Hans Kirchsteiger : 

Pod spovedni m 
pečatom 

ROMAN . 
Z avtorjevim dovoljenjem posloveni l 


ETBIN KRIST8N . 

Prva knjiga . 

0 1907 . 0 

Založništvo časopisa „N8PREJ!” v Idriji . 

Natisnil Iv. Pr . Lampret v Kranju . 


Prva I~njiga 



L 

jasen pomladni večer je plaval na d 
samotno kmetsko vasjo Gospojno. Dasiravno 
je bilo še svetlo, je vladala na dolg i 
cesti, ki so jo obrobljale od obeh strani 
prostrane meščanske in kmetske hiše, globoka 
tišina. Z mirom v dolini je soglaša l 
mir gora. Noben oblaček se ni pojavil nad 
posne2enimi skalnatimi glavami in čeravn o 
je pel še marsikak ptiček svojo večerno 
pesmico v gozdu, ki se je raztezal v širokem, 
temnomodrem krogu nad dolino d o 
planin, ga vendar ni bilo slišati do vasi, 
kajti bujni travniki in polja s cvetočim žito m 
so ločila vas od gorovja. Samo dol o d 
mlina je bilo slišati šumenje potoka, ki j e 
metal svojo vodo čez jez. Mlin je nocoj 
ustavil svoje večno klopotanje. Saj je jutri 
svatba bogate rnlinarjeve hčerke, in če s e 
ženi njegova Cenka, je to pač prav tako 
velik praznik, kakor velika nedelja, ko mli n 
tudi stoji. Ljudje v vasi so delali celi dan, 


ali sedaj so trudni in čeravno še ni na, so 
vendar hišna vrata že znotraj zaprta z lesenim 
zapahom in skozi marsikatero okn o 
potrjujejo glasovi, podobni rezanju drv, d a 
je kmetu trdo delo ravno tako dobra blazina, 
kakor mirna vest . Pridna kmetica j e 
seveda še budna. Ozreti se mora še, ali j e 
pač vse v redu ; ako ne bi pogledala v hlev 
k rujavi breji kravi in pa v konye za mleko, 
ne bi mogla mirno zaspati. Se na veliko 
dvorišče stopi — in res pride Sultan, k i 
mora stražiti domačijo, pa se obdregne s 
svojim mrzlim gobcem ob kmetico ter za toži 
tako Miciko, ki mu je pozabila prinest i 
juho. V kuhinjo spremi gospodinjo, zasledujé 
s pametnimi očmi vsaki gibljaj njen e 
roke, potem pohlasta svojo večerjo iz velik e 
sklede in zapusti zadovoljen svojo jedilno . 
Za njim zapre kmetica vrata na dvorišču . 
Zadnja gre na počitek, toda ne v čumnato , 
kjer smrči kmet, temveč v izbo z železni m 
omrežjem pred oknom, kjer spi odrasla hč i 
pod težko pernico, ki jo je v spanju že na pol 
zbacnila. Mati jo zopet pokrije in jo 
poškropi z blagoslovljeno vodo iz glinaste , 
pri vratih viseče kropilnice. Sedaj prihaja 
tudi zanjo čas počitka. Toda še enkrat mora 
vstati. K oknu pristopi pa pogleda na hribe , 
da vidi, kakšno vreme bode jutri . Vrhovi 
žare še v rožnati zarji večera . Zadovoljna 
se tedaj povrne v posteljo . Lepo bode jutri. 
V mislih si razdeli delo za bodoči dan . Ze 


se zapirajo trudne oči, ali večerna molite v 
je krščanska dolžnost . Počasi začne moliti , 
a delo, misli na opravke in pobožnost s e 
ji pomešajo v glavi in vse vpokojujo6i spane c 
zakrije celo hišo s svojim zavojem . Samo 
zvesti Sultan bdi . 

Cerkev na koncu vasi, ki se dviguj e 

izmed številnih križev obkrožujočega jo po kopališča, 
je razsvetljena . Notri je vse tiho . 
Sarno stara ura na zvoniku tikataka počasi , 
tako, da je skoraj slišati splošni mir . Lahn i 
odsev, ki se bori na šipah visokih, rtasto 
obokanih okenj z večernim mrakom, prihaj a 
od večne luči, ki gori v cerkvi dan in noč, 
leto za Letom in se jo ugasne samo na veliki 
petek. cerkvenega zidu se odražata 
dva velika, svetla četverokotnika : Odsev 
dveh razsvetljenih okenj, iz katerih se razliva 
soj svetilke po nagrobnih križih na pokopališču. 
To sta okna župnišča Qospojne . 
Sicer je še nekoliko dnevne svetlobe, toda 
jedilnica, župnišča, v kateri sedita ravnokar 
župnik Sester in njegov kaplan Jožef Her-
cog pri večerji , ima samo to dvoje malih 
oken proti pokopališču, zamreženih z železnimi 
drogovi, iii debelo zidovje, ki nos i 
težak svod. zapira zgodaj nizko sobo pre d 
lučjo . Zato je prinesla kuharica po juhi s 
pečenko tudi lestenec, ki ga je postavila z 
Vžgano svečo na mizo. Kmetje v vasi rabijo 
pač že petrolej, ali župnik je konservativen 
mož, pa je ostal zvest svečam in 

5 



meni, da je petrolej nevaren, ker lahko pavzroti 
ogenj . 

