Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani <35S50 4 'TUT ZA KRIMINOLOGIJO I FAKULTETI UNIVERZE V LJUBLJANI ŽIVLJENJSKE RAZMERE DELINKVENTNE MLADINE LJUBLJANA 1960 Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Pub I i kac i j a št. 4 ŽIVLJENJSKE RAZMERE DELINKVENTNE MLADINE Ljubljana I960 135650 Izdal Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Uredil dr. Bronislav Skaberne Založila Univerzitetna založba Tisk Zavod za statistiko OLO Ljubljana Naklada 7oo izv. PREDGOVOR Naša publikacija je prispevek k proučevanju vzrokov družbene neprilagojenosti mladine v Sloveniji in je plod raziskovalnega dela Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Komisije za psihološka raziskovanja Državnega sekretariata za notranje zadeve LRS. Zato je namenjena predvsem tistim organom in organizacijam, ki imajo opraviti z družbeno neprilagojenimi mladoletniki; opominja naj jih na specifičnosti, na katere je treba skrbno paziti ob spoznavanju njihove osebnosti, ki ji zlasti novelirani kazenski zakonik in zakonik o kazenskem postopku posvečata posebno pozornost. Obenem pa naj publikacija prikaže tudi okoliščine in činitelje, ki so še posebej pomembni pri organiziranju preventivnega dela z družbeno neprilagojeno mladino. Razen tega vsebuje ta publikacija tudi gradivo seminarja za vzgojitelje vzgojnih zavodov za družbeno neprilagojeno mladino, ki je bil v Ljubljani od 27. do 29. junija 1958 in ga je pripravil Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Na tem seminarju smo hoteli vzgojitelje iz zavodov za družbeno neprilagojeno mladino opomniti na nekaj temeljnih vprašanj, ki izhajajo iz opravljenih raziskav in so pomembna za njihovo delo z mladino. Vsi sodelavci publikacije so se potrudili, da so svoje izsledke tako oblikovali, da imajo praktično vrednost za delo vseh, ki imajo opravka z družbeno neprilagojeno mladino. fienrav se zavedamo, da imajo ta dognanja zaradi majhnega števila opazovanih primerov omejeno vrednost, menimo, da jih je vendar vredno objaviti in sicer zlasti zato, ker temeljijo na domačem gradivu. Pri raziskavah kot tudi pri seminarju so poleg sodelavcev Inštituta sodelovali tudi zunanji sodelavci, ki so pokazali veliko razumevanje za to delo. Zato se Inštitut na tem mestu zahvaljuje Oržavnemu sekretariatu za notranje zadeve LRS, in sicer za sodelovanje članov Komisije za psihološka raziskovanja ter za materialna sredstva, ki so omogočila raziskave; Višji šole za socialne delavce in njenim študentom, ki so izvedli potrebno anketo; prof. dr. Marjanu Blejcu za strokovno pomoč; uslužbencem Zavoda za statistiko LRS za statistično obdelavo gradiva; upravam vzgojnih zavodov za družbeno neprilagojeno mladino v Logatcu, Planini, Radečah in Smledniku za razgovore v teh zavodih; filmskemu podjetju Vesna-film za brezplačno predvajanje dveh filmov; upravi Ooma Maksa Perca, ki je dala na uporabo prostore za seminar in za predvajanje filmov; prav posebno pa še vsem sodelavcem za njihovo sodelovanje pri raziskavah in pri objavi tega gradiva. Končno se Inštitut zahvaljuje tudi Univerzitetni založbi, ki je prevzela natis publikacije. V Ljubljani, marca 196o Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ! ■ » - ■ • . .ti . • E* Vf l- ' ;,v: hj) f::-. . ' I ■*\ H-:-1. : , . '--■■■■ ■ « if , . ■ ! ... ‘ • ■ • fV -i ■ i ,w £' 18 g*-• ■ ; m . > . #* *.t#v' *■ . • i f; & . rf,' i. fi — ■ iJ>) ;»}*»• Vsebina Stran I. DRUŽINE DELINKVETNIH MLADOLETNIKOV Namen ankete o družini (dr. Katja Vodopivec) ................... 7 Organizacija raziskovalnega dela (dr. Katja Vodopivec) .... 8 Obdelava (dr. Katja Vodopivec) ................................. 17 Zdravstvena analiza (dr. Miloš Kobal) .......................... 2o Analiza socialnega stanja (dr. Katja Vodopivec) ................ 27 Analiza psiholoških in vzgojnih problemov (Stane Saksida in dr. Miloš Kobal) ........................................................ 38 Analiza odnosov v družini (Metka Kramar) ....................... 55 Ostali rezultati (dr. Katja Vodopivec) ......................... 67 II. MLADOLETNIKI V VZGOJNIH DOMOVIH (Seminar za vzgojitelje v Ljubljani 27. - 29. junija 1958). Namen seminarja (dr. Katja Vodopivec) .................................. 75 Nekateri pogoji za povratništvo pri delinkventni mladini (dr. Miloš Kobal) ........................................................ 77 Mladina iz vzgojnih domov (Janez Železnik) ............................. 83 Pomen čustvenih odnosov pri vzgajanju družbeno neprilagojene mladine (Vojko Jagodič) ............................................. 9o 0 čustvenih odzivih mladoletnikov, ki so v vzgojnih domovih (dr. Katja Vodopivec) ............................................... 97 Razvoj skupinskega dela v vzagaj 11šču v Planini (Trtnik Marjan) lo5 Delo s skupinami v vzgojnem domu (Vito Ahtik) . ................ IH Vpliv nagrade in kazni v deškem vzgajališčuVGorenjem Logatcu (Mile Budič) ........................................................ 12o Vpliv nagrade in kazni (Stane Saksida) ................................. 128 Sklepi in priporočila.................................................... Ho * ■> * III. PRILOGE ■ ■•■■■■- v tf wii-,-) (miqpbo* ii#; tL') ieb sgwr.t w.Mib i . (*<> I« 1 *itt . b) ml ftvsvUimH.su* ■ . i • ■ «* v aorti e ti i • ‘ / MmujooAjf! ■ , . (isdoJl žoTtM '1.0 ‘ . ' ■ < ..... >e r#G rfiSn- qtnj ni lavi ft .* LIVING CONDITIONS OF DELINQUENT YOUTH Contents Stran I. FAMILIES OF YOUTHFUL DELINQUENTS Forpose of the enguiry (Dr. Katja Vodopivec) ...................... 7 Organization of ressarch work (Or. Katja Vodopivec) ............... 8 Elaboration (Dr. Katja Vodopivec) ................................. 17 Realth analysis (Or. Miloš Kobal) ................................. 2o Analysis of social conditions (Dr. Katja Vodopivec) 27 Analysis of psyhological and educational problems (Stane Saksida and Dr. Miloš Kobal) ........................................... 38 Analysis of family relationships (Metka Kramar) ................... 55 Other findings (Dr. Katja Vodopivec) . ............................ 67 II. YOUNG PEOPLE IN EDUCATIONAL INSTITUTIONS (Seminar for educationalists, Ljubljana from June 27 till 29 1958) Purpose of the seminar (Dr. Katja Vodopivec) ...................... 75 Some causes of recidivism in youthful delinquents (Dr.Miloš Kobal) 77 Youth from educational institutions (Janez Železnik) .............. 83 Importance of emotional relations in educating socially maladjusted youth (Vojko Jagodič)................................................ 9o Emotional responses of youngsters in educational institutions (Dr. Katja Vodopivec) .................................................... 97 Development of group work in the educational institution at Planina (Marjan Trtnik) .................................................... lo5 Group work in educational institutions (Vito Ahtik)................ 1H Effect of reward and punishment in the boys educational institution at Gornji Logatec (Mile Budič) .................................. 12o Effect of reward and punishment (Stane Saksida) . . ............... 128 Conclusions and recommendations......................................... Ho HI. ENCLOSED DOCUMENTS Enquiry concerning the child Enquiry concerning the family Summary DRUŽINE DELINKVENTNIH MLADOLETNIKOV 1. NAMEN ANKETE O DRUŽINI Dr. Katja Vodopivec V letih 1956 in 1957 je Komisija za psihološka raziskovanja Državnega sekretariata za notranje zadeve LRS raziskovala strukturo osebnosti moške delinkventne mladine. Analiza je zajela nekaj nad loo gojencev iz vzgojnega poboljševalnega doma v Radečah, kamor so bili poslani s sklepom sodišč, in večjo primerjalno skupino nedelinkventne mladine. Gradivo in rezultati teh raziskav so bili objavljeni v 2. številki Kriminalistične službe iz leta 1957. Statistične ugotovitve za obe primerjalni skupini so pokazale, da so mladoletni storilci kaznivih dejanj iz vzgojnega poboljševalnega doma zaostali v fizičnem in psihičnem razvoju, da so teže usmerjali svoje zanimanje v delo oziroma pozitivne družbene dejavnosti, da je bila njihova emocionalna občutljivost zmanjšana in da diferenciacija njihovih osebnostnih potez ni bila posebno razsežna. Tudi spremenljivost posameznih obeležij v okviru istih starostnih obdobij je bila pri delinkventni mladini večja kot pri nedelin-kventni. Raziskave psihičnih dinamizmov so pokazale, da lahko stori mladoletnik kaznivo dejanje ali 1. iz želje, da zadovolji svoje potrebe - torej ga sproži motivacijski mehanizemjali 2. zaradi sproščanja čustvene napetosti, ki se je razvila zato, ker mladoletnik dalj časa ni mogel primerno zadovoljevati svojih potreb ali ker je bil pritisk okolja nanj premočan - torej izvira kaznivo dejanje iz frustracijskega stereotipa; ali 3. po kombinaciji obeh psihičnih dinamizmov tako, da so bila kazniva dejanja najprej izraz frustracijskega stereotipa, ki se je pozneje razvil v motivacijski mehanizem J Do tej shemi psihičnih dinamizmov, ki vodijo mladoletnike v kazniva dejanja, je bilo mogoče domnevati, da je storilo v opazovani skupini: 25? mladoletnikov dejanja, ki izvirajo iz motivacijskih mehanizmov; 36? mladoletnikov dejanja, ki so posledica frustracijskega stereotipa in 32? mladoletnikov dejanja, ki so jih povzročili sprva frustracijski stereotipi,ti pa so se pozneje razvili v motivacijski mehanizem. 7? mladoletnikov po dejanjih ni bilo mogoče klasificirati zaradi pomanjkanja podatkov.1 1. Stane Saksida: 0 motivacijskih mehanizmih in frustracijskih stereotipih, Kriminalistična služba 1957/2, str.lo8. Po teh podatkih naj bi bila torej velika večina mladoletnih delinkventov, ki so v vzgojnem poboljševalnem domu, frustriranih. Frustracije lahko izvirajo iz somatskih ali psihičnih neskladnosti, ki so lahko ali prirojene ali zaradi neugodnih vplivov okolja pridobljene ali pa so neposredna posledica neugodnih razmer, v katerih je mladoletnik živel pred prihodom v vzgojni poboljševalni dom. Zato je Inštitut za kriminologijo želel dopolniti osebnostne raziskave mladoletnih delinkventov in kontrolne skupine z dodatnimi raziskavami v družinah, iz katerih so mladoletniki prišli v ustanovo. 2. ORGANIZACIJA RAZISKOVALNEGA DELA Dr .Katja Vodopivec Anketa Tudi člani Komisije za psihološka raziskovanja Državnega sekretariata za notranje zadeve LRS so v času osebnostnih raziskav med mladoletniki razmišljali o tem, da bi bilo treba zbrane ugotovitve dopolniti še z raziskavami v njihovih družinah. Pripravili so anketna vprašanja za mladoletnikovo mater ali očeta, in sicer posebej vprašanja o pri- zadetem otroku in posebej vprašanja o celotni družini. Poleti leta 1957 smo člani ter honorarni sodelavci Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani skupaj s člani Komisije za psihološka raziskovanja Državnega Sekretariata za notranje zadeve LRS proučili pomen in primernost predloženih vprašanj. Ponovno smo sestavili dva anketna obrazca, ki vsebujeta zdravstvene, ekonomske, socialne podatke, podatke o odnosih med družinskimi člani, podatke o ponašanju mladoletnika in podatke o vzgojnih vplivih na mladoletnika (glej prilogo). Izbor družin 1. Obisk družin in intenziven razgovor s starši, ki žive v različnih območjih Slovenije, je obsežno in zamudno delo. Poleg družin delinkventnih mladoletnikov je bilo treba na enak način opazovati tudi družine nedelinkventnih mladoletnikov, zato, da bi ugotavljali specifične razlike med obojnimi. Število opazovanih primerov smo morali torej v celoti omejiti na 58 družin delinkventnih in 58 družin nedelinkventnih mladoletnikov. Spisek naslovov družin, ki so ga prejeli anketarji, je bil sicer nekoliko večji, ker so se nekatere družine v časovnem presledku med opazovanjem osebnosti mladoletnikov in med opazovanjem njihovih družin preselile ali pa, ker po večkratnem obisku v družini ni bilo mogoče nikogar najti doma. Dve anketi pa smo kasneje pri obdelavi gradiva izločili zaradi nepopolnih podatkov. 2. Negativne vplive nepopolnih družin na razvoj otroka v individualnem in družbenem pogledu smo že pogosto ugotavljali. Tudi je znano, da je delež mladoletnikov iz nepopol-nffrdruŽin med delinkvetno mladino znatno večji kot ned nedelinkventno. V vzgojnem poboljševalnem domu v Radečah je bilo v opazovanem obdobju okrog 5o£ mladoletnikov iz nepopolnih družin; to so bili deloma otroci brez staršev, deloma otroci vdovcev ali razvezanih zakoncev, deloma nezakonski otroci. Kljub temu je med delinkventnimi mladoletniki velik tudi delež otrok z obema roditeljema, ki živita s svojimi otroki v normalni družinski skupnosti. Ker so negativne okoliščine, I , ki v popolnih,normalnih družinah vplivajo na antisocialno ponašanje in razvoj otroka, ®anj raziskane, smo želeli z našo obdelavo predvsem odkriti te okoliščine. '/ Zaradi razmeroma majhnega števila anketiranih družin pa naj bi si bili opazovani skupini vsebinsko kar najbolj podobni, da jih pri statistični obdelavi ne bi bilo treba dalje deliti na manjše podskupine. Iz teh razlogov smo se odločili anketirati le popolne družine delinkventnih mladoletnikov oziroma mladoletnikov iz primerjalne skupine. 3. Ker smo s socialno anketo obravnavali le družine tistih mladoletnikov (delinkvetnih oziroma nedelinkventih iz kontrolne skupine), ki so bili eno leto prej v pretresu Komisije za psihološka raziskovanja pri Državnem sekretariatu za notranje zadeve LRS, in ker smo se nato odločili, da bomo med temi družinami opazovali le popolne, nam je taka opredelitev v glavnem narekovala ves nadaljnji izbor. V socialno anketo smo morali zajeti vse opazovane mladoletne delinkvente iz vzgojnega poboljševalnega doma v Radečah, ki so imeli popolne družine; med njimi nadaljnja Izbira ni bila več mogoča. Deloma pa smo lahko izbirali mladino s popolnimi družinami iz kontrolne skupine, saj je bila ta pri prvi obdelavi številčno večja. V pogledu regionalne porazdelitve nam je torej uspelo, da smo lahko v treh območjih Slovenije opazovali približno enako število družin iz obeh skupin. Njih število po posameznih okrajih in območjih Slovenije je bilo sledeče: OKRAJ Število družin mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih Maribor 18 5 Murska Sobota 2 5 Celje 5 2 Ptuj • 8 Trbovlje 6 9 Štajersko območje s trboveljskim okrajei 31 29 OKRAJ Število družin mladoletnikov nedelinkvehtih nedelinkvetnih Kranj 2 7 Ljubljana 9 8 Novo mesto 2 - Gorenjsko in dolenjsko območje 13 15 Gorica 3 4 Koper 11 lo Primorsko območje H H SKUPAJ 58 58 Kasneje, ko je bila anketa dokončana, smo ugotovili, da tudi razlike v vrsti naselja (mesto ali podeželje) niso bile preveč občutne. Družine so bile naseljene (D - 11): Naselje Število družin mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih vas 37 A6 predmestje 6 k mesto v ožjem pomenu 15 8 SKUPAJ 58 58 2 2 x • 3,51; neznačilen . h. Tudi družbena struktura družin v obeh skupinah ni bila značilno različna. Če skušamo razbrati družbeno strukturo družine predvsem iz zaposlitve očeta, potem je bil izbor obeh skupin sledeč: Zaposlitev očeta delinkventnih nedelinkventnih (D - 15) mladoletnikov mladoletnikov kmet 13 19 delavec * 3o 29 drugi poklici 15 lo SKUPAJ x2 • 2.15: neznačilen. J 58 58 2. Razlaga statističnih oznak na str. 2o zgoraj lo (* Med delavce so všteti tudi kmečki, poljedelski delavci). Pri tem moramo opomniti na dejstvo, da so žene, kolikor so bile zaposlene ali kmetice, opravljale istovrstna dela kot možje, razen v treh primerih iz vsake skupine. 5. Končno naj bi bili opazovani skupini homogeni tudi glede starosti mladoletnikov, pri katerih je bila anketa izvedena. V vzgojni poboljševalni dom v Radeče pošiljajo sodišča mladoletnike v starosti od H do 18 let. Tudi prvotna kontrolna skupina je bila izbrana med vajensko mladino istega starostnega razdobja. Toda nekatori prvotno opazovani delinkventni mladoletniki so v obdobju enega leta, ki je preteklo med prvo in drugo raziskavo, že dosegli starost 19 let. medtem ko so trije gojenci vzgojnega poboljševalnega doma iz Radeč že v času prve raziskave postali polnoletni in so bili leta 1957 stari 2o let. Ker pa smo morali s socialno anketo zajeti vse prvič opazovane gojence, ki so izhajali iz popolnih družin, če smo hoteli doseči število 58, so nam ti ne več mladoletni delinkventi delno povečali razliko med srednjo starostjo obeh opazovanih skupin. Enake starostne razdelitve pri kontrolni skupini nismo mogli doseči, če smo hoteli ohraniti homogenost prej omenjenih struktur. Starost mladoletnikov Delinkventni. mladoletniki Nedelinkventn^ (0 - 2) mladoletniki 15 let 3 A 16 let 11 23 17 let H 14 18 let 18 17 ' 19 let 9 - 2o let 3 - Skupaj 58 58 • 17,98; M, V 0,72; 0,31* • 17,27; ■ dM ]’13 8. Ob času anketiranja so dajali podatke o otroku in družini starši v sledečem razmerju Vir podatkov (0-1) Delinkventni mladoletniki Nedelinkventni mladoletniki mati 31 27 oče A 6 oba roditelja in drugi 23 25 2 SKUPAJ x « o,759; neznačilen./ 58 58 Razlike v viru podatkov torej statistično niso bile značilne. 7. Prvotna raziskava strukture osebnosti mladoletnikov je zajela samo moško delinkventno in nedelinkventno mladino. Kontrolna skupina /ledelinkventnih mladoletnikov je bila izbrana med mariborsko in koprsko obrtniško mladino ter med vajenci v tovarni avtomobilov v Mariboru - Teznem in v Litostroju v Ljubljani. Vajenska mladina je bila izbrana za primerjalno skupino zato, ker se pretežni del gojencev v vzgojnem poboljševalnem domu v Radečah uči obrtniških ali industrijskih poklicev. Z našo raziskavo pa smo proučevali le del te mladine, to je samo tisto, ki je izhajala iz popolnih družin. Primerjalna skupina je bila Izbrana iz vrst iste vajenske mladine kot prej. Iz dosedanjih izvajanj moremo sklepati, da sta bili obe skupini izbrani tako, da sta bili po popolnosti družin, po regionalnem, družbenem, starostnem, spolnem sestavu in po izvoru podatkov med seboj primerljivi. V teh obeležjih med obema skupinama ni bilo statistično značilnih razlik. '8. Če smo se odločili za tak izbor mladincev, s tem seveda nikakor nismo hoteli zanikati pomena, ki ga ima proučevanje nepopolnih ali popolnih družin, regionalnih, družbenoekonomskih vplivov ali vplivov starosti in spola na določeno vrsto delinkventnosti. Zavedamo se, da so to činitelji, ki jih je treba posebej obravnavati in analizirati. Le metoda dela za ugotavljanje teh vplivov je drugačna; vire podatkov namreč črpamo od drugod: iz statističnih podatkov okrajnih tajništev za notranje zadeve, iz sodnih statistik, iz dossierjev v domovih in iz splošnih demografskih statistik. V našem primeru pa smo želeli posebej proučevati le družine mladoletnikov. To delo smo morali opraviti s posebno anketo in z obiski v družinah. Če smo hoteli poiskalT nekatere specifične činitelje v družinah delinkventnih mladoletnikov, smo se morali namenoma odreči prevelikemu številu neznank, kajti sicer bi naša primerjava - enačba, če ji smemo tako reči, ne bila rešljiva. Zaradi tega nam bo naša študija lahko osvetlila le del celotne problematike mladinske delinkvence. Del te problematike smo skušali pojasniti z rezultati, ki so jih dale raziskave osebnosti. Prav tako nam bodo del te problematike odkrili rezultati raziskav v družinah mladoletnikov. Druga področja činiteljev, k1 vplivajo na razvoj mladinske delinkvence, pa so bila deloma že raziskana^,deloma pa še čakajo popolnejših obdelav. Zato naj bo naša razprava le eden od prispevkov h kompleksnejši študiji o mladinski delinkvenci na Slovenskem,ki naj bi bila v celoti napravljena nekoč kasneje. 3. Matija Golob: Mlajši rod storilcev postaja polnoleten, Kriminalistična služba 1955/8-12, Matija Golob: Mladoletni povratniki iz kriminalnih družin, Kriminalistična služba 1957/2, Matija Golob: Sociologija v kriminologiji, Kriminalistična služba 1958/1, Matija Golob: Načelna problematika mladinske kriminalne sociologije (doktorska dicertacija, ki jo je avtor branil 27.V.1959). Priprava anketarjev Anketarji so bili slušatelji Višje šole za socialne delavce v Ljubljani, ki so uspešno opravili eno leto študija na tej šoli. Anketo so izvajali v času svoje enomesečne poletne študijske prakse. Domnevali smo, da bi mogel posamezni anketer obiskati in anketirati v enem tednu okrog 12 družin. V ta namen smo izbrali za poseben seminar 11 anketarjev, in sicer lo za izvajanje ankete, enega pa kot rezervnega anketarja, ki naj bi prevzel delo, kakor hitro bi kdo od ostalih anketarjev obolel ali iz utemeljenih razlogov ne mogel oditi na teren. Dejansko smo pozneje mogli poslati v družine od 11 izbranih le lo anketarjev. Posebnih pismenih navodil za izpolnjevanje ankete anketarjem nismo dali. Taka navodila smo posamezni predavatelji sicer izdelali, in jih medsebojno koordinirali (glej prilogo) ; skupno smo tudi kontrolirali praktične primere, ki so jih anketarji obravnavali na seminarju. Pismenih navodil pa jim nismo namenoma dali, zato, ker smo bili mnenja, da morajo anketerji pred samim delom na terenu razumeti in popolnoma obvladati tehniko anketiranja, ne da bi se zanašali na posamezna navodila, ki bi jih lahko uporabili šele med izpolnjevanjem ankete. Bili smo mnenja, da bi jim mogla taka opora pri delu več škodovati kot koristiti, ker v razgovorih s starši ne bi bili sproščeni. Seminar, ki smo ga pripravili za anketarje, je trajal A dni. Program seminarja je bil takle: P^vi dan: - Cilji in rezultati osebnostnih raziskav v Radečah; predavanje; 1 ura; - Namen in kostrukcija socialne ankete; predavanje; 2 uri; - Kolektivno izpolnjevanje 1. primera po izvajanjih predavatelja; 1 ura; - Domača naloga: Izpolnitev 2. primera za družino, ki jo anketer izbere med svojimi znanci. Drugi dan:- Analiza 1. primera (kolektivne ankete); dva predavatelja sta prej proučila izpolnjene ankete in skupno z udeleženci pretresla vse neenotne odgovore; 1 ura in pol. - Predvajanje filma "Dom sovraštva" z obrazložitvijo; 2 uri; - Izpolnjevanje 3. primera po filmu; 1 ura. tretji dan:-Analiza 2. in 3. primora; dva predavatelja sta prej proučila izpolnjene ankete, več predavateljev je skupno z udeleženci proučilo vse nejasne odgovore; 2 uri; - Predvajanje filma "Kobilice" z obrazložitvijo; 2 uri; - Izpolnjevanje A. primera; 1 ura. četrti dan:-Analiza A. primera; postopek tak kot pri 1,2. in 3. primeru; 1 ura in pol; - Razdelitev gradiva in akontacija denarja anketarjem; 1 ura in pol. Kakor je razvidno iz programa seminarja, je bilo - razen uvodnih predavanj - njegovo težišče v izpolnjevanju anketnih listov in analiz . Prvi primer je bil prirejen tako, da je vseboval vse elemente, ki so bili potrebni za izpolnjevanje ankete. Predavatelj ga je počasi bral udeležencem, oni pa so med poslušanjem izpolnjevali anketne obrazce. Primer je bil za vse udeležence isti in bi morali biti odgovori na anketna vprašanja enotni. Kolikor niso bili, smo skušali posamezne razlike pojasniti in vskladiti pri diskusiji, ki je sledila temu primeru naslednji dan seminarja. Drugi primer so si udeleženci seminarja poiskali sami med svojimi znanci. Zato so bile družine, izbrane za ta primer, različne. Ker je vsebovala anketa več kontrolnih vprašanj in več medsebojno logično porezanih vprašanj, smo neskladnosti za posamezne primere ugotavljati v odgovorih na taka vprašanja; nastale probleme smo kasneje predelali skupno z udeleženci. V seminarsko pripravo udeležencev smo uvedli tudi dva umetniška filma. Bili smo namreč mnenja, da bodo anketarji teško enotno ocenjevali odnose med družinskimi člani, zlasti zgolj po enkratnem obisku v družini. Čeprav smo se zavedali, da te ocene sploh ne morejo biti posebno kvalitetne in objektivne, se nam je zdelo vredno poizkusiti zlasti dvoje: prvič smo se želeli prepričati, kako in s kakšnim uspehom je mogoče izbrane anketarje usposobiti za opazovanje odnosov; drugič smo hoteli ugotoviti, katere odnose je mogoče bolj ali manj zanesljivo ocenjevati ob enkratnem obisku v družini. Vrednost odgovorov bomo ocenjevali v poglavju o analizi odnosov. Večje težave za pouk te vrste nam je povzročil že sam izbor filma. Filme smo lahko izbirali iz filmskega arhiva, ki je bil ravno takrat na voljo v Ljubljani. Vsebinsko so morali filmi obravnavati družinsko problematiko. Ker tedaj v filmskem arhivu ni bilo tovrstnih domačih filmov, smo pregledali spisek tujih razpoložljivih filmov. Iz tega spiska smo po naslovih izbrali več filmov, kista si jih ogledala dva psihologa. Po njunem predlogu smo nato za seminarske vaje izbrali dva filma, In sicer: - 'Dom sovraštva", proizvodnja 2o Century Fox, režija Joseph Mankievicz; - "Kobilice", proizvodnja Samuel Golvyn, režija William Wyler, po gledališkem delu Lil lian Heilman. Pred predvajanjem vsakega filma smo udeležencem obrazložili družbene razmere in dobo, ki jo film prikazuje, zato, da smo jih opomnili na razlike in specifičnosti naših druž benih razmer, na katere bodo morali biti pozorni pri kasnejšem praktičnem Izvajanju ankete. Obenem s tem pa smo jih opomnili tudi na tiste družinske člane, katerih medsebojne odnose bodo v filmu posebej opazovali in ocenjevali. Po predvajanju filmov smo ponovili imena družinskih članov in odnose, ki jih je bilo treba oceniti, potem pa smo dali udeležencem čas za izpolnjevanje ankote (glej pri- logo - VII. Ocene). V filmu "Dom sovraštva" so udeleženci seminarja ocenjevali tele odnose: H Sine kresa Teresa - Cine Simo taks Sine osfaii sinovi. k tiku ’Hab*lica" pa so udeleženci seminarja ocenjevali odnose: Horace Regina Regina - Horace Horace - Aleksandra Regina Aleksandra Oscar Birdie Birdie - Oscar Oscar Leo. Težko je reči, alt se je možnost opazovanja ned udeleženci sevinarja na splošno izboljšala in poenotila afc gledanje in ocenjevanja obeh filoov. Kajti probleaatika odnosov v obed. filmih je bistveno različna. Res pa je, da so ocene posaneznih anketarjev ob gležnje drugega film postale enotnejše. Žal moramo obenem ugotoviti, da so se približale Predvsem normal simi ocenan odnosov. To ponent, da so anketarji ob gledanju drugega ffl-na postali previdbejši ie so se v oceni začeli izogibati skrajnejšin oožnostio. Bili smo mnenja, da posledice take priprave za anketiranje na terenu sanee ne bodo preveč ne-ugodne, saj bodo anketarji z večjo odgovornostjo beležili le tiste skrajnosti, ki jih boda mogli dejansko ugotoviti io opravičiti. ?a primer teh izvajanj navajamo oceno odnosen ned nožen in žeoo iz prvega in drugega filma. 3 Ocene odnosov med očetom in naterjo . ^nQsi 6ino - Teresa Horace - Regina prvi filn drugi file 1 Zaverovanost Predanost ljubezen 4 lo Ravnodušnost 6 Sovraštvo 3* Na tej stopnji seminarja m je že odpadel 1 aaketer io sito jih vogli instruirati 1* še lo. Odgovori v tabeli so odgovori teh lo anketarjev. Ib Odnosi Čustvena odvisnost Čustvena navezanost Čustvena neprizadetost 3 Vsiljiva skrbnost Skrbnost Zanemarjanje 4* Pokornost Podrejenost Samostojnost Pokroviteljstvo Oblastnost * 3 primeri neopredeljeni 5** Žrtvovanje Normalen doprinos Izkoriščanje ** 1 primer neopredeljen Gino - Teresa prvi film 2 8 5 5 1 6 7 2 Horace - Regina drugi film lo 9 1 lo 2 8 Po teh pripravah smo anketarjem razdelili naslove družin in anketne obrazce. Vsak od anketarjev je dobil pretežno enako število naslovov družin delinkventnih kakor nedelinkven-tnih mladoletnikov, ne da bi vedel, iz katerih družin izhajajo eni in drugi. S tem smo se želeli izogniti enostranskim napakam, v kateri izmed obeh opazovanih skupin. Obenem smo skušali celotno Slovenijo razdeliti v lo okolišev, ki bi jih mogli posamezni anketarji obiti v enem tednu. V času anketiranja smo organizatorji seminarja uvedli na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani dežurno službo za nekaj ur dnevno tako, da so se mogli anketarji vsak čas po potrebi telefonično povezati z nami. . 3. OBDELAVA Dr. Katja Vodopivec Ko so se anketerji vrnili s terena, so prinesli 60 izpolnjenih anket za vsako od obeh opazovanih skupin. Po medsebojni izmenjavi obrazcev so najprej kontrolirali popolnost odgovorov. Ugotovili smo, da je bilo dvoje anket iz skupine delinkventnih mladoletnikov nepopolnih in smo jih morali izloči tl. Zaradi lažjega izračunavanja smo želeli v obeh skupinah ohraniti enako število anketnih obrazcev, zato smo tudi iz primerjalne skupine izločili dvoje slabše izpolnjenih anket. V končno obdelavo smo torej sprejeli 58 anketnih obrazcev iz vsake skupine. Potem smo sestavili dokončne spiske naslovov anketirancev, njihovih družin ter anketer-jev, ki so odgovarjali za pravilnost izpolnjenih obrazcev, oštevilčili te spiske pa tudi vsak posamezen anketni list. Anketerji so po posebnem šifrantu, ki smo ga pripravili v lo izvodih, šifrirali odgovore in medsebojno kontrolirali pravilnost šifer. Nato smo ankete razdelili na posamezne liste, jih razvrstili po šifrah in vnašali število odgovorov v posebne tabele, ki so jih Pripravili anketerji - sedaj obdelovalci gradiva. Razvrščanje listov po šifrah in vnašanje odgovorv sta opravljala po dva anketarja za isto gradivo. S tem smo dobili absolutne podatke. Ta stopnja obdelave je s predhodno pripravo anketor -jev za to delo trajala lo dni. Od začetnega seminarja do dokončnih rezultatov je torej lo anketarjev porabilo za proučevanje 116 družin 21 dni časa, in sicer: - A dni za seminar o anketiranju, - 7 dni za terensko delo, - lo dni za pripravo na obdelavo in obdelavo gradiva samo. Podatke o potrošnji časa navajamo zato, ker je bilo doslej pri nas le malo podobnih anket s tako pripravo in izvedbo. Navadno se misli, da je anketiranje kratkotrajen in preprost posel. Z nadrobnim opisom opravljenega dela pa smo želeli pokazati, da terja anketiranje temeljitih priprav in mnogo časa za izvedbo in obdelavo. S tabelami absolutnih številk so anketerji končali svoje delo. Nato je matematično statistično obdelavo v celoti opravil dr. Marjan Blejec, profesor statistike na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po predhodnem posvetu smo se odločjli, da bomo razlike v podatkih med obema skupinama statistično prikazovali s testom x . Ookler imamo namreč opravka z novim gradivom, ki ga Še ne poznamo, moramo izhajati iz postavke, da med dvema eksperimentalno izbranima skupinama ni razlik v posameznih pokazateljih. Tudi če so razlike v absolutnih ali relativnih številih, to še ne pomeni, da imamo opravka z gradivom bistveno drugačne vsebinske strukture, marveč so razlike lahko le posledica majhnega števila opazovanih primerov v vsaki od skupin. Zato je treba značilnost razlik utemeljiti s posebno statistično mero, ki upošteva hkrati razlike in število opazovanih priaerov v prineri s hipotezo, iz «*a;-1 ik ni oziroma da sta opazovanf^fisTribuciji v razmerju 1 : i. Taka statistična mera je 2 k x 2 x . ki ne preseže določene vrednosti, če sta distribuciji obeh populacij enaxi. Ce x prekorači teoretično mejo 0,10, moremo trditi, da sta populaciji značilno različni na nivoju 0,10. To pomeni, da je le 0,10 verjetnosti, da bi dobili tako velik x , če populaciji ne bi bili različni. Analogno vemo, da je velikost tveganja značilnostnih rajlik 0,05, če izračunani x prekorači vrednost 0,05, da je tveganje 0,01, če prekorači j 0,01 in da je tveganje 0,001, če izračunana vrednost preseže teoretično vrednost x 0,001. 2 Za uporabo testa x tpa je treba, da so posamezna števila - frekvence primerno velika, a vsaj ne manjša od 5 . Zato smo morali nekatere pokazatelje, ki so bili v prvotnem šifrantu specificirani, kasneje pri sami obdelavi združevati In so naše končne tabele navadno razdeljene na največ 3 skupine. To je posledica majhnega števila opazovanih primerov v obeh vzorcih. Nadrobnejše specifikacije so torej po potrebi omenjene le v tekstu. Treba je še utemeljiti samo primerjavo dveh skupin mladoletnikov: delinkventnih in nede-linkventnih. Znana je ugotovitev, da nam same absolutne številke ne povedo, ali določen pojav nastopa relativno pogosto ali redko, lo ooo delinkventih oseb n.pr. pomeni za pokrajino z 1,5 milijona prebivalcev veliko delinkvenco, če je v drugih pokrajinah z istim številom prebivalcev absolutno število delinkventnih oseb manjše in obratno. i pokrajini s 15 milijoni prebivalcev pa lahko pomeni isto število delinkventnih oseb prav neznatno kriminaliteto, ležo ali specifičnost nekega problema merimo torej lahko le relativno ob primerjavi dveh relativnih števil in ne samo s primerjavo absolutnih števil. Francoski kriminologi so nastopili zoper enostransko razlago absolutnih rezultatov prvič že na II. mednarodnem kongresu kriminalne antropologije leta 1869, ko so se borili proti posploševanju Lombrosovih trditev. Ze tedaj je bila sestavljena posebna komisija, ki naj bi skušala primerjati rezultate antropoloških raziskav Lombrosa z rezultati enakih raziskav med nedelinkventnim prebivalstvom. Komisija tedaj predloženega dela ni opravila, ker je imel Hanouvrier preveč pomislekov glede primernosti izbora prieerjalne skupine in ker ni imela na voljo sodobne statistične tehnike . Kljub temu pa je od tega časa dalje obveljala trditev, da zgolj enostransko zbranih absolutnih rezultatov tudi v kriminologiji ni mogoče pravilno razumeti in razlagati; vedno češče so se začela uporabljati vsaj t.i. kriminalitetna števila, to je relativna števila, ki so opredeljevala gostoto kriminalitete med celotnim delinkvence zmožnim prebivalstvom. Za tiste pokazatelje pa, ki jih A. Po delu: Fischer R.A.: Statistical Methods for Research Workers. 5 Ed. London (itd.), Oliver etc. Boyd 1934. 5. Rosander A.C.: Elementary Principles of Statistics. Toronto (itd.), O.Van lies trend Company 1951. Str. 482. 