K.aJ vsg pišefo o učitelfstvu, šoll, prosvetl in JVV —1 Razveseljiv pojav. V času, ko se učiteljstvo z mnogih strani napada, moramo sma.trati re,s za razveseljiv pojav članek, ki ga ,pod naslovom »Položaj učitelja na kmetih« priobčuje na uvodnem mestu »Kmetski list« od 3. aprila. Navedemo naj nekaj ugotovitev iz tega članka: Med vsemi šolanci, ki so po poklicu vezani na življenje na kmetih, je uči"telj brez dvoma najpomembnejši. Njemu je zaupana mladina, narodova bodočnost. On ni samo tisti, ki uči mladi svet pisanja, čitanja "in računanja, ampak polaga v mlada srca šploh prve kali resnične notranje kulture ... Učitelj uči mladino spoznavati dom in domovino, on ji odgrinja prve razglede v svet. Učitelj ji odpira pot do zakladov in svetinj na•rodove kulture ... Neredko mora, ako hoče •res doseči uspehe, prispevati tudi gmotno iz svojih skromnih sredstev. Na koncu pa je po-gosto nagrada za njegov trud nerazumevanje, smešenje in celo preganjanje ... Ali res učitelj za to zasluži preganjanje, zapostavljanjc in prezir? Ali je res vsa naša kultura tako lažniva, da nimamo za požrtovalnega in nesebičnega delavca nobenega priznanja, če ga ie gmotno nočemo ali ne moremo nagraditi? • ¦ • Učitelj je kmetu že po načinu življenja najbližji. Oba imata družine in s tem toIiko skupnih težav in skrbi, da se medsebojno lahko docela razumevata. Samo človek, ki je 1 lastnim šrcem dkusil vso sladkost Ijubezni <lo potomstva in vso težo odgovornosti, ki jo nalaga skrb za qo.vo pokplenjc, lahko razume človeka s podobno nalogo ... Ko pa učitelj prevzame upravitelj&tvo te ali one šple, ob začetku šolskega leta ne morc nikoli reči, kje in v kakšnih okolnostih bo učakal konec šolskega leta. Izpostavljen je samovolji neštetih činiteljev, ki ga lahko sredi najlepšega dela kakor ničvredno koprivo iztrgajo iz njegove¦ga delovnega okolja in vržejo kamor koli... Kdor toTej hoče narodu dobro.se bo zavzemal povsod in dosledno za to, da pride učitelj <Jo svojih pravic in priznanja.V tem prizadevanju bo našel slovenske kmete vedno kot zveste zaveznike jn soborce. —1 Prosvetne razmere v vardarski bano¦vini je naslov članka Rad. Mihailoviča v »Novi Riječi« od 28. marca, v katerem so priobčeni sledeči podatki: »Na dan 1. marca je bilo v vardarski banovini 557 razredov brez učiteljev, zaradi česar je 262 šol sploh zaprtih, ker nimajo učiteljev. Po prošnji je odšlo v druge banovine 427 učiteljcv. To ugotovitev |e iznesel 6. marca na zasedanju banskega sveta načelnik prosvetnega oddelka g. Ljubomir Aleksič, katerega pisec članka obtožuje, da je kriv teh razmer in mu tudi očita krivdo jea to, da so v vsem kačaničkem srezu samo Stiri šole s petimi razredi in vsega tremi učitelji. Poleg drugih očitkov, naglaša pisec članka, da je g. Lj. Aleksič pred 250 učitelji in učiteljicami izjavil 24. maja 1937. v Skoplju, da mu je vseeno koliko šol in razredov bo v banovini, ker bo on kljub temu načelnik prosvetnega oddelka. V članku so iznešeni tudi očitki raznih načinov preganjanj učiteljstva in uničenje pravega šolskega nadzorstva, ker so bili namesto dobrih šolskih delavcev postavljeni za nadzornike le partizani. —1 O draginji razpravlja tudi »Gorenjec« od 6. aprila, in to v članku »Circulus vitiosus«, ki se končujc: Tako je nastal položaj, da draginja in visoke cene nekaterim koristijo, drugi pa trpe Tadi tega škodo! Kot je prav, da producent, zlasti kmet doseže višje cene za svoje pridelke in živino, tako bi bilo pa tudi prav, da konsument ne bo prisiljen omejiti se pri najnujnejših življenjskih potrebščinah. Ali pa naj država poscže vmes in regulira in maksimira tako cene živilom in drugemu blagu, oziroma naj se plače in mezde državnih in privatnih nameščencev ter delavstva obvezno prilagode tem zvišanim cenam. — Ta nujni ukrep je potreben v interesu države same, pa tudi v interesu življenjskega obstoja in zadovoljstva državljanov. Kajti precej absurdno jc dejstvo, ki nam ne dela prav nobene časti, da so pri nas življenjske potre"bščine dražje kot pa v onih državah, ki se nahajajo v vojnem stanju. Kaj bi šele bilo, če bi tudi nas zajela vojna? —1 Kaj je z uredbami o draginji. Pod tem naslovom priobčuje »Nova pravda« od 1. aprila članek, ki med drugim ugotavlja tudi to: Izdanih je bilo dvoje uredb, ki naj bi zajezili porast draginje. Prvo uredbo je izdal minister za sočialno politiko in narodno zdravje. Uredba je že skoraj pozabljena in so v dobi njene veljavnosti baš najbolj poskočile cene življenjskim potrebščinam. Ko; se je spoznalo (malo pozno sicer), da prva uredba o pobijanju draginje ne zaleže mnogo, je izdal minister za trgovino kot dopolnilo k prvi uredbi drugo uredbo, po kateri naj bi se kontrolirale cene. Brez urada za kontrolo cen se odslej ne bi smelo zvišati cen in poleg tega bi urad prekontroliral cene še za nazaj do septembra knskega leta in odredil stare cene, če bi se prepričal, da so se cene neupravičeno dvignile. Vpliv urada za kontrolo cen se pa do danes še ni čutil na trgu in se cene nemoteno zvišujejo kot da ne bi imeli protidraginjskih uredb. — Počasno poslovanje uradov za kontrolo cen je povzročilo v javnosti veliko kriitike. Celo skupščina beograjske trgovske zbornice ie izrazila svoje veHko nezadovoljstvo, da se uredba o kontroli cep še danes ne izvaja. Spričo javne kritike je smatral minister za trgovino za dolžnost, da pomiri Łospodarske in konsumentske kroge ter je pretekle dni izjavrl, da 'bo urad za konitrolo cen v najkrajšem času objavil svoje ukrepe in da bo kontrolo razširil celo na nekatere potrebščine, ki se doslej niso kontrolirale.