Štev. 3850.	XIII.
Lavantinske škofije
uradni list.
Vsebina: 46. Imenovanje lavantinskega škofa apostolskim upraviteljem za dele krške škofije v državi SHS in za Prekmurje. — 47. Reverendo clero partium dioecesium Gurccnsis et Sabariensis, sitarum in territorio Regni Serviorum, Croatarum et Slovenorum. — 48. Pozdravni list vernikom v Slovenskoj Krajini. — 49. Pozdravni list vernikom v Mežiški dolini. —«60. V zadevi slavja državnih praznikov.
46. Imenovanje lavantinskega škofa apostolskim upraviteljem za dele k/ške škofije v državi SHS in za Prekmurje.
Nonciature Apostolique Belgrado.
N. 1882.
Ob immane bellum, quo fere totus orbis terrarum ante paucos annos concussus fuit, factum est ut pluribus locis territorium dioecesium, quod antea unius rei-publicae finibus continebatur, inter plures easdemque non semper amicas respublicas discerperetur.
Inde saepe pro recta ecclesiarum administratione haud parva sunt incommoda consecuta, cum inter Episcopos et fideles, diversis civilibus magistratibus sublectos, communicatio evaserit rarior et difficilior, interdum et iustis vel iniustis suspicionibus exposita.
Qua de causa S. Apostolica Sedes, cui sollicitudo incumbit omnium ecclesiarum, varia, pro locorum diversitate, remedia attulit, ut animarum saluti prospiceretur: nec fieri potuit quin etiam pro ea parte dioecesis Gurcensis, quae vocatur Mežiška Dolina, 13 Parochias continente, et pro ea parte dioecesis Sabarien-sis, quae in territorio sita est Regni Serviorum, Croatarum et Slovenorum, quo possibile est modo provideret.
Rerum igitur conditione sedulo perpensa, in id consilii venit ut praedictas partes dioecesium Gurcen-
sis et Sabariensis viciniori Episcopo Davantino administrandas traderet, nobisque commisit ut decretum nominationis ederemus.
Nos itaque praesentibus litteris, Sanctae Apostoli cae Sedis auctoritate et mandato, Illmum. et Revmum. I). D. And ream Karlin, Episcopum Lavantinum, pro praedictis partibus dioecesium Gurcensis et Sabariensis Administratorem Apostolicum ad nutum S. Sedis nominamus et constituimus, cum omnibus iuribus, privilegiis et facultatibus, quae vi canonum huic muneri adnexa sunt, contrariis non obstantibus quibuslibet.
Ut vero sufficiens adsit temporis intervallum, quo Parochiarum et Institutorum ecclesiasticorum traditio apte fiat, atque inter Episcopos Lavantinum, Gurcen-sem et Sabaricnscm omnia optime componantur, possessio et exercitium Administrationis Apostolicae die 1. Decembris huius anni, non antea, capienda erit, solumque ab ea die decretum hoc vim executivam habebit.
Datum Belgradi, die 1. Novembris 1923.
f Hermeneglldus 'Pellegrinettl,
Archiepus. tit. Adanen.
Nuntius Apost.
47. Reverendo clero partium dioecesium Gurcensis et Sabariensis sitarum in territorio Regni Serviorum, Croatarum et Slovenorum.
Venerabiles fratres et filii in Christo dilecti!	stitus sum Administrator Apostolicus ad nutum S. Se-
Per decretum Nuntiaturae Apostolicae, Sanctae	dis pro parte dioecesis Gurcensis, quae vocatur Meži-
Sedis auctoritate et mandato datum Belgradi die 1. No-	ška Dolina, 13 Parochias continente, et pro parte dioe-
vembris 1923 N. 1882, infra scriptus nominatus et con-	cesis Sabariensis, quae in territorio sita est Regni Ser-
viorum. Croatarum et Slovcnorum, cum omnibus iuri-bus, privilegiis et facultatibus, quae vi canonum huic muneri adnexa sunt.
Possessio et exercitium Administrationis huius Apostolicae die 1. Decembris anni currentis effectum suum sortietur, suspensa jurisdictione Episcopi proprii eiusque Vicarii Generalis.
Qua Administrator Apostolicus in praedictis partibus dioecesium Gurcensis et Sabariensis Vos, venerabiles sacerdotes, omnes universim et singulos singil-latim ex intimis praecordiis saluto et paterna caritate amplector.
Insimul, quae urgentiora esse videntur, hisce litteris Vobiscum communico. Reliqua suo tempore disponentur.
Inprimis notum sit omnibus sacerdotibus, quemlibet manere in suo officio, beneficio et dignitate, prout nunc est, donec aliter decisum fuerit.
Omnia negotia ecclesiastica a termino supra nominato i. e. a die 1. Decembris 1923 in Curia episcopali Lavantina pertractanda erunt. Mittantur igitur hu-iusmodi res per viam respectivi officii decanalis ad Ordinariatum Lavantinum, Maribor.
Specialia desideria et quaesita libere pandant sacerdotes Episcopo Administratori, a quo vel statim vel opportuno tempore, si non prius, in visitatione canonica accipient resolutionem.
Usque ad diem 31. Decembris anni volventis uti licet Directorio hucusque usitato ; deinde vero adhibendum erit Directorium dioecesis Lavantinae.
Orationes imperatae sunt: a) pro Papa (4. inter Or. diversas) dicenda omni Feria III., quando per Rubr. licet; b) pro Episcopo (ex Anniv. Elect. seu Consecr. Ep.) dicenda omni Feria V., quando Rubr. id permittunt. Simili modo in Canone Missae post nomen Summi Pontificis inserendum est nomen Episcopi Administratoris.
Missae pro sacerdotibus defunctis in Prekmurje praescriptae a die I. Decembris 1923 abrogantur; sa-
cerdotes vero invitantur, ut nomen dent foederi Missarum sacerdotali dioecesis Lavantinae, vi cuius pro unoquoque sacerdote defuncto singuli sacerdotes unam s. Missam celebrant et applicant.