6. Jean Pinatel: Les groupes de controle en crininologie, Revue de Science Crieinelle et de Droit Penal Compare 1958/4, str. 896. oficialne demografske statistike ne vsebujejo, je bilo treba med prebivalstvom izbrati posebne vzorčne - eksperimentalne skupine, s katerimi primerjamo osnovni vzorec, ki je predmet opazovanja. Takih študij imamo doslej v kriminološki literaturi že lepo število in jih s stališča sodobnega znanja lahko štejemo za edino utemeljeno. Končno nam ostane še vprašanje, ali je bila naša skupina delinkventnih mladoletnikov vsebinsko homogena in pojmovno različna od primerjalne skupine nedelinkventnih mladoletnikov. Že Manouvrier je opomnil na dejstvo, da imamo tudi med t.i. nedelinkvetnim prebivalstvom veliko številu ljudi, ki so zagrešili manjša kazniva dejanja in jih preiskovalni organi za to niso klicali na odgovor. Po drugi strani sestavljajo delinkventno prebivalstvo lahko osebe, ki so storile kaznivo dejanje v posebnih okoliščinah le enkrat, pa jih je zajel kazenski pregon. Zato bi bilo treba po mnenju nekaterih avtorjev posebej proučevati mladoletne delinkvente - povratnike in posebej enkratne storilce kaznivih dejanj. Tudi so posamezne vrste kaznivih dejanj med seboj tako različne, da moremo že iz samih dejanj sklepati na različno strukturo osebnosti in na različno vrsto ponašanja. Vsekakor bi bilo treba v specialnih študijah upoštevati vse te specifičnosti in posebej Proučevati posamezne vrste storilcev kaznivih dejanj, posebej povratnike in nepovratnike. Toda število mladoletnih delinkventov, ki so v nekem razdobju v vzgojnem poboljševalnem domu, je pri nas tako majhno (okrog 12o), da bi to skupino težko delili še na te podvrste, Je bi hoteli obdržati homogenost struktur, ki smo jih navedli v poglavju o organizaciji raziskovalnega dela. Taka študija bi bila neprimerno bolj zapletena in bi terjala daljši čas opazovanja. Upoštevati pa moramo,da mladoletniki, ki so prvič storili manjše kaznivo dejanje, pri nas večinoma sploh niso bili s sklepom sodišča oddani v vzgojni poboljševalni dom, marveč S0 jim je v teh primerih pogosteje izrekel ukrep ukora ali pogojne obsodbe.^Večina mladoletnikov, ki so v vzgojnem poboljševalnem domu, je povratnikov in kaže njihov življenjski historiat daljšo dobo družbene neprilagojenosti. f*o vrstah posameznih kaznivih dejanj pa so mladoletniki, ki smo jih opazovali z anketi-ranjem njihovih družin, opredeljeni takole: - tatvine, vlomne tatvine, goljufija, poneverba 41 - prepovedan prehod preko državne meje .................. H - spolno občevanje z mladoletno osebo ............... 2 * poškodovanje tuje stvari .............................. 1 Skupaj 58 Po noveli kazenskega zakonika iz 1. 1959 ni mogoče več izreči pogojne obsodbe, marveč je namesto te predvidenih več drugih vzgojnih ukrepov, ki se izvršujejo na prostosti. Statistične oznake, ki jih uporabljano v tej publikaciji, so: x • test za primerjavo distribucij, ki j (x2 • hi kvadrat) 'twrfilen na nivoju o,o5, (Žolj Značilen na nivoju o,ol in ahI9)jtnačilen na nivoju o,lo, močng)značilen na nivoju o,ool. H aritmetična sredina du ■ diferenca aritmetičnih sredin. n 4. ZDRAVSTVENA ANALIZA Dr.Miloš Kobal V naši anketi smo na več mestih povpraševali po zdravstvenem stanju anketirancev, t.j. delinkventov in mladoletnikov iz kontrolne skupine. Skušali smo ugotoviti obstoječe stanje, še bolj pa nas je zanimal razvoj otroka od prvih dni življenja do časa, ko smo anketirali njegovo družino. Tudi ko smo povpraševali o družini, smo vnesli v anketo nekatera vprašanja o zdravstvenem stanju njenih članov. Pomembna kriminološka raziskovanja zadnjih desetletij so močno zmanjšala pomen telesnih znakov pri pojasnjevanju kriminalitete. če torej govorimo o otrokovem zdravstvenem - biološkem razvoju in stanju, delamo to zato, ker smo prepričani, da teh podatkov vendarle ne smemo zanemariti, če hočemo razumeti zgradbo človekove osebnosti. Toda, ali nam razgovor s starši res lahko da zadosti gradiva za kako resnejše sklepe? Menimo, da smo povpraševali premalo izobražene ljudi, da bi jim lahko zastavili težja vprašanja s tega področja. Zastavljena vprašanja so bila večinoma tako preprosta, da jih je mogel vsakdo doumeti. S tem pa se je seveda povečala vsaj zanesljivost dobljenih odgovorov. Zaradi pičlega števila vprašanj in skromne kvalitete odgovorov lahko iz ankete same le v grobih obrisih opazimo nekatere razlike med anketiranima skupinama. Ker pa imamo že številna druga zdravstvena opazovanja in smo nekatere preiskave obogatili celo z najsodobnejšimi diagnostičnimi metodami, so odgovori na anketna vprašanja le dopolnilo drugih raziskav. Še vedno nejasnega vprašanja o dednosti pri splošnih in posebnih pojavih neprilagojenosti, kot je n.pr. kriminaliteta, se v anketi nismo posebej dotaknili. Saj nismo mogli pričakovati zadosti resnih in verodostojnih odgovorov. Le v anketi za starše smo povpraševali po somatskih in psihičnih boleznih. Takšni peristatipni pogoji, kot so - poleg bolezni - invalidnost staršev in alkoholizem v družini, so po našem mnenju pomembni za ozračje, v katerem otrok živi. Verjetno niso brez pomena za zgodnje oblikovanje človekove osebnosti. Toliko o vprašanjih, ki zadevajo družine anketirancev. V štirih skupinah vprašanj smo poskušali zarisati najsplošnejšo podobo o bolezni in zdrav ju anketirancev. Zato smo povpraševali o prebolelih otroških boleznih, o zdravstvenem stanju v času anketiranja, o tem, ali je po naravi trdnega zdravja ali ne, pa še posebej o uživanju alkoholnih pijač, ki utegne biti zlasti pri nas najsplošnejši činitelj pri razvijajoči se, če že ne razviti neprilagojenosti. Vpraševali smo o tem, kako je otrok prišel na svet, zlasti, ali se je rodil s strokovno Pomočjo ali brez nje, ali je bil njegov porod časovno normalen ali predčasen, ali je potekal čisto naravno ali s komplikacijami (zlasti porod s porodnimi kleščami oz. carskim rezom). V odgovorih na ta vprašanja smo želeli dobiti kar največ podatkov o morebitnih Poškodbah možganov ob porodu, ki so predvsem pri uporabi porodnih klešč prav možne in so eden od Izvorov poznejših epileptičnih motenj najrazličnejših oblik. Dojenje otroka je za zdravnika, še zlasti pa za tistega, ki se ukvarja s človekovo osebnostjo, pomemben akt otrokovih prvih prilagoditev in prvega stika s svetom, pa tudi odnosa matere do bitja, ki mu je dala življenje. Seveda v anketi nismo pričakovali odgovora na intimna vprašanja interakcije med otrokom in materjo, ki jih je Freud analiziral kot oralno fazo otrokovega razvoja. Omejili smo se le na to, koliko časa je trajalo dojenje, U česar bi morda izvedeli kaj več o tesnejši povezanosti matere s svojim otrokom. Iz prvih mesecev otrokovega življenja (zlasti iz prvih 15 mesecev) so nas zanimale predvsem njegove zapoznelosti v razvoju, tako fizične kakor tiste, ki izhajajo iz slabih prilagoditev okolju in njegovim zahtevam. Spraševali smo po tistih pomembnejših dogodkih iz onsga časa, ki bi nam utegnili osvetliti nadaljnji otrokov razvoj, starši pa bi se jih zaradi njihove značilnosti morebiti le spomnili. Zato so se vprašanja glasila, kdaj je otrok dobil prve zobe, kdaj je shodil, kdaj je začel prositi na veliko, kdaj na malo po-trebo in kdaj je izgovarjal prve besede. Dol otrok je zlasti v prvih treh mesecih življenja (timenonski otrok) slabo prilagojen novemu okolju, predvsem zaradi šibkega ustroja vegetativnega živčevja. Zato smo vpraše-vali po nekaterih pojavih v prvem letu življenja, ki bi nam morebiti pokazali prav te m°tnje. Zavedali smo se, da od staršev kakih nadrobnejših odgovorov ne bomo dobili in da bodo za take pojave navajali najrazličnejše vzroke. Povpraševali smo, ali je otrok bruhal, prežvekoval že zaužito hrano, imel pogoste driske, napade krčev, hude spremembe na koži, ali je slabo napredoval v teži. Odgovori so se večinoma nanašali na poznejše obdobje. 0 prvih treh mesecih so starši vedeli povedati bore malo. Čo poskušamo razložiti dobljene rezultate kar najbolj previdno, opiraje se za zdaj samo na anketo, potem bi morali poudariti zlasti sledeče: 1. Dednostni vplivi Skromna spoznanja o dednostnih vplivih pri oblikovanju neprilagojene osebnosti tudi naša anketa ni v ničemer obogatila. Duševnih bolnikov je med anketiranimi zelo malo, drugih pomembnejših obolenj pa smo zasledili tudi le toliko, da med opazovanima skupinama ni bilo pomembnejših razlik. Verjetno bi tudi večje število opazovanih primerov ne spre menilo naših ugotovitev. Bolezni* v družini (D-26) Starši ali družinski člani Število družin mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih bolni 4o 33 zdravi 18 25 Skupaj 58 58 * Upoštevane so somatske in psihične bolezni 2 x ■ 1,33; neznačilen. Horda bi posebna anketa s posebej zastavljenimi vprašanji o čudakih, ljudeh s posebnimi razvadami med sorodniki in o ne povsem normalnih osebnostih sploh prinesla kaj več. Toda o tem ljudje neradi govore, pa tudi premalo vedo. Vsekakor smo se dednosti kot problema v nastajanju neprilagojenosti v naši anketi le obrobno dotaknili. 2. Otrokovo rojstvo in njegovo življenje prve dni do rojstvu Otrokovo rojstvo, njegovo življenje prve dni po rojstvu, dojenje otroka, zapoznelost otroka v fizičnem oziroma kulturnem razvoju ne kažejo tolikšnih značilnih razlik med obema skupinama, da bi jih lahko kakorkoli uporabili pri razlagi ponašanja delinkventne skupine. Roj stvo otroka (0-9) Rojstvo otroka Število mlac oletnikov delinkventnih nedelinkventnih s strokovno pomočjo brez Skupaj 5o 54 8 4 58 58 neznačilen. Porod otroka (0-10) Porod otroka Šievilo mladoletnikov delinkventnih J nedelinkventnih časovno normalen 58 57 predčasen 1 zdravstveno normalen 57 58 s komplikacijami 1 Skupaj 58 58 x • tehnično ni upravičen. Dojenje otroka (0-11) Otrok Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih ni bil dojen ali je bil dojen samo do 3 mesecev 19 lo je bil dojen: od 3 do 6 mesecev 16 16 nad b mesecev 23 32 Skupaj 58 58 x ■ 4,27; neznačilen. Morda bi večje število anketirancev v tem pogledu le dalo pomembnejše razlike med obema kupinama, zlasti pri dojenju, saj od 58 opazovanih delinkventnih mladoletnikov 19 otrok ni bilo dojenih ali pa so bili dojeni samo do 3 mesecev starosti. Pomen dojenja zlasti 9lede navezanosti matere na otroka smo skušali že v uvodu pojasniti. 3. Fizični razvoj otroka 0 zapoznelosti v fizičnem razvoju delinkventne mladine iz vzgojnega poboljševalnega doma v Radečah nam govore druge primerjave . Anketa sama ni pokazala značilnih razlik. kriminalistična služba 1957/2, str. 92. Zapoznelost otroka v razvoju (0-12) Zapoznelost otroka v Število mladoletnikov razvoju delinkventnih nedelinkventnih fizičnem 17 n kulturnem 9 9 fizičnem in kulturnem 15 13 otrok ni zapoznel 16 22 Skupaj 57* 58 * 1 primer neznano x • 1,22; neznačilen Zdravstveno prilagojevanje otroka* (0-13) Zdravstveno prilagojovanje Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih slabo 11 9 otrok zdravstveno ni prilagojen 12 6 normalno 36 42 neznano - 1 Skupaj 58 58 * zdravstvena prilagoditev ni upoštevana do 3 mesecev starosti. x ni izračunan, ker so podatki dvomljive vrednosti. Spolni razvoj otroka (0-28) Spolni razvoj otroka dokončan Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih do 16. leta starosti h m 24 (41?) pri 16 letih in kasneje 12 (21 %) 3 ( 5?) starši razvoja niso opazili . 32 (55?) 31 (54?) Skupaj 58 (1 oo?) 58 (loo?) ~2---------------------------------- x . 8,o4; značilen na nivoju o,o5. Odgovori o zgodnji zdravstveni, torej splošni biološki prilagoditvi so brez prave vrednosti, ker smo pač povpraševali slabo poučene ljudi, pa tudi anketerji so imeli le predalo medicinskega znanja, da bi znali vselej pravilno vpraševati, še bolj pa pravilno o-ceniti dobljene odgovore. Odgovori o opazovanju staršev, kako je bilo s spolnim razvojem pri njihovih otrocih, pa govore o značilnih razlikah med obema skupinama. Preden verjamemo dobljenemu rezultatu, iz katerega bi seveda sklepali na počasnejše spol no dozorovanje dela delinkventnih mladoletnikov, se moramo vprašati, ali ni razlika v od 9ovorih prej izraz manjšega zanimanja staršev delinkventnih mladoletnikov za njihov življenjski razvoj. Seveda bi tako nezanimanje lahko vplivalo na dobljeni rezultat. Ker pa se številke v predelku "starši razvoja niso opazili" za obe skupini prav dobro ujemajo (32 - 31) in se rezultat sklada z našimi raziskavami osebnosti mladoletnikov, smemo poda tek sprejeti kot zelo verjeten. A. Zdravstveno stanje otroka Analiza zdravstvenega stanja nudi precej več kot pogled na otrokov zdravstveni razvoj. Zdravstveni pregledi otroka (0-7) Otrok je bil zdravstveno pregledan Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih nikoli lo 11 redko Ao 32 pogosto 8 15 Skupaj 58 58 2 x • 3,07; neznačilen. Zdravstveno stanje otroka (0-6) Zdravstveno stanje Število mladoletnikov delinkventih nedelinkventnih otrok je bil: zdrav AA (76?) 52 (93?) bolan 1A (24%) 6 ( 7?) otrok je zdrav 5o 53 bolan ali invaliden 8 5 Skupaj 58 58 Prejšnje zdravstveno stanje: x « 3,86; značilen na nivoju o,o5. 2 Sedanje zdravstveno stanje: x * o,346; neznačilen. Uživanje alkoholnih pijač (0-8, 0-26) Alkoholne pijače uživajo Število mladoletnikov oziroma družin delinkventnih nedelinkventnih Otrok: da ali redko 34 (5«) 11(19?) ne 24 m) 47(81?) Starši ali družinski člani: da 15 (26?) 7(12?) ne 43 (74?) 51(88?) Skupaj 58 (1oo?) 58(1oo?) 2 Otrok: x ■ 17,58; značilen na nivoju 0,001. 2 Starši ali družinski člani x • 2,74; značilen na nivoju 0,10. Med delinkventnimi mladoletniki je torej več takih, ki uživajo alkoholne pijačo, pa tudi v njihovih družinah je nekaj več te razvade. Delinkventni mladoletniki so bili več bolni kot njihovi vrstniki iz kontrolne skupine. Podatek o tem, da so bili manj oziroma krajši čas dojeni, pa bi kazal na zelo zgodnje motnje v odnosih med materjo in otrokom. Ne bi mogli trditi, da smo tu našli kako trdnejšo osnovo za oblikovanje kasnejše neprilagojenosti otrok, lega tudi glede na druge preglede in izkušnje nismo pričakovali. Z anketo je namreč mogoče ugotavljati le tiste razlike, ki so tolikšne, da se jih ljudje zavedajo in spominjajo. Takšne razlike med delinkventno in nedelinkventno skupino pa se pokažejo šele po prvem letu starosti. 5. Sklepi Duševnih bolezni v najširšem smislu je med predniki anketirancev verjetno zelo malo. Tudi zgodnji razvoj otroka, njegovo rojstvo in življenjska zgodovina prvih dni po rojstvu ne kažejo takih posebnosti, da bi iz njih smeli sklepati kaj več. V večini primero' so bili delinkventni mladoletniki v najbolj rani mladosti prav taki kot njihovi vrstniki v kontrolni skupini. Že v prvem letu starosti pa se začno kazati sprva le malo značilne razlike med delinkventno in kontrolno skupino. V tem obdobju zasledimo nekoliko rahle neprilagojenosti med delinkventno skupino. Toda neprilagojenost delinkventne skupine raste iz leta v leto. Pri predšolskem otroku se močneje in značilno pokažejo zgodnji znaki nevroz, pri šolskem otroku različne razvade (glej poglavje o analizi psiholoških in vzgojnih problemov). Tako se sprva neznačilni biološki neprilagojenosti pridružuje tudi psihična. Zato kažejo tudi odgovori o zdravju ali boleznih v preteklosti mladoletnikov neke razlike v škodo delinkventov. Zelo izrazite pa so razlike ned delinkventno in kontrolno skupino v uživanju alkohola. Alkoholizem je namreč v večini primerov samo znamenje zunanje neprilagojenosti. 5. ANALIZA SOCIALNEGA STANJA Dr. Katja Vodopivec V tem poglavju prinašamo rezultate podatkov o velikosti in sestavu družin anketirancev, o roditeljih, o ekonomskem in kulturnem stanju družin ter o tem, v kakšnem okolju je bivala anketirana mladina. 1. Družine anketiranih mladoletnikov S podatki o velikosti in sestavu družin smo skušali dobiti odgovore na vprašanja: ali so anketirani mladoletniki otroci številnih ali majhnih družin; ali imajo v družinah položaj prvorojencev, vmesnih otrok ali najmlajših; ali so starši imeli otroke že pred zakonom, iz katerega izhaja mladoletnik in ali je živel mladoletnik v družini s po pol brati in po pol sestrami. Pri vprašanju, ali so starši imeli otroke že pred zakonom, smo upoštevali vse otroke, ki so jih imeli pred zakonom, iz katerega izhaja opazovani mladoletnik, ne glade na to, ali so bili prej poročeni ali ne. Kot po pol brate in po pol sestre m i ado I etnikov pa smo šteli samo tiste, ki so kdaj živeli ali pa živijo v njihovi družini , medtem ko nismo upoštevali tistih nezakonskih otrok očeta ali matere, ki niso nikoli živeli v družini anketiranca. Velikost družine (0-3) Število otrok v družini Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih 3 ali manj 12 (21%) 29 (5o?) 4 ali več 46 (79?) 29 (5o?) Skupaj 58 (loo?) 58 (1oo?) x * 9,65; značilen na nivoju o,ol. Večje število delinkventnih mladoletnikov izhaja torej iz družin s številnimi otroki, medtem ko je pri delinkventnih procentualno razmerje družin s tremi otroki in manj proti družinam z večjim številom otrok 21 : 79, je to razmerje v opazovani kontrolni skupini 5o : 5o. Položaj anketirancev v družini (0-3) Vrstni red rojstva Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih prvorojenci (+ edinci) 17 26 vmesni otroci 29 21 zadnjerojenci 12 11 Skupaj 58 58 x ■ 3,21; neznačilen. Na podlagi absolutnih podatkov bi mogli pričakovati, da so vzgojno najmanj problematični prvorojenci, manj problematični zadnjerojenci, najbolj pa so prizadeti otroci, ki so rojeni kot vmesni otroci med prvim in zadnjim rojstvom. Vendar razlike, ki jih ugotavljamo iz absolutnih številk v tabeli, niso značilne in tako pri opazovanem številu mladoletnikov sklepa v zgornjem smislu ne moremo napraviti; morali bi pač taka opazovanja dopolniti z večjim številom primerov. Rojstvo otrok pred sklenitvijo zakonske zveze (D - 4) Starši so imeli otroke pred zakonom Število m adoletnikov delinkventnih nedelinkventnih da lo 5 ne 48 53 Skupaj 58 58 2 Po pol bratje in po pol sestre (0-4) Mladoletnik ima po pol brate in po pol sestre Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih ima 9 4 nima 49 54 Skupaj 58 58 2 x ■ 1938; neznačilen. Razlike med obema tabelama so nastale zato, ker kot po pol bratov in po pol sester nismo šteli tistih otrok, ki so bili sicer rojeni izven zakona, iz katerega izhaja mladoletnik, a niso nikoli živeli v njegovi družini. Opazovano število mladoletnikov je premajhno, da M iz rezultatov lahko sklepali na pospiošitev,da živi relativno več delinkventnih mladoletnikov v krvno raznolikih družinah, kjer ne obstaja samo razmerje bratov in sestra, a®pak tudi po pol bratov in po pol sestra. Vendar moremo reči, da je takih družin bilo V02 pri delinkventnih mladoletnikih kakor pri nedelinkventnih. 2. Roditelji Podatki o roditeljih so zaradi splošne obsežnosti ankete zelo skromni. Če bi namreč hote-11 izvedeti o starših anketirancev kaj več, bi bilo treba poseči globlje v življenjsko zgodovino vsakega izmed njih, to pa bi pomenilo razširiti sedanji obseg ankete na dva nova anketna vprašalnika; tako b1 bila celotna anketa še večja. Ker smo mnenja, da anketi-ranje kot tako nadrobnejših življenjskih analiz sploh ne more zajeti in da je to naloga, ki jo bomo morali v prihodnosti še opraviti, vendar na drugačen način, smo se v tem okviru zadovoljili s podatki o starosti roditeljev, o njunem vedenju med okupacijo in o 8|#» ali živita v skupnem gospodinjstvu ali ločeno. Starost roditeljev (D -3) Starost Roditelji mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih matere: do 4o let 5 ( 9?) 14 (24?) 4o do 5o let 33 (57?) 26 (45?) 5o let in več 2o (34?) 18 (31?) Starostno razmerje med očetom in materjo bše: mlajši pet let in več 3 2 starejši lo let in več 6 7 vmesni starostni razliki 49 49 Skuoaj 58 (loo?) 58 (loo?) Starost matere: x » 5,19; značilen na nivoju 0,10. 2 Na podlagi majhne značilnost) x moremo domnevati, da verjetno večja starostna razlika med materjo in mladoletnikom pfispeva k njegovi vzgojni problematičnosti. Pri tem pa moramo upoštevati, da so bile matere,, ki so bile v dobi opazovanja stare od 4o do 5o let, ob rojstvu anketiranih otrok stare od 25 do 35 let. Podatki o starosti očeta govorijo za to, da je bila večina zakonov sklenjenih v starostnih razmakih, ki so v naši družbi na splošno normalni i^ da med opazovanima skupinama ni bilo »'azlik. Zato ne bi bilo primerno izračunavati x . Ponašanje roditeljev za časa okupacije (D-8,9) V narodnoosvobodilnem boju sta sodelovala Starši mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih oče: da 21 23 ne 37 35 mati: da 14 18 ne 44 4o Skupaj 58 58 2 Oče: ■ 0,04; neznačilen. Mati: x » 0,39; neznačilen. Sodelovanje očeta v drugi vojni formaciji Očetje mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih da 12 7 ne 46 51 Skupaj 58 58 x -1,01; neznačilen. !z absolutnih podatkov bi mogli domnevati, da so otroci očetov, ki niso sodelovali v narodnoosvobodilnem boju, ali katerih oče je sodeloval v kaki drugi vojni formaciji, vzgojno in družbeno bolj prizadeti od drugih otrok. Vendar so razlike med opazovanima skupinama neznačilne in bi bilo treba opazovanje v tej smeri razširiti na večje število družin. Zakonska zveza (0 - lo) Roditelja živita Družine mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih skupaj 54 55 ločeno 4 3 Skupaj 58 58 Kakor smo navedli, smo za opazovanje po tej anketi izbrali take mladoletnike, ki imajo oba roditelja živa in niso nezakonski otroci. Njihovi roditelji niso razvezani. Tako izbrani skupini mladoletnikov pa ne moreta izkazovati bistvenih razlik v tem, ali živita roditel ja ločeno ali ne, in zato ne bi bilo primerno izračunavati značilnosti teh razlik. 3. Ekonomsko in kulturno stanje družin S podatki o ekonomskem in kulturnem stanju družine smo zajeli vprašanja o zaposlitvi staršev, o stanovanjskih razmerah, o dohodkih in o kulturnem izživljanju družine. K delavcem smo šteli tudi kmečke delavce, ki za svoje delo prejemajo plačo. Zaposlitev roditeljev (D-15) Zaposlitev Družine mladoletnikov delinkventnih 1 nedelinkventnih i očeta: kmet 13 19 delavec (♦ kmečki delavec) 3o 29 druge zaposlitve 15 lo staršev: oče in mati zaposlena 19 (33%) 31 (53?) oče zaposlen, mati gospodinja 39 (67%) 27 (47?) Skupaj 58 (100%) 58 (100?) 2 Zaposlitev očeta: x ? - 2,15; neznačilen. Oddaljenost doma od očetovega kraja zaposlitve (0-17) Očetie mladoletnikov delinkventnih I nedelinkventnih do A km 21 23 A km in več 16 12 ne hodi na delo* 21 23 Skupaj 58 58 * Všteti kmetje in obrtniki na domu. x • o,75; neznačilen. Zaradi majhnega števila opazovanih primerov socialne strukture družin za statistično obdelavo nismo nadrobneje specificirali. Za opazovano skupino primerov pa je zanimivo, da je zaposlitev očetov, ki so navedeni pod skupino "druge zaposlitve", tale: Zaposlitev Očetje mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih nameščenec 7 A obrtnik 2 3 drugi poklici 6 3 Razlike v socialni strukturi družin niso pomembne, ker so bile družine namenoma tako izbrane, da bi v tem pogledu ne bilo preveč razlik. t Iz našega gradiva moremo sklepati, da materina zaposlenost ne vpliva neugodno na razvoj otroka. Ta podatek je za nas zelo velikega pomena, ker so mnogi mentalni higieniki mnenja, da je materina nenavzočnost doma, medtem ko je zaposlena, vzrok mnogim krivim potem in družbeni neprilagojenosti mladine. Naše gradivo pa nas bolj utrjuje v domnevi, da so matere, ki so samo gospodinje, v svojem miselnem obzorju omejene na preozek družinski krog, premalo povezane z družbenim dogajanjem, premalo prosvetljene in zato otroku ne morejo odkrivati vse raznoličnosti življenja, kakor naj bi jo mlademu človeku poleg šole posredovala odrasla, družbeno aktivna osebnost. Tudi je vprašanje, ali otrok res potrebuje nadzorstvo in navzočnost odrasle osebe ob vsakem dnevnem času bolj kot zrelo in razumno usmerjanje v otroško družbo, igre in otroške dejavnosti. Razlika v številu mater, ki niso zaposlone in so le gospodinje, je med obema skupinama opazovanih mladoletnikov statistično značilna. Obenem pa je treba povedati, da je število zaposlenih mater premajhno, da bi bilo primerno izračunavati strukturo njihovih poklicev. Podatek o oddaljenosti kraja zaposlitve od doma očitno nima večje vrednosti, dokler ne opazujemo posebej samo oseb, ki so v delovnem razmerju (taka opredelitev za kmete in obrtnike,ki delajo doma, namreč nima pravega pomena). Stanovanjske razmere (D-12,13) Stanovanje smo šteli za udobno, če je bilo suho in svetlo, v nadstropju ali v pritličju in Če je imelo vse pritikline. Za neprimerna smo ocenili stanovanja, ki vsega tega niso imela, za primerna pa tista, ki so spolnjevala nekatere od teh pogojev ali ki so jih anketarji po spominu lahko ocenili vsaj kot delno primerna za bivanje. Stanovanjske razmere (0-12,13) V eni sobi stanujejo povprečno Družine mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih 3 osebe ali manj 28 (4®) 45 (78%) 4 osebe ali več 3o (52%) 13 (22%) Skupaj 58 (1oo%) 58 (loo?) x ■ 9,47; značilen na nivoju 0,01. Stanovanje je Družine mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih udobno 4 ( 7?) 8 (14?) primerno 22 ( 38?) 32 (55?) neprimerno 32 ( 55?) 18 (31?) Skupaj 58 (loo?) 58 (loo?) x ■ 7,lo; značilen na nivoju 0,05. ^ Anketiranec je spal v sobi Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih sam 4(7?) 14 (24?) z brati in sestrami 22 (38?) 22 (38?) s starši 3 ( 5?) lo (77?) z drugimi 29 (5o?) 12 (21?) Skupaj 58 (loo?) 58 (loo?) Anketiranec je spal v postelji Število mladoletnikov delinkventnih J nedel1nkventnih sam 28 (4®) 42 (72%) z drugo osebo 3o (52%) 16 (28%) Skupaj 58 (loo%) 58 (1oo%) X2 » 6,09; značilen na nivoju 0,02. -A,-' Kakor je značilno za delinkventne mladoletnike, da so v mnogih primerih otroci velikih družin, tako je tudi značilno, da stanujejo po veliki večini v neprimernih stanovanjskih razmerah. Več kot polovica delinkventnih mladoletnikov stanuje v neprimernih sta-novanjih, v katerih bivajo v eni sobi povprečno 4 osebe ali več. Nad polovico delinkventnih mladoletnikov spi v postelji z drugo osebo: z brati, sestrami in starši. Vse razlike v podatkih o stanovanjskih razmerah so med delinkventnimi mladoletniki in med primerjalno skupino značilne. Ekonomsko stanje družin (D-19, 20) Vprašanje je, če smo s podatki o dohodkih družine zajeli njen resnični ekonomski položaj. Kajti zelo verjetno je, da odgovori, ki so jih dobili anketarji na terenu, ne vsebujejo tiirii dnhnriknv, ki so si jih posamezni družinski člani pridobivali od postranskih aTTdodatnih zaposlitev. Ker pa so bila vprašanja enotno zastavljena, so verjetno tudi odgovori nanje enotni „ čeprav v celoti izkazujejo prenizko raven. Tako moremo torej kljub omenjeni pomanjkljivosti analizirati razlike med dohodki enih in drugih družin, manj pa lahko sklepamo o njihovem absolutnem obsegu. Kot družinske dohodke smo upoštevali tako mesečne zaslužke kakor donose kmečkega gospodarstva (po oceni v davčni odmeri za leto 1956). ____________________________ Dohodki na osebo Družine mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih manj kot 4.000.- din 39 . 31 4.000.- do 6.000.- din 15 2o 6.000.- din in več 4 7 Skupaj 58 58 2 x • 2,45; neznačilen. Čeprav bi mogli pričakovati, da je zaradi večjega števila članov v družinah delinkventnih mladoletnikov njihova ekonomska raven nižja, in nam to deloma nakazujejo rezultati ankete v absolutnih številkah, je bilo število opazovanih primerov premajhno, da bi mogli napraviti tak sklep; da bi to dognali, bi morali anketirati precej več družin. /Kulturna raven družinskega živijanjayfD-21 -25) Sodbo o kulturni stopnji družinskega življenja smo napravili na podlagi skupne ocene petih vprašanj. Kot srednje kulturne smo ocenili družine, ki bivajo v krajih, manj kot 4 km oddaljenih od večjih centrov, ki prejemajo redno vsaj en časopis,ki imajo v svoji knjižnici nad 11 knjig, v katerih eden od staršev vidi mesečno vsaj en film in kjer starši vsaj deloma kulturno uporabljajo ostali prosti čas. Sem smo šteli tudi tište družine, ki so v odgovorih na posamezna od teh vprašanj pokazale nižjo raven, pa je bilo treba zaradi odgovorov na druga vprašanja s tega področja oceniti njihov način življenja kot delno kulturen. Raven družinskega življenja Družine mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih srednje kulturna in kulturna 15 17 nekulturna 43 41 Skupaj 58 58 x • 0,04; neznačilen. Razlike v stopnji kulturnega Izživljanja med obema skupinama za opazovano število primerov niso značilne. 4. Mladoletniki in roditelji S socialnega pogleda bi nas predvsem zanimalo vprašanje, kako so bili anketirani mladoletniki emocionalno povezani z drugimi člani družine in kako so bili vraščeni v družinsko skupnost. Vendar takih odnosov navadno ni mogoče odkriti z anketami. Anketa nam lahko le posreduje podatke o objektivno ugotovljivih dejstvih, iz katerih moremo sklepati ledi na take odnose. Od takih dejstev smo ugotavljali predvsem, ali je anketiranec bival ves čas svojega življenja doma, ali deloma tudi pri tujih ljudeh (bivanja v vzgojnem Poboljševalnem domu v Radečah v dobi opazovanja nismo šteli za bivanje pri tujih ljudeh, narveč kot da je mladoletnik bival od oddaje v zavod doma) in ali so bili starši dalj Jasa proč od družine. Za daljšo nenavzočnot očeta v družini smo šteli, če je bil redno dvakrat na mesec več kot pet dni zdoma, če je odhajal na sezonsko delo ali pa, če je bil sicer večkrat za dalj časa ločen od svoje družine. lem vprašanjem smo pridružili še vprašanje o materini zaposlitvi po porodu, čeprav bi bilo morda logično bolj povezano z vprašanji o -»dravs* snem razvoju otroka kot o njegovem emocionalnem doživljanju. Pri zadevnih odgovorih smo imeli kmetice za zaposlene takrat, ko so pričele redno delati v hlevu (pri živini) ali na polju, medtem ko dela gospodinj nismo upoštevali kot zaposlitev; z anketo namreč ni bilo mogoče natančno določiti, koliko in kakšne gospodinjske posle je opravljala gospodinja. Materina zaposlitev po porodu (0-14) Mati zaposlena po porodu Matere mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih pred 1 mesecem. 16 23 po 1 mesecu do 3 mesecev 11 13 pozneje ali sploh ne 31 22 Skupaj 58 58 x • 2,95; neznačilen. Sodeč po absolutnih številkah so se matere v opazovanih primerih prej in bolj zaposlovale v skupini nadelinkventnih mladoletnikov, kar je v skladu z našo ugotovitvijo, da so matere delinkventnih mladoletnikov v večjem številu primerov le gospodinje, ki niso v delovnem razmerju. Razlike med obema skupinama pa statistično niso značilne. Bivanje anketiranih mladoletnikov (0-5) Mladoletniki so bivali Število m adoletnikov delinkventnih nedelinkventnih doma 44 (76$ , 54 (932) pri tujih ljudeh 14 (242) 4 ( 72) Skupaj 58 (loo2) . 58 (loo2) x - 5,33; značilen na nivoju 0,05. Zanimivo je, da je bivalo pri tujih ljudeh razmeroma veliko število mladoletnikov kljub temu, da so imeli vsi oba roditelja živa. V največ primerih se je to zgodilo po 3. letu starosti (lo). Razlike med obema skupinama so značilne. Daljše nenavzočnosti očeta (D-5,7) Oče živel ločeno od družine Očetje mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih 1 leto in več 22 19 manj ali ni živel ločeno 36 39 oče odsoten iz družine zaradi zaposlitve 3 8 oče ni odsoten 55 5o Skupaj 58 58 Ločeno življenje: * « 0,15; neznačilen O Odsotnost iz družine: x -1,61; neznačilen. Iz zbranih podatkov razbereao, da matere opazovanih mladoletnikov sploh niso živele ločeno od svojih družin in niso bile za dalj časa zdoma. Razlike pa, ki jih ugotavljamo v absolutnih številkah za nenavzočnost očetov, niso značilne in verjetno nimajo večje-9a pomena. 5. Sklepi Ha Podlagi dosedanjih izvajanj moremo napraviti nekatere posplošitve v širšem pomenu besede. K0r izhaja relativno veliko delinkventnih mladoletnikov iz družin z večjim številom °^rok, se je treba preventivno ukvarjati predvsem s takimi družinami. Pri tem je treba Posvečati večjo pažnjo vzgoji otrok, ki žive v krvno heterogenih družinah, torej v dru-zloah, kjer žive skupaj po pol bratje in po pol sestre; poleg tega pa terjajo več pozornosti tudi otroci, ki so rojeni kot vmesni otroci med prvorojenci in najmlajšimi. Intenzivneje bi bilo treba pomagati pri vzgojnem delu tudi starejšim materam in pa dru-ž'Oam, ki se le slabo udeležujejo našega družbeno-političnega življenja in katerih ro-^' tel ji niso sodelovali v narodnoosvobodilnem boju; vzgojni vpliv na otroke iz takih dru-žln je namreč neenoten, drugačen doma kakor v šoli in družbi. 1 našega gradiva moremo sklepati, da materina zaposlenost ne vpliva neugodno na razvoj otroka. Slabe stanovanjske razmere in nizka ekonomska raven nedvomno neugodno vplivajo na psi -l'iČno in fizično rast mladoletnikov. Vprašanje pa je, ali je tako ekonomsko stanje v*rok, da so roditelji manj zmožni prevzemati družbene obveznosti in s tem tudi obvez-oosti do otrok, ali pa izvira ta pomanjkljivost iz nezadostno razvitih zmožnosti pri po- sameznih osebah. Verjetno imamo v naši družbi opravka s primeri obeh vrst, ki jih bo tre' ba reševati posamično, pač glede na vzroke njihove družbene neaktivnosti. Očitno je, da bivanje otrok pri raznih ljudeh ali v raznih ustanovah vpliva neugodno na njihov razvoj, saj v takih okoliščinah ne morejo razviti občutka čustvene pripadnosti posameznim odraslim osebam in se zato osebno ne počutijo varne. Socialnovarstveni organi bi morali bolj kot doslej paziti pri oddaji otrok v druge družine ali zavode in si prizadevati, da bi otroci kar najmanj menjali okolje, primerne osebe pa da bi delale pri sanaciji družin. To so le splošne smernice za preventivno politiko na področju socialnega varstva, ki jii moramo prišteti še temeljna prizadevanja naše družbe za dvig življenjske ravni; razen te' ga pa se moramo potruditi, da bomo posredovali mladini in bodočim roditeljem kar največ znanja o tem, kaj otroci potrebujejo za ugoden fizičen in psihičen razvoj. Tak pouk naj bi nudili mladini že med rednim šolanjem, roditeljem na roditeljskih sestankih, v šolah za starše, dekletom zlasti v gospodinjskih in zdravstvenih tečajih, družinam samim pa vedno pri konkretnem delu z njimi. Posplošitev, ki smo jih napravili doslej, ne moremo uporabljati za reševanje konkretnih primerov in problemov, ker so ti vedno posamični in jih je treba obravnavati predvsem v skladu z vzroki in okoliščinami, v katerih so nastali. Ker je naša anketa zajela le majhno število primerov, ni mogla docela pojasniti vseh vprašanj o socialnem stanju družin delinkventnih mladoletnikov. Zato bi bilo treba v ta raziskovanja zajeti še več primerov in analizirati zlasti vprašanje ekonomskega stanja družin, njihove kulturne ravni in pa socialne strukture roditeljev. 