570
Kronika
FESTIVAL MALIH IN EKSPERIMENTALNIH ODROV ALI KOMEDIJA ZMEŠNJAV
Bil je in minil je še eden izmed gledaliških festivalov, ki je s svojim programom in s porazdelitvijo nagrad marsikoga spravil v slabo voljo. Nič novega, to se na festivalih in ob njih rado dogaja, posebno kadar gre za selekcijo, za izbor, za izločanje, s čimer se opravlja določena kvalifikacija, vrednotenje. V mislih imamo Festival malih in eksperimentalnih odrov Jugoslavije, ki vsako leto poteka v Sarajevu od 27. marca do 6. aprila, ko v Sarajevu praznujejo dan osvoboditve. Poleg Sterijevega pozorja je sarajevski festival tista zvezna, jugoslovanska gledališka prireditev, kamor prihajajo s svojimi predstavami vsa jugoslovanska poklicna gledališča, pri čemer ni omejitev, kakor pri Pozorju, za katero se lahko prijavijo samo predstave, uprizorjene po domačih dramskih besedilih. Sarajevski festival ima, zlasti v zadnjem času, svoja vrata odprta za najrazličnejše predstave, čeprav ima v svojem naslovu jasno zapisano, da gre za prireditev, izpolnjeno z eksperimentalnimi predstavami in tistimi, ki so nastale na malih odrih, kar je z gledališkim iskateljstvom večinoma povezano.
Za letošnji Festival malih in eksperimentalnih odrov Jugoslavije, ki je bil že 23. po vrsti, je bilo v prvem krogu prijavljenih kar 88 predstav iz enain-šestdeset gledališč od Nove Gorice do Bitole, od Dubrovnika do Subotice. Tako imenovani republiški »selektorji« so to ponudbo skrčili na trideset, izmed teh pa je glavni selektor, ki je v bistvu tvorec programa, nekakšen dramaturg, izbral deset predstav v konkurenci in osem za tako imenovani spremljevalni program. Zaradi bolezni je ena pred-
stava v spremnem programu odpadla in tako je bilo v devetih festivalskih dneh v Sarajevu uprizorjenih sedemnajst predstav, če upoštevamo le gledališke uprizoritve, kajti svojevrstne predstave so bili tudi pogovori, zlasti pa podelitev nagrad.
Takrat se je namreč zgodilo, da je mlada, bodoča igralka, zdaj je namreč še študentka — Silvija Javanovska, zavrnila nagrado Zveze socialistične mladine Jugoslavije za najboljšega mladega igralca, ki pa jo predlaga uradna žirija. Silvija Jovanovska je namreč v Erigonu Jordana Plevneša odigrala epizodno vlogo v tej obliki: na oder jo pripeljejo na bolniškem vozičku zagrnjeno z belo rjuho, jo odgrnejo, ona pove dva stavka, nato jo spet odpeljejo za oder. Mlada, bodoča igralka je organizatorjem in žiriji sporočila: »Počaščena sem Z nagrado Zveze socialistične mladine Jugoslavije, ki mi je bila dodeljena za vlogo Irinije Kraft v predstavi Erigon. Globoko sem prepričana, da nagrade nisem zaslužila ne po obsegu sodelovanja ne po rezultatu. Sodim, da bi razvrednotila nagrajene rezultate drugih kolegov, če bi to nagrado sprejela. To nagrado zelo cenim, zato se ji odpovedujem. Potrudila se bom, da jo bom v prihodnje v resnici zaslužila . ..«
Odločitev petčlanske žirije, v kateri so bili režiser Marin Caric, pisatelj dr. Tvrdko Kulenovič, gledališka kriti-čarka Ljiljana Mazeva, igralec in režiser Branko Pleša in gledališki kritik in publicist Vasja Predan, je bila v tem, pa tudi v nekaterih drugih primerih milo rečeno — smešna. Mlada, simpatična igralka iz Skopja je to očitno začutila, saj je bila njena udeležba v predstavi Erigon res minimalna, zato se ji je odpovedala. Pojav pa ima seveda svoje vzroke v različnih kriterijih in hotenjih, ki so vse prej kot estetske narave. To se je pokazalo tudi
Gledališče
571
Festival malih   in eksperimentalnih odrov aH komedija zmešnjav
v programu, kakršnega je iz tridesetih predlaganih predstav oblikoval uradni oblikovalec programa, pisatelj in gledališki kritik — Sead Fetahagič iz Sarajeva. Predstave, ki jih je napotil v Sarajevo, bi po tematskih in uprizoritvenih sestavinah lahko porazdelili v tri skupine. V prvi bi se znašle tiste, ki so se z različnimi prijemi lotevale sodobnega uprizarjanja evropske in domače literarne klasike, v naslednji krog bi sodilo nekaj predstav, ki niso bile v ničemer eksperimentalne, pomenijo pa prenos sodobne evropske dramatike v naš prostor, tretji krog pa bi pomenile predstave, uprizorjene po novih dramskih besedilih večinoma mladih jugoslovanskih avtorjev.
