Anton Umek Okiški. E. V krasoti mladej se blišči narava, Pnsadil med-njo blagi me vrtnar, Al zdaj — že grob se tebi razkopava! — Dokaj prezgodaj jaz uboga stvar Žalujem pri mrtvaškem odru tvojem, Z menoj žaluje ves slovenski svet, Ki milo si ga nosil v srcu svojem, - Po njem zasajal najkrasnejši cvet! — nHvalo sem Vam še dolžen za nJezičnika", ki mi tako dobro služi pri učenji v 8. in 7. razredu, pisal mi je vdani in hvaležni U m e k iz Celovca 18. marca 1868. Gospod doktor Krek pa so Vam tudi morali povedati svojo; kaj menite, na univerzi vse drugač z veliko žlico zajemljemo! Pa kaj, to še ni vse nič proti temu, kar bom jaz 6ul v prihodnjem nGlasniku"! Kaj bo, tega ne vem; toliko mi je Jauežič naznanil, da Stritar kritikuje jjAbuno", in da zabavlja, ker se prebira na gimnaziji; težko že čakam, kako bo to motiviral, sicer pa mu bom vedel hvalo, ako mi pove kaj spoinina vrednega." — Kako se je opletala ta reč po Glasniku, da je nagloma prejenjal, po Zvonu, Dunajskib sonetih, Slov. Narodu, celo v deželnem zboru Kranjskem (cf. Slovenec št. 60. Hl: Abuna Soliman pa Dragotin Dežman v dež. zb. Kranjskem 13. maja 1875 itd.), to slovenski svet, kteremu mar, vse dobro ve. — Kaj pa je storil blagi J anežič? — Kedar ranjki Slomšek svojira rojakom ni smel hrane dajati po društvu v kosovih, vstanovil je 1. 1846 znani letnik Drobtince terjeldeliti jo po drobtinicah. — Kedar Janežič ni mogel več po lepoznanskopodučnem listu nSlov. Glasniku" služiti mladim Slovencem, vstanovil je kratkočasen in podučen list za slovensko Ijudstvo: nBesednik", čegar vredovanje je po njegovi prošnji koj s I. letora 1869 blagovoljno prevzel Anton Umek. — To leto se omoži edina sestra njegova, kteri je bil prepustil tudi svojo dedščino na Okiču, in ker sam ni utegnil v svate, zloži in pošlje 23. prosenca iz Celovca svoji sestri Mici — nevesti pesniški ,,Pozdrav", češ, ker so moje pesmi znane po širokem, zakaj ne bi bila ena doma o tej priložnosti, da jo zapojete na ženitbi, lahko po napevu: Veselo na sveti živet', — Si mor'mo prav lepo zapet' — in pričenja se: Od daljne Koroške strani Podal Ti je ženin rok6, Naj pesem Ti moja doni, Le zvesto se derži za njo, Saj pela od nekdaj si rada,Ker terda življenja je cesta, Ki danes nevesta si mlada.Ki pelje do rajskega mesta itd. — 23* Svečana 21. dan 1869 umre župnik in nekdanji podpornik njegov in koj splete Umek žalostnico: ,,Venec na grob preč. gosp. Ignaciju Kutnarju, fajmoštru v Boštanji" in jo z nekterimi opazkami o blagern iijegovem delovanji v prosti besedi sam da v Celovcu posebej tiskati ter jo razpošlje med svoje rojake v hvaležni spomin. Dobro pa je vredoval poleg obilnih opravil svojih nBesednik", spisoval »Ogled po svetu", in vzlasti v dopisovalnici z družniki Mohorjevimi pa s pisatelji Besednikovimi je znati roka in duša njegova. V 1. 7 str. 68. 69 je dal z znakom — m — krepki spis svoj: 0 potrebi farnih bralnic. — Prevzemši vredovanje Besednikovo pač ni mislil Umek, da že I. leto umre mu vstanovitelj njegov. Kako globoko ga je bila presunila smert predobrega prijatelja in sodelavca na slovstvenem polji slovenskem, o tem živo spričuje žalostnica nAntonu Janežiču" in priserčni življenjepis, ktero oboje je priobčil v 1. 