6. ANALIZA PSIHOLOŠKIH IN VZGOJNIH PROBLEMOV Stane Saksida - Dr. Miloš Kobal Vprašanja v anketi, ki se nanašajo na psihološke probleme, temeljijo na dveh domnevah, ki pa smo jih utrdili že v predhodnih raziskavah. Prva domneva govori o izvoru kaznivih dejanj iz dveh osnovnih mehanizmov - motivacijskega in frustracijskega. Druga domneva pa ima za osnovo močnejšo sublimacijo, torej družbeno sprejemljivo sproščanje čustvene napetosti pri nedelinkventnih mladoletnikih. Motiv uporabljamo tu v psihološkem smislu. Gre za značilno aktivnost organizma, ki /laj zadovolji eno ali več njegovih potreb. To aktivnost vselej spremlja posebno stanje napetosti, ki jo ljudje večinoma tudi zavestno ugotavljajo. Ta napetost je tesno povezana s čustvenim doživljanjem. Nekateri prav zato govorijo kar o čustveni napetosti, ki spre«' v lja človeka v njegovi aktivnosti, dokler ne doseže cilja neke potrebe. Ko pa je potreba zadovljena, napetost v organizmu premine, se torej sprosti. Če pa se med cilj te potrebe in tako objektivno kot subjektivno aktivnost zagozdi nepremostljiva ovira (frustracija), napetost v organizmu ne premine. Organizem pa ne more vztrajati v stalni napetosti; napetost namreč prehudo izčrpava njegove sile. Zato se napetost sprošča v kakršnikoli, navadno kar vedno enaki, ustaljeni obliki, bodisi navzven v okolje, ali pa tako, da se izraža v kakšni drugi dejavnosti organizma. V takšnem primeru imamo n.pr. opraviti s funkcionalnimi motnjami nekaterih naših notranjih organov ali pa z nevšečnimi spremembami duševnega življenja. Če se napetost sprošča navzven v okolje, lahko dobi takšna sprostitev celo obliko kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje ima v večini primerov motivacijsko strukturo: delinkventi skušajo doseči iste cilje kot drugi ljudje, samo da izberejo pri tem napačno pot. Saj pravimo n.pr., da si žele pridobiti premoženjsko ali drugačno korist. Če pa je delikt le izraz sprostitve čustvene napetosti, ni sicer sprostitve navzven, v okolje, se takšna kazniva dejanja močno razločujejo od tistih, ki jih sproži motivacijski mehanizem. Takšni delikti imajo torej posebno obliko, vezani pa so na frustracijsko strukturo osebnosti. V predhodnih raziskavah smo pri radeških gojencih ugotovili, da pri njih prevladujejo delikti, ki izvirajo iz frustracije. To nikakor ni presenetljivo. Saj se med te gojence uvrščajo predvsem hujši mladoletni storilci, dalje tisti, ki so večkrat ponovili kaznivo dejanje ali pa so že poprej bivali v tem ali onem vzgojnem domu. Tudi njihove osebnostne poteze so takšne, da kažejo na frustracije v prejšnjem življenju. Zato je njihova osebnost manj diferencirana, manj plastična in teže prilagodljiva, kar se nujno izraža v sporih in nesoglasjih z okoljem ali samim seboj. Pričakovali pa bi lah-ho, da takšnih osebnostnih sprememb pri kontrolni skupini ne bo. Saj je večina nedelin-kventnih mladoletnikov v osnovi prilagojena in si prizadeva, da bi dosegla določene kontne cilje bodisi v šoli, bodisi v poklicu. Opazovana delinkventna skupina, ki je torej po večini frustrirana, sprošča svojo čustve-n° napetost v aktivnosti, često nasilni (agresivnosti) do okolja. Tudi po tej plati bi Se najbrž razločevala od morebitnih frustriranih posameznikov v kontrolni skupini, ki Verjetno iščejo izhoda predvsem v samem sebi, n.pr. v raznih osebnostnih konfliktih in ^■pleksih. Zato smo pri tistih vprašanjih ankete, ki se nanašajo na psihične razlike med delinkventi in nedelinkventi, pričakovali pravkar omenjene razlike v osebnostnih po-^ezah ter roakcijah. Izkazalo se je tudi, da obstaja pri delinkventni skupini takšno o-^je, ki povzroča pogostnejše pa tudi močnejše frustracije kot okolje nedelinkventne Budine, čeprav smo v začetku domnevali, da med obema skupinama v tem pogledu ne bo sta-^stično značilnih razlik. ^udi drugo domnevo o manjši sublimacijski aktivnosti pri delinkventni mladini smo že utr-v predhodnih raziskavah. Ko smo proučevali zanimanja mladih ljudi, se je namreč izdalo, da nedelinkventni mladoletniki kot skupina v večji meri uporabljajo posredne, družbeno sprejemljive oblike ponašanja za sprostitev svoje notranje napetosti. Pri delin- kventni skupini pa so očitne neposredne eksplozije napetosti. Cesto se ta sprosti v takih oblikah ponašanja, ki jih družba ne priznava za primerne in jih zato kaznuje. Ko prehajamo k potrditvi naših domnev, moramo pripomniti, da nam metodološki postopek anketiranja samo delno dopušča ločitev vzrokov in posledic pri oblikovanju osebnosti tako pri delinkventni kot pri nedelinkventni skupini. Večina znakov, zajetih v anketi, je le prepletanje določenih vzrokov in posledic. Ker želimo ugotavljati prav medsebojne učinke (interakcijo) osebnosti in okolja, smo razporedili manifestacije istih pojavov tako, da jih je mogoče zasledovati v različnih starostnih obdobjih in jih primerjati med seboj. 1. Ubogljivost otrok in kaznovanje Ubogljivost otrok (0-15,19) Otrok je bil Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih v predšolskem obdobju: ubogljiv neubogljiv 44 (8o%) 11 (2ofl 52 (95?) 3 ( 5?) Skupaj 55 (loo%) 55 (loo?) v šolskem obdobju: ubogljiv neubogljiv 21 (36%) 37 (64?) 5o (93?) 4 ( 7?) Skupaj 58 (1 oo?) 54 (loo?) Predšolski otrok: • 4,02; Šolski otrok: x ■ 25,7; značilen značilen na nivoju 0,05. na nivoju 0,001. Pritoževanje drugih ljudi nad otrokom (0-17, 22) Ljudje so se pritoževali Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih na predšolskim otrokom: da ne 11 (19?) 47 (81?) 1 ( 2?) 57 (98?) Ljudje so se pritoževali Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih nad šolskim otrokom: da 24 (41%) 1 ( 2%) ne 34 (59$ 57 (98?) Skupaj 58 (loo%) 58 (1 oo%) 2 Predšolski otrok: x„ • 7,53; značilen na nivoju 0,01. dolski otrok: x ■ 24,65; značilen na nivoju 0,001. Kaznovanje otroka (0-17, 22, 29) Starši so otroka kaznovali Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih kot predšolskega otroka: fizično 51 44 drugače 7 14 kot šolskega otroka: fizično 55 (95?) 29 (5o?) drugače 3 ( 5?) 29 (5 o?) Po 14. letu starosti: fizično 23 (4o?) 6 (10?) drugače 35 (6o?) 52 (9o?) Skupaj 58 (100?) 58 (100?) o ! °^ski otrok: x„ ■ 2,09; neznačilen Ot V °^ro^: x " 27,00; značilen na nivoju 0,001. r° Po 14.letu starosti: x ■ 11,77; značilen na nivoju 0,001. Va *abela izraža nesoglasje med starči in otroki, druga pa nesoglasje med otroki in ■ °Srednim okoljem starejših oseb izven družine. Osnovne frustracije vselej izvirajo ,^Juilflskeua oko 1ia. Ena od reakcij otroka na ovire, ki je zanj čustvenega pomena, bo 5e^Prei manjša, nato hujša neubogljivost, ki seveda povzroča nove omejitve s strani star-o t’ !° omejevanjo spet kropi neubogljivost, nanjo pa starši reagirajo po navadi s še e)->im kaznovanjem. Ne poznamo še vseh razlogov, zakaj otrok sprosti svojo čustveno napetost tudi z deliktom. Navadno gre za frustrirane otroke, ki na pritiske reagirajo navzven, torej v okolje, pa so za svojo reakcijo (delikt) našli neposreden vzgled v tem okolju (n.pr. starši so delinkventni ali neprilagojeni). Ne moremo pa izvzeti še drugega pomembnega izhodišča. Mnogokrat namreč starši omejujejo s kaznovanjem nekatere osnovne otrokove dobrine in potrebe. Odvzemajo mu hrano, omejujejo svobodo in preprečujejo zabave. Otrok sledi fiziološkim mehanizmom in si poskuša takšne dobrine pridobiti bodisi skrivaj, bodisi z odporom ali s pobegom od avtoritete staršev. Ta zgodnji (ontogenet-ski) reakcijski vzorec pa mu bo verjetno vzorec tudi še pri poznejšem sproščanju napetosti. Pritoževanje starejših oseb, ki ne spadajo v družinsko skupnost, je samo posledica nepravilnega ravnanja z otroki v družini. Otrok, ki izraža svojo sovražnost v družini z 'neubogljivostjo, bo imel podoben odnos tudi do drugih starejših oseb, če se te osebe posebej ne potrudijo, da bi zavzele do otroka drugačen odnos kot starši. To pa bi v naših razmerah težko pričakovali. Razen tega bo otrok še močneje reagiral tam, kjer se mu ni bati neposrednih posledic, kot se jih mora bati doma. Ta trditev na videz nasprotuje dejstvom, saj je v starosti od 2. do 7. leta število neubogljivih otrok enako številu otrok, proti katerim se okolje pritožuje, medtem ko je v starosti po 14. letu celo manjše. Moramo pa upoštevati, da je pritoževanje drugih ljudi že skrajnja reakcija okolja na neprimerno vedenje otroka.Če pa se ljudje pritožujejo pri starših zaradi malenkostnih prestopkov, je tako pritoževanje bolj značilno za nje same in manj za otroka. V takih primerih upravičeno domnevamo, da je ponašanje preobčutljivih in godrnjavih sosedov pomenilo dodatni vir frustracij pri otroku in s tem v dobršni meri pripomoglo k oblikovanju delinkventne osebnosti. č Fizično kaznovanje je najpreprostejši in najpogostnejši "vzgojni" postopek staršev. Z J njim odgovarjajo tako na neubogljivost kakor na hujše prestopke otrok. V bistvu izraža Kaznovanje, zlasti še fizično, nemoč staršev, da bi s pozitivnimi ukrepi obvladali ponašanje otroka. Pomeni, da starši otroka ne usmerjajo, ne razvijajo v njem silnic, nagibov in lastnosti, ki bi mu pomagali premagati težave v življenju, pač pa mu jih še sami povečujejo s skrajnjo stopnjo omejevanja - s fizično kaznijo. Kaznovanje od rojstva do vstopa v šolo se v kontrolni in eksperimentalni skupini bistve' no ne razločuje. Šele kasneje, v starosti od 7. do H. leta in po 14. letu se pokažejo zelo značilne razlike med obema skupinama. Iz tega bi lahko sklepali dvoje: a) Kaznovanje do vstopa v šolo je v naših razmerah tako vsesplošen pojav, da samo po vsej verjetnosti ni odločilno za razvoj v delinkvetnost. b) V anketi nismo zajeli intenzivnosti kaznovanja. Fizično kazovanje lahko pomeni, da otroka vsakdan pretepamo ali pa, da ga sem in tja krenemo po roki. Verjetno je kaznovanje delinkventov intenzivnejše.^izična kazen je namreč v svojem bistvu huda oblik3 poniževanja ljudi, s tem pa tudi eden pomembnih virov za frustracijo. Neprilagojeno ponašanje otroka v starosti od 7. do 14. leta poskušajo starši obvladati s še ostrejšim kaznovanjem, ki ostjne oblika'vzgoje, morda edina, colo po njegovem 14. letu pri 23 delinkventih. Tudi po ugotovitvah tistega dela naše ankete, ki se ukvarja s čustvenimi odnosi med starši in otroki, je verjetneje, da so bile že prej, v zgodnji dobi življenja, razlike med delinkventnimi in nedelinkventnimi mladoletniki, zlasti v intenziteti kaznovanja. Te verjetnosti pa nam anketa sama ne more potrditi. 2. Družba otrok Nadaljnji mogoči izvor negativnih vplivov je družba otrok. Družba otroka (0-15,19,25) Otrok ima Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih v predšolskem obdobju: družbo otrok 48 45 nima družbe otrok lo 13 v šolskem obdobju: • 0 ali 1 prijatelja 13 (22%) 23 (40%) več prijateljev 45 (78%) 35 (6o%) Skupaj 58 (loo?) 58 (loo%) po 14. letu starosti: 0 prijateljev 4(7?) 7 (13?) 1 prijatelja 5 ( 9?) 22 (39?) več prijateljev 45 (84?) 27 (48?) Skupaj 54 (loo?) 56 (loo?) 2 Predšolski otrok: x« • 0,68; neznačilen. Šolski otrok: x ■ 3,22; značilen na nivoju 0,10. Otrok po H.letu starosti: x • 15,98; značilen na nivoju 0,001. Ocena tovarišev (0-19,25) Tovariši so po mnenju staršev: Število mla doletnikov delinkventnih nedelinkventnih pri šolskem otroku: dobri 16 (31?) 5o (89?) slabi 31 (59?) 2 ( 4?) brez vpliva 5 (lo?) 4 l 7?) Skupaj 52 (100?) 56 (100?) Tovariši so po mnenju Število mladoletnikov staršev: delinkventnih nedelinkventnih pri otroku po 14. letu starosti: dobri 18 (36%) 45 (87%) slabi 28 (56%) 0 ( 0?) nima tovarišev 4 (m 7 (13%) Skupaj 5o 52 2 Šolski otrok: x • 42,8; plačilen na nivoju 0,001. Otrok po 14. letu starosti: x • 41,58; značilen na nivoju 0,001. Razlika med delinkventi in nedelinkventi se kaže v številu tovarišev, ki jih imajo eni in drugi. Število tovarišev je posredni indikator človekove usmerjenosti v zunanji svet, v okolje (ekstrovertiranosti), ne pa vase. Zato je verjetneje, da bo takšna osebnost sproščala čustveno napetost navzven, kot da bi jo zadrževala ali sproščala v sebi. Ti podatki se torej skladajo z uvodnimi opombami o osebnostnih potezah delinkventov. Razvojna psihologija ugotavlja, da se mladoletnik v puberteti več kot v drugih obdobjih ukvarja s samim seboj, razmišlja o sebi in svoji vlogi. Razvija se v smeri, ki je nasprotna ekstroverziji. V naši anketi opažamo to preusmeritev samo pri nedelinkventih,medtem ko ostaja usmerjenost delinkventov enaka kot v dobi od 7. do 14. leta. Zato se tudi značilnost razlik za obdobje po 14. letu poveča. Ta pojav kaže na neko togost osebnostne strukture delinkventnoga mladoletnika v primeri z nedelinkventnim. Z drugimi besedami, nedelinkventi se razvijajo bolj plastično, razvoj močneje preoblikuje njihove osebnostne poteze kot poteze delinkventov. To dejstvo pa vnaša v nadaljnje raziskave nov pogled: toge, neplastične osebnostne poteze se tudi v razvoju ne oblikujejo po normalnih razvojnih zakonitostih, ampak zmerom ostajajo bolj statične. Slaba družba je nov, dodatni činitelj v oblikovanju delinkventnosti. Verjetno ima slaba družba bolj vlogo oblikovalca kot povzročitelja. Če slabe družbe ne bi bilo, bi se morda sprostil frustracijski stereotip kot ustrezen motiv v drugi obliki ponašanja. Če pa bi hoteli na to dokončno odgovoriti, bi morali vedeti, kateri delinkventi so imeli slabo družbo: ali tisti s pretežno frustracijsko ali oni s pretežno motivacijsko strukturo. Tako bi dobili odgovor na vprašanje, ali vpliva slaba družba bolj na oblikovanje motivov ali bolj na frustracijsko stereotipno ponašanje. Orugo vprašanje, ki bi ga morali rešiti, je vprašanje, kako vpliva slaba družba na oblikovanje frustracijskih stereotipov in motivacijskih mehanizmov. Ta problem pa je tipično psihološki in ga moramo zato raziskovati s psihološkimi metodami. Deloma nam ga pojasnjujejo dosedanje raziskave o delinkventnih mladoletnikih. Te raziskave kažejo, da delinkventi s frustracijsko strukturo večinoma izvedejo kaznivo dejanje sami. Delinkventi z motivacijsko strukturo pa ga večkrat zagrešijo v družbi, toda zelo redko na pobudo svojih vrstnikov; največkrat store takšno dejanje na prigovarjanje starejših oseb ali v družbi z njimi. To pa pomeni, da družba negativno usmerjenih vrstnikov ne vpliva neposredno na storitev delikta. Ni nemogoče, da na tako veliko razliko med ocenjevanjem vrstnikov, ki so jih imeli delinkventi, in med ocenjevanjem družbe nedelinkventov, vpliva tudi posebno stališče staršev delinkventnih mladoletnikov. Ti bi hoteli - zavestno ali podzavestno- zmanjšati svojo krivdo pri oblikovanju osebnosti delinkventa. Naleteli smo namreč na starše, ki so prepričani, da so s "strogo vzgojo" napravili vse, kar je mogoče storiti, da bi obvarovali otroka napak. Navadno ne vedo, ali pa se tega le delno zavedajo, da so prav s to strogostjo krepili otrokovo neprilagojenost, ki se je končno izrazila v deliktu. Zato ne morejo razumeti, kdo je kriv, da je njihov otrok zabredel, pa poiščejo slabo družbo kot vzrok, čeprav je otrokova družba lahko čisto normalna ali samo nekoliko razposajena. Seveda ne mislijo vsi starši tako; verjetnejše pa je tako stališče pri starših, ki od otrok več terjajo. Neubogljivost, pritoževanje sosedov, kaznovanje in slaba družba označujejo predvsem ožje okolje delinkventa. Videli smo, da se okolje delinkventov značilno razlikuje od okolja nedelinkventov, da proizvaja večje število frustracij in da oblikuje osebnost oziroma mladoletnika v negativni smeri. 3. Prilagojenost Prehajamo na tista vprašanja v anketi, ki označujejo predvsem osebnost delinkventnih mladoletnikov. Pripominjamo pa, da govorimo vselej lahko le o prevladovanju bodisi okolja, bodisi osebnosti, ter da je oba činitelja nemogoče, zlasti še glede na anketo, docela ločiti. Pomembno razliko med obema skupinama najdemo pri proučevanju znakov, ki pomenijo neprilagojenost. Nekoliko nasilno smo jih razdelili v nevrotske in agresivnostne. Razlika med ®nimi in drugimi bi bila v smeri, v katero se sprosti čustvena napetost. Pri agresiv-nostnih prilagoditvenih motnjah je sproščanje usmerjeno navzven v okolje. Objekt sprožanja so ljudje ali njihova lastnina. Pri nevrotskih simptomih pa prizadenejo te napetosti subjekt sam. V skupino agresivnostnih motenj smo uvrstili potepanje, laganje, pobege, uživanje alkohola iz lastnega nagiba, manjše tatvine in nekatere druge. V skupino nevrotskih motenj pa smo uvrstili takšne, kot so n.pr. močenje postelje (enu- . reza), grizenje nohtov, opravljanje velike potrebe v hlačke (enkopreza), nočni strah in nakatere druge. Nevrotski in agresivnostni si rap toni(0-16, 21, 27) Simptoni Število mlat O 1 O delinkventnih nedelinkventnih nevrotski pri predšolskem otroku: zaznavni 2o (34?) 15 (26?) hujši 27 (47?) 9 (15?) brez simptomov H (19?) 34 (59?) nevrotski in agresivnostni pri šolskem otroku: nevrotski 1 ( 2?) 6 (lo?) agresivnostni 33 (57?) 3 ( 5?) nevrotski in agresivnostni 11 (19?) 0 ( 0?) brez stmptoni 13 (22?) 49 (85?) nevrotski in agresivnostni pri otro ku po 14.letu starosti: nevrotski in agresivnostni 9 (15?) 4 ( 7?) agresivnostni 29 (50?) 2 ( 3?) 52 (9o?) brez simptomov 2o (35?) Skupaj 58 (100?) 58 (100?) 2 Predšolski otrok: X2 • 21,46; značilen na nivoju 0,001. Šolski otrok: x » 60,j|7; značilen na nivoju 0,001. Otrok po H.letu starosti: x • 39,63; značilen na nivoju 0,001. Na prvi pogled opazimo, da prevladujejo pri delinkventih agresivnostni siraptoni.V dobi od 2. do 7. leta se kažejo pri njih seveda tudi nevrotski simptomi, celo v večjem številu kot pri kontrolni skupini; nič čudnega, saj je takšen otrok fiziološko in socialno hudo nebogljen in niti ne more drugače reagirati. Vendar ti simptomi kasneje izginejo. Na njihov račun se povečajo simptomi agresivnosti. Ker so agresivnostni znaki neprilagojenosti hkrati ena od značilnosti določenega frustracijskega ponašanja, je torej za celotno kasnejšo dobo opazovane skupine delinkventov značilno prevladovanje frustriranega reagiranja navzven v okolje. To reagiranje pa se v obdobju od 14. leta dalje kaže kot kaznivo dejanje. Žal je s samo anketo ta prehod od nevrotskih v agresivnostne simptome premalo proučen, to lahko pomeni dvoje: a) nezadostno klasifikacijo, ki je objektivno v zvezi z metodo anketiranja; b) spremembo v strukturi osebnosti in s tem strukturi reagiranja v šolskem in poznejšem ; obdobju delinkventnih mladoletnikov. Čeprav se nagibamo k prvemu stališču, bi bilo treba raziskati obe. Ugotovitev, kdaj se prične oblikovati struktura osebnosti, ki reagira s frustracijskim stereotipnim ponaša-njam, bi bila namreč za prevzgojno in preventivno delo nedvomno pomembna. Naj bo že tako ali drugače, tako nevrotski kakor agresivnostni simptomi kažejo na pritisk okolja, ki so mu delinkventni mladoletniki močneje izpostavljeni kot oni iz kontrolne skupine. Tudi te osebnostne motnje ne morejo iz začaranega kroga. To nam potrjuje število delinkventov z agresivnostnimi znaki, ki se iz leta v leto veča. Manjši odstotek teh motenj v obdobju po 14. letu ne prikaže resničnega stanja. V tej starosti se namreč začno ali pa pomnožijo tatvine in drugi delikti kot ena od osnovnih oblik sproščanja napetosti. Dejansko znaša število delinkventov z znaki agresivnosti 58, to je toliko, kolikor je oseb v eksperimentalni skupini, ne zgolj 37. Saj so bili opazovani mladoletniki v času naše ankete delinkventi tudi v pravnem smislu in zato v vzgojnem poboljševalnem domu. Izvor simptomov je osebnost, ki z njimi reagira na neki pritisk okolja. Osebnostna zgradba delinkventov do 14. leta starosti je že toliko utrjena, da ti tudi na pubertetne težave ne reagirajo več z nevrotskimi pojavi, marveč agresivno. Pri nedelinkventih je podoba po 14. lotu starosti v tem pogledu enaka, kot je bila v njihovi šolski dobi. Na težave pubertete reagirajo nedelinkventni mladoletniki verjetno povečini s sublimacij-skim ponašanjem. Takšno ponašanje pa se večidel ocenjuje z veliko prizanesljivostjo in razumevanjem, češ, saj gre za mlade ljudi, ki jim v teh letih pač buri kri. Seveda pa Pravkar navedene domneve samo z anketo ni mogoče potrditi. Analiza omenjenih odgovorov iz ankete nas prepričuje, da delikti znatnega dela gojencev v VPD vRadečah niso proizvod slučajnega sovpada okoliščin, marveč rezultat dolgotrajnega in nenehnega pritiska okolja na posebno oblikovano osebnost. Delikt pa je samo tista oblika neprilagojenega ponašanja, ki je prišla navzkriž z zakonom. 4. Uporaba prostega časa Nadaljnja skupina vprašanj zadeva razlike v uporabi prostega časa mladoletnikov in v prebrani literaturi. Tu nas zanimajo prvenstveno dve kategoriji pojavov: 1. neposredno sproščanje čustvene napetosti in 2. sublimacija zanimanj oziroma dejavnosti. Omenili smo že, da pomeni prva kategorija tiste dejavnosti in zanimanja, pri katerih posameznik neobvladano, neposredno sprošča svoje čustvene impulze: je napadalen, se pretepa, odkrito izraba sovražnost do družbe in ožjega okolja. Neposredno sproščanje čustvene napetosti se ka-*9 Potem v željah po pustolovščinah, v zanimanju za kriminalno ravnanje in vojne dogodke. Snimanje subli macijske narave in njim ustrezna dejavnost pa pomenijo tako preoblikovano u^nkovanje čustvene napetosti, da oblika sprostitve ustreza zahtevam in pravilom družbe. Jake dejavnosti so n.pr.: tekmovanje, šport, zlasti aktivno sodelovanje pri športnih igrah, taborjenje, potovanje, umetniško izrazna aktivnost (risanje, amatersko igranje itd.). Podatki v naši anketi, izraženi v številkah, takole izpopolnjujejo postavljeni katego riji: Uporaba prostega časa (0-20, 26) Prosti čas Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih pri šolskem otroku: igre in zabave 24 23 delo 14 15 igre, zabave, delo 2o 2o Skupaj 58 58 pri otroku po 14. letu starosti: igre in zabave 24 29 delo 15 12 igre, zabave, delo 15 12 Skupaj 53 53 x 2 Šolski otrok: x • 0,06; neznačilen. Otrok po 14. letu starosti: x * 0,95; neznačilen. Zanimanje otroka (0-2o,26) i Zanimanje Število ml; idoletnikov delinkventnih nedelinkventnih pri šolskem otroku: šport lo m 13 (22?) duševno razvedrilo* 29 (5o%) 24 (41?) šport in duševno razvedrilo 4 ( 7?) 12 (21?) brez zanimanja 15 (26%) 9 (16?) Skupaj 58 (100?) 58 (100?) pri otroku po 14. letu starosti: Šport lo (2o%) 18 (34?) duševno razvedrilo* 2o (39?) 23 (43?) šport in duševno razvedrilo 6 (12?) 9 (17?) brez zanimanja 15 (29?) 3 ( 6?) Skupaj 51 (100%) 53 (100?) * Všteta so tudi tehnična zanimanja. Šolski otrok: x • 6,58; značilen na nivoju 0,10. Otrok po 14. letu starosti: x • 11,06; značilen na nivoju 0,02. Branje knjig (0-20, 26) Otrok bere Število ml adoletnikov delinkventnih nedelinkventih v šolskem obdobju: knjige s športno vsebino 0 ( 02) lo (172) knjige s pustolovsko vsebino 16 (27%) 3 ( 52) knjige z drugačno vsebino 19 (33%) 4o (692) ne bere 23 M 5 ( 92) Skupaj 58 (loo%) 58 (loo2) Po 14. letu starosti: knjige ki zadovoljujejo zanimanje: neposredna 12 (27%) 9 (182) sublimacijska 3 ( 72) 25 (492) drugačna lo (222) 11 (212) ne bere 2o (442) 6 (122) Skupaj 45*(1oo%) 51*(loo%) Za ostale mladoletnike starši ne vedo, ali berejo ali ne. °°lski otrok: ■ 37,97; jnačilen na nivoju 0,001. Otrok po H. letu starosti: x • 25,05; značilen na nivoju 0,001. V uporabi prostega časa ni značilnih razlik. Tudi ne vidimo bistvene razlike med prvim ’n drugim starostnim obdobjem. V anketi sno se s temi vprašanji dotaknili le formalne Razdelitve prostega časa na razvedrilo, igro in dodatno delo. Vsebinsko plat smo skuša-1 najti v odgovorih o zanimanju za šport in duševno razvedrilo, torej predvsem za tista področja, ki smo jih uvrstili med sublimacijska. Čeprav so rezultati le malo zna-Rlln' 'n bi bilo treba opazovati še več primerov, pa le opravičujejo sklep, da delinkvenci mladoletniki manj izkoriščajo sublimacijske mehanizme - skoraj enako v obeh staro-nih obdobjih (obakrat je 15 opazovanih delinkventnih mladoletnikov brez takšnega zani-Rsnja). Presenetljivo pa je, da ni izrazitega porasta teh mehanizmov pri osebah iz kon-rolne skupine, ki so prišle v puberteto. Hladi ljudje so v tem obdobju še zaradi biološ-’n pretresov večinoma v napetosti, zlasti pa v napetem odnosu s poprejšnjimi avtoriteti* Pričakovali bi tedaj, da se bodo družbeno sprejemljivi "strelovodi" za sprostitev ^°mira in napetosti dozorevajočih let občutno pomnožili. Zdi se nam, da skromni števil-n’ Podatki onemogočajo kakršnekoli stvarne sklepe o opisanem pojavu. p3 manjšo vrednost podatkov vplivajo tudi nepopolni odgovori staršev na ta vprašanja. ° letu starosti se tako delinkventni mladoletniki kakor tudi njihovi nedelinkventni sovrstniki izmikajo kontroli staršev. To pravzaprav ne pomeni neke negativne lastnosti. Verjetno takšno osamosvajanje mladoletnikov samo po sebi ni odločnilnc za njihovo pot v delinkventnost. Res je sicer, da spremlja osamosvajanje in osvobajanje kontrole staršev pri večini mladoletnikov tudi kakšna asocialna oblika ponašanja. Vendar so te oblike po našem mnenju nevarne le, če se vežejo na takšno osebnostno strukturo, ki jih bo sprejela kot trajno lastnost. Seveda pa pomeni pubertetna asocialnost pri delinkventni skupini mnogokrat zgolj nadaljevanje ali preoblikovanje asocialnosti iz prejšnjih starostnih obdobij. Od otrokovega zanimanja pa do njegove dejavnosti nas vodi le tista skupina vprašanj,ki obravnava branje knjig. Drugih dejavnosti, ki jih sproži posebno zanimanje, z anketo nismo ugotavljali, ker smo menili, da bo podatek o branju knjig značilen in zadosten. Nismo se motili. Iz ankete izhaja, da delinkventi mnogo manj berejo knjige kot nedelin-kventi (delinkventna skupina 35,25, kontrolna skupina 53,45). Ta razlika nam le potrjuje ugotovitev, ki so nam jo dala že raziskave pred anketiranjem. Več delinkventov bere knjige, ki zadovoljujejo neposredno sproščanje čustvene napetosti - dejstvo, ki je bilo že dodobra pojasnjeno. Zanimivo pa je, da se v starosti od H. do 17. leta število delinkventov, ki berejo pravkar omenjeno literaturo, zmanjša (od 16 primerov, ki jih privlači pustolovska literatura, na 12 primerov, ki berejo knjige s takšno "neposredno" vsebino). Število takšnih književnih proizvodov pa se pri ne-delinkventnih osebah poveča. Naše številke so sicer premajhne za drznejše razlage, vendar bi mogli pojav previdno razložiti nekako takole: Delinkventi so se usmerili v stvarno sproščanje čustvene napetosti, torej v delikt in se ne zadovoljujejo več s fantazijskim izživljanjem. Pri osebah iz kontrolne skupine pa se čustvena napetost sprošča predvsem v fantazijskem območju. Glede na neposredno sproščanje je tedaj njeno preoblikovanje v fantazijskem svetu še vedno ena od sublimacijskih dejavnosti. Pri dolinkventih je torej branje kriminalnih zgodb in drugačnih pustolovščin često vzorec za asocialno in antisocialno dejavnost, medtem ko je pri nedelinkventih celo takšna literatura koristna opora njihovi domišljiji, v katero se izlije prekipevajoča razdražljivost in napetost mladega človeka. Pri prvih lahko opisana literatura pripomore k iskanju vzorca za antisocialno dejavnost, pri drugih pa ju morda strelovod, ki odvaja čustveno napetost v primerjnejše delovanje. 5. Ostala vprašanja Ostanejo nam še vprašanja, ki jih ni mogoče razporediti v zgornje kategorije. Najprej je pomembna vzgojna zaostalost. Podatki so sledeči: Starost otroka ob vstopu v šolo (0-18) 1 . ________Število mladoletnikov Starost oxevilo m delinkventnih laaojeiniKov nedelinkventnih manj kot 6 let in pol 9 (162) 18 (322) 6 let in pol in več 49 (842) 4o (682) Skupaj 58 (1002) 58 (1002) x » 3,o9; značilen na nivoju 0,10. Šolska izobrazba otroka (0-18) Otrok je dovršil osnovno šolo Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih manj kot 6 razredov 49 ( 852) 5 ( 92) 6 razredov in več 9 (152) 53 (912) Skupaj 58 (1002) 58 (1002) x • 64,0; značilen na nivoju 0,001. Obiskovanje šole (0-18) Otrok je obiskoval šolo Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih redno 26 (452) 54 (932) neredno 32 (552) k ( 72) Skupaj 58 (1002) 58 (1002) x * 29,4; značilen na nivoju 0,001. Pomoč pri učenju (0-18) * Otrok je pri učenju imel Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih pomoč 29 (5o2) 19* (332) ni imel pomoči 29 (5o2) 39 (672) Skupaj 58 (1002) 58 (1002) 2^obri, izbrani učenci. Starši pravijo, da niso potrebovali pomoči. * * 2,88; značilen na nivoju 0,10. Izbira poklica (0-23) Otrok je izbral poklic Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih po lastni želji 33 (6o?) 51 (88%) po željih drugih ljudi 8 (15%) 4 ( 7?) iz drugih razlogov H (25%) 3 ( 5*) Skupaj 55 (loo?) 58 (loo%) 2 x ■ 12,22; značilen na nivoju 0,01. Želja staršev (0-23) Starši bi želeli otroku poklic Število mladoletnikov delinkventnih J nedelinkvetnih isti 22 (38?) 35 (6o?) drugi 28 («8 2o (35?) so indiferentni 8 (14?) 3 ( 5?) Skupaj 58 (loo?) 58 (1 oo?) x • 6,56; značilen na nivoju 0,05. Prilagoditev poklicu (0-24) Otrok se je poklicu prilagodil Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkvetnih težko 17 (41?) 6 (11?) lahko 24 (59%) 5o (89?) Skupaj* 41 (loo?) 56 (loo?) x • 12,3; značilen na nivoju 0,001. Vloga med poklicnimi tovariši (0-24) Vloga med tovariši Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventih vodilna 15 (42?) 12 (23?) podrejena 11 (30?) 5 (10?) neopredeljiva 10 (28?) 35 (67?) Skupaj* 36 (100?) 52 (100?) x • 14,0; značilen na nivoju 0,001. Mnenje nadrejenih o mladoletniku (0 - 24) Nadrejeni označujejo otroku Število mladoletnikov delinkventnih nedelinkventnih ugodno 34 (77?) 54 (98?) neugodno lo (23?) 1 ( 2?) Skupaj* 44 (100?) 55 (100?) 2 x * 11,0; značilen na nivoju 0,001. V ostalih primerih starši ne vedo ali pa otrok ni v uku. Plošna vzgojna zaostalost delinkventov je znano dejstvo, zato je ne bomo nadrobneje o-raynavali. Značilno pa je v primeri s kontrolno skupino tudi neredno obiskovanje šole. aJverjetneje je to posledica neugodnega okolja: neurejenih družinskih razmer, slabega "^tsrialnega stanja in družbe delinkventnih mladoletnikov, ki v tem pogledu gotovo ni de-°vala vzpodbudno. Po drugi strani pa povzročajo neredno obiskovanje šole tudi osebnostne P°teze delinkventov: čustvena omahljivost, pri nekaterih tudi manjša inteligentnost in °. Posledica vseh teh čini tel jev okolja in osebnosti - slabša prilagodljivost. Tako si Padeta učenec in učitelj že zgodaj navzkriž. Učenec ima vse te poteze že ob prihodu v 0 ° in se seveda precej razločuje od drugih. Zaradi velikega števila učencev in lastne Pre°bremenjenosti mu učitelj ne more posvečati potrebne pozornosti in lahko samo omeju-e dejavnost, ki izraža otrokovo neprilagojenost. Šola postane tako za učenca nov vir j ustracij. Zato je razumljivo, da se je izogiblje. Saj to stori laže kot bi se umikal domačemu ognjišču, ki vendarle, naj bo že kakršnokoli - zadovolji večji del njegovih osnovnih potreb. Podoben je položaj, ko se začne delinkvent učiti nekega poklica. Zato govore podatki o izrazitejši neprilagojenosti delinkventnih mladoletnikov tudi na tem področju. Delinkventni mladoletnik si je v manj primerih kot nedelinkventni izbral poklic po lastni želji. Tudi ni vselej ugodil želji staržev, ko so ga dali učit poklica, ki po njihovem mnenju za otroka ni bil najprimernejši, a mu verjetno zaradi lastnih težav ih objektivnih ovir niso mogli nuditi drugačne izobrazbe oziroma drugačnega uka. Iz ankete tudi izhaja, da so se delinkventni mladoletniki teže prilagodili poklicu, 0 njih in njihovi dejavnosti na delovnem mestu je sicer znanega manj kot o osebah iz kontrolne skupine, saj imamo zanje pri vprašanju o prilagoditvi poklicnemu življenju le 41 odgovorov, pri vprašanju o vlogi med poklicnimi tovariši pa le 36 odgovorov. Prav tako je pri delinkventnih le 44 odgovorov o mnenju nadrejenih. Glede vloge med poklicnimi tovariši ne bi mogli iz same ankete kaj zanesljivega sklepati, čeprav se nam vsiljuje odgovor,da so bili nekateri mladoletni delinkventi v podrejenem odnosu do svojih tovarišev. Verjetno je tudi na ta odgovor vplivala želja staršev, da bi pokazali svojega otroka in njegovo zgrešeno pot kot rezultat slabe družbe. Neugodna ocena nadrejenih je pač končni rezultat težav, ki jih je mladoletnik zaradi svoje neprilagojenosti povzročal v ožjem in širšem okolju. V vzgojnem domu je neprilagojenost v poklicu še toliko večja, ker nekateri gojenci ob prihodu zaradi omejenih možnosti v domu zamenjajo prejšnji poklic z novim, celo manj ustreznim. Zamenjava poklica pomeni za gojenca navadno novo oviro in postane tako dodatni vir frustracij. 6. Sklepi 1) Anketa je s svojimi rezultati ovrgla začetno hipotezo, da ni psiholoških razlik med delinkventno in kontrolno skupino. Takšne razlike torej obstajajo. Kot druge raziskave tako je tudi anketa pokazala, da je bistvo teh razlik v oblikovanju frustriranega ponašanja pri znatnem številu delinkventov, ki so bili v času opazovanja gojenci vzgojnega poboljševalnega doma v Radečah. 2) Anketa kaže, da obstaja posebno okolje, ki v veliki meri povzroča, da nastajajo te razlike med delinkventno in kontrolno skupino. Za takšno okolje je značilno: a) neprilagojenost bodočih delinkventov v družinskem okolju, ki so bolj neubogljivi kakor nedelinkventi; b) starši uporabljajo neustrezne vzgojne ukrepe, predvsem hujše oblike fizičnega kaznovanja; c) obstaja družba otrok, ki jo starši označujejo kot slabo; d) starši izgubljajo kontrolo nad ponašanjem svojih otrok po 14. letu starosti v večji meri pri delinkventnih kot pri nedelinkventnih mladoletnikih; e) neprilagojenost delinkventov v šoli; f) neprilagojenost delinkventov v poklicu. Anketa nas prepričuje, da pri delinkventni skupini neprilagojenost od obdobja do obdobj3 narašča, 1. leti se torej težave delinkventov večajo, lo pa pomeni, da se je že v zgodnji mladosti izkristaliziralo nekakšno jedro takšnih lastnosti, ki vodijo v spopad med osebnostjo in okoljem. Dokler se mladostnik giblje v ozkem območju svoje družine, t,j. pred / letom starosti, se te težave ne izražajo premočno. Mimo tega se v slabo urejenih družinah (in takšnih je pri opazovanih primerih veliko) tudi hujše težave blaže ocenjujejo, če se celo ne prezro. Ko pa se prične krog otrokovega delovanja širiti, se znajde delinkvent v sporu z ožjim in širšim okoljem, ker mu vzgoja v družini ni izoblikovala takih osebnostnih potez, ki bi mu omogočale uspešno prilagoditev okolju. Ker se delinkvent ne more tako prilagoditi kot velika večina drugih otrok, poveča okolje nanj svoj pritisk. S tem se seveda pri osebnosti, ki že ustaljeno reagira na pritisk s frustracijskimi, navadno stereotipnimi mehanizmi, samo trdneje oblikuje frustrirano ponašanje. Spet se zmanjša plastičnost osebnostnih potez in tako so možnosti za prilagoditev vse manjše. Posledica so novi pritiski okolja itd.; torej gre za gibanje v začaranem krogu, iz katerega ni videti izhoda. Kakršnokoli razširjenje dejavnosti delinkventa, kot n.pr. prehod v šolo, v učenje poklica in drugo, pomeni zanj nov vir frustracij. Namesto da bi bilo vir pozitivnih izkušenj in obogatitve osebnosti. S tem pa se tudi oži območje njegovega čustvenega doživljanja. Osebnost zakrni in otrdi v svoji neplastičnosti. Zato so pojavi neprilagojenosti z leti vedno hujši, dokler ne pride do delikta, ki je najvidnejši (a ne nujno najhujši) izraz Kršenja družbenih načel. Tudi naša anketa nas utrjuje v prepričanju, da je treba zajezi -” pojave neprilagojenosti že zgodaj, dokler ni začarani krog, ki se oblikuje iz spopada med osebnostnjo in okoljem, pretrden. lakšna osebnost sama pa je zaradi vedno večje nepla-stičnosti le malo dovzetna za družbeno pozitivne ukrepe. 