V prvem krogu je s svojo celovito gledališko ponazoritvijo izstopala predstava v dveh delih, kot prenos romana Svetozarja Čoroviča Majčina sultanija, kar pomeni — Mamina miljenka, na oder. Mladi režiser Miloš Lazin, ki je bil za to predstavo tudi nagrajen z zlatim lovorovim vencem, je zgodbo o mladem lepem dekletu, ki se naveže na avstrijskega oficirja, zgodba se namreč dogaja v začetku tega stoletja, ko je bila Bosna in Hercegovina pod avstrijsko okupacijo, uprizoril z zanimivimi etnografsko — historičnimi poudarki v prvem delu, v drugem pa brez teatraličnih okraskov, izostreno in zgoščeno, tako da je stopila v ospredje ideja dogajanja. Močan vtis je ta predstava napravila s slikovito sceno Mio-draga Tabačkega, za katero je bil scenograf tudi nagrajen. Uprizoritev Čo-rovičeve Mamine miljenke v izvedbi igralcev Narodnega gledališča iz Mo-starja je napravila ugoden vtis in je kot otvoritvena predstava nakazala spodbudne kriterije.
To velja tudi za edino slovensko predstavo na letošnjem sarajevskem festivalu, za Molierovega Don Juana ali kamnitega gosta v izvedbi Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice in v režiji makedonskega režiserja Ljubiše
Georgievskega. Moč in učinkovitost te predstave je v uglašeni igri Bineta Matoha kot don Juana in Iva Barišiča kot Sganarela. S svojo dinamično, nekoliko tudi ironično igro sta si pridobila simpatije gledalcev, očitno pa ne tudi ocenjevalne komisije, čeprav sta bila v okviru celotnega festivala nedvomno najbolje uglašena igralska dvojica. Festivalsko nagrado pa je dobila Nevenka Sedlar za vlogo Charlotte, ki jo je odigrala igrivo in prikupno.
To je bilo vse, kar smo Slovenci letos lahko predstavili na sarajevskem festivalu, na katerem so se nekatere naše predstave močno vtisnile v spomin in postavljale tej prireditvi tudi določene kriterije. Toda očitno je, da tudi v gledališču potica ne tekne vedno. Letošnji selektor je imel poleg dobre uprizoritve don Juana na voljo še nekatere takšne predstave, ki bi festivalu samo koristile, na primer Zajčeva Mlada Breda, če ne že katera izmed predstav našega edinega eksperimentalnega gledališča Glej. Opazovalec je dobil vtis, da je letošnji selektor nekako načrtno zaprl pot vsaj še eni slovenski predstavi, kar je obrazložil z ugotovitvijo, češ da je bilo predstav slovenskega poetičnega gledališča na tem festivalu v zadnjem času dovolj. Toda z nekaterimi predstavami, ki jih je pripeljal v Sarajevo, je izzval dvome o sprejemljivi veljavnosti svojih kriterijev, za katere očitno ni bilo nujno, da so bili vedno estetski.
