Kazalnik

PROLOG Andrej Ivanuša:



Spremna beseda

Trilogija o Vesoljnem carstvu Vesoljnemu carstvu na pot

Vzpon Elejle

Padec svetih



I. SVETI TRIJE KRALJI 1. Beltazar, prvi sveti kralj

2. Melkion, drugi sveti kralj

3. Kaspar, tretji sveti kralj

4. Mešarah in Čuvaji



II. SPOČETJE ODREŠENIKA 5. Trije kralji drugega sveta

6. Pokol prvorojenih

7. Vrnitev v Nazaret

8. Deček Jezus v templju



III. PRVI OZNANJEVALEC 9. Vilinski zbor

10. Vse je trgovina

11. Zravnajte njegove steze



IV. BOG NIMA NEZAŽELENIH OTROK 13. Mora živeti

14. Skušnjava v puščavi



DODATKI Dodatkom v popotnico Judeja in svetopisemski kraji v rimskem času

Nekatere zanimivosti tistih časov in prostorov

Nekateri zgodovinski in izmišljeni liki

Priročni slovar





DODATEK1: JUDEJA IN SVETOPISMESKI KRAJI V RIMSKEM ČASU Betlehem

Galileja

Galilejsko jezero

Jeruzalem

Jordan, reka Judeja kot rimska provinca

Judeja v knjigi



Nazaret

Sabsko kraljestvo

Tiberija



DODATEK 2: ZANIMIVOSTI TISTIH ČASOV IN PROSTOROV Betlehemska zvezda

Enkavstika

Kristus Pantokrator

Pasha Pasha v krščanstvu





DODATEK 3: ZGODOVINSKI IN IZMIŠLJENI LIKI Almis For – vilinski jakil

Amrokh Gideus – vilinski rešmeag

Beltazar, Baltazar Beltazar Eliah v knjigi



Elejla (Meri Sonorodska)

Elisa

Enej Olom

Fazael

Haret – Nabatejski kralj

Herod Veliki 74 pr. n. št. – 4 pr. n. št. Herod Veliki v knjigi



Herod Antipa (20 pr. n. št. Judeja – 39 n. št. Lugdunum Convenarum v današnji Franciji) Herod Antipa v knjigi



Herodiada

Janez Krstnik Janez Krstnik v knjigi



Jezus Kristus Zgodovinski Jezus

Nauk krščanske cerkve o Jezusu

Jezus Kristus v knjigi



Kaspar Kaspar Elšeg v knjigi



Klavdija Procula

Marija (Devica Marija) Marija v knjigi



Marisa

Melkion Melikon Tanavrah v knjigi



Onrad Targhar

Poncij Pilat Pilatova vloga v Svetem pismu

Poncij Pilat v knjigi



Salome Salome v knjigi



Sveta Helena

Sveti trije kralji Sveti trije kralji v knjigi



Tarid Taranis

Tiberius Iulius Caesar Augustus 16. 11. 42 pr. n. št. – 16. 3. 37 AD

Valerij Grat



DODATEK 4: Priročni slovar

Slovar pojmov, tujih in specifičnih besed O slovarju A

B

C

Č

D

E

F

G

H

I

J

K

L

M

N

O

P

R

S

Š

T

U

V

W

Z

Ž





DODATEK 5: Legendarium o avtorju Bojan Ekselenski Bibliografija – tiskane knjige

Elektronske knjige





Literarni megaprojekt Trilogija o Vesoljnem carstvu

Osrednja saga

Legendarium

Glasbeni album Mateja Krajnca



Kolofon





Še nekaj zahval


Mnogim sem dolžan zahvale, da je ta knjiga materializirala in ugledala luč sveta.

Zahvaljujem se Svetopisemski družbi Slovenije, da mi je dovolila uporabo citatov standardnega prevoda Svetega pisma, brez katerih bi knjiga izpadla vsebinsko precej revnejša. Portal Biblija.net je neprecenljiv vir kakovostno prevedenih svetopisemskih besedil.

Zahvaljujem se tudi prostovoljcem, ki skrbijo za Wikipedijo, saj sem njene vire uporabil za verodostojni prikaz ljudi in krajev Judeje z začetka 1. stol. n. št. Brez zgoščenih virov ne bi mogel pripraviti dodatke na koncu knjige, ki imajo tudi izobraževalno vlogo.

Posebna zahvala gre Alenki Popović in vsem domačim, ki morajo trpeti moje pisateljske odsotnosti in prenašati moje muhe.

Zahvala gre tudi Celjskemu literarnemu društvu, JSKD Celje in ZKD Celje za podporo.

Posebna zahvala gre seveda Mestni občini Celje, ki je s finančno podporo z naslova financiranja kulture omogočila izdajo v otipljivi obliki. Zahvala za finančno podporo projektu gre tudi Cinkarni Celje d d.





Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.

Beseda je bila ob zori začetkov vetra, morja, sonca in zemlje pri Bogu.

Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.

In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Jn 1, 1 - 5





Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami,

Kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede,

Sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati,

Da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.

posvetilo Teófilu

Lk 1,1 - 4





Elejla en'kaetir Megšelem tec en'šacon šecep,

Šelih damejah lek tek šezakah en'mogos selid en'Jered, lek tek en'tahmeš Taraf,

En'zaladh kerkeš en'zaladh datothes en'zimeraheth zatabim,

En'viliap tetov at asekac tario en'ibatoc mogos,

Asmodel en'japohim morak,

Meririm en'šatagbešazim jesodeg,

Seth Ureus, en'rarih Abadon, En'vesae Hopag,

Apofis Sekhmet, Astaroth En'lamak,

Mammon abadon,

Behemoth En'elem Tagag,

Šabedakon at en'zaladh en'najit kerkeš,

Kopet lei heag en'dehab hudath duvik zeath et rugobim vikemakoc lei eac en'kuadilah.

Le en'tasak at Satan le en'tesegea en'Labu melekah.



Elejla, krona Megšelema, sijajni dragulj praznine,

Dva damejaha, vsak za svojo luno svoda Jeredskega, za svoj steber Tarafa,

Sedem kerkešev, sedem strastnih moči zatabov,

Šest jih je vstalo ob dvojni luni,

Asmodel, Podboji Smrti,

Meririm, Vodnjaki brezna,

Seth Ureus, Abadon dna, Jama Zavrženih,

Apofis Sekhmet, Astaroth, Propad,

Mammon, Brezno,

Behemoth, Svet Ukletih.

Skrivnost je Sedmi, skriti kerkeš.

Ostal bo neviden pod pajčolanom zvitih časov in prostorov, odločil bo na horizontu,

V eni obliki je Satan, v drugi Čarovnik obsedenosti.

Sehir Etir 2, 4 - 17





Andrej Ivanuša:


Spremna beseda


Bojana je pred več kakor dvajsetimi leti prešinila ideja, da napiše sodoben, pravi in največji slovenski ep. Pričel je pisati in se do danes še ni ustavil. Vitezi in Čarovniki se imenuje ta fantazijski ep in je napisan po vseh pravilih in zapovedih tega žanra. Pričel je raziskovati mnoge mitologije, a še najbolj ga je pritegnila stara hebrejska mitologija.

Osnovo tvorita dva svetova, naša dobra Zemlja v bližnji bodočnosti, svet visoke tehnologije, in svet Drugotnosti, antična srednjeveška družba z različnimi pravljičnimi bitji. Vsak svet »biva« v svojem Vesolju in je tudi fizikalno drugačen. Naš je gostejši, Drugotnost je redkejša in je zato tam mogoče čarati. Med svetovoma ni mogoče prehajati, vendar obstajajo bitja in nad-bitja, ki jim je to omogočeno. Recimo, dijaku iz Celja v katerega se utelesi mešarah in mu tako omogoči prehajanje med svetovoma.

Ob tem je Bojan pričel delati zapiske, sezname in slovarje ter tako ustvaril obsežno podporno gradivo. Obstajata, na primer, slovar vilinščine, ki obsega več kakor 4000 besed, in zgodovina Drugotnosti, ki se razteza čez časovno razdobje 10.000 in več let. Narejeni so seznami kraljev, bitij, dogodkov, itd. Tako je dobil veliko prostora v katerega lahko hitro umesti novo zgodbo in ustvari novo knjigo.

Vse skupaj je že zelo narastlo. Izdane so knjige iz osrednjega dela epske sage Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti (V&Č-predzgodba), Vzpon Indigo otrok (V&Č-1), Indigo novi svet (V&Č-2), Vladavina Indigo otrok (V&Č-3) in v pripravi Indigo nebesa (V&Č-4). Ob tem je ustvaril še »podporne« in »dopolnilne« Povesti iz sage V&Č: Somrak Drugotnosti in Strah indigo otrok. A dogajanje se začne že pred samim epom in so tako izdane ali v nastajanju še zgodbe o Vesoljnem carstvu, torej o carstvu iz sveta Drugotnosti. Njihovi naslovi so: Vzpon Elejle, Padec svetih, Evangelij iz Languedoca 1, ki je sedaj pred vami. A knjiga bo dobila tudi nadaljevanje Evangelij iz Languedoca 2.

Vendar je najbolj pomembno dejstvo, da je Bojan našel način, kako v isti knjigi združiti fantazijo z vilinci, orki in drugimi pošastki ter napredno tehnološko družbo v stilu znanstvene fantastike. Kolikor mi je znano, je to tudi v svetovni literaturi zelo redko in Bojan je to izmojstril do zavidljive višine.

A v svojem pisateljskem opusu se ni ustavil v Svetu Vitezov in Čarovnikov. Tukaj je znanstveno fantastična trilogija Atlantida – Imperij sončnega boga, Na sledi Atlantide in Zadnji dan Atlantide. Slednji dve knjigi še čakata na izdajo. Nato sledi fantazijska Magijska gimnazija Lubliana in v pripravi še nadaljevanje Sonce Adamije. Napisal je kratke zgodbe To se lahko zgodi tudi vam, Usode na kredit in Zadnji? Napisal je priročnike: Mlada literatura, Teorija & praksa E založništva in Kabala - naj ostane enostavno. Ne smem pozabiti na podporne e-knjige: Knjiga vilinščine in Enciklopedija Drugotnosti. A še moram dodati: knjigo Poezija magije in mistike – tako je Bog govoril. Vendar pripravlja še eno knjigo poezije: 22 poti Uma.

Njegove zgodbe so objavljene tudi v tujini in prevedene v sedem jezikov. Objavljal je na Hrvaškem, Srbiji, Črni gori, Romuniji, Nemčiji, Filipinih in ZDA. Pri nas so bile njegove zgodbe objavljene v različnih slovenskih revijah.

Bojan pa ni le pisatelj. Je tudi prevajalec iz srbskega jezika v slovenščino (Tihomir Jovanović – Tika: Levitev), urednik in ustanovitelj fanzina Jašubeg en Jered, (40 številk, 5 posebnih angleških izdaj) in iniciator ter urednik Supernove, edine slovenske tiskane revije za fantazijsko književnost. Revijo izdaja Celjsko literarno društvo, ki mu Bojan predseduje od leta 2017. V vlogi sourednika je sodeloval pri dveh antologijah slovenske fantazije: Zvezdni prah 2012 in Zvezdni prah - Druga galaksija.

Knjiga, ki je pred vami, vas bo tako zapeljala v mistični svet Drugotnosti. Spoznali boste kako lahko tak svet vpliva na dogajanje na tem svetu – Zemlji pred 2000 in več leti. Kako se to odraža na vsakodnevno sedanjost in kaj bo to pomenilo čez sto let, ko zajadrate v svet Vitezov in Čarovnikov. Bojanova pripovedna moč vas bo očarala in začeli se boste spraševati, če so vas o zgodovini doslej pravilno podučili. Morda pa obstajajo skrivne in nevidne povezave, ki dogajanje na tem planetu uravnavajo na zelo prefinjen in neopazen način. Vendar, pozabite na »svetovno vlado« in »teorije zarot« - prepustite se mojstrski pripovedi »nepomembnega« slovenskega pisatelja …





Trilogija o Vesoljnem carstvu


Vesoljnemu carstvu na pot


Trilogija o Vesoljnem carstvu je začela nastajati iz preproste ideje - ljubiteljem dobre fantazije ponuditi dodatne zgodbe iz bogatega sveta Vitezov in Čarovnikov.

V osrednji sagi, ki se dogaja konec 21. stoletja, je večkrat omenjeno Vesoljno carstvo, takratni Mešarah, Koalicijske vojne in drugo iz zgodovine Elem Jereda, po naše Drugotnosti.

Zaključek trilogije prihaja v dveh zaokroženih celotah, saj sem se odločil, da knjige Trilogije ne bodo preobsežne.

A še prej sem vam dolžan kratkega povzetka iz obeh predhodnih delov. Celotna Trilogija in še kakšen dodatek imajo podnaslov Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki. Tako se ločijo od osrednje zbirke, ki obsega knjige 0 - 4 (torej pet knjig, napisane so štiri).





V prvem delu Trilogije spoznamo začetek Vesoljnega carstva, tragično zgodbo, ki je pripeljala do njegovega vzpona in začetka padca starega sveta.

Sonoroda je bila na začetku 9. stoletja zlatega eona nepomembna in poniževana najvzhodnejša grofija marke Ceodije, dela veličastnega Svetovnega cesarstva. A grofiji je bilo naloženo izjemno breme. Vsakih 20 let je morala žrtvovati svečenika in svečenice plemenitega porekla za tempelj Emen Mabemot na oddaljenem otoku Taraf. Vsakokratni svečenik je moral s svojimi svečenicami v strogi vzdržnosti v globini podzemnega svetišča varovati skrinjo s temnimi talismani zatabi in zadrževati vplive strašnega Megšelema, sveta lupin. Darej Halal, novi svečenik, se je zavedal, da je svetišče na Tarafu pravzaprav svetišče strahu. Sile Megšelema je želel vpreči za vzpon svoje poniževane grofije. Najprej je v skladu z običajem ubil svojega predhodnika in ob prevzemu položaja je izvedel pretresljiva dejstva o naravi templja pod zemljo.

Vilinci so začutili, da menjava ni v skladu s pravili. Poskusili so na svoj običajni način za lastne interese vpreči smrtnike, a jim ni uspelo.

Začnejo se dramatične spremembe, kjer vsi pokažejo svoje obraze. Maske strahu in prevara padejo pred največjo prevaro.

Začne se vojna za Svetovno cesarstvo. A namesto ognja in mečev se uporabi … Elejla, odeta v telo Meri, zavzame svoj prestol.

Začne se zadnje poglavje zgodovine Svetovnega cesarstva.





Drugi del Trilogije opisuje tragični padec mogočne cesarske prestolnice Wendenburg. Zgodba vas pelje skozi Padec in legendarno Begunstvo.

Svetovno cesarstvo je bilo kolosalno v svoji veličini. Tudi padec je bil temu primeren.

Vzroki Padca so zaposlovali mnoge kroniste, ki so živeli v kasnejših, manj srečnih časih. Pozorni raziskovalci so sledili začetku Padca 150 let v preteklost, ko še nihče ni slutil, da ima tudi večnost svoj konec. Pred 2400 je prišel ta trenutek konca večnosti.

Veličastne armade Vesoljnega carstva so že oblegale mogočno super-prestolnico Wendenburg. Cesarstvu je po umoru svetega cesarja in vilinske kraljice vladal regentski svet. Do ustoličenja polvilinskega cesarja Timeusa IV je manjkalo samo še nekaj kratkih tednov.

A dediču ni bilo dano zasesti položaj svetega vladarja sveta. Samo peščici se je zahvalil, da je preživel krvavi dvorni udar in se izmuznil krutim atentatorjem.

Na legendarnem Begunstvu so mu pomagali hudomušni stric, orčji zvodnik, dezerterji, princ tihotapcev, orčja sužnja in peščica fanatičnih elešejev, božjih stražarjev. Spoznal je najnizkotnejše sektorje in spoznal srčnost ljudi iz dna.

Polvilinski dedič je tako izginil iz zgodovine, da bi se lahko nekoč vrnil ...





Vilinske modrosti so brezmejne in brezčasne, velikaši davnine so jih zbirali in zapisovali v svojih dolgih tisočletjih. S predanostjo so poskrbeli, da se modrosti izognejo sestopu v stezice pozabe. A vilinci niso edina nesmrtna sila tega sveta.



Basilea in oba damejaha so že stoletja zamrznjeni v mladih telesih. Vesoljno carstvo trdo vlada in nekdanje Svetovno cesarstvo je samo še oddaljena legenda. Vendar se v ustroju nesmrtnosti skriva drobna slabost. Absolutno in večno se ne marata.

Neskončna strast za močjo ne more večno prenašati nedoumljive moči trenutka večnosti. Slepa želja po jutri ne more ujeti večnega zdaj.

Basilea in damejaha čutijo konec svoje neskončnosti in uvideli so veliko skrivnost.

»Bodi pozoren in prepoznaj ...«



Vilinski aeral Enej Olom je razkril komaj prepoznavno šibkost mogočnega sovražnika. Zahvalil se je Elu za veličastni košček resnice in s tem sprožil zaporedje dogodkov ...





1. Beltazar, prvi sveti kralj


Osamljen temnopolti jezdec v spremstvu sokola do konca in še preko preganja pleada proti mogočnemu Zidu. Vsake toliko se ozira preko rame. Besni zasledovalci ignorirajo bližino Zidu. Preganja jih grozljiva volja kerkeša, jezdeca v plahutajoči črni kuti. Nemrtve oči so osredotočene na ubežnika.

Kaj bo prej? Vrata ali zasledovalci? Kerkeš Meririm, v spremstvu Set'Arusov, je preveč tudi za vilinskega leiga. Z rojaki je že izkusil strahoto Ognjenobraznega. V času padca je bil med redkimi preživelimi, ki so izkusili silnost klavca Aldeverga, požigalca življenj, uničevalca volje.

Koliko jih lahko potolčem, preden omahnem pod ognjem, meči in kopji? Kaj je pet Set'Arusov v primerjavi s skrivnostjo, ki jo nosim na sever? Proti Meririmu sem nemočen. On polomi voljo in še tako mogočno telo brezvoljno omahne.

Vse je hitrost. Bo plead vzdržal še ta zadnji kilometer? Silhueta Zidu je vse mogočnejša.

Na obzidju se mrzlično razporejajo velike postave in usmerijo dolga čarobna kopja. Golemi. Velikanska vrata se počasi odpirajo in skozi odprtino se silovito požene več velikih gmot pod vodstvom vilinskega jezdeca v čudovitem aurilskem oklepu, ki s kretnjami dirigira orkester velikanskih bojnih golemov. Poln upanja se zazre v osamljenega ubežnika in zašepeta:

»Beltazar, še malo ...«

Zasledovalci ne upočasnijo svoje gonje, temveč, kot bi se rogali vilinskim čarobnim milostim, še pospešijo. Meririm izvleče meč – ostrica zagori s sijočim plamenom – in zakliče z uročenim glasom:

»Beltazar! Lakat plead vet halajig! Elisa at en'magid! Beltazar!«

Beltazar začuti boleče lovke uroka. Srce besno razbija ob upiranju silnemu uroku. Stisne ustnice. Vse moči posveti izmikanju nevidnemu stisku.

Kerkeš ponovi poguben klic in še okrepi urok:

»Lakat!« grozljivo odmeva tudi v najintimnejšem kotičku vilinčeve zavesti. Bori se sam s sabo. Prežema ga silnost kerkešovega uroka. Del njega se skoraj pokori volji kerkeša, stisku grozljive sile. Plead postaja negotov.

Kerkeš Meririm je eden najmočnejših kerkešev. Seth Ureus v času Padca ne bi tako zlahka vdrl v Aldeverg brez tega strahotnega služabnika Megšelema. Pravzaprav, bitke za Aldeverg ni dobil Seth Ureus z desetkratno premočjo, temveč zgolj strašljiva pošast Meririm, Ognjenobrazni. Popolnoma sam, z dvignjenim ognjenim mečem, je počasi odkorakal proti vilincem in jim zamrznil kri s hromilnim urokom. V nebo je dvignil ognjeni meč in jim vzel voljo do boja. Brezštevilne horde orkov, kačjeglavcev in vzhodnih ljudi so samo dokončale Meririmovo nevidno žehto.

Ognjenobrazni je iz nepremagljivih bojevnikov naredil pojedino za orčje slavje ob zasedbi Aldeverga.

Še vedno ga preganja spomin na pokol in brutalno uničenje duhovnega srca cesarstva. Tri dni in tri noči so plameni požirali srce civilizacije, plenilci niso pustili kamna na kamnu. Na desetine tisoče sužnjev so prodali na vzhod, nemočne so neusmiljeno poklali. S padcem Wendenburga je umrlo srce Svetovnega cesarstva, a ob koncu Aldeverga je ugasnil njegov duh.

Golemi z vrha obzidja izstrelijo ognjene krogle proti zasledovalcem osamljenega jezdeca. Zrak napolni vonj po poletni nevihti. Črna postava iztegne prste in svoje spremstvo objame v modrikast ovoj. Ognjene krogle se razpršijo, vendar upočasnijo vojščake v rdečem s pasjeglavimi šlemi, ki končno zastanejo.

Meririma nič ne ustavi, neumorno hiti in se uporno prebija skozi ogenj vilinske magije. Um kerkeša slepo sledi cilju. Prstan na Meririmovi roki, vez z Elejlino voljo, zažari. V začaranem umu odzvanjajo uročene besede meašike Elise:

»Meririm! Vladar Vodnjakov Brezna! Srce ljubkih Set'Arusov! Naj se Beltazarju Eliahu uresničijo želje ...«

Golemi se poženejo proti osamljenemu jezdecu in ga zasujejo z ognji čarobnih kopij, a jezdec z dvignjenim plamtečim mečem zdirja mimo njih. Opuščena kurirska postojanka se sredi ognjene ujme spremeni v prah in pepel. Vsa pokrajina zažari v megšelemskih ognjih. Nebo zasije in še ena skupina golemov dodatno okrepi ognjeni stisk okoli Ognjenobraznega.

Črni jezdec pade z velikega tharaka. Žival zatuli v agoniji silovitih ognjev, ki jo v hipu uparijo. Ognji Meririmovega obraza še močneje zasijejo:

»Za tole vas bom spremenil v metalurške odpadke!« in zavihti strašni ognjeni meč. Vstopi v upočasnjen čas. Golemi so prepočasni in prešibki za Meririma, kerkeša zataba Vodnjakov brezna.

Begunec skoraj doseže Zid. Spogleda se z vilincem v sijajnem aurilskem oklepu. Amrokh Gideus osebno. Kaj ga je pripeljalo?

Amrokh se nasmehne, izvleče meč, spodbode pleada in v lahnem drncu galopira proti Meririmu. Kerkeš razkoračeno čaka vilinskega rešmeaga. Amrokh se zareži:

»Meririm, kerkeš Šatagbešazim Jesodeg me je počastil z obiskom. Ognjenobrazni, naprej ne moreš. Te bližina vilinskih moči niti malo ne žge v megšelemski duši?«

Kerkeš se zareži:

»Pred Aldevergom sem pokončal nekaj tisoč tebi podobnih. Še eden več se skoraj ne bo poznal. Pravzaprav me je doletela neverjetna čast, pokončal bom rešmeaga Amrokha Gideusa. Zraven si pri vsaki spletki, vsakem žrtvovanju tujih življenj za osebne interese.«

Amrokh ravnodušno prhne:

»Moj osebni interes je iztrebljenje tvoje vrste in to najraje počnem z lastnim mečem,« in požene pleada proti nasprotniku.

Meririm zavihti ognjeni meč. Amrokh se glasno zakrohota, sunkovito ustavi hrzajočega pleada in počaka, da se v boj poženejo še preostali golemi. Naj ga še malo utrudijo. Meririm usmeri pozornost na goleme. Bliskovito, za tren očesa, v upočasnjenem času, naredi iz kovinskih orjakov kup odpadne kovine. Amrokh čaka natanko ta trenutek. Elegantno skoči s svojega pleada in pripravi urok. Meririm se vrne iz upočasnjenega časa. Amrokh zakriči:

»Izenačiva! Tudi jaz znam zakuriti,« in aurilski meč objamejo modrikasti plameni in se požene nad Meririma, »a ti vsaj še nekaj časa ne moreš v upočasnjen čas!«

Plameneča meča se udarita. Ognji zaplapolajo in zaplešejo. Amrokh v kerkeša zaluča ledeni urok. Meririm ga odbije in silovito udriha z ognjenim mečem. Vilinec s stisnjenimi zobmi zadržuje udarce.

Set'Arusi dosežejo prizorišče boja in na Meririmov znak pohitijo proti odprtim vratom Zidu. Beltazar se silovito požene čez velikanski vhod. Ozre se. Končno olajšanje. Set'Arusi me ne bodo dosegli. Vrata se začnejo zapirati. Na drugi strani Zidu za vsak primer strumno čaka dobra stotnija golemov in še dvakrat toliko vilinskih aeralov in lemikov.

Ozre se proti zaprtim vratom, za njimi ostane Amrokh s spremstvom. Amrokh je poln presenečenj.

Meririm režeče sikne:

»Severni vilinci neradi zapuščate svojo sterilno ječo.«

Amrokh preprime meč. V nosnice mu udari vonj po zažganem:

»Zate sem naredil izjemo. Upal sem v to srečanje. Na roki imaš nekaj, kar potrebujem.«

Kerkeš spusti ognjeni pogled na sijoči prstan:

»A tole? Očitno sva oba tukaj, ker nekaj potrebujeva. Zaželel sem si tvojega črnuharskega bratranca, oziroma kar je v njegovi glavi, a tudi s tabo bom zadovoljen. Vsak padli Nesmrtni prinaša nov kamenček v mozaik življenja,« in dvigne roko v zrak. Popolnoma beli prsti zasijejo.

Vilin in kerkeš znova prekrižata meče. Od silovitih udarcev vse naokoli frčijo drobni plamenčki. Grozljivi obraz Ognjenobraznega kaže samo srhljivi ples ognjev. Amrokh išče šibko točko. Moram ga potolči, preden bo lahko znova priklical urok upočasnjenega časa. Potem bo pošast nepremagljiva.

V kratkih predahih mečevanja se obstreljujeta z ognjenimi in ledenimi uroki. Amrokh naveličano vzdihne:

»Tega ne bova tako rešila,« in se spretno odkotali malce stran in namigne golemom na obzidju. Kerkeša objame ognjeni vihar čarovniškega ognja. Amrokh dvakrat globoko vdihne in vstopi v upočasnjen čas. Prehitro ali prepozno je enako slabo.

Zvoki izginejo, popačijo se v šepetajoče odmeve čas-prostorskega etra. Ognji Ognjenobraznega zastanejo. Amrokha presune neverjetna mirnost kerkešovega duha. Konice misli začutijo neživo Meririmovo srce. Zdaj! To je edina priložnost.

Silovito se požene proti črni nepremični postavi. Z obema rokama se krčevito oprime ročaja meča in ostrico silovito sune v sovražnikovo srce. Spreleti ga drget sile zataba. Preseneti ga hipni objem čudovite energije, moč silnosti in ljubeča pravičnost sočutja. V naslednjem hipu ga strese mrazenje bolečega srha.

Vsa lepota in bolečina se skrčita v neskončno majhno točko. Kerkeš se povleče vase, odpor izgine in ostane samo tišina z neskončno praznino. Izginejo vsi zvoki, vonji, barve, občutki, prostor in čas. Za hip zastane samo bolečina.

Tkanje časa se razkroji. Amrokh izvleče meč iz nemrtvega telesa in prekine urok upočasnjenega časa. Zatopljen v odmev silnega zataba odsotno zre v kerkešovo agonijo. Plameni Ognjenobraznega zastanejo in nenavadno mirno, komaj slišno zamrmra:

»Vse niti se bodo stkale v preprogo novega sveta. Ne boj se, ob koncu časa se bova znova srečala. Rade volje se za nekaj časa odpovem življenju, da boste Nesmrtni na pragu novega sveta za vekomaj izbrisani.«

Set'Arusi zastanejo, odvržejo orožje in se spremenijo v prah.

Amrokh nekaj trenutkov okleva, objema ga odmev tujega sveta, zatem silovito zamahne in loči glavo od telesa:

»Zate sem stkal pot tja, kamor sodiš. Kmalu bom zraven položil vse tvoje megšelemske brate.«

Telo izpuhti. Na požgana tla padeta samo prazna kuta in prstan. Amrokh se s konico meča previdno dotakne in podreza negibno blago, počepne in v dlani potežka prstan. Biserni sijaj čudovitega kristala pojenja in ugasne. Samo predrzni megšelemski napuh si upa s tehagacom in sibetom na roki sprejeti izziv soočenja z mano.



Skupaj z ostalimi nepoškodovanimi golemi se vrne v zavetje Zidu in zmagovito dvigne prstan:

»Tehagac s sibetom je naš.«

Beltazar oprezno vpraša:

»Kaj bo rekel jakil Targhar? Odkrito si se vpletel v vojno.«

Amrokh brezbrižno odvrne:

»Kaj bo rekel? Vedno previdni Targhar bo po potrebi zamižal na obe očesi, saj sem verjetno edini saog Arimoe, ki redno plačujem sejbeo. Vsem se pozna prekinitev trgovine in nekateri ob Zidu imajo na glavi večji greh od mojega drobnega vojnega posega.«

Beltazar nagrbanči čelo, sname prstan s kristalom in ga dvigne:

»Torej imamo dva tehagaca in sibeta. Dokopati se moramo,« in zaskrbljeno doda, »še do zadnjega para. Vendar je nekaj,« in obraz mu otrdi, »kar me res skrbi.«

Amrokh ga vedro prekine:

»Pustimo jutrišnje skrbi za jutri. Raje slavimo današnjo zmago. Padel je Meririm, kerkeš Vodnjaka brezna. Požigalec življenj je končal v ognju in se vrnil v temno deželo med neživimi in nemrtvimi. Tam se bo zadržal do konca naših megšelemskih časov.«

Beltazar se sumničavo pogladi po bradi:

»Ne vem, a nekako ne čutim veselja, temveč dvom, skrb.«

»Dvom? Skrb?« je presenečen Amrokh. »Moral bi se veseliti. Vsaj danes.«

Beltazar ostane zaskrbljen:

»Zakaj je Elejla poslal Meririma z delom zaklada, ki ga iščemo? Zakaj je padel pred enim mečem, čeprav je premagal tisoče močnih mečev?«

Amrokh režeče odvrne:

»Moj meč ni en od tisočih,« in odloži prstan s sijočim kristalom v drobno skrinjo na sedlu:

»Za zdaj bo tu na varnem.«

Beltazar navkljub Amrokhovi vedrini ostane čemeren:

»Na jugu je hudo. Kratkoživi so se sprijaznili z oblastjo Kandarja. Postali so lojalni podložniki vzhodnega dvora. Nihče ne pogreša časov veličastja zlatega eona. Vendar,« se malce razvedri, »se nekaj dogaja. Jasno čutim pojemanje Megšelemske moči.«

Amrokh požene pleada:

»Vsak megšelemski stvor je iluzija nesmrtnosti, samo nam je dana resnična nesmrtnost.«

Beltazar zaskrbljeno doda:

»Enej je pred pol stoletja napovedal, da bo moč Megšelema prej ali slej začela pešati. Tega ni znal natančno opisati, omenjal je neka razmerja med energijami. Zdi se mi, da se je njegova napoved začela uresničevati.«

Amrokh se za hip zamisli nad zadnjimi Meririmovimi besedami, jih v mislih stran potisne in vzdihne:

»Enej je poln presenečenj. Odkril je način, kako pospešiti propad Elejle. Tukaj si prvi od treh, še dva se nam bosta pridružila. Zanima me, kakšna je to novica, ki je Meririma poslala za tabo? V njegovih zadnjih trenutkih, v odmevu ugašanja, sem zaznal iskro skrivnosti, povezano s tabo.«

Beltazar pogoltne slino. Amrokhu mora razkriti, kar je izvedel:

»Gre za knjigo.«

Amrokh vzdihne:

»Sehir bar Jemin?«

Beltazar prikima:

»Sehir bar Jemin ni več na Tarafu. Meri jo je tam držala, ker ve, da nam je nedosegljiva. Ravno njena poteza o premiku knjige potrjuje Enejevo trditev o padanju Elejline moči. Elejlo v Merinem telesu uničujeta telesni obstoj in tukajšnje življenje. S Knjigo si hoče nekako povrniti moči.«

Amrokh zamišljeno odvrne:

»Je torej Knjiga v Kandarju?«

Beltazar prikima:

»Tam je že vsaj dvajset let. Verjetno je na carskem dvoru.«

Amrokh se namuzne:

»To je dobro. Kandar je lažje dosegljiv, saj je tam precej manj kristalne magije. Pravzaprav je to odlična novica,« se razvedri, »takoj bom poslal sokola k Almisu Foru,« in malce spodbode pleada, »kjer je Melkion Tanavrah dobil varno zatočišče in podporo za svoj načrt. Prostovoljno se je odločil za soočenje s Tarafom, samo da nam dobi Sehir bar Jemin. Pomisli! Vilinec se je odločil žrtvovati svojo, od Ela darovano nesmrtnost, za nekaj tako nedoločljivega, kot je višje dobro, skupno dobro, kot se je izrazil. Zdaj bo to precej lažje. Končno bo njegovo odpadništvo dobilo smisel.«

Beltazar nagrbanči čelo:

»Odpadništvo? Je odpadnik zato, ker je obsojal postavitev Zidu in namesto strahopetnega umika zahteval boj proti Megšelemu?«

Amrokh hladno odvrne:

»Ljudje so si sami nakopali Megšelem z Elejlo. Umorili so rešgejo in mešetarili za našim hrbtom. Mora jih izučiti, da z zalego Megšelema ni sobivanja. Glede tvojih pa ...« išče besede. »Ne čutim nobene krivde,« in zamahne z roko. »Ne bova zdaj reševala zgodovine. Skupaj bomo zlomili moč zatabov. To nas združuje in samo to je pomembno. O tem, kar nas razdvaja, bomo debatirali na ruševinah Vesoljnega carstva. Torej,« mehko nadaljuje, »posvetimo se naslednjemu koraku. Almis For, jakil Diweje, je z nami, ker ima s Kandarjem nekaj neporavnanih računov in bo prispeval svoje saoge za pomoč Melkionu. Uspelo mu je sestaviti uroke za iskanje Sehir bar Jemina. Načrt je preprost. Hitro bodo vdrli, vzeli knjigo in zatem še urneje mrknili.«

Beltazar zadržano doda:

»Mogoče gre za past. Če Melkiona ujamejo, se bodo dokopali do naših skrivnosti.«

Amrokh trdo odvrne:

»Nikogar ne bodo ujeli! Almis For bo popravil, kar mu je spodletelo zaradi prevelikega zaupanja v ljudi. Z Melkionom bosta opravila nalogo. Če ne, je tako vseeno.«

Beltazar je presenečen:

»Je zraven tudi Almis For? Ni to prenevarno za jakila?«

Amrokh mračno odvrne:

»Jakil je največje zagotovilo uspeha,« in na roko mu doleti severni sokol. Nekaj mu zašepeta in v drobceno torbico na nogi vstavi papirusni zvitek. Preden ptica švigne v sivo nebo, jo poljubi med oči.





2. Melkion, drugi sveti kralj


Almis For nepremično kot kip stoji na robu stolpa in motri panoramo Diweje. Oživi šele, ko mu na ramo doleti sokol, ki ga nežno potreplja:

»Amrokhov sokol. Noben drugi ne pristane tako natančno. Naj vidim, kaj želi povedati mladi tagak,« in odvije droben papirusni zvitek. Hitro ga preleti:

»Tole zadeve nekako odplete in zaplete.«

Družbo mu dela Melkion Tanavrah, saog iz Timeje, že nekaj časa prostovoljni begunec v Diweji. Zaskrbljeno pogleduje proti mestnemu obzidju:

»Kaj nam sporoča?«

Almis se nasloni na svoj tatil:

»Beltazar Eliah je odkril, da so Knjigo že pred dvema dekadama preselili v Kandar. Na vsak način so hoteli ohraniti to skrivnost, zato so nadenj poslali kar samega Meririma. Amrokh ga je pred vrati Zidu pokončal in mu odvzel tehagac s sibetom. Zdaj imamo dva od treh tehagacev.«

Melkion je preslišal zadnja dva stavka:

»Pokončal? Meririma? Amrokh je to storil?«

Almis mu izroči papirusni zvitek:

»Popolnoma sam. Torej se Enej ni motil. To je še en znak o pojemajoči Megšelemski moči. Postavlja se vprašanje, kako in zakaj se je na Meririmovem prstu znašel sibet s tehagacem?«

Melkion vzdihne:

»Kdo bi vedel? Knjiga nam je s tem lažje dosegljiva.«

»Torej še ni čas za žrtvovanja! Greva! Čas je za našo floto.«



Almis opazuje razpenjeno morje.

Jaktalem Gavroh Malkan pristopi in se kratko prikloni:

»Gospod, vpluli smo v notranje morje Vesoljnega carstva. Izvidniški sokoli niso opazili sledov carske flote. Mogoče imajo kakšno novo coprnijo. S takšno plovbo smo precej izpostavljeni.«

Almis blago prikima:

»Floto spravite v jurišni razpored, plujte s pol bojne hitrosti. Baliste in katapulti naj bodo ves čas v polni pripravljenosti!«

Gavroh kratko prikima, nagrbanči čelo in hiti izpolnjevati jakilove ukaze. Ni mu všeč, da se jakil podaja na tako nevarno pot.

Zastavice na jamboru jakilove bojne ladje se dvignejo in druge ladje se začnejo prerazporejati v značilno pahljačo. Vilinci, gulethi in goleaki hitijo pripravljati orožje, golemi zasedejo svoje položaje. Odkar je Vesoljno carstvo pred tremi stoletji zasedlo Ceodijo, vilinske ladje še niso plule tako globoko v sovražnikovo morje.

Melkion zadovoljno opazuje spretne mornarje. Nekje spodaj, v podpalubju, bobnar daje ritem golemom za velikimi vesli. Zaradi neugodnega vetra so skoraj popolnoma odvisni od njihovih čarovniških mišic.

Almis bolj zase zamrmra:

»Upam, da ne srečamo ladij s kristalno močjo.«

Severni veter s svojimi sunki biča vilinca, vajenega mraza obale Severnega oceana. Melkion se tesneje zavije v ogrinjalo in čez čas olajšano spregovori:

»Kandar je nevaren cilj. Gotovo nas čaka soočenje s kristalno magijo. Precej bo mrtvih.«

Almis se blago nasmehne:

»Smrt je sestavina vseh vojn. Greva raje notri, na toplo, dogovoriti se moramo za načrt.«

Melkiona stisne ob omembi smrti.



Mizo v veliki osrednji kajuti prekriva velik papirusni zemljevid Smrtnega otočja in vzhodnega dela Diweje s Ceodijo. Gavroh je na zemljevid postavil zastavico s položajem flote:

»Od Tarafa smo trenutno oddaljeni petdeset kilometrov. Vpluli smo v Eoški zaliv. Ta letni čas je najmanj ugoden za plovbo in mogoče je to naša priložnost. Carska flota je kje blizu, a nas ne pričakuje.«

Almis nagrbanči čelo:

»Kaj pa izkrcanje v bližini Kandarja? Še je čas ...«

Gavroh odkima:

»Takpet, tega vam ne priporočam. Carska moč je koncentrirana okoli Kandarja. Tam imajo ogromno kristalnega orožja in jedro flote. Prešibki smo za neposredno soočenje s tem, kar imajo v Kandarskem zalivu. Mogoče so namerno preselili knjigo v Kandar in nam sami predali novico in računajo na vilinsko podcenjevanje smrtnih. Kaj če upajo, da smo zagrizli in oprezno čakajo na našo akcijo? Megšelem je premeten! Izhodišče naj bo Eos.«

Tudi Melkion se strinja z Gavrohom:

»Jaktalem ima prav. Morska pot do Kandarja je preveč tvegana. Če je res glede novice o selitvi Knjige, nas zagotovo čaka ogromna kristalna orožarna. Več možnosti imamo po kopnem. Majhna skupina se lahko neopazno prebije. Predlagam Eos.«

Almis se sprijazni:

»Torej mi pripravite načrt za Eos.«



Oblačno pokrivalo nakazuje bližino kopnega. Veter skoraj čudežno preneha.

Melkion oprezno opazuje razpenjeno morje:

»Sovražnika ni na spregled. Logično, saj tukaj ni ničesar pomembnega. Jaktalem Gavroh ima prav.«

Almis odkima:

»Ravno to me skrbi. Do Eosa je četrt dneva. Mogoče imamo srečo in je carska flota res nagnetena okoli Kandarja ali nadzoruje Quelški zaliv. Sem nismo vpluli že vsaj tisoč let. Zakaj bi ravno tukaj pričakovali vilinsko floto? Kljub vsemu moramo biti skrajno previdni. Verjetno smo že v dosegu tzevogov.«

»Ste kdaj videli te zmaje Megšelema?«

Almis trpko prikima:

»Kar nekajkrat. Najbolj me skrbi, ker o njih ne poročajo že dobre tri dekade. Če bi jih redno videvali, bi lahko približno ugotovili, kje so. Tako pa, lahko so celo v Eosu in čakajo na nas, a jih ne moremo slutiti. Meri je pretkana in neusmiljeno učinkovita sovražnica.«

»Imamo kaj možnosti, če nas napadejo?«

»Tzevog ni nesmrten in neranljiv. Z balistami se lahko branimo, a če jih je preveč, bi nam trda predla. Veliko vilincev bi umrlo.«

Melkion pogoltne slino. Misel na smrt je za vilinca nekaj nezaslišanega, a jakilu Almisu gre precej zlahka z jezika.

Almis zazna Melkionov strah pred smrtjo:

»Ne bojte se, malo je možnosti, da jo kmalu kdo od nas skupi. Ponoči se bomo približali. Na obalo greva samo z ožjim spremstvom. Kot majhna skupina bomo okretnejši in hitrejši. Po opravljeni nalogi bomo v Kandarju v zavetju zmešnjave izmaknili kakšno ladjo in se izmuznili.«



Okoli dolge mize se zberejo vsi, ki bodo odrinili na kopno. Pridruži se tudi jaktalem flote Gavroh Malkan. Almis začne s posvetom:

»Sokoli niso našli aktivne carske flote. Tudi o tzevogih ni sledov, a naj nas to ne razveseli. Na severnem obrobju Eosa je carska trdnjava. Tudi pristanišče je dobro zastraženo in v njem je zasidranih trideset različnih ladij, tudi dve sta bojni s kristalnimi katapulti. Kar naj ostanejo lepo privezane in mornarji,« se nasmehne, »naj zapravljajo v krčmah in kurbiščih. S čolnom na vesla se bomo izkrcali tukaj,« in pokaže na rob oznake za peščeno obalo, »ker je obala primerna za tiho izkrcanje. Veslali bomo sami,« in zajame sapo. »Gulethe bi takoj zaznali.«

Melkion prhne:

»Veslanje ...«

Almis trdo doda:

»S sabo bomo imeli samo navadno orožje. Do Kandarja se moramo prebiti popolnoma neopazno. Prečkali bomo srce sovražne dežele. Ne slepim se! Vse, kar bomo srečali in bi nas slučajno prepoznalo,« mrko zaključi, »nas bo hotelo ujeti, delno ubiti, čisto ubiti, mučiti, skuhati ali speči.«

Vilinci se spogledujejo. Navajeni so nastopati odkrito in odločno s podporo magije. Tokrat se od njih zahteva tiholazenje brez magije.

Melkion vzdihne:

»Kako nečastno. Prikradli se bomo kot tatovi.«

Almis trdo odvrne:

»Saj tudi smo tatovi. Ukradli bomo najdragocenejšo knjigo na svetu. Sehir bar Jemin je ključ in obenem ključavnica do padca carstva. V mestu je tudi Idokob Taraf s kašamougom, kamor naj bi pol stoletja po smrti lietzete preselili nekatere pomembne svitke s Tarafa. Če se bomo že smukali tam blizu, je dobro, da obiščemo tudi to svetišče in izmaknemo dragocenosti.«

Vilinci se spogledajo in zapustijo prostor. Ostane samo Melkion.

»Tega nisem hotel načenjati pred drugimi. Kaj, če gre za prevaro? Ne morem se znebiti občutka, da Vesoljni car, oziroma carica igra igro, ki ji bomo nasedli.«

Almis skomigne z rameni:

»O tem bom razmišljal, ko pridemo pred Kandarsko obzidje. Vedno obstaja možnost, da nas spretno vodijo v past.«

Melkionu zatrepeta glas:

»Ste se pripravljeni s tem sprijazniti?«

Almis se namuzne:

»Vedno je tveganje. S strahopetnim oklevanjem ne bo uspeha. Arbitražni tribunal je okleval, ko bi moral odločno ukrepati. Posledica je Vesoljno carstvo.«

»Ampak umreti zaradi carstva smrtnih?«

»Tudi to je možnost. Meririm je zaradi našega oklevanja uprizoril pokol med gozdnimi brati. Megšelemska horda je požgala in uničila Aldeverg, ker smo čakali. Če ne bi oklevali, bi se mogoče drugače izteklo. Zdaj ni čas za tehtanje smrti, temveč življenja.«

Melkion se, globoko v sebi, strinja z Almisom. Zaradi odločne zahteve po pomoči gozdnim vilincem so ga praktično izgnali iz Timeje. Zdaj, ko se je sam znašel v vojnem metežu, pa ga grabi prastari vilinski strah pred smrtjo. Nagonsko se oklepa nesmrtnosti in na dnu duše ga žge strah, da bi se mu nesmrtnost iztekla nekje med smrtnimi. Nekoč je že raziskoval, od kod ta strah ...

Almis razbere to dilemo:

»Tudi mene stiska strah. Prvič se podajamo na takšno vojno nalogo. Strah je odličen sopotnik in svetovalec, kajti neustrašni so vedno prve in običajno nepotrebne žrtve. Zdrava doza strahu vedno vodi k treznemu ukrepanju.«

Melkion oprezno doda:

»Če je past, je konec z nami.«

»Isto je, če ničesar ne storimo.«



Almisa, Melkiona in desetino vilinskih lemikov je sreča spremljala na dolgi poti do roba Kandarja. Nikoli niso naleteli na carske pahade ali lemike in spretno so se izogibali vasem in mestom.

Posedejo se v krog. V popolni temi severnjaške noči se zgolj slutijo. Almis prečesava črno nebo. Še Megšelem je manj črn. Severni veter biča od zime omrtveno pokrajino in proti jugu žene goste oblake. Občasno se skozi majhne vrzeli v oblakih prikrade šibka svetloba Mogosovega zadnjega krajca, ki iz popolne teme naredi malce manj temno temo. Lebenoh je skrit nekje za oblaki tik nad zahodnim horizontom.

»Žal moramo zdržati brez ognja.«

Melkion odvrne:

»Neverjetno! Kako je lahko tako redko naseljena dežela pokorila pol znanega sveta? Za takšen razplet smo verjetno krivi tudi mi. Ko bi morali prijeti meč, smo vrteli jezike in iz jezičnih spletk tkali zimske hlače. Zdaj smo tukaj ...«

Almis nekaj časa okleva in doda:

»Obujanje minulih napak nam ne bo pomagalo. Za ta svet je vojni čas zgolj zapis v starih kronikah. Upam, da bodo v spokoju minili tudi naslednji dnevi.«

Melkion se zareži:

»Še jim bo žal, ker so se prepustili občutku varnosti.«

V tišini pojedo nekaj mašona, ga poplaknejo z vodo in se pripravijo na počitek. Almis ostane na straži. Za razbistritev misli potrebuje nočno tišino.

Melkion ima na svoj način prav. Čeprav je star komaj petindvajset dekad, se je že precej prekalil. Imeli smo možnost prekiniti vzpon Elejle, pa ga nismo. Ko smo končno odločneje posegli, so nam stvari že spolzele izpod rok. Ta naša misija je nekakšen popravek, poskus brisanja minulih napak.

Kaj se bo zgodilo, ko bomo dosegli obzidje carske palače? Pripre oči in se prepusti nežnemu dotiku prisotnosti Knjige, Sehir bar Jemina. V kotičku misli zazna tudi Elejlo. Upre se klicu, da bi poskusil pokukati v njen um. Skušnjava je res velikanska. Elejla je v dosegu. Z njo imam neporavnan račun. Ga bom kdaj poravnal? Bom lahko spral madež ponižanja?



Kandar ... Skrivnostna prestolnica Vesoljnega carstva in še prej prestolnica redko naseljene dežele, ki je zlomila tisočletno Svetovno cesarstvo. Mogočno obzidje se kopa v soju brezštevilnih bakel. Tudi mesto je nenavadno močno osvetljeno.

Melkion prišepne:

»Še noben severni vilinec ni bil bližje Kandarju. Nekaj me moti,« kot bi ovohaval zrak.

Almis vzdihne:

»Moti te odsotnost kristalne magije. Zaradi te magije smo najeli šadase, da pokončajo takrat še deklico, ki se je komaj začela zavedati svoje posebnosti. Hoteli smo preprečiti širjenje zla z otočja na celino. Spodletelo nam je zaradi lietzete, ki je, čeprav so jo na koncu ubili, dovolj dolgo zadrževala mojstre klavce. Moj prednik Galenij je kasneje z življenjem plačal ponesrečen poskus zatrtja megšelemskega zla.«



Melkion nekaj časa opazuje sij veličastne carske prestolnice in se rokuje z Almisom:

»Tukaj se torej naše poti začasno ločijo.«

»Dobimo se tam dol. Zmaga tisti,« in pokaže na majhen temni grič, »ki pride do prve jutranje zarje in pomaha v slovo temu ukletemu otočju.«

Vilinca povedeta vsak svojo skupinico. Razidejo se z neprijetnim cmokom v grlu.



Almisova skupina se prikrade v neposredno bližino carske palače. Z izostrenim vilinskim sluhom lovijo glasove bližnjih stražarjev. Kot oglje črna noč je idealna za vtihotapljanje. Je sploh v tej deželi kakšen dan brez vetra? Pri glavnih vratih stražijo v rdeče oklepe odeti lemiki. Krvna garda. Na obzidju razbere silhuete, ki patruljirajo na širokem zidu. Na srečo je, za vsak primer, pred odhodom na pot proučil vse dosegljive stare načrte nekdanje malahidove in sedanje carske palače. Upam, da je niso veliko spreminjali. Namigne svojim lemikom in ti se še malce bolj približajo:

»Če stari načrti še veljajo, v notranjo trdnjavo vodi skrivni rov. Kar je včasih v nevarnosti omogočilo beg iz palače, bo zdaj omogočilo vtihotapljanje vanjo. Naš cilj je preprost, hitro notri in še hitreje ven.«

Vilinci prikimajo in se hitro odpravijo na pot. Almis jih suvereno vodi med gostim grmičevjem in manjšim drevjem, ki je komaj začelo brsteti. V Mealkudu na prostem že dvesto let nič ne brsti ali raste.

Rahla vzpetina je obraščena z gostim grmičevjem. Samo kamniti lok izdaja njeno umetno poreklo.

Odprtina je komaj dovolj široka, da se skozi splazi ne preveč obilen človek. Tole ni narejeno za rejene ljudi.

Eden od vilincev tiho komentira:

»Z malce močnejšimi trebušnjaki ne bi mogli skozi,« se pogladi po trebuhu in sledi Almisu, ki se spretno splazi skozi odprtino in izgine v temi. Edina svetloba je šibak odsev razsvetljenega mesta.

Na srečo imajo vilinci čarobni vid. Tretje oko, neopazna izboklina nad korenom nosu jim omogoča omejen »vid« tudi v popolni temi. V nosnicah začutijo plesnivo vlago in nežno premikanje hladnega zraka. Zaslišijo tiho kapljanje vode. Na podplatih zaznajo hladno ilovnato zemljo.



Melkion z vilinskimi čutili išče najmanj obljudeno pot do Idokoba Taraf, posvečenega skrivnostnemu otoku. V kašamougu je shranjena skrinja z dragocenimi zvitki iz Tarafa.

Zlahka vstopijo v mesto, kajti velikanska mestna vrata sploh niso resno zastražena. Tudi na obzidju ni nikogar. Neverjetno. Mesto je popolnoma nebranjeno. To je še toliko nenavadnejše, saj so sem preselili del dragocenosti.

Kdo je bil tako pameten in je dragocenosti iz nedostopnega Tarafa preselil v mestni vrvež? Promet je kljub noči izredno gost. To mesto verjetno nikoli ne spi. Prepoznajo govorice različnih dežel, celo značilno govorico nekdanjega Cesarskega sektorja. Ljudje se pogovarjajo o običajnostih navadnih dni. O otrocih, tržnici, vremenu, ljubezni in poslu. Beseda vojna, kot da ne obstaja. Tudi strahu ni. Megšelemske zveri vladajo s strahom in sovraštvom, a ljudje tega ne kažejo. Vilinci čutijo energijo živahnega življenja, ki teče svojo pot. Še nekaj posebnega jih presune. Nikjer ne zaznajo misli o vilincih in vilinskih deželah.

Spretno se pomikajo proti središču mesta. Le tu in tam naletijo na osamljen par pahadov brez orožja. Povsod ta spokoj.

Na robu velikega krožnega trga zagledajo vhod v svetišče, obkrožen s stebriščem in baklami. Vse je osvetljeno, a nikjer ni oboroženih ljudi. Dragocenosti brez straže? Trg je skoraj prazen. Prečkajo ga samo redki posamezniki, ki hitijo za opravki. Kmalu bo polnoč.

Bliskovito smuknejo do vhoda in malce oprezajo. Nanje nihče ne polaga pozornosti. Melkion odrine velika in precej težka vrata.



Almisova skupina se na koncu predora znajde pred zidom.

»Očitno tega skrivnega prehoda več ne potrebujejo. Gradnja je precej stara. Verjetno so ga zazidali pred,« ga potipa in vzdihne, »kakšnimi dvesto leti.«

Za sabo zasliši:

»Težko bo brez magije.«

Almis trpko odvrne:

»Moral bom tvegati,« in po nekaj poskusih, če bi se zid vendarle vdal, vanj izstreli ognjeno kroglo. Močan pok napolni zrak s prahom. Izvlečejo meče in čakajo. Prah se počasi poleže in osluškujejo za morebitno aktivnostjo stražarjev.

»Neverjetno. Naše male magije ni nihče opazil.«

Vsi si vidno oddahnejo, vrnejo meče v toke in sledijo Almisu. Kmalu se znajdejo pred novim zidom:

»Pripravite se,« in vsi znova izvlečejo meče. Almis poskuša zaznati, kaj je na drugi strani. Z dlanjo tipa in zatipa samo hlad trdnega granita. Zid je neprebojen in novejšega datuma. Znova izstreli ognjeno kroglo. Zid se ob stiku z ognjem plazme spremeni v prah in osteklenele kosce.

Naenkrat začutijo prisotnost. Skozi odprtino, še preden se razkadi, silovito vdrejo stražarji. Najprej se poženejo suličarji. Vilinci se odzovejo trenutek prepozno. Dva vilinca začutita prehod hladne kovine skozi trebuh. Almis zakliče:

»Jategeš!«

Spretno odbije obe, vanj usmerjeni sulici. Suličarji se hitro umaknejo, spretno jih nadomestijo lemiki s težkimi dvoročnimi meči. Prebodena vilinca se ječé sesedeta, preostali se ogorčeno branijo. Almis začuti navzočnost kristalne magije. Kako premeteno. V aurilskih konicah so s kristalno magijo obdelani kristali. Zato jih nisem zaznal. Ranjena vilinca obmirujeta.

Ogorčen boj ne pojenja. Napadalci pritiskajo, a vilinci ne odstopajo. V ozkem prostoru se izkaže vilinska okretnost.

Stražarji se umaknejo. Almis si oddahne, a ne za dolgo. Pred sabo zagleda žareči par oči. Nenavadno suhljati roki držita modrikasto sijoča orožja - trizob in kratki meč. Vilinci se zdrznejo.

Čaka jih soočenje s kerkešem Asmodelom, s samimi Podboji Smrti. Spogledajo se in se poženejo nad kerkeša. Asmodel se glasno zareži:

»Tega srečanja sem se veselil od same zore časov! Blagor močnim, kajti darovan jim je pokol šibkih. Dobrodošli med podboji mrtvih! Tam je vedno dovolj prostora za Nesmrtnih rod.«

Almis postavi meč pred obraz in ga poljubi:

»Asmodel! Veselje je očitno obojestransko. Moj prijatelj Amrokh je enega tvoje vrste že vrnil temnemu soncu Megšelema. Očitno so to dnevi vrnitve v noč nesmrtnega neživljenja.«

»Jakil s severa! Nepomembno je, kdo od naju bo padel, saj vedno zmaga Elejla. Tragedija vas nesmrtnih je groteskna. Čeprav dobite vse tehagace in njihove sibete, vas na koncu čakajo poraz, smrt in pozaba. Karkoli storite, je vaš poraz in izginotje iz kronik večnosti samo vprašanje časa. Kaj ni to zabavno? Sovražnik večnosti je čas večnosti.«

»Me misliš ubiti z dolgočasenjem?« in meči vilincev zasijejo v luči magije.

»V igri večnosti zmagamo mi, ker vemo, da je smrt samo del poti življenja. Nesmrtni hočete goljufati, zato ste prihodnja zgodovina. Samo umiranje omogoča rojstvo.«

»Odlično. Če si tako zaljubljen v smrt, ti rade volje pomagam v njen objem,« in se silovito požene nad nenavadno krhko postavo. Kerkeš lahkotno prestreže Almisov srditi naskok. Ves čas se smehlja. Tudi preostali vilinci se poženejo nad kerkeša. Asmodel se očitno zabava. Spretno skače sem in tja in kmalu silovito prebode prvega vilinca:

»Eden manj!« se zareži in se neverjetno hitro izmuzne.