7. ANALIZA ODNOSOV V DRUŽINI Metka Kramar 0 Poglavje vsebuje rezultate podatkov o odnosih v družini anketiranca, o osebnosti star-ev« o družinskem ozračju in o stanovanju samem. Želeli smo ugotoviti, kakšni so odnosi starši in med očetom ali materjo ter opazovanimi mladoletniki. Ker bi nadrobna ana- !iza preveč razširila ankete, smo se morali omejiti le na nekatera vprašanja. Družinskega °ZraČja in odnosov pri delinkventni mladini seveda nismo mogli proučiti pred izvršitvijo azr|ivega dejanja, ampak po njom, vednar s pridržkom, da se odnosi od dejanja dalje in opazovanjem niso bistveno spremenili. Ker čustvenih vezi znotraj družine, družinske ^."’osfere in osebnosti posameznih družinskih članov ni mogoče določiti na podlagi anke-ranja, smo anketi dodali ocenjevalne lestvice, v katerih so anketarji po lastnem pre-arlo ocenili opazovane družine. Odnose v družini so anketarji ocenjevali le, če so imeli dovolj osnov za ocenjevanje in če so svojo oceno lahko utemeljili. Zato niso ocenjeni odnosi med posameznimi člani družine v vseh anketah, marveč samo v nekaterih. Absolutni podatki torej ne vsebujejo vedno vseh 58 družin. 1. Odnosi med starši Za osnovo ocenjevalnim lestvicam smo vzeli Cattellovo klasifikacijo za merjenje nagnjenj v družini in sicer tako, da smo izbrali nekatere kategorije te klasifikacije in jih prilagodili anketi. Iz njih smo oblikovali lestvice s petimi oziroma tremi stopnjami -za primere, ko bolj nadrobne klasifikacije ne bi bilo mogoče napraviti. Ker terja lestvica s petimi stopnjami zelo natančno ocenjevanje, pri kratkem času opazovanja, ki je bil anketarjem na voljo, skoraj ni bila umestna. To stališče potrjuje dejstvo, da so ocenjevalci tudi v primeru, ko naj bi uporabili lestvice s petimi stopnjami, pravzaprav uporabljali le tri stopnje. Zato tudi komentiramo vse lestvice le v treh stopnjah, v nekaterih primerih pa zaradi izračunavanja x celo v dveh stopnjah. Prva lestvica prikazuje čustvene vezi med člani družine. Za pozitivno nagnjenje smo postavili v sredino lestvice ljubezen, poleg nje v eno smer ravnodušnost in sovraštvo, v drugo smer pa predanost in zaverovanost kot dve obliki negativnih čustvenih odnosov. Druga lestvica obsega razpon med čustveno odvisnostjo in čustveno neprizadetostjo z vmesno pozitivno stopnjo čustvene navezanosti. Pri praktičnem ocenjevanju se je pokazalo, da je čustvena odvisnost oziroma neprizadetost zajeta že v prvi lestvici, ker ta tako in tako terja neko stopnjo čustvene navezanosti. Zato komentiramo rezultate prvih dveh lestvic skupaj. Četrta lestvica zajema v petih kategorijah razpon med nadrejenostjo in podrejenostjo; osrednja stopnja pomeni samostojnost, skrajnji stopnji pa oblastnost in pokornost. Tretja in peta lestvica ocenjujeta - vsaka y treh stopnjah- način, kako se čustveni odnosi izražajo v družinskem življenju. Ena obravnava odnos: vsiljiva skrbnost - zanemarjanje, druga pa žrtvovanje - izkoriščanje. Čustveni odnos med starši (Oc-31) Lestvica 1 - absolutni podatki Odnos: Mladoletnik: Oče - mati (lati - oče delinkventni nedelinkventni delinkventni nedelinkventni predanost A lo 2 18 ljubezen 28 35 34 34 ravnodušnost 22 13 17 5 Skupaj 54 58 53 57 Lestvica 1 - v odstotkih Odnos: Mladoletniki: Oče - mati Mati - oče delinkventni nedelinkventni delinkventni nedelinkventni predanost 7 17 4 31 ljubezen 52 6o 64 6o ravnodušnost 41 23 32 9 Skupaj loo loo loo loo 2 Oče - mati: x? • 5,53; značilen na nivoju 0,10. Mati - oče: x - 19,20; značilen na nivoju 0,001. Lestvica 2 - absolutni podatki Odnos: Mladoletniki: Oče - mati Mati - oče delinkventni nedelinkventni delinkventni nedelinkventni čustvena odvisnost in navezanost čustvena neprizadetost Skupaj 31 46 41 51 23 12 12 6 54 58 53 57 Lestvica 2 - v odstotkih Odnos: ^Mladoletniki: Oče - mati Mati - oče delinkventni nedelinkventni delinkventni nedelinkventni ^stvena odvisnost in ^vezanost Čustvena neprizadetost skupaj 57 79 77 89 43 21 23 11 loo loo loo loo 2 - mati: x„ - 5,21; značilen na nivoju 0,05. ati - oče: x « 9,01; značilen na nivoju 0,01. Wil ena za starše delinkventnih mladoletnikov je ravnodušnost in čustvena neprizadetost v njihovih medsebojnih odnosih. Že v uvodnih izvajanjih smo rekli, d3 so se anketarji nagibali k normalnim-srednjim ocenam odnosov. Zaio je v srednjim ocenah (ljubezen in čustvena navezanost) med skupinama delinkventnih in c.c. K'e.nili .sladci. n i še vedno ne pomeni pojava, ki bi resneje zamajal družbe-09 temelje. J^azen je namreč tisto učinkovito sredstvo kontrole nad kriminaliteto: vsaj 7o do 8o % borilcev, ki se prvič pregrešijo, ne ponavlja več kaznivih dejanj. Le približno 2o % oseb v kriminalni populaciji je takšnih, ki bodo recidivisti. Sodobne psihološke raziskave pa nam povedo, da bi bilo mogoče celo teh 2o % zmanjšati, če bi se kaznovalna Pravica uveljavljala bolj smotrno kot doslej. Preostro ali neprimerno kaznovanje nika-N°r ne poboljša občutljivejša osebnosti, marveč jo usmeri v ponavljanje kaznivih dejanj. kjstvo, da je 8o % delinkventnih osebnosti popravljivih iz lastnega nagiba, nam jemlje Precej naje prevzgoji tel jske samozavesti. Saj menimo, da je čisto naša zasluga, če se ^kdo brez vmešavanja družbenih organov vrne na pravo pot. (To razmerje v odstotkih je '1° isto celo v dobi, ko o prevzgojni funkciji kazenskih domov in kazenskega sistema sploh še ni bilo govora). Priznati moramo, da za 2o % "težavnih" osebnosti še ne poznamo ustreznih metod. Kljub trudu specialistov vseh vrst, psihologov, psihiatrov, socialnih delavcev in drugih, uspehi nikakor niso zadovoljivi. Tem 2o % morajo prvenstveno veljati naše raziskave in o njih naj predvsem spregovorimo na našem seminarju. Nekatere člene v oblikovanju "težavnih" osebnosti vendarle poznamo. Za zdaj se bomo ognili biološkim činiteljem, ker jim ne pripisujemo tolikšnega pomena kot v preteklosti. Prvi znaki neprilagojenosti se oblikujejo v zgodnji otroški dobi in so tesno povezani z motnjami v družinskem okolju. Naša anketa nam odkriva stopnjevanja neprilagojenosti od prvih začetkov do prehoda v pravo delinkventnost. Nekje na tej poti se marsikak neprilagojen otrok ustavi v vzgojni ustanovi. Ali so do-- movi že takšni, da bi za naših 2o % razreševali vzroke njihove neprilagojenosti? V tem pogledu nimamo domačih analiz, pa tudi tuje so pomanjkljive. Toda ozračje v naših domovih ne bo daleč od tistega, kot ga doživljajo otroci, ki so stalni gostje bolnišnic in socialnih ustanov. Njihovo življenje pa so mentalni higieniki ter otroški psihiatri že proučili. Nič kaj zadovoljni z rezultati, ki jih daje ustanova za otroka in njegov duševni ter telesni razvoj, so probleme ustanov za otroke in mladoletnike strnili v skupen pojem - hospitalizem. Kaj bi bil na kratko hospitalizem vzgojnih domov? Njegovo bistvo je v tem, da otroka ne prilagajamo družbi, marveč vzgojnemu domu, to se pravi, vsem njegovim posebnostim, mnogokrat celo željam in zahtevam posameznikov, ki vodijo takšen dom. V pogoje za razvoj hospitalizma pa moramo uvrstiti tako število gojencev kot število vzgojiteljev, tako sestav gojincev kot razgledanost in požrtvovalnost vzgojiteljev, tako prostega kot možnosti za pr:ktično delo, tako notranji rad kot ozračja v domu in seveda.še marsikaj. Roosenburgova je takole opisala okolje, ki je močno podobno rajmeram, na kakršne . v •. -nil : r.i Miki -cf - • naletimo v vzgojnih ustanovah in katerim morda.nezavedno "prilagajamo* mladoletnika. Poboljševalni dom je tako organiziran in voden, da obsojenci ne morejo pobegniti. Zato mora upravnik budno paziti na vse, kar se dogaja v tem zaprtem prostoru. To pa ni prehuda naloga, saj je upravljanje doma v glavnem preprosto. V zavodu sta red in disciplina strogo obvezna. Stike z zunanjim svetom nadzorujejo in ker se zanjo porabi precej časa, so obiski dokaj omejeni. Obsojenec se mora seznaniti z dnevnim redom, s svojimi dolžnostmi in pravicami. Delu mu je natanko odmerjeno. S pravilnikom jo določeno število in vsebina pisem, ki jih lahko prejme od staršev. Vsa pisma se cenzurirajo, zato, da ne bi prišlo do načrtov, ki bi škodili celotnemu redu ustanove. Na zrak hodi obsojenec ob določenih urah , obedovati mora ob določenem času, čas, ki ga lahko posveti svojim željam in razvedrilu, je natančno odmerjen. Vse, kar prejme ali odpošlje, mora biti pregledano. Naj dela dobro ali ne, njegov položaj bo vedno enak in vedno bo dobival dogovorjeno vsoto denarja za svoje delo. Če pa ne dela, tudi ničesar ne zasluži, vendar mu zato ne odtegnejo dnevnega obroka hrane. To je torej svet, ki je umetno omejen, osamljen in zapuščen. Ob takšnem opisu, ki je seveda ekstremen, se zavemo, da okolje, v katerem vzgajamo neprilagojenega otroka in mladoletnika, še vedno ni zadosti blizu družbeni realnosti. Čeprav vanj vedno bolj vnašamo oblike iz vsakdanjega življenja, moramo na tem seminarju odkriti še nove in še številnejše možnosti za to. Predvsem pa je treba skladno spreminjati ozračje oziroma razmere na vseh stopnjah in v vseh domovih. Želja, da bi imeli dober dom, morda nehote ustvarja hierarhijo "dobrih" in "slabih" vzgojnih domov. V domove, ki nosijo poslednji vzdevek, preradi usmerjamo huje neprilagojene gojence, ki marsikdaj pripomorejo k upravičenosti takšnega vzdevka. Znano je, da se domovom za mlajše gojence posveča več pozornosti kot domovom za sta-rejše; da je zaradi posebnih okoliščin imel neki zavod v določenem obdobju več materialnih in drugih sredstev itd.; - vse to pa krepi razlike med domovi. Poseben problem je, koliko časa preživi gojenec v domovih. Po našem mnenju ta čas ni razumno omejen. Mnogi gojenci so tudi do deset let v ustanovah in pri tem še prehajajo 'z ene v drugo, navadno iz "dobre" v "slabo". V Radečah je po stanju z dne 1. januarja 1958 29,6 % takšnih gojencev. Ne bo preveč, če rečemo, da bodo mnogi od teh za vsekaj ubrali pot delinkventnoga ravnavanja. Vemo, da je posebno hud tisti povratnik, ki je iz mladoletnega storilca -recidivista prešel v odraslega delinkventa. p° novejših spoznanjih je družbena kontrola v obliki vedno ostrejših kazni za takšnega recidivista neuspešna. Ujeti smo v paradoks: za ponavljanje kaznivih dejanj uporablja-vedno ostrejše kazni, prav te pa sprožijo še pogostnejše ponavljanje kaznivih dejanj. Kaznovanje kot oblika družbene kontrole bo seveda preživelo našo in še mnoge generacije. Preveč uspešno sredstvo je v odvračanju s krive poti za tiste, ki gredo v delinkventnost, bi z njo zadovoljili svoje potrebe. Velik odstotek takšnih ljudi namreč strezni prva ne9ativna izkušnja. To pa še ne pomeni, da velja isto za recidiviste, ki so osebnostno huje prizadeti. Zanje moramo poiskati drugačne poti do resocializacije. Na našem področju pa se moramo predvsem rešiti hospitali zrna v domovih. V sedanjih razmerah namreč le za ^oČen čas odtegnemo mladoletnika negativnim vplivom. Ob novih pritiskih okolja, kate-r8mu ni prilagojen, pa bo morda ponavljal kazniva dejanja. j*6veda je mladoletniška delinkventnost preveč zapleten bio-psiho-socialni problem, da j zadostovali zgolj neki popravki v sistemu prevzgoje. Marsikaj moramo še upoštevati, Zašenši z mladoletnikovo biologijo. Četudi ves čas dajemo prednost družbenim vzrokom ne-pr>lagojenosti, pa ne bi bilo prav zanemarjati biogenetičnih momentov tam, kjer so ti p0l,|embni. Raziskave o bioloških vplivih še vedno niso povsem dokončne. Novejša opazova-riia pri duševnih bolnikih nam vzbujajo celo misel, da neke osebnosti kljub nasprotnim *unanjim vplivom, tako rekoč iz "notranje" moči rajši ravnajo v družbeno negativnem S^lu. Takšna opazovanja so zlasti zanesljiva za tiste neprilagojene osebe, pr. kate-'P je motono delovanje hipofize, bodisi da je ta preveč ali premalo aktivna. Mnogi hi- poplastični ljudje in akromegaliki se kar ne morejo odtrgati celo od kriminalne dejavnosti, dokler se po ustreznem zdravljenju ne uredi funkcija omenjene žleze. Takrat pa se takšne osebnosti mnogokrat kar čudežno poboljšajo. Radeške raziskave so pokazale, da odstotek hi popiastičnih oseb med gojenci ni ravno majhen. Površni pogled v druge domove (na primer Logatec) nas opominja, da so tam razmere podobne. Ali ne terja takšna uqotovitev poaloblienpna sodelovanja našega zdravstva, ki je doslej docela zanemarjalo to plat zdravstvenega dela v domovih? Socialnopsihološke analize neprilagojenosti uvrščajo na prvo mesto zlasti ugotovitve o oblikovanju frustriranega stereotipnega ponašanja. Te ugotovitve nam pojasnijo marsikaj, kar si z zdravim razumom mnogokrat nismo znali razložiti. Čemu ponavlja otrok ali mladoletnik neprimerna dejanja kljub nasprotnem trudu njegove okolice, navkljub kaznovanju, kljub temu, da se sam mnogokrat zaveda svojega zgrešenega ravnanja? S formalno logiko si tega pojava nismo znali pojasniti. Razumemo pa, da se tako sprosti čustvena napetost v človeku - često mimo dobrih namer in sklepov, ki jih v njem oblikuje vzgojno okolje. V naših domovih so številni gojenci s frustriranim ponašanjem. V Radečah ima 36 % preiskanih gojencev frustracijsko strukturo ponašanja, 32 % pa je takoimenovanih sekundarno motiviranih. Veno, da vzroki za takšno ponašanje ne tiče v vzgojnih ustanovah, čeprav mnogi vplivi naših domov krepe že prej izoblikovani frustracijski mehanizem. Vzroke frustriranega ponašanja želimo kar najbolje spoznati, zato smo poleg že znanih metod uporabili še anketo o življenjskih razmerah delinkventne mladine. Za raziskavo smo to pot izbrali metodo, ki je sicer preprosta in uspešna, a zaradi pogostnega izrabljanja nekam na slabem glasu. Prav zato smo se trudili, da bi zgradili anketo po sodobnih načelih in ob sodelovanju ustreznih strokovnjakov. Delinkventna in kontrolna skupina sta se skladali po starosti, socialnemu poreklu, deloma po prebivališču, zlasti pa po tem, da je imel vsak anketiranec živa še oba od staršev. Zdi se nam pomembno, da so bili vsi naši anketiranci iz popolnih družin, kar daje večjo vrednost razlikam, ki smo jih ugotovili. Zaradi takšnega izbora smo pri analizi podatkov Izhajali iz začetne hipoteze, da med obema skupinama ne bo značilnih razlik. Analiza je seveda takšno hipotezo ovrgla. V večini vprašanj, ki zadevajo družbeni položaj, gospodarsko stanje in splošne razmere v družini, ni značilnih razlik med delinkventno in kontrolno skupino. V tem je posredno tudi dokaz, da smo obe skupini izbrali dokaj posrečeno. Ni značilnih razlik v starosti staršev, v njihovi nenavzočnosti v družini, glede sodelovanja v NOB in drugih vojnih formacijah, glede skupnega življenja, glede kraja, kjer prebiva družina, glede izobrazbe, zaposlitve, oddaljenosti od kraja zaposlitve, glede mesečnih dohodkov, bolozni in invalidnosti ter duševnih bolezni. Celo alkoholizma naj ne bi bilo dosti več v skupini delinkventov v primerjavi s kontrolno skupino, ker ja x le slabo značilen v škodo delinkventne skupine(v delinkventni skupini je 15 družinskih članov alkoholikov, v kontrolni pa 7). Značilne razlike pa najdemo v zaposlenosti matere. Zaposlenih je namreč manj mater delinkventnih kot pa nedelinkventnih mladoletnikov (glej razlago na str. ko). Podobno so v škodo delinkventne skupine značilne razlike glede zasedenosti in udobnosti stanovanja; kar 32 (18) družin delinkventov ima neprimerno stanovanje. Zato je tudi stanje anketirancev glede na to, s kom so spali, pri delinkventni skupini zelo neugodno. Le k (H) delinkventi so spali sami v sobi, vsi drugi pa skupaj z drugimi, in to največ 25 (lo) s celo družino v isti sobi. Poleg tega so anketiranci iz delinkventne skupine v 3o primerih ležali z drugo osebo v skupni postelji. Te zunanje znake o stanju v družini so dopolnili anketarji z lastnim opazovanjem družin in odnosov v njih. Ko so anketerji opazovali urejenost stanovanja, so ugotovili, da je v družinah delinkventnih mladoletnikov znatno več slabo urejenih stanovanj (22 : 6). Prav tako so v škodo delinkventne skupine njihove ocene ozračja v družini. Ozračje so namreč v 26 primerih opisali kot neskladno, polno konfliktov. Harmonično je bilo sicer v 29 družinah delinkventnih mladoletnikov, vendar naj bi bilo takšnih družin v kontrolni skupini kar 52. Anketarji so nato ocenjevali odnose med starši in odnose staršev do otrok. Pri tem so našli več čustvenih motenj v medsebojnih odnosih v družinah, iz katerih izhajajo delinkventi. Tako naj bi bilo 32 % mater iz takšnih družin ravnodušnih do očeta, vtem ko jih je prav tolikšen odstotek iz kontrolne skupine svojemu možu predan. Očetje delinkventnih mladoletnikov naj bi bolj zanemarjali matere in po njih verjetno vso družino kot očetje nedelinkventnih mladoletnikov. Podobne motnje bi našli tudi v odnosih med starši in otroki. Po naših ugotovitvah naj bi bilo v delinkventni skupini v primeri z nedelinkventno precej več staršev, ki so ravnodušni do svojih otrok, mnogo več takšnih, ki svoje otroke zanemarjajo, mnogo več neavtoritativnih očetov in mnogo več mater, ki otroke izkoriščajo. Vprašanja o anketirancu - delinkventu so razgrnila razvoj njegove neprilagojenosti iz obdobja v obdobje. Ni nikakršnih značilnih razlik glede rojstva otroka, poroda in morebitnih njegovih komplikacij, glede dojenja ali fizične ter kulturne zapoznelosti. Pač so nakazane manjše razlike v otrokovi zdravstveni prilagoditvi, ki je bila pri delinkventni skupini v prvem letu nekoliko slabša. Pač pa se že v obdobju pred vstopom v šolo srečamo z mnogimi pojavi neprilagojenosti. Najprej vedo starši za to obdobje povedati, da mnogi kasnejši delinkventi (glede na naš 1*bor je med njimi večina povratnikov in takšnih s hujšo delinkventno aktivnostjo) ni-50 bili tako ubogljivi, da bi lahko pozabili na njihove običajne otroške slabosti in ocenjevali njihovo mladost ugodno. Takšnih otrok naj bi bilo v delinkventni skupini Proti 3 iz kontrolne skupine. Seveda so v tam številu zajeti samo otroci, ki so tu- di navzven kazali motnje v prilagoditvi ali pa se je njihova neprilagojenost že zgodaj izražala v agresivnih reakcijah. Zanimivo je, da so se nad enakim številom otrok (namreč nad 11 poznejšimi delinkventnimi mladoletniki) pritoževali tudi drugi, ne le starši. Torej je njihova neprilagojena aktivnost že takrat prešla ozki družinski krog. Večina kasnejših delinkventov pa rešuje svoje zgodnje notranje napetosti in pritiske bolj sama v sebi kot navzven. Zato naletimo pri njih na toliko simptomov manj nevarne pa tudi hujše zgodnje nevroze. Takšni simptomi so se v naši anketi pokazali pri 47 delinkventnih mladoletnikih. V primerjavi z mladoletniki iz kontrolne skupine so pri delinkventih očitni zlasti simptomi hujše nevroze, kajti huje nevrotičnih je kar 27 delinkventnih mladoletnikov, a le 9 iz kontrolne skupine. Anketa precej zanesljivo kaže, da se večina otrok iz kontrolne skupine uravnovesi v šolski dobi. Takšne poti pa delinkventni mladoletniki - sedaj gojenci doma v Radečah - navadno niso prehodili. Njihova neprilagojenost se stopnjuje in zaplete; zato se pri večini v šolski dobi pokažejo razvade, ki niso več omejene samo na prizadeto osebnost, marveč se kažejo v blažjih, večinoma pa v hujših agresivnih odgovorih na pritiske okolja. Tako je zlasti občutno več agresivnih razvad med delinkventno skupino (33 primerov) kot med nedelin-kventno (le 3 primeri). Nič čudnega, da je v tej dobi tudi pritoževanje okolice nad njihovim ponašanjem znatno večje kot v prejšnjem obdobju (24 : 1). Posledica opisanih motenj je neredno obiskovanje šole. Zato nas ne preseneča visoko število delinkventnih mladoletnikov, ki so neredno hodili v šolo (3o : 4). Rezultat zavožene mladosti pa se prepričljivo izraža v številu dokončanih razredov osnovnega šolanja: v delinkventni skupini je 49 otrok dovršilo manj kot 6 razredov, medtem ko je v kontrolni skupini - torej pri mladoletnikih iz istega starostnega obdobja - rezultat obraten. Po 14. letu starosti mladoletnega storilca kaznivih dejanj se njegova neprilagojenost zgolj utrjuje. Razvijajo se le nove oblike. Ob bolj smiselni delinkventni aktivnosti so pri nekaterih poprejšnje nevrotične ali slepe agresivne reakcije do okolja, ki so bile večinoma brez pravega cilja, zdaj vedno redkejše. Večina opazovanih delinkventnih mladoletnikov pa se ni znebila tistih razvad, ki smo jih označili kot agresivne proti okolju. Našli smo jih v 29 primerih in le v 2 kontrolnih primerih. Kakor so v prejšnjem obdobju zanemarjali šolanje, tako je mnogim sedaj težka prilagoditev delavnemu življenju. Pri 17 mladoletnih delinkventih smo namreč dobili odgovor, da so se težko vživeli v delo. V kontrolni skupini pa je le 6 takšnih odgovorov. Med de-1inkventnimi mladoletniki pa je tudi precejšnje število takih, ki pred prihodom v dom sploh niso poprijeli za nobeno delo. Tem ugotovitvam bi morali dodati še izčrpen opis splošnih socialnih razmer, v katerih živi in se oblikuje neprilagojena mladina. Obstajata vsaj dva pomembna vira, iz katerih izhajajo neprilagojeni mladi ljudje. Največ jih je v družinah, ki so se v zadnjih \ desetletjih naselile v mestih ali pa zlasti po vojni opustile obdelovanje zemlje in se zaposlile v bližnji industriji. To so "mlade1 družine, brez prave tradicije, ekonomsko pod povprečjsm, živeče navadno v pretesnih stanovanjih. Ker jih novi življenjski tempo prehiteva, so dovzetnejše za številne negativne vplive mestnega življenja. Drugi vir je za zdaj sicer neznaten in za mladoletniško delinkventnost nikakor ne značilen. Tu mislimo na družine, ki so kulturno in ekonomsko zadosti razvite, vendar jih tarejo številne notranje težave, predvsem pa čustveno neskladje med zakoncema. Te njune težave pa • pogosto mimo njunega hotenja in truda, da bi jih prikrila - frustrirajo mladega človeka. Slabe ekonomske razmere so sicer pomemben činitelj, saj večajo število premoženjskih deliktov, a za hujše oblike neprilagojenosti in delinkventnosti niso edini vzvod. Za te oblike je pomembnejše ozračje v družini inotrokovo dobro počutje, čeprav nanj seveda vpliva tudi količina kruha in obleke, ki mu jo dom nudi. X N Od spoznanja vzrokov neprilagojenosti do celovite in pravilne uporabe teh spoznanj bo seveda še dolga pot. Ni nobenega drugega družbenega problema, pred katerim bi bili v celoti še tako brez moči, kot smo prav pred problemi neprilagojenosti. Nekatere ugotovitve, ki smo jih navedli, so morda pomogle razjasniti nekaj temnih lis. Ne domišljajmo pa si, da smo s tem že storili kak pomembnejši korak naprej. V poslednjem šašu je vsa naša pozornost posvečena družini. Mnoge ugotovitve doma in po svetu utrjujejo naše prepričanje, da naj bo družina torišče preventivnega in prevzgojnega dela. Če pa je neka družina vir motenj za otroka ali mladoletnika, potem naj mu "razširjena družina" - največkrat je to vzgojni dom - nadomesti materialno in čustveno izgubo. Predvsem moramo poudariti čustveno Izgubo. V mnogih desetletjih je po zaslugi vzgojiteljev sicer izginil tisti vzgojni sistem, ki ga je povzdignil v nesmrtnost Charles Dickens. Don res skrbi za otrokov telesni razvoj, za poklicno izobrazbo, za pri vzgojitev mnogih družbenih načel. Don torej skrbi, da njegov varovanec ne bo "družbeno bolan". Premalo pa stori za čustveno polnovrednost svojega gojenca, za nje-90VO pozitivno družbeno aktivnost in pozitivno navezanost na družbo. Kako tenu odpornost to je poglavitno vprašanje, ki ga zastavljamo našim vzgojiteljem in drugim strokovnjakom, ki imajo opravka z neprilagojeno mladino. 11. MLADINA IZ VZGOJNIH DOMOV Janez Železnik r°blem, ki ga v zadnjih letih vedno močneje čutimo v vzgojnem poboljševalnem domu v Radečah, je problem tistih mladoletnikov obeh spolov, ki so že pred prihodom v naš dom živeli dalj časa ali pa sploh večji del življenja po raznih mladinskih domovih, L internatih ali vzgajališčih. Ti mladoletniki pomenijo zaradi nekaterih specifičnosti v ponašanju glede na druge gojence poseben vzgojni problem. Sodimo, da to ni samo problem našega doma, temveč da se mora z njim ukvarjati tudi vzgojno osebje drugih vzga-jališč ter vzgojnih institucij internatskega tipa, in to tem bolj, čim starejše gojence imajo. V našem domu je 135 mladoletnikov in mladoletnic. Od teh je že prej bivalo v raznih domovih 34 mladoletnikov in 6 mladoletnic, skupaj 4o ali 29,6 % od vseh, in to ; Hoški Ženske Skupaj do 6 mesecev 4 1 5 6 do 12 mesecev 9 2 11 12 do 18 mesecev 4 - 4 18 do 24 mesecev 5 1 6 2 leti do 3 let 3 1 4 4 leta do 5 let 3 1 4 5 let do 6 let 2 - 2 8 let do lo let 4 - 4 Skupaj 34 6 4o Pri tem ni vračunan čas, ki ga je mladoletnik prebil v našem domu (od 6 do 3o mesecev). Zanimivo je, da sta skoraj dve tretjini teh mladoletnikov bili vsaj v dveh mladinskih zavodih že pred prihodom v Radeče. Tako je živelo: v 1 domu 14 mladoletnikov v 2 domovih 13 mladoletnikov v 3 domovih 5 mladoletnikov v 4 domovih 5 mladoletnikov v 6 domovih so bili 3 mladoletniki , skupno torej 4o mladoletnikov. Pri tem so izraziti zlasti nekateri primeri: P. je bil v 24 mesecih v 6 različnih domovih, Ž. v 36 mesecih v 4 domovih, K. v 12 mesecih v 3 domovih, 0. in C. oba v 18 mesecih prav tako v 3 domovih. Taki mladoletniki so kot 'stari domski veterani' v skupini gojencev poseben problem. Za globljo presojo skupine mladoletnikov, ki so že prej bivali v raznih domovih, smo opravili nekatere primerjave z mladoletniki, ki prav tako bivajo pri nas, pa še niso bivali v drugih domovih. Zaradi pravilnega pojmovanja in lažjega izražanja bomo v nadaljevanju referata prve imenovali "mladoletniki iz domov', druge pa "ostali mladoletniki". Celoto sestavlja 131 oseb (4o mladoletnikov iz domov ♦ 91 ostalih mladoletnikov). Podatki kažejo sledeče : Število mladoletnikov iz Število ostalih mlado- domov 1etnikov število % število % 1. Kazniva dejanja brez sosto- rilcev 21 52,5 35 38,4 Kazniva dejanja s sostorilci 2. Kazniva dejanja izvršil v čas 19 u 47,5 56 61,6 bivanja v domu j 13 3. Bivališče v času storitve kaz- 32,3 - - ni vi h dejanj a) v mestu 32 8o,o 39 42,9 b) na vasi 8 2o,o 52 57,1 Mladoletniki imajo: a) očeta in mater 19 47,5 43 47,3 b) samo mater 16 4o,o 33 36,2 c) samo očeta 1 2,5 11 12,o d) so brez staršev 5. Poklic mladoletnikov v času s 4 to- lo,o 4 4,5 ritve kaznivih dejanj: a) vajenci 18 45,o 17 18,7 b) šoloobvezni učenci lo 25,o 12 13,2 c) delavci 9 22,5 23 25,3 d) kmetje • • 14 15,4 8) brez poklica 3 7,5 25 27,4 k* Pojeni: a) v zakonu 32 8o,o 77 42,9 b) izven zakona 8 2o,o 14 57,1 ornji podatki kažejo, da je med gojenci, ki prej niso bili v domovih, v primeri z ostalimi več otrok, ki imajo samo očeta in relativno več izven zakona rojenih otrok. 0 naših spoznanjih bi bili mladoletniki, ki so že prej bivali v domovih, bolj probie-•at1čni kot ostali. 'dne so razlike pri poklicih mladoletnikov v času storitve kaznivih dejanj. Tako je mladoletnikov iz domov kot ostalih bilo vajencev, šoloobveznih otrok, torej učen-Cev in dijakov, manj pa brez poklica. Te razlike so nastale zlasti zato, ker se je j^Čina starejših mladoletnikov in mladoletnic iz domov učila v vzgajališčih kakega po-, 1Ca ali pa so obiskovali šolo oziroma gimnazijo. Vzrok , da je 8o % mladoletnikov * domov v času storitve kaznivih dejanj bivalo v mestih in industrijskih centrih, je C8r tudi v tem, da so nekateri domovi in internati v mestih, vendar pa vse kaže zlasti na to, da je povratek v družbeno neprilagojenost oziroma kriminal v mestih večji. V večini primerov ugotavljamo, da je pri mladoletnikih, ki že dalj časa živijo po raznih domovih, prikrajšani za topla čustva in zaupne ter prisrčne odnose v urejeni družini, izrazito razvit čisto poseben način osebnega uveljavljanja med sogojenci in tudi v odnosu do vzgojiteljev. Dejstvo je, da se imajo za "veterane domov" in se zato že takoj ob prihodu v naš dom poizkušajo - v večini primerov jim to tudi uspe - uveljaviti v kolektivu sogojencev, S ponosom in z neko samozavestjo pripovedujejo, kjer vse so že "domovali"; privlačno in včasih zelo nazorno znajo pripovedovati svoja doživetja in posredovati izkušnje, ki so si jih pridobili med bivanjem v zavodih. S tem obračajo nase pozornost in poizkušajo pridobivati ugled. Tako osebno uveljavljanje je obenem tudi nekakšno nadomestilo za prejšnje ne dovolj uspešno pozitivno uveljavljanje njihove osebnosti v normalnih življenjskih razmerah. Tudi z vedenjem hočejo podkrepiti svoje pripovedi. 0 tem je napisal neki mladoletnik, ki je doslej preživel ž* 12 let v domovih, sledeče : "Kmalu po prihodu v dom je med delom stopil k meni B.J. in me vprašal, če res boksam. Pritrdil sem mu. Rekel je, da bi se v nedeljo pomerili. Potem pa so kar prihajali: R., P. itd. Toda kako so se osmešili, ko je prišla nedelja, ki sem jo komaj čakal. Ko sem v prvem spopadu B. skoraj knockoutlral, ni bilo nobenega nasprotnika več. Šele. zvečer sta se komaj opogumila P. in R, Prvi je predlagal le rahlo "šlatanje", R. pa sem dal kratko lekcijo boksa, tako, da potem ni hodil več kot našoprijen petelin. R. so fantje sovražili in videl sem, da so mene potem skoraj vsi vzljubili." Hitro se znajdejo in se vsaj na videz vživijo v novo okolje, tako da po nekaj dneh že poizkušajo tudi praktično uporabljati v domovih pridobljene izkušnje in spletkariti (izmišljene bolezni, Izgovarjanje na drugega vzgojitelja, pri delu hajdejo takoj lažje opravilo, na šegav način izigravajo opomine vzgojitelja ipd.). Njihovo vživetje pa je često res le navidezno. Že prve mesece postanejo čustveno nemirni in delajo težave. Tako je pobegnilo iz našega vzgojnega doma 55 % mladoletnikov iz domov, in sicer jih je enkrat pobegnilo 9, dvakrat so pobegnili 4, trikrat 6 in . šestkrat 3 mladoletniki. Značilno je, da je pri teh mladoletnikih v večini primerov motiv pobega hrepenenje po doživetjih in pustolovščinah. Zato ne bežijo proti svojemu domu in kraju, ampak tja, kjer pričakujejo doživetij. Zanimivi sta tudi ugotovitvi, da je 32,3 % vseh mladoletnikov iz domov storilo kazniva dejanja prav med bivanjem v našem domu In da je 52,5 % mladoletnikov iz iste skupine izvršilo kaznivo dejanje samostojno in brez sostorilcev, medtem ko je ta odstotek pri ostalih za 14,1 manjši. Pri tem očitno ne gre toliko za samozavest mladoletnega delinkventa, temveč za nekaj drugega. Že radeški seminar (l. 1957) je dognal, da imajo delikti mladoletnikov dva različna izvora: lahko so ali posledica motovacijskih mehanizmov ali pa frustracijekih stereotipov. Za večino mladoletnikov iz domov smo. ugotovili, da je treba pri njih iskati izvor delikta v frustraci j ski h stereotipih, da jim torej izvrševanje kaznivih dejanj pomeni posebno obliko sproščanja lastne ču-stvene napetosti. Za razvoj frustracijskih stereotipov potrebne okoliščine pa so bile pri večini mladoletnikov iz domov podobne in zlasti v zgodnji mladosti zelo ugodne. Dalje imajo mladoletniki iz domov bolj poudarjen občutek manjvrednosti kot ostali, tako da so pri njih že taka stanja, v katerih podzavestno reagirajo in sprožijo v sebi vrsto obrambnih mehanizmov, ki po svoji moči in učinku nikakor niso v skladu z morebiti nepomembnimi dražijajo, ki so jih sprožili. Tako n. pr. reagira tak gojenec, Če smo ga zjutraj zaradi preobilice dela in skrbi prezrli in mu nismo odzdravili. B. se je v našem domu pred kratkim izučil za pomočnika. Tudi sicer je med dobrimi in smo mu omogočili sprejem na tehniško srednjo šolo. Ko nedavno ni bilo njegovo pismo istega dne, ko ga je izročil, oddano na pošto, je dejal: "Vem, da me vsi sovražite, ker sem grd in staršem zame ni mar. Kdor se Vam ne zna prikupiti, je vss, samo človek ne. Govorite o demokraciji, pa je to le sama birokracija. Toda bolje je, da o tem ne govorim". (Fant je star 19 let in mu je v 8 letih naš dom že peti). Mladoletniki iz domov so hudo občutljivi za krivico in zato tudi posebno zahtevni, ko terjajo svoie pravice. Dolžnosti le neradi izpolnjujejo. Zelo hitro se čutijo priza-dete.Kakor smo ugotovili, je med njimi 35 % takih, ki so zelo agresivni, oziroma so v domu sploh najbolj agresivni. Napadalni so zlasti do vzgojnega osebja, seveda pa tudi do sogojencev. Značilna za mladoletnike iz domov je njihova čustvena otopelost, zagrenjenost in ne-Zaupljivost do vzgojnega osebja pa tudi do sovrstnikov in staršev. Mladoletnik K. je lovil vse vrste živali (kače, miši, podgane, golobe, mačke) in jih trpinčil . Z njimi je počenjal včasih nerazumljive stvari. Z žepnim nožičkom je n. pr. zaklal podgano. Golobom je z žico zvezal noge, da so jim čez čas odpadi je, strigel in pulil jim je nerje, jih pobarval z barvo ipd. Tudi sicer je bil zelo surov in napadalen.Mladoletnik B., ki je že peto leto po domovih, piše v življenjepisu o starsui sieaece: "S starši si ne dopisujem in si tudi nočem. Nimam nobenega domotožja in skoraj jih ne bom poznal. Obiščejo me ne. Zakaj bi se potem jaz zanimal zanje". Mladoletnik P. je po 3 letih bivanja v našem domu v življenjepisu napisal: "Prijatelja si še nisem izbral, ker sem tak, da fanta, za katerega mislim, da bi se lahko spoprijateljil z njim, dalj časa opazujem. Skoraj vse sem že dobro spoznal, toda nobeden se mi ni zdel primeren, da bi mi bil lahko res odkritosrčen prijatelj. Največ simpatij gojim še do D. in M. (Oba sta bila mladoletnika iz domov - op. J.Ž.). Prvega Imam raje, ker je bolj odkrit in pogumen, M. mu je pravo nasprotje ... Od tukajšnjih vzgojiteljev sem do sedaj imel še najraje tov. K. Edini je, ki zelo nerad zakriči nad fanti...." 0 enem svojih prijateljev je pisal sledeče: " V tem domu sem se tudi navezal na fanta, ki se mi je zdel najboljši in najplemenitejši, kar sem jih kdaj srečal. Postala sva nerazdružljiva prijatelja. Upravnik doma in vzgojitelji so se čudili, od kod toliko medsebojnega razumevanja. Zaradi tatvin so ga dali v drug dom (takrat je bil star H let - op. J.