Zupnik in kaplan sta povečerjala. okna 
so bila še odprta ; nikakršne zavese niso 
branile pogleda v sobo ali na prosto. Pa 
kdo bi hodil še zvečer po pokopališču ? 
In kar se godi v župnišču, sme vsakdo vi deti 
in slišati . 

„Jutri imate dober dan, gospod kap lan,” 
je dejal župnik, pa je odložil časopis . 
„Jutri se Vam, ni treba postiti . Ob sedmih 
zjutraj že lahko čitate sveto mašo in potem 
zajtrkujete brez skrbi. Topot se hočem postiti 
do opoldan in sam odslužiti svatovsk o 
službo božjo.” Kaplan se je molče poklonil , 
saj je vedel, da mu župnik vedno dobro 
želi. Ako bi bilo treba mesto bogate mlinarjeve 
hčere kopulirati ubogega dninarja , 
bi gospod župnik gotovo dejal : „Gospod 
kaplan, jutri Vam je dobro ; do desetih 

lahko spite, jaz pa moram vstati že ob 
šestih zjutraj .” A kaplanu se je zdelo papolnoma 
naravno, da je župnik sam pojedel , 
kar je bilo boljših grižljejev, slabejše kosc e 
pa da je pustil kaplanu . Nič se ni jezil rad i 
tega. Saj ni postal duhovnik kakor marsikdo, 
ki misli že v seminarju , da je dobro 
mesto, to je župnija , ki nosi mnogo denarja, 
vrhunec poklica, pa jim je celo življenje 
večna dirka za vedno večjimi dohodki 
. Nič ni bil podoben tistim, ki takoj 
radi pobegnejo iz župnije, aka lahko dobe 

6 



drugo, kjer se more hraniti pet krav mesto 
štirih . Kaplan Hercog pa tudi ni bil izmed 
tistih, ki jim je duhovništvo zadnje pribe 


2ališče, kadar so se s težkim trudom prerinili 
skozi gimnazij, pa se čutijo preslabe 


za visoko šolo in ostanejo lenobno pri pač 
malce suhih , a vendar hranilnih mesni h 
loncih, da jim ni treba nastopati te2avne 
poti po puščavi 2ivIjenja . Mladi kaplan je 
izvršil zrelostni izpit z odliko in sin premolnega 
kmeta bi bil imel dosti gmotnih 
sredstev, pa tudi duševnih darov, da bi se 
bil posvetil kakršnimsibodi posvetnim naukom 
. Hotel pa je biti duhovnik, pravi, pa


polni duhovnik. Bilo je sicer tudi njegovo 
srce, ko se je za večne čase odrekel svetu 

in vsem njegovim slastem, a radostnega 


srca je žrtvoval samega sebe. In že nekoliko 
mesecev je bil sedaj kaplan. v Gospojni. Vs i 
šolski otroci so ga že poznali in ker jih je 
imel rad ter jih je poučeval z 1jubeznijo, v 
tem ko je bil gospod župnik v šoli zelo 

strog in je s šibo vtepal katekizem , so bil i 
učenci gospodu kaplanu zelo vdani. Sicer 

pa je bil še precej tuj v Gospojni. 

Gospod župnik se je zopet poglobil v 
svoj 6asopis in semtertja je udaril z roko 
po mizi, kakor mu je bila navada na prižnici 
, z1asti kadar je zašel s svojo pridigo 
na politično po1je. To pa se je zgodilo 

