MORFOLOGIJA IN HIDROGRAFIJA 
NAJDENE JAME 
(S 5 SLIKAMI V PRILOGI) 
MORPHOLOGY AND HYDROGRAPHY OF NAJDENA JAMA 
(WITH 5 FIGURES IN ANNEX) 
FRANCE ŠUŠTERŠIČ 
...... 
SPREJETO NA SEJI 
RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE 
SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI 
DNE 18. JUNIJA 1981 
VSEBINA 
Izvleček - Abstract ............................................................. . 130 (4) 
UVOD ........................................................................ . 131 (5) 
NOVA IZMERA ............................................................... . 131 (5) 
MORFOLOŠKI OPIS ROVOV .................................................... . 132 (6) 
Splošne karakteristike spleta .................................................. . 132 (6) 
Vhodni deli ................................................................. . 133 (7) 
Nadaljevanje Vranje jame in Piparski rov ...................................... . 135 (9) 
Odcepi Piparskega rova ...................................................... . 139 (13) 
Putikova dvorana s soseščino ................................................. . 139 (13) 
Lijak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 140 (14) 
Borisov rov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 (15) 
Sulčev rov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142 (16) 
Pregled morfologije rovov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 (17) 
Splošni zaključki o morfologiji rovov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146 (20) 
HIDROGRAFIJA NAJDENE JAME . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146 (20) 
Nizki vodostaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146 (20) 
Srednji vodostaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148 (22) 
Visoki vodostaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148 (22) 
Hidravlični sistem Najdene jame . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 (23) 
Skupne hidrografske ugotovitve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150 (24) 
LITERATURA.................................................................. 152 (26) 
MORPHOLOGY AND HYDROGRAPHY OF NAJDENA JAMA (Summary) . . . . . . . . . . 153 (27) 
--
Izvleček UDK 551.442(497.12-14) 
Šušteršič France: Morfologija in hidrografija Najdene jame. 
Acta carsologica 10, 127-155, Ljubljana, 1982, lit. 18. 
Najdena jama je največji jamski objekt na odtočni strani Planinskega polja. V letih 1978-1980 
je bila podrobno izmerjena in izdelan načrt v merilu l :250 ter proučevana morfologija in hidrologija 
jame. Le ta ·je mrežno sestavljen splet votlin, ki jih po oblikovitosti delimo v sedem skupin. Vodne 
razmere v jami so primerljive nizkemu, srednjemu in visokemu vodostaju .na polju, vendar se 
ohranja višinska razlika okrog 10 m, kar pomeni, da nista povezana z neposrednim, odprtim 
prevodnikom. Menimo, da je jama danes le vodokaz poplavam, ki jih povzročajo nizvodne hidro-
geološke ovire, ne pa pomemben odvodnik Planinskega polja. Zastavljene so nadaljnje raziskave, ki 
naj podrobneje osvetlijo dosedanje znanje o jami. 
Abstract UDC 551.442(497.Ll2-14) 
Šušteršič France: Morphology and Hydrography of Najdena jama. 
Acta carsologica 10, 127-155, Ljubljana, 1982, Lit. 18. 
Najdena jama is the most extensive speleological object at the outflow part of Planinsko polje. 
In the years 1978-1980 it was surveyed in detail and a plan on the scale 1:250 has been drawn. 
Parallelly the morphology and hydrology of the cave were studied. The cave is a netwise organized 
pattern of evacuations which can be divided into seven morphological groups. The hydraulic 
conditions in the cave can be related to low, middle and high water level at the polje, but the 
hydraulic difference about 10 m is preserved. It means that no direct open conductor between the 
polje and the cave exists. We believe that in present conditions the cave is a piezometer of the 
floods caused by downstream obstacles onJy but not an important conductor of the sinking river. 
Further research of the exposed topics is in course. 
Naslov - Address 
France Šušteršič, dipl. ing. geol., asistent 
Inštitut za raziskovanje krasa SAZU 
Titov trg 2 
66230 Postojna 
Jugoslavija 
UVOD 
Najdena jama je ena pomembnejših slovenskih jam, tako v morfološkem kot v 
hidrološkem smislu (P. H a b i č , 1976, 60). Ker leži tik za severnimi, to je glavnimi 
ponori Planinskega polja, je razumljivo, da je bila že od odkritja notranjih delov leta 
1963 deležna precejšnje pozornosti (M. P u c , 1963, M. P u c , 1964, F. S u š te r -
š i č , 1965/66, R. Go spod ari č , 1969, P. Habič, R. Go spod ari č , 
1974, P. Habič, 1976). 
Prvotni merski podatki, ki temelje na sprotnih kompasnih meritvah jamarjev-odkrite-
ljev, niso bili dovolj zanesljiva opora podrobnejšim študijem. Zato smo leta 1974 v okvi-
ru priprav na tretji mednarodni simpozij o sledenju podzemeljskih voda postavili reper 
na vhod v jamo in napravili višinsko izmero Velike Štirne, to je osrednje vodne kotanje 
v južnem delu jame (l. Kenda, 1979), v letih od 1978 do 1980 smo ponovno 
izmerili vso jamo. Dobljeni topografski načrt je bil osnovna priloga kasnejšim 
elaboratom (R. Go spod ari č , F. Suš ter š i č, 1979, R. Go spod ari č, 
F. Suš ter š i č, 1980). Vzporedno z meritvami smo beležili vodostaje v jami. Prav 
tako smo na osnovi merskih podatkov odkopali z ilovico in skalami zadelani rov, ki 
veže vhodni del jame s predeli, ki jih višja voda sifonsko odreže od vhoda. Tako smo 
lahko opazovali gladine tudi ob najvišjih vodah v notranjosti jame. 
V nadaljnjem podajamo osnovne merske, morfografske in hidrografske podatke o 
jami, zbrane med izmero, obenem pa opozarjamo na odprta vprašanja, ki so se pojavila 
ob teh spoznanjih in možnosti za njihovo reševanje. 
NOVA IZMERA 
Osnovni načrt jame smo izdelali v merilu 1 :250. Matematično ogrodje kartiranja 
tvori poligon, ki smo ga po standardnih postopkih merili pretežno s teodolitom znamke 
MOM, delno tudi s kompasnim teodolitom znamke FENNEL-KASSEL. Vse razdalje so 
bile merjene z merilnim trakom, čitane pa z milimetrsko natančnostjo. Točke detajla 
smo v največji meri posneli z geološkim kompasom BRUNTON in merilnim trakom. Vse 
podatke smo preračunali v Gauss-Krugerjev koordinatni sistem z namiznim računalnikom 
tipa TEXAS Instruments TI 58. Skupno število točk glavnega poligona je 122, točk 
detajla pa je skupaj 1254. Dosežena natančnost načrta šteje po splošno uporabljani 
BCRA lestvici (B. E 11 i s , 1976) v najvišji, to je XD razred. 
Jamski poligon je priključen na državno koordinatno mrežo na točki imenovani 
Trojberca. Smer je bila določena ob viziranju na Jakovico. Kontrolnega viziranja na 
kako drugo točko nismo opravili, saj bi sicer morali izkrčiti kompleks gozda v okolici. 
Koordinate smo preračunali v omenjeni koordinatni sistem, za kontrolo višin pa 
uporabili tudi reper, postavljen ob niveliranju leta 197 4. 
131 
6 Acta carsologica X, 1981 ( 1982) 
Ob snemanju detajla smo načrt (skico) sproti risali v merilu 1 :250, tako da je 
osnovni načrt jame v kar najmanjši meri podvržen subjektivnim popravkom. Osnovni 
načrt sestavlja 25 kvadratnih listov s površino po 10.000 m2. Omejeni so s stometrskimi 
Gauss-Kn'igerjevimi koordinatami. Ker rovi delno potekajo drug nad drugim, se pet 
parov listov prekriva. 
Za tri najpomembnejša sifonska jezera smo izdelali podrobne načrte v merilu 1:100 
in izobatami po 1 m. Njih potek smo izračunali z linearno interpolacijo iz podatkov si-
stematičnega sondiranja po metrskih intervalih vzdolž vzporednih profilov. Sondirali smo 
tudi ostale večje vodne kotanje. Podatki so prikazani na osnovnem načrtu. 
Osnovni podatki o jami so naslednji: 
nadmorska višina vhoda: 
absolutna dolžina rovov: 
horizontalna dolžina rovov: 
največja višinska razlika: 
najnižja človeku dostopna kota: 
najnižja sondirana točka: 
517,84 m 
4.986,1 m 
4.573,2 m 
121,1 m 
396,7 m 
388,5 m 
Pri meritvah nismo iskali novih rovov, posvetili smo se samo znanim delom jame. Iz 
tehničnih razlogov nismo merili nadaljevanja Desnega rova za sifonom, ki je bil prepla-
van leta 1972. Ta del jame, dostopen samo potapljačem, je dolg okrog 200 m in ni vštet 
v prej navedeno dolžino. 
Operater pri izmeri poligona in detajla je bil I. K e n d a , risanje skic in izračun 
izmere je opravil F. Šušteršič. 
MORFOLOŠKI OPIS ROVOV 
Ob obravnavanju posameznih morfoloških značilnosti Najdene jame se v veliki meri 
opiramo na poimenovanje posameznih delov, ki so jih izrekli odkritelji. Le-ti niso sledili 
morfološkim ali kako drugače smiselno definiranim enotam, temveč so toponime 
izmišljali naključno. 
Neposredno s poimenovanji posameznih rovov je povezan tudi način opisovanja 
jame. Pri tem bi želeli smiselno povezovati tiste votline, ki so med seboj tudi genetsko 
povezane - zaporedje opisovanja pa naj bi bilo nizvodno. Ker pa je jama izrazito 
poligenetska, obenem pa dokaj zapletena, je sistematika opisovanja nekakšne kompromis 
med zaporedjem odkrivanja in logičnimi povezavami votlin. 
Zaradi preglednosti opisujemo jamo po delih, ki vsaj prostorsko sodijo skupaj, 
ogrodje temu pa tvori Piparski rov s svojim južnim in severnim nadaljevanjem. Pri 
lokaciji posameznih podrobnosti se sklicujemo tako na uveljavljena imena, kot tudi na 
posamezne merske točke. Vse to je zabeleženo na načrtu jame (priloga 2). 
SPLOŠNE KARAKTERISTIKE SPLETA 
Najdena jama se že na prvi pogled precej razlikuje od večine večjih slovenskih jam. 
Te razlike izvirajo predvsem iz samosvojih hidroloških razmer, ki neposredno opredelju-
jejo morfogenetkse procese. Današnja Najdena jama je bolj ventil kot prevodnik vodam 
podzemeljske Unice. Njena gladina v jami niha za skoraj štirideset metrov, medtem ko 
132 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 7 
pomembnejših tokov v jami ne zaznamo. Zato so rovi dostikrat zaglinjeni in njihovi 
prehodni odseki povezani manj logično, etažnost pa je mnogokrat zabrisana. 
Osnovno značilnost jamskega spleta najlaže opišemo s skupino parametrov, ki jih je 
v ta namen definiral A. D. Ho w ar d (1971). Neposredni morfometrični kazalci so že 
precej razširjeni (P h. Rena u 1 t , 1971, V. N. D u b 1 j a n s ki , et al., 1980) in 
ne potrebujejo posebne razlage. Oba mrežna indeksa pa sta uvedena neposredno iz topo-
logije in dajeta vpogled v način prepletenosti jamskega sistema. Podatke o jamskem 
spletu najlaže prikažemo tabelarično: 
Tabela 1 
L (absolutna dolžina rovov) ............................................. 4,986 km 
A (limita ploščine minimalnega očrtanega konveksnega mnogokotnika) . . . 0,2278 km2 
t {število samostojnih odsekov rovov) ......................................... 138 
e (število slepih zaključkov) ................. ·. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 
n (število razcepov) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 
(število zank) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 
Iz teh podatkov izračunamo parametre, ki jih kaže naslednja 
Tabela 2 
~p (rovnatost) .................................................... 21,89 km/km2 
.!... (poprečno število samostojnih odsekov rovov na km2) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 605,87 
Ap 
t 0 (poprečna dolžina samostojnega odseka) .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. . .. .. .. .. . 36, 13 m 
a (indeks prepletenosti) . .. .. . . . . . . .. . .. . . .. . . . .. . . . . . . . . . . . .. . . .. .. . . . . 0.05858 
/J (indeks povezanosti) . . . . . .. . . .. . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . .. 1, 1597 
Visoka vrednost rovnatosti jasno kaže, kako prevotljeno je območje Najdene jame. 
Obenem pa je površina minimalnega mnogokotnika pravzaprav presenetljivo majhna, če 
jo primerjamo z dimenzijami neposrednega zaledja Sten. Ker ni nikakršnih znamenj, da 
bi bilo območje Najdene jame kakorkoli priviligirano pred soseščino, lahko predvideva-
mo, da je skupna dolžina rovov med Škofjimi Lomi in Strževco več desetin kilometrov. 
Vrednosti indeksa povezanosti, večje od 1, so značilne za mrežno in ne drevesasto 
povezane splete. K temu govori tudi sorazmerno majhna poprečna dolžina posameznega 
odseka rovov. Ker pa je indeks prepletenosti sorazmerno nizek, lahko zaključimo, da je 
velik del rovov v območju Najdene jame tako ali drugače človeku nedostopen. 
Vzporedno z merjenjem smo tudi podrobno kartirali morfološke podorobnosti, ki so 
zabeležene na listih merila 1 :250. Zaradi lažjega razumevanja sklepnih ugotovitev 
podajamo v nadaljnjem splošen opis jamskih prostorov. 
