Pofitnina plačana v gotovini. ' Stanovsko in itrokovno slasilo Zveze poštnih organizacij za Slovenijo v Ljubljani. Izhaja 1. in 15. v mesecu. — Cena 24 dinarjev na leto. Naročnina se plačuje naprej. — Oglasi po dogovoru. Rokopise na uredništvo „Poštnega glasnika“ v Ljubljani. Reklamacije, oglase in drugo pa na upravništvo lista. — Rokopisi se ne vračajo. Letnik VI. V Ljubljani, dne 15. julija 1926. 14. številka. Joško Čampa: Klofute. V zadnjih časih doživljamo državni nameščenci udarec za udarcem. Najprej je vlada podaljšala rok za pridobitev pokojninske pravice od deset na petnajst let. S tem činom se naša država pač ni proslavila. Kajti jemati človeku njegove pridobljene pravice ni samo nehuman in nekulturen čin, marveč je to uvajanje komunizma v družabni red od zgoraj. Prav za prav je to še slabše od komunizma, kajti v tem slučaju razlašča vlada najsiromaš-nejši sloj v državi, dočim je pravi komunizem pravičen vsaj toliko, da razlastuje vse državljane brez razlike. Morda bi se dalo teh pet let še kako preboleti, toda drž. nameščenci v tej državi imamo zle slutnje, ki so opravičeno toliko bolj, ker so nam uresničenje teh slutenj voditelji naroda in države napovedovali že iz ministrskih stolic. Danes samo za pet let, prihodnjič za deset in črez nekaj let bo kak slaven režim pokojnino drž. nameščencem s potezo peresa v ponižnem amandmanu k finančnemu zakonu sploh ukinil. Odkrito povemo svoje mišljenje: vlada naj to kar takoj stori, da bomo drž. nameščenci vedeli, pri čem smo. S tem bo razjasnjeno stališče na obe strani: za drž. nameščence, ki se bodo znali potem sami na ta ali oni način osigurati za starost bodisi z ustanovitvijo lastnih 'zavarovalnih in pokojnin-skili institucij ali pa z nepoštenostjo, ki nam je ne bo’ smel potem nihče zameriti; po drugi strani pa bo stališče razjasnjeno tudi za državo in ostale državljane, ki bodo vedeli, pod kakšnimi okolnostmi in kakšni ljudje se posvečajo drž. službi ter kakšne perspektive se odpirajo državni upravi v takih razmerah. Drugo zaušnico je prisolila vlada drž. nameščencem s podaljšanjem provizorija, odmerjenega v čl. 234 uradniškega zakona na prva tri leta po njegovem uzakonjenju. S tem ukrepom je privedla vlada državo v absurdnost, ki nasprotuje ustavi, državnemu pravu in principom moderno urejene države sploh. Kar povejte nam, koliko modernih in demokratičnih držav je na svetu ali v Evropi, ki bi imele nestalno uradništvo-. Kajti nobena pravno urejena država na svetu ni tako zaslepljena, da bi vbrizgavala v glavne žile svojega telesa razkrajalne strupe, da bi svoj pravni red disorganizirala v samih nosilcih tega reda. Tak sistem vodi neizbežno do državne in socialne katastrofe, ker je upravni aparat države inficiran s tem v svojem osrčju. Državna služba brez stalnosti, brez pravne in materialne sigurnosti, more privabiti le elemente, ki so zmožni tvegati v razrahljani upravi subverzivna dejanja, ki meje ali pa celo prehajajo v zločine. Bitja, ki so v človeški družbi tako rekoč brezpravna in ki jim nikoli ni osigurana eksistenca, ki ne vedo, ali ne bodo postavljena morda že jutri brezsrčno na cesto^— taka bitja imajo izbirati samo med dvojnim zlom: med ječo in gladom na cesti. Težko je reči, katero izmed teh dveh je hujše. Življenje te vrste je velik riziko, za katerega občutijo nagnenje samo svojevrstne nature, ki so blizu kadra kriminalnih tipov. Praktično to podaljšanje nestalnosti za drž. nameščenec v splošnem, zlasti pa za one, ki še niso dozoreli za pokoj, ne bi pomenjalo posebnega zla, ako bi ne šlo pri tem za pravne norme in principe, ki se rušijo s takim postopanjem tako, da po nekaj letih take prakse pravo ne bo več pravo, marveč anarhija izelasticiranih zakonov — pravi konglomerat, ki bo dopuščal posameznikom uganjati orgije samovoljstva. Pozabiti ne smemo povrhu tega, da daje čl. 71, pa tudi druge določbe