Pari modo a die 1. Decembris 1923 sacerdotes absolvuntur obligatione persolvendi Missas pro Seminario Sabariensi et earum stipendia tradendi Ordinariatu!. Qua de re necessaria serius constituentur.
Tenentur vero omnes jurisdictioni meae addicti sacerdotes, qui adstringuntur ad applicationem pro populo, in festis abrogatis applicare ad intentionem et stipendium manuale mittere pr. ep. Consistorio Lavan-tino, ut erogetur iuxta mentem Sedis Apostolicae.
e Taxa pro stipendiis Missarum manualium dioece-sana sunt 10 Dinari. Pro ecclesia aliquid praestare non est in usu; nisi forte ecclesia destituatur necessariis subsidiis.
Matriculae conscribendae sunt in lingua slove-nica. Licet autem huic conscriptioni subnectere versi-onem latinam.
De caetero cohortor Vos, fratres dilectissimi in Domino, ut sitis condimentum populi Christiani, patres plebis, magistri animarum, spirituales medici, in militia Christi duces.
Unitis viribus copulemur neccsse. Opus est, ut vinculum caritatis Episcopum inter et clerum arctius et firmius connectatur, ut animarum pastores ad" invicem amore, amicitia et fiducia accendantur.
Resideat inter nos dulcis illa et iucunda relatio, quae interesse solet amicos inter et amicos, patrem inter et filios, pastorem inter et oviculas.
„Deus autem pacis . . . aptet vos in bono, ut faciatis eius voluntatem“ (Hebr. 13, 20. 21).
Maribori, die 15. Novembris 1923.
f Andreas
Episcopus Administrator Apostolicus.
48.
Pozdravni list vernikom v Slovenskoj Krajini.
J&, a d $• a š,
po božem smilenji in po milošči rimske stolice piišpek lavantinski (mariborski) in apostolski administrator v Slovenskoj Krajini
vsem tistim častitim duhovnikom in dragim vernikom zrača prvi pozdrav in nadpastirski blagoslov v Gospodi našem Jezuši Kristuši.
Prelfibi!
.rišla mi je te dneve zapoved od svetoga oče Piusa XI., da naj s 1. dnevom decembra meseca sprimem pod svojo duhovno oblast
in ravnitelstvo vse katoličanske duhovnike in vernike, ki prebivajo na tistoj strani Müre v ešperešijaj Murska Sobota in Dolnja Lendava. Ne vem, kak sprimete te glas. Tak se mi vidi, da nešterni z veseljom, drugi pa, ki ne liibijo sprememb, menje navdušeno in bole hladno.
Meni se to ne vidi čtidno. Dugoletne navade, vcčfčle spomini od davni let Vas vežejo na ptišpekijo, k šteroj ste dozdaj pripadali. To je naravno. Nego trbe pomis liti, da so se zadnja leta pred nami zvršavali dogodki, ètere je prie pač nihče ne čakao, a vendar zdaj moramo ž njimi računati. To je tudi zrok, zakaj je vidni poglavar svete Materecerkvi Vaše fare odtegno som-batclskoj ptišpekiji in je pritegno lavantinskoj piišpe-kiji. Naši poglavarje ščejo in želejo, naj bi se boža služba, prihajanje k svestvam, navuk verski istin, skratka vsa diihovna služba med vernim ljudstvom zvršavala kelko mogoče mirno in brez posebni težkoč in zaprek. To je potrebno našim duhovnikom in ravnotak tiidi vernikom. Zdaj pa pomislite, kak je dnesden žmetno priti iz edne države v drügo, kake se posebno duhovnikov branijo, da bi prišli v sosidno državo. Vse to vidite in opazujete po faraj, štere so kre meje, zato se Vam nede cüdno vidilo, da tudi Maticerkev gleda na nove državne meje in po tej vrejüje svoje piišpe-kije. Pri tom pa nema drügoga namena, kak da kelko mogoče olehkoti duhovnikom njihovo delo za duševni hasek vernikov, pa da vernike same kelko mogoče varje neprilik in zaprek, kda prihajajo k sltižbi božoj; z ednov rečjov: Maticerkev žele, da bi vsi duhovniki brez posebni težkoč zvršavali svoje pozvanje, verniki pa da bi nemoteno in z lehkočov prihajali k službi božoj in zvršavali svojo versko dužnost. To je prvi namen, to je glavni zrok, da se je tiidi v Vašoj Slo-venskoj Krajini zgodila ta sprememba. Či sveti oča nebi bili osvedočeni, da je za Vaše duhovno življenje ta sprememba hasnovita, za vnoge celo potrebna, nebi meni te nove zapovedi zročili. Mam najmre brez Vas dosta ovčic, nad pol milj ona jih je v lavantinskoj ptišpekiji, štere so pozvane, da posltišajo glas svojega nadpastira. Ar pa znam, da je moja prva dužnost, za to sam tiidi p risegno, prie kak sam nastopo svojo sltižbo, prva dužnost pravim, bogati zapovedi svetoga oče, se nesam nikoj brano, nego spoznavši v pismi svetoga oče Piusa XI. volo božo, sam se včasi pripravo, da Vam napišem te prvi pozdravni list. Kda Vam ga prečtejo s predganice Vaši dobri dtihovniki, zaznajte, da se je ta sprememba zgodila le za Vaš dtiševni hasek, samo z najbogšega nakanenja, da bote ležej Bogi sltižili, da ležej zveličate svoje diiše. In nikaj ne dvojim, da kakti dobra deca svete katoličan-ske Materecerkvi sprimete to spremembo s tistov lii-beznostjov do svetoga oče, s šterov ste se že dozdaj skazali, s tistov podanostjov do Materecerkvi, štera je najlepše znamenje pravoga katoličanskoga krščenilca. Ja, verna in pokorna deca svete katoličanske Materecerkvi moramo biti, te nam Gospod Bog svoji darov in milošče nikdar ne odpove, nikdar ne odtegne.
Kak ttihinec in skoro nepoznani prihajam v Vašo sredino. Zato se Vam moram naj pri c predstaviti in povedati, odked sam in ka ščem med Vami. Poslušajte !