V seriji predstav, ki so se ukvarjale s sodobnim uprizarjanjem klasičnih dramskih besedil, sta bili dve, ki sta šli v skrajnost. V tekmovalnem programu je bil to štiridesetminutni Hamlet, uprizorjen z lutkami in igralci na vozičkih, po zamisli zagrebškega režiserja Zlatka Boureka. Tekstovna osnova za to persiflažo Hamleta je Stoppardova okrajšava, ki pa terja poznavanje vse zgodbe o neodločnem danskem kraljeviču sredi dvornih, oblastniških spletk.  Ponazoritev Hamletovega
572
France Vurnik
maščevanja očetovega zahrbtnega uboja do snovi, ki jo podaja, in daje vtis, kakor da gre za dogajanje, ki ima zgolj pravljične okvire. Izzivalen domislek z lutkami je izzvenel predvsem kot artistična prvina, ki je bila tudi nagrajena z utemeljitvijo, da gre za »ustvarjalno podrejanje eksperimentalni ideji režije«.
Nenavadno dinamično predstavo iz tega kroga pa so v spremljevalnen programu izvedli člani beograjskega gledališča z naslovom Dvorište, igralci, med katerimi sta bila tudi Lazar Ri-sovski in Neda Arnerič. Brez scene, na čistem odrskem prostoru in v slikovitih pastirskih oblačilih so uprizorili komedijo italijanskega renesančnega kome-diografa Angela Beolca Ruzzanteja — Mušico ali komedijo o finem govorjenju. Svojo igro so usmerili na duhovito interpretacijo besedila, na oblikovanje erotičnih situacij, višek predstave pa je bil preskus zvestobe, prizor, v katerem se je italijanski avtor ponor-čeval iz španske vzvišenosti; igralec Ristovski je ves prizor odigral na visokih hoduljah. Predstava je izzvenela domiselno in zabavno hkrati.
V ta krog sodobnega uprizarjanja dramske klasike vsekakor sodita tudi dve predstavi, uprizorjeni po Ionesco-vih dramskih besedilih, ki so nekoč pomenila izhodišče za gledališče absurda. Enodejanko Norost v dvoje, napisano leta 1962, je v tekmovalnem programu uprizoril Eksperimentalni oder Narodnega gledališča Bosanske krajine iz Banja Luke v režiji mladega režiserja Jovice Paviča. Igra ni nič posebnega glede na druga Ionescova dela, Učno uro, Plešasto pevko, Nosoroge, nakazuje pa čustveno praznino v sožitju dveh ljubimcev in njuno razhajanje v povsem nenavadnih okoliščinah, ko v neposredni bližini njunega stanovanja potekajo poulični boji. Mladi režiser je to situacijo vzel preveč dobesedno in je Ionescovo dokaj monotono dramo uprizoril v kletnih prostorih Skenderije,
kamor je iz tamkajšnje okrogle dvorane skoraj dobesedno nagnal tako izvajalce kot gledalce ob imitiranem zračnem napadu. Tako je absurdnemu prepiru med dvema ljubimcema dal povsem realistično ozadje in ravnal tako rekoč proti naravi te igre. Šlo je pač za poskus tako imenovanega am-bientalnega gledališča, kakršno je v minulem desetletju uvajal zlasti režiser Georgij Paro na Dubrovniških poletnih igrah, ko je uprizarjal Krleže-vega Areteja na več prizoriščih na trdnjavi Bokar, ali Krištofa Kolumba na ladji, ki je med predstavo zaplula okoli Lokruma. Takšen prijem je seveda možen le, če so v besedilu dani pogoji zanj; v primeru lonesco ve igre Norost v dvoje je takšen prijem Iones-covi groteski odvzel značilno atmosfero.
Drugi primer Ionescove teatralike so pokazali mladi igralci iz Novega Sada v okviru svojega kulturnega centra; v režiji Milana Pletla so uprizorili Ionescovo Igro za štiri, vendar so se bolj zabavali, kot da bi vzpostavili situacijo groteskne nesmiselnosti svojega početja.