Almis besno okrepi napad. Proti kerkešu izstreli ognjene krogle. Asmodel jih vešče odbija. Zatem poskusi s slepečimi strelami hromitve. Kerkeš jih lahkotno izniči.

»Dragi nesmrtneži, zdaj sem jaz na vrsti za kurjenje. Občutite polno izkušnjo,« in v najbližjega vilinca spusti slepeče modrikaste strele, »kristalne magije. Ste pozabili na njen okus? Čeprav je okusnejši kuhan vilin, si bom tokrat postregel s pečenko!«

Nesrečnik se neslišno sesede in nekaj trenutkov kasneje spremeni v kup prahu. V zraku lebdi jedki vonj po razelektritvah.

Almisa objame nenavadna ljubka toplina sovraštva in se besno požene nad kerkeša. Silovito prekrižata meče. Asmodel se zareži:

»Čudovito! Jakil Diweje postaja Elejlin vernik! Česar ne zmoreš z ljubeznijo, storiš s sovraštvom. Kako čudoviti vonj strahu.«

Almisa prevzame bes Asmodelovega izzivanja. Še močneje napade. Asmodel s trizobom elegantno prestrega srdito zaporedje ognjenih krogel in slepečih strel.

Preživeli spremljevalec nemo opazuje Almisov izbruh besnenja. Asmodel se lahkotno izmika in počasi umika. Almis se zaveda kerkešove premoči, a ne odneha. Od kod mu ta silnost? Ne smem odnehati. Znajdeta se v majhnem prostoru, kerkeš se ves čas reži. Almis občuti pojemanje svojih moči. Celo aurilski meč je že malce skrhan, a kerkešov trizob je videti nedotaknjen.

Spremljevalec se medtem zaplete v kratek boj s svežimi stražarji. Asmodel odvrže trizob, ki se spremeni v kup prahu in spretno zavihti meč:

»Naj bo izenačeno.«

Z neverjetno naglico blokira vse Almisove poskuse in na koncu vilincu izbije meč. Almis odskoči, a Asmodel je prehiter. Na grlu začuti pekoč kristalni sijaj kerkešovega rezila. Kristalna magija, vsajena v meč mu neusmiljeno srka moči. Začne mu zmanjkovati zraka. Počuti se, kot bi ga potopili na dno Severnega oceana. Hlad vstopa v večno telo. Zastor spokoja ugaša luči življenja. Spremljevalec mu ne more pomagati, saj se nanj vsuje še več stražarjev. Asmodel počasi, režeče, tišči rezilo na Almisov vrat:

»Zdaj imam na voljo odlično izbiro. Lahko te pokončam, a s tem ne spremenim usod časa in prostora. Obstaja še druga možnost, ki vključuje dokončno izumrtje Nesmrtnih.« Almis požira slino, prežema ga odtekanje večnega življenja. Pogoltne slino in zahrope:

»Zamahni že! Nočem umreti zaradi dolgočasenja ob tvojem filozofiranju.« Poskuša se izviti, vendar mu je kristalna magija posrkala moči. Samo nemočno lovi vse težjo sapo, sprijaznjen s koncem. Tako se torej umira ...

Asmodel zapiči vanj goreče oči:

»Nesmrtni se strastno oklepate večnosti, zato ste pozabili najpomembnejši nauk o krogu življenja in smrti,« in odmakne meč od Almisovega vratu, ga stisne predse, poljubi in silovito zagori s slepečim modrikastim plamenom. Almis komaj odskoči in zmedeno zre v režečo kerkešovo pojavo, oblečeno v silovite ognjene zublje. Silovito hlasta za zrakom in čuti pojemanje stiska kristalne magije, ki je še pred nekaj trenutki grozila, da ga stre.

Vročina ga drži stran od gorečega telesa, ki se ne neha režati. Kaj pri Elu? Tudi stražarji se sesedejo v kupe prahu. Asmodelovo telo dokončno izpuhti v blesku rdeče luči. Razbeljeni meč pade na tla kot prašna silhueta. Almis brcne prah brez vonja, ki zaplava in se razprši:

»Kaj pri Megšelemu se je zgodilo?« in se spogleda s preživelim sopotnikom, ki presenečeno skomigne z rameni. Asmodel je bil na pragu zmage. Samo še malo in kristalna moč bi me spremenila v kup mrtvega prahu. Časa za razmislek ni, kajti polnoč je že mimo, a še vedno ni niti blizu tega, po kar je prišel. El ve, kaj ga še čaka. Vstopilo jih je šest, ostala sta samo dva ...

Vilinca se poženeta skozi vrata in stečeta navzgor po ozko zavitem stopnišču. Skoraj zaletita se v stražarje. Almis jih odstrani s hromilnim urokom:

»Nimam časa za mečevanje.«

Knjiga je vse bližje. Na kakšno zmago je mislil Asmodel in se potem zakuril? Še ena prevara megšelemskih zveri?

Almis se obrne k preživelemu spremljevalcu:

»Sama sva Urian.«



V veličastni, bogato osvetljeni dvorani je samo majhna skupina molčečih ljudi v kutah. Verjetno so svečeniki. Na sredini jih preseneti kašamoug s kupolo, na vrhu zaključeno z zlatim križem. Vrh loka nad portalnima stebroma krasi relief golobice. Melkion se spomni ene od upodobitev Elejle, deklice in bele golobice, ki vzleti z iztegnjene roke. Melkion ogovori spremljevalce:

»Psst! Prvič vidim takšen kašamoug, zato ne vem, kaj nas čaka. Počasi se mu približajmo s sklonjenimi glavami. Ne smemo izstopati.«

Nihče nanje ne polaga pozornosti. Počasi se pomikajo proti vhodu v notranji del. Ko prestopijo vhod, se znajdejo na robu stebrišča s petimi pari stebrov. Melkion vzdihne:

»Tahmeš ... Kam vodi?«

Stebrišče vodi navzdol. Eden od njih tiho doda:

»Posnemajo Taraf. Tahmeš je vhod v podzemlje s kristalnim jedrom. Raje pohitimo. Upam, da ne posnemajo tudi kristalnega jedra.«

Melkion odvrne:

»Čutim skrinjo, čeprav je zraven še nekaj, nekaj ... Blizu je!« Pospešijo korak. Na koncu stebrišča naletijo na ostro zavite stopnice, ki vodjo še globlje. Bakle so precej na redko, a dovolj za hitro spuščanje brez uporabe čarobnega vida. Kar nekaj časa mine, da dosežejo dno. Nosnice napolni nepremični zrak zatohlosti. Melkion prepozna poteze vilinskih svetišč, a ni časa za natančnejše iskanje arhitekturnih podobnosti. Znajdejo se pred nenavadno skromnimi vrati. Podboji so oblikovani kot čudaško razdvojena verzija hadime, svetega vilinskega drevesa. Ena polovica je sijoče bela, druga črno črna. Na svetli polovici ugleda črko Bealeg, a na temni Jilad, simbola Graditelja in Ponižnega moža, Razuma in Poguma.

Melkiona prešine ... Ta stebra in simbolika ...

Vstopijo in na velikem kamnitem oltarju zagledajo samo popolnoma gladki monolitni kvader iz značilnega črnega tarafškega granita. Vilinski kajebid je natanko takšen. Nemogoče. Kako je lahko na Tarafu svetišče, zgrajeno na vilinski način? Kako gresta skupaj izvor kristalne magije in vilinska sveta gradnja?

Vilinci obstopijo kvader, na vzhodni strani v oltarju najdejo večjo pravilno pravokotno vdolbino, okrašeno z zlatim križem s stilizirano vrtnico. V njej jih čaka skrinja, pravzaprav precej neugledna lesena škatla. Melkion nekaj trenutkov okleva in osluškuje popolno tišino. Zrak obstane, čas zastane. Spogleda se s sopotniki in izvleče škatlo. Soj bakel osvetli zvitke, ki so v davnini dali moč človeškim magijskim redom. Pozornost vzbudi prstan, pritrjen na pokrov skrinje.

Melkion si v spomin prikliče vsebino skrinje. Almis je pred vkrcanjem na ladjo vse natančno opisal. Najdragocenejši del zbirke skrinje je zvitek Leaš en'Keaba, Listina prvobitne Volje. Družbo ji dela skoraj enako pomemben zvitek Sehir en'Tagae Pemej, urok za udejanjenje bajeslovnega bitja Mešaraha. Melkion je že slišal za Mešaraha, a ni razvozlal, kaj pomeni, čeprav se zaveda njegove pomembnosti, kakršna je že. Zagotovo brez skrinje ni uničenja sil zatabov in s tem tudi ni padca megšelemskega dvora.

Nekaj časa očarano opazujejo skrinjo in jo nežno poboža. Začuti toplino starodavnega lesa. Naenkrat nanje pritisne teža odštevanja časa. Hlastno pobašejo skrinjo, Melkion iz lesenega nosilca izdere prstan, ga nekaj trenutkov ogleduje in si ga natakne na prst. Takoj občuti prijetno mrazenje in prešine ga spoznanje. Legendarni prstan zeolskega šezeka. Kaj počne tod?

»Zdaj pa je na vrsti težji del,« in zajame sapo, »moramo se prebiti iz svetišča in mesta.«



Urian odsune vrata in Almis vstopi. Kje so stražarji? Naju bo naskočil kakšen kerkeš? Zagotovo je kakšna past.

Na kamnitem oltarju zagleda iskano knjigo. Objame ga olajšanje. Urian opreza za morebitno grožnjo, a Almis steče do oltarja. Zgrabi knjigo, jo ljubeče poboža in skrije v torbo.

Bliskovito zapustita prostor. Tik pred stopniščem se skoraj zaletita v stražarje. Presenečenje je obojestransko, a vilinca se hitreje znajdeta.

»Hitro ven! Kmalu bo mrgolelo stražarjev.«

Silovito se poženeta po stopnicah. Zaslišita hrup. Vsaka minuta bega brez nadlegovanja stražarjev je pravzaprav podarjena. Almis vsake toliko poboža Knjigo, Sehir bar Jemin. Ključna knjiga t. i. svetega trojstva je, vsaj za zdaj, v vilinskih rokah.

Kmalu se vrneta na točko vstopa v palačo. Almis vrže kratek pogled na kup prahu, posledico Asmodelovega samosežiga. Samo dva sva preživela. Samo dva. Znova ga razžira vprašanje. Zakaj nama je Asmodel podaril življenje?

Brez oklevanja izgineta v predoru. S težkim srcem za sabo pustita štiri padle rojake. Ob tem ga prešine občutek strašne izgube. Iskreno upa, da ju ne bodo prestregli carski stražarji.

Vso pot zaupata čarobnemu vilinskemu vidu. Na koncu končno globoko vdihneta sveži nočni zrak. Svežina nežnega vonja po vlagi ju zbistri. Nebo se je medtem razjasnilo. Po zvezdah sodeč imata še največ tri ure časa. Za vse velja isto pravilo. Kdor zamudi, se bo moral sam znajti. Še vedno je bolje dobiti del, kot izgubiti vse.



Komaj stopijo iz notranje zgradbe svetišča, jih obkolijo nič kaj svetniško razpoloženi svečeniki. Vilinci izvlečejo meče. Sivolasi svečenik se postavi pred druge. Presune jih s pomirjujočim baritonom:

»Samo vilinci so sposobni takšnega razbojništva, kot je oskrunitev Idokob Tarafa.« Oči mu modro zažarijo, v roki se iz nič pojavi goreči bič.

Vilinci se spogledajo, Melkion odvrne:

»Upira se mi pokol sužnjev, a kar se mora, se mora,« in se požene proti starcu. Svečenik se spretno izogne in z bičem udari enega od vilincev. Melkion zazna kristalno magijo. Kako jo lahko tako skrivajo?

Vilinec se sesede in spremeni v kup zdrobljenega kamenja. Kristalna moč iz njega v hipu potegne jeah, dah življenja. Kar ostane, je samo mrtva lupina.

Starec znova udari z bičem. Tokrat so vilinci pripravljeni in udari v prazno. Melkion začuti energije Behemotha, kerkeša ukletih. Strahotna energija vzvalovi. Torej je, konec koncev, vse skupaj past.

Svečeniki se umaknejo proti vratom, starec se zareži:

»Ubogi nesmrtneži! V vsakem primeru boste izbrisani s tega sveta, ne glede na izid tega nesporazuma. Na očeh ste že od trenutka izkrcanja pri Eosu. Ste res mislili, da se lahko neopazno tihotapite po našem domačem dvorišču?«

Melkion izvleče meč:

»So ti že rekli, da preveč govoriš?«

Svečenik, Behemoth, se gromko zareži:

»Moje delo je govorjenje. Zadolžen sem za to pomembno svetišče, obnovo Tarafa. Zagotovo se zavedaš bede, v kateri ste se znašli. Vaše knjige pravijo, da sem nepremagljiva pošast zemlje. In ja, trdno stojim na zemlji.«

Melkion se požene proti starcu, ki se urno izogne, izvleče meč, blokira udarec in z bičem pokosi še enega vilinca:

»Ups, zdaj ste samo še štirje.«

Melkion stisne ustnice. Demonsko bitje se norčuje iz njih, iz Nesmrtnih. S preostalimi vilinci se požene nadenj. Kerkeša najprej zasujejo s strelami in hromilnimi uroki, a s tem dosežejo samo še glasnejši smeh.

Behemotha se spomni iz starih knjig. Nikjer ni upodobljen kot starec, temveč je križanec različnih bitij. Kako sem lahko spregledal prisotnost kristalne magije in kerkeša?

Znova silovito prekrižajo meče ob obilni izmenjavi urokov. Žareči bič oplazi še enega vilinca in ga spremeni v kup prahu. Melkion začuti pešanje moči. Behemoth je premočan za vsakega od njih in vse skupaj. Od kod takšna moč? Ne smemo odnehati. Knjiga mora na varno.

Behemoth jih odrine z urokom. Kot nemočne klade popadejo po hladnih tleh. Zagorijo prej ugasnjene bakle. Režeče zavihti žareči bič:

»Je to vse, kar zmorete?« in z bičem silovito pokosi najbližjega vilinca. Melkion mrzlično razmišlja. Starec pred njim se odurno reži, izziva in očitno je neranljiv. Kako premagati nepremagljivo?

Behemoth znova švistne z bičem:

»Če bi bilo po moje, bi se pridružila svojim štirim sopotnikom. Vendar tega ne smem storiti. Ni to zabavno? Nesmrtni morate izginiti, saj ste motnja večnega kroga življenja,« in švigne z bičem okoli sebe.

Objamejo ga slepeči plameni, telo silovito zgori in za njim ostane samo majhen kup prahu. Pogasnejo tudi prej zagorele bakle, vrne se običajna svečana poltema. Izpuhtijo tudi svečeniki, ki niso posegli v boj. Čemu? Vilinca sta naenkrat v dvorani popolnoma sama. Spogledata se. Melkion zakliče:

»Beživa! Kasneje bova spraševala!«

Melkion pograbi skrinjo in stečeta skozi velika vrata mimo vhodnega para stebrov. Redki sprehajalci na trgu ne posvečajo pozornosti v kute odetima pojavama. Melkion zašepeta:

»Samo še do pristanišča. Upam, da jo je Almis bolje odnesel. Vedeli so za nas, a so nas pustili. Zakaj?«

Vilinec samo nemo stisne ustnice.



Majhno pristanišče Kandarjevega predmestja je kot izumrlo. Nikjer nikogar. Odlično. Melkiona s spremljevalci še ni. Upam, da pridejo vsi. Vsaka žrtev Nesmrtnih je prevelika. Štirje imenitni vilinci so svojo sveto večnost tragično zaključili v carski palači. Zanje bom napisal žalostinko.

Stopita do dolgega pomola. Edini zvok je enakomerni šum slanega vetra z morja. Težko bo, veter se je obrnil. Naj carske ladje ostanejo v pristanišču. Za temno silhueto polotoka je veliko pristanišče, kjer so spokojno zasidrane velike bojne ladje.

Mrzlično iščeta in končno najdeta primerno ladjico. Hitro smukneta nanjo.

»Samo počakajva na Melkiona. Čim prej izginimo iz tega ukletega kraja smrti.«



Melkion zaskrbljeno zre v nebo. Za las bo šlo. Almis ne bo čakal, kot tudi jaz ne bi.

Mesto je proti jutru skoraj popolnoma opustelo. Približujeta se zahodnim mestnim vratom, vrvež je vse gostejši. Zdaj bo. Malce upočasnita korak in pogumno se napotita proti velikim vratom z mogočnim stebriščem. Nočeta vzbujati nepotrebne pozornosti.

Popolnoma umirita dihanje in se stopita s pisano množico. Carstvo ima posebej izurjene stražarje, ki zaznajo strah, pričakovanje in živčnost.

Na srečo nihče ne polaga pozornosti na popotnika, izgubljena v vse gostejšem vrvežu. Kandar, srce megšelemskega carstva, je vendarle že stoletja območje miru.



Ladjica se pozibava na kratkih valovih.

Nekaj časa molčijo. Namesto dvanajstih so na ladjici samo štirje. Melkion prekine mučno tišino, ki jo prekinjajo samo veter in valovi:

»Oba kerkeša sta se uničila s samosežigom. Behemotha nismo niti načeli. Naše štiri prijatelje je z lahkoto pokončal. Nekako jim uspeva skrivati kristalno magijo. Zakaj samouničenje?«

Almis trpko doda:

»Oba sta trdila isto,« in zaskrbljeno zastriže z ušesi: »Njuna smrt je pot do našega poraza. Blebetala sta o krogu življenja in smrti. V njunem nastopu in samouničenju ni nobene logike. Namesto zmagoslavja ob končanju dveh nevarnih kerkešev čutim le skrb.«

»Od kdaj pa od kerkeša pričakujemo pamet ali logiko? Vodi jih strastno izpolnjevanje Elejline volje. Samo zmesti sta nas hotela.«

»Mogoče, a gre za nekaj več. Oba sta omenjala prihodnost, čas po smrti. Od kdaj kerkeš razpolaga s časovnimi dimenzijami?«

Melkion končno ponosno pokaže uplenjen prstan:

»Tole sem pograbil. Ga mogoče prepoznaš?«

Almis si ga pobliže ogleda:

»Pri Elu, to je prstan zeolskega šezeka! Kako se je znašel na oltarju v svetišču Tarafa? Prstan je izginil ob padcu Zeolverga. Ob vsem tem me nažira čuden občutek. Ne znam ga še opisati. Meditiral bom o tem.«

Melkion se kislo nasmehne:

»Tudi jaz ne najdem odgovora na to vprašanje. Vse skupaj se je čudno zapletlo in razpletlo, a bodimo zadovoljni! Naloga je opravljena. Sehir bar Jemin in skrinja s pomembnimi papirusi sta v naših rokah. Za povrh imamo še zeolski prstan. Slišal sem za njegovo zgodovino. Ne vem, koliko je resnice v tem, a všeč mi je legenda o prvem zeolskem šezeku in vilinski tesgeji.«





3. Kaspar, tretji sveti kralj


Zahodna Aldeška marka je po izginotju Svetovnega cesarstva samo bleda senca, tihi odsev nekdanje topline. Kje so časi, ko je bil Aldeverg dom Jedegal en'Vakomaka (Arbitražnega tribunala) ... Včasih se je tod lepo živelo, kot se spodobi za deželo duhovnega središča veličastnega cesarstva. Največ blaginje je prinašala trgovina.

Nekega hudega dne so se karavane ustavile. Takoj za njimi je ognjeni meč zavihtel Meririm, strahotni Ognjenobrazni. Seth Ureusove horde so samo dokončale strahotni pomor temnih vilincev in ljudi. Aldeverg je bil v tistih gorkih dneh izropan, poklan, prodan in popolnoma razdejan. Cesarstvo je umrlo skupaj s svojim srcem. Za razdejanjem so prišle bolezni, poplave, suše, sledili so lovci na sužnje. Ogromno vilincev je umrlo za ohranitev skrivnosti ... Opustele dežele so ostale prepuščene same sebi in nikoli se vanje ni povrnila luč civilizacije.

Večno Svetovno cesarstvo je v eni sami generaciji utonilo v pozabo kot legenda o zlati dobi, a Vesoljno carstvo se je po končanem uničenju vrnilo na vzhod. Nihče ni želel prazne in izropane dežele.



Pred vstopom v šotor Eneja Oloma si nagonsko popravi tog. Aeral Enej vzravnano stoji z rokami na hrbtu in opazuje stenski zemljevid obeh Aldeških mark. Čeprav se ne obrne, ga ogovori s skrbjo v glasu:

»Kaspar Elšeg, glas Allesije. Kako ste potovali?«

»Naporno. V srcu mrtvega cesarstva so ljudje pozabili na svobodo. Sprijaznjeni v usodo vodljivih živih trupel so sprejeli Elejlino carstvo strahu. Toplino dvora Wendenburga so zamenjali z oddaljeno temačno trdnjavo na pečini nad Kandarjem. Popolnoma so vdani v usodo. Nihče se ne upira carski oblasti, nikogar več ne motijo orki, goblini in kačjeglavci z orožjem v šapah. Nečastno nečistovanje je postalo del življenja. Vsi v polsnu spokorjeno životarijo od rojstva do smrti. Cesarstvo in vilinska veličina sta zanje samo oddaljen spomin, očrnjen s strupom lažnih božanstev.«

Enej se obrne:

»Ste pričakovali kaj drugega? Ljudje umirajo in novi minljivi rodovi hitro pozabijo na veličino prednikov. Mi smo živeli to, kar je zanje samo oddaljen spomin, zgodba, ki so jo slišali od dedov svojih dedov. Ne ločijo miru razvoja od letargije propadanja. Vesoljno carstvo,« rahlo dvigne glas, »umira. Mogoče je njegova zgradba videti nepremagljiva, vsemogočna in večna, a počasi in zanesljivo gnije. Ubija ga bolezen od znotraj. Saj veste, kako ubija kričavka.«

Kaspar prebledi.

»Umira? Kakšna bolezen? Meni se ni zdelo ...« mu zastane sapa.

Enej stopi do mize, zgrabi bokal vina, natoči v kozarca in pomirjujoče doda:

»V našem svetu ne moreta v umrljivem telesu sobivati večno in absolutno. Basilea Meri, božanski car oziroma carica, se skriva. Že vsaj petdeset let je nihče ni videl in že dolgo časa od nje ni glasu. Skrbno spremljam govorice, ki se vedno prebijejo iz še tako prikritega brloga. Izvedel sem, da sploh ne zapušča carske palače nad Kandarjem. Carstvu zadnje dekade vladajo predvsem heroti in jekibi. Močni vladarji se ne skrivajo, temveč javno kažejo svojo moč. Meri se skriva, ker želi preprečiti svoj propad, ki se ga dobro zaveda.«

Kaspar si živčno pogladi košate obrvi:

»Skrivanje še ni nujno znak slabosti, temveč utečenosti vladavine.«

Enejeve ustnice se ukrivijo v nasmeh:

»Meri se ne skriva zaradi moči, temveč zaradi prikrivanja načina, kako se rešiti propadanja. Tudi oba damejaha se skoraj ne premakneta iz svojih prestolnic. Marisa je že vsaj dvajset let v Zeolvergu, Elisa pa ždi v opustelem Prepovedanem sektorju Wendenburga. Vendar je še nekaj. Prisotno je tudi pričakovanje.«

Kaspar odkima:

»Mogoče pričakovanje skorajšnjega napada carskih hord na Zid. Amrokh Gideus in Almis For se ne bi vpletla zgolj za naš blagor ali celo za smrtne. Ko nas je zagrnila Meririmova ognjena tema, so samo čakali. Vpletla sta se,« mračno zaključi, »ker slutita, da Vesoljno carstvo pripravlja napad na Zid. Zdaj nas kličejo, da kar se da velik del grožnje prestrežemo mi.«

Enej blago odkima:

»Ne verjamem v napad na Zid. Najbolje, da vam povem celo zgodbo. Že pred desetletji sem zaznal motnje, ki izhajajo iz slabitve kristalne magije. Najprej sem pomislil na kakšne napore severnih rojakov, a se ni dogajalo nič takšnega. Pred petimi leti me je presenetil mladi Amrokh Gideus, ki me je opozoril na energije posebnih kristalov, tehagacev. Ti kristali naj bi ustavili slabljenje kristalne magije in omogočili reverzibilno zanko preko Abadona med Molohom in Megšelemom. Seveda tega nisem verjel. Obratno polnjenje zatabov? Preko Abadona? Kdo bi verjel besedam naravnih talentov za prevare? Vse skupaj sem hotel osebno preveriti.«

Kaspar dvigne glas:

»Kaj ste preverili?«

»Najprej sem preveril energije etra in naredil nekatere izračune energijskih bilanc. Kristalna magija pušča odtis in ko sem ugotovil, da kristalna magija ni samo oslabela, temveč praktično izginila, sem pogojno sprejel pobudo mladega Amrokha.«

»Pogojno?« Kasparjeve ustnice ostanejo od presenečenja priprte. Enej oprezno doda:

»Seveda, pogojno. Potem me je naš rojak Beltazar Eliah obvestil, da je Sehir bar Jemin z drugimi knjigami zapustila Taraf. Za dobro mero je izpred nosu Elise izmaknil še tehagac s sibetom. To se je izkazalo za potezo z daljnosežnimi posledicami. Mladi Amrokh je imel prav. To je bilo pred slabim letom. Ni mi dalo miru, zatem sem naredil še dodatne izračune.«

Kaspar zgrabi čašo in ovoha značilno aromo južnega primorskega vina. Vsaj toliko je trgovine, da nismo žejni. Naredi požirek in ošine mizo, polno papirusnih zvitkov:

»Kaj ste ugotovili s svojimi izračuni? Kje je Beltazar z dragocenostmi?«

Enej prikima:

»Beltazar hiti proti Zidu. Amrokh je zagotovil, da bodo vrata Zidu zanj odprta. Carskih slednikov ne sme spraviti v našo bližino.«

Kaspar nejeverno odkima, Enej nadaljuje:

»Izračuni na osnovi knjig iz davnine so jasni. Prihaja čas za izravnavo, za odstranitev strupa zatabov. Ampak se je pojavil,« zavrti z očmi, »kako naj rečem, problem. Vez med zatabi in nosilci lahko izniči samo orožje, ki je povezano z zatabi. To na eni strani obnovi in okrepi vez nosilcev z zatabi, na drugi pa te povezave prekine in uniči nosilce. Ja, prav imaš,« skoraj prebere misel, ki prestreli Kasparja, »za izravnavo potrebujemo tri tehagace s sibeti, Sehir bar Jemin in, kar je mogoče najtežje izvedljivo,« pogoltne slino, Kaspar dvigne obrvi, Enej tiho nadaljuje, »posebnega človeka v Onostranstvu. Energija povezave treh sibetov in njihovih tehagacev za zlom moči zatabov zahteva energije Onostranstva. To sem preverjal na tri različne načine in vedno sem prišel do istega.«

Kaspar otrpne:

»Onostranstvu? Kako naj pridemo do energij Onostranstva? Nisem še slišal za urok s takšno močjo prenosa in vzdrževanja energij.«

»Na srečo moč tega uroka ne leži pod vsakim kamnom. Ta leta odsotnosti sem preživel v kašamougu Mebeab. Pokleknil sem pred oltarjem tesea rešgejlegendarnih dni. Brezštevilne dni sem preživel v Lasim en'sahapae Resah in proučeval prastare knjige. Neverjetno! Nihče ne more zamisliti, kaj vse sem našel. V davnini legendarnih dni smo popisali vse modrosti mladih in starih Ed z namenom, da jih ubranimo pred prahom pozabe. Ironično,« se nasmehne, »na koncu smo pozabili, da smo sploh kdaj zapisali ta prastara znanja. Našel sem zapise o zlu zatabov in kristalih tehagacih, ki s prstani sibeti preobrazijo energije. Skrbi me, ker se je Meri nekako dokopala do znanja o teh kristalih in jih ustvarila.«

Kasparju zastane dih:

»Meri je ustvarila te kristale in prstane? Kaj ne gre za kakšno past?«

Enej mirno nadaljuje:

»Saj ni pomembno, iz katerega legla je prišel lakoš, pomembno je, da se dokaže pri varovanju posestva. Meri je ob tem zagotovo tudi izračunala, kdaj in kako jih uporabiti, da obnovi povezavo moči zatabov s kristalno magijo. Njeno skrivanje slabljenja dobi smisel. Verjetno čaka na pravi trenutek, ko bo uporabila kristale in trojstvu vrnila nekdanjo moč. Pomisli, kaj nas čaka, če na carstvo leže nekdanja Elejlina vitalna moč. Beltazar je to čakanje nevede prekinil, zato mu je na sledi sam Meririm.«

Kaspar urno zvrne kozarec in ga sunkovito odloži:

»Še vedno ne razumem, zakaj sploh potrebujemo severne rojake? Kaj ne moremo Beltazarja sami zavarovati ali skriti?«

Enej vzdihne:

»Na severu imamo pomembne zaveznike, ki se niso predali strahopetnemu skrivanju za Zidom. Almis For in Melkion Tanavrah sta pet let pripravlja napad na Taraf. Oba sta bila pripravljena celo na smrt, saj je Taraf za vilince smrtonosen. Vse sta pripravljena storiti, da se dokopljemo do Sehir bar Jemina, ki je ključen za zrušitev tuzemske megšelemske vladavine. Na srečo jima zdaj ne bo treba na smrtonosni Taraf, čeprav Kandar ni nič manj nevaren. V knjigah, starejših od sveta, je večkrat omenjen Mešiah, odposlanec Onostranstva. Verjetno gre za isto idejo kot Mešeahašim, omenjen na nekaj mestih v Sehir Etirju. Obe besedi sta povezani in sem uspel povezati njuni simboliki in energiji. Naravnost osupljivo!« in navdušeno nadaljuje. »Gre za idejo, povezano z Mešarahom, kar sem srečal v drugih virih in sem vse to povezal v delujočo celoto. V Sehir bar Jeminu je med drugim zapisan tudi ključni urok za utelešenje v Onostranstvu. Kako ironično. Urok, ki je ustvaril Elejlo, bo malce spremenjen,« globoko vzdihne, »utelesil Onostranca, Mešaraha, ki bo vrnil Elejlo v temine Megšelema.«

Kaspar je komaj opazno odkimal, saj ni čisto razumel malce raztrganega Enejevega pripovedovanja.

»Kaj je moja naloga? Niste me poklicali zaradi debate o metafiziki.«

Enej trdo odvrne:

»Seveda ne. Izvedeli smo za nahajališče še enega para.«

»Kje?« izleti iz Kasparja.

Enej kislo odvrne:

»Ne bo ti všeč. Vsaj petkrat sem preveril energije. Tehagac s sibetom je v Zeolvergu, pravzaprav v šezekovi trdnjavi, tam je tudi meašika Marisa. Pošiljam te v samo tašbeteaovo gnezdo.«

Kaspar obnemi. Pogoltne slino:

»Zakaj jaz?«

Enej mračno odvrne:

»Zaradi energij. Vaju z Beltazarjem so izbrali izračuni energij. Zaradi te povezanosti je Beltazar sploh lahko začutil dragocenost in je s plenom tik pred Zidom.«

»Kdo je tretji? Saj si omenjal tri tehagace.«

Enej zaskrbljeno vzdihne:

»Tu nastopi težava. Izračuni ničesar ne pokažejo. V najslabšem primeru se bomo s tem ukvarjali, ko nam prineseš dragocenosti iz Zeolverga. Šel boš popolnoma sam. Ko odideš proti Zeoliji, pozabi na magijo. S tevapatom boš skočil v bližino meje, potem si prepuščen samo naravnim čutilom in aurilu meča. Magije ne smeš uporabiti niti v najhujši stiski za celjenje ran. Vsake toliko bom k tebi poslal sokola z novicami. Sam ničesar ne pošiljaj.«

Enej nese napolnjen kozarec pred nos, pripre oči in zadovoljno vzdihne ob vonju čudovite arome:

»Severni bratje nas ne marajo tudi zaradi naše ljubezni do tega čudovitega napoja iz južnih krajev,« in na dušek spije rumenkasto tekočino. »Odločili so se za Zid in v njegovem zavetju mislijo brezbrižno počakati na konec Elejline vladavine. Redki so, ki so pripravljeni kaj storiti za skrajšanje Elejline vladavine. Amrokh Gideus je pripravljen zaradi svoje otroške igrivosti. Ko bo v mojih letih, bo verjetno manj altruističen.«

Kaspar vzdihne:

»Kaj me brigajo tisti za Zidom!«

Enej odloži kozarec:

»Pa te morajo brigati, kajti po opravljeni nalogi boš šel na sever.«

Kaspar prebledi:

»Sever? Zakaj tja? Po mojem je led namenjen samo za hlajenje medice, ne pa za pokrivanje rek in jezer.«

»V trenutku, ko boš izmaknil dragocenosti, se bodo v iskanje podale vse tamkajšnje carske horde. To niso samo orki in kačjeglavci, temveč predvsem ljudje. Ker bodo pravilno sklepali, da smo mi ukradli dragocenosti, bodo vse sile usmerile v varovanje južne in zahodne meje, mogoče nas bodo celo napadli. Ti jo boš, mimo Aldene, smuknil na sever.«

»Kaj, če ne bodo nasedli? Mogoče bodo sklepali, da bom bežal na sever. Tudi Beltazar z Meririmom za ritjo beži proti severu.«

Enej prepričano odvrne:

»Verjemite mi, pot proti severu bo varnejša. Poskrbel bom za to.«

Kaspar kislo prikima:

»Kdaj se nam pridružite?«

Enej trpko odkima:

»Ne bom se. Pritegnil bi nepotrebno pozornost severnih jakilov, ki globoko v sebi čutijo strah pred Elejlo. Čeprav bi jim rad v obraz povedal, kar jim gre, se bom temu za skupni blagor odpovedal.«



V mislih ponavlja Enejeve besede in priganja svojega dragocenega pleada. Nobene magije, niti za celjenje ran. Spretno se izogne vsem pastem na dolgi poti in znajde se pred notranjim obzidjem Zeolverga.

Glavna vrata v trdnjavo so malomarno varovana. Nekaj časa opazuje, potem se odloči. Nikogar ne preverjajo. Mogoče mi uspe. Brez oklevanja usmeri konja proti velikim grajskim vratom. Stražarji malomarno opazujejo kolone ven in notri. Neverjetno, nihče ne preverja promet v in iz osrednjega trdnjavskega kompleksa. Noben prisebni vladar se ne bi predal takšni malomarnosti. Meašikin dvor sploh ni branjen. Pleada pusti v hlevu, kjer nihče ne preverja, kdo pripelje ali odpelje konja. Kakšen je to dvor brez vsakršnega nadzora?

Nemoteno smukne mimo ravnodušnih stražarjev. Na ušesa vleče njihove pogovore in nihče se ne pogovarja o vojnih stvareh. Vse, kar ujame, so pogovori o običajnostih mirnega časa. Kako otroci, kako žena, kam ob prostih dnevih, kako sorodniki, kaj počne svak, s kom je sestra skočila v posteljo in podobne vsakdanjosti. Carstvo ne pripravlja nobene vojne. Nekaj je narobe in to zelo. Mrzlično se smuka med služabniki in lemiki. V tem notranjem delu prevladujejo domačini, le redko naleti na vzhodnjaško govorico. Glavni vhod v osrednji grad straži skupina v rdeče oklepe odetih lemikov in vsakogar preverja pred vstopom v veličastno zgradbo. Presune ga. Krvna garda. Drugje moram notri.

Nihče ni pozoren na senčno pojavo pod temnim ogrinjalom s kapuco, ki prekriva obraz. Oprezno obide velikanski osrednji del. Pri vseh vhodih so rdeči oklepi. Krvna garda pozorno spremlja dogajanje okoli palače. Naredi še en krog. Nekako se bo treba pretihotapiti.

Tema končno premaga dan. Služabniki prižgejo bakle. Celotni kompleks meašikine palače je razkošno razsvetljen, vrvež z nastopom noči ne jenja. Zakaj bi? Saj ni vojne in očitno je tudi ne bo. Nikjer ne opazi orkov ali drugih suženjskih zveri. Živahno je kot na tržnici na semánji dan. Odloči se za še en obhod.

Mrzlično tuhta, kako se prikrasti v palačo. Tedaj pa ... Saj ni res. Majhen vhod nenadoma ostane brez straže. Hvaljen El.

Spretno smukne v rahlo osvetljen hodnik z močnim vonjem po goreči smoli in z vilinskim sluhom išče vir morebitnih težav. Zasliši različne glasove, predvsem zeolsko pogovorščino. Spretno se vzpenja in napenja čutila. Naenkrat zazna odmev tehagaca. V tem krilu je. Za hip zastane in z globokim, osredotočenim dihanjem umiri srce. Meašika Marisa je zagotovo kje blizu in z malce truda bo zaznala trepetanje razburjenega vilinskega srca. Če naleti nanjo, je igra končana, kajti proti njej ni zmage v boju.

Med razmišljanjem o nadaljnjih korakih zasliši približevanje. Hitro se izmakne. Pozorno prisluhne. Prepozna govorico Vzhodne Aldeške marke. Lemika se pogovarjata o bližnjem praznovanju in obdarovanju otrok. Čeprav kar nekaj časa pozorno prisluškuje, ne sliši niti besedice o vojnih stvareh. Zgolj običajnosti miru. Glasovi se oddaljijo in Kaspar nadaljuje svojo pot proti vrhu.

Moč tehagaca je vse močnejša. Poskuša razbrati energije. Srce mu znova zatrepeta. Te energije ... To ne more biti res ... Presunjen tipa vibracije etra. Energija, ki v eno smer gradi, v drugo ruši. Sila, ki skozi rojstvo prinaša smrt in skozi smrt daruje rojstvo. Kakšna je to sila? Kako se lahko s temi silami obnovi moč zatabov? Um pretresa vse več vprašanj. Znova se posveti stišanju svoje razburjenosti. Meašika je blizu.

Na dolgem hodniku ni stražarjev. Bakle v tišini trosijo rdečkasto svetlobo. Nenavadno ... Za zadnjimi vrati so dragocenosti, a jih nihče ne straži. Napne čutila. Edini stalnici sta značilni vonj po gorenju smole v spremstvu prasketanja ognjev in nežnega odmeva življenja. Nobene bližnje prisotnosti. Meašikin odmev ne prihaja od tod. Kakšna je to past? Zagotovo je ...

Hitro se požene proti vratom. Nekajkrat globoko vdihne in jih odrine. Na oltarju sredi sobe zagleda zaklad. Za hip zaprepaščen zastane. Na aurilsko stojalo je položen prstan s čudovitim, rahlo sijočim kristalom. Brez vidnih pasti. Pripre oči in začuti močne vibracije dveh svetov. Nekaj trenutkov očarano zre v prstan. Tako majhna stvar prinaša tako mogočne sile. Neverjetno ... Očaran se približa čisto zraven stojala in več čas nepremično zre dragocenost.

Takrat ga prevzame spoznanje, da je sredi sovražnikove trdnjave. Hitro zgrabi prstan in ga shrani v žep kute. Urno plane na hodnik. Še vedno nikjer nikogar. Edini zvok je monotono prasketanje ognjev bakel. Hitro se požene do stopnišča in vročično hiti po stopnicah, vse nižje in nižje. Zasliši približevanje hrupa. So me odkrili? So mi pustili, da dobim dragocenosti in me bodo prestregli? So me čakali? Če jaz čutim kristale, jih gotovo še kdo.

Med mrzličnim razmišljanjem se hitro spušča. Hrup je vse bližje. Odloči se. Potuhne se v temačno kamro. Glasovi se približujejo. Pripre oči. Z dihanjem umiri srce. Urok zakrivanja ... Spomni se na Enejeve besede. Torej brez magije. Premaga se in ostane potuhnjen. Glasovi so v nekem trenutku najglasnejši, v naslednjem so že dlje. Oddaljujejo se. Mogoče me sploh ne iščejo. Naj me še naprej spremlja sreča. Zapusti skrivališče in nadaljuje pot navzdol.

Smukne pri vratih, kjer je vstopil v palačo. V nosnice mu udari hladen nočni zrak. Znova ne naleti na nobenega stražarja. Neverjetno. Vsa druga vrata so zastražena.

Hvala Elu za ta edina nezaščitena vrata. So me zaznali in namerno spustili v palačo? Zakaj bi mi dovolili odvzem dragocenosti? Prihodnost carstva je odvisna od tehagacev in sibetov. Zakaj bi me napeljali notri, mi jih skoraj ponudili in me zdaj spustili? V čem je smisel?

Hitro se neha s tem obremenjevati, saj mora urno izginiti. Pol naloge je opravljene. Popolnoma brez težav se je prikradel v palačo in dragocenosti so v njegovih rokah. Samo še ven se izmuzne in izgine proti severu.

Pospešeno prečka urejen park, poln različnih ljudi. Vrvež ni nič manjši. Res čudaško. To mesto očitno nikoli ne spi. Za časa Zeolcev ni bilo tako živahnega nočnega vrveža. Čim manj vpadljivo se odpravi do hleva.

Svojega pleada najde, kjer ga je pustil. Nihče ni opazil posebnosti pleada, vitkih nog in drobno grbo nad nosom. Odveže ga, pogladi dragocenosti, skoči na žival in požene proti vhodu v trdnjavski kompleks. Mi bo uspelo, kot sem se vtihotapil?

Čeprav želi pognati žival v dir, tega ne stori. Pridruži se precej veliki gruči in stopljen z množico prečka vhod. Nihče ne položi nobene pozornosti na tok ljudi, vozov in nekaj osamljenih jezdecev.

Preseneti ga vzdušje, ki vlada v množici. Namesto občutkov obupa, značilnega za prebivalce premaganih dežel, zazna večinoma zadovoljstvo in srečo, pač običajnost običajne dežele. Očitno so megšelemske zveri zasužnjile tudi najintimnejše dele ljudi. Sužnji so srečni v svojem suženjstvu. Res popolni uspeh. Kako sprožiti upor sužnjev za osvoboditev, če sužnji nočejo svobode?

Mesto pusti za sabo. Soj mestnih luči je vse manjši. Odloči se izkoristiti temo noči za beg čim dlje od mesta. Še vedno ne more verjeti, kako mu je uspel vdor v palačo. Izmaknil je dragocenosti in pobegnil brez ene same praske ali prelite kapljice krvi.

Je Vesoljno carstvo res tako propadlo? Za hip začuti meašiko. Marisa je verjetno že spoznala, da je ostala brez dragocenosti, namenjeni okrepitvi strahote zatabov in vrnitvi kristalne magije. Kdaj bo za njim poslala slednike?

Zatopljen v misli presliši in spregleda temno silhueto na nebu. Priganja pleada po urejeni cesti. Kakor hitro je zapustil cesto vzhod - zahod, se znajde na prazni cesti.

Na vzhodu se začne dvigovati novi dan. Samo móči in vzdržljivosti vilinskega konja pleada se lahko zahvali, da je ob prvih sončnih žarkih že skoraj dvesto kilometrov stran od Zeolverga. Izogne se Itidarju. Lienderska reka seka mesto, obdano z urejenimi polji in krotkimi livadami.



Izostri pogled proti mostu. Nenavadno, most brez mitnice in straže. Ustnice se mu ukrivijo v nasmeh ob pogledu na spokoj mesta, ki se prebuja v nov dan. Dovolj je daleč od Zeolverga, zato si lahko najde miren kotiček in si privošči nujno potreben počitek. Oba s pleadom sta izčrpana, a se je izplačalo, saj je izven dosega konjenikov Zeolverga. Z malce sreče jim bo zlahka ušel do Zidu. Mora si najti primeren kotiček ...

Ravno vodi pleada v varno zavetje goščave, ko prileti sokol. Mrzlično vzame tulec s sporočilom. Oblije ga vročica navdušenja. Polglasno bere:

»Meririm je vrnjen v Megšelem. Predrznež je nosil sibet s tehagacem. Tako sta na varnem dva sibeta s svojima tehagacema. Če si v Zeolvergu uspel in si zdaj na skoraj pol poti do Zidu, imamo vse dragocenosti. Almis For je s floto na poti proti Smrtnemu otočju. Čas Vesoljnega carstva se izteka.«

Kaspar globoko vzdihne, prišepne ptici sporočilo in jo poboža. Enej bo, ko sprejme sokolovo sporočilo, sprožil sleparsko akcijo in z njo pritegnil pozornost obmejne carske vojske.

Sonce se dvigne v zenit in Kaspar odpre oči. Temni vilinci ljubijo svetlobo, sonce in brezmejne zelene širjave. Le kako bo na drugi strani? Zmrazi se ob misli na sneg in somrak brez sonca.

Po skromnem obroku požene pleada v dir. Vrne se na cesto, ki ni več čisto prazna. Občasno sreča ljudi, kakšno vprego ali celo gručo konjenikov. Vsi gredo po svojih opravkih in nihče ne posveča pozornosti hitremu jezdecu.

Proti večeru upočasni konja. Na mostu je mitnica, a hitro ugotovi, da je prazna. Neverjetno. Še ena prazna mitnica. Kateri vladar bi se odrekel nadzoru pretoka ljudi in tovora? Komu smrdi mitnina?

Znova požene pleada in urno zdirja po mostu na drugo stran reke. Najbolj ga razburja odsotnost oboroženih ljudi. Célo pot od Zeolverga še ni naletel niti na pahada.

Dolga polja zaključuje široka vas. Hiše so redko posejane, vmes so sveže obdelana polja. Pomlad je čas priprav na novo letino. Mrak napreduje in ljudje so večinoma že v hišah. Urno se bo odkradel mimo. Nekaj hitrosti žrtvuje za neslišnost.

Žival rahlo upočasni, da popolnoma izgine topot kopit. Na nebu se že prižigajo prve zvezde, rdečkasti Lebenoh je v zenitu. Od njegove svetlobe ni nobene koristi. Mogos in Lebenoh, dva stebra Megšelema, dva damejaha ...

Vas pusti za sabo in znova pospeši. Edini zvok je šum reke. Začuti osvežilno vlago v zraku. V daljavi zagleda most čez rečico, ki se izliva v Liendersko reko. Znova brez mitničarjev. Hitro zdirja preko mostu. Do konca noči bo pri Južnem Aldenskem mostu.

Jutranja zarja osvetli oddaljeni most. Pravzaprav gre za manjšo trdnjavo, ki zagotovo ni zapuščena. Vsak gospodar dežele se zaveda pomena tega mostu, ki predstavlja pomembno povezavo med zahodom in vzhodom.

Na vrhu zahodnega stolpa vihrata zastavi Vesoljnega carstva in Zeolije. Skrene s ceste in v manjšem gozdičku si najde primerno skrivališče.

Sonce je v najvišji legi in hitro pospravi za sabo. Oprezno se približuje mostni trdnjavi. Vse je tako, kot je bilo, ko je sodeloval v bitki za most.

Že v legendarnih časih je most veljal za strateško pomembno točko. Prvotni most je dal izdatno utrditi Tagan Ulian, eden prvih jakilov Arimoje.

V spomin si prikliče tragične dneve Padca. Takrat je ravno ta most pomenil pomembno obrambno os in prizorišče ogorčene bitke.

Spomini ...



Združena vojska Altina III Zeolskega, šelgeaca Zeolije in aerala temnih vilincev, Klarisa Beona, je poskušala zadržati Seth Ureusove horde. Dva mogosa predtem je Severna armada Svetovnega cesarstva na ravnici Feowella razpadla in skoraj izginila.

Hitre konjeniške skupine Hendvejev so s podporo tzevogov bliskovito prodirale na zahod in drobile vse šibkejši odpor. Spomnil se je pretresenosti ob hitrem padcu Lithinalla in Ožinskih trdnjav. Nihče ni pričakoval tako hitrega razkroja najmogočnejše svetovne sile.

Aeral Beon in šelgeac Zeolski sta se zavedala pomena mostu. Če bi dovolj časa zadrževali carske horde, bi pridobili dragoceni čas za okrepitev obrambe in pripravo protinapada.

V tisti bitki je vodil falango lokostrelcev. Vsi so bili trdno odločeni, da ustavijo hiter prodor sovražnikovih hord in končajo tragični čas razsula. Beon in Zeolski sta vojsko razporedila na zahodni obali in dodatno utrdila most. Prvi napad orkov in kačjeglavcev so zlahka odbili.

To je bilo samo ogrevanje. Sledili so jim Hendveji in Set'Arusi. Vesoljnemu carstvu nikakor ni hotelo zmanjkati vojsk. Val za valom so udarjali preko reke. Takrat so ga vsako noč v nemirnem spancu preganjali kriki postreljenih orkov, kačjeglavcev, goblinov in ljudi. Še danes se kdaj zbudi z odmevom krika. Potem so se začeli napadi tzevogov. Tudi tem strašnim zmajem so se znali upreti. Falanga balist jih je, navkljub hudim izgubam, odbijala, a tudi grozljivih zmajev nikakor ni hotelo zmanjkati. Na vsako sklateno zver sta priletela dva nova.

Sedmi dan ogorčenih bojev je poveljeval še eni od mnogih obramb na rečnem bregu. Sužnji Teme so vztrajali. Čutil je nestrpnost v poskusih prebojev. Vilinci in ljudje so se zavedali, da verjetno ne bodo preživeli, temveč kupujejo dragoceni čas za zbiranje cesarskih vojsk, za protiudarec.

Obriše si meč in se vrne na breg, kajti preživeli Hendveji so se pognali v beg. Sonce je že padalo proti zahodnemu obzorju in v rdeče obarvalo prihajajoče oblake.

»Znova smo si kupili nov dan,« zamrmra bolj zase in namigne jamitom.

Meč zatakne v tok, ko priteče izmučen kurir:

»Jamit Kaspar Elšeg, aeral vas nemudoma želi videti.«

Kaspar dvigne obrvi:

»Je kaj posebnega?« V glasu kurirja je zaznal sledi strahu in vznemirjenja.

Kurir samo ponovi:

»Aeral vas želi videti. Nemudoma,« poudari. Kaspar se spogleda s svojimi in odvrne:

»Grem, vi se pripravite na jutrišnji dan. Še El verjetno ne ve, kdaj bo zmanjkalo zverjadi za zakol.«

Vstopi v šotor. Notri so že zbrani skoraj vsi vilinski in zeolski jamiti. Šelgeac Zeolski in aeral Beon se molče pomenkujeta in z resnih obrazov razbere skrbi. Vzdušje je skrajno turobno. Vsi so že na meji zdržljivosti. V vseh teh dneh sta na pomoč prišli samo zeolska medreja mašagov in falanga lemikov.

Končno šelgeac Zeolski nagovori zbrane:

»Bitka je žal odločena. Sovražnikove horde so zasedle Zeolverg in bliskovito prodirajo proti zahodu. Vdrle so tudi pri Landogarju in hitro napredujejo proti zahodu in severu. Moj oče je padel v boju med umikom iz Zeolverga. Severna armada je dokončno izginila na zahodu Feowella. Žal to ni edina slaba novica. Najhujši je prestop mladega šezeka Feowellskega na stran Vesoljnega carstva. Zahodni zbor se ne odziva na naše pozive in se nikamor ne premakne. Verjetno so mnogi bemeji že pokopali cesarstvo in iščejo način, kako se pokloniti Vesoljnemu carstvu. Presneti našaliti! Naj jih Megšelem požre!«

Aeral se naveže na njegove besede:

»Bitke nismo izgubili na bojišču, temveč je izgubljena zaradi oklevanja in preračunljivosti. Kmalu bomo odrezani in prišli nam bodo za hrbet. Severni rojaki so se popolnoma umaknili in na meje svojih mealkudov poslali goleme. Edina odstopnica je umik na zahod. Moramo pohiteti, sicer nas bodo prestregli. Naše nepopolne štiri medreje niso kos neskončnim sovražnim hordam. Položaje moramo zapustiti do jutranje zore.

S svojima falangama bom v mraku napadel preko mostu. Naše edino upanje je presenečenje. Priboril vam bom čas, a vi se ne ozirajte nazaj. Glejte samo naprej! Vojna vas potrebuje. Cesarstvo vas potrebuje!«

Kaspar se oglasi:

»Naj moji lokostrelci pomagajo!«

Aeral mirno odvrne:

»Potrebovali jih boste med umikom. Na poti v smrt ne potrebujem dodatnih sopotnikov.«



Pomežikne in se vrne v sedanji, spokojni čas. Za večino tukaj živečih ljudi je Svetovno cesarstvo oddaljena legenda. Bitka za most je verjetno utonila v pozabo.

S pogledom prečeše mirno rečno nabrežje, poraščeno z mladim bičevjem. Nikjer ni sledov ogorčene bitke tistega časa. Od takrat je minilo več kot dvesto let. Za smrtne je to dolga doba, čas menjave nekaj generacij. Smrtnim je po svoje lepo. Hitra izmenjava generacij počisti grenke zgodovinske izkušnje.

Ustavi pleada. Podoživi trenutke hitrega umika. V ušesih mu odzvanjajo trube, ki so spremljale napad preko mostu.



Takrat ga je videl še zadnjič, enega od treh aeralov temnih vilinov, ko je na čelu konjenikov visoko dvignil aurilski meč in se podal v svojo zadnjo bitko. S svojo žrtvijo jim je priboril dovolj časa za umik. Izjemno drago so prodali svojo nesmrtno kožo, kajti temne horde so šele po dveh dneh ogorčenih bojev zasedle mostno trdnjavo. Takoj zatem je še šelgeac Zeolije poslal svoj vložek in srditi zeolski konjeniki so pridobili še kakšen dodaten dragoceni dan.



V mislih se pokloni takratnim junaštvom in junakom. Obležalo je nekaj tisoč vilincev in ljudi. Nihče ni slutil, da je bilo človeško cesarstvo takrat že mrtvo. Šele kasneje jih doseže novica o Padcu. Zadnje brezupne boje so vodili v slavo trupla. Umrli so zaradi brezupnega upanja.

Znova požene pleada. Zastavi igrivo plapolata na pomladanskem južnem vetru. Napenja vilinske oči, vendar ne zazna nobenih aktivnosti.

Na križišču opazuje kamnito trdnjavo. Vse je opuščeno. Verjetno nihče ne pričakuje sovražnikov in obrambo pomembnega mostu jemljejo malce bolj sproščeno. Hitro se usmeri proti zahodu.

V vse gostejšem mraku dirja skozi spokojno deželo. Nihče nanj ne polaga pozornosti. Odkar si je pobril obrvi, je podoben Južnjakom in verjetno ga vsi imajo za Južnjaka.

V Aldeni si predrzno privošči normalno prenočišče v krčmi. Malce začne uživati v teh tveganih potezah. Mogoče mu je dolgčas, ker nanj nihče ne polaga pozornosti. Ukradel je najpomembnejše dragocenosti, a ne občuti nikakršne iskalne mrzličnosti. Dežela živi naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Želi si sneti trak okoli ušes. Prav zamika ga izzivanje. Že dvigne roke, a si premisli. Samo še malo. Na ušesa vleče pogovore ljudi. Nihče ne omenja kraje dragocenosti ali kakšnega lova. Vsi pogovori se sučejo okoli spokoja miru in običajnosti preprostih ljudi, predvsem o bližnjih praznikih in prazničnem sejmu. Nihče ne govori o vojni ali pripravi na kakšne bojne aktivnosti.

Vesoljno carstvo je v poltretjem stoletju obstoja postalo del življenja teh ljudi. Vsi so videti precej dobro hranjeni in nihče ne reče žal besede glede gospodarjev. Kdo so sploh gospodarji? Na mostu vihra tudi zeolska zastava. Na steni krčme je zeolski grb. Logično je sklepati, da deželi vlada vsaj nekakšna zeolska oblast.

Zvečer zre skozi okno na živahno in razkošno razsvetljeno ulico. Ob umiku pred mnogimi desetletji je bilo mesto zatemnjeno, povsod se je plazil strah pred bližnjim koncem. Se kdo spominja Svetovnega cesarstva? Na vzhodu zasije zadnji Mogosov krajec in s svojo lesketajočo srebrnino posipa nočno krajino. Rdeči Lebenoh je že padel za obzorje. Na okno prileti Enejev sokol. Hitro odvije drobni zvitek:

»Marisa je zapustila Zeolverg. S tzevogom je odletela proti severu, bodi skrajno previden. Naše falange so vdrle globoko v Zeolijo in Vzhodno Aldeško marko. Naletele so na šibak odpor. Tzevogi se niso pojavili.«

Kaspar nagrbanči čelo. Očitno je dobil odgovor na vprašanje o odsotnosti sovražnih lemikov in pahadov.

Potreplja ptiča, ki izgine v temi. Marisa ga očitno želi sama prestreči. Odsotnost sovražne vojske dobiva svoj smisel. Kakšna je več kot petindvajset dekad stara čarovnica? Je še vedno zamrznjena v telesu skoraj otroka?

Kje me bo prestregla? Verjetno tik pred zidom. Dobro, naj bo tako.



Pred njim je samo še zadnji kos poti, vzpon po starodavni cesti v Arimojo. Opustela cesta pripelje na vrh prelaza v ostrem granitnem zobovju najvišjih vrhov Valgarskega gorstva. Območje pod Zidom je nikogaršnja zemlja. Kipi so brez vzdrževanja že precej zdelani od ostrih vetrov in izmenjave ledu in vode. Samo cesta ne kaže znakov propadanja, saj je grajena za večnost iz rumenega granita iz Vzhodnega Suhovja. V meglicah uzre starodavno postojanko. Do nje pelje vrtoglava pot, ki je na srečo varovana s trdo kamnito ograjo.

Občuduje štiri stebre, simbol Svetovnega cesarstva in razsedla pleada. Vilinski konj se hvaležno skrije v zavetrje. Vrata zavetišča so vedno odprta.