urad. zakona režimom moč, da lahko izigravajo stalnost, če tudi bi ta ne bila suspendirana. Nam je dobro znano, kakšni nameni so vodili vlado pri podaljšanju uradniške nestalnosti. Prvič so nestalni drž. nameščenci, ki jim grozi vsak hip uboštvo ceste, najponiž-nejši hlapci in priganjači režima, kar je nemale važnosti zlasti za dobo vplivne agitacije. Drugič se gnili režimi varno naslanjajo na odvisen, vseh pravic oropan in zasužnjen kader drž. uradništva, ki je duša upravnega aparata. Tretjič veleva partizanski moloh, da je treba perlustrirati obstoječe uradniške garniture, kakor pač že zahteva to politični kurz. In četrtič — pa kaj bi razkladali stvari, ki so poznane že vsem ljudem! — Naša mlada država je nesrečna silno. V tej državi je alfa in omega interes politične stranke, interes režima. Ni je več ne državne in javne, pa tudi že skoro ne več zasebne zadeve, ki bi se ne obravnavale edinole z vidika teh interesov. Stvar, ki bi bila iz stališča državnih in narodnih interesov še tako dobra, koristna in pravilna, je odklonjena in obsojena v smrt, če se ne krije z interesi partije in režima. Zveni to paradoksno — ali je resnica, da so si v tem enake vse naše politične stranke in vsi režimi. Nobeden ne služi državi iz čistih namenov. Zato ni čudno, da je spričo te malikovavske zamaknjenosti v partijo zašel parlamentarizem v močno krizo, da ne uživa več zaupanja in da iščejo zdrave narodne plasti nove forme za državno upravljanje. V zadnjem času je izšel tudi iz organizacij drž. nameščencev klic, da naj se zamenja popačeni parlamentarni režim z uradniško vlado. Kajti to, kar se uganja nad narodom splošno in nad jugoslovanskimi drž. nameščenci posebej, je nemorala posebne vrste. In na vse to se pripravlja drž. nameščencem še nov udarec v noveli, s katero namerava podaljšati vlada stanovanjski zakon. In ta udarec bo v praksi za nas najbolj občutljiv. Ob priliki klofut, ki so bile prisoljene v dar drž. nameščencem kot nagrada za njegovo patriotično požrtvovalnost, so aludirali nekateri politični listi na razmere v naših strokovnih organizacijah. Posebno hudo so nam nekateri zamerili, ker nismo potom svo- jih organizacij dvignili huronskega vpitja proti ukrepom vlade. Zadeva je taka: Mi smo v sedmih letih, odkar se pita narod z neverjetno ciničnimi krilaticami in varljivkami, ki profanirajo najsvetlejše historično doživetje našega naroda, že dovolj protestirali in napisali že cele gore spomenic. To je edino dovoljeno orožje naših organizacij; toda je na žalost tako orožje duha in argumenta v državi, kjer odloča ljudsko usodo aritmetična umetnost poslanskih glasov, ki so le poslušen aparat politično-strankarskih interesov, kakor vzdih otroka, ki ga grabi kolesje ogromnega stroja. Naše organizacije so revne in ne morejo razpolagati z velesilo tiska; za seboj nimamo javnosti in ne vpliva v narodu. Izvrševavci smo zakonov, in ker ječi narod pod strašno gospodarsko pezo, je obrnjen odij nevzgojenih mas proti drž. nameščencem, ker zamenja izvrše-vavca zakona z njegovim ustvariteljem, ki ostane v mentaliteti našega strankarskega in političnega boja za javnost spretno skrit. Zato smatra tri četrtine naroda drž. nameščence za balast, za ljudsko zlo, ki ga je treba preganjati in zatirati. Politične stranke in njihovo časopisje se zavzema za drž. nameščence samo ob volitvah, in še takrat tako, da ga je sram zavoljo humbuga in skrajne demagogije, ki se uganja nad tako zvanim cvetom naroda, nad njegovo1 inteligenco. Skratka, naše organizacije niso partija, kateri bi stali na čelu poslanci, naš stan v parlamentu nima mandatov in zato nas režim ne potrebuje ter nas ne vpraša, kakšne so naše želje. Ostrejša sredstva, s katerimi se uspešno bore drž. nameščenci civiliziranih evropskih držav, so pri nas nemogoča, ker obstoja v naši državi za lačne poseben zakon. Edino, kar nam preostaja, je