Ž.)". In dalje: "Po treh mesecih bivanja v G. smo se preselili v L. Bilo je desetkrat lepše kakor prej. Še celo vzgojitelji so se spremenili. Prejšnjega "Miglja", kakor smo pravili vzgojitelju Z., ni bilo mogoče več spoznati. Postal je dobričina in najbolj priljubljen vzgojitelj v domu. Zbližala sva se in si bila najboljša prijatelja. Toda ne prijatelja samo tako, da mi je bil on kot vzgojitelj bolj naklonjen. Ne, zares sva bila prijatelja. Zaupal sem mu vse, kar me je težilo, enako on meni. Mogoče se zdi nekoliko smešno, da vzgojitelj gojencu vse zaupa« toda če sta dva res prijatelja, ju ne more razdružiti nobena razlika v položaju, ki ga imata v družbi. Taka prijatelja sva bila tovariš Ž. in jaz. Ob nedeljah sva si preganjala dolgčas v njegovem stanovanju z zračno puško ali pa v gozdu zraven doma s pištolo tako, da sva tekmovala, kdo je boljši strelec... Vzgojitelji so kmalu opazili najino prijateljstvo. Bil je premeščen v Celje. Zopet sem preklinjal usodo..." Med temu mladoletniki opažamo tudi izrazite poteze egocentričnosti. V kolektivu so-gojencev dobesedno terjajo večjega upoštevanja, pri vzgojnem osebju izsiljujejo posebno pozornost, obzirnost in popustljivost; do drugih so preveč kritični, do sebe zelo nekritični; ugovarjajo, ker jim ne dovoljujemo, da bi jim drugi postiljali postelje; radi prihajajo zadnji v zbor ali v jedilnico; hočejo boljši kos kruha (krajec) v šoli boljšo oceno ipd. Mladoletnik P. je pisal izpitno nalogo iz strokovnega računstva za zadostno, drugi povprečno za dobro in prav dobro oceno. Svojo očitno nejevoljo je stresal na vse. Govoril je: "Kaj ne bi pisal slabo, ko so bile naloge tako lahke, da je bil človek prav površen pri pisanju! Bil sem pripravljen na mnogo težje naloge." Mladoletniki iz domov prejemajo mnogo manj paketov od svojcev kot ostali. Večinoma si jih razdelijo v ozkem krogu, medtem ko od vseh drugih sogojencev terjajo, v imenu "tovarištva in kolektivizma", naj delijo pakete tudi z njimi. Še izraziteje se kaže egocentričnost v igri (košarka, nogomet, odbojka). Tedaj so za ceno "solo akcije" brezobzirni tudi do svojih najboljših prijateljev, če v taki "akciji" propadejo po lastni krivdi, jo pripisujejo drugim. Zaradi dolgotrajnega bivanja po domovih so mladoletniki iz domov znatno nanj zmožni prav presojati realne in konkretne življenjske razmere. Za nadaljnje življenje imajo zelo veliko želja materialne narave in so v ten pogledu zelo zahtevni. Pogosto se primeri, da piše tak mladoletnik staršem ali sorodnikom v glavnem samo to, kaj potre- buje, ne glede na dejanske potrebe ali na upravičenost svojih zahtev. T. je v pismi napisal, naj mi pošljejo 16 različnih stvari v vrednosti skoraj H ooo dinarjev, čeprav je vedel, da je dona 6-članska družina z nekaj nad 1 o ooo dinarji dohodkov. - H. je po dveh letih bivanja pri nas pisal bratu, naj nu kupi boljše blago za obleko, perilo, kravato, čevlje 'aokasine', čepico itd. v vrednosti okrog 3o.ooo dinarjev, čeprav au je bilo znano, da se njegov brat težko preživlja. Za ugovore ob njihovih neprinernih zahtevah ti nladoletniki niso nič kaj dovzetni in kaj radi ugotavljajo, da jih ljudje ne razuaejo, da so 'dolžni',da jih naterialno podpirajo itd. Le težko se vživljajo v vsakdanje naterialne težave povprečnega državljana, čeprav so njihovi starši na socialni lestvici navadno pod povprečje*. Vse take težave donačih pripisujejo nerazumevanju okolice do njih. V zvezi s te* ugotavljalo, da je pri aladoletnikih iz donov močno razvit čut za zasebno lastnino. Včasih spravljajo prav aalovredne predmete (n. pr. strgane copate za tenis), da so le zasebna last. Če le aorejo, zaklepajo svoje stvari bodisi v kovčke, bodisi v oaarice. V ta naaen se potrudijo, kolikor le aorejo, saao da pridejo do kakršnihkoli ključavnic, ki jih potea vstavljajo v vrata posteljnih oaarc, oaar ipd. Pri tea so ne-aalo spretni. S čisto preprostiai zatiči znajo napraviti pravcate 'patentne' skrivne zapahe pri oaaricah. Privlačen jia je vsak kotiček, da se le da zakleniti. Z drugiai si tak prostor neradi delijo. Vanj spravljajo vse aogoče in le izjeae so, ki iaajo v njea red. Ti kotički so pogosto intiana 'svetišča* , v katera lepijo vse aogoče fila-ske zvezde in zvezdnike ter razne izrezke iz prospektov, časopisov in revij. Zaaan je bila naša akcija, naj bi te 'skrivnosti' spravili na plan in take izrezke lepili na tablo na steni. Ugotovili sao tudi, da je 17,5 % aladoletnikov iz doaov intelektualno zaostalih. Za zaostale štejeao tiste, ki spadajo aed aejno defektne in laže debilne (l.Q. od 85 do 75), Ppi katerih pa ne gre za specifične poaanjkljivosti intelekta, aapak bolj za intelektualno nerazvitost in neprilagojenost. Take so tudi psihološke ugotovitve. to so le nekatera zapažanja o aladoletnikih, ki so že pred prihodoa v naš vzgojni poboljševalni doa živeli v raznih zavodih. Vsekakor naa živo posredujejo čiste poseben in z*lo pisan aozaik osebnostnih potez doraščajočega aladostnika, ki ga je vsak zavod po syoje in v različnih okoliščinah oblikoval. Na aladoletnike, ki roaajo iz zavoda v za-v°d, boao vzgojitelji tudi v bodoče še naleteli. Hislia, da bi bilo pri vzgajanju takih 9°jencev prihranjenega anogo truda, da bi jih prej dodobra spoznali in da bi bil tudi Vz9ojni uspeh večji, če bi z njia potoval tudi njihov osebni list z bogatini pedagoški -•t* psihološkiai, aedicinskiai in drugiai ugotovitvami. To bi bilo anogo bolje, kakor Pa da ostane osebni list aladoletnika kot aanj poaeaben akt v zavodove* arhivu. Pričakujemo, da bodo k nadaljnji* raziskava* tega probleaa prispevali svoj dragoceni, nepo-Or«šljiv| delež tudi psihologi, socialni delavci, zdravniki in psihiatri in vsi tisti, k* lahko kakorkoli pripoaorejo, da bo takih aladostnikov v naših vzgojnih institucijah vedno nanj. 12. POMEN ČUSTVENIH ODNOSOV PRI PREVZGAJANJU DRUŽBENO NEPRILAGOJENE MLADINE Vojko Jagodič Pogoj za uspešno vzgojno vplivanje je pravilen odnos do tistega, na katerega hočemo vplivati. Pojem pravilnega odnosa pa je zelo širok. V tej zvezi obsega celoten vzgojni proces od spoznavanja in razumevanja mladega človega do vzgojnih metod in oblikovanja pa še dalje do namena, ki ga z vplivanjem oziroma vzgojo hočemo doseči. To pravilo je treba upoštevati tudi pri vzgajanju družbeno neprilagojene mladine. Nimam namena v celoti obdelati omenjeni vzgojni proces. Predvsem bi nanizal nekaj misli o nekaterih čustvenih odnosih in o tem, da moramo te odnose pri vzgoji nujno upoštevati. Pri tem izhajam iz dogovora, naj bi povedal nekaj iz lastnih izkušenj o vzgajanju in izobraževanju družbeno neprilagojene mladine v vzgajališčih in vzgojnih poboljševalnih domovih - glede na njihovo organizacijsko shemo, ljudi, ki v njih delajo, razmere, v katerih delajo in namene, ki naj bi jih dosegli. Splošen pojav pri novincih, ki prvič prihajajo v zavod, je preplašenost, nezaupljivost in upornost. Odhod v zavod ima zanje videz prisilnega ukrepa, s katerim se na strinjajo oziroma ga odklanjajo. Taki mladoletniki, ki bi sami želeli priti v zavod, so izjeme. Neposredno po prihodu se vedejo gojenci nesproščeno. Vsak gib, kretnjo, besedo, predmet in prostor nezaupno opazujejo. Posebno pozornost jim vzbujajo odrasli, katere kritično opazujejo. Pa tudi na sogojence so zelo pozorni. Značilna je zbeganost in izogibanje vsakemu, predvsem odraslemu človeku. Zdijo se, kot da bi nekoga ali nekaj znanega iskali. Največ opravka jim daje opazovanje. Čim bolj intenzivno opazujejo, dalj časa so s tem zaposleni. Nato se prične domotožje. Najprej se pokaže odklon do sogojencev. Temu sledi odklon do vzgojiteljev, nato pa po vrsti do učiteljev, učenja (šole) in končno tudi do donskega režima. Kako gojenci utemeljujejo te odklone? Opravičilo za domotožje je dolgčas po starših, po bratih, sestrah, družini, stari materi, stricu, teti, po prijateljih, znancih, po celotnem okolju, v katerem so živeli; pri tem je njihovo naštevanje zelo pisano in včasih tudi neverjetno, vendar značilno. Za odklon do sogojencev navajajo zapostavljanje, bojazen in nasilnost. Od vzgojiteljev jih odvrača, pravijo, njihova prevelika natan- \ čnost, zahtevnost in strogost. Uči tel ji in šola jim niso pogodu, ker jih učenje ne veseli in zato tudi redno obiskovanje šole ne, siti so zvezkov, knjig in negotivnih ocen. Odklon do režima v zavodu pa utemeljujejo s sledečimi razlogi: ker se terja tak red, ker je čas tako razporejen, ker se ni mogoče svobodno gibati, ker ne morejo sami gospodariti z denarjem in osebno lastnino, ker ne smejo kaditi, ker morajo delati in ker imajo neprenehoma občutek, da so nadzorovani. Na zunaj se ti odkloni zelo različno pokažejo, pri čemer se sprosti kopica najraznovrst-nejših čustev. Mladoletnik je hote ali nehote v velikii zadregi in si ne ve pomagati. Dokaz za to je tudi nastop neke umirjenosti, prebolevanja konfliktov v novem okolju, čas te začetne latentnosti, navidezne umiritve, traja od petih dni pa tudi do treh mesecev. Povečini je gojenčevo ponašanje v tem času na videz normalno, kar često zavaja vzgojitelje v dvom, ali so motnje, zaradi katerih so mladoletnika pripeljali v zavod, sploh kdaj obstajale. Ob takem razmišljanju napravijo vzgojitelji navadno usodno napako, da gojenca puste pri miru. Tako se po navadi začne prva faza prevzgoje, ki je silno pomembna za ves nadaljnji vzgojni proces. Zaradi neupoštevanja začetne čustvene ubranosti gojencev se navadno dogaja tole: Dojenci se vživljajo in vraščajo v novo okolje neopaženo. Vživljanje in vraščanje je zato divje, to se pravi nekontrolirano, nenačrtno. Usmerjajo ga trenutne zahteve in Potrebe. Domotožje gojenec zatre. Sogojencem se nezaupno približa, do vzgojiteljev Postane previdno prijazen, do šole navidezno pozoren, glede na režim prisiljeno discipliniran. Vse to traja toliko časa,dokler se ne osamosvoji, dokler si svojega novega okolja ne podredi. Po tej samolastni emocionalni stabilizaciji začne reagirati, kakor ve, zna in more. S tem je doba začetne latentnosti mimo, in to z negativnim rezultatom, da je prva faza oblikovanja čustvenih odnosov v novem okolju preprosto - zamujena. Dojenec je prvo krizo prebolel sam, brez pomoči. Vzgojitelj se ni uveljavil, zato se Jo nenadoma znašel v obrambi. Namesto da bi mogel začeti oblikovati osebnost po lastni Pobudi, se mu gojenec upre in ga odklanja. po vsem tem je mladoletnik bolj in bolj asocialno ubran. Njegove čustvene reakcije na kakršnekoli vplive so popolnoma samoobrambne narave. V tej fazi razvoja asocialne u-branosti lahko ugotavlja vzgojitelj v večji ali manjši meri nezadovoljivo razvito sojino čustvovanje. Gojenec je egocentričen in ne popušča, ko gre za njegove koristi. V obdobjih izrazite neubranosti je škodoželjen. Vzgojitelj često kar ostrmi ob njego-neuvidevnosti, ki se izraža v pomanjkanju čuta do sogojencev. Škodoželjnost se nemalokrat stopnjuje v maščevalnost. Tako ima vzgojitelj priložnost, da zasledi pri gojen-Cu Te kar visoko stopnjo takoimenovanih direktnih asocialnih tendenc. Pr' tem lahko pogosto opažamo dobeseden spopad vzgojitelja z gojenčevo čustveno ubra-n°stjo oziroma njenimi posledicami v obliki napak in motenj, ki so tem večje, čim huje bil gojenec prizadet v posameznih razvojnih dobah svoje mladosti. V tem času se med g°jenci izoblikujejo tudi zanimive skupine. V samem zavodu se gojenci začno razvrščati po asocialnih tendencah, kar pomeni do neke mere razporeditev po skupnih koristih in zanimanjih. Te skupine so lahko tako strnjene, da jih niti z ločitvijo in osamitvijo posameznikov ne moreš zatreti. Zanimivo je to, da se te skupine utrjujejo s pozitivnimi socialnimi čustvi, kot so tovarištvo, prijateljstvo, ponos. Pokaže se neka skupinsko egocentrična pravičnost, kot jo nekateri imenujejo. Zgodi se tudi to, da se taka skupina organizira, si izbere svojega vodjo, postavi neka pravila, se celo slepo podreja skupnim koristim, skratka, nastopa organizirano. Asocialna ubranost ostane lahko trajna in seže še delač v čas po odpustu iz zavoda. Raziskovanje recidive je pokazalo, da segajo njene korenine tudi sem. Ob takih pojavih pogosto opazimo vzgojiteljeve napake. Ena izmed njih je huda nestrpnost do vodje take skupine; vzgojitelj meni, da bo dosegel uspeh samo tedaj, če ga bo odstranil ali drugim v zgled resno kaznoval. Vsekakor imajo več uspeha tisti vzgojitelji, ki skušajo, seveda z vztrajnim prizadevanjem navezati nase najprej vodjo, potem pa po njem še vse druge. V asocialni ubranosti lahko preživi gojenec tudi leto ali dve in se, kakor pravimo, v bistvu nič ne spremeni. Pomembno pa je to, da se mu od časa do časa kljub temu še vedno stoži po domu, da je do gojencev še vedno po svoje nezaupen, da vzgojitelja sicer trpi, toda še vedno kot sebi tujega in nasprotnega človeka, in da sprejema režim kot nujno zlo, ki ga prenaša, dokler ga je pač dolžan prenašati. In ker se zaradi stalnega nadzorstva ne more asocialno izživljati, miruje, vzgojitelji pa se ob tako varljivem videzu često slepijo, češ da gre za sadove prevzgoje. Ako gojenec tako preživi nekaj let v vzgojnem zavodu, preide tam tudi neke razvojne stopnje. Ker mu ni bila dana možnost svobodnega čustvenega izživljanja oziroma si je to izživljanje prikrojil sam, se je več ali manj tudi že oblikoval, toda na nezdravi osnovi, nepravilno. Zato so tudi rezultati temu primerni in čeprav je videz pri odpustu ugoden, je dejanska podoba vendarle drugačna: tretja faza prevzgoje je s tem samooblikovanjem dokončana. Povsem logično je, da se morajo rezultati vzgojnih vplivov pokazati po odpustu iz zavoda. Kaj tedaj pr.1čajujemo od njih? Če je bil gojenec pred oddajo v zavod uporen, da bo po odpustu ubogljiv; če se je potepal, da se ne bo več; če je bil agresiven, da bo zadržan; če je bil trmast, da bo vodljiv; če je bil neodkritosrčen, da bo odkritosrčen; če je bil lažnjiv, da bo resnicoljuben; če je bil sebičen, da bo požrtvovalen; če je kradel, da bo imel pravilen odnos do tuje lastnine itd. Pričakujemo torej, da bodo rezultati vzgojnih vplivov pokazali take značajske spremembe, ki so neogibno potrebne za družbeno prilagojenost. In če takih rezultatov ni, morajo biti zato nekje vzroki. In da jih včasih tudi res ni oziroma da so le deloma pozitivni, ne moremo zanikati. Kakšen pa bi bil končni uspeh, Če bi posvetili čustvenim odnosom več pozornost? Že samo zanimanje vzgojitelja za čustvena stanja gojenca nujno zbliža oba. Izkušen vzgojitelj ve, da zgolj sprememba okolja nikdar ne povzroči trajnih uspehov. Zaveda se, da nudi taka sprememba le možnost za nove vplive. Če torej vzgojitelj ve za go-jenčeva čustvena razpoloženja, oziroma računa z njimi, bo vsekakor terjal, da bo po vseh uvodnih formalnostih ob sprejemu (ki so tudi svojevrstno nujno zlo), čimprej prišel v oseben stik z gojencem To se da napraviti celo pred uvodnimi formalnostmi. Vzgojitelji, ki so navezali z novincem stik že na samem terenu, so imeli še boljši uspeh. Primer: Mladoletnik je določen za oddajo v vzgajališče. Vzgojitelj, ki ga bo prevzel v vzgojo, ga bo poiskal že doma, že tam navezal stik z njim, istočasno pa tudi s starši ali svojci. Ni nujno, da bi ga on pripeljal v zavod. Niti ni nujno, da bi ga pripeljal kdo drug. Včasih se lahko vzgojitelju posreči dogovor, da bo na določen dan gojenec prišel celo sam ali v spremstvu staršev in da ga bo vzgojitelj počakal na postaji ter pospremil v zavod. Tak poseg na teren je zelo pomemben za oba, nič manj *a vzgojitelja kot za gojenca, pa tudi za starše. Nekateri so mnenja, da naj bi prvi stik z gojencem vzpostavil socialni delavec. Ker Pa nam je do tega, da se gojenec v zavodu naveže na določenega odraslega, in to predvsem na tistega, ki ga bo vodil in vzgajal, potem mora to opraviti njegov bodoči stalni vzgojitelj. Če bo seveda njegov bodoči vzgojitelj socialni delavec, potem tu ne more biti kaj spornega. Tak sprejem gojenca v zavod je za njegove bodoče čustvene odnose in njihovo oblikovanje vse kaj drugega kot pa sprejem, kakršen je bil do sedaj v navadi in za katerega je bilo značilno tole: Najmanj eno leto zastraševanja: "Če ne boš priden, te bomo dali v zavod, tam pa ti bodo že pokazali, kaj se pravi ubogati". (To je najpogostnejša grožnja staršev, uči-teljev, socialnih referentov in soseščine). Ko pride čas odhoda in se bodoči gojenec Umakne z begom, se začne pravcati lov nanj in zasledovanje, ki traja tudi po več dni, modtem pa se mladoletnik skriva pred zasledovalci , kakor ve in zna. Tako početje navadno izzove reakcijo tudi pri starših, da se, posebno neizobražene matere, postajo na otrokovo stran, ga začno zagovarjati, ščititi, skrivati itd. Posredovati mora bN. Končno otroka prisilno odpeljejo z doma v zavod. teko ravnanje pomeni za novinca zelo veliko. Če so bile do odhoda v zavod njegove na-Peke samo posledica kvarnih vplivov okolja, lahko tak odvzem pomeni zanj tudi psihično journo. Razlika med prvim in drugim načinom sprejemanja gojenca je očitna, be glede na *°» da se nam surovi prisilni odvzem že sam po sebi upira. je bil otrok pravilno sprejet, potem strah, preplašenost, nezaupljivost, jeza in uPornost zgubijo svojo čustveno osnovo. Takšno čustveno ubranost zamenja kvečjemu si 1-radovednost, kako je tam, kamor (pa čeprav ne po svoji volji) mora, da bo postal bol j Ji*. ju(jj ne | da je mogel dovoliti uk izven zavoda le enemu izmed njih, ostalo pa so se moral Vrr)lt1 nazaj v zavodne učne delavnice. ^avod sprejema gojence iz vse Slovenije. Pošiljajo jih socialnovarstveni organi občin-sk;h ljudskih odborov, okrajna tajništva za notranje zadeve in sodišča. Doba prevzgaja-t')a ni omejena in o odpustu posameznika bi moral načeloma odločati pedagoški zbor. Po-P°lna usposobitev za normalno življenje doživi v zavodu le ena tretjina gojencev. Ti d°t>1jo kvalifikacije, vsi drugi pa so predčasno odpuščeni. Organi socialnega varstva !Zdajajo odločbe o predčasnem odpustu zaradi šibkega materialnega stanja občin ali zaradi želje staršev, da bi prejemalo otroški dodatek, ali pa tudi, ker nasedajo obljubam mladoletnika, da se bo poboljšal. To seveda povzroča zavodu precej težav, kajti nihče ne pomisli, koliko truda je terjala prevzgoja, niti, kakšno škodo lahko zaradi predčasnega odpusta trpi tako družba kot tudi mladoletnik sam. Dostikrat se prezgodaj odpuščeni gojenec znajde zaradi novega kaznivega dejanja pred sodiššem, ki potem določi zanj ostrejši ukrep. S tem dobi pečat povratnika, obenem pa pade senca tudi na zavod, v katerem je živel. Izkušnje nas uče, da je prevzgojni proces dolgotrajen in da so zelo redki mladoletniki, ki bi jih lahko po enem letu odpustili kot prevzgojene. Po drugi strani pa nam poročila o odpuščenih gojencih, ki so si v vzgojnem zavodu pridobili kvalifikacijo, kažejo, da so se s pridom uveljavili v družbi. Ob sprejemu uvrstimo gojenca v vzgojno skupino. Vzgojitelj ga seznani z vsemi nadrobnostmi in navadami v ustanovi. Pokaže mu prostore, delovna mesta in predstavi osebje. Z vzgojiteljevo pomočjo se gojenec odloči tudi za poklic, ki se ga bo učil. Vzgojitelj odgovarja za gojenčev napredek, skrbi za njegove materialne potrebe in ga tudi sicer usmerja. Najtežje je delo z novinci. Ti so ravno na razvojni stopnji pubertete, katere običajne težave se zaradi družbene neprilagojenosti še toliko močneje kažejo. Motivi njihovega delovanja ne sežejo daleč in v izučitvi poklica ne vidijo življenjskega cilja. Malo dovzetni so za osebne stike z osebjem zavoda in za uk. Njihova zanimanja so zelo nestalna. Hitro in močno se za neko stvar navdušijo, prav tako hitro pa navdušenje tudi uplahne. Zato mora biti vzgojno delo res primerno organizirano. Vzgojitelji si zelo prizadevajo, da bi gojence razumeli, da bi usmerjali njihova hotenja in želje in jih v okviru možnosti tudi uresničevali. II. Po tem kratkem opisu zavoda naj navedemo kazni, ki jih ima zavod v svojem pravilniku. To so : 1 2 3 4 5 1. opomin vzgojitelja, učitelja ali učitelja praktičnega pouka; 2. opomin vzgojitelja pred kolektivom; 3. ukor upravnika; 4. ukor upravnika pred kolektivom; 5. ukrepi pedagoškega zbora: a/ prepoved enkratnega obiska zavodne kinematografske predstave; b/ prepoved večkratnega obiska zavodnih kinematografskih predstav; c/ prepoved skupnih izletov in razvedril; č/ prepoved enkratnega nedeljskega izhoda; d/ prepoved večkratnega nedeljskega izhoda; e/ prepoved nadaljnjega sodelovanja v interesnih krožkih ali opravljanja raznih posebnih dolžnosti in prepoved raznih odgovornosti; f/ izključitev iz kolektiva za določeno dobo; g/ omejitev in odprava polletnega dopusta; h/ omejitev in odprava letnega dopusta; i/ izključitev iz zavoda. Navedene kazni in ukrepi so lahko pomembno vzgojno sredstvo za mladoletnike, ki niso vzgojno zanemarjeni. V našem zavodu uporabljajo navedene kazni praviloma le vzgojitelji in uči tel ji v lil. letniku in še tu le v izjemnih primerih. Za gojence, ki so le krajši Eas v zavodu, so te kazni dokaj neučinkovite. Nekateri si celo prizadevajo, da bi napravili kar največ nerednosti, da bi jih učitelj odstranil od pouka ali od dela v delavnici. Tudi prepoved obiska kinematografskih predstav jih ne zadene prehudo. Skupni izleti ne pomenijo za nekatere gojence ni kake privlačnosti, ker se jim vsako organizirano delo bolj ali manj upira, ker se morajo na izletih podrejati in ne bloditi, kakor bi se jim zljubilo. Dokler so bile vse učne delavnice pod skupno streho, je bila prepoved nedeljskega izhoda občutna kazen. Brž ko smo delavnice razširili po vasi, se je stvar spremenila. Gojenci, navajeni, da tudi med tednom pridejo na vas, so se prenehali sramovati pred vaščani in izhodi so izgubili svoj vzpodbudni smisel. Vsaka sprostitev vzgojnega režima zbudi namreč pri gojencih ustrezno reakcijo. Ko smo razmestili delavnice po vasi, se je zgodilo, da so nekateri poiskali kakošja gnezda, očem odmaknjen čebelnjak ali celo ročno blagajno v cerkveni zakristiji. Letni oziroma izredni dopust omejimo le tedaj, če se gojenec ni pravočasno vrnil ali če smo dobili pritožbo zaradi njegovega slabega vedenja doma. Marsikdo si niti ne želi domov, ker živi doma v slabih življenjskih razmerah. Zadnji ukrep, odpust iz zavoda, ne moremo šteti Za kazen, marveč le kot izhod v sili. Gojenca žrtvujemo v korist kolektiva, ker njego- vi stalni prestopki preveč kvarijo okolico. v tako ozkih okvirih uporabljamo torej kazni, ki jih vsebuje naš pravilnik. Morda jih n’smo znali uporabljati ob pravi priložnosti ali pri pravih gojencih. Vendar dosedanje izkušnje kažejo, da jih smemo uporabljati res le v najožji h okvirih, tam, kjer se da temeljeno pričakovati neki uspeh. B°lj zanimive so tiste oblike kaznovanja, ki niso nikjer zapisane, pa se tu in tam u-Porabljajo. Sem spadata izredna delovna obremenitev in "pedagoška klofuta*. Zgodilo se ie in se bo še, da kakšnega gojenca doletijo te kazni. Seveda niso niti pravilo niti navada, tu in tam pa se le uporabijo in gojenci jih ne vzamejo tako tragično kot nepolna okolica. Kdo od prizadetih se bo ob takem "vzgojnem prijemu" zaprl vase in koval *asčevalne naklepe, drugi pa se bo celo zahvalil, češ da ga je prav zaušnica zresnila in mu preusmerila življenjsko pot. TaMh dejanj gojencev in takih okoliščin, ki terjajo neko reakcijo vzgojiteljev, je v *av°du mnogo. Praviloma v našem zavodu vzgojitelji ne reagirajo s kaznovanjem. Po svo-ii* 1,1 očeh poskušajo ob posameznih pojavih upornosti in drugih prestopkih ukrepati mir-^0’ 1 razumevanjem in zaupanjem. Naj navedemo nekaj primerov. Nič nenavadnega ni, če 9°jenec ob pričetku pouka odloži zvezek z izjavo, da si tisti dan ne bo učil. Takoj se ^ pridruži drugi, najsi bo iz solidarnosti ali iz želje po uveljavljanju ali iz gole °bi«stnost1 ali ker se hoče umakniti odgovornosti. Učitelj mora v takem primeru nekaj ukreniti. Če bi poslal ušenca iz razreda ali Se bi ga zapisal v dnevnik, bi ravnal natanko po njegovih željah. Marsikdo v I. letniku bi bil nadvse vesel, Se bi ga uSi-telj odstranil od pouka, saj mu ne bi bi To treba sedeti v šolski klopi in poslušati to, kar ga najmanj zanima. Uši tel j ga zato poskuša razumeti, ga preprišati o potrebi discipline in vztrajnosti. Prav tako se zgodi, da gojenec v delavnici odloži orodje, Seš da ga poklic, ki se ga uši, ne veseli in da ne bo veš delal. Po navadi je takrat lepo vreme, park v okolici vabi in le težko se je ubraniti njegovim mikavnostim. Ko mojster uši druge, izkoristi gojenec priliko, zapusti delavnico in se uleže nekje v parku. S tem je storil hud disciplinski prekršek, saj je samovoljno zapustil delovno mesto in kvarno vplival na druge gojence. Mojster, ki bi vzrojil ali ga kaznoval, bi ga za vedno odbil. A nekaj je vendarle treba ukreniti, čeprav v njem vre, se premaga in z veliko prizadevnostjo, s prikupno kretnjo naveže stik z gojencem. Tako ga ni odbil, paš pa se mu je približal, pri šemer je tudi sam zadovoljen in ponosen na svojo pedagoško zmožnost. Nekoš so se gojenci pohvalili, da je eden od njih ob 11. uri ponoši skošil iz I. nadstropja in se šele proti jutru vrnil v zavod. Dežurni vzgojitelj je bil razkašen, ker se je ravno njemu zgodilo kaj takega. 0 dogodku je sporošil odgovornemu vzgojitelju skupine in prepustil ukrepanje njemu. Ta zadeve ni obravnaval javno. Ko je imel priložnost, se je pogovoril z gojencem, ki mu je odkrito priznal, da je zavod zapustil iz objestnosti in da bi s tem drugim dokazal, kaj vse si upa. Vzgojitelj ga je razumel in tako navezal z njim še boljše stike. Gojenšev obšutek varnosti se je s tem okrepil. Če bi vzgojitelj posegel po ostrejših ukrepih, bi se vez med njima pretrgala, ozrašje bi bilo napeto in dobro pripravljeni prekrški bi bili vedno pogostnejši. Napetost bi dosegla tako stopnjo, da bi gojenec resnišno mislil, da ga ima vzgojitelj "na piki". Seveda so tudi gojenci, pri katerih s takimi metodami ni mogoše niš opraviti. Gojenca, ki je zapeljal vozišek s pleskarskim orodjem in opremo v jarek in ga tam pustil, smo morali premestiti na drugo delovno mesto. Nekoga drugega smo morali kot neprevzgojene-ga odpustiti. Kradel je namreš tudi v zavodu. Spošetka smo skušali vplivati nanj le z razgovori in opomini, a brez uspeha, pozneje pa tudi vedno ostrejše kazni niso pomagale. Njegova dejanja in pa dejstvo, da nismo dovolj ostro reagirali, so vzbudi la nemir v kolektivu. Pedagoški zbor ga je moral izkljušiti iz zavoda, šuti pa se še danes krivega, ker ni znal najti primernih ukrepov, da bi ga pripeljal na pravo pot. Pogosto imamo opravka tudi z ubežniki. Pedagoški zbor je zavzel do tega vprašanja jasno stališše. Vsak gojenec ima kadarkoli možnost samovoljno zapustiti zavod. Preveč terjamo od gojenca, ko menimo, da se bo kar takoj odpovedal vsem prejšnjim razvadam in nagnjenjem ter brezdelnemu življenju. Zato tudi ne reagiramo s kaznimi, saj ie dosti velika kazen za gojenca že to, da se je moral vrniti v zavod. Iz pedagoško-higien-skih razlogov ga vprašamo, kje je bil in kaj je doživel na svoji poti. Težko je seveda to stališše zagovarjati pred drugimi gojenci, kajti prestopek je bil storjen in po zavodnih pravilih bi ga bilo treba kaznovati. Vendar pa je za nas pomembnejše vprašanje, kaj storiti, da gojenec ne bo veš pobegnil. Njegovo življenje bi morali tako urediti,* da bi imel občutek varnosti v vsakem trenutku. To pa seveda ni mogoče vedno, posebno v sedanjih razmerah ne. Zavod ima 80 gojencev in eno dnevno sobo. Kako naj v tem primeru vzbudimo občutek varnosti in zagotovimo normalni razvoj osebnosti, nam ni povsem jasno. Ob teh primerih ne trdimo, da kazni ne bi smeli uporabljati. Ostaja pa dvom, ali smo in kdaj smo gojencu z kaznijo koristili oziroma škodovali. Menimo, da so v podobnem položaju vsi zavodi, marsikatera družina in celotni šolski sistem. Kdor dela na tem področju, bo lahko priznal, da je pravilna uporaba kazni največja umetnost pedagoškega dela. Večletne skušnje so nam izoblikovale sledeča načela o kaznovanju: Za dejanje, ki mu mora slediti kazen, štejemo tisto dejanje, ki škodi posamezniku in kolektivu in ki je storjeno zavestno. Kazni ne bi smele biti stalna oblika vzgajanja. (Spričo neurejenih materialnih razmer našega zavoda pa se tega načela ni mogoče povsem držati). Za gojen-Čevo osebnost more učinkovati le trezno premišljena, skrbno odmerjena in dosledno izvedena kazen. V vsakem primeru je treba preiskati vse možne vzroke, ki so utegnili pripeljati do prekrška. V našem zavodu so kazni individualne in kolektivne. Pomen dejanja in osebnost gojenca lam narekujeta to ali ono obliko kaznovanja. Milejše kazni navadno izrekamo tajno ali Pa na skupnem, skrbno pripravljenem sestanku skupine ali celega kolektiva. Skušnje nas tudi učijo, da ni vseeno, kako se kazni izrečejo; ali se izrečejo tovariško ali čisto uradno, odrezavo. Posebna oblika izrekanja kazni, ki se je zelo dobro obnesla, je izrek na skupnem sestanku celotnega delovnega kolektiva. Tak sestanek pedagoški zbor najskrb-neje pripravi. Tu se sprejemajo tudi delovni načrti. Kazni in vzpodbude, iztečene na tsh sestankih, imajo posebno vrednost. Kolektivnih kazni, posebno če so dvoumne, se Ogibamo. Nikoli namreč ni mogoče za trdno reči, da je res vsak član kolektiva enako Prispeval k storjenemu prekršku. Nadalje vprašanje je, kako kazen učinkuje na gojenca. Menimo, da ima kazen svoj smisel, se gojenec zaveda, kaj je storil. Zato mu skušamo prikazati vse materialne in moral-ne Posledice ter pomen njegovega prestopka. Sam se tega v največ primerih niti ne zave-da* Zrelejši priznajo krivdo in že sama beseda pri njih zadošča, da se bodo v bodoče drugače vedli. Nekaterim pa po tej poti ne pridemo do živega, ker jih ne prizadeneta ne Pojasnilo ne kazen. Učinek izrečene kazni je v veliki meri odvisen od osebe, ki jo *reka. Pri priljubljenih vzgojiteljih imajo milejše kazni mnogo večji vzgojni pomen ;ot Pri manj priljubljanih, pa čeprav ti uporabljajo kazni v večji meri. Nasi gojenci ';aio radi kratke, jasne odločitve in mrzijo mučne, hinavsko "narejene« razgovore, pol-ns obtužb, očitkov in sumničenj. Slst0l» kaznovanje in ukrepanja ob raznih prestopkih naših gojencev je torej formalno, praktično in teoretično do velike mere izdelan, čeprav nam še marsikaj ni jasno in nam še marsikaj povzroča dvome in težave. Vsaj to lahko rečemo, da o kaznovanju na splošno in v vsakem posameznem primeru mnogo razmišljamo. Hanj smo se ukvarjali z nagrajevanjem in vzpodbujanjem gojencev,kar pravzaprav ni čudno spričo dejstva, da niti teoretično niti praktično še nimamo za to veljavnih načel. Seveda pa to ne pomeni, da ne uporabljamo nobenih oblik nagrajevanja. V našem zavodu so se izoblikovale nekako sledeče oblike vzpodbujanja: Posebne dolžnosti in naloge pomenijo za marsikaterega gojenca čast in možnost za uveljavljanja. Sem sodijo dežurstva, izredno delo v kuhinji, skladišču, hlevu, itd.; med drugim vzbujajo te naloge tudi občutek, da gojencu zaupamo. Tudi pri razdeljevanju stvari, ki jih gojenci občasno prejemajo, se ravnamo po določenem vrstnem redu. Posebno odlikovanje v šoli pomenijo dolžnosti, kot so : knjižničar, čuvar zbirke, pomočnik pri filmskih predstavah ipd. V delavnicah dovolijo mojstri posameznikom hitrejše napredovanje pri programskih delih. Omogočajo jim izdelovanje dodatnih praktičnih izdelkov ali napravo lastnega orodja. Celo tako smo že nagradili gojenca, da smo mu omogočili samostojno delo pri naročnikih izven zavoda. Hed sredstva za vzpodbujanje v delavnicah spada tudi namestitev na boljša delovna mesta, zlasti pa občasne razstave izdelkov vajenske šole in z njimi zvezano ocenjevanje in nagrajevanje teh izdelkov. Ko smo začeli bolj na široko uvajati vzpodbudna sredstva, pa smo naleteli na kopico problemov. Pri naših gojencih je n. pr. zelo razvita zahtevnost, če jim kdaj nudimo kaj izrednega, mora to po njihovih pojmih preiti v navado, se spremeniti v nekaj, kar jim gre samo po sebi. če torej niso več deležni ugodnosti, ki jim je bila enkrat dana, se jim zdi, da se jim godi krivica in so prepričani, da se je nekdo drug okoristil na račun njihovih pravic. Splošno menijo, da občine plačujejo zanje celotne oskrbne stroške, v katere je vračunano tudi razvedrilo in zabava. Pogosto negodujejo, hrana jim je premalo slana, premalo mastna ali nezadostna. Toda v najkrajšem času se lahko ta psihoza sprevrže v nasprotno: vsi obroki so preslani, premastni ali preobilpi. Kadar pripravljamo kakšne prireditve, stoji marsikdo ob strani z rokami v žepu in nas skeptično opazuje, češ, saj iz vsega tega ne bo nič. Kopanje je bilo n. pr. za gojence nadvse privlačno, dokler Gorenji Logatec ni imal kopalnega bazena. Sedaj moramo nekatere prav prositi, naj se gredo kopat. Kmalu se naveličajo, se vračajo v dom in ker tam ne najdejo tega, kar iščejo, se vrnejo zopet na kopanje. Pred leti nam je Svet za šolstvo pri 0L0 Ljubljana podaril filmski projektor. Ker smo vedeli, da si naši gojenci želijo predvsem kavbojskih filmov, smo jih z njimi nasitili. V resnici je kavbojski ideal povsem spahnel. Nato smo predvajali najboljše filme. Toda že po tretji predstavi so nekateri terjali, naj jih pustimo v Logatec v kino. Ko smo jim dovolili obisk predstav na vasi, so že po prvem filmu povzročali razne neprijetnosti. Kakor kazni, tako učinkujejo tudi pohvale, nagrade in druga vzpodbudna sredstva na gojence zelo različno. Primerov in problemov, ki smo jih našteli, seveda ne gre posploševati, pa tudi ne jemati preveč tragično. Ugotovili smo, da imajo pri nas večji učinek kolektivne vzpodbude. V kolektiv je zajetih več osebnosti, ki si morajo priza- devati za splošno korist. Vsi niso enako zmožni, zato se morajo zmožnejši zavzemati za šibkejše. V tem pogledu so pri nas lepi primeri sodelovanja med gojenci, ko močnejši in zmožnejši pomag'ajo slabšim. Po naših skušnjah so mnogi gojenci, prav posebno pa mlajši in mejno defektni, zelo občutljivi za pohvale. Če nismo dovolj pozorni, nas sami opomnijo ali celo terjajo, da jih pohvalimo. Vemo tudi, da je pri nagradi ali pohvali veliko odvisno od osebe, ki jo deli. Priljubljen vzgojitelj ima tudi ob skromnih vzpodbudah lepe uspehe. Na uspeh vzpodbude ali pohvale pa vplivajo tudi okoliščine, v katerih se ta podeli. Ni vseeno, ali je učenec sprejet pri svojem vzgojitelju ali pri kakšni drugi vidnejši osebnosti. Tudi ni vseeno, ali je bilo neko skromno priznanje izrečeno mimogrede ali pa je bila za tako priložnost pripravljena posebna svečanost s prikupnim programom in okrasitvijo. Tudi pri pohvalah se zelo dobro obnesejo sestanki kolektiva. Pohvala na takem sestanku je naj učinkovitejša oblika vzpodbude v kolektivu. Največji uspeh imajo vsekakor sredstva za vzpodbujanje, ki se uporabljajo v učnih delavnicah. Ta so zelo konkretna in so povečini materialne narave. Poseben odnos imajo naši gojenci do denarja. Z letom 1959 smo uvedli v učnih delavnicah nagrajevanje po storilnosti; 5 % vrednosti opravljenega dela dobi gojenec. Sprva so mislili, da bodo To veliki zneski, ko pa so vrdeli, da gre v resnici za majhen denar, so nekateri pri delu popustili, boljšim, spretnejšim pa ta nagrada že pomeni posebno vzpodbudo. S tem ukrepom smo hkrati sprostili tudi gojenčeve potrebe, ki kar dosledno presegajo njegova •"azpoložljiva sredstva. V zavodu je prišlo do prave denarne mrzlice. Povečano imetje je rodilo večje potrebe, te pa nujno posledico - tatvine in prekupčevanja. Zaradi tega priporočamo gojencem, naj denar vlagajo v hranilnico. Nekateri nas poslušajo, drugi pa s° prepričani, da je denar s tem izgubljen, in se trudijo na vse pretega, da bi nam ga izvabili in ga čimprej potrošili. Znano nam je, da so poglavitni vzrok trošenja denarja cigarete. Upamo, da bomo z dograditvijo zavoda lahko omogočili starejšim gojencem ljenje. Nljub številnim in zelo različnim oblikam nagrajevanje in vzpodbujanja, ki smo jih tu i® mimogrede našteli in omenili, pa je treba priznati, da ta problem kot posebna peda-9°ska dejavnost, še ni tako raziskan in obdelan, kot je obdelano in upoštevano kazno-vanje. Tako temeljite obdelave bi se v našem zavodu, spričo njegovih materialnih pomanjklji* v°sti težko lotili. Zavedamo se, da je prav zaradi tega naše delo pri vzgoji družbeno n®Prilagojenih mladoletnikov že zelo nepopolno in nesistematično. 