Rodio sam se dneva 15. novembra 1857. leta v Staroj Loki št. 39 na Kranjskom kakti najmlajši sin vnogobrojne kmetske drtižine. Bilo nas je osem, trije bratovje in pet sester. Ar sta moj iva dva starejšiva brata odišla v šolo — eden je slcdkar postao plebanoš, driigi pa gimnazijski profesor — sam bio že naprej določeni za bodočo pomoč svojemi oči in pa za domačega verta. Previdnost boža pa je inači zravnala. Kda sam bio ešče v veškoj šoli, so me tti pa tam zvali k domačemi deli. Ali mogoče, da sam bio ešče tak slab, mogoče, da me je resan ne veselilo kmetsko delo, sam proso in zadevao naj me pošlejo za bratoma v Ljubljano v šolo. Nazadnje so se oča vendarle podali, najbrž na prošnjo materino. Tti pa moram pred vsem svetom zdaj, kda mirno in trezno gledam nazaj v svojo mladost, priznati nekaj, ka se mi vidi posebno značilno za razvijanje vsega mojega življenja. Trdno sam najmre osvedočeni, da se mam za Bogom posebno svoj oj materi in oči zahvaliti, da sam to, ka sam. Bila sta oba zvtinredno debriva, pošteniva, pravičniva, globoko-verniva in pobožniva. Osvedočeni sam, da mi je njidva pobožna, goreča in stanovitna molitev izmolila in izprosila duhovniški stan in tisto zadovolnost, štera me je sprevajala skoz življenje do denešnjega dneva. Gladko sam šo po šolaj z razreda v razred, stopo v bogoslovno semenišče in dneva 8. avgusta 1880 sam na velko veselje svoji starišov, bratov in sester ešče ne tridvajsti let star spevao novo mešo v domačoj farnoj cerkvi. Potom so me poslali predstojniki za kaplana v Smlednik, Šenčur pri Kranji in k Sv. Jakobi v Ljubljano. Tiidi v Rimi sam bio dve leti, da se spopunim v bogoslovni navukaj. Potom sam sltižo osem let na ljubljanskoj gimnaziji kakti katehet in v začetki leta 1900 sam postao kanonik pri ljubljanskoj stolnici. Kak takši sam tiidi pet let vodo semenišče za dečake, takzvano „Alojzišče“ v Ljubljani. In kda se je v začetki leta 1910 spraznila sosidna ptišpekija v Trsti, sam bio dneva 21. decembra istoga leta imeniivani in dneva 6. februara 1911 od svetoga oče Piusa X. potrdjeni, 19. marciuša pa v Trsti v starodavnoj cerkvi sv. Žusta posvečeni v ptišpeka. Kak mi je tam bilo, toga Vam na kratko nemrem povedati. Najleže bi to izrazo z rečmi psalmistovimi: Labor et dolor — delo in britkost. In resan ! Bilo je vnogo dela, vnogo skrbi, vnogo trplenja, vnogo brhkosti. V ptišpekiji so bile štiri narodnosti : Slovenci, Hrvatje, Taljani in Nemci. Težko je bilo vsem zadoleti. Ali hvala bodi Bogi ! šlo je, tak da sam dostakrat pun zahvalnosti zvao v svojem srci s psalmistom : Smilcnje Gospodnovo bom spevao na veke! (Ps. 88, 2). Tiidi ešče, kda se je svetovna bojna razširila v bližino Trsta in smo vudne in vnoči posltišali grmlajco šttikov in smo bili v nevarnosti pred neprijatelskimi zrakoplovi, nesam poveso glave. Tolažo in krepio sam dtihovnike in vernike, kelko sam pač mogeo. Celo kda mi je 31. avgusta 1917 ob poledni vnoči z višine treščila bomba
v hišo in jo preči poškodiivala, me je niti straj niti skrb za bodočnost ne bogznakaj potrla. Globoko sam pa tistokrat čiito istino psalmistovi reči : Naša pomoč je v imeni Gospodnovom, ki je stvor o nebo in zemlo! (Ps. 123, 8). Blaženi, ki ma v takši megnjcnaj trdno živo vero pa nczrtišlivo zavüpanjc v Boga ! Edino to človeka ob v ar j e ravnodušnega, dokeč ovači Ijiidje pri takši prilikaj strepečejo in večkrat pridejo celo od pameti.
Tak je šlo v bojni naprej do konca: lakota in pomenkanje, dragoča in negvišnost je klačila ljudstvo vsepoprek in tildi mene. Kda se je bojna podrla, te pa se je obrnolo ešče na hiijše. Trst in Istro je za-sela taljanska armada in potom se je začelo preganjanje naši ljildi. Boj je šo ttidi proti ptišpeki, ne zato, kak da bi bio kaj včino, edina moja falinga pri Talja-naj je bila to, da sam sin slovenske matere in tega nesam nikdar tajio.
Pomali se je sovražnost proti meni nekelko pomirila. Zdržao sem ešče celo leto v tej negvišni raz-meraj. Kda mi pride v sredini novembra 1919 od svetega Oče pismo, s šterom mi naznanjajo, da se njim vidi najpriličnejše, či se tržaškoj piišpekiji odpovem, ar pri obstoječi razmeraj nega vtipanja, da bi se na-skori kaj zbogšalo, jaz pa sam naravnoč v smrtnoj nevarnosti med zdivjanimi bandami, štere po varaši vužigajo in preganjajo z ognjom in mečom njim ne-liibe osebnosti. V časi sam bogao ; odpovedao sam se ptišpeki ji in dneva 4. decembra 1919 sam se odpelao s Trsta proti Ljubljani. Tam so me ljubljanski piišpek Anton Bonaventura Jeglič gostoltibno sprijali in me namenili za rek tora v zavodi sv. Stanislava v Šent-vidi nad Ljubljanov. Več kak polštiri leta sam tii pomagati vzgajati naše vtipanjapune mladence, da bi bili v svojem bodočem pozvanji pošteni in značajni kato-ličanje.