Notranjosti postojanke se pozna nevzdrževanje. El ve, koliko dekad postojanka sameva v pričakovanju vrnitve nekdanje luči. Na hitro pospravi obrok mašona, ga poplakne z vodo in si pripravi ležišče. Edini zvok je zavijanje vetra, ki prinaša vonj po snegu z one strani Zidu.

Zjutraj ga prebudi naraščajoča svetloba novega dne. Hitro pospravi zajtrk in preveri žepek ogrinjala. Kristal s prstanom je na varnem. Med podboji se še malce pretegne. Najprej sploh ne zazna drobne postave. Pomane si oči in takrat zagleda s tarihom zakrito telo. Od presenečenja zastane. Saj je sploh nisem čutil. Kako se je nakaza mala lahko neopazno približala?

»Kaspar Elšeg, res ste predvidljivi. Kot vsi,« polglasno zaključi, »svoje vrste.«

»Marisa ...« vzdihne.

Marisa tiho odvrne:

»Kako ste vilinci in ljudje neustvarjalni. Predvidevali smo vsak vaš korak.«

»Tega ne bova rešila z debato o predvidevanjih,« in izvleče meč.

Marisa iztegne roke in izstreli slepeče strele. Kasparja za hip presune bleda starikavost njenih rok, zatem se obda s ščitom. Meašikine strele se razpršijo.

»Zdaj sem jaz na vrsti!« Proti njej spusti ognjene krogle.

Meašika se ubrani in izvleče meč:

»Pogrešam takšne boje,« in se silovito požene. Kaspar nastavi meč in komaj zadrži silovit nalet. Z drobnimi ročicami neverjetno spretno vrti meč. Kaspar ji komaj parira. V meč spusti urok. Meašika odskoči in se zareži:

»Pred smrtjo je dobro, da veš za neuspeh Almisa Fora in njegovih. V Kandarju jih že nestrpno čakamo.«

Kasparja presune. Meašika se lahkotno požene v napad. Kaspar za hip zamudi. Samo malce se izmakne in začuti pekočo bolečino. Urno se zbere. Silovito zamahne in odbije nov meašikin naskok.

Sled rezila iz El ve kakšne coprnije ga pekoče žge. Stisne zobe in se požene v ogorčen napad. Z mečem besno udriha in zraven proži hromitvene uroke.

Meašika pod besnečo točo udarcev in urokov klecne, presune ga njen glasni smeh. Vesoljno carstvo resnično izgublja moči. Meašikine moči pojenjajo, a ona se reži kot na zabavi.

Kaspar se znova silovito požene v napad. Meašiko tišči proti luknji v ograji na robu prepada.

»Vaše veličanstvo, nekam slabo se upirate.«

Meašika se znova zareži in ga silovito odrine. Z neverjetno lahkoto ga zbije na tla in stisnjen ob hladni granit, ostane brez moči. Občuti samo popolno nemoč in njen stisk mu pije še zadnje moči:

»Stvari so zapletene. Prišel bo konec časa, ko boste nesmrtna zalega izbrisani s tega sveta. Kar danes počnem, vodi k temu koncu.«

Njen malo prejšnji siloviti stisk v hipu izgine. Izkoristi premor, požene se na noge in vanjo uperi na novo pridobljeno silo hromilnega uroka. Z močnim sunkom jo porine do roba.

Drobno telo nekaj časa lovi ravnotežje, zatem omahne. Kaspar skoči do roba. Zaskrbljeno, čeprav olajšano, zre v globino prepada, ki se izteče v meglice. Nasloni se na meč in globoko diha. Premagal sem meašiko. Ena od carskih meašik je padla.

Hitro se s pleadom vrne na glavno cesto. Še zadnjič se ozre proti postojanki, kjer je preko roba porinil Mariso, enega od temeljev Vesoljnega carstva.

Požene se proti vrhu. Kljub olajšanju ga žre črv dvoma. Kako ve za Almisovo akcijo?

Meašika Marisa je padla. Mrtva je. Nihče ne preživi padca v tako globok prepad.

Pred njim se odpre pogled na Zid. Osupne ga graditeljsko veličastje severnih rojakov. Požene pleada in mogočna vrata se odprejo. Zasluti orjaške goleme, ki se spretno izognejo njegovim očem. Skrivajo svoje moči.

Na drugi strani ga pričaka zasnežena pokrajina. El pomagaj, kaj so storili iz svoje nekdaj cvetoče dežele. Nadaljuje pot. Zid ostane za njim. Tesno se zavije v ogrinjalo. Ta mraz.





4. Mešarah in Čuvaji


Kristalna krogla zasije sredi majhnega prostora. Sijaj luči se razpotegne v svetlobni steber, ki se izoblikuje v silhueto vitke ženske. Meri, Vesoljni car, Elejla ...

Meašika Marisa skloni glavo:

»Vaša svetost ...«

Meri spregovori:

»Je torej vilinec odnesel dragocenosti na drugo stran Zidu?«

Marisa kratko prikima in še močneje skloni glavo:

»Vilinec ničesar ne sluti.«

»Žrtvovali smo Behemotha, Meririma in Asmodela. Njihove silne duše so se vrnile v nedrje temeljev sveta in tam bodo čakale na konec časov. Sovražniki se bodo kmalu srečali in proslavili zmago. Pripravili bodo uroke in dosegli Onostranstvo. Izbrali bodo smrtnika in ga peljali do Pemeja. Takrat se začne najbolj tvegan del našega načrta.«

»Kako?«

»Žal te ne morem rešiti pred trpljenjem, ko bo prišel končni čas. A poplačana boš z novim vstajenjem v močnejšem, nepremagljivem in večnem telesu. Prihaja,« in trpko vzdihne, »čas žrtvovanj za zoro novih časov.«

Svetlobni steber izgine. Marisa ostane sama. Trpljenje ... Prihaja doba trpečih duhov.



Beltazar, Melkion in Kaspar med Amrokhovim zadovoljnim smehljanjem položijo na mizo pridobljene dragocenosti, tri prstane s kristali, skrinjo, starinsko knjigo in za povrhu še manjši prstan z značilno zeolsko obrobo. Kljub vsemu ne kažejo posebnega zadovoljstva.

Na omizje poskuša vnesti nekaj zadovoljstva:

»Zakaj ste tako čemerni? Poudariti moram, da ste odlično,« in zaploska, »opravili. Odlično! Vesoljnemu carstvu in megšelemskim zverem smo odvzeli edino možnost za okrepitev zatabov in obnovo moči. Pričakoval sem več težav. Res ste veličastno opravili svoje naloge. Padli so trije kerkeši in celo damejah. Temni dvor ste dobro prizadeli. Zaslužimo si malce okrepčila,« in zaploska. Vstopijo polno obloženi gulethi.

Vilinci vsaj za hip opustijo skrbi in dvome. Zakaj pa ne? Ni važno, kako so stvori padli. Nihče ne sprašuje za barvno zmaja, da le bruha plamen. Sprva oprezno, potem pa kar pogumno grabijo po dobrotah. Zasluženo.

Melkion vzdihne:

»Škoda, ker z nami ni Eneja. Naredil je skoraj vse izračune, vse to je zaradi njegovega nekajletnega garanja. Najbrž hoče odvrniti pozornost od nas in to predvsem naših, kar me žalosti.«

Amrokh mu pritrdi:

»Tako pač je v tem svetu. Jakili so precej nezadovoljni, a mlada rešgeja se noče vmešavati. Zaradi Almisa in njegovega odkritega posega v vojno so nemirni zlasti ob meji z Edamiti. Bojijo se, da bi se Vesoljno carstvo podalo proti zahodu in jim pokvarilo posel z aurilom. Škratje zagotovo niso omembe vredna ovira, če si Meri zaželi novega osvajalnega pohoda. Najbrž bi se pridružili carstvu, da bi ohranili obstoječe trgovske poti in si še malce razširili posle.«

Melkion se našobi:

»Vsi jakili bi morali slediti Almisu. Njegov meč je Megšelemu vrnil enega od temnih služabnikov. In kaj ti silni jakili počnejo za varnimi zidovi svojih dvorov? Strahopetno trepetajo in čakajo, da drugi opravijo delo, ki bi ga morali sami. Še mi se skrivamo kot kakšni klateški lakoši. Sramota!« in dlan trdo položi na mizo.

Amrokh blago prikima:

»Tega ne moremo spremeniti. Skoraj vsi živčno pogledujejo proti Zidu in namesto o obnovi nekdanje vilinske veličine, kot pretepeni lakoši tiščijo rep med prestrašenimi nogami. Kar veliko sem vložil, da sem odgnal nadležna sumničenja jakila Targharja. Naša naloga je jasna,« vse premeri. »Sledili bomo Enejevi časovnici. Dragocenosti so tu, na mizi naše asod en'izetoc. Vsako odlašanje lahko pritegne neprimerno pozornost in zagotovo nočemo, da se kdo vmeša in pokvari učinek presenečenja. Vsaj za zdaj imamo pomembno prednost, saj smo,« veselo zaključi, »v Megšelem vrnili štiri njegove mogočne služabnike. Že na to se pije,« dvigne kristalno čašo, do vrha napolnjeno z medico.

Kaspar opazi Melkionovo odkimavanje:

»Zakaj si tako turoben? Ti je žal, ker nisi pokončal še kakšnega kerkeša?« in se nasmehne. »Moral boš pohiteti, saj jih bo Temnim kmalu zmanjkalo. Elejli so po zadnjem štetju ostali trije kerkeši in damejah v Wendenburgu. Kar tam naj ostane.«

Melkion na dušek zvrne čašo in se začne glasno režati.

Amrokh se z vsemi spogleda in zvedavo vpraša:

»Kaj je smešno?«

Melkion se zresni:

»Smešno? Ne smejim se zaradi smešnega, temveč temu, kako smo nasedli!« in vse prebode z vročičnim pogledom, tako neznačilnim za severnega vilinca. »Behemoth in Asmodel nista padla zaradi naših mečev in magije, temveč sta se v nekem trenutku uničila s samovžigom. Vem, kako je bilo!« krikne. »Behemot bi moral samo še enkrat močno zamahniti. Samo še enkrat! Ostal sem popolnoma nemočen in čakal sem na njegov zaključni udarec. Najbrž sta enako storila tudi Marisa in Meririm. Naša magija in meči niso ničesar prispevali v zakladnico uničenja kerkešev in damejaha. Še v razsulu Padca se nisem počutil tako nemočno.«

Amrokh nagrbanči čelo in odloži kozarec:

»Zakaj bi to storili in nam pustili edino, kar lahko obdrži njihovo carstvo?«

»Behemoth in Asmodel sta govorila o žrtvovanju za zmago v nedoločljivi prihodnosti, ob koncu časov. Behemot je z lahkoto pobil štiri izvrstne lemike. Bil sem tam. Ne vidim motiva. Kerkeš se zagotovo ni zažgal brez nekega jasnega načrta. Kaj je konec časov?«

Zazre se v Melkionovo nagrbančeno čelo in nestrpno odmahne:

»Komu mar za motive megšelemskih zveri? Šteje samo rezultat. Dragocenosti so naše. Če nimajo slučajno še enega kompleta dragocenosti, smo Vesoljnemu carstvu odvzeli edino možnost obnovitve. Dogovoriti se moramo o najpomembnejši nalogi tega časa,« in stiša glas. »Dogovoriti se moramo, kako dokončno zlomiti zatabe in Vesoljno carstvo z Mešarahovim obredom Pemej spremeniti v ruševine.«

Melkion želi še nekaj reči, a samo pogoltne slino. Zdaj ni čas.

Amrokh zadovoljno nadaljuje:

»Vi trije ste naša najboljša možnost za vstop v Onostranstvo in proženje uroka za udejanjenje Mešaraha. A to,« nadaljuje, »ni vaša edina naloga.«

Vsi pričakujoče zrejo v rešmeaga.

»Mešarah je enkratni pojav, zdravilo za bolezen. Narediti moramo še nekaj, po mojem mnenju še pomembnejšega.«

Vilinci se spogledajo. Je še kaj pomembnejšega od Mešaraha, ki bo zlomil Temni dvor Elejle?

Amrokh se hudomušno nasmehne, očitno uživa v dvigovanju napetosti:

»V skrinji,« položi roko na neugledno starinsko skrinjo, »je urok, ki v telesa Onostranstva udejanji etirje, natančneje, sedem etirjev v sedmih smrtnih telesih, sedem aganealov. Urok se lahko usmeri tudi v utelešenje megšelemskih stvorov, kot so kerkeši.«

Vsi umolknejo. Vilinski spomin hrani marsikaj, a nihče od njih ne ve za ta urok.

Melkion negotovo vpraša:

»Kako to misliš? V tej skrinji? Kaj, če ga je ...« mu zastanejo besede.

Amrokh uživa v zmedenih pogledih gostov:

»Res je. Enej mi je zagotovil, da uroka niso uporabili. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, kako je naša magija zašla v skrinjo sredi Kandarja. A dokler ne pridete,« si pogladi obrvi, »tja, ne boste vedeli. Posebnost uroka je, da v Onostranstvu omogoči našo magijo in istočasno lahko Aganeal prehaja med Onostranstvom in našim svetom. Aganeali bodo varovali vrata v naš svet.

Megšelemsko trojstvo se ne more udejanjiti v Onostranstvu, kajti Elejlin in damejahov duh ne prenašajo gostote Onostranstva. Sam sem preveril izračune. V trenutku, ko Elejlina energija obsede nekoga v Onostranstvu, nesrečnež ne bo uzrl vzhoda in zahoda sonca. Skratka, če se začne pojavljati megšelemsko zlo, ga bodo lahko Čuvaji zatrli, saj bodo v Onostranstvu na varnem, nedosegljivi Trojstvu. Imeli bodo odločilno prednost in tako bomo preprečili,« se spogleda z Melkionom, »tvoj konec časov.«

Melkion sumničavo nagrbanči čelo:

»Sam sem prinesel skrinjo. Naš urok v njej ni nekaj skrivnostnega. Diweja je, do tragičnih dogodkov, skrbela za pripravo leceoha Tarafa in Emen Mabemot. Leceoh in lietzeta sta bila temelj zaščite našega sveta pred Megšelemom. Ker je to propadlo, bomo v Onostranstvu postavili nekaj podobnega. A kaj, če zlo kljub vsemu najde razpoke? Kaj, če Elejlin ševiz najde način utelešenja in preživetja v Onostranstvu?«

Amrokh se za hip zresni, zatem veselo nadaljuje:

»Se mi je zdelo, da boš natanko to vprašal. Neuspeh na Tarafu je posledica same narave svetišča in zlasti svečeništva. Aganeali s primarno inkarnacijo v Onostranstvu bodo varni pred Trojstvom,« naredi kratek premor. »Temelj posega v Onostranstvu bo izkoriščanje mitologije Onostranstva. Marsikaj, kar boste tam srečali, vam bo znano in jasno. Pemej se odlično sklada z njihovimi verovanji. Enej je odlično izračunal, kdaj, kje in kako morate ukrepati. Onostranstvo omogoča magijo samo v zelo specifičnih pogojih, kar nam gre na roko. Zapomnite si to. Na koncu boste storili še nekaj,« in zaključi. »Dragocenosti boste ločili. Poskrbeli boste, da bo del neprodušno zakopan v Onostranstvu. Enej je obljubil, da bo poskrbel za ločitev tehagacev, sibetov in Knjige po Pemeju. Bo to naredil sam ali tja vrnil koga od vas? Ne vem.«

Nekaj trenutkov molčijo, zatem se oglasi Beltazar:

»Koliko časa bo urok zmogel vzdrževati naša telesa v Onostranstvu?«

»Ta del predstavlja največje tveganje. Čas ... Če so Enejevi in moji izračuni točni, imate z male sreče na voljo približno dve naši leti. Časovnega okna v Onostranstvu žal ne moremo natančno izračunati. Interval je med tremi mogosi in poldrugo dekado. Natančneje žal ne gre.«

»Kaj lahko storimo v treh mogosih?«

Amrokh trpko odvrne:

»To je pač tveganje.«

Beltazar ga dopolni:

»Tveganje neuspeha.«

»Vsaj nekaj pa lahko storite tudi v treh mogosih.«

»Kaj?« zanima Melkiona.

Amrokh odvrne:

»V treh mogosih lahko inicirate aganeale in neprodušno zakopljete ključne dragocenosti. S tem boste za vselej onemogočili utelešenje Elejle, a s tukajšnjim zlom se bomo soočili na star način. Sehir bar Jemin bo v rokah posebej izurjenega Aganeala, odpornega na magijo zatabov.«

Vilinci se znova spogledajo in prikimajo. Zavedajo se tveganja. Marsikaj lahko gre narobe pri uroku za vzdrževanje vilinskega duha in telesa v Onostranstvu.

Beltazar vzdihne:

»Torej gremo.«

Vsi soglašajo. Zavedajo se tveganja. Onostranstvo zahteva izredno močan urok. Samo drobna napaka in vse lahko propade.





V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna in sta bila že zelo v letih. Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo; vsa množica pa je ob uri kadilne daritve molila zunaj.

In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. Angel pa mu je rekel:

»Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.«

Zaharija je nato rekel angelu:

»Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.«

Angel mu je odgovoril:

»Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.«

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija.

Angel je vstopil k njej in rekel:

»Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!«

Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel:

»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla:

»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Lk 1, odlomek 5 - 38





5. Trije kralji drugega sveta


Tiste noči se zgodi. Vse niti se križajo, vse besede so izgovorjene, vsa milost se prelije iz vod, ki so zgoraj, v vode, ki so spodaj.

V votlini ob Galilejskem morju se zgodi nekaj ... Nepredstavljivo čudovitega.

Sprva pravzaprav ni ničesar. Samo pušča kamnita, tu in tam revna rast z osamljenim insektom, hiteč po nedoumljivi, od Gospoda izklesani poti. In potem ...

Bleščavi kristali drugega sveta zasijejo. Prej ni bilo ničesar, zdaj sredi modrikastega trepeta božjih luči stojijo trije možje, dva temnopolta in tretji, nenavadno bledoličen. Na daleč so podobni tukajšnjim ljudem, a niso od tod. Niso sad božje milosti tega sveta. Potovali so od daleč, čeprav se niso premaknili niti za ped ali trenutek.

Tukaj so, ker so zaupali in so pripravljeni altruistično darovati tudi svoja večna življenja.

Bliskovito si okoli glave zvijejo debele trakove. Tako skrijejo nenavadna podolgovata ušesa. Košate obrvi so odstrigli že tam, od koder prihajajo.

Sijaj pojenja. Čarobna luč se umakne teminam noči in mesečnemu odsevu, ki riše biserno trepetanje na rahlem jezerskem valovanju. Ta svet ima samo en srebrni obraz. Ena je ona, ki odseva device sijaj. Ena je izvir reke življenja.

Prvi spregovori Beltazar:

»Upam, da nam niso sledili,« in se oprezno razgleduje po puščobni nočni krajini. Drugi, Melkion po imenu, nase urno navrže ogrinjalo:

»Pri Elovih etirjih. Mogoče imamo vsaj kanček sreče. Nisem zaznal prisotnosti kerkešev,« in svetloba vrha palice osvetli okolico. Pripre oči:

»V bližini so votline. Našli bomo idealno za svoje namene. Paziti moramo, da nas ne zalotijo ljudje teh votlin. Čutim njihovo bližino.«

Melkion se razgleda in kratko vzdihne:

»Zaznavam še nekaj drugega, nekakšen urejen, usmerjen stisk črne magije. To ni magija kerkeša. Preveč je urejena in nadzorovana.«

Tretji mož, Kaspar, po videzu pravzaprav mladenič, dvigne glas:

»Podobno sem čutil v bližini damejaha Marise. Skrbi me ta nenavadno urejena melodija urokov. Upajmo,« in s prizvokom strahu doda, »da se knjige ne motijo glede sposobnosti Elejle in damejahov. Kaj, če se lahko s svojo magijo, tako kot mi, vzdržujejo tudi v tem svetu?« skoraj šepetaje zaključi in odkima, kot bi hotel odgnati svoje sume. »A zdaj ni čas za prerane skrbi. Tu smo zaradi Elovega blagoslova!«

Naglo se pripravijo za pot. Do cilja je še daleč, a časa je tako malo. Izračuni so se izkazali za točne. Vsaj nekaj dobrega užijejo v tem tragičnem času. Delovati morajo neopazno, saj so v tem tujem svetu prepuščeni sami sebi. Svet za Zidom z zaščito golemov je daleč. Njihova telesa živijo samo zaradi urokov, ki kljubujejo neznosni gostoti Onostranstva.

El, pomagaj njim, ki nočejo stopiti v objem luči etirjev in pomagati onim v teminah brez lastne volje.

Strašna moč zatabov mora imeti šibko točko. In jo ima. Beltazar se spominja srečanja prejšnjo pomlad v bližini ruševin Ulisa.



Marijo preganjajo nemir in čudne skrbi. To noč se ji odmika spokoj mirnega sna. Zbudi se še pred zoro. Sanje se razpršijo. Nekaj je v zraku, nekaj lebdi nad deželo Judejsko. Ne more se povrniti v spanec. Luna je vzšla in z zadnjo polovico srebrnega obraza boža puščavsko deželo.

Zakaj ne morem spati?

Borna zemlja za pičel pridelek zahteva veliko skrbnega dela. Zaveda se svojih dolžnosti, saj je pridna, bogaboječa ženska. Ponosna je na svoj rod, na poreklo ljudstva, rojenega iz Gospodove postave. Kmalu bo poroka s tesarjem Jožefom. On bo dober mož in oče otrok v slavo Gospodovo.



Kaspar ima v skromni usnjeni malhi največji zaklad, Sehir bar Jemin, Knjigo, ključ za razvoj Mešaraha. Melkion nosi tehagace in sibete, a Beltazar je s svojimi močmi varuh in mora odkriti znake etirjev. Od njegovega uvida je odvisen uspeh. Samo eno sámo priložnost bo imel. Zvezda bo pokazala pot, a kljub vsemu se počuti precej nelagodno. Odrešenik Fearig Edanima in njegov glasnik, prvi aganeal, morata biti spočeta najkasneje v naslednjih dveh nočeh.

Duh se mora obleči v meso in vdihniti zrak grešnega sveta, da ga bo lahko odrešil.

O tem soglašajo vsi izračuni. Vsaka zamuda lahko prinese nepredvidljive posledice. Od Kasparjeve veščine je odvisna usoda sveta. Kako zoprna odgovornost. Samo ena je prava ženska, primerna za spočetje iz duha. Etirji so sveto ženo že pripravili, jo s svojo močjo brezmadežno spočeli. Potem je tu še Jašubeg, Glasnik. Tudi on mora dobiti moč etirjev, v njem se mora razodeti aganeal. On bo Tesea Emenim - Prvi Čuvaj nove dobe, prvi na braniku med Tem in Onim. Prvi svoje lože. Ob pravem trenutku žrtve se bo utelesilo še šest Čuvajev, ki bodo ob Tesea Emenimu prva in zadnja obramba pred vdorom izogoha.

Kaspar malce hudomušno razbija skrbi z Melkionovega okamnelega obraza:

»Ne boj se Melki! Elizabeta in Marija svetita močneje od sonca nad mostom čez Abadon. Imam veselo novico! Elizabeta je že rodila Janeza, Tesea Emenima. Sijaj aganeala že močno čutim. Nenavadno, kako duhovi etirjev sijejo v tej gosti materiji.«

Melkion se ustavi in si obriše čelo:

»Niti jutro še ni, pa je tako vroče. Pa ta vonj,« in pljune na suha tla. »Kar malce pogrešam tisto hladno votlino.«

Beltazar odkima:

»Vročina pustinje je manj naporna od urokov,« utrujeno vzdihne, »ki nam omogočajo bivanje v tem gostem svetu. Saj smo dogovorjeni. Nihče nas ne sme videti, razen Njega, ljubljenca Ela. Kmalu se bo prikazala zvezda. Hitro bomo morali do novorojenca.«

Kaspar vzdihne:

»Upajmo torej, da basileina roka ne seže do sem.«



Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla:

»Nikakor, temveč Janez mu bo ime.«

Oni pa so ji rekli:

»Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«

Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal:

»Janez je njegovo ime.«

In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili:

»Kaj neki bo ta otrok?«

Gospodova roka je bila namreč z njim.

Lk 1,57 - 66



Trije možje težko prenašajo peklensko vročino Judeje. Trpljenje jim prinaša že dihanje, vdih in izdih suhe vročine, kaj šele hoja ali početje česa drugega. A morajo hoditi. Vilinska telesa, zgoščena v svetu Mladih Ed, so izpostavljena neznosnemu pritisku. Vsa silna moč vilinske magije zadostuje zgolj za golo preživetje.

Melkion si obriše pot, ki se mu nabira na čelu:

»Brez mazila bi od tega sonca že zdavnaj postal orčja pečenka,« in se kislo nasmehne. »Tu na srečo ni orkov.«

Beltazar vzdihne:

»Meni je ravno prav. Pomisli, kako je tod poleti,« in mu pomežikne. Melkion odkima:

»Nočem vedeti. Kar velik izziv bo zgolj preživetje. Z malce sreče nam ne bo treba preždeti vsega časa do iniciacije.«

Kaspar doda:

»Ne računaj na to srečo. V najslabšem primeru nas čaka trinajst tukajšnjih let,« in vzdihne, »da jih le preživimo, kar je mala cena glede na veličastna dejanja, ki se bodo zgodila.«

Melkion stisne ustnice:

»Potrudimo se, da uspemo. Če nam spodleti, bo Megšelem vladal še veliko stoletij. Pošastni um Meri bo našel pot do obnove in njena naslednja tarča bo Zid.«



Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

Glej, devica bo spočela in rodila sina

in imenovali ga bodo Emanuel,

kar v prevodu pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.

Mt 1, 18 – 25





6. Pokol prvorojenih


Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj.

Lk 2, 1 – 3



Veličastni dvorec ne potrebuje številčne posadke. V njem živi neranljivo Bitje. Nič iz tega sveta Ga ne more ubiti in zato ne potrebuje nobene straže.

Ket at rešgeac torogh elem deli sagroš tapekh šabad Elejla,

Ket at ipuea torogh elem deli sagroš ragah ihedea, deli luo mešahašim raleji.



Prevedimo zgornje vrstice:

»Ni je silnosti tega sveta, ki lahko zruši živo meso Elejle!

Ni je magije tega sveta, ki lahko zlomi Devet, razodetih v Deset.«



Tzevogi leno čepijo na severni ploščadi in čakajo na jezdece. Basilea, božanstvo, Elejla, Vesoljni car Meri, ne potrebuje kurirjev, saj z Voljo doseže vse vazale. Uvid Božanstva prebode vsako drevo, vsak kamen, vsako meso in razbere vsako misel. Ko se Ji zahoče, vstopi v vsakogar in mu razodene svojo Voljo. Najsrditejši nasprotnik postane najvdanejši podložnik.

Basilea, Vesoljni car, je za vsa ljudstva bog v krhkem mesenem telesu boginje. V njihovih očeh je Njeno veličastje večnost, saj že 300 let vlada v svojem mladem telesu in tako bo za vekomaj.

Samo Bog lahko prinese preko dvesto let miru in pravičnosti za vse.

Ljubko deklico obdaja trepetajoč srebrni sijaj. Napol lebdi in napol sedi na koncu dolgega omizja z najvišjimi vazali. Nihče od njih se ni rodil, temveč se je udejanjil v telo Starih Ed. Strašna moč Megšelema potrebuje v živem svetu snovna telesa.

Tukaj sta oba damejaha in šest kerkešev Elejle.

Seth Ureus, Apofis Sekhemet in Mammon so živo prisotni, v svojih telesih, a Asmodel, Meririm in Behemoth so v ta trenutek poklicane trepetajoče modrikaste meglice. Manjka samo skriti kerkeš mnogih imen, ki zasije na koncu časov. Takšen je vesoljni red Carstva.

Omizje za pogovor ne potrebuje besed, saj omejitev jezika izhaja iz fizične narave prelivanja misli v zvoke. Zunanjemu opazovalcu bi se ta zbor zdel srečanje drogiranih čudakov. Besede uporabijo samo za usmerjanje pozornosti. Vse oči so uprte v čudoviti preplet sijočih biserov.

Najprej »spregovori« Meri. Z nežnim glasom otipa ume prisotnih:

»Onostranstvo,

Vibracija,

Končanje.«

Za potrebe knjige prevedimo z mislimi oblikovan pogovor:

»V Onostranstvu se je začelo. Čutim prefinjene vibracije. Uporabili so zaporedje urokov, ki sem ga predvidevala. Vir njihovih urokov je naš svet, zato imajo njihove vibracije lastnosti našega sveta. Pravilno sem sklepala,« tiho zaključi. »Moči našega sveta se v Onostranstvu preoblikujejo.«

Zlatolas mož v srebrnem oklepu, okrašenim z veličastnim orlom na prsih gromko spregovori:

»Ničesar nisem čutil.«

Carsko veličanstvo se zahihita:

»Seveda nisi, dragi Mammon! Te vibracije,« in po kratkem molku nadaljuje, »imajo nezgrešljiv vonj magije ipueja halaja. Ta magija iz nežive tvarine ustvari seme življenja. Magije niso usmerili v bitje tega sveta, temveč Onostranstva. Vilinci se zavedajo, da bi tukaj takoj našli sad te magije. Urok deluje, kot sem upala. Zdaj smo o tem popolnoma prepričani.«

Marisa se spogleda z Eliso:

»Dovolite, naj grem v Onostranstvo in zaključim načrt. Naj bo to moja žrtev za našo končno zmago.«

Meri jo s kretnjo utiša:

»Ne, čaka te drugačna žrtev. Breme Onostranstva moram naložiti na svoja ramena. Vilinci bodo kmalu zaključili svoje delo. Morajo biti trdno prepričani v uspeh. Vse sem podrobno pripravila.«

Vsi se spogledajo. Najtežje breme bo Meri prevzela nase. Svoje nežno telo bo ponesla v Onostranstvo in tam bo popolnoma sama. Že vzdrževanje bremena goste tvarine Onostranstva jo bo izčrpavalo in ji prizadejalo grozljive bolečine.



Beltazar je zadovoljen z doseženim. Urok odlično deluje. Na srečo je v teh krajih zima, če ta puščava sploh premore vsaj košček tega letnega časa. Čeprav prihaja iz toplih krajev Elem Jereda, je to še zanj preveč. Ubogi Melkion, ki že nekaj dekad pozna samo sneg, led in zimo.

Melkion vzdihne:

»Kmalu bomo na cilju. Znova sem začutil odtise nenavadno urejene črne magije.«

Beltazar zamahne z roko:

»Če bi Elejla kaj slutil, bi nad nas poslal svoje služabnike. Tudi tukaj bi hitro našel zaveznike. Naši občutki so v tem gostem svetu precej nepredvidljivi in nenatančni. Raje zaupam kristalom, ki bi takoj zaznali prisotnost megšelemskih zveri s kristalno magijo.«

Kaspar si obriše pot:

»Elejla in njeni najmočnejši sužnji ne morejo sem. Damejah je pri nas mogočno bitje, a tu bi le nemočno životarilo.«



Na nebu je zasijala še ena zvezda, svetlejša od vseh drugih. Kaspar prvi opazi novo nebeško telo in s prstom pokaže sijočo luč na jasnem nebu:

»Vodnica nebeška!«

Melkion sklene dlani:

»Uspelo nam je. Dete božje je rojeno,« in objame ga čudovita koprena hvaležnosti do čudeža življenja. Enejevi izračuni in uroki so uresničeni.

Beltazar pomežikne ob pogledu na zvezdo, ki kaže na najpomembnejši kraj Onostranstva – kraj, kjer jih čaka Sin Božji in tam morajo narediti urok tanak. Brezmadežno spočeto in iz deviškega telesa rojeno dete mora prejeti darove etirjev Kadešaha. Samo tako se lahko poveže z Elahalo.

»Pohitimo in opravimo. Sveto znamenje na nebu bo kmalu padlo z neba.«

Možje pospešijo korak.



Na robu mesta zasije luč. Hladen veter razprši svetlobni ovoj, iz njega stopi krhka deklica z rdeče žarečimi očmi in otipa trdna tla. Ovije se v skromna oblačila, pripre veke in žar oči izgine. Nedaleč stran začuti vilince. V prsih jo rahlo stiska moč uroka, ki ji omogoča življenje v tem svetu.

Zaveda se svoje usode. Presune jo bolečina.

Urno se vtihotapi na ograjeno posestvo, ki pripada kakšnemu tukajšnjemu premožnežu. Lakošom podobni štirinožci samo zacvilijo. Preden nadaljuje pot, mora najti primerna oblačila. Sredi velikega dvorišča kraljuje prelep vrt s čudovito fontano. Neslišno se prikrade v hišo in si najde primerna oblačila, a svoja spremeni v prah. Tel tavig, le en'tavig jabean. Komaj uspe s tako preprostim urokom, kajti njena moč je tu zelo omejena. Kot se je neslišno prikradla, se tudi odkrade.

Redke nočne ptice ne polagajo pozornosti na neslišno drobno postavo. Začuti vrenje v ljudeh. Deželi z jekleno silnostjo vlada Tiberius Iulius Caesar Augustus. Presune jo veličina cesarstva, po obsegu samo malo manjše od domačega Vesoljnega carstva. Bom kdaj spoznala tega Tiberiusa Iuliusa?

Oči ji rdeče zažarijo in začuti tukajšnje komaj rojeno dete, razodetje Elovo, udejanjenega od čistega duha. Zlahka bi vse skupaj končala. Samo pohitim do bližnjega Beth Lehema in z urokom ustavim srce komaj rojenemu detetu. Za končno zmago moram na oltar vesolja položiti žrtev, vendar ne nedolžnega deteta.



Deklica se zlahka prebije v kraljeve prostore. Čeprav v letih, je Horodes še vedno moški na način, kot ga ženske pričakujejo. Zlahka ga je očarala. Zjutraj mu nežno šepeta:

»Moj kralj, trije možje iz daljnih kraljestev po deželi širijo novico o kralju odrešeniku, svetem kralju, rojenem od milosti Gospodove,« in ga poljubi na lice. Preden je skočil iz postelje, jo stisne za dojko:

»Ta politika ... Moji služabniki so jih povabili, da malce poklepetamo o tem. Kako ti veš za te može iz daljnih dežel? Odrešenik? Judeja jih je polna. Eden več ali manj.«

Dekle frkne z ročico:

»Marsikaj vem, kar vam lahko koristi v nemirni deželi,« in se nasmehne. »Res je Odrešenik, a je Tisti odrešenik. Pojdite, le pojdite moj kralj. Modro ukrepajte. Bodite dva koraka pred vsemi, ki vam želijo škodo storiti, saj ti se vztrajno množijo. Čakam vas.«

Kralj se namrdne, si nadene ogrinjalo in zapusti spalnico. Mučijo ga dvomi. Služabniki ga morajo obleči za sprejem. Njene oči rdeče zažarijo. Moj kralj, opravil boš, kar se mora opraviti.

Kraljevi ljudje so uredili diskretno srečanje s tremi modreci iz daljnih dežel. Tukaj so. Moram se prepričati!

Priklonili so se vzravnanemu kralju, ki mu godi izkazovanje ponižnosti. Beltazar spusti oči v tla, saj se ne spodobi kralja gledati v oči:

»Veliki kralj, kaj lahko za vas storimo ponižni in bogaboječi gostje iz daljnih dežel?«

Kralj nejevoljno odvrne:

»Jaz sprašujem. Slišim šepetanja o novem kralju Judeje. Glas šepeta je vaš.«

Melkion ponižno prikima:

»Novemu kralju je namenjeno vladanje nebesom,« in kralja otipa z urokom. Nekaj je nanj delovalo. Ta urejena čutenja.

»Nebesom?« Horodes zoži pogled in ošine tri prišleke.

Melkion ohrani miren glas:

»Novorojeno dete je Davidove krvi, potomec davne in slavne kraljeve hiše, je vaš Odrešenik, najavljen v vaših svetih knjigah. Izravnal bo vse poti in zavladal vsem ljudem v kraljestvu Nebeškem.«

Horodes nagrbanči čelo in se pogladi po mogočni bradi:

»Zakaj mislite, da je to dete prerokovan odrešenik? Takšnih je v deželi vse polno. Zakaj je še eden takšen tako pomemben? Samo podnevi pojdite skozi mesto. Odrešenika najdete na vsakem križišču. Vsi vpijejo o koncu.«

Melkion skoraj zašepeta:

»Ta ni ulični prerok konca. K njemu vodi zvezda na nebu. O njej ste že slišali,« in napne čute. Znova zazna nekaj. Ta magija ... Kje je vir? Kje je?

Kralj zvito odvrne:

»Torej se mu grem poklonit, temu novemu kralju nebes,« in medeno vpraša. »Kje lahko najdem novega kralja iz hiše Davidove?«

Beltazar mehko odvrne:

»Rojen je v Beth Lehemu. Njegova starša sta preprosta, bogaboječa podložnika vaše milosti. Ko pride njegov čas, bo vaš dragoceni zaupnik. Kot ste vi vladar zemeljskega kraljestva, bo on, ob svojem času, vladar kraljestva Nebeškega.«



Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu:

»V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku:

In ti, Betlehem, dežela Judova,

nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;

iz tebe bo namreč prišel vodnik,

ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Mt 2, 3 - 6



Deklica poboža moža:

»Dobro ste, moj kralj, opravili z modreci iz daljne dežele. Takoj ste spregledali njihovo prevaro. Ob svojem času odrešenik Davidove hiše ne bo vaš zaveznik in zaupnik, temveč bo zrušil vašo hišo. Kakšen je to kralj brez otipljivega kraljestva?«

Horodes se predrami iz omame sladostrastja:

»Možje niso bili podobni tujcem. Njihove besede so imele precej domači zven. Čeprav so še najbolj podobni zmedenim znanilcem konca s sosednjega križišča, pa so drugačni. Nekaj na njih je drugačno. In to nekaj me sili v ukrepanje. Za vsak primer bi rad temu otroku zavil vrat. Naivneži so mi celo zaupali kraj njegovega rojstva.«

Deklica ga frcne:

»Niso zmedeni oznanjevalci odrešenja, temveč, ne glede na vaš vtis, so tujci iz daljne dežele. Še preden sem prišla k tebi, sem slišala govorice in dete je resnični Davidov potomec. Res je kraljevske krvi, čeprav je rojen v nizkem rodu. Saj veste, kako čudna so pota krvi.«

Horodes besno odkima:

»Vse bolj mi je žal, ker jih nisem takoj zgrabil. Še je čas, da mi jih vržejo pred noge in se izpovejo. Ujeli jih bomo in iz njih bomo izvlekli vse podrobnosti! Zakaj bi se nekdo zadovoljil zgolj z nebeško vladavino, če pa lahko s svojo krvjo poseže po zemeljski?«

Iz oči mu sije srd.

Deklica ga prime za podlaket:

»Če niso samo zmešani preroki apokalipse, so zbežali trenutek po srečanju s tabo. Lahko poskusiš, a se bojim, da so že predaleč. Rimske ceste so jih že odnesle iz tvojega kraljestva.«

Kralj besno zarenči:

»Kaj pa Rim?«

»Ne vpletajte Rima,« trdo odvrne. »Saj jih poznate! Najprej bodo iztrebili tvoj rod in se pogodili z Davidovim rodom. S takšno trgovino so zavladali skoraj celemu znanemu svetu. Svojo hišo morate sami urediti, brez Rimljanov ali kogar koli drugega. Dokažite, da ste vladar, ki zna zaščititi svoje. Kar boste storili, po tem vas bodo sodili še tisoče let.«

Obraz mu razpotegne nasmešek:

»Vem, kaj bom. Ostane mi samo eno.«



Melkion globoko vdihne jutranji zrak:

»Jakil se ne bo šel poklonit. Verjetno išče način, kako bi nas zajel. Začutil sem njegove zle misli. Iz mesta se moramo odtihotapiti po drugi poti. Na srečo je človeška volja tako šibka.«

Beltazar si mrzlično povezne kapuco:

»Tudi jaz sem čutil isto. Pohitimo!«

Melkion zoži pogled:

»Znova sem začutil še nekaj,« in odmahne z glavo. »Verjetno me mrazi trdnina tega sveta. Komaj čakam na olajšanje domače dežele.«

Kaspar vzdihne:

»Vsak tukajšnji kamen diha z Megšelemom.«

Beltazar se nasmehne:

»Dajta no! Izredno naporno je ves čas držati uroke. Nam je težko, zverem Megšelema je še veliko težje.«



In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili.

Angel pa jim je rekel:

»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.«

Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu:

»Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!«

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji.

Lk 2, odlomek 4 – 20



Vilinci zagledajo skromni hlev z drobnico. Silhuete okoliških pastirjev sila Etirjev drži postrani. Nad preprosto stajico iz sena začutijo zgoščeno kopreno Etirjev, ki sijejo iz komaj rojenega deteta. Sedem Luči božje milosti, ki iz besede so duh postale.

Krhka ženska milega pogleda, Marija, dvigne pogled od spečega otroka. Njeno ime je podobno imenu Elejle. Naključje? Mož poleg nje, Jožef, trdo prime palico. Ob pogledu na tri može stisk popusti, kajti te može je poslal Gospod. Objame ga Duh Gospodov.

Kaspar prekine orkester nočnih zvokov:

»Marija in Jožef, prihajamo v miru! Prinašamo dar,« in pred otročka položi torbo s Knjigo. »Tole te bo napolnilo z močjo in pravičnim duhom Gospodovim,« ter svečano odstopi.

Melkion se kratko prikloni, hipno ošine presenečena starša, paralizirana zaradi Beltazarjevega uroka:

»Tole so prstani s kristali moči. Z njimi boš sklenil zavezo z Bogom in Bog, tvoj Oče, se bo skozte prelil v ta svet in potem te bo poklical k sebi, v Nebesa,« ter poleg torbe s Knjigo položi skrinjo s sibeti in tehagaci.

Beltazar poklekne:

»Dokler bo El dal, bomo kje blizu. Zdaj pa pojdite v daljno deželo, kamor roka Horodesa ne seže. Čaka vaju begunstvo, vredno kralja kraljestva Nebeškega.«

Jožef in Marija strmita v negibne može, ki skoraj neslišno nekaj mrmrajo. Urok tanak je prelil moči in sami nebeški angeli so se poklonili zemeljskemu detetu. Objame ju čista milost Gospodova.



Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

Mt 1, 21



Kaspar zre na mirno gladino Galilejskega jezera.

Melkion si obriše pot s čela:

»Jakil Horodes je še najbolj podoben kakšnemu povzpetniškemu mešelu Vzhoda. No, saj je samo mešel, ki trepeta pred gospodarjem. Onostranstvo je skoraj kopija Elem Jereda. Tudi tukajšnji mešeli hočejo dati vtis jakil en'megeša, čeprav ne vladajo niti svojim spalnicam. Sta tudi vidva čutila, kar sem jaz? V ozadju megešovih misli sem potipal nekaj ... Tujega.«

Beltazar se presenečeno pogladi po bradi:

»Kaj naj bi čutil?«

»Zaznal sem nekaj ...« se mu oči izgubijo v daljavi.

Kaspar zre v daljavo:

»Severni ste bolj dovzetni. Tudi mene je prešinilo nekaj ... Nedoločljivega.«

»Megšelemskega?«

»Ne vem. Ne morem določiti. Čas bo pokazal. Ta čudni odmev se pokaže in izgine.«

Melkion vzdihne:

»Ideja, da smo mešelu izdali rojstni kraj Odrešenika, se mi več ne zdi dobra. Začutil sem mešelov strah, zlasti ob omembi Davidovega rodu.«

Beltazar živčno odvrne:

»Tega še ne vemo. Vsak pameten mešel ima rad ob sebi, nekoga, ki potrjuje njegovo vladarsko avtoriteto in prinaša vez z božjim.«

»Horodes ni pameten, temveč prestrašen. Nad njim bo zavladala megšelemska slabost.«

Vplete se še Kaspar:

»Melkion ima prav. Horodesu vlada strah pred mogočnim jakilom iz tuje dežele. Vsepovsod vidi grožnjo svoji navidezni vladavini. Njegov rod se je povzpel s silo in zato Davidov rod zanj ne predstavlja duhovne sile avtoritete, temveč grožnjo in ukrepal bo iz strahu.«

Beltazar prhne:

»Ne verjamem.«

Melkion doda:

»Vsekakor moramo sveto družino umakniti izven Horodesovih rok. Za vsak primer.«



Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim.

In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.

Lk 2, 22 - 25



Jožef ljubeče zre v Marijo z detetom v naročju. Zadovoljen je, ker so našli zatočišče v hlevu, kar pomeni streho nad glavo. Dobri pastirji so odšli, čeprav so nekje v bližini. Na dan je znova privrela misel kot Gospodov glas. Najin sin je odrešenik, meso Gospodovo in njegov Glas.

Utrujeno se sesede na zasilni lesen stol. Premaguje ga utrujenost.

Pred sabo zagleda silhueto.

Sanjam? Seveda, sanjam.

Zasliši milozvočen glas:

»Horodes streže tvojemu sinu po življenju. Jutri zarana prihaja vojska z nalogo, da pobije vse prvorojene Beth Lehema in bližnje okolice, mlajše od dveh let. Tvoj sin je zadnji Davidovega rodu, zato mora preživeti. Z ženo in sinom pojdi v Egipt, sledi Jakobovim stopinjam in Egiptovski tempelj vas bo varoval do konca dni Horodesove vladavine.«

Jožef sredi noči, še preden deželo osvetli prva zora, skoči pokonci. Popolnoma bister pogleda v nebo. Zvezda vodnica je izginila. Začuti Gospodovo milost. Nežno strese Marijo:

»Greva v Egipt. Takoj zdaj! Angel Gospodov me je opozoril. Naš veliki kralj bo pomoril vse prvorojene Beth Lehema.«

Marija nemo prikima in pripravi otroka za pot. Tudi njo je pretresel odmev svarila. Časa imajo le še malo. Še zadnjič se ozreta na domače mesto. Jožef objame Marijo okoli ramen in se zazre v nebo:

»Poglej, zvezde ni več. Do prvega svita morava biti daleč od mesta.«

Marija ljubeče stisne spečega dojenčka:

»Kako lahko nedolžno dete ogroža mogočnega kralja?«

Srce Horodeseovo okamni. Deklica medtem izgine in nihče ni vedel, od kod je, kako je prišla v palačo in kam je izginila. Še bolj je prepričan o izvedbi pokola.

Med čakanjem na poveljnike priteče sin Antipater:

»Oče, zakaj si moraš roke umiti z otroško krvjo? Celi rodovi te bodo prekleli in v očeh Gospodovih boš samo detemorilec. Samo to. Naš rod boš za vekomaj umazal. Premisli! Dobro premisli!«

Horodes skoči na noge in odrine služabnike:

»Se zavedaš, kaj pomeni zame in zate kri Davidova? Čeprav je lažna, bodo ljudje v tem času, polnem prerokb o koncu sveta, verjeli. Rimljani bodo verjeli! Koliko časa bom jaz kralj in ti prestolonaslednik?«

Sin ne odneha in ga roti:

»Še je čas, da prekineš to norost! Pojdi v tempelj in se posvetuj!«

Kralju um omrači vroča jeza. Stražarju iz rok iztrga meč in ga besno zarine v sinove prsi:

»Utihni za vekomaj! Strahopetec! Ti nisi moj rod! Ti nisi moj rod!« kot omamljen zakliče in še nekajkrat zamahne. Sinov pogled ostekleni. Sesede se v mlaki krvi:

»Oče ... Tvoj ... Obsojen ... Smrt.«

Horodes še nekajkrat zarine meč v negibno telo in ga odvrže. Z zvenom pade na tla pred očmi zgroženih stražarjev in služabnikov:

»Počistite nesnago,« zarenči in odvihra na hodnik.

Prešine ga misel. Ubil sem sina. Moral sem ga ubiti. Samo slabič se premisli pred odločilnimi dejanji.

Srce mu okamni pred poveljniki:

»V Beth Lehemu pobijte vse prvorojence, mlajše od dveh let! Vse do zadnjega! Če ne zatremo semena lažnega kralja, se bomo morali soočiti z Rimljani. Saj veste, kakšne strupenjače so! Če samo posumijo, da je tu nekje Davidov naslednik in ob najmanjšem sumu, da bo ljudstvo verjelo v to, bodo vse v tej palači prodali v sužnost na galeje. Vse, do zadnjega služabnika. Rešili bomo težavo Davidovega naslednika še pred Rimljani in Gospod mi je priča, da to delam za nas. Ne oklevajte, bodite brez milosti! Vsako milost bom kaznoval z mučenjem do smrti. Za vsakega preživelega bom osebno oddrobil glavo odgovornemu, a še prej bom njegovo družino prodal rimskim trgovcem s sužnji.«



Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju:

Glas se je slišal v Rami,

jok in veliko žalovanje.

Rahela je jokala za svojimi otroki

in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.

Mt 2, 13 – 18



Horodesovi vojaki tistega sončnega dne začnejo zaukazan pokol. Obupane matere poskušajo rešiti svoje otročke, možje se uprejo v praznem upanju. Kri nedolžnih teče v potokih. Vsak odpor je zaman. Proti za boj izurjenim vojakom s srci, okamnjenimi od strahu, je nemočna vsa srčnost staršev v boju za življenje prvorojenih. Vojake v strahoten pokol žene jeza kraljeva, poganja jih strah pred okrutnim kraljevim maščevanjem.

Za vojščaki ostanejo samo otroška trupla in reka krvi, nad njimi roke vijejo strte matere in besni očetje se zaklinjajo maščevanju kraljevi okrutnosti. Beth Lehem in bližnje vasi ostanejo brez prvorojenih.

»Kje je zdaj naš Gospod? Kje je Odrešenik, ko ga potrebujemo?« odmeva po okrvavljeni deželi. A Gospod molči. Nobenega znaka, nobene tolažbe. Konec je tu. Brez prvorojenih se rod posuši.

Horodes čemerno ždi na prestolu. Nihče si mu ne upa približati. Odkar je pokončal prvorojenega, prestolonaslednika Antipatera, se po hodnikih palače plazi strah pred nenadzorovanimi izbruhi divjega srda. Kralj se je v zadnjih tednih spremenil. Kraljestvo prežemata strah in brezvoljnost.



Beltazar se od utrujenosti sesede na velik kamen. Na plečih čuti vse večjo težo izčrpavajočega uroka zakrivanja in odganjanje domačinov od izbrane votline.

Kaspar in Melkion ogledujeta stene votline. Hlad jim dobro dene.

V kotu jame ležijo lončene amfore z besedili Svetih knjig tukajšnjega ljudstva. Melkion previdno razpre enega od svitkov:

»V teh stoletjih skoraj niso spremenili pisave, a jezik je precej drugačen. Sledovi visoke in tudi obredne vilinščine so skoraj popolnoma izginili. Kako je to mogoče v teh nekaj stoletjih?«

Kaspar odvrne:

»Verjetno zaradi gostote. Tukaj se skvari vsaka vilinska moč. Sreča, da se duh Elejle in tukajšnji človek ne marata. El je do vseh enak.«

Beltazar z grimaso bolečine vzdihne:

»Upajmo. Izračun v tišini svitkov je eno, magija v praksi pa nekaj drugega.«

Melkion otipa tla votline in skozi prste spusti fini pesek:

»Če bi se Elejla pojavila, bi jo gotovo začutil. V tem gostem svetu bi sijala kot tisoč sonc. Zlahka bi jo izsledili. Samo poročilom o moralno izkrivljeni osebi bi morali slediti.«

Beltazar postavi palico na tla:

»Pripraviti moramo spodnjo votlino. Ne vem, kako dolgo bom lahko zadrževal domačine,« globoko vzdihne in se sesede na bližnji kamen.

Kaspar si pomane roke:

»Pa se lotimo dela ...«

S palico začrta krog in iz vrha potegne aurilsko konico. Med mrmranjem uroka s konico reže v tla. Melkion poskrbi, da se dno ne vdre in na koncu dvigne nastali kamniti krog, ga obrne in položi na tla:

»Zdaj pa brž notri.«

S Kasparjem se spustita v votlino. Kristal na vrhu palice zasije:

»Popolno. Ko bo čas, bo vse pripravljeno.«

Kaspar in Melkion najprej na veliko steno zarišeta hadimo z vagomi. Na koncu obdelata še nebo votline s kamnitim krogom, ki ga vrneta na prejšnje mesto. V hladu noči zapustijo votlino. Kaspar vzdihne, ko se še enkrat ozre na njen vhod:

»Na koncu vsega se znova vrnemo.«

»Čaka nas zahtevno varovanje Mešaraha. Dokler mešel ne umre ali se mu jeza strahu ne poleže, ne smemo stran od Družine.«

Melkion prhne:

»Vse to, ker smo narobe preračunali Horodesov odziv. Ti ljudje so precej drugačni od onih pri nas.«

Beltazar samo vzdihne. Ti ljudje so res nerazumni. Poboj vseh prvorojencev zaradi enega samega. Kako neučinkovito in potratno.





7. Vrnitev v Nazaret


Kralj Horodes okoli sebe vidi le zarote in sovražnike. Z omračenim umom blodi po palači in v besu neusmiljeno prelije tudi potoke krvi lastne družine. Popolnoma zaupa le Fazaelu. Njegov nizki rod ga ne ogroža, a obilno plačilo obljublja brezpogojno zvestobo in zagotavlja učinkovito puščanje krvi. Nihče se ne izmakne Fazaelu in njegovim.

»Kaj si mi prinesel?« strogo zre v služabnika.

Fazael se kratko prikloni:

»Gospod, v Aleksandrijo se je zateklo nekaj družin, ki so se izmuznile vašemu preventivnemu ukrepu v Beth Lehemu. Diskretno sem se pozanimal o njihovem rodu in poreklu. Vsako informacijo sem nekajkrat preveril pri več zaupanja vrednih virih.«

Kralj sunkovito skoči na noge in začuti težo let. Ves zaripel potegne iz pasu nož in z njim živčno zavihti:

»Takoj jih ubijte! Zagotovo je med njimi lažni Davidov dedič. Vse pobijte, da bomo prepričani! Vse! Samo vprašanje časa je, kdaj me bo izzval. Zagotovo me bo. Ljudstvo mu bo verjelo. Pobijte jih! Že zaradi nasprotovanja. Ne vedo, kaj vse sem storil za kraljestvo! Ne vedo! Pobijte jih! Vse! Izdajalce! Bogokletnike! Upornikom bo lažni kralj prilil olja na ogenj. Rimljani bi hitro ukrepali za svoj Pax Augusta in ustregli drhali. Panem et circenses!«

»Vaša milost, poskrbel bom za odstranitev grožnje in nadaljevanje Pax Augusta z vami na čelu.«

Horodes postane zadovoljen:

»Za njihove glave te bom bogato nagradil. Za vsako posebej bom plačal! Hočem zaključiti to nadležno zgodbo. Saj razumeš, kakšno grožnjo predstavlja. Čeprav sem daroval v poganskem templju v Rimu, moja glava ni čisto na varnem. Midva veva, da gre za lažnega Davidovega dediča, a Rimljanom je rod nepomemben, ko gre za njihove koristi, za njihov mir. In kronanje Davidovega dediča, čeprav to ni, bi jim prineslo vsaj nekaj koristi in predaha. Ljudstvo vedno nasede, če mu le daš dovolj igre in nimajo praznih želodcev. Tudi uporniki, ki grenijo življenje namestniku, bi se pokorili lažni Davidovi krvi. Prej ali slej bi ugotovili, da gre za prevaro, a to mi nič ne pomeni, ker bi bil takrat že hrana za črve. Vse pobijte! Vse, do zadnjega.«

Fazael nemo prikima:

»Moj udarec bo natančen in odmerjen na samo eno glavo. Od telesa bom ločil le lažnega Davidovega dediča.«

»Samo ena glava? Hočem vse!« besno zakriči.

»Vaše veličanstvo, čas za široko zastavljen pokol se je iztekel na ulicah Beth Lehema. Prinesel vam bom samo glavo lažnega Davidovega dediča. Samo on vas ogroža. Širše zastavljen pokol bo pritegnil nepotrebno pozornost. Aleksandrija ni Beth Lehem ali Jerušelem.«

Kralj se sesede v svoj prestol. Zmanjka mu moči. Mračne misli mu znova omračijo um:

»Pojdi, dokler sem še pri volji in ne vračaj se brez glave Davidovega sina.«



Prihuljene postave se bližajo skromni tesarjevi hiški.

Joel pripelje svoje može do hiše:

»Tale je prava. Hitro notri in še hitreje ven. Želim samo otrokovo glavo. Brez nje ni plačila. Zapomnite si! Vredna je samo otrokova glava, samo zanjo dobimo plačilo. Brez nje nam bodo plačali s temnico ali galejo.«

Spomni se Fazaelovih besed, ko sta sredi dneva opazovala otroka pred skromno hišo:

»Tesarjeva hiša je dom lažnega dediča Davidove hiše. Dvojno plačilo dobite za otrokovo glavo. Vsi drugi so nepomembni in zanje ne dobimo niti asa. Ubijajte samo, če bodo ovira na poti do otrokove glave. Storite to tiho in v zavetju nočne tišine. Hitro notri in še hitreje ven.«

Mrki mož prikima in namigne še drugim:

»Hiša ima samo ena vrata. To bo šlo zlahka.«

Vrata se zlahka vdrejo pod udarcem in pet mož z meči v rokah plane v hišo.

Pogled na tri može nenavadno modrih oči jih za hip ustavi. Morali bi naleteti na čisto druge ljudi. Nekaj časa se motrijo. Joel dvigne obrvi:

»Kdo ste? Kje je otrok?«

Kaspar oprezno vstane in razširi roke:

»Mi smo vaša smrt,« in napadalci se sesedejo.