17 str. 145 — 147. Z menoj žaluje ves slovenski svet, poje ondi, pri mertvaškem odru tvojem, kteri nikdar za prazne nisi maral sanje, nikdar za blišč neumnega sveta ; kar vekomaj poganja zalo cvetje, pokojnik dragi! bilo tebi mar; kar poznim vnukom sveto bo inietje, in rodu zdanjemu je rajski dar. — Koj v istem listu vzbuja Slovence, naj postavijo Janežiču primeren spominek, in v 1. 19 naznanja sklepe družbe sv. Mohora, pri kteri je ranjki od 1. 1852 do 1868 čisto zastonj brez vse plače opravljal težavne dolžnosti tajnikove, ter opominja, naj družba v kteri svojih knjig že prihodnje leto družnikom svojim da obširen življenjepis z lično podobo pervega svojega tajnika. — In res, Večernice 1. 1870, imenovane Janežičeve — prineso v zv. XXIII s podobo tudi življenje in delovanje njegovo, spisal Ferčnik Lambert, kteremu je pa A. Umek na čelo str. 3. 4. zložil bil spet pomenljivo pesem »Antonu Janežiču," v koji pravi naposled: ,,Živiš na veke — in slaviti mora — Te Slave matere najzadnji sin, — Kot družba bode svetega Mohora — Slavila brez nehanja tvoj spomin!" — V ravno teh Večernicah nahaja se str. 51—58 spis nSlon", v kterem pripoveduje, kako je doma med pastirji slišal pervikrat ime slon, in kaj je čital in učil se o njem pozneje. nZ Bogom, predragi Slovenci! zadnjič dohajara k vam v starem letu; naj se ohrani, naj se pomnoži prijateljstvo med nami, da se srečniši in veseliši spet vidimo v novem letu!" — Tako za geslom: Interea magnum sol circumvolvitur annum, • Et glacialis hiems aquilonibus asperat undas. Virgil. Aen. 1. II. v. 284. Solnce med tem prevali nam časom veliko leto, Zima ledena preteplje z burnim tuljenjem valovje — beseduje nBesednik" t. j. A. Umek v poslednjem 22. listu 1. 1869f ter milo zaupljivo piše nadalje: nDaravno si — staro leto vsekalo veliko aovih ran, pa malo starih zacelilo in le s pičlo mero delilo dobrote, daravno nisi bilo tako, da bi ti rekli Bblago leto", vendar nam nisi vzelo vere v Najvišega in njegovo vsemogočnost; le-ta vera, združena z vero v lastne prejete moči, je velikanski steber, po kterem se vzdigne uioj rod do sreče in blagostauja. Trden ko demant je up, da se s pomočjo vekovečnega vladarja spolnijo dolgoletne pravične želje slovenskega naroda. Tega upa, staro leto, in te globoke svesti nam tudi nisi vzelo, marveč ti si — in kakor za druge dobrote, tako prevroča ti livala posebno zato — ti si hote ali nebote zviševalo nam dar uajviše kreposti': ti si v narodumnožilo — ljubezen! čedalje boljsezbuja narodna zavest, poganja vsestranska blaga ljubezen in iz ljubezni do domovine se razvija krasno cvetje, ki se bo kedaj veličastno razkošatilo po ogradah slovenskega sveta. Srčnost velja in boj ne ininije; Najviši pa nam je porok, da zmaga pravica!... Sicer pa poznate moj rod in značaj. Zmerom imam nameii boditi po pravem, občno veljavnem potu. Če se pa kedaj spodtaknem, prizanašajte, ker zmota je delež človeškemu rodu na zemlji. Prizadeval si bom ne le, da ne zakrnem v ovinke, marveč da si naberem čedalje lepših lastnosti, ki povzdigajo poštenega moža itd." — V tem duhu je vredoval Umek tudi 1. 