kulturno - politično glasilo
svetovnih in domačihd o c/Ko v
9. leto / številka 11
V Celovcu. fS«e 14. marca 1957
Cena 1.50 šifilrga
Poostrena strahovlada na Ogrskem
Po zadnjih vesteh iz Madžarske je Ka-darjeva policija v minulih dneh zaprla veliko število ljudi v Budimpešti in v drugih manjših mestih države.
Na Dunaj so prispele vesti, da na podeželju vre ter da se Kadarjeva vlada boji izbruhov novih množičnih neredov. Baje namerava sredi marca znova odrediti prepoved izhoda iz hiš ter zabraniti točenje alkoholnih pijač.
Po neki vesti britanske poročevalske agencije Reuter so baje sovjetske oblasti prepeljale iz Romunije na Madžarsko Im-reja Nagyja in njegove sodelavce v revolucionarni vladi. Po istih vesteh so pa njegove sodelavce razdelili v dve skupini in pričakujejo, da bodo nekateri njegovi nekdanji somišljeniki izpuščeni na svobodo, ker so si ,,premislili” in nameravajo podpreti Kadarjevo vlado. Med temi bi naj bil tudi znani književni kritik in filozof George Lukacz. Nagy in tisti, ki so mu ostali zvesti, pa bodo po istih vesteh postavljeni pred sodišče, kot ..sovražniki ljudstva in revolucije”, kljub temu, da je svojčas Kadar, ko so zapustili azil na jugoslovanskem poslaništvu v Budimpešti, obljubil, da Nagy in njegovi sodelavci zaradi njihove vloge v dneh upora ne bodo postavljeni preti sodišče.
Nek predstavnik madžarske vlade je tudi izjavil, da je obsodba kardinala Mindszen-
ty-ja še vedno „pravomočna” in da bi ga takoj zaprli, čim zapusti poslopje ameriškega poslaništva, kamor se je bil zatekel ob napadu sovjetskih tankov na Budimpešto.
Madžarski in sovjetski vojaki so avstrij-sko-madžarsko mejo praktično zaprli in beg svobodoljubnih Madžarov v Avstrijo je skoraj onemogočen. V noči od nedelje na ponedeljek je prišel čez mejo en sam begunec.
Nasserju raste greben
Egiptovska vlada je imenovala svojega civilnega guvernerja za ozemlje pri Gazi, ki so ga po umiku izraelskih čet zasedli policijski odtlelki Združenih narodov. Ti so na zasedenem ozemlju prevzeli tudi civilno oblast. Zaenkrat Nasserjev ..guverner” še posluje v Kairu, toda imenovanje samo je povzročilo nove diplomatske težave.
Generalni tajnik Združenih narodov poskuša spraviti skregane nasprotnike skupaj, ameriška vlada pa premišljuje o tem, da z gospodarskimi sredstvi prisili vročekrvnega Egipčana k popuščanju. Washington tudi pravi, da Nasserju ne bodo dali nobene gospodarske pomoči, če bo nadaljeval s to politiko. (Glej več na drugi strani v političnem pregledu).
Naši besedi pravo mesto!
Vrhovno sodišče na Dunaju je razsodilo, da je v smislu člena 7 državne pogodbe slovenščina na Koroškem v slovenskih in jezikovno mešanih okrajih obenem z nemščino enakopraven uradni jezik.
Pri vsakem jeziku razlikujemo narečja in pismeni jezik. Običajno pismeni jezik ni govorjeni jezik. Tudi izobraženci v vsakdanjem življenju uporabljajo dialekt. Kadar pridem v nemško družbo inteligentov, slišim le malo knjižne nemščine. Če grem na ta ali drugi urad, se vrši ves razgovor v nekem nedoločenem krajevnem dialektu, če Pa sem na sodniji in poslušam, kako sotlnik zaslišuje priče ali obtoženca, se mi zdi, slišim prav malo pismene nemščine. Tudi sodnik, državni tožilec ali advokat se mora posluževati dialekta, da se dodobra sporazume s pravdnimi strankami. Sodnikova naloga in naloga državnega tožilca ter naloga advokata je, da se z vsemi, ki imajo na sodniji opravka, pravilno sporazume, da jih pravilno pouči in tudi po potreba izpraša, ^si ti so v službi splošnosti, njihova dolžnost je, da razumejo tistega', ki je na zatožni klopi ali tistega, ki izpoveduje kot priča. Ni torej dolžnost, da priča izpoveduje v pismeni nemščini, ker te po navadi niti dobro ne zna, ni dolžnost obtoženca, da podaja svoja priznanja ali svoja zanikavanja v pismeni nemščini, marveč je sodnikova dolžnost, da razume obtoženca in pričo tako kakor pač govori, da razume tudi dialekt ali narečje posameznika, s katerim ima opraviti.
Glejte, tako je tudi s slovenščino. Tudi Slovenci imamo pravico, da se na sodniji • n na davkariji in pri vsaki upravni oblasti m vsakem uradu poslužujemo svojega materinega jezika, to se pravi tudi svojega domačega dialekta in uradnikova dolžnost je, da nas razume. Prav zaradi tega se bomo posluževali jezika tako, kakor nam je /rasel. Mi Slovenci imamo še podvojeno pra-' '}‘co do izjav in izpovedi v narečju, ker pač >ola nam ni dala tega, kar je nemška šola dala Nemcem, ki pa — kljub šoli — v vsakdanjem življenju ne govorijo pismenega jezika.
Za nas Slovence ni nikakega povoda, da bi se sramovali svojega narečja, na naših narečjih sloni pismeni jezik, če se danes tudi marsikdo spotika na tej ali drugi besedi, ki smo jo vzeli i/ nemškega jezika, naj nas to nikakor ne moti, to vse je posledica nemškega šolanja. Koliko tujih latinskih, grških, francoskih in drugih izrazov ima-nio celo v pismeni nemščini in v nemških dialektih še prav posebno!
Prelat Podgorc je v nekem svojem delu ponazoril besedo „šribam”, ki je enako kakor schreiben nastala iz latinske seribere. Takih primerov je v nemškem in slovenskem jeziku mnogo. Hvala Bogu, da jih imamo! Sorodnost evropskih jezikov je velika za tistega, ki to sorodnost išče, za onega pa, ki išče samo nasprotja in tujost, bo na razpolago prav toliko primerov.
Za vsakega Slovenca pa mora veljati danes zavest, da ima pravico do rabe svojega jezika in dialekta pri vseh uradih, na vseh sodnijah ravno tako kakor Nemec. Ti si, prijatelj, ki plačuješ davke, ti si, ki izpolnjuješ do države vse svoje dolžnosti, zavedaj se, tla imaš tudi pravice do države. Če mogoče danes krajevna napetost na Koroškem še eno ali drugo onemogočil je. pravica je na tvoji strani, državna ustava ti daje pravice in Vrhovno avstrijsko sodišče je tudi zavzelo edino pravilno stališče. Ne glavo med noge, glavo kvišku in zavest lastnih pravic mora usmerjati naše bodoče zadržanje!
Nihče ne more in ne sme pri tem pozabiti, da se bo v svojem lastnem jeziku najbolj utemeljeno in najbolj jasno zagovarjal in branil na sodniji; zadeva sodišča oziroma sodnika pa je, da ga bo razumel tudi
Volitve na
Minulo nedeljo so bile volitve v deželni zbor v sosednji štajerski. Volilni rezultati so potrdili pričakovanja večine političnih opazovalcev, kajti v glavnem je razmerje med obema strankama ostalo enako in bosta predvidoma še naprej sodelovali v deželni vladi.
Obe glavni stranki sta povečali število mandatov v deželnem zboru. Tako je Ljudska stranka (OeVP) od prejšnjih 21 poslancev narasla na 24, Socialistična stranka pa je k prejšnjim 20 sedežem pridobila še enega. Pridobitve obeh strank so šle v glavnem na račun „neodvisnežev”, ki so od prejšnjih (3 poslancev obdržali samo 3, komunisti so pa izgubili njihov edini mandat.
V sedanji štajerski politični konstelaciji
Sovjetski atomski poskus
Ameriška vlada je minulo soboto objavila vest, da je Sovjetska zveza izvedla novo atomsko eksplozijo. Kmalu nato je tudi London to poročilo potrdil. Vremenske opazovalnice v obeh državah so zaznale zelo močne zračne valove, ki jih je mogla povzročiti samo eksplozija atomske bombe. Smer zračnih tokov pa kaže, da se je eksplozija zgodila v Sovjetski zvezi. Po ameriškem štetju je to že 18. sovjetska atomska eksplozija. Samo od avgusta lanskega leta do danes so Sovjeti izvedli pet atomskih eksplozij. Minuli ponedeljek so pa tudi v Moskvi izdali uradno poročilo o izvršeni eksploziji.
Tudi na Japonskem so zabeležili močne zračne tokove in zelo spremenljivo vreme v Srednji Evropi, ki je v zadnjih mesecih povzročilo številna srčna obolenja, utegne biti v zvezi z atomskimi eksplozijami.
tedaj, kadar govori dialekt, ker mora razumeti tudi nemškega kmeta in nemškega delavca in celo nemškega izobraženca, saj tudi govori v svojem narečju, pismeni jezik pa je samo v knjigi, na prižnici, na odru poklicnih gledališč ter v šolski uri, pa še tam ne vedno in povsod tako, kot bi moral biti.
Torej bodimo ponosni tudi na svojo domačo govorico, ki jo rabimo v .vsakdanjem življenju!
Štajerskem
bo postalo mesto predsednika deželnega zbora zelo važno, kajti v primeru, da se socialisti in neodvisneži povežejo pri kakem glasovanju (to se je že večkrat pripetilo), nastane razmerje 24 : 24, to je enakost glasov. Po določbah ustave potem odloči glas predsednika deželnega zbora. Je sedaj to edini primer te vrste in tako so te volitve v sosednji štajerski prinesle posebnost, ki je doslej ni imela.
Nadaljnja značilnost teh volitev je tudi porast „neodvisnežev” v Gradcu, znamenje, da spomini na nekdanje čase ,,tisočletnega rajha” med graškimi meščani še niso zamrli. Zato so pa „neodvisneži” na podeželju utrpeli velike izgube in spet se je pokazalo, kjer je pamet doma. V industrijskih središčih so pa socialisti utrdili svoje položaje.
Tudi OeVP je v Gradcu nazadovala, a to izgubo utemeljujejo volilni „strategi” s tem, da so baje minulo nedeljo pristaši OeVP namesto na volišče šli na športno igrišče gledat nogometno tekmo.
Univ. prof. J. Mati — 60-letnik
Minulo soboto je v Gradcu praznoval 60-letnico rojstva univerzitetni profesor in dekan ondotne filozofske fakultete dr. Josef Mati, slavist mednarodnega slovesa in priznan strokovnjak za vprašanja jugovzhodne Evrope.
Ob tej priložnosti se je zbrala v slavnostni dvorani gradiča Meerschein v Gradcu družina njegovih prijateljev, pa tudi lepo število bivših ter sedanjih slušateljev slavističnega seminarja ter inštituta za tolmače, ki jih jubilant že dolga leta z. uspehom votli.
Profesor dunajske univerze dr. H. F. Schmid je v svojem slavnostnem govoru orisal osebnost in delo prof. Matla, pa tudi rektor graške univerze prof. Kratkv je v svojem nagovoru poudaril slavljenčeve zasluge za znanstveni sloves graškega vseučilišča.
Med hvaležnimi učenci prof. Matla so predstavniki številnih narodov in vsak mu je v svojem materinem jeziku izrazil čestitke in zahvalo.
Proslave se je udeležila tudi skupina nje-
Dr. Rudolf Bliiml -papeški hišni prelat
Katoliška tiskovna agencija »Kath-press« poroča, da je Sv. stolica izvršila vrsto častnih imenovanj na področju krške škofije. Med novimi dostojanstveniki je tudi mil. kanonik krškega kapitlja in stolni sholastik dr. Rudolf B 1 ii m 1, ki je bil imenovan za papeškega hišnega prelata.
Prevzv. g. škof dr. Jožef K o s t n e r je minuli petek v okviru posebne slovesnosti novoimenovanim dostojanstvenikom izročil listine o imenovanjih.
Uglednemu rojaku iskreno čestitamo k visokemu odlikovanju!
-KRATKE VESTI -
MANJ BREZPOSELNIH imamo v Avstriji kot lani ob istem času, poroča avstrijska poročevalska agencija (APA). Po uradnih statistikah je bilo pri delavskih uradih prijavljenih 211.000 brezposelnih, od tega 65 odst. moških. V primeri z januarjem se je število nezaposlenih zmanjšalo za 7.300 oseb. V primeri s februarjem leta 1956 pa je sedanje število nezaposlenih celo za 12 tisoč oseb manjše. To so številke, ki veljajo za vso državo. Na Koroškem pa se stanje od lani na letos ni spremenilo in je bilo pri delavskih uradih zabeleženih 22.230 oseb, ki iščejo delo. (Nekateri ga niti ne iščejo s posebno vnemo, ampak so se prijavili pri delavskih uradih zato, da vlečejo brezposelno podporo.)
ČLANSTVO DELAVSKIH ORGANIZACIJ (sindikatov) se je povečalo od 1,054.855 v januarju minulega leta na 1,427.301 oseb, to je za 2,1 odst. Okrog 73 odst. članstva tvorijo moški, poroča Avstrijska delavska zveza (OeGB) v svojem letnem poročilu. Najmočnejša v njej včlanjena strokovna skupina so kovinarp (260.000 članov) sledijo ji gradbeni in lesni delavci (188.000), nato zasebni nameščenci (184.000). Sedem včlanjenih poklicnih skupin ima po nad !00.000 članov.
KOMUNISTI SO BILI PORAŽENI pri volitvah na Islandiji. Izgubili so večino v delavski organizaciji industrijskih delavcev, ki je bila dobrih 15 let njihova najmočnejša trdnjava.
VEČ DIAMANTOV KUPUJEJO ljudje, beremo v poročilu angleške družbe De Beers, ki ima monopol nad svetovnim trgom s temi dragocenimi kamni. V letu 1956 so prodali po vsem svetu za 4,5 milijard surovih diamantov, kar pomeni dva in polkratno povišanje v primeri z letom 1948. Največji odjemalec so Združene države, ki so pokupile 80,4 odst. vsega blaga te vrste in sicer predvsem diamante, ki jih zaradi njihove trdote uporabljajo kot konice vrtalnih strojev. Zaradi povečanega povpraševanja po diamantih so se njihove cene dvignile za 7 odstotkov. Doslej je bil glavni proizvajalec diamantov Južna Afrika, toda po najnovejših vesteh iz Moskve so baje v Sibiriji odkrili ležišča, ki se po bogastvu morejo kosati z južnoafriškimi. Ako se bo tudi prva proletarska država sveta vrgla na proizvajanje tega najbolj aristokratskega kamenja, bo s tem padel eden izmed zadnjih angleških monopolov.
govih učencev iz Koroške, ki so mu podarili knjižni dar s slovenskim posvetilom, kot znak njihove posebne zahvale. Univ. prof. Mati je vedno z veliko pozornostjo in objektivnostjo zasledoval koroške zadeve ter bil izkušen in dobrohoten mentor svojim koroškim učencem pri znanstvenih obravnavah naše deželne problematike.
Politični teden
Po svetu ...
Izraelci so izpraznili pas pri Gazi
in za njimi so vkorakale v ta sporni pas ..policijske čete” Združenih narodov. Že pri umiku izraelskih čet je v dotlej sorazmerno mirnem mestu Gazi prišlo do krvavih izgredov, pri katerih je bilo mrtvih nekaj izraelskih vojakov in nekaj Arabcev.
Zaenkrat je področje pod vojaško oblastjo Združenih narodov in egiptovski civilni uradniki niso smeli prevzeti uprave spornega ozemlja. To je dosegel Izrael s svojim vztrajnimi zahtevami po garancijah, da Gaza ne sme znova postati izhodišče napadov na izraelsko ozemlje.
Pa tudi policijske čete Združenih narodov nimajo kaj prijetnega življenja v Gazi, kajti egiptovski hujskači ščuvajo Arabce proti zasedbeni oblasti in minulo nedeljo je množica napadla straže Združenih narodov.
Izraelske čete so tudi izpraznile oba majhna otočka v Tiranski ožini pred zalivom Akaba. Tudi tam so jih nadomestile čete Združenih narodov.