Melkion pripre oči in v krogu slabih dvajset metrov od hiše se sesede še nekaj mož sumljivega videza.



Fazael zagotovo uživa Gospodovo milost. Nikoli ne prisostvuje umazanim opravilom plačancev. Vedno iz varne razdalje opazuje izvajanje zadane naloge in se na koncu prepriča, da je opravljeno, kot mora biti. Tudi tokrat stori enako. Že davno tega je prerezal kakšen vrat ali na zrak spustil drobovje.

Oprezno se pritihotapi na prizorišče posla. Sam zase se veseli obeta obilnega kupa zlatnikov. In to ne ničvrednih bakrenih novčičev, temveč čisto pravih zlatnikov. Kralju otrokova glava res veliko pomeni. Čaka ga samo zadnje dejanje posla, iz Joelovih rok vzame glavo lažnega Davidovega dediča, mu plača in se vrne v Jerušelem. Trofejo bo vrgel pred kraljeve noge. Po tem poslu si mogoče kupi razkošno vilo z nekaj sužnjami za zabavo. Toda ...

Namesto Joela z ožjim spremstvom naleti na negibna telesa plačancev. Počepne k najbližjemu truplu. Videti je, kot bi spal. Vendar ne. Strese telo, ki že kaže znake mrliške odrevenelosti. Zgroženo se vzravna in opreza okoli sebe. Kdo? Pretrese ga mrščavica strahu in presenečenja. Že dolgo ni občutil nagonske odrevenelosti plena pred žrelom neusmiljenega predatorja. Kaj je pokosilo moje ljudi? Kje so rane? Kje je kri?

Oblije ga pot srha. Srce divje razbija. Obudijo se skoraj pozabljeni čuti izkušenega morilca. S pogledom bega sem in tja. Kdo in kako je to storil? Kako je lahko nekdo brez sledov boja pobil izurjene morilce brez ene same kaplje krvi? Pravzaprav ... Kaj ...

Še nikoli mu ni spodletelo, nikoli niso zatajili osebno izbrani plačanci. Vedno je najemal najboljše, ki so zanesljivo opravili delo. Tesar tega že ni mogel storiti. Potem ga prešine. Mogoče fantek JE Davidova kri in zato še posebej blagoslovljen od Gospoda. Seveda! Gospod ubija tiho in brez sledov. Gospod življenje daje in Gospod ga vzame. Oprezno se bliža hiši. Korak mu zastane. Zagleda tri silhuete. Previdno izvleče nož. Spomin se mu vrne na kraljevo srečanje z modreci iz tuje dežele. Kdo so tile? Potuhne se in osluškuje.

»Jakil at meathag tek en'jagheosim. En'Mešijah jehid suvev lek lo en'jakil morak.«

Tepakom bešin jecag en'jakil morak. Jezit il en'segšed moapatedith tel tek hasagei en'halaja.«

Za vas smo prevedli vilinske besede:

»Jakil je poslal te morilce. Mešaraha moramo varovati vse do jakilove smrti.«

»Mogoče lahko pospešimo njegovo smrt. Glede na poboj dojenčkov si ne zasluži drugega.«

Fazaelu se zdi zven jezika domač, čeprav ne razume nobene besede. Prevzame ga silnost Gospodova v zvenu tujih besed skrivnostnih mož. Gospod mu iz rok izbije nož in Njegovi angeli ga napolnijo z božjo milostjo. Možje iz daljne dežele so od Gospoda.

Stopi iz temnega kota. Kaspar ga prvi zagleda in proti njemu uperi palico, vrh nje zasije kristal.

Fazael pade na kolena:

»Zdaj vem. Zdaj verujem.«

Tudi Melkion vanj nameri palico s sijočim kristalom:

»Fazael, Gospod ima zate nalogo, najpomembnejšo v bedi življenja morilca in zarotnika. Gospod ti daje možnost odrešitve.«

Oči se mu orosijo. Gospodove besede skozi zaprta usta moža so jasne. Zasliši glas Nebes. Roteče sklene roke:

»Sem samo skromen Gospodov služabnik.«

Melkion nagrbanči čelo. Fazaela prežame neslišni glas:

»Vse zlato tvojega kralja je ničvredno proti Gospodovi milosti. Z enim dejanjem boš povzdignjen v luč milosti Gospodove.«

Fazael dahne:

»Vse bom storil!«

»Zagotovo,« odvrne Kaspar. »Nesel boš kralju Gospodov dah in izravnale se bodo poti.«

Fazael se onesvesti.

Melkion pripomni:

»Jakil bo umrl in za sveto družino bo Nazaret najboljša izbira. Vseeno ne smejo preblizu mešela, ki ga bo postavil herot. Kri maščevanja se prelije, še preden se truplo ohladi.«



Fazael se v nekakšnem transu vrača v Jeruzalem. Ves čas sliši šepet Gospodove besede. Pred kraljem bom izdihnil Duh Sveti.

Naporna pot se izteče pred vrati kraljeve palače. Stražarji ga spustijo naprej, kajti Fazael lahko kadarkoli vstopi v palačo. Kraljevemu zaupniku so odprta vsa vrata. Fazael ponavlja misel – Vodi me milost Gospodova in kralju bom podaril Duh Sveti.



Kralj si zadovoljno mane roke. Fazaelu zagotovo ni spodletelo. Še nikoli mu ni. Končno bo zaključena zgodba o lažnem Davidovem dediču, izginila bodo šepetanja o kralju odrešeniku.

Fazael se prikloni ob pogledu na nasmejanega kralja, ki pa se ob pogledu na prazne Fazaelove roke strezni. Kje je vreča z glavo?

»Kje je glava lažnega kralja?«

Fazael odpre usta, na vso moč izdihne in se sesede na kolena. Hlastno vdihne in vzdihne:

»Gospod je moj sodnik,« pade z glavo naprej in negibno obleži. Straža priteče in poveljnik zaskrbljeno dvigne pogled:

»Vaša milost. Fazael je mrtev. Verjetno je zastrupljen.«

Kralj besno zakriči:

»Mrtev? Kako si drzne umreti pred mojim prestolom? Zakaj je brez dokaza o opravljenem poslu? Ni mi prinesel glave lažnega Davidovega dediča! Kdo mu je dovolil tako hitro smrt? Kakšna predrznost!« in zaluča nož proti negibnemu telesu. Kovina zažvenketa po kamnitih tleh. Nenavadno gibčno iz rok stražarja iztrga sulico in jo ves zaripel silovito zarije v negibno truplo in pljune:

»Tudi zvesti Fazael me je na koncu izdal. Lažni Davidov dedič se v zaroto proti meni poveže z vsemi, ki jih sreča. Vsi padejo na njegovo laž! Vsi!« in z vročičnim pogledom bega po stražarjih. Poveljnik prime za meč in skupaj s stražarji in nekaterimi dvorjani se ritensko umikajo od pobesnelega kralja. Vsi vedo, kakšen je v takšnem stanju. Za pomiritev vedno komu spusti kri.



Naslednje jutro se kralja prežemata slabost in šibkost. Poskuša stopiti na noge, a se takoj sesede nazaj v posteljo. Želodec se hoče obrniti naokoli, vdih in izdih spremlja pekoča bolečina. Izgubi voh in okus. Pokličejo zdravilce, ki ob ječanju njegove milosti le odkimavajo in skomigajo z rameni. Kralj zvečer zbere dovolj moči, da ukaže poboj »mazačev«.

Do jutra drugega dne se stanje še poslabša. Nemočno hrope in na srečo izgubi moč govora, zato nikogar me more dati usmrtiti.

Opoldne tega dne umre, še preden lahko izreče zadnjo voljo.



Rimljani za vladarja Judeje postavijo Arhelaja, prvorojenca s četrto Horodesovo ženo Maltako, saj je bil kot talec vzgojen v Rimu in je v Judejo prinesel rimsko omiko. Mlajši brat Filip postane tetrarh v Itureji in Trahonitidi, a Arhalejev polbrat Antip, rojen iz Horodesovega zakona s Kleopatro iz Jerušelema, postane tetrarh v Galileji in Pereji. Tetrarha sta vladala kot neodvisna vazala in Rimljani so si s tem olajšali vladanje po principu – DIVIDE ET IMPERA.

Vse niti vlečejo Rimljani, a oblast domačinov je vse šibkejša. Gospod je zapustil svoje ljudstvo ...



Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Lk 2, 39 – 40





8. Deček Jezus v templju


Jožef in Marija opravita osemdnevno obhajanje pashe v Jerušelemu. Bogaboječa in zvesta tradiciji Izraelovega ljudstva, se držita postave obhajanja. Ob sončnem zahodu štirinajstega nisana zakoljejo jagnje in posedejo k sederju, tradicionalnemu obroku. Dneve praznika preživijo ob jagnjetini in nekvašenem kruhu, opresniku.

Starši bi morali svojega sina po običaju poučevati o Gospodu, a dvanajstletni Joshua preseneča z znanjem o Postavi. Za svoja leta kaže izredno zrelost in modrost. S pismouki se v Gospodovo slavo pogovarja kot njim enak.

Po koncu pashe pride čas vrnitve v domači kraj. Življenje se vrača v običajne tokove. Tudi Jožef in Marija se želita vrniti v Nazaret. Vse je pripravljeno ...

Marija priteče iz hiše:

»Kje je Joshua?«

Jožef izbulji oči:

»Kako? Kje je? Kam bi lahko šel?«

Marija se prestrašeno ozira po ozki ulici:

»Ni ga! Kar šel je!«

Jožef odvrne:

»Mogoče je obiskal kakšnega sorodnika.«

Marija dvigne obrvi:

»Vedno reče, kam gre. Tokrat je kar izginil.«

Jožef jo pomiri:

»Počakajva do poldneva, potem obrediva sorodnike in videla boš. Saj veš, da ga radi poslušajo zaradi njegove modrosti o Postavi.«

Poldne je mimo, mladega Joshue od nikjer. Obhodita vse sorodnike. Vsi odkimavajo z glavo, a v mislih jim roji:

»Fanta bi morala trše prijeti. Jeruzalem je nevaren kraj za dvanajstletnika.«

Sonce pade za obzorje, dan se umakne večeru, a mladega Joshua ni. Prebedela sta noč in zjutraj je tudi Jožef že ves na trnih, čeprav to skriva. Marija nemočno vije roke:

»Kam bi šel? Kje je? Kaj nama je storil? Kaj sva mu storila?« in upa polna prečesava že skoraj izpraznjeno ulico.

Melkion se ves čas smuka v bližini. Odloči se za posredovanje, saj sta starša že resno zaskrbljena, čeprav njuno skrb duši Gospodova milost.

»Iščete fanta, ki že cel dan spravlja v zadrego pismouke v Templju?«

»Naš Joshua? V templju? Kaj tam počne? Saj je vendar samo tesarjev sin! Kako je sploh prišel notri?«

Melkion tiho odvrne:

»Vajin sin je blagoslovljen. Saj to dobro vesta. Čeprav šteje dvanajst pomladi, je poln modrosti Gospodove. V čast mi je spoznati njegove starše,« in se kratko prikloni.

Jožef v zadregi vzdihne:

»Najin sin je torej v Templju? Tja ne moreva brez tempeljskega darovanja.«

Marija zaskrbljeno nagrbanči čelo:

»Ničesar nimava za dar.«

Melkion odvrne:

»Se vama lahko pridružim?«

Jožef prikima:

»Imate kaj za darovanje?«

Melkion mehko odvrne in besede podpre z urokom:

»Ne skrbita za darovanje. Samo držita se me,« in odpravijo se proti templju.

Skrivnostni tujec ima prav. Nihče jih ne ustavlja ali jim posveča pozornost. Vodi ju do gruče ljudi, učenjake in duhovne templja, ki obkrožajo Joshuo.



Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.

Lk 2, 48 - 51



Beltazarja daje težka sapa. Nosi velika bremena in teža tega sveta ga vse tesneje stiska in grozi, da ga zdrobi v prah nebeški. Melkion se zaveda skrajnega časa za vrnitev v Elem Jered:

»Prvi aganeal je iniciran. Etir je uspešno zasijal v možu, ki bo Mešarahu izravnal pot. Zdaj lahko samo čakamo, da se stvari zložijo v pravo smer.«

Beltazar globoko vdihne, obraz se mu spači od bolečine:

»Pripravil bo pot še šestim etirjem v mesu. Sedem njih in Mešarah ...«

»Eden je, ki bo vsem izravnal poti.«

Kaspar mrzlično pripravlja kristale za portal. Beltazar vse težje hrope. Teža Onostranstva ga stiska s svojo neizmerno gostoto, mu jemlje sapo in srka zadnje kapljice moči. Melkion šepetaje namigne:

»Če ga še danes ne spraviva domov, ga bo zgnetlo v prah. Pri votlinah je porabil preveč energije. Tukajšnji ljudje so zelo odporni proti urokom, česar nismo mogli predvideti. Težko je brez posledic ukrivljati močna čustva, misli in občutke. Naslednjič bo lažje, saj vemo, kaj nas bo čakalo.«

Kaspar samo trpko prikima:

»Pravočasno bom nastavil časovno okno. Hitro si bo opomogel. Gozdni vilinci smo vzdržljivejši, kot si mislite na severu.«

Melkion se kislo nasmehne.

Beltazar slabotno vzdihne:

»Nočem umreti na tem svetu. V hipu bi izpuhtelo, kar je mojega. Ostal bi brez Jemuraka, postal bi begajoči lilejet. Takšne usode si nihče ne zasluži.«

Melkion se blago nasmehne:

»Saj ne boš izdihnil in izpuhtel. Vrnili se bomo še pred sončnim vzhodom in čez dvajset tukajšnjih let se bova vrnila novim dogodivščinam naproti.«

Globoko vdihne:

»Tukaj smo trinajst let ... Ni vprašanje, kam se bomo vrnili, temveč ... Kdaj?«

Kaspar pomirjujoče odvrne:

»Upam, da v isto časovno okno. Nekaj negotovosti je zaradi težav pri uskladitvi časovnega etrskega pomika. Ključno je, da ne preskočimo časovnega okna.«

Melkion zašepeta:

»Kar dobro preveri, kdaj bomo vdihnili domači zrak. Če preskočimo časovno okno, bomo vsi končali kot begajoči lilejeti.«

Beltazar se slabotno nasmehne.

Kristali zasijejo in telesa izginejo.

Ostane samo nežen nočni veter. Gospodova milost je napolnila votlino ...



Skozi špranjo v šotor prodirajo poznopopoldanski žarki. Kaspar ob negibnega Beltazarja polaga nove kristale za krepitev oslabljenega telesa. Enej oprezno vstopi:

»Takoj sem pohitel, ko sem slišal. Se je Melkion že vrnil na sever?«

Kaspar prikima in se kislo nasmehne:

»Za las je šlo. Res za las. Onostranstvo je še težje, kot si izračunal. Tesea Emenim, prvi aganeal, je iniciran. Še kakšna dekada in gostitelj bo popolnoma odrasel. Po vzpostavitvi popolne simbioze bo začel s poslanstvom. Zdaj je na Elu, da se vse izravna na prave poti.«

Enej zaskrbljeno vzdihne:

»Čaka ga težko delo. Njegove vplive sem lahko samo približno izračunal.«

»Kako je tukaj? Trinajst let je tudi za nesmrtnost kaj več od premora med zajtrkom in prvo malico.«

Enej sede na klop:

»Mogoče vesela novica, če se lahko pošalim,« se mu ustnice razpotegnejo v kisel nasmešek. »Večno mlada starka, tvoja prijateljica, meašika Marisa, je preživela soočenje s tabo. Iz Zeolverga vlada zahodnemu delu Carstva. Vsa ta leta ni zapustila vladarske trdnjave, le nekajkrat je s tzevogom potovala na vzhod in se kmalu vrnila.«

Kaspar jezno stisne ustnice:

»Upam, da so resnične vsaj smrti kerkešev. Zoprno bi jih bilo znova pobijati. Že prvič je bilo hudo.«

Enej ga pomiri:

»Kerkeši so legli v svoje en'mabomet rakmabith.«

»Vsaj nekaj. Toda Marisa je preživela,« in vzdihne, »kar me skrbi.«

»Skrbi? Trije pomembni kerkeši so izpadli iz igre. Preživeli trije slabijo. Njihov nadzor nad hordami je vse manjši. Glede obračuna z meašiko se ne boj. Ob koncu tega boš že poravnal račune. Naj Mešarah v Onostranstvu opravi svoje in megšelemska sila zatabov bo ugasnila. Z malce potrpežljivosti se bo, nemočna in brez kristalne magije, znašla pred tvojo aurilsko konico.«

Kaspar odvrne:

»Ne bo mi ušla, ko odbije njena ura,« a ga žre črv dvoma. »Je že kaj znanega o skritem kerkešu? Ta me bolj skrbi.«

Enej dvigne košate obrvi:

»Mogoče je samo legenda ali prevara. Kaj lahko jih je samo šest. Megšelemski dvor velik del svojih moči črpa iz zavajanja in prevar. Vsi izračuni sedmega kerkeša, ki sem jih opravil, so brez razumnega rezultata. Nekajkrat sem jih preveril in vedno se izidejo v nemogoče rezultate.«

Kaspar odkima:

»Ne bi rekel, da gre za prevaro. Med varovanjem Mešaraha smo naleteli na zanimivega boga Setha. Naučil sem se njihovih jezikov, da sem lahko temeljito proučil dosegljive zapise. Našel sem znaten del tega, kar naši zapisi govorijo o skritem kerkešu. Trinajst let je veliko časa, zato sem se temeljito poglobil v njihova verovanja in podobnosti je preveč,« in zaskrbljeno doda. »Seth je silno skrivnostna figura z zanimivo evolucijo. V legendi ubije svojega brata Ozirisa in ga raztrosi po njihovi sveti reki. Izida, njegova sestra, najde vse dele umorjenega telesa, razen penisa, ki ga je pojedla riba. Opisano je tudi Izidino begunstvo z mladim Horusom, Ozirisovim sinom in dvoboj Horusa s Sethom. Vse vire sem proučil in vsi sklepi vodijo k utelešenju sedmega kerkeša. Do istega sklepa sem prišel na osnovi več različnih, nepovezanih virov.«

Enej odkima:

»Njihovi viri so nezanesljivi. Smrtni so precej nemarni do svoje duhovne dediščine. Ob nasilni spremembi vladarja pobrišejo vse sledove padlega. V nekaj dekadah so pozabili na sijaj Zlatega eona. Stoletja oddaljeni dogodki so zanje že izven horizonta zgodovinskega spomina. Magijski cehi so propadli v času ene same generacije. V Onostranstvu zagotovo niso kaj prida boljši.«

Kaspar se skrivnostno nasmehne:

»Si pri izračunih upošteval rojstvo skritega kerkeša v Onostranstvu?«

Enej zaprepadeno obnemi. Krč presenečenja okamni vilinčev obraz.

Kaspar tiho nadaljuje:

»Glede na obrazno odrevenelost sklepam, da v izračunih nisi upošteval te možnosti. Onostranski Seth je nekaj drugega od tukajšnjega Seth Ureusa. Onostranci glede svoje mitologije in ohranjanja zgodovinskega spomina sploh niso nemarni, čeprav večinoma ne obvladajo magije, niti je zavestno ne zaznavajo. Presenetila me je zgodba njihove mitologije in načini ohranjanja korenin civilizacije. Ker niso nesmrtni in niso nikoli imeli stika z nesmrtnimi, iščejo pot do nesmrtnosti z napisi, vklesanimi v različne oblike kamna. Nesmrtnost iščejo v zgodbah,« in zaključi. »Onostranstvo je po svoje na en način podobno našemu svetu, a obenem presenetljivo drugačno.«

Enej strese z glavo:

»Skriti kerkeš iz Onostranstva? Ta teorija ima eno veliko napako,« in tiho doda. »Prehod kerkešove esence skozi Abadon. Skriti bi se po izračunih že moral utelesiti in bi ga zaznali. Vsak prenos megšelemskih zveri v Onostranstvo se odrazi kot prava nevihta v Molohu.«

Kaspar vzdihne:

»Najdi izračun, ki izključuje Moloh. Pravim ti, da skriti kerkeš obstaja in je vezan na Onostranstvo.«

Enej stisne ustnice in se zazre v neko točko v daljavi. Vedno je takšen, ko se znajde pred resnim izzivom. Kaspar zaskrbljeno čaka na odgovor. Debato prekine slaboten vzdih. Beltazar je prišel k zavesti.

»Dobrodošel v svetu živih,« ga pozdravi Kaspar. Enej se le nasmehne.

Mukoma se dvigne na komolce in s pogledom utrujeno prečeše šotor:

»Ljubi dom,« in kislo doda. »Upam, da niste teh trinajst let cukali južno vince in si peli gozdnih pesmic,« in slabotno zrecitira nekaj verzov stare gozdne pesmi:

»Ptice nad krošnjami,

Elu pojejo v veselje,

Duh moj plava,

Z njimi veseli se novega dne,

enega in neštetih,

El in etirji,

podarite dneve lepote.«

Enej zadovoljno odvrne:

»Ko ti je za pesem, si že boljše,« in doda. »Ves čas zbiramo vojske. Za boj voljnih je več, kot smo sprva mislili. Precej več. Prva Mešarahova naloga se bliža, saj bo v pravem trenutku pokazal proti carski meji in vojska jo bo predrla, kot ost prebode izmuzljivo spolznico.«

»Pravi trenutek ...« vzdihne in glava mu pade nazaj v mehkobo postelje.

Kaspar prišepne:

»Za okrevanje bo potreboval še veliko mogosov.«

Enej doda:

»Nikoli ne bo dokončno okreval. Onostranstvo ga je trajno zaznamovalo,« in nagrbanči čelo. »Poskusil bom najti odgovor na tvojega skritega kerkeša Onostranstva.«





Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju:

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

Zravnajte njegove steze!

Mt 3, 1 - 3





9. Vilinski zbor


Velikansko polkrožno omizje napolnijo zainteresirani jakili in najpomembnejši rešmeagi Mealkuda. Vilinci imajo radi veliko prostora. Rešgejin jašubeg Tarid Taranis, v nekih drugih časih glasen nasprotnik prepuščanja oblasti smrtnim, je v njenem imenu sklical Jadaget. Zaradi simbolike so za srečanje izbrali Diwejo, vilinski mealkud na skrajnem vzhodu Mealkuda, ki se je prvi soočil z Vesoljnim carstvom.

Melkion, nekakšen begunec v Diweji, je zaradi svoje vloge v Onostranstvu poseben gost Jadageta. Pred vilinskimi madesi občuti neprijetno mrazenje. Na sredini polkrožnega omizja, na malce vzvišenih skoraj prestolih, sedita dva od treh severnih članov Jedegal en'Vakomaka (Arbitražnega tribunala). Tarid sedi na najvišjem stolu, pravzaprav razkošnemu prestolu, ki so ga za to priložnost prinesli iz prestolnice. Vsak od prisotnih velikašev na mizo položi janimak, simbol en'gebmon mahgeja.

Melkiona pokličejo po Vedmoku, zapletenem ceremonialnem uvodu. Nakažejo mu samotno neugledno pručko na sredini pred polkrožnim omizjem. Ob pogledu na velikaše ga prešine – Kje je Enej Olom? Tukaj je pet jakilov in sedem rešmeagov, a nikogar z Juga.

Amrokh Gideus s pisano čepico vakomaka na glavi, na Taridov namig, z močnim glasom zareže v tišino:

»Jedegal en'Vakomak je onemogočen in se ne more izdajati en'gebmonim. Mades Tarid je v rešgejinem imenu sklical ta Jadaget, da se oceni položaj in odredijo morebitni nadaljnji koraki Mealkuda po uspešni akciji v Onostranstvu.«

Tarid trdo doda:

»Mealkud zagotovo ne želi dajati vtisa vpletanja v življenje onkraj Zidu. Nevmešavanje mora dobiti veljavo en'vekmejima.«

Melkion stisne ustnice. Uničenje Vesoljnega carstva je v Enejevih rokah, a tukaj jih skrbi za vtis. El nam pomagaj.

Almis For prevzame besedo:

»Pravzaprav smo soglasni glede sledečega,« in rahlo dvigne glas. »Jedegala v stari sestavi ni in nima več svoje nekdanje vloge. Skratka,« razširi roke. »Doba Jedegal en'Vakomaka je zaključena. Smo o tem soglasni?«

Vilinci mrmrajoče kimajo in dvignejo janimake v znak strinjanja. Melkion skoči na noge in vse srepo odmerja:

»Se sploh poslušate? Jedegal en'Vakomak je luč starega cesarstva in edino, kar je ostalo na megšelemskem pogorišču. Če ukinete Jedegal, ukinete tudi cesarstvo. Dokončno! Zakaj rešgeja ni prisotna? Zakaj samo jašubeg? Je ukinitev cesarstva tako nepomembna?«

Tarid udari z janimakom po mizi in vsi povesijo oči:

»Mladi Melkion, za nekoga brez janimaka si izjemno predrzen. Tukaj govorim z rešgejinim glasom, torej rešgeja je prisotna skozi moj glas, zatorej me pozorno poslušaj! Staro cesarstvo je že davno razpadlo truplo, požrli so ga črvi pozabe in nihče ga ne bo oživljal. Simbioza med vilinsko in človeško vladavino je propadla zaradi človeške želje po moči in nasilnem uveljavljanju te moči. Slast za močjo izhaja iz strahu pred minljivostjo. Cesarstvo je izginilo zaradi človeških slabosti! Nauk? Mealkud mora poskrbeti zase in ne sme nase navleči bolezni in šibkosti smrtnih. Vesoljno carstvo bo padlo, o tem ni dvoma. Kdaj in kako? Stoletje prej ali kasneje? To je za nas, po Elovi milosti nesmrtne, popolnoma nepomembno. Bodimo realni, če se bo med usihanjem megšelemskega carstva znatno razredčilo krdela smrtnih, naj zaradi mene ugaša še kakšno stoletje dlje. Manj smrtnih, manj težav, ki nas bodo čakale v povojnem času.

Zagotovo je Mealkud po rešgejinem mnenju storil več kot dovolj v zvezi z ukinjanjem začasne megšelemske težave. Vesoljno carstvo slabi in propada od znotraj. Smrtno telo in duh ne prenašata absolutnosti neumrljivega. Megšelemsko trojstvo je zaradi našega posega ostalo brez možnosti obnove en'jeaha Tarafa in Mešarah Onostranstva bo, če prav razumem, dokončno prekinil vez med Trojstvom in zatabi.

Torej se bodo moči na metafizični ravni izenačile in usodo sveta bo odločilo soočenje primitivnih gorjač in prelivanje krvi smrtnih. Več krvi bo steklo, več smrtnih odnese ta boj, bolje za nas in naše povojno urejanje sveta. Smrtne, kar se rešgeje tiče, čaka samo še zadnje dejanje,« in skozi goste obrvi ošine omizje. »Zbrati se morajo in na bojnem polju premagati razkrojene carske vojske. Kar naj si sami puščajo kri. Zanje zagotovo ne bomo vihteli mečev. Sami bodo morali ukiniti megšelemsko carstvo, saj so sami odgovorni za njegov vzpon. Na koncu bomo znova vzeli vajeti v svoje roke,« in vzdihne, »kot v dobrih starih časih.«

Mrmrajoče kimajo. Amrokh Gideus plaho dvigne svoj janimak.

Arimojski jakil Onrad Targhar mu namigne:

»Povej mladi Amrokh! Ti si bil blizu zadnjim rešgejam. Zagotovo si čutil njihovo en'helašet neš, en'rešgematok.«

Amrokh vse preleti z blagim pogledom:

»Mislim, da je jašubeg en'rešgea izpostavil ključno misel. Naš prihod v svet smrtnih. Rešgeje, ki sem jim občasno, kot meah, pomagal s svojimi zahifi, so svetovno cesarsko vladavino razumele kot nekaj začasnega, kot je začasno človeško življenje. Sebe in svojega megijekeala je videla kot izvrševalca volje Jedegal en'Vakomaka in kot en'vetemej vilinske svetovne vladavine.«

Tarid se ledeno nasmehne:

»Slišali ste! Vilinska svetovna vladavina. Rešgejina volja je naš cilj. Smrtni se bodo v dolgotrajni vojni izčrpali. Prosili nas bodo, naj dokončno uredimo svetovno vladavino in rešgejo bodo hvaležno sprejeli kot rešiteljico in vladarico, tokrat brez nepotrebnega priveska v podobi megijekeala. Nobena rešgeja ne bo več umrla zaradi človeških hrepenenj po nesmrtnosti po rodu.«

Melkion bega z očmi od enega do drugega bekima. Očitno živijo v nekem drugem svetu in času:

»Se sploh poslušate? V Onostranstvu nismo opravili niti pol naloge. Najprej moramo Mešaraha s pomočjo sedmih Aganealov pripeljati na začetek poti Pemeja. Okusiti mora Elem Jered z rakrokafea. In potem, na koncu, ko bo pretrgana vez med zatabi in telesnimi nosilci Megšelema, nas čaka verjetno najpomembnejša naloga,« in rahlo dvigne glas. »Preprečiti moramo vnovično rojstvo megšelemskega trojstva. Elejla ne sme nikoli več obleči mesenega telesa.

Vas skrbi za vtis, a če naj nesmrtnost ostane trdno v vilinskih rokah, se je pač treba vrniti tja in ob koncu tega časa dokončati začeto. Taraf mora s svojim kristalnim podzemljem izginiti iz spominov sveta, a ključne knjige moramo zapečatiti v Onostranstvu. Tako preprečimo vnovično srečanje knjig s kristalnim podzemljem.«

Tarid sunkovito vstane, se grozeče nagne in z nevilinsko silnim srdom udari po mizi, da žvenketajoče poskoči, kar je na njej, prelije se odlično vino:

»Ne! Volja rešgejina je jasna! Noben severni vilinec ne bo več zapustil Mealkuda. Nihče! Ker govorim z glasom rešgeje, moje besede veljajo za vse, so en'jabavun. Moj glas je patent. Kdor gre iz Mealkuda, naj se več ne vrne. Zaključek večnosti lahko čaka onkraj Zidu ali Abadona! Naj sam izbere konec, ki mu najbolj ustreza.«

Almis poskuša pomiriti napetost:

»Ne prenaglimo se s pretežkimi besedami in enostranskimi dejanji. Mešarah je iniciran, Tesea Emenim bo kmalu začel s poslanstvom in zdaj moramo samo času dati nujno potrebni ... Čas.«

Vmeša se še Amrokh:

»Jakil Almis ima prav. Čakajo nas poldruga dekada čakanja in nastopila bo najpomembnejša faza, polno udejanjenje Mešaraha in vseh sedem aganealov bo doseglo polno simbiozo s smrtniki Onostranstva. Prijatelj Melkion je pravilne misli iznesel na malce mladostniško vihrav način. Zapečatenje sil Tarafa je nujno. O tem ne bi smeli dvomiti, sicer se nam bo kmalu ponovila nova megšelemska epizoda.«

Tarid se namrdne, nezadovoljen s potekom pogovora:

»Zid smo postavili zaradi zaščite Mealkuda pred kvarnimi vplivi smrtnih. Neukročeni južni bratje so tam ostali zaradi svojega čudaštva. Ta epizoda z Onostranstvom je njihova igra, naj jo tudi dokončajo. Mi si ne bomo več mazali rok z njihovimi zapleti. Zakaj mora Severnjak tvegati življenje za smrtne? Kaj nismo dovolj storili?«

Melkion mu zabrusi:

»Dovolj? Oprostite, a večje neumnosti niste mogli reči! Upam, da vam spomini sežejo v čas prvih težav na Tarafu. Takrat bi moral Jedegal en'Vakomak odločno ukrepati in presekati s prakso takratnega mešela Ceodije. Načrtno sramotenje in poniževanje malahida Kandarja je ustvarilo začetek Vesoljnega carstva. Malahid Kandarja je imel ključe Tarafa in že zato bi moral uživati našo podporo. S primernim ukrepanjem bi zlahka preprečil razlitje strupa iz Tarafa.

In kaj je spoštovani Jedegal en'Vakomak počel v tistih odločilnih letih? Nemočno je mešetaril in stavil na popolnoma napačno reševanje težave. Posledica? Megšelemska bolezen se je hitro in brez nasilja razširila po celem vzhodu. Elejla je sebi v prid uporabila sadove vilinskih napak in popolnoma uspela. Ko se je njeno zlo razrastlo po celem vzhodu in si podredilo vse mešele, je bilo prepozno. Tudi zapoznele neuspešne akcije za zajezitev so bile posledica entuziazma posameznikov in zaporedje vilinskih napak je pripeljalo do Padca. Kaj se je zgodilo z vilinsko modrostjo, ko bi jo najbolj potrebovali?«

Neprijetna tišina leže na dvorano. Vsi zadržujejo dih. Omemba napak nezmotljivih pobere dar govora. Takšna predrznost vsem vzame sapo. Moreči stisk osuplosti in jeze prekine srdit Taridov glas:

»Dovolj! Kako si drzneš? V nekaj stavkih si prekršil ivadeak, čisto vsa pravila vilinskega obnašanja! Kako ti je lahko zlahka šel z jezika dvom o vilinski modrosti? Kje imaš vilinski razum? Ti je en'helašet šemetoc scvrlo sonce Onostranstva? Vidiš,« dvigne glas, »zato ne smeš več tja! Nikakor! Tvoj jakil,« uperi pogled v Almisa Fora, »mora poskrbeti, da ne zapustiš svojega doma. Nikoli! Če se ti uspe izmuzniti, se nikoli več ne vrni! Nikoli! Dolga rešgejina roka te bo ujela in čaka te samo eno,« ter zagrmi, da vsem zaledeni kri. »Smrt!«

Almis hoče poseči v pogovor, a mu Amrokh odkima.

Tarid besno nadaljuje:

»Rešgejina volja ne velja samo za predrznega Melkiona! O ne! Bi rad še kdo pokukal v smrdljive jame smrtnih?« in se ozre po vseh prisotnih. »Kdor gre, naj tam ostane do konca večnega vilinskega življenja,« in s srepim pogledom šviga med Almisom, Amrokhom in Melkionom. »Če torej mislite, da lahko mimo rešgejine volje zapustite Mealkud, se motite! Za vse povratnike, tudi megeš jakila, velja ista rešgejina kazen,« in grozeče pribije. »Smrt!«

Neprijeten molk leže na omizje. Verjetno se še ni na nobenem vilinskem Jadagetu kar dvakrat tako srdito grozilo s smrtjo. Melkion stisne zobe in sikne:

»Mades Tarid, iz vas govori šazeac, brezglavi strah. Vilinska svetovna vladavina? Saj ne morete vladati še svojim občutkom! Zagotovo grem v Onostranstvo in če bo treba, bom sam končal najpomembnejšo nalogo v vilinski zgodovini. Raje umrem v časti, kot životarim med živimi trupli strahopetcev.«

Vsi obnemijo in zgroženo zrejo v Melkiona, ki kljubovalno dvigne brado in pribije:

»Moj svet ni samo ta grobnica živih. Mealkud bo nekega dne na prepadu in smrt bo potrkala na strah pred smrtjo.«

Tarid skoči na noge:

»Takoj mi tega ... Tega ... Odstranite izpred oči. Takoj!« in vanj uperi tresoč prst.

Melkion se mirno postavi na noge in drugi vilinci zadržijo dih. Kaj takšnega se v Mealkudu še ni zgodilo. Zgodovina vilinske nesmrtnosti ne pomni upora proti nezmotljivi rešgejini volji.

Almis poseže v zadrego:

»Dajmo se malce pomiriti. Goreče misli so nas odnesle predaleč po razburkani reki razmišljanj. Zaradi smrtnih ne bi smeli dvigovati glasu in groziti,« se sreča z Melkionovim vročičnim pogledom in mirno doda. »Prosim, če zapustiš ta Jadaget.«

Melkion nekaj trenutkov okleva, zatem prikima:

»Svoj čas lahko tudi koristenje porabim.«

Tarid udari po mizi, že drugič na tem Jadagetu:

»Almis! Kako ga boste kaznovali za izrečene besede?«

Almis nagrbanči čelo:

»Rešgejin jašubeg bi moral vedeti, da se za besede na Jadagetu ne izreka kazni. Tudi vas je srd odnesel predaleč stran od mirnih tokov vilinskega razuma.«

Melkion se še enkrat spogleda z Almisom, ki mu navihano pomežikne in zapusti dvorano. Tik pred vrati se obrne in sikne:

»Šel bom tja in končal, čeprav nekateri niste vredni, da doživite nesmrtne dni lažnega miru.«

Tarid vročično bega med vilinskimi madesi. Vsi so se medtem že pomirili in čakajo, da se dih umiri tudi rešgejinem jašubegu.

Amrokh poseže v zadrego:

»Zadnji del Jadageta ni bil ravno v vilinski maniri. Kako se nam je lahko to zgodilo?«

Tarid trdo odvrne:

»Kako? Vilinski duh se je izgubil, ker smo pozabili na svoje korenine in tradicijo. Svoje moči smo preveč velikodušno delili s smrtnimi in zdaj plačujemo ceno za svoj altruizem. Vsaj nekaj lahko storimo!« in hlastno zajame sapo. »Mealkud mora ostati zunaj tega viharja. Če jih bo boj z Megšelemom dovolj načel, se bodo podredili in vrnili se bomo v zlate čase svetovne vilinske vladavine.«



Almis se sesede in utrujeno zre v Melkiona, ki se ne neha smehljati.

»Se zavedaš, kaj si dejal in obljubil?«

Prekriža dlani in pribije:

»Popolnoma.«

»Ti je jasno, kaj te čaka ob vrnitvi? Saj veš, da te ne bom mogel zaščititi.«

Melkion trpko stisne ustnice:

»Saj se ne mislim vrniti. Nimam Enejevega uvida, a se dobro zavedam,« in mračno zaključi, »Sem se več ne vrnem. Nismo tvegali vdora v Kandar zato, da bi se zdaj poskrili kot podlasniki ob nevihti. Naj častno padle onečastimo s strahopetnim skrivanjem?«

Almis vzdihne:

»Zahodni mealkudi niso neposredno povezani z dogodki in zato se nočejo vpletati. Ker niso doživeli izgub, ne morejo razumeti naših motivov.«

»Seveda ne! V trenutku, ko bodo čutili, da jih nihče ne bo želel ustaviti, bodo stegnili prste proti nezasedenemu delu cesarstva. Edamitski kvart ...«

Almis blago sklene dlani:

»Edamitske dežele so zaradi aurilske rude že nekaj časa v središču pozornosti zahodnih mealkudov in rešgejin jašubeg jih je z nastopom na Jadagetu prepričal, da se podvizajo. Rešgeja ni neumna. Želi nekakšno ravnotežje med nami in zahodom. Ravnotežje pa se najbolje vzdržuje z aurilom.«

Melkion vzdihne:

»Auril ... Amrokh je sklenil posel s Škrati, zahodnjaki si bodo privoščili Edamitski kvart. Novo ravnotežje. Vsi se pripravljajo na zadnje dejanje sage o Vesoljnem carstvu in vsi pozabljajo, da se smrtni nikoli ne bodo poklonili rešgeji. Zagotovo ne bodo pozabili vilinskega umika v času Padca. Zbirajo vojsko in niti pomislili ne bodo, da bi nas obvestili ali povabili v svojo veliko vojno. Sami jo bodo bojevali in po koncu bodo po svoje uredili svoj del sveta.«

Almis prikima:

»Tegešazi v rešgejini bližini živijo v svojem svetu. Po končani vojni bodo presenečeni, ker bodo smrtni stvari uredili po svoje. Ničesar ne bodo ukrenili za to, čemur vehementno pravijo svetovna vilinska vladavina. Zid bo do konca sveta ločil smrtne od nesmrtnih.«





10. Vse je trgovina


Amrokh mirno stoji pred razkošnim foteljem Onrada Targharja:

»Mladi ste tako svojeglavi in vaša kri ni nič kaj vilinsko mirna.«

»Mades jakil, ta pot je bila nujna za prihodnost Arimoje. Brez En'lahcoi iglakea s škrati bi ostali brez aurila in drugih ključnih surovin. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo na zahodu segli po Edamitih.«

Targhar se namrdne:

»Sporazum s škrati ...«

»Škrati imajo auril in metalurško znanje za njegovo obdelavo, a mi imamo določene izdelke, ki si jih želijo. Obojestransko povpraševanje zadostuje za uspešno trgovino in s tem tudi obojestranski dobiček. Zahodni mealkudi že tri leta izkoriščajo auril iz Diluala in koliko so nam ga pripravljeni prodati?«

Jakil odkima, Amrokh trpko doda:

»Ja, tako je. Zdaj imamo svoj vir in lahko se pripravimo na morebitni vihar ob koncu časov, ki je bližje, kot si mislimo.«

»Verjetno vam je jasno, da ste s svojo solistično akcijo prekršili rešgejin patent o nevmešavanju v svet zunaj Zidu. Zahodni mealkudi so dobili rešgejin patent o izjemi. Tudi vi bi morali postopati po tej poti. Predlog patenta bi morali nasloviti name, zatem bi s svetovalci odločil o njegovi nadaljnji usodi. Mogoče bi predlog posredoval rešgeji, mogoče na,« in nagrbanči čelo. »V vsakem primeru bi se morali ukloniti. Vi pa ste postopali mladostniško vihravo. Če mi pustimo svet, bo tudi on pustil nas.«

Amrokh prikima:

»Gospod, kot rešmeag imam pravico sklepati posle, zadostuje že osebna ocena ogroženosti in to sem poslal na vaš in rešgejin dvor. Prej ali slej bo svet onkraj Zidu želel pokukati preko Zidu.«

Jakil besno odkima:

»Je Melkion tudi vam skisal um? Kdo normalen bi poskušal prebiti Zid?«

»Gospod, tudi meni se upira misel o tem, a bodimo pripravljeni. Previdnost je mati zmage.«

»Rešgeja,« a mu Amrokh seže v besedo:

»Gospod! Rešgeja ima svojo politiko in obkrožena je z rešmeagi zahodnih in osrednjih mealkudov, ki nikoli niso okusili soočenja z megšelemskimi stvori. Mi, jaz, smo že razbijali njihove betice in na svojem pragu ustavili njihov plaz. Moj meč je okusil kri megšelemske strahote, Ognjenobraznega, a oči zahodnih bratov niso videle niti orčjih hord, kaj šele česa hujšega.«

Jakil je vse slabše volje. Amrokh me prevečkrat postavi pred izvršna dejstva. Misli mladega rešmeaga so vedno korak pred mano. Je krivo pretesno sodelovanje z jakilom Forom?

»Prosil bi vas, da me pred svojimi samostojnimi početji obvestite o njih. Nerodno je, da vedno izvem, ko je že narejeno. To je moja pravica in vaša dolžnost. Zdi se mi, da želite še nekaj ...«

Amrokh dvigne brado:

»Nujno se moram srečati z Enejem Olomom.«

Jakil prebledi:

»V zunanjost? Zakaj? Po kaj?«

Amrokh mirno odvrne:

»Želim izvedeti podrobnosti o zbiranju vojsk, ki bodo ob Pemeju predrle zahodno mejo Vesoljnega carstva. Želim spoznati Mešaraha.«

»Zakaj bi nas to moralo zanimati?«

Očitno nekaj tisočletij upočasni um.

»Zaradi varnosti Zidu se mi zdi pametno spoznati vojne načrte v naši bližini. Razmisliti bi morali, kako ohraniti in okrepiti vpliv, a se izogniti neposredni udeležbi.«

»Zakaj bi morali imeti kakšen vpliv na pokol med smrtnimi? Več jih konča bedno životarjenje, bolje za nas.«

Amrokh se komaj zadrži. Vsi so zastrupljeni s to škodljivo dogmo o izolaciji od sveta. Pozabili so, da je Zid od tega sveta.

»Brez primerne udeležbe v zadnjih dejanjih pri padcu Vesoljnega carstva bomo ostali brez vpliva na prihodnji svet.«

Jakil se zareži:

»Kdo pa pravi, da želimo kakšen vpliv? Po medsebojnem pokolu bodo sami zaprosili za našo blagohotno vladavino. Zakaj bi sami tja rinili?«

»Galadari, po končani vojni bodo brez naše aktivne prisotnosti pozabili na nas.«

»Rešgeja je glede naše vloge popolnoma jasna! Popolnoma zaupam njeni presoji in tudi vi bi morali.«

»Bojim se, da ste slabo ocenili razmerja v svetu zunaj Zidu.«

»Prijatelj Amrokh, naj ponovim, ni pomembna moja ocena, temveč rešgejina volja in ta ima moč patenta! Prepovedujem vam sklepanje patentov v imenu mealkuda. V primeru zgolj suma na kršitev vas bom predal rešgeji.«



Melkionu hitro minejo tri leta čakanja, ko ga doseže nepričakovani klic jakila Almisa. Da je presenečenje še večje, jakilu dela družbo tudi Amrokh Gideus iz Arimoje. Ob Almisovem opisovanju, kako so si zahodni mealkudi podredili Dilual in izkoriščajo tamkajšnje rudnine, se mu obraz raztegne v nasmeh:

»Saj to smo pričakovali.«

Almis odvrne:

»Na srečo je Amrokh sklenil posel s Škratjim kraljestvom. S svojim virom surovin smo na svojem in smo odrešeni odvisnosti od muhastih zahodnjakov.«

Amrokh doda:

»Pogajanja so bila precej trda, saj je škratja trma trdnejša od Valgarskega granita. Jakil Targhar je s stisnjenimi zobmi sprejel posel s škrati.«

Melkion se nasmehne:

»Na srečo se mi s tem ni treba ukvarjati. Kmalu grem v Onostranstvo in Megšelem naj vzame Mealkud.«

Almis razočarano odvrne:

»Za smrtnike smo že dovolj storili. Upam, da pot ne bo zaman.«

Melkion vstane, stopi do okna in se sunkovito obrne:

»Najbolj me skrbi, kako se vključiti v dogajanje Onostranstva.«

Vmeša se Amrokh:

»Prav imaš! Razmislimo, kako pripeljati Mešaraha do Pemeja in predvsem,« rahlo dvigne glas. »Kaj nam storiti po njem.«

Almis in Melkion se spogledata:

»Po Pemeju?«

Amrokh se nasmehne:

»Očitno edini razmišljam o času po prelomu. Pemej bo konec teh in sočasni začetek novih časov.«

»Povej, kaj misliš,« Almis nagrbanči čelo.

Amrokh sproščeno odvrne:

»Ne smemo dovoliti, da dragocenosti, pomembne za utelešenje Elejle in Mešaraha, ostanejo skupaj. Ne smejo se več dogajati leceoh in lietzeta.«

Melkionova usta se razpotegnejo v nasmeh:

»Mislim, da vem, kaj misliš.«

Almis bega med njima:

»Jaz pa še vedno čisto ne razumem.«

Amrokh suvereno odvrne:

»Knjige Tarafa ne smejo ostati skupaj in podobno velja tudi za sibete in tehagace. Zato bom prekršil rešgejin patent.«

Melkion zajeclja:

»Ti boš šel?«

Amrokh se zareži:

»Zakaj pa ne? Nihče ne sluti, da sem pripravljen na kaj takšnega. V Arimoji bodo srečni, ker se ne bom oglašal.«

Melkion zoži pogled:

»Pošten bom. Nikoli ne storiš nečesa, kar ne služi tvojim zasebnim interesom.«

Amrokh nagrbanči čelo in se napne:

»Kaj veš o meni? Kdo je galopiral preko Zidu, rešil Beltazarjevo rit in poslal Meririma v ognjeni megšelemski grob?«

Melkion dvigne glas:

»Saj ne sodim, le sklepam.«

Almis prekine naraščajočo napetost:

»Saj ni pomembno, kakšne luske ima zmaj, da le zakuri ogenj. Še imamo nekaj časa za odločitev, kdo, kako in zakaj se bo žrtvoval v Onostranstvu. Le Mešarah naj preživi.«

Melkion prikima:

»Enejevi na jugu zbirajo razpršena ljudstva in jih pripravljajo na robu opustošene Zahodne Aldeške marke. Od tam bomo izvedli udarec v carstvo. Mešarah in aganeali bodo sila, ki bo združila vse sile proti Carstvu. Upajmo, da bo po Pemeju popustil nadzor nad hordami. Carstvo bo še vedno imelo velikansko številčno premoč in edino upanje prinaša osredotočen napad.«

Amrokh vzdihne:

»Opozoril sem jakila, da moramo imeti vpogled v dogajanje, a je vztrajal na ozki, dogmatični interpretaciji rešgejinega strahu. Vsekakor mora to biti vojna smrtnih, brez vilinske udeležbe. Enej mi je zagotovil, da bodo tudi naši južni bratje ostali zunaj meteža. Ta obljuba ne temelji na miroljubnosti in želji po držanju na strani, temveč jih je odločno premalo za resno vlogo v medčloveškem puščanju krvi. Čeprav bo Mealkud, ne glede na potek vojne, čakal na razplet, sam ne mislim čakati. Po Pemeju moramo ločiti dragocenosti in pomembne knjige. To je moja, naša naloga.«

Melkion razočarano doda:

»Želel bi si konkretnejše vilinske udeležbe, a žal je razmerje sil v Mealkudu na strani podlasnikov.«





11. Zravnajte njegove steze


Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

Lk 3, 15 – 17



Veličastno mesto Kandar se strmo vzpenja proti trdnjavi na skalnatem vrhu, mogočnemu vladarju globokega Kandarskega zaliva. Sivi oblaki se podijo nad rahlo valovečim jeklenosivim morjem. Med nežno pozibavajočimi velikimi bojnimi ladjami manevrirajo manjše ladje. Skoraj vsa bojna flota je zbrana v zalivu, saj na morjih ni več nasprotnikov, ki jih je treba premagati. Carstvo vlada Vzhodnemu, Južnemu in pomembnemu delu Severnega oceana.

Mesto se počasi prebuja v nov dan. Carska modra zastava z rumenim soncem plapola nad južnim vitkim stolpom Idokob Tarafa. Dve krhki dekleti opazujeta vrvež notranjega obzidja Kandarskega dvora. Pristopi jima tretja in očarano uperi rahlo žareče oči proti plapolajoči carski zastavi.

Za pogovor ne potrebujejo jezika, le z mislimi poudarjene besede, a njihovo izmenjavo misli bomo za ta zapis prevedli.

»Figure so se začele premikati na izhodišča. Čas je za bridka dejanja.«

Marisin tarih zaplapola:

»Vilinci bodo kmalu dokončno inicirali Mešaraha, Elahalov duh v smrtnem sinu Onostranstva.«

Elisa skoraj moleduje:

»Naj grem jaz tja in opravim!«

Meri se dvigne nad tla. Mah pod nogami porjavi in na koncu počrni. Na konicah prstov se zaiskri:

»Ne! Dobro veš, da je to moje delo. Samo moje! Breme Dovršitve moram nositi s svojimi lastnimi rameni.« Marisa in Elisa začutita pešanje moči, ki se polašča drobnega telesa. Marisa jo poskuša odvrniti od poti:

»Nazadnje te je gostota Onostranstva čisto izčrpala. Že nekaj mogosov je bilo hudo. Kako boš zmogla vsa ta leta?«

»Ravno zato moram tja,« in besede ji za hip zastanejo, kot bi jo nekaj zlomilo, »sama. Zagotoviti moram odprta vrata v Onostranstvo, ko bo prišel naš čas. Izravnala bom zavite poti do končnega cilja,« in se negotovo nasmehne.

Eliso objame preblisk približevanja konca, skloni glavo in utrne se ji solza:

»Je to zadnje srečanje? Toliko let te ne bo ...«

Meri premaga težo trudnosti. Razigrano se nasmehne in razširi roke:

»Zadnjič sem v Onostranstvu pustila Sehir Jered in z njeno močjo bom preživela vsa ta leta. Ob zadnji uri vaju obiščem. Poskrbeti moramo za ohranitev vzhoda. To je ključno za našo končno zmago. Ob koncu časa ga bomo potrebovale. Bolečine tega veka so primerna menjava za radosti v večnosti.«

»Vseeno bi lahko ena od naju prevzela tvoje breme.«

Meri otožno odkima:

»Vajina naloga je ohranitev središča Carstva do moje vrnitve. Onostranstvo bi vaju prehitro strlo. Tam moram izravnati neštete poti in jih združiti v eno samo točko, en sam trenutek. Poseg zahteva ogromno energije in samo jaz lahko to prenesem. Ko se bom vrnila, bo zahodni del carstva verjetno v ruševinah.«

»Ruševinah? Saj že stoletje nismo imeli upora. Carstvo še nikoli ni bilo močnejše.«

Meri odkima:

»Saj še sama ne verjameš tem besedam. Carstvo je votlo, ker mu manjkajo substance Onostranstva. Zdaj lahko samo podaljšujemo obstoječe, a to je le odlaganje neizbežnega. Moj načrt je edina rešitev za dolgoročno preživetje boljšega in lepšega sveta. Dolgo čakanje se nam bo na koncu povrnilo. Popolnoma vaju razumem. Tako na robu je vsakdo pred preizkušnjo in skušnjo. Opravili bosta svoji zadnji nalogi, da bosta nekoč vstali močnejši in večni.«

Molče zrejo proti spokojnemu Kandarskemu zalivu. Veter se obrne in kmalu bo z juga prignal deževne oblake.



Veter neusmiljeno zavija čez pustinjo, redko posejano s posameznimi drevesi. Suha vročina je neizprosna do vsega živega. Naenkrat se od nikjer pojavi bled biserni sijaj in v njem krhka ženska postava. Mladenka hlastno lovi sapo. Z bolečo grimaso se zavleče v senco in zašepeta:

»Tega se ne bom nikoli navadila.«

Mukoma se odpravi v osamljeno pastirsko kočo, nedaleč stran od popolnoma novega mesta Teverje na obali Jam Kinereta. Mesta ob zadnjem obisku dežele še ni bilo, saj ga je pred dobrim desetletjem zgradil in mu vlada Herod Antipa, tevakem Ha'Galila v imenu mogočnega Imperatorja Caesara Divija Augustusa filiusa Augustusa, resničnega vladarja te dežele.

Za sabo zapre neugledna vrata in še nekaj časa z bolečino v pljučih hlasta za zrakom. Čeprav je njeno telo prežeto z resah en'halaja, njeno telo kljub moči urokov potrebuje nekaj časa za prilagoditev silnosti Onostranstva. Razgleda se po skromnem prostoru.

Z urokom odstrani del tal, dlan zasije z biserno svetlobo in po kamnitem stopnišču se spusti v skrito votlino. Že postavljene bakle zagorijo in osvetlijo preprosto ležišče z večjo in manjšo skrinjo. Kapljice znoja polzijo po razbeljenem čelu. Z urokom zapre odprtino in bakle ugasnejo. Prostor razsvetljuje biserna svetloba, ki jo oddaja njeno telo. Kar nekaj časa bom tukaj ...

Iz manjše skrinje vzame kristale in jih razporedi okoli ležišča. Zdaj sem popolnoma sama, brez silnih vojsk Carstva. Oprezno in spoštljivo potežka Sehir Jered, robustno vezano papirusno knjigo in iz nje recitira urok En'tašot ševiz. Najprej začuti osebo, ki ji je urok namenjen. Salóma, čez deset let boš odigrala svojo vlogo ...

Deklica začuti odtekanje ševiza, izgublja stik z negibnim telesom. Zaskrbljeno motri negibno telo brez jeaha, brez duše življenja. Čaka te dekada negibnega čakanja in votlino zakrije z urokom neopaznosti.

Telo v hibernaciji jo bo čakalo do izpolnitve naloge ...

Odpre oči in ozavesti telo otroka, zatem zagleda strica, ki mu bo morala reči oče po poroki z njeno mamo. Ob misli na besedo oče ji to pomeni Herod Boeta. Sliši stričev glas:

»Nabatejci se zbirajo ob meji. Tudi mi moramo ukrepati.«

»Gospod, razjezili ste kralja Hareta, ker ste mu vrnili hčer! Rimljani gor ali dol, žalitve ne bo mirno požrl. Počuti se onečaščenega in svojo čast bo branil na bojnem polju.«

»Torej pošlji vojsko. Naj vojska malce pretegne noge. Zaradi Rimljanov si Nabatejci ne bodo upali česa več od udarjanja mečev ob ščite.«

»Ko gre za čast, možje storijo, kar morajo. Ne zanašajte se na Rimljane, saj bodo posredovali predvsem za svoje interese.«

Deklica pozorno posluša može in pozabi na vse okoli sebe. Mati Herodiada se približa, postavi roke na bok in jo okara:

»Ni lepo prisluškovati možem in njihovim opravilom. Mlade dame našega rodú tega ne počno.«

Saloma sramežljivo spusti pogled, oči ji osteklenijo in ledeno odvrne:

»Saj ne bo vojne. Valerij Grat bo preprečil nepotrebno vojno in ohladil oba petelina, da se ne poškodujeta.«

Mati ostane brez besed. Želi nekaj reči, a ji urok raztopi misli, besede se razpršijo v pozabi. Otroške oči rahlo zažarijo.



Melkion in Kaspar mežikata na žgočem soncu. Amrokh okorno stopica za njima.

