resnici je doslej živelo drugo človeštvo? Vsaki fazi je veljala do skrajne spoznavne meje potnaknjcna nepopolnost za dogmatično popolnost tako dolgo, dokler ni nastopil znanstveni napredek z zahtevp pozitivne revizije. Ttidi apriorizma ne taji radikalni demokratizern. Človek se rodi kakor dušni iieinaiii. v bogatem apriorizmu kulture, ki je že tisočletja pred njim obstajala v gotov^i obliki, seveda vedno samo kot sotrudni pridelek enako zmotnega, a vendar napredujočega človeka-prednika. D.