VHODNI DELI 
Vhod v jamo je ob severnem kraju majhne globeli, na višini 517,8 m (tč. 1). Navpič­
na odprtina, slab meter premera, vodi v 5 m globoko brezno vegastih sten, ki je prevle-
čeno z razpadajočo sigo. Na dnu preide v manjšo votlino, ki se skozi dve odprtini 
velikosti okrog 5 m2 odpira proti jugu v Vhodno dvorano. Preko zasigane vmesne 
133 
8 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
police, kjer zija ob vzhodni steni stransko brezno in prek sledeče previsne stopnje (12 m) 
dosežemo dno Vhodne dvorane na višini 495 m. Vhodna dvorana (25 m x 6 m) je spo-
tegnjena v smeri jugovzhod-severozahod. Z obeh krajnih točk se dno strmo spušča proti 
nadaljevanju jame, ki je prav pod vhodnim breznom. Jugovzhodno pobočje dvorane je 
čezinčez zasigano, severozahodnega pa sestavlja z ilovico pomešan podorni material, ki 
se morda siplje izpod sosednje vrtače. Jama se nadaljuje z okrog 6 m širokim in 10 m 
visokim portalom v Šerkov rov, ki se preko sigovih kaskad strmo spušča proti jugu. 
Tudi ta kaže prevladovanje predvsem sekundarnih procesov. Dno poševnega rova se 
izravna na koti 470 m, kjer je več čokatih stalagmitov. Malo prej sta ob vzhodni steni 
dve brezni, od katerih je drl!go slepo, prvo pa se nadaljuje v Ičotov rov (tč. 5. 3). Za 
stalagmiti sledi okrog 6 m globoka stopnja Fontana, ki jo je kapnica poglobila v danjo 
naplavino. 
Sledi okrog 5 m širok in do 3 m visok obokan rov, ki vodi proti jugu. Očitno je to 
stropni del zaglinjenega večjega rova. Po dnu so predvsem ob vzhodni steni kupi ilovice, 
ob zahodni steni pa je voda delno odplavila tudi ilovico pod sigovimi ploščami, ki so 
podlaga omenjenim kupom. O strugi, ki jo omenja I. Gam s (1963, 28) govorimo le 
stežka. Strop je gladek in gol - le ob posameznih razpokah je zrastlo nekaj kapnikov. 
Pri tč. 8 se rov odpre v okrog 20 m dolgo in do 8 m široko Šerkovo dvorano. Njeno 
dno je v severnem delu pretežno zasigano, v južnem pa ilovnato. Strop je v južnem delu 
gladek in pokrit s preperelim apnencem in hieroglifi. V severnem delu prehaja v kamin, 
navezan na prelom v severovzhodni smeri. V ilovnato dno južnega dela dvorane se 
zajedata lijaka, ki prehajata v brezni. Na zahodu zija t. i. Šerkova štirna, ki se po več 
zaporednih stopnjah slepo konča na koti 421 m. (glej tudi I. Gam s , o. c. in P. 
H a b i č , 1970, 68). Na vzhodni strani pa je t. i. Michlerjeva štirna, ki preide v manjšo 
dvoranico, z dnom na koti 453 m (tč. 9,5). Iz nje vodita proti severu in jugu manjša 
rova okroglega prereza, ki sta v celoti zadelana s sedimenti. 
Od tč. 9 proti jugu vodi mestoma komaj meter visok, do 3 m širok, deloma obokan 
rov z ilovnatim in sigovim dnom. Po 50 m se dno skoraj stakne s stropom. Tod so 
ljubljanski jamarji spomladi 1963 (M. P u c , 1963, 39) prekopali ožino, sledeč prepihu, 
ki je vodil že prve raziskovalce (Gam s , o. c., 29). Ožino so imenovali po najbolj 
vztrajnem kopaču Radeščkova pasaža (M. P u c , o. c.). To so pozneje še razširili. Iz 
Dvoranice podpisov (tč. 13), ki sledi Radeščkovi pasaži, se rov strmo spusti do 
desetmetrske stopnje, imenovane Plošče in dalje v Pucovo dvorano. 
Šerkov rov se proti severu nadaljuje skozi Ičotov rov, ki ga dosežemo skozi brezno 
pri tč. 5, 3. Ta prehod je bil umetno prebit leta 1979, ko je postalo ob detajlni izmeri 
jasno, kako se tod približujejo vhodni in osrednji deli jame. Očiščeni del rova kaže le 
malo oblikovitosti prvotne votline, ko pa vstopimo v nadaljnje prostore, ima rov obliko 
okrog 1,5 m visoke in do 1 m široke eliptične cevi. V dno se zajeda meander, po 
katerem se pretaka kapnica. Sledi 5 m stopnje, pod katero je v večjem rovu dno 
podorno in ilovnato. Verjetno je šele to pravo nadaljevanje Šerkovega rova, višje votline 
pa so drugotnega pomena. Sledi odsek rova, ki ima še prvotno eliptično obliko, preseka 
6 m in višine 4 m. Prek stopnje, nastale zaradi močne korozije pod kaminom, dosežemo 
ilovnato dno rova, ki se tu razširi na okrog 8 m širine, medtem ko znaša višina podorno 
preoblikovanega, škatlastega profila okrog 3 m. Pri tč. 43.11 se rov izteče v Dvorano na 
Lijakom (del Piparskega rova). 
Pucova dvorana, ki jo dosežemo skozi Radeščkovo pasažo, ima skalno dno na višini 
441 m in je verjetno del večjega rova, ki vodi proti zahodu. Prerez je v začetku povsem 
prirejen skladom; dno je delno podorno, delno zasigano in zaglinjeno. Dalje proti 
zahodu se ilovnata tla v strmih skokih prevesijo v Veliko štirno. Prav tako se pod koto 
435 m spusti strop, ki je podorno preoblikovan v pravokotni profil. Zato nastaja tod ob 
134 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 9 
poplavi sifon. Med tč. 15 in 16 se cepi v višini 478 m proti zahodu težko dosegljivi 
Francetov rov, ki vodi proti Piparskemu rovu I. 
Mala štirna se imenuje .strm prehod pod kamini pri tč. 15, 4, ki vodi iz Pucove 
dvorane v močno naklonjen splet zablatenih paragenetskih rovov. Verjetno so njihovi 
prvotni prerezi nekoč presegali 5 m2, danes pa jih je poplavna ilovica močno zadelala. 
Ti rovi odvajajo kapnico, ki se zbira v kaminih v Pucovi dvorani, ni pa posebno 
dvomljivo, da je prvotne votline izdelala ponikalnica. Ponekod so po stenah prevleke 
recentne, prhke bele sige, voda pa izpira iz ilovice nepravilno oblikovane konkrecije. 
Rovi Male Štirne sežejo do kote 415 m. 
Iz Pucove dvorane dosežemo rob Velike štirne, ki je prek 20 m dolga, široka in 
visoka dvorana. Vanjo se v več višinah stekajo genetsko in funkcionalno različni rovi, v 
dnu pa je prek 10 m globoko sifonsko jezero, obdano s pretežno prepadnimi bregovi. 
Dvorano v celoti zaliva poplavna voda. Ob njenem vzhodnem robu se vleče 15 m nad 
vodo strma polica iz poplavne ilovice, po kateri lahko dosežemo Konglomeratno dvora-
no. V jugovzhodnem kotu Velike štirne vodi strmo ilovnato pobočje prav do vodne 
gladine. S tega mesta lahko po polici vzdolž južnega roba dvorane dosežemo prehod v 
Dvorano štirih. 
NADALJEVANJE VRANJE JAME IN PIPARSKI ROV 
Konglomeratna dvorana se razprostira med tč. 17,4 in 25. Dolga je okrog 40 m, 
široka 10 m do 20 m, visoka pa do 20 m. Sedanjo obliko so ji dali podori, kar se 
odraža kot podorni kupi na deloma ilovnatih in zasiganih tleh . .Zivoskalno dno ni vidno, 
nedvomno pa Ježi pod koto 436 m. Proti jugovzhodu zasipa dvorano sprijet konglome-
rat, vrh katerega se lahko splazimo še okrog 20 m dalje, tik udornice Vranje jame. Tu 
je podorno gradivo pokrito z rdečkasto kristalno sigo. 
Iz Konglomeratne dvorane se cepi niz manjših rovov, od katerih je najvažnejši 
Matjažev rov. Vhod vanj je tik točke 19, kjer se spustimo v okrog 5 m širok in do 3 m 
visok erozijski rov na višini 429 m, po dnu nasut s fluvialnimi sedimenti. Po 30 m se 
rov razširi v manjšo dvoranico, od koder vodi strma ilovnata drča sploščenega eliptične­
ga profila strmo ob skladih navzgor. Na višini 441 m (tč. 23. 2) jo zapira Piramida, 
sestavljena iz sprijetega grušča. 
Južni krak Matjaževega rova je eliptičen rov, komaj do 2 m2 prereza, ki se zaključi 
s podorom na koti 425 m, že daleč pod podornim dnom udornice Vranje jame. Rov je 
ob poplavah še aktiven in kaže vse značilnosti prevodnika deroče vode. Le ta se nato 
skozi vhodne dele Matjaževega rova preliva proti Konglomeratni dvorani in od tod 
vzdolž njene severovzhodne stene v Velikanov rov. Ta je dolg komaj nekaj deset metrov 
in nepravilno oblikovan. Po dnu je poleg podornega gradiva in poplavne ilovice tudi 
precej fluvialnih nanosov, ki očitno prihajajo iz Matjaževega rova. Velikanov rov se 
izteče v Veliko štirno. 
Le nekaj metrov pod Velikanovim rovom potekajo kanali spleta, imenovanega Meto-
dov rov. Lahko ga dosežemo skozi komaj prehodno razpoko pri tč. 17. 3, neposredno iz 
lijaka Velike štirne. Drugi vhod je pri tč. 17. 22, kjer se moramo najprej splaziti skozi 
komaj prehodno cev v živi skali, nato pa spustiti skozi 13 m globoko brezno. Splet 
sestavlja več rovov, ki jih lahko morfološko razdelimo v dve skupini. V dinarski smeri 
poteka tesen, a do 3 m visok rov s prerezom ključavnice. Zivoskalno dno na višini 419 
m je delno pokrito z ilovico in mivko. Pravokotno nanj poteka strm, paragenetski rov, 
visok in širok komajda nekaj več kot meter. Dno mu pada vzdolž skladov proti zahodu 
in doseže na najnižjem mestu koto 414 m, kar je le 4 m nad najnižjo gladino Velike 
135 
10 Acta carsologica X, 1981 ( 1982) 
štirne. Po dnu tega dela Metodovega rova najdemo z ilovico pomešano mivko, pa tudi 
večje prodnike. 
Nad vhodom v Matjažev rov zija okrog 2 m širok in do 1 m visok vhod v Velikan-
kin rov. Poteka proti jugu in se nadaljuje v Spodnji Tototov rov, oba pa veže široko 
okno pri tč. 18.24 s Konglomeratno dvorano. Sp6dnji Tototov rov se nadaljuje še nekaj 
deset metrov proti jugu. Tu dobi značaj razširjene lezike, ki se končno zoži v človeku 
neprehodne špranje. Ob zahodnem kraju je manjša razširitev, kjer zija vhod v 8 m 
globoko brezno z ilovnatim dnom na koti 429 m. Sp. Tototov rov je značilen primer 
sekundarnega obhodnega rova, ki ga je oblikovala voda, ko si je iskala iz Vranje jame 
poti mimo čelnega podora v Konglomeratni dvorani. 
Skoraj natanko nad tem rovom poteka Medvedji rov. Profil mu sliči na razširjeno 
navpično razpoko, strmo dno pa je nasuto s konglomeratom in poplavno ilovico. Tik 
pred koncem se izravna na koti 457 m. Tu je bilo najdeno okostje jamskega medveda. 
Rov je na koncu zadelan s konglomeratom, ki mu je primešano nekakšno "vezivo" iz 
cementiranega psilomelana. V špranjah najdemo še zadnje ostanke aragonitnih ježkov, ki 
so jih, tako kot kosti jamskega medveda, že močno opustošili razni obiskovalci. 
Konglomeratna dvorana je glavno nadaljevanje Vranje jame, od katere jo loči le 
podor. Voda, ki je obe oblikovala, je tekla dalje proti severu v Piparski rov. Tega 
dosežemo po izpostavljeni polici, 35 rn nad gladino vode v Veliki Štirni, ob zahodnem 
robu podornega lijaka, ki veže le to s Konglomeratno dvorano . 
.Zivoskalno dno se pojavi na koti 435 m. Strmo pobočje z zasiganim gruščem se 
dvigne do kote 450 m. Prej obokan strop zadobi značilne "škatlaste" oblike, podori pa 
so neposredno vezani na pojav dolomitnega horizonta. Pri tč. 26,3 visi s stropa 6 m 
dolg in do 2 m debel storžast stalaktit, imenovan Hansov kapnik. Pri tč. 26.11 se rovu, 
ki se od tod dalje imenuje Piparski rov I, priključi Francetov rov, ki vodi na višini 
okroJ 447 m iz Pucove dvorane. To je značilen primeren elptični rov profila okrog 
2 m . Njegovo nadaljevanje je verjetno Mojčin rov, ki se začne pri tč. 26.2 in je brž 
zadelan z ilovico. 
Piparski rov se nadaljuje proti severozahodu. Prvih sto metrov je do 15 m širok in 
do 10 m visok rov povsem podornega značaja. Pri tč. 39 se presuče proti severu in 
razširi v manjšo dvorano, kjer se v sicer golem rovu pojavljajo številni stalaktiti (Dvora-
na makaronov). 