Melkion globoko vzdihne:

»Kot bi bil včeraj tukaj. Te vročine ne pozabiš. Poldruga dekada dóma je kar izpuhtela iz spomina. Ubogi Amrokh,« se obrne proti viru sopihanja in tihega nerganja:

»Zakaj je El tako neusmiljen do tega koščka Fearig Edanima? Komu so se nesrečni Onostranci zamerili, da jih kaznuje s tem sejetzom?«

Kaspar se kislo nasmehne:

»Sam si hotel zraven, sam boš trpel. Naj te, prijatelj,« se kislo nasmehne, »potolažim, tudi ta pot se bo iztekla. Nihče od nas nima tod namena pustiti svojega taviga.«

Melkion glasno prhne:

»Med nama rečeno, ne razumem natančno, kateri lilejet te je porinil na to megšelemsko pot,« in pospeši korak. »Čim prej najdimo senco.«

Kaspar zašepeta:

»Ob koncu vsega se bo že razkrilo. Vseeno bodiva previdna,« jezno prhne. »Tokrat je stisk Onostranstva težji kot zadnjič.«

Amrokh zakliče:

»Kam se vama tako mudi? Saj vem, raje bi videla Beltazarja, a z njim je tako, kot pač je,« in pomežikne. »Mešaraha dobro zaznavam. Najprej moramo organizirati srečanje Tesea Emenima z Mešarahom. Mora se zgoditi prenos. Vendar ...« se zagleda v neko točko v daljavi. Tudi dragocenosti so blizu. Dragocenosti silnih moči. Amrokha preleti nekakšna mrščavica, začuti klic ...

»Kaj je?« skoraj sočasno vprašata. Amrokh zastane in zoži pogled:

»Tisti odmev kristalne magije. Pojavi se in takoj izgine. Nekaj podobnega sem zaznal med soočenjem z Meririmom.«

»Kerkeš?« zanima Melkiona.

Amrokh se spogleda z obema sopotnikoma in z naporom obriše pot s čela:

»Tega ne morem ugotoviti, saj ima ta svet pregosto tvarino in je za zdaj še ne morem predreti z bekalom.«

Melkion šepetaje vzdihne:

»Kaj vraga zaznava? Ga daje magijski šum?«

Kapar odkima:

»Zagotovo. Tudi mi smo imeli na začetku težave, pa smo se temeljito pripravili. Amrokh je šel z nama, kot bi se odpravil do središča Saranomverga.«

Amrokh zakliče:

»Slišim vaju! Vidva imata verjetno težave še s kakšnim drugim,« in se kislo nasmehne, »šumom.«

Kaspar zakliče:

»Pobegnimo s te megšelemske vročine!«





13. Mora živeti


Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!«

Jn 1, 35-36



Amrokh opazuje skromno oblečena Rimljana s spremstvom in prišepne Melkionu:

»Takoj se vidi, kdo je tu glavni,« se kislo nasmehne. »To ni mož v najbolj razkošnih oblačilih, temveč mož s skromno togo. Herot je resnični vladar dežele. Antip je samo predstava za množice, da ostanejo krotke in podložne rimski oblasti. Vsi uspešni imperiji tako delujejo. Vedno vladajo preko voljnih posrednikov in podjarmljenemu ljudstvu ustvarijo iluzijo lastne vladavine. Elejla je na enak način zavladala staremu cesarstvu. Sila služi samo v skrajnem primeru in še takrat poskrbijo, da si domačini kar sami spustijo kri. Redko se vpletejo resnični gospodarji.«

Melkion trpko odvrne:

»Če se ne motim, je Diweja na ta način poskušala rešiti težavo s Kandarjem, pa ni uspela.« Amrokh se kislo nasmehne:

»Jakil je z glavo plačal slabo oceno položaja. Ljudje so vodljivi, če znaš poudariti prave želje. Če se Antip ne bi zavedal dejanskosti svojega položaja, bi že zdavnaj svojo čast opral z Janezovo krvjo. Tako pa ga ima herot v pesti. Imperij začne propadati, ko mora za svoje interese prelivati lastno kri.« Kaspar odkima:

»Komaj verjamem, da so ljudje tako šibki.«

»Povsod je tako. Šibki so v primeru, ko spretni vladar hrani njihove nagone in jih ohranja udobno krotke v službi dobička vladajočih. V Antipi gori želja, da zgrabi Janeza, ki v pridigah omenja njegovo prešuštvo. Antipa je legel s polbratovo ženo in si jo nazadnje vzel ter nagnal resnično kraljico. S tem je skoraj sprožil vojno. Ljudstvo ga zaradi tega sovraži. Na oblasti se drži samo zaradi Rimljanov. Ko bodo Rimljani izračunali, da bi imeli več dobička brez njega, ga bodo odvrgli. Mogoče kar drhali, da se ji prikupijo. Dokler jim koristi, mu ne pustijo, da bi pokazal moč vladarja, saj nočejo še enega spora zaradi ženske. Nesrečnik si še jedilnika te večerje ni mogel sestaviti brez herotove odobritve,« in znova pokaže na molčečega Rimljana. Poncij Pilat se posveča hrani in kramlja z ljudmi iz spremstva. Antip odkrito razkazuje razkošje iluzije oblasti in občasno plašno pogleduje proti nezainteresiranemu Rimljanu.

Domači povabljenci se želijo čim bolj približati Antipu, ki mu gode ta pozornost.

Poleg Antipe sedi žena Herodiada, popolnoma ravnodušna do lokalnih pomembnežev. Pogleduje proti Ponciju Pilatu, ki kramlja s svojo ženo Klavdijo Proculo. Njej se zdijo Judje »čudaški« zaradi svoje vere v Gospoda.

Melkion prečesava Antipo in njegove. Kje je hči Saloma? Dekleta ni blizu, kar je logično, saj mladenke njenih let ne sodijo na takšno pojedino. Verjetno bodo sledile orgije, da bi ustregli Rimljanu. Klavdija in Poncij si bosta našla vsak sebi ljubo sprostitev ...

Amrokh namigne:

»Poskusil se bom približati herotu Pilatu. Mogoče bo šlo na trdo. Če ga prepričam, bo vse ostalo le še vprašanje časa.«

Kaspar prikima:

»Ne vem, če bo to pomagalo.«

Amrokh se zareži:

»Glej in se uči.«

Amrokh pristopi k Ponciju Pilatu:

»Pozdravljeni, gospod. Smem prileči?«

Poncij se za hip odtegne od kramljanja z ženo:

»Vi ste? Ne poznam vas še.«

Amrokh se nasmehne in z urokom poskuša pridobiti naklonjenost:

»Amrokh Gideus iz daljnega kraljestva Šebe.«

»Šeba? Egiptovski prefekt Aelius Gallus je pred več kot petdesetimi leti prišel do sabskega mesta Marib. Govoriva o istem kraljestvu?«

Amrokh prikima:

»Odlično poznate zgodovino. Prefekta sta na njegovem osvajanju premagali žeja in bolezni. Po mojem skromnem mnenju so vojne nekoristna potrata, če niso v službi trgovine. Tukaj sem zaradi trgovine.«

Ponciju se zasvetijo oči:

»Daleč ste prišli trgovat.«

»Najboljša garancija uspeha je izmenjava. V interesu vseh je, da Kadilna pot ostane še naprej odprta. Od tega imamo vsi koristi. O Rimljanih se vzdolž poti širi glas kot o dobrih trgovcih, vedno pripravljenih na koristno izmenjavo. Rim ni velik samo zaradi legij, temveč predvsem zaradi trgovske modrosti.«

Poncij mu pokaže na zbrane judovske velikaše:

»Vidite, tudi tile radi trgujejo, a so silno naporni zaradi svojega enega samega boga in neprestanih zgodb o koncu. Kot opijanjeni čakajo neimenovanega odrešenika, ki jih bo popeljal v nekakšno nebeško kraljestvo. Ko sem enemu od svečenikov dejal, naj mi pokaže to nebeško kraljestvo, da nanj pošljem legije, ga je skoraj pobralo. Na vsakem vogalu Tiberije kriči vsaj en prerok konca in to slabo vpliva na trgovino. Ta dežela je komaj vredna truda.«

Amrokh se zareži:

»Popolnoma vas razumem. S kolegi oklevamo glede koristi od trgovine. Je ta dežela vredna pozornosti? Nihče noče tvegati v deželi, kjer množice sledijo pridigarjem o nekakšnem nebeškem kraljestvu in iz umivanja v reki delajo gladiatorske igre, le da pri tem ni dobička od stav. Zaradi sledenja brezdelnim prerokom jim zastaja delo, zato je manj trgovine in manj dobička.«

Poncij zamrmra:

»Mislite na od sonca zmešanega Janeza in njegove, ki se med čakanjem na čudežno odrešitev zabavajo z obtoževanjem svojega kralja?«

Amrokhu se ustnice razležejo v nasmeh:

»Kako lahko nekdo razglaša kraljevo ženo za vlačugo in kralja za prešuštnika? Potem imamo tu še Nabatejsko kraljestvo, saj je kralj besen na tukajšnjega kralja ravno zaradi tega, ker je zavrgel njegovo hčer in legel s polbratovo ženo. Vse to škodi poslu. Kdo bo resno jemal kralja, kjer ga nekaznovano zmerja ulični prerok?«

Poncij otožno odvrne:

»Ne morete verjeti, koliko truda smo vložili, da bi zgladili njun nepomembni spor, saj nočemo vojne zaradi žensk. Ti lokalci so čudaški. Kar dobro ste seznanjeni s tukajšnjo politiko. Kako si predstavljate trgovino?«

Amrokh začuti priložnost in z urokom pritisne na Poncijevo zavračanje Janezovega prijetja:

»Vsak trgovec mora poznati politiko krajev, kjer želi trgovati. Iskren bom z vami,« malce stiša glas. »Moj kralj ne bo dovolil trgovine z nekom, ki ga nekaznovano obrekuje od sonca prizadet puščavnik. Mojemu kralju, saj veste, kakšni so kralji, nič ne pomeni, da ste vi pravi gospodar dežele in pravi dobiček bi kovala samo midva.«

Poncij se oprezno pogladi po bradi:

»Če dovolim zgrabiti nesrečnega Janeza, bomo verjetno imeli upor. Nočem pretakati rimske krvi za lokalnega vladarja, ki je, bodiva iskrena in naj ostane med nama, neodgovoren prešuštnik.«

Amrokh zoži pogled:

»Tudi mi smo že nekaj časa spremljali Janezove privržence in ugotovili, da upošteva samo štiri može svojega ožjega spremstva. Veste, štiri ima zanje poseben pomen. Moji sopotniki so poskrbeli, da ob Janezovem zajetju ne bo množičnega in s tem neobvladljivega upora njegovih privržencev. Zaupniki so postavili samo en pogoj in ob njegovem upoštevanju bodo preprečili izgrede, ki bi prelili tudi veliko dragocene rimske krvi.«

Poncij se namrdne:

»Kaj želijo? Sicer se ne bom pogajal z drhaljo, a vendarle.«

Amrokh se nasmehne:

»Herod ne sme Janeza obsoditi na smrt. Lahko ga zapre za nekaj let, a mora preživeti in se vrniti na prostost. Mislim, da je to razumna zahteva. Moji spremljevalci so jih prepričali, da bo Janezovo zaprtje vsem koristilo. Na eni strani se bo gibanje vrnilo na svojo odrešenjsko misijo, ki je zaradi Janezovega napadanja prešuštva precej zamrla, na drugi pa si bo Antipa nekako opral načeto samozaupanje. Naj se množice raje posvetijo svojemu Jahveju kot kraljevim nespodobnostim.«

Poncij zamahne z roko:

»Ta njihov Jahve, ki ga ne smejo na glas izreči, ima štiri črke. Kakšen je to bog, če ga ne smejo imenovati?«

Amrokh hladno odvrne:

»Pustiva tega smešnega boga. Posel bo vam in meni prinesel ogromno koristi. Saj veste, dogovor je možen o vsem.«

Ponciju se zasvetijo oči:

»Na samem lahko dorečeva podrobnosti. Tukaj,« in pokaže na množico, ki se počasi pripravlja na zaključek z orgijami.

Amrokh prikima:

»Vidim, da večerja prehaja v svoj zabavnejši del. Tu res ni primerno mesto za dar.«

»Dar?«

Amrokh ravnodušno odvrne:

»Vedno bogato obdarimo ljudi, ki nam omogočijo dobro trgovino. Temu rečemo vložek v prihodnje dobre odnose. Zdaj se bom vrnil k svojima spremljevalcema.«

Poncij veselo prikima.



Kaspar zre na gladko jezersko gladino in se prepušča hladnemu nočnemu vetru:

»Kakšno trgovino si mu obljubil?«

Amrokh si pomane roke:

»Nič določenega. Čisto počasi sem mu občutke spreminjal in prepričan sem, da nam bo ugodil. Vse bo steklo v skladu z našimi interesi. Čim prej bi rad zapustil to smrdljivo deželo!«

Melkion se naveže na Kasparjevo misel:

»Rimski herot ne bo popustil, dokler ne bo imel jasnega obeta posla in osebnih koristi. Ko smo odhajali, sem ga malce otipal.«

Amrokh se uleže in premeri oba sopotnika:

»Sta vedno tako polna negativnih obetov? Čudim se, da ste sploh kaj dosegli.«

Melkion odvrne:

»Gre za možnosti in ne lažne upe.«

»Herot Pilat bo ob pogledu na skrinjo draguljev storil vse, kar bom zahteval. Zanima me nekaj drugega,« zoži pogled in strogo ošine oba sopotnika. »Vmes, med kramljanjem o Janezu, sem zaznal kratka, a jasno usmerjena utripa megšelemske magije,« in podkrepi z dvignjenima prstoma. »Megšelemsko bitje je dvakrat poseglo. Tukaj,« mračno zaključi.

Kaspar in Melkion se spogledata:

»Med Antipo in njegovimi nisva ničesar opazila.«

Amrokh, kot izstreljen, skoči na noge in trdo odvrne:

»Kaj se nismo dogovorili? Imela sta preprosto nalogo,« vzdihne. »Iskanje morebitnih vplivov megšelemske magije. Samo to sem vaju prosil. A vidva?«

Kaspar besno odkima:

»Tako se ne moreš pogovarjati. Nihče od prisotnih ni počel ničesar megšelemskega. Enej je jasno,« a ga Amrokh nič kaj vilinsko prekine:

»Ne skrivaj se za Enejem! On ni tukaj, mi trije smo! On se ne preganja po tem zadušljivem svetu, mi se! Prvič sem megšelemsko magijo zaznal, ko sem Pilatu omenil motnjo Janeza. Drugič sem isto zaznal ob omembi štirih, ki jim Janez zaupa.«

Kaspar odkima:

»Nemogoče. Midva nisva ničesar zaznala in imava izkušnje s tem gostim svetom, a ti si tukaj šele kratek čas. Verjetno gre za pomoto in napačno zaznavo.«

»Vama še El ne more pomagati. Dogovoril sem se za srečanje s herotom Pilatom in lahko vama zagotovim, da bo Janez v najkrajšem možnem času v Antipovi ječi. Eden od Janezove četverice je tudi Mešarah. Sta vedela to?«

Melkion oprezno odvrne:

»To sem predvideval.«

Amrokh doda:

»Čim prej moramo najti morebitni vir megšelemskega vpliva. Mogoče naletimo na damejaha,« in ju ošine. »Samo ne mi zdaj o Enejevi teoriji, saj nas ne bo rešila.«

Kaspar od presenečenja izbulji oči:

»Damejah?«

Melkion se začne glasno režati:

»Damejah ... Začutiš drobno anomalijo in že vidiš damejaha. Še dobro, da se ti ni prikazala Elejla,« in tudi Kasparjev obraz se razširi v nasmeh.

Amrokh ostane miren:

»Na koncu te poti se bo izkazalo, kdo ima prav. Vemo, da sta Janez in Mešarah ključni osebi za nadaljnji razvoj dogodkov. Eden bo poskrbel za konec telesnega bivanja trojstva, a drugi, da se to trojstvo ne more več utelesiti.«

Melkion se ne neha režati:

»To veva tudi midva. Najpomembnejši je Mešarah. Brez njega ni Pemeja in ni konca vezi med zatabi in megšelemskim trojstvom. Šele potem nastopi Tesea Emenim.«

»Ne zavedata pa se, da megšelemski cilj ni Mešarah, temveč Janez.«

Amrokhove besede ju zadenejo kot ognjena sulica.

»Od kod ti to? Ta vročina slabo vpliva na tvojo vilinsko logiko,« zajeclja Melkion.

Amrokh sproščeno odvrne:

»Megšelemska pozornost, ki vama je ušla, je bila usmerjena v Janeza in ne Mešaraha. Vidva in vsi drugi ste spregledali Elejline namere. Tesea Emenim je Elejli dolgoročno nevarnejši od Mešaraha. Konec s Pemejem še ni dokončni konec, a uspeh Tesea Emenima pa prinese Elejlin dokončni konec.«

»Nemogoče. Zakaj bi bil prvi od Sedmerice pomembnejši od Mešaraha?«

»Herota Pilata bom prepričal, naj Antipa zapre Janeza v ječo, a ga ne sme ubiti. Za ta del bosta vidva poskrbela. Janezu se v ječi ne sme skriviti niti las na glavi. Mora stopiti na sceno, ko se bo iztekla Mešarahova pot. Janezovo delo bo nadaljeval Mešarah, ki bo stopil na čelo gibanja in bo svoje tukajšnje poslanstvo zaključil s Pemejem. To je moja skrb. Ves čas mu bom blizu, da se načrt res odvije. Ljudje okoli njega morajo biti prepričani, da je Odrešenik, a pri tem se moramo izogniti nasilni konfrontaciji s herotom in njegovimi. Poskrbel bom, da bo sprejemljiv tudi za Rim.«

Melkion se presenečeno nagne naprej in se z rokami opre na bedra:

»Nikoli nisi bil preveč znan po nenasilnih rešitvah. Od kod ti zdaj ta prijazen odnos do smrtnih.«

Amrokh se zareži:

»Nasilje je sprejemljivo, če imamo od tega koristi. Če pa nasilje oteži pot do cilja, pa ni sprejemljivo in zaželeno. Mešarah bo razglašal, da moraš ljubiti tistega, ki te klofutne na levo in desno lice. Samo tako bo preprečil nasilje in Pemej bo prinesel dolgoročne koristi za našo stvar.«

Kaspar odkima:

»Ne vem ... Misliš, da bo Antip hotel Janezu storiti silo na svojo roko? Če mu herot ukaže, naj ga obdrži živega, bo to zagotovo storil.«

»O tem ne bomo debatirali. Zaščitita Antipo pred megšelemskim vplivom in zavarujta Janeza. Verjetno je blizu damejah. Vem, kaj si o tem mislita, a naj vaju prepričanja ne uspavajo. Bodita pozorna na megšelemske nežne, a usmerjene vplive. Ne podcenjujta jih. To je vajina naloga, ker imata več izkušenj s tem svetom.«

Melkion vzdihne:

»Lahko se zaneseš na naju, čeprav ti zagotavljava,« se rahlo nasmehne. »Tukaj ni nobenih pomembnih megšelemskih vplivov. Si prepričan, da boš sam zmogel z Mešarahom?«

Amrokh le skomigne z rameni in odvrne:

»Pemej bo opravljen in dogodki se bodo odvijali v skladu z vilinskimi načrti.«



Amrokhu so Rimljani vse bolj všeč, saj so silno praktični. Ko gre za njihove interese, gre vse mimo protokolov in razkazovanja položajev. Kako prav bi v Mealkudu prišel kašen rimski herot! Praktične rezultate bi postavil pred vtisi, protokoli in politične korektnosti.

Pred zastraženo herotovo hišo ga ustavi maloštevilna straža:

»Stojte! Kdo ste in s kakšnim namenom trkate na prefektova vrata?«

Amrokh se nasmehne in rahlo vpliva na njuno voljo:

»Amrokh Gideus, gospod me pričakuje.«

Stražarja se spogledata:

»Gospod vas pričakuje,« in odprejo mu vrata. Brez posebnih ceremonij ga pospremijo v precej skromno opremljen prostor. Poncij Pilat zadovoljno sklene dlani:

»Dobrodošel zastopnik Gideus,« in mu ponudil roko. Amrokh se plitvo nasmehne in stisne ponujeno roko:

»Pozdravljeni cezarjev zastopnik!«

Poncij vrne nasmeh:

»Tukaj sem cezarjev prefekt, v cezarjevem imenu vladam tem težavnim deželam. V vašem kraljestvu zagotovo ne poznate teh težav z vsemi preroki, uporniki in ljudstvom, obsedenim z enim samim ljubosumnim bogom. V Rimu imamo veliko bogov in vsako leto kakšnega dobimo ali izgubimo. Rim je večen, a bogovi malo manj. Tukajšnji ljudje čisto ponorijo, če jim želimo kakšnega dodati. Ta njihov Jah-ve ...« in zamahne z roko. »Pustiva to. Najprej vam moram ponuditi kaj za splaknit grlo,« in dvakrat zaploska. Ponižno priteče suženj, se rahlo prikloni in se ritensko umakne. Zanimivo, za gulethe imajo ljudi.

Amrokh izpod tunike izvleče majhno skrinjico in jo odpre. Ponciju se zasvetijo oči:

»Ti dragulji so odlični začetek uspešne trgovine. Najprej poskusite pravo rimsko vino!«

Amrokh se komaj zadrži, saj ni vajen vina. Malce na silo pogoltne. Poncij opazi, da gostu vino ni šlo zlahka po grlu:

»Verjetno niste vajeni rimskega vina. Tukaj vsi pijejo svoje domače,« se malce nakremži, »ki se ga počasi navajam, čeprav mi to verjetno ne bo nikoli uspelo. Naredim se zadovoljnega, da ne užalim domačinov,« in dvigne čašo. »Vse za rimsko slavo,« vzdihne in veselo doda. »Drugič vam bom postregel domače, mogoče vam bo lažje šlo. Različni kraji, različno vino in različni okusi. Enkrat so mi dali okusiti vino iz južne Galije,« in se nakremži. »Običajno imaš občutek, da se jim je skisalo.«

Amrokha prešine.

»Vino mi nasploh ne gre, a to ni pomembno. Moral se ga bom navaditi.«

Poncij vzdihne:

»Vladanje tem ljudem je težka naloga. Tukaj sem, ker sem prijatelju naredil uslugo in upam, da mi jo bo vrnil.«

Amrokh se nasmehne:

»Popolnoma razumem vaš položaj. Večji, kot je imperij, več vladarske modrosti in žrtev potrebuje. Koliko vladarjem vladate?«

Poncij vzame skrinjico:

»Lepo ste vprašali ... Koliko vladarjem vladam? Pod sabo imam štiri miniaturna kraljestva, eno težavnejše od drugega. Nesposobni in nespodobni potomci Heroda Velikega ves čas kažejo moč, ki je v resnici nimajo. Neprestano se ukvarjam z njihovimi kapricami.«

Amrokh začuti svojo priložnost:

»Kot je Antipova kaprica z ženo, ki jo je speljal ... Komu že? Aha, polbratu.«

Poncij ga popravi:

»Bratu je speljal strupenjačo Herodiado. Kdo bi voljno žensko zamenjal za kačo? Posebna zgodba je njena hči Saloma. Verjetno še sama ne ve, čigava hči je. A ne glede na poreklo,« nagrbanči čelo, »je edina v Galilejskem gnezdu, ki ve, kaj hoče in kako to doseči. Ko bi lahko na prestol postavil žensko,« globoko vzdihne.

Amrokh se zareži:

»Čeprav vsi vemo, da Antip ne vlada niti lastni spalnici, pa morava rešiti težavo s tistim prerokom. Njegovo vztrajanje podžiga upor proti njemu in s tem tudi upor proti Rimu.«

Poncij zamahne z roko:

»O tem sva se pogovarjala in verjetno želite okoli tega skleniti posel. Prespal sem zadevo in nisem čisto prepričan o pomembnosti od sonca ne čisto prisebnega in za Rim nepomembnega preroka.«

»Ni čisto nepomemben. Sledi mu vse več lokalcev in privržence ima tudi zunaj Galileje. Ljudje v njegovem položaju so sprva le nadležni, a kmalu prerasejo v grožnjo. Kmalu bodo ugotovili, da je Antip samo vaša lutka. Koliko časa bo minilo, da se srd obrne proti Rimu?«

»Saj to že zdaj vedo.«

»Torej je čas, da preprečite prehudo vretje potlačenih čustev. Ta njihova vera o skorajšnjem koncu in odrešeniku, ki jih bo popeljal v nebeško kraljestvo, je lahko resna grožnja varnosti in trgovini, če smo že pri tem. Moj kralj zahteva, da se pred resno trgovino zagotovi varnost. Te pa ne bo, dokler bo ta prerok pridigal proti kralju.«

Amrokh počasi in vztrajno drobi še zadnje zadržke okoli Janezovega prijetja. Poncij odsotno srka vino in negotovo odvrne:

»Janez še ni pokazal nobenega hujskaštva proti Rimu.«

Amrokh zoži pogled in trdo pribije:

»Kači je treba oddrobiti glavo, preden te ugrizne. Svojemu kralju nerad predlagam trgovino z deželo, ki bo prej ali slej utonila v vstaji. Pot do uspešne trgovine je samo preko odstranjevanja morebitnih groženj miru. Že zdaj imate dovolj težav z Zeloti in podobnimi. Omenil sem že, da imamo vpliv v Janezovem gibanju in lahko preprečim izbruh upora, a le, če bo Janez pristal v ječi. Ta ječa ne sme biti vaša, ker bi to sprožilo upor proti Rimu, temveč Antipova. Vaš vazal ima moralno opravičilo. Vsakdo ima pravico do obrambe časti družine. Tudi prešuštnik jo ima. Bi vi trpeli, če bi vas zmerjali za prešuštnika?«

Poncij se živčno igra s prsti. Gost ga je spravil v neprijetni položaj. Njegove besede imajo smisel. Rim bo opran posledic, če Antipu dovoli, da zgrabi nadležnega preroka. Kako je lahko to ljudstvo preživelo svojo zgodovino s temi preroki in fanatizmom?

»Samo zaradi vaših draguljev bom dovolil Antipi, naj postavi na hladno tega preroka.«

Amrokh se oddahne:

»Še nekaj. Antipa ga ne sme obsoditi na smrt. Naj se hladi kakih pet let, potem pa ga naj spusti.«

Poncij prikima:

»Poskrbel bom za to, čeprav mi ni jasno, zakaj naj prerok živi.«

»Stvar je preprosta. Če ga Antipa umori, bo iz njega ustvaril mučenika in to bo sprožilo obsežni upor. Nisem prepričan, da lahko prerokovi zaupniki ustavijo ta plaz.«

Poncij vzdihne:

»Naj vam bo.«

Amrokh si zadovoljno pomane roke:

»Saj sem vedel, da ste pravi mož za posel.«



Janez s skupino privržencev zasede trg pred kraljevo palačo. Naključni mimoidoči se večinoma umaknejo. Janez se spogleda s svojimi ljudmi, pomežikne najbližjim, pogumno zakoraka v ospredje in zakliče:

»Prešuštnik! Malikovalec! Še Rimljanov pes ima več oblasti od tebe! Gospod ne bo milosten do tvojega ležanja z bratovo ženo in prilaščanjem tuje hčere! Imaš kaj sramu pred očmi Gospodovimi? Si drzneš pred Obličje?«

Tedaj se odprejo vrata in tudi iz stranskih ulic na trg pritečejo Antipovi in rimski vojaki. Janez se zmedeno ozira:

»Misliš, da lahko utišaš Glas Gospodov? Kaj mi lahko storijo vojaki malikovalca? Si kupil nekaj poganskih zasužnjevalcev otrok?«

Joshua se prvi zaveda, da tokrat ne gre samo za zastraševanje, temveč vojaki mislijo resno. Legionarji nikoli ne nastopijo, če koga ne mislijo zgrabiti. Zmedeno se ozirajo okoli sebe, ko Janez odločno stopi proti vojakom. Joshua zamrmra:

»Legionarji niso samo za dajanje vtisa. Tokrat gre zares. Verjetno nočejo izgredov in hočejo samo Janeza, saj drugače ne bi za odstopnico pustili tiste ulice. Rimljani so nam dali jasno sporočilo. Gremo. Gibanje se ne sme končati na tem trgu.«

Redki se zgroženo odmaknejo od Joshue, a velika večina mu sledi.

Janez ugotovi, da je skoraj sam. Preden do njega pridejo vojaki, bolj zase zamrmra:

»Joshua je vedel.«

Legionarji zgrabijo Janeza, a Antipovi vojaki s sulicami in ščiti odrivajo preostale sledilce:

»Pojdite domov! Ne dajte nam povoda, da tudi vas vržemo v temnico. Pojdite domov in tam molite Gospodu.«

Janez dvigne roke in zakliče:

»Glejte! Rimljani so spustili svojega psa, da zaščiti malikovalca in prešuštnika, ki je legel z ženo svojega brata, a svojo ženo je sramotno nagnal in nam skoraj prinesel vojno za čast!«

Vojaki ga grobo zgrabijo in odvlečejo:

»Malce se boš ohladil za zidovi temnic. Na srečo imaš prijatelje, ki so kupili tvoje življenje.«

Janez skloni glavo. Kdo bi mi kupil življenje? Kdo me je izdal? Joshua? Andrej? Jakob? Je bil Janez? Vsi štirje so takoj pobegnili.



Antip v družbi Herodiade s širokim nasmeškom zre v vklenjenega moža:

»Janez! Predolgo si blatil svojega kralja! Vsake orgije je enkrat konec in tudi tvoji je odbilo zadnje bruhanje. Draga žena, tudi tebe je žalil. Kaj mu naj storim?«

Herodiada vstane in ne odlepi oči od moža gorečnega pogleda:

»Ne vem. Tvoj brat bi ga daroval gladiatorjem, da se malce posladkajo. Verjetno še nimajo izkušenj, kako je leči k preroku.«

Antip se zareži:

»Daj no! Ne moreva ga dati gladiatorjem. Prehitro bo konec. Tako na hitro ne sme k prednikom. Nekaj dolgotrajnejšega si morava izmisliti.«

Janez razširi oči:

»Kje imata Salomo? Sta že priredila orgije v njeno čast? Zdaj je v letih, ko vsaka prostitutka prvič spozna moškega.«

Herodiadi zastane korak. Antip pokliče Kasparja in Melkiona:

»Če bi poslušal mojo drago Herodiado, bi ti verjetno že včeraj glavo ločili od telesa. Za mojo neverjetno milost, da ti še stoji na ramenih, Gospod mi je priča, se zahvali sabskima trgovcema. Tvojo glavo in usodo sem položil v njune roke. Spoznaj ju!« in namigne Kasparju in Melkionu. Vilinca stopita v ospredje, se najprej priklonita kralju, zatem še čemerni Herodiadi in odmerjata Janezov vročični pogled. Melkiona prešine. Takoj prepoznam pogled fanatika in to je fanatik. Simbioza z aganealom še ni končana. Antip razočarano vzdihne:

»Nikoli nisem mislil, da bo Zaharijev sin postal sovražnik kraljestva. Očetovemu ugledu se zahvali, da o tvoji usodi odločata trgovca, ki trgovino pogojujeta z mirom.«

Kaspar in Melkion se spogledata. Melkion stisne ustnice:

»To je torej Janez, znameniti prerok Postave in konca sveta. Takšni možje so nevarni za posel, saj ob napovedi skorajšnjega konca nihče noče delati in trgovati. Modri kralj, nekaj let ječe bo ohladilo njegovo obrekovalsko vnemo. Ne umažite se z njegovo krvjo, ne dajte privržencem mučenika, zaradi katerega bodo sprožili upor. Saj veste, kako potekajo upori in čigava kri steče po mestnih ulicah. Upor s prelivanjem krvi je slab za trgovino in midva sva tukaj, da trgovina steče,« in besede podkrepi z urokom, ki topi Antipovo željo po usmrtitvi nadležnega preroka.

Herodiada jezno prhne:

»Obrekovanje kralja se mora končati s kotaljenjem obrekovalčeve glave. Ljudstvo mora spoznati, do kam sme iti.«

Kaspar uperi pogled skozi Herodiadine oči in ga okrepi z urokom:

»Strinjam se s prijateljem Melkionom! Za štiri ali pet let ga vrzite v plemiško ječo! S tem dejanjem boste pokazali milost, ki bo zasijala v očeh Gospodovih. Ob vaši milostni sodbi si nihče ne bo upal dvigniti upora, saj boste z milostjo pridobili ljubezen svojega ljudstva. Vsi vedo, da imate vso pravico, da ga prodate za sužnja, vržete v dar gladiatorjem ali usmrtite za osebno zadoščenje. A vi tega v imenu milosti Gospodove ne boste storili. Zaharija je pomemben mož, njegov glas ima moč v Judeji. Če boste ohranili sinovo čast, boste pridobili zaupanje v očeh Templja.«

Herodiada jezno prhne:

»Boš poslušal tujce ali svojo ženo, ki zahteva čast zase in svojo hčer?«

Antip je poslušal tujca:

»Žena! Pusti možem odločitve o moških zadevah in časti!«

Herodiada se vročično zazre v Janeza in prhne:

»Bom že dosegla svoje,« a se njena volja pod Kasparjevim urokom počasi topi:

»Bo že prišla pote kazen Gospodova,« se jezno obrne in s trdimi koraki zapusti dvorano.

Antip skomigne z rameni:

»Ženske,« in se posveti jetniku. »Janez Obrekovalec. Tako ti bom rekel naslednjih pet let. Mogoče se ti mudi pred prestol Gospodov, a tja ne greš zaradi moje volje. Gosta iz Sabskega kraljestva imata prav, ta hip ne potrebujem mučenika. Obsojam te na pet let ječe, ki pritiče tvojemu rodu. To naj bo zapisano in objavljeno!«

Kaspar in Melkion zadovoljno prikimata.

Janez ostane brez besed. Bog me ima rad in ima zame nalogo. Antip ga še nekaj trenutkov motri in se posveti gostoma:

»Bo vajin kralj zadovoljen? Je to dovolj za sklenitev poslov?«

Melkion prikima:

»Gospod, pravilno ste postopali. Trupla, zlasti mučeniška, so slaba za trgovino. Svojemu kralju bova priporočila trgovino z vami osebno. Zakaj bi služili posredniki? Za svojo milost boste nagrajeni. Upam, da vaša vročekrvna soproga ne bo storila kakšne neumnosti. Ženske so povsod enake.«

Antip se nasmehne:

»Naj vaju ne skrbi njena vroča kri. Rada jezika, a se na koncu pokori moji volji. Ženske pač ...« vzdihne.



Kaspar se zadovoljno sesede na udoben stol:

»Herodiada bo še nekaj časa kuhala svojo jezo, a se bo sprijaznila. Tukaj imajo moški glavno besedo, kar nam v našem primeru gre na roko. Antip se bo ukvarjal z njeno jezo in morala se bo pokoriti njegovi volji. Tako ne bom razmetaval energije za njeno popolno spreobrnjenje.«

Melkion zaskrbljeno odvrne:

»Upam, da si dovolj vplival. Antip je popolnoma prepričan o pravilnosti svoje odločitve. Zlahka sem ga speljal do prave odločitve. Glede Herodiade,« se pogladi po bradi. »Upam, da imaš prav glede moči patriarhata.«

»Ne boj se. Misel na Janezovo smrt sem ji izbil iz glave. Antipova volja bo prevladala.«

Melkion zaskrbljeno nagrbanči čelo:

»Kaj pa njuna hči?«

Kaspar zamahne z roko:

»Kaj je z njo?« zamahne z roko. »Zanjo ne skrbi! Premlada je, da bi imela vpliv. Čim prej zaključimo s tem, saj mi ta svet že preseda. Težko prenašam njegovo težo. Kako se boš vrnil? Saj menda nisi mislil resno, da boš tu ostal.«

»Ne vem še,« in pogled mu zaplava po mirni jezerski površini. »Odvisno je od Amrokha. Nima še izkušenj s težo tega sveta in si je zastavil preveč dolgotrajno nalogo. Ne verjamem, da bo Mešarah kmalu pripravljen za Pemej.«



Amrokh vrže kamenček v jezero. Kaspar in Melkion čakata na njegov odziv. Končno se sunkovito postavi na noge in mračno premeri oba sopotnika:

»Precej se vama mudi domov. Sta prepričana, da bo Antip držal besedo? Čustva so včasih precej močnejša od razuma. Nisem prepričan, da je Janez varen.«

Melkion komaj zadržuje naraščajočo jezo:

»Midva imava s tukajšnjimi ljudmi precej več prakse kot ti. Če rečeva, da je Janez varen, potem to tudi je. Antip je popolnoma predan našemu cilju.«

Amrokh se ne pusti prepričati:

»Kako bosta skrbela za njegovo varnost, če nista blizu ječe? Tukaj uroki z razdaljo hitro izgubljajo moč in urok volje ne traja pet let. Že najmanjša razpoka lahko prinese katastrofo.«

Kaspar se skloni za kamenčkom, otipa njegovo toplo mehkobo in ga sunkovito vrže v jezero:

»Premalo nama zaupaš. Vilinci bi si morali zaupati.«

»Ne gre za zaupanje, temveč doslednost. Čaka me delo z Mešarahom in njegovimi bližnjimi. Poskrbel sem, da bo prevzel Janezove ljudi in nadaljeval njegovo pot. Za Pemej bo pripravljen, ko bo prepričan o svoji enkratni izjemnosti. Začel bo drugače kot Janez. Srditost bo zamenjal z blagostjo. Do Pemeja mora prehoditi natančno določeno pot, zato bom ves čas v bližini. Pravočasno mora v Elem Jered in se potem znova vrniti sem.«

Melkion in Kaspar se spogledata:

»A midva naj ždiva blizu Janeza?«

Amrokh dvigne obrvi in se malce nagajivo nasmehne:

»To se mi zdi razumna delitev dela.«





14. Skušnjava v puščavi


Vstopila je Herodiadina hči in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila všeč in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je vneto: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.« In urno je vstopila h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni hotel odreči. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to slišali Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob.

Mk 6, 22 – 29



Amrokha prebode siloviti stisk magije in od slabosti se nasloni na zid. Prestregel je samo odmev in že ta ga je skoraj položil na tla. Fokus megšelemskega bitja ni bil Mešarah, temveč Tesea Emenim. To je jasno čutil. Prav sem imel. Upam, da sta prestregla ta urok, saj sta izurjena saoga. Kratek stisk izpuhti. Globoko zajame sapo, čuti nenavadno vlago, ki se nabere na čelu. Se potim? Kristalna magija ... To se ne bi smelo zgoditi. Poskuša zaznati Kasparja in Melkiona, a ničesar ne čuti. Kaj je speljalo pozornost Melkionu in Kasparju? Opozarjal sem ju. Še sreča, da se Mešarah uspešno pripravlja. Mogoče bo naslednja tarča. Blizu bom.

Nekateri ljudje mu namenijo vprašujoče poglede, a se jim kislo nasmehne in nadaljujejo svojo pot proti zbirališču ljudi. Joshua popolnoma obvladuje množice, ki se zgrinjajo okoli njega in nihče več ne sprašuje za Janeza. Malce je k temu pripomogel tudi Amrokhov urok, ki je pospešil bledenje spomina na gorečega pridigarja o Postavi. V tem krutem svetu zatiranja naleti pridiganje o božji milosti, nenasilju in brezpogojni ljubezni na plodna tla.

»Bodite bogaboječi v tem svetu in prišli boste v nebeško kraljestvo.«

Čeprav Amrokh na svoj način uživa v Mešarahovem uspehu, mora tvegati in ga za kratek čas zapustiti. Nujno mora z Melkionom in Kasparjem razčistiti glede očitnega posega kristalne magije. Upam, da sta prestregla urok. Samo damejah je sposoben takšne vrhunske manipulacije in prevare.



Amrokh takoj začuti njun neuspeh. Besno stisne pesti:

»Že iz vajinih oči berem, da sta ga izgubila.«

Melkion in Kaspar živčno prestopata in se izogibata Amrokhovemu jeznemu pogledu:

»Opomnil sem vaju! Imela sta precej preprosto nalogo. Janeza bi morala ohraniti pri življenju. Zaprt je bil v kraljevi ječi, torej ni mogel nikamor in nihče ni mogel k njemu, a zgodilo se je ... Morala bi samo paziti na morebitne vplive okoli njega. Če bi bila blizu kraljevih ječ, bi zlahka prestregla megšelemski urok. Preprečila bi njegovo usmrtitev. Toliko let izkušenj z voljo tukajšnjih ljudi in zgodi se vama to. Sta pozabila, ko sem vaju opozarjal na morebitnega damejaha? Zakaj se vama je to izmuznilo? Aja,« dvigne glas. »Enej je postavil teorijo, da se damejah ali Elejla ne more udejanjiti v gostem univerzumu. Njegovo prepričanje o etrskih ravnotežjih vama je zameglilo presojo in odneslo osnovno pozornost. Res lepo. Popolnoma prav sem imel,« rahlo dvigne glas. »Janez je bil primarna Elejlina tarča.«

Melkion zamrmra:

»Saj ne vemo, ali je v ozadju megšelemski vpliv. Naša magija,« a ga Amrokh grobo prekine:

»Ne govori o nas treh! Vidva ne vesta, ker sta se zazibala v udobje Enejevega prepričanja. Mene pa ni uspavalo. Zaradi sigurnosti sem se odpovedal udobju lastnih izračunov. Kar sem slutil, se je zgodilo. Dobro sem čutil trden vpliv damejahove energije, a zaradi fokusa na Mešaraha se nisem mogel pravočasno odzvati. Vem samo to, da je zagotovo šlo vsaj za damejaha,« in jezno prhne. »El nam pomagaj, če je šlo za Elejlo.«

Kaspar sunkovito skoči na noge in zlovoljno odkima:

»Na slepo govoriš! Midva sva tukaj živela kar veliko,« a ga Amrokh precej nevljudno prekine:

»Ne govorita mi o dolžini tukajšnjega trpljenja! Dogovorili smo se! Vidva varujeta Janeza pred prehitrim prečkanjem Abadona, a jaz skrbim za Mešarahov uspeh. Komu je uspelo in komu spodletelo?«

Kaspar negotovo zajeclja:

»Na dvoru se je mešalo ogromno različnih vplivov in zagotovo ni šlo za kakšnega pomembnega sužnja Megšelema. Zagotovo!«

Amrokh se zareži:

»Naj ponovim,« se zresni in tiho pribije. »Čutil sem jasne vplive kristalne magije. Tega ni sposoben suženj, temveč gospodar, pravzaprav gospodarica, damejah. Udarec je bil ozko in natančno odmerjen v fokus Antipove in Herodiadine volje, ki sta se podredila damejahu, viru uroka. Sta zasledila deklico z imenom Saloma?«

Kaspar in Melkion se spogledata:

»Saloma? Hči Herodiade? Kaj je z njo? Saj je skoraj otrok.«

Amrokh zlovoljno odkima:

»Še bolj sta slepa, kot sem se bal. Saloma je lupina damejaha ali celo, El nam pomagaj, same Elejle. Poskušal sem jo otipati, a sem našel le praznino, lupino, podobno gulethu.«

Mračna tišina leže na tri može v zanemarjeni kolibi na robu Teverje.

Amrokh tiho nadaljuje:

»Sta jo sploh preverila? Sta dobila uvid vanjo?«

Kaspar kislo odvrne:

»Saj je samo deklica.«

Melkion doda:

»Sicer je malce predrzna deklica, a se mi zdi neškodljiva. Že zgolj kot lupina kerkeša bi postala obsedena, hitro bi jo vklenili kot noro in obsedeno z enim od tukajšnjih zlih duhov. Damejah?« zavrti z očmi.

Amrokh trdo odvrne:

»Damejah je samostojna entiteta, ne potrebuje neprestane vezi z zatabi, zato ne sproži odziva izvirnega jeaha in neša. Tudi Elejla in oba damejaha so začeli svojo pot kot nedolžne deklice. Elejla je bila v nekih drugih časih Meri in je do svojega petnajstega leta brez boja pokorila ves Vzhod,« in zlovoljno odvrne. »Neverjetna sta.«

Melkion oprezno doda:

»Zgrabimo Salomo in se prepričajmo. Še vedno je na dvoru in verjetno ne gre nikamor.«

»Nikamor? Stvor v Salominem telesu je imel samo eno nalogo, ki jo je opravil. Mislite, da čaka? Zaveda se svojih omejitev v tem svetu in zagotovo že ima novo telo. Tesea Emenim je mrtev, ker sta spregledala drobno deklico. Z eno samo potezo je za nekaj let onemogočil udejanjenje Aganealov. Naslednja tarča je jasna.«

Kaspar olajšano vzklikne:

»Mešarah! Pravzaprav je on ključen. Tesea Emenim se bo že udejanjil, saj tukajšnja smrt pomeni samo odlog, ne pa konca. Če Mešarah ne naredi Pemeja, se sesuje ves načrt.«

Melkion navdušeno doda:

»Še vedno mislim, da Tesea Emenim ni tako pomemben in zdaj vemo, da se nekje blizu motovili mogoče celo damejah.«

Amrokh odkima:

»Tesea Emenim je še kako pomemben. Brez njega Pemej izpade kot manjša motnja. A zdaj je najpomembnejši Mešarah. Dokler bom blizu, bo varen.«

Kaspar se pogladi po bradi:

»Vseeno preverimo to Salomo.«

Melkion pritrdi:

»Zagotovo. Moramo se prepričati.«

Amrokh skomigne z rameni in se sprijazni z njuno idejo:

»Obiščimo torej dvor Antipa Heroda. Pot bo naporna, saj bo treba vplivati kar na precej ljudi in oboroženih legionarjev s precej trdo voljo.«

Kaspar odvrne:

»Bomo že preživeli. Še kaj hujšega je šlo mimo mene.«

Odpravijo se proti palači. V mestu se smukajo po stranskih ulicah in se izogibajo rimskim patruljam. Vsake toliko tišino presekajo žvenket, kričanje in rezki ukazi. Čeprav je zgodnje popoldne, je na ulicah malo ljudi. Še ti redki, ki jih srečajo, se poskušajo neopazno izmuzniti in se izogibajo srečanj.

»Do zdaj smo jo poceni odnesli. A zdaj je konec. Treba bo čez trg, poln legionarjev,« zašepeta Melkion. Kaspar prikima in odločno zakorakajo na krožni trg v rimskem slogu in se oprezno spogledajo z nekaj strogo motrečimi rimskimi vojaki. Centurij opazi odločne tujce in takoj namigne podrejenim.

»Stojte!« jim ukaže in obkroži jih skupina mrkih legionarjev, pripravljenih na boj. Domači vojaki so samo pred vhodom v kraljevo palačo.

Vilinci obstanejo. Amrokh otipa centurija. Naveličan je tega prestrezanja ljudi. Z malce sreče bo šlo zlahka.

»Gospod, vabljeni smo v kraljevo palačo. Herod,« a ne konča stavka. Centurij dvigne roko in nagrbanči čelo:

»Stojte! Danes je slab dan za obisk kraljeve hiše.« in legionarji jih spretno obkrožijo. Ostali so brez odstopnice, če postane vroče.

Amrokh skomigne z rameni:

»Zakaj je slab dan? Za posel ne bi smelo biti slabih dni.«

Centurij ostane neomajen:

»Njegovo veličanstvo so v afektu dali usmrtiti enega od prerokov, ki tavajo po tej od bogov zapuščeni deželi. Prefekt želi preprečiti nemire, čeprav je nenavadno mirno.«

Amrokh odvrne:

»Mogoče prerok ni tako pomemben, a previdnost ni nikoli odveč. Bolje mrtvih deset domorodcev kot ranjen en sam legionar. Kljub vsemu vas prosim za prehod, saj posle ne moremo polagati v tako nepredvidljive dogodke, kot je kotaljenje pregretih preroških glav,« in poskuša z urokom topiti centurijevo odločenost.

Centurij se malce omehča:

»Ukazali so mi,« in trdo pribije. »Nobenih obiskov palače.«

Amrokh še okrepi urok, tudi Kaspar in Melkion se napneta:

»Kralj bo besen, če nas ne bo.«

Centurij vztraja:

»Morali boste izbrati kakšen drugi dan.«

Amrokh začuti stisk uroka, ki drži centurijevo voljo. Razočarano skomigne z rameni in namigne spremljevalcema:

»Pridemo drugič.«

V dogajanje poseže nežen dekliški glas:

»Centurij!«

Rimljan se obrne. Vilinci zagledajo mlado dekle. Kasparja prešine:

»Saloma, Antipova hči. Kaj počne tu?«

»Centurij, moj oče pričakuje trgovce iz Sabskega kraljestva. Prefekta Ponicija Pilata vprašajte o Amrokhu Gideusu. To je on s svojima spremljevalcema.«

Centurij neodločno odvrne:

»Kaj pa ukaz?«

Amrokh čuti, kako druga magija topi centurijevo voljo. Tiho doda:

»Jaz sem Amrokh Gideus, imela sva poslovno srečanje.

Zagotovo se me še spominja, saj za dober posel vedno bogato obdarimo svoje stranke.«

Centurij namigne legionarjem, ki se umaknejo. Vilinci pohitijo do vhoda v palačo.

Amrokh se sreča s Salominimi očmi:

»Vi ste torej,« a mu dekle ne pusti dokončati stavka:

»Saj ne boste nasilni v očetovi palači.«

Kaspar hoče nekaj reči, a ga Melkion utiša. Amrokh izbira besede:

»Vi ste torej poskrbeli za Janezovo pot k njegovemu nebeškemu očetu.«

Saloma se zahihita:

»Tel en'ameah celesteot. En'Ameah at tašepam en'morak kobot.«

Amrokh jezno odvrne:

»Herodiadina želja?«

S Salominega obraza ne izgine nagajiv nasmeh:

»Vaš Janez se je sam obsodil. Klevetanje s prešuštvom je tu hud zločin. Moj oče je kralj in ne more ga javno obrekovati od sonca zmešani prerok. Zeah at en'mabanoh teo en'ipabeš, teo Mešarah,« in pospeši korak. »Prepuščam vas očetovi straži,« in nadaljujejo pot, a deklica je izginila v stranskem hodniku.



Antip čemerno ždi na terasi. Služabniki čakajo na gospodarjeve ukaze.

»Vaše veličanstvo,« ga pozdravijo gostje in se kratko priklonijo.

Antip zamomlja:

»Vem, kaj sem obljubil. Ujel sem se v neumno past. Herodiada je izkoristila mojo slabost in me preko Salome napeljala, da sem storil, kar sem. Moral sem ji ustreči. Moral,« se mu glas izgubi. Vilinci se spogledajo. Amrokh glas podkrepi z urokom:

»Ste prepričani, da je Herodiada? Saloma ni več čisto nedolžen otrok.«

Antip se postavi na noge in stopi na rob terase:

»To mi zdaj prav nič ne pomaga. Prefekt Pilat je poslal legionarje na ulice, da pomagajo mojim vojakom pri vzdrževanju reda. Na srečo ni prišlo do večjega upora in je šlo brez večjega prelivanja krvi,« in dvigne pogled. »Z rimskimi meči in kopji spuščena kri na mestnih ulicah je slabo znamenje za mojo vladavino. Kakšen kralj sem, če red vzdržujejo tuji legionarji? Herodiada ... Res je peklenska kača.«

Kaspar oprezno doda:

»Za trgovce so legionarji na ulicah slaba novica.«

Amrokh se kislo nasmehne:

»Še slabša pa je upor in prelivanje krvi na ulicah. Trgovina bo stekla, ko se tole unese.«

Na teraso vstopi Saloma. Spogledljivo premerja goste:

»To so torej tisti trgovci. So prišli zaradi obrekovalca Janeza?«

Antip prikima. Saloma se zavrti in premerja vilince:

»Preroki se ne bi smeli vtikati v kraljevo življenje. Naj se držijo nebeškega kraljestva in pridiganja o postavi.«

Amrokhu se ustnice razležejo v plitek nasmeh, Melkion in Kaspar se spogledata.

Dekličine oči rahlo zasijejo. V Amrokhovi glavi odmeva:

»Vilinci, od daleč ste prišli in magija vas izčrpava. Kako dolgo še lahko vzdržujete svoja telesa pritisku tega sveta?«

Amrokh nagrbanči čelo in odvrne:

»Elisa? Marisa? Si mogoče Meri? Naj te tako kličem? Saloma je samo lupina.«

»Priznam, lupina je naporna. Sicer pa bo moj ševiz zapustil to telo in vam ga prepuščam in sam ugibaj, kdo je začasno prevzel Salomo. Tesea Emenina sta odnesla površnost in zaverovanost v nezmotljivost vilinskega duha. Zato boste vilinci nekega dne preteklost.«

Amrokha prešine ... Elejla. Bliskovito ustvari urok, ki udari v prazno.

Sijaj dekličinih oči ugasne in negotovo strese z glavo:

»Lahko zaplešem gostom. Naj vidijo, kako plešem.«

Samo izurjeno vilinsko uho je opazilo razliko. Ševiz Elejle zapusti dekličino telo. Pred njimi je zaplesala Saloma.



Melkion in Kaspar se sesedeta na klop. Amrokh ju motri:

»Zdaj vesta. Elejla je našla pot tudi v ta gosti svet. Verjetno je precej šibka, a dovolj za vplivanje na ljudi. Ni težko skreniti poti šibkemu duhu. Že v svoji mladosti ni nikoli delovala nasilno, vedno le preko posrednikov. Zdaj je izginila.«

»Kako se je lahko Enej tako zmotil? Elejla tukaj?« zaječi Kaspar. Melkion odsotno bolšči predse:

»Pred nosom sva jo imela. Ves čas.«

Amrokh stopi do okna in zre na ulico. V nosnice mu udarja pisana zbirka vonjav:

»Za las nam je ušla. Verjetno se je vrnila v Kandar. Čutil sem trepetanje njenih energij. Pravočasno se je izmuznila.«

»Izmuznila se nama je, ker sva iskala neposredni vpliv kristalne magije, a je vedno vplivala samo preko šibkih posrednikov.«

Amrokh se obrne in vzdihne:

»Raje priznajta, da je sploh nista iskala. Napake so se nam zgodile in to se nam ne sme ponoviti. Raje iz tega potegnimo kaj koristnega.«

»Koristnega?« je zmeden Melkion.

Amrokh odvrne:

»Seveda. Zdaj vemo, da ima Elejla tu zelo omejene moči. Abadon je prečkal verjetno samo ševiz. Skoraj bi jo ujel. Ko sem udaril po Salomi, se ni upirala, temveč je izginila. Ne verjamem, da si bo še upala v našo bližino, saj ve, da je ranljiva in nemočna proti vilinski magiji.«

Melkion vzdihne:

»Enej se vendarle ni motil. Njegovi izračuni ne govorijo o ševizu, temveč telesni navzočnosti.«

Amrokh sklene dlani:

»Posvetimo se Mešarahu. Uporabimo to, kar imamo. Tesea Emenim si bo našel novo telo. Mogoče se bo vse izteklo bolje, kot smo sprva mislili.«



Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!«

Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval,

da te obvarujejo in:

Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.

Luka 4, 1 – 13



Amrokh zre v izsušena tla. Suh zrak ga skeli. Kaspar in Melkion živčno ogledujeta pustinjo, ki jo neusmiljeno biča vzhodnik.

»Mešarah je preprosto izginil. Bližnji pravijo, da ga je v puščavo poklical Duh Sveti. S sabo je vzel Sehir bar Jemin. Kaj ga je pognalo v peščine? Že cel mogos ni glasu o njem ali od njega.«

Amrokh odkima:

»Mešeah ... Mešarah je zunaj dosega. Naslednji Mešarahov korak je prvo potovanje v Elem Jered. Brez njega se skrite vojske ne bodo zbrale. Tudi nam bo prav prišlo malce domačega zraka. Tole tukaj ...« in pljune v suha tla.

Kaspar se kislo nasmehne:

»Prehitro smo porabljali moči. Čeprav so ti ljudje šibki na duhu, pa za vsak premik v volji zahtevajo ogromno moči. Zakaj misliš, da bomo Mešaraha srečali ravno tukaj?«

Amrokh zre v daljavo. Piš vetra ga spominja na domači Saranomverg:

»Zakaj? Katzun ralai en'hadeš mepaim je eden od opisov mešeaha. Štiri po deset dni svetosti ... Ti dnevi so minili in Mešarah je šel po tej poti in tu se bo vrnil. Grem mu naproti. V votlini pripravita vse potrebno za vrnitev. Če me ni ob zori tretjega dne, se vrnita sama.«



Amrokh zagleda znan obraz. Sloki mož z ovito glavo kleči pred kamnom in neslišno premika ustnice. Vse na njem izdaja dolge dneve samote sredi krute puščave. Začuti moči tehagacev in sibetov. Mož ima na roki vse tri prstane. Previdno se približa, saj ga noče zmotiti. V njem čuti pretakanje silnih energij.

Previdno ga ogovori v vilinščini:

»Sajaleh!«

Mož se zdrzne in se zagleda v prišleka:

»Sajaleh! En'tegal cavalvel at od havit, healašet!«

Amrokha znova preseneti nenavadno čista in mogočna sila, ki jo izžareva modrooki mož sredi puščave:

»Degmith en'Rešgematok.«

Mož brez odpiranja ust odvrne:

»En'Hajetfet at guhs ševiz le en'zetef.«

»Množice vernih te čakajo. V tem in drugem svetu.«

»Pripravljen sem na Elem Jered, nebeško kraljestvo onkraj zvezd.«

Amrokh blago odvrne:

»Tukaj sem, da te popeljem na to potovanje onkraj zvezd. V nebeškem kraljestvu te čakajo vojske Gospodove.«

Mešarah pomežikne:

»Ob koncu tega časa se bova srečala in dragocenosti boš spravil, da se damejahi in Elejla ne vzpnejo več iz megšelemske grobnice. Čakaj me ob zadnjem vdihu. Knjigo,« in spusti pogled nanjo, »bom predal en'Tesea.«

»Prvi je mrtev.«

»Mrtvo je telo, a ševiz se bo vrnil ob koncu časa.«

Amrokh začuti neizmerno ljubezen in prisotnost veličastne Elove moči. Noben Nesmrtni še ni bil deležen takšne silnosti.

»Pojdiva zdaj v nebeško kraljestvo.«



Petronij Vitae Pontij prečka forum. Sprva ni bil navdušen nad službo v Civitas Celeia, a se je navadil tukajšnje klime in nenavadno miroljubnih Keltov. Vse več je različnih in zanimivih ljudi iz drugih delov imperija, zato je to vse prijetnejši kraj za bivanje.