Najmanj sreče je imel sestavljalec programa z Modnim salonom sodobnega francoskega pisatelja Jeana Clauda Grumberta v režiji Zorana Tasioa in v izvedbi Nove scene Beograjskega dramskega gledališča. Ta predstava je vnesla v program festivala tako rekoč klasični gledališki realizem v vseh detajlih, njena tematika pa se je dotikala židovske problematike v povojni Franciji. Predstava je bila solidna repertoarna produkcija, v program je prišla kot primer komornega gledališkega snovanja brez izrazitejših pre-tenzij. Nekaj več aktualne vznemirlji-vosti pa sta izzvali enodejanki češkega pisatelja Vaclava Havla Avdijenca in Vernisaž oziroma Sprejem in Razstava v izvedbi beograjskih igralcev Ateljeja 212 in v režiji Ljubomira Draškiča. V obeh enodejankah nastopa avtorjev drugi jaz — Vanek, pisatelj, ki pa je
573
Festival malih   in eksperimentalnih odrov aH komedija zmešnjav
spričo političnih okoliščin zaposlen v pivovarni. V prvem delu ga direktor pivovarne skuša pridobiti, da bi sam proti sebi pisal ovadbe, ker pač direktorju povzročajo težave, v drugem pa ga prijateljski zakonski par gnjavi s svojo porabniško malomeščanščino, za katero se skriva porazna duhovna praznina. Vaneka je imenitno odigral znani igralec Petar Kralj, direktorja Danilo Stojkovič, ki je v slabi uri, kolikor prepričuje Vaneka, spil najmanj deset steklenic piva. V drugi enodejanki sta ob Petru Kralju odigrala zakonski par Svetlana Bojkovič in Vlastimir Stojiljkovič. Havlovi enodejanki sta bili odigrani v različnih prostorih, s čimer je bil izvedbi dodan element okolja v smislu ambientalnega uprizarjanja. Peter Kralj in Danilo Stojkovič sta skupaj prejela zlati venec za  uglašeno igro v dvoje.
Med predstavami, ki so nastale po novih dramskih besedilih jugoslovanskih avtorjev, sta bili v programu sarajevskega festivala kar dve takšni, za kateri sta besedilo napisala debitanta: Slavenka Milovanovič in Jordan Plev-neš. Igro Slavenke Milovanovič Četrta stena je uprizorilo Odprto gledališče kulturnega doma »Študentsko mesto« iz Novega Beograda v režiji Zlatka Svibna. Z njo je festival zdrknil na najnižjo raven v tematsken in izraznem pogledu. Mlada avtorica, sicer študentka dramaturgije, si je za svojo igro izbrala družino Jugovičev, njen razpad in nezrelost štirih otrok, ki se v življenju nekako ne morejo znajti. Po uprizoritvi sodeč, je temu kriva njihova mati Antonija, po rodu Slovenka, ki se že od vsega začetka ni mogla vživeti v novo okolje, hkrati ko ji je zakon onemogočal izpolnitev njenih pevskih ambicij. Pretiravanje, enostranskost, nemotivirani liki in kičasta uprizoritev so bile značilne sestavine te ponesrečene predstave, za katero so se vsi po vrsti vpraševali, kako da jo je selektor izbral za sarajevski festival. Pojasnila
ni bilo, lahko pa smo sklepali, da je odločitvi botrovala kar precejšnja mera nekritičnosti.