Zdaj, preltibi verniki, pa sam od svetoga Oče k Vam pos’ani, da kak dober pastir varjem in vodim svoje ovciCe : varjem naj je vekivečnoga pogiiblenja, vodim na v vekivečno življenje. Razgrno sam pred Vami svoje dozdajšnje življenje. A zdaj mi je prva prilika in dužnost, da Vas vse in vsakoga posebi iskreno pozdravim.
Kda sam premišlavao, s kakšimi rečmi naj Vam dnes izrazim svoj prvi nadpastirski pozdrav, so mi naj pri e na miseo prišle pozdravne reči sv. Pavla, apo-štola sveta in v uči tela narodov, reči, štere je poslao svojim vernim Solunčanom v drtigom veršuši drtigoga lista. Gratia vobis et pax — njim zove —a Deo Patre nostro et Domino Iesu Christo. Milo-šča Vam bodi in mir od Boga Oče našega in Gospoda Jezusa Kristuša !
Predragi! Bole pomenlivoga in priličnejšega pozdrava Vam nebi mogco poslati. K a je lepšega za našo dllšo, kak či se sveti in leskeče v milošči božoj ! Dtiša, štera je v milošči božoj, je prijatelica boža, je dete
bože, je oročnik nebeskoga kralestva. Kda zato molimo : Pridi k nam k r a 1 c s t v o tvoje ! te posebno prosimo, da nam Gospod Bog dodeli svojo posvečenja miloščo, štera je pravo znamenje našega kraleskoga cila, po šterom hodimo proti kralestvi božemi, ki nam ga je zasltižo Jezuš Kristuš s svojim trplcnjom in s svojov bridkov smrtjov na drevi svetoga križa. Milo-šča boža pa se nam dotaka po najsvetejšoj daritvi in po svestvaj. In glejte, dragi verniki, to miloščo božo Vam prinašam v svojem prvom listi. Miloščo božo bote dablali s pomočjov svoji duhovnikov, štere Vam bom pošilao in štere sam že dozdaj potrdo, da bodo med Vami zvršavali svoje pozvanje. V bodoče pa Vam posvetim ttidi nove in Vam je pošlem, da bedo za Vas darlivali najsvetejšo daritev, da Vam bodo delili potrebna svestva in Vas bodo vdkdar bole potrdjavali v krščanski jakostaj in popunosti. Čilo sam od več k rajo v, kak radi hodite k sltižbi božoj, kak radi molite po Vaši hišaj sveti rožni venec in drtige molitvi. Oh, predragi, či Vi iščete Boga in se njemi poklanjate, či Vi verno častite Mater božo, potom ttidi milošča boža Vas najde. Vej je Bog tak dober, neskončano dober in bo dao — kak pravi Kristuš sam — dobro ga Dtiha njim, ki ga prosijo. Občuva Vam ltibezen do svete Materecerkvi, navdehne Vam pobožno želo, da bote pogosto prihajali k svestvam, se v milošči božoj potrdjavali, prenavlali in tak verno hodili za Jezušom Kristušom, ki je sam pravo : Jaz sam pot, istina in življenje (Jan. 14, 6). Milošča Vam teda bodi od Boga Oče našega in od Gospoda Jezuša Kristuša 1 To miloščo Vam bomo delili v svestvaj, pri svetom krsti, pri svetoj pokori, pri svetom prečišča-vanji, pri slednjem mazanji, miloščo božo bomo zvali z nebes na Vas, kda povzdignemo sveto Oštijo pri svetoj meši in pri vsej cerkveni slovesnostaj, kda bomo zvali : Bog pridi mi na pomoč, Gospod šettij mi pomagat ! (Ps. 69, 2).
Pa ne samo miloščo, nego ttidi mir Vam želem v prvom pozdravi. Oh, ttidi te nam je jako potreben ! Preltibi ! Spominajte se konci devet let nazaj, kelko smo prestali, kelko pretrpeli, kelko zdihavali, kelko hrepeneli po ltibom miri. Tistoga hipa so bili ešče Pi us X. na stoci sv. Petra v Rimi. Kda so vidili, ka se je z boj nov po vsem sveti vtižgao divji ogen, so se tak strsnoli in razžalostili, da so od žalosti nad bridkov nesrečov sveta v smrti zatisnoli trtidne oči. Za njim so vsa leta pozavali, prosili, opominali Benedikt XV. narode po vsem sveti, naj henjajo s tov gro-zovitnov bojnov, štera podira mir in niši blagoslov po drtižinaj, državaj in po celom sveti za dugšo bodočnost. Ttidi oni so vtihnoli, se vtriidili pri neprestanom zazavanji na mir in pomircnje med narodi. Za njimi so sianoli Pius XI., ki so naskori potom, kda so zasuli stolec sv. Petra, v prvoj okrožnici zdignoli svoj glas, šteri je segno do konca sveta, in pozvali : Mir Kristušov v Cerkvi Kristušovoj ! Pa ttidi zdaj,
čiravno smo že pet let po konci bojne, ešče vsikdar nas nemirovne delajo vsefelé glasi, da tit ali pa tam nanovo vövdari bojna, da se znova prižge puškin ogen, da zaduši in posmodi vse to, ka smo pridobili v zadnji letaj. Zato je pač želeti, da si vsi prizadevlemo za mir, da po želaj svetoga oče zakraljtijc mir Kristusov v Cerkvi Kristušovoj Jelibar, predragi, Vi si želele tisti mir, šteroga svet ne mre dati. Ali si pa ttidi pri-zadevlete za njega? Ali znate, da je pravi mir najprle mir z Bogom, mir z bližnjim, mir s samim sebov? In kda mamo z Bogom mir? Te, kda je naša diiša čista od grehov, razsvctlena po milošči božoj. In kda mamo mir z bližnjim? Ali ne te, kda živemo ž njim v prijaznosti, kda ne mislimo božno od njega, leda njemi pomagamo, nakelko smo mogoči, či pa toga nemremo, pa njemi konči vse dobro privoščimo ? In nazadnje kda mamo mir s samim sebov? Oh, te, kda stalno ladamo naša sktišavanja, kda teremo hiido nagnenjc in znamo, da je naša prva dužnost, Bogi sltižiti in se greha varvati.