17. VPLIV NAGRADE IN KAZNI Stane Saksida Časi, ko je poskušala teorija najti en sam vzrok kriminalnih dejanj, so za nami. Prav tako je danes že jasno, da kazniva dejanja ne izvirajo iz nekih posebnih vzrokov. Dejanja, s katerimi posamezniki kršijo pravne predpise, imajo iste osnovne gibalne sile kot vsa druga v njihovem življenju. Razlike pa so v moči teh gibalnih sil in v različnih odnosih med njimi. Iz teh odnosov in zvez, ne pa iz nekega posebnega vzroka izvirajo torej kazniva dejanja. Nagrada in kazen sta morda najboljši primer, ki dokazuje gornje trditve. Sta zelo pogosten sestavni del normalnih situacij. Če pa uporabljamo kazen prepogosto in nagrado na nepravem mestu, se spremenita v enega od vzrokov deliktov, toda nista edini vzrok. Preden pričnemo razpravljati o pomenu nagrade in kazni v prevzgojnem procesu, moramo določiti njuno vsebino. Kaj je nagrada in kaj kazen? Pogoj nagrade in kazni je dejavnost. Pogoj dejavnosti pa je motiv. Strukturo motivov poznamo: neki duševni ali telesni dražljaj (na primer pomanjkanje sladkorja v krvi, lep predmet) povzroči v psihofizičnem organizmu subjekta stanje napetosti. Subjekt ga občuti kot potrebo. Potreba je usmerjena v določen cilj. Če ga subjekt doseže, občuti zadovoljstvo, če ne, se napetost sprosti v drugih oblikah, od katerih je za naše raZ' pravljanje najpomembnejši frustracijski stereotip. Cilj je mogoče doseči le z motorično dejavnostjo, z dejanjem. Dejanje je torej v mehanizmu motivacije sredstvo, s katerim dosegamo cilje potreb, v mehanizmu frustracijskega stereotipa pa sredstvo, s katerim sprostimo čustveno napetost. Če hočemo sprostiti čustveno napetost, moramo nekaj narediti. V obeh mehanizmih je torej dejanje posledica čustvene napetosti, ima pa vsakokrat drugačen učinek. V svojih posledicah ima vsako dejanje dve določili. Prvo je uspeh ali neuspeh; kdaj gre za enega ali drugega, sodimo po tem, ali je dejanje doseglo cilj ali ne. Dejanj® ima namreč vedno svoj cilj, pa naj bo sestavni del mehanizma motivacije ali pa frus^ cijskega stereotipa. Mimo tega se lahko učinek dejanja omejuje na posameznika ali P3 se raztegne na ožje ali širše okolje. Ti dve določili - uspeh in učinek na okolje ločata vsebino in obliko nagrade in kazni. Prva oblika nagrade je uspeh sam. Običajna, vsakdanja raba pojma "nagrada* te oblik6 večinoma še ne upošteva. Ker pa nam gre za določitev stvarne vsebine "nagrade" mora®1’ nujno razširiti ta pojem na vsak uspeh pri doseganju cilja. Učinek, ki ga ima doseŽ®' ni cilj, je namreč po kakovosti enak učinku drugih oblik nagrade. Je pa manj intenz^ ven. Zato človek tudi uspeh, ki ga je dosegel po daljšem trudu, to se pravi, po veČJ ali pa dolgotrajnejši čustveni napetosti, subjektivno občuti kot nagrado. Lep izda™ dober uspeh v šoli itd. - vse to so samo doseženi cilji nekih dejanj. Kljub temu j1 večina ljudi občuti kot neke vrste nagrado, še preden jim je kdo za njihov uspeh izkazal priznanje. Izkazovanje priznanja je druga oblika nagrade. To je pravzaprav nagrada v ožjem pomenu, kakor jo pojmujemo v vsakdanji jezikovni rabi. Pojavlja se tam, kjer segajo posledice dejanja v družbeno okolje posameznika. Bistveno za drugo obliko je, da mimo osnovnega motiva zadovoljimo še druge motive, ki so učinkovali v poteku dejanja ali pa tudi ne. Zadovoljimo pa jih zato, ker dejanje ustreza družbenemu okolju, ki z nagrado izreka priznanje za storjeno dejanje. Kadar posameznik opravi neko delo, izdela kak predmet, prehodi dolgo pot itd. in ga zato še pohvalimo, mu damo poleg rednega še izredno plašilo - nagrado. Individuum je z delom dosegel cilj osnovnega motiva, z nagrado pa je družbeno okolje bolj ali manj pričakovano zadostilo še drugim njegovim potrebam: potrebi po priznanju v očeh drugih, potrebi po večjem materialnem ugodju, potrebi po obvladanju drugih ljudi (če ga na primer nagradimo z višjim družbenim položajem), pri otroku potrebi po ljubezni itd. Čim manj je nekdo pričakoval to priznanje, tem večji je trenutni učinek nagrade. Pri kazni je proces obraten. Osnovna oblika kazni je neuspelo dejanje, to je dejanje, ki ni doseglo svojega cilja. Tudi to pojmovanje v vsakdanjem jeziku ni v navadi. Druga oblika kazni pa ni zrcalna podoba situacije, ki nastaja pri nagrajevanju. Kazen je sicer tudi omejevanje zadovoljevanja motivov, ki so igrali pri izvedbi dejanja postransko vlogo ali pa sploh niso bili udeleženi in sicer zato, ker ima dejanje negativne posledice za družbeno okolje posameznika. Vendar pa pri kazni mimo zadovoljevanja dodatnih motivov omejujemo večkrat tudi zadovoljevanje osnovnega motiva, ki je dejanje povzročil, in sicer v veliki večini primerov tako, da preprečujemo izvedbo dejanja. To Pomeni, da ima individuum tri možnosti: 1» Za okolje negativno dejanje mu uspe, okolje ga zato omeji v izvajanju tega dejanja in v zadoščenju dodatnim motivom. N. pr. kaznovanje zaradi delikta: z zaporom prepre-£imo možnost izvajanja nadaljnjih deliktov, a človeka tudi osebno ponižamo. Lahko okrepimo ponižanje še s posebnimi kaznimi. Za okolje negativno dejanje ne uspe, okolje pa omejuje zadovoljevanje motivov in izvedbo dejanja, da bi preprečilo poskus, ponoviti to dejanje. Tako omejevanje je n.pr. zapor zaradi neuspelega kaznivega dejanja. Za okolje pozitivno dejanje ne uspe in zato okolje preprečuje zadovoljevanje motivov, ki z izvedbo dejanja večinoma nimajo nič skupnega. Tako kaznovanje je n. pr. Kaznovanje otroka, ki je prinesel domov slabo spričevalo. kakšen smisel ima to razločevanje, bomo videli kasneje. Ograda in kazen sta torej po učinku zadovoljevanja ali preprečevanje zadovoljitve mo-tivov. Eno ir drugo pa je subjektivni doživljaj, ki je sicer bolj ali manj splošne na-raV{!. a ga kljub temu ni mogoče popolnoma objektivno opredeliti. Vsak človek in vsaka zaključena skupina ima svoj sistem pozitivnih vrednot , ki pomenijo nagrado in sistem omejevanj in negativnih vrednot, ki pomenijo kazen. Kar je za nekoga nagrada, je za drugega lahko ponižanje. Za nekatere ljudi je n. pr. denarna nagrada za moralno dejanje huda žalitev, drugim pa je dobrodošla. Če vzgojitelj, ki ga ima celotna skupina za negativno avtoriteto, nekoga kaznije, je s kaznijo povečal gojenčev ugled v očeh drugih. To se pravi, da je objektivno pojmovana kazen učinkovala kot nagrada. Kljub subjektivni vsebini pa imata nagrada in kazen objektivni biološki in družbeni smisel. Nagrada povzroči, da bo skušal človek ponoviti dejanje, ki mu je uspelo in s katerim je dosegel priznanje, denar, oblast itd. Ne samo to. Postavil si bo nove cilje, da bi z njimi dosegel uspeh in nagrado. Nagrada vpliva torej na utrditev poti, po kateri dosega posameznik svoj cilj, ter na pomnožitev ciljev, to se pravi, na razširjenje njegove dejavnosti. Kazen vpliva ravno narobe, če posameznik ne bo nikoli prišel do cilja svojega delovanja, bo počasi opustil poskuse, da bi ga dosegel. Njegova dejavnost v smeri cilja se bo zmanjšala. Je pa pri kaznovanju posebna situacija tam, kjer je moten motiv, ki ne more prenehati z delovanjem, n. pr. prehranjevalni nagon, spolni nagon ali potreba po ljubezni in priznanju pri človeku. V tem primeru bo kazen povzročila čustveno napetost, ki se bo sprostila v različnih oblikah. Ena izmed njih je frustracijski stereotip. Če se frustracijski stereotip izraža v družbeno neprilagojenih dejanjih, bo okolje skušalo ta dejanja omejiti spet s kaznovanjem. Tu pa imamo začarani krog: družba z razliŠ' nimi ukrepi omejuje delovanje prav tistih motivov, ki so sprožili frustraci jski stereo-tip. Zato se stereotip ponavlja v vedno bolj togi obliki, okolje pa vsakokrat ostrejše reagira. Posameznik in okolje sta zdaj v trajnem konfliktu, ki se zaostruje z vsakim dejanjem posameznika ali pritiskom okolja. V tem primeru je učinek kazni čisto nasproten njenemu namenu: dejanja ne prenehajo, ampak jih kazen povzroča. V bistvu sta nagrada in kazen mehanizma prilagoditve. Nagrada povzroči, da se utrdijo tisti motivi in poteze, ki jih okolje ugodno ocenjuje. Posebno pomembno je njeno delovanje tam, kjer mora individuum premagovati odpor v sebi ali ovire v okolju, če hoče priti do cilja. Premagovanje odpora ali ovir je namreč neprijeten doživljaj, nagrada pa mu daje privlačnost, vtis nečesa pozitivnega. Tako pospešuje v posamezniku razvijanje osebnostnih potez, ki so potrebne za uspeh skupine, organizacije, družbe, razreda, države. Z drugimi besedami - nagrada omogoča razvijanje socialnih motivov in zavor v posamezniku s tem, da jim daje pozitivno čustveno vsebino. Razen motivov in zavor razvija nagrada tudi različne mehanizme, ki so človeku potrebni, da pride do cilja. Tako n. pr.: razumsko odstranjevanje ovir, reševanje miselnih nalog, ročne spretnosti, iznajdljivosti itd. Vse te in vrsta drugih osebnostnih potez se mnogo hitreje razvijajo, če nagradimo njihov učinek. Nasprotno pa njihovo delovanj6 zamre ali ysaj okrni, če ne rodi uspeha. Inteligenca bi se takoj prenehala razvijati* če bi človeku škodovala v prilagoditvenem procesu. Razvija se, ker mu koristi, ker okolje stalno in bolje nagrajuje inteligentnejšega človeka kot manj inteligentnega- Prav tako je z vsemi drugimi mehanizmi, ki pospešujejo dejavnost. Nagrada torej odbira za razvoj tiste motive, mehanizme in poteze, ki človeku v prilagoditvenem procesu koristijo. Kazen deluje ravno narobe. Odpravlja tiste motive, poteze in mehanizme, ki človeku v prilagoditvenem procesu škodujejo. Kaže se v tem, da okolje neugodno reagira na vse tisto, kar negativno ocenjuje v delovanju posameznika. Edino v mehanizmu frustracijske-ga stereotipa postane delovanje kazni paradoksno. Nagrada in kazen v procesu prevzgoje Vsebina prevzgojnega procesa pri neprilagojene« mladoletniku je prizadevanje, da bi bolj pozitivno zadovoljeval svoje potrebe in bolj neoporečno sproščal čustvene napetosti; da bi se eno in drugo dvignilo z nižje stopnje, na kateri storilcu prestopkov ni bilo mar družbenih omejitev, na višjo; tedaj bo zadovoljeval svoje potrebe in sproščal napetosti tako, da bo družba pozitivno ocenjevala njegovo dejavnost. °a bi bil naš mladoletnik tega zmožen, je potrebno dvoje: v njem je treba razviti nekatere nove osebnostne poteze in motive ter preoblikovati tiste stare, ki naravnavajo njegovo delovanje zoper družbena pravila. Oblikovanje novih ter preoblikovanje starih osebnostnih potez pa je nujno vezano na sistem nagrajevanja. Pomembno je vprašanje, kateri osnovni motivi so pri delinkventih frustrirani in zato Povzročajo oblikovanje frustracijskih stereotipov. Ti motivi so: * Potreba po priznanju v okolju; Potreba po pozitivni čustveni navezanosti na nekega človeka (potreba po ljubezni); ' Potreba po priznanju, ki ga daje pozitivna avtoriteta; Potreba po občutku varnosti, ki se velikokrat izraža v tem, da mladoletnik želi pri — Zr|avati neko pozitivno avtoriteto; * Potreba po uspehu; Potreba po uveljavljanju samega sebe. ^ ti motivi že obstajajo, a so pri družbeno neprilagojenem mladoletniku frustrirani. to bi bilo treba sistem nagrajevanja naravnati tako, da bi najprej pospeševal razvoj teh »otivov. No področje človekovih zmožnosti, ki bi ga morali oblikovati v prevzgojenem procesu, bi lahko imenovali s skupni« imenom - sublimacijska dejavnost. V tej dejavnosti je bistveno sproščanje čustvene napetosti v taki obliki, ki jo družba priznava za pozitivno; sen spadajo n. pr. umetnostna, športna, taborniška in druge, tem podobne'dejavnosti. Problem, ki ga je treba rešiti je, kako razviti doslaj frustrirane osnovne motive in sublihacijsko dejavnost, da bodo ne le ustrezale družbenim pravilom, ampak bodo pomenili njihovo uresničenje. ' Osnovni problem frustrirane neprilagojene osebe je nezmožnost, da bi dosegla družbeno sprejemljiv cilj svoje potrebe. Zato je tudi začetek prevzgojnega dela z neprilagojenim mladoletnikom taka organizacija njegove dejavnosti, ob kateri se bo naučil dosegati uspehe - cilje svojih potreb. Na vsaki razvojni stopnji mu moramo zastavljati vedno težje naloge, toda tako, da jih lahko izpolni, če zaposli večji del svojih sil - inteligenco, ročne spretnosti, gibčnost itd. Zastavljanje nalog pa terja dvoje: 1. Ugotoviti moramo tisto stopnjo posameznikovih zmožnosti, na kateri bo ta zmogel rešiti neko nalogo - telesno ali duševno. Stopnja je seveda pri vsakem posamezniku drugačna. 2. Naučiti moramo vsakega posameznika, kako naj zastavi sile za izvršitev naloge. Pripraviti ga moramo do tega, da bo ob vsaki nalogi zbral vse svoje moči, da bi dosegel cilj. Tej zahtevi je mogoče zadostiti samo tedaj, če ima cilj za posameznika tudi subjektivno vrednost. Potruditi se je treba, da odkrijemo take cilje. Čeprav so želje različnih ljudi popolnoma različne, jih je vendar mogoče združiti v nekaj skupin. V skupino najnaravnejših želja, ki pa jih v našem prevzgojnem delu vse premalo izkoriščamo, spadajo zlasti želje po pridobivanju predmetov za osebno uporabo. Ce bi v naših delavnicah izdelovali med drugim tudi predmete, ki jih vsak posameznik lahko sam uporablja ali komu podari, bi se naši mladoletniki dosti bolj zanimali za delo in si mnogo hitreje pridobivali potrebno znanje ter spretnost. Tako pa napačno sklepamo, da mora naša zahteva doseči kar največjo produktivnost - sama po sebi vzbuditi ustrezno zanimanje v mladoletniku, denimo, da ima naš cilj - kar največja proizvodnja - dovolj^ čf, da bo potegnil za seboj mladoletnika ori stroju. Zamenjujemo resnične zanimanje dsga človeka i našimi zahtevami oziroma zahtevami družbe, s tem pa dosežemo prav nasP*’8 no od tega, kar smo želeli,namreč slabšo produktivnost.Seveda vpliva naše stališče t#^ na vzgojne učinke take dejavnosti. S tem problemom je tesno povezano denarno nagrajevanje za storjeno delo. V naših delavnicah večinoma nagrajujemo pomočnike in včasih tiste, ki najbolje delajo in največ napravijo. Ker so prvi in drugi večinoma naj zmožnejši, sistematsko izberemo vsak mesec samo najboljše, pri čemer pa vsi ostali - in ne pozabimo, da je teh večina - počasi izgubljajo veselje do dela. Ne trdi no, da je ta sistem popolnoma negativen. Je pa nepopoln. Vsek gojenec mora v prevzgojnem procesu dosegati uspehe. Uspeh je ključ do njegove prevzgoje. Če pa naj ga naučimo, kako se uspehi dosegajo, ga morajo cilji, ki mu jih postavljamo, sami od sebe pozivati k delu in uspehu. Posebno pomembno je, da izberemo cilje z visoko pozivno vrednostjo v začetku prevzgojnega procesa. Ni nujno, da bi bili vsi ti cilji materialne narave. Nekatere mladoletnike bi veselila telesna aktivnost: njihov cilj je n. pr. znanja namiznega tenisa ali plesa itd. Druge privlači nastopanje v kulturni skupini, del gojencev bi se spet odločil za kako drugo dejavnost. Sodelovanje pri takih dejavnostih je poznana stvar. Za naše stališče je pomembno samo to, da organiziramo dejavnost tako, da bo omogočila vsakemu posamezniku uspeh. S tem seveda ne zavračamo sistema pozitivne selekcije najboljših. Posebno pomembne storitve je treba posebej nagraditi z višjo stopnjo nagrajevanja n. pr. z javno pohvalo, posebno nagrado itd. Paziti moramo samo, da ne bomo zaradi teh nagrad zanemarili osnovne naloge nagrajevanje, ki je, omogočiti uspeh vsakemu posamezniku. Ob takem ravnanju nam bo uspelo, da si bo mladoletnik pridobil občutek trdnosti, gotovosti ter zaupanja vase in v svoje konstruktivne zmožnosti; uveljavljenje teh osebnostnih potez pa je izhodišče za pridobitev pozitivnega odnosa do avtoritete.,Da bo vzgojitelj dosegel tak odnos, mora pač znaM v konkretnem procesu, ko si mladoletnik prizadeva, da bi prišel do zgoraj omenjenih in še drugi H ciljev, pravilno naravnavati njegovo dejavnost. Pozitivnega odnosa do avtoritete ne oblikuje omejevanje posameznikovih Prizadevanj, pač pa vodenje proti ciljem, h katerim človeka usmerjajo njegove lastne Potrebe. Ti cilji marsikdaj niso povsem enaki vrednotam, ki jih opisujejo učbeniki, ker so mnogo bolj subjektivni. Žal premalokrat upoštevamo to dejstvo. Sistem omogočanja uspehov na različnih stopnjah pa ne pomeni prazne pohvale. Uspeh in Pohvalo si je treba zaslužiti, z vsemi silami delati zanju. Poceni uspeh, pohvala brez Pravega vzroka ali celo uspeh, dosežen na račun drugih, krepijo samo dodatna motive, z resnično prizadevnostjo nimajo nič opraviti. To pomeni, da v resnic: sploh ne razvi ja jo tistih pozitivnih lastnosti, ki so potrebne, da nekdo doseže zastavljene cilje. Zgradba samozavesti sloni tako v zraku, oprta na bolj ali manj namišljene vrline. *0 mladoletniku enkrat uspe, da žanje pohvalo in priznanje brez truda, bo seveda tud! Prihodnjič poskusil pridobiti si uspeh in priznanje kar najbolj poceni, s kar najmanj-8im trudom. Če se mu bo to vedno posrečilo, si bo počasi zgradil prazno, neutemeljeno ^upanje vase. Loteval se bo nalog, ki jim ne bo kos, ker m razvil mehanizmov, potrebah za reševanje takih problemov. Ob prvem spopadu z resnično nalogo bo zato doživel Neuspeh, ki se bo potem samo ponavljal. Prazna samozavest bo tako postala i voi f. s'tz'acij. Dosegli bomo natančno to, kar smo hoteli odpraviti. ^ »ečini primerov bo torej zaupanje v lastne sile, ki jih ni, ker se med prizadevanjem dosego resničnih ciljev sploh niso razvile, prej ali slej postalo vir frustracij, tej smeri se prazna samozavest zelo hitro razvije kot nadomestilo za vsa ponižanja, t jih je neprilagojena oseba pretrpela v otroških letih in kasneje. Tak človek re pi e- cenjuje, meni, da je pomembnejši od drugih, v njem se razvije potreba, da bi prav tako nadvladoval druge, starejše, svoje vrstnike, kot so drugi obvladovali njega. Končni rezultat je spet agresivnost, poskusi, po vsej sili obdržati priborjeni priviligirani položaj in zato upiranje vzgojiteljem in kolektivu. Seveda bomo gojenca, ki smo ga z neutemeljeno hvalo tako pokvarili, zelo težko spravili nazaj na pravo pot. V enem kot v drugem primeru se bo namreč vračal k poskusom, pridobiti si uspeh, pohvalo ali naklonjenost na kar najlažji način. Prvi način nagrajevanja v prevzgojnem procesu torej ni samo koristen. Povzroči lahko tudi veliko škodo, če ga nepravilno uporabljamo. Drugi način nagrajevanja temelji na spoznanju, da pri nekaterih motivih ne dosežemo cilja neposredno, ampak preko vrste delnih ciljev, in sicer tako, da je bližnji cilj sredstvo za dosego kasnejšega, če v takem sistemu ciljev nagradimo doseganje končnega cilja, se ne okrepi samo pot od predzadnjega do končnega cilja, ampak tudi poti, ki vodijo do posrednih ciljev. Postavljanje vmesnih ciljev je v procesu prevzgoje gojenca posebno pomembno zato, ker so zlasti gojenci vzgojnih domov manj zmožni prestaviti zadovoljitev svojih potreb iz sedanjosti v prihodnost. Zmožnost, preložiti neposredno dosego cilja, pri tem pa imeti cilj živo pred očmi, tako, da vzpodbuja našo delavnost, je ena najpomembnejših značilnosti socialno prilagojenega človeka. S tega gledišča je tatvina samo izraz nezmožnosti, doseči isti cilj z mobiliziranjem pozitivnih sil ali s tem, da ga odložimo na kasnejši čas. Pri prevzgojni dejavnosti, kjer vstavljamo med izhodišče in glavni cilj vmesne cilje, naučimo torej mladoletnika prestavljati doseganje ciljev na kasnejši čas. Praktično uporabljamo to prevzgojno načelo na dva načina. Prvi je razbitje glavnega cilja, ki je praviloma časovno oddaljen, na vrsto manjših, ki jih gojenec zaporedoma dosega in pri tem vidi rezultate svojega dela. če je n. pr. končni cilj izdelati šolski razred, so delni cilji pozitivne ocene na tej poti. če postavimo kot končni cilj obvladanje neke telesne dejavnosti, n. pr. namiznega tenisa, so postaje na tej poti: premagovanje najmanj zmožnih nasprotnikov, premagovanje zmožnejših in mogoče na koncu turnirja turnir za prvenstvo doma. Pri plesu bi bile te stopnje: naučiti se najprej osnovnih plesnih korakov, nato pa vedno težjih. Vse to ni nič novega. Za nas je pomembno edino to, da znamo 1. organizirati sistematsko napredovanje tako, da se gojenec zave uspeha na vsaki stop' nji; 2. ob vsakem uspehu pokazati, da pot še ni končana in da je uspeh samo stopnica na po' ti navzgor. Ob doseganju delnih ciljev mora rasti zavest o nujnosti, priti do končnega cilja. Končni cilj se tako iz abstraktnega pobudnika spremeni v konkretno vrednoto. Drugi način uporabe vmesnih ciljev gre v nasprotni smeri. Tu je treba pred cilje z visoko pozivno vrednostjo neprisiljeno postavljati cilje, ki so morda manj mikavni, a bolj pomembni. Tako dosežemo, da si gojenci naših domov avtomatsko osvojijo tudi manj privlačne vrednote . Značilen primer takega posrednega vzgajanja so športne igre. V igri je končni cilj zmaga. Če postavimo igralna pravila tako, da je za zmago potrebna telesna vztrajnost in poštenost, smo se izognili pridiganju o poštenosti in neprijetnim oblikam navajanja k telesni vztrajnosti. Obe vrlini sta postali sredstvo, da dosežemo zmago v igri. Udeleženci igre si jih pridobivajo avtomatsko. Če povzamemo, uporabljamo torej nagrado v dveh osnovnih oblikah: 1. neposredno v obliki omogočanja uspeha; pri tem imamo dve stopnji: a/ najprej možnost, da samo z izbiro cilja zagotovimo vrednost dejavnosti, ki do cilja vodi; b/ nadaljnja stopnja nagrade pa je zadovoljitev motivov, ki so za dejavnost drugotnega pomena ali pa v dejavnosti niso bili udeleženi; ta oblika nam omogoča spremeniti relativno neprijetne motive in mehanizme; 2. posredno: pri tej uporabi ..vstavijamo med osnovno potrebo in končni cilj vmesne cilje, to načelo je mogoče izkoristiti na dva načina. a/ postavljati delne cilje kot sestavni del osnovnega in b/ postavljati med izhodišče in osnovni cilj z visoko pozivno vrednostjo cilje, ki terjajo manj mikavno dejavnost. imenoma smo posvetili nekoliko več pozornosti nagradi. To zato, ker je v naši praksi Nazen deležna obširnejšega obravnavanja. Značilno je na primer, da imamo za kazni natančno določen in razvejen sistem. Nasprotno pa so nagrade odvisne od slučaja. Ta u-9°tovitev nič ne pove o delovanju posameznega vzgojitelja. Posameznik ravna mogoče Prav obratno. Pove pa veliko o temeljih, na katerih je zgrajen naš prevzgojni sistem, Deprav govorimo o nujnosti preusmeritve sistema, je ena njegovih osnovnih postavk ome-jTtev, prepoved, kaznovanje. Vzrok tega so nekdanje in deloma še sedanje razmere, iz katerih je veljavni sistem zrasel: kjer imamo enega vzgojitelja za 3o gojencev, si ne "Oremo privoščiti preusmerjanja. V takih okoliščinah je omejevanje in kazen pogoj jakega prevzgojnega procesa. Toda če se hočemo v resnici, ne samo z besedami bojeva-' zoper družbeno neprilagojenost, bo treba najprej spremeniti razmere; brž ko pa jih bom° spremenili, bomo morali preiti na drug sistem, tak, ki ne bo na prvo mesto po-sJavljal kazni, ampak pozitivno dejavnost. Ta pa je osnovana na sistemu nagrajevanja, 1)6 kaznovanja. Ppi najmanjših nadrobnostih moramo začeti s preusmerjanjem. Tisoč pravilnih drob-N postopkov da mnogo pomembnejši rezultat kot nekaj dobro premišljenih vzgojnih pri - jemov. Prav posebno velja to za sistem omejevanja in kaznovanja. Kot nagrajevanje ima tudi kaznovanje različne stopnje intenzivnosti. Prva stopnja je storjena napaka. Druga stopnja je kritika storjene napake. V vsakdanjem življenju kritiziramo tako, da do skrajnosti povečamo pomen napake - včasih zelo malo pomembne - in kolikor je le mogoče poudarimo negativne lastnosti človeka, ki j8 napako napravil. Z gojenci v vzgojnih zavodih ne ravnamo bistveno drugače. Rezultat take kritike je v večini primerov res popravljena napaka. Toda, ali smo s tem dosegli vse? Pri gojencu smo nekoliko povečali količino čustvene napetosti, iz katere se razvija frustracijski stereotip. Povečali smo tudi druga negativna nagnjenja (odpor proti av- toriteti i.dr.). Zmanjšali smo njegovo zanimanje za delo. Čeprav je napako morda popravil, se zaradi našega ravnanja zmanjša njegova splošna storilnost. Končna posledica mnogih takih drobnih kritik in omejitev pa je odklanjanje dela, napadi trme, želja po vednem menjavanju dela itd. Kritika torej ni najprimernejši način popravljanja napak. Kaj potem? Potrebno je usmerjanje v pravilno rešitev. Storjena napaka je v večini primerov izraz nezmožnosti , da bi opravili neko nalogo. Nezmožnost pa je dvojna: nekdo dejansko ni- ma zmožnosti - je premalo inteligenten, nima dovolj ročnih spretnosti, je premalo okreten itd. Mogoče pa je tudi, da vse potrebne zmožnosti ima, je pa premalo motiviran za neko delo. Morda je enolično, nepomembno, dolgočasno. V prvem primeru, če je naloga za njegove zmožnosti pretežka, napake ni napravi on sam, pač pa tisti, ki mu je nalogo dodelil. Tu je mogoča samo ena rešitev: ugotoviti resnične zmožnosti posameznika in mu dodeliti tako delo, ki jih ne bo presegalo. Če pa je posameznik premalo motiviran, je treba njegovo motiviranost okrepiti. Je več načinov, kako to napravimo. Eden od njih je sklicevanje na pozitivno dejavnost individua v preteklosti. Drugi spet, da mu izkažemo zaupanje, izrazimo vero v njegove zmožnosti. Tretji, da uporabimo kateregakoli od prej omenjenih načinov podreditve manj pomembnega cilja pomembnejšemu itd. Rešitev mora pač ustrezati trenutnim okoliščinam. Pomembno je le, da povečamo intenziteto motiviranosti. V enem in drugem primeru pa moramo posamezniku, ki je napako napravil, pomagati do uspeha. Če naloga, ki naj bi jo rešil, ni v skladu z njegovimi zmožnostmi, mu moramo poiskati tako, da bo vendarle prišsl do cilja iste vrste, ki pa bo manj zahteven. Če pa je nalogi sicer kos, ga moramo bolje motivirati in mu včasih tudi konkretno pomagati. Tu je bistvena razlika v primeri s sistemom negativne kritike. Medtem ko v sistemu negativne kritike poudarjamo posameznikove napake in negativne lastnosti, v sistemu usmerjanja napake manj poudarjamo, pač pa naravnamo vso svojo pozornost v pomoč na poti do cilja. Koliko bomo napake samo poudarjali, je odvisno v tem sistemu od množine istih napak in od stopnje namornosti pri storjeni napaki. Pri prvi in drugi napaki nepravilnosti sploh ni treba omenjali, medtem ko moramo pri ponovnih napakah opominja' ti na tehnično plat nepravilnosti, ne pa na osebnostne pomanjkljivosti posameznika. Vedno pa gre usmerjanje v pravilno rešitev pred poudarjenjem napake. Prav posebno pomemben je ta postopek pri delu v delavnicah. Ne smemo pozabiti, kako lahko postane delo vir frustracij. Oeloma zaradi narave dela samega, ker terja str-, njeno pozornost, telesni napor in podreditev osebnih potreb delovnemu procesu; deloma pa zaradi negativnega odnosa gojencev vzgojnih domov do avtoritet, ki nujno vodijo vsako delo. Če se nam pri našem gojencu ne bo posrečilo oblikovati pozitiven odnos do dela, je verjetno naš prevzgojni trud zaman. Delo je namreč osnovno sredstvo, ki omogoča v današnji družbi zadovoljitev velike večine človekovih potreb. Če čuti mladoletnik do dela odpor, če noče delati, mu ostanejo samo še kazniva dejanja kot sredstvo za doseganje ciljev. Gornja struktura napake in negativne kritike kot osnovnega sredstva za odpravljanje napak je značilna za veliko večino konkretnih primerov napak in kazni. Zato je tudi osnovni način, kako se izogniti kazni, vedno najprej usmerjanje in pomoč na poti do cilja in šele v primerih vztrajnega ponavljanja tudi omejevanje. Naše razpravljanje velja seveda samo za dejanja, ki jih družba pozitivno ocenjuje ter kaznuje samo opuščanje ali pomanjkljivo izvedbo teh dejanj. Imamo pa še dovršena ali nedovršena negativna dejanja. Pri kaznovanju negativnih dejanj pozna družba dve vrsti kazni. Prva je negativna posledica, ki jo povzroči neko dejanje. Druga vrsta je prenos negativne posledice na motive, ki so v dejanju igrali postransko vlogo ali pa v njem niso bili udeleženi, če hočemo n. pr. otroka odvaditi plezanja po drevesih, imamo na voljo dve poti: pustimo ga, da pade z drevesa, ali pa ga fizično ali drugače kaznujemo vsakokrat, ko vidimo, da je splezal na drevo. V prvem primeru smo dopustili naravno negativno posledico, v drugem pa smo omejevali zadovoljevanje drugih motivov: potrebo po osebnem uveljavljanju, po ljubezni, po hrani (če smo otroka za kazen prikrajšali za kak obrok hrane), itd. Nobenemu od obeh vrst kazni se v prevzgojnem procesu ne moremo izogniti. Najprej zato ne, ker bi se tako izognili negativni selekciji osebnostnih potez. Potem pa tudi n6 zato, ker moramo gojenca prilagoditi normalnim družbenim razmeram. In družbe, ki ne bi kaznovala negativnih dejanj, ni. tračanje je torej, katera vrsta kazni je učinkovitejša in kako izvajati kazen. Današnja psihološka raziskovanja kažejo, da je pri motiviranih dejanjih kot kazen Vinkovi tej ša negativna posledica. Nasprotno pa kazen, ki prizadeva motive, ki so v odnosu do dejanja drugotnega pomena, ne le da ni uspešna, pač pa mnogo hitreje pov-Zroči, da se iz motiviranih dejanj oblikujejo frustracijski stereotipi. Končna posledica take kazni je torej ponavljanje negativnih dejanj. V nenehnem odbiranju negutiv-potez jo narava in družba pripravila človeka do tega, da zavestno ali podzavestno Pričakuje negativno posledico, če se zave negativnosti svojega dejanja. Še več I Ne-tii/na posledica človeka, ki je dejanje napravil, sprosti. Če se negativna posledica P° zavestno storjenem negativnem dejanju ne uresniči, se v človeku porajajo občutki krivde, ki ga nemalokrat privedejo do podzavestnega kaznovanja samega sebe. Z drugi — besedami, v stiku z družbo oblikuje posameznik iz moralnih načel motive svojega lastnega ponašanja. Zato ustreza negativna posledica njegovi potrebi po pozitivne« moralnem ponašanju. In zato bo tudi vedno ocenil kot pravično in s tem upravičeno vsako negativno posledico, ki bo v skladu z negativnim dejanjem. Merila te skladnosti (t.j. kakšna, koliko intenzivna negativna posledica je primerna storjenemu dejanju) pa privzgaja družba. Zato bo posameznik tudi vsako neenakost v odmerjanju negativnih posledic enakih negativnih dejanj ocenil za krivično, čut za pravičnost je prav pri družbeno neprilagojenem mladoletniku zelo močno razvit. Tu pa je v prevzgojnem procesu neskladnost: negativnih dejanj, ki so po strukturi fru-stracijski stereotipi, ni mogoče s kaznijo odpraviti. Če pa takega dejanja ne kaznujemo ali pa ga kaznujemo mileje kot sicer, se čutijo prizadete vsi tisti, ki so bili že prej kaznovani zaradi istega dejanja. Neskladnosti ne bomo mogli nikoli popolnoma od-. praviti. Lahko jo samo omilimo. Omenili bi samo dve možnosti za takšno omiljenje. 1. Kadarkoli uporabljamo kazen, jo moramo kolikor mogoče približati negativni posledici. 