prav često. Saj so bili politično razburjen i 
pre7 



te'6enega stoletja vnel hudi boj med liberalizmom 
in klerikalizmom v Avstriji in ravnokar 
so se bile zopet volitve . To je bi l 
tudi uzrok, da je gospod župnik s tako 
vnemo prebiral „Ljudskega Prijatelja” . Ker 
so nocoj vtihnili vsi pogovori, je vzel tud i 
kaplan knjižico iz žepa in je začel čitati . 
Bil je spis svetega škofa Avguština. Toda 
dolgo ni čital. Vstopila je zopet kuharica. 
Prinesla je samo priprost lestenec z lojeno 
svečo in železno utrinjalo. To je postavila 
pred duhovnega gospoda ter je prižgala 
svečo. Za kaplana je bilo to znamenje, da 
naj odide v svojo sobo. Tudi to se je zdelo 
gospodu Hercogu popoloma umevno . Saj je 
samo kaplan in ima le pravico do lastne 
sobe. Ta kaplanska soba pa je del župnišča, 
kjer je župnik gospodar, v njegovem 
imenu pa vlada kuharica . Vse to je mlade mu 
kaplanu samoobsebi umevno, pa niti 
ne misli, da bi moglo biti drugače. To je 
sreča zanj, kajti nezadovoljnost z razme rami, 
ki jih posameznik ne more izpremeniti, 
je navadno začetek duhovniške bed e 
in konec je večinoma grozen. Hercog vstane 
torej nemudoma, vzame svečo, pokloni se 
župniku ter mu zaželi lahko noč. Prečastni 
pa je tako poglobljen v svoje berilo , da 
niti ne dvigne pogleda in slišati je samo 
nerazumljivo mrmranje. Kuharica pa sprejme 
kaplanov pozdrav, kakor da velja tudi njej 
in odzdravi milostno. V župnišču, kjer 

8 



opravlja stara kuharica službo, se zgodi ka j 
redko, da bi ta doma prva pozdravila kaplana 
. Kuharica je vedno središče, ki s e 
suče okrog njega vse življenje v župnišču. 
Ona je konservativni element, stalnost v izpremembi, 
kaplani pa prihajajo in odhajajo . 
Dvajset kaplanov je že v župnišču jedlo i z 
skled te kuharice. Ona pa stoji še vedno 
pri enem ognjišču Seveda je župnikov a 
kuharica samo služkinja ; toda j9 li gospod 
kaplan v resnici kaj druzega? Se pred nedavnim 
časom je bil njegov službeni naslov 
v nemščini „Gesellpriester” in čeravno j e 
naslov izpremenjen, pa se mu pravi po možni 
duhovnik, je vendar ostalo staro razmerje 
: Župnik je mojster, kaplan pa po močnik 
- Geselle, kakor pri krojačih in čevljarjih 
, kjer vlada mojstrica navadno na d 
mojstrom in nad pomočniki . Stari naslov 
pa si je ljudstvo po svoje prestavilo, da j e 
resnici primeren ; v mnogih avstrijskih kra jih 
imenujejo kaplana, ne da bi ga hoteli 
žaliti, duhovskega hlapca ali pa posvečene ga 
fante) . V hierarhiji kmetske domačij e 
sledi namreč kmetu hlapec, njemu pa fant , 
kakor pri rokodelcih mojstru pomočnik , 
njemu pa vajenec. 

Ko je kaplan zapustil mračno jedilno, 
je stopila kuharica k vratom in je poslušala , 
dokler je bilo slišati njegove korake. Potem 

*) „Pfarrknecht” ali .Geweihter Bube" . 


je malo odprla vrata in je pogledala na 
hodnik. Videla je še, da je izginila luč na 
stopnicah ; tedaj je zapr1a vrata in je rekla 
gospodu iupniku, ki je sedaj zložil časopis 
: „Odšel je v svojo sobo. ” 


„S časom postane že še pameten”, j e 
odgovoril Župnik. „Po noči še po cele ure 
moliti v cerkvi, to bi mi bila povsem nova 
navada, ki je ne morem trpeti . ” 


„No, prečastiti gospod bi prišel pri ljudeh 
na Iep glas, ako bi hodil kaplan še v 
cerkev, kadar ni maš'evanja, pa bi tam molil 
po cele ure. Saj bi ljudje rekli, da je 
kaplan svetejši, kakor gospod 2upnik. ” 

„Zaradi mene se pač ne more nihče 
pritoževati ; vsak dan berem svojo mašo pa 
ne vem, kje naj bi vzel časa, da bi Ilodil 
še molit v cerkev. Seveda, takemu kaplanu 
je lepo ; saj ima vsak dan praznik. Ali šestdeset 
oralov zemljQ, kakor jih imam jaz, pa 
20 krav in štirje konji — da, kaj pa je s 
prasno svinjo ?” 

V tem je kuharica zapr1a okna in jih 
je zastr1a z rdečimi progastimi zavesarni, 
dasiravno je bil zrak, ki je prihajal od zunaj, 
toplejši kakor med mrzlim zidovjem , 
kajti velika starinska peč Že ni bila zakurjena 
od sv.Jo2efa. Na vprašanje o prasici 
je kuharica prav kratko odgovorila : „To 

povem pozneje, prečastiti gospod.” Odšla 
je, a kmalu se je vrnila s steklenico vina, 

iz stare široke omare za posodo z vloie


lO 


nimi vrati, stoječe na starinski komodi, je 
vzela dva kozarca, postavila je vse na mizo, 
pa je sedla na stol, ki ga je bil kapla n 
šele pred kratkim zapustil . 