Kda Vam zato želem mir od Boga Oče našega in Gospoda Jezuša Kristuša, ki je pravo svojim vuče-nikom, prie kak je šo v trplcnje: Svoj mir Vam zaptlstim, svoj mir Vam dam, ne kak svet, Vam ga dam jaz ; teda Vam želem mir z Bogom, mir z bližnjim in mir s samim sebov. Te trojni mir je najbogša zaloga našim diiša m, da so na pravoj poti proti nebesam. In ka bi Vam mogeo ešče več in bog-šega želeti ? Milošča Vam teda bodi in mir od Boga Oče našega in Gospod a J ezuša Kristuša!
Prcltibi verniki ! Tomi prekrasnomi pozdravi ne-mam več dosta pridjati. Pokoren zapovidi svetoga oče Vas teda vse, duhovnike in vernike, stare in mlade sprimem med svoje diihovne ovčice in obečam za sebe in za svoje naslednike, da Vas bomo vodili s pomoč-jov dobri duhovnikov po poti, štera vodi proti nebesam. Včili Vas bomo tisti boži navuk, šteroga je naš Gospod z nebes na svet prineseo, da vsaki, ki v njem verje, se ne pogUbi, nego ma vekivečno življenje. Za Vas bomo daritvah sveto mešo, delili Vam bomo sve-
stva in včili Vas bomo spunjavati vse. ka nam je Bog zapovedao. Odzdaj naprej se bodo Vaši duhovniki obračali v Maribor za tanač in bodo ta ptišpeki na-znanjiivali vse diihovne zadeve in potrebščine. Pa ttidi vsaki med Vami se v svoji dtihovni potrebčinaj, dvoj-nostaj in svajaj lehko k meni obrne, da njemi podam potreben tanač ali razsodim v posamični slučajaj, či misli, da se njemi godi krivica. Z e d nov rečjov: odzdaj pripadate lavantinskoj pUšpekiji, štera bo po vsa-kokratnom ptišpeki in po dtihovnikaj, ki Vam je on pošle, vodila Vaše d tiše do časne sreče in srečne večnosti.
Žao mi je, da Vas nemrem že letos obiskati po vsej fara j. Kak rad bi že stopo med Vas, Vas nago-voro, blagoslove» ! Kak rad bi med Vami opravo daritev svete meše! Rad bi Vam že glaso reč božo v domačem jeziki, rad bi z Vami navktiper molo za pokojne, šteri na Vaši pokopališčaj počivlejo. Rad bi Vašoj dečici že podelo svestvo svete firme in ttidi drtigim vernikom bi rad delio nebeški k rti j presvetoga Oltarskoga Svestva. Pa zdaj na zimo bi se vse to ne moglo zlehka zvršiti. Zato Vam pa obltibim, da Vas ščem prišestno leto obiskati in to, či le mogoče, po vsej fara j. Te se ttidi z Vami, dragi verniki, bole na-tenko spoznam. Pa čiravno Vas ešče nemrem gledati z obraza v obraz, Vas vendar prosim, ne spozabite se svojega novoga ptišpeka v svoji pobožni molitvaj, kak ttidi jaz Vam obečam, da bom se Vas vsaki den spo-minao pri daritvi svete meše.
Milošča Vam bodi in mir od Boga Oče našega in Gospoda Jezuša Kristuša! Sterni svetimi želami, s temi svetimi rečmi Vam dnes prvo-krat pošilam svoj očinski pozdrav in nadpastirski blagoslov. Vse v vekšo čast božo in zveličanje naši dttš!
Blagoslov Boga Vscmogočnoga, Oče, Sina in Diiha svetoga pridi na Vas in ostani vsikdar z Vami ! Amen.
Dano v mariborskem ptišpekovom domi na sve-tek svetoga Martina ptišpeka, dne 11. novembra 1923.
t Andraš s. r. ptišpek lavantinski in apoštolski administrator v Slovenskoj Krajini
Opomba. Fe list se naj vernikom prečte s predganice 1. adventsko nedelo, 2. decembra 1923.
49.
Pozdravni list vernikom v Mežiški dolini.
ANDREJ
po božjem usmiljenju in po milosti apostolskega sedeža škof lavantinski in
apostolski administrator v Mežiški dolini vsem tamošnjim častitim duhovnikom in ljubim vernikom izroča prvi pozdrav in nadpastirski blagoslov
v Gospodu našem Jezusu Kristusu.
Predragi !
Lošlo mi je te dni povelje od svetega očeta Pij a
XI., da naj s prvim dnem meseca decembra sprejmem pod svojo duhovno oblast in vlado
vse duhovnike in vernike v Mežiški dolini, ki so po končani svetovni vojni pripadli novoustanovljeni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kolikor mi je znano, ste bili na to že dalje časa pripravljeni. Saj bi bilo v
marsikaterem oziru težko za Vas in še težje za Vaše častite duhovnike, ako bi imeli svojega škofa v drugi državi. To je tudi glavni vzrok, zakaj je vidni poglavar svete Cerkve Vaše župnije odtegnil krški škofiji na Koroškem in jih pritegnil škofiji lavantinski. Naši duhovni poglavarji hočejo in želijo, naj bi se služba božja, sveti zakramenti, pouk v verskih resnicah, skratka vse duhovsko službovanje med vernim ljudstvom vršilo kolikor mogoče mirno in brez posebnih težav in zaprek. To je potrebno našim duhovnikom in prav tako tudi vernikom. Sedaj pa pomislite, kako je danes težko priti iz ene države v drugo, kako se branijo zlasti duhovnikov v sosedno državo. Vse to vidite in opazujete v obmejnih župnijah, zato se Vam ne bo čudno zdelo, da se tudi Cerkev ozira na nove državne meje in po njih urejuje svoje škofije. Pri tem pa nima drugega namena, kakor da kolikor mogoče olajšuje duhovnikom njih delo za blagor vernikov, pa da vernike same kolikor mogoče varuje neprilik in ovir, kadar sc udeležujejo službe božje; z eno besedo: Cerkev želi, da bi vsi duhovniki brez posebnih težav vršili svoj poklic, verniki pa da bi se nemoteno in z lahkoto ude leževali službe božje in vršili svoje versko zvanje. To je prvi namen, to je glavni vzrok, da sc je tudi med Vami zvršila ta izprememba.