Nadaljnjih 100 m rov spominja na 10 m širok in do 12 m visok obokan hodnik, kjer 
so po dnu plitve sigove ponve. Stene so gole, z nekaj ostanki erodirane stare sige. Ta del 
rova se imenuje Stopnišče. Na njegovem severnem koncu se strop polagoma zniža, 
oblike rova pa postanejo spet podorne. Dno se polagoma spušča v območje visokih 
poplav in je zato pokrito s poplavno ilovico. 
Pri tč. 42 se rov obrne proti severovzhodu in preide v Dvorano nad Lijakom, od 
katere ga deli 12 m globoko brezno, imenovano Veliki Lijak. Tega obidemo po južnem 
robu in preko grebena med Velikim in Malim Lijakom dosežemo ilovnato dno Dvorane 
nad Lijakom. Jugovzhodno od Malega Lijaka zija okrog 8 m više vhod v že 
obravnavani Ičotov rov. 
Dvorana nad Lijakom je dolga okrog 60 m, široka do 25 m in prav toliko visoka. 
Dno ji je v nizkem zahodnem delu ilovnato, saj ga zalivajo poplave. Osrednji del 
dvorane pokriva podorno skalovje, ki pa je delno prevlečeno z zasušeno poplavno 
ilovico, katere ostanke lahko najdemo vse do višin 445 m, medtem ko je dno dvorane 
deset metrov niže. Severovzhodni del dna dvorane zalivajo recentne sigove prevleke, ki 
jih izloča kapnica s Kamina naših cen (tč. 44). Ob južnem kraju dvorane prebija strop 
in stene snop kaminov, ki jih lahko opazujemo že v više ležeči Vhodni dvorani, pa tudi 
pod nivojem Dvorane nad Lijakom v rovih obeh Lijakov. 
136 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame JI 
Proti severozahodu prehaja dvorana v 10 m širok in pol toliko visok rov, delno 
paragenetskih oblik. Očitno je razpadel le toliko, da so odpadle najbolj izpostavljene 
štrline. Zato ima na prvi pogled delno tudi podoren videz. 
Danje skalovje pa ni· razbito in zdrobljeno, temveč najdemo nepoškodovane celo po 
več m2 velike, sorazmerno tanke plošče. To moramo razumeti, da so se verjetno luščile s 
stropa, ko so bile povsem obdane z ilovico - le to pa je voda pozneje delno odstranila 
in skalni kosi so prišli v sedanji položaj. Rov se hitro oži in niža in ko preide v območje 
poplav, postane pri tč. 45 dno ilovnato. Sledi komaj prehodna Druga pasaža z ilovnatim 
dnom, ki jo zaliva poplavna voda in ko tam zaostaja v manjših lužah. Pasaža je dolga 
slabih 20 m in se pri tč. 48.10 odpre v Piparski rov II. 
Takoj na začetku vodi iz Pipanskega rova II proti jugozahodu prvi vhod v Labirint, 
rov pa,_ ki je širok do 4 m in visok okrog 1 m, se obrne najprej proti severovzhodu. 
Očitno je tudi tod največji del profila zadelan z ilovico. Po 50 m se rov zviša in razširi 
v okrogel prostor s premerom okrog 20 m in višino do 7 m. V sredini je kup poplavne 
ilovice, ki sega skoraj do stropa. Ta nanos obidemo po vzhodni strani, rov pa se poveča 
do širine 10 m in višine 8 m. Ker ga ob poplavi v celoti zaliva voda, je popolnoma 
prekrit s poplavno ilovico. Prerez rova je paragenetski, vendar pa ne kaže tako ostrih 
oblik, kot nekateri predeli Metodovega rova, Piparskega rova III in Borisovega rova. 
Pri tč. 52 je v stropu več kaminov, skozi katere priteka sigotvorna voda, ki je v 
veliki meri prekrila ilovnate kupe ob severni steni, po dnu pa oblikuje velike sigove 
ponve. Voda izteka skozi manjši lijak v Labirint. Sigotvorna voda priteka tudi še skozi 
kamine v nadaljevanju rova, po dnu pa se zbira v globokih kotanjah, vendar pa se pri 
tem značaj rova ne spremeni. 
šele, ko se rov spet zasuče proti severu, se mu prerez zmanjša na četrtino prvotnih 
dimenzij, dno pa se prične spuščati. Na danjem ilovnatem nasipu se po vsaki poplavi 
razvijejo nekakšne vdolbine, ki so, tako kot naplavljena mivka, posledica tekoče vode. 
Dno rova, ki že od vhoda v Drugo pasažo stalno pada, doseže pri tč. 72 koto 432 
m. Tu je sredi rova manjše jezerce ujete vode, rov pa se cepi. Nizka odprtina vodi proti 
zahodu v Zvezni rov, proti severu pa se nadaljuje Piparski rov III. Prvih petdeset 
metrov ohranja prvotni značaj zaglinjenega paragenetskega rova, s to razliko, da so 
sklani noži še za stopnjo bolj korodirani kot drugod, kar imenujejo jamarji Krokodili 
(tč. 59). Rov se nato razširi in zviša, dno pa se strmo vzpenja do kote 437 m. Poplavna 
voda vali po pobočju, ki se dviga vzvodno, odlomljene kose delno sprijete ilovice in jih 
oblikuje v ilovnate prodnike. Profil rova dobiva namesto paragenetskih vse bolj podorne 
oblike in dlje proti severu je po dnu, ki ga poplava ne doseže več, podorno skalovje. Na 
tem mestu se proti jugovzhodu dviga zasigano pobočje skozi portal, ki vodi v Stopinjski 
kamin (tč. 61.35). Vse predele jame od severnega vhoda v Drugo pasažo do podora pod 
Stopinjskim kaminom ob poplavi v celoti zalije voda. 
Za podorom se dno spet spusti in postane na koti 429 ilovnato, rov pa ohrani večje 
dimenzije (8 m x 5 m) in škatlast profil. To pomeni, da je pod ilovnato prevleko 
pričakovati še podorni material in šele pod njim morda živoskalno osnovo. Vse to 
govori, da je prvotni rov precejšnjih dimenzij. 
Pri tč. 63 se rov deli, v dnu pa se pokaže živa skala. Proti vzhodu vstopimo v 
nadaljevanje Piparskega rova, Desni rov. Rov ima ilovnato dno na koti okrog 435 m, 
profil pa je podoren (škatlast), dimenzij 6 m x 4 m. Prostor se polagoma poveča in 
zviša, dno pa se začne vzpenjati in postane v celoti podorno. Rov tako preide v Sumečo 
dvorano, ki je dobila svoje ime po kapnici, ki prši z mnogih kaminov. Ti postanejo med 
točkama 64.10 in 64.19 tako obsežni, da le stežka govorimo o jamskem stropu. Med 
njimi se trgajo po več desetin m3 veliki skalni bloki. Dno dvorane je tudi že nad gladino 
137 
12 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
recentnih poplav, vendar pa zasledimo v njenem vzhodnem kotu izsušeno poplavno 
ilovico tudi više. Prav tam so tudi večji kompleksi že močno razpadle starejše, rdečkaste 
kristalne sige. Mlada siga raste v Šumeči dvorani južno od tod, predvsem med tč. 64.12 
in 64.15 in je izrazito bela in prhka. 
šumeča dvorana se nadaljuje proti severu ob komaj zmanjšanih dimenzijah, nato pa 
postane dotlej podorno dno spet ilovnato in se strmo spusti proti severu. Tam dosežemo 
na koti 417 m gladino sifonskega jezera. Ta sifon je bil že večkrat preplavan. Za njim se 
rov nadaljuje še okrog 200 m ob podobnih dimenzijah, nato pa ga prekine vertikalna 
pregrada, vrh katere se rov še nadaljuje. Vendar ta zapreka doslej še ni bila premagana, 
v glavnem zato, ker potapljaška oprema ovira plezalce. 
Od čelnega podora v Konglomeratni dvorani pa do konca Desnega rova je ves rov 
(Piparski) v sedanji obliki tudi zaporedje istočasno nastalih prostorov - glavnega odtoka 
višjih etaž Vranje jame. V južnem delu, to je do Dvorane nad Lijakom, vsaj mestoma nale-
timo na živoskalno dno, strop pa podorno ni bistveno preoblikovan. Severno od Dvorane 
nad Lijakom živoskalnega dna ne najdemo več, dno je v celoti pokrito z ilovico ali podor-
nim skalovjem, strop pa kaže podorne oblike, ki v dlje časa zalitih rovih prehajajo tudi v 
paragenetske. Verjetno je, da je v tem predelu živoskalno dno bistveno nižje kot v 
južnem, stropni podori in danja akumulacija pa pogojujejo rovu trenutni višinski 
razmah. 
K nadaljevanju Piparskega rova šteje tudi Levi rov, ki se cepi pri tč. 63 proti severu. 
V začetku je njegovo dno na koti 435 m, profil pa, ki je v celoti živoskalen, kaže 
erozijske oblike in je tudi ustrezno zglajen. Rov strmo pada proti severu, njegove di-
menzije redkokje presežejo 4 m x 4 m. V nižjih delih so po dnu aktivne sigove ponve, 
voda pa se cedi proti stopnji, kjer se dno rova prepadno pregane v spodnjo etažo ki leži 
10 m niže. 
Takoj za stopnjo je v dnu večja kotanja ujete poplavne vode, po vsej verjetnosti 
sifon, z gladino na koti 417 m. Rov se nadaljuje proti zahodu in ima dimenzije v 
glavnem 5 m x 5 m. Dno mu je večinoma ilovnato, delno pa tudi zasigano. Ne da bi se 
dimenzije kaj dosti spremenile, se rov nato zasuče proti severozahodu, nenavadno 
vegasto ilovnato dno, ki ga prebijajo številni lijaki, pa se vzdiguje do višine 422 m. Sledi 
večja ilovnata kopa, ki seže skoraj do stropa. Ilovnato dno se zopet pregane navzdol in 
zopet ,ga prekinjajo lijaki - očitno delo kapnice. Kljub temu, da strop ni ravno nizek, 
ves čas sledi ostrim pregibom dna. Zato je verjetno, da je dno v veliki meri podorno in 
dosti manj ilovnato, kot to kaže prvi pogled. K temu zaključku navaja tudi za podore 
značilen škatlast profil rova. Pri tč. 116 se rov na koti 416 m razdeli. Proti zahodu se 
strmo spušča nizek, skoraj do stropa zaglinjen rov, ki se po okrog 30 m konča s čelnim 
podorom. Ob njegovem severnem kraju se lahko splazimo med bloki do sifonskega 
jezerca na koti 398 m. Od tč. 116 se cepi drugi rov najprej proti jugu, nato pa se mu 
dimenzije zmanjšajo na okrog 3 m x 1,5 m in se zvijuga proti zahodu. Konča se s 
čelnim podorom, skozi katerega, tako kot tudi skozi podor v prej omenjenem kraku, 
vedno piha. Ta krak rova je v začetku precej večji od prvega in ima tam podoren profil. 
Pozneje pa, ko se zmanjša, postane profil večidel paragenetski, v obeh odsekih pa je 
dno v največji meri zaglinjeno. Verjetno je, da se je voda, ki je oblikovala votline pod 
stopnjo, prelivala nasprotno smeri opisovanja in odtekala naravnost proti sifonu v 
Desnem rovu. Predel med Križiščem in stopnjo, bi bil tedaj prevodnik tistim vodom, ki 
so prej tekle skozi Desni rov in se šele v območju sifona zlile z vodami iz Levega rova. 
Ko pa se je pričel rušiti strop sedanje Šumeče dvorane, je nastala pregrada prisilila 
vodotok, da si je izoblikoval novo pot. 
138 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 13 
ODCEPI PIPARSKEGA ROVA 
Prvi pomembni odcep je Labirint, v katerega vodi več vhodov med tč. 47 in tč. 52. 
Labirint sestavlja več manjših rovov različnega nastanka. Ti se med seboj spajajo v 
težko pregleden splet, ki prav zasluži svoje ime. Najpomembnejši krak poteka med tč. 
48.8, 48.36 in 48.28. Prvotni rov je verjetno širok prek 5 m in prav toliko visok, a je na 
več mestih skoraj popolnoma zadelan s poplavno ilovico. Dno visi od vhoda iz 
Piparskega rova (tč. 48.8) proti tč. 48.28, kjer je sifonsko jezero na koti 412 m. Vanj se 
steka manjša struga z naplavljenimi zospei. Ta je delo kapnice, ki priteka iz kaminov in 
skozi rove med tč. 52, 52.28, 48.36 in 48.26 iz Piparskega rova. Preostali rovi Labirinta 
so delno paragenetski, delno erozijski, vendar močno korozijsko preoblikovani in jih 
logično težko povežemo z znanimi deli jame. 
Drug pomemben odcep Piparskega rova (III) je Stopinjski kamin, v katerega 
vstopimo skozi portal pri tč. 61.35. Strmo sigovo pobočje postane tod tako naklonjeno, 
da je brez plezalne opreme neprehodno. Proti severu in vzhodu se pahljačasto dviguje. 