Mesto da prisluškujemo pogovoru iz med 
župnika in kuharice, ki je zadeval 
kmetijstvo, posle in ljudi po vasi, pohvalimo 
rajši gospoda župnika, ki je tako obziren, 
da popije svojo steklenico vina šel e 
tedaj, kadar odide kaplan iz obedovalnice ; 
sicer bi moral pomočnik gledati, kako pij e 
župnik. Kajti kaplan ima pravico do četr


b

tinke vina samo opoldan ob visokih praznikih. 
Župnik daje svojim kaplanom vedno , 
kar pravica zahteva. Nobeden se ne sm e 
pritoževati, da bi stradal, in vrhutega dobiva 
še vsako nedeljo opoldan dva goldinarja 
tedenske plače . To je gotovo lep denar, 
ako se ima poleg tega dobro hrano 

sobo od župnika. In gospod župnik 
Šuster je lahko ponosen na svojo točnost, 
kajti on pozna marsikaterega duhov nega 
brata, ki ostane svojemu kaplanu p o 
pol leta in še dalje dolžan tedensko plačo . 
Tega on ne mara. Seveda sta dva goldinarj a 
na teden preveč za kaplana in prav dobr o 
se še spominja na blagopokojnega škofa 
Tomaža, ki je dejal, da ne more razumeti, 
kaj počne kaplan s tako svoto denarja. Pa 
je že tako, da je treba skrbeti, da se kaplanu 
dobro godi. No, njegova župnija že 
nese. Sam je umen gospodar, ki pozna po 


H 


ljedelstvo, kuharica pa je vzorna gospodinja . 
Tukaj, v Gospojni si je prihranil že na d 

osemdeset tisoč goldinariev ; lahko je tore jplemenit ter izplačuje kaplanu točno njegovo 
tedensko plačo . 

V tem, ko se je gospod župnik Suste r 
tako pogovarjal, je kaplan klečal gori v 
svoji sobi, pa je molil . Po sobi se je razširjal 
slab duh ; lojena sveča je bila smrkava 
in kaplan ni mislil, da bi moral vzeti pri 
vsakem gloria patri utrinjalo v roko. Končno 
je bil gotov z oficijem za drugi dan . Z use-
kačem je tako nerodno obdelaval poogljen i 
stenj, da je ugasnil luč. Ni je več prižigal, 
temveč odprl je edino okno in dolgo je 
gledal ven. Doli teži v globokem pokoj u 
pokopališče z železnimi in lesenimi križi . 
Na nasprotni strani so na cerkveni zid naslonjeni 
veliki nagrobni kamni domači h 
družin bogatih kosarjev. Tako sosedstvo 
mrličev in grobov ne bi bilo komu drugemu 
ravno prijetno. Ali duhovniku ni pokopališče 
mesto strahu, tudi sredi noči ne. 
Saj so oni, ki leže tam doli pod travo , 
ravno tako njegovi prijatelji, kakor živahn a 
mladina v šoli. Njegova lastna roka jih je 
blagoslovila za večnost, ko so jih pogreznili 
v zemljo . In kakor se kmet ne boji 
njive, ki je z lastno roko posejal semenja 
vanjo, tako se sprijazni duhovnik z bližino 
mrličev, ki jim je stal ob smrtni postelji in 
ki še vedno moli zanje vsaki dan . Od srca 

12 


zadovoljen je vzel Hercog dolgo pipo, k i 
je imela svoje stalno mesto poleg postelje, 
tako da jo je tudi v temi lahko našel . In 
ko je nabasal vanjo komisnega tobaka, k i 
ga dobi vselej od postajevodje orožnikov, 
se nasloni na okno, tako da visi kadeča se 
pipa ven. Kakor se izgubljajo oblaki dim a 
v temi, hité njegove misli daleč proč iz 
gorovja, v ljubljeno hišo staršev, v lepo 
izbico, kjer je vzrastel in kjer moli mati 
zanj. 

Kakšno veselje je imela dobra mati. ko 
jo je prvikrat blagoslovil novo posvečen i 
duhovnik, njen sin . In vsaki dan se ponavlja 
v materinem srcu sreča, da ima sina 
duhovnika . Da bi le še kmalu dosegel župnijo, 
da bi imel lahko mater vedno pri 
sebi ! Kako je blažen, da sme biti duhovnik ! 
Nikomur ne more opisati te sreče ; a tam 
gori je eden, ki jo pozna. 