Med enim in drugim korakom ga nekaj prešine. V misli mu vdrejo besede tujega jezika.

Aganeal ...





Dodatkom v popotnico


Vsaka od knjig sage Vitezi in Čarovniki ima dodatke. Dodatki so namenjeni spoznavanju Svete dežele v času Jezusa Kristusa in pomena specifičnih vložkov fantazijskega dela. Dodan je tudi celovit slovar, ki se z vsako dodatno knjigo še dopolni in nadgradi z novimi besedami.

Dodatki so razdeljeni v več zaokroženih celot.





Judeja in svetopisemski kraji v rimskem času


S pomočjo Wikipedije smo zbrali pomembne kraje, ljudi in običaje Judeje v rimskem času, ko je svet spreminjal Jezus Kristus. Kraji, kot so Betlehem, Jeruzalem, Nazaret, Tiberija so del svetopisemske zgodbe, a so tudi del svetovne zgodovine.





Nekatere zanimivosti tistih časov in prostorov


Pri našem popotovanju po svetopisemskem času in prostoru smo naleteli na nekatere zanimivosti, ki jih kaže spoznati.





Nekateri zgodovinski in izmišljeni liki


V Novi zavezi se srečamo z ljudmi, kot so Saloma, Herod Antipater, Herod Veliki, Elizabeta, Poncij Pilat, Kajfa, Janez Krstnik, Marija Magdalena, ... Vse to so zgodovinske osebnosti, ki so pustile pečat tudi v zgodovinopisju.





Priročni slovar


Obsežen kos dodatkov predstavlja slovar, ki prinaša razlage specifičnih besed, vilinskih fraz in besed, vulgarizmov in posebnosti. Slovar se iz knjige v knjigo sage debeli z novimi besedami.



Viri in literatura:

	 		Wikipedija (SI, HR in ENG)

		Biblija.net

		Slovar slovenskega knjižnega jezika

		Biblijski atlas

		Zbrano in različnih virov.





Betlehem


Še eno mesto iz t. i. Svete dežele, ki se je globoko zarezalo v zavest krščanskega sveta. Betlehem (hebr. Bet Lehem) je znano predvsem iz Nove zaveze kot kraj Jezusovega rojstva. V tem kraju stoji Bazilika Kristusovega rojstva in ga obiskujejo romarji, ki želijo videti kraj Jezusovega rojstva. Ime mesta pomeni Hiša kruha (Bet – hiša, Lehem – kruh). Betlehem danes leži v Palestini.

Najpomembnejša znamenitost mesta je Cerkev Kristusovega rojstva (pred kratkim uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine), kamor se pred božičem zgrinjajo množice romarjev. Cerkev so postavili na mesto, kjer se je po izročilu rodil Jezus Kristus (gl.).





Galileja


Dežela je znana predvsem zaradi svetopisemskih dogodkov. Hebrejsko ime dežele je ha'Galil, danes je pokrajina na severu sodobnega Izraela. V Galileji sta tudi Nazaret in Tiberija, znani so tudi Magdala, Kana in še nekateri drugi. Galileja je bila v času Heroda Antipe formalno samostojna, a se je to nehalo leta 39 n. št., ko je Kaligula odstavil Heroda Antipo in Rim je še formalno prevzel oblast.





Galilejsko jezero


Galilejsko jezero se v hebrejščini imenuje Jam Kineret, v arabščini pa Buhairet Tabariyya (Tiberijsko jezero). Imenuje se tudi Genezareško jezero. Jezero je najnižje ležeče sladkovodno jezero na svetu, saj leži več kot 200 m pod morsko gladino. Skozi jezero teče reka Jordan (gl.), ki se potem izliva v Mrtvo morje. Na zahodni obali jezera leži Tiberija, severozahodno pa se razprostira rodovitna Genezareška ravnina. Mimo jezera je potekala pomembna trgovska pot, ki je povezovala Egipt s severnimi deželami. Jezero je bilo pomembno tudi zaradi ribolova in z njim je povezano tudi Jezusovo delovanje. velik del Evangelijev se dogaja v bližini jezera, ki je omenjeno tudi v Stari zavezi.

Štirje apostoli so bili ribiči (Andrej, Peter, Janez Evangelist, Jakob). Z jezerom je povezanih tudi nekaj čudežev, kot je znamenita hoja po vodi.





Jeruzalem


Jeruzalem (hebr. Jerušalajim, Jerušalem) je mesto, ki ima izreden pomen v biblijski tradiciji. Mesto je sveto za vse tri velike monoteistične religije (islam, judaizem, krščanstvo) in njegova zgodba se preleta z dogodki, popisanimi v svetih knjigah (Koran, Nova in Stara zaveza). Znano je tudi kot Davidovo mesto in Sion (Tempeljski grič, okoli je znaten del starega mestnega jedra). Mesto leži med Sredozemskim in Mrtvim morjem.

Jeruzalem je bil v Jezusovih časih pomembno središče takratne rimske Judeje. V Jeruzalemu je vladal Herod Veliki (hebr. Hordes gl.)

Danes je Jeruzalem pisana zbirka ljudi in je jedro spora med Palestinci in Izraelci, saj si mesto lastijo eni in drugi.

Mogoče je zanimiv še seznam znamenitosti, ki poudarjajo versko pisanost in svetost mesta za vse tri monoteistične religije:

Zid objokovanja

Grič Sion

Cerkev Božjega groba

Grič Golgota

Mošeja Kupola na skali (Al Aksa) - tretji najsvetejši kraj Islama (za Meko in Medino)





Jordan, reka


Reka Jordan (hebrejsko nehar ha'Jarden) teče skozi Izrael, Palestino in Jordanijo in velja zaradi številnih omemb v Stari in Novi zavezi za sveto reko. Izvira na nadmorski višini 2814 m (Antilibanon pri Hermonu v Golanskem višavju) in se po 251 km izliva v Mrtvo morje 416 m pod gladino morja.

Jordan je bil že v biblijskih časih vir plodnosti velike ravnice (Kikkar ha'Jarden), Gospodovega vrta (Geneza 13:10).

V Novi zavezi Jordan stopi »na sceno« kot reka, v kateri je krstil Janez Krstnik.

Judeja

Judeja, hebrejsko Jehuda oz. jehudah, je bila rimska provinca.

Splošni podatki o Judeji v rimskem času:

Glavno mesto: Caesarea Maritima

Jeziki: koinska grščina, aramejščina, latinščina, hebrejščina

Religija: rimsko mnogoboštvo, judaizem, zgodnje krščanstvo

Vlada:

do leta 41 prefekti, po letu 44 prokuratorji

6–9: Koponij

26–36: Poncij Pilat

64-66: Gezij Flor

117: Lusij Kvijet

130-132: Tinej Ruf

Judejsko kraljestvo:

41–44: Herod Agripa I.

48–93/100: Herod Agripa II.

Zakonodajno telo: Judejski sinedrij

Zgodovinsko obdobje: Rimski principat



Zgodovinsko ozadje

Rimska republika je na Bližnjem vzhodu prvič intervenirala leta 63 pr. n. št. po tretji mitridatski vojni, ko je ustanovila provinco Sirijo. Za vzdrževanje miru je bil imenovan znameniti vojskovodja Gnej Pompej Veliki.

Regija v tistem času ni bila mirna. Judejska kraljica Saloma Aleksandra je malo pred tem umrla in njena sinova Hirkan in Aristobul II. sta se začela med seboj vojskovati za izpraznjeni prestol. Ko je Aristobula leta 63 pr. n. št. v Jeruzalemu oblegala bratova vojska, je poslal svoje odposlance k Pompejevemu zastopniku Marku Emiliju Skavru in ga zaprosil za pomoč. Za svojo rešitev je ponudil veliko podkupnino. Pompej je njegovo ponudbo sprejel, Aristobul pa je Skavra zatem obtožil oderuštva. Ker je bil Skaver Pompejev svak in varovanec, se mu je Pompej maščeval in za etnarha in velikega duhovnika imenoval njegovega brata Hirkana, naslova kralja pa mu ni priznal.

Ko je Julij Cezar porazil Pompeja, je Hirkana zamenjal z njegovim dvorjanom Antipatrom Idumejcem, poznanim tudi kot Antipa, ki je postal prvi judovski rimski prokurator.

Leta 57-55 pr. n. št. je sirski prokonzul Avl Gabinij razdelil nekdanje hazmonejsko Izraelsko kraljestvo na pet okrožij, katerim so načelovali okrožni sanhedrini.

Leta 44 pr. n. št. sta bila Cezar in Antipater ubita in rimski senat je leta 40 pr. n. št. za kralja Judov razglasil Antipatrovega sina Idumejca Heroda Velikega (gl.), ki je vojaško oblast dobil šele leta 37 pr. n. št. Med njegovim vladanjem so bili odstranjeni še zadnji predstavniki Makabejcev in zgrajeno veliko pristanišče Caesarea Maritima. Herodovo kraljestvo so si po njegovi smrti leta 4 pr. n. št. razdelili njegovi štirje sinovi (Judejska tetrarhija). Ena od četrtin je bila Judeja, ki se je približno ujemala z nekdanjim Judejskim kraljestvom. V njej je do leta 6 n. št. vladal Herodov sin Herod Arhelaj, katerega je cesar Avgust zaradi pritožb podložnikov in slabega vladanja odstavil. Njegovega brata Heroda Antipa, ki je od leta 4 pr. n. št. vladal v Galileji in Pereji, je leta 39 n. št. odstavil cesar Kaligula.





Judeja kot rimska provinca


Leta 6 n. št. je Judeja postala del večje rimske province Judeje (Iudaea), ki je bila sestavljena iz prave (biblične) Judeje, Samarije in Idumeje, bibličnega Edoma. V provinco niso bile vključene pokrajine Galileja, Golan (Gaulanitis) in Pereja (Dekapolis). Takšna ureditev je imela zelo majhen pomen za rimski državni proračun, dobro pa je obvladovala ozemlje in obalne ceste do rimske žitnice Egipta. Poleg tega je mejila s Partskim cesarstvom, ki je bilo po izgonu Judov vmesno ozemlje med Judejo in Judi v babilonskem izgnanstvu. Upravno središče province je bila Cezarea Maritima in ne Jeruzalem. Legat (guverner) province je postal guverner Sirije Kvirinij, ki je izvedel prvi popis prebivalstva v Siriji in Judeji in bil nasprotnik zelotov. Judeja ni bila niti senatska niti prava cesarska provinca, ampak nekakšen »satelit Sirije«. Guverner je bil vitez konjeniškega reda (ordo equeaster), tako kot v Egiptu, in ne bivši konzul, pretor ali senator. V letih 26-36 n. št. je bil judejski prefekt Poncij Pilat (gl.). Eden od velikih duhovnikov Herodovega templja je bil Kajfa (gl.), poznan zlasti po sodelovanju pri Jezusovi aretaciji in usmrtitvi. Za velikega duhovnika ga je imenoval prefekt Valerij Grat leta 18. Leta 36 je sirski legat Lucij Vitelij oba odstavil.

Do prvega odkritega razkola med Rimom in Judi je prišlo v »krizi pod Kaligulo« (37-41). Judeja je ponovno dobila avtonomijo v letih 41-44 n. št., ko je cesar Klavdij za kralja Judov imenoval Heroda Agripo I. in na oblast ponovno postavil Herodsko dinastijo. Provinca je, kljub temu da ni več imela prefekta, očitno ostala rimska provinca.

Cesar Klavdij je sklenil, da bo prokuratorje, ki so bili pogosto cesarjevi osebni pooblaščenci in provincijalni davčni in finančni ministri, po celem cesarstvu povišal na položaj magistratov s polnimi pooblastili za vzdrževanje miru. Ker sirski legat za Judejce ni bil sprejemljiv, je svojega zaupnega judejskega prokuratorja povišal na položaj cesarskega prokuratorja.





Judeja v knjigi


Velik del zgodbe v knjigi se dogaja na legendarnih svetopisemskih lokacijah rimske province Judeje.





Nazaret


V Nazaretu (hebr. Neazerat) je velik del otroštva preživel mladi Jezus. Nova zaveza navaja, da sta Jožef in Marija živela v tem mestu. To je tudi kraj Marijinega oznanjenja, ko je nadangel Gabriel Mariji oznanil, da bo rodila Jezusa (Jašuo / Jashuo).

V času Jezusovega rojstva sta bila Jožef in Marija v Betlehemu (gl.).





Sabsko kraljestvo


V starodavnem etipskem semitskem jeziku giz se je kraljestvo imenovalo Seba, v hebrejščini pa Šeba.

Jezik giz je skoraj izumrl, saj ga uporablja samo še etiopska tevahedska pravoslavna cerkev in izraelska manjšina v Etiopiji. Giz je tudi ime pisave abugido, s katero zapisujejo ta jezik. V malce spremenjeni pisavi pišejo jezika amharščina v Etiopiji in tigrajščina v Eritreji. Uporabljala se je tudi za zapis drugih jezikov Afriškega roga, a so ti jeziki počasi prešli na latinični zapis. Giz je soglasniška, kot vse pisave semitskega porekla. Samoglasnike je pisava dobila šele kasneje. Amaharščina, tigrajščina in izumrla akadščina se berejo od leve proti desni (hebrejščina, aramejščina od desne proti levi).

Kraljestvo je obstajalo od 1000 pr. n. št. do 400 n. št., torej dolgih 1400 let. Kraljestvo je znano, ker ga omenjata Biblija (Stara zaveza) in Koran. Če vemo za obstoj kraljestva, pa ni čisto jasno, kje je bilo. Znanstveniki ga postavljajo v Južni Jemen, Eritrejo ali Etiopijo. Vsekakor meje ves čas niso bile pribite, zato lahko sklepamo, da so se meje kraljestva skozi čas, do njegove ukinitve leta 400 spreminjale.

Sabejci so bili semitski narod iz Južne Arabije, ki so okoli leta 1000 pr. n. št. ustanovili Sabsko kraljestvo s prestolnico Marib (gl. zemljevid). Kraljestvo je temeljilo na visoko razvitem namakanju, o čemer priča jez Marib. Poleg kmetijstva je bila izjemnega pomena še trgovina z začimbami, slonovino, kadilom in tudi zlatom. Zaradi svoje lege so bili posredniki med Mezopotamijo, Egiptom in Indijo, kasneje so imeli stike z grško-rimskim svetom, zlasti Rimskim cesarstvom.

Poleg zapisov v Stari zavezi in Koranu najdemo zapise o kraljestvu tudi v drugih virih. Prvi znan zapis je omemba v nekem poročilu iz Hadite (današnji Irak), ko guverner mest Sukur in Mari piše o napadu na karavano iz Sabe.

Burna zgodovina Sabe se zaključi ob padcu pod oblast Sasanidov in kasneje Arabcev. Danes o obstoju pričajo tudi nekatere arheološke najdbe.

Sabsko kraljestvo je splošno znano zaradi znamenite Sabske kraljice, ki je obiskala kralja Salamona. V Stari zavezi so Saba ali sabejci večkrat omenjeni.

Vsekakor obstaja velika verjetnost, da so sabski trgovci v Jezusovem času potovali po takratni Judeji.





Tiberija


Mesto je zgradil Herod Antipa okoli leta 20 ob Galilejskem jezeru (gl.) in ga imenoval v čast cesarju Tiberiju. V hebrejščini se je mesto imenovalo Teverja.

Mesto je danes v Izraelu.





Zunanjost Cerkve Kristusovega rojstva v Betlehemu



Pogled na Mošejo na skali (Al Aksa) z Oljčne gore (Jeruzalem)



Judeja v 1. stoletju n. št.



Cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu



Sabsko kraljestvo



Tiberija danes ...





Betlehemska zvezda


Znamenita zvezda, oziroma, bodimo natančnejši, enkraten nebesni pojav, ki je vodil modrece do kraja Jezusovega rojstva. Takoj lahko odmislimo meteorje ali supernovo.

Svetel bolid ni tako redek pojav, a supernovo bi zabeležili vsaj kitajski kronisti, ki so bili precej zanesljiv vir za preverjanje verodostojnosti antičnih astronomskih posebnosti.

Dober kandidat za Betlehemsko zvezdo je komet, saj po vseh lastnostih ustreza opisom. Komet ima glavo in rep, kar nakazuje smer (kaže smer). Pojav je dovolj redek, nekateri kometi so periodični, drugi se pojavijo vsakih nekaj 1000 let ali pa so samo enkraten pojav. Kitajski astronomi so dejansko leta 5 pr. n. št. popisali nebesni dogodek, ki ustreza kometu. A kometi so veljali za prinašalce nesreče.

Drugi primerni kandidat je bližnja konjunkcija dveh svetlih planetov, konkretno Saturna in Jupitra ali Venere in Jupitra, ki se zgodijo dovolj redko, da vzbudijo pozornost. Takrat sta planeta tako blizu skupaj, da se nekaj dni zdita kot zelo svetla zvezda. Leta 7 pr. n. št. se je zgodilo takšno srečanje in to celo trikrat. Kmalu zatem, leta 3 pr. n. št. se je zgodila še bolj spektakularna konjunkcija – srečanje Jupitra in Venere. Takratni astronomi so bili tudi astrologi in so te dogodke zagotovo opazili in ponudili ustrezne razlage in napovedi.

Zagotovo ste prebrali kakšne apokaliptične (drugega sodobni astrologi skoraj ne znajo) napovedi ob bližnji konjunkciji Jupitra in Saturna 21. decembra 2020.





Enkavstika


Beseda enkavstika izvira iz grške besede enkaustikos, kar pomeni »gori v«, ker je za izdelavo potrebna toplota.

Enkavstika je slikarska tehnika, znana tudi kot slikanje z vročim voskom, pri čemer se uporablja ogrevan čebelji vosek, ki so mu dodani barvni pigmenti, ki so odporni proti temperaturi. Tekočina ali pasta se nato nanese na površinsko pripravljen les, lahko pa tudi platno, papir, zid in druge materiale. Poleg čebeljega voska se lahko uporablja številne druge recepte, tudi druge vrste voskov, smole dreves iz družine dipterokarpovk, laneno olje ali druge sestavine.

Za oblikovanje barve in voska, tako hladne kot segrete, se uporablja kovinska orodja in posebne ščetke. Danes so ta orodja toplotne svetilke, toplotne pištole in drugi načini uporabe toplote, ki omogočajo umetnikom, da se podaljša čas, ki ga imajo za delo z materialom.

Ta tehnika risanja in barvanja je bila predvsem v uporabi pri portretih mumij iz Fajuma v Egiptu okoli leta 100 - 300, pri Blachernitissi in drugih zgodnjih ikonah, opisal jo je tudi rimski učenjak Plinij Starejši.





Kristus Pantokrator


Gre za posebno upodobitev Jezusa Kristusa v krščanski ikonografiji. Pentokrator je grški prevod za eno od božjih imen Jehova Sabaoth (prevaja se kot Gospod nad vojskami) in tudi El Šadaj (vsemogočni Bog). Beseda govori o dejanski božji moči.

Največkrat se Pantokrator prevaja kot vsemogočen ali vsemogočni. Predstavlja Jezusa kot blagega, a vendarle strogega in vsemogočnega sodnika človeštva. Ideja Kristusa Pantokratorja je skoraj neznana protestantskemu svetu. Ikona Kristusa Pantokratorja je ena najbolj razširjenih podob v pravoslavnem krščanstvu.





Pasha


Pasha, hebrejsko pesah, pomeni »iti mimo«, je eden najpomembnejših židovskih praznikov. V slovenščini temu prazniku pravimo židovska velika noč (zaradi veliko podobnosti med obema praznikoma) ali praznik opresnikov (gl.).

Praznuje se ob pomladnem enakonočju 14. nisana (eden od dvanajstih mesecev židovskega koledarja).

Ime praznika izhaja iz znamenite starozavezne zgodbe o angelu, ki je pobil egiptovske prvorojence. Židovski prvorojenci so bili pred angelovo smrtonosno žehto zavarovani z jagnjetovo krvjo na podbojih. Angel je šel mimo teh oznak in tako zaščiteni prvorojeni so preživeli. To je spomin na izhod iz Egipta. Dogodek je opisan v 2. Mojzesovi knjigi in je pomemben del židovske mistike.

Izraelci so potem v Kanaanu združili večerjo pashe s sedemdnevnim praznovanjem nekvašenega kruha (Macot).

V Jezusovem času so se verniki zbirali v Jeruzalemu zaradi žrtvovanja in blagoslova jagnjeta. Petdeseti dan po pashi se slavi Šavut.

Na predvcečer se iz hiše odstrani vse, kar vsebuje kvas. Obredna večerja (seder) iam poseben jedilnik, ki obuja spomin na suženjstvo v Egiptu, kar je podobno krščanski velikonočni hrani, ki spominja na Jezusovo trpljenje. Pri mizi simbolično pustijo prazen stol ali kozarec, da je prostor za preroka Elijo, ki naj bi se vrnil v tem času.





Pasha v krščanstvu


Pasha združuje krščanske in židovske vernike v skupnosti z Bogom, ki se pojavi kot resnično Božje jagnje. Združi jih v smrti in vstajenju, osvobojenem greha in smrti. Po Jezusu je starozavezna pashina večerja postala pasha nove zaveze, v prvotni cerkvi je predstavljala spomin na odrešeniško božje delo.

Pasha je pomembna tudi zaradi dejstva, da je bil Jezus usmrčen na predvečer pashe, na dan po pashi pa je vstal od mrtvih. Zadnja večerja Jezusa z apostoli je pravzaprav bila obredna večerja (seder) za pasho.





Giotto Di Bandone (1305): Čaščenje modrecev

Avtor je Betlehemsko zvezdo narisal kot komet, saj je bil pod vtisom Halleyjevega kometa iz leta 1301.



Kristus Pantokrator: Detajl z mozaika iz Hagije Sofije (Istanbul)



Foto Sinagoga Maribor:

Seder: tradicionalna večerja ob pashi





V knjigi nastopa nekaj zgodovinskih osebnosti. Del knjige se prekriva s svetopisemskimi dogodki, popisanimi v Evangelijih. Zgodba na nobenem mestu ne spreminja svetopisemske zgodbe, nudi samo drugačno ozadje in pripovedne vezi med svetopisemskimi odseki.

Avtor se je poigral z zanimivo idejo:

Kaj, če je vse, kar je zapisano v Evangelijih resnica tudi v zgodovinskem smislu? Kaj, če je Jezus res v telo oblečen Bog, kot Bog sin troedinega boga, kot uči katoliško krščanstvo?

V nadaljevanju so popisane pomembnejše osebe, ki imajo vloge v pričujoči knjigi.





Almis For – vilinski jakil


Almis For je postal jakil najvzhodnejšega vilinskega mealkuda Diweje. Prvič se pojavi v Vzponu Elejle kot mentor Dareju Halalu, zadnjemu prvosvečeniku (leceohu) Tarafa in kasneje postane jakil Diweje po smrti Galenija Ilidharja. V času Padca ni igral opazne vloge, ponovno je stopil na prizorišče ob zatonu Vesoljnega carstva.





Amrokh Gideus – vilinski rešmeag


Amrokh Gideus iz Arimoje je že kot zelo mlad vilinec postal pomemben v Mealkudu Arimja. Položaj rešmeaga Saranomverga je še kot skoraj otrok (851) podedoval od tragično preminulega očeta Yidrisa Gideusa. Zaradi svoje ambicioznosti in sposobnosti za pogajanja je že leta 898 postal član Arbitražnega tribunala, najpomembnejšega razsodnika Svetovnega cesarstva. V času poznega cesarstva je igral pomembno vlogo kot član arbitraže v Sonorodski krizi, ki se je končala z vzponom Vesoljnega carstva.

Znova se je vključil v zadnjih desetletjih Vesoljnega carstva in po nekaterih virih je celo aktivno nastopil v Onostranstvu.





Beltazar, Baltazar


V slovenskih virih tudi Boltežar. Ponekod tudi Baltazar. Eden od svetih treh kraljev (gl.). Beltazar je zavetnik bolnih z epilepsijo.

Ime ima več porekel. V hebrejščini gre za dve obliki imena. V prvi, Belšakar (grško: Baltasar), v domači govorici Baltazar si ga razlagajo iz akadijskega Belšar-ucur, kar pomeni »Bel, varuj kralja«. Druga oblika, Baltšakar, po domače Baltasar, ki tudi izhaja iz akadijskega, in sicer balatsu-ucur, ki pomeni »Naj varuje tvojo ženo«.





Beltazar Eliah v knjigi


Beltazar Eliah je najstarejši od temnih (gozdnih) vilincev, ki so se podali na ključno misijo za uničenje Vesoljnega carstva – zajetje dragocenosti, ki omogočijo udejanjenje Mešaraha. Pred vlogo v knjigi je bil od leta 915 z. e. član vilinskega Arbitražnega tribunala.





Elejla (Meri Sonorodska)


Vesoljni car, rojena kot Meri, je leta 923, za svoj osemnajsti rojstni dan, od svojega očeta prejela krono Mealkuda Sonoroda. Razglasila se je za Vesoljnega carja, da bi poudarila harmonijo moškega in ženskega principa in mealkud Sonoroda je postal Vesoljno carstvo. Njeno osebnost in kasneje osebnost Elejle je močno zaznamovala izguba matere Elene v enem od neuspelih atentatov. Udejanjenje Elejle je namreč močno odvisno od duševnosti osebe, s katero sobiva do napolnjenega osemnajstega leta, ko Elejla popolnoma prevzame osebnost.

V drugi polovici 10. stoletja je začrtala agresivno širjenje na zahod. Svoj triumf je dosegla z uničenjem Svetovnega cesarstva.

Mešarah je po obredu Pemej, slabih 300 letih po Padcu, zlomil moč zatabov in v zmedi razkroja Vesoljnega carstva je izginila iz zgodovine. O tem kroži mnogo legend. Nihče ne pozna resnice o njenem koncu.





Elisa


Damejah Elisa, meašika Vesoljnega carstva, je v času pred Padcem, vladala južnemu delu, a kasneje vzhodnemu delu mogočnega Carstva. Na Tarafu je bila svečenica Mogosa, velike srebrne lune Elem Jereda (Drugotnosti). Njeno delovanje je temeljilo na moči in neposrednem posegu. S svojo voljo si je popolnoma podredila kerkeše in njihove armade.





Enej Olom


Aeral (gozdni oz. temni vilini nimajo plemstva, samo viteze) je leta 805 postal član vilinskega Arbitražnega tribunala. Ob nastopu sonorodske krize je zastopal trdo stališče do razvoja dogodkov. Ker drugi člani tribunala niso soglašali z radikalnejšo rešitvijo, je leta 910 odstopil.

V času razvoja Mealkuda Sonorode in kasneje Vesoljnega carstva ni odigral pomembne vloge. Opazno vlogo je prevzel šele v času Padca, ko je vodil obrambo obeh Aldeških mark.

Po padcu in požigu Aldeverga izginil je z maloštevilnimi preživelimi gozdnimi vilinci. Nekateri viri Olomu pripisujejo zasluge za to, da se Vesoljno carstvo ni razširilo dlje na zahod. V zadnjih desetletjih Vesoljnega carstva je aktivno sodeloval pri načrtih za njegovo uničenje. Odkril je način, kako prekiniti vezi med zatabi in njihovimi utelešenimi nosilci.





Fazael


Izmišljeni zaupnik kralja Heroda Velikega nizkega rodu, ki je skrbel za odstranjevanje Herodovih nasprotnikov.





Haret – Nabatejski kralj


Haret je v knjigi samo omenjen. Herod Antipa je pred poroko s Herodiado, dotedanjo ženo svojega brata Heroda Boete izgnal svojo prvo ženo, hčer Nabatejskega kralja.





Herod Veliki 74 pr. n. št. – 4 pr. n. št.


Herod (hebr. Hordes) je bil vladar Judeje od 34 pr. n. št. vse do svoje smrti 4 pr. n. št. Herod je bil sin Antipatra, ki je leta 47 pr. n. št. postal rimski prokurator in je sina imenoval za guvernerja Galileje (gl.). PO očeti smrti je želel postati kralj Judeje, kar pa ni bilo lahko. Poročil s eje s princeso Mariamno iz dinastije Hasmonejcev, ki so bili takrat vladarji Judeje. Med prerivanjem za prestol je pokazal največ spretnosti, ko se je naslonil na mogočni Rim. Rimski senat ga je imenoval za kralja Judeje. Tik pred smrtjo je ubil prvorojenca Antipatra in v oporoki določil sina Heroda Arhelaja za dediča celotnega kraljestva, a sinova Heroda Antipo in Heroda Filipa za tetrarha – vladarja četrtine kraljestva.

V Novo zavezo je vstopil z ukazom za pomor prvorojenih (Mt 2, 1 – 18).





Herod Veliki v knjigi


V knjigi ima Herod Veliki precej pomembno vlogo. Dodani so nekateri dogodki in interpretacije zgodovinsko znanih dogodkov, kot je poboj prvorojenih, obisk svetih treh kraljev in seveda tudi Herodova smrt.





Herod Antipa (20 pr. n. št. Judeja – 39 n. št. Lugdunum Convenarum v današnji Franciji)


Herod Antipa je pomemben samo zaradi svoje vloge v novozaveznih dogodkih. Bil je sin Heroda Velikega in Maltake. Del mladosti je preživel v Rimu kot nekakšen talec, ki je garantiral dobre odnose vladarja Judeje z Rimom. Tako je pač bilo v tistih časih.

Herod Antipa je postal vladar Galileje in si je ob Galilejskem jezeru (hebr. Jam Kineret – gl.) postavil prestolnico Tiberijo (hebr. Teverja – gl.).

V svojem rimskem življenju se je zaljubil v Herodiado, ženo polbrata Filipa. Poročil se je z njo in napodil svojo dotedanjo ženo. Janez Krstnik ga je opominjal, da ne bi smel leči z ženo svojega brata. na koncu je Janez Krstnik to plačal z glavo.

Ti dogodki so opisani tudi v Novi zavezi (napr. Mk 1, 14)).

Herod Antipa naj bi se srečal tudi z Jezusom Kristusom.

Tudi Herod Antipa ne bi bil posebej pomembna zgodovinska osebnost, če ne bi bil omenjen v Novi zavezi.

Vladavino je zaključil cesar Kaligula, ki ga je leta 39 n. št. poslal v izgnanstvo, kjer je še istega leta umrl.





Herod Antipa v knjigi


Herod Antipa se pojavi tudi v zgodbi, ki prinaša interpretacijo v Svetem pismu omenjenih dogodkov. Zlasti gre za opis zgodbe, ki je privedla od usmrtitve Janeza Krstnika.





Herodiada


Herodiada ima v krščanskem izročilu izrazito negativni prizvok in v mnogih krščanskih besedilih je o njej zapisanega veliko kritičnega. Po izročilu je veljala za oblastiželjno, bolestno ambiciozno in moralno pokvarjeno osebo. Pridobila si ga je z vztrajno zahtevo po usmrtitvi Janeza Krstnika, ki je javno poudarjal moralno spornost njene ločitve od Heroda Boete in kasnejše poroke s svojim svakom, Herodom Antipo. V knjigi ima podobno vlogo kot v svetopisemskih besedilih.





Janez Krstnik


Janez Krstnik je bil znani verski voditelj, skoraj sodobnik Jezusa Kristusa iz začetka 1. stol. n. št. Viri navajajo rojstvo med leti 6 in 2 pr. n. št., leto smrti pa 30 n. št., tik pred začetkom javnega dela Jezusa Kristusa.

Njegovo delo je pustilo pomembno sled zaradi njegove prepletenosti z zgodnjim življenjem Jezusa Kristusa, o čemer pričajo Evangeliji.

Janez Krstnik je bil sin Zaharija in Elizabete. Elizabeta je bila sorodnica Jezusove matere Marije, torej je bil Janez Jezusov sorodnik. Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in vnaprej oznanjeno po nadangelu Gabrijelu (gl. Luka 1, 5–25).

V Lukovem evangeliju je tudi opisano njegovo rojstvo (Lk 1, 57-66).

Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Začel je oznanjevati.

Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12, Lk 3, 1-20, Mr 1, 1-8, Jn 1, 19-28). Zapisi v vseh štirih evangelijih dokazujejo, da je to bil pomemben moment v razvoju Jezusa Kristusa.

Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja. Ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3, 13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci.

Janez Krstnik je zbral okoli sebe večjo skupino učencev. Verjetno je bil v njegovo skupino nekaj časa vključen tudi Jezus, ki pa je pozneje začel na svoje. Pri tem je tudi nekaj Janezovih učencev prestopilo v Jezusovo skupino (Andrej, Janez Evangelist in Jakob Veliki). Sveto pismo navaja, da so bili pozneje Jezusovi učenci uspešnejši, saj so krstili več ljudi kot Janez (Jn 4,1-3).

Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je dal Janeza Krstnika usmrtiti Herod Antipa, da bi tako zatrl judovski upor. Sveto pismo podaja nekoliko drugačno zgodbo z več podrobnostmi. Kralj Herod se je poročil s Herodiado, ki pa je bila že pred tem poročena s Herodovim. Janez je to dejanje ostro obsodil, Herod pa je zato Janeza vtaknil v ječo. Malo pozneje je Herod praznoval rojstni dan in priredil veliko gostijo. Herodiadina hčerka Saloma je s svojim plesom Heroda tako navdušila, da ji je obljubil, da ji bo dal za nagrado karkoli si zaželi. Herodiada je to izkoristila. Pregovorila je Salome, naj zahteva glavo Janeza Krstnika na pladnju. Herod sicer Janeza ni mislil usmrtiti, a je ustregel tej čudaški želji in ukazal Janezu odsekati glavo. Nato so truplo brez glave izročili Janezovim učencem, da so ga pokopali. O Janezovi smrti so obvestili tudi Jezusa (Mt 14, 1-12).

Janezova verska skupnost je ostala aktivna tudi še po Janezovi smrti. Po nekaterih virih so se Janezovi učenci sčasoma pridružili Jezusovim učencem - prvim kristjanom, po drugih virih pa lahko sklepamo, da sta bili skupini še dolgo ločeni, v nekem smislu celo konkurenčni.

Kakor koli vzeto, Janez Krstnik je del krščanskega čaščenja. Za večino kristjanov gre za osebo, ki je povezala Staro in Novo zavezo. Janez naj bi bil zadnji prerok Stare zaveze in tisti, ki je pripravil pot Jezusu Kristusu.

Cerkev se Janezove smrti spominja 29. avgusta – Mučeništvo Janeza Krstnika.





Janez Krstnik v knjigi


Janez Krstnik ima v knjigi izredno pomembno vlogo. Njegovo čudežno spočetje je razloženo kot poseg vilinske magije, ki je božji duh odela v živo telo. Janez Krstnik je bil prvi Čuvaj, Tesea Emenim (gl.), utelešen etir (angel) v zemeljskem telesu. Elejla je spoznala, da uboj Janeza Krstnika pomeni porušenje vilinskih načrtov in vnaša v čas zloma zatabov nove spremenljivke.





Jezus Kristus


O Jezusu lahko napišemo za celo knjigo, pa zajamemo samo manjši del. V nekaterih virih se uporablja tudi ime Joshua Ben Miriam (Jošua, Jezus, sin Marije).

Torej samo na kratko.

Jezus iz Nazareta oziroma Jezus Nazarečan je v krščanstvu osrednja figura, mesija in prerok (v Islamu). Zgodovinarji so soglasni, da je Jezus dejansko živel in je bil judovski rabin v Galileji, kjer je vladal Herod Antipa. Rodila ga je Marija, krstil ga je Janez Krstnik, križan je bil po ukazu rimskega upravitelja Poncija Pilata. V tistem času je bil družbeni reformator, voditelj apokaliptičnega gibanja (teh je bilo takrat veliko), čudodelec, karizmatični verski voditelj in zdravilec in še bi lahko naštevali.

Kristjani verujejo, da je Jezus edinstvenega pomena, edinstvena osebnost. Krščanska doktrina vključuje verovanje, da je bil Jezus spočet od Svetega Duha, rojen Devici, delal čudeže in ustanovil krščansko Cerkev. Umrl je na križu, da bi dosegel spravo za grehe, zatem je vstal od mrtvih, odšel v Nebesa, od koder se bo vrnil ob koncu časov. za večino krščanstva je utelešenje Boga, pravzaprav Božjega sina, ki je drugo ime Svete Trojice (Bog Oče, Bog Sin in Sveti Duh).

Rojstvo Jezusa je začetek našega štetja, koledarske dobe, ki se označuje tudi z AD (Anno Domini – Leto Gospodovo).

Njegov življenjepis gre nekako tako:

»Jezusa je rodila Marija, žena tesarja Jožefa iz Nazareta. Rodila ga je kot devica, saj pred rojstvom Jezusa še ni spoznala moškega (v hebrejščini sta besedi spoznati in seksati isti). Tradicionalni, versko uveljavljeni datum rojstva je 25. december (božič) leta 1.

Jožef in Marija sta sicer stanovala v Nazaretu (gl.) v Galileji (gl.), a Sveto pismo navaja, da sta morala zaradi popisa prebivalstva v Betlehem (gl.) in tam se je rodil Jezus (gl. Sveti trije kralji). Pozneje se je družina vrnila v Nazaret - Jezusa so sodobniki imenovali Jezus iz Nazareta.

O Jezusovem otroštvu je malo znanega. Ker je odraščal v judovski družini, pa lahko sklepamo na nekaj dejstev. Osmi dan po rojstvu je bil Jezus zagotovo obrezan, saj je ta dogodek za judovskega dečka zelo pomemben. Dogodek je opisan tudi v Svetem pismu (Lk 2,21). Spomin na ta dogodek praznuje Cerkev 1. januarja kot praznik Jezusovega obrezovanja.

Pozneje je bil Jezus gotovo deležen normalne judovske verske vzgoje, torej se je naučil brati, pisati in govoriti v hebrejščini, ki je bila uradni jezik judaizma (Jezusov materni jezik je bila aramejščina). Sveto pismo navaja, da je imel Jezus štiri brate (Jakoba, Jozeja (Jožefa), Juda in Simona) in nedoločeno število sester (glej Mr 6,3). Mnenja različnih krščanskih skupnosti so glede tega deljena.

Rimskokatoliška cerkev pravi, da so bili to bratranci in sestrične (uporaba izrazov »brat« in »sestra« v širšem smislu), vendar je to v tem kontekstu nepomembno.

Pravoslavna Cerkev trdi, da so bili to Jožefovi otroci iz prejšnjega zakona (Jožef naj bi bil ob poroki z Marijo vdovec). Protestantske Cerkve navadno razumejo Sveto pismo dobesedno in zato trdijo, da so bili to dejansko otroci Marije in Jožefa in torej Jezusovi pravi mlajši bratje in sestre.

V času med svojim 20 in 30 letom je Jezus verjetno preživel nekaj časa v asketski verski skupnosti, vendar so zgodovinski viri tudi v tem primeru skopi. (Sveto pismo navaja, da ga je Duh odvedel v puščavo - Mt 4,1). Nekateri zgodovinarji trdijo, da se je Jezus pridružil esenom, saj se v njegovem nauku pozna močan esenski vpliv. Tudi če je to res, je Jezus pozneje zapustil esensko skupnost in izoblikoval svoj nauk, ki se v nekaterih točkah močno razlikuje od esenskega. Morda pa se je pridružil skupini, ki jo je vodil Janez Krstnik (srečanje Jezusa z Janezom Krstnikom je opisano v Svetem pismu, Janez je Jezusa tudi krstil - Mt 3,13), verjetno je po Janezovi smrti prevzel vodenje njegovega gibanja, ki se je razvilo v začetek krščanstva. Vsekakor je v starosti okoli 30 let začel javno delovati. Zbral (ali razširil) je skupino učencev, z njimi potoval od kraja do kraja in razlagal svoj nauk vsem, ki so bili pripravljeni prisluhniti. Ozdravljal je bolnike in delal čudeže. Njegovi govori so bili preprosti in lahko razumljivi navadnim ljudem. Pogosto je govoril v prispodobah (prilikah).

Njegov nauk pa ni bil po volji oblastem in premožnejšemu sloju prebivalstva, zato so se ga sklenili znebiti. Tik pred praznikom pashe, po zadnji večerji, je izdajalec Juda Iškarijot odpeljal k Jezusu vojake, ki so ga aretirali. Potem sta ga zasliševala Herod Antipa in Poncij Pilat. Pilat je dal Jezusa najprej bičati, potem pa ga je v soglasju z judovskimi voditelji obsodil na smrt s križanjem, češ da je pripravljal upor proti rimskim oblastem in da se je imel za judovskega kralja. Jezusa so odvedli na Golgoto, kjer so ga križali. Še isti dan je tudi umrl na križu - to je bilo v petek pred judovsko pasho, na 14. dan meseca nisana po judovskem koledarju. (Danes ne moremo več stoodstotno zanesljivo rekonstruirati ustreznega datuma po našem koledarju, kot eden od najverjetnejših datumov pa se pojavlja 7. april leta 30.)

Po pričevanju učencev je Jezus tretji dan po smrti (v nedeljo) vstal od mrtvih, še 40 dni poučeval učence in potem pa odšel v nebesa.«





Zgodovinski Jezus


Del stroke Jezusovo rojstvo postavlja med letoma 7 in 2 pr. n. št. Čeprav naše štetje začnemo z letom 1, se je zgodovinski Jezus rodil prej, kar dokazujejo zgodovinske navedbe (napr. lunin mrk malo pred Herodovo smrtjo ipd.). Glede njegovega dela in življenja se mešata mit in dokazana dejstva. Vsekakor velja:

Velika večina učenjakov se strinja, da je Jezus zares obstajal in poučeval v Galileji, kjer je bil krščen in križan, a o njegovem celotnem življenjepisu še vedno ni konsenza in ga verjetno tudi nikoli ne bo, če ne bomo naleteli na kakšne revolucionarne arheološke najdbe.





Nauk krščanske cerkve o Jezusu


Jezus je Božji Maziljenec (hebrejsko Mesija).

Njegov prihod so napovedovali starozavezni preroki. Grška oblika tega naziva je Hristos, Christos, latinizirano Christus, poslovenjeno Kristus. Ta naziv se je Jezusa tako prijel, da ga velikokrat štejejo za Jezusov priimek.

Jezus je Božji sin.

To pomeni, da obstaja že od začetka časa in da ga Bog Oče ni ustvaril tako, kot je ustvaril materialni svet. Jezus je najprej eksistiral samo v duhovni obliki, potem pa se je utelesil v brezmadežno spočetem Marijinem telesu in postal telesno človek. rekli bi, da je božji duh oblekel meso, da je lahko vstopil v naš svet.

Jezus je pravi Bog in pravi človek.

Jezus ima dvojno naravo: človeško in božjo. Kot človek je enak ostalim ljudem v vsem, razen v grehu, kajti rodila ga je ženska, osvobojena izvirnega greha in kot Bog se imenuje tudi Bog Sin in je v bistvu eno z Bogom Očetom in z Bogom Svetim Duhom, ki skupaj sestavljajo Sveto Trojico – troedinega Boga - enega Boga v treh osebah.

Jezus je postavil zakramente, po katerih Bog deli ljudem svojo milost.

Za najpomembnejši zakrament šteje evharistija, ki jo je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, preden je bil izdan. Pomen tega zakramenta si v različnih Cerkvah nekoliko različno razlagajo.

Jezus je s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odrešil svet.

Po njem imamo tudi mi (navadni ljudje) možnost, da po smrti dosežemo vstajenje in novo življenje.





Jezus Kristus v knjigi


Jezus Kristus je v knjigi predstavljen kot prvi zgodovinski Mešarah (Mešeahašim), odrešenik in njegova narava se popolnoma sklada z naukom krščanske Cerkve. Zapis Jezusa in Mešeahašima je pentagramski – zapis petih črk, tudi simbolika zapisa je identična.

Mešarah je:

Utelešenje Elahale – živega Boga, ki je izvršna sila emanacije.

Je del skrivnostnega Trojstva, temelja našega para vesolj.

Njegovo samožrtvovanje prekine vez med zatabi in manifestacijami Megšelema (sveta lupin), s čimer manifestacija Megšelema izgubi vir moči.





Kaspar


Kaspar je bil eden od t. i. Svetih treh kraljev (gl.). Pri nas je to Gašper. Ime izhaja iz latinske oblike Caspar, Gaspar, Gasparus ipd. Preko aramejske besede ghizbar (zakladnik) pridemo do perzijske besede gaz-bor, ki pomeni »ki nosi zaklad«.





Kaspar Elšeg v knjigi


Kaspar je bil najmlajši od treh vilincev, ki jih zgodovina pozna kot Svete tri kralje (gl.). Igral je pomembno vlogo pri pripravi zaključnih dogodkov, ki so pripeljali do Mešaraha in padca Vesoljnega carstva. V skladu s pomenom besede (ghizbar) je Kaspar pridobil zadnji tehagac s sibetom, dovršitev zaklada. V Onostranstvo je nesel najpomembnejše dele dragocenosti.





Klavdija Procula


Klavdija Procula je omenjena v knjigi, kot zgodovinska oseba je znana kot žena Poncija Pilata.





Marija (Devica Marija)


O Mariji, materi Jezusa, ženi tesarja Jožefa iz Nazareta, je znanega presenetljivo malo. V Svetem pismu o njej skoraj ni podatkov. Pomembnejšo vlogo ima le v dveh dogodkih, Marijino oznanjenje in obiskovanje Elizabete (matere Janeza Krstnika). Marijino oznanjenje je za kristjane dogodek, ko je angel Gabrijel Mariji napovedal, da bo čudežno rodila sina Jezusa.

Elizabeta jo je pozdravila z besedami:

»Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!«

Večina podatkov o njej izvira iz apokrifnih virov (napr. Jakobov protoevangelij iz 2. stol.) in krščanskih virov, ki so se ohranili. Iz teh virov vemo, da je bila hči Ane in Joahima. Verjetno je rodila zelo mlada, okoli 14 let stara. Po križanju viri govorijo različne pripovedi. Po enem od virov je ostala v Jeruzalemu, a po drugem jo je apostol Janez odpeljal v Efez (današnja Turčija, kjer celo stoji Hiša Device Marije).

Zanjo se uporablja več imen, kot so Mati božja, Blažena Devica Marija ali Sveta Marija.

Marija je bila brezmadežno spočeta, torej od spočetja obvarovana pred izvirnim grehom. Po katoliškem nauku to pomeni, da je bila Marije v telesu svoje matere spočeta kot zarodek brez moškega posredovanja, kar se obeležuje kot Marijino brezmadežno spočetje (lat.: Immaculata Conceptio Beatae Mariae Virginis). Ponekod to interpretirajo kot Jezusovo spočetje, vendar temu ni tako. Jezus po izročilu sploh ni bil spočet v pravem pomenu besede, saj je obstajal že od začetka vesolja v duhovni podobi. V Mariji, njenem telesu brez izvirnega greha, se je ta duh zgolj utelesil.

Po katoliškem nauku se izvirni greh prenese po očetu in materi, in ljudje so torej že ob rojstvu omadeževani z grehom in prikrajšani za posvečujočo Božjo mislost. Tega jih reši zakrament krsta. Po tem nauku je bila Marija edina oseba, ki je bila obvarovana pred izvirnim grehom.

V pravoslavnem in protestantskem svetu se na otroke ne prenese izvirni greh, temveč samo njegove posledice. Otroci se torej rodijo brez greha, zato je Marijina brezmadežnost nepotrebna.

Marija je središče krščanskega čaščenja kot Jezusove matere. V krščanskem koledarju je zapisana kar petnajstkrat, na njen kult sta vezana pomembna praznika – veliki šmaren (15. avgusta – Marijino vnebovzetje) in mali šmaren (8. septembra – Marijino rojstvo). Krščanstvo njeno spočetje, 8. decembra, praznuje kot praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Zlasti veliki šmaren je eden najpomembnejših krščanskih praznikov in se danes množično praznuje. Mali šmaren, tudi mala maša, je sicer zelo star praznik, a praznovanje ni tako razširjeno.

Ime Marija je starodavno in izhaja iz več virov. Hebrejsko Mariam oz. Miriam, grško Mariam, arabsko Mariam, latinsko Maria (po naša Marija).





Marija v knjigi


Marija tudi v knjigi predstavlja brezmadežno spočeto žensko, torej žensko, ki ni bila spočeta s spolnim odnosom, temveč udejanjena z duhovno silo in je zato v telesnem in duhovnem smislu drugačna od ljudi. Glede na krščansko izročilo v knjigi ni opisa Marijine smrti in zlasti ne vnebovzetja, ki je pomemben del Marijinega kulta.





Marisa


Damejah Marisa, meašika carstva, svečenica s Tarafa, vladarica Lebenoha, znana po nenasilnem delovanju, izkoriščanju vplivanja na občutke in zlasti slabosti. V obdobju pred Padcem je vladala severu Vesoljnega carstva, kasneje pa zahodnemu delu Carstva.





Melkion


V slovenskih virih tudi Miha ali Melhior. Eden do svetih treh kraljev (gl.) in je zavetnik popotnikov. Ime izhaja iz imena nadangela Mihaela.





Melikon Tanavrah v knjigi


Melikon je severni vilinec, ki so ga izgnali iz Timeje zaradi nasprotovanju opustitve boja z Vesoljnim carstvom. Melikon je bil pomemben član odprave, ki je iz Kandarja ukradla nekatere pomembne artefakte, ključne za uničenje Vesoljnega carstva.





Onrad Targhar


Jakil Arimoe v času Vesoljnega carstva. V kronikah o njem ni omembe vrednih zapisov.





Poncij Pilat


O Ponciju Pilatu je slišal skoraj vsakdo v Evropi. V zgodbo knjige vstopi, ko prevzame položaj v Judeji.

Izhajal je iz premožnejše rimske družine. Rojen naj bi bil leta 12 pr. n. št. v Abruci. Poročen je bil z Klavdijo Proculo (gl.). O njegovem delu pred imenovanjem v Judeji ne vemo skoraj nič. Leta 26 n. št. je bil imenovan za upravitelja Judeje. Kot rimski upravitelj dežele je imel široka pooblastila v vojaških in finančnih zadevah. Poleg tega je tudi postavljal velikega duhovnika v jeruzalemskem templju in imel nadzor nad tempeljskim premoženjem.

Zgodovinarji ga opisujejo kot surovega človeka, ki je bil precej sovražen do Judov in ni pokazal dosti posluha za njihove verske potrebe. Filon opisuje, da so se mu Judje upirali in se celo pritožili cesarju Tiberiju zaradi zlatih ščitov, ki jih je dal izobesiti po svoji palači v Jeruzalemu. Na Tiberijevo posredovanje je Pilat ščite prestavil v Cezarejo.

Jožef Flavij, znani kronist Judeje, je poročal, da je dal Pilat zgraditi akvedukt za oskrbo Jeruzalema z vodo, stroške pa je pokril kar iz tempeljske zakladnice. Množične proteste je ukrotil z vojaško silo.

Zanimivost:

Leta 1961 so v Cezareji odkrili kamen z vklesanim napisom (PON)TIVS PILATV(S). To je eden od redkih materialnih dokazov o življenju Poncija Pilata.





Pilatova vloga v Svetem pismu


Pilat je ostal znan zaradi procesa proti Jezusu. Judovski veljaki s Kajfo na čelu so Pilatu pripeljali Jezusa in zahtevali, da ga usmrti. Pilat se najprej ni hotel vmešavati v judovske notranje zadeve in je Jezusa poslal k Herodu. Ta je Jezusa sicer zasliševal, potem pa ga je vrnil Pilatu. Pilatu se Jezus ni zdel nevaren in morda bi ga celo izpustil, a judovski duhovniki so nahujskali ljudi, da so zahtevali Jezusovo križanje. Pilat je množici ponudil, da (zaradi praznika pashe) enega od zapornikov izpusti, a ljudje so izbrali drugega zapornika - Barabo.

Ko je Pilat videl, da množica le še bolj zahteva Jezusovo smrt, si je simbolično umil roke in izjavil, da ne bo on kriv Jezusove smrti. Po tem so Jezusa mučili in odvedli na Golgoto, kjer so ga križali.

Od te prilike imamo znameniti rek – Si je po pilatovsko umil roke.





Poncij Pilat v knjigi


Poncij Pilat ima v knjigi kratko, vendar precej pomembno vlogo. Vilinci preko njega dobijo posredni vpliv na dogajanje.





Salome


Salome je bila hči Herodiade (gl.) iz njenega zakona s Herodom Boeto. V knjigi ima drobno vlogo kot plesalka, ki je prisilila Heroda Antipo, da ugodi prošnji Herodiade – usmrtitev Janeza Krstnika.





Salome v knjigi


Salome je v knjigi predstavljena kot začasna nosilka Elejle. Njena vloga je kratka, vendar pomembna, saj napelje Heroda, da ubije Janeza Krstnika.





Sveta Helena


Sveta Helena, izvirno Flavia Julia Helena Augusta, je znana tudi kot Helena Konstantinopelska. Bila je žena cesarja Konstancija Klora in mati pomembnega cesarja Konstantina I. Velikega, ki je znan po tem, da je prenehal preganjanje kristjanov in z Milanskim ediktom krščanstvo priznal kot enakopravno religijo.

Po precej burni epizodi s svojim možem jo je k sebi vzel takrat že cesar Konstantin in jo dal leta 312 krstiti. Po krstu je širila krščanstvo in pomagala z dobrodelnostjo.

Rodila se je med 248 in 250 v Drepanumu v Bitiniji, najverjetneje je umrla 18. avgusta 330 v Nikomediji.

T. i. Cesarica Helena je zavetnica več mest in zavetnica brvarjev, iglarjev, rudnikov, zakladnikov, proti streli in ognju, razkrivanju tatvin in celo iskanju izgubljen ih predmetov. Posredno je pomembna v knjigi , ker je odkrila relikvije svetih treh kraljev.





Sveti trije kralji


Sveti trije kralji, modreci (Beltazar (Boltežar), Melkion (Miha) in Kaspar (Gašper)) so po krščanskem nauku prišli od daleč (iz vzhoda), da bi se poklonili novorojenemu Jezusu. Na poti jih je vodila in spremljala zvezda repatica, t. i. Betlehemska zvezda. V Jeruzalemu jih je sprejel kralj Herod Veliki (Horodes) in hotel od njih izvedeti, kje se je rodil Jezus, saj ga je želel ubiti.

Jezusa so našli v pastirskem stanu (jaslih) in so mu darovali sveto kadilo, zlato in miro. S tem so simbolno poudarili Jezusovo naravo, kot Boga (sveto kadilo), kralja (zlato) in navadnega človeka (mira).

Po daritvi jim je Bog ukazal, naj se ne vračajo h kralju v Jeruzalem in naj se v svojo deželo vrnejo po drugi poti, da se izognejo morebitnim kraljevim slednikom.

Trije kralji so simbol poganskih kraljestev, ki jih je Bog poklical v svoje Kraljestvo, da jim sporoči rojstvo Odrešenika.

Po njihovi smrti so njihove relikvije odkrila sv. Helena (gl.) in odnesli so jih v Konstantinopel. Relikvije so kasneje prenesli v Milano in na koncu v najlepšo stolnico v Kölnu, kjer so še danes.

Sv. tri kralje krščanski svet slavi 6. januarja in je zapovedan krščanski praznik, Gospodovo razglašenje ali epifanija, tudi teofanija, ki zaključuje božični čas.

Melkion (Miha) je zavetnik popotnikov in Svetega dneva mladih, a Beltazar (Boltežar) bolnih za epilepsijo.

Po izročilu so bili ti trije možje v treh starostnih obdobjih:

Melkion naj bi bil sivolas, torej starejši mož.

Beltazar je bil mož v zrelih letih.

Kaspar pa mladenič dvajsetih let.

Tradicionalno jih upodabljajo v treh različnih rasah (Evropejec, Azijec, Temnopolti), a je to novejšega datuma.

V Sloveniji je z njimi povezanih precej ljudskih rekov.





Sveti trije kralji v knjigi


V knjigi so Sveti trije kralji vilinski modreci, ki so pripravili pot Mešarahu – Jezusu Kristusu.

Najprej so posredovali Kaspar, Beltazar in Melkion, (gl.) njihova imena so se ohranila v zgodovini. Njihova naloga je bila pripraviti Mešaraha in sedem Čuvajev. Ta del je tesno povezan s svetopisemsko zgodbo.

V zgodovini pa ni sledov o drugem obisku v našem svetu (Onostranstvu). Jezusa Kristusa so ves čas spremljali in občasno varovali vilinci Kaspar, Melkion in Amrokh.





Tarid Taranis


Vloga Tarida je bil glasnik (jašubeg) rešgeje na Jadagetu, sklicanem po prvem vilinskem posredovanju v našem gostem svetu. V kronikah je zabeležen kot zagovornik svetovne vilinske vladavine.





Tiberius Iulius Caesar Augustus 16. 11. 42 pr. n. št. – 16. 3. 37 AD


Rimski cesar Tiberij je vladal v letih 14 do 37. Lahko rečemo, da je bil Jezusov cesar, saj je vladal v času Jezusovega delovanja. Na prestolu je nasledil svojega očima Avgusta (Gaius Iulius Caesar Octavianus Augustus), znanega kot Gaj Avgust Oktavijan in je znana zgodovinska osebnost.

Tiberij je bil eden največjih rimskih generalov, a je bil značajsko hladen in zadržan. V knjigi je samo omenjen in nima pomembne vloge.





Valerij Grat


Rimski prefekt Judeje, ki je leta 18 za velikega duhovnika imenoval Kajfo, ki je bil udeležen v dogodkih pri Jezusovem križanju. V knjigi je le bežno omenjen in nima pomembne vloge.