protest in cesta. In da gremo na cesto, kamor smo tudi že nekolikokrat šli, kakšen bi bil uspeh in efekt? Dogodki zadnjih časov so nas poučili dovolj, da se še vse bolj jeklene organizacije, nego so naše, s ceste niso vrnile zmago-nosno. ^ Režim kvitira ljudski glas z omalovažujočo gesto, češ da cesta ni kompetentna razsojati o delu in ukrepih režima. Kompetenten v naši državi je tisti, ki se opira na silo, na fizično moč in na moč oblasti. Nič ni čudno torej, če smo drž. nameščenci onemeli in utihnili. Mirno pričakujemo tega, kar mora nujno priti in česar ne bi želeli, da pride. Ali mi si operemo roke. Ves narod in vsa javnost je živo zainteresirana na tem, da bodo državni uradi to, kar morajo biti, da bo državna uprava čista in nekoruptna in da bodo drž. nameščenci ljudje — poštenjaki. Kajti Je v tem je dana garancija, da bo spoštovan zakon, da se nad1 narodom in nad vsemi stanovi v državi ne bo izvršavalo pljačkanje. Zato naj narod, naj javnost govori, da se neha v tej državi po-hujšljiva igra z uradništvom — ne samo v korist in zavoljo drž. nameščencev, marveč zavoljo koristi države in državljanov.. Strokovni del. Uniforme. Na vsak način bo treba misliti tudi na službene obleke za poštne uradnike. Koliko oblek umažemo in potrgamo v uradu, to vemo samo tisti, ki delamo pri prometu. Pred strankami pa tudi ne moreš in tudi ne smeš nositi razcapanih cunj. Ako bi imeli uradno močno in trpežno uniformo, kakor jo ima vojaštvo, orožništvo, finančna kontrola itd., bi vzdržala gotovo več, nego sedanje povojne obleke. Poznam uslužbence, ki uporabljajo še stare avstrijske uniforme pri narodnih in cerkvenih slavjih in tudi v službi, samo da imajo jugoslovanske našitke. Seveda so našitki različni, pomagajo si pač, kakor si morejo, samo da obvarujejo svoje civilne obleke, ki so za nas še vedno predrage. Vendar izgleda smešno, ker jih vsak po svojem prikroji, zato bo treba vsekakor točno predpisana službena obleka. Morda bi načela Zveza to vprašanje v sporazumu s Savezom, pa bi se dala doseči morda kakšna podpora v ta namen. Kaj porečete k temu gospodje prometni in peronski kolegi? Aniteš. Organizatorico gibanje. Društveni zakon. Marsikatero društvo, ki se ustanovi in mora predložiti oblastvu svoja pravila, ali pa društvo, ki izpremeni svoja pravila in mora to izpremembo javiti oblastvu, ne ve, da je način sestave pravil vezan na zakon. Ta določila ureja zakon o društvenem pravu (kratko: društveni zakon) od 15. novembra 1867. To je še bivši avstrijski zakon, ki je sicer prav za prav z naredbo ministrskega sveta od 20. maja 1919 (Uradni list deželne vlade za Slovenijo od 26. maja 1919) razveljavljen, vendar se ravnajo naša oblastva še vedno po tem zakonu. Zlasti važen je člen 4. tega zakona, ki določa, kako morajo biti pravila sestavljena. Ker se torej dela v praksi vedno še po tem zakonu, je potrebno, dn poznajo ta zakon z vsemi pripombami in izvršilnimi določili vsa društva. Zato ga objavljamo tukaj v slovenskem prevodu. Društvom priporočamo, da shranijo ta »Poštni glasnik«, ker jim utegne čestokrat prav priti. Določbe z navadnim tiskom so prava določila (členi) zakona, besedilo s stisnjenim ki odstavčenim tiskom pa so izvršilna določila in pojasnila k posameznim členom. Besedila v oklepajih so opombe uredništva (o. u.). Glasi pa se v prevodu tako-lc: DRUŠTVENI ZAKON. Zakon on 15. novembra 1867. drž. zak. štev. 134. Prvi del. O društvih v obče. Čl. 1. Društva so dovoljena po določilih tega zakona. Meščanske in strelske korporacije se ne smatrajo za društva v smislu tega zakona. Čl. 2. Društva in družbe, ki računajo na. dobiček, potem vsa društva za bančne, kreditne in zavarovalne posle, kakor tudi rentni zavodi, hra-iiilnicc in zastavljalnice, ne spadajo pod določila tega zakona, ampak obstoje za nje posebni zakoni. Čl. 3. Ta zakon tudi ne pride v poštev: a) na duhovne rede