Prostor pa širi v dvorano dimenzij 30 m in 15 m, s stropom v višini okrog 477 m. Kjer 
se pobočje in strop stakneta, zija v severnem delu dvorane ovalna odprtina v živi skali, 
široka 8 m in visoka 4 m. Dno se strmo dviga in je v začetku ilovrlato, nato pa preide v 
podor. Podorni bloki so prehod v nadaljnje prostore zadelali, vendar pa se med njimi le da 
splaziti dalje. Rov se takoj odpre v dvorano z velikim kaminom, pod katerim 
zija okrog 10 m globoko brezno z dnom v živi skali. Na policah v tem breznu 
smo našli limonitne oblice, ki po vsej verjetnosti izvirajo neposredno s površja. Rov se 
nadaljuje v dve žepasti, nepravilno oblikovani odprtini, ki vodita proti vzhodu strmo 
navzgor. Dno je delno ilovnato, više pa zasigano. V vzhodnejšem kraku dosežemo koto 
513 m, kar je le 9 m nižje od kote vhoda. Stopinjski kamin je v sedanji obliki nedvomno 
prevodnik kapnice, ovalni profil v višini 477 m pa da misliti, da je to le močno 
preoblikovan ostanek eliptičnega rova na tej višini. 
Glede na to, da se kaže Piparski rov kot glavna os jame, so vsi njeni ostali deli, vsaj 
na videz, njegova nadaljevanja, četudi so v veliki meri funkcionalno povsem samostojni 
rovi. 
PUTIKOV A DVORANA S SOSEŠČINO 
Najjužnejše teh "nadaljevanj" je že omenjena Velika Štirna, ki jo s Piparskim 
rovom veže vmesni stropni prodor. Gladina sifonskega jezera na koti 411 m je skoraj 
kvadratne oblike, s stranico dobrih 10 m. Vse stene, z izjemo jugovzhodnega kota, kjer 
seže do vode ilovnati nasip, so prepadne, mestoma celo previsne. Vendar pa tudi na 
položnem kraju takoj pod gladino preidejo v navpičnico. S sondiranjem smo ugotovili 
skalno dno na kotah pod 404 m, ki seže v severovzhodnem kotu celo do kote 396 m. 
Očitno se popolnoma poplavljeni rov v tej smeri sifonsko še nadaljuje, prav tako pa 
lahko sklepamo na nadaljevanje v južni smeri. 
Iz Velike štirne vodi eliptičen vodni kanal (Zvezni kanal) 20 m proti severu v 
sifonsko jezero na severnem kraju Dvorane štirih. Dvorana je dolga 55 m in široka do 
20 m, z daljšo osjo v smeri proti severozahodu. Na severnem kraju je sifonsko jezero, 
proti jugu pa se podorno, večinoma z ilovico pokrito dno strmo dviga in doseže koto 
426 m. Na jugovzhodnem kraju se dvorana odpira z 20 m širokim in do 5 m širokim 
okonom 10 m nad gladino v dvorano Velike štirne. Vsa dvorana je izrazito škatlaste 
oblike, kar kaže na sekundarno podorno preoblikovanje. Ob zahodni steni dvorane je 
skalnata struga, po kateri se ob srednji vodi v brzicah preliva manjši potok iz Divjega 
139 
14 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
rova proti severu v sifonsko jezero. Voda bočno spodjeda ilovnato prevleko na podoru, 
tako da je ponekod ustvarila do 1,5 m visoke ilovnate piramide. Le to se v glavnem 
zgrajene iz pasovitih ilovic in jim je recentna poplavna ilovica le tanka prevleka. 
V južnem kotu dvorane se dno in strop strmo spustita v Divji rov. Usmerjen je 
skoraj natanko proti jugu in po 40 m ga prekine čelni podor, skozi katerega verjetno 
doteka voda. Malo prej je v stropu delno zasigan kamin, skozi katerega dosežemo 
Putikovo dvorano, ki je največji prostor v jami. 
Putikova dvorana je dolga 120 m in široka do 45 m. Njeno dno doseže najnižjo-
koto na 425 m, najvišjo pa na 471 m. Je značilna podorna dvorana pravilnega tlorisa, 
strop pa !i je zaradi velikega razpona oblikovan v obok. Njena prostornina znaša okrog 
72000 m (F. šušte r š i č , 1973, 74). Od severa proti jugu, kot se tudi dviga dno, 
zasledimo tri cone. Najnižja je cona poplav, kjer je vse dno pokrito z recentno ilovico, 
pod katero pa je pretežno siga. Od približne kote 418 m do 450 m sledi cona zasiganja, 
ko je vse dno prevlečeno z belo ali rumenkasto kristalno sigo. Više preidemo v cono 
svežih podorov. Dvorano zaključuje na jugu čelni podor, ki je tod lepo zasigan. Od tod 
je le 130 m do glavnih ponorov Pod Stenami, vmes pa je še udornica z dnom na koti 
457 m. 
Iz Putikove dvorane vodi na različnih višinah več stranskih žepov, ki pa so povečini 
zasuti. Izjema je Koralni rov, ki se na koti 450 m cepi proti severu. Ob širini do 4 m in 
podobni višini je to eden redkih obokanih rovov v jami. Po okrog sto metrih postanejo 
v začetku gole stene vse bolj zasigane, dokler ga ne zapre zasigan podor. 
LIJAK 
Lijak zija v dnu dvorane, imenovane po njem in je z vzhodne strani dostopen brez 
plezalne opreme. Po strmem ilovnatem pobočju dosežemo kolikor toliko ravno dno na 
koti 423 m, to je okrog 15 m pod dnom Dvorane nad Lijakom. Rov se tod cepi v dva 
kraka. Zahodni se od tč. 102 do tč. 104.1 strmo in enakomerno spušča. Širok je 
približno 5 m in pol toliko visok. Kljub temu, da so sedanji oblikovalni pogoji brez 
dvoma paragenetski, o čemer pričajo obilne ilovnate odkladnine, je profil rova izrazito 
eliptičen. Rov se konča s sifonskim jezerom na koti 408 m in se pod gladino verjetno 
nadaljuje v istem obsegu. 
Od tč. 102 vodi proti jugu do 8 m širok in 3 m visok rov z ilovnatim dnom, kamor 
je kapnica vrezala manjše struge z nasipi zospejev. Profil rova kaže oblike razpadajočega 
paragenetskega rova. Pri tč. 108 se dno rova, ki je dotlej sicer vegasto, a pretežno le v 
isti višini, pregane v strmino, ki pada prav do gladine I Jezera v Lijaku, na koti 409 m. 
Rov postane tod nekoliko ožji in bistveno nižji, njegov prerez je skoraj lečast, dno pa 
seveda ilovnato. Šele tik jezera se strop spet zviša in vstopimo v Dvorano v Lijaku, 
katere dno v največji meri zavzema omenjeno jezero. 
Ob vzhodnem bregu jezera je kapnica izprala ilovnate nasipe, tako da opazimo, 
kako sestavljajo glavnino nanosov rdečkastorjave pasovite ilovice z zospei, le minimalno 
prevlečene z recentno poplavno ilovico. Ponekod so vloženi še žepi sivkastozelene ilovice. 
Kapnica je že začela cernentirati ilovnate nanose, potem pa je te popolnoma nepravilne 
konkrecije delno tudi izprala, tako da jih najdemo ob bregu jezera. 
Dvorana je trikotne oblike z najdaljšo višino 30 m in osnovnico okrog 20 m. Na 
njenem južnem kraju se lahko izkrcamo na ilovnatem bregu, ki se podaljšuje v nekaj 
metrov širok in prek 10 m visok špranjast rov. Ta je nastal ob močnem, vertikalnem 
prelomu, ob katerem je izoblikovan tudi osrednji del dvorane, kjer stropa sploh ne 
opazimo. Špranjast rov je že po nekaj deset metrih zadelan z ilovico, pač pa lahko po 
140 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 15 
polici ob zahodni steni dosežemo 0,5 m visok, obokan in skoraj v celoti zaglinjen rov, 
ki se spušča proti zahodu. Ta rov je kljub recentnim paragenetskim pogojem po vsej 
verjetnosti gravitacijski ali eliptičen. Skozenj dosežemo kanjonu podoben, a vseeno 
značilen paragenetski rov, ki je nastal ob vertikalnem prelomu v smeri skorajda 
jug-sever. 2ivoskalno dno je na kaj različnih višinah od 410 m do 413 m in izredno 
korozijsko nažrto. Rov, imenovan Zobača se spusti do zasiganega brega 11 jezera v 
Lijaku. Tudi to izpolnjuje dvorano trikotne oblike, ki pa je manjša in nižja od prve. Za 
razliko od prvega jezera, kjer s sondiranjem nadaljevanja nismo mogli odkriti, je to 
jezero sifonsko, z nadaljevanji proti jugu in zahodu. Ni pa izključeno, da bi bilo drugo 
jezero le zračni mehur nad večjo, potopljeno dvorano ob celem zahodnem kraju jezera. 
Ob vzhodnem kotu jezera je naravni most (ta postane ob nekoliko višjem vodostaju 
pregrada), pod katerim lahko zaplovemo k ilovnatemu bregu na začetku večjega rova. 
Ta rov, imenovan Vpadnik, se odtod proti jugovzhodu strmo dviga. Njegova širina in 
višina sta dobrih 5 m, prerez pa eliptičen. Dno mu je ilovnato le v najnižjem delu, više 
pa je pokrito s skalovjem in sprano. Vendar pa najdemo vsepovsod razstresene krhke 
konkrecije, ki nastajajo le v ilovici in ne prenesejo nikakršnega transporta. To pomeni, 
da je bil rov dlje časa zaglinjen in nato izpran. Rov se konča na t. i. Balkonu, 10 m 
nad gladino vode v I jezeru. 
Rovi v Lijaku so v obliki, verjetno pa tudi po nastanku zelo raznoliki. Zato jih obrav-
navamo skupaj le zaradi udobnosti, medtem ko so genetski odnosi še povsem nerazčišče­
ni. 
BORISOV ROV 
Najpomembnejše "nadaljevanje" Piparskega rova, ali bolje, njegov vsaj enakovredni 
ekvivalent je Borisov rov. Dosežemo ga skozi Zvezni rov med tč. 72 in tč. 76. Zvezni 
rov je močno zasut fragment večjega rova, katerega sedanje dno je nekako na višinah 
med 425 m in 429 m. Njegov prečni profil je, tako kot tloris, močno nepravilen, vendar 
lahko razberemo paragenetske oblike, ki jih le delno motijo recenti odlomi. 
Od tč. 76, kjer dosežemo na koti 425 m (le na tem mestu) zasigano dno Borisovega 
rova, se le ta cepi proti severu in jugu. Južni krak ima prvih 100 m obliko slabih 10 m 
širokega in nekaj nižjega ovala, katerega prvotne oblike pa so nekoliko že načeli odlomi 
ob lezikah in razpokah ter recentni paragenetski pojavi. Za razliko od večine rovov v 
Najdeni jami mu je dno le malo pokrito z ilovico - po njem je razmetano s stropa 
odpadlo skalovje in sigove tvorbe. 
Pri tč. 91.9 je ob vzhodni steni sigov slap, ki ga gradi recentna siga. Zraven njega 
stoji še Obelisk, kakor so jamarji poimenovali preostanek starejšega sigovega slapa, ki 
ga je korozija že ločila od stene. Tudi Obelisk gradi bela siga, vendar je njegova 
zunanja skorja rjavkaste barve - verjetno od ilovice, ki je svoj čas povsem izpolnjevala 
rov, a bila spet izprana. K zadnjemu govori tudi to, da so s stropa odpadle kapniške 
tvorbe' dosti bolje ohranjene, kot če bi z višine 10 m treščile na sedanje skalno dno. 
Proti jugu postaja rov vse nižji, bolj podorno preoblikovan, pa tudi bolj zaglinjen. 
Od tč. 93 dalje, kjer se z vzhoda priključi povsem zadelan stranski rov, se rov zasuče 
proti zahodu in se vzporedno s skladi tudi spušča v isto smer. Profil je tod zaradi 
odlomov ob lezikah bolj škatlast, na danji živi skali pa opazimo množico okroglih 
izjednin, ki so brez dvoma indikator sedanjih paragenetskih pogojev. Jamarji so vzdeli 
temu predelu ime Dvorana mrež. Najnižji deli te dvorane so spet zaglinjeni. Rov se 
nadaljuje proti jugozahodu z do 8 m visoko živoskalno pregrado, onkraj katere se 
nadaljuje z vsemi prej omenjenimi značilnostmi pač toliko više, dokler se ne izteče v 
141 
16 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
večinoma zaglinjeno Wroclawsko dvorano. Predel rova tik pred Wroclawsko dvorano je 
povsem izpran in kaže eliptični profil. Značilno je, da se rov med tč. 93 in tč. 96.17 
(Wroclawska dvorana), vzvodno spusti za okrog 10 m (smer opisa je proti toku vode!). 
Wroclawska dvorana je rombične oblike, z daljšo diagonalo slabih 40 m in krajšo 
diagonalo dobrih 20 m. Zaradi odlomov je škatlastega prereza, strop pa je precej 
deformiran ob velikih kaminih vzdolž jasno vidnih prelomov. Iz Wroclawske dvorane 
vodita proti zahodu dva krajša rova, ki se sifonsko zaključita. Ob vhodu v južnejšega so 
velike odkladnine recentne sige, ki jo odlaga voda iz težko dostopnega, malo 
pomembnega višjega rova. 
Iz Wroclawske dvorane se jama nadaljuje spet proti jugu, nekako na koti 412 m. 
Rov je precej podoben eliptičnemu rovu met tč. 76 do tč. 91, le da je nekoliko manjši in 
bolj zaglinjen. 
Prav tako najdemo tudi tu sledove nekdanje obširnejše zapolnitve. Rov se izteče v 
Dvorano s slapom. To je okrog 25 m širok in nekaj daljši, precej nizek prostor 
škatlastega profila, s pretežno živoskalnim dnom. Od jugovzhoda seže vanj vodni kanal. 