Pipa mu je ugasnila v teh sanjarijah . 
Postavi jo na navadni prostor in upré pogled 
v svetla cerkvena okna . 

Kakšni dnevi so bili pač, ko je po večerji 
lahko posvetil nekoliko ur popolnom a 
sam pobožnosti v sveti tišini cerkve pre d 
podobo v oltarju ! 

Ali opaziti je moral, da take reči niso 
bile všeč župniku. Ni mu sicer ničesar na ravnost 
prepovedal, ali kaplan je moral slišati 
dosti zbadljivih besed od svojega predpostavljenega, 
še več pa od kuharice . En


13 


krat ni bilo najti cerk'v'en'ega ključa, drugi č 
se je reklo, da so hišna vrata zaprta. Duhovniku 
pa mora biti vo1ja predpostavljenega 
sveta in zato ostaja sedaj zvečer sam 
v svoji sobi. Saj je tudi tukaj cerkvi tako 
blizu, da vidi skozi okno lahko na altar in 
tja pošilja lahko svojo zahvalno duhov niško 
molitev. 

Dolgo je klečal. Končno vstane. Noč 
se je spustila v dolino, zrak se je ohladil . 

Kaplan Hercog je že legel v posteljo. 
Okno ostane odprto celo noč. Zabe v jarki h 
po trati in tisoč cvrčkov mu poje pesem 
uspavanko . V dalnji daljavi zalaja pes. Težki 
koraki pridejo po stopnicah, kmalu se zapro 
sosedna vrata. Gospod župnik je izpil svoj 
večerni delež. 


IL 

novi krasoti je napočilo novo jutro. 
SoInce se skriva sicer še globoko za gorami, 
ali zlato ožarjeni oblaki rosé svetlo roso 
dol na Gospojno. Krave se že oglašajo za 
hrano, petelini so zamenjali nočnega čuvaj a 
in razglašajo jutranjo uro črez hiše in ulice . 
Hlapci z zaspanimi obrazi, ki se komaj vid i 
oči v njih, prihajajo na dvorišče k vodnjaku , 
iz katerega izliva lesen žleb svežo gorsko 
vodo, pa se umivajo. S težkimi koraki tava 
stari cerkovnik preko pokopališča. Zarjavela 
ključavnica na vratih zvonika se škripaje 
umakne velikemu ključu, gori na zvoniku 
stoka in praska glasneje in glasneje, končno 
zvok zvona, potem dva, zopet udarec — 
ali se zvon še ni naspal, ali ne cerkovnik, k i 
vleče mehanično, nemarno za vrv? Končn o 
se zvon vendar zavě svoje dolžnosti. Sedajkliče glasno in jasno črez vas in dolino : 
Hvalite Boga! Zdrava Marija! — in vse 
roke, ki so se ravnokar polotile dnevneg a 
dela, se sklenejo v kratko molitev. 

15 


Ali naš kaplan ne sliši kikerikanja mla


dih kuharičinih ljubljencev, zaprtih po dvanajst 
in dvanajst v maloštevilnih kletkah in 
dobro hranjenih ; on ne sliši vrabcev pre d 
oknom, ki smelo zahtevajo svoj zajutrk ;
saj ne sliši niti zvona z bližnjega zvonika, 
dasiravno je okno odprto ! 

Ali komaj je umolknil zadnji glas zvona, 
pa se strese glas vsled poka iz možnarja . 

Jeka meče zvok od gore do gore in še n i 
dosegel tal v dolini, ko poči drugi strel in 
takoj mu sledi tretji, da pač nihče ne pozabi, 
da ima danes mlinarjeva Cenka svatbo 
s Pepetom kmeta bogatina. 

V vasi in v celi župniji je danes praznik, 
ki veseli stare in mlade. Seveda ne 
zaradi ponosne mlinarjeve Cenke, tudi ne 
zaradi bogatega kmetovega Pepeta, ki ga 
tukaj niti ne poznajo, ker prihaja iz štir i 

ure oddaljene Župnije, pač pa ker počiva 
danes delo radi bogate svatbe po vseh hi šah, 
ker se bode mladina lahko nagledal a 
do sitega, a starina bode videla nekaj 
novega in bode imela zopet govoriti o 
čem . 