in kongregacije, dalje na verske bratovščine sploh katere se morajo presojati po posebnih zakonih in predpisih, ki veljajo za nje; b) na zadruge in obrtniške podporne blagajne, ki so utemeljene po obrtnem (zadružnem) zakonu; c) na rudarske družbe in bratovske skladnice, ki so osnovane po rudarskem zakonu. Katoliška društva in cerkvene bratovščine spadajo pod določila tega zakona. Čl. 4. Nameravano ustanovitev društva, ki spada pod določila tega zakona, morajo ustanovitelji pismeno prijaviti političnemu deželnemu oblastvu ter priložiti tej prijavi pravila društva. Iz pravil mora biti razvidno: a) namen društva, sredstva za dosego tega namena in način izvajanja teh sredstev (zakonita sredstva — o. u.); b) način ustanovitve in obnove društva; c) sedež društva; d) pravice in dolžnosti društvenih članov; e) organi društvenega vodstva; f) pogoji, pod katerimi so sklepi, spisi in razglasi veljavni (statutarno podpisovanje vseh listin — o. u.); g) način, kako se poravnavajo spori, ki izvirajo iz društvenega razmerja; h) zastopanje društva na zunaj; i) določila o razpustu društva. Čl. 5. Pravila je treba predložiti v 5 izvodili. Na zahtevo naznanitelja mora oblastvo takoj dati potrdilo o prejemu prijave odnosno pravil. Vsakomur je dovoljeno vpogledati pravila, ki leže pri deželnem oblastvu, in si napraviti prepis. Vsaka nova ali izpremenjena društvena pravila je treba predložiti v 5 izvodih pristojnemu okrajnemu glavarstvu odnosno (v Ljubljani — o. u.) policijskemu ravnateljstvu. Vloga mora biti kolkovana s 5 Din, vsaka priloga in vsak izvod pravil pa z 2 Din. Za rešitev se priloži kolek za 20 Din. Če je društvo oproščeno plačila takse, mora to izpričati v glavi vloge s predpisano štampiljko. One takse, od katerih društvo ni oproščeno, je treba v vsakem primeru plačati. Pri novih pravilih morata imeti vsaj dva izvoda pravil originalne podpise predlagateljev, pri izpremembi pravil pa podpise v to upravičenih odbornikov. Pravila morajo ustrezati vsem točkam čl. 4 društvenega zakona. V interesu društev samih je, da so vse vloge kompletne in predpisno opremljene, kajti drugače so društva sama kriva, če se rešitev zavleče. Čl. 6. če je društvo po svojem namenu ali po svojem ustroju nepostavno, protizakonito ali državi nevarno, sme oblastvo ustanovitev takega društva zabraniti. Ta prepoved se mora izročiti tekom 4 tednov po izročitvi prijave (čl. 4 in 5) pismeno in z navedbo razlogov. Rok počenja z dnem, ko se vlože pravila v vložni zapisnik deželnega oblastva. Prepoved ni veljavna, če dostavi oblastvo vložitelju to odredbo šele po preteku 4 tednov od vložnega dne. Čl. 7. če oblastvo v tem času (4 tedne — o. u.) prijavljenega društva ne prepove ali če ga že prej dovoli, sme društvo takoj začeti s svojim delovanjem. Vzlic temu, da oblastvo delovanja društva ni prepovedalo, vendar ne sme začeti društvo z izvajanjem tistih določb svojih pravil, za katere je potrebno po veljavnih zakonih še posebnega dovoljenja, n. pr. prirejanje gledaliških predstav. Čl. 8. Proti prepovedi, ki jo je odredilo deželno oblastvo, sme napraviti društvo tekom 60 dni priziv na ministrstvo za notranja dela. Čl. 9. Če delovanje društva ni bilo prepovedano ali če ni bil tak sklep prizivnim potom zopet razveljavljen, mora oblastvo obstoj društva po vsebini predloženih pravil pismeno potrditi, če društvo to zahteva. To potrdilo izpričuje pravno eksistenco društva za javni in državljanski promet. Čl. 10. Določila členov 4 do 9 tega zakona veljajo z izjemo v čl. 11 tudi, kadar se izpremene pravila, ustanove podružnice ali pa osnujejo zveze več društev med seboj, kolikor so te zveze po zakonu sploh dovoljene (čl. 33). Čl. 11. Za društva, katerih delovanje se razteza po podružnicah na več dežel, kakor tudi za zveze (udruženja) društev, ki pripadajo več deželam, je glede uradnega poslovanja po čl. 4 do 10 kompetentno notranje ministrstvo, na katero je treba poslati tozadevne prijave. Ne spada pa pod ta člen osnovanje društva, katero nima podružnic, pa razteza svoje delovanje na več pokrajin in v njih prireja zborovanja. — Za osnovanje podružnice inozemskega društva je treba posebnega dovoljenja od strani ministrstva. — Ustanovitev zveze tuzemskih nepolitičnih društev z inozemskimi nepolitičnimi društvi po društvenem zakonu ni prepovedana. — Če društvena pravila določajo, da stopi društvo v zvezo z že obstoječim društvom, ni s tem ta društvena zveza še utemeljena, ampak šele predvidena. Čl. 12. Načelstvo (predsedstvo) društva mora v treh dueli po sestavi odbora naznaniti oblastvu člane odbora z navedbo njihovega stanovališča in s posebno oznako onih, ki zastopajo društvo na zunaj. To prijavo je poslati v krajih, kjer se nahaja lastno državno varnostno oblastvo, temu oblastvu, v ostalih krajih pa okrajnemu političnemu oblastvu. (V Ljubljani torej policijskemu ravnateljstvu, v mestih z lastnim Statutom, v katerih ni pravega drž. varnostnega oblastva, magistratu, v ostalih krajih pa pristojnemu okrajnemu glavarstvu — o. u.). Pri društvih, ki so razdeljena na podružnice, mora napraviti to prijavo vsaka podružnica. Pod besedo »predsedstvo društva« sc mora razumeti celokupni korporativni vodstveni organi (društveni odbor kot predstojništvo), ne pa samo »predstojniki«, ki so izvoljeni v zastopstvu društva. Čl. 13. Če razdeli društvo med svoje člane računska ali poslovna poročila ali druge take izkaze o svojem delovanju, mora predložiti to poročilo ali izkaz v treli izvodih oblastvu, ki je označeno v čl. 12. Oblastvo more društvo k temu prisiliti z redovno kaznijo do 10 goldinarjev. Čl. 14. Vsako društvo sme imeti svoja zborovanja javno. Vendar se osebe, ki niso člani ali povabljeni gostje društva, ne smejo udeležiti razprave. Niti člani niti poslušalci ne smejo priti na zborovanje oboroženi, za kar mora paziti predsednik zborovanja. Društveno zborovanje se zaradi tega, ker se vrši v smislu čl. 14 tega zakona javno, ne more smatrati za ljudsko zborovanje v smislu čl. I zborovalnega zakona. Zato je društveni predsednik, ki bi javnega zborovanja ne prijavil oblastvu, odgovoren samo po čl. 36 društvenega zakona, ne pa tudi po čl. 19 zborovalnega zakona. — Povabljeni gostje se smejo udeleževati debate, ne pa ostali poslušalci, ki niso člani društva. To pa ne daje nobenega povoda, da bi politično oblastvo preiskovalo, ali je društvo pri sprejemu kakega člana postopalo po vseh formalnostih pravil in ali gredo torej tisti osebi članske pravice ali ne. — Državni uradniki v uniformi se kot oborožene osebe ne smejo udeležiti društvenega zborovanja. Čl. 15. Društveno predsedstvo mora vsako društveno zborovanje naznaniti vsaj 24 ur poprej v čl. 12 navedenemu oblastvu, in sicer z navedbo kraja in časa zborovanja, če je zborovanje javno, mora tudi to pripomniti. Sestanki družabnih društev, ki se vrše na osnovi pravil izključno v družabno zabavo, ne spadajo pod ta člen. — Pri društvenih zborovanjih izven političnega okraja, v katerem ima društvo svoj sedež, sc mora izročiti oblastvu poleg prijave za zborovanje tudi dokazilo pravnega obstoja društva, kakor tudi legitimacija vložnikov prijave, kajti drugače je presoja zakonitosti prijavljenega zborovanja iu kontrola v smislu čl. 21 nemogoča. — Iz tega, da nima društveni zakon nobene določbe o zborovanjih na prostem, dočim zborovalni zakon dopušča taka zborovanja samo na posebna dovoljenja oblastva, se mora sklepati, da društvena zborovanja pod milim nebom sploh niso dovoljena. — Kot društveno zborovanje v smislu tega zakona je smatrati vsako po predsedstvu sklicano zborovanje društvenih članov, ne glede na to, v kakšen namen in v katerem kraju se vrši. — Prijavna dolžnost obstoji (razen primera čl. 19 ' DA, DA. Binam jOgMEMEJAVIHE I/UVBI.0 FIHEl *r 'i " -