Sueški prekop delno uporabljiv
Istočasno pa je egiptovska vlada v Kairu naznanila, da je Sueški prekop že ploven za majhne ladje z nosilnostjo do 500 ton, a čez tri tedne bo prekop ploven tudi za večje ladje. Egiptovska vlada je naznanila, da bo plovba po prekopu dovoljena ladjam vseh narodov, razen Izraelu, s katerim se Egipt nahaja formalno še v „vojnem stanju”. Pogoj za plovbo pa je, da prizadete ladje plačajo Egiptu prevoznino. Kot znano, Velika Britanija in Francija ni priznala Nasser-jevega podržavljenja Sueškega prekopa. V Londonu in Parizu so že poudarili, da je Nasserjev predlog zanje nesprejemljiv. Amerika in Kanada predlagata, da naj prevozne takse razdelijo na dva dela: polovico naj pripada takoj Egiptu kot upravitelju prekopa za vzdrževalne stroške, druga polovica pa bi naj bila naložena na poseben račun pri Mednarodni banki tako dolgo, dokler ne bo sueško vprašanje dokončno rešeno.
Računajo, da bo kljub začetni ostrini tudi Nasser moral počasi nekoliko popustiti.
Z umikom izraelskih čet je izgubil zadnji izgovor za svoje zahteve in nacionalistično gonjo, po drugi strani pa je notranji gospodarski položaj v Egiptu sila slab. Zapora Sueškega prekopa je tudi zelo hudo prizadela vso gospodarstvo, posebno izvoz bombaža, glavnega zunanjetrgovinskega blaga, ki je doslej povečini šel v Veliko Britanijo. Cene v Egiptu so se zelo dvignile in življenjski stroški so se vsled tega povišali. Zato je Nasserjeva priljubljenost pri širokih plasteh prebivalstva zelo upadla. Tudi med Nasserjevimi ožjimi sodelavci so nekateri začeli kovati zarote proti prenapetemu voditelju. Zaradi tega je v zaporu njegov propagandni minister major Salem. Nasser, ki se ima za umik anglo-francosko-izraelskih čet zahvaliti ameriški politiki, pa še vedno obrača oči proti Moskvi, da bi na ta način pripravil Amerikance k večji darežljivosti.
čije. Toda zaradi ideoloških prepirov med Moskvo in Beogradom, ki so se v zadnjem času zelo poostrili, je postalo očitno, da kljub že sklenjenim in podpisanim pogodbam iz te moke ne bo kruha. Zato obrača Jugoslavija svoje poglede znova na Zapad, kajti s temi državami se je moč prepirati, obenem pa prejemati pomoč, le da je pogodba podpisana. Znova so se pojavile tudi govorice o potovanju predsednika Tita v Združene države prihodnjo jesen. Po novih načrtih bi naj Amerika nudila Jugoslaviji tudi znatnejša dolgoročna posojila za razvoj industrije.
Avstrija hladna do Jugoslavije
V zvezi z zunanjepolitičnim govorom Koče Popoviča pred jugoslovansko zbornico, v katerem je med drugim poudaril tudi željo po poglobitvi prijateljskih odnošajev z Avstrijo, je avstrijsko časopisje zavzelo precej hladno stališče. Po vesteh iz vladnih krogov zvezni kancler Raab ne namerava zaenkrat potovati v Beograd, dokler jugoslovanska vlada ne izjavi pripravljenost za plačilo primerne odškodnine za zaplenjeno avstrijsko premoženje na jugoslovanskih tleh.
... in pri nas v Avstriji
Sporazum med zdravniki in bolniškimi blagajnami nc velja pa za zobozdravnike
Med predstavniki bolniških blagajn in zvezno zdravniško zbornico je prišlo do sporazuma o zvišanju zdravniških honorarjev za splošne in specializirane zdravnike za okrog 14 odstotkov. S tem je bil urejen spor, ki se že vleče mesece. Ni pa še urejen položaj med zobozdravniki in bolniškimi pogodbami.
V znamenju volitev državnega predsednika
je stala minuli teden besedna borba med glavnima nasprotnikoma — sicer pa partnerjema v vladi — socialisti in Ljudsko stranko. Dejstvo stalnega, nezadržljivega naraščanja cen je postalo naravnost kronično vprašanje avstrijske notranje politike v zadnjih mesecih, vendar je neposredni povod za novo poostritev prepira o mezdah in cenah dal sklep pivovarniškega kartela, da poviša cene pivu. Toda komaj dober teden so se industrijci veselili novega povišanja, pa je vmes posegel zvezni kancler in pripravil pivovarnarje k preklicu povišanja.
Socialistični tisk je iz povišanja začel kovati lep dobiček. Podkancler Scharf je posvetil poseben govor perečemu vprašanju mezd in cen ter vzel v zaščito delavce in delavske organizacije. Dejal je, da ni res, da mora vsako novo povišanje plač povzročiti novo povišanje cen. V resnici povišujejo cene industrijci, ker se nočejo odpovedati visokim zaslužkom.
Zvezni kancler pa je dejal, da so večkrat krivi oboji, industrijalci in delavske organizacije. Slednje zahtevajo čezmerna povišanja plač, na katere potem industrijalci kaj hitro pristanejo, računajoč, da bodo potem
itak zvišali cene in spet tako prišli do svojih zaslužkov. Zato je kancler govoril o „skupni zaroti” obeh zastopstev kategorij proti širokim slojem prebivalstva. Vsekakor je pivo predmet široke potrošnje in bi se neugodni vpliv tega zvišanja utegnil pokazati pri predsedniških volitvah, zato je kancler energično pritisnil na svoje prijatelje industrijce.
Borili se bodo samo vojaki
je minuli teden izjavil državni tajnik v obrambnem ministrstvu dr. Stephani. Napovedal je izdajo novega zakona o oboroženi obrambi države. Ta zakon bo moral vskla-diti potrebe obrambe naših državnih meja s sredstvi, ki jih imamo pač na razpolago. Dejal je, da je vojaški položaj malih držav spričo ogromnih moči velikih velesil zelo težak. Toda bistvo obrambe je v tem, da mora nasprotnik računati z voljo prebivalstva, da se bo kršitvi državne integritete z vsemi sredstvi uprlo. S tem pa ni rečeno, da v primeru vojne postane vsak prebivalec avtomatično vojak, je pojasnil državni tajnik. Po avstrijski ustavi je dolžnost obrambe državnih meja naložena le zvezni vojski in torej ne tudi civilnemu prebivalstvu.
To pojasnilo je bilo v toliko potrebno, ker so se v zvezi z izjavami obrambnega ministra Grafa na višku madžarske krize, češ da bi naj vsak Avstrijev bil izvežban za protitankovskega borca, izzvale neutemeljene govorice, da bo vso avstrijsko prebivalstvo militarizirano.
Pri nas na Koroškem
pa je zbudila veliko veselje vest z Dunaja, da je finančni odbor državnega zbora vstavil v proračunski zakon določbe o posebnih davčnih olajšavah za industrijo na južnem Koroškem in v zveznih deželah, ki so bile svojčas pod sovjetsko zasedbo. Tako so določene posebne davčne olajšave za industrijo na ozemlju južno od Drave in Zilje prav do državne meje in v sodnem okraju Velikovec. Ta pas se pa potem preko sodnega okraja Volšperk razteza še naprej na obmejni pas na Štajerskem. Deželna vlada v Celovcu je sicer predlog vzela z odobravanjem na znanje, vendar pa je soglasno izjavila, da je ne zadovoljuje popolnoma ter zahtevala od zvezne vlade, da vključi v privilegirani pas tudi okraja Celovec-podeželje in Šmohor. Razveseljiva je lepa soglasnost o obsegu dvojezičnega ozemlja vsaj glede davčnih olajšav za industrijo, ki je izključno v nemških rokah. Nobenih davčnih olajšav pa ni predvidenih za kmetijstvo na tem dvojezičnem ozemlju, čeprav je to glavna gospodarska panoga tega ozemlja. Kmetje so pač pretežno — ..dvojezični”.
Jugoslovanski protest v Rimu
Jugoslovanska vlada je preko svojega veleposlanika v Rimu dr. černeja izvedla formalno demaršo pri italijanski vladi v zvezi z novim osnutkom zakona o šolstvu v Gorici in Trstu ter izrazila nekatere svoje ugovore.
Prosvetni minister Rossi je nato sklical posvetovanje strokovnjakov, na katerega sta bila povabljena tudi predstavnika slovenskih šolnikov dr. Budal iz Trsta in dr. Mašera iz Gorice.
Mnenje, ki mu ni moč oporekati
Jugoslavija gleda na Zapad
Spričo poslabšanja stikov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter njej še zvestim satelitom v Vzhodni Evropi, se je jugoslovanska politika začela znova preusmerjati proti Zapadu. Jugoslovanski zunanji minister Popovič je te dni odšel na obisk v Belgijo, kjer bo imel važne razgovore z belgijskim zunanjim ministrom Spaakom, ki je socialist po strankarski pripadnosti, sicer pa prepričan pristaš evropske združitve. Povrh tega je generalni tajnik Atlantskega pakta. Zato bodo razgovori obeh državnikov nesporno presegali okvir stikov med obema državama.
V Veliki Britaniji pa se mudi ta teden delegacija jugoslovanskega parlamenta pod vodstvom Moje Pijade. V zadnjem času je jugoslovanska zunanja politika zavzemala precej sovražno stališče proti Veliki Britaniji, posebno v času sueške krize. Zato bi naj bil namen tega prijateljskega obiska, da zbriše z izjavami novega prijateljstva stare neprijetne vtise.
Iz Washingtona javljajo, da se ameriška vlada bavi z načrtom preureditve ameriške pomoči Jugoslaviji. Doslej je namreč ta obstajala povečini v dobavi živil in drugega potrošnega blaga, ki je šlo za najnujnejše potrebe jugoslovanskega prebivalstva. Industrijsko izgradnjo pa je jugoslovanska vlada nameravala izvesti pretežno s pomočjo Sovjetske zveze in Vzhodne Nem-
Dunajski dopisnik ljubljanskega dnevnika „Slovenski poročevalec” piše o položaju slovenske manjšine na Koroškem in Hrvatov na Gra-diščanskem v zvezi z izjavo zveznega zunanjega ministra o Južni Tirolski naslednje:
Zunanji minister se je izrazil tudi za realistično reševanje vprašanja Južne Tirolske, ki postaja vse bolj in bolj čustveno. Toda „v interesu odnosov med Italijo in Avstrijo in evropsko intergracijo je skrajni čas, da se to vprašanje reši. Potrebno je naglo ukrepanje, kajti sicer bi lahko nastal položaj, ki ni zaželen. Z dobro voljo pa je mogoče najti zadovoljivo rešitev,” je dejal Figi.
V njegovi pripombi je očitna tiha grožnja, sicer pa ji načelno ni kaj oporekati, kvečjemu v toliko, da bi bilo razumevanje, ki ga imajo na Ballhausplatzu za probleme svoje manjšine v Italiji, zalelene tudi za manjšine v Avstriji.
Prav zadnja številka glasila gradiščanskih Hrvatov „Naš tajednik” se dotika tega vprašanja. Hrvati se že dalj časa potegujejo za sprejem pri vicekanclerju dr. Scharfu, da bi mu zastopniki hrvatskega kulturnega društva razložili potrebe in želje svoje manjšine. Po letu dni je prišel odgovor, da so za to vprašanje pristojni župani hrvatskih občin, s katerimi se je že razgovarjal, sicer pa se mu zdi, da izven tega kroga, ki je edini
poklican za take razgovore, ni računati na kake rezultate.
Gradiščanski Hrvatje v te župane, ki so eksponenti ene ali druge politične stranke (v tern primeru gre zgolj za socialistične župane, op. ur.) ne pa zastopniki manjšin, nimajo velikega zaupanja. Očitno pa je tudi, tla vlada, tudi socialisti, katerih voditelj je dr. Scharf, nočejo priznati hrvatskega kulturnega društva, ki mu pripadajo Hrvati brez ozira na politično pripadnost, za forum, upravičen govoriti v imenu cele manjšine. še več, posebno na Gradiščanskem je najbolj občutna težnja uradnih krogov, da se manjšinsko vprašanje polagoma zbriše z dnevnega reda. Zelo realistično gledanje, toda nekonstruktivno: teorija je namreč, da problema ne bo več, ko se bodo manjšine zlile z nemško večino... V prid južnotirol-skega vprašanja je to mnenje zelo značilno.
Prav dr. Scharf in njegova stranka bi morali v svojem boju proti desničarski ofenzivi nastopiti kot zaščitniki manjšin. Posebno pri predsedniških volitvah bi bili tudi glasovi koroških Slovencev in gradiščanskili Hrvatov dragoceni. Toda tako, kot se boje marksističnega madeža, morda tudi iz oportunističnih razlogov rajši ne izrečejo odločilne besede' o manjšinah, ker zadeva pač ni popularna.
SLOVENCI
doma La po sodu
Prireditev Ameriško-slovenske lige v Clevelandu
Konec januarja je Liga slovenskih Ame-rikancev priredila zborovanje v veliki dvorani ondotnega Slovenskega narodnega doma. Po pozdravnem govoru predsednika Mr. Matta Intiharja je spregovoril dr. Miha Krek, ki je podal svoje vtise z večtedenskega potovanja po Evropi, ko se je v minulem novembru podal na mednarodni kongres krščanskih demokratskih strank v Parizu. Ob tej priliki je obiskal tudi Rim, a spotoma se je ustavil še na Primorskem in Koroškem. O svojih vtisih je dejal med drugim, da se „bo slovenski živelj na Primorskem in Koroškem v prihodnjem desetletju preje okrepil kot oslabil”, kot poroča ..Ameriška domovina”.
Poročilo govornika so navzoči pazljivo poslušali kljub temu, da je trajalo okoli poldrugo uro. „To je vsekakor znamenje, da se tukajšnji slovenski rod za svoje brate onstran morja še vedno v dokajšnji meri zanima,” piše isti list. Sledila je vrsta pesmi, ki jih je zapel Slovenski oktet in igrokaz ..Izposojena rodbina”.
Baragova proslava v Kanadi
Slovenski misijonski krožek v Torontu je zadnjo nedeljo v januarju priredil v župnijski dvorani akademijo na čast slovenskemu misijonskemu škofu Baragi. Pestri program je med drugim vseboval tudi deklamacijo na čast velikemu misijonarju, kate- j ro sta predvajala dva slovenska dečka in en Indijanček v svoji slikoviti noši. Baraga je po večletni duhovniški službi v Sloveniji odšel misijonarit med Indijance v Ameriki in Kanadi. Zanje je spisal tudi prvi sl^.J); var in slovnico indijanskega jezika. Igralska družina je nato podala Plestenjakov igrokaz ..Baragov križev pot”, ki kaže značilne dogodke iz življenja slovenskega misijonar- ^ ja, ki je umrl v sluhu svetosti. Sedaj so v teku prizadevanja, da dosežejo njegovo pro- j glasitev za svetnika.
t Josip Puhalj
Konec februarja je v Trstu umrl Josip Puhalj, kremenit Slovenec in eden izmed najbolj upoštevanih strokovnjakov trž.a-škega gospodarstva sploh. Po končani srednji šoli se je posvetil bančni stroki in je po * prvi svetovni vojni bil prokurist Ljubljanske kreditne banke v Gorici. Kmalu pa se > je preselil v Trst in postal ravnatelj Trgov-sko-obrtne zadruge, ki je po likvidaciji po- ; družnic ljubljanskih bank na tedanjem italijanskem ozemlju postala najpomembnejši slovenski denarni zavod v Trstu.
Večkrat je bil v zaporu, najprej pod fašisti, pozneje pa tudi pod nemško zasedbo. To trpljenje mu je izpodkopalo zdravje in ga spravilo v prezgodnji grob.
Kljub svojim obsežnim gospodarskim in- : teresoin pa je pokojni vedno z zanimanjem sledil slovensko kulturno in politično življenje. Bil tudi med soustanovitelji „Sloven- i ske demokratske zveze” in lista „Demokra- | cije” v Trstu. Izredno veliko število pogrebcev vseh političnih smeri je pokazalo pri- I ljubljenost tega moža, ki je ljubil delo v I skromnosti.
Slovenec, predsednik dobrodelne akcije rdeiega križa v Chicagu
Kot poroča ..Ameriška domovina” v svojem angleškem delu, je bil rojak dr. Lujo | Leskovar imenovan za predsednika letošnje j akcije za zbirke Rdečega križa za središče ! velemesta Chicaga (S. W. Central Area). ; Dr. Leskovar je tudi tajnik Združenja gospodarstvenikov v Central Cermak Area v j Chicagu ter predsednik slovenskih radijskih oddaj v Chicagu, ki jih vodi s svojo sopro- \ go. Obenem je tudi član odbora meščanov, ki mu načeljuje mestni župan Daley.