Herod Veliki



Herod Antipa



Sveti Janez Krstnik (Tizian)



Leonardo da Vinci: Krst Jezusa Kristusa



Srebrna zvezda v Betlehemu, kjer naj bi se rodil Jezus Kristus



Najstarejša znana ikona Kristusa Pantokratorja, enkavstična (gl.) ikona iz 6. stoletja iz samostana svete Katarine, gora Sinaj



Bartolomé Esteban Murillo (sredi 17. stoletja): Brezmadežna kot kraljica vesolja.



Leopold Layer: Marija pomagaj – osrednji predmet čaščenja v znanem romarskem središču Baziliki Marije Pomagaj v Brezjah. Naslikano okoli leta 1800.



Aldo Locatelli: Marijino vnebovzetje, stolnica Svete Marije v glavnem mestu Brazilije Braziliji.



Antonio Ciseri: Ecce Homo (Glejte, človek!) - Poncij Pilat pokaže Jezusa množici in vzklikne »Ecco Homo!« Slika iz leta 1871.



Andrea Bolgi: Kip Svete Helene,Bazilika Svetega Petra, Vatikan



Bazilika Sant'Apollinare Nuovo v Raveni, Italija: »Trije modri možje« (Balthasar, Melchior, and Gaspar). Izrez iz večjega mozaika, končanega do 526 AD: »Marija in Otrok, obkroženi z angeli«, gre za izdelek Ravenska italo-bizantinske šole, avtorji t. i. »Mojstri Sant'Apollinare«.



Tiberius Iulius Caesar Augustus





Slovar pojmov, tujih in specifičnih besed


O slovarju


Slovar vsebuje razlago vulgarizmov, specifičnih izrazov, slenga in narečnih besed. To ni slovar vilinščine, čeprav je v njem veliko vilinskih besed.

Specifične besede so tiste, ki so namensko ustvarjene za potrebe sage Vitezi in Čarovniki. Zgodba se dogaja v znanstvenofantastični prihodnosti, zato sem predvideval uporabo različnih tehničnih sredstev, ki so danes samo še v domeni domišljije. Tudi vilinske besede sem označil kot specifično, saj je vilinščina Vitezov in Čarovnikov izmišljen jezik, ki izhaja iz semitskih korenov. Seveda je prav, da razložim, kaj pomenijo opombe:

			 				Specifično, spec. - beseda, ki ima smisel samo v svetu Vitezov in Čarovnikov

				Vilinščina, vil. - besede izmišljenega jezika Drugotnosti. V to skupino sodijo izrazi okultne teologije, mistike, ki so del Drugotnosti.

				Sleng - beseda pogovornega jezika, lahko tudi specifična govorica določene skupine ljudi. V tej skupini so tudi kletvice.

				Sleng, nem. - pogovorne besede, ki izhajajo iz nemščine.

				Sleng, anglizem - v novejšem času je veliko novih pogovornih besed, ki izhajajo iz angleščine.

				Mistika, religija, okultizem - specifična beseda 				iz navedenih področij.

				SSKJ - vir razlage je 				 				Slovar slovenskega knjižnega jezika na portalu 				 				Fran.



Specifične besede »živijo« samo v svetu Vitezov in Čarovnikov. Vsaka podobnost z resničnimi osebami, živalmi, kraji ali stvarmi je zgolj v službi pripovedi in ni namerna.



Dodal sem tudi besede, ki so koristne zaradi izobraževalne vloge in jasne pomenske definicije. Večina pomenov je preverjenih tudi s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika s portala www.fran.si, zanj skrb Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Vilinske besede so prevedene na osnovi standardnega slovarja dr. Mary Smith: The strange laguages with the Hidden history (Oxford University 2105, 3rd revision).





A


Abadon – Brezno duš, nebeški vrtinec, ki požre nečiste ali neočiščene duše.

Abraham – praznovanje petdesetega rojstnega dne.

Adani – prihaja.

AEEG – spec. – ročni skener možganskih aktivnosti, ki zelo hitro operaterju pripravi celovito sliko možganskih aktivnosti preiskovanega. Deluje brezstično, na oddaljenosti do 50 m, določene aktivnosti zazna tudi do 150 m oddaljenosti od preiskovanca.

Aeral –vilinščina – plemeniti vitez, častna titula v vilinskih deželah.

Aevarg – vil. – veja hadime (gl.).

Afne guncati – sleng – Početi nekaj nekoristnega, izgubljati čas za nepotrebno/nekoristno.

Aganeal – udejanjen etir, nesmrtni del izbranega človeka v gostem vesolju. V zadnjih dnevih jim pravijo Čuvaji.

Aladali – pozdravljen, uporablja se pri svečanem pozdravljanju, izrekanju dobrodošlice ipd.

Alefbet – jezikoslovje, okultizem, teologija - hebrejska fonetična abeceda. Vsebuje 22 soglasnikov. Skozi čas se je malo spreminjala, samoglasnike je kot dodatek dobila šele v srednjem veku.

Aldeverg – spec. – V času Svetovnega cesarstva duhovno središče cesarstva z mnogimi templji. Mesto je bilo opustošeno, oplenjeno, požgano in opuščeno v času Padca leta 998 z. e. Kasneje je nastalo manjše avtonomno mesto istega imena, ki ni imelo zgodovinskega pomena.

Aledah – božanski gospod, še ena oznaka za svečenika – vladarja, ta je formalna in izhaja iz vilinskih kraljestev iz predeonskih časov. Boris je dobil ta naziv, ko mu je Aecij predal legije.

Alissa – Rajska reka, ki ločuje Kadešah od brezna Abadona. Na nebu se tako imenuje trak galaktičnega rokava, ki objema celotno nebo kot megličast trak.

Alko-norija – sleng, skoraj tradicionalno pijančevanje dela dijaške in študentske populacije ob petkih po zaključku delovnega tedna.

Ameah – mati v duhovnem smislu. Pomemben element vilinske okultne teologije. Ameah simbolizira posodo kreativnih sil, matrico razodevanja dejavnega sveta.

Amen – sleng, religija – do amena – do konca, sama beseda amen je hebrejskega izvora, pomeni tako bodi in je največkrat zaključek (potrditev) molitve.

Anomalija – motnja.

Apokalipcist – mistika, religija – pripadnik duhovne, verske smeri, ki se posveča apokaliptičnim besedilom in njihovim sporočilom o skorajšnjem koncu obstoječega krivičnega sveta in rojstvu novega in pravičnega. Ta vrsta besedil je bila aktualna zlasti na začetku našega štetja.

Arcnija – SSKJ, narečno - zdravilo.

Arest – SSKJ - zapor.

Arlingtonov inštitut – spec. – Poseben inštitut za bazične fizikalne raziskave, zlasti s področja teorije delcev in odkrivanja lastnosti delcev v okviru drugačnih temeljnih fizikalnih konstant. Leta 2042 ga je ustanovil dr. Albert Arlington, ki je razvil delo skrivnostno izginulega dr. Petra Donovana, avtorja revolucionarne teorije o valovni konstanti vesolja v okviru nove interpretacije teorije superstrun.

Asod en'izetoc – vil. – brlog zarotnikov – igra besed.

Aspirin – zdravilo proti bolečinam podjetja BASF.

Auril – zelo redka kovina – izjemno lahka, trdna in prožna. Njena posebnost je podvrženost magiji, saj se lahko »prepoji« z urokom. Za pridobivanje je potrebna precejšnja veščina. Bistvo priprave je v natančnih recepturah. Pridelavo obvladajo vilini in škratje. Edini dosegljivi rudniki so v deželah škratov in v Dilualu. Na vzhodu sta dva velika rudnika, ki sta pod nadzorom Božanskega carstva.





B


Bagae en'Mebanej – vil. - služabnik vojnega štaba, odgovoren je za delovanje štaba.

Bahejir – božji izbranec, božje utelešenje – eden od nazivov basilea

Basilea – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle.

BATS, ETF – spec. – Britanska oz. Evropska posebna služba za boj proti terorizmu. Takšne enote imajo v obdobju strahu pred terorističnimi napadi skoraj bianko menico za preganjanje tudi ljudi in organizacij, ki se jim ne more pripisati teroristično ozadje.

Be or not to be – sleng, anglizem – biti ali ne biti.

Begunstvo – beg mladoletnega Timeusa IV Simidala v spremstvu Georja Simidala in še nekaj pogumnih mož in žena v času Padca, ko je armada Vesoljnega carstva zasedla Wendenburg in končala tisočletno svetovno vladavino človeškega cesarja in vilinske kraljice.

Bekal – vil. - uvid, videnje, uvideti, dojemljivost, dojeti, dojemanje.

Bemej – zemljiški vladar v Medalarju (hesed malahid)

Berek oezed et'šaeviz – Klic k orožju in bojnem duhu lahko prevedemo ta zeolski bojni klic.

Berešit bara elohim et hašemaim vet haarec – teologija, mistika, religija - prve besede hebrejske Biblije, ki so ohlapno prevedene v Na začetku so bogovi ustvarili nebesa in zemljo. Seveda je to silno ohlapna interpretacija, ki slabo pije vodo v luči takratne kabalistične tradicije.

Bestica – angl. – najboljša prijateljica.

Betica – SSKJ - glava.

Bič – sleng, anglizem, vulgarizem, prostitutka, predvsem pa tudi nepopularno dekle, nedostopno ipd.

Bikov drek – sleng – izhaja iz bull shit , kar pomeni nakladanje, prazno govoričenje.

Birič – preganjalec, priganjalec, običajno nekdo, ki priganja k nečemu.

Bordel – javna hiša, stavba, kjer se ponujajo seksualne usluge, v slengu pomeni tudi prostor razvrata.

Bozon – fizika; eden od osnovnih gradnikov, ki definirajo naravo materije vesolja.

Brexit – politika – začasni izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije na prelomu 20-tih let 21. stoletja. Ob njenem nastanku Evropske zveze na začetku 40-tih let 21. stoletja se je Velika Britanija pridružila kot zunanja članica s posebno obliko varnostnega in ekonomskega pakta.

Brezkrvni – ljudje in pripadniki drugih ras, rojeni brez svobodnjaškega statusa. Poniževalna oznaka za vse, ki nimajo plemenitega porekla.

Brifing – sleng, anglizem, sestanek, dogovarjanje, usklajevanje.

Brihta – SSKJ, sleng – pameten, bister.

Broken ingliš – sleng, angl. – govorjena angleščina z močnim neangleškim (neameriškim) naglasom. Tipični, pravzaprav značilni primer »broken ingliš« je angleška govorica azijskih ali latino govorcev.

Brozga, brozgica – sleng – pijača slabe kakovosti.

Brzinsko – sleng, hitro, pospešeno.

Bulšitanje – slengovski anglizem – govorjenje neumnosti, nakladanje. Beseda izhaja iz fraze bull shit, ki pomeni bikov drek in na angleškem govornem področju pomeni govorjenje neumnosti in nakladanje.





C


Cahat – vil., spec. - Carska vojaška enota, šteje okoli 6000 orkov, kačjeglavcev ali goblinov.

Cahatok – poveljniški oziroma stražarski odred. Običajno šteje med 700 in 1000 posebej vzgojenih orkov in vsaj 100 Set'Arusov.

Cajtengi, cajt'ngi – narečna beseda za časopis, izhaja iz nemščine.

Centurij – zgod. – vojaški čin v rimski vojski. Centurij je poveljeval taktični enoti stotniji, ki je sprva imela 100 mož, kasneje pa 60 – 80.

Cesarstvo Shedanija – dedič nekdanjega Svetovnega cesarstva. PO padcu nekdanjega Vesoljnega carstva se Svetovno cesarstvo ni nikoli več obnovilo.

Civitas Celeia – zgod. – rimsko mesto, osnovano na keltski Keleji, ki postane Claudia Celeia, ko je leta 45 n. št. od cesarja Klavdija dobila mestne pravice. Mesto so imenovali tudi mala Troja – Troia secunda, kar vse pove o izrednem pomenu mesta v rimskem času. Konec antične dobe se je zgodil v 5. in 6. stoletju, ko je bilo mesto porušeno in je utonilo v pozabo vse do vzpona celjskih grofov. Na mestu antičnega mesta je danes Celje.

Cimer – SSKJ, sleng – sostanovalec, običajno kot sostanovalec v študentski sobi.

Cipa – SSKJ – slabšalno, vulgarno za prostitutka.

Cipasto – sleng – pridevnik, izpeljan iz cipa.

Cirozna jetra – SSKJ – izpeljava iz ciroza jeter. Bolezen jeter, običajno zaradi tvegane in pretirane konzumacije alkohola, zlasti žganih pijač z visoko vsebnostjo etanola.

Coprnija – negativni izraz za čarovnijo - coprnica – slabšalni, poniževalni naziv za dekle ali žensko.

Cosplay – oblačenje v kostum priljubljenega domišljijskega lika. Gre za kreativni in zahteven konjiček ljudi vseh starosti. V svetu obstaja veliko konvencij, namenjenih tudi ali samo cosplajerjem.





Č


Časovnica – SSKJ – vnaprej opredeljen časovni razpored, časovna os, časovni načrt zaporedja opravil.

Čest, često – SSKJ - pogost, pogosto, pogosten.

Češplja – nagajiv izraz za ženski spolni izraz.

Čiken – sleng, angl. – strahopetec (gl. tudi pusi).

Čorba – srbizem – tekoča jed, običajno iz več različnih sestavin (meso, zelenjava ipd.).

Črnuharski – sleng – poniževalni, rasistični izraz za temnopoltega.

Čuvaj – udejanjen aganeal v človeškem telesu. Aganeal se spoji z izvirno osebnostjo in živi v simbiozi. Ko človek biološko umre, aganeal najde drugo telo.

Čuza – slengovski izraz za ječo, zapor.





D


Daleron – zdravilo proti bolečinam v prosti prodaji.

Damejah – spec. – strašna temeljna sila Megšelema (gl.), vedno sta dva, kar ustreza dvema stebroma vhoda v osrednji del svetišča Emen Mabemot na Tarafu (gl.).

Damejaha sta personifikacija temeljnih sil Megšelema. Vedno sta dva, eden za aktivno, drugi za pasivno manifestacijo neskončnosti. Gre za izjemno močni entiteti, ki sta sposobni neodvisnega in samostojnega delovanja še pred udejanjenjem Elejle. Damejaha ustrezata duhovnemu pomenu Mogosa in Lebenoha, lun Elem Jereda (Drugotnosti), a je simbolika teh razmerij silno zapletena. Teologija damejahov se še vedno izmika definicijam. Nekateri strokovnjaki, zlasti dr. Abram Goldstein, so izpeljali zanimivo teorijo o poreklu troedinega boga, ki je del marsikatere religije. Po tej teoriji je za navdih služilo trojstvo Elejla in obeh damejahov. Ta teorija se je pojavila v času, ko so v ruševinah Diweje našli namige o prazgodovinski inkarnaciji trojstva Megšelema. Zgodila naj bi se okoli 25.000 let p.z.e.

Teologija damejaha je silno zapletena.

Dasa – frajer, pomembnež, mogočnež

Debil – oznaka za umsko zaostalega človeka, vulgarni izraz za nekoga, kis e mu želi pripisati umska zaostalost; debilnost – stanje duha, uporabljeno v vulgarnem izražanju; debilček – žaljivka, večkrat v kontekstu »pridnega«, oziroma takšnega, ki ni podvržen delanju težav, ipd.

Definitivno – SSKJ – dokončen, dokončno, dokončano, končna rešitev, zagotovo tako.

Demešek – vil., spec. - temni val, zlo, prihajajoče zlo, ena od oznak za damejahe in kerkeše.

Desperados – sleng – morilec.

Det'lajns – sleng, anglizem, rok izvedbe, zadnji rok izvedbe.

Deviacija – SSKJ – odmik od normalnega, motnja, odklon.

Devica, devičnik – ženska oz. moški, ki je še brez izkušnje spolnega odnosa.

Devocija – privrženost v verskem pomenu besede.

Dilitati – sleng, anglizem, izbrisati, odstraniti

Djuk – (anglizem) slengovski izraz za frajerja.

Domina – posebna spolna praksa, ženska igra gospodarico, moški pa njenega služabnika, večkrat so prisotni elementi sadomazohistične prakse. V tem primeru ženska biča, moški igra vlogo trpečega sužnja.

Drek – vulgarizem – iztrebek, blato.

Drinknil – sleng, anglizem – spil, popil; drink – pijača

Drkanje – vulgarizem, samozadovoljevanje moških

Drugotnost – Popularno ime za Elem Jered, splošno pa gre za redko vesolje drugačnih vibracij, kot je naše. Eksperimentalno je obstoj tega sveta dokazal jordanski fizik dr. Mohamed Selimi. Žal je akademska znanost njegovo delo dolgo časa spregledovala, a so mu na začetku 22. stoletja priznali prvenstvo in po njem imenovali temeljni delec Drugotnosti – Selimijev bozon.

DSO – družba - Dom za starejše občane, po domače, dom upokojencev.

Duhovitnost, duhovitniško – zbadljivka za modno in potrošniško duhovnost. Tovrstne duhovne smeri so običajno brez praktičnega učinka in bolj sodijo v sfero iluzionizma.

Duri – SSKJ - vrata.

Dvojka, dati dvojko – sleng, nekoga zavrniti, običajno v kontekstu osvajanja, oziroma dvorjenja. Beseda se občasno uporablja tudi v kontekstu zavrnitve prijateljstva, druženja ipd.

Dvorni knez – majordom dvora, položajni naziv, se ne deduje in ga lahko zaseda tudi liberos (napr. Artus Orwen v času Leona Simidala v zadnjih letih Cesarstva Shedanije).

Džanki (junkie) – sleng, SSKJ – odvisnik od mamil (gl. šus, drogeraš).





E


Edamiti – spec. – rasa humanoidnih bitij na skrajnem zahodu edine znane celine Elem Jereda. Od Padca se razvijajo ločeno od ostalega sveta.

Edemej – vil. - človek, Edemejin – človeštvo.

Ekonomika diferenciacije – Ekonomska teorija, ki je nastala med leti 2030 in 2035 in dobila svojo politično uveljavitev po letu 2045. Bistvo te teorije je, da se ljudje ne rodijo z enakimi možnostmi in da mora sistem na osnovi diferenciacije pomagati tistim, ki izkazujejo več sposobnosti. Znamenit Langrov aksiom pravi: »Država mora sposobnim pripraviti oprimke napredka in istočasno nesposobnežem preprečiti zlorabo.« Politiki, ki sledijo tej ekonomski teoriji, radi ponavljajo ta aksiom in ga implementirajo v zakonodajo. Slovenski pripspevek k tej ekonomski misli je t.i. sistem socialnih uteži. V praksi gre za sistem progresivne socialne subvencije. Več, kot vložiš v socialne pravice, več primakne še javna blagajna. Če se zavaruješ 10 € na mesec, država primakne 5 €. Če pa je tvoj vložek 100 €, država primakne 200 €. Poseben dodatek so t.i. oprimki. Če imaš z 10 € mesečno pravico do 2000 € zdravstvenega stroška, imaš s 100 € skoraj 100.000 €. Temu je finančni minister leta 2062 rekel 'progresivno nagrajevanje odgovornih'.

Eksorcist – religija, SSKJ - izganjalec hudiča, od Cerkve imenovan izganjalec hudiča.

Eksorcizem – religija, SSKJ - Izganjanja hudiča ali zlih duhov iz ljudi, predmetov in prostorov. Izganjanje izvaja eksorcist, v krščanstvu je duhovnik ali oseba s posebnimi sposobnostmi, ki s pomočjo molitev, posvečene vode, zaklinjanja, krščanskih simbolov, relikvij itd. poskuša izgnati hudiča oz. zle duhove iz obsedene osebe.

Eksport – tujka pomeni izvoz.

El – ime za boga, stvarnika, nedoumljivo silo ustvarjanja vsega.

Elahjakil – bog-kraj, bogokralj, torej vladar, ki je hkrati tudi bog. Basilea je bogokralj in prvosvećenik samemu sebi. Kot takšen ima absolutno oblast, je predmet čaščenja in odreja religijo, ki ga časti.

Eleh tasak – spec., vil. - Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha.

Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim - Elejla in Damejahi prihajajo, Elejla je kralj svetov – tako se je Sandri predstavila podoba, ki je prekinila njihov obred iniciacije.

Eleh tasak – Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha.

Elejla – spec. - Udejanjenje Megšelema (gl.), kaosa in nasprotovanja smislu razodetih vesolj. Teologija je silno nedorečena in polna subjektivnih interpretacij in slabo dokazanih domnev. V resnici še nobena študija ni dovolj natančno opisala narave udejanjenja Elejle in njene, oziroma njegove vloge. Obstajajo samo splošne teološke študije, ki temeljijo na eni od interpretacij nekakšnega zanikanja Ela (boga). Elejla vlada dvema damejahoma in sedmim kerkešom, silam Megšelema. Elejla je temeljni pogon Megšelema, sveta lupin in energijo črpa preko zatabov (gl.), temnih talismanov lupin. Posebej skrivnostna je vloga t. i. skritega (sedmega) kerkeša v teologiji Elejlinih vplivov.

Elem en šaeviz - svet duhov v vilinski okultni mitologiji. To je podsvet duhovnih vplivov, ponekod ustreza kopreni med Megšelemom in Abadonom. Teologija tega pojma ni čisto jasno razložena.

Elem Jered,Hadeš ošak, mades en Elem Jeder - Svet Drugotnosti, Sveti dar, Mogočniki Drugotnosti.

Elemental – okultizem, nižja elementarna sila ognja, vode, zraka ali zemlje. V vilinski magiji gre za fazni fragment, identificirane kot energija elementa.

Elešej – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva. Elešeji izvirajo iz Svetovnega cesarstva kot osebna cesarjeva straža. V novem eonu je to straža cesarja Shedanije in ob nastopu Mešaraha še posebna stotnija za njegovo varovanje v času bivanja na Zahodu.

Eliša – rajsko mesto za bogu zveste ljudi. To posebno mesto je nad Neskončnim drevesom.

El en'jabavun – božja sodba.

Emanacija – duhovnost, religija, SSKJ - izžarevanje, razširjanje, sevanje, žarčenje oddajanje (duhovne) energije.

Emen Mabemot – spec., vil. - Varuhi pekla, puščave. Poseben verski red iz Starega cesarstva. Njegova posebnost je bila nasilna menjava svečeništva na vsakih 20 let. Ključni trenutek je bil dvoboj starega z novim leceohom, vrhovnim svečenikom. Čas je bil tempiran na trenutek, ko je stari svečenik fizično najšibkejši in novemu ne predstavlja posebej zahtevne ovire. Po odstranitvi starega svečenika nove svečenice pobijejo še vse stare svečenice (lietzeto, svečenici Mogosa in Lebenoha in sedem Čuvajk skrinje zatabov).

En'gebmon mahgeja – vil. – poverilnica člana (pripadnika). Običajno je janimak (gl.) simbol članstva z glasovalno pravico v jadagetu ali sorodnem svetu.

En'helašet neš – vil. – vilinska duša.

En'helašet šemetoc – vil – vilinska razsodnost.

En'lahcoi iglakea - vil. – Trgovinski patent, pravzaprav pogodba o trgovski izmenjavi. Ena najbolj znanih pogodb je pogodba med Arimojo in Škratjim kraljestvom, podpisana v času Vesoljnega carstva.

En'mabomet rakmabith – vil. – peklenske grobnice.

Enohijana – okultizem - posebna veja okultizma, verjetno gre za najmočnejšo in najbolj direktno metodo psihične magije zahoda. V delujočo obliko jo je spravil dr. John Dee s pomočjo izjemnega vidca Edwarda Kellyja v 16. stoletju v Angliji. Enohijana je razdeljena na tri sisteme: 1. Etirji, teh je 30(gl.). 2. Stražni stolpi – 4 elementarne tabele za priklic energij angelov drugih elementarnih bitij. 3. Mistična heptarhija – verjetno najmanj raziskan in skoraj popolnoma nepubliciran del in je uvod v angelske ključe in planetarne tabele.

En'rešgematok – vil. Duh modrosti.

En'sehi Helašet edanim jobogea – vil. – zgodba o svetovni vilinski vladavini.

En'tašot ševiz - vil. – magijski prenos duhovnega bistva v drugo telo.

Enigma – uganka.

Eon – SSKJ – vek, doba, v praksi dolgo časovno obdobje

Eretz Israel – hebr. – zemlja Izraelova, eno od imen tradicionalne Svete dežele.

Etir1 – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo.

Etir2 - okultizem – V enohijanski magiji (enohijani gl.) obstaja 30 etirjev, posebnih prostorsko-časovnih entitet (etrov). V vilinski okultni teologiji jim ustrezajo etiroh, 30 vibracij multidimenzionalnega čas-prostora.

Eon – dolgo časovno obdobje, v Drugotnosti označuje zaključen časovni okvir.

Esesovka – sleng, disciplina in predanost cilju, beseda izhaja iz nacističnega vojaškega reda, imenovanega Eses, za simbol je uporabljal dvojni runski S. Esesovci so bili strogo arijskega porekla in njihova temeljna naloga je bila iztrebljenje vsega nearijskega. To je bila zločinska organizacija v okviru Tretjega rajha (Nemčija 1993 – 1945), vodil jo je Heinrich Himmler. Vojaški red se je proslavil z milijoni pobitih civilistov in fanatično disciplino.





F


Faca – sleng, angl. – glavni, pomemben, obraz (face) ipd.

Fafanje – vulgarni izraz za oralni seks, fafačica – vulgarni izraz za žensko udeleženko v oralnem seksu; fafaška šoba – vulgarni izraz za objekt oralnega seksa.

Fajt – sleng, anglizem – pretep, tepež.

Fak – angl., sleng – kletvica, ko je nekaj narobe.

Fakersko – sleng, angl. – slabo, pokvarjeno.

Faking – slengovski izraz za presneto.

Falanga1 – spec. osnovna vojaška enota v večini človeških dežel. Vsaka je sestavljena iz 10 stotnij s po 100 lemiki (skupaj 1000 lemikov). Falange so lahko konjeniške, lokostrelske, suličarske ali mečevalske, nikoli niso mešane. Falange mašagov so manjše, sestavljene so iz 5 do 7 stotnij, vendar so lahko tudi mešane. Spredaj so štiri suličarske in mečevalske, a zadaj sta do dve lokostrelski stotniji.

Falanga2 – SSKJ – 1) bojna skupina pri starih Grkih, 2) skupina ljudi z enakimi interesi, 3) španska fašistična stranka.

Fan, fen – sleng, anglizem, ljubitelj.

Fasati – dobi.

Fearig Edanim – vil., spec. – Naš svet, imenujejo ga tudi Onostranstvo. V primerjavi z Drugotnosti (Elem Jeredom) je precej gostejši in snov iz Drugotnosti v našem svetu potrebuje ogromno energije, da ohrani svojo strukturo. Zaradi te lastnosti je pri nas psihična magija silno omejena.

Fedajin – borec, ki se žrtvuje, brezpogojno predan svojemu cilju, izhaja iz muslimanskega sveta – NE ZAMENJEVATI ZA SAMOMORILSKE NAPADALCE.

Fedajin nenaui elešeh – smrtna straža, osebna garda Mešaraha, vzgojena in izurjena za brezpogojno izvrševanje poslanstva – služenje in varovanje Mešaraha.

Fekalije – odpadek, večinoma iz iztrebkov.

Fensi – sleng, anglizem, fino, dobro, odlično ...

Feol en'hajakit – neprekinjeno razodevanje, tok neprekinjenega procesa v večnem trenutku zdaj. Pomemben del vilinske okultne teologije.

Fiksanje – drogiranje, jemanje psihoaktivnih snovi, mišljene so predvsem prepovedane snovi.

Filing – sleng, anglizem – občutek; bed filing – slab občutek (takisto anglizem)

Flikniti – večinoma narečno, pomeni umreti, steči, udariti, pasti, prevrniti se ipd.

Fortuna – sreča, v Antičnem Rimu je bila Fortuna boginja sreče.

Foter – SSKJ, sleng - oče.

Frača, fračica – sleng – poniževalni izraz za dekle, običajno v kontekstu spolnosti in lahkoživosti.

Frajer –SSKJ (tudi sleng) – mlajši moški z vpadljivim videzom in vedenjem, glavni, pomemben, neodvisen ipd.

Frajla – narečno beseda iz nemščine, pomeni ženska, dama, dekle.

Iti v franže – narečni izraz za razpad, propad nečesa.

Frdaman – SSKJ, kletvica – presnet, preklet.

Frend – sleng, anglizem, prijatelj.

Frendica – sleng, angl. – prijateljica.

Frik – sleng, angl., SSKJ – poznavalec, zasvojenec z neko dejavnostjo (fizikalni frik, računalniški frik), čudak zaradi vedenja ali videza.

Frikasti gizmo – sleng, spec. – namenska visokotehnološka naprava.

Fris – SSKJ – slabšalni izraz za obraz.

Frižider – sleng, hladilnik

Fufla – narečno - žensko spolno območje telesa. Ponekod rečejo, da so fuflaste ženske tiste, ki »rade dajo«.

Fundamentalno – SSKJ - osnovno, temeljno, pomeni tudi popolno (fundamentalno) razlikovanje.

Fuk, fukanje – vulgarni izraz za spolni odnos.

Fukotožje, fukotrebnost – vulgarni izrazi za željo po spolnih odnosih.

Fukotožni piflar – sleng, vulgarizem – fukotožje je vulgaren izraz za nepotešeno željo po spolnem odnosu, piflar je žaljivka za ljudi, ki dajejo prednost učnim uspehom pred zabavo.

Ful – sleng, anglizem, polno, veliko

Furati – narečno – peljati, voditi; fura – pelje; odfura - odpelje.





G


Galadari – vil. - prevzvišeni, vilinski plemič, vilinska veličina

Game over – sleng, konec igre, zaključek, konec je.

Gandža – sleng, indijska konoplja, joint (gl.) indijske konoplje.

Gate – SSKJ – spodnje hlače.

Gebmon – vil. – poverilnica, pooblastilo.

Gej – homoseksualni moški.

Gelaji – dvorezen kratki meč, izdelan iz znamenitega lahkega, a trdnega zeolskega jekla, večinoma ga nosijo ženske.

Gematrija – mistika, okultizem – metoda numerične analize (hebrejskih, grških) besed ali povedi. Besedi (povedi) z isto gematrijsko (številčno) vrednostjo so v medsebojni alegorični ali metafizični povezavi).

Gentleman – SSKJ – moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja (izhaja iz angleščine).

Gizdalin, gizdalinast – SSKJ – moški, ki se pretirano skrbno oblači in se ošabno obnaša, pomeni tudi domišljavega in nečimrnega človeka.

Gizmo – sleng – tuja, podtaknjena (visoko)tehnična naprava, katere delovanja ne poznamo.

Gladimis – od Gelaja za tretjino daljši meč, dvorezen, izjemno lahek, izdelan iz zeolskega jekla ali aurila.

Gobcanje, gobezdanje – vulgaren izraz za govorjenje, pripovedovanje, največkrat v kontekstu nekoristnega nizanja besed.

Goleak – vil. - vilinski umetni težko oklepljen vojak. Vilinski rešmeagi jim vgradijo določeno avtonomijo in so običajno specializirani za določene vrste bojnih nalog (lokostrelci, suličarji, mečevalci, lahki jurišniki ipd.), zato na bojišču nastopajo brez neprekinjenega vilinskega nadzora, skoraj kot živi lemiki (vojaki). Goleaki so sorodni gulethom (gl.), ki pa so pripravljeni za raznovrstnejša opravila.

Golem – vilinščina – umetni vilinski vojak, večji in bolj oborožen od gulethov (gl.) in goleakov (gl.). Posebej zanimivi so veliki golemi na znamenitem Zidu, ki so težko oboroženi in oklepljeni. Običajni golemi so visoki okoli pet metrov, tisti na Zidu pa tudi do dvajset metrov ali celo več.

Goblin – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, težki do 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez empatije. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo.

Gohesi – posebna kasta visokoraslih temnopoltih hendvejskih bojevnikov. Udinjajo se kot najemniki. Oboroženi so z veliko sekiro in dvema ukrivljenima mečema. Na čelu imajo zarisan simbol sonca, ki predstavlja luč bojevniškega razsvetljenja.

Goveja muzika – sleng – omalovažujoča oznaka za slovensko narodno zabavno glasbo.

Gozdarji (Severnjaki izven Zeolije) – maloštevilna človeška rasa, živijo v severnem mejnem pasu pri vilinskem Zidu Po legendi naj bi bili Gozdarji v človeška smrtna telesa ujete vilinske duše.

Gozdni vilini (temni vilini) – temnopolti vilini, živijo južneje od Mealkuda, njihova magija je bolj usmerjena v sobivanje z naravo.

Grande – sleng – veliki, veličastni (recimo grande finale – veliki finale).

Grdavž – omalovažujoča oznaka za človeka.

Ground zero – sleng, ang., angleščina – točka nič, ničelna točka – običajno gre za središčno točko udara, eksplozije večjih razmer.

Guleth – mehanski mož, umetno ustvarjen vilinski služabnik. Vilini so popolnoma odvisni od teh izdelkov svoje magije. V času Vesoljnega carstva so začeli izdelovati tudi bojne gulethe. V vojnih nalogah so imeli pomožne vloge, kot stražarji, spremstvo, zaledne enote ali podpora bojnim akcijam.





H


Habibi – arabsko, ljubkovalno – prijazni, prijateljski mož, tudi ljubimec, fant (habibti – ljubimka, punca).

Had – mitologija – podzemlje in bog smrti v starogrški mitologiji.

Hadima – vil., spec. – belolistka, sveto vilinsko drevo z belimi vejami in srebrnimi listi. Vagom jesodem so črni plodovi, t. i. plodovi obstajanja. Drevo jih ima deset. Ponekod so upodobljeni nešepog jesodem, popki obstoja, teh je na vseh upodobitvah po trinajst. Veje hadime so aevarg (gl.). in se iz njih naredi zengah (gl.), kraljevska krona vilinskega jakila ali rešgeja (rešgeje).

Ha'Galila – hebr. – Galileja (gl.)

Hakathem – vilinščina – spolna igrača, prostitut, prostitutka.

Halaja – vil. - življenje.

Halaj vet nasig en'halaj – živi in pusti živeti, eno od načel vilinske magije.

Handlanje, hendlanje – sleng, angl., SSKJ – ročno upravljanje, delati ročno, rokovati s čim.

Harebo – kratek zastrupljen meč, temeljno orožje elešejev v drugem tisočletju cesarstva Shedanije.

Hašišarska mistika – spec. – nadčutna zaznavanja pod vplivom psihoaktivnih snovi, v konkretnem primeru pod vplivom hašiša.

Hašenah – obod Megšelema, vrata v središče Megšelema, tako se imenuje tudi preddverje templja Emen Mabemot na Tarahu.

Healalea El – vil., spec. - hvaljen El (bog).

Hecati –SSKJ – šaliti, za šalo prikazovati nekaj neresničnega kot resnično.

Hedeškeji – vilinščina – svetokrvni, svetokrvno, pripadniki cesarske rodbine.

Hekanje – vdiranje v računalnike, omrežja in programe, gre za računalniško tehnologijo, ki ima negativni prizvok zaradi nezakonitega vdiranja v informacijske sisteme. V pozitivnem pomenu gre pri hekanju tudi za iskanje presenetljivih programskih rešitev. Eden od ciljev hekanja so tudi podatki.

Helzes – pleskavici podobna jed. Mleto meso vsaj dveh vrst živali se zmeša z zelišči in soljo ter malo podimi. Najbolj je cenjen quelverški helzes.

Hedšot (headshot) – anglizem; žargonska beseda izhaja iz igračarske scene in pomeni kritični zadetek v glavo, ki prinese največ točk.

Hendveji – ljudstvo izhaja iz Južnega Norogha, kasneje se razširilo še na Severni Norogh in še nekatere dežele. Gre za vojaški narod, zato so odlični vojščaki, hrbtenica vojske Božanskega carstva. Hendveji so mirno asimilirali ljudstva, kamor so se naselili. Čeprav izhajajo iz temnopolte rase, nimajo vsi rodovi enake polti. Severni del poselitve je popolnoma svetlopolt. Hendveji niso rasna, temveč so bolj civilizacijska, jezikovna in tudi politična skupnost. Po nastanku Božanskega carstva so Hendveji hrbtenica vojske.

Herezija – religija – krivovesrtvo, kriva vera, vera, ki ni v skladu z dogmo in doktrino. Heretik je oseba, ki prakticira in širi krivoverstvo.

Herot – vil., spec. – naziv za carskega guvernerja. Izhaja še iz časov Vesoljnega carstva, ponovno je prišel v uporabo z nastopom Božanskega carstva. Herot je bil zastopnik meašike in basilea in posrednik med lokalnim zemljiškim gospodarjem tezgejem oziroma jekibom (kronskim princem, gl.). V sodobnem Svetovnem cesarstvu gre za zastopnika Trona, izvajalca cesarske oblasti na podrejenih ozemljih.

V vilinskih kraljestvih je uveljavljen izraz tesakogout (gl.)

Hesed malahid – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej (Zeolija, Centralna marka v Shedaniji), mahdi (Dilual), mešel (Cesarstvo Shedanija, kjer je malce več od bemeja centralne marke). Hesed malahidi imajo lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S cesarsko ali kraljevo oblastjo imajo podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov.

Hepi end – sleng, anglizem – srečni konec.

Higgsov bozon – fizika delcev – osnovni gradnik, nosilec Higgsovega polja, ki prežema celotno gosto vesolje. Leta 1964 je njegov obstoj najavil škotski fizik Peter Ware Higgs. V medijih Higgsov bozon imenujejo »božji delec«.

Himog – vilinščina – sel, kurir, odposlanec.

Hipokrit, hipokrizija – SSKJ - hinavščina licemerstvo, krščanstvo: pridiga o krščanski morali, a živi daleč od tega.

Holi – sleng, anglizem, sveto, sveti, ipd.

Holi fak – angl., sleng – kletvica.

Holo-efekt – spec. – tablica predvaja holoprojekcijo, kjer so točke projekcije občutljive na dotik.

Holozaslon – 2 mm debela aktivna plast, ki je predvajala globinsko sliko s sposobnostjo globinske zaznave dotika. Standardni namizni zasloni so imeli premer med 24 in 35" in aktivno globino med 3 in 8". Obstajali so tudi variabilni hišni medijski zasloni.

Horus – mitologija - Hor se je prvič dokumentirano pojavil kot bog zaščitnik Nehena v Gornjem Egiptu. Bil je prvi nacionalni bog, povezan predvsem s kraljem, na katerega so takrat začeli gledati kot na manifestacijo Hora v življenju in Ozirisa po smrti. Hora so imeli za sina Ozirisa in Izide in je igral ključno vlogo v Ozirisovem mitu kot Ozirisov naslednik in rival njegovega morilca, boga Seta. V drugem izročilu je njegova mati in včasih žena boginja Hator. V egipčanski mitologiji je imel več vlog, med katerimi so bile najpomembnejše vloge boga neba, vojne in lova. Obstaja precej analogij med Izido in Horusom otrokom ter Marijo in Jezusom.

Najpogosteje je upodobljen kot sokol selec.

Hospi'tl – sleng, anglizem – bolnišnica.

Hrskanje – škrtanje (ozki, rezki glasovi).

Hudith – vilinščina – vrsta pajčolana za zakrivanje plemenitih vilink.





I


Iber – tujka nemškega izvora – glavni, najvišji, nad; napr. iber šef, iber strokovnjak, iber revež ...

Iblepei – vez med ravnmi emanacije, vez med svetovi, vesolji, gre za posebno obliko podprostora, kjer sta čas in prostor 0.

Idokob – vil. – svetišče.

Ifogot – vil. - strah, groza, urok groze, temni urok.

Igmot – temni portal.

Ihelot – duh lažnega boga, razodetje lažnega boga, običajno ime za damejaha ali kerkeša.

Ilejet – nočna mora, nočna smrt, zli duh

Imepei li healalea en medrian - Danes bodo blagoslovili legijo.

Impresionirati – SSKJ - vzbuditi močan vtis (tudi čutni vtis).

Infinito Deus Lux – (latinsko) – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen).

Indigo otroci – sociologija – teorija o posebnih otrocih, ki je bila posebej popularna okoli preloma tisočletja. Spec. – indigo otroci so se pojavljali v generacijah, zadnja se je rodila konec 40-tih let 21. stoletja, kot Elejlino iskanje primarnega utelešenja v gostem vesolju.

Infinito Deus Lux – (latinsko) – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen).

Inkarnacija – duhovnost – utelešenje v dobesednem ali mističnem pomenu.

Inkvizicija – religija, SSKJ – Ustanova, ki jo je ustanovila Rimskokatoliška cerkev, namenjena je bila preganjanju krivoverstva. Cerkveno sodišče od 12. do 18. stoletja za preganjanje krivovercev.

Intermezzo – sleng, SSKJ – pavza, predah, nekaj vmes za prekinitev, pavzo. 1) Obdobje, običajno krajše, kjer so značilnosti drugačne kot prej in kasneje. 2) obsežnejši instrumentalni odlomek v operi.

Insertati – sleng, anglizem – podtakniti, vstaviti, dodati.

Inu – starinsko, veznik in.

IoT – Internet of things, tehnologija – Internet stvari, zametki tehnologije so se pojavili v drugem desetletju 21. stoletja. Pomemben preboj v omrežje povezanih različnih naprav in stvari se je zgodil po uvedbi storitvenega omrežja, ki je nadomestilo klasični internet. Vsaka, v omrežje povezana stvar ima lastno tehnično SIM kartico, ki omogoča neodvisno samodejno povezovanje glede na vgrajene aplikacije.

Ipua – beda, nizkotnost.

Ipuea – vil. zdravilna magija, čudež, sveto znamenje.

Ipuea halaja – vil. – magija življenja, magija, ki omogoča duhu, da se utelesi. Ena od najsvetejših veščin, ki še vedno ni dokumentirana ali raziskana.

Iritiranje, iritacija – sleng, SSKJ - moti, draži, neprijetno vznemirja, gre na živce, draženje.

Isitah – vil., spec. - poveljniški šotor, v edamitskih deželah vojni štab.

Ismag lemikom – veteran poklicne vojske (preko 15 let službe).

Itaq – sleng, itak, tako

Ithos – zbor, tudi pevski zbor, pevski zbor - poniževalno za nasprotno vojsko.

Itios en'keji – vil. – obredna krvna daritev.

Ivadeak – vil. - kodeks, pravilo obnašanja, nenapisano pravilo.

Izi – sleng, preprosto, sproščeno, neprizadeto.

Izogoh – vil. - zastrašujoča sila, strašna sila, temna sila, temni plašč.

Izotopična (izotopska) metoda – spec. – Izotopska metoda preiskave artefakta z analizo vsebovanosti izotopov določi starost, poreklo in tudi zgodovino artefakta. Trenutno tehnologija še ne omogoča dovolj natančnih analiz, ki so omenjene v knjigi. Mogoče najbolj znana metoda je datiranje na osnovi meritve vsebnosti C-14. Običajni ogljik, C-12 ima 6 protonov in 6 nevtronov, C-14 pa 6 protonov in 8 nevtronov in ima razpolovno dobo cca 5700 let in se s t. i. beta razpadom spremeni v stabilni dušik (N-14). Datiranju na osnovi vsebnosti C14 rečemo radiokarbonsko datiranje.

Izotop – kemija, fizika – skoraj vsi kemijski elementi imajo ob enakem številu protonov različno število nevtronov. Izotopi istega elementa imajo identične kemijske in fizikalne lastnosti, a različno atomsko maso zaradi različnega števila nevtronov.





J


Jablet – hiša, tudi rodbina (obredna vilinščina).

Jadaget – vil. – zbor zemljiških vladarjev glasovalne narave.

Jagorok – vil., spec. – posebej izurjeni vohuni in izvidniki, sposobni vdora v globoko sovražnikovo zaledje. Sonorodski jagoroki so bili vešči zaznavanja občutkov, stresa ipd. in zato nepogrešljivi pri iskanju pomembnih pobeglih jetnikov.

Jakil – vil. – kralj. Lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je samostojni kralj, ki del oblasti tradicionalno preda osrednjemu(-i) volilnemu(-i) rešgeju(-ji) – kralju ali kraljici.

Jahšat – vil.a – straža.

Jakilah en'Elem – vil., spec. – kraljica sveta – naziv cesarjeve soproge v sodobnem Svetovnem cesarstvu.

Jamit – vil. - častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange (gl.), šeledine (gl.) ali taraga (gl.). Naziv jamita dobijo tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

Jamska mačkonka – spec. - posebna vrsta mačke, ki živi pod zemljo in lovi druge podzemne živali.

Japadok – vil. - učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto.

Jar – vil. – nižji vilinski plemič, uradnik, običajno veterani.

Jašubeg en'jea – vil., spec. - glasnik mrtvih. Po bitki se pošlje glasnik mrtvih k sovražnikovemu poveljniku, da poskrbi za dostojen pogreb na sovražnikovem ozemlju.

Jatukamec – vil., spec. - temni kraj.

Jeah Elejle – vil., spec. – poseben Elejlin duh.

Jebeno, jebena, zjebano, zjebani, ipd. – vulgarizem, sleng – naporno, zahtevno, neudobno (gl najebati).

Jedegal – vil. – splošna beseda za zbor, svet, odbor z močjo odločanja (gl. Kasad).

Jedegal en'Vakomak – vil., spec. – vilinski arbitražni tribunal, ki je imel sedež v Aldevergu.

Jagorok – posebej izurjeni izvidniški poveljniki Sagrasa, po poreklu vsaj liberosi.

Jekib – vil., spec. – kronski vladar, vladar carske dežele pod vladavino basilea. Gre za pogodbenega vladarja konstitutivne dežele z veliko samostojnosti.

Jakil – kralj, lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je kralj, ki samostojno vlada, vendar del oblasti tradicionalno preda osrednjemu rešgeju(-ji) – kralju ali kraljici.

Jakil en'megeša – vil. – veliki, močni kralj.

Jaktalem – vil. – kapitan ladje, položajni naziv za poveljnika skupine ladij.

Jamit – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

Jamska mačkonka – posebna vrsta mačke, ki živi pod zemljo, lovi druge podzemne živali.

Janimak – posebna palica za vodenje plemiških zborovanj (jadagetov). Ceremonial (običajno dvorni knez) s palico daje besedo in oznanja posamezne dele zborovanja. Janimak je tudi simbol En'gebmon mahgeja – članstva v zboru z glasovalno pravico.

Japadok – učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto.

Jašubeg – vil. – glasnik, uradni govorec v imenu vladarja oz. vladarke.

Jategeš – vil. – zaseda.

Jeah – vil. – duša življenja, življenjski dah, ne sme se mešati s ševizom (gl.). Gre za nekakšno energijo življenja. En'jeah

Jeba – spolno, lahko tudi nespolno občevanje v vulgarnem pomenu.

Jebačica – vulgaren izraz za žensko, ki velja za »lahko«.

Jedro – policijski informacijski sistem, dokončno vzpostavljen leta 2055. gre za sistem, ki je popolnoma ločen od ostalih omrežnih povezav. Evropsko notranje ministrstvo ga je zgradilo v letih 2048 – 2055. Sistem je varen, ker je vsak priklop nanj izveden s posebej zasnovanim varnostnim protokolom. Sistem izvede ob poskusu vdora v infrastrukturo poseben protokol hibernacije. Za dostop je potrebna UNCC identifikacija, mrežnični sken, poseben vmesnik z generatorjem, ki ustreza UNCC čipu in posebnim identifikatorjem pooblaščene naprave. Od operativnega zagona do 2065 ni bil zabeležen niti en uspešen vdor, kibernetični oddelek je identificiral in predal tožilstvom vse osumljene takšnega vdora.

Jefezakah – prapor premirja. Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec praporja premirja – posebni mirovni kurirji. Vedno so nedotakljivi, najbolj zavrženo dejanje v vojni je uboj tega pogajalca. Jefezakah lahko prinaša ali sprejema najmanj pleidik, saj gre za častno vojno funkcijo. Izmenjava pogajalcev je poseben obred z natančno določeno proceduro.

Jekib – vil., spec. - kronski princ Božanskega carstva. Ob vzpostavitvi Božanskega carstva so samostojni vladarji postali vazali basilea. Za razliko od tezgejev so ohranili praktično vso oblast, na vsak polni mogos so prispevali carski tribut in v carsko vojsko prispevali določeno število moških svobodnjakov. Herot na dvoru jekiba je bil zastopnik basilea in ne izvajalec carske oblasti.

Jemurak – vil. - posmrtni, posmrtno, posmrtna pot, obred posmrtnosti.

Jenki – sleng, SSKJ – v neameriškem svetu pripadnik ameriških okupacijskih sil, na jugu ZDA prebivalec severnih zveznih držav. Slabšalno za američane.

Jepazak – Osnovna vojna enota orkov, kačjeglavcev in goblinov. Uporablja se tudi ime horda ali krdelo. Šteje običajno med 6000 in 13.000 vojakov.

Jepehak – spec. - vilinsko ime za vilinski zid, ki ločuje Mealkud, vilinsko deželo, od preostalega sveta Elem Jereda.

Jes – sleng, anglizem – da, seveda, vsekakor

Jezusov prt – znameniti Torinski prt, v katerega so domnevno zavili Jezusa, ko so ga sneli s križa.

Joint – sleng, anglizem, zvitek indijske konoplje,

Jogamaj – spec. - območje vilinskega zidu, severni, Jogamajeh – severni, iz območja za Zidom.

Joint – SSKJ – cigareta iz marihuane, gandže (gl.), zvitek marihuane za kajenje, namenjen omami.

Joške(i) – sleng, SSKJ – sinonim za ženske prsi.

Jubeac halaja – pitje energije, duhovni vampirizem.

Junec – narečno, neumnež; SSKJ – mlad skopljen goveji samec, mlad bik, tudi močan moški ...

Junfer – žargonsko – spolno nedolžen, nedolžnost.

Južnjaki – spec. - temnopolto ljudstvo krepke in visoke rasti, iz katerega je pred 3000 leti izšlo tudi ljudstvo Hendvejev.





K


Kačjeglavci – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna psihična magija. Imajo nenavadno fiziološko posebnost - v toplejših letnih časih so hladnokrvni, a v hladnejših toplokrvni.

Kadešah – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device.

Kajebid – posebej svet prostor. Osrednji del templja čarovniških redov. Tudi posebej sveti del nebes, precej nejasen pojem iz vilinske okultne teologije.

Kandelaber – drog oz. stojalo ulične svetilke.

Kaprofilija – pornografija – pohotno požiranje s človeškimi iztrebki (blatom oz. drekom), skrajno vulgarna oblika pornografije, ki se ji običajno predajajo že malce ostarele porno zvezde. Takšne obscene scene običajno povzročajo gnus.

Kasad – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. V letih 570 – 610 je imel pomembno vlogo v nemirnem obdobju Shedanijske zgodovine. V sodobnem času je samo še formalno telo, saj se ni sestal že več kot 200 let. Znova ga je uveljavil Mešarah ob svojem nastopu na Zahodu.

Kašamoug – portalni del templja, vanj imajo vstop samo najvišji svečeniki.

Kavsanje, kavs – vulgarni izraz za spolni odnos.

Keč – sleng, bistvo

Kerkeš – spec. – entiteta oživele energije zataba. Obstaja šest kerkešev in skrivnosti t. i. skriti kerkeš. Kerkeši naj ne bi imeli lastne volje, temveč so prenašalci volje damejahov. Kerkeš udejanji damejahovo voljo in jo razodene v vojskah, ki jih vodi. Zaradi tesne povezave z zatabi imajo izredne moči. Znani so kot:

Apofis Sekhemet, Astaroth - Propad

Asmodel – podboji smrti

Behemoth – Svet uketih

Mammon - Brezno

Meririm – Vodnjaki brezna

Seth Ureus, Abadon dna – Jama zavrženih

Skriti kerkeš, Satan - Čarovnik obsedenosti

Keš – sleng, gotovina, denar

Kezarah Healareš – dobesedno – Prepovedana vilinska dežela. Healareš je ime za vilinska kraljestva kot zemljepisni pojem.

Klobasanje – beseda ima več pomenov, v romanu je največkrat v kontekstu spolnih odnosov; pomeni tudi govorjenje neumnosti; klobasožer – v vulgarnem smislu tisti, ki se sodeluje v oralnem spolnem odnosu s penisom v ustih.

Klošar – brezdomec, revež brez doma.

Kola –sleng, Coca Cola, lahko tudi kakšna druga gazirana pijača z znatnim deležem sladkorjem in z besedo Kola ali Cola v imenu.

Kold – sleng, anglizem, hladno, ledeno mrzlo, mrzlo, tudi mrzko – v knjigi kold bič, vulgarno imenovanje dekleta, ki ohranja visoko stopnjo spolnega dostojanstva, oziroma visoko stopnjo spolne nedosegljivosti

Komiranje – slengovsko, se predozirati do nezavesti.

Komp – sleng – računalnik, običajno je mišljen namizni model.

Konspirativnost, konspiracija – zaupnost, skrivnostnost, zarotniška zaupnost.

Korpulenten – debel, zavaljen, obilen

Kreker, krekerski – sleng, anglizem, oseba, ki znanje programiranja uporabi za odstranjevanje programske zaščite. Večinoma so krekerski podvigi namenjeni kriminalu ali delu na meji zakonitosti.

Kričavka – spec. – virusna bolezen, ki napade možgane in oboleli v zadnjem stadiju kričijo. Bolezen se širi preko okužene vode, kapljično in z dotiki.

Krigel – sleng, nemška tujka – stekleni kozarec z ročajem, volumna med 0,33 do 2 litra. Običajno je namenjen pitju točenega piva. Dober točaj kozarec pred točenjem piva ohladi v zamrzovalniku.

Krota –krastača, v slengu pomeni pomilovanja vredno bitje, ostudno bitje, ubogo bitje; napr.: Ti si neumna krota.

Kugla – sleng, krogla (beseda izhaja iz srbščine oz. hrvaščine in je ostalina davno preminule SFRJ).

Kugoh – vil. – mestni upravnik, izvrševalec odločitve olegepata (gl.) in mešlehotov (gl.).

Kugpeji – vil. - južni veter, južna sapa, topel veter, jug.

Kuhanček – kuhano vino, sestavine vilinskega kuhančka so neznane. Nihče ne ve, od kod vilincem vino. Naše kuhano vino običajno vsebuje cimet, klinčke, sladkor, vino in do 1/3 vode (odvisno od okusa). Ponekod dajo tudi vanilin, ingver in še kakšno začimbo. Bistvo priprave kuhanega vina, kot že ime pove, je, da zmes zavre. Včasih se nad vretjem prižge ogenj, da zgori izhlapevajoč alkohol. Običajno se kuhano vino pije v mrzlih mesecih, značilno je za božično-novoletne sejme na prostem.

Kul, kulskost – anglizem, ki pomeni biti v redu, dobro, moderen ipd., skuliranost – sleng, anglizem – biti hladnokrven, razpoložen, Ravnodušen, dajanje vtisa neprizadetosti, takšen, kot pričakujejo vrstniki in vrstnice ...

Kurba – vulgarni izraz za prostitutko (ženska, ki nudi seksualne usluge za denar). Vojno kurbišče – vulgarni izraz za javno hišo, namenjeno vojnemu osebju.

Kurbišče – vulgarna beseda za prostor, kjer se nudijo seksualne usluge za denar.

Kurconosec – vulgarizem – moški, biološko samec.

Kurec – narečno, vulgarizem – moški spolni ud, penis; iz nemščine kratek, v slengu se uporablja še oblika, razširjena na območju srbskega oz. hrvaškega jezika – kurčina, kurac, pomeni moški spolni ud; kurčev – poudarjanje žaljivke, napr. Kurčev idiot, kurčeva neumnost ipd.

Kus – veliki sabljezobi medved, ki prebiva v odmaknjenem visokogorju. Kus je samotarska žival, ki nadzoruje izredno veliko območje.





L


Laetzmeit – vil. – trgovec, trgovati, trgovski dogovor.

Lajf – sleng, anglizem – življenje, bivanje; lajfat – živeti, natančneje pomeni živeti svobodno in tako, kot hošeč, brez oziranja na druge, zlasti odrasle.

Lagamej – vilinščina - svečenik, sveti človek, vrhovni svečenik, naziv vrhovnega svečenika v Dilualu, čarovnik iz Onstranstva (Pogovorščina v Dilualu).

Lagamej primus – najvišji svečenik. Lagamej je vilinska beseda za svečenika, posvečenega častilca duhovnih modrosti.

Lakat – vil. zadržati, preprečiti. Znameniti vzklik Meririma med lovom na Beltazarja.

Lakoš – psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi.

Lasim en'sahapae Resah – vil. – Prostor skrite magije, legendarno središče v Kašamougu Mebeaba (gl.),

Lauf, laufanje, laufajo – narečni izraz za potek, tek stvari.

Leaš en'Keaba – vil., spec. – Skrivnostna vilinska sveta knjiga Listina prvobitne Volje. Gre za nenavadno zaporedje urokov, molitev in priklicev nejasne »Božje volje«, oziroma emanacije božanskih vplivov.

Lebenoh – manjša luna Elem Jereda, od sveta oddaljena povprečno 750.000 km (med 710.000 in 790.000 km), ima premer 800 km. Sveti malce močneje od Venere, njen sij je rahlo rdečkast.

Leceoh – prvosvečenik na Tarafu v času zlatega eona. Konec svečeništva Tarafa zaznamuje začetek Vesoljnega carstva.

Ledenica – sleng, hladno, neobčutljivo.

Leig – vil. – svečenik, v drugačni transkripciji pa oblegovalni oven.

Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem, Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla. - Kakor v Nebesih, tako v Peklu, Kakor reče Bog, tako nasprotuje Elejla.