Skozenj priteka voda, ki se v brzicah pri tč. 99. 7 preliva v sifonsko jezero ob zahodni 
steni dvorane. Gladina mu je na koti 408 m. Strop dvorane reže več navpičnih 
prelomov. Ob vzhodnejčem je pri tč. 98 sigova kopa, ki se nadaljuje z nizom ponvic. 
Zahodnejši prelom, ki je verjetno tudi dal osnovo dvorani sami, je vodilna linija 
vodnemu kanalu, ki vodi proti jugovzhdou. Ta se zaključi s podornimi bloki, prostor pa 
se razširi v večjo dvorano brez imena, katere vse dno zavzema Jezero nad slapom. 
Gladina jezera je približno kvadratne oblike, s stranico nekaj nad 20 m. Zivoskalno dno 
je na severnem kraju skoraj tik gladine na koti 411 m (le to vzdržuje živoskalni preliv 
nad že omenjenimi brzicami), le nekaj metrov od brega pa pada v prepadni stopnji za 5 
m, nakar se strmo spušča proti južnemu kotu. Tam je krajši stranski rov, v katerem dno 
jezera pada še dalje in doseže na koti 388 m globino 23 m. Dno tega jezera je najnižja 
ugotovljena točka v jami, verjetno pa se globlje v sifonu še zniža. 
Severno od vhoda v Zvezni rov se Borisov rov nadaljuje še slabih 50 m, ob 
dimenzijah 10 m x 15 m. 2ivoskalno dno se nizvodno viša, tako da doseže koto okrog 
425 m. Dno je v začetku pokrito z ilovico, pozneje pa s podornim skalovjem. Takoj za 
najvišjo točko sledi 15 m globoka, delno previsna stopnja, pod njo pa še strmo ilovnato 
pobočje. Dno jame doseže ob njegovem vznožju, na gladini jezera koto 397 m, kar je 
najnižja dostopna točka v jami. Del jame od stopnje do tod ima ime Prepadna dvorana. 
Ta je okrog 30 m dolga, 20 m široka in prek 30 m visoka. V sredini je manjše jezerce. 
Proti severovzhodu vodi široka, plitva blatna struga v sifonsko jezero dolgo skoraj 20 m 
in pol toliko široko. S sondiranjem smo ugotovili nadaljevanje ob vzhodni steni. Dnesi 
obeh jezer sta, tako kot vse dno dvorane, ilovnati. 
SULČEV ROV 
Ob zahodni steni Prepadne dvorane zija večji kamin, iz katerega se preliva močnejši 
tok nakapane vode. Tam se lahko vzpnemo delno navpično, delno pa po strmem 
sigovem pobočju 20 m više, kjer zija eden vhodov v splet nepravilno oblikovanih 
manjših rovov, imenovanih Primožev sir. Le ta se odpira s še dvema odprtinama v 
najvišje predele Prepadne dvorane, z dvema nadaljnjima odprtinama pa v Sulčev rov, ki 
leži zahodno od njega. Rove Primoževega sira je nedvomno izdelala ponikalnica, ko se 
je prebijala skozi cono tektonske breče. Sulčev rov je po prerezu največji rov v jami. 
Poteka v smeri jug-sever in je najzahodnejši rov v sistemu. Severni del, ki se tu na 
videz čelno zaključi s slepo steno, je širok prek 10 m in pol toliko visok. Strop je le toli-
142 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 17 
ko podorno preoblikovan, da je profil škatlast, dno je tod ilovnato, vanj pa je vrezana 
več metrov--globoka struga, z dnom na koti 408 m. Kapnica, ki se zbira v njej, se zliva v 
lužo tik vhoda v Primožev sir. Ob večji suši ta kotanja presahne. Ob nasprotni, to je 
zahodni steni, je 4 m visoka stopnja, preko katere se vzpnemo v Rov odmevov. 
Rov odmevov sestavljata dva, morfološko različna dela. Za prvega, ki je dolg nekaj 
deset metrov, so značilni nepravilno oblikovani profili in velike ponve kapnice v dnu. 
Rov se ves čas vzpenja in dno doseže koto 429 m. Dlje proti severozahodu se rov spet 
prevesi navzdol in dobi vse značilnosti eliptičnega rova v živi skali. Zaključi se s sifonom 
na koti 413 m. 
Južni del Sulčevega rova predstavlja podorna dvorana, dolga okrog 70 m, široka 
prek 40 m in nekaj manj visoka. Zaradi velikega podornega kupa v dnu in vegastega 
stropa doseže prostornino okrog 60000 m3. Njeno dno doseže najvišjo točko bliže 
jugovzhodnemu kotu na višini 435 m. Južni in zahodni del podornega griča sestavlja 
sprano skalovje, medtem ko so predvsem vzhodni in osrednji deli prekriti s poplavno 
ilovico. Pod recentnim sedimentom lahko na več krajih opazimo mnogo obilnejši nasip 
starejše, pasovite rjavkaste ilovice. Na najjužnejšem delu dvorane se spustimo do sifona 
na koti 407 m, ki je le nekaj deset metrov oddaljen od stranskih sifonov v Wroclawski 
dvorani. 
Strop dvorane je delno obokan, delno pa zaradi močnih prelomov škatlast. Podor je 
prestrigel večji eliptični rov, ki prečka dvorano nekako na koti 445 m v smeri jugovzhod 
- severozahod in ki je zaradi nepristopnosti doslej še nepreiskan. Sulčevo dvorano zalije 
poplavna voda do take mere, da je vse dno pod vodo. Vendar pa ostanejo najvišji deli 
prosti in predstavljajo izolirano podzemsko jezero. Po svojih dimenzijah se Sulčev rov 
povsem razlikuje od drugih delov jame in se vanje neposredno ne vklaplja. Verjetno je 
njegovo živoskalno dno pokopano globoko pod sedimenti in je tako tudi zadelano 
njegovo nadaljevanje proti jugu in severu. Rovi, ki se danes odpirajo vanj, pač ne 
morejo biti neposredno genetsko povezani z njim. 
PREGi.ED MORFOLOGIJE ROVOV 
Iz opisa je razvidno, da so rovi Najdene jame kaj različnih oblik in dimenzij. Prav 
tako je dovolj jasno, da je največji del oblik poligenetski in zato enostavna klasifikacija 
ni možna. Ker pa je le potrebna neka splošna ocena, smo razporedili votline v sedem 
skupin-, ki se približno skladajo s terminologijo, splošno razširjeno v speleološki literaturi 
(npr. P h . Renault , 1967, 1968). Ves čas pa se moramo zavedati, da taka 
klasifikacija odraža trenutno stanje (oblikovitost), ne pa celotne geneze, na osnovi katere 
je bila teoretsko izpeljana. 
Gravitacijski rovi. Nastajali naj bi ob prosti gladini v času, ko dimenzije rova že 
presežejo· potrebni prerez in se voda zajeda predvsem v tla. Značilni zanje so obokani 
stropi in bolj ali manj izravnana dna, kar jih dela podobne predorom. 
V Najdeni jami jih zasledimo predvsem tam, kjer se neposredno nadaljuje Vranja 
jama, to so_ južni del Konglomeratne dvorane, severni del Piparskega rova I (Stopnišče) 
in posamezni nadaljnji odseki Piparskega rova. še starejši so gravitacijski profili 
Šerkovega in Koralnega rova, ki jim južneje in severneje ekvivalentov ne najdemo. Med 
danes aktivnimi (bolje poplavljenimi) rovi imajo gravitacijski profil le posamezni odseki 
Levega rova v Lijaku. Vendar pa je ta rov močno zaglinjen in velja ocena le pogojno, 
glede na gole živoskalne stene in strop. Za razliko od navedenih pa je prednji del 
Matjaževega rova gravitacijski v fazi nastajanja, česar drugod po jami ne opazimo. 
Gravitacijski rovi imajo v največji meri smer SSE-NNW. V posameznih primerih je bilo 
143 
18 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
mogoče vodilne razpoke tudi kartirati. Lahko pa zapišemo, da noben gravitacijski rov (v 
sedanji obliki) ni vezan na vpad skladov. 
Gravitacijski rovi so pretežno večjih dimenzij. Vzdolž glavnega nadaljevanja Vranje 
jame imajo prereze preko 50 m2; preostali so nekoliko manjši, vendar večinoma še 
vedno merijo preko 10 m2. 
Paragenetski rovi. Nastajali naj bi pod vodno gladino ob minimalnem pretoku, ko se 
sedimentira tudi najfinejše plavje. Hidravlični pogoji Najdene jame so kar najbolj 
ugodni za nastajanje takih rovov, za katere so značilni nepravilno oblikovani prečni rezi 
(ki se prilagajajo predvsem topnosti kamnine), neenakomerni vzdolžni prerezi in velike 
količine danjega sedimenta ilovice. Seveda lahko zadobi take oblike tudi drugače 
zasnovan rov, če je bil le dovolj dolgo izpostavljen navedenim pogojem. Zato ni prese-
netljivo, da je največ paragenetskih rovov v hidravlično skoraj pasivnih severnih predelih 
Piparskega rova, to je v nadaljevanju gravitacijskega glavnega odvodnika Vranje jame. 
Podobni pogoji vladajo še v stranskih rovih Konglomeratne dvorane, v Divjem rovu, v 
pretežnem delu Lijaka in posameznih odcepih Borisovega rova. Značilne za vse te rove 
so izredno ostre izjedenine v živi skali, ki jih jamarji slikovito imenujejo Krokodili, 
Mreže, Zobača in podobno. 
Paragenetski tip rova je v primeru Najdene jame dejansko prilagoditev trenutnih 
razmeram in verjetno ne primaren. Zato je razumljivo, da so ti rovi mnogo manj vezani 
na določene smeri, pa tudi njihove dimenzije so neenotne ne le od rova de rova, temveč 
tudi vzdolž genetsko identičnih odsekov. Vendar je ta heterogenost dosti manj izražena, 
kakor potekajo ti rovi vzdolž skladov, najbolj pa poudarjena, kadar sledijo njihovemu 
vpadu. 
Eliptični rovi. V starejši literaturi navedeni kot eforacijski, naj bi eliptični rovi 
nastajali pod vodno gladino, vendar ob večjih hitrostih vodnega toka. Značilen zanje je 
približno krožen prerez, ki pa se vzdolž vodilne razpoke (ali lezike) razpotegne tudi v 
elipso. 
V Najdeni jami jih lahko razdelimo v več nadaljnjih podskupin, ki se morfološko 
(verjetno tudi genetsko) precej razlikujejo. Najbolj spektakularno obliko smo imenovali 
"vpadnik". To so rovi, ki se na večjo razdaljo spuščajo pod povsem enakim naklonom 
proti severozahodu. Njihovi prerezi so značilne eliptične oblike, kjer znaša razmerje 
daljše (v smeri skladov) in krajše osi nekako 3/2 do 2/1. Na spodnjem koncu se 
redno končajo s sifonom, kjer se, kolikor so ugotovili potapljači, iste oblike nadaljujejo 
še pod vodo. Na zgornjem koncu bočno prehajajo v drugače oblikovane rove, ki so prav 
tam precej nepravilnih oblik. Taki rovi so Vpadnik in Desni rov v Lijaku ter rov 
Odmevov. Značilno je, da so dnesa komaj kaj prekrita s sedimentom, čeprav kažejo 
posamezni znaki, da pretok ne more biti posebno močan. Ob poplavi jih voda popolno-
ma zalije. 
Po dimenzijah najobsežnejši eliptični rov je Borisov rov, saj njegovi prečni rezi v 
glavnem presegajo 100 m2. Ob nastanku je imel skoraj krožen profil, pozneje pa je bil 
zaglinjen in do danes spet spran. Zaradi precejšnjih dimenzij in vodnih curkov, ki 
ponekod korodirajo strop, so v njem nastali manjši odlomi, ne da bi zabrisali prvotno 
oblikovitost. Značilno zanj je, da se živoskalno dno vzvodno postopoma dvigne za 25 
m, kar je nedvomen dokaz za nastajanje pod gladino piezometra. Danes je izpostavljen 
paragenetskim pogojem, kar se v okolici Wroclawske dvorane in Dvorane mrež (ime!) že 
precej pozna. 
Preostali eliptični rovi so pravzaprav kratki odseki po posameznih predelih jame, 
vklopljeni med drugače oblikovane rove. V primeru južnih nadaljevanj Konglomeratne 
dvorane in Matjaževega rova gre za najbolj aktivne rove v jami, ki jih voda še danes 
oblikuje skladno z navedenimi pogoji. 
144 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 19 
Francetov rov, Michlerjeva štirna, Ičotov rov, gornji del Levega rova in posamezni 
rovi v Primoževem siru pa so dejansko fragmenti, ki jih težko vključimo v sedanje 
znanje o jami. 
Podorno preoblikovani rovi. To so rovi, kjer je bodisi zaradi manjše mehanske 
odpornosti krušenje (tanki skladi, peščeni dolomit), bodisi zaradi agresivnih curkov in z 
njimi povezanega nastajanja kaminov, prvotni rov že toliko prilagojen napetostnemu sta-
nju, da prvotnih oblik neposredno ne vidimo več. 
Litologija matične kamnine je osnovni vzrok podiranju predvsem v južnem delu 
Piparskega rova I, delu Sulčevega rova, v severnem kraku Borisovega rova in spodnjem 
delu Levega rova. Podori, vezani na kamine - ti pa spet na navpične prelome - so 
značilni za Vhodno dvorano, Šerkovo dvorano, Šumečo dvorano in posamezne krajše 
odseke Borisovega rova in Piparskega rova. Verjetno šteje sem tudi Dvorana v Lijaku. 