2. Nikoli ne smemo uporabljati samo kazni. Vsaki kazni mora slediti intenzivno prevzgojno delo, in sicer tako, ki vodi posameznika do cilja njegovih osnovnih potreb po pozitivni poti. Omenili smo že, katere so osnovne potrebe, ki so pri posamezniku frustrirane, s tem pa smo nakazali tudi cilje, do katerih moramo voditi neprilagojeno osebo. Drugega načela ne bomo posebej obravnavali,ker je bilo obširno obdelano v prvem delu radeškega gradiva. Ustavili pa se bomo ob vprašanju, kako približati kazen negativni posledici. V prevzgojnem pogledu učinkovita negativna posledica mora organsko zrasti iz družbenega okolja. Posledice iz naravnega okolja so poglavje zase in niso predmet naše obravnave. Skušnja nas uči, da je osnovni pogoj za učinkovitost kazni pozitivni odnos do objekta, od katerega kazen izvira. Negativno ocenjevanje objekta ne bo privedlo do opustitve dejanj. Družbeno okolje gojenca sestavlja njegova vzgojna skupina, zavod kot celota in vzgoji' tel ji. Učinkovita negativna poslšdica izhaja torej iz reagiranja pozitivno ocenjene avtoritete ali domskega kolektiva oziroma skupine, v kateri se gojenec počuti kot njen organski del. Pogoje, ki jih mora izpolniti zastopnik avtoritete, če hoče, da bo imel gojenec pozitiven čustveni odnos do njega, smo že obravnavali. Ostane še vprašanje, kako naj ravna, če hoče, da bo imela kazen obliko negativne posledice, ne pa osebnega ponižanja. Pri tem je bistveno dvoje : 1. Storilec prestopka mora spoznati, da je njegovo dejanje negativno. Večina vzgojiteljev se zaveda te zahteve. Ko pa je poskušajo izvesti, delajo dve Iiu.ii napaki, Storilcu napravijo najprej Moralne pridigo, poten pa terjajo od njega, da sam potrdi napačnost, nepravilnost svojega ravnanja. Moralna pridiga navadno primerja vrednote vzgojitelja z gojenčevim negativnim dejanjem in seveda ugotovi neskladnost med obojim. V veliki večini primerov ta neskladnost po vsebini še daleč ni t i s ta, ki jo čuti gojenec. Sama zahteva po priznanju nepravilnosti pa je odveč. Najprej je mogoče, da mladoletnik svoje nepravilnosti drugače občuti, kot si to vzgojitelj zamišlja. In tudi Če jih ocenjuje enako, pomeni javno priznanje lastnih pomanjkljivosti eno od največjih ponižanj. To pa fe že dodatna kazen; njeno bistvo je omejevanje drugotnih motivov, ne pa negativna posledica in zato vpliva negativno. Nemalokrat povzroči tako kaznovanje v zavesti mladoletnika preobrat; čeprav je v začetku že občutil nepravilnost svojega dejanja, si bo kasneje poskušal dokazati njegove upravičenost, da si bo tako spet utrdil samozavest, ki jo je vzgojitelj s svojim ravnanjem omajal. Precej pogostna napaka je dokazovanje, da je kazen za posameznika koristna, To spoznanje je stvar mladoletnika samega in njegovega razvoja Razviti se mora samo od sebe med procesom prilagojevanja družbi, ko bo gojenec že sam začel čutiti in razumeti pozitivne posledice prilagoditve, Ce pa skušamo to spoznanje mladoletniku prej vsiliti, ga ne bo priznal, pač pa ga bo to tudi še kasneje oviralo, da bi uvidel pozitivnost kazni, Zato je najpametneje, da mladoletniku samo prikažemo družbeno škodljivost njegovega dejanja za dosego nekega kolikor mogoče konkretnega in zelo bližnjega cilja, ki ga tudi °n priznava za vrednoto, da se nato prepričamo, ali nas je razumel, in da izvršimo kazen. Z. Pri izvedbi kazni moramo paziti na to, da bo kazen pravična. To pomeni, da mora biti kazen sorazmerna z dejanjem ter v skladu s pravili, ki veljajo v konkretnem družbenem okolju. Obe načeli veljata tudi za kaznovanje, ki ga opravi skupina, ki ji gojenec pripada. Ppi tem je pomembno edino to, da so pravila skupine postavljena tako, da izzove nji ho-v° kršenje progresivni sistem negativnih posledic, o katerih pa odloča skupina. Za naše stališče je torej značilno, da uporabljamo kazen samo v najnujnejših primerih po možnosti vedno v obliki negativne posledice. Tako stališče pa terja po drugi stra-n' » da razlike med posamezniki v odnosu do prevzgojnega sistema in avtoritet niso preslike. Posamezniki, ki so do avtoritete trajno izredno uporni, ne morejo priti v poštev S naš sistem kaznovanja Mogoče je, da gre tu za osebe, ki nikoli niso doživele pozitivnega odnosa do avtoritete; mogoče je tudi, da gre za ljudi z biološkimi motnjami. bo že tako ali drugače - v praksi moramo pač računati na neko manjšo skupino posa-Sznikov, ki jih z vsemi navedenimi ukrepi ne bomo mogli pozitivno usmeriti. Ti delin l'venti se bodo ob sprostitvi prevzgojnega sistema hitro oblikovali v negativne vodite-'ie. se strnili v negativna jedra, v središča upora proti vzgojiteljem in prevzgojnemu s'stemu, Vezali bodo nase vse negativne odnose in čustva, ki se nujno porajajo v vsakem prevzgojnem procesu, če je še tako dobro organiziran. S tem pa bodo kar naprej povzročali poostritve režima, ukrepe omejevanja, agresivnost vzgojiteljev - skratka vse to, kar poskušamo odpraviti Zato je vsaj v začetku sprostitve nekega režima nujno potrebno, da onemogočimo aktivni odpor tistih posameznikov, ki se dosti bolj od povprečnih neprilagojenih oseb, malone nenormalno upirajo prevzgojnemu sistemu in avtoritetam Treba jih je odstraniti in obdržati pri njih zaprti sistem prevzgoje tolike časa, dokler ne odkrijemo tudi zanje kake uspešnejše prevzgojne metode. Ne mislimo, da bi bil ta ukrep kapitulacija pred sistemom, ki postavlja na prvo mesto kaznovanje. Gre za uveljavljanje uspešnejšega in bolj humanega načina prevzgoje za veliko večino družbeno neprilagojenih oseb. Današnje razmere in metode pa še ne dopuščajo uveljavljanja tega sistema brez izjeme za vse naše gojence. In pray te izjeme bi nam onemogočale boljši, bolj human in uspešnejši prevzgojni postopek z veliko večino prizadetih, Je pa vprašanje, ali je vredno zaradi nekaj izjem čakati s preusmeritvijo prevzgojnega postopka toliko časa, dokler ne najdemo tudi zanje primernih prevzgojnih metod, Menimo, da ne ih zato predlagamo za najteže prevzgoljive mladoletnike sistem prevzgoje v domovih zaprtega tipa Določitev vzgojnih kriterijev zanje pa bi prepustili diskusiji, praksi prevzgojnega postopka v domovih in kasnejšemu teoretskemu posplošen ju teh dveh virov. Ob sklepu naj še omenimo, da načel, kar jih je tu navedenih, nimamo za dogme, pač pa jih imamo za tako pomembna, da bi se jim morali neprenehoma približevati - vsak dan in vsako uro 18. SKLEPI IN PRIPOHOČILA (Sinteza diskusije v skupinah) I. Oblikovanje čustvenih odnosov a) Preventivni ukrepi 1. Zaradi pomanjkanja strokovno usposobljenih kadrov, ki bi delali pri sanaciji družine (socialni delavci, pedagogi), naj se osnujejo pri svetih za varstvo družine po večjih občinah posebne komisije. Te komisije naj bi zlasti skrbele za družine, ki imajo v svojem sestavu problematično mladino Po možnosM naj bi jih sestavljali ljudje, ki se že po svojem poklicu ukvarjajo z mladino (pedagogi, patronažne sesti*6' zdravniki, babice ipd,). Delali bi predvsem preventivno z družinami, ki so v krizi-Poleg tega bi te komisije lahko urejale tudi nekatera ekonomska vprašanja družin Ho (zaposlitve, stanovanja idr ) 2 Za preventivno delo na področju varstva družine bi bilo treba v večjih industrijskih centrih organizirati posebno službo (socialno policijo), ki bi namesto ljudske milice prevzela skrb za pobegle otroke, za nadzorstvo nad mladino, ki pohaja po zabavah in lokalih, za mlada dekleta, za spremljanje mladine v zavode ipd 3, Pri preprečevanju neprilagojenosti otrok naj bi v preventivnem delu močneje sodelovalo učiteljstvo, ki ga je treba za to delo dodatno usposobiti (posebni tečaji, izpopolnitev rednega učnega programa za pedagoški kader). ^ Preden se odločimo za premestitev otroka v dom, je treba pretehtati vse druge možnosti za spremembo njegovega okolja (kolonije, razne oblike dela v stanovanjskih skupnostih), premestitev otroka v drugo družino itd.). b) Premeščanje mladoletnikov v zavod 5, Otroka in njegovo okolje je treba na oddajo v vzgojni dom prej pripraviti. Z odhodom v dom naj soglašajo starši in otrok Premestitev naj po možnosti izvede vzgojno osebje doma, v katerega je mladoletnik sprejet. V ta namen naj vzgojitelj čimprej spozna družino in mladoletniku pomaga premostiti prve težave ob vstopu v zavod. Zato nujne intervencije pri odvzemu otroka niso zaželene, če pa so izjemoma potrebne, naj pristojni organ odda otroka v ustrezni zavod po najkrajši poti. b Starši, otroci in tudi širša javnost kažejo često odpor in odklonilno stališče do vzgojnih domov, to pa zato, ker so o njih nepravilno poučeni. Zato bi bilo treba o delu vzgojnih domov sporočati javnosti v tisku (dnevni tisk, strokovne in informativne brošure o posameznih vzgojnih zavodih), poleg tega pa tudi na strokovnih predavanjih, po radiu, v filmu. Tudi skrbstvene organe in prosvetni kader v šolah je treba bolje seznaniti z nalogami zavodov, z njihovo vlogo pri prevzgoji, z načinom in vsebino dela v njih, zato da bi lahko pri neposrednem stiku s starši dajali pravilne nasvete. c) Oblikovanje čustvenih odnosov v zavodih. Usposabljanje osebja za to delo Med bivanjem otroka v vzgojnem domu je treba vzdrževati najtesnejše stike z njegovim Prejšnjim okoljem. Ti stiki morajo biti stalni; z njimi naj bi dosegli, da se bo v Tesnem sodelovanju s pristojnimi varstvenimi organi uredilo celotno prejšnje okocje; kaj ti naš namen je: da se bo gojenec iz zavoda vrnil v to okolje. To delo pa je specifično in je zanj potreben strokovno usposobljen socialni delavec, ki naj bo v vzgoj-nem zavodu stalno nameščen. Vzdrževanje stikov s starši naj se po oddaji otroka v zavod krepi tudi s pedagoško vodenim dopisovanjem. ni 8, Pereč probi en, ki so ca nakazali Ja-raj vsi diskutanti, je v r . častni Hack ' ski , zasedbi zavodov.. Premalo jo vzgojiteljev, pa tuši •‘••ugsga strok-vnega asebj... Kolikor so gojenci prej diagnosticirani v prehodne*: domu, bi za zdaj zadosto .la, čo bi imeli v zavodih večje število vzgojiteljev, socialne delavce ter p31 hole težje patološke primere pa bi bilo treba pošiljati v posebne zavode pod psihiatrični® vodstvom. 9. Socialno službo bi bilo treba okrepiti s šolanimi socialnimi delavci pri ljudskih odborih m v okviru vzgojnih ustanov samih. Socialni delavci kot uslužbenci vzgojnih zavodov bi predvsem delali z družinami in z okoljem, iz katerega mladoletnik izhaja \n kamor se bo vrnil, Gojenčevo okolje bi seznanjali s počutjem gojenca v zavodu in ga s pomočjo terenske socialne službe pripravljali na njegovo vrnitev. 1o. Vzgojitelji bi morali v obliki individualnega dela s poedinci obravnavati čustvene odnose gojenca do starega okolja tstaršev, bratov, sester, družine). S tem bi jim pomagali, da bi spremenili svoja čustva do prejšnjega okolja, da bi se boljo vživeli v domsko okolje in bolje vraščali v skupino; pa tudi do vzgojiteljev bi gojenci dobili pozitivnejši čustveni odnos. V ta namen bi bilo treba posredovati vzgojiteljem poglobljeno psihološko znanje na rednih letnih tečajih, ki naj bi trajali 1 4 tedne, ha višji pedagoški šoli pa naj se organizira poseben oddelek za izo- brazbo vzgojiteljev neprilagojene mladine. č) Dodatni- predlogi 11 Nujno je treba določiti status vzgojiteljev neprilagojene mladine, ustanoviti posebno sekcijo Društva vzgojiteljev in učiteljev specialnih šol za vzgojitelje vzgoj' nih domov in uvesti v reviji "Kriminalistična služba"*posebno rubriko, ki se bo ukvarjala z vprašanjem, kako ravnati z neprilagojeno mladino - dokler ne bo mogoče izdajati posebnega glasila. 12. Oddelek za neprilagojeno mladino Inštituta za kriminologijo naj sestavi okvirni program za seznanjanje patronažnih sester, socialnih in prosvetnih delavcev po šolah, s problematiko delinkventne mladine, predvsem pa z metodami boja zoper neprilagojenost, Ustanove za izobraževanje odraslih pa naj v skladu s tem programom organizirajo ustrezne oblike izobraževanje staršev. 13. Opazovanje gojencev v prehodnem mladinskem domu na Kodeljevem je treba časovno kar najbolj pospešiti, V ta namen se je treba zavzeti za to, da bi uprava doma nastavil3 stalno strokovno osebje na mesta dosedanjih honorarnih sodelavcev- 14. Nujno potrebno je ustanoviti poseben zdravstveni zavod za psihopatsko mladino, da bi tako preprečili njen kvarni vpliv na duševno zdravo mladino v vzgajališčih in ji omogočili zdravljenje. Za tak dom pa je treba prej usposobiti strokovno osebje. "Cd 1. 1959 dalje "Nevi ja za kriminali stil- in kriminologijo" 142 ;‘-vor rej u ‘-J /cnci sc .insrja ni izoblikoval enotnega stališča g!«„•„• gojencev s;«.u;;r-f ir glade načinov skupinskega vitla, Udeleženci iz vpojnih c'oaow ;o zlodi j u j.'.-r jJ i srecifirnost razmer t pose nežnih domovih, dolje ne 7 imame prostor;, težave z osebjem in druge objektivne težave; poudarjali so tudi, re.j bo pri razvršča-nju gojencev v skupino vzgjjitelj neposredno soudeležen, Drugi udeleženci so bili menja, da nora uvrščanje v skupino - poleg utrjevanja, družin v naših domovih - sloneti na zanimanjih mladih ljudi, da naj skupine osnujejo mladoletniki sami, ne glede na oznako, ali so to ''dotri" ali ''slabi" gojenci, vzgojitelji pa naj usmerjajo dejavnost takšne skupine v pozitivno smer, Udeleženci seminarja so predlagali : 1. Na skupini gojencev v vzgojnem poboljševalnem domu v Kadečah naj se napravi preizkus skupinskega vzgojnega dela, 2. Po končanem preizkusu naj se izvede krajši seminar (1-2 tedna) za vzgojno osebje zaredi strokovne priprave za takšno delo v drugih domovih. 3. V domovih ja treba utrjevati dosedanje pozitivne oblike razvrščanja gojencev v skupine, tako pri sestavljanju družin kot tudi interesnih skupin. Pri tem si je truba prizadevati, da ne bo formalna vzgojna skupina (družina) večja od lo-12 članov. k. V vodstvu interesnih in neformalnih skupin naj bodo tudi takšni gojenci, ki jih imamo za težje prevzgoji ji ve; vzgojitelj naj jim pusti določeno samostojnost, obenem Pa naj pravilno usmerja njihevo delo, 3 Ncvodošlega gojenca je treba dodobra spoznati. Spoznavanje in opazovanje gojenca naj temelji na individualnem delu z njim. Treba ga je ostavi ti v določene domske okoliščine, da bi kar najbolje spoznali njegovo osebnost in njegova zanimanja. Ugotovitev pozitivnih in negativnih lastnosti gojencev bo namreč pripomogla k heterogenemu ravnovesju formalnih in drugih skupin. Opazovanje naj se opravi v posebni skupini novincev in naj traja največ 1 - 2 meseca. k- Celo z vsako oblike skupine mera temeljiti na načelu ^ef okratičnosti: vodstvo se posvetuje s svojimi 'lani, skrbi pa za dosledno izvedbo sprejetih obveznosti h uspešno delo z gojenci je treba: a) izboljšati materialne osnove naših domov (delavnice, telovadišče, delovišče, stanovanje); ' U) izboljšati teoretično razgledanost in praktično usposobljenost vzgojiteljev.; to pa bo mogoče le pri stalnem, osebnostno skladnem vzgojiteljskem kadru, ki bo imel za delo dovolj vzpedtud (primerno nagrajevanje); c) vzgojiteljem je treba posredovati kar najbolj neposredno znanje o delu s skupinami, sociomctrične instrumente ter znanje o odnosih ned ljudmi 8 V dosedanjem delu s skupinami (družinami in interesnimi skupinami) je marsikaj pozitivnega. To je treba razvijati in seznanjati z uspehi vse domove Vendar je v tem delu tudi marsikaj stereotipnega in neustreznega (uvrščanje v skupine samo po starosti, spolu, številu gojencev, prostorih itd) Takšno stanje je treba na podlagi izkušenj, teoretičnega dela in poizkusa v Radečah postopoma izboljševati. lil. Problemi nagrajevanja in kaznovanja Ena izmed diskusijskih skupin je prevzela postavke, ugotovitve in predloge referata tov Sakside, Zato je ta diskusijska skupina predlagala : 1. Ves material naj se prouči v vseh vzgojnih zavodih. 2, Psihologi naj nudijo zaradi praktične uporabe teh postavk pomoč v vseh vzgojnih zavodih za neprilagojeno mladino. Sploh bi bila potrebna stalna pomoč psihologov v vseh vzgojnih domovih. Nagrajevanje je učinkovitejše prevzgojno sredstvo kot kaznovanje. Cilj za pridobitev nagrade pa mora biti za gojenčevo zmogljivost dosegljiv. Najpogostnejše oblike nagrajevanja v naših vzgojnih domovih so sledeče : individualne nagrade (denar, dopust, razne častne naloge, praktična darila • ob eka, obutev, orodje, osebni pribor, ki ga daje uprava v trajno last -.pohvale, prosti izhodi, obiski raznih prireditev brez nadzorstva, sprejemi v razne organizacije) in kolektivne nagrade (izleti, denarne nagrade, razna za kolektiv praktična darila). V diskusiji so ugotovili, da je seznam kolektivnih nagrad maloštevilen. Glede individualnih nagrad pa so bili diskutanti mnenja, da naj bi jih dodeljevali ob sodelovanju vsega kolektiva, iz katerega je gojenec. Pri uporabi denarnih nagrad se večkrat primeri, da skuša nagrajenec uporabiti denar nepravilno, Vzgojitelj naj mu ne narekuje, kako naj ga potroši oziroma naj mu načrtoma ne prepoveduje uporabe denarja po lastnih željah, vendar naj mu pri tem svetuje in pri' kaže posledice nepravilnega ravnanja z denarjem. V bistvu velja isto tudi za dopuste. Individualne nagrade imajo velik pedagoški pomen tudi zato, ker je z njimi dana gojencu možnost, da si omisli nekatere stvari, ki so potem njegova osebna last in do katerih si bo pridobil tudi pravilen odnos. Zato naj bi se individualne nagrade v prevzgojnem procesu češče uporabljale. Glede kolektivnega nagrajevanja so bili diskutanti mnenja, da ga je treba usmerjati v krepitev notranje rasti in povezanosti kolektiva. Zaradi vzpodbujanja gojencev, da bi dosegli vmesne cilje, je treba za vsako delavnico izdelati kar najbolj natančen delovni proyram. Mojstri naj ne bodo nagrajeni po produktivnosti delavnic, marveč po tem, kako so usposabljali gojence za posamezne stopnje dela. Glede kazni, ki se danes sicer še vedno bolj pogosto uporabljajo kot nagrade (kar volja tako za individualne kot za kolektivne], pa so se diskutanti zedinili, da naj bodo le izjemno sredstvo za dosego prevzgojnega cilja Uporabljajo naj se predvsem individualno Kazni, ki so naštete v pravilniku vzgajališča v Gorenjem Logatcu in tiste, ki so določene s pravilnikom o notranji ureditvi in hišnem redu vzgojnih poboljševalnih domov za mladoletnike (Ur 1. FLRJ št. 57-654/52), so po mnenju diskutantov primerne, Če se pravilno uporabljajo Pripomniti pa je treba, da je prepoved in omejevanje dopisovanja knt kazen neprimerna. Tam pa, kjer je prepogostno dopisovanje resen problem, je treba predvsem proučiti vzroke tega pojava in nato v skladu z vzroki usmeri ti čustveni nemir v pozitivno dejavnost (pisanje dnevnikov, sestavkov in primerno objavljanje le-teh). Kazni, ki žalijo dostojanstvo gojenca, se ne smejo uporabljati (na primer striženje, različno oblačenje). Na minimum je treba omejiti kakršnekoli fizične ali druge poniževalne kazni, in sicer zlasti s tem, da se nudijo vzgojiteljem normalne delovne in življenjske razmere. Neprimerne so kazenske skupine, kakor je tudi povsem neprimeren vzgojni ukrep kaznovanje z delom. Tudi kolektivne kazni niso priporočljive, dasi jih po mnenju nekaterih diskutantov vendarle uporabljajo, ker kolektiv oziroma skupina nanje pozitivno reagira. Diskutanti so bili soglasni v tem, da je treba hujše delinkvente, ki dnevno motijo prevzgojni proces in sploh ne reagirajo na kakršnekoli vzgojne prijeme, čimprej izločiti v posebno ustanovo zaprtega tipa s posebnim režimom, kjer je omogočeno skupinsko delo Psihiatra, psihologa in drugih potrebnih strokovnjakov. III. PRILOGE k / %, L ' 4* (Mclo^-Ot đ/s&ku . t. dd ^ /* mmjP) lito, U^A°^ '& / '^x£uj 5. ^ ■'n 'i/ AA&'iO uy)oblozi, / UF) M£ ' $fc iMpj ^ ^ AW • C’Cllut CUM. fvAo&obwl biob&ft cio yotjouu, ^ wxt, ■fafc-ft tu. f\^L. L G Si /h /: -:0 4* Wb y - fw&i.oxG'^ ■ I. Splošni podatki: 1. Oseba, ki daje podatke o anketirancu: ime in priimek; naslov stalnega bivališča; odnos do anketiranca: mati, oče, stara mati, stari oče ... 2. Podatki o anketirancu: ime in priimek; naslov stalnega bivališča; spol; rojstni datum. 3. Število otrok, ki jih je rodila mati anketiranca: mati je rodila .............živorojenih otrok; anketiranec je po vrstnem redu ........ otrok; anketiranec je po vrstnem redu med živimi otroki ......... otrok. A. Po pol bratje in po pol sestre: anketiranec ima ....... po pol bratov in po pol sester; njihov spol; starost v letih. 5. Bivanje anketiranca: od - do; pri kom (navesti odnos oseb do otroka, n.pr. starši, mati itd.); kraj; vzrok. U8 Navodila (V povzetku so obnovljena samo navodila k bolj zapletenim vprašanjem) 1. Anketirati je treba predvsem mater, druge družinske člane po možnosti. 2. Rojstni datum je treba izpisati v celoti. 4, Vpisati je treba samo tiste po pol brate in po pol sestre, ki so živeli ali živijo v družini anketiranca, ne pa tudi tistih nezakonskih otro, očeta ali matere, ki ni so nikdar živeli v družini anketiranca. *X 5. Navesti je treba bivanje anketiranca v celoti, od rojstva pa do časa anketiranja, tudi če je otrok bival pri staršihrRubrike "vzrok" ni treba' izpolniti ža dobo bivanja pri starših. •'v;. 6. Zdravstveno stanje anketiranca: anketiranec je imel: ošpice, davico, škrlatinko, oslovski kašelj, meningitis, epilepsijo, astmo, rahitis, otroško paralizo ....) anketiranec še boleha za 7. Zdravstveni pregledi: anketiranca je pregledal zdravnik: nikoli, redko, pogosto. 8. Uživanje alkoholnih pijač: anketiranec uživa alkoholne pijače: da, ne, redko; če jih uživa, koliko približno zaužije na dan ... del vina, žganja; ko jih je pričel uživati, je bil star ...... let. Navodila 6. Bolezni, pomembne za razvoj osebnosti, ki jih je treba navesti so običajne otroške bolezni, kakor: ošpice, oslovski kašelj, škrlatinka, davica ter njihovi morebitni vplivi na obolenje srca in hujše bolezni, kakor: meningitis, epilepsije,, rahitis, astma. Pri meningitisu razlikujemo gnojni, serozni in tuberkulozni'meningitis. Pri epilepsiji opažamo veliki napad, mali napad in piknolepsijo. Epilepsijo je treba razlikovati od histeričnih napadov. Epileptik dobi napad ne glede na dogodke v okolju, histerik dobi napad na pobude iz okolja; napad je teatraličen iri bolnik se ne poškoduje. Pri astmi je treba razlikovati zgodnje napade (v drugem ali tudi še v tretjem letu starosti) od kasnejših. Kot ostanke rahitisa opažamo krive noge (na "o"), kurja prsa ali navedbe, kakor: pozno shodil, pozno dobil zobe. Kot otroške paralize navajamo samo tiste, ki so zapustile vidne posledice. Pri vseh podatkih o bolezni je treba paziti, da kolikor mogoče zanesljivo določijo bolezen: povprašati za morebitna zdravniška potrdila, kako starši za bolezen vedo, kdo jim je zanjo povedal ipd. - i : ' ■ 1 , .>■ •' '■ ' 8. Drugo in tretje vprašanje pride v poštev le, če je na prvo vprašanje odgovor pozitiven, to je: da ali redko. Treba je spretno spraševati, ker ljudje navadno utemeljujejo uživanje alkohola z razlogi, kakor: da so otroka boleli zobki, da je bil žejen ipd. Treba je povprašati tudi, kaj je otrok zajtrkoval. 11. Anketiranec kot predšolski otrok 9. Rojstvo otroka: otrok je bil rojen: v porodnišnici, doma (s strokovno pomočjo, brez); ... (s strokovno pomočjo, brez). lo. Porod otroka: časovno normalen, predčasen (koliko); zdravstveno normalen, s porodnimi komplikacijami: (kleščni porod, carski rez, možganska krvavitev, rojen s telesno napako, ...) 11. Dojenje otroka: otrok je bil dojen: do 3 mesecev; od 3 do 6 mesecev; od 6 do 12 mesecev; nad 1 leto; ni bil dojen. 12. Kdaj je otrok: dobil prve zobe; shodil; začel opominjati na veliko potrebo; začel opominjati na malo potrebo; začel izgovarjati prve besede. 13. Bolezni otroka v starosti 0 do 1 leta: Otrok je: bruhal; prežvekoval že zaužito hrano, imel pogoste driske, imel na pade krčev, hude spremembe na koži, slabo napredoval v teži, ... 10. Kot predčasen štejemo lahko porod do 8 mesecev. Zunanji znaki predčasnega poroda so tudi: teža pod normalo (normalno 3 4oo do 4 5oo gr), dolžina pod normalo (normalno 5o cm), dlakavost, starikav obraz, nohti še niso dosegli konic prstov. Zdravstveno normalen porod je vsak porod, ki je opravljen brez instrumentov; lahko se opravi ob pomoči rok; otrok se lahko rodi tudi z ritko ali nožicami naprej.Porodne komplikacije pa so: kleščni porod,carski rez,možganska krvavitev,telesne napake otrok,o-življanje otroka in podobno. 11. Če je bil otrok hranjen s hrano dvojne vrste, je treba vpisati tudi, od kdaj tako prehranjevanje. 12. Normalna obdobja so: - prvi zobje: 6 do 9 mesecev starosti; - hoja: 1 leto starosti; - čistoča pri veliki potrebi: 1 do 2 leti starosti; - čistoča pri mali potrebi: 1 in pol leta do 2 leti starosti; - prve besede: 1 in pol leta do 2 leti starosti. 13. Pojavi, ki naj jih odkrije to vprašanje so zlasti pomembni, če so se pokazali pred 3 meseci starosti (triraenonski otrok). 1. Bruhanje je lahko izraz infekcije, vendar je v tem primeru zelo kratkotrajno, traja le nekaj dni. Večkratno ali stalno bruhanje je dokaj zanesljiv znak slabe zmožnosti prilagojevanja. 2. Isto velja za driske. 3. Prežvekovanje že použite hrane (ruminacija) spada v isto vrsto razvad kot sesanje prsta ipd. Pokaže se že pred temi pojavi, če se otrok dolgočasi oziroma ni čustveno zadovoljen. H. Zaposlenost matere: kdaj je po porodu mati pričela z rednim delom; do 1. leta otrokove starosti je bila mati zaposlena po .... ur dnevno (podnevi, ponoči, izmenoma); kdo je pazil na otroka v času materine nenavzočnosti. VA Navodila 4. Krči posameznih mišičnih skupin in tudi rahli generalizirani krči celega telesa so do 3 mesecev navadno normalen fiziološki pojav. Pogostnejši so že v tej dobi, če je otrok rahitičen. Pozneje gredo krči na račun epilepsije, spazmofilije, tetanije (rahitis) in piknolepsije. 5. Spremembe na koži so nepomembne, če so posledica fizioloških pojavov, kakor n.pr.: rahlo luščenje kože, zlasti na mestih, ki so v stiku s podlago; nepomembno luščenje povrhnice takoj po rojstvu; kožne spremembe na ritki zaradi urina in blata ter nezadostne higiene. Pomemben pa je tako imenovani dermatitis seborrhoides, ki ga po doma- - če imenujejo "temenca" ali "fircgar". Spremembe so predvsan na licih in po lasišču. Pokažejo se debele mlečnobele obloge, pod katerim je koža precej ranljiva. Ta derraa-titiš je karakterističen za otroka do 3 mesecev. V hudi obliki in ob zadostno higienski negi staršev zanesljivo govori za slabo nevrovegatativno prilagoditev otroka. Ekcem se pojavlja pozneje, najbolj zgodaj od 4. meseca otrokove starosti dalje kot reakcija preobčutljive kože. Navadno ne zajame lasišča, pač pa obraz, trup in iztezno plat zgornjih udov. 6. Slabo napredovanje v teži: Ugotoviti je treba, če je otrokova teža dalj časa "stala" oziroma če se otrok ni redil tako, kot je normalno, t.j. po 1. mesecu vsak mesec za 1 kg, po 1. letu vsako leto za 2 kg. Izjemoma je lahko bolan tudi "krepak", "debel" otrok, ki so ga hranili samo z moko in njenimi proizvodi. H. Pri kmeticah se šteje, da so pričele z rednim delom takrat, ko so začele delati v hlevu (pri živini) ali na polju. Za gospodinje v tem primeru gospodinjstva nimamo za redno delo. Vprašanje, koliko ur so bile zaposlene matere in kdo je nadzoroval otroka, se tiče samo mater, ki so bile v delovnem razmerju. 15. Ponašanje otroka: ali se je otrok pred vstopom v šolo družil z drugimi: se sploh ni družil, je imel stalno družbo: tujih otrok, bratov in sestra, odraslih; ali menijo starši, da je bil otrok pred vstopom v šolo ubogljiv, neubogljiv. \ 16. Razvade otroka: ali je imel otrok v predšolski dobi kakšne razvade (trmast, grizel nohte, predolgo sesal prst, ga je bilo strah, močil posteljo po 3.letu starosti, se podelal v hlače po 3. letu starosti, se potepal ...). 17. Pedagoški odnos do otroka: kako se domači kaznovali otroka; ali so se drugi ljudje pritoževali nad otrokom in zakaj. III. Anketiranec kot šolski otrok (od vstopa v šolo do izpolnjenega H. Testa starosti). 18. Šolanje otroka: otrok je bil ob vstopu v šolo star .... let; do 14. leta je dovršil .....razredov osnovne šole in .... razredov ...........šole; oddaljenost doma do šole je bila: v osnovni šoli .... km,v ...... šoli ....... km; kako je otrok obiskoval šolo: redno, neredno (zakaj); kdo je otroku doma pomagal pri učenju; kdo je otroka nadzoroval ob prostem času. 19. Ponašanje otroka: koliko dobrih tovarišev je navadno imel otrok v šolski dobi; kako ocenjujejo domači te otrokove prijatelje (kot dobre, slabe, brez vpliva na otroka); ali menijo domači, da je bil otrok v tem času: ubogljiv, neubogljiv. Navodi To 15. Prvo vprašanje je sestavljeno iz dveh vprašanj: se sploh ni družil (sem spadajo tudi otroci, za katere starši navajajo, da so se družili le včasih) in - je imel stalno družbo. Kadar je odgovorjeno na to zadnje vprašanje, je treba pojasniti tudi: s kom je imel stalno družbo. 16. Pri opisu razvad je treba včasih natančneje z leti določiti, do kdaj je razvada trajala. Posebno velja to za nočno mokrenje in podelanje v hlače (enkoprezo), n.pr.: do 6. ali do 8. leta starosti. Pri nočnem mokrenju je treba povprašati tudi o tem,ali je otrok močil podnevi in ponoči in ali je ta razvada prenehala; če je prenehala, v kakšnem okolju se je to zgodilo (pri starših, v koloniji itd.). 18. Vpisati je treba samo vse dovršene razrede. 20. Uporaba prostega časa: kako je preživljal otrok svoj prosti čas (igre, zabave, delo itd.); za kaj se je otrok v prostem času posebej zanimal; kakšne knjige je najraje bral v tej starosti. 21. Razvade otroka: katere razvade je bilo mogoče opaziti pri otroku (laganje, potepanje, pobege, krajo, uživanje alkohola, grizenje nohtov, močenje postelje .......). 22. Pedagoški odnos do otroka: kako so domači kaznovali otroka: ali so se drugi ljudje pritoževali nad otrokom in zakaj. IV. Anketiranec po U. letu starosti 23. Poklic oziroma učenje anketiranca: anketiranec se uči za ... vajenca; anketiranec je učenec (razred, šola); zakaj se je anketiranec odločil za ta poklic (po želji staršev, po lastni želji, po želji sorodnikov, zaradi ugodne prilike za štipendijo ....); kateri poklic bi starši želeli svojemu otroku. 24. Odnos do dela in sodelavcev: ali se je anketiranec težko prilagodil novemu okolju v delavnici oziroma šoli (pobegi, pritožbe, prošnje, da bi ga vzeli z dela ....); kakšno vlogo je imel anketiranec v delavnici oziroma šoli med vrstniki (vodilno, podrejeno, neopredeljivo); ali ga njegovi vrstniki priznavajo za vodjo; kako ga označujejo njegovi nadrejeni v delavnici oziroma šoli (trmast - ubogljiv, priden - lenuh). Navodi la 2o. Igre in zabave obravnavamo v tem primeru enako in lahko podčrtamo ene ali druge. 25. Družba anketiranca: koliko dobrih tovarišev ima anketiranec; kako ocenjujejo domači te prijatelje (kot dobre, slabe, brez vpliva na anketiranca). 26. Uporaba prostega časa: kako preživlja anketiranec svoj prosti čas (igre, zabave, delo itd.); zakaj se ob prostem času posebej zanima; kakšne knjige rad bere; ali ima dekle (dekleta); kako domači ocenjujejo dekle ali dekleta, s katerimi se fant druži. 27. Razvade anketiranca: katere razvade ima anketiranec (laganje, potepanje, pobegi, kraja, uživanje alkohola, druženje z dekleti, spolno samozadovoljevanje, grizenje nohtov, močenje postelje, ...). 28. Spolni razvoj anketiranca: kdaj so domači opazili, da se pri anketirancu prebujajo spolna nagnjenja (pred H. letom, med H in 16. letom, po 16. letu, niso opazili); iz česa so sklepali na prebujanje spolnega nagona. 29. Pedagoški odnos do anketiranca: kako domači kaznujejo anketiranca. 26, V tej starosti je treba razlikovati med igrani (šport, šah ipd.) ter zabavami (družabni plesi, sestajanje v gostilnah itd.). 27. Druženje z dekleti imamo za razvado tedaj, če fant zaradi tega zanemarja svoje de lo, če potroši za to velik del zaslužka ipd. 28. Kot utemeljitev spolnega razvoja vpiše anketar tisto, kar starši v resnici povedo. I. Osebni podatki Ode Mati 1. Ime in priimek ...................................................................... 2. Naslov stalnega bivališča: .......................................................... 3. Starost: ............................................................................ A. Število otrok,ki sta jih imela pred zakonom: ......................................... 5. Ali sta živela dalj časa ločeno od družine (koliko).................................. 6. Zakaj ............................................................................... 7. Ali opravljata tako delo, da morata večkrat zapustiti družino (za koliko časa) ........................................................... 8. Ali sta med okupacijo sodelovala v NOV (kako) ........... ........................... 9. Ali sta med okupacijo sodelovala v drugi vojni formaciji (da, ne) ........................................................................... II. Bivanje 10. Zakonca živita: skupaj, ločeno od kdaj ............................................. 11. Opis kraja stalnega bivališča: hiša na samem, zaselek, vas, predmestje, mestni o-kraj. 12. Stanovanje je ........ sobno in ima kuhinjo, kopalnico, elektriko, vodovod; v njem stanuje......oseb; stanovanje je: v kleti, na podstrešju, pritlično, nadstropno; stanovanje je: suho - vlažno, svetlo - temno. 13. Kako je spal anketiranec: v sobi z ........................................................................... v postelji z ....................................................................... Navesti je treba vse otroke, ki sta jih imela roditelja pred zakonom, iz katereoa izvira ta otrok (tudi, če sta bila prej poročena). III. Izobrazba in zaposlitev Oče 14. Šolska izobrazba: / brez šol osnovna šola nedovršena niž.gim. dovršena niž.gim. višja gimnazija fakulteta strokovna šola 15. Zaposlitev (natančen opis): .................... 16. Koliko ur dnevno je zaposlen: .................... 17. Oddaljenost doma do kraja zaposlitve: .................... km ............................ km 18. Kako hodi na delo (peš, s kolesom): ....................................................... Mati brez šol osnovna šola nedovršena niž.gim. dovršena niž.gim. višja gimnazija fakulteta strokovna šola IV. Dohodki družine 19. Družina šteje ........ članov. 20. Skupni mesečni dohodki vseh članov: ..................... din; kmečka družina plača letnega davka skupja .................... din. V. Kulturne potrebe ter uporaba prostega časa 21. Koliko je stanovanje oddaljeno od najbližjega večjega kraja (je v kraju, oddaljenost v km): ................. 22. Katere časopise in revije družina redno bere: ..................................... 23. Koliko knjig je pri hiši: 0, l-lo, ll-5o, 51 -1 oo, nad loo. Oče Mati 2*t. Koliko filmov mesečno vidita: .................................. 25. Kako uporabita prosti čas: 14. Ločiti je treba tudi med višjo in nižjo strokovno šolo. Za nižjo strokovno šolo je treba podčrtati samo "strokovna šola", za višjo strokovno šolo pa "nedovršena nižja gimnazija t strokovna šola". Za osnovno šolo štejemo samo 4 razrede, medtem ko vse ostale razrede osnovnih šol ali bivših meščanskih šol vnašamo v rubriko "nedovršena nižja gimnazija". 19. Štejejo se vsi člani istega gospodinjstva. 20. Prvo rubriko izpolnjujemo za dohodke, ki ne izvirajo iz kmetijstva, drugo rubriko za davek na dohodke iz kmetijstva. Oohodkov iz kmečkega gospodarstva torej ne smemo preračunavati, ker bi bili sicer dohodki šteti dvakrat. 22. Štejemo vse časopise in revije, ki se so družinski člani nanje naročeni ali v družini redno zbirajo, ne glede na to, ali jih kupujejo,ali jih berejo ali ne. VI. Zdravstveno stanje v družini 26. Osebe, ki v družini bolehajo za: tuberkulozo; srčnimi boleznimi; spolnimi boleznimi; revmatizmom; živčnimi obolenji; alkoholizmom; invalidnostjo;^ 27. Ali so v sorodstvenem odnosu z anketirancem bolniki z duševnimi boleznimi (vpiši sorodstveni odnos): 28. Pripombe: 26. Kot alkoholike štejemo samo tiste osebe, ki se redno vdajajo alkoholu, ne pa tudi tiste, ki se samo včasih napijejo. Ustrezno zaznamuj z x VII. Ocene 29. Stanovanje urejenost stanovanja:/ dobrav srednje dobra slaba 31. Odnosi: 1. 2 zaverovanost 1 predanost 0 ljubezen -1 ravnodušnost -2 sovraštvo 2. 1 čustvena odvisnost 0 čustvena navezanost -1 čustvena neprizadetost 3. 1 vsiljiva skrbnost 0 skrbnost -1 zanemarjanje A. 2 pokornost 1 podrejenost 0 samostojnost -1 pokroviteljstvo -2 oblastnost 5. 2 žrtvovanje 0 normalen doprinos -2 izkoriščanje 3o. Ozračje v družini družina: ozračje: družina: nedejavna napeto-neharmonično izolirana dejavna harmonično družabna Oče Mati Oče Mati mati oče otrok otrok 3o. Nedejavna družina je družbeno parazitska družina (brezdelneži, potepuhi, berači). Družina je družabno izolirana, če nima stikov z drugimi ljudmi izven sebe. . 32. Osebe Osebni odnos vzpostavljen z: Oče Mati Oče mati oče otrok 1, Osebna urejenost (zunanjost): 2 nališpana 0 primerna -2 zanemarjena 2.1 Intelektualno dojemanje: 2 bistro 0 primerno -2 topo 3. Ponašanje do anketarja: [2 servilno 0 vljudno (prijazno) +2 neprijazno (sovražno) Mati otrok Datum: Podpis izpolnjevalca ankete: Navodi la 32. Nad posamezne stolpce vpišemo ime osebe, s katero je anketar vzpostavil stik. Our publication is a contribution to an analysis of the causes leading to social mal-adjustment in juvenile delinquents. It is the result of research carried out by the Institute for Criminology at the Faculty of Law in Ljubljana, and by the Commission for Psychological Research at the State Secretariat for Internal Affairs in Slovenia. The second part of this publication contains the material of the seminar held for the educators in^nstitu^ons for maladjusted youth. The seminar took place in Ljubljana from June 27 to 29 1958 and was prepared by the Institute for Criminology at the Faculty of Law in Ljubljana. I• Living conditions of juvenile delinquents. In 1956 and 1957 the Commission for Psychological Research of the State Secretariat for Internal Affairs in Slovenia studied the personality structure of male juvenile delinquents. The research was carried out on a group of about one hundred young offenders who had been sent to the Institution for juvenile delinquents at Radeče by.court decree. For the sake of comparison a similar group of non-delinquent youth were studied in the same way. The data and the findings of this inquiry were published in the review "Kriminalistična služba" in 1957 (No2). Statistical findings for both groups proved that: '• the juvenile delinquents from the Institution for young offenders at Radeče were physically and mentally retarded. 