Ko bi sveti oče ne bili prepričani, da je za Vaše duhovno življenje ta izprememba koristna, za mnoge celo potrebna, bi tega novega povelja meni ne bili izročili. Saj imam brez Vas dosti ovčic, nad pol milijona jih je v lavantinski škofiji, ki so poklicane, da slušajo glas svojega nadpastirja. Ali ker vem, da je moja prva dolžnost, kar sem tudi prisegel, prej ko sem nastopil svojo službo, prva dolžnost pravim, ubogati povelja svetega očeta, se nisem kar nič obotavljal, ampak izpoznavši iz pisma svetega očeta Pija XI. voljo božjo, sem se takoj pripravil, da Vam napišem tale prvi pozdravni list. Ko Vam ga preberejo raz leco Vaši dobri duhovniki, sc zavedite, da se je ta izprememba zgodila le v Vaš dušni blagor, le iz najboljšega namena, da boste la gl j e Bogu služili, da boste laglje zveličali svoje duše. In kar nič ne dvomim, da boste kot dobri otroci svete matere katoliške Cerkve to izpre-membo sprejeli s tisto ljubeznijo do svetega očeta, s katero ste se že doslej odlikovali, s tisto udanostjo do matere Cerkve, ki je najlepši znak pravega katoliškega kristjana. Da, zvesti in pokorni otroci svete katoliške Cerkve moramo biti, pa nam Gospod Bog svojih darov in milosti nikdar ne odreče, nikdar ne odtegne.
Kot tujec in skoro nepoznan prihajam v Vašo sredo. Zato se Vam moram najprej predstaviti in povedati, odkod sem in kaj hočem med Vami. Poslušajte!
Rodil sem se dne 15. novembra 1857. leta v Stari Loki št. 39 na Kranjskem kot najmlajši sin številne kmetske družine. Bilo nas je osem, trije bratje in pet sester. Ker sta moja dva starejša brata odšla v šolo
— eden je kasneje postal župnik, drugi pa gimnazijski profesor — sem bil jaz že vnaprej določen v bodočo pomoč svojemu očetu in pa za gospodarja na domu. Previdnost božja pa je drugače ukrenila. Ko sem bil še v ljudski šoli, so me tuintam zahtevali za kako domače delo. Ali bodisi, da sem bil še tako slaboten, bodisi da me res ni veselilo kmetsko delo, prosil in moledoval sem, naj me pošljejo za bratoma v Ljubljano v šolo. Naposled se je oče vendarle vdal, bržčas na prošnjo materino. Tu pa moram pred vsem svetom sedaj, ko mirno in trezno gledam nazaj v svojo mladost, priznati nekaj, kar se mi zdi posebno značilno za razvoj vsega mojega življenja. Trdno sem namreč prepričan, da se imam za Bogom zlasti svoji materi in očetu zahvaliti, da sem to, kar sem. Bila sta oba izredno dobra, poštena, pravična, globokoverna in pobožna. Prepričan sem, da mi je njuna pobožna, goreča in stanovitna molitev izmolila in izprosila du-hovski stan in tisto zadovoljnost, ki me je spremljala skozi življenje do današnjega dne. Gladko sem šel po šolah iz razreda v razred, stopil v bogoslovno semenišče in dne 8. avgusta 1880 sem na veliko veselje svojih staršev, bratov in sester še ne triindvajsetleten pel novo mašo v domači župni cerkvi. Potem so me poslali predstojniki za kaplana v Smlednik, Šenčur pri Kranju in k Sv. Jakobu v Ljubljano. Tudi v Rimu sem bil dve leti, da se izpopolnim v bogoslovnih naukih. Potem sem služil osem let na ljubljanski gimnaziji kot katehet in v začetku leta 1900 sem postal kanonik pri ljubljanski stolnici. Kot tak sem tudi pet let vodil deško semenišče ,,Alojzišče“ v Ljubljani. In ko se je izpraznila sosedna tržaška škofija v začetku leta 1910, sem bil zanjo imenovan dne 21. decembra istega leta in od sv. Očeta Pija X. potrjen dne 6. februarja 1911, 19. marca pa v Trstu v starodavni cerkvi sv. Žusta posvečen v škofa. Kako mi je bilo tam, tega Vam na kratko ne morem povedati. Naj lože bi to izrazil z besedami kraljevega pevca: Labor et dolor — delo in bridkost. In res! Bilo je mnogo dela, mnogo skrbi, mnogo trpljenja, mnogo bridkosti. V škofiji so bile štiri narodnosti: Slovenci, Hrvatje, Italijani in Nemci. Težko je bilo vse zadovoljiti. Ali bodi Bogu hvala! šlo je, tako da sem dostikrat poln hvaležnosti klical v svojem srcu s kraljevim pevcem: Usmiljenje Gospodovo bom prepeval na vekomaj! (Ps. 88, 2). Tudi še, ko se je razširila svetovna vojna v obližje Trsta in smo po dnevu in po noči poslušali grom topov in smo bili v nevarnosti pred sovražnimi zrakoplovi, nisem klonil glave. Tolažil in bodril sem duhovnike in vernike, kolikor sem mogel. In čas je mineval. Celo ko mi je 31. avgusta 1917 ob pol eni uri ponoči z višave treščila bomba v hišo in jo znatno poškodovala, me ni strah niti skrb za bodočnost kdo-vekaj podrla. Globoko pa sem takrat čutil resnico besed psalmistovih: Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je vstvaril nebo in zemljo! (Ps.