Kot že omenjeno, so tudi posamezni, danes na videz paragenetski predeli severnega dela 
Piparskega rova (II in III) prešli fazo luščenja stropa in se tako bolj prilagodili 
mehanskim razmeram. 
Podorne dvorane. Take dvorane so vezane na krajevno omejeno intenzivnejše 
odstranjevanje mataeriala, rast nadpovprečno velikih prostorov in z njo povezano 
podiranje nestabilnega stropa. V tem se ti prostori razlikujejo od prej omenjenih dvoran, 
kjer izvotljevanje bistveno ne presega poprečja in je izraz "dvorana" predvsem jamarsko 
poimenovanje. Podorne dvorane v Najdeni jami so Putikova, Sulčeva, Konglomeratna 
in Dvorana nad Lijakom. Prvi dve spadata med naše večje jamske dvorane. Sam 
mehanizem podiranja je jasen, medtem ko ta ugotovitev ne velja za nastajanje 
ekstremno velikih votlin. Značilno je, da ju prečkata močna preloma prav tam, kjer je 
na površju vidna stopnja, ki se ujema tudi s preskokom višine stropa v dvoranah. Ali 
gre pri tem za recenten tektonski premik, ali pa le za slučajno ujemanje, bodo pokazale 
šele nadaljnje podrobne stratigrafske raziskave. 
Odvodniki kaminov (kapnice). Taki rovi so v Najdeni jami malo pomembni. Gre za 
stopničasto razvite rove z značilnim prerezom ključavnice, kjer prehaja lokalna prenikla 
voda, ki se je že zbrala v navpičen curek, v nivo vodoravnih prevodnikov ponikalnice. 
Taki "rovi" nastajajo povsod pod brezni, a so v splošnem tam nedostopni. Z Najdeno 
jamo so povezani le toliko, kolikor so tu izpostavljeni opazovanju, medtem ko 
neposredne genetske povezave ni. 
Geometrijsko nepravilno oblikovani rovi. To so rovi, ki jih ne moremo uvrstiti v 
nobeno gornjih kategorij, a so očitno povezani s ponornico. Tak je rov, imenovan 
Silvestrski kamin, pa tudi del rovov v Primoževem siru. Zelo nepravilnih oblik je danes 
tudi Stopinjski kamin, kjer pa gre verjetno za ostanek eliptičnega rova, ki so ga povsem 
preoblikovali curki kapnice, ki pritekajo skozi kamine. V sedanji fazi tega težko 
dostopnega dela jame nismo podrobneje proučevali in ga zato začasno uvrščamo v to 
kategorijo. 
V Najdeni jami večkrat potekajo rovi v več etažah drug nad drugim. Taki so primeri 
Dvorane štirih in dela Levega rova v Lijaku, ki potekata tik pod Piparskim rovom I, pa 
Davidovega rova, ki leži pod Borisovim rovom, Ičotovega rova, ki poteka pod delom 
vhodne dvorane in nazadnje, dveh rovov v Primoževem siru. Ob teh primerih se 
pojavljajo medetažni podori. Najlepši primer je Velika štirna, kjer so se po vsej 
verjetnosti sesuli stropi kar med tremi etažami. Podoben položaj je v Sulčevi dvorani, 
kjer je 20 m od tal videti eliptičen rov večjih dimenzij. Prav tako je na 
Putikovo dvorano vezanih več etaž, ki jih lahko opazujemo v Divjem in Koralnem rovu, 
verjetno pa je taka tudi Dvorana nad Lijakom. 
145 
20 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
SPLOŠNI ZAKLJUČKI O MORFOLOGIJI ROVOV 
Morfološke značilnosti Najdene jame lahko strnemo v sledeče sklepe. Jama je 
človeku dostopen del večjega spleta rovov, ki je v temelju zasnovan predvsem mrežno. V 
posameznih razvojnih fazah, ki pa jih zaenkrat lahko opredelimo le približno, so 
posamezne sekvence rovov prevzele funkcijo (vsaj krajevno) glavnega odvodnika 
(Piparski rov, Borisov rov), vendar pa ne do take mere, da bi se izoblikoval stabilen 
drevesast splet. Prvotne pogoje nastanka razberemo iz današnje oblikovitosti dostopnih 
rovov le s težavo, saj so se votline že v veliki meri prilagodile sedanjim, do neke mere 
hidravlično statičnim razmeram. Glede na stopnjo te prilagoditve pa se tudi vzdolž 
smiselno zaporednih odsekov pojavljajo morfološko različne sekvence, ki pa so dejansko 
le odraz bolj ali manj napredujočih razpadnih faz. Tako tudi najlaže pojasnimo, zakaj 
nekateri rovi, ki bi morali, glede na svoj tip, slediti določenim geološkim danostim, od 
teh značilno odstopajo. Prav te razlike pa so nadaljnja spodbuda nadaljnjim tako 
morfološkim, kot tudi petrografskim proučevanjem. 
HIDROGRAFIJA NAJDENE JAME 
Najdena jama je najpomembnejša vodna jama v odtočnem zaledju Planinskega 
polja. Zato je v tem pogledu sorazmerno dobro preiskana. .Ze prvi raziskovalci (M. 
P u c , 1965, 16) so opazili neobičajno nihanje gladine v jami, med raziskavami za 3. 
mednarodni simpozij o sledenju podzemeljskih voda pa so sodelavci Inštituta za razisko-
vanje krasa SAZU sistematično opazovali vodne gladine v Veliki štirni, tako da je bilo 
mogoče podati osnovne značilnosti hidravličnega sistema Najdene jame (P. H a b i č , 
1976, 60-65). Vzporedno s podrobnimi meritvami jamskih prostorov v letih 1979 - 1980 
smo beležili tudi vodostaje gladin vseh dostopnih vodnih kotanj in tako do neke mere 
dopolnili in zaokrožili sliko, ki jo je podal P. H a b i č (o. c.). 
V nadaljnjem podajamo podatke zbrane v okviru treh značilnih stanj, ki jih lahko 
opazujemo v jami. Gladine posameznih vodnih kotanj so bile, tako kot točke detajla, 
merjene z decimetrsko natančnostjo. Ker pa niso bile vse višine merjene istočasno, 
obenem pa so značilne razlike večje od metra, so višine zaokrožene na cele metre. 
Podrobne podatke vsebuje originalno poročilo (R. G o s p o d a r i č, F. š u š t e r -
š i č , 1980). 
Na polju lahko opazujemo sledeče tri značilne vodostaje: 
- nizki vodostaj, ko Unica ne doseže več Pod Sten in ob dolgotrajnejši suši ponira že 
pred Lazami, 
- srednji vodostaj, ko Unica doteka v Pod Stene in v Škofje Lome, vendar se ne 
razliva iz struge in 
- visoki vodostaj, ko je polje povsem poplavljeno. 
Tem trem vodostajem na polju ustrezajo hidrografske razmere v jami, medtem ko so 
ostala stanja prehodna. 
NIZKI VODOSTAJ 
Ob nizkem vodostaju najdemo v jami le kotanje ujete poplavne vode in kapnico. 
Gladina podtalnice, če ta sploh obstoja, je niže ob opazovanih gladin v jami. 
Kotanje ujete poplavne vode lahko razdelimo na dve kategoriji. V prvo štejemo tiste, 
146 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 21 
katerih gladina je v celoti prosta in pod gladino ni bilo mogoče najti sifonskih nadalje-
vanj. Njihove gladine so sorazmerno visoke in stabilne. 
V drugo skupino štejemo tiste ujete poplavne vode, ki prežemajo večje, sklenjene 
dele jamskega spleta in se kažejo kot povezani sistemi sifonskih jezer z enakimi gladina-
mi. Tako smo lahko posamezne sifone združili v sifonska območja in jih obravnavamo 
po skupinah. 
Sifonsko območje Velika Štirna leži najjužneje. Sestavljata ga jezeri v Veliki štirni in 
Dvorani štirih. Obema smo s sondiranjem ugotovili sifonski nadaljevanji. Najnižja 
merjena gladina je· višina 410m, kjer se ustali po daljši suši. Dno Velike štirne je 
najnižje na višini 398 m v severovzhodnem kotu, kjer se še poglablja v sifon. Dno jezera 
je sklanato, izprano in zato lahko tam vsaj v globljih predelih ob višjem vodostaju pred-
videvamo vodni tok. Osem metrov nad skalnim dnom Štirne se cepi okrog 15 m dolg 
Zvezni kanal, po katerem se gladina jezera nadaljuje v sosednjo Dvorano štirih. Tam je 
večje sifonsko jezero ob njeni severni strani. Ilovnato dno se lijakasto spušča proti 
najgloblji točki, ki leži nekaj pod koto 400 m in se verjetno poglablja še dalje v sifon. 
Kot lahko sklepamo po plavju, ta sifon ob srednji vodi požira vsaj 0,5 mm3/s vode, ki 
priteka izpod Putikove dvorane. Ker bi močnejši tok ilovico že odnašal, je treba 
verjetno to razumeti, da se vode iz Velike štirne, kljub sklenjeni gladini, prelivajo v to 
jezero le minimalno. Zato je tudi dno Zveznega kanala blatno. 
Med kotanje ujete vode s prosto gladino in brez nadaljevanj smo šteli tudi Jezero I v 
Lijaku. S sondiranjem nismo mogli ugotoviti sifonskih nadaljevanj, vendar pa niha 
njegova gladina sprecej skladno z gladino Velike štirne. Zato obstoja možnost, da je to 
jezero povezano z njenim sifonskim območjem vsaj preko človeku neprehodnih kanalov. 
Stopnjo niže predstavlja sifonsko območje Lijak. Proste gladine se kažejo v Jezeru 
II v Lijaku, v Desnem rovu v Lijaku in v Jezeru nad Slapom v Borisovem rovu. Nanj je 
po vsej verjetnosti vezano še sifonsko jezero v Labirintu, vendar je v tem primeru 
slednje le dušeni ventil preostalega dela sifonskega območja. 
Gladine tega se vežejo na dve značilni koti. Prva je 411 m, kar je višina preliva (Slap) 
v južnem delu Borisovega rova. Vendar pregrada ni povsem vodotesna in ob daljši suši 
se gladina polagoma znižuje. Očitno se skuša izravnati z gladino sifonskega območja 
Sulčevega rova (408,5 m). Tega stanja doslej nimamo zabeleženega, ker je prej še vedno 
nastopila nova poplava. 
Sondirali smo Jezero II v Lijaku, kjer smo ugotovili mesti dotočnega in odtočnega 
sifona večjih dimenzij. Dno je delno skalnato. Jezero nad Slapom v Borisovem rovu 
smo sondirali in izdelali tudi podrobno karto dna. Dno strmo pada v neenakomernih 
skokih .proti jugovzhodu, kjer je prav v kotu dosežena kota dna 388 m, kar je najnižja 
znana točka v Najdeni jami. Verjetno se dno še dalje spušča v tej smeri. Potapljači so 
tu (A. W i I ki n s , 1973, 258) ugotovili rov večjih dimenzij z zračnim mehurjem 40 m 
od vhoda v sifon. Kvalitete dna s sondiranjem nismo mogli ugotoviti, prav tako ga niso 
zaznali potapljači. 
Sifonsko območje Sulčev rov dosežemo v sifonskih jezerih pod Slapom v Borisovem 
rovu, treh stranskih sifonih v istem rovu ter v sifonu v južnem kotu Sulčevega rova. 
Gladina tega območja je presenetljivo stabilna na koti 407 m in se ne zviša tudi ob 
aktivnem pritoku ob srednjem vodostaju. To pomeni, da je nizvodno preliv precejšnje 
kapacitete, pregrada pa je povsem vodotesna. 
Najnižje gladine v jami izkazuje sifonsko območje Prepadna dvorana. Proste gladine 
dosežemo v Prepadni dvorani in konec vzhodnega kraka Levega rova na višini 396 m. 
Tudi ob najnižjem vodostaju vtekajo v oba sifona manjše količine kapnice. S sondira-
njem smo ugotovili nadaljevanje sifona v Prepadni dvorani v smeri severovzhod, 
147 
22 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
medtem ko so potapljači ugotovili nadaljevanje drugega sifona proti severu, ne da bi 
odkrili nadaljnjo prosto gladino. Nadaljevanje sifona v Prepadni dvorani glede na 
rezultate sondiranja nima večjega prereza kot 30 m2, kar pomeni ob blatnem dnu, da 
pretoki ob poplavi ne morejo biti posebno veliki. 
Poleg doslej omenjenih sifonskih območij, katerih gladina se nizvodno znižuje, so v 
severnem delu jame še posamezni sifoni, katerih gladine so občutno višje od soseščine. V 
Rovu odmevov je stabilen sifon z bistro vodo (voda v preostalih jezerih je tudi ob suši 
motna) na koti 413 m. Potapljači so ugotovili, da se sifonski rov nadaljuje vsaj še 40 m 
daleč, kjer so našli vzpenjajoče se blatno dno, ne da bi prodrli do proste gladine. 
Severovzhodni kraki jame vodijo do sifonskih jezer pod stopnjo v Levem rovu in 
konec Desnega rova, kar smo imenovali sifonsko območje Desni rov. Gladina na koti 
417 m je tako najvišja sifonska gladina v jami in je zelo stabilna. Ker so gladine nizkih 
in srednjih voda v bližnjem sifonskem območju Prepadne dvorane 20 m oziroma 15 m 
niže, nanj ne morejo vplivati. Zalijejo ga le vode poplav, ki pa verjetno iztečejo v Levi 
rov, saj je njegovo dno že nekaj desetin metrov od sifona pod koto njegove gladine. 