Streli so zbudili tudi kaplana iz spanja 

pravičnega ; hitro je vstal ter odšel z brevirjem 
v vrt, da prouči predmet, o katere m 
bode danes predaval v šoli ; tam izmol i 
pripravljalne molitve za sveto mašo, tam se 
vda prvemu vsakdanjemu razmotrivanju — 
in dasiravno danes menda nihče ne bode 

16 


mislil na izpoved, odide ob polu sedmih v 
cerkev ter sede v spovednico. Po maši in 
po gratiarium actio zajtrkuje, prižge s i 
smotko pa odide na kratek izprehod, žup


nikov psiček pa ga spremlja . Za vasjo za vije 
počasi po ozkih stezah v žitno polje ; 
njegovo suknjo zadeva zdaj z desne, zdaj 
z leve klasje in siplje sivi cvetni prah po 
njej. Po daljših potih se nameri k šoli in 
pet minut preden bije devet, stoji pred 
mrežo malega sprednjega vrta, za katerim 
se dviguje staro šolsko poslopje s svoji m 
sivim zidovjem in s svojo iztrošeno streho . 

Seveda je postava pred kratkim tud i 
tukaj vpeljala novodobno šolo ; ali njen duh 
še ni našel poti skozi ta nizka okna. 

Kaplan otrese cvetni prah z dolge črne 
obleke, potegne še nekolikokrat hitro slastn i 
dim iz smotke in ga odpahne v gostih oblakih, 
ko pa udari parkrat kladivo na cerkveni 
uri, vrže smotko proč in odhiti v 
šolsko hišo . 

Zupnikov psiček pa obsedi mirno, vedoč, 
da se gospod črez eno uro zopet povrne. 
V malo sobo sme samo z gospodom 
župnikom samim, kaplan ne mara takeg a 
spremstva. Njemu je šola svetišče, ki ne 
spada noben pes tja, da bi povrh vsega še 
otroke motil v paznosti. 

Danes pa ni kaplan prav nič zadooljen 
z otroci svatba jih je čisto zmešala , 
tako da pazijo veliko bolj na drdranje pri 



hajajočih vozov in na vriskanje mladih svatbenikov, 
kakor na učiteljeve besede. Ko pa 
začno še godci gosti pozdrav prišlemu ženinu, 
je mir popolnoma pri kraju in Hercog 
zato za danes zaključi pouk . Stari šomašte r 
mora itak sedeti pri orgijah, mladi podučitelj , 
ki mu pa splošno pravijo kantor, pa mora 
v zakristijo obleči župniku mašno oblačilo . 

Otroci so tako urno pohiteli ven na 
trg, da so peresne škatljice in knjige v šolskih 
torbah kar klopotale . Stiskali so se 
med ljudmi, ki so se že sestavili v špalir, 
gost in močan, kakor zid in so rinili naprej. 

Samo psiček je sedel mirno, dokler ni 
prišel zadnji tudi gospod iz šole . Z glasni m 
lajanjem pohiti naprej pa se vsak hip obrne, 
kakor da bi rad tekel še daleč, daleč in ka r 
nič ni zadovoljen, da se vrača gospod že 
sedaj v župnišče. 

Kaplan odide takoj v svojo sobo i n 
gleda odtod, kako gre sprevod v cerkev. 
Celo pokopališče je polno ljudi, ki jih je 
radovednost od vseli strani zgnala na kup. 
Kdo naj bi zameril samotnim ljudem z dežele, 
ki celo leto ne vidijo ničesar ter ne 
poznajo ničesar razven dela, da jim je taka 
svatba velika izprememba v vsakdanjem 
življenju ! Že konji, ki pripeljejo svatben e 
goste v hitrem diru, obujajo zanimanj e 
kmetov, pomenkujočih se s sosedi o vrednosti, 
barvi in o napakah vsake posamezn e 
živali . S kritičnimi očmi pregleduje kmetica 


svilnate suknje in pozlačene avbe od neveste 
do zadnje botrice. Tudi gospod župnik 
ceni s pogledom izvedenca število gostov 
in obenem darove, ki odpadejo zan j 
danes pri oltarju. Celo ubogemu gospod u 
kantorju ne ostane žep na tak dan popolnotna 
prazen . Pred cerkvenimi vrati stojit a 
že dva ministranta v rdečih suknjicah in 
belih srajcah ter držita z resnimi uradnimi 
obrazi razpeto rdečo vrv, star cingulum , 
kajti pri njima si mora vsakdo, kdor nos i 
svatbeni šopek, kupiti za par novčičev pravico, 
da sme vstopiti v cerkev. Seveda morata 
mala dacarja oddati nabrane ohole strogemu 
gospodu učitelju, kar jima je res žal. 
Ali ministranti niso zaman na glasu, d a 
so največji prevejanci ; na potu od cerkveni h 
vrat do zakristije, kjer gospod učitelj že 
hrepeneč čaka ter računa, koliko kozarcev 
piva si bode lahko kupil za to, se pač izgubi 
fantoma pest polna krajcarjev v žepih 
izpod rdečih sukenj . 