123, 8). Blagor mu, kdor ima v takih trenotkih trdno, živo vero pa neomajno zaupanje v Boga! Edino to človeka ohrani ravnodušnega, d oči m sicer ljudje ob takih prilikah strepetajo in večkrat pridejo celo ob pamet.
Tako je šlo naprej v vojski do konca: lakota in draginja, pomanjkanje in negotovost je tlačila ljudstvo vse vprek in tudi mene. Ob razsulu pa se je okrenilo še na slabše. Trst in Istro je zasedla italijanska armada in potem se je začelo preganjanje naših ljudi. Borba je šla tudi proti škofu, ne zato, kakor da bi bil kaj zagrešil, edina moja napaka pri Italijanih je bila ta, da sem bil sin slovenske matere in tega nisem nikdar tajil.
Polagoma se je sovražnost proti meni nekoliko pomirila. Vztrajal sem še celo leto v teh negotovih razmerah. Kar mi pride sredi novembra 1919 od svetega Očeta pismo, v katerem mi naznanjajo, da se jim zdi najprimernejše, ako se tržaški škofiji odrečem, ker pri obstoječih razmerah ni upanja, da bi se kmalu kaj zboljšalo, jaz pa sem naravnost v smrtni nevarnosti vzpričo podivjanih tolp, ki po mestu požigajo in preganjajo z ognjem in mečem njim neljube osebnosti. Takoj sem ubogal; odrekel sem se škofiji in dne 4.. decembra 1919 sem se odpeljal iz Trsta proti Ljubljani. Tam me je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gostoljubno sprejel in me namenil za rektorja v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Nad tri leta in pol sem tod pomagal vzgajati naše nade-polne mladeniče, da bi bili v svojem bodočem poklicu pošteni in značajni katoličani.
Sedaj, preljubi verniki, pa sem od svetega Očeta tudi k Vam poslan, da kot dobri pastir varujem in vodim svoje ovčice: varujem naj jih večnega pogubljenja, vodim pa v večno življenje. Razgrnil sem pred Vami svoje dosedanje življenje. A sedaj mi je prva prilika in dolžnost, da Vas vse in vsakega posebej iskreno pozdravim.
Ko sem razmišljal, s kakšnimi besedami naj Vam danes izrazim svoj prvi nadpastirski pozdrav, mi je najprej na misel prišla pozdravna beseda sv. Pavla, apostola svetä in učitelja narodov, beseda, ki jo je poslal svojim vernim Solunčanom v drugem listu v drugi vrsti. Gratia vobis et pax — jim kliče — a Deo Patre nostro et Domino Jesu Christo. Milost Vam bodi in mir od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa.
Predragi! Bolj značilnega, bolj primernega pozdrava bi Vam ne mogel poslati. Kaj je lepšega za našo dušo, kakor če se sveti in lesketa v milosti božji! Duša, ki je v milosti božji, je prijateljica božja, je otrok božji, je dedič nebeškega kraljestva. Kadar torej molimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo ! takrat posebno prosimo, da nam Gospod Bog dodeli svojo posvečujočo milost, ki je pravi znak našega kraljevega cilja, po katerem hodimo proti kraljestvu božjemu, ki
nam ga je zaslužil J. Kr. s svojim trpljenjem in s svojo grenko smrtjo na lesu sv. križa. Milost božja pa nam doteka po najsvetejši daritvi in po svetih zakramentih. In glejte, dragi verniki, to milost božjo Vam prinašam v svojem prvem listu. Milost božjo boste dobivali s pomočjo svojih duhovnikov, katere Vam bom pošiljal, in katere sem že doslej potrdil, da bodo med Vami vršili svoj poklic. V bodoče pa Vam bom tudi novih posvetil in Vam jih poslal, da bodo za Vas darovali naj svetejšo daritev, da bodo Vam delili potrebne svete zakramente in Vas vedno bolj utrjevali v krščanski čednosti in popolnosti. Čul sem od več strani kako radi hodite k službi božji, kako radi molite po svojih hišah sveti rožni venec in druge molitve. Oh, predragi, ako Vi iščete Boga in se mu klanjate, ako Vi zvesto častite Majko božjo, potem bo tudi milost božja Vas našla. Saj je Bog tako dober, neskončno dober in bo dal — kakor pravi Kristus sam — dobrega Duha njim, ki ga prosijo. Ohranil Vam bo ljubezen do Cerkve, navdihnil Vam bo pobožno željo, da boste pogosto sprejemali svete zakramente, se v milosti božji utrjevali in prenavljali in tako zvesto hodili za Jezusom Kristusom, ki je sam rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje (Jan. 14, 6). Milost vam torej bodi od Boga Očeta našega in od Gospoda Jezusa Kristusa! To milost Vam bomo delili v svetih zakrametih, pri sv. krstu, pri sveti pokori, pri svetem obhajilu, pri zakramentu sv. poslednjega olja, milost božjo bomo klicali iz nebes na Vas, kadar povzdignemo sveto Rešuje Telo pri sveti maši, in pri vseh cerkvenih slovesnostih, ko bomo klicali: Bog pridi mi na pomoč, Gospod hiti mi pomagat! (Ps. 69, 2.)