1870; godilo se mu je, kakor se navadno godi vrednikom slovenskim. Od malokterih strani prihajala mu je hvala, od rnnogoterih pa graja, vzlasti o jezikovih oblikah. Prijatelj Gozda mu je brez ovinkov naznanjal svoje in drugih misli, in na to meri nOdprto pismo" 1. 15, pa nDopisovalnica" 1. 17, kjer odgovarja Okiški nekaj resno nekaj šaljivo glede na različnost v pisavi (p. lepi — ej, ni — nij — nej — nije; smert — smrt, zapišejo — šo, med — mej, Bog — bog itd.), češ: nkolikor pisateljev, toliko glav in posebnosti- Poskušajmo vse; kar je dobro in pravo, tega se poprimimo. Morebiti pridemo po tej poti tako daleč, piše str. 136 modro, da malemu slovenskemu narodiču posije solnce edinosti v knjižnem jezici. Da zdaj ne more biti vse po enem kopitu, ker se jezik vedno še pili in mika, to je res. Ravno tako resnično in žalostno pa je tudi, da se nam v pisavi čisto brez potrebe svojeglavno šopiri vseslovanska lastnost — nesloga, in to zarad reči, ki nimajo nikacega vpliva na slovstveno vrednost in notranjo ceno. Dozdeva se mi, da z marsičem je taka, kakor z novo šego v obleki, letos širok rokav, lani ozke hlače. Ali midva, Ijubi Gozda! ne bova ničesa spremenila, zato pustiva nniti," nnego"; Bka" in Bkajti", pustiva na" in »baš", pustiva nej" pri ženskih prilogih in dajva nru", kar je njegovega, dokler se trdi, da njegov je — glas. Iz tacih in enacih stvari res še ne izvira jeziku lepota, ali nikakor mu je tudi n6 jemlje, ako je sicer v njem. Zatorej ne vznemirjaj se tolikanj. Kedar bojo vsi edini, bodeva midva prva in rada med njimi. Pa predaleč sem zašel; da ravno bi ti rad še veliko povedal, vendar ne morein. Naj ti zadostujel Sicer pa še enkrat: Ne bezaj me več v sršenovo gnjezdo!" — Prav z ozirom na dotično mladičevsko šopirjenje je zapel Okiški poleg narodne starega Kranjca v 1. 22: Pesem starega Slovenca, kjer poje o pisavi, književnosti, šegi, kulturi in politiki slovenski na pr. Kaj sem moral doživeti Narod več novic ne sluša: Svoje stare sive dni? Stari mladega spoštuj! Na le-tem slovenskem sveti Tele z bikom se poskuša, Vse na robe se godi. Pa se človek ne huduj!.. Zdaj pisava je zmešnjava, Tabor! to je stekališče, Več jezika ne poznam; Kjer živi »Slovenija;« Vsak po tujih potih tava, Tu jo najde, kdor je išče, Le domačih ga je sram... Saj drugod se ne pozna. — .. Vse slovanske zdaj jezike, Le tako naj dalje bode, Le slovenskega nikar! »Živio« naj se kriči; Temu dobre so razlike Saj bo vsacemu brez škode, Take, da ni nov, ne star.. Kdor po glavi ne dobf. — Kakor v gramatiki, tako je tedaj napredoval Umek tudi v politiki in posebej v flOgled po svetu" Slovencem kazal svoj um. V dokaz, bodi na pr., kar je pisal 1. 21: Katoliška politična društva. Združena moč je potrebna vsakemu večemu delovanju, vzajemno porazumljevanje je duša javnega življenja. Ako kedaj, treba posebno v današnjih razburjenih Časih edinosti — sloge. Nara Slovencem je posebno živa potreba, da delamo z združenimi močmi, tem bolj, ker smo, da-si nas je le malo, razcepljeni v razne dežele. Dve svetinji pa ste, ki nam morate biti nad vse dragi, ki zahtevate od nas resen boj: vera in narodnost. Moč za varstvo obeh in boj za-nji mora biti skupaj. V varstvo in razvijanje slov. narodnosti imamo več zavodov, n. pr. družbo sv. Mohora, Matico, čitalnice itd. Ker pa ima tir sedanjega časa toliko jako hudih nasprotnih življev, ki so enako nevarni verstvu in narodnosti, ker se taki življi prikazujejo posebno v političnem gibanji, treba je, da se po enakem poti temu v okom hodi, in zato posebno pripravna so — katoliška politična društva itd. . . Ako se kmetje v taka društva ne zbero, bojo vedno v manjšini pri volitvah, bodi si v šolski svet, bodi si v srenjski ali okrajni zastop, ali v deželni zbor . . . Torej na noge, Slovenci, časi so važni, delajmo z zdmženimi močmi!" L. 22 je pisal o tedanji adresni razpravi obeh dunajskih zbornic na pr.: »Navada, da se taki zbori odpirajo s prestolnimi govori, in da se na-nje odgovarja z adresami, prihaja iz angleškega kraljestva, kjer je že davno bila ustava. Včasih vtegne pomenljiva biti ta šega, pa tudi le včasih, če gre za kaj posebnega; večidel pa ostaja slovesna navada ali navadna slovesnost, prazna ceremonija, in silno škoda za čas, ki se gubi in trati s tem. To se po vsej pravici mora reči tudi o sedanji adresni razpravi obeh dunajskib zbornic. Premlatilo se je toliko prazne slame, pa ne enega zrna ni. Povedalo se je, kar je povedanega že stoin stokrat. Pokazala se je marsiktera napaka, nihče pa ni besedice zinil o tem, kako bi se ta in druga reč dala zboljšati . . . Žalostna, prežalostna •resnica je, da tako zvaniin ustavovercem je tako malo mar za mir in spravo z v s e m i narodi, kakor za lanski sneg! Adresa gosposke zbornice, ktero je spisal grof Anton Auersperg, ki že davno slovi kot jako liberalen (prostomisleč) človek, le-ta adresa je sestavljena tako, da bi je popolnoma absoluten vladar ne mogel drugače pisati... Tu liberalci tako rekoč vele: Kar je nam prav, to mora vsem prav biti! — Kdo ne bo razsrjen poprašal: Ali je to liberalnost?! Kaj je takim možem svoboda in ravnopravnost ? Ali je to človeško, da knez Karlos Auersperg kar na ravnost pravi: šibaje Čehom še premalo pela! — Počasi se daleč pride, pravi pregovor. Po taki poti pridemo tudi mi počasi — a silno daleč! Enako ravnanje zastran adrese se razodevlje v poslanski zbornici itd." — Tako razumno je sodil 1. 23 o delegacijab t. j. taista vez, v kteri se ima kazati edinost avstrijsko-ogerske države, ker one (cislajtanska pa ogerska) ste vzajemni zastop vseb dežel, ki so združene v carstvo, kteremu se je nedavno še reklo Avstrija... Najvažniše zadeve, s kterimi imajo delegacije opraviti, tičejo se denarjev .. Največ vselej vzaine vojaštvo. Ali kaj se če, saj celo pametni možje trdijo, da so taki časi, da ne more izhajati država brez izdatne vojaške moči. Bogii se smili, da je tako! To je tista tolikanj poveličevana svoboda, to silni napredek našega časa, da 6e ne moreš poldrugi milijon vojakov ali vsaj kaj enacega v tej zadevi brž spraviti na noge, kedar je kaj, pa nisi nič itd. — Ker je založništvo Besednikovo po smerti Janežičevi prevzela bila vdova njegova Karolina, napovedalo je z njim vred v ravno tistem listu tudi vredništvo v vabilu na naročbo, da vnanja oblika ,,B esedniku" za tretji tečaj 1. 1871 vsaj za zdaj ostane takošna, kakoršna je bila. nSkrbeli pa bomo — in k terau nam je pomagati obljubilo mnogo dozdanjib in novih pisateljev —, da se množi izvrstnost in različnost v obsegu." —