V cerkvi ne mara kmet čakati niti minute 
dalje, nego je treba, ali pred cerkvijo 
ga nikoli ne mine potrpežljivost. Že pred 
pol ure je „skupaj zvonilo”, a še vedno 
gleda vse na vrata velike gostilne pri „zlatem 
volu” . S polnimi rokami opravkov hit e 
ljudje semtertja. Šivilja mora še nekaj urediti 
na nevestini obleki, venčarica mora zvezati 
za več kakor sto oseb svatbene vence , 
poln koš rožmarina je treba razdeliti, gospo d 

19 


boter iz Brezovice je gele prišel in mora 
še hitro pojesti svojo godlo . Oj, ako gospod 
župnik ne bi priganjal, ne bi prišli v 
cerkev pred poldnevem . Njega pa opominj a 
lastni želodec ; celo uro gledati, kako drug i 
jedo in, pijo, v tem ko je sam še na teše, 

— pač da bi skoraj rajši prepustil kaplanu 
svatovsko mašo! 
„Prihajajo! Prihajajo!” se razleže od 
ust do ust med pričakujočo množico in vs i 
vratovi se podaljšajo. Godci in cerkveni 
zvonovi napravijo zmeso glasov, ki se zd i 
človeškim ušesom z dežele, da je lepa in 
slavnostna, župnikovemu psičku zadaj na 
dvorišču pa nikakor ne ugaja, vsled česa r 
tuli strašansko . 

Dopadljivo gleda kaplan skozi okno 
na sprevod, ki se pomika v cerkev. Velika 
svatba na deželi je mlademu duhovniku, k i 

e preživel vso svojo mladost za seminarski m 
zidovjem v škofovskem mestu, nekaj posebno 
zanimivega. Saj je pač prijatelj ljudskega 
življenja ter šeg in običajev na de želi 
. Njegovo oko se razveseljuje ob stari 
gorski noši, ki se prikazuje pri taki priložnosti 
zopet v vsej slikoviti lepoti ; on občuduje 
krepke moške postave, jubke piavolase 
device in glasno se mora nasmejati, 
ko se vaška mladina stepe za male krofe, 
ki jjh razmetuje nevestina mati vso pot iz 
velike košare na obe strani . 

20 


Naenkrat pa utihne in resnoba ga pre vzame. 
Preko pehajoče in suvajoče se množice 
vidi človeško lice bledo kakor nad grobni 
kamen, za katerim se skriva, da je 
lahko naopažena priča svatovskega sprevoda. 
Samo kaplan vidi iz svojega okna 
lahko to preplašeno, v bolečinah spačen o 
lice. Ruta na glavi, kakršna je v navadi na 
planjavi, pokazuje, da je oseba tuja v tern 
kraju. To priča tudi cela obleka, kolikor j e 
ne skriva grobni kamen. 

Kakor da bi izhajal iz tega lica mraz, 
pograbi kaplana za srce. Dobro čuti, da 
mora biti tam bolest, ki je človeška tolažba 
Ile more iztepa oblažiti. 

Tiste oči gledajo tako brezupno okrog , 
kakor da nimajo nobene solze več. Tiste 
oči sedaj se razširjajo, da je človeka 
strah. Nehoté zasleduje kaplanov vid smer 
tistega pogleda. Ravnokar je prekoračil ženin 
na strani mladega lepega kupa za godci 
stopnice, ki vodijo z vaškega trga na pokopališče. 
Moška postava, za dobre polglave 
večja kakor drugi moški, gleda ravnodušno 
liudem črez klobuke . Njegovo lice je podobno 
obrazu človeka, ki je ravnokar na redil 
dobro kupčijo in nič njegovega ne 
izraža, da gre svetemu dejanju nasproti , 
od katerega je vendar odvisna sreča celega 
življenja . Kvečjemu črna mestna obleka , 
čudno se odločujoča od gorske noše ostali h 
fantov in mož pokazuje, da je ženin in 

21 



sam po njegovi hoji se izpozna, da pri pada 
kmetskemu stanu, ali ne tukajšnjemu , 
kajti lice mu je gladko obrito, vtem ko 
imajo vsi drugi poredne brke . 

Sedaj je prišla tudi nevesta, bogata 
mlinarjeva Cenka za njim. Ob desni strani 
ji koraka ponosno važno gospod župnik . 
Samo pri prav posebnih svatbah, kjer se 
postavlja denar in bogastvo, spremlja župni k 
sam nevesto. Mlada pač ni več, lepa tud i 
ne in v črni svilnati obleki, še bolj pa pod 
težko, bliščečo zlato avbo je videti še starejša 
in še manj lepa . 