2. their interest for work and positive social activities was weakened. S. their emotional susceptibility was diminished. *• the range of their personality traits was not particularly wide. !he analysis of the juveniles' psychical dynamisms proved that the motives underlying an °flence were the following: ^ the satisfaction of the offender's needs - the offence was caused by the machanism of motivation. the release of emotional tension accumulated during a period of time in which the offender could either not adequately satisfy his basic needs or was exposed to too strong a pressure from his environment - the offence therefore has its origin in the frustration process. 3. a combination of both above mentioned psychical dynamisms. In accordance with the above classification of the motives leading to offences we have found thatj_ 25? of juveniles committed offences originating from mechaninsms of motivation 36? of juveniles committed offences that were the result of frustration process 32? of juveniles committed offences that were caused by a combination of the frustration process and the motivated mechanisms 7? of juveniles could not be classified because the data were insufficient. These data reveal that a great majority of juvenile delinquents were frustrated. Frustrations can be caused by somatic or psychical disorders which may either be congenital or acquired through unfavourable living conditions or may be the immediate consequence of unfavourable conditions in which the young person lived before he came to the Institution. That is why the Institute for Criminology wanted to supplement the personality research of male juvenile delinquents, and of non-delinquents in the control group, by additional inquiries into the families they came from. x Visiting families and interviewing parents living in various places, is work that takes up very much time. Therefore the number of the cases studied had to be reduced to 58 families of delinquent juveniles, and to 58 families of non-delinquent juveniles. Because of the comparatively small number of interviewed families, the two groups under observation should be as much homogeneous as possible, so that no further sub-divisions into smaller groups would be necessary for the statistical analysis. For that reason we decided to interview only complete families in both groups(mother and father married and alive). Both groups were selected so that comparison was possible with regard to completeness of family, regional, social, age and sex structure as well as with regard to the source of the data collected. In these respects there were no significant statistical differences between the two groups. The work was carried out by a team of lo field workers, students of the High School for Social Workers (on a college level) in Ljubljana. The workers got instructions at a 4 day seminar where the purpose of the inquiry was explained to them. They were initiated into practical work by filling in sample copies of the questionnaire and by examining and analysing famil^relations in two films: The 2o Century Fox film "The father's House" directed by Joseph Hankiewicz, and Samuel Goldwin's film "The Little Foxes", directed by William Wyler, based on the play by Lillian Heilman. When the actual research started we introduced permanent telephone service, to give additional instructions to the field workers if necessary. Medical analysis There were probably few mental diseases among the ancestors of the questioned individuals. The early development of the child, his birth, and the history of the first days after birth, do not show any peculiarities that would allow us to draw any particular conclusions. In the earliest days of life delinquent juveniles were about the same as their contemporaries in the control group. Already in the first year we can notice some differences between the delinquent and the control group. At this age we can detect slight signs of maladjustment in the delinquent 9roup. Maladjustment increases from year to year. Early signs of neurosis are strongly noticeable in preschool-age children and various bad habits in school-age children. Thus, psychical maladjustment is added to the originally insignificant biological maladjustment. The data, regarding the state of health in the delinquent's past, reveal so-*e differences unfavourable to the delinquents. There are significant differences, hoover, between the delinquent and the control group regarding the consumption of alcohol. In most cases alcoholism is only a sign of outward maladjustment. Data concerning statistically significant differences: The data obtained were i re examined with the )(, l-x J test. and then the differences between both groups we- 2 The x test is slightly significant on the significant on the more significant on the and very significant on the level- of 0*10 level of 0*05 level of 0*01 level of 0*001. x Children's State of Health State of Health Number of juveniles delinquent non-delinquent the child was: healthy ill Vt (76?) H (2A?) 58 (loo?) 52 (93?) 6 ( 7?) 58 (loo?) Together * ■ 3,86; significant on the level of 0.05 Consumption of alcoholic drinks Alcoholic drinks Number of juveniles resp. families delinquent non-delinquent juveniles yes or rarely 34 (59%) 11 (19?) no 24 (41%) 47 (81?) parents or other members of the family yes 15 (26?) 7 (12?) no 43 (74?) 51 (88?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) x (juveniles) - 17,58; significant on the level of 0,001 (parents or other members of the family) ■ 2,74; significant on the level of 0,10 Analysis of Social Conditions A considerable difference of age between the juvenile and his mother may render his bringing up more difficult. Our research leads us to the conclusion that the mother's employment does not influence the child's development unfavourably. This is of some importance, because many mental hygienics maintain that the mother's absence from home, while at work, is the cause of wrongdoings as well as social maladjustment of juveniles. Our findings confirm our belief that mothers who are only house-wives, have an outlook restricted to the narrow family circle. They insufficiently participate in social activities, have too little education and are therefore unable to explain to the child all the diverse facets of life in a manner in which a grown-up, socially committed person, could do it. It is also open to question, whether it is better for a child to be looked after at any time of the day, or to be reasonably and wisely directed into children's company, plays, and different children's activities. It is characteristic that delinquent juveniles often descend from large families and live in bad housing conditions. A good half of delinquent juveniles live in unsuitable flats - four persons, on an average, sharing one room. A good half of juvenile delinquents share their beds with another person. As juvenile delinquents often descend from large families, a lower standard of living could be expected - yet, the number of examined cases was too small to draw such a con-. elusion. 176 . !i is significant for a comparatively high number of delinquent juveniles that they lived in foster families, although both parents were alive. In most cases they were placed with foster parents after the age of three. Data concerning statistically significant differences: Size of family Number of children in the family Number of juveniles delinquent non-delinquent 3 or less 12 (21%) 29 (5o%) • A or more A6 (79%) 29 (5oX) Together 58 (1 oo%) 58 (1oo%) x • 9,65; significant on the level of 0,01 Age of parents Age of mother Parents of juveniles delinquent non-delinquent up to Ao years 5 ( 9$ 1A (2A%) from Ao to 5o years 33 (572) 26 (A5%) 5o and over 2o (3A%) 18 ( 31%) Together 58 (loo%) 58 (loo%) 2 Age of mother: x - 5,19; significant on the level of 0,10 The parents' Employment The parents' employment Families of juveniles delinquent non-delinquent father and mother employed 19 (33%1 31 (53%) father empl., mother house-wife 39 (67%) 27 (A7%) Together 58 (loo>) 58 (loo;) 2 x * A,25; significant on the level of 0,005 Sharing one room Families of juveniles delinquent non - delinquent 3 persons or less 28 (48%) 45 (78%) 4 persons or more 3o (52%) 13 (22%) Together 58 (1oo%) 58 (1oo%) x2 * 9,47; significant on the level of 0,01 Housing conditions Families of juveniles delinquent non - delinquent comfortable 4 (m 8 (14%) suitable 22 (38^) 32 (55%) unsuitable 32 (55%) 18 (31%) Together 58 (1oo%) 58 (loo%) 2 x « 7,10; significant on the level of 0,05 The youngster slept in the room Number of juveniles delinquent non - delinquent alone 4 ( 1%) 14 (24%) with brothers and sisters 22 (38%) 22 (38%) with parents 3 ( 52) lo (17%) with others 29 (5o%) 12 (21%) Together 58 (loo2) 58 (loo%) 2 x » 16,38; significant on the level of 0,001 ... i' The juvenile slept in bed Number of juveniles delinquent non - delinquent alone 28 (482) 42 (72%) with another person 3o (522) '6 (28%) Ipgether 58 (!no%) 58 Cno%; y- 6,09; significant on the levol of 0,0? Habitation of juveniles interviewed Juveniles lived Number of juveniles delinquent non-delinquent at home U (76/) 5A (93/) with people other than parent 5 H (24%) A ( U) Together 58 (loo/) 58 (loo/) ^ ■ 5,33; significant on the level of 0,05 Analysis of Psychological and Educational Problems The inquiry shows the existence of a particular environment that entails psychological differences between the delinquent and the control group of juveniles. The characteristic features of such an environment are: a) Maladjustment of the future delinquent in the family environment. Juvenile delinquents are much more disobedient than non-delinquents. b) Improper educational methods used by parents, particularly corporal punishment. c) The existence of the child's company that the parents disapprove of. d) The loss of the parents' control over the behaviour of their children, who are over H years old, which is more frequent than with non-delinquent juveniles. e) Maladjustment of delinquents at school. f) Maladjustment of delinquents at work. The analysis proves that maladjustment increases with the age of the delinquents. In the bourse of years various difficulties of the delinquents increase as well. As long as the ievenile moves in the narrow family circle i.e. before he is seven, these difficulties not very noticeable. In addition to this, in families lacking harmony (such were most °T the examined families)even major difficulties are tolerated, often even ignored. y®t, as soon as the field of the child's activities begins to widen, the delinquent ^ r ^•self involved in conflict with his close and distant environment, because his upbrinq-9’oq d'd not create in him such personality features as would enable him to adjust r s"Tf Jo his environment. And since the delinquent cannot adjust himself to the environ-®®ot, a<-. most other ctuldren do, the environment increases its pressure on him. With a Person that normally reacts to pressure with frustration (stereotype mechanising any pr**sure deepens frustrated behaviour. The flexibility of personality traits is lessened, Sn,) 'lies, the possibility for adjustment is decreasing. The consequence is new pressure ^ !h; r.-v•> nnaent. 'I i? likp moving in a vicious circle. Any widening of the delinquent's activities, e.g. going to school and later, leaving school and entering apprenticeship etc, produces new sources of frustration, instead of being a source of positive experience and enrichment of his personality. This, consequently entails gradual narrowing of his emotional life. The delinquent's personality shrinks and becomes less flexible. In the course of years, maladjustment deteriorates, until the delinquent commits an offence which is violation of social rules. Our inquiry confirms that it is necessary to check the appearance of maladjustment at an early stage before the vicious circle that has its origin in the clash between the personality and its environment is formed. Data of statistically significant differences Obedience of the Child The child was Number of juveniles delinquent non - delinquent in pre-school age: obedient disobedient AA (8o%) 11 (2o%) 52 (95%) 3 ( 52) Together 55 (loo2) 55 (loo%) at school: obedient disobedient 21 (36%) 37 (6A%) 5o (93%) A ( 72) Together 58 (loo2) 5A (loo2) - 2 Pre-school chil^: x - A,02; significant on the level of 0,05 School child: x • 25,7; significant on the level of 0,001 Other People's Complaints against the Child People complained against the pre- Number of juveniles school child delinquent non - delinquent yes 11 (192) 1 ( 22) no A7 (012) 57 (982) People complained against the school child Number of iuveniles delinquent 1 non-delinquent yes 24 (412) 1 ( 2%) no 34 (59%) • 57 (98%) Together 58 (loo# 58 (1 oo%) Pre-school chiltj: x * 7,53; significant on the level of 0,01 School child: x - 24,65; significant on the level of 0,001 Punishment of the Child Parents inflicted punishment Number of iuveniles delinquent non-delinquent on school child: corporal 55 (95# 29 (5o# otherwise 3 ( 5# 29 (5o%) . Number of juveniles th delinquent non-delinquent after 14 year of age corporal 23 (4o%) 6 (lo%) otherwise 35 (6o%) 52 (9o%) Together 58 (loo# 58 (loo# 2 School child: *, • 27,00; significant on the level of 0,001 Child after 14™ year of age: x • 11,77; significant on the level of 0,001 The Child's Company The child had Number of juveniles delinquent non-delinquent during his schooling: 13 (22# 23 (4o%) 0 or 1 friend many friends 45 (78%) 35 (6o%) Together 58 (loo# 58 (loo# T I Nuiiber of juveniles after 14 year of age delinquent non-delinquent 7 (132) no friends 1 friend 5 ( 92) 22 (392) ■any friends 45 (842) 27 (482) Together 54 (loo2) 5b (loo2) 2 Schoold child:^* » 3,27; significant on the level of 0,10 Child after 14 year of age: x ■ 15,98; significant on the level of 0,001. Influence of the Child's Companions In the parents' opinion the companions Number of juveniles of the child had delinquent non-delinquent on the school-child: a good a bad no Influence 16 (312) 31 (592) 5 (lo2) 5o (892) 2 ( 42) 4 ( 72) Together 52 (loo2) *56 (lco2) on the child after 14^ year of age: a good a bjd influence the child had no companions 18 (362) 28 (562) 4 ( 82) 45 (872) o ( o2) 7 (132) Together 5o (loo2) 52 (loo2) 2 School - child: x ^42,8; significant on the level of 0,001 The child after 14 year of age: x • 1(1,58; significant on the level of 0,001 Symptoms of neurosis and aggressiveness Symptoms of fjumber of juveniles delinquent non-delinquent neurosis in pre-school children: noticeable 2o (34?) 15 (26?) major 27 (47?) 9 (15?) none 11 (19?) 34 (59?) neurosis and aggressiveness in school-children: neurotic children 1 ( 2?) 6 (lo?) agressive children 33 (57?) 3 ( 5?) neurotic and agressive children 11 (19?) 0 ( 0?) none 13 (22?) 49 (85?) ne^josis and aggressiveness in children after 14 year of age: neurotic and aggressive children 9 (15?) * (v?) aggressive children 29 (5c?) 2 ( 3?) none 2o (35?) 52 (9o?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) 2 Pre-school chilfj: x - 21,46; significant on the level of 0,001 School child: x • 6o,47; significant on the level of 0,001 Child after 14" year of age: x • 39,63; significant on the level of 0,001 The child's recreational preferences Recreational preferences Number of juveniles delinquent non-delinquent in the school - child: sports lo (17?) 13 (22?) mental recreation * 29 (5o?) 24 (41?) sports and mental recreation 4 ( 7?) 12 (21?) without preferences 15 (26?) 9 (16?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) * including interests in technology Number of juveniles in the child after, 14 year of age delinquent non-delinquent sports lo (2o?) 18 (34?) mental recreation* 2o (39%) 23 (43?) sports and mental recreation 6 (12%) 9 (17?) without preferences 15 (29%) 3 ( 6?) Together 51 (loo?) 53 (loo?) * including interests in technology School-child: x «jjj,58; significant on the level of 0,10 The child after 14 year of age: x » 11,06; significant on the level of 0,02 Reading habits The child reads Number of juveniles delinquent non-delinquent during the period of schooling: books with sports contents 0 ( o?) lo (17?) books of adventure 16 (27?) 3 ( 5?) books with other contents ]9 (33?) 4o (69?) the child does not read 23 (4o?) 5 ( 9?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) after 14^ year of age the child reads books that satisfy his: immediate interests 12 (27?) 9 (18%) interests conducive to sublimati or 3 ( 7?) 25 (49?) other interests lo (22?) 11 (21?) does not read 2o (44?) 6 (12?) Together 45* (loo?) 51*(1oo?) * For the remaining2adolescents, their parents do not know whether they read or not. The school-child: ^ - 37,97; significant on the level of 0,001 The child .after 14 year of age: x • 25,05; signaficant on the level of 0,001 Age Number of iuveniles delinquent non-delinquent less than 6 1/2 years 9 (16?) 18 (32?) 6 1/2 years and more 49 (84?) 4o (68?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) 2 x • 3,09; significant on the level of 0,001 Child's education The child completed primary school Number of iuveniles delinquent non-delinquent less than 6 forms 49 (85?) 5 ( 9?) 6 forms or more 9 (15?) 53 (91?) Together 58 (loo?) 58 (loo?J 2 x - 64,0; significant on the level of 0,001 School attendance The child attended school Number of juveniles delinquent non-delinquent regularly 26 (45?) 54 (93?) irregularly 32 (55?) 4 ( 7?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) x2 ■ 29,4; significant on the level of 0,001 Help with Study The child had Number of juveniles delinquent nori-delinquent some help 29 (5o%) 19 (33?) no help 29 (5o%) 39*(67?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) * Good pupils. Their parents say, the children did not need any help. 2 x ■ 2,88; significant on the level of 0,10 Choice of Career The child has chosen his career Number of juveniles delinquent non-delinquent himself 33 (6o?) 51 (88?) in accordance with other people's wishes 8 (15?) * ( 7?) for other reasons H (25?) 3 ( 5?) Together 55 (loo?) 58 (loo?) 2 x « 12,22; significant on the level of 0,01 Parents' wishes Parents would like their children to enter: Number of juveniles delinquent non-delinquent the same career 22 (38?) 35 (6o?) a different career 28 (48?) 2o (35?) parents are indifferent 8 (H?) 3 ( 5?) Together 58 (loo?) 58 (loo?) Adjustment to career The child has adjusted himself to his career Number of juveniles delinquent non-delinquent with difficulty 17 (41?) 6 (11?) easily 24 (59%) 5o (89?) Together* 41 (loo?) 56 (loo?) x - 12,3; significant on the level of 0,001 Adolescent's role among his fellow workers His role among his fellows Number of juveniles delinquent non-delinquent leading 15 (42?) 12 (23?) subordinated 11 (3o?) 5 (lo?) undeterminable lo (28?) 35 (67?) Together* 36 (loo?) 52 (loo?) x - 14,o; significant on the level of 0,001 Opinion of the juvenile's superiors Superiors characterize the child Number of juveniles delinquent non-delinquent favourably 34 (77?) 54 (98?) unfavourably lo (23?) 1 ( 2?) Togehter* 44 (loo?) 55 (loo?) 2 x • 11,o; significant on the level of 0,001 * In other cases the parents could not give information or the child was not apprenticed. The characteristic features of the families producing juvenile delinquents are: - indifference, mutual neglect, and lack of emotional ties between parents. - an indifferent and emotionally uncommitted attitude of the father towards the juvenile delinquent; - lack of parental authority and finally neglect and exploitation of the child by his father. Mothers of juvenile delinquents often look neglected, their homes are untidy, the family atmosphere is full of conflicts. The data of this part of the inquiry prove the importance of family life in any young person's development. Family atmosphere, whether harmonious or full of conflicts, impresses the personality of the adolescent. More is needed - a deep affection not only between the members of the family, the parents and the children, but also between the parents themselves. Mothers are the most important moulders of the child's personality; yet from the results of our research it is evident that the father's part is very important, as well. According to our data, juvenile delinquents particularly lack father's love. It is obvious that unauthoritative mothers who play a subordinate role in the family have a bad influence upon the children. Indifferent, non-critical or indulgent parents deprive the young persons of the possibility to get accustomed to restrictions with which everybody is faced in life. Our inquiry has not supplied an answer to the question where to look for the reasons of the insufficient authority of the mother. Data of statistically significant differences Emotional Relation between Parents Scale 1 - absolute data Relation: Juveniles: father - mother mother - father delinquent non-delinquent delinquent | non delinquent devotion A lo 2 18 love 28 35 34 34 indifference 22 13 17 5 Together 54 58 53 57 Scale 1 - in percentage Relation: Juveniles: Father - ■other Mother - father delinquent non-delinquent delinquent non-delinquent devotion 7 17 4 31 love 52 60 64 60 indifference 41 23 32 9 Together loo loo loo loo Father - »other: X2 ■ 5,53; significant on the level of 0,10 Mother - father: x « 19,2o;signifleant on the level of 0,001 Scale 2 - absolute data Relation: Father - mother Hother - father Parents of juveniles: delinquent non-delinquent delinquent non-delinquent Eaotional dependance and attachment Eaotional indifference 31 46 23 12 41 51 12 6 Together 54 58 53 57 Scale 2 - in percentage Relation: Father - »other Mother - father Parents of juveniles: delinquent non-delinquent delinquent non-delinquent Eaotional dependance and attachment 57 79 77 89 Eaotional indifference 43 21 23 11 Together loo loo loo loo 2 Father - »other: x* * 5,21; significant on the level of 0,05 Mother - father: x • 9,01; significant on the level of 0,01 Care or Neglect between Parents Relation: Juveniles: Father - mother delinquent non-delinquent Exaggerated care 0 2 care 38 (7o%) 51 (91?) neglect 16 (3o%) 5 ( 9?) Together 54 (1 oo%) 58 (loo?) Father - mother: x • 6,76; significant on the level of 0,01 Emotional Relation between Parents and Children Scale 1 Relation: Juveniles: Father - child delinquent non-delinquent devotion 1 8 love 29 (56?) 4o (86?) indifference 24 (44?) 8 (14?) Together 54 (loo?) 56 (loo?) 2 Father - child: x • 1o,64; significant on the level of 0,01 Scale 2 Relation: Juveniles: Father - child delinquent |nor - delinquent Emotional attachment 32 (59?) 47 (84?) Emotional indifference 22 (41?) 9 (16?) Togehter 54 (loo?) 56 (loo?) 2 Care and neglect between parents and juveniles Relation: Juveniles: Father child delinquent non-delinquent care 33 (62%) 5o (89?) neglect 2o (38%) 6 (11?) Together 53 (loo?) 56 (loo?) Father - child: x - 7,63; significant on the level of 0,01 Subordination - Superiority Relation: Juveniles: Mother - child delinquent non-delinquent subordination lo (18?) 1 ( 2?) independence 34 (61?) 35 (61?) superiority 12 (21?) * 21 (37?) Together 56 (loo?) 57 (loo?) 2 Mother - child: x ■ 9,83; significant on the level of 0,01 Readiness for self-denial - exploitation of others Relation: Juveniles: Father - child delinquent non-delinquent self-denial 0 2 normal contribution 4o (75?) 53 (98?) exploitation 13 (25?) 1 ( 2?) Together 53 (loo?) 56 (loo?) ? Father - child: x • lo,6; significant on the level of 0,01 Personal Appearance Apptarance Mother of delinquent non-delinquent juveniles appropriate 45 (8o%) 5o (96?) neglected 11 (2o?) 2 ( 4?) Together 56 (loo?) 52 (loo?) 2 Mother: x • 5,21; significant on the level of 0,05 Faaily Atmosphere Atmosphere Families of juveniles delinquent non-delinquent strained - not harmonious 26 (47?) 6 (lo?) harmonious and medium harmonious 29 (53?) 52 (9o?) Together 55 (loo?) 58 (loo?) 2 x » 18,96; significant on the level of 0,001 tidiness of duelling Dwelling Is: Families of delinquent j non-delinquent juveniles tidy 9 (15?) 22 (38?) fairly tidy 27 (47?) 3o (52?) untidy 22 (38?) 6 (lo?) Togehter 58 (loo?) 58 (loo?) 2 11. Juveniles in Institutions for maladjusted youth. Research into the juveniles' personalities and ;nto +heir social background rev-als a particularly strong emotional indifference of ociallv maladjusted juveniles on the one hand, and on the other hand, a series of frust: a. ons in the family cirlce, in society, at work, and at school. We found that juveni!° delinquents lived in conditions tha could not satisfy their emotional needs, and prevented 'hem from asserting themselves ar.c deprived them of incentives for successful work. Therefore, the seminar, organized for the educators in institutions for maladjusted youth dealt with three main problems:' . .. emotional response of juveniles to educational methods of their educators and parents (chapters 12 and 13) - emotional response of juveniles and their claim to affirmation among the youth of the same age (chapters U and 15) - problems of reward and punishment (chapters 16 and 17). We wanter to elucidate the selected problems from the practical point of view of educators, who re-educate juveniles in institutions for maladjusted ydut1’, and from the point of view of those, who study this problem theoretically. Therefore two one-hour lectures were intended for each of the above mentioned themes. The first was given by an educator from an institution for maTadjusted youth, and the second by an expert in the relevant theory. Each lecture was followed by discussion. For this purpose 5o participants were divided into three discussional groups. Recommendations and resolutions of each group were formulated at the last plenary meeting of the seminar. ’ 1 . ;t • ; 1 ■ ... I .1 . ... f -• Summary of Resolutions and Recommendations I. Formation of Emotional Relations 1. For want of qualified workers that could carry out family rehabilitation work, special commissions should be set up at the Councils for Family Protection, in all large communities. These commissions should primarly take care of familes with maladjusted children.lt is desirable that members of these commissions should be people whose work Is in smoe way connected with young people, such as: pedagogues, district nurses doctors, mid-wives etc. Their work with such families should be of a preventive character In addition, such commissions could also settle some economic problems of the family (employment, housing ...). 3. To prevent maladjustemnt in children,teachers should take a more acite part in preventive work.For this purpose they need additional training(special courses,supplemen- tation of the syllabuses of teachers training colleges'. 4. Before taking a final decision to send a child to an institution for maladjusted youth, all possibilities to change the child's environment should be considered (holiday camps, different forms of work in housing communities, sending the child to a foster family, etc). 5. Some preliminary work should be done before sending the child to an institution for maladjusted youth. Both, the child and his family, should agree to it. The transfer should be carried out by the staff of the institution to which the youth is sent. Therefore, the educator shoud get acquainted with the family and should help the youth to overcome the initial difficulties on his arrival at the institution. Consequently, urgent demands for a sudden transfer of a child to the institution for maladjusted youth is not desirable. If - in exceptional cases - they are necessary, the shortest procedure should be adopted for the transfer of the young person to the appropriate institution. 6. Parents, children, and the public often show an adverse attitude towards institutions for maladjusted youth because they are misinformed about their work and character. For this reason it would be necessary to get the public acquainted with the work of the institutions for maladjusted youth by means of the press (daily papers, professional and informative pamphlets on individual institutions for maladjusted youth), lectures, radio, and film. Welfare officers and teaching staffs in schools should also have a better knowledge of the work of these institutions and of the part they play in re-educating children so that they could help parents with right advice. 7. During the child's stay in the institution, close contacts with his previous environment should be maintained and should by no means be interrupted. Through these contacts in close co-operation with competent welfare officers, we should aim at an improvement of the previous environment. For, our purpose is to send the child from the institution back to this improved environment. 9. Social service should be improved by the employment of workers working with the local councils and in the institutions for maladjusted youth as well. Social workers employed in these institutions should work primarily with families and the environment from which the child comes and where he is going to return. They should acquaint this environment with the child's feelings and behaviour in the institution and preparo it for the child's return. hi. The educe ter should discuss wi in each individual separately, his emotional relation- to his previous environment (parents, brother:-, sisLrs, family). Thu;, they could help them to change their feelings towards their previous environment, accustom themselves to the new one in the institution, and to conform better to the group. They would also acquire a positive emotional relation towards their educators. For this purpose, educators should improve their knowledge of psychology at regular summer courses that would last from 2 to4 weeks. At the Higher Pedagogic school a special department for training teachers for maladjusted children should be founded. 14. It is indispensible to establish a special medical institution for the psychopathic youth, in order to prevent their harmful influence on the sane youth living in institutions for maladjusted youth, and thus, enable them to get the necessary treatment. It would be necessary, however, to train a special staff for this institution. II. Grouping 3. In the institutions for maladjusted youth the established grouping into family groups as well as into interest groups should be maintained. He must see to it that the number of inmates constituting a formal educational group should not exceed 10 to 12 members. 4. Inmates, that have been found difficult to re-educate,should also be included in the leadership of informal as well as interest groups.The educators should grant them a certain amount of independence, but at the same time direct their work. 5. A newcomer to the institution ought to be thouroughly studied. And this study should be based on individual work with him. The child's behaviour in different circumstances, in the institution, will reveal his personality and his interests. Establishing the positive and the negative qualities of the inmates will help toward the creation of a heterogeneous balance between the formal and other groups. Observation should be carried out in a special group of newly arrived inmates and should last no longer than one or two months. 6. The work with each group should be based on the principle of democracy: the management consults its members and insists on the carrying out of the measures agreed upon. III. Problems of Punishment and Reward Reward is a much more affective re-educating method than punishemnt, yet, the task for which a reward is granted should not be beyond the inmate's capacity. The nost common forms are: individual rewards (money, leave, tasks of honour, gifts of practical value like clothes, shoes, tools, personal belongings that are presented to them, praize.free exit, visiting performances without supervision, admission into different organisations, and collective rewards (trips, nonetarv rewards, various practical presents to the group etc.). During the course of discussion the participants pointed out that there was only a small choice of collective rewards. iey agreed *hat individua7 rewards should to awarded with the consent of the whole group to which the candidate > the reward belongs.lt has often happened that the inmate tried to spend the mo"eta.r ;ward in an inappropriate way. The educator should not interfere with he way ir .-hie'1 the rewardeo youngster wants to spend his money, he sholuld, however, advise him . lain to him the consequences of sqandering money. The same problems ar'se with , s, o free exit. Individual rewards are of great improtance. Thus, the inmate has the portunity to obtain a few things that are his own property and for. which he feels responsible. Because of the above mentioned reasons individual rewards should be more often used in re-education of inmates. As to collective rewards, the participants thought that they should contribute towards strengthening the internal growth and unity of the group. In order to encourage the inmate to reach the intermediate aims, a detailed working programe for each worshop should be drawn up. Heads of the worshops should not be given awards for high productivity of their workshop but for their effort to train the inmates for1 different grades of work. As to individual and collective pon’shment (still more often applied than rewards)the participants agreed that it should be used only as an exceptional measure to reach the re-educational purpose. It should above all be applied individually. *- ■ • ......................... • f ■” •" ** ' ’ ' » - *• • v • .... ... . I • . * • . . - . * ,1V*. ’ , ' . .1 • »J MflRODNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR