Letnik I.

Poštnina plačana
v gotovini.

3. štev

NAŠE MORJE

Letnik I / Štev. 3 / Maj 1936

VSEBINA

Fr. Seunig: Morje  — naša rešitev
Ž. J.: Slovensko gospodarstvo in morje
Ž. V.: Trst  — problem velike luke (KonecJ
Dr. Branko Vrčon: Pomorska sila Velike Britanije
( Nadaljevan je )

H. Marjanovič: Znamenite grobnice arheološkega
muzeja v Splitu

Z. P.: Iz stare zgodovine pomorstva

RAZGLED

Naša trgovska mornarica v letu 1935

Trgovska mornarica

Vojna mornarica

Tisk o naši reviji

Razno

Iz uredništva in uprave

»NAŠE MORJE» izhaja vsakega 1. v mesecu in stane v tuzemstvu za vse leto 48 Din, polletno 24 Din, četrtletno
12 Din, za inozemstvo 68 Din. Posamezna številka velja 5 Din 9  Uredništvo in uprava: Ljubljana, Gajeva ulica
9IIII. 9  Rokopisi se ne vračajo. 9  Predstavnik Josip Pogačnik, urednik dr. Miro Sovdat, oba v Ljubljani. 9  'Izda¬
jajo bivši mornarji. 9  Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z. v Kamniku (Vodnik in Knez).

AŠE MORJE

Revija za propagando morja in pomorstva

Morje — naša rešitev

Fr. Seunig

Jugoslavija je po svoji geografski legi predestinirana,
da se razvije v močno pomorsko državo. Naša morska
obala je od Sušaka do Kotora v zračni črti dolga okrog
550 km, medtem ko znaša prava dolžina naše obale ob
celini z vsemi zalivi in vijugami 1590 km. Če pri pri¬
štejemo še obalo naših otokov ob Jadranu, ki jih je po
številu nič manj nego 914 (od tega 17 s površino preko
20 kvadratnih kilometrov, tedaj znaša naša skupna mor¬
ska obala 5200 km.

Za naše narodno gospodarstvo je ta obala velik zaklad.
Žal pa se naša širša jugoslovanska javnost danes še komaj
zaveda velike važnosti morja ter vseh koristi in razvojnih
možnosti, ki nam jih nudi v gospodarskem pogledu naše
morje. Ni namreč dovolj, da imamo ugodno pomorsko
obalo, dobre naravne luke in odprto pot po morju v
široki svet; če hočemo imeti od tega morja koristi, mo¬
ramo stremeti za tem, da se koristno poslužimo vseh teh
možnosti za gospodarski razvoj, ki nam jih nudi morska
obala. Našo gospodarsko politiko pa moramo usmeriti
na morje tudi zaradi tega, ker nam omogoča izhod iz
stiske, v katero smo prišli zaradi avtarkične politike
naših sosednjih držav, ki nam zapirajo meje.

Stari izrek, da morje zbližuje narode,  ni samo simbo¬
ličnega pomena, temveč ga je vzeti dobesedno. Z napre¬
dujočo tehniko je uspelo zlasti v zadnjih desetletjih pre¬
voz po morju ne samo pospešiti, temveč predvsem po¬
ceniti, tako da so stroški za prevoz blaga po morju danes
neprimerno nižji nego stroški za prevoz po suhem. Za
marsikatero blago, ki ga izvažamo, je danes Amerika
tarifirano bližja nego Srednja Evropa.

Malokdo se zaveda, kakšnega odrešilnega pomena je
bilo bas zadnja leta za nas odprto morje, saj nam je
omogočilo, da smo nadomestili precejšen del izpadka
našega izvoza v sosednje države s povečanim izvozom v
oddaljenejše prekomorske države. Težko si je zamisliti
obupno stanje našega gospodarstva, če bi bila Jugoslavija
brez morja in ne bi imela tega ventila za vnovčenje pre¬
sežkov naše produkcije. V primeri z drugimi državami
obseg našega izvoza v zadnjih letih ni tako hudo naza¬
doval, saj se giblje sedaj približno na višini 50 % izvoza
v letu 1929., medtem ko je obseg zunanje trgovine večine
drugih držav padel na eno tretjino. Da pa nam je uspelo,
zlasti v zadnjih letih zopet dvigniti naš izvoz po vred¬
nosti na polovico izvoza v zadnjem konjunkturnem letu,
po količini pa na dve tretjini, je to pripisati zgolj dej¬
stvu, da smo v stiski in v sili pričeli iskati novih tržišč
v prekomorskih državah in smo na teh tržiščih uspeli,
ker smo se lahko neovirano poslužili cenene morske poti.

Avtarkična politika, ki jo zadnje desetletje vodijo naše
sosedne države in je zlasti v Avstriji in Italiji dovedla
do občutnih uvoznih omejitev za najvažnejše naše izvoz--
ne predmete, bi skoro onemogočila vnovčenje pretežnega
dela našega produkcijskega presežka, če nam ne bi svo¬
bodna pot na morje nudila rešitve. Če bi bila Jugoslavija
celinska država brez morja, bi pri sedanji gospodarski
strukturi in izvoznih težkočah doživela pravo gospodar¬
sko katastrofo in bi prišla zaradi izvoznih omejitev v
resno nevarnost, da popolnoma izgubi gospodarsko sa¬
mostojnost.

Kakšen velik obseg je v zadnjih letih zavzela preorien-
tacija našega izvoza,  to naj nam živo ilustrirajo nasled¬
nje številke. V prvih letih po vojni je šel pretežni del
našega izvoza v Avstrijo in Italijo, kjer smo plasirali
70 % vsega našega izvoznega presežka. Delež Avstrije in
Italije pri našem izvozu pa se je od leta do leta krčil:
leta 1930. je znašal le 46 %, leta 1934. 37 %, lani pa je
znašal samo še 31 %. Za našo gospodarsko in politično
neodvisnost je neprecenljive važnosti, da naš izvoz ni
enostransko usmerjen v malo število sosednih držav,
temveč da se razdeli na čim večji krog držav, kajti le v
tem primeru lahko mirno zremo v bodočnost in se nam
ni bati nobenih trgovinsko-političnih presenečenj, ki bi
nas lahko pahnila v nesrečo.

Posebno zanimiv je zadnja leta razvoj našega izvoza
v oddaljenejše prekomorske države, zato navajamo v
naslednjem nekaj podatkov o gibanju našega izvoza v
najvažnejše prekomorske države (v milijonih Din) :

Leto

Naš izvoz v gori navedene prekomorske države je le¬
ta 1932. znašal komaj 173 milijonov Din, lani pa že 633
milijonov, torej skoro štirikrat toliko, nego pred tremi
leti. Pri tem se je delež navadenih držav v našem izvozu
dvignil od 5.6 na 15.7%.

Za preusmeritev našega izvoza na morje pa so prav
tako značilne številke naše zunanje trgovine,  ki se nana¬
šajo na izvoz po suhem in po vodi. Naš izvoz po suhem
je znašal leta 1927. 2.6 milijona ton, lani pa le še 0.97
milijona ton, medtem ko se je v istem času naš izvoz po
morju in po rekah dvignil od 1.65 na 2.35 milijona ton.
Dočim smo leta 1927. izvozili po vodni poti le 38.9 %
vsega izvoza, se je lani delež izvoza po vodni poti dvignil
na 70.8 %, tako da bo izvoz po vodni poti kmalu dosegel
% vsega našega izvoza. Naš izvoz preko pomorskih luk
(brez izvoza po rekah) pa je lani dosegel 58 % vsega
našega izvoza nasproti 27.3 % v letu 1929.

Do te bistvene preusmeritve v našem izvozu pa je pri¬
šlo v zadnjih letih zgolj po sili razmer in ne morda po
zaslugi naše gospodarske politike ali kot rezultat kakega
gospodarsko-političnega načrta. Tudi v zadnjih letih go¬
spodarske stiske smo bore malo storili, da bi pospešili
in olajšali izvoz po morju in podprli razvojne tendence,
ki lahko prinesejo s povečanim izvozom vsemu našemu
gospodarstvu bistveno olajšanje.

V naši gospodarski politiki so bili doslej interesi po¬
morske politike  še vedno potisnjeni v stran. In še danes,
ko nam gospodarski razvoj sam kaže, da nam pot na
morje nudi občutno olajšanje in odrešitev, se ti interesi
nadalje zanemarjajo. Naše pomorske luke so še v sila
primitivnem stanju: potrebne bi bile znatne investicije,
da bi lažje, hitreje in ceneje odpravili naše blago na pot
po morju. Naše luške naprave danes niso mnogo boljše
in sposobnejše nego pred vojno ali prva leta po vojni,
čeprav se je med tem ladijski promet naših luk povečal
od 5.7 milijona brutto registrskih ton v letu 1923., na
18.4 milijone brutto registrskih ton v lanskem letu in se
je blagovni promet naših luk v primeri s predvojno,
odnosno prvo povojno dobo več nego podvojil.

Če bi o pravem času pričeli voditi pametno pomor¬
sko politiko, bi lahko danes glede našega izvoza v preko¬
morske države zabeležili še neprimerno lepše rezultate.
Žal pa smo pustili, da vse teče svojo pot, ne oziraje se
na potrebe, ki nam jili diktirajo spremenjene prilike
in ne upoštevajoč skrite razvojne možnosti, ki nam jih
nudi morje. Sedaj, ko številke naše zunanje trgovine že
same kriče, kje je treba zastaviti in kje ugladiti pota
za razvoj našega izvoza, ko naše gospodarstvo samo išče
nujni izhod na morje, je skrajni čas za spoznanje, da je
treba revidirati stališče naše gospodarske politike v po¬
gledu naše izvozne orientacije na morje.  Pasti mora
končno ono ozkosrčno stališče, ki vidi v pomorski orien¬
taciji našega gospodarstva in v pomorstvu le lokalne
interese in potrebe našega Primorja in Dalmacije in
mora prodreti spoznanje, da gre za življenjske interese
vse države in vsega našega gospodarstva, torej ne samo
Primorja in Dalmacije, temveč prav tako za življenjske
interese ostalih gospodarskih področij. Kajti prav vse
naše gospodarstvo bo imelo koristi od tega, če nam bo
uspelo ugladiti našim produkcijskim presežkom pot
preko morja v široki svet.

V prvi vrsti moramo temeljito revidirati naš železniški
gradbeni program, da končno uveljavimo načelo abso¬
lutnega prvenstva za gradnje železniških prog, ki naj
vežejo naše zaledje z morjem, odnosno s pomorskimi
lukami.  Take železniške gradnje morajo imeti prvenstvo
pred vsemi ostalimi železniškimi gradnjami. Prav tako
pa se ne sme več ponavljati, da bi, kakor letos, votirali
za beograjsko savsko pristanišče v enem letu mnogo več,
nego za vse pomorske luke v šestnajstih letih. Je seveda
še mnogo drugih važnih vprašanj, ki jih bo treba rešiti,
če hočemo olajšati in pospešiti naš izvoz preko morja,
toda vprašanje železnic na morje in ureditev naših luk
je najvažnejše.  Njegovo nujno rešitev nam narekuje živ¬
ljenjski interes vsega našega gospodarstva; ti interesi pa
morajo biti odločilni pred vsemi ostalimi interesi bolj
podrejenega in lokalnega značaja.

Lepote našega morja

35

Slovensko gospodarstvo in morje

ž. J.

Iz dneva v dan se vedno glasneje ponavlja zahteva slo¬
venskega gospodarstva, da se mu že končno ustvari zanj
toliko potrebna zveza z morjem, ki postaja že življenj¬
skega pomena. Vedno jasneje postaja, da ta zahteva ni
le nekaj umetno ustvarjenega, ni le zadeva udobnosti, da
bi se le radi lepšega ustvarilo nekaj novega, kar bi tudi
morda olepšalo in povečalo naša prometna sredstva. Do¬
godki nas vedno jasneje prepričujejo, da je ta problem
globoko utemeljen v vsem slovenskem gospodarskem živ¬
ljenju in da slovensko gospodarstvo, ki teži k morju, če¬
prav se tega morda še danes le premalo zavedamo, že
dolgo, ravno vsled pomanjkanja izhodov in poti, hira.

Kljub temu pa se še vedno cesto sliši, kako neumestna
je danes ta zahteva, kako danes niso časi za to, da so bile
že zamujene najugodnejše prilike, ko bi se to lahko sto¬
rilo; dalje da za take velike investicije danes ni sredstev!
Ko poslušamo take in slične ugovore, se moramo pred¬
vsem zavedati velikanskih sprememb, ki so se izvršile v
zadnjih letih zlasti v mednarodni trgovini in v med¬
narodnih razmerjih sploh. In naša pomorska trgovina
je bila vsaj v največji meri mednarodna. Najkrajša pot
do morja je bila in je seveda še, preko Trsta in Reke.
Toda promet tedaj gotovo še ni zadeval ob tolike ovire
in težave kot danes, in avtarktična politika držav tudi še
ni bila tako dosledno izvajana kot ravno danes, ko se
izvaja še vedno bolj in bolj. Carinske meje še niso tako
težko prizadejale prevozov kot ravno danes. Trgovina
išče poti, kjer zadeva ob najmanj uporov in če ji je bilo
to preje vsaj deloma dano, ni bilo zato zanjo vprašanje
zveze tako pereče.

Kot vidimo, so v mednarodnem prometu vladale še do
nedavnega čisto drugačne razmere, kot vladajo danes. Z
lahkoto skoro, bi rekel, je tudi naš promet tedaj prenesel
še eno mnogo težje dejstvo, da so namreč še tuje ladje
prevzemale in prevažale naše blago. Naše ladje temu
morda tudi tedaj niso bile kos in niso zmogle vsega ve¬
likega prometa, ki je zahteval mnogo prometnih pomor¬
skih sredstev. Tudi naša pristanišča še niso odgovarjala,
in na žalost še vedno ne, vsem zahtevam velikega pro¬
meta, ki jih stavi nanje zlasti prekooceanski promet.

Vendar pa so se že tedaj oglasili mnogi, ki so videli,
kakšne velike izgube trpi naše gospodarstvo vsled tega
in so postavili zahtevo po osamosvojitvi ter neodvisnosti.
Prenehati bi se moralo s pošiljanjem blaga po tujih že¬
leznicah, preko tujih pristanišč, na tujih ladjah. Spoznali
so, da bi mi vse to lahko sami opravili, ker imamo vse
pogoje in možnosti, ki nam jih že narava sama nudi, v
vsej svoji grobosti, v izobilju. Zračunali so, da bi bile vse
žrtve v zelo kratkem času poplačane, a z vsem bi poživeli
in oplemenitili svoje gospodarstvo, dvignili pogoje ljud¬
stva in ,si odprli najširšo pot v svet.

Kot prva točka programa je bila zahteva zveze Slove¬
nije z morjem po najkrajši poti, to je preko sušaškega
pristanišča.

Številke iz predvojnega pomorskega prometa nam ka¬
žejo, da je bilo nad eno tretjino blaga, ki je šlo skozi
Trst, iz slovenskih dežel. Trst pa je bil tedaj ena izmed
desetih največjih luk na svetu. Njegov promet je dosegel
letno 6.2 milijona ton. Koliko tega blaga, ki odpade na

Slovenijo, je ostalo vsled novih razmer nakopičenega do¬
ma, ne da bi se moglo prevaliti na določena mu mesta,
in koliko je bilo še uničenega vsled pomanjkanja nove,
hitre orientacije? Tako se je slovensko gospodarstvo zna¬
šlo kot voda pred jezom, ki je sicer sprva našla sempatja
širšo odprtino, a to se ji je vedno bolj zapiralo, dokler
ni končno ostalo naše gospodarstvo popolnoma vklenjeno
in zaprto brez moči, da bi si samo, izčrpano, moglo
pomagati.

Če so torej sprva skušali in hoteli najti našemu pro¬
metu drugo pot, pot po svoji lastni zemlji, kjer ne bi
bilo carin, dolgotrajnih preiskovanj in drugega, so to
storili samo vsled tega, da obdržimo vse v svojih rokah,
da bo imela od vsega tega koristi le naša dežela, naš trgo¬
vec, železničar, posredovalec in mornar. Toda, kakor
vedno, so ostale naše želje le pri razumevanju in načrtih,
denar, ki je bil določen za to, pa je šel drugam.

Toda položaj se z dneva v dan slabša in mnogo je raz¬
logov, ki vplivajo na to, da postaja vprašanje z dneva v
dan težje. Mnogi razlogi tedaj še niti niso bili znani in
važni. 0 sankcijah takrat še čuli nismo, kaj šele, da bi si
mislili, da nam bodo enkrat škodovale. Pa tudi kriza
sama še ni lomila najmočnejših gospodarskih stebrov,
kot jih danes. Tudi konkurenca našega blaga s tujim je
bila v mnogem lažja.

36

Toda, odkar smo, smo bili zapostavljeni. Kar so nam
dali še celo svojega lastnega nazaj, so nam dajali kot
miloščino. Večji del vsega, kar smo dobili, je bilo le po¬
litično igračkanje z nami, da bi nas zadovoljili, da bi nas
na drugi strani potem lažje pritisnili in izsesali. To je že
od nekdaj, odkar lahko pišemo zgodovino kot vladan
narod. Saj so nas tudi trgali in rezali po svoji mili volji,
pa četudi kar počez. Kar imamo večjega, smo si morali
poleg vseli žrtev ustvariti sami, kar smo pa dobili od ce¬
lote, smo dobili le zato, ker je bilo to predvsem drugim
v korist.

Lega naše zemlje je svojstvena in le malo narodov leži
na tako nevarnem ozemlju. Preko nas skušajo, so in bodo
skušali stopati vsi, ki hočejo do morja gor iz Evrope.
Preko nas pa se tudi skušajo polastiti mnogo izrednih za¬
kladov naše zemlje. Pripravljali so nas že za vlogo kolo-
nijalnega ljudstva in nas skozi stoletja učili le hlapčevati.
Toda ne-le v našem, ampak v interesu Evrope je, da po¬
stane naš narod svoboden in prost in da sam regulira
svoje in skupne gospodarske odnose, med katerimi je
zlasti vprašanje dohodov do morja.

Vidimo danes, da je potreba izhoda na morje tako
tesno povezana z vsemi našimi narodnimi in mednarod¬
nimi odnosi, da bi bilo danes o njej šele razpravljati, po¬
polnoma odveč. Naše gospodarstvo je zlasti od vojne
naprej, razbito in se še ni uredilo. Prišli smo s svojimi
okrnjenimi udi na slabše, kot naši južni kraji, ki železnic
še niso imeli, a kjer jih po vojni grade, često tudi še brez
prave postrežbe in v korist tujim kapitalom, ki tam iz¬
koriščajo naše zaklade.

Trst leži pred nami kot nerešeno narodno in gospo¬
darsko vprašanje, čeprav je ta zavest med nami še zelo
medla. Ne uganjamo imperializma, če hočemo svoje.
Toda koliko premalo je še storjenega na tem, da bi se
zavedali vsi, kako je s Trstom vse naše gospodarstvo in
naše narodno telo obsojeno na smrt.

Toda tudi kljub temu, če bi prišli zopet do Trsta, ali
si ga zopet priganjali, bo igrala zveza preko Sušaka, ki
si jo danes tako želimo, vedno in v vseh slučajih in v
vseh spremembah izredno važno in odločilno vlogo. Vsa
naša dalmatinska obala je postala in postaja prvovrstna
turistična znamenitost in privlačnost, a Sušak bo ostal
vedno važno izhodišče. Težko blago, tranzit in vse bi
imelo preko Sušaka vedno najlepšo pot.

Slovenci smo obmorski narod. Ne moremo še reči po¬
morski. Manjka nam do tega še mnogo, mnogo zlasti, kar

smo zamudili. Toda ni, da bi tu obujali sentimentalnosti
in se objokovali. Potrebno je, da se enkrat znajdemo v
svojem položaju in si ustvarimo, kolikor nas razmere
silijo, gospodarski program in ga izvajamo skupno v naj¬
večji složnosti. Zahtevi skupnosti se ne more nihče upi¬
rati. In če je ena točka našega programa zahteva po
zvezi Slovenije z morjem, moramo to dosledno zahtevati
in dosledno izvajati, brez ozira na levo in desno, zlasti
brez ozira na naše politične, splošne in lokalne, razprtije.
Saj ne zahtevamo nikoli prav nič tujega, ampak le tisto,
kar nam gre, kar smo in si bomo sami s svojim delom in
trudom poplačali in še celo preplačali s koristjo, ki jo
bo imela celokupnost od uresničitve tega. V našem ljud¬
stvu zavest, da smo obmorski narod, sicer bdi še globoko,
a prebujena in pravilno podana, bi mogla v marsičem
spremeniti tok gospodarstva in vsega razvoja. Na žalost
pa smo morda ravno v tem storili napako in pričeli pro¬
pagirati po nam tujih vzorcih in si nismo ustvarili do
sedaj svojega lastnega, našim zahtevam prilagojenega,
propagandnega gibanja.

Projektira se nova cesta na Sušak iz Ljubljane in to
naj bi bilo nadomestilo za vse ostale potrebe. Mnogo bo
s tem olajšanega, toda glavno le ne bo zadeto. Toda poleg
vsega smo se navadili previdnosti in se ne prenaglimo
več v veselju, če se nam kaj obljubi, ker je od projektov
do uresničitve še mno«o. Če se pa kljub vsemu v resnici
izvede ena stvar brez oklevanja, bo treba misliti naprej
na vse, česar s cesto od Ljubljane do Sušaka, še ne bomo
imeli. Cesta bo namenjena predvsem za avtomobilski in
tujski promet. Toda ta ne pričenja v Ljubljani, ampak
daleč gor ob mejah in od Ljubljane do tam so ceste slabe.
Za lažji tovorni promet bo tudi lahko služila, tako zlasti
za hiter prevoz rib, zelenjave in južnega sadja. To se da
deloma nadomestiti z letali, kar tudi imamo. Letalo in
avtomobil sta pa še daleč od tega, da bi postala ljudsko
vozilo. Težak promet lesa, žita in sličnega pa še vedno
potrebuje železnice, majhnih stroškov in hitrega pre¬
voza. Zato, kakor se ne branimo ne dobre letalske zveze,
ne dobre ceste, ne moremo odstopiti od zahteve po želez¬
nici do morja, ker le tedaj bo moglo vse slovensko go¬
spodarstvo zopet zaživeti in se razvijati. Ko bi s števil¬
kami škode, ki smo jo imeli vsled pomanjkanja zveze do
sedaj, podprli to našo zahtevo, in ko bi vzeli vpoštev še
škodo, ki jo bomo imeli, smo prepričani, da bi se ne je¬
malo te naše zahteve več tako lahko, naravnost kot nekaj
nepotrebnega, ampak bi se jo skušalo čimpreje uresničiti.

JADRANSKA STRAŽA

JE NAŠA EDINA NARODNO-OBRAMBNA PO¬
MORSKA ORGANIZACIJA! V SLOVENIJI ŠTE¬
JE 15.000 ČLANOV IN 70.000 NARAŠČAJNIKOV.

PRISTOPAJTE K JADRANSKI STRAŽI!

37

Trst — problem velike luke

Ž. V. (Konec)

Trst in Slovenci

Oglejmo si sedaj na kratko, kako je gospodarski razvoj
Trsta vplival na Slovence, kajti to je vprašanje, ki nas
mora najbolj zanimati.

V gospodarskem razvoju Trsta slovenski živelj dolgo
ne pride do izraza. Šele druga polovica prejšnjega sto¬
letja je prinesla v tem oziru velik preokret. Treba je bilo
leta 1848., da se je v zatiranih narodih prebudila narodna
zavest in kot njena posledica tudi težnja po gospodarski
emancipaciji od tujega kapitala. Slovenci v Trstu in oko¬
lici beležijo prebujenje narodne zavesti razmeroma poz¬
no. Intelektualno gibanje peščice slovenske elite, ki je
nastalo po letu 1848., ni zadostovalo, da bi povleklo za
sabo tudi širše mase. To se dogaja šele okoli leta 1880.,
ko rapidno naraščajoči promet Trsta, privablja vedno
bolj naše ljudstvo in ko italijanstvo začne proti temu re¬
agirati. Trst v tej dobi stalno in vedno bolj absorbira
prebivalstvo Krasa, Istre, Goriške in deloma Kranjske in
to tem bolj, čim večje so potrebe trgovine. Privlačnost
mesta se opaža zlasti v revnejših krajih Krasa, ki niso
mogli prehraniti vsega prirastka prebivalstva. Ti prise¬
ljenci z dežele se v Trstu udinjajo kot delavci, uradniki
in polagoma pretvarjajo v samostojne obrtnike, trgovce
in lastnike. V to dobo pade tudi težnja po gospodarski
osamosvojitvi dežele, ki se vrši s pomočjo kreditnega za¬
družništva. Težnja teh zadrug je, da se polagoma na¬
meščajo v Trstu kot finančnem centru, kar v veliki mefi
vpliva na ugoden razvoj slovenske gospodarske delavno¬
sti. V Trstu, kjer so bili do sedaj Italijani, in Nemci iz¬
ključni kapitalisti, pride na ta način do tega, da se na¬
enkrat začnejo pojavljati slovenske trgovine, veletrgovi¬
ne, banke in zadruge. Tudi izvozna in uvozna trgovina
z artikli, ki jih uvaža odnosno izvaža slovensko zaledje
Trsta, prehaja polagoma v roke slovenskih podjetnikov.
Temu gospodarskemu razvoju in osamosvojitvi sledi tudi
nagel intelektualni napredek. Z lastnimi sredstvi si Slo¬
venci ustvarjajo svoje šolstvo (Družba sv. Cirila in Me¬
toda), ker ga jim Avstrija noče dati, kar veča število na¬
rodno zavednih ljudi in borcev.

Demografski moment torej, moment dežele, ki se me¬
ščani, spojen z momentom gospodarske osamosvojitve,
sta glavna vzroka, da postaja Slovenstvo v Trstu vedno
važnejši činitelj, ki začne resno ogrožati dominanten go¬
spodarski položaj Italijanov. Da je temu res bilo tako,
n km jasno govore številke ljudskih štetij. Kljub temu,
da te statistike ne moremo smatrati za pravilne, vendar
lahko iz njih vsaj približno konstatiramo ogromen po¬
rast Slovencev v Trstu. Vzeti moramo namreč v obzir, da
se je pri ljudskem štetju jemalo kot bazo za odreditev
narodnosti — občevalni jezik. To je avstrijska vlada sto¬
rila hote z namenom, da to izkoristi za politične interese
Nemcev. Toda rezultati so pokazali, da so se s tem bolj
okoristili Italijani. Večji del slovenskega delavstva v
Trstu se takrat v narodnostnem oziru še ni znašel. To je
vplivalo, da se je v svoji gospodarski odvisnosti od po-
slodavca Italijana oz. Nemca, moral hitro naučiti tujega
jezika, kar mu je pri osiguranju eksistence vsekakor
mnogo koristilo. Nezavednost in gospodarska odvisnost
sta torej pri volitvah igrala odločilno vlogo in ni čudno

zato, če je razmerje narodnostnih skupin izkazano ne¬
pravilno, na škodo Slovencev. Kljub vsem tem zlorabam
pa kažejo statistike vseeno stalen napredek Slovencev v
narodnostnem, gospodarskem in kulturnem pogledu. Slo¬
venski živelj je začel v Trstu osvajati postojanke od spo¬
daj navzgor in to jasno in prepričevalno. Statistika pravi,
da je pred vojno v Trstu na nižjih mestih državne uprave
prevladovalo slovensko uradništvo, na srednjih in višjih
položajih ga je bilo približno polovica, dočim je želez¬
niško osobje že v 60- 80 % slovensko. Mnogo Slovencev
je bilo zaposlenih pri občinskih podjetjih, v pristanišču
in raznih tovarnah. Tako je začel naš živelj že resno
ogrožali italijanski značaj mesta. Izgledalo je že, da je
vprašanje nadvlade slovenstva v Trstu gotova stvar in
samo še vprašanje časa. Toda ves ta mnogo obetajoči
razvoj in napredek je naenkrat prekinila svetovna vojna
in dogodki po njej, ko se je začel čas nasilnega uniče¬
vanja vsega, kar nosi slovensko lice.

Jasno je, da je ta nagli narodnostni in gospodarski
napredek Slovencev začel skrbeti tržaške Italijane. Vi¬
deli so, da jim grozi nevarnost, ki so jo najmanj pri¬
čakovali, in to zelo resna nevarnost. Nevarnost gospo¬
darske konkurence. Nervozno začnejo iskati sredstev,
kako bi to odklonili in nič ni zato čudnega, če opazimo
naenkrat med njimi živahno gibanje za pripojitev Trsta
k Italiji. Podprte še od italijanske zunanje politike, ki
je takrat začela metati svoje poglede na Balkan, posta¬
jajo te zahteve vedno pogostejše. Brez uspeha ostane
opominjevanje treznih in objektivnih Tržačanov, da bi
to pomenilo izgubo zaledja in zato tudi gospodarsko pro¬
past Trsta. Pod masko iredentizma in načela narodnosti
opravičuje Italija svoje zahteve na Trst, Istro in Dalma¬
cijo. Svetovna vojna, londonski pakt in Rapallo so samo
končne faze teh teženj. Trst in velik del slovenskega
ozemlja pripade Italiji. Njegova usoda je bila s tem za¬
pečatena. S trenotkom, ko je Trst pripadel Italiji in po¬
stal odrezan od svojega zaledja, začne njegova smrtna
borba. Eno največjih evropskih pristanišč je s tem mo¬
mentom zapisano smrti. In danes lahko vidimo vso da-
lekovidnost onih, ki so prerokovali propast Trsta v slu¬
čaju, da pripade Italiji. Naj navedemo tu samo besede,
ki jih je napisal italijanski socialist A. Vivante: »Osvoje-
valna politika Italije ni nič drugega, kot ekonomski ab-
surdum.«

Trst po vojni

Trst je bil s tem, ker so mu popolnoma odvzeli zaledje,
obsojen na smrt. Kras, Goriško in Istro, t. j. ozemlje, ki
mu je ostalo danes v okviru Italije, ne moremo smatrati
kot zaledje, ki bi bilo v stanu preživljati tako veliko me¬
sto in svetovno pristanišče, kakor je bil Trst pred vojno.

S pripojitvijo k Italiji je Trst izgubil predvsem: Češko,
Moravsko, Slovaško, gornjo Avstrijo, alpske dele Avstrije
in južne Nemčije, deloma Madžarsko in končno najvaž¬
nejše in najprirodnejše — Slovenijo. S stvoritviio novih
carinskih in političnih mej so te pokrajine padle pod
vpliv sledečih pristanišč: Hamburga, Gdynije, Benetk,
Sušaka in Splita. Sicer je ta proces odvzemanja zaledja
po drugih pristaniščih šele v teku in nedovršen, toda raz-

38

vojna tendenca povojnega prometa, jasno kaže to smer.
Razne trgovinske pogodbe, ki jili je Mussolini sklenil z
Avstrijo, Čelioslovaško, Nemčijo in Madžarsko z name¬
nom, da trgovino teh držav usmeri zopet na Trst, so se
pokazale kot brezuspešne. Kajti so področja, ki jih Trst
ne more nikoli več pridobiti nazaj in ki so bila zanj iz¬
gubljena z momentom, ko je pripadel k Italiji. Take so
predvsem postojanke, ki jih je držal kot tekmovalec ita¬
lijanskih pristanišč Benetk in Genove in ozemlje, ki je
pripadlo Jugoslaviji. To njegovo najvažnejše zaledje ni
namreč nujno navezano na Trst, ker laliko usmeri svoj
promet po drugi poti na morje. In ni daleč čas, tako vsaj
smemo upati, ko bo za Trst odpadel tudi oni del pro¬
meta, ki je z našega ozemlja še navezan nanj. Z dogra¬
ditvijo direktne železniške zveze Slovenije z morjem
(Ljubljana—Kočevje—Sušak), ki je že davno odobrena,
toda do danes še ni dograjena, bi postal Trst za nas v
gospodarskem pogledu skoro brez pomena. S tem bi se
brez dvoma dalo pritegniti na to progo tudi mnogo tran¬
zitnega prometa iz drugih držav, ki so sedaj navezane
brezpogojno na Trst, kar bi v mnogem zagotavljalo ren¬
tabilnost (e proge.

Glavni tekmovalec Trsta je danes brez dvoma Ham¬
burg. S tem velepristaniščem se je vodila borba za češke,
slovaške in gornjeavstrijske gospodarske postojanke že
pred vojno, iz katere pa je Trst zaradi kompaktne poli¬
tične in gospodarske povezanosti svojega zaledja, izšel
vedno kot zmagovalec. Danes so se prilike zelo spreme¬
nile in obrnile na škodo Trsta. Naj zadostuje tu samo ugo¬
tovitev, da se je promet Hamburga iz področij, v 'katerih
tekmuje s Trstom, povečal po vojni skoro za isti odsto¬
tek, kolikor je padel iz istih pokrajin promet Trsta. Dru¬
go važno pristanišče, ki se je okoristilo z novim politič¬
nim položajem Trsta, so Benetke. Brez ozira na to, da
jih danes Italija na vso moč protežira, so danes Benetke

Najbolj hudo pa občuti Trst izgubo svojega najprirod-
nejšega zaledja — slovenskih pokrajin, s katerimi je bil
vedno neločljivo povezan. Saj se je Trst smatral v prvi
vrsti kot »emporium Carsiae, Carnioliae, Styriae et Au-
striae«. Samo iz slovenskih pokrajin je dobival v časih,
ko je bil z njimi politično povezan, tretjino vsega pro¬
meta. Tako je na primer leta 1913. znašal od 3.5 milijo¬
na ton celokupnega netto prometa tržaške luke delež slo¬
venskih dežel 1.148 milijonov ton, kar tvori približno
33% vsega prometa. Z deležem Hrvatske in ostalih jugo¬
slovanskih pokrajin, ki so z nekaterimi svojimi artikli iz¬
voza in uvoza tendirale na Trst, bi se ta odstotek lahko
dvignil na 40 %. Danes se je od tega prometa izognilo
Trstu že 2 / 3  in obrnilo na Sušak in Split. Z zgraditvijo
direktne in hitrejše zveze Slovenije z morjem, bi odpadla
še zadnja tretjina (ca. 400.000 ton letno). Neverjetno hi¬
ter razvoj Sušaka, ki že več ne more v današnjem obsegu
svoje luke, zadovoljevati z vsem potrebam prometa, je
predvsem v tem, da se trgovina slovenskih dežel, ki je
bila prej usmerjena preko Trsta, vrši danes pretežno
preko Sušaka.

Mussolinijev poskus, da bi z ustanovitvijo »industrij¬
ske zone« privabil z raznimi ugodnostmi (oproščenje
carin, znižanje davkov, subvencije itd.) v Trst industrijo,
ni uspel. S tem je hotel omiliti velikansko brezposelnost,
ki je zavladala po vojni v Trstu in odvrniti v neki meri
odvisnost Trsta od prometa in trgovine. Uspel ni zato,
ker manjkajo Trstu za razvoj večje industrije osnovni po¬
goji, ki so merodajni za nastanek industrije sploh; pred¬
vsem pogonska sredstva in surovine. To oboje bi moral
Trst uvažati iz inozemstva, kar odločilno vpliva na ceno
industrijskih artiklov in na ta način uničuje njih kon¬
kurenčno sposobnost. Danes celo ona industrija, ki se je
stvorila tu za časa Avstrije, hira in propada, kajti iz¬
gubila je svoj potrošni trg. Finančna avtonomija, ki jo

Leto 1880 1890 1900 1910 1913 1922 1925 1927 1931 1934

važnejše in cenejše pristanišče za Avstrijo kot pa Trst.
Bohinjska železnica, ki pomeni najbližjo zvezo Avstrije
z morjem, je danes presekana (dvakrat) z jugoslovansko
mejo, kar v mnogi meri podražuje in s tem ovira pro¬
met. Zato se Avstriji danes bolj izplača železnica, ki gre
preko Pontablja v Benetke. Ko so Tržačani stavili pred¬
log, da bi se zgradila že od Avstrije projektirana želez¬
nica Trst—Soška dolina—Predil—Beljak, ki bi šla samo
po italijanskem teritoriju in pomenila najcenejšo in naj¬
bližjo zvezo Avstrije z morjem, se na protest Benetk, ki
bi s tem mnogo izgubile, o predlogu sploh ni razprav¬
ljalo.

je Trst preje v polni meri užival, je danes uničena. Tr¬
žaško bankarstvo, zavarovalnice, ladjedelništvo in paro-
brodarske družbe, so danes absorbirala druga italijanska
denarna tržišča kot Milano, Genova, Benetke in Napoli.
To so v glavnem njegovi najhujši trgovski konkurenti,
ki imajo najmanj interesa na tem, da bi Trst na njih
škodo prosperiral.

Danes Trst samo še životari v gospodarski agoniji in
se vzdržuje večinoma od poklonjenih subvencij in pod¬
por države v obliki javnih del. Za Italijo predstavlja
Trst samo problem, kako zadovoljiti in nasititi 240.000
razočaranih in nezadovoljnih ljudi in kakšno inscene-

39

SLOVENIJA
NE MORE ŽIVETI

BREZ ZVEZE Z MORJEM!

nerijo postavljati, da se to propadanje kolikor mogoče,
v interesu prestiža fašizma, na zunaj zabriše in zakrije.
Trst se polagoma vrača na oni položaj, ki ga je zavze¬
mal v srednjem veku, ko so mu Benetke onemogočale
vsak razvoj. Ako se današnje stanje ne izpremeni in s
časom postane odrezanost od zaledja popolna, bo pomen
Trsta še samo v tem, da bo postal sejemsko mesto za bliž¬
njo okolico, od katere izključno bo odvisen. Položaj to¬
rej, ki ga je Trst imel že v začetku svojega razvoja. Sim¬
ptomi tega nazadovanja se danes dajo že jasno opazo¬
vati: v tržaških trgovinah zna danes slovenščino nepri¬
merno več nastavljencev kot pa še pred 10 leti.

Ako rezimiramo vse momente, ki smo jih tu navedli,
pridemo do zaključka, da je propast Trsta pod Italijo v
današnjih mejah neizogibna. Ravno ta moment, gospo¬
darski, nam daje nove argumente v roke v našem pravu
na Trst. Da ima država, ki lahko nudi Trstu najmanj 40
odstotkov množine prometa in ki ima poleg tega nepre¬
trgano naseljeno svoje prebivalstvo prav do morja in v
mestu samem, največ pravic nanj, menda ni potrebno
posebej poudarjati. Da nam bo slika vzpona in padanja
Trsta bolj plastična, naj ponazorimo v sliki številke pro¬
meta. Vzeli smo v poštev v gotovem redu le najbolj ka¬
rakteristična leta. Pred vojno do leta 1913. opažamo sta¬
len in ogromen porast. Posebno pa v letih 1900—1913,
kar gre v veliki meri na račun na novo zgrajene bohinj¬
ske proge ( 1909 ). Prometa med vojno nismo označili, ker
je premalenkosten (0.6—0.8 milijona tone in še to samo
kopneni). Po vojni se promet Trsta dviga vzporedno z
normaliziranjem političnih razmer in vzporedno z veliko
gospodarsko konjunkturo. Toda niti v dobi največje go¬
spodarske prosperitete v letih 1924—1929, ki ji je redko
najti slično v zgodovini gospodarstva, Trst ne doseže svo¬
je predvojne višine. Promet, ki doseže leta 1925. svojo
po vojni najvišjo točko, naslednja leta nato stalno in
nezadržno pada, črta padanja dobiva vedno večjo strmi¬
no in tendira k ničli. Ta padec ne moremo opravičevati
s slabo konjunkturo, ker kažejo druga svetovna prista¬
nišča zaradi konjunkture povsem drugačno sliko padanja
prometa.

Prepričani pa smo, da je doba, ki jo Trst danes pre¬
življa, samo prehodnega značaja in da Trst svoje gospo¬
darske vloge posrednika v svetovnem gospodarstvu še ni
doigral. Mislimo, da ni daleč čas, ko bo Trst zopet za¬
blestel in zaigral zopet vlogo, ki mu po svojem položaju
in gospodarskih zakonih pripada.

★

Svet tvori danes veliko ekonomsko celoto in vsi deli
so odvisni eden od drugega. Toda ta povezanost še do
danes ni bila izvršena v politični organizaciji sveta. Vse
borbe, ki se danes vrše, so zato še borbe med starim
svetom, ki hoče obdržati svoje vsemogočne položaje in
med novim razvojem, ki prodira lupino nesodobnih
zgradb. Meje postajajo že nesodoben zaostanek in ovira
gospodarskemu razvoju. Vse evropske meje so bile nam¬
reč potegnjene v dobi starih agrikulturnih držav ali pa

v duhu modernega imperialističnega stremljenja k ustvar¬
janju tako zvanih »interesnih con« ali »ravnotežij«.
Danes pa že tvorijo te meje, ki se še vedno bolj višajo
in grade, ovire ogromnim korakom razvoja, povzročajo
glad ljudstvom in pa sovraštvo med njimi.

Edino odstranitev teh velikih pregrad mora privesti
do novega razvoja. V tem je tudi zopetni naravni razvoj
onega, kar je danes nasilno zatrto. Zato je tudi Trstu
bodočnost odprta in jasna in njegova velika vloga po¬
sredovalca med narodi in deli sveta se bo v novih raz¬
merah lahko šele začela. V to mora verjeti vsakdo, ki
vidi ves razvoj in se ne ozira na današnja nasprotja, ki
bodo ob prvem pihu zgodovinskih dogajanj, morala iz¬
giniti.

Biografija  :

A. Vivante:  L’iredentisme adriatique, Pariš 1915.

Michele Angelini:  II nuovo stato cechoslovacco e i
porti italiani delPAdriatico, Roma 1922.

Alfred Escher:  Triest und sein Beruf als Weltmarkt,
Trst 1875.

A. Mdrz:  Adria-Frage, Beiheft zur Zeitschrift fiir Geo¬
politik, Heft 11.

S. Rutar:  Samosvoje mesto Trst in grofija Istra.

Joh. Androvič:  Die Triester Frage I, II, Trst 1917.

Večer na morju

40

Pomorska si la Velike Britanije

Dr. Branko Vrčon (Nadaljevanje)

IX.

Preden se dotaknem »Bele knjige«, ki vsebuje načrt
novega angleškega oboroževanja na suhem in na morju,
hočem v neposredni zvezi s tem problemom opozoriti še
na poseben moment primerjave pomorskih sil posamez¬
nih držav, in sicer na njih proračun za vojno mornarico,
kakor nam jih kažejo hudžeti že preje navedenih petih
glavnih pomorskih velesil v letih od 1931. do 1935. (Po¬
datki so izraženi v milijonih edinic nacionalne valute.)

Ob pregledu te zanimive razpredelnice ne smemo pre¬
zreti, da so v vseh navedenih proračunih za vojno mor¬
narico všteti samo normalni izdatki za vzdrževanje mor¬
narice, ne pa tudi izjemni krediti za gradbo novih ladij,
za katere prosijo vlade navadno za posebno odobritev,
ki jo da parlament (tako v USA, Vel. Britaniji in Fran¬
ciji ter deloma na Japonskem) ali pa odobri vlada sama
na podlagi preventivnih pooblastil (Italija). Vendar pa
so že te številke dovolj zgovorne. Iz njih je jasno raz¬
vidno, kako so se v vseh državah krediti za vojno mor¬
narico sproti in postopoma večali.  Posebno je zanimiv
primer Japonske, ki je proračun za vojno mornarico v
petih letih nič manj ko — podvojila . . . Nekaj podob¬
nega opažamo tudi pri proračunu Amerike (USA), ki
ho, če bo šla v tem tempu, svoje normalne izdatke za mor¬
narico prav tako najmanj podvojila. Toda tudi USA že
pripravlja cel niz predlogov za izredno  oboroževanje na
suhem in na morju in misli pri tem posvetiti posebno po¬
zornost gradnji novih ladij in.letal, kar je spričo sedanje
napetosti v Tihem oceanu povsem razumljivo. Zato se
prav nič ne čudimo, da prihajajo te dni poročila iz Wa-
shingtona, ki govore o razširjenju ameriških pomorskih
arsenalov. To razširjenje bo omogočilo, da bo USA v naj¬
krajšem času zgradila celo vrsto novih vojnih ladij, in to
brez ozira na kakršnekoli sporazume o kvantitativnem
omejevanju oboroževanja . . . Večina senatnega odbora,
ki proučuje to vprašanje, je načrt o razširjenju pomor¬
skih arsenalov že sprejela obenem pa je priporočila še
nacionalizacijo tovarn, ki izdelujejo vojni materijal.
Tako bo USA v najkrajšem času sama krila vse svoje
potrebe glede oboroževanja in municije. Zakonodaja v
vseli državah je torej pridno na delu, da podpre napore
admiralitet za povečanje mornaric — povsod seveda v
znamenju potreb narodne obrambe . . .

Isto mrzlično oboroževanje na kopnem in na morju
opažamo tudi pri Italiji in Nemčiji. Italija je prav te
dni spravila v morje novo križarko »Garibaldi«, priprav¬
lja pa se na zgradnjo velikega števila letal-bombarderjev
(okoli 4000), ki so zanjo z ozirom na njen geografski
položaj še večjega pomena od ladij. Nemčija pa, če sme¬
mo verjeti podatkom dobro informiranega Winstona
Churchilla v angleškem parlamentu, je potrosila do se¬
daj za priprave za bodočo vojno nič manj ko 190 mili¬

jard dinarjev, kar predstavlja 19 naših državnih pro¬
računov.

Tako vidimo, da je oboroževalna mrzlica spet zajela
ves svet. Eni se oborožujejo z očividnimi nameni osvaja¬
nja tujih ozemelj, drugi spet zaradi obrambe. Med drža¬
ve, o katerih lahko brez posebnih pomislekov izjavimo,
da se oborožujejo samo zaradi obrambe, spada nedvom¬
no — Velika Britanija, ki jo v to sili nujen razvoj dogod¬
kov v smeri čedalje večje napetosti, ki se pojavlja na
vseh življenjskih točkah njenega prostranega svetovnega
imperija — od Sredozemlja do Daljnega Vzhoda, kjer
vstaja sila nevaren konkurent — Japonska, ki prav nič
ne prikriva svojih osvajalnih teženj na račun prenasiče-
nega britanskega kolosa. Kakor v Sredozemlju, tako je
tudi v Tihem oceanu položaj Velike Britanije izrazito
defenzivnega značaja.

Najnovejši dogodki so že obstoječo napetost v vseh
delih sveta še povečali. Hitlerjev udar ob Renu je tudi
Anglijo znova opozoril na latentno nemško nevarnost v
Evropi. Ženevska ustanova pa med tem hira . . . Abesin¬
ska afera ji utegne zadati smrtni udarec že v agoniji. In
nadomestila zanjo ni. . . V pomanjkanju izhoda se po-
lašča sveta čedalje večji pesimizem; ta pa ustvaria po¬
trebno in primerno atmosfero za večanje vojnih kreditov
v vseh državah. Izhod iz kaosa — novo mrzlično oborože¬
vanje .. .

X.

Ob upoštevanju vseh teh komponent sedanjega med¬
narodnega razvoja nas pojav »Bele knjige« v Angliji
prav nič ne preseneča. Pred njeno izdajo se je angleška
vlada potrudila, da je zbrala kolikor mogoče točne po¬
datke o oboroževanju drugih držav. Glede armade na
kopnem in mornarice ta naloga ni bila težka. Mnogo
težje pa je bilo zbrati podatke o aviaciji. Vendar se je
angleški vladi tudi v tem posrečilo sestaviti v obliki pre¬
glednih tabel in diagramov, ki so jih objavili vsi angleški
listi, zanimivo listo, ki tvori sestavni del »Bele knjige«,
kot opravičilo izrednega povečanja vseh angleških vo¬
jaških sil. Tuje časopisje je v glavnem priznalo, da so
podatki angleške »Bele knjige« točni, torej je iz njih
precej dobro razvidna približna moč posameznih držav.
Uahko si predstavljamo, da so ti podatki porazni in da
na njih podlagi ni bilo težko pridobiti angleško ljud¬
stvo za nove vojaške kredite. Razen tega pa so tudi do¬
godki, ki jih je sprožila italijansko-abesinska vojna (da
napetosti na Daljnem Vzhodu niti ne omenjamo) še v
naprej pripravili vsakega Angleža na potrebo novih žrtev
v korist ogrožane domovine . . .

Angleška vlada trdi v »Beli knjigi«, da se njena poli¬
tika radi tega novega oboroževanja ne bo prav nič spre¬
menila. Njen smoter še nadalje ostane . .. »organizacija
mira, potom katerega je mogoče obvarovati ozemlja,
trgovino in promet v Veliki Britaniji«. S svojo sedanjo
vojsko pa Velika Britanija, kakor pravi »Bela knjiga«,
ne more braniti interesov svojih številnih narodov na
tako velikem ozemlju, kakor je teritorij njenega impe¬
rija. Tu zlasti opozarja »Bela knjiga« na dejstvo, da je
bila britanska vlada lansko leto prisiljena, da zaradi
obrambe svojih interesov zbere v Sredozemlju, kjer se

Razburkano morje

Svetilnik v Makarski

%

Na palubi

je v italijanski ekspanziji pojavila zanjo velika nevar¬
nost, velik del svoje flote iz drugih baz. Pri tem pa je
seveda obramba drugih delov njenega imperija močno
trpela in bi tako stanje ne moglo dolgo trajati.

Povečanje njenih vojaških sil, tako pravi »Bela knji¬
ga«, je nadalje potrebno tudi radi organizacije splošne
varnosti,  brez katere si ne moremo predstavljati pravega
miru v svetu. Velika Britanija je doslej posvečala pre¬
malo pozornosti mrzličnemu oboroževanju drugod. Or¬
ganizacija njene armade ni šla vštric z razvojem vojaških
sil pri drugih narodih, in to »na škodo tako njenih po¬
sebnih interesov, kakor na škodo interesov splošnega za-
jamčenja varnosti«. In prav s tem poudarjanjem zaščite
splošnih interesov miru, v čemer naj bi se angleška
vojaška politika razlikovala od vojaške politike drugih
držav,  zlasti nekaterih, ki očividno streme samo po osva¬
janju, hoče angleška vlada sondirati teren za svoje de¬
fenzivno  oboroževanje v pravem pomenu te besede. Pri
tem se sklicuje na svoje delo v okviru ženevske ustanove.

obramba, kar je s pojmom kovlektivne varnosti še vedno
lahko v večjem ali manjšem nasprotju. Po sili razmer
diktirana »pripravljenost« obrambe lastne zemlje (torej
lokalizirane obrambe) še ne pomeni istočasne priprav¬
ljenosti v doprinos žrtev za splošne potrebe skupne var¬
nosti,  ki ne more biti omejena samo na lastno nacionalno
ozemlje. Stališče Francije glede na Porenje in abesinsko
afero je v tem pogledu posebno značilno. Ali ni prav na
tej razliki propadel poskus kolektivnega nastopa proti
napadalcu?

Navzlic tem splošnim ugotovitvam, ki so, kakor sem
rekel, za angleško »Belo knjigo« zelo značilne, pa nočem
zabrisati pomena nobenega izmed posebnih nagibov, ki
so privedli Veliko Britanijo do tako izdatnega povečanja
vojaških efektiv, kakor jih predvideva ta publikacija.

Program, ki ga predvideva »Bela knjiga», je zelo ob¬
sežen. V detajle se knjiga sicer ne spušča, da pa se iz
nje razbrati, da so izredni izdatki za povečanje angleške
armade na kopnem, na morju in v zraku predvideni za

Tako nam z vseh strani te »Bele knjige« udarja na
uho vodilni motiv angleške zunanjepolitične muzike o
skladnosti njenih posebnih interesov in interesov njenega
imperija z interesi vsega sveta.  In v tem utemeljevanju,
ki seveda povsem odgovarja mentaliteti povprečnega An¬
gleža (ne smemo pozabiti, da se je lani ob priliki ankete
londonskih listov nič manj ko 11 milijonov Angležev
izreklo za mir in načela D. N.), moramo priznati angle¬
ški vladi izredno spretnost. Argumentom, ki jih navaja
»Bela knjiga«, je težko oporekati . . . Prvič v zgodovini
imamo pred seboj obsežen oboroževalen program, ki ga
države ne utemeljujejo samo s potrebami svoje lastne
obrambe, temveč s potrebami obrambe splošne varnosti
v duhu pakta DN.  Dejstvo, da izvira to iz golega slučaja
popolne skladnosti posebnih angleških in splošnih in¬
teresov mednarodne skupnosti, ne zemlje vrednosti tej
ugotovitvi, saj bi o interesih večine lahko trdili isto, pa
je vendar edina utemeljitev njih oboroževanja le samo-

več let naprej, in sicer tako, da bodo znašali najmanj
okoli 40 milijonov funtov letno, t. j. okoli 10 milijard
dinarjev.

Če upoštevamo, da se te nove žrtve terjajo od angle¬
škega ljudstva v trenutku, ko se je Anglija komaj za silo
rešila iz težke gospodarske krize, si ne moremo misliti,
da bodo angleške mase z navdušenjem sprejele te nove
izdatke. Značilno pa je, da prinaša že sama »Bela
knjiga« neko olajšanje v tem pogledu, v kolikor pre¬
pušča delovnim slojem kontrolo nad novimi vojnimi
naročili, in sicer v tem smislu, da se ista porazdele pred¬
vsem na lake kraje, kjer vlada največja brezposelnost.  . .
Povečanje industrije pa vzbuja povrhu še nado na boljšo
plačo, torej na večji zaslužek, ki naj kompenzira večje
žrtve poedinca.

V ozadju vseh teh novih naporov Velike Britanije stoji
nedvomno težnja, da bi v primeru resnih zapletljajev,
katerih možnost se odpira na vseh delih sveta, kjer ima

JADRANSKA STRAŽA

JE NAŠA EDINA NARODNO OBRAMBNA

POMORSKA ORGANIZACIJA!

imperij svoje interese, mogla računati s svojo lastno
vojaško silo,  ki bi bila dovolj močna, da bi ob neuspehu
kolektivnega nastopa nudila odpor katerikoli nasprotni
ekspanzivni sili. Ti posebni interesi Velike Britanije pa
so istočasno istovetni z interesi vseh tistih malih narodov

in držav, ki so v območju teh novih ekspanzijskih sil.  V
takem območju je tudi naša država, ik mora to značilno
komponento svojega geopolitičnega položaja še toliko
bolj upoštevati, ker se na njenem ozemlju križarita kar
dve nasprotni ekspanziji.  S tega vidika, do katerega nas
je povsem logično privedlo vse dosedanje razmotrivanje
o  posebnem političnem in vojaškem položaju Velike
Britanije v svetu, sledi tudi za naš mednarodni položaj
značilna ugotovitev, da bosta usoda in položaj Velike
Britanije kot pomorske velesile na križiščih tujih impe-
rializmov odločilni tudi za usodo in položaj vseh tistih
narodov in držav, ki so v območju teh imperializmov.

Znamenite grobnice
arheološkega muzeja v Splitu

H. Marjanovič

Noben muzej v naši državi nima tako bogate zbirke
kamenitih napisov, arhitektonskih fragmentov in grob¬
nic, kakor ravno arheološki muzej v Splitu. Ta in druge

zbirke muzeja predstavljajo neumorno delo požrtvoval¬
nih domačih in tujih raziskovalcev. Obenem predstav¬
ljajo bogat materijal za proučevanje zgodovine Dalma¬
cije.

Arheološki muzej v Splitu (Frankopanska ulica št. 3)
ima okrog 6000 napisov, arhitektonskih fragmentov in
grobnic iz grške, rimske in starohrvaške dobe, nad 50.000
kosov starega denarja in nakita ter bogato strokovno
knjižnico, ki šteje 18.000 zvezkov. Napisi, fragmenti, re¬
liefi in grobnice so razvrščeni po desnem in levem lapi-
dariju dvorišča, ostale zbirke in knjižnica pa v central¬
nem poslopju.

Ko bi hotel človek popisati vše zbirke, bi moral napi¬
sati cele knjige, zato se bom omejil samo na opis zname¬
nitih kamenih grobnic (sarkofagov), ki so posebna pri¬
vlačnost arheološkega muzeja.

Nekatere grobnice imajo vklesane napise, druge so
brez napisa, imajo pa krasne reliefne okraske, nekatere pa
imajo oboje.

Če se od glavnega vhoda obrnemo na levo in preidemo
napise in fragmente iz grške in rimske dobe ter vojaške
napise in one rimskih cesarjev, opazimo v posebni kape¬
lici levega krila* muzeja dve marmorni grobnici z boga¬
timi okrasi. Prva, ne posebno dobro ohranjena, predstav¬
lja lov na kaledonskega vepra. Ker so to grobnico našli
pred dvorskim hramom Dioklecijanove palače, so dom¬
nevali, da pripada samemu cesarju Dioklecijanu zato,
ker je na njej prikazan lov na divjega vepra. To do¬
mnevanje so utemeljevali z legende o carju Diokleci¬
janu, ki je rekel, preden je stopil na prestol rimskih
imperator jev, da ne prevzame uprave rimskega cesarstva
poprej, preden ne ubije vepra. Resnica je, da je hrabri
Diokles (to je bilo njegovo prejšnje ime), preden je
postal rimski imperator umoril svojega sovražnika Apra
(Arij, Aper, zet cesarja Numerijana).

Učeni ljudje, ki so temeljito pregledali grobnico in
njen napis, so takoj ugotovili, da ni mogoče, da bi bila
to grobnica tako mogočnega in bogatega rimskega impe¬
ratorja. Saj so njegovi sodobniki in drugi rimski dosto¬
janstveniki imeli grobnice iz najbolj dragocenih kamnov
ter je nemogoče, da bi Dioklecijanova grobnica bila
drugačna in celo iz preprostega marmorja. Torej to ni

43

grobnica nobenega cesarja oz. rimskega dostojanstvenika,
marveč po obliki in delu ohranjenega napisa more biti
le grobnica bogate družine, moža in žene. Ker je napis
skoraj nečitljiv, ne vemo, kdo sta bila ta dva pokojnika.
Grobnica je na vse štiri strani okrašena z reliefi. Pokrov
grobnice je nekončano delo, a se vidi, da je kipar imel
namen, izdelati ležeča kipa moža in žene. Mogoče je, da
sta imejitelja grobnice umrla pred dograditvijo grobnice
in da je kipar napis naknadno izdelal. Take grobnice so
se delale več let, ker kiparji niso imeli takih tehničnih
sredstev, kakor jih imajo današnji kiparji. Po tehniki
in vsebini reliefov grobnice sodimo, da je iz III. sto¬
letja po Kr.

Reliefni okrasi predstavljajo celoto. Sprednji del pri¬
kazuje lov na vepra, zadnji del pa lovce, ki se vračajo
z ulovljenim veprom. Vsebina reliefov temelji na sledeči
poganski legendi: Kaledonski kralj Enej je sklenil žr¬
tvovati za obilne letine vsem bogovom, pozabil pa je žr¬
tvovati boginji Diani (boginji lova). Ko je Diana videla,
da so njeni žrtveniki prazni in zapuščeni, sklene užalje¬
na kaznovati kralja. Takoj pošlje na zemljo divjega ve¬
pra, ki uniči Enejeva polja. Vse, kar je na poljih raslo,
je veper razgrizel in potrgal, tako da ni bilo ničesar več,
temveč sama puščava. Kraljev sin Meleager, ki je videl
očetovo žalost se odloči, da bo ubil divjega vepra. Iz vseh
krajev države je zbral najboljše lovce ter jim naročil,
naj ubijejo vepra. Veper je napravil toliko škode, da so
po vsej Eteliji pripravili grmade za maščevanje nad
njim. Meleager je s pomočjo svojih drugov vepra ubil
in tako rešil svoj narod velike nesreče. Diana je bila radi
tega še bolj užaljena in se maščuje s tem, da povzroči
vojno med Eoli in Kureti. V tej vojni ubije Meleager
brata lastne matere Alteje, ki ga je od žalosti proklela.
Ko je Meleager slišal materino kletev, se obrne za svet
na starše Kuretanke. Ti mu svetujejo, naj vojno opusti.
Nato se je Meleager umaknil z bojnega polja.

Ta legenda je bila zelo priljubljen predmet za nagrob¬
ne spomenike v dobi cesarja Antonina, pa jo zato več¬
krat srečamo na grobnicah III. stoletja.

Druga kamenita grobnica, tudi popolnoma ohranjena,
kaže legendo Ipolita in Fedre. Našli so jo na starokrščan¬
skem pokopališču »Manastirine« v Solinu. Ležala je v
narteksu bazilike mučenika sv. Anastazija. Pokrov in
grobnica sta iz belega zrnkastega marmorja, relief pa
predstavlja lepe atiške legende o Ipolitu in Fedri ter
Euripidovo tragedijo s sledečo vsebino: Tezej se je dva¬
krat poročil. S prvo ženo (Amazonko) je imel sina Ipo¬
lita, z drugo ženo, Fedro pa ni imel otrok. Fedra, mlada
in željna ljubezni se je zaljubila v mladega Ipolita. Ko
je nekoč Tezej nekam odpotoval, izkoristi Fedra priliko
in odkrije Ipolitu svojo ljubezen. Napiše pismo in ga po¬

šlje Ipolitu po svoji dojilji. Ipolit odkloni Fedrino lju¬
bezen; Fedra se od žalosti ubije. Predno je šla v smrt,
zapusti svojemu možu pismo, v katerem mu sporoča, da
je šla prostovoljno v smrt zato, ker jo je Ipolit hotel za¬
peljati. Ko je Tezej prečital pismo, pokliče sina, ga pre¬
kolne in mu zapove, naj zapusti dom. Obenem zaprosi
boga Jupitra, naj Ipolita za ta greh kaznuje. Ipolit od¬
ide iz Aten in pride do morske obale. Tu mu Jupiter
splaši konje, ti so ga v diru potegnili s seboj in ga vlekli
po grebenih in hribčkih, dokler ni poginil z razbito
glavo.

Ko je Tezej zvedel, na kak način je končal Ipolit živ¬
ljenje, je bil zelo žalosten, posebno pa zato, ker je zve¬
del, da je bil sin popolnoma nedolžen in da je on Fedri¬
no ljubezen odklonil. Zaprosil je boginjo Diano, naj bi
mu pomagala vrniti Ipolitu življenje. Diana je s pomoč¬
jo Eskulapa oživela Ipolita ter ga vrnila očetu. Ta legen¬
da je zelo podobna egiptskemu romanu bratov Anepsa
in Satana ter z mitom asirskega Adona in italijanskega
Verbija, ali tudi z biblijsko legendo o nedolžnem Jožefu.

Na omenjeni grobnici je pokrov nedokončan, kakor
na prej omenjeni. V grobnici je prostora za dve osebi,
iz česar se da sklepati, da je bila izdelana za dvočlansko
družino. Po izdelavi in vsebini sklepamo, da je tudi ta
grobnica iz III. stoletja. Podobe na prednji strani prika¬
zujejo v prvem delu Ipolita pripravljenega za lov; oble-

Vhod v arh. muzej

44

PRIPOROČAJTE

»NAŠE MORJE«!

čen je v heroični noši na konju s ščitonošo in psom. Zra¬
ven njega je dojilja, ki mu je izročila Fedrino pismo in
se trudi prepričati mladeniča o Fedrini ljubezni do nje¬
ga. Drugi prizor prikazuje Fedro, ki žalostna sedi; okrog
nje so služkinje in jo tolažijo. V tretjem prizoru vidimo
glasnika, ki sporoča staremu Tezeju smrt Ipolita. Leva
stran grobnice prikazuje v navadnem reliefu Tezeja, ka¬
ko preklinja sina, ko je prečital pismo pokojne žene. Na
desni strani je v življenje prebujen Ipolit s sulico in ko¬
njem.

Izdelava grobnice je drugačna ob straneh kakor na
sprednjem delu. Vidi se, da je kipar uporabil vso svojo
umetnost za sprednji del, ki je sigurno moral ležati na
vidnem mestu. Stranske dele pa je izdelal bolj primitiv¬
no, ali je pa mogoče, da je ob straneh delo drugega ki¬
parja.

Od kapelice naprej v smeri proti centralnemu po¬
slopju nahajamo nekaj grobnic z napisi brez reliefov
in z reliefi. Popolnoma enostavna in brez pokrova je
grobnica Flavija Nice, »slatke hčere« (tako jo imenuje
napis, ki je živela 2 leti in 4 mesece; grobnico ji je po¬
klonila mati Flavija Epictus — Flaviae Nice, filiae dul-
cissimae quae vixit annos II, menses IIII, Flavia Epictus
mater fecet (pravilno: fecit).

Zanimiv je pokrov na drugi grobnici brez okrasa in z
enostavnim napisom. Pokrov ima obliko hišne strehe. V
sredi je medaljon, okrašen s cvetlicami. V medaljonu je
začetek napisa, nadaljevanje pa se nahaja pod medaljo¬
nom. Na vogalih (aktoterijih) je na desni strani podoba
dečka Satrija s knjigo v roki, na levi pa podoba Aurelije
Maksime z golobico. Iz napisa posnemamo, da je pokrov
del grobnice Aurelija Satrija učenca, ki je živel 8 let in
4 mesece, ter njegove sestrice Aurelije Maksime, ki je
živela 6 let in 3 mesece. Grobnico so jima postavili starši
Aurelij in Ceresa Flavij.

V bližini te grobnice leži marmorna grobnica, tudi
s pokrovom, podobnim hišni strehi. Sprednji del ima v
sredi napis. Na vsaki strani napisa sta po dva genija. Vsi
štirje predstavljajo štiri letne čase. Deček, ki predstavlja
zimo, ima dolg obrobljen klobuk, podoben kapi kakršno
so nosili narodi v Mali Aziji. Obleka je podobna obleki
Kaldejcev, oziroma barbarskih narodov. Iz napisa se po¬
snema, da je grobnico dala izdelati Homoneja Zosima
zase in moža Septimija Lucija (Momonoea Zosime viva
šibi posuit et Septimo Lucio marito suo). Zanimivo je
tudi, da je grobnica popolnoma ohranjena, nič poškodo¬
vana od barbarov. Našli so jo v bližini poganskega poko¬
pališča v Solinu (zraven kolodvora). Ko so jo odprli, so
našli dva skeleta moža in žene ter sledeče predmete: ne¬
koliko komadov bučk iz slonove kosti, 3 zlate ovratnice,
eno z verižico in z biseri, druge brez verižice a z biseri,
dve igli, eno iz jantarja, drugo iz slonove kosti, zlat pr¬
stan z opalom, zlate uhane, dva zlata nakita in en ko¬
šček koničnega zlata. Ti premeti so bili verjetno last Ati-
lije Valerije. Napis pravi, da sta bila v grobnici zakopa¬
na mož in žena. Mož Valerij Dinentij je bil star 27 let,
žena Atilija Valerija 18 let. Grobnico jima je poklonila
njena mati (Duobus adolescentibus Valerio Dinenti viro

egregio annorum XXVII et Attiae coniugi eius annorum
XVIII. Octaviae Quietae genero et filiae).

Naslednji dve grobnici imata na prednji strani relief,
ki predstavlja genija z obrnjeno baklo, kar pomeni, da
je ugasnilo življenje zgodaj. Ena je grobnica Klaudije
Kvintinije, deklice, ki je živela 2 leti in 3 mesece, druga
pa Marije Carti, nesrečne hčerke Marije Nigelaje; živela
je 27 let.

Proti koncu na levem krilu muzeja sta še dve zanimivi
grobnici. V prvi so bili pokopani Albucij Menip, rimski
dekurion, sin Kaje, iz plemena Tromentina; Kaj Albucij
Prokulijan, solinski dekurion in viški edil, sin Kaje; ži¬
vel je 29 let; Kaj Albucij Menip, plemena Sergija, viški
dekurion in sin Kaje je živel 19 let; in Kaj Likarij sin
Ticijana je živel 30 let. Vsi štirje so bili pokopani v eni
grobnici. Na tej grobnici je pokrov neke druge grobnice,
ki s to ni v zvezi. Pokrov ima reliefe moža in žene. Mož
je brez brade, oblečen v togi, žena pa je v tuniko. Čez
rame ji pada širok pas. Na vratu ima ovratnico, v ušesih
uhane. Na vogalih pokrova je Meduzina glava. Druga
grobnica je važna zaradi vsebini napisa. V njej je bila
pokopana Aurelija Vernila, ki je dala zidati grobnico za
sebe, moža Aurelija Lucija in hčer Aurelije Sterkorijo.
Napis pravi da bo vsakdo, ki se bo hotel pokopati vrh
njih trupel moral plačati državi 100 denarjev (Quod si
quis super hec corpora posuerit inferet rei publicae de-
naris C.).

Desna stran oziroma desni lapidarij muzeja ima tudi
več krasnih sarkofagov z napisi in brez okrasov ali pa s
samimi okrasi.

»NAROD BREZ PLOVBE,

JE PTIČ BREZ KRIL!«

Če gremo od centralne zgradbe v smeri proti glavnemu
vhodu, naletimo na pokrov grobnice v obliki hišne stre¬
he s štirimi vogali (akroteriji) in okrašenim čelom. Na
levem trikotu pokrova je za okras tesla, na desnem venec
in dve vrbi. Glavno polje zadnjih ter polja stranskih vo¬
galov, so okrašena z majhnimi palmami (palmetami).
Sprednja stran vogalov prikazuje moško (levo) in žen¬
sko (desno) podobo. Na čelu v gornjem delu je luknja,
ki je služila za večno luč. Spodaj v trapezu je upodob¬
ljen zakonski par; spredaj imata mizo na treh nogah,
na mizi je kruh, steklenica vina in kozarec. Z leve strani
prihaja ptička, ki išče odpadkov kruha. Na obeh straneh,
desno in levo, je domač pes. Pod levim psom je napis
»Panogoris«, pod desnim »Achatia«; ptička pa ima ime
»Lapadis«. Pod žensko podobo se bere napis »Simpliki«,
pod moško pa »Kampagi«.

Dalje vidimo grobnico Aurelija Eneja, rodom Grka,
ki je umrl v 27. letu. Grobnico mu je postavila zvesta
žena Kasija Ekorata Aurelio Aeneae coniugi imcompa-
rabili natione greca cui vixit anos XXVII posit Cassia
Ecorata coniux virginio su benemerenti).

Po vsebini napisa zanimiva je grobnica Ulpije Cele-
rine. Grobnica nima posebnih okrasov, toda zanimiv je
napis, ki pravi: »Ulpia Celerina, ti sladka, da si mi zdra¬
va. Bila si zvesta svojemu soprogu Gorgoniju. Tvoja pro-
stodušnost in ljubezen se povsod hvali in ljubi; tvojemu
nasvetu nikdar ni bila smrt nezvesta kakor tudi ni bil
nezvest mož, katerega si zapustila. To zasluži ona, ki se

45

je nedolžna poročila s svojim možem; in vsi, ki živite,
sledite temu vzgledu. Ulpiji Gorgoniji, svoji ljubi in mili
ženi Celerini, s katero sem složno živel 44 let, 5 mesecev
in 25 dni. Postavila sta si to grobnico za sebe in nasled¬
nike«.

V kapelici desnega krila muzeja sta še dve grobnici
velike umetniške vrednosti. Zaradi redkosti in umetnosti
je zelo važna grobnica, ki prikazuje »Prehod Izraelcev
čez Rdeče morje«. Ta grobnica je iz finega kararskega
marmorja, s podobami z biblijske povesti v visokem re¬
liefu iz krščanske dobe. Sprednji del prikazuje prehod
Izraelcev čez Rdeče morje. V krasni umetniški izdelavi
vidimo na levi strani faraona v dvokolesnem vozu, kako

V srednjem izdolbku pod streho, na polstebrih med
drevesi in ovcami, stoji »Dobri pastir«. Na plečih drži
izgubljeno ovco. Z ene in druge strani pred lokom na
polstebrih stojita ženska in moška kipa. Vrhu strehe Do¬
brega pastirja sta dva goloba, ki držita v kljunu sprože¬
na venca. Pod kipi stoji ljudstvo. Na levi strani drži žen¬
ska v rokah nagega otroka, moški na desni strani ima
ovoj spisov. Ljudstvo je ločeno po spolu, velikosti in
obleki. V prvi vrsti so fantje in dekleta, a v zadnji žene
in starčki. Na desni strani žensk sta dve matroni, dve de¬
kleti in dve deklici, na levi strani so trije možje, dva
fanta in trije dečki. Na desni strani moškega je osem
odraslih, trije mladeniči in trije dečki, na levo tri žene,

Sarkofag Hipolit in Fedra

z vojsko stopa v morje. Na desni strani so Izraelci z Moj-
zesom, ki drži palico. Med njimi je Devica Marija z bo-
benčkom. Legenda pravi, da je Mojzes udaril s palico po
morju in da je ustvaril kopno in tako rešil narod. Zadnja
stran je razdeljena v pet oddelkov, ki prikazujejo: valo¬
ve in luske, žensko podobo s kopreno ki prosi, dve mo¬
ški podobi s »palijem«, ena drži ovoj krščanskega zako¬
na (biblije), druga pa proži roko. Tudi strani grobnice
imajo reliefe. Leva prikazuje ribje luskine, desna pa ima
križ, Konstantinov monogram z vencem. Ob straneh sta
svetnika, ki držita ovoj papirja. Po vsebini in tehniki je
ta grobnica iz prve polovice IV. stoletja po Kr.

Druga grobnica, z ogromnim pokrovom, prikazuje v
reliefu »Dobrega pastirja«. To grobnico so našli na sta¬
rokrščanskem pokopališču »Manastirine« v Solinu, zra¬
ven prej omenjene grobnice Ipolita in Fedre. Motiv s
te grobnice je uporabljen za prednjo stran grobnice, v
kateri počiva Mons. Bulič, arheolog v Solinu. Grobnica
v obliki hiše je iz marmorja. Po izdelavi in vsebini spada
v IV. stoletje po Kr. V njej je prostora za štiri mrliče.
Z reliefi so okrašene samo tri strani, le zadnji del, ki je
verjetno bil prislonjen k zidu nima okrasov. Sprednji
del je po vsebini podoben rimsko-etrurskim grobnicam.
Zaradi tega je ta grobnica zelo redek primer grško-rim-
skega mešanega tipa v Dalmaciji.

pet deklet in šest deklic. Desna stran grobnice prikazuje
vrata z markiranimi levi in pet človeških podob. Leva
stran prikazuje genija s krili, ki sloni na obrnjeni bakli.
Pobočni strani pokrova sta okrašeni z rožami.

V oddelku za starohrvaško zgodovino med raznimi
spomeniki in napisi iz dobe hrvaških kraljev, knezov in
drugih, je tudi del grobnice hrvaške kraljice Jelene.
Grobnico so našli v cerkvi »Gospe od Otoka« v Solinu.
Ohranjen je samo napis sestavljen iz več kosov. Vsebina
napisa na tej grobnici v prevodu je sledeča: »V tem gro¬
bu počiva Helena služabnica božja, ki je bila soproga
kralja Mihaela in mati kralja Štefana, ki se je odpove¬
dala sladkostim kraljestva dne 7. pred idami meseca ok¬
tobra . . . leta od učlovečenja Gospodovega 976, indikcije
4., cikla 5., lune 5., epakt 17. med peto in šesto luno. Ta
je živeč za bodoče kraljestvo, postala mati malih in varu¬
hinja vdov. Ko se semkaj ozreš, človek, reci v duhu: us¬
mili se Bog njene duše«. (In hoc tumulo quiescit Helena
famula Dei quae fuit uxor Michaeli regi materque Stefa¬
ni regis quae deliciis renuit regni VII Idus mensis Odob¬
riš . . . anno ab incarnatione Dni DCCCCLXXVI indicti-
one IV ciclo V, luna V epacta XVIT. luna V concurente
VI. Istaque vivens futuro regno mater fit pupilorum tu-
t.orque vuduarum. Hicque aspiciens vir animo dic mise-
rere Dei. . .). Napis grobnice kraljice Jelene je zelo va-

46

Pristopajte k Jadranski Straži,
edini splošni pomorski organizaciji

v naši državi!

žen dokument za izpopolnitev hrvaške zgodovine, zlasti
kar se tiče vrstnega reda hrvaških vladarjev.

Kakor je znano, je bil kralj Tomislav prvi hrvaški
kralj in je bil kronan med 1. 914 in 926. Tomislav je so¬
deloval na prvem (1. 925) in drugem (1. 928) cerkvenem
zboru. Po njegovi smrti zgodovina ni vedela za nobenega
hrvaškega vladarja do 1. 994, ker so manjkali zanesljivi
dokumenti. To praznino že skoraj 70 let deloma izpo¬
polnjuje Konstantin Porfirogenet, ki omenja edinole dva
vladarja. On pravi, da je zadnjega vladarja ubil ban Pri-
bina 1. 949. Napis kraljice Jelene izpopolnjuje to praz-

RAZGLED

NAŠA TRGOVSKA MORNARICA

V LETU 1935.

V letu 1935. se je trgovski pomorski promet, po statistikah sodeč,
razvijal zelo ugodno. Naša trgovska mornarica se je lani sestojala
iz 34 paroplovnih družb, in sicer so bile med njimi največje:
1. Jugoslovanski LIoyd d. d. Zagreb-Split (21 ladij s 114.515 brutto
reg. ton, neto 71.095); 2. DuLrovačka parobrodarska plovidba d. d.
Dubrovnik (24 ladij, 52.936 brutto reg. ton, neto 32.460); 3. Jadran¬
ska plovidba d. d. Sušak 55 ladij, 24.751 brutto reg. ton, neto
12.913); 4. Parobrodarsko akcionarsko društvo »Oceania« (8 ladij
s 24.163 brutto reg. ton, neto 15.131 ton). Dalje so bile še družbe
»Prores«, Sušak, Prekomorska plovidba, Sušak, »Topič«, Sušak,
Eugen Matkovič, Split, itd. Skupna tonaža je znašala 1. 1934. pri
168 ladjah 338.160 ton (1933: 177.352.177; 1932: 188, 375.649), neto

Iz stare zgodovine pomorstva

Z. P.

Trikrat v zgodovini je postavilo morje odločen mejnik
v celokupnem razvoju kulturnega ljudstva. Prvič je to
bilo v davni prazgodovini, ko je človek prvič zaplul po
vodni gladini in si odprl del sveta. Drugič, ko je Temi-
stokle iz Aten v pomorski vojni rešil kulturo sveta in
tretjič, ko je Krištof Kolombo odkril Ameriko in zagoto¬
vil prehrano stari Evropi. — Prvi mejnik je bil zmaga
človeka nad naravo. Reka, ker le o njej mora biti beseda,
ni več tako brezpogojno delila dva kraja, lahko jih je
tudi zbliževala. Tok vode je pospešil tempo časa, človek
je začel hitreje živeti (relativno vzeto), dobil je nove pri-
dobitvene panoge in nove poti. — Drugič je stala vsa gr¬
ška kultura na enem samem vprašanju zmage ali poraza.
Ostati svoboden Grk, svoboden državljan, ali vzeti nase
jarem perzijskega šaha in njegovega satrapa. Ko se je
vlila nešteta perzijska vojska, da naredi konec grške svo¬
bode, je živel v Atenah največji »admiral« vseh časov,
Temistokle. Njegov načrt: rešitev je na morju, na bro-
dovju, se je čudovito obnesel. Grška kultura je ostala
svobodna in postala vir večine današnjih kultur, poseb¬
no pa evropske. — Tretjič je rešilo morje staro Evropo
v začetku novega veka (leta 1490—1500 po Kr.). Evropa

nino in pravi, da je Jelena bila soproga kralja Mihajla
ni mati kralja Štefana. Če se poslužimo poleg dokumen¬
tov tudi tega napisa, lahko izpopolnimo kronologijo hr¬
vaških vladarjev od 1. 930 do 1. 994. Kralj Tomislav je
umrl okrog 1. 930 in ni imel moškega naslednika, temveč
hčer Jeleno. Ta se je poročila s Krešimirom, ki je zase¬
del prestol svojega tasta Tomislava. Krešimir je kot na¬
rodni in krščanski vladar dobil ime »Mihail«. Po smrti
Mihajla Krešimira 1. 945. mu je sledil sin Miroslav, ki je
dobil narodno ime »Stjepan«. On je bil poročen z Mar-
garito, rimsko plemkinjo. Njega je 1. 949 ubil ban Pri-
bina. Po smrti moža je šla Margareta v Dubrovnik in je
umrla kot nuna v samostanu. Kraljica Jelena je po smrti
svojega moža odšla v solinski samostan »Gospe od Oto¬
ka« (ki ga je dala zidati) in je tam umrla 1. 976. Poko¬
pana je bila v samostanski cerkvi, katero so pozneje Tur¬
ki sežgali tako, da je tudi njena grobnica bila žrtev po¬
žara.

pa 230.030, nosilnost 516.960. Zaposlenih je bilo na ladjah skupno
3757 oseb (1933 3832). Danes je stanje mornarice sledeče: 178 edi-
nic s 365.014 br. reg. ton. Da se število ni dvignilo bolj, leži v tem,
ker so lani vrgli iz prometa nekaj starih, neekonomičnih ladij in
jih nadomestili z novejšimi, a še vedno z druge roke kupljenimi,
ker za enkrat še ni mogoče misliti na nabavo popolnoma novih
konstrukcij. Tudi sicer se je naša mornarica lani, v nasprotju
s predlanskim letom številčno, sicer neznatno, a kvalitativ¬
no precej povečala. Slcoro vse družbe so končale poslovno leto
z dobičkom in izplačale precej visoke dividende. L. 1929. je prišlo
v naše luke 84.396 ladij z 11,378.000 tonami pod jugoslovansko
zastavo in 7.607 tujih ladij s 3,592.000 tonami; skupno 92.003 ladij
s 14,979.000 tonami. L. 1925. pa se je število prispelih ladij dvig¬
nilo na 95.280, s skupno tonažo 18,362.000 ton. Na jugoslovansko

je bila izčrpana, materijelni propad ji je neizbežno gro¬
zil. Dragocenih kovin, ki naj bi bile podlaga denarju, je
zmanjkalo, ljudstvo se je bilo razmnožilo, glad je bil
vsakdanji gost. Znanost in posamezni podjetniki so iskali
rešitev. Prva je odkrila kompas, postavila domnevo, da
je zemlja okrogla, drugi pa so poskusili te izsledke prak¬
tično porabiti. Krištof Kolombo je bil junak, ki je upal
zastaviti vse, celo lastne življenje, in naključje je hotelo,
da ga je zato obdarovalo. Odkril je nov svet in s svojim
odkritjem prinesel rešitev staremu kontinentu.

Začetek pomorstva nam ni znan. Mislimo pa, da je
znanost posegla dovolj daleč, ko je odkrila, da so imeli
narodi v nižinah Eufrata in Tigrisa že 4.500 let pr. Kr.
svoje brodovje. Te ladje so bile sila preproste. Imele so
oblike splavov, spletenih iz vrbovih vej ali plitvih košar,
obloženih z živalsko kožo in zalepljenih s katranom. Tak
izgled niso dolgo obdržale. Že v izkopaninah Ninive naj¬
demo veliko boljše izdelane ladje iz desk. V nekaterih se
zdi, da je bilo prostora za dve vrsti veslačev. Plavalo se
je samo po rekah, ker je morje bilo takrat meia in konec
sveta.

Okrog 3000 let pr. Kr. imamo že dokaze, da so imeli
tudi Egipčani svoje ladje na Nilu. Oni prav tako še niso
iskali izhoda na morje, ker njih bogata in plodonosna
zemlja ni potrebovala tujih produktov in kultura še ni

zastavo odpade 88.701 ladij s 14,543.000 tonami. Najbolj živahen
promet je v mesecih od maja do septembra, to je v času turistične
sezone. Obalno plovbo vrše tri družbe, in so v pogodbenem raz¬
merju z državo (Jadranska plovidba, Dubrovačka plovidba in Zet-
ska plovidba v Cetinju, ki vrši službo tudi na Skadrskem jezeru).
Naši obalni plovbi se priznava popolnost, saj veže skoro vse, naj-
zakotnejše, proge ob obali. To velja zlasti za potniški promet. Na
drugi strani pa se naše trgovsko ladjevje za prevoz tovorov ne po¬
večuje, ali le neznatno. Razlog zato se išče v nedostatku kapitala,
l ega pa pri nas posameznik nima in povsod se zlasti zato briga
skupnost. Zato je nujna podpora države, da se ta nedostatek čim-
preje odpravi in prepreči prevelika škoda. Vse države, Anglija,
Rusija, Turčija, Italija, Grčija itd. zelo subvencionirajo, zlasti v
zadnjem času, svojo trgovsko mornarico. Z državno pomočjo bi
morali tudi pri nas pričeti načrtno obnavljati trgovsko mornarico
in ji ustvarjati vse pogoje za uspešen razvoj. Kljub temu, da ne
moremo ničesar reči proti naši, zlasti osebno prometni mornarici,
ne sme obveljati naša država kot dober 'kupec starih odsluženih
ladij, ki se na zunaj okrase s pavjim perjem. Solidna in zdrava
mlada država ob morju si mora ustvariti tudi solidno in zdravo
mornarico, ki je njen ponos in njeno življenje. O stanju pristanišč
pa govorimo na kratko na drugem mestu in ugotavljamo mnogo
pomanjkljivosti.

TRGOVSKA MORNARICA

IZ PRORAČUNA ZA POMORSTVO ZA LETO 1936./1937.
Predlog novega proračuna za izdatke Direkcije pomor, prometa v
Splitu za leto 1936./1937. znaša 18,491.577 Din za vse osebne in ma-
terijalne potrebe celotne vzhodne obale na Jadranu. Ta postavka
je sicer na videz večja kot v Janških dvanajstinah, vendar pa so
bili odobreni lani naknadno še posebni krediti v višini 13 milijo¬
nov dinarjev, ter se je torej letošnji proračun zmanjšal za celih
12,110.809. Minister prometa je ugotovil v svojem govoru, da je še
sedaj 35 luških uradov zaprtih in da nekatere vodijo osebe, ki niso
v statusu državnih uradnikov, a nov proračun predvideva le 29 no¬
vih moči.

občutila potrebe, da zavrne legende in pripovedke sveče¬
nikov, ki so iz spoštovanja do svete reke Nila branili
vbod v Sredozemsko morje, v katerem umira sveti Nil.
Komaj napredek kulture je pognal tudi Egipčane na
morje na zahod in do Indije na vzhod. Pozneje so imeli
tudi več vrst ladij in to za ribolov, za prenos blaga,
vojno in zabavo. Kolikor danes lahko spoznamo, se zdi,
da so imele te prve ladje ravno dno. Trgovske so imele
samo jadra, vojne in luksuzne pa vesla v več vrstah.
Bile so lepo okrašene, posebno na kljunu. Vredno je
opozoriti, da imamo pred več kot 1600 leti pr. Kr. vesti
o zmagoslavni pomorski vojni egipčanske kraljice Hata-
su (ali Hatšepu) proti Arabiji (današnji Srečni Arabiji).
Svojo zmago je ovekovečila kraljica na bas-reliefu egip¬
tovskega hrama Deir-el-Baliri. To je obenem prva po¬
morska vojna, ki jo omenjajo zgodovinski viri.

Na morju so vendarle odnesli prvenstvo Feničani.
Čeprav niso imeli ladij v taki daljnji preteklosti, kot
omenjeni narodi, vendar je geografski položaj zemlje za¬
hteval od njih, da izpopolne ladje in brodove tujih na¬
rodov in da prvi odplujejo na odprto morsko gladino.
V tem stremljenju so izpopolnili brodovje, da jim ni bilo
tekmeca. Prišli so ž njim v Črno morje, na ustja velikih
ruskih rek, čez Gibraltarsko tesno pa celo v Baltiško
morje na zahod, in do Indije na vzhod. Pozneje so tudi

O STANJU NAŠIH LUK

Iz govora prometnega ministra v proračunski debati citiramo sle¬
deče: Današnje stanje naših pomorskih luk ne le da ni zadovolju¬
joče, ampak je v resnici zapuščeno in njihovo vzdrževanje in po¬
pravljanje zahteva redne izdatke, za katere budžetska sredstva niti
od daleč ne odgovarjajo. Poleg tega pristanišča, posebno pa večja,
ki so vezana z zaledjem z železniškimi progami, ne odgovarjajo
današnjemu prometu niti po prostoru zgrajene obale, niti po svoji
ureditvi in opremi v pogledu skladišč in pristaniških naprav ter je
ravno ta neopredeljenost vzrok, da večji del, posebno pašega uvoza,
še vedno prihaja k nam iz sosednjih tujih luk, medtem ko se tran¬
zitni promet s srednjo Evropo ne more niti jemati v poštev. S tem
naša država izgublja velike in dragocene valutne dohodke, ker tran¬
zitna trgovina, tvakozvani »trgovinski turizem« prinaša čisto korist
v plačilni bilanci države. — Direkcija pomorskega prometa ravno
tako dela v pomanjkanju opreme za vzdrževanje globine v pomor¬
skih lukah. Ona razpolaga s tremi starimi zaplenjenimi avstrijskimi
bagerji manjše kapacitete, ki ne morejo zadovoljevati potreb vzdr¬
ževanja globine v pristaniščih. Itd.

LEP RAZVOJ SUŠAŠKE LUKE

Z delno ureditvijo naprav, ki so potrebne za pomorski promet,
se je začel Sušak naglo dvigati. Zlasti so k temu pripomogla »Jav¬
na in svobodna carinska skladišča«. Tako je pričel Sušak, kljub
nepovoljnim zvezam, tekmovati z drugimi pristanišči in se naglo
uvršča med svetovne luke. Konkurenca bolje pripravljenim in
opremljenim tujim tekmecem je seveda težka, če se ne bi izkori¬
ščalo vse prirodne prednosti in ostale možnosti. Ureditev želez¬
niškega tarifnega sistema je ena teh predpostavk. Na tem polju
se je že mnogo storilo, kar je rodilo že prve uspehe, a mnogo se
mora še storiti. Poleg naravnih prednosti in zdravih tarifnih raz¬
mer, pa so potrebne še dobre zveze s kopnim in po morju. S Su-
šaka so do sedaj dobre zveze s severno Afriko, Italijo, Francijo,
Španijo in Grčijo, zlasti odkar pristajajo parobrodi Jadranske plo-
vidbe, ki vzdržujejo zveze z Grčijo, preje na Sušaku, so zopet v
prilog sušaškemu pristanišču. Manjkajo edino še zveze z bližnjim
vzhodom in Brazilijo, čeprav zahtevajo interesi našega gospodar-

prvi obpluli Afriko in tako za celih 2000 let prehiteli
Vasca de Gamo.

Kmalu pa so dobili močnega tekmeca v sveži sili mla¬
dega grškega naroda. Na Sredozemskem morju je za¬
čela tekma za nadnioč in vzporedno s tem se je vnel po¬
sebno srdit boj med Feničani in Grki. Grki so stopili
na pozorišče kot mlad, neizkušen narod, toda krepak,
bister in žilav; lega njih zemlje jih je gnala na morje,
kjer so znali dediščino drugih narodov dobro izkoristiti.
Razlikovali so tudi oni trgovsko in vojno brodovje in
imeli več tipov. Tovorni brodovi so rabili veliko prosto¬
ra, zato so bili samo na jadra; vojne, ki so morali paziti
tudi na hitrost, smer in jakost razmaha, so gnali veslači.
Od njih discipline, moči in vztrajnosti je bil največ od¬
visen uspeli vojne; ker pa je bila služba izredno na¬
porna, postopek pa nedostojen človeka, niso bili redki
upori.

Prvo orijentacijo na morju so omogočale zvezde. Zato
je bila pri vseh starih pomorskih narodih astronomija
zelo razvita. Ko so pa začeli spoznavati tudi nevarnosti
skalnatih obal in megle, so začutili potrebo po boljših
znamenjih. Ni znano, kdaj so začeli postavljati take znake,
300 let pr. Kr. je začel graditi egipčanski kralj Ptolomej
Soter velikanski svetilnik, za katerega pravijo nekateri
viri, da je stal 800 zlatih talentov. Vsota se sploh ne da

48

stva, da se proga v Levanto čimpreje uvede. Razvoj v prometu
luke so motile v zadnjem času sankcije, ki so dovedle do nekak¬
šnega kolebanja. Sedaj v glavnem manjka italijanskih jadrnic, ki
so tovorile les za bližnje italijanske luke. Ostali promet pa med
tem ni padel, ampak se je v precejšnji meri dvignil, zlasti promet
fosfata in drugih mineralij. Posebno razveseljivo dejstvo, ki ga je
treba tu posebej povdariti, je popolna emancipacija naše uvozne
trgovine od tujih luk. Uvozni promet raste z dneva v dan. Sušak
je postal glavno središče naše uvozne trgovine, dočim je skoro
polovica našega izvoza bila lansko leto odposlana preko sušaške
luke na tuja tržišča. Posebno velika pa je bila konkurenca tujih
luk pri tranzitni trgovini. Poseben uspeh je imel Sušak z usmeri¬
tvijo prometa južnega sadja iz Španije skozi Sušak. Ojačil se bo
tudi promet s Češko, ki skuša novo tarifo kar najbolj izkoristiti.
Nekoliko tranzita je tudi z Madžarsko in Avstrijo. Razvoj Suišaka
je nesporen, kljub vsem oviram in tehničnim nedostatkom. Zato
je nujno, da se čimpreje z majhnimi investicijami razširi obala,
ki bo sposobna za vsakršen promet in da se da prometu vso mo¬
gočo svobodo v razvoju. Greh bi bilo, da bi se promet, za kate¬
rega se bore velike svetovne luke in pomorske države odbijalo,
radi majhnih investicij. Koliko bi se pa dvignil pomen in promet
Sušaka, če bi bil zvezan s Slovenijo po krajši poti, je danes jasno.

NEKAJ ŠTEVILK IZ TRGOVSKEGA PROMETA
Razvoj belgijske mornarice kaže takle dvig: leta 1830. je štela
28.000 ton; 1850 31,000 ton; 1880 70.000 ton; 1900 110.000 ton;
1910 190.000 ton; 1914 240.000 ton; 1929 502.500 ton. -- Poljska
mornarica je v lanskem letu napredovala za 21 % v primeru z le¬
tom 1934. pri prevozu blaga.

VOJNA MORNARICA

LONDONSKI POMORSKI SPORAZUM PODPISAN
Dne 26. marca t. L je bil končno podpisan pomorski sporazum v
Londonu. Podpisale pa ga nista niti Italija, niti Japonska. Zanimi¬
vost tega sporazuma je zlasti dejstvo, da se v pogledu kvantitativ¬
nega razoroževanja ni ničesar sklenilo. Države bodo lahko nemo¬

teno gradile dalje nove vojne ladje in se oboroževale na morju.
Določeno je bilo nekaj le o tonaži edinic, o širini topovskih cevi
in slično. Gotovo je dovedlo do tega pred vsem dejstvo, da posta¬
jajo velike morske oklopnjače vedno bolj malo pomembne proti
majhnim in okretnim edinicam, zlasti proti podmornicam. Dejstvo,
da sporazuma nista podpisali dve pomorski sili, seveda mnogo
zmanjšuje njegovo vrednost. Toda zavedati se moramo poleg tega,
da nekatere morske sile na pogajanja sploh povabljene niso bile.
Natančna analiza sporazuma, Li pa lahko pokazala še druge po¬
manjkljivosti. Zlasti je za nas gotovo vseeno, ali streljajo eden na
drugega iz 26 ali 35.6 mm širokih topovskih cevi, ali pa mogoče
42.6. Ni pa vseeno to, da se smejo do te mere nemoteno oborože-
vati in številčno pomnoževati svoje vojno ladjevje. Dogovorjeno je
bilo le še, da se bodo države medsebojno obveščale o oboroževa¬
nju. To bo še lažje pospeševalo tekmovanje. Tako je ta konferenca,
kakor vse te vrste, po mnogih krčih končala svoje delo prav za
pra\ z neuspehom. Ljudje pa morajo biti kljub temu zadovoljni,
ker se bo odslej na njih streljalo z največ 35.6 mm kalibrskimi
lopovi in ne z 42.6, kot so sprva predlagali.

PROMET V SUEŠKEM PREKOPU V LETU 1935.

Pomorski promet skozi Suez je lansko leto narastel za 1,060.166 ton,
v primeri z letom 1934. Lansko leto je šlo skozi kanal 5992 ladij,
kar je za 329 ladij več kot v letu 1934. Skupna tonaža je znašala
32,810.968 ton. Zanimivo je dejstvo, da je bil promet v prvih petih
mesecih mnogo manjši, kot v letu 1934. v istem razdobju, dočim je
kasneje stalno naraščal in dosegel v novembru za celih 331.434 ton
več kot v istem mesecu leta 1934. To je vsekakor v zvezi z abesin-
sko-italijansko vojno. (Mar)

PO LONDONSKI

POMORSKI RAZOROŽITVENI KONFERENCI

Še ni bil podpisan zadnji londonski sporazum, že so pričeli krožiti
glasovi o novem velikem oboroževanju na morju. Anglija je pri¬
čela takoj graditi dve novi veliki bojni ladji, Amerika pa je, kot
odgovor na zadržanje Japonske, pričela graditi nič manj kot 14
novih ladij, in sicer dve linijski in 12 križark. Ta obvestila bodo
seveda tudi drugod našla ugoden odmev.

primerjati z današnjo valuto. Strokovnjaki so se izrazili
za približno vsoto 4 milijonov zlatih predvojnih frankov.
Na vrhu svetilnika je vedno gorel ogenj, ki se je netil z
drvmi. Znano nam je, da je bilo v starem veku okrog 18
takih svetilnikov. Razen tega Soterovega so bili še po¬
sebno znani oni na izlivu Tibere, v luki mesta Ostie, drugi
pri Corumne v Španiji in tretji pri Boulogne na Kanalu.

V tej dobi pomorstva se je trgovalo v prvi vrsti z ži¬
tom, oljem, vinom, volno, lanom, konopljeni, lesom, s
svilo, mirodijami, bombažem, zlatom, srebrom, kositrom,
jantarjem, kožami, medom. Trg seveda ni bil tako obilen
in raznovrsten kot danes, pa tudi stalen ne. Zlasti dovoz
žita ni bil nikoli dovolj gotov. Vojna v žitorodnih krajih
je pomenila takrat lakoto in glad ne samo v dotični zem¬
lji, pač pa tudi za vse odjemalce okrog nje. Važno je
bilo, da so morenzi in ožine ostali vedno prosti; na ta¬
kem mestu je neznatna peščica ljudi lahko zaprla vsak
prehod. Zato se je bila odločilna vojna za Bosporsko in
Dardanelsko ožino, zato so Grki baš na tem mestu osno¬
vali eno izmed prvih svojih kolonij.

Kljub primitivnosti so državni aparati kmalu postavili
carine, katerih namen je bil samo fiskalen in enak za vse
vrste produktov. Znašal je 2 odstotka celokupne vred¬
nosti blaga. Prav tako je bil že tedaj prepovedan izvoz
posameznih izdelkov n. pr. orožja, lesa, katrana in vrvi.

Bil je že znan kredit, menjalnice za denar, obresti in s
tem nujno v zvezi oderuštvo. Ni bilo treba dolgo, ko so
se začeli oblikovati tudi prvi pomorsko-trgovski zako¬
niki, ki se v svojem jedru še danes niso veliko spremenili.

Trgovina je postala nujen izvor materijelnega pro-
cvita, a pomorska pota predpogoj za dosego kapitala in
politične ekspanzije. Začele so se ustanavljati faktorije
in kolonije, ki so postajale centri kulture in širile svoj
delokrog sorazmerno z radiusom, ki ga je imela njih
trgovina. Morje in brodovje je začelo pomeniti svobodo
in denar. Zato se je postopoma oblikovala želja zediniti
v svojih rokah vsa važna trgovska pota, zapreti Sredo¬
zemsko morje in ga krstili z »Mare nostrum«. Načelo so
izpeljali z žilavo energijo Rimljani, ki so na ta način
dobili v svoje roke vse najvažnejše trgovinske ceste in
prehode, z njimi pa tudi svetovno gospodarstvo.

Morje in pomorstvo je bilo torej že zelo zgodaj pot in
most narodov, izhodišče bogastva in moči in so ga zato
vsi želeli imeti. Danes seveda niso izginila vsa ta vpra¬
šanja in pomen morja; postala so še bolj važna in po¬
trebna, zato še danes obstojijo problemi morenzov, ožin
in kanalov, kakor v davni zgodovini, zato se še danes
rešujejo ta vprašanja z rigorozno natančnostjo, nevoščlji¬
vostjo in ljubosumnostjo, kakor nekoč.

Tisk o naši reviji

Potrebno se nam zdi, da na kratko pokažemo par značilnejših
odmevov o naši reviji. Med drugim je »Slovenec« z dne 12. mar¬
ca t. 1. pod naslovom »Zopet nova revija« napisal o »Našem
morju sledeče: Ob poplavi slovenskih časopisov, revij in brošur,
ki izhajajo v najrazličnejših razdobjih, se je na tihem pojavila nova
revija »Naše morje«. Bivši mornarji, ki so večinoma organizirani
v Mornarski sekciji JS, so se opogumili in začeli izdajati to me¬
sečno revijo, o kateri pač ni mogoče dolgo premišljevati, ali nam
je bila potrebna ali ne. Molk, s katerim vsa povojna leta prenašamo
nesrečo in krivico, ki se nam je zgodila ob sklenitvi »miru«, ko so
nas meni nič tebi nič odrezali od morja, je že naravnost usoden.
Zdi se, da se naš narod še premalo zaveda silne važnosti, ki jo ima
morje v gospodarskem in narodnem življenju obmorskih narodov.

In Slovenci smo precej obmorski narod, toda-.Ta molk nas

počasi speljuje na pot in konec baltiških Slovanov, ki niso spoznali
pomena »velike luže«. S to revijo je ta molk prekinjen, upamo, da
še pravočasno. Če Čehi, ki imajo na vse strani tako daleč do morja,
izdajajo svoja pomorska glasila, »ne smemo biti brez podobnega
glasila mi Slovenci, ki se nam naše slovenske vasice vrste daleč od
severnih bregov deroče Drave proti jugu čez nasilne meje do samih
bregov Jadranskega morja, kjer nam svetokriški ribiči čuvajo obalo
in besedo naših očetov.« (Iz »Uvodne besede«.) In nihče ni bolj
upravičen usmerjati naše poglede k morju kakor mornarji, ki
morajo danes sicer živeti na suhem, ki pa so v različnih službah
po svetovnih morjih spoznali važnost mokrih cesta. To pa nam je
obenem tudi jamstvo, da bo revija urejevana v pravem pomorskem
duhu, iz naših gospodarskih in narodnih potreb, ne za samo repre¬
zentanco in šport. — Prva številka »Našega morja« nam najprej v
kratki »Uvodni besedi« pove namen nove revije: »Zavedamo se,
da obstoja za nas poleg našega državnega problema še naš svoj¬
stveni, slovenski, gospodarski in nacionalni, in zlasti temu hočemo
posvečati svojo pozornost.« Ing. Milan Šuklje je v strokovnem
članku ob pregledni skici razložil problem ceste Ljubljana-Sušak,
dr. Sovdat razkriva skromnost in precejšnjo tehnično zaostalost
naše trgovske mornarice, dr. Vrčon opisuje pomorsko silo Velike
Britanije (ti članki se bodo še nadaljevali), dr. Hlavaty v živahnem
članku opisuje Trogir, St. Plesničar je za 14 letnico JS podal pre¬
gled njenega dela in bodočih nalog, dr. E. Stare pa je v kaj po¬
učnem članku »Čehoslovaki in naš Jadran« pokazal, kako inten¬
zivno in sistematično se od strani vrši borba za čim večji vpliv na
Jadranski obali, poseben članek je posvečen »Jadranski plovidbi«,
d. d., »Razgled« pa prinaša vse polno drobnih zanimivosti, ki v
kratkih beležkah povedo, kako se drugi narodi skušajo uveljaviti
na morju. Revija ima, kakor vidimo iz tega kratkega pregleda, do¬
bre sotrudnike, da bi bili le tudi naročniki tako »dobri« in kvali¬
teti revije primerno številni! — »Slovenci doslej nismo imeli svoje
pomorske revije. Naj bo zalo ,Naše morje 4  skromno nadomestilo
za našo dosedanjo veliko vrzel!« (»Uvodna beseda.«) — »Glas
naroda« z dne 8. marca 1936 pa piše: Naše morje. Že na občnem
zboru ljubljanskega krajevnega odbora JS so nas mornarji prese¬
netili in razveselili s to revijo, ki ima poleg izvrstnih člankov tudi
zares krasne ilustracije. Čeprav je oprema najfinejša, vendar pa
novi prepotrebni mesečnik velja le 48 Din na leto, da se bo zato
gotovo razširil po vseh hišah in naposled prepričal slehernega Slo¬
venca, da nam lepšo bodočnost jamči edino morje. Skoraj 100.000
jadranskih stražarjev imamo že v naši banovini, ki so bili doslej
brez slovenskega lista o prevažnih pomorskih vprašanjih. Revije
pa ni začel izdajati morda kak slovenski oblastni in krajevni odbor
JS, temveč so se za to riskantno podjetje žrtvovali sami požrtvo¬
valni bivši mornarji, zbrali so pa tudi najznamenitejše strokovnja¬
ke, da že v prvi številki vidimo imena inž. Milana Šukljeta, ki raz¬
pravlja o cesti iz Ljubljane na Sušak, dr. Egona Stareta, ki piše o
zvezah Čehoslovakov z našim morjem, dr. Mira Sovdata o naši
trgovski mornarici, dr. Branko Vrčona, ki nam predoča pomor¬

sko silo Velike Britanije, a dr. Robert Hlavaty opisuje slavni
osvobojenje Jadranskega morja. Posebej opozarja na članek
tor ja Egona Stareta, katerega na kratko in izčrpno tudi prinaša.

MORE SLOVANUM

revija, ki izhaja vsak drugi mesec v Pragi, tudi prinaša in po¬
zdravlja našo revijo. Med drugim pravi: »Revija bivših slovenskih
pomorcev je izšla v Ljubljani v bogatem obsegu. V uvodu je po¬
udarjeno, da Čehoslovaki nimajo morja, a imajo že davno svoj
pomorski list, v katerem propagirajo krasote slovanskega morja.«
Priporoča, da bi list opisal trpljenje in delo čeških pomorcev za
osvobojenje Jadranskega morja. Posebej opozarja zopet na članek
dr. Egona Stareta. Novemu listu »Naše morje« želi mnogo napredka,
a vsem bivšim mornarjem mnogo pozdravov.«

#

»Večernik Narodnich Listu«, ki izhaja v Pragi, je 16. marca t. 1.
napisal lep sestavek o naši reviji. Zlasti opozarja na članek dok¬
torja Egona Stareta, katerega na kratko in izčrpno tudi prinaša.

RAZNO

»GOSPODARSKA SLOGA« MED RIBICI
Pod okriljem »Gospodarske sloge« so se pričeli organizirati v se¬
verni Dalmaciji tudi ribiči. Ta organizacija bo imela v Šibeniku
glavno podružnico, v vseh srezih podružnice, a v vseh ribiških
mestih poverjeništva. Delo podružnic in odsekov bo organizirano
na zadružni osnovi. S tem bi se ribiči izognili posredovalcem in
špekulantom, ki so jih do sedaj nemilo odirali. S tem bodo prišli
ribiči do primernega zaslužka za svoje težko delo, a poleg tega bo
riba v notranjosti lahko mnogo cenejša. Do sedaj so namreč pro¬
dajali špekulantom, ki so, dobro opremljeni, čakali z motornimi
čolni, ribe skoro zastonj, a ti so v notranjosti zaslužili ogromne
vsote. Tudi so držali na trgu vedno le določeno količino rib in
preko meje niso hoteli kupovati, tako da so ribiči morali često na
tisoče kg vlovljenih sardel metati v morje. Akcija za združitev
ribičev zelo hitro napreduje in bo razširjena po vsej obali. S tem
bo tudi omogočeno ribiškim zadrugam nabavljanje modernih pri¬
prav za lov in pa bolj racionelno izkoriščanje ribjega bogastva v
našem Jadranu.

IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE

Radi pomanjkanja prostora smo morali odložiti za prihodnjič več
poslanih prispevkov, kar naj cenjeni sotrudniki blagovolijo upo¬
števati. Prispevki morajo biti poslani uredništvu izključno do
20. vsakega meseca.

VAŽNO!

Tej številki smo priložili položnice za cenj. naročnike, ki še niso
plačali, da bi nam poravnali vsaj naročnino za prvo četrtletje, t. j.
Din 12. —. — Le z redno plačano naročnino bomo lahko izdajali
našo revijo., jo obogatili in povečali. Ker nimamo podpor, smo
zato navezani na vestne naročnike. — Priložili smo tudi dopisnice
za vse tiste, katerim je bila revija poslana na ogled, da se s to
dopisnico naročijo na revijo. — Vsem tistim pa, ki se ne bodo
naročili po priloženi dopisnici ali ki niso in ne bodo plačali vsaj
dela naročnine, bomo primorani ustaviti nadaljnje pošiljanje.  —
Za Ljubljano nismo priložili položnic in dopisnic, ker bo nabiral
naročnino naš inkasant. — Po.Tjite naslove vaših prijateljev in
znancev, da jim pošljemo rev jo na ogled!

UPRAVA,

. . -c

.

. ■ : , .. \ v : ..’ . .

■ . . . . . .

vi . '

Ur:  . ' / " r  : •.or

' •

. .. i

vi ■

• !

.c ■ . . i. .  ■■ ,

■


' • . •' r



■> '.i;t .:■[

J.  .. ‘ V

V) , . .:

.

' b' I  >

/ ■■■/  ■ ; t V

; f ‘ i  ..... ■" .

. .. ... . . -

:■ ■

v - • •-Or'


■i '

• . r • .

. v ■

.

■ T

: . .? ■ . .?-' ■

v; - *

■ r, ....

'

■: ,h


... • ... ; . ■

■ . -■ .- -■

’ . ,j ;.

-. i > '1  ■

V: • >yi • •’ -f. .r-c -

. • .

■

- •' ' r.- ::  ' ■■

'..’ ...j

v ... ■.

•.. ■ ' :■( J

'

.

<• .-i i; <

...

'■ ■ '

;