Plečnikova razstava na Dunaju
Rektor Akademije za likovne umetnosti na Dunaju je povabil slovensko Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani, da sodeluje pri pripravi posebne razstave treh velikih arhitektov, ki so delovali na Dunaju: VVagncrja, Loosa in Plečnika. Slovenska Akademija je vabilo sprejela in poverila univ. prof. Franceta Steletu izbiro in pripravo potrebnega materiala za razstavo. Je to vsekakor zelo pomembna počastitev slovenskega mojstra, ki je večji del bogastva svojega genija daroval trem prestolnicam: Ljubljani, Dunaju in Pragi.
GONJA PROTI SLOVENŠČINI
ista ftzed sta teti Lk danes
V zadnjih dneh znova opažamo v gotovem ncmSkera časopisju ojačeno gonjo proti Slovencem in slovenščini. Sprožila jo je razsodba Vrhovnega sodišča o neposredni izvršljivosti člena 7. odst. 3, po katerem je naš materin jezik poleg nemščine enakopraven uradni jezik v sodnih in upravnih okrajih Koroške in štajerske s slovenskim ali mešanim prebivalstvom. Isto velja za hrvaščino na Gradiščanskem. V protirazlago in razloge raznih „domovinskih služb” se ne bomo spuščali, ker je škoda papirja. Spodaj ponatiskujemo samo dokument, ki je star dobrih 100 let in kaže, kako daleč so branitelji germanstva” za časom. — Po letu 1848- je namreč izšlo več zakonov, ki so odrejali enakopravnost slovenščine v tedanji Koroški, kronovini avstroogrske monarhije. Vodilni funkcionar pri Plajberški premogokopni družbi pl. Jakomini je leta 1850 zapisal naslednje:
„V smislu cesarske odredbe o razglašanju zakonov in uredb morajo biti le-te objavljene v obeh deželnih jezikih in je slovensko besedilo prav tako avtentično kot nem-ško(ima isto veljavo, op. prev.).
Ako sedaj Slovenci na Koroškem zahtevajo, da so vsi zakoni in uredbe, 'ki izidejo v tiskani obliki, objavljene tudi v slovenskem knjižnem jeziku, kot se to pri Uradnem listu deželne vlade redno in točno izvaja, imajo do tega popolno pravico in ne terjajo nič drugega, kot da služabniki države... izpolnjujejo povelje vladarja. Sleherno izbegavanje popolne izvršitve, sleherno obiranje, češ da tega itak ni treba izvršiti ali da izvršitev ni neobhodno potrebna, je zločin proti cesarskemu povelju in zločin proti dolžnosti poslušnosti, ki jo nalaga zakon. Ni tudi treba več spraševati, ali so le posamezniki, ki v imenu vseh pripadnikov istega plemena zahtevajo tako izvrševanje. Vsakdo ima pravico do tega in tudi nemški Korošec, ki uvidi, kaj današnji položaj neodložljivo zahteva, se bo tej zahtevi priključil.
Popolnoma odveč pa je trditi, da izobraženi Slovenec itak zna nemško, da pa neizobraženi ne zna brati ne nemško in ne Slovensko (,,windisch”, pravi na večih mestih Jakomini, kajti takrat še ta izraz ni imel tako izrazitega političnega prizvoka kot danes, op. prev.). Neresnica je tudi, da Slovenci (Windische) v naši deželi ne žele objave zakonov v slovenščini, ker jih itak ne znajo brati, kajti slovenski (windische) molitveniki, vzgojno čtivo, koledarji in po-
dobno brez mnogega prerekanja zlahka dokazujejo prav nasprotno.”
Nato pisec navaja za primer tedanjo Štajersko, kjer so bile podobne narodnostne razmere kot na Koroškem. Tam so izhajali vsi zakoni in odredbe v obeh deželnih jezikih in jih „vsi Slovenci (Wenden) tudi na Koroškem prav tako dobro razumejo” kot na Štajerskem. ,,Da pa manjkajo uradni izrazi,” nadaljuje pisec; „in si je treba nekatere pojmovne izraze sposoditi iz drugih jezikov — in sicer iz nemščine — je prav tako samo po sebi umevno, kajti težko najdete tudi v nemščini kako tiskano uredbo, v kateri ne bi bilo, da, v kateri ne bi kar mrgolelo, izrazov iz tujih jezikov in sicer iz latinščine, grščine in francoščine.”
Vsi ugovori se pri natančnejšem razmotri-vanju razblinijo v nič in tisti, ki ugovarjajo in se upirajo proti temu, da bi bila vladarjeva beseda nemoteno uresničena med Slovenci na Koroškem, podobno kot je na Štajerskem in Kranjskem, ter jo poskušajo spraviti v slabo luč, niso nič drugega kot hujskači in sejalci nemira. — Bodite pravični proti drugim, ako hočete zase zahtevati enako ravnanje ...” pravi Jakomini.
Sestavek je izšel v »Deutsche Monatschrift” (leta 1850). Pasneli smo ga po knjižici dr. Joška Tischler-ja ,41 ie Sprachenfrage in Kamtcn vor Huudcrt Jahren und hcutc”, ki jo je pred kratkim izdal »Narodni svet Koroških Slovencev” v Celovcu in je zbudila v nemških krogih zelo živahen odmev, kot je bilo razbrati posebno iz dnevnega tiska na Koroškem in drugod.
Iftedved {e Užali {a^astai/ansldU frazdat/
Ko je pred časom prišel preko Karavank nek medved samotar iz Slovenije, je o tem redkem gostu pisalo vse tukajšnje časopisje in veliko je bilo veselje domačih lovcev, ko je kosmatinec sklenil, da se za nekaj časa pri nas ustavi.
Na pobudo lovskih krogov so oblasti juž- • nega gosta takoj vzele pod svojo zaščito. Mirno sme počenjati, karkoli se mu zljubi. Če se mu zahoče zelene hrane, so mu lepo obdelane njive s svojim bogastvom na razpolago, a kadar si zaželi mesa, lahko izbira med drobnico in govedino. Zakol mora seveda izvršiti sam. Ni mu pa treba kmetov, ki so polja obdelali in živino zredili, nič vpraševati in nihče, bodisi kmet, bodisi lovec, mu ne sme skriviti niti lasu, a to je — niti kocine. Lovska društva so se namreč obvezala, da bodo povzročeno škodo porav-
nala. Izgleda pa, da je južni gost precej skromen, kajti doslej še ni bilo slišati o kaki večji škodi.
Pri nas je medved že /davna izumrl, kot v večini zapadno-evropskih držav. V znatnejšem številu se še zadržuje v karpatskih gozdovih, v španskih Pirenejih ter na severu v norveških, švedskih in finskih gozdovih. Da je medved doma v Rusiji, to se razume samo po sebi. Pa tudi v Jugoslaviji je kosmatinec zelo razširjen. Po neki uradni statistiki živi v jugoslovanskih gozdovih okrog 2500 do 3000 medvedov, ki so pod oblastveno zaščito. Odstrel je dopusten samo na podlagi posebnega dovoljenja in proti plačilu precej visoke takse. Za domačine znaša ta od 1000 do 15.000 dinarjev, za tujce pa isto vsoto v dolarjih. Lani so v Jugoslaviji odstrelili deset medvedov. Tudi v kočev-
skih gozdovih na Slovenskem je znatno število medvedov.
Med vojno je medvedji rod zelo trpel. Prvič, kosmatinec ljubi gozdni mir, med vojno pa je v jugoslovanskih gozdovih bilo vse drugo kot mirno. Po vojni je bil medved zaščiten in se je kmalu lepo razplodil, tako da je ponekod postal prava nadloga za kmete, katerim uničuje poljske nasade in trga živino. Zato so posebno v južnih predelih države kmetje sila razjarjeni in pripravljajo krvoločne naklepe proti »prijatelju”
njihovih koruznih njiv in ovac. Celo uradna »Ljudska pravica” jemlje medveda, ki mu daje naslov »kralj gozdov”, v zaščito ter ga zagovarja, češ da „je pravzaprav dokaj miroljuben in prav gotovo manjši škodljivec kakor mnogi drugi”. Za primer navaja volkove, ki vsako leto raztrgajo več tisoč glav živine, pa se nihče še ni spomnil, da bi organiziral pohode nanje, čeprav daje država za vsakega ustreljenega volka precejšnjo denarno nagrado. Spričo tako vplivne zaščite medvedom v Jugoslaviji ne grozi nevarnost iztrebljenja.
Iznajdba, ki je preobrazila svet
Kako je nastala prva gumijasta zračnica
Med mnogimi ljudmi, ki danes drvijo po Širokih gladkih cestah v avtomobilih na gumijastih kolesih, le redkokateremu pride na misel, da je komaj sedemdeset let stara iznajdba gumijastih zračnic, ali kot pravijo pnevmatik. Najprej so služila kolesarjem, nato pa tudi avtomobilom. Pred nekaj dnevi je umrla v Londonu hčerka iznajditelja pnevmatik, gospa Jean *McClintock-J)unlop. To ime, bo pa vsakemu lastniku motornih vozil marsikaj povedalo, kajti Dunlop je ime ene izmed največjih tovarn avtomobilskih gum na svetu. Stara gospa je pred smrtjo napisala spomine na nastanek zračnice:
Pravzaprav se je treba zahvaliti mojemu bratu Johnyju, da je oče prišel na misel gumastega kolesa. Moj brat je bil dobil v dar tricikelj in nekoč je, ne da bi si pri tem kaj posebnega mislil, dejal očetu, da bi mu naj on sedaj, ko je v pokoju, za njegov tricikelj naredil najhitrejša kolesa na svetu. Potem ni dal očetu več miru in po cele dneve sta se oba zadrževala v spalnici. Spominjam se še, da je mati čez nekaj dni, ko je odkrila nered v tej zasilni »delavnici”, bila vsa iz sebe. Povsod so ležali kosi platna, kepe gumija, lim, les, škarje in drugo vsemogoče orodje. Skoraj bi jo bila zadela kap, ko je nekega dne odkrila v kopalnici dolge kose ameriškega bresta. Ta les je ležal v kopalni kadi, ki je bila polna vode, da se je navzel vode, kajti potem ga je bilo moč lažje upogibati. Kmalu je bila vsa hiša narobe, a moj oče je vedro in nemoteno delal naprej.
Težko se danes zamislim nazaj v težave, ki jih je moral oče premostiti pri svojem iz-najditeljskem delu, da ne govorim o posmehu in sočutnemu pomilovanju sosedov in strokovnjakov, ki ga je moral prenašati. Toda njega ni to prav nič spravilo s tira, kajti neomajna premočrtnost pri zasledovanju določenega cilja je bila temeljna značilnost očetovega značaja.
Večkrat sem sama slišala mnenje, da je treba pripisavati iznajdbo gumaste zračnice zgolj srečnemu slučaju in trenutni domislici. Toda iz lastne izkušnje lahko povem, da to ni res. Že izza ranih mladostnih let se je moj oče zanimal za znanstvena in tehnična vprašanja. Prav posebno se je bavil s cestnim prometom. Kmalu je spoznal, koliko moči in brzine gre v izgubo zaradi slabih cest v tedanjem času. Zato je premišljeval o konstrukciji koles s prožnimi žičnicami, posebnimi vzmetmi in podobno. Toda takrat mu je manjkalo časa za poskuse in preiskave, kajti živinozdravniška praksa je jemala v zakup ves njegov čas.
Šele ko je na stara leta stopil v pokoj in odšel na Severno Irsko, se je mogel znova posvetiti svojim mladostnim načrtom. Tako
se je bavil z mislijo, da bi se dalo napolniti gumijasto cev s stisnjenim zrakom ter jo napeti na zunanji obod kolesa. Preko nje pa potegniti odpornejši »plašč” iz platnene tkanine, ki je prepojena z gumo.
Natančno mi je še v spominu dan, ko je moj oče preizkusil svojo prvo pnevmatiko na domačem dvorišču. Vzel je dve kolesi. Eno je bilo navadno kolo, ki so ga bili sneli s triciklja. Drugo je pa bila lesena okrogla plošča, na katere zunanji rob (obod) je oče napel svojo pnevmatiko, a zaščitil in pritrdil jo je še s »plaščem” iz platna. Pnevmatiko so napolnili z zrakom z Johnvjevo črpalko (pumpo) za nogometno žogo. Ko je bila cev dovolj trdna, so ventil zavezali z vrvico, kot delajo dečki še danes pri nogometnih žogali.
Oče je potem vprašal svojega nejevernega prijatelja Johna Caldvvella, katero kolo bo po njegovem mnenju hitreje teklo. Seveda kolo triciklja, je menil prijatelj. Potem so obe kolesi postavili v isto vrsto in ju potočili po ravnih tleh dvorišča. Kolo triciklja se je sredi dvorišča prevrnilo na tla in obležalo, a lesena obla z gumijastim obročem pa je veselo tekla naprej in se zaletela v nasprotni zid dvorišča, tako da jo je vrglo nekaj metrov nazaj.
Kmalu je imel moj brat Johny na svojem triciklju gumijaste zračnice. Treba je bilo rešili še samo vprašanje pritrditve zračnice na kolo. Iz kovinastih trakov je potem oče skoval kolesne obroče in jih ob robovih ukrivil tako, da so trdno držali nanje napeto zračnico, podobno, ko je to še danes pri dvokolesih (bicikljih).
Nato je obdal to zračnico s preobleko iz najmočnejše jadrovine. Kmalu je bil moj brat najhitrejši kolesar v bližnji in daljnji okolici.
Očetovo kolo so potem tudi temeljito preizkusili. Vzdržalo je 4000 kilometrov brez luknje. Začel se je njegov zmagoviti razvoj; moj brat Johny takrat, ko je hotel od očeta kolo, s katerim bo prekosil vse svoje tekmece, tega gotovo ni pričakoval.
FRAN ERJAVEC, Pariz:	130
koroški Slovenci
II. DEL
Izprva je polagala nova šola glavno pozornost na to, da se nauče otroci brati, in na veronauk, dočifh na pisanje še niso polagali velike pažnje in še manj na računstvo. V kmečkih trivialkah so zato dolgo let uporabljali zgolj abecednike, malo (prvo) berilo in katekizme. Prvotna oblika abecednikov so bile t. zv. »tablic e” (»Table teh puštabov”, »plateltof”, abecedika i. dr.; nemško so jih nazivali tudi »Namenbiichlein”). Obsegale so izprva le po par listov z raznimi oblikami črk in z vajami za zlogovanje. Te so polagoma razširjali, tako da so nastali iz njih prvi pravi abecedniki, ki so jih na Koroškem in na Štajerskem večkrat nazivali tudi s srbskim imenom » b u k v a r ”. Ker je obstajal ves računski pouk dolgo let le v »numeriranju”, t. j. v štetju ter v branju in pisanju številk, so dodajali arabske in rimske številke kar abecednikom, tako da so služili potem ti še za začetke računskega pouka. Za nadaljnje vaje v branju so služila potem v boljših podeželskih šolah mala (prva) berila, ki so prinašala prve čase izključno nabožno snov, a v preprostih kmečkih šolah je tudi za vaje v branju služil katekizem. Samo višje organizirane mestne (glavne) šole in seveda normalke so uporabljale potem še drugo berilo in večkrat še druge učbenike, a te so bile že itak vse nemške. Kar je izšlo v tistih letih slovenskih Ijudskošol-skih učbenikov, so bili vsi prevodi ali vsaj prireditve Fel-
bigerjevih in nekateri še za tiste čase jako neokretni, razen tega so pa izdajali tudi dvojezične, tako da je bilo po eni strani nemško besedilo, po drugi pa isto v slovenskem prevodu.
Najvažnejši tedanji učbenik je bil seveda kateki-z e m . Izprva so uporabljali razne izdaje katekizma, toda v stremljenju po najstrožji enotnosti je bilo že z dvornim dekretom z dne 12. II. 1774. odrejeno, naj se izbere najprimernejšega in uvede tega za vso državo. Po nasvetu škofov so potem izbrali tako zvani saganski katekizem, a posebni komisiji pod predsedstvom dunajskega kardinala Migazzija so naročili, naj ga še primerno predela in tega edinega niso potem predpisali le za vse šole v vsej državi, temveč so se morali ravnati po njem vsi duhovniki v dušnem pastirstvu za odrasle. Dotlej je vladala namreč v tem pogledu še tolika zmeda, da je dejala cesarica v svojem dekretu iz 1. 1777» s katerim je bil novi katekizem uveden, da slišijo otroci v šoli eno, s prižnice v cerkvi drugo, da se s tem čisto zmešajo in »končno sploh nimajo nobenih jasnih pojmov več”.