Nivo festivala in razpoloženje pa je nekoliko popravila »dramska anatema« Erigon mladega makedonskega pisatelja Jordana Plevneša v režiji Ljubiše Georgievskega, režiserja, ki je bil v festivalskem programu edini zastopan z dvema režijama, vendar mu žirija očitno ni bila naklonjena, čeprav sta njegovi predstavi prevladovali na festivalu. Na svoji mladostni poti po Franciji je Jordan Plevneš naletel na zapiske svojega rojaka iz Egejske Makedonije, Izidora Solunskega, ki je pred grškim monarhističnem nasiljem po letu 1949 zbežal v Francijo s svojim psom Eri-gonom in tam organiziral potujoče gledališče. In o usodi tega človeka ter prek njega o mnogih podobnih usodah govori Plevneševa igra v značilnih gledaliških podobah, ki jih je zasnoval Georgievski. Posebnost te predstave je zorni kot: scena in vse dogajanje je postavljeno tako, kakor da gledalec gleda na dogajanje s stropa navzdol, iz ptičje perspektive, kajti glavna oseba, Izidor Solunski, je priklenjen na posteljo, njegove spominske blodnje pa se nizajo kot dramske sekvence. Predstava je zbirka različnih stilnih prijemov, od lirično spominskega, prek teatralicnega do groteskega, ki je izstopal zlasti v prizoru o evropskem kongresu psov, kamor je poslan tudi Erigon. Simbolika tega prizora je politična in izhaja iz izkušnje majhnega naroda v razmerju do velikih. Erigona je s svojevrstno koncentracijo odigral znani makedonski igralec Meto Jovanovski, ki je pred leti igral Hamleta. Za Erigona je bil nagrajen z zlatim vencem.
Iz Makedonije je prišla na sarajevski festival še ena predstava, ki je vredna omembe, čeprav je bila izvedena v spremljevalnem programu. To je bila predstava Gledališke delavnice Filozofske fakultete, se pravi amaterjev, ki jih vodi   znani   režiser  Vladimir   Milčin,
574
njen naslov pa pove, za kaj gre. Glasi se: Kako bi skupina Modra bluza predstavila Živalsko farmo Georga Orvvella. Predstava je pokazala, kako je ta skupina to tudi napravila. Uprizorila je kompletno Živalsko farmo, satiro na stalinizem z ironičnimi poudarki. Ta skupina je že dopoldne tistega dne, ko je potem nastopila, delala po Sarajevu reklamo za svojo predstavo. Na odprtem tovornjaku se je nekaj igralcev vozilo po glavni ulici in na majhnem trgu pred spomenikom padlih predstavilo odlomek iz svoje uprizoritve. V hipu se je zbralo mnogo ljudi, in čeprav je bil nastop mladih igralcev na tovornjaku reklamne narave, je bil sprejet s simpatijami.
Če bi omenili še gibljivi recital, kakršnega uprizarja zagrebški igralec Rade Šerbedžija s svojimi bivšimi študenti pod naslovom »Pravijo, da se je sova nekoč spremenila v pekovo hčer« v okviru gledališke skupine Akter iz Zagreba in potem še povprečno ročk opero Dekle z zelenimi lasmi v izvedbi madžarskih igralcev iz Subotice, bi bil pregled podan. Iz predlogov, ki so jih
France Vurnik
gledališča po Jugoslaviji naslovila na sarajevski festival, pa bi se nedvomno dalo napraviti vsaj še dva podobna, če ne boljša programa. To je mogoče sklepati po predstavah, ki so bile prijavljene. Toda po toči zvoniti je prepozno, to je stara modrost, ki velja tudi v tem primeru.
In naj že bo, kakor je pač bilo: na nekaj stvari je letošnji program sarajevskega festivala vendarle opozoril ali jim dal poudarek. Pokazal je, v kakšni ustvarjalni zagati so mladi ustvarjalci, ki prihajajo v gledališče nasičeni s teorijami in prevzetimi primeri. Opozoril je na sicer že opaženo dejstvo, da se je gledališki eksperimept preselil in naselil v vse predstave, če je to zlasti režiserju po volji. Nanizal je primere, ki govore o tem, da artizem gledališke izraznosti močno stopa v ospredje na račun vsebinske in miselne jasnosti predstav in ne nazadnje, da ima gledališče mnogoštevilno odprto in naklonjeno občinstvo, na kar oblikovalci programov in predstav kar prepogosto pozabljajo.
France Vurnik