Toda ne le milosti ampak tudi miru Vam želim ob prvem pozdravu. Oh, tudi tega nam je silno potreba. Preljubi! Spominjate se vsaj devet let nazaj, koliko smo prestali, koliko pretrpeli, koliko vzdihovali, koliko hrepeneli po ljubem miru. Takrat je bil še Pij X na stolici sv. Petra v Rimu. Ko je videl, da se je z vojsko po vsem svetu vnel divji požar, se je zgrozil v svojem srcu in užalostil tako, da je od žalosti nad bridko nesrečo sveta v smrti zatisnil trudne oči. Za njim je vsa leta vabil, prosil, opominjal Benedikt XV. narode po svetu, naj nehajo od te grozovite vojske, ki podira mir in ruši blagoslov po družinah, državah in po celem svetu za daljno bodočnost. Tudi on je utihnil, utrudil se je ob vednem klicu za mir in spravo med narodi. Za njim je vstal Pij XI., ki je kmalu potem, ko je sedel na Petrovo stolico, v prvi okrožnici povzdignil svoj glas, da je segel do konca sveta, ter klical: Mir Kristusov v Cerkvi Krstusovi. A še sedaj, dasi smo že pet let po koncu vojske, še vedno nas vznemirjajo razni glasovi, da bode tu ali tam na novo vzbruhnila vojska, do se iznova prižge smodnik, da zaduši in posmodi vse to, kar smo pridobili v zadnjih letih. Zato je pač želeti, da si vsi prizadevamo za mir, da po želji svetega očeta zavlada mir Kristusov v
cerkvi Kristusovi. Kaj ne, predragi, Vi si želite tistega miru, ki ga svet ne more dati. Ali si pa tudi prizadevate zanj ? Ali se zavedate, da je pravi mir najprej mir z Bogom, mir z bližnjim, mir s samim seboj ? In kdaj imamo mir z Bogom? Takrat, ko je naša duša čista grehov, razsvetljena po milosti božji. In kdaj imamo mir z bližnjim? Ali ne tedaj, ko živimo z bližnjimi v prijaznosti, ko ne mislimo slabo o njem, ko mu radi pomagamo, kolikor moremo, če pa tega ne moremo, pa mu vsaj vse dobro privoščimo? In kdaj naposled imamo mir s samim seboj ? Oh, takrat, ko premagujemo zvesto svoje izkušnjave, ko zatiramo slabo nagnjenje in se zavedamo, da je v prvi vrsti naša dolžnost, da Bogu služimo in se greha varujemo.
Ko Vam torej mir želim od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je rekel svojim učencem, predno je šel v trpljenje: Svoj mir Vam zapustim, svoj mir Vam dam, ne kakor svet, Vam ga jaz dam; tedaj Vam želim mir z Bogom, mir z bližnjim in mir s samim seboj. Ta trojni mir je najboljše zagotovilo našim dušam, da so na pravem potu proti nebesom. In kaj bi Vam mogel še več in boljšega želeti? Milost Vam torej bodi in mir od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa!
Preljubi verniki! Temu prekrasnemu pozdravu nimam več mnogo dostaviti. Pokoren povelju svetega očeta Vas torej vse, duhovnike in vernike, stare in mlade sprejemam med svoje duhovne ovčice in obetam zase in za svoje naslednike, da Vas bomo vodili s pomočjo dobrih duhovnikov po poti, ki vodi proti nebesom. Učili vas bomo tistega božjega nauka, ki ga je naš Gospod iz nebes na svet prinesel, da vsak, kdor vanj veruje se ne pogubi, ampak ima večno življenje. Za Vas bomo darovali sveto mašo, delili Vam bomo svete zakramente in učili Vas bomo izpolnjevati vse, kar nam je Bog zapovedal. Odslej nadalje se bodo Vaši duhovniki obračali za svčt v Maribor in bodo poročali tja škofu o vseh duhovnih zadevah in potrebah. A tudi vsak izmed Vas se bo v svojih duhovnih potrebah,
dvomih in sporih lahko name obrnil, da mu podam potrebnega sveta ali razsodim v posameznih slučajih, če misli da se mu godi krivica. Z eno besedo: odslej pripadate lavantinski škofiji, ki bo po vsakratnem škofu in po duhovnikih, katere Vam bo on poslal, vodila Vaše duše do časne sreče in srečne večnosti.
Žal mi je, da Vas ne morem še letos obiskati po posameznih župnijah. Kako rad bi že stopil med Vas, Vas nagovoril, blagoslovil! Kako rad bi med Vami opravil daritev svete maše! Rad bi Vam že oznanjeval besedo božjo v domačem jeziku, rad bi z Vami skupno pomolil za mrtve, ki na Vaših pokopališčih počivajo. Rad bi Vašim otročičem že podelil zakrament svete birme in tudi drugim vernikom bi rad delil nebeški kruh presvetega Rcšnjega Telesa. A sedaj na zimo, bi se vse to ne moglo lahko zvršiti. Zato pa Vam obljubim, da Vas hočem prihodnje leto obiskati in sicer, če le mogoče, po vseh župnijah. Takrat se bom tudi z Vami, predragi verniki, bolj natanko seznanil. A četudi Vas še ne morem gledati z obličja v obličje, Vas vendar prosim, ne zabite svojega novega škofa v svojih pobožnih molitvah, kakor tudi jaz Vam obetam, da se Vas bom vsak dan spominjal pri daritvi sv. maše.
Milost Vam bodi in mir od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa! S temi svetimi željami, s temi svetimi besedami Vam danes prvikrat pošiljam svoj očetovski pozdrav in nadpastirski blagoslov. Vse v večo čast božjo in v zveličanje naših duš !
Blagoslov Boga Vsemogočnega, Očeta, Sina in Duha svetega pridi na Vas in ostani vedno z Vami! Amen.
Dano v mariborskem škofijskem domu na praznik svetega škofa Martina, dne 11. novembra 1923.
f Andrej s. r.
škof lavantinski in apostolski administrator v Mežiški dolini.
Opomba. Ta list se naj vernikom prebere s pridižnice 1. adventno nedeljo, 2. decembra 1923.
50.
V zadevi slavja državnih praznikov.
Za cerkveno slavje 1. in 17. decembra se v stolnici zapoje Te Deu m z navadnimi molitvami. Doda se molitev za kralja in h koncu se na koru poje državna himna v slovenskem jeziku „Pravde Bog“. Po
deželi se tam, kjer so uradniki, opravi slovesnost kakor v Mariboru. Kjer ni uradnikov, se izvrši ista slovesnost po sveti maši naslednjo nedeljo. — Na Vidov dan je Missa de Requiem za padle vojake.
Kn. šk. Lavantinski ordinariat v Mariboru,
dne 22. novembra 1923.
Tiskarna sv, Cirila v Mnribo- .