Kakor katekizem, tako so bili tudi drugi učbeniki prirejeni le za guljenje na pamet in pri tem celo za tiste čase strokovno jako slabi. Felbiger je n. pr. sestavil tudi neki z e m 1 j e p i s za šole in so bili potem izvlečki iz njega poslani posameznim deželnim glavarstvom v izjavo. V odstavkih o Koroški, ki so bili poslani celovškemu glavarstvu, je spravljal mož ime Korošcev in Karantancev v zvezo z starogrškimi Korinčani, trdil, da je Ljubelj navišja gora na Koroškem, ki loči Koroško od Šta-
jerske, da je »der tvordliche See” največje jezero na Dolenjskem; da leži Celovec na Spodnjem Koroškem, Velikovec pa na Srednjem; da so se naselili v V. stol. na Gornjem Koroškem Karnijci in nazivali tudi tamošnje pogorje Karnijske Alpe, nakar so se naselili potent med njimi Slovani pod lastnimi knezi; da teče Drava od vzhoda proti zapadu itd.
Zaradi pomanjkanja vsakih izkušenj slovenski učbeniki za nove »nemške” šole izprva seveda nikomur niti na misel niso prišli, saj so še nemške učbenike določali in sestavljali šele 1. 1777. in 1778. To vprašanje je oči-vidno sprožil šele novi katekizem, ker je veljal ta tudi za ostalo dušno pastirstvo. Vsekakor je pa značilno za še vedno vladajočo brezbrižnost visokih cerkvenih krogov, da niti misel slovenskega katekizma ni izšla iz njih, temveč je njegov prevod 1. 1777. naročila vlada sama, »da se olajša trud veroučiteljev v tistih krajih te dežele, ki so zvečine slovenski”. Ker tedaj oblastem seveda še sploh ni bila jasna jezikovna enotnost vseh Slovencev, so ga dali prevesti za vsako deželo posebej. Za Koroško je izvršil prevod po vsej priliki G u t s m a n (na izdaji prevajalec ni podpisan), ki je veljal zaradi svoje slovnice tudi pri oblasteh za najsposobnejšega za tak posel in je vršil po razpustu jezuitskega reda službo »c. kr. potujočega misijonarja” na Koroškem. Izšel je pod naslovom »Ta veliki Katekismus s’ prašanjami in odgovormi”, prvič morda že L 1778. ter je bil potem še večkrat ponatisnjen (prvi ohranjeni izdaji sta šele iz 1. 1790. in 1792.)
(Dalje prihodnjič)
ŠT. VID V PODJUNI
Dne 24. februarja je bila v Št. Danijelu poroka s sv. mašo Franca Mohar, Viternika na Lančovi in Micke Prajnik Kavhove v Grabalji vesi. Svatba je bila na nevestinem domu v ožjem krogu sorodnikov.
Istega dne popoldne je bila pri fari poroka Jožefa Kropivnik iz Podkraja in Ančke Marko, Markove na Horcah. Vesela svatba je bila pri Biltižniku.
Dne 4. marca pa je bila v Rikarji vesi poroka z mašo Jožefa Šumer, Štepernika na Proboju. Izven fare so se poročili sledeči pari: 10. februarja Suzana Sturm v Mokrijah z Francom Bukovnik iz Srej. Dne 17. februarja Tomaž Mokina, Nogrednik v Zgornjih Vinarah, z Marjeto Prajnik iz Šmarkeža, Johanna Kos iz Mlinč z mizarjem Bernardom iz Spodnjega Podgrada. Te tri poroke so bile v Škocijanu. Franc Prajnik, Gros v Grabalji vesi si je izbral svojo nevesto v Dobrli vesi in bil tudi tam poročen.
Novoporočenim parom želimo vso srečo na njih novi življenjski poti.
ŠKOCIJAN
Pustni spomini
Letni časi imajo velik vpliv na človeka. Mar ni res? Le poglejtel Ko se vigred približuje, opaziš, da so otroci privlekli male kroglice od nekod, kopljejo jamice in tako se igrajo. In to se ponavlja leto za letom. Pa tudi na nekatere odrasle vplivajo redno vsako leto meseci februar ali marec. Tedaj se pojavijo nekateri lahkoživi ljudje — to je pustne šeme. Tako se ta pojav ponavlja pri nas v škocijanu leto za letom, kakor tudi drugod.
Po zidovih, ograjah so se pojavili raznovrstni lepaki v najbolj kričečih barvah. Priznati je treba, da gostilničarji znajo prav
MAŠA ZADUŠNICA
za pokojnim Francom Fischerjem bo na trideseti dan smrti, dne 14. marca 1957, ob 0.30 uri v špitalski cerkvi v Lidmanskvgassc.
dobro izkoristiti take okoliščine. Oni že poskrbijo, da se žepi enih izpraznijo in drugih napolnijo. Vse je bilo na delu.
Nismo pričakovali, da bodo v to igro posegli tudi Kamenčani. Tamošnji gostilničar Deutschmann je krepko posegel v naš kraj. Kdo bo hodil še tja, ko smo pa imeli sami vsega v izobilju!
Gostilno Wank je počastilo domače Pevsko društvo (Gesangsverein) in nastojjilo v tuji uniformi. Istotam so se, nepričakovano za nas, pojavili potujoči mestni igralci. Ne vem, če se jim je izplačalo? Mi v Podjuni imamo svoje domače igralske družine, ki ne zaostajajo prav nič za mestnimi.
Kaj pa je bilo pri Tschuck-u (pravilno: Čuk!)? Ta gostilna ni hotela zaostati za drugimi. Pa zakaj bi? Prijazno je povabila po-
sebno sosednje vasi in znance. Kakšna je bila udeležba, ne vem, ker nisem mogel obiskati vseh veselic. Upam, da izgube niso imeli.. .
Tako je vzel pust tudi letos slovo od svojih prijateljev. Samoval bo eno leto. Medtem pa bodo prišli s tujo valuto obloženi letoviščarji in znova nekoliko izgube poplačali, ki jih je pustil med nami „požreš-ni” pust...
Poročili so se pri nas sledeči: Gregor Slugove, Strnad, mladi Horncar na Lancovi s Pivkovo Valerijo iz Srej. Veselo svatbo smo obhajali pri Vižarju. Dne 4. 3. pa sta se poročila Rudolf Bilče in Micka Lah, Škrjančeva v Spodnjih Vinarah. Svatba se je vršila v ožjem domačem krogu na nevestinem domu. Mladim parom obilo sreče!
MOHLIČE
Teden pred pustno nedeljo je pripeljal Jožef Kropivnig, pd. Zuhnar v Podkrinu, na svoj dom mlado gospodinjo v osebi Ančke Marko iz Horc. Poroka se je vršila v nevestini fari v Št. Vidu, kakor tudi vesela svatba v gostilni Jernej.
Mlademu paru želimo mnogo sreče in upamo, da se bo nova gospodinja počutila na Zuhnarjevem domu dobro.
KOTMARA VES
V tednu od 17. 3. — do 23. 3. bomo imeli sv. misijon, ki se ga že vsi zelo veselimo in od katerega se nadejamo, da bo prinesel tako posameznikom kot farni družini v celoti novo versko spomlad.
ŠT. JAKOB V ROŽU
Pust je minil. Bilo je veselic nebroj, plesa dovolj, norenja preveč. Bil je dolg pust, a malo porok. Le Primov Gustl in Tone Koraiman sta pripeljala svoji izvoljenki pred poročni oltar. V to pustno razposajenost so udarjali mrtvaški zvonovi, ki so pozvanjali v slovo Krajevčevemu očetu v Svat-nah in Tomovi materi v Podgradu, našemu starosti Zwittnikovemu ateju v Podrožčici in Luciji Noč v Svatnah.
Res, čudili so se nam sosedi, kaj neki se godi pri nas, da zvonovi kar zvonijo in zvonijo. Štiri pogrebi zaporedoma, še stari farani ne pomnijo kaj podobnega! Krajevčev oče je podlegel težki naduhi. Rojen v daljni Trenti je našel svoj zadnji domek med nami. Zwittnikov atej je preminul isto nedeljo 3. t. m. na starostni onemoglosti. Kdo
bi se čudil! V jeseni je dopolnil 98. leto. Želel si je dočakati 100 let, a mu ni bilo dano. So zelo redki, ki učakajo tako visoko starost; a nič zato, saj pred Bogom ne šteje število let, ampak vsebina let! Med številnimi gosti so bili častno zastopani požarni brambovci z godbo. Med sprevodom smo molili vmes, in kar v domačem jeziku, četudi ob odprtem grobu ni bilo dosti slišati, ker ni bilo zaželjeno. — Tomova mati se je že opomogla, odkar jo je zadela kap; tembolj nas je zabolela njena smrt, ker ni bila pričakovana. S težko sapo je pred štirimi nedeljami še lezla v hrib, da bi v farni cerkvi bila deležna sv. maše in pridige. In še je želela živeti, da bi mogla prisluhniti oznanilu božje besede. Tik po prejemu sv. obhajila je zastalo njeno srce. V 77. letu starosti in v 15. letu kot vdova smo jo v četrtek, 7. t. m. položili v grob njenega moža k večnemu počitku. —
In zopet se je v petek pomikal žalni sprevod pogrebcev k cerkvi. Sorodniki in sosedi so spremili na zadnji poti Lucijo Noč. Pred desetimi leti je tragično zgubila svojega sina Flanzeja v strašni železniški nesreči v Podrožčici. Sedaj zapušča sina Hermana v žalosti.
Vsem žalujočim izrekamo iskreno sožalje! — To je bil torej naš pust in pepelnični uvod v post!
GORJE V ZILJSKI DOLINI
Pri čureju v Gorjah je bila konec meseca januarja velika proslava v počastitev starih kmetov in kmečkih delavcev, ki so že nad 30 let služili pri kmetih. Na tej slovesnosti so govorili okrajni vodja, preč. g. župnik Kuchling, otroci pa so deklamirali lepe pesmice. Vmes pa je pel mešani zbor pod vodstvom organista Mešnika. Ob koncu se zahvaljujemo še gorjanskim faranom, da so ob priliki kritja cerkvenega stolpa, tako lepo pogostili delavce.
SKOČIDOL-VERNBERG-
PODRAVLJE
Ko srp in kosa počiva, smrtna kosa najbolj žanje po zimi. Izven nekaterih nesreč z naglo smrtjo mlajših oseb je v zadnjih mesecih prerezala nit življenja skoraj samim osemdesetletničarjem. V tej starosti so umrli: Paust Treza (85), Heber Urban (86), Romauch Tomaž (80), Rapečnik Janez (80), Koren Katra (84), Rumpold Marija (82), Andervvald Janez (80) in koncem m. 1. je po daljši bolezni, previden s sv. verskimi tola-
žili, v rokah svoje družine mirno v Gospodu preminul Anton Kuchler, pd. Ožgan v Dolah, z 79 dopolnjenimi leti. Za njim žalujejo žena, ena sestra, en brat, dve hčerki in sin-naslednik, ena sestrična in bratranec, preč. g. župnik Gozdanjski, ki se je tudi udeležil svetih opravil po njem.
V prvem mesecu novega leta so pa šli v večnost Janez Wurmitzer, poljedelski delavec v gradu Vernberg, samski, star 47 let, Marija Wissiak (Bizjak), vdova, 57 let, ki so jo našli po nekako treh dneh mrtvo v stanovanju v postelji. Brezdvomno jo je zadela srčna kap. Naj v miru spi na podra-veljskem pokopališču! Smrt je pa tudi prišla to leto po najstarejšega moža naše župnije, vdovca Avgusta Belohubj, goslača, rentnarja, bivšega več ko 50 let sijajnega godca, ki se je s svojim očetom in svojo materjo, z brati in sestrami priselil iz Čkyna na Češkem leta 1877 v občino Vernberg, v kateri je tudi do svoje smrti v 92. letu svoje starosti ostal. Oče je 12 otrok! —
Tri tedne za njim se je pa bela žena oglasila nepričakovano še tudi pri njegovem edinem še živečem bratu Antonu Belo-huby bivšem zelo izurjenem sogodcu v kapeli njegovega očeta in njegovih bratov. Po smrti očeta, ki z materjo počiva v Doma-čalah, je bil on kapelnik po vsej deželi zna-(Konec na 8. strani)
Štikrov atej iz Št. Petra pri Št. Jakobu v Rožu je praznoval petdeseti rojstni dan, ali kot pravimo, se je srečal z Abrahamom. Našemu zvestemu naročniku želimo tudi v drugem polstoletju svojega življenja obilo sreče in božjega blagoslova.
R °ž a n VtiuHatievanie' z
X.
Zgodovinske zanimivosti o griču .w. Heme nad Globasnico
Sedanja cerkev je iz 15. stoletja in je posvečena sv. Hemi, ki jo bomo enkrat obiskali v krški cerkvi (nemško Gurk). — Toda ta cerkev ima vidno dozidani del in to je kapela sv. Rozalije, ki je začetkom dvanajstega stoletja živela v divji samoti gore Pe-legrino pri Palermu in je tudi v tisti jami umrla! Ker je kmalu zaslovela kot svetnica, so njeno telo, ki še v sedemnajstem stoletju baje ni popolnoma strohnelo, prenesli v neko cerkev v Palermi, kjer je ravno takrat kuga morila ljudi! Pričelo se je romanje na njen grob in — kuga je prenehala!
Ko je potem kuga našla svojo morilno pot tudi v Podjuno, so se duhovniki spomnili teh dogodkov in priporočali ljudem, naj sezidajo kapelice na čast sv. Rozaliji in tako je še leta 1681. nastal ta prizidek, ki so ga posvetili sv. Rozaliji. Pobožni spomini pripovedujejo, da je menda v vseh krajih, kjer so se pobrigali za češčenje sv. Rozalije, kuga takoj prenehala! V cerkvici sv. Heme je glavni oltar, kjer stojijo sohe sv. Heme in apostolov Petra in Pavla, iz sedemnajstega stoletja, oltarji sv. Rozalije, Urbana in sv. Marka pa so iz časa kuge. —
Na tej gori pa je zahodno od cerkve še ena znamenitost, namreč 20 metrov globoka jama, ki je posvečena tudi sv. Rozaliji! Njej na čast so že leta 1669. postavili oltar in na njem njeno kamnito soho, končno pa so v jami uredili nekako posebno kapelico. Da je na tej gori, iz katere se vidi da-
i&dai/Uiz MtviacsUiU uckva
leč po Podjuni, stal svojčas tudi mali gradič, se je tudi dokazalo. Našlo se je pa tudi mnogo lepih starinskih potrebščin, ki pričajo še danes o takratnem življenju na tej gori. še danes obstoja ime Gradišnik.
Mi pa jo mahnemo sedaj proti drugemu griču v soseščini, ki ima skoraj še več zanimivih spominov!
Spomini na grofico Hildegardo v Kamnu
Oj sv. Hildegarda ali Agata in cerkev v Kamnu, kje naj začnem? Vaš opis in popis, ko ste tudi v stari zgodovini tako imenitni?!
Sedanja cerkev stoji, kakor vemo, na kamnitem griču in „Kamen” je bilo tudi ime dvema starima gradovoma, ki sta si bila precej blizu. — Sedanja cerkev je deloma iz 14., deloma pa iz 15. stoletja. Posebno veliki debeli kamni, ki so del cerkvenega zida, pa so mogoče iz prejšnjih starih stavb, ki jih ni več. Za večstoletno starost cerkve priča tudi kripta, neke vrste grobnice pod cerkvijo in apsis, (grški izraz za polokrogli del z oltarjem, ostanek stare gradnje cerkva in prvotnih grških stavb z imenom bazilike), del, ki je mogoče nastal tudi že v 12 stoletju.
Če v cerkvi omenjam najprej stranski oltar sv. Hildegarde, je to potrebno, ker je nastanek te cerkve v zgodovinski zvezi z vsem, kar se je pisalo in sporočalo o grofici Hildegardi iz Kamna že v 10. stoletju, ko sta stala še oba gradova z imenom „Kamen” (Stein) in grad „Prosnica” pri Škrbinn. Na tem oltarju je soha sv. Hildegarde, oprem-
ljena z plemenitaško obleko, ko drži v eni roki križ, v spomin njenega hudega duševnega trpljenja, ki ga je morala prestati radi svojega moža, in v drugi roki pa podobo kruha, ki ga daje beraču, v spomin na njeno posebno naklonjenost napram revežem!
Glavni oltar pa je posvečen sv. Mariji zgoraj in sv. Lorencu, Petru in Pavlu spodaj. Na južni strani je v cerkev vzidan nek posebni del, kakor kapelica, pod katero je bil svoj čas poseben kraj za prekopane kosti. — Oltarčka sv. Mihaela pa tu ni več. — Zgodovinska podlaga za bivše, že omenjene stavbe, ki jih je čas izbrisal, in za spomine, ki jih najdemo v cerkvi, pa nam priča jo dogodki v 9. in 10. stoletju, o katerih bom malo več zapisal!