Sifonsko nadaljevanje Desnega rova proti severovzhodu so pregledali potapljači (A. 
W i l k i n s , o. c. ) in prišli po 30 m do proste gladine, od koder so preiskali še okrog 
200 m rova. 
SREDNJI VODOSTAJ 
Unica seže do severnih ponorov in ponika v območju Najdene jame predvsem v 
katavotrona Pod Stenami, delno pa se razliva tudi v najnižje sosednje, neprehodne 
ponore. Gladina reke je tedaj približno na koti 440 m, vendar pa pada voda v slapu v 
umetna ponora, kjer je nekako na koti okrog 435 m opaziti relativno sklenjeno gladino. 
Ni pa izključeno, da je to le posledica lokalne zajezitve in da teče voda tudi naprej ob 
prosti gladini. 
Ob tem stanju se tudi v jami pojavijo vodni tokovi. Divji rov zalije voda, ki se ob 
podorni pregradi v Dvorani štirih dvigne do kote 421 m in teče nato v brzicah proti 
sifonu v Dvorani štirih. Vodni tok zanaša nanj vržene predmete naravnost proti sifonu. 
Gladina v vsem območju Velike Štirne (vključno z Jezerom I v Lijaku) se ostali okrog 
413 m, tako da je zalit Zvezni kanal. Del vode izza pregrade se prerine skozi človeku 
nedostopne špranje do Velike Štirne, kamor pada v okrog 7 m visokem slapu. Vode v 
sifonskem območju Lijak se tedaj dvignejo do višine preliva v Borisovem rovu (411 m). 
Dotekajoče vode se prelivajo v niže ležeči sifon (ki spada v območje Sulčevega rova) v 
brzici, katere pretok po vizuelni oceni ne znaša več kot 0,5 m3 /s. To je količinsko 
podobno dotoku v Dvorano štirih, dokazov o identičnosti obeh vodotokov seveda še ni. 
Sifonsko območje Sulčev rov na dotok ne reagira in ostane na gladini 407 m. Pač pa 
se dvignejo gladine v sifonskem območju Prepadne dvorane za okrog 5 m. Precej močan 
je tedaj dotok v to dvorano skozi Primožev sir iz Sulčevega rova, ki pa zaradi sifona, 
nastalega v Primoževem siru, ni več dostopen. Sifonsko območje Desni rov na srednje 
vode ne reagira. O sifonu v Rovu odmevov ni podatkov, ker je tedaj nedostopen. 
VISOKI VODOSTAJ 
Visoke vode poplavijo polje, ko se Unica razlije iz struge. V območju severnih pono-
rov (Strževca, Pod Stene, Škofji Lomi), ki so najbližji Najdeni jami, se to zgodi ob 
gladini približno na 445 m. Neredko dosežejo poplave ob '1adaljnjem razaščanju gladino 
148 
f: 
: [ 
1 
1 
1 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 23 
na 455 m. I. Gam s (1963, 10) omenja možnost skrajne poplave celo do gladine na 
464 m, vendar za to ne navaja dokazov. 
Vodne gladine v Najdeni jami zavzemajo tedaj kote 438 m v območju Velike Štirne 
in 435 m v sifonskem območju Lijaka. Te višine so preverjene z opazovanji. Ker so v 
tem času vsa nizvodna sifonska območja med seboj povezana z zalitimi, človeku 
neprehodnimi rovi, je povsem verjetno, da je gladina vode po severnem delu jame tedaj 
izenačena na koti 435 m. To lahko približno določimo tudi na podlagi sledov poplav, ko 
se gladina spet zniža. 
Značilno je, da je gladina 435 m v pretežnem delu Najdene jame skorajda 
neobčutljiva za nadaljnje naraščanje vode na polju. To bi pomenilo, da deluje 
prevodniški sistem Najdene jame kot preliv z večjo kapaciteto kot znaša razlika v 
dotoku vode v jamo, ko se gladina na polju zviša za 10 m. Za dotočni sistem pa to 
pomeni, da ga verjetno sestavlja bodisi več vzporednih rovov manjših dimenzij, ali pa 
redkejši, skoraj zadelani večji rovi, ki ob energetski višini 15 m dosežejo svoj največji 
možni pretok. 
Sledove subrecentnih poplav lahko zasledimo v območju Dvorane nad Lijakom, Konglo-
meratne dvorane in Šumeče dvorane do višin 450 m. Ce je Gam s o v (o.c.) navedek 
pravilen, bi pomenilo, da se hidravlična višina 15 m med poplavo v jami in na polju 
ohranja tudi ob absolutno dvignjenih gladinah. Sledi, da bi bile v tem primeru poplave 
na polju neposredno odvisne od vodostaja v Najdeni jami. Ker pa je to možno le ob za-
nemarjanju južnih ponorov, ki z Najdeno jamo nimajo povezave, je sovpadanje morda 
le slučajno. 
Nastopanje poplav do 450 m višine se na videz ne sklada z ugotovljeno stabilno gla-
dino normalnih poplav na koti 435 m in predvidenim prelivom niže jame. To lahko 
pojasnimo z mislijo, da predpostavljeni preliv ni edina ovira, temveč da mu nizvodno 
sledi še ozko grlo, ki pa začne učinkovati šele ob največjih poplavah. Tedaj preliv zalije 
odvišna voda in gladine v Najdeni jami se prično spet dvigati, to pot v odvisnosti od te 
ovire. V vsakem primeru pa velja P. Habiče v a ugotovitev (1976), da poplave v 
jami in na polju ne zavise od krajevnih razmer, temveč od pregrad severno (nizvodno) 
od jame. 
HIDRAVLIČNI SISTEM NAJDENE JAME 
V zvezi z Najdeno jamo moramo omeniti hidrografsko vlogo Vranje jame. Ta je 
dolgo veljala za kazalec vodnih razmer severno od Planinskega polja. Zanjo imamo, žal, 
še manj podatkov kot za Najdeno jamo, vendar dovolj za posamezne, nepovezane 
ugotovitve. Ko poplava na polju upade, se voda v Vodnem rovu zniža na koto 419 m, 
po daljši suši pa se popolnoma izcedi. Ob poplavi se voda dvigne do višine okrog 445 m 
in tam ustali ne glede na višino poplave na polju (izvzete so skrajne poplave, o katerih 
ni podatkov). Ugotovimo lahko, da niha gladina v Vranji jami skladno z gladino v 
Najdeni jami ob energetski višini 7-8 m. Iz tega lahko zaključimo, da je neposredni 
dotok vode s polja minimalen. Vodno gladino v Vranji jami veže neposreden, a močno 
dušen prevodnik z Najdeno jamo. Le ta je verjetno filtracijski (skozi podor) in se mu ob 
višjih absolutnih gladinah prerez veča, saj se energetska višina tedaj nekoliko zmanjša. 
Dostopne rove Najdene jame sicer polnijo poplavne vode Unice, vendar pa je pretok 
skoznje tudi tedaj sorazmerno majhen. Zaliti rovi so vsi zablateni, kar je najboljši dokaz 
o izredno majhnih pretočnih hitrostih. Nekoliko bolj spran je le Borisov rov, ki pa 
nizvodno preide v sifon v Prepadni dvorani. Le ta pa je majhnih dimenzij in zablaten. 
Ker vse kaže, da je bil Borisov rov dejansko zaglinjen in pozneje izpran, lahko zaklju-
149 
24 Acta carsologica, X, 1981 (1982) 
čimo edino to, da je faza izpiranja že mimo, stanje pa vzdržuje kapnica, ki odstranjuje, 
kar so nanesle poplave. 
Nekoliko drugačno je stanje v rovih, ki smo jih ugotovili s sondiranjem pod gladino 
piezometra. Zaliti del Velike Štirne prečka rov, katerega prerez bi bil lahko okrog 
50 m2, dno pa je popolnoma brez sedimenta. Podobno stanje je v Jezeru II v Lijaku, le 
da so dimenzije najbrž nekoliko manjše. Skalnata so tudi dna jezer v sifonskem 
območju Sulčevega rova. Vendar pa bi v primeru večjega pretoka skozi ta jezera vode 
ne odtekala skozi Sulčev rov in Primožev sir v prepadno dvorano, temveč skozi 
samostojne, nepoznane rove. O obstoju teh pa lahko danes samo ugibamo. 
Najdena jama leži v neposrednem zaledju ponorov, ki po soglasnem mnenju 
dosedanjih raziskovalcev (npr. I. Gam s , 1980) odvajajo glavnino poplavne vode, kar 
znese prek 40 m3/sek. (o. c. 14). Zato je presenetljivo, da je jama po eni strani tako 
malo sprana, oz. da je neposredni pretok skoznjo tako majhen, po drugi strani pa, da 
se ohranja višinska razlika med vodostajem na polju in v jami. Take razmere so možne 
le tedaj, če je jama nekakšen "mrtev kot" ponornega sistema, ki je z učinkovitim 
filtrom ločen od kotanje polja. Po drugi strani pa je očitno, da poplave v Najdeni jami 
zavisijo neposredno .od poplav v Gradišnici (Habič, o. c., 64, sl. 22). Le tam niha 
·· voda za več kot 50 m z jasno tendenco umiritve najvišje gladine na koti okrog 435 m 
(najvišja opazovana gladina je 432 m). Severna sifonska območja Najdene jame se isto-
časno izravnajo na isti gladini, medtem ko je gladina v območju Velike Štirne tedaj na 
koti 438 m. 
Iz tega sledi, da med Gradišnico in severnimi predeli Najdene jame ni pomembnejših 
pregrad, predvsem ne tako učinkovitih, kot med jamo in poljem. 
Tako se v širšem, to je na relaciji Planinsko polje - izviri Ljubljanice, ponovi stil 
hidravličnega sistema Najdene jame, to je ,zaporedje učinkovitih pregrad z minimalnim 
filtriranjem in prelivi ter vmesnih con, kjer se voda pretaka v glavnem brez posebnega 
upora. V Najdeni jami se zde te pregrade pogojene litološko, kot npr. preliv med sifon-
skima območjema Lijak in Sulčev rov, ali pa podorno, kot npr. na relaciji polje-jama. 
Kakšne so razmere pri glavni pregradi severno od Gradišnice lahko zaenkrat le ugibamo; 
verjetno pa ne bo dosti napake, če predpostavimo, da so vzrok ekstremnim poplavam 
podori na območju Logaških koliševk. O značaju preliva pred to pregrado, ki vzdržuje 
nivo normalne poplave v Gradišnici in Najdeni jami, pa zaenkrat ni indicev. 
SKUPNE HIDROGRAFSKE UGOTOVITVE 
Trem značilnim vodostajem na polju, to je prazni strugi; polni strugi in poplavi, 
ustrezajo tri stanja v jami: stoječa voda, ujeta v kotanje in sifonska jezera; manjši pre-
toki; popolna poplava do kote 435 m oz. 438 m. Značilno je, da se kljub neposredni 
bližini polja ohranja stalna višinska razlika med gladinami voda na polju in v jami. Zato 
jame ne moremo smatrati za neposreden odvodnik polja, temveč le za vodokaz 
hidravličnega stanja v masivu. 
Na sorazmerno majhnem prostoru imamo v jami območja zalitih rovov, imenovana 
sifonska območja, ki delujejo · kot prave vezne posode in so njihovi kraki, vsaj 
potapljačem, verjetno prehodni. Le ta območja pa so med seboj ločena z učinkovitimi 
filtri (dušilci pretoka), ali pa odprtimi prelivi. Severni deli jame so ob poplavi verjetno 
že neposredno povezani z Gradišnico, niže katere pa mora biti srednjim vodam 
prepustna pregrada z odprtim prelivom na koti 435, kar maksimira višine običajnih 
poplav v obeh jamah. 
150 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 25 
Posebno vprašanje je odvisnost poplav v jami in na polju. Po vsej verjetnosti so 
oboje posledica zastajanja vodnih mas v območju Logaških koliševk in lahko opazimo le 
njihove retrogradne učinke. Prav to vprašanje bo potrebno v bodočnosti še podrobneje 
obdelati, k čemur le nekaj sugestij. 
Očitno je jama le del manj pomembnega odvodniškega sistema. Zato bi bilo koristno 
še v kaki sosednjih jam izsiliti pot do podzemske vode (npr. Jama na Meji, dihalniki 
severno od Smrečnic), pa tudi opazovanjem še bolj odpreti severne dele Najdene jame 
(preboj skozi Stopinjski kamin). Da bi ugotovili, kakšne količine vode se dejansko 
pretakajo skozi širše območje Najdene jame, oz. severne ponore Planinskega polja, ob 
potrebno natanko opazovati mehanizem nastopanja poplav v Babnem dolu in delovanje 
estavele Bedenj. Tako bi bilo mogoče razmejiti vplivna območja severnih in južnih 
ponorov ter ugotoviti njihovo realno kapaciteto. 
Seveda pa obstojajo hidrološki problemi krajevnega pomena tudi v jami sami. Tako 
je nujna potapljaška preiskava sifonskih jezer, da bi ugotovili pomen in vlogo velikih 
potopljenih prostorov, ki so jih potapljači našli že doslej. Prav tako je potrebno ugoto-
viti, kateri konkretni ponor Pod Stenami dovaja ob srednjem vodostaju vodo v Dvorano 
štirih, in dalje, ali je ta voda identična s slapom v Borisovem rovu. Količinske meritve 
teh pretokov bi dale tudi številčne vrednosti o jakosti filtrov med poljem ter med 
posameznimi sifonskimi območji. V Najdeni jami imamo tudi redko priložnost, da lahko 
isti curek kapnice opazujemo v različnih globinah. Opravljene predhodne meritve osnov-
nih hidrokemičnih parametrov so že dale neke orientacijske podatke, seveda pa to še ne 
odtehta rezultatov sistematično zastavljenih opazovanj. 