Lemkamija – podlež, prevarant, prevara, podlost, v Pogovorščini iluzija, iluzionist, lažna podoba ipd.

Lemik – poklicni vojak. Čas služenja med 10 in 25 let (odvisno od dežele). Služijo lahko samo liberosi (svobodnjaki). Napreduje lahko do jamita in pridobi plemiški naziv pleidik.

Lemikah – ženske poklicne vojakinje (samo Zeolija).

Lemok – specifično – prapor legije (medreje).

Lezbijka, – homoseksualna ženska; lezbično - homoseksualni odnos med ženskama; lezbača, lezba – poniževalno za ženske, ki jim očitajo preveč, največkrat neupravičeno, feministično držo.

Lietzeta – specifično – najpomembnejša deviška svečenica Tarafa. Po legendi je lietzeta Elena rodila Meri, carico Vesoljnega carstva.

Liberos – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in tudi majordomi ali dvorni knezi.

Lilejet – nočni zli duh, nočna smrt, zli duh.

Limok – prapor medreje, falange ali taraga

Lipen – vrsta drevesa, lipenovi listi so simbol bemejske rodbine v grbu in pečatnem prstanu Medalarja.

Lord – LVRD gospodar vojne v sonorodski pogovorščini. Prvič se pojavi v času Vesoljnega carstva pred Padcem.

Luftar – narečno – lenuh, brezdelnež, lahkomiseln, neresen.

Lulek, lulček, lulika – morebiti navihan, včasih poniževalni, odvisno od konteksta, izraz za moški in ženski spolni organ.

Lutkica – sleng, lepo urejeno in vljudno dekle vzornega obnašanja.





M


Mabaneh – vil. – osrednji del vojnega tabora (gl. mebanej).

Mabeja – zemljiška posest, uporablja se predvsem v Cesarstvu Shedanija. Vlada ji mešel.

Mabez – osvoboditev, mišljena legendarna osvoboditev izpod Vesoljnega carstva.

Maca – hebr. – sploščen nekvašen kruh, v slovenski svetopisemski literaturi opresnik. V času pashe judje ne jedo ali pijejo ničesar, kar vsebuje kvas (gl. seder).

Madei, Madeji – plemeniti rod, uporablja se za splošni naziv za zemljiškega vladarja.

Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec (prinašalka) premirja, del obreda pred vsako bitko, ko tisti, ki misli, da je močnejši, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določeno koncesijo. Zgodilo se je, in to ne enkrat, srečanje prinašalcev premirja obeh strani.

Mades – vil. – obči izraz za močnega, mogočnika.

Magicanus pontifex maximus – Naziv vodje starodavnega tajnega okultno- verskega reda Marijin red iz Magdale.

Magidski kodeks časti – poseben kodeks plemstva. Obvezen je za vse plemstvo. Spoštovalo ga je tudi plemstvo nekdanjega Vesoljnega carstva in spoštuje ga tudi novo Božansko carstvo.

Mahdi – Dilualski (pravzaprav edamitski) zemljiški plemič.

Maher – sleng – strokovnjak, znalec, pozvalaec, moster

Mahib – poveljnik medreje (legije v Dilualu), včasih taraga (kohorte v Dilualu) ali pomemben vojni položaj, pripada samo pripadnikom malahidskih ali hesed malahidskih družin

Mahib tekagot – vojni guverner, vojni poveljnik območja, razglašenega za vojno območje.

Majti – sleng, anglizem, pomemben, mogočen, vsemogočen ...

Malahid – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi.

Manipula – vojaška enota Diluala, šteje 5 – 7 stotnij, poveljuje ji jamit. Ime je podedovano iz rimskih časov prvih čuvajev, saj izhaja iz rimske vojaške enote maniplus, sestavljene iz 120 legionarjev.

Manira – navada, obnašanje; ima lepe manire, v maniri finega gospoda ...

Marijin red iz Magdale – Marijin red iz Magdale je nastal ob smrti Jezusa Kristusa. Red je častil resnično božanstvo ravnotežja pravice in veselja Elejlo, ki naj bi se utelesil v novem rojstvu Marije Magdalene. Po njihovi legendi naj bi bila Marija Magdalena utelešenje Elejle, razodetja veselja, radosti in sprejemanja vernih.

Mašag (ponekod mašeg) – sklicni vojak, rezervist, v tej vlogi služijo od malahida ali hesed malahida določeni podaniki posamezne zemljiške posesti. Izvzeti so samo liberosi.

Mašina – SSKJ – stroj, izraža tudi podkrepitev trditve.

Mašon – vil. – vilinski popotni kruh. Izredno dolgo časa ostane svež, je izredno hraljiv in zadosti vse telesne potrebe po hrani že v zelo majhni količini, zato je standardna vilinska hrana na daljših potovanjih.

Mazak – častni legijski prapor v Dilualu. Takšen prapor ima samo bojna legija, vadbena legija ima samo dva limoka; nosilec je muzuk (gl.).

Mazob – spec. - velika carska bojna enota, večinoma gre za z orčjo ali goblinsko sestavo. Šteje 10 do 12 cahatov in še nekaj podpornih enot. Skupaj ima običajno 60.000 do 80.000 vojakov.

Mealkud – vil., spec. - Kot lastno ime vilinskih kraljestev, mealkud je vilinska beseda za kraljestvo.

Mealkudek – spec. - pomanjševalnica od mealkud.

Meašika – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t. i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki. Povezano je z legendo o dveh stebrih moči. Meašika je udejanjen Damejah, izvršna sila Elejle.

Meb – središče zemljiške posesti, sedež malahidske ali hesed malahidske rodbine. Tudi središče mesta, recimo Mebeab meb – staro mestno središče.

Mebanej – vojni štab, plemiško vojno poveljstvo. Nahaja se na sredini mabaneha.

Mabemot, mabomet – ledena pustinja, ledena dežela, eno od imen za vilinsko ledeno deželo.

Medrak – specifično – vojna enota Svetovnega cesarstva, sestavljena iz 4 – 6 tarikov. Večinoma so sestavljene iz ljudi. Po moči približno ustreza medreji (gl. jepazak in tarik).

Medreja – vojna enota na vzhodu. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (4000 – 6000 lemikov). Samo v Zeoliji je sestavljena iz 3 ali 4 taragov (4500 – 10.000 lemikov, odvisno od vrste medreje). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 masagov)

Megeš – veličasten – častni naziv

Megijekeal – vil. – cesar, pravzaprav svetokrvna oseba kot zastopnik božanskih vplivov.

Megšelem – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoh, a od juga proti severu moder kristal Mogos. Vsakih 2342 let se vsi trije pokrijejo in to je čas, kose lahko Elejla s pomočjo posebnega obreda udejanji v dejavnem svetu.

Megošes – velik, velika.

Mejbi – sleng, anglizem - mogoče

Mejej Fendei – veličastna vilinska stolpa na vhodu v Wendenburgu. Simbolizirata moč vilinskega razuma.

Melad salajeh – skleni krog, posebna vilinska gesta zaključevanja magijskega dela.

Mel'Arud – legendarni hrib sredi Wendenburga, kjer na umetni izravnavi stoji pravljična cesarska palača.

Mem – sleng, anglizem, spomin; tehnologija: internetni fenomen.

Mesija – hebr. mešiah – maziljenec, v judovski kulturi za kralja v prihodnosti, ki bo združil razpršen judovski narod. v hebrejski bibliji je Mesija oznaka za svečenike, preroke in kralje, ki so bili posvečeni s svetim oljem (maziljenje). Tudi v verovanju ima mesija eno od ključnih vlog.

Judovska folklora navaja, da bo Mesija strl zle sile in ob pomoči preroka Elije sprožil zbiranje judovskih izgnancev. Med vladavino odrešenika se bo zgodilo vstajanje mrtvih, čemur bo sledil sodni dan človeštvu. Pokazala se bo pot na Edenski vrt. Pravični se bodo pridružili Mesiji v novem svetovnem redu, kjer bo zlo uničeno. Gostili se bodo z mesom ter pili vino, shranjeno od šestega dne stvarjenja. Med tem banketom naj bi Mojzes učil mesijansko Toro, kralj David bo pel, Mirjam bo plesala, Aron bo molil zahvalo. Tempelj v Jeruzalemu se bo sezidan spustil na svoj prostor, kjer je stal pred porušenjem.

Mešahašim en elahala – vil., spec. - razodet skozi živega boga – Mešarah.

Mešarah, Mešahašim en elahala – vil., spec. - razodet skozi živega boga.

Mešeah – sveti duh, koprena nad udejanjenim vesoljem

Méšel (1) – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast.

Mešél (2) – splošna oznaka za glavarja rodbine.

Mešiah – sestavljen in odposlan, enkratna emanacija živega boga Elahale, imenovana tudi Mešarah.

Mešlehot – vilinščina – uradnik, birokrat, uslužbenec v službi oblasti.

Mešuvat – Praznina, vesoljna praznina, mistična puščava, ki obkroža temno jedro Megšelema.

Jakil mešuvat –kralj praznina, skriti kerkeš, njegova vloga je silno nejasna in teologija Elejle o skritem kralju praznine ne pove ničesar. V tem kontekstu je vloga skritega kerkeša - jakil mešuvat, skriti kralj. Strokovnjaki si še danes niso na jasnem o naravi obeh vlog.

Milfa, Milf – žargonska, pravzaprav malce vulgarna oznaka za zrelo žensko, običajno poročeno in z otroki, ki je voljna za spolni odnos s praviloma mlajšim moškim. Beseda izhaja iz angleščine in pomeni Mother I Like Fuck You. Običajno gre za fantazije okoli 18 – 20 let starih fantov glede ženske z baročnimi oblinami, ki se lahko večinoma udejanjijo samo v filmih. Verjetno najbolj znana milfa nastopa v znamenitih komedijah Ameriška pita 1, 2 in 3.

Mimogredno – sleng – mimogrede.

Mistik – skrivnostna, skrivnost.

Mitem en'zemtiah – spec. - Južno jezero, ki pripada Kraljestvu Shea.

Mobi – sleng – mobilna računalniška naprava, ki se je razvila iz mobilnega telefona.

Modrokrvno plemstvo – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Plemenito poreklo, višje je postavljen samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni.

Mogos – ime največje lune in časovna enota od enega do drugega polnega mogosa, ki traja 29 dni. Mogos je malce večji od naše Lune (premer 3900 km), a tudi malce dlje (med 378.000 – 420.000 km). Sveti slabo petino močneje od naše Lune.

Mogosina – svetloba Mogosa, skoraj enako naši mesečini, le za četrtino intenzivneje, saj je Mogos za dobro četrtino svetlejši od naše Lune zaradi večjega odbojnega količnika.

Moloh – mistična tema, odsotnost bivanja.

Monetizacija – ekonomija – spraviti v denarno obliko.

Mrha – sleng, običajno ženska, puca, največkrat v žaljivem kontekstu (ničvredna, zanemarjena ipd.)

Mulc, mulec –objesten, nedorasel, razposajen fant.

Mulen – vlečna žival, izjemno vzdržljiva in ima glede na telesno težo veliko nosilnost. Pogoj za to je, da ima na voljo ves čas dovolj pijače in jedače. Mulen si v času obilja naredi zalogo vode in maščobe.

Multiverzum – po nekaterih fizikalnih teorijah naj bi obstajalo več sočasno živečih vesolj. Glede načina sobivanja teh vesolj si teorije niso edine.

Muvati, muvanje – sleng, anglizem – premikati, hoditi, gibati, gibanje, hoja, premikanje ...

Muvi – sleng, anglizem - film

Muzuk (mazok) – nosilec limoka ali mazoka. Medreja ima 3 muzuke, dva nosita limok, tretji pa mazak, tarag (falanga, kohorta) pa enega.





N


Naerikh – vil. - veščina v mističnem smislu.

Nacoprati – sleng – načarati.

Nafilan, filati, filanje – tujka, narečno – napolnjen, polnjen, polniti, napolniti ipd.

Naklobasati – vulgarizem – imeti spolni odnos z žensko.

Nandi, nandi kea mešah, Neš mešarah nandi le'akal - Prihaja, prihaja izvorna namera skozi razodetje, Duša Mešaraha prihaja v bližino.

Nanomarkiranje – tehnologija implementacije nanočipov, ki vsebujejo podatke o markirani snovi. Lepota sistema je v tem, da onemogoča preprosto goljufanje. Sistem je v veljavi v Evropski zvezi od leta 2046.

Napram – SSKJ – do, proti, nasproti.

Naspidiranost – slengovski izraz za hiperaktivnost, nestrpno pričakovanje, ipd.

Našalit – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca.

Narkoblodnje – nezavedni umski procesi, kot so prividi, prisluhi in podobne motnje zaznavanja osebe pod vplivom psihoaktivnih snovi.

Nemrtvi lord, lord – spec. - kerkeš v Drugotnosti, ki živi v mrtvem, pravzaprav na poseben način balzamiranemu telesu. Običajno sta dva nemrtva lorda, ki sta posrednika med meašiko in velikansko armado nadzorovanih bitij (orki, goblini, delno ljudje).

Nerazdevičene device – vulgarni izraz za ženske, ki še niso imele spolnih odnosov.

Nešezea saehir – talismani luči, ki jih upravlja nosilec tehagacev in sibetov.

Netzin – spec. – pretočni spletni časopis, posebna vrsta novičarskega agregatorja.

Nevroparalizator – palica, ki ob dotiku sproži popolno blokado motoričnih funkcij

Nimfomanka – ženska, ki je bolezensko odvisna od spolnih odnosov. S tem izrazom se okarakterizirajo tudi ženske, za katere predvsem moška okolica smatra, da imajo zaradi užitka veliko spolnih odnosov z različnimi moškimi.

Nisan – hebr. – eden od židovskih mesecev, ki pokriva zadnji del marca in začetek aprila

No vej – sleng, anglizem – ni možnosti, ni možno, nikakor

Nucati, nucu – potreboval, potrebovati, rabiti.





O


Objezičiti – spraviti ob besedo.

Odbitost – sleng – nenavadnost, neobičajnost; odbito – nenavadno, neobičajno

Ogajec kerkeš – dobesedno zametek kerkeša. Gre za udejanjenje entitete Megšelema v dejavnem svetu s pomočjo posebnega rituala, zapisanega v Sehir Jeredu, knjigi magije, ki jo je posedoval Marijin red iz Magdale.

Ojr, Ojrov – sleng, izpeljano iz nemške izgovarjave evro

Oklar – Okoli 1,5 metra visoka in do 1 tone težka žival. Namesto spodnjih sekalcev ima dva velika okla.

Olam Ashia – hebr. Dejavni svet. Označuje udejanjenje zemeljskega principa, v tetragramatonu (četveroslovju – IHVH) ustreza zadnji Hei (H). Pomemben element kabalistične okultne teologije in mistike.

Olegepat – vilinščina – guverner mesta – imenovan ali izvoljen. Ustreza našemu županu (gl. kugoh in mešlehot).

Olimp – mitologija – bivališče bogov v starogrški mitologiji.

Omeag – izjemno tanek in lahek aurilski meč, posebnost Gozdnih vilincev

Onostranci – spec. - tako ljudje in drugi v Drugotnosti imenujejo ljudi našega gostega vesolja.

Orki – obstajata dve vrsti orkov. Eni so umetno vzgojeni, a drugi naravna bitja, živeča v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravni orki živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino. Veliko večino suženjske delovne sile v človeških deželah predstavljajo orčji sužnji. Orčje samice služijo kot spolne sužnje. Telesno so podobni neandertalcem, le da so visoki okoli 2 m in imajo krepkejše kosti.

Njihova posebnost je občutljivost na sončno svetlobo, saj v koži nimajo varovanja pred UV sevanjem. Že kratka izpostavljenost gole kože prinese opekline. Tudi oči so razvite za temnejša področja in ne prenesejo direktne sončne svetlobe.

Orokh – vil. - prinesti blagoslov.

Ostrozobka – spec. – vrsta nevarne mesojede ribe, dolge do 90 cm, ki živijo v velikih jatah. Njihove luske so izredno trdne in lahke, škratje kraljestva Shea iz lusk delajo posebne oklepne srajce, skoraj neprebojne za običajne puščice. Plen napadajo v organiziranih jatah. Povprečno kravo so sposobne obrati do kosti v manj kot 20 minutah.

Ošeapak – vzvišeno bivališče, božji prestol, običajno v kontekstu položaja med najbolj svetimi božanstvi.

Ošeik – prevzvišeni, tako plemeniti ogovarjajo vladarja-svečenika. Gre za star vilinski izraz še iz legendarnih predzgodovinskih časov.

Otz Roh Kadeš – (starohebrejsko) Drevo svetega duha.

Out – nekaj zunaj, slengovski izraz za nekaj ali nekoga, ki je izven (trenda).

Out of memori – sleng, anglizem, izguba spomina

Overdoziranje – predoziranje, največkrat v kontekstu zaužitja prevelikega odmerka mamil.

Ozadna vojska – V Zeoliji nekakšna teritorialna obramba, sestavljena iz moških nad 45 letom starosti. Največja enota ozadne vojske je tarag, večinoma je organizirana v desetine in stotnije.





P


Padec – tragično uničenje Svetovnega cesarstva. V času Padca se je odvijal izjemno pomemben dogodek – Begunstvo (gl.)

Padel v of – sleng, padel v nezavest, izguba zavesti.

Pahad – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih.

Pajci – sleng – policisti; uporablja se tudi beseda pigi, pigiji – slengovski anglizem, ki izhaja iz ameriškega poniževalnega imenovanja policista.

Panem et circenses – lat. – kruha in iger.

Pankrt – žaljiva beseda za nezakonskega otroka in tudi obča žaljivka.

Parazitenje – življenje na tuj račun.

Patrea – vil. - plemenita gospa, plemenita gospodična, neporočena ženska plemenitega porekla.

Pax Augusta – Pax romana – rimski mir. Vzpostavil ga je cesar Avgust, zato se imenuje tudi Pax augusta. Ta mir se je začel leta 27 pr. n. št. z ustoličenjem Oktavijana Avgusta in seje končal s smrtjo Marka Avrelija leta 180 n. št.

PCD – psihoaktivna snov, ki temelji na organofosforni spojini, ki je tudi osnova izdelave živčnega strupa VX. Eden od nevarnih učinkov je selektivno blokiranje acetholinske kisline v sinapsah.

Peder – poniževalni izraz za geja (gl.).

Pemej – spec. - obred lahko izvede samo Mešarah z vsemi tremi tehagaci in sibeti. S Pemejem zlomi moč zatabov tako, da prekine njihovo vez s telesnimi nosilci, Elejlo in damejahoma ter podre ravnotežje udejanjenih sil Megšelema. Ključna komponenta obreda je samožrtvovanje. Tehagaci in sibeti so po nekaterih virih izdelki Elejle, zato ni raziskan njihov alternativni način uporabe, ki okrepi vez zatabov, kot vir kristalne magije z Elejlo ter damejahoma.

Pentljanje – sleng – ukvarjanje z ..., delati z ...

Persona – oseba, osebnost

Picajzelj – sramna uš, narečno nadležen kot picajzelj - izredno nadležen, tečen

Pička – vulgarni izraz za ženski spčolni organ.

Piflar – negativna oznaka za odličnjaka v šoli.

Pigi, pigiji – poniževalni anglizem za policiste.

Pionirstvo – začetek, v SFRJ so bili pionirji vsi otroci od 7. do 13. leta starosti. Imeli s(m)o modre titovke (vrsta kape, značilna za obdobje NOB in SFRJ) z rdečo zvezdo in rumene rutice. Vstop med pionirje je bil svečanost za 1. razrede osnovnih šol ob Dnevu republike pred 29. 11., ko s(m)o v času SFRJ praznovali obletnico znamenitega 2. zasedanja AVNOJ-a. 25. maja v sedmem razredu OŠ s(m)o bili skoraj vsi sprejeti med mladince (Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je bila del ZSM Jugoslavije), ko je SFRJ praznovala Titov rojstni dan z veličastno proslavo v Beogradu, glavnem mestu SFRJ.

Pipi fantek – žargonsko pocukrano priden fant.

Pir – sleng, pivo.

Plahta – SSKJ – ponjava, velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje, manjši kos česa.

Plava trava zaborava – legendarna rock skupina iz časov rajnke Socialistične federativne republike Jugoslavije. Njeno ime aludira na vlogo gandže v rock subkulturi v zlati dobi SFRJ.

Plead – izjemno močan in vzdržljiv vilinski konj, za okoli tretjino večji od običajnega konja. Največja hitrost, ki jo ta konj razvije, je 150 km/h, a s posebno vilinsko hrano lahko v 10 urah premaga 500 km. Nobeno bitje na nogah ni bolj vzdržljivo in hitrejše.

Pleidik – vojni plemiški naziv, lahko je deden ali položajni, kamor napreduje posebej zaslužen svobodnjak (liberos). Pleidik izjemoma poseduje zemljo, običajno opravlja upravne, sodne in podobne naloge v službi malahida ali hesed malahida.

Pocukran – sleng, priliznjeno prijazen, hinavsko prijazen, nališpano, pretirano leporečno, pretirano prijazen.

Podlasnik – drobna gozdna zver z dolgim repom, ki vedno lovi iz zasede, krade večjim plenilcem kose plena in je vedno prikrita. V manjši meri lahko spreminja barvo kožuha.

Podriznica – mrhovinarski glodavec.

Pokveka – iznakažen, izmaličena.

Poniglavost – lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka, ki proti soljudem deluje zahrbtno in pokvarjeno.

Pontifex maximus – religija, zgodovina, specifično – Pontifex maximus (vrhovni pontifik ali vrhovni svečenik) je bil v Starem Rimu visoki svečenik kolegija pontifikov (collegium pontificum) in hkrati najvišji svečenik v državi. V Redu Marije iz Magdale pa je bil najvišji svečenik in mag reda.

Porivač – vulgarni izraz za partnerja, ljubimca.

Postliberalizem – politika, spec. – oblika politične prakse ekonomije diferenciacije. Značilnost ureditve je, da imajo največje korporacije s pomočjo ekonomskih svetovalnih svetov poseben vpliv na zakonodajne odločitve.

Posle rajanja nema kajanja – ljudski rek na srbskem oz. hrvaškem govornem področju poenostavljeno pomeni kot slovenski rek – kar boš sejal, to boš žel.

Potrebnica – vulgarni izraz za žensko z željo po spolnem odnosu.

Practicus – okultizem – iniciacijska stopnja v nekaterih zahodnih okultnih združbah in pomeni precej začetno stopnjo.

Prasavec – prašičevniku podobna žival s kratko dlako, brez oklov in težo med 100 in 130 kg. Divje vrste živijo samo v odročni divjini, saj so običajen cilj lovskih odprav plemstva.

Prašičevnik – žival z dolgo dlako in z okli, pri odraslih samcih so dolgi do 50 cm, obstaja udomačena in divja vrsta. Odrasla žival lahko tehta do 350 kg. Mladič se zlahka udomači, v divjini živijo v krdelih, ki jih vodi alfa samec. Gorski prašičevnik pozimi dobi belo dolgo dlako, je lahko z do 80 cm velikimi dvojnimi okli težak do 750 kg in vsako pomlad odvrže dlako, ki jo ponekod uporabljajo kot volno.

Preseravanje – sleng, kazati svoj pomen, moč, oblast in imetje.

Predator – anglizem – plenilec, lovec.

Prfoks – sleng - profesor.

Pro bono – brezplačni. Če nekdo dela pro bono, to počne brezplačno, običajno za ljudi, ki si ne morejo privoščiti stroška za storitev (zdravnik, pravnik ipd.).

Prostaško – grdo, nemarno, neokusno, vulgarno; prostaško govorjenje, prostaško obnašanje.

Prstanov stolp – najpomembnejši stolp v gradu zeolskega grofa, kjer je v posebej zastraženi sobi znamenit zeolski vladarski prstan, ki ima po legendi magijske moči. Prstanov stolp in samo Prstanovo sobo varuje šeledina Prstanove straže.

Prstanova straža – posebna elitna šeledina, izurjena za varovanje skrivnostnega grofovskega prstana Zeolije. Šeledina je tudi osebna grofova garda. Kamor gresta prstan in grof, tam gre Prstanova straža.

Puf – sleng – kredit, dolg.

(Bencinska) pumpa – (bencinska) črpalka.





R


Rabutanje – krasti, odtujiti, vzeti brez dovoljenja

Raeg – vil. - tujec

Radag –spec. - vojna enota.

Rakrokafea – vil. - vzdigniti prapor, pokazati prapor slave, prapor.

Rašmaob – vil., spec. - kristal portala duš, ki s pomočjo uroka prevede vibracije našega vesolja v vesolje Drugotnosti (in obratno na drugi strani)

Razrajcati, rajcati – razdražiti, vzburiti, razgreti v seksualnem smislu, spolno vzburiti.

Recordamini – spec., okultizem – poseben obred za udejanjenje duhovne esence, konkretno utelešenje Elejle ali damejaha.

Regenoplast – spec. – posebni obliž, ki sproži regeneracijo poškodovanega tkiva (zlasti kože in podkožno tkivo).

Rekop – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov).

Reset – anglizem – ponovni zagon, ponastavitev.

Retro – SSKJ – starinsko, obnavlja kaj starejšega, v preteklosti modernega, popularnega. Tudi za izražanje usmerjenosti, gibanja nazaj ali položaja pred čim drugim v času in prostoru (retrograden ipd.).

Rešgea – vilinska kraljica, naziv svetovne vilinske kraljice, po padcu naziv za vladarico Mealkuda (vilinsko kraljestvo). V pisani vilinski zgodovini moški (rešgei, rešgeo) na tem položaju ni znan.

Rekop – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov).

Remek – sleng, delo, izvirno delo, izdelek, beseda izhaja iz zagorske hrvaščine.

Resah en'halaja – vil. – Magija za vzdrževanje življenja v gostem vesolju (temelji na transformaciji kristalne magije).

Resetirati – sleng, anglizem, izraz izhaja iz računalništva in pomeni povrnitev v začetno stanje, ponovni zagon, uveljavitev privzetih nastavitev.

Rešmeag – vilinski zemljiški vladar in čarovnik. Vlada iz osrednjega mesta svoje grofije.

Rigset – vojne priprave.

Rili – sleng, anglizem, resničen, resnično

Rimember – sleng, anglizem – pomni, zapomni.

Roh ha'Kodeš – hebr. – Duh Sveti – ustreznica krščanskemu Svetemu Duhu.

Rufniti – sleng, klicati, priklicati.

Rukniti, ruknu – zliti vase, stresti.





S


Sabajit en'lakan – specifično – Poseben obred, ko fantom nadenejo obredno oblačilo zrelosti in s tem fantje postanejo možje. Zaključek obreda je običajno pitje kakšnega močnega alkoholnega zvarka. Ponekod morajo fantje kot uvod v obred ubiti kakšno nevarno žival.

Safer – sleng, anglizem – trpljenje, trpeče, žalkostno, žalost, boleče, tudi razočaranje ipd.; furaš safr – tvoje življenje je ena sama žalost in trpljenje, trpiš, kažeš trpljenje ipd.

Sagenuš – čarovniški gospodar, mojster reda. Arcus je edini živi mojster reda. Sagenuši so izginili ob padcu Svetovnega cesarstva zaradi oportunistične poklonitve vladarju vzhoda.

Sagib – vilinščina – srp, tudi taktika konjeniškega napada. Posebnost vojske Artusa Orwena je dvojni srpasti poseg. Zanj je značilno usklajeno delovanje več različnih vojaških enot.

Sahameit – eden od nazivov basilea.

Sajaleh – vil. – pozdrav.

Sajetz – vil. - žar sonca, vročina, jeza, srd, strup, peklenska vročina.

Saog – plemič, pomembnež, imenitnik, tudi vilinski mestni plemič.

Scat – vulgarizem, iti na malo potrebo, lulati

Seahir le'atun – vil. - vilinska lebdeča svetilka, v zraku se premika s krili, podobnimi metuljevim, od tod ime metuljasta svetilka.

Seder – hebr. – tradicionalna večerja, ki je uvod v praznovanje pashe, judovske velike noči, ko se judje spominjajo izhoda iz Egipta (gl. maca).

Segvuc – vil. - sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet.

Segvec Ithos – vil. - poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika.

Sejbea – vil. – pet, davek, kraljevi davek, plačilo petine.

Selimijevo vesolje – specifično – Redko paralelno vesolje, Drugotnost, ponekod se imenuje po svojem zemeljskem odkritelju, pozabljenem fiziku Mohamedu Selimiju.

Seadin meacim – čast veličastja (v smislu duhovne kvalitete)

Seadir et'Malawad – čast in čistost, znamenito geslo legije Unukh, ki ga je za svojega vzel tudi Mešarah.

Segvuc – sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet. Segvec Ithos - poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika.

Sehir en'Tagae Pemej – vil., spec. – Knjiga zbirke urokov za udejanjenje Mešaraha v Onostranstvu in opis prekinitve povezave med zatabi in t. i. megšelemskim trojstvom (Elejla + 2 damejaha).

Sehir Jered – knjiga magija, posebna knjiga z navodili mešanice zahodnega, krščansko obarvanega okultnega hermetizma, magijskih praks Egipta, Asirije in starega Babilona. Sama knjiga ima posebno moč samo pod vplivom posebnega talismana.

Semánji dan – SSKJ – sejemski dan, dan sejma.

Seronja – sleng – ničvrednež, nesposobnež ipd.

Set'Arus – z magijo zatabov ustvarjeni izjemno močni, izurjeni in vzdržljivi vojaki, ki ne čutijo bolečine, nimajo čustev, morale in vesti. Upravljajo jih z magijo. V južni orkovščini beseda pomeni ljubka nemoč.

Sfaliran, faliran – narečno pokvarjeno, skvarjeno, ponesrečeno, tudi zgrešeno.

Sfižilo – pokvarilo, ni uspelo

Sibet – prstan moči, prevodnik energij med nosilcem in kristalom tehagac (gl.).

SIM kartica – specifično – V storitvenem omrežju imajo vse omrežne naprave SIM kartico, ki je neprebojni vmesnik med napravo in omrežjem. Storitveno omrežje se je pojavilo proti koncu 40-tih let 21. stoletja, sredi 50-tih let je to omrežje v razvitih državah dokončno izrinilo stari internet.

Simpl – sleng, anglizem, preprosto, enostavno.

Sindrom zlomljenega srca – medicina – strokovno se reče stresna kardiomiopatija. Sindromu so bolj podvržene ženske. Gre za stresno stanje, ki se manifestira podobno kot infarkt. Pojavi se ob šokantnem čustvenem dogodku, kot je recimo nenadna smrt bližnjega.

Sinedrij – zgod. – zasedanje, najvišje organ judovske verske oblasti v rimski provinci Judeji. Beseda je grškega porekla, izhaja iz korena hedra, ki pomeni sedišče. Uporabljala se je hebreizirana verzija sanhedrin.

Sirtaki – grški ples.

Skenslati – sleng, anglizem – odstraniti, ukiniti

Skeri – slengovski anglizem, strašljivo, grozno ipd.

Skoč – sleng - viski

Slova – slengovski izraz za slovenščino; angla – angleščina; zgodla – zgodovino; ipd.

Slum – žaljiv izraz za soseske s pretežno ljudmi s socialnega dna. Te soseske so prikrajšane za običajne servise, kot je vzdrževanje komunalne in energetske infrastrukture ipd. Slumi so se vzpostavili po veliki depresiji in uveljavitvi nove 'ekonomije oprimkov za sposobne'. Na njihovem območju delujejo vzporedni servisi, ki so nastali na osnovi samoorganiziranja tamkajšnjih prebivalcev. Celje ima Severni slum s preko 25.000 prebivalci, ki se skoraj stika z Zahodnim slumom s 5000 reveži.

So what – sleng, anglizem – pa kaj.

Social adjustment – specifično, anglizem – posebna oblika javno-zasebnega partnerstva pri izvajanju socialnih služb, kjer imajo t. i. socialni sponzorji posebne dodatne pravice pri koriščenju socialnih storitev (vrtci, šole ipd.). Gre za sistem v skladu s t.i. ekonomiko diferenciacije (gl.).

Sociotehnološko – specifično – posebna tehnologija za socialni inženiring, globinska manipulacija z javnim mnenjem s tehnološkimi sredstvi. Zametki te tehnologije so se pojavili s socialnimi omrežji na začetku 21. stoletja.

Sori –sleng, anglizem – žal, žal mi je

Spakedravščina – namenski izraz v knjigi za slengovski govorico, polno anglizmov.

Spolznica – spec. – vrsta ribe v Drugotnosti.

Spedenano – urejeno.

Sponzoruša – ženska, običajno atzraktivnega videza, za katerega aktivno skrbi, ki želi živeti na tuj račun, beseda je srbsko hrvaškega izvora.

Sranje – vulgarni izraz za fekalije, nekaj negativnega, beseda v uporabi za ilustracijo misli.

Stama – kratko metalno kopje.

Status quo – latinska tujka, pomeni nespremenljivo stanje, ohranjanje obstoječega.

Stupidnost – sleng, anglizem – neumnost, debilnost (gl.), neodgovornost

Suprostorska konfiguracija – vsak etir ima svojo temeljno strukturo izven realiziranega sveta. Pravzaprav gre za skalarno mrežo štirih gibal.

Supersimetrija – fizika; vsak osnovni delec ima svoj supersimetrični par. Teorija supersimetrije naj bi veljala tudi na vesoljski ravni, saj je z njo moč opisati značilnosti parov vesolj (naše vesolje : Drugotnost).

Svetokrvni – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni dedujejo samo cesarjevi otroci, ne pa tudi ostali sorodniki.





Š


Šadas – pripadnik kaste vrhunskih morilcev.

Šaeleam – preddverje božje palače duha.

Šamea en'mobot – bivališče mrtvih. Poseben prostor (običajno šotor, lahko tudi kakšna dvorana ipd.), kjer se padli v bitki pripravijo za obred z novčičem.

Šansa – sleng – možnost.

Šarok – vil. - odpadnik.

Šatagbešazim Jesodeg – vil., spec. – vodnjaki brezna, posebna manifestacija energije istoimenskega zataba.

Šazeac – vil. – strah, prestrašenost.

Šazmag – vil., spec. - mlečno govedo.

Šea – vil. - hči.

Šegepea – vil. – ceh, združba.

Šelaj saganuša Ešeje –Vladar Reda Ognja; vsak magijski red je imel svojega vladarja, ki je imel pravice in moč zemljiških vazalov.

Šeledina – vil., spec. - vojaška enota v Zeoliji.

Šelgeac – naslednik dednega plemiškega naslova.

Šemita – hebr. Dolgo časovno obdobje, zgodovinska epoha.

Šerek – vil., spec. - velika zver južnih pokrajin, glavni plenilec, visok do 2 m, dolg 5 m, težak okoli 1 tone, lovi v krdelu.

Ševiz – vil. – duhovna esenca, duh.

Šezek – vladar dežele na Zahodu. Vsak šezek ima vazale – mahdije. Šezek je tudi obči izraz za zemljiškega gospodarja, vazala jakila, po položaju soroden mešelu (gl.).

Šika – narečje – spodobno (šik), kot je treba.

Šit – sleng, anglizem – drek, nekaj slabega.

Šitanje – slengovski anglizem – osvinjanje, umazanje, narediti umazano, grdo, svinjsko ... Od tod tudi šitoar.

Šop pičkovja – vulgarni izraz za množico spolnih partneric. V nekaterih kulturah je običaj, da ima mož več žena, ki jim mora enakomerno namenjati svojo pozornost (gl. pička).

Špalir –nasproti si stoječi vrsti, običajno ljudi.

Španovija - SSKJ– partnerstvo, poslovno sodelovanje.

Špec kahla – slengovski izraz za tožljivca, tožljivko

Špricer – alkoholna pijača, mešanica vina in mineralne vode, postreže se hladno. Poznamo slengovski izraz,

Štorija – zgodba, pripoved

Štrikanje – pletenje, v slengu pletenje niti pripovedi, dogodka ipd.

Štukanje – sleng – spajanje enega konca z drugim.

Šus – slengovsko, odmerek psihoaktivne snovi; narečno – strel (beseda izhaja iz nemščine).

Šušmarstvo – nestrokovno, slabo opravljeno delo; šušmar – nekdo, ki opravlja delo, za katerega ni strokovno in praktično usposobljen.

Šutirati – srbizem, tudi narečno za izstreliti, brcniti, odriniti – uporablja se vse redkeje.

Švic – ostanek dediščine nemškega gospostva, narečna beseda za pot; švicanje – potenje, predvsem med ali po (fizičnem) naporu; prešvicati – prepotiti nekoga, izmučiti nekoga.





T


Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi - Čas je neskončen krog s točko večnega zdaj v središču – pomembna ideja vilinske okultne teologije.

Taghea – ozemlje, dežela.

Tahad – vil. - podlaga za rašmaobe v portalu za prehod. Služi kot prevodnik med obema poloma subprostorske strukture.

Tahmeš – vil. – vhod v svetišče, običajno stebrišče, ki označuje mejo med zunanjim in posvečenim svetom.

Tahog – veličastni, prevzvišeni, častni naziv v Dilualu. Uporabljal se je redko in predvsem med pogovori višjega plemstva.

Tagak – vil. – vilinski fevdalni gospodar plemenite krvi.

Tajming - sleng, anglizem, časovna usklajenost.

Takpet – vil. – obči naziv za gospodarja.

Takpo Seagemin – poglavar Gozdarjev. Seagmin je starodavno ime za skrivnostno pleme Gozdarjev.

Tanak – položiti urok tanaka je zaključek uroka utelešenja duha, saj utrdi vez duha in telesa z energijami božjih vplivov. (gl. Ipuea halaja).

Tarafški granit – spec. – izredno trden in težko lomljiva granitna kamnina s Tarafa. Posebnost granita je nenavaden vzorec peg, ki je po mnenju strokovnjakov posledica delovanja kristalnega pogona.

Tarag – vojna enota v Zeoliji in še nekaterih deželah. Tarag je običajno mešana enota, sestavljena iz 3 – 5 šeledin (manjša vpojna enota s 5 stotnijami, torej 500 lemiki), kar skupaj znese okoli 1500 – 2500 lemikov (profesionalnih vojakov). V večini dežel imajo falange s po 10 stotnijami.

Tarih – tradicionalno zakrivalo vzhodnih plemkinj. V praksi si ga nadenejo samo najvišje plemenite gospe. Posebej znani primeri nošnje tariha sta meašiki Carstva. Zakrivalo, sorodno tarihu, nosi tudi rešgea. Običajno ga odstrani, ko mine protokolarni pozdrav.

Tarik – bojna enota Vzhoda z okoli 1500 vojščaki. Tarik je običajno sestavljen iz 15 stotnij. V to vrsto bojne enote so organizirane kvalitetnejše enote (Set'Arusi, Hendveji in drugi). Zelo redko so v te enote vključeni tudi orki, goblini ali kačjeglavci.

Tašamog medopej – bitje moči – izraz v vilinski okultni teologiji označuje entitete z magijskimi močmi.

Tašbetea – vil. – kača, vrsta zmaja, tudi kačje znamenje.

Tatil – vil. – magova palica – orodje magov za usmerjanje volje v uroke.

Teat – pogovorščina – kopje, sulica, kopje za metanje.

Tebham – prenos oblasti, konkretno prenos cesarske ali kraljevske oblasti na šelgeaca, naslednika. S prenosom se novemu vladarju omogoči avtoriteta in potrdi kontinuiteta nasledstva. Običajno sin deduje od očeta, v izjemnih primerih pa posinovljenec.

Teceš – posebna vrsta čuvajeve pozornosti. Gre za fokus njegove dejavne zavesti, ki jo prenaša med človekom v našem vesolju in telesom v Drugotnosti. Vedno je lahko samo na enem mestu.

Tecešec vet jediz – pozornost in prepoznavanje. Duhovna vrlina, nujno potrebna pri vsakršnemu duhovnemu napredovanju. Iz tega izhaja znamenito pravilo - Lei tecešet vet jedis – bodi pozoren in prepoznaj.

Tedaokas – posebna magijska priprava s kristali, občutljivimi na magijo. Vsako magijsko delovanje se vtisne v strukturo kristalov in izurjen mag lahko prebere naravo magijskih sil. Zelo pripravno za ugotavljanje geografsko oddaljenega magijskega dela.

Tedmej – vilinščina – običajni svobodnjak, ki je napredoval v nižjega vojnega fevdalnega plemiča.

Tegešaz – vilinski zemljiški plemič. Pogovorno uporabljajo tudi besedo saog, običajno za poimenovanje vilinskega mestnega plemiča.

Tegrapat – specifično – Marka, vojvodstvo grofija oz. fevdalna dežela Vzhoda. Deželi vlada jekib (gl.) in ima polno avtonomijo na ozemlju lastne dežele. Za interese carstva (oz. cesarstva) skrbi herot (gl.), ki izvaja oblast basilea ali megijekeala (gl.).

Teh – prapor, vojna zastava.

Tehagac – trije kristal moči, nujni so vsi trije s sibeti za izvedbo Pemeja (gl.), ko se na novo vzpostavi vesoljni red skozi žrtev nosilca. Vsakemu tehagacu ustreza še prstan sibet (gl.), ki je namenjen udejanjenju energije tehagaca iz Onostranstva v Drugotnost, kar je bistvo obreda Pemej.

Tehaspat – vilinščina – brat.

Tek isabašea il leiki! – ne misli na nič, pomembno pravilo vilinske okultne teologije.

Tekmek – ničvredni, nečastni.

Tekstam – sleng, anglizem, pišem, napišem.

Tel tavig, le en'tavig jabean – vil. – rek iz vilinske okultne mistike – samo prah se v prah povrne. Sorodno biblijskemu »prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3,19).

Tenemija – vilinščina – čarovnik v malce podcenjevalnem pomenu (vrač, zaklinjevalec, astrolog ipd.).

Tenemija eiša – čarovnik ognja. Arcus je bil v času Božanskega carstva edini pripadnik tega čarovniškega ceha.

Terminiranje – sleng, anglizem, uničiti, odstraniti. Beseda je postala popularna po filmski seriji Terminator s konca 20. in začetka 21. stoletja.

Termogled – izum magije Božanskega carstva; gre za optično napravo, ki omogoča gledanje celo različnih bioenergetskih frekvenc (poleg svetlobe, UV in IR).

Tesakogout – vil. – vilinski guverner, zlasti v časih pred Svetovnim cesarstvom. V deželah izven vilinskega sveta se je uveljavil izraz herot (gl.).

Tesea Emenim – vil., spec. – Prvi Čuvaj, prvi pod sedmih udejanjenih etirjev.

Tesea rešgej – vil., spec. – Prvi vladar legendarnih dni svetovne vilinske vladavine. Istoimenski oltar je v legendarnem Kašamougu Mebeab, svetišču starodavnosti, kjer so shranjene vse skrivnosti vilinske okultne mistike. V svetišču je posebno mesto, Lasim en'sahapae Resah (gl.)

Tesgea – vil. – vilinska princesa, hči jakila.

Tet ead teneji tašbetea – kje se skrivaš kača? Čeprav na prvi pogled ni videti, ta stavek vsebuje veliko okultne simbolike.

Tevakem – vil. – plemič vzhoda, zemljiški gospodar vzhoda, vazalni plemič.

Tevapat – specifično - portal za prenos do drugega enakega portala.

Tezgei, tezgej – vazalni vladar na vzhodu, ustreznica cesarskemu mešelu ali medalarskemu bemeju, čeprav je imel malce manj oblasti. Tezgei je imel manj avtonomije od jekiba (gl.). Herot (gl.) je imel s svojim uradom določene pristojnosti, zlasti na področju sodne oblasti in vpoklica za vojno. Herot je lahko celo zamenjal tezgeja.

Tezijeam – nekakšen vinjak, pomešan z izvlečkom dimne zeli (THC).

Tharak – vil., spec. – orčji mesojedi konj.

Themaka, themakea – vilinščina – drobnica, koza, ovca, živina.

Tibamet, tibmet – še en izraz za dvornega upravnika, mojordoma, dvornega kneza. V starem cesarstvu je lahko to vlogo prevzel najmanj malahid zaupne hiše.

Tijae – protokolarni garant zvestobe. V ožje spremstvo plemenitega gosta, ki je po rangu nad gostiteljem, se pošlje kakšnega sorodnika gostitelja, ki je simbolni garant zvestobe in varnosti.

Tikepek – zaupni sodelavec, najtesnejši zaupnik.

Tišapaš – svet lupin, lupine Megšelema, točke požiranja energije, jemanje življenja. Simbolna shema pozna deset tišapašev, antipodov desetim etirjem. Tišapaši naj bi obstajali trenutek za trenutkom zdaj. Minuli čas se prelije v tišapaše.

Trahik – hendvejski mahib (general).

Tramakoš – hendvejski vojni in zemljiški plemič.

Trava – »ljudski« izraz za marihuano.

Trendovsko – sleng – moderno, v skladu z modnimi smernicami.

Trusk – bum oz. tresk.

Tzevog – zmaj, jezdna zračna, obstaja več vrst, vsi so proizvod magije.





U


Univerzum – vesolje, obstajanje, generalna ideja za nekaj zaključenega.

Uteš – velika, volku podobna zver, vedno živi v tropu med 15 in 35 živali. Trop vodi alfa samec.





V


Vagom – vil. – sad, plod.

Vageamej – obče plemeniti, modrokrvni.

Vakomak – vil. - sodnik, patentni razsodnik, arbiter (gl. Jedegal en'Vakomak).

Vedmok – vil. – ceremonijalni uvod v zborovanje, kjer se bo odločalo z glasovanjem.

Velika hiša – v nekdanjem Medalarju izraz za hesed malahidsko rodbino.

Vesoljno carstvo – Pojav Elejle pred dobrimi 2300 leti je pripeljal do tragičnega Padca (gl.) in ukinitev Svetovnega cesarstva, ki se nikoli več ni obnovilo. Vesoljno carstvo je v času največjega obsega zajemalo vse človeške dežele do dežel Škratov. Vesoljni car nikoli ni poskusil izzivati vilincev. Carstvo je padlo ob pojavu Mešaraha in izvedbi Pemeja.

Vilini, vilinci – nesmrtni, ki postanejo smrtni, ko zaplodijo ali rodijo otroka. Njihova telesa se fizično ne starajo, ko dosežejo spolno zrelost (pri 20 do 22 letih).

Vilinščina – spec. – jezik, ki je nastal iz telepatskega sporazumevanja.

Vlačuga – prostitutka, dekle, ki ponuja spolne usluge za denar.

Vojno fukališče, kurbišče – vulgarni izraz za javno hišo, namenjeno vojski. Vsak vojni pohod so spremljale potujoče javne hiše s prostitutkami in prostituti.

Vrelina – vročina.

Vsečasnost – eden od nazivov basileja; poudarja nesmrtnost telesa.





W


Wicca – okultna tradicija čarovništva. Novodobna wicca je nekakšna religija in duhovnost sožitja z naravo in obredi so prilagojeni naravnim ciklusom. Večinoma gre za duhovnost t.i. devocije (privrženosti) in v nasprotju z mnenjem nepoznavalcev ne gre za krvne daritve ipd.





Z


Zadet, zadetost – eden od slengovskih izrazov za stanje zmanjšane prištevnosti kot posledica zaužitja psihoaktivne snovi.

Zadetek – eden od slengovskih izrazov za osebo, ki je zmanjšano prištevna zaradi zaužitja psihoaktivne snovi; metek zadetek – oseba z resnimi motnjami zaradi delovanja psihoaktivnih snovi.

Zafrčkanje – narečno – zapraviti, izgubiti

Zaglivil, zaglivil, zaglaviti, zagliviti – ostanek skoraj izumrlih hrvatizmov in srbizmov iz pradavnih časov Kraljevine Jugoslavije in zlasti SFR Jugoslavije. Beseda običajno pomeni zataknjene, ujetost v nekaj.

Zariglano – narečni izraz za zadrgnjeno, zaprto.

Zaroštiljati – naredi raženj, peči na vrtečem ražnju

Zatab – talisman Elejline zemeljske moči.

Zatežiti, težiti – slengovsko nadlegovati, tečnariti, pritisniti za nekaj.

Zemljiščina – zemljiški davek na vzhodu. Fevdalni gospodar ga pobira v obliki denarja ali pridelkov.

Zemljožerka – veliki glodavec, ki živi pod zemljo. Žival živi v velikih kolonijah, ki si naredijo zapleten sistem rovov.

Zengah – vil. – vladarska krona, v vilinskem svetu je to venec belolistke, vej hadime, svetega vilinskega drevesa.

Zeolija – najzahodnejša grofija Kraljevine Medalar, ki je propadla v t.i. Medalarski vojni.

Zeolski rjavec – izjemno vzdržljiv, zvest in močan konj. Pokrit je z malce daljšo rjavo dlako in na nosu imajo samci 20 cm dolg rog. Samci so za 30 cm višji od samic, ki niso dobre jezdne živali, so pa toliko boljše vlečne.

Zeolski vladarski prstan – O njem kroži veliko legend. Gre za vilinski prstan iz časov pred Svetovnim cesarstvom. Samo nosilec tega prstana je lahko zeolski bemej (zemljiški vladar) in mora biti zeolske plemiške krvi.

Zdrajsano – sleng – oguljeno, iztrošeno.

Zgonjena – vulgarizem – seksualno zelo aktivna oseba

Zijati – opazovati, gledati, osredotočeno gledati, neprekinjeno opazovati ipd.

Zimnik – v Starem cesarstvu pomembno trgovsko križišče. Po padcu Vesoljnega carstva se ne vrne v objem človeških kraljestev. Obstane kot središče redke trgovine redko naseljenih dežel zahoda.

Zjeban(o) – sleng – pokvarjeno, narobe urejeno, narejeno, slabo zamišljeno ipd..

Zlodej – vrag, Satan, hudič

Zombi – živi mrtvec.





Ž


Žavbe, žavba – krema, mazilo, preneseno, sposoben vsega – namazan z vsemi žavbami.

Žehta – SSKJ - pranje velike količine perila, tukaj v kontekstu pranja velike množice možganov.

Žensko mednožje – vulgarni izraz za ženske spolne organe.

Žigolo – običajno najet moški za žensko družbo in zabavo, neke vrste prostituta.

Žlahta – sorodstvo.

Žur – sleng – zabava.





Bojan Ekselenski




Rodil se je 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval je IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka in znova nazaj v IV. OŠ. Srednjo kemijsko šolo je obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli je odslužil takrat obvezno vojaščino in se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedri in oblači še zdaj. Mimogredno je ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živi, životari in ustvarja v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama, in na koncu znova parkirišče in še vsevedni bog ne ve, kaj še bo.

Trenutno predseduje Celjskemu literarnemu društvu in objavlja v različnih literarnih revijah v Sloveniji in v različnih tujih zbirkah. Napisal je 18 tiskanih in 22 elektronskih knjig (nekaj se jih vsaj deloma ali popolnoma prekriva s tiskanimi izdajami). Udinjal se je tudi kot sourednik pri edinih dveh antologijah slovenske fantastike, izdanih v zadnjih letih. Od leta 2016 je urednik Supernove, edine slovenske tiskane revije za fantazijsko književnost. Aktivno deluje na področju promocije kakovostne fantastike, ki je eno od najbolj zapostavljenih literarnih področij pri nas. Sodeluje tudi kot urednik antologij Zvezdni prah, do zdaj sta izšli dve knjigi, udinja se tudi kot prevajalec iz srbščine, hrvaščine in sorodnih jezikov nekdanje Jugoslavije.

Od leta 2017 organizira v okviru Celjskega literarnega društva Fanfest, slovenski festival fantazijske književnosti. Festival je namenjen letnemu pregledu slovenskega ustvarjanja na področju fantazijske književnosti in njegove vpetosti v širši mednarodni prostor. Stalni gost festivala je najbolj prevajani srbski pisatelj, esejist, literarni teoretik in pedagog prof. dr. Zoran Živković.

Nastopa tudi v vlogi mentorja mladim literarnim ustvarjalcem, saj je tri sezone vodil delavnico Mlada literatura. Letos se delavnice zaradi preventivnih epidemioloških ukrepov ne izvajajo.

Bojan objavlja tudi v tujih zbirkah in ima zgodbe prevedene v 7 tujih jezikov.

Nekatere tuje antologije z Bojanovimi zgodbami:

	 		Planet Europa SF (ZDA)

		Rund un die welt: 80 in mehr als SF- Geschichten (Nemčija, 2015) - Objavljena zgodba: Zvezdni otrok

		Revija Quest (Črna Gora, 2017) - Objavljena zgodba: Privezan

		HAKA: European speculative fiction in Filipino (2019, Filipini)

		 Regia Fantastica v več izdajah (Srbija)

		Galaxia42 (2020, Romunija)

		 Besan 3 (2021, Srbija)





Bibliografija – tiskane knjige


	 		Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, 978-961-91614-5-6 (2007)

		Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, 978-961-92766-8-6 (2011)

		 Vitezi in Čarovniki — Votlina skrivnosti, 978-961-93373-0-1 (2012)

		Atlantida: Imperij sončnega boga, 978-961-93676-8-1 (2015)

		Padec svetih: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-93793-5-6 (2016)

		 Poezija magije in mistike: Tako je Bog govoril 978-961-93793-6-3 (2016)

		Vzpon Elejle: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-93793-8-7 (2016)

		 Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok 978-961-93507-8-2 (2016)

		Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti (obnovljena) 978-961-94219-2-5 (2017)

		 Somrak Drugotnosti, Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-94219-3-2 (2017)

		Mlada literatura 978-961-6458-10-8 (2018)

		 Magijska gimnazija Lubliana 978-961-94219-4-9 (2018)

		To se lahko zgodi tudi vam 978-961-94219-5-6 (2019)

		 Usode na kredit 978-961-94219-6-3 (2019)

		Zadnji? Virus bo izbral 978-961-94219-9-4 (2020)

		 Vitezi in Čarovniki(3): Vladavina indigo otrok 978-961-95000-2-6 (2020)

		Evangelij iz Languedoca 1 978-961-95000-5-7 (2021)

		Strah indigo otrok 978-961-95000-6-4 (2021)





Elektronske knjige


Na seznamu so vse brez tiskane različice:

	 		Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije (2013)

		Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga (2013)

		Rokodelstvo spekulativne fikcije 1 Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar (2013)

		Teorija & Praksa e založništva (2015)

		Kabala – Naj ostane enostavno (2020)

		Knjiga vilinščine (2020)





Literarni megaprojekt


Literarni megaprojekt je sestavljen iz treh zaključenih celot. Nekaj knjig bo verjetno ostalo v e-obliki (Knjiga vilinščine), a večina ima elektronsko in tiskano verzijo.

Do zdaj so izšlo 9 tiskanih knjig in 1 posebna elektronska, ki bo takšna tudi ostala.

V naslednjih letih izidejo še dve, mogoče tri tiskane in elektronske knjige - zaključek osrednje sage, zaključek trilogije o Vesoljnem carstvu in Enciklopedija Drugotnosti, ki prinaša vpogled v čarobni svet Drugotnosti.





Trilogija o Vesoljnem carstvu


Trilogija sodi v celoto Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki. Pod to "značko" so vsa dela, ki niso del osrednje tetralogije in njene predzgodbe. Se sliši zapleteno? Verjemite, gre za nepomembno reč. Trilogija je zbirka precej samostojnih knjig, ki se lahko berejo vsaka sama zase. Izjema bo le prihajajoča Evangelij iz Languedoca 2, ki se tesno naslanja na pričujočo Evangelij iz Languedoca 1. Gre za eno pripoved v dveh knjigah, da se je avtor izognil predebeli knjigi. Trilogija o Vesoljnem carstvu se dogaja v letih pred našim štetjem in v prvih desetletjih našega štetja.





Osrednja saga


Osrednja tetralogija obsega 4 knjige, posvečene alkemični razdelitvi na ogenj, zrak, vodo in zemljo. Zraven je še predzgodba Votlina skrivnosti, ki se dogaja skoraj 20 let pred Vzponom indigo otrok in s tem začetkom osrednje sage.

Somrak Drugotnosti se dogaja takoj za Vzpon indigo otrok, a pravkar natisnjen Strah indigo otrok takoj za Vladavino indigo otrok.





Legendarium


Legendarium je namenjen podrobnejšemu spoznavanju z Drugotnostjo. Predvidoma bo na koncu sestavljen iz dveh knjig. Knjiga vilinščine je izšla leta 2020 in verjetno ne bo dobila tiskane izdaje.

Enciklopedija Drugotnosti pa bo mogoče izšla tudi v tiskani obliki. Gre za knjigo o zgodovini Drugotnosti in značilnostih skrivnostnega redkejšega sveta v drugi dimenziji.





Glasbeni album Mateja Krajnca


Ob izidu knjige je izšel tudi glasbeni album, inspiriran s knjigo.

Avtor glasbe in besedil je vsestranski umetnik Matej Krajnc.



Naslovnica albuma





Kolofon


Evangelij iz Languedoca 1

(Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki)

Copyright © 2006 - 2021 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane.

Spremna beseda: Andrej Ivanuša

Lektoriranje: Matej Krajnc

Prelom in oblikovanje: Bojan Ekselenski

Ilustracija naslovnice: https://selfpubbookcovers.com/Fantasyart

Zbirka: Fantazija

Založnik: Bojan Ekselenski, samozaložba

V Celju, 2021

1. elektronska izdaja.

Knjiga je izšla s finančno podporo Mestne občine Celje

Posebna zahvala finančni podpori Cinkarne Celje d. d.



* * *



Spletna stran projekta Vitezi in Čarovniki: http://vitezicarovniki.com

Avtorjeva spletna stran z obiljem literarnih dobrot: http://samozalozba.eu



* * *



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 83411459

ISBN 978-961-95000-7-1 (ePUB)