Da ločimo to, kar je zgodovinsko potrjeno, od tega, kar nam pripoveduje iz davno prošlih časov ustno izročilo, omenim naj-prej, kar je na podlagi zgodovinskih virov potrjeno: Na enem gradu z imenom „Ka-men”, menda na griču ..Gradnik”, je vladala v X. stoletju grofica Hildegarda, ki jo neki stari vir imenuje tudi z imenom Agata, dasi je vendarle mogoče, da sta to bile dve osebi.
Njen mož je bil Albuin, lastnik grada „Prosnica”, ki je umrl leta 1006. — Zgodovinska resnica je tudi, da je sv. Hildegarda izmed svojih večštevilnih posestev podarila osem slovenskih kmetij (po nemškem viru „8 slavische Huben”) svojemu sinu, dija-konu in poznejšemu škofu Albuinu, ki je pozneje zamenjal še svoja posestva iz „Lui-pic" (kakor se je neki kraj imenoval takrat, dasi danes več ne vemo kateri) s svojim bratom Aripo in je obdržal posestva v Kamnu.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Nagradna križanka
V 7. Ucvilki našega lista smo objavili nagradno krilanko, ki smo jo dne 12. marca zaključili. Sprejeli smo zelo veliko rešitev, mnogo več kot smo jih mogli pričakovati. Razveseljivo je, da se je mladina tako zanimala za rešitev, pri tem pa tudi starejši niso stali ob strani. Praktične in vrednostne nagrade bodo zadovoljile tiste, ki so krilanko pravilno rešili. Dotični. ki jih omenjamo v naslednjem, so krilanko pravilno rešili in bodo dobili nagrade od nas ali pa direktno od celovških oz. beljaških tvrdk:
1.	Alojzij Vauti, župnik v Selah.
2.	Zofka Vauti, Sele.
3.	Avgust čebul, župnik v št. Lenartu pri 7. studencih.
4.	Marija Partl, gospodinjska šola, Št. Peter pri Št. Jakobu.
5.	Otilija Kelih, gospodinjska šola, Št. Peter pri Št. Jakobu.
6.	Hilda Pack, dijaški internat, Gelovec, Viktringer Ring 26.
7.	Rozalija Pack, Plešivec štev. 9, Kotma-ra ves.
8.	Joško Pack, zvezna obrtna šola, Beljak.
9.	Valentin Hartman, Korte.
10.	Ludovik Kren, Slovenji Plajberk.
11.	Marija Kodrun, Celovec, Siebenhugel-strasse 217.
12.	Jurij Balassa, Št. Lenart, štev. 11 p. 7. Studencih.
13.	Marija Brešan, Plešivec, štev. 4, Kot-mara ves.
14.	Rezika Pack, Plešivec, Kotmara ves.
15.	Miha Pack, Plešivec štev. 9, Kotmara ves.
Uredništvo
POSREČENA MISEL
Srečanje treh sosedov
Že tretjič je celovško folklorno društvo „Edelweiss” povabilo sorodna društva iz Furlanije in iz Slovenije na gostovanje v Celovec. Vse tri folklorne skupine so s svojimi nastopi v celovški Delavski zbornici v soboto, dne 9. marca, pokazale svoje znanje, pokazale izrez iz svojega kulturnega dela in tudi košček kulturnega življenja treh na-rodov-mejašev.
Toliko sorodnosti v noši, v melodiji in v rajanju, da bi človek kar vse tri nagradil in sprejel. Tudi občinstvo je z veliko pozornostjo in z navdušenjem sledilo posameznim nastopom in ni štedilo s priznavanjem. Ta skupni nastop je dokazal, da različna govorica ne ovira tam, kjer je na vseh straneh dobra volja.
Ljudski ples, kakor ga izvaja narod na vasi ob raznih priložnostih, ko se združuje vse občinstvo aktivno v sodelovanju, je bil pravi izraz veselega razpoloženja.
Da je celovško občinstvo, ki je napolnilo veliko dvorano do zadnjega kotička, domačo folklorno skupino „Edelweiss” bučno pozdravilo in z aplavzom nagradilo, bomo
vsi razumeli. Ko pa so prišli Furlani v pisanih nošah na oder in so v raju in pesmi pokazali košček svojega življenja, je navdušenje v dvorani še naraslo. Ko pa so prišli na oder člani folklorne skupine „Fran-ce Marolt” iz Ljubljane in so pokazali svoje dovršeno znanje, ki je dosegalo kakovost umetnega baleta, tedaj je zadonel po dvorani aplavz, kakor ga redko čujemo. Slovenski kvintet pa je dodal še svoj delež in tako stopnjeval razpoloženje do viška.
Mogoče bi ob takih srečanjih ne bilo napačno, da bi naša koroška skupina pokazala bistveno značilnost naše dežele, v kateri se stikata in spajata dve kulturi. Saj bi prav gotovo ne motilo, če bi na odru slišali in videli, da gojimo na Koroškem tudi slovensko besedo in pesem. Vemo za male in večje zbore, ki bi po kvaliteti prav lahko nastopili tudi s slovensko koroško pesmijo na odru Delavske zbornice.
Vsekakor pa moremo in moramo take poskuse srečanj kulturnih delavcev prav odkrito pozdraviti, ker pospešujejo medsebojno spoznavanje in po tej poti tudi medsebojno spoštovanje.
Našim gospodinjam
VRT KLIČE
Nekaj o kokošereji
V	zadružni register v Celovcu je bila vpisana perutninarska zadruga, ki se bo bavila z rejo in trgovanjem s perutnino in jajci.
Perutninarstvo je na Koroškem še na sorazmerno nizki stopnji in smo v poletnih mesecih navezani na uvoz iz sosednje štajerske. Tudi izbira primernih plemenskih pasem kot napredne metode pri reji še pri marsikaterem koroškem kmetu neznane. Strokovnjaki opozarjajo na razmere v Italiji, kjer so kmetje zamudili ugodno priložnost, da zadovoljijo vedno rastočo potrebo po perutnini in jajcih. Tako so se pa perutninarstva lotili razni upokojenci in si u-redili večje in manjše moderne kokošje „farme” ali kmetije in si tako ustvarili izdaten vir novih dohodkov. Ta možnost se za sedaj še vedno nudi koroškim kmetijskim gospodarstvom, ki imajo na razpolago ne le prostor, ampak pridelajo doma tudi večji del potrebnih krmil.
V	zvezi z ustanovitvijo te nove zadruge so na Koroški kmetijski zbornici razpravljali tudi o položaju perutninarstva na Koroškem. Z zaskrbljenostjo opazujejo namere štajerske perutninarske tvrdke Reinhold, ki si hoče zagotoviti prevladujoč položaj na koroškem trgu.
Domača produkcija jajc pogosto zaostaja v kvaliteti, ker kmetje ne pobirajo vsak dan jajc in ne posvečajo zadostne pažnje negi perutnine. Tako se potem ta stara jajca pojavljajo na trgu, so manjvredna in morejo konkurirati kvalitetnemu tujemu blagu. Nova zadruga, ki ji načeluje znani rejec Ritterhaus, si je zastavila tudi za nalogo, da uvede v koroško perutninarstvo moderne metode in je v tem smislu zaprosila za sodelovanje deželne kmetijske zbornice.
Tudi za naša kmetijska kmetijstva je vprašanje smotrnega perutninarstva zelo va-
žno, kajti po računih strokovnjakov more trideset kokoši ob pravilni reji nuditi večji dohodek kot najboljša krava. Za naše prilike bi kot dopolnilna veja bila najbolj primerna Jarma” s 50 kokošmi.
Vprav neurejena kokošereja je v zimskih mesecih dovedla do današnjega nezdravega stanja. Kot znano, je vlada za božične praznike dovolila neomejen uvoz perutnine in jajc iz Italije in Jugoslavije, ker pač za praznike domača proizvodnja ni bila zadostna. Trgovci so to priložnost izrabili ter nakupili mnogo večje količine blaga, kot so ga potrebovali za praznike. Tako so se založili za več mesecev naprej. Zato sedaj to ceneno, neocarinjeno tuje blago, ki ga počasi iz hladilnikov spravljajo na trg, potiska navzdol cene domačih kokoši in jajc, kajti po praznikih, ko se je povpraševanje znižalo na normalno raven, bi koroške potrebe bilo moč kriti z domačo proizvodnjo.
Sicer pa je po statističnih podatkih potrošnja perutnine pri nas še razmeroma nizka. kajti povprečno poje en prebivalec Koroške na leto samo enega piščanca. V Ameriki pa jih pride deset in še čez na prebivalca.
Atomski električni tok bo cenejši
od toka, ki ga pridobivajo v termoelektrič-nih centralah iz premoga, je izjavil Sir Christopher Hinton, predstojnik britanskega atomskega urada. Zaenkrat je atomski tok še sicer nekoliko dražji od običajnega, toda v naslednjih petih letih se bo postopek v atomskih centralah izboljšal in pocenil, kar bo vplivalo tudi na ceno toka. Po drugi strani pa stroški za pridobivanje premoga, za katerim je treba iti vedno globlje pod zemljo, iz leta v leto naraščajo.
Sedanja dela v sadovnjaku
Zima je za nami. Kljub temu, da ni bilo letos tako veliko snega, je vendar tu in tam napravil v sadovnjaku tudi nekaj škode. To škodo moramo sedaj odstraniti, ko bomo drevje obrezovali, ako tega dela nismo že preje opravili.
Drevje najprej dobro preglejmo in nato temeljito očistimo.
Pri obrezovanju drevesu najprej razredčimo krono in sicer tako, da imata do vseh delov drevesa dostop zrak in sonce. Zato moramo odstraniti:
a)	vse suhe veje,
b)	vse bolne veje, zlasti rakaste,
c)	vse pregoste veje,
d)	vse veje, ki se križajo in drgnejo z drugimi, da se na teh mestih ne pojavi rak,
e)	vse veje, ki rastejo v krono in motijo ravnotežje v kroni;
f)	vse štrclje, ki so na drevesu ter
g)	vodne poganjke, v kolikor jih ne rabimo za pomlajevanje sadnega drevja.
Ko smo tako drevesu temeljilo obrezali krono, se lotimo snaženja debla in vej. -
Pri starejšem drevesu je navadno po deblu in debelejših vejah vse polno razpokanega lubja, v katerem se skrivajo in pre-
Ob prvih toplejših dneh se poprimejo pridne roke dela na vrtu. Preudarno oprav-. Ijajmo delo po načrtu, ki smo si ga napravile že v zimskih mesecih. Kjer imate toplo gredo, morate pridno zračiti, zalivati in zasenčevati, da rastlinice ne zdivjajo. Ko sejančki dobe po en do dva lističa, jih piki-ramo. Tam pa, kjer imate tople grede, lahko na južni strani hleva, skednja ali hiše napravite gredo, kjer boste posejali solato, kapus za presajanje. Prva, zgodnja solata je največ vredna, ker vse zelenjave še manjka. Med solato lahko nasejemo rdeče redkvice, da imajo otroci zdrav prigrizek h kruhu. V zabojčke lahko sejemo paradižnik in papriko, če hočemo imeti zgoden domač pridelek.
Na vsak način mora v zemljo ta mesec čebula, šalotka, česen in grah. Na prosto presajamo sadike solate, zgodnji kapus, ohrovt, karfiolo. Ponekod nasajajo marca na prosto predkaljeni zgodnji krompir. Če drobnjaka in dišavic nismo presadile jeseni, to storimo marca.
PRIPRAVA GREDIC
Zelenjadni vrt lopatimo ali kopljemo vedno v jeseni. Tedaj gnojimo in lopatimo, če le ni zemlja premokra. Zemljo pustimo ne-zravnano, v kepah, gredice naredimo šele spomladi. Kjer pa jesensko lopatenje ni bilo mogoče, nas to delo čaka spomladi. Da bi spomladi še enkrat kopali, je neumno.
Izrabljena plast zemlje bi tako namreč spet prišla na površje.
Za lopatenje vzamemo neupognjeno (ravno) trikotno lopato, ki je približno 30 cm dolga. Za lopatenje uporabljajo vrtnarji tudi posebne 30 cm dolge ploščate vile.
Ko lopatimo, skrbno odstranjujmo plevel. Pazimo pa tudi na pravilno gnojenje. Gnoj po površini raztrosimo in potem lopatimo. Lahko pa zrahljanega devamo na pobočje jarkov, kjer lopatimo. Nikdar pa gnoja ne smemo nametati v dno jamic, kjer kopljemo. Koreninice rastlin ga ne izrabijo in samo spridi zemljo. Sploh uporabljamo vedno samo uležan hlevski gnoj ali kompost, ki edina jamčita za dobro rast in pravilen razvoj povrtnine.
Ko je zemlja prekopana, zrahljana in z grabljami lepo poravnana, napravimo gredice. Te naj teko v smeri sever—jug, da si rastline med seboj ne delajo sence. Z vrvico pritrjeno na dva količka in z 1.20 cm dolgo palico odmerimo prostor za gredo. Ob vrvici hodimo, da naredimo pot. Stezica zavzame 20—30 cm prostora. Stezice so zato, da ob njih sejemo, plevemo, nasajamo, rahljamo in pobiramo povrtnino.
Da seme, ko vsejemo, dobi in obdrži več vlage, gredico poteptamo s posebnimi deskami. Ker ponekod ptice zelo nadlegujejo setev, napravimo strašila (nastavimo niti, peresa, steklene bleščeče predmete itd.).
Ker pravijo, da marčev mraz manj škodi setvi, kot aprilova ali majeva slana, brez strahu začnimo z delom na vrtu!
Prenosni čistilnik za pitno vodo
Pitna voda je ena izmed osnovnih potreb človeškega življenja. Dandanes je po mestih in tudi na podeželju, vprašanje pitne vode urejeno s pomočjo modernih vodovodov. Toda obstoje še veliki predeli, predvsem v tropskih krajih, kjer je vprašanje pitne vode še zelo pereče in zaradi tehnične zaostalosti teh dežel še ni stalnih vodovodov. Pa tudi v civiliziranih krajih se ob poplavah, potresih, viharjih in vojnah, ko so vodovodi pokvarjeni ali porušeni, pojavi vprašanje oskrbe s pitno vodo. Nesnažna voda je namreč najnevarnejši prenašalec kužnih bolezni.
Zato so inženirji ameriškega obrambnega ministrstva v poskusnem laboratoriju v Fort Belvoir v državi Virginija izdelali napravo za čiščenje vode, ki lahko oskrbi zdravo pitno vodo tudi 50.000 ljudem. Naprava je prenosna, tako da jo lahko po potrebi premikajo iz kraja v kraj. Za njeno strežbo je treba samo enega človeka. Naprava sestoji iz treh glavnih delov, ki so izdelani iz aluminija. Prvi je takozvani filter ,,Erdlator”
(cedilo) specialne konstrukcije ter dve peščeni cedili, skozi katere pronica voda.
Cedilo „Erdlator” je koničasta posoda, v kateri nesnažni vodi odvzame s pomočjo raznih kemičnih snovi nesnago, koščke blata ter razne kužne klice. V to posebno konstruirano posodo črpajo vodo pod visokim zračnim pritiskom. V posodi vodo s posebnim mešalnikom vodo naglo mešajo. Pri tem spuščajo v posodo posebno izbrane čistilne kemične snovi (železov klorid, apno v prahu, apneno klorovo kislino), ki odvzamejo vodi njene človeškemu zdravju škodljive primesi. Ta voda gre potem skozi sito, ki ji odvzame drobce zemlje, kamenčke in druge snovi. Nato gre voda še skozi dve peščeni cedili, kajti kot vsak kmet ve, je pesek najboljše naravno čistilno sredstvo vode, saj je zato v peščenih potočnih strugah voda najbolj čista.
Ko je umazana voda prešla vse tri čistilne faze, se steka v zbiralno posodo in je takoj uporabna.
Smuški poleti v Planici
zimijo sadni škodljivci. To lubje lepo ostrgamo. Pri tem moramo paziti, da ne ranimo zdrave kože in kambija. Ko je tudi to delo končano, navadno, sadno drevje še pobelimo z apnenim beležem. Po možnosti pobelimo vse deblo in debelejše veje. Če pa nam je mogoče, pa obrizgamo s tem beležem celo drevo.
Tudi za zimsko škropljenje sadnega drevja je sedaj zadnji čas. Pri škropljenju ne pozabimo na breskve in kosmulje. Breskve škropimo proti kodravosti, kosmulje pa proti plesnobi.
Obnovimo valilnice na sadnem drevju.
Minuli teden so bili v Planici že svetovno znani smoški poleti, ki so postali ena izmed najzanimivejših mednarodnih zim-sko-športnih prireditev. Letos se je zbralo 33 najboljših skakalcev iz osmih držav v Planici.
Kot znano, je veleskakalnico v Planici zgradil pred drugo svetovno vojno znani slovenski športni strokovnjak in eden najpomembnejših srednjeevropskih graditeljev Športnih naprav, ing. Stanko Bloudek iz Ljubljane. Bila je to prva skakalnica, ki je omogočala skoke preko 100 metrov.
Sprva mednarodna smuška organizacija (FIS) sploh ni hotela dovoliti skokov na novozgrajeni skakalnici, kajti prevladovalo je mnenje, da to ni več šport, ampak akrobacija, ki je povrh vsega še življenjsko nevarna. Toda izkušnje so dale prav ing. Bloudku in tedanji Slovenski zimsko-šport-ni zvezi. Pri skokih v Planici so dosezali vedno večje daljave in v vseh letih ni bilo niti ene resnejše nezgode. Končno se je FIS
vdala in tudi drugod so začeli graditi podobne orjaške skakalnice.
Na letošnjih tekmah je bil dosežen nov skakalniški rekord z daljavo 124 metrov. Ta dolgi skok je izvedel 19-letni H. Reckna-gel iz Vzhodne Nemčije. Prejšnji rekord je bil postavil Švicar Tschanen z 120 metri.
Končni izid tekmovanja je bil naslednji: Recknagel (Nemčija), 2. Kirjonen, 3. Kiirki-nen (oba Finska). Prvi Slovenec je bil Langus na 8. mestu, prvi Avstrijec pa Stein-egger, ki je zavzel 11. mesto.
ObišliU nt&fa ccuz&tavo-
o gospodarstvu, poljedelstvu, gospodinjstvu in tehniki
na dan sv. Jožefa v Dobrli vesi
JOHANN LOMŠEK
Št. Lipš, Tihoja 2, p. Dobrla ves
Tuj kapital vdira v Avstrijo
Pred kratkim je znaten paket delnic strojnih tovarn v Andritzu (električne turbine in drugo) prešel v last švicarske družbe Escher-Vyss, ki se tudi bavi z gradnjo turbin. Na Dunaju pa je posest večinskega paketa veleblagovnice „Gerngross AG” prešel iz posesti istoimenske družine v last koncerna „Hertie” v Hamburgu, ki obvlada sedaj 00 odstotkov družbenega kapitala omenjene dunajske firme. Tudi večino v podjetju „Herzmansky” si je pridobil omenjeni koncern, ki namerava v središču Dunaja odpreti še eno veleblagovnico (namesto nekdanje Orendi). Za neko veliko avstrijsko klobučar-sko tovarno se zanima nek švicarsko-kanad-ski konzorcij. Tudi za steklarni v Moos-brunnu in na Dunaju, ki sta bili svojčas izločeni iz sklopa podržavljenih podjetij USIA in uvrščeni v nazaj v privatni sektor (reprivatizirani) to se pravi prodani švicarskemu kapitalu, so sedaj v teku pogajanja za novo spremembo lastništva.
57,»^3. SžiCL enUiduu) hi firosnelo
JčuttucHč frricediiue t/ pustmU cUrtU Globasnica
Nekaj misli zate, dekle
Če hočemo pravilno in stvarno presojati naravni položaj kakega človeka, moramo predvsem upoštevati njegovo naravo, ki močno vpliva na njegovo delo in usodo.
To velja za človeka vobče, velja pa še posebno za dekliško naravo, ki je vse bolj mehka in čustvena, nego je moška. In prav zaradi tega bolj sposobna za tako vzvišen poklic, kot je mati-vzgojiteljica.
Čustvenost in druinost dekliške narave sta si dve sili, od katerih ni le odvisen uspeh njenega poklicnega dela, temveč tudi njena moralna, skratka njena prava sreča.
Gotovo dejstvo je, da dela dekle s srcem. Dekle ne vprašuje: zakaj — čemu? Ona gleda le živo podobo, se vname ob trenutni lepoti in ne vprašuje po posledicah. Moč njene duhovne narave je v čustvu, v fantaziji.
In prav vsled tega se dekle lahko prilagodi otroški duši in je kakor ustvarjena za vzgojiteljico v družini, v svojem stanovskem okolju.
Dekliška duša teži za tem, da dd ideji čutno obliko, zanjo je odločilna osebnost, ki idejo oznanja. Dekle se največkrat ne da voditi od načel, temveč od tistega, ki idejo oznanja. Ta ji je živo poosebljeno načelo, ker igra v dekliški duši veliko vlogo in velikokrat utegne biti zelo usodno. Pri taki naravi pa tiči velika nevarnost za dekle. Znala bi slepo slediti raznim zastopnikom krivih življenjskih načel. Pa ne samo slediti, utegnila bi postati celo fatiatična.
Močan vpliv na mehko dekliško naravo ima javno mnenje: „Mora biti že res, saj večina tako misli in govori!” Ta misel jo tako prevzame, da ne verjame drugemu, če bi ji resnico še tako dopovedoval.
Dekle ne ljubi samote, ona želi živeti v družbi, čuti se prešibka za borbe na življenjski poti. — Stvarnik je dal dekletu lepoto. Ta lepota se izraža predvsem v prisrčni ljubkosti; a poleg tega ji je dal tudi žensko čast, ki je celokupnost vseh vrlin, zaradi katerih uživa spoštovanje.
V vsakem dekletu je v pretežni večini močno utrjena želja postati mati in vzgojiteljica. T o je povsem naravno in zdravo.
Krščanstvo je dvignilo ženo na častno mesto v družim in družbi. Dokazalo je, da žena ni sužnja, ampak zvesta življenjska družica možu, ki naj mu pripravi prijeten dom, ki mu bo zatočišče, kadar bo utrujen prihajal od težkega dela, in razvedrilo, kadar bo razočaran in potrt prišel iz službe. Ženi je treba samo dobrega vodstva, ki ji bo načelo vtisnilo globoko v srce in to z živo besedo.
Versko vzgojeno dekle ni težko pridobiti za vzvišene duhovne ideale. Težje je pri oni, ki v otroški dobi ni cula dosti o veri, verskih idealih in verskih običajih. Verno dekle bo našlo pravo pot, primerno polje, kjer se bo lahko koristno udejstvovala — pa naj bo to pri x/zgoji mladine v družini, v stanovskem okolju ali pa v javnosti.
Mlado verno dekle je prava junakinja v današnjem svetu, ki je prepojen z materializmom, ki ne pozna več miselnosti in idealnih zakonov. Današnje sile se trudijo, da v nepremagljivem zaletu uveljavijo svoje nove pojme o zakonu in družbi. In te sile so: napačna vzgoja, leposlovje, umetnost, družabno življenje in zabave in lažniva kultura, splošna želja po uživanju ter propadanje javne morale.
V današnjem družabnem ozračju je zate, dobro in verno dekle, življenje res zelo težko, bodočnost temna in negotova, boj neizprosen in krut. Toda ne obupaj! Močna in krepka kakor skala kljubuj vsem viharjem! Kadar pa bodo v tvojih borbah nastopili najhujši trenutki brez upa na zmago, se zateci k Nji — leni oblečeni v sonce, z luno pod nogami in z vencem dvanajsterih zvezd okrog glave. Ona je tako mogočna, da je strla kači glavo.
Le na ta način boš našla vso srečo in ves smisel življenja.
N. T. Kr.
MAČICE PREDEJO
Preljube inačice, srebrne vaše dlačice na veji vrbovi srce se veseli!
Kot zalo ličece pobožamo vas radi.
Ko gledali smo v zimske dni, ste ob zamrzlem ve potoku predle prečudne sanje o pomladi.
Vse misli zdaj zapredle ste nam v pomladne dni.
Milka Hartman
Nismo bili razočarani, da smo se odzvali povabilu našega Kat. prosvetnega društva, ki nam je pripravilo na pustno nedeljo in na pustni torek lepo družabno prireditev. Prav dobro smo se imeli in tudi iz srca nasmejali. Za to je skrbela veseloigra ..Poslednji mož”. Zelo zanimiv je bil tudi prizor o Lesičjaku, ki je bil vzet iz njegovega življenja. Veseli pustni čas je minil in se nahajamo v resnem postnem času. Zato bo nam naše prosvetno društvo v postnem času zaigralo nekaj času primernega. Lepa hvala za dobro voljo in prav kmalu na svidenje!
Šteben v Podjuni
Kakor po drugih farah, tako smo tudi pri nas praznovali pust v veselem in prijetnem razpoloženju. Zlasti pa smo se veselili na pustno prireditev, ki jo je nam pripravilo naše Slovensko prosvetno društvo v Štebnu. Prireditev je bila namenjena za jjustni torek, a je morala biti iz priličnih vzrokov prestavljena na nedeljo, dne 10. 3.
Kdo bi si mislil, da nas bodo fanti in dekleta, ki so bili vsi prvič na odru, tako nepričakovano razveselili! Dekleta so jiodala veseloigrico ..Strahovi”, fantje pa burko „Rdeči nosovi”. Ob teh dveh igrah smo se nasmejali res iz srca. Kakor smo opazili v
Milan je bil pastir in kralj hkrati in ljudje so ga oboževali. Ko je prijel za piščalko, tedaj so obmolknile ptice na drevesih, je strme obstal veter za goro, ustavila so se mlinska kolesa in ljudem je zastal dih. Njegova godba je vriskala in tožila, segla je v najgloblje globine človeških duš, trgala jih je iz njihovega sna, jim odprla na široko srca, da so zaslutili božji dih in začutili silo, ki daje travi rast, cvetlicam barvo in ki zori po rženih poljih kruh. Grabila jih je za srce, da so se jim neprenehoma solzile oči v občutju, ki je njihove duše tako močno in tako globoko prevzelo kot še nikoli. Ta godba je odpirala cvetne popke, ki so željno nastavili svoje čašice, ob njej so privreli studenci iz trdih skal in ptiči po vejah so povzdignili svoj glas proti nebu in ta godba se je zlila s šumenjem dreves iz črne gore v božansko doneče akorde. Zdaj pa se ljudje niso mogli več vzdržati. Prijeli so se za roke, kmet hlapca, dekla gospodinjo in nepremagljiva sila jim je dvignila in premikala noge in stresala glavo: Koderkoli se je Milan Vliduč prikazal med ljudmi, tam so zacepetale noge v divjem, strastnem plesu. Godec pa je stal sredi njih kot božanski čarovnik, ki je s svojo godbo razpletal dekletom lase, razpenjal svite in strastno razvnemal grudi in izvabljal na ustne koprneče vzdihljaje. Ko pa je nenadoma prenehal z godbo in piščal odmaknil od ust, so ljudje obstrmeli v žalostnem preplahu, ptice v gozdu so obmolknile in plesalci so v olajšujočih solzah padli drug drugemu okrog vratu, nato pa so Milana v bučnem veselju dvignili na ramena in ga proglasili za kralja.
Čeprav je bil Milan zgolj pastir, je vendar vse o njem govorilo, celo gazde, in vsi so ga imeli za božanskega godca.
Tedaj se je ženil Vanesku, največji bogataš vMeželi, in poslal po Milana Vliduča.
,,Pri meni boš igral tri dni in tri noči,” je
nedeljo, moramo reči, da so tudi med našimi mlajšimi nekateri zelo dobri igralski talenti. Tudi vloge so imeli prav dobro naštudirane. Za vse to pa gre največja zahvala g. Jožefu Puschnigu, ki je prevzel vodstvo igre in prireditev tudi otvoril. Nastop mladih igralcev, ki jih je izvežbal v najkrajšem času, pa naj mu bo najlepše priznanje! Hvala tudi vam, dekleta in fantje, in prav kmalu se spet pokažite na odru!
Radiše
V	nedeljo, dne 3. marca smo zaključili pri nas kuharski tečaj z lepo razstavo in pustno prireditvijo. Razstava kuharskih izdelkov je bila res umetniško narejena, katero so dekleta pod vodstvom učiteljice napravile same zelo praktično. Med tečajem so imela dekleta tudi ročna dela.
V	pozdravnem govoru je g. Tolmajer izrekel vzpodbudne besede naši mladini, ki nam uhaja iz naših domačij na slaba pota in svoj idealizem usmerja v druge smeri.
Gregorčičev „Prstan” je lepo in živo deklamirala 9-letna Ohacova Marta. Srčkano je bilo, ko jo je mladi „ženin” Toni odpeljal čez eder. Po dvospevu „Od železne ceste” so na^s presenetila dekleta z narodnim plesom. Zastrmeti smo morali nad toliko lepoto in krasnimi kretnjami naših deklet. Vidi se, da je na dekletih delovala spretna
dejal, „kaj hočeš za plačilo?”
„Ah,” je dejal Milan, ..gospodar, zame bo plačilo, da bom smel pred vami igrati.” „Mošnjo zlata in novo srajco ti bom dal," je rekel gazda in naročil godca.
In Milan je prišel. Dvorana je žarela v tisoč lučih in sto ogledal je prestrezalo luči in bogastvo. Milan je bil oblečen v novo belo srajco, prepasano z rdečim pasom, njegove rjave noge pa so tičale v rdečih opankah. Ostrigel si je lase, se lepo umil, in Milan Vliduč sedaj ni bil več pastir, ki je zaudarjal po ovcah, ampak gospod.
Vsej stotini ljudi je zastala sapa, ko se je Milan prikazal med njimi. Vanesku pa je dejal: „Godec, sedaj pa le svirajl
In godec iz Črne gore je igral. Sladko kakor med se je razlivala godba njegove piščali po dvorani, osvajala je srca in duše poslušalcev, da so jim solze stopile v oči in so pozabili na vse okoli sebe. Se nikoli Milan ni tako čudovito godel.
Nevesta pa je bila mlada in je zrla samo v Milana — godca. Tudi godec se je zazrl v nevestine oči. Ko je stopil v dvorano, se je srečal z njenimi očmi, bilo mu je, kot da se je potopil v globoko sinje jezero. Nič drugega več ni videl ne čutil, bil je kakor pijan in tako je igral, da nikoli tako.
Gazda Vanesku je takoj opazil, kaj se godi in njegovo staro srce je zatrepetalo. Mignil je godcu in dejal:
»Dovolj smo se naveselili, sedaj te ne potrebujem več, jutri lahko prideš po plačilo.”
„Tako ne gre”, je rekel Milan Vliduč, »obljubil sem, da bom igral tri dni in tri noči.”
»Bo že tako, toda mi smo sedaj utrujeni.” »Potem vam bom pa zagodel kako za ples.”
»Ali ne veš, da imam nogo hromo?” je dejal Vanesku in lice mu je zalila rdečica. Milan je pogledal nevesto: »In vi?”
SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO V CELOVCU priredi v sredo, 20. marca ob pol osmih zvečer v Kolpingovem domu
IV. prosvetni oeerr
SPORED:
L Lužiški Srbi, njihove pesmi in barvne slike.
2.	Dachau — nekoč in danes. Barvne slike.
3.	Cerkev v stiski (Kongres Ostpriesterhilfe v Nemčiji). Barvne slike.
4.	Mladinski dan v Celovcu. Barvne slike in pesmi z mladinske akademije, č. g. Vinko Zaletel nam bo kazal barvne slike, ki jih je lani posnel.
Vsi Slovenci iz Celovca in okolice prisrčno vabljeni na pester in zanimiv kulturni večer!
V nočeh, ko veter buči čez Črno goro . . .
roka voditeljice kuharskih tečajev gdč. Anke. Odmorne točke sta izpolnila domači mešani in moški pevski zbor.
Ob koncu pa smo videli še veseloigro »Teta na konju”, katere vloge so bile posrečene in tudi dobro podane. Tako smo se za pust prisrčno nasmejali.
Kotmara ves
Na pustno nedeljo in pustni ponedeljek zvečer nas je Farna mladina razveselila z zelo pestrim programom. Izvajala je dve šaljivi igri: »Pričarani ženin” in »Dva gluha”. Vmes pa je prepeval moški zbor narodne pesmi. Tako igralci kot pevci so bili nagrajeni z burnim aplavzom. Lepa udeležba občinstva od blizu in daleč je pričala, da vlada med ljudstvom še vedno veliko zanimanje za kulturne prireditve. Farna mladina pa je dokazala, da ne zna samo »pete brusiti”, temveč, da je požrtvovalna tudi za kulturno delo.
St. Jakob v Rožu
Za pust nam je »Farna mladina” pripravila komedijo: »Gašpar gre na božjo pot”.
20 igralcev starih-veteranov in novih-rekru-tov je zabavalo ljudi tako, da so smeh slišali še daleč zunaj dvorane. Res dobro so se odrezali. Nekateri so pokazali toliko iznajdljivosti v komiki, da smo jih lahko veseli. Dvakrat je bila dvorana premajhna.
Na pustno nedeljo bi morali igrati v Ločah in na pustni torek doma. Toda v soboto zvečer pa zvemo, da je glavni igralec »Gašpar” moral ostati v bolnici. Kaj sedaj?
V	Loče je šel g. Vinko Zaletel in tam pokazal barvne slike iz Koroške in še marsikaj, da so ob sliki in pesmi in godbi uživali ljudje in niso iz daljnih krajev prišli zastonj.
Za pustni torek pa smo dobili novega . »Gašparja”. V treh dneh se je naučil in kar> dobro nam je v teh razmerah zaigral in rešil pustni večer. Tembolj ga moramo pohvaliti, ker je prvič nastopil na našem odru.
Za postni čas pa nam režiser g. Vinko Zaletel pripravlja posebno lepo igro iz lur-škega življenja: »Hasanaginica”, ki bo nekak višek letošnje igralske sezone. Le »Gašpar” mora kmalu priti iz bolnice, da bo sedaj nastopil kot trdosrčni Hasanaga.
—-Nase prireditve ===
Katoliško prosvetno društvo ŠMIHEL pri Pliberku
V	nedeljo, 17. marca ob 3. uri popoldne pri »Šercerju”
AMERIKA, II. del
G. Vinko Zaletel nam bo v 2. delu pokazal barvne slike predvsem iz zapadne Ame- rvi rike. Videli bomo Niagara slapove, Kana-' J do, Boys Town, prerije, cowboye, Jelow-stone National Park, Kalifornijo — zlato deželo, Grand Canyon, Arizono — življenje puščave, Indijance itd.
Za nameček še mladinski dan v Celovcu.
Vsi lepo povabljeni k zanimivemu kulturnemu predavanju!
»Saj si slišal. Plesali ne bomo,” je dejala nevesta in položila svojo roko na Vanesku-jevo ramo. Milan pa je tedaj odšel.
Naslednji dan ga ni bilo po plačilo in tudi po treh dneh še ni prišel ponj. Tedaj je Vanesku dejal'svoji mladi ženi:
»Daru od njega ne maram, zvečer mu bom poslal njegovo plačilo.”
»Daj, da to opravim jaz namesto tebe,” je rekla žena, »sama to bolje razumem.”
Zvečer se je napotila z mošnjo zlata skozi vas. Milan Vliduč je sedel v nerazsvetljeni izbi pred ognjiščem. Obraz mu je rdeče žarel od plamenov na ognjišču.
»Plačilo sem ti prinesla,” je dejala žena. »Tako,” je rekel Milan in niti z glavo se ni okrenil.
»Ga ne maraš?” je vprašala.
»Nočem daru. —”
— »Ali ga zelo ljubiš?”
»Kaj to tebi mar?!”
»Meniš?!” je zavpil pastir in stopil pred njo, »ali veš, da od tistega časa ne morem več gosti.”
»Moj Bog, čemu pa?” je vprašala žena in pritisnila mošnjo z denarjem na prsi.
»Ker si njegova žena!”
Zena je priprla oči in njene ustnice so čebljale: »In zaradi tega ne moreš več go-yii?” in njen glas je bil zapeljiv.
„Ne,” je zavpil, pograbil piščalko s poželjivimi prsti. Prsi so se mu sunkovito dvi-(Konec na 8. strani)
P * I * S * /\ * N * O -* B * R * /\ * NI * J * E
Kako ie bilo v minulih časih na Radišah
(Po zapiskih L. P. priredil *)
Slovenska narodna zavest v minulem stoletju
Kljub nevednosti, pomanjkljivi izobrazbi, gospodarski in socialni zaostalosti, stalnemu političnemu zatiranju, gospodarskemu izžemanju ter preziru s strani oholih tujejezičnih gospodarjev in oblastnikov pa je bila med Radišani zavest pripadnosti k slovenskemu rodu v vseh časih zelo močna, tako pred kot po letu 1848.
V fevdalni dobi je naše ljudstvo gledalo v tujerodnih graščakih pijavke, ki so jih samo izsesavali. Bili so povečini Nemci, prav tako tudi njihovi pomagači, kot valpti, oskrbniki in drugi, za katere so uporabljali kar nemška imena kot „flegarji” in „fervalter-ji”. Nemška je bila tudi vsa višja duhovščina ter višje uradništvo, ki so bili brez stikov s priprostim ljudstvom. Z ljudstvo so imeli stik le dušni pastirji po farah in duhovni-jah, ki so tudi sami izhajali iz kmečkega ljudstva in z njim živeli. Zato se jih je ljudstvo tudi zaupanjem oklepalo kot edinih izobraženih svetovalcev.
Boj za „staro pravdo” še iz časov kmečkih uporov, ki je pozneje prešel v boj za
osebno svobodo, je bil pri nas spričo danega položaja, boj celotnega tlačenega ljudstva proti tujerodnemu tlačitelju, torej boj naroda proti narodu, čeprav v tedanjih časih o kakih nacionalnih programih še ni bilo sledu in naši kmetje se v svojem vsakdanjem boju, ki je trajal skozi vse življenje in iz roda v rod, se niso utegnili ukvarjati z učenimi oznakami svojih naravnih pravic, katerih upravičenost so pa v srcu čutili in se vprav zato s tako stanovitnostjo zanje borili.
Kako so se v letu 1848 slovenski kmetje zavedali svoje slovenske pripadnosti, izpričuje dogodek, ki se je bil pripetil v Grab-štanju, pred okrajno gosposko. Bile so izvršene volitve v znamenite ..Frankfurtske deputacije”, to je v vsenemški parlament, ki se je sestal takrat v nemškem Frankfurtu.
Grabštanjska gosposka, v katero so spadale tudi Radiše, je takrat bila še povsem slovenska. Kmetje so zato sklenili, da v parlamentu vsenemških dežel nimajo ničesar iskati. V grabštanjski farni kroniki beremo naslednji popis tedanjih burnih dogodkov, ki ga priobčujemo v izvirnem besedilu:
„den 2. Mav 1848 fand hier beym herrschaftlichen Gebaude die Urwahl behufs dler Frankfurter Dcputatiou statt, wobcy die ineisten Insasscn dieser Pfarre erschienen. Wenige davon gabcn ihre Stimmen ab, die Mehrzahl abcr hattc sich entfernt,weil sic allcr geniachten Erklarungcn ungeachtet bey der Meinung starrsinnig verharrte dies sey bey gegenwartiger unruhiger Zeit eine geheime Ver-schreibung zur Nationalgarde und soinnigen Verteidigung dcs Landes gcgen auswartige Feinde. Die Wahl fiel auf Tauchcr und Podlem in Truttendorf und auf Schneidcr in Grafenstein.
A m 3. May 1848 um 5 Uhr friih erschienen beym dasigcn llezirksgebaudc eine nicht unbcdeutende 8 Kolte von Itauem mit Knitteln und Dremmcln bewafnct, besctzte beyde Ausgange dcssclben, und ver-langte die Ausfolgung der geschlossencn Protokolle, mit dem Bemerken, dass sie ruhig abziehen svollen, sobald ihnen solchc iibergeben werden. Siinitliche llauern waren von Radsbcrg, Rottenstcin und Miegcr. Die Unvahlprotokolle wurden von der Bez. Ob. ausgcfolgt, und der Abzug gcschah im Stillen.”
Celovec je še bil sredi strnjenega slovenskega ozemlja
V prvi polovici minulega stoletja je bila jezikovna meja še daleč na severozapadu od Gospe Svete, nekako pri Trgu (Feldkirchen) in na Osojskem jezeru. Sam se še dobro spominjam, kako sem pred prvo svetovno vojno kot 15-letni fantič bil z mojo pokojno materjo na obisku pri teti, materni sestri, na Holavcu, po nemško Wdlfnitz, v vasi, ki leži med Blatogradom in Celovcem. Takrat so tam še vsi stari ljudje na vasi govorili med seboj slovensko, dočim je mladina že govorila nemško, a je še znala tudi sloven-!sko. Takrat je še mali Celovec bil naravno središče Spodnje Koroške in je ležal še sredi strnjeno slovenskega ozemlja. Pa tudi mesto samo je bilo, kot so mi pripovedovali 80-letni starčki pred prvo svetovno vojno, še precej slovensko. Nemški element je predstavljalo samo plemstvo in višje uradništvo. Trgovci, obrtniki in delavci, ki so prihajali v dotiko s kmeti, pa so vsi znali dobro slovensko in ker takrat slovenščine v nobenih mestnih šolah niso poučevali, so jo pač znali od doma, torej so bili slovenskega rodu. To potrjuje tudi dejstvo, da so še v desetletju pred prvo svetovno vojno na Radišah, Podkrnosu, v Medgorjah in Žrel-cu umirali stari kmetje in kmetice, ki niso znali niti besede nemško, pa so vendar vse
svoje življenje vsak četrtek vozili svoje pridelke, kot maslo, drva, jajca in drugo blago, v Celovec in ga tam prodajali. Očivid-no so v Celovcu s slov. besedo zlahka shajali in se jim ni bilo treba učiti nemščine.
Kmečko življenje na Radišah je bilo zaključeno občestvo, čigar življenjski tok so-določali letni časi, vreme in drugi naravni pojavi. Ker je bilo spričo pomanjkanja prometnih sredstev to občestvo zaprto samo vase, je v njih članih zbujalo močan smisel skupne pripadnosti in to je bil po svojem bistvu prvi zametek slovenske narodne zavesti. Razne prireditve, kot domači prazniki (med, teritev, ženitovanja in sestajanje v vaški gostilni) so kljub pijančevanju, pretepom in prepirom povezovali vaščane v skupnost, gojili skupnega duha, katerega prvine so bile skupna usoda, skupne navade in skupni jezik. Izrazito slovensko domišljijo so budile številne narodne pripovedke o raznih čudovitih junakih in krasoticah, jarih kačah in hudobnih grajšča-kih. Pa tudi razni kramarji, ki so peš pohajali iz kraja v kraj in prodajali svojo robo, so prinašali novice iz daljnih dežel, kjer ljudje govorijo isti jezik kot pri nas, in vzbujali v tlačenih Radiških Slovencih zavest, da nas je mnogo in da bo tudi naš čas še prišel. To je bilo posebno pomembno v času tlačanstva, ko jih je tepel bič tujega valpta.
F. GRIVŠKI:	13
^)O/CH ikl POVEST
Pred hišo so vzidali nov lesen hodnik z lepo izrezljano ograjo, na katero je Tilka nanesla rdeče gorečke, nageljne in dišečo elvižo. Ob zidu je hlapec zasadil vrtnice, rdeče in rumene, ki so prepletale visoke stebre, na katerih se je vzpenjal senčnat latnik.
Stara kmečka hiša se je prelevila v nov dom, le kolnica je ostala ista.
..Gosposki postajaš, Gregor!” se je ponorčeval Peter.
„Kaj bi ne, gosposkega hlapca ima pri hiši!” je pičil Janez, ki mu ni bilo prav, da je dobil tekmeca.
„Kaj bi se ujedal,” je ponosno odrezal Gregor. „Niko je fant, da mu ga ni para. Za dva vzdigne, spretno poganja, vsakega dela se loti in nikoli ne nerga! Le poglejta, kako hitro je razložil!”
Mimo je Niko pripeljal prazni voz. Visoko zravnan je zamahnil z bičem in po-
ganjal konja.
„Pa bi zaklel, Niko,” se je smejal Janez. „Če ne kolneš, nisi- furman.”
„Le kar sam preklinjaj, Janez! Moja konjiča vlečeta tudi brez pridušanja! Hihot!” Konja sta vzpela vratove in potegnila v močnem zaletu.
„Kaj nisem dejal,” je ponosno poudaril Gregor. „Fant od fare!”
„Iz katere fare?” se je razkoračil Janez. „Naj bo iz katere hoče! V našo ga bom pripisal!” je odbil Gregor.
,,Kaj ga boš vzel za zeta!” se je namuzal Peter. Janez je škodoželjno poškilil.
,,Zakaj pa ne!” je odločno odvrnil Gregor. „Prav nič napačen ni bi bil!”
V poletnih večerih so ob potoku prepevali slavci. V duhtečem bezgu so se zibali in drobili pesem za pesmijo. Od sonca ožgani oleandri so znova zažareli in zadišali v večernem hladu. Lahek vetrič je prenašal ptičje speve po vrtovih. Niko je napajal konje. Zajahal je rjavca in zavriskal, da je odmevalo po vasi. Na vrtiču pred hišo je prilivala Tilka. Položila je kanglo pred gredice in utrgala velik rdeč nagelj. Naslonila se
Pa tudi na trgu v Celovcu so se po četrtkih shajali kmetje iz bližnjih in daljnjih vasi ter si izmenjavali novice in izkušnje.
Ko so v prvi polovici minulega stoletja se začeli tudi sinovi našega rodu povzpenjati do višje izobrazbe, so dali dotlej podzavestnemu narodnemu čutu svojega ljudstva tudi vidno zunanjo obliko, zrastla je tako tudi politična in kulturna narodna zavest. Po vaseh pa se je začelo širiti znanje branja in pisanja. Spočetka so bili redki, ki so bili vešči teh vednosti, toda pri njih so se zbirali sosedje od blizu in daleč ter poslušali, kaj jim je njihov učenejši sovaščan bral iz časopisa ali iz knjig, ki so posebno po ustanovitvi Mohorjeve družbe v Celovcu v vedno večjem številu prihajale na Radiše in drugod po Koroškem. Tako se je v desetletjih borbe, kljub težkim izgubam, iz
K - O -
zatiranega tlačanskega ljudstva porajal narod v današnjem pomenu besede.
-•t
S tem zaključujem te skromne paberke ljudskega izročila, ki sem jih dolga leta zbiral, a v zimskih mesecih s trudom zapisoval. Rečem s trudom, kajti vse svoje življenje sem bil kmet in si z žulji in znojem služil vsakdanji kruh, zato je moja roka spretnejša pri oralu kot pri pisalu.
Popisal sem to, kar sem zbral zato, 'ker menim, da je bilo po vsej verjetnosti živ-Ijenje tudi drugod po Koroškem podobno žitju in bitju Radišanov v minulem stoletju. Zahvaljujem se uredniku, ki je moje zapiske priredil za natisk, pa tudi vsem čita-teljem za potrpežljivost pri branju.
Lambert Pisjak, kmet na Radišah.
N - E - C
OTTO HOFFMANN-VVELLEMHOF:
Motorno- Uoto- ftapt&daf!
Bolje oblečeni gospod je dejal: „Dober dan!”
„0, dober dan, dober dan!”
..Prihajate zaradi motornega kolesa? Rečem vam: To vam je kolo, to vam je stroj!” Lastnik je sanjavo povesil trepalnice, obenem pa je dvignil kvišku desno roko, katere iztegnjeni palec in kazalec bi naj ponazarjala edinstveno kakovost njegovega vozila.
„Da, prihajam zaradi motornega kolesa,” je potrdil bolje oblečeni gospod.
..Trenutek, samo trenutek, prosim! Samo sekundo!” — Stopil je k vratom in zaklical v hišo: „Medi, takoj mi daj ključ za garažo! Prišlo je neko kolo radi gospoda, ne’smisel, prišel je nek gospod zaradi kolesa!” Z brezmočnim smehljajem na obrazu se je obrnil proti kupcu, kot da ga prosi odpuščanja. Ta pa mu je s prijateljskim namigom dal razumeti, da ta neznatna ne-zgodica ni prav nič vplivala na njegove namene.
„Medi, halo, Medi!”
Nič se ne zgane. Lastnik razburjen odide. Slišati je le še razburjen šepet: „Hi-tro, hitro, daj sem!”
„Kako pa izgleda?”
„Naredi zelo prijeten vtis, strašansko prijeten človek mora biti, se mu takoj vidi!” Pojavi se skokoma in brez sape: „Tako, prosim — pa oprostite!”
„Kaj še, prosim, prosim!”
Oba gospoda se podata k garaži. Vrata se odprejo. Oba obstaneta v slovesnem molku. Z zmagoslavnim pogledom ošine lastnik bodočega kupca. — „Lep motor!” pripomni ta mirno po daljšem premolku.
„Ali ni res? Krasen motor! Naravnost čudovit motor! In zanesljiv, rečem vam! Z njim sem opravil najdaljše vožnje brez sleherne sitnosti, po dolgem in počez po Evropi, na tisoče kilometrov!” Nenadoma je videti, kako se je notranje zdrznil. „To se pravi, da z njim pravzaprav niti nisem tako veliko vozil.”
„In motor!” — „Prvovrsten.” — „Valji?” — ..Izvrstni, izvrstni!” — „Vzmeti?” — „Kot maslo!”
je na ograjo in zamišjena vonjala cvet. Globoko v duši ji je zaživela slika: fant na konju! Zavihala je rokave in zasanjala. „Ta Niko! Kako je pripraven, dober!” Iz sanj jo je zdramila pesem. Visoko na konju je pridirjal Niko. Hitro je razjahal, potrepljal rjavca po gobcu in ga peljal v hlev. ..Lepših fantov na svetu ni!”
Glas se je dvigal. Podstavila je Tilka in ga spremljala v altu.
„Lep glas imaš, Niko!”
Osnažil si je obleko in pristopil k ograji. ■„Lepo me spremljaš!” je pohvalil.
„K petju bi hodil,” je vabila. „Jutri zvečer bodo pevske vaje. Pojdi z menoj!”
„In Janez?”
„Lepo te prosim, On je basist. Tenorjev nam manjka Še zadovoljen bo!”
„Ne vem,” je zamišljeno zategnil.
„To si čuden! Kaj pa Janezu mar? Saj sem te jaz povabila!” Stegnila je roko in mu zataknila nagelj. Poduhal ga je in poljubil.
„Pojdeš?”
,,Da!”
(Dalje prihodnjič)
„Ali bi bili tako prijazni in pognali motor?” — Skoraj slišati je pobožni vzdihljaj, ki ga v svoji duši lastnik pošilja svetemu Krištofu, patronu vseh motornih vozačev. Potem zbere in stisne vse svoje sile ter s krčevitim sunkom odločno stopi na zaga-njač. Grmenje, sladko grmenje napolni prostor.
„Kaj pravite k temu?” Vse vzvode porine na polni tek. Kupec je presenečen. »Izvrstno, zares izvrstno!”
„Ali ne, prav zares izvrstno!” navija lastnik. „To je vozilo za vse življenje! če pomislim, koliko sem že z njim ... pravzaprav se z njim skoraj nič nisem vozil.”
Kupec je medtem skrčil kolena in se globoko sklonil. Tipa in trka po sprednji gumi. Tudi lastnik iz solidarnosti počepne. Obadva čepita nekaj časa brez besede in si ogledujeta žičnice kolesa. „Da,” spregovori končno kupec; očitno je prišel do zelo ugodnega zaključka.
„In zavore?”
»Kakor lev — (smehljaj v zadregi) — hočem reči, kakor more lev sredi skoka ustaviti svoj polet, tako primejo zavore mojega motornega kolesa. Nekaj skoraj neverjetnega!”
»In luči!”
»Svetijo kot podnevi. V naravnost nezaslišani daljavi lahko opazite najmanjšega hrošča, ki leze preko ceste.”
Kupec, ki se je nekam zamislil, se je mehanično naslonil na kretalo. Rog je oglušujoče zatulil. Prestrašen se umakne. Lastnik mu samo prijateljsko zaupno in pomenljivo pokima.
»Da, da, to so signalne naprave, kot je treba. Dva kilometra naokrog tulijo vsi psi...”
»Torej — saj razumete — nakup motornega kolesa je stvar zaupanja — ali je res vse v redu?”
»Tu je moja beseda! Vse!”
»In cena?”
»Dva.”
Kupec stopi presenečen za korak nazaj: »Dva tisoč?”
»Tisoč devet sto petdeset?” ga vabljivo snubi lastnik.
»In k temu je treba prišteti še stroške. Preden ga kupim, ga moram dati v splošni pregled in popravilo.”
»Čemu neki? Pred tremi dnevi sem ga dobil iz splošnega popravila!”
Kupec se čudi v dvomu: „.. je bil v splošnem popravilu?”
Lastnikov pogled je poln ponosa. »Da, izvršil ga je sam glavni inženir. Rekel je, da takega motorja ne dobi vsak dan pred oči.”
»In je torej vse, prav vse v popolnem redu?”
»Da, vse, do zadnjega vijaka!”
Izgleda, da je sedaj kupec popolnoma zadovoljen: »Lepo in prav,” spregovori. »Potem pa mi povejte še nekaj: Zakaj ste pa potem včeraj — dovolite, da se vam predstavim, moje ime je ing. Wagner od firme »Motorvvagner” — zahtevali povračilo denarja za splošno popravilo. Zakaj ste trdili, da oljna naprava ne deluje, da zaklopke (ventili) stavkajo, da na sedežu ni moč sedeti, da motor ne razvija večje brzine kot Lohengrinov labod? Zakaj, če vas smem vprašati, zakaj?”
SKOČI DOL-VERNBERG-PODRAVLJE (Nadaljevanje s 4. strani)
ne kapele Belohuby, kakor je bil pred letom dni umrli Peter Kernal (tudi tega starši so prišli v onih letih iz Češke) po smrti svojega očeta kapelnik po vsem Koroškem sloveče kapele Kernal!
Oba — Avgust in Anton Belohuby — sta bila češkega rodu, a priučila sta se oba v besedi in pismu tudi slovenščine in nemščine, bila pa sta oba tudi vedno verna in verske dolžnosti izpolnjujoča katoličana. V posestvu mu sedaj nasleduje njegov sin Anton jun. Belohuby. Ob smrti je bil v 89. letu življenja. Obema je bil t. r. sopotnik v večno slavo [ezus sam, ker sta izdihnila vsak na svoj dan oba kmalu po prejeti sv. popotnici! Vsem tu navedenim je z udeležbo pri pogrebu izkazalo mnogo vernikov zadnjo čast! — Naj vsak v svojem grobu mirno spi, dokler se končno spet ne prebudi! Trajen jim spomin!
Vseh pogrebov je bilo lansko leto med 1350 farani 18, iz ene same vasi (Dole) 6. — Rojstev oz. krstov je bilo vseh 28. — Porok pa 12, od katerih je pa 8 parov šlo se poročit navadno v Beljak k Sv. Nikolaju. Naj bodo vsi zdravi, zvesti in srečni!
Naročili smo nov božji grob in tri nove zvonove. V misijonišču Vernberg se vršijo zlasii pozimi t. r. neprestano razni poučni in vzgojni tečaji. — Letos je doslej malo snega, a mnogo mraza in ledu, zato so imeli povsod okoli tudi veliko ,,šisanja (strelja-njk) po ledu. Je to zdrav in 'kratkočasen šport, a kljub temu včasih tudi kak Strelovec nesrečno zdrkne in pade. Da potem le vsak spet srečnost vstane, je pa vse spet dobro. In to je za nas vse najbolje!
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 17. 3.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 18. 3.: 14.00 Poročila, objave. - Za našo vas. 18.45 Od pesmi do pesmi - od srca do srca. - TOREK, 19. 3.: 14.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. - SREDA, 20. 3.: 14.00 Poročila, objave. -Iz domačih gajev: Pred mikrofonom je mešani zbor iz Globasnice. 18.45 Za ženo in družino. — ČETRTEK, 21. 3.: 14.00 Poročila, objave. — Na zapečku: Z mikrofonom R. C. smo tokrat v Svečah. - PETEK, 22. 3.: H.00 Poročila, objave. — Za naše malčke: Velikokljiina gospa šoja. —18.45 Narodne in umetne pesmi. - SOBOTA, 23. 3.: 9,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 24. 3.. 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
V nočeh, ko veter buči čez Črno goro . . .
(Nadaljevanje s 6. strani) gale. Stopil je tako tesno k ženi, da je čutila njegov dih na svojem licu.
..Igraj,” je dahnila ženska in se trudno naslonila ob podboje vrat. Milan je gledal ženo pred seboj. Njene ustne so bile lahno odprte. Mošnja z zlatom pa se je na njenih prsih z dihanjem sunkovito dvigala in padala.
Milan je tedaj nastavil piščalko na ustne in prevzela ga je čudna sila, da je začel igrati. V začetku okorno, tipajoče, nato pa je prelil vso svojo bolečino in srečo v svojo godbo in igral kot čarovnik.
Vanesku je doma do polnoči čakal na svojo ženo. Kakor zver je praskal ob lesenem oknu in hotel s svojimi očmi predreti trdo temo. Ko je napočilo jutro, je besno pograbil puško na steni in zdirjal s svojo hromo nogo čez vrt in koruzo tja k pastirjevi bajti.
»Lopov,” je klel in stiskal pesti in usta so se mu penila, ko je kot norec divjal čez pašnik proti staji. Težko sopeč se je ustavil pred pastirjevo kočo.
Okrog pastirjeve bajte pa je stala gruča ljudi, taki kot so prišli s slamnatih ležišč ali pa iz koruze na polju: žene, otroci in starčki so stali tu in skoraj dihati niso upali. Nad njihovimi glavami pa je vriskala godba Milanove piščalke, ki je izbila besnemu Vanesku puško iz rok. Milanova godba je zbudila pastirje iz spanja, da so se ponoči priplazili k njegovi bajti, kjer so ga našli, kako je igral pred ognjiščem neki tuji ženi, ki se je trudno in zamaknjena naslanjala ob vrata. Dolge ure so stali tu v hladni jutranji rosi, pa se tega niso zavedali. Milan pa je venomer godel.
Dolgo je stal Vanesku na mestu. Ustne so mu drhtele, puška pa je ležala ob njem. Nato pa se je molče obrnil in se vrnil. Bil je za leta starejši.
Milan se je še istega dne napotil s svojo čredo čez goro. Z njim je šla mlada žena.
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
Celovec. Paulitichgasse (Prosenhof)
MALI OGLASI
VSAKA BESEDA STANE 1.10 S (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 Sil (in 10% davka). - Naročilo tnalih oglasov naslovite na upravo »Našega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka ivečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58).
Keuschnigg-semena
ustanov, leta 1879
Priljubljena in preizkušena veletrgovina za semena
Celovec-Klagenfurt, Heuplatz 6
KINO
CELOVEC-KLAGEN FURT STADTTHEATER
15. do 21. 3.: »Suši und Strolch” (CinemaScope — barvni film)
PRECHTL
15. do 21. 3.: barvni film: „I)cr Schandfleck” (Ludvig Anzengru-ber)
KAMMERLICHTSPIELE ,,/.U’Lsch('ii Himmel und Holle” (ni za mladino)
WULFENIA
15. — 19. 3. film o zakonu: „Heute hciratet mein Mann”
20. do 21. 3. Najboljši film leta: „Das Lied der Strasse” (Ni za mladino)
VOLKSKINO
15. do 21. 3.: Cinemascope: „Der Glockner von Notre Dame”
PLIBERK
15. do 17. 3.: „Ihr Korporal”.
19. do 20. 3.: „Keine Angst vor Schwiegennuttern” (ni za mlad.) NAPRODAJ
Cisto deteljno seme ima naprodaj FRANC KRUŠIC, Vclinja ves. P. Bilčovs.
SADNA DREVESCA
Najboljša sadna drevesca ima drevesnica ing.
MARKO POLZER pd. Lazar, p. St. Veit in Jauntal.
DEKLETA, POZOR!
Iščem dekle za gosi>odiiijstvo v Švico. Dobra plača in tlruiinska povezava. Ponudbe Pošljite na naslov: Frau MARIA \VEBER, In-derbitzin, St. Adrian — Arth, Kt. Schwyz.
KAUFT S € H U H E BEI
(ftzUac
POROKA
Za vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, velika izbira v strokovni trgovini „PR1N-ZESS”, Klagenfurt, Alter Platz 34.
J
Črke za portal pri Jenoch, Tudi Neon-razsvetljava. Klagenfurt, Herrengasse 14
Enoosni priklopniki, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obro če dobavlja rabljene in poceni AUTOVERVVERTUNG FRANZ RUMWOLF, Klagenfurt, Flatscha-cher Strasse 18, telefon 37-78.
Najceneje
BLAGO. PERILO. VOLNO
Zato ne zamudite ugodne prilike in zglasite se čimprej
L MAURER
CELOVEC-KLAGENFURT Alter Platz 35
Oglašuj
v našem listu!
Nihče jia ne ve, kam je krenil in nihče ga tudi ni več videl. Le v nočeh, ko veter buči čez Črno goro, zaslišijo ljudje še danes njegovo godbo, godbo, ki jim težko lega na srce in po kateri oglašajo svoje narodne pesmi.
To so tiste žalostne narodne melodije, ki jih je učil Milan, božanski godec, ki je bil zgolj pastir, pa kljub temu kralj med svojimi ljudmi.	Lorene Mak
Razmerje med delavstvom in podjetniki
O vprašanju masovne proizvodnje ter odnosih med kapitalom in delavstvom je minuli ponedeljek v knjižnični dvorani Ameriškega doma v Celovcu predavala gospa Elvira T. Marquiss iz Los Angelesa (USA).
Predavateljica, ki je po rodu iz Hamburga, je že v mladosti odšla v Ameriko in ie danes med vidnimi osebnostmi poslovnega življenja v velemestu Los Angeles v Kaliforniji. Poleg skrbi za svoje poslovne interese pa vsako leto odide na krožno potovanje po svetu in predava po raznih mestih o ameriškem načinu življenja in gospodarstva.
Iz njenih zanimivih izvajanj smo spoznali miselnost ameriškega poslovnega sveta, ki je vprav z ustvaritvijo ravnotežja in sodelovanja med delavstvom in podjetniki, to je med delom in kapitalom, postavil industrijsko proizvodnjo na nove temelje plodnega sožitja in s tem omogočil veliko ameriško blagostanje. Na laž je postavil tudi prerokovanje Marksa in njegovih učencev do danes o neizogibnem nasprotstvu teh obeh glavnih faktorjev gospodarskega procesa in o neohhodni potrebi razrednega boja.
Po predavanju se je razvila zanimiva diskusija.
Peslro in zanimivo
POROKA NA DALJAVO Pred 'kratkim se je poročil g. Lo Giudice, ki živi v Avstraliji, z neko Sicilijanko iz Messine. Obred so opravili po zastopnikih, ker sta bila ženin in nevesta odsotna. Kljub temu sta se slišala, ker so poroko odajali po radiu v Avstraliji in istočasno v Messini. Kmalu se bomo na daljavo lahko tudi prepirali, a dobro je, da nihče ne bo mogel pograbiti metle.
ZENSKE SO NAJBOLJ ZADOVOLJNE V Tuneziji je stopila v veljavo nova ustava, ki odpravlja mnogoženstvo, to je zakon z več ženami hkrati. Moški odslej tudi ne smejo zavreči svoje žene. Če se hočejo od nje ločiti, morajo zaprositi za ra/.poroko.
Z novimi predpisi so najbolj zadovoljne ženske. Zbralo se jih je 300 pred vladno palačo ter so se javno zahvaljevale ministrskemu predsedniku.
OBLETNICA »DUNAJSKE KLOBASE” Letos je minulo 150 let, odkar je mesar jurij Lahner, doma iz Frankfurta, prišel na misel tako imenovane »dunajske klobase” ali hrenovke, ki so jo po Lahnerjevem rojstnem mestu nazivali »frankfurterico”. Svoje izdelke je mož prodajal iz vročih kotlov po dunajskih ulicah v polnočnih urah, ko so se ponočnjaki vračali domov ter si želeli, preden ležejo, še majhen prigrizek.
Ko so ljudje zvedeli, da jedo hrenovke tudi na cesarskem dvoru, je klobasa zaslovela po vsem svetu. V Ameriki jo imenujejo »bot dog” ter je pojedo dnevno po en milijon parov.
OTVORITEV
modem^a etek~
U&Mfa ^csfuuiinfsfi/a
je bila v ponedeljek, dne 11. marca 1957
DR. HA'NS BOGNER CELOVEC-KLAGENFURT, OBSTPLATZ 4, TEL 63-80
fo&pacUtoie!
i
Obisk naše trgovine se splača!
Prinašamo vedno najnovejše predmete za moderno gospodinjstvo. Brezplačna predvajanja, strokovni nasveti, dalekosežni kreditni sistem.
SAMO KRATKO ČASA
K OTVORITVI
pcedat/anie M I X I 19 5 7
Najmodernejši nemški izdelek na področju kuhinjskih strojev Vam kažemo vsak dan ©d 9.30 do 18. ure.
BcezfUacHt pojltusHC fetU
Pri izgradnji te trgovine so sodelovali:
Arch. Dipl.-Ing. Rudolf Nitsch, Klagenfurt, Bahnhofstrasse 8
Ing. Herbert Egger, Klagenfurt, Bahntrasse 8
Ing. VValter Plass, Metallbau, Klagenfurt, Heckemveg 11
Ing. Leopold VVilfan, Elektromeister, Klagenfurt, Theatergasse 4
Albert Puschnig, Malermeister, Klagenfurt, St.-Veiter Strasse 10
Adolf Mirnig, Mdbeltischlerei, Klagenfurt, Siebenhugelstrasse 70
Karl Hannig, Bodenverlegung, Klagenfurt, Kardinalplatz 8


Ust izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: »Naš tedenik-Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik m izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Janežič. Leše pri St. Jakobu. -Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva m uprave 43-58.