Najdena jama je brez dvoma hvaležen objekt vsestranskemu speleološkemu razisko-
vanju. Z izdelavo podrobnega načrta in že opravljenimi tehničnimi posegi pa je tudi 
realno postala koristen speleološki poligon, ki kliče po nadaljnih, poglobljenih raziska-
vah. 
151 
-----
26 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
LITERATURA 
Arhiv in kataster jam IZRK SAZU, Postojna. 
D u b I j a n s k i , V. N., al., 1980: Nekateri problemi morfometrije kraških votlin. Naše jame, 
21, (1979), 75-84, Ljubljana. 
E 11 i s , B., 1976: Surveying Caves. Caving series, 1-88, Bridgwater. 
Gam s , l., 1963: Logarček. Acta carsologica 3, 3-83. 
Go spod ari č , R., 1969: Prirodne akumulacije vode v jamah poročja Ljubljanice, Krš Jugo-
slavije, 6, Zagreb. 
Go spod ari č , R., F. Šušteršič, 1979: Kraške votline na ponorni strani Planinskega polja. Spe-
leohidrološke raziskave, 2. faza. Elaborat, arhiv ZVS, Ljubljana. 
Go spod ari č , R., F. šušte r š i č , 1980: Kraške votline na ponorni strani Planinskega 
polja. Temeljne raziskave krasa, speleološke raziskave, knjiga 3. Elaborat, arhiv IZRK SAZU, 
Postojna. 
Habič, P., 1970: Ali je Lippertova jama najdena. Naše jame, 11 (1969), 67-71, Ljubljana. 
Ha bi č, P., R. Go spod ari č , 1974: Nekaj osnovnih podatkov o zaledju kraških izvirov 
Ljubljanice. 3. mednarodni simpozij o sledenju podzemeljskih voda, Ljubljana 1976, Poročila 
2 (1974), 3-21, Ljubljana. 
Habič, P., 1976: Speleohydrological investigations. Underground Water Tracing. Third interna-
tional symposium of underground water tracing, 55-66, Ljubljana. 
Ho w ar d, A. D., 1971: Quantitative measures of cave patterns. Caves and karst, 13 (l), 1-7. 
K e n da , l., 1979: Izmera kraške jame Najdena jama. Elaborat, arhiv IZRK SAZU, Postojna. 
P u c , M., 1963: Lippertova in Najdena jama. Naše jame, 5 (l/2), 37-43. 
P u c, M., 1964: Nova odkritja v Najdeni jami. Naše jame, 6 (l/2), 11-17. 
Rena u It, Ph., 1967/1968: Contribution a !'etude des actions mecaniques dans la speleogenese. 
Annales se speleologie, 22/23, 211-596. 
Rena u It , Ph., 1972: La morphometrie speleologique. Spelunca, 4° serie, 12 annee, 2, 51-57. 
šušte r š i č, F., 1965/66: Dve leti in pol Najdene jame. Proteus, 27 (2), 47-52. 
W i I k in s , A. G., C. A. Se I f, 1973: University of Bristol speleological society Yugoslavia 
expedition. Proc. University of Bristol speleological society, 13 (2), 245-284. 
152 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 27 
MORPHOLOGY ANO HIDROGRAPHY OF NAJDENA JAMA 
Summary 
Najdena jama is one of the most important slovene caves, from morphological as well as from 
hydrological point of view (P. Habič , 1976, 60). Being situated close to the northern, i. e. main 
ponors of Planinsko polje, severa! authors have centered their interest to it, since the discovery of 
the inner parts in 1%3 (M. P u c , 1963, M. P u c , 1964, F. š u š t e r š i č , 1965/66, R. 
Go spod ari č, 1969, P. Habič, 1974, P. Habič, 1%7). 
In the years 1978-2980 the Institute for Karst Research of the Slovene Academy of Arts and 
Science surveyed the cave again, using theodolite and the adequate methods. 
The polygon consists of 122 stations and 1254 detail points. The base plan was made on the 
scale 1:250 and the accuracy attained is XD, according to the BCRA grading/classification table (B. 
E 11 i s , 1976). Ali the surveying measuring dataa were recalculated by computer and the coordina-
tes related to the National grid system. 
The absolute length of the channels in 4.986.l m, while their horizontal extension is 4 573.2 m. 
The absolute leve! of the cave entrance is at 517.84 m and the total denivelation attains 121.l m. 
The toponymes, used in the text and on the plates have been induced by the first explorers and 
do not always follw the genetical or structural organization of the cave pattern. Anyway, it was the 
only way to avoid confusion that could arise if one tried to change the widely used terms. 
General morphological characteristics 
Najdena jama differs a lot from the majority of the slovene caves. The differences are mostly 
due to the special hydrological conditions which directly control the morphogenetic processes. The 
water table in the cave oscilates up to 40,m, while important underground streaming is not obser-
vable. So, the originally large passages are often filled with loam and other sediments and the cave 
structures reflect more actual, somehow passive function of the cave than the formative conditions. 
The spatial characteristics of the cave have been studied, using the most widely used morphome-
trical parametres (A. D. Ho w•a'r d, 1971, Ph. Rena u It, 1972, V. N. D u b I j a n s ki et 
al., 1980): 
~ (absolute length of the passages divided by the limit of the minimum convex 
¾ circumscribed polygon ................................................... 21.89 km/km2 
~ (total nu~ber of links per km2) ............................................ 605.87 /km2 
t 0 (average lmk length) ........................................................... 36.13 m 
a (topological index) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 0.0858 
/3 (topological index) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . • . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1.1597 
According to the precedent parametres as well as to the field observations, the system of Najde-
na jama passages can be regarded as accesible part of a much more comprehensive and larger, 
more netwise than treewise organized pattern. 
The detailed description of the cave passages (dropped in the summary) makes evident a great 
variety of the passage forms and dimensions. It is clear that the bulk of the structures is 
polygenetical and so a simple classification is not possible. In the following lines a general survey of 
the forma! passage types is exposed, based partly on the Ph. Renault's (1967,1968) classification. 
But one must be aware that such a key confuses genetical and forma! aspects and some reserve 
about the results is obvious. 
Gravitational passages should have been formed before the roof of the cave started to fall 
down and the bottom erosion is the most relevant formative process. Typical are arch like roofs 
and relatively fiat floor that makes the passages tunnel like. In Najdena jama such passages occur 
where the nearby lying Vranja jama continues: Konglomeratna dvorana (Conglomerate hali), the 
northern part of Piparski rov I and some further parts of Piparski rov. Somehow older must be 
gravitational profiles of Šerkov rov and of Koralni rov. Among the actually flooded passages only 
parts of Lijak and Matjažev rov can be classified in this way. Gravitational passages are directed 
mostly SEE-NNW. Sometimes the master faults could be detected, but none of the gravitational 
passages follows the bedding planes. The dimensions of the gravitational passages attain 10 m x 5 m 
in Vranja jama continuations while the others are less extensive. 
153 
28 Acta carsologica X, 1981 (1982) 
Paragenetical passages should be forrned below the water table at minimum discharge. Hydrau-
lical conditions of Najdena jama are very suitable to the formation of such passages. The sharp 
edged, also twisted profiles are the most typical for them. The passages are adjusted to the so-
lubility of the bedrock, the shape being either due to the original formative process of due to the 
accomodation to the recent conditions. So the majority of the paragenetical passages occur in the 
actually hydraulically passive northern extensions of Vranja jama continuations and of course in the 
lower parts of the cave. (Lijak, southern part of Borisov rov). 
Paragenetical passages are in the case of Najdena jama probably the accomodation to the actual 
conditions only. So they mostly do not fit to master directions and their dimensions do not vary 
among different passages only but also along the genetically identical sequences. Of course this 
variability is less important along the same strata. 
Elyptical passages should be formed under the water table by fast streaming water. Characteri-
stical are circular or elyptical cross sections, their excentricity and orientation being controled by the 
master fault or bedding planes. In Najdena jama they are quite frequent. The larger ones are not 
more excentrical than 3/2 or 2/1 and they are seldom horizontal. Severa! times they sink at a 
centrain angle without essential change of profile till they reach the water table. The divers establi-
shed that the drowned extensions continue in the same way. Their upper parts usually extend to the 
"randomly formed" passages. Such passages are Vpadnik, Desni rov and Rov odmevov. 
The most important elyptical passage is the so called Borisov rov. lts profiles attain 100 m2 and 
the perimeter is practically circular. In the actual situation the flood water only reaches it and the 
paragenetic conditions have already induced some accomodations and triggered some roof falling-off. 
Ali the rest of elyptical passages are fragments only and will not be discussed in detail here. 
Slab breakdown passages appear in the case of the originally formed roof having not been 
stable enough, so that some blocks fell down to accomodate the profile to the actual mechanical 
conditions. Larger channels of such characteristics are the southern part of Piparski rov I and the 
lower part of Levi rov. But it seems very probable that the majority of actually paragenetical passa-
ges had passed such a phase being later exposed to stagnant flood water and so filled with loam in 
the lower parts. Somewhat different are the passages where the appearance of several closely related 
chimneys (avens) with corrosive water jets provoked falling off of the neighbouring roof. 
Big rooms relate to spatially well defined zones of extensive evacuations and perrnanent falling 
off of the roof without observable tendency of reaching a relatively stable arch. The dimensions of 
such chambers are essentially larger than those of the adjacent passages. Such big rooms are 
Putikova dvorana (approx. vol. 72 000 m3, F. Šušteršič, 1973, 4) and Sulčeva dvorana (approx. 
vol. 60 000 m3). Konglomeratna dvorana and Dvorana nad Lijakom are of more modest dimensi-
ons and not so well defined among the adjacent passages. The former two big rooms are crossed by 
faults, which coincide with a terrain sault on the surface. For the moment it is stili an open questi-
on whether the whole situation reflects the recent tectonic movement. 
Aven drainage passages appear under any aven or pothole but they are usually very narrow and 
inaccessible. In Najdena jama some of them are open from below and so exposed to direct study 
while they have no direct relation to the cave passages. 
Randomly shaped passages. The term is used to cover .a number of generally short fractions of the 
cave passages which cannot enter any of the precedent classes. It is probable that they have mostly 
passed complicated development combining general polygenetic conditions with the influence of 
local factors. 
General hydrological characteristics 
The hydrological conditions in Najdena jama have not been studied systematically but during 
the surveying works the actual hydrological conditions were recorded. So the contents of the present 
text must be regarded as a preliminary report. Three characteristical hydrological situations appear 
concerning the cave conditions as well as Planinsko polje. 
Low water leve! 
in the cave corresponds to, totally dry polje, the river Unica sinking about 3 km away into the 
southern ponors. In Najdena jama there is no water streaming, water can be found in pools 
(without drowned continuation) and in siphon lakes. They can be grouped into several groups, 
according to the water leve!. The siphon lakes in a single group are presummably bound by open 
but drowned passages forrning siphon zones (Figs. 4 A 5). The siphon zones are separated by over-
flows or filters the latter tending to ballance the water leve! with lower zones. There is no evidence 
to deny the supposition that the observed water quantities are trapped only and that the phreatic 
zone (if it does exist at all) is not observable. 
154 
France Šušteršič, Morfologija in hidrografija Najdene jame 29 
Middle water leve! 
in the cave is characterized with the appearance of some water streaming (about 0,5 m3 ls) at some 
places. The river in the polje reaches the adjacent northern po~ors but it does not overflood the 
areas without its channels. The discarge is estimated up to 5 m /s. The siphon zones in Najdena 
jama react in different ways according to the mutual downstream connections. Those with overflow 
relations do not react while those with filters rise for some metres (Figs. 4 B 5). The leve! of the 
water table on the polje is somewhat questionable. The leve! of the river flowing over less 
permeable alluvium is about 440 m but the water is falling in open jets to the ponor pitches where 
the relatively stable surface cannot be observed higher than 435 m. The closest siphon zone surface 
in the cave is then at 411 m, that yields about 20 m vertical difference. 
High water leve! 
in the cave reaches the leve! (generally) 435 m, that provokes drowning of the majority of the cave 
passages. Ali the northern siphon zones are connected with overflows through passages accessible 
during middle and low leve! tirne. The very upstream siphon zone leve! is at 438 m that means that 
only filter connections with the downstream parts exist. The surface water leve! (i. e. the flood on 
the polje) reaches the leve! about 455 m which varies with the intensity of rain. On the other hand 
the water leve! in the cave is stable and practically identical with the water leve! in Gradišnica cave 
lying about 4 km downstream (northwards). So an overflow must exist dovnstream Gradišnica itself 
controlling the maximized levels in Najdena jama and Gradišnica. On the other hand an effective 
filter must exist between Najdena jama and the polje, the water leve! differing for about 15 m. The 
traces of extreme floods in the cave and on the polje show that both the levels can rise (the capaci-
ties of the overflow downstream Gradišnica having been surpassed), but the difference between the 
water levels remains practically undisturbed. It is evident that the connection between Najdena jama 
and the polje is strongly damped and that the cave passages are not the very drainage pattem of 
the polje but a less important passive extension of it. On the other hand the connectivity of the 
inner zones is better, consistjng of different hydraulic details. 
Further studies will have to explain the relation of Najdena jama to the ponor systems in the 
polje and give some explanation of the filter between the polje and the cave. The relation to 
Gradišnica cave is of great importance as well because here an important drainage system is accessi-
ble at severa!, mutually not absolutely correlated spots. 
155