Zakaj se pač ni že zdavnaj omožila? O 
tem vedo največ ženske tam ob zidu pokokališča, 
ki iztezajo vratove, da bi jim kmal u 
popokale žile, in ki dajo tudi ustom dosti 
opravka, v tem ko so ušesa in oči že dosti 
na delu. Akoravno ne puste dobre dlake na 
nevesti, so vendar silno hude, da je prišel 
tuj fant, pa vzame njih sinovom bogato mlinarjevo 
hčer . 

Sedaj so izginili vsi za cerkvenimi vrati , 
odprtimi na iztežaj. Godci jo odmahajo tep taje 
po stopnicah na kor, zadnji zvok govoro v 
utihne in jeka zadnjega poka iz možnarj a 
se izgubi. Šolski otroci s svojimi klopota


jočimi torbami, ženske z molitvenimi knjigami 
in rožnimi venci se pehajo v cerkev, 
da bi prišli prav blizu oltarja in slišali, ali 
izreče nevesta svoj „da” glasno ali tiho, da 
vidijo, ali bodo gorele sveče na oltarju mirno 

22 



ali pa bodo plapolale, kajti to je gotovo znamenje, 
ali bode zakon srečen ali nesrečen . 
Moški pa zapuščajo polagoma pokopališče, 
odhajajo v krčmo in zmerjajo krčmarja, ke r 
je že dopoldan krstil svatovsko pivo. 

Kaplanove oči hočejo zopet poiskati 
medlo, žalostno lice za nadgrobnim kamnom , 
ali tudi to je izginilo. Mar je šla tudi ta 
oseba v cerkev? Naj bi našla tolažbe in 
pomoči v molitvi ! 

Samo nekoliko dečkov išče še po prahu 
ostanke pohojenih svatovskih pogač . Nekaterim 
kaplja kri iz rok, ki so jim prišle v 
boju za kolače pod žreblje podkovanih 
6rev1jev drugih dečkov . S solznimi očmi 
grizejo kosce, ki so jih z rokavi obrisali od 
največjega prahu. 

23 


Tudi kaplan odide od okna v svojo 
sobo. Še bolj tužno je sedaj tukaj, kajti 
noben žarek solnca se ne pritihotapi sem, 
ker je edino okno obrnjeno proti severu. 
Zato vlada celo Leto tukaj zatohel mrak, 
v tem ko se mu vlije polna struja svetlob e 
v oči, ako vstopi v župnikovo sobo. In 
vendar je tudi kaplan prijatelj svetlobe ; 
tudi on potrebuje solnca, še bolj za dušo, 
kakor za telo. Zunaj pa valuje morje blišča 
in luči. Zato mu ni več obstanka v temni 
izbi. Polo papirja vzame, zloži ga na osem 

gub, pa ga vtakne s svinčnikom v žepi 
Studirati hoče pridigo za prihodnjo nedelj o 
in to se mu posreči veliko bolj v božji lepi, 
prosti naravi, kakor v mračni samoti . S e 
brevir vzame pod roko in tako jo odmak a 
urnih korakov iz vasi, ven v njegov raj . 
Ljudje pa pravijo, da je tam puščava . Vse, 
česar še ni obdelala človeška roka, imenujejo 
puštavo ; na tem koscu zemlje pa bi 
bilo zaman vsako delo. Velike in male pc 


24 



čine leže okrog, deloma obraščene z ma-
horn, deloma popolnoma gole, in željno 
pije kamen solnčno toploto . Med skalam i 
raste krasen praprot, visok skoraj kakor 
mož. Breze in mlade smreke, bori in trepetajoče 
trepetlike so se tukaj mirno združile. 
Celo cesarsko mesto bi bilo lahko veselo, 
ako bi imelo tako krasen naravni park, 
ki mu pravijo tukaj puščava . To je kaplanov 
raj . Tukaj je ob lepih dnevih njegovo domovje 
; tukaj moli, tukaj študira, ako ni v 
cerkvi, v šoli, ali pa pri svojih bolnikih . 
Odtod lahko vidi tudi cerkev in tri okna 
župnišča ; često gleda na ta okna, ne da bi 
vesele misli vabile njegove poglede tja, 
temveč da ga ne bi bilo treba predolgo 
iskati. Ako ga hočejo poklicati na krst al i 
k bolniku, razobesijo tarn belo ruto in to 
je znamenje, da ga potrebujejo . 

Tudi danes sedi zopet tam zunaj. Z 

zelenim mahom obraščen kamen mu je 
klop, pečina poleg mu je miza, deščico pa 
rabi za podlago papirja. Ali s pridigo m u 
danes ne gre. Dan je prelep. Skozi listje, 
trepetajoče v lahnem vetru, meče solnce 
tople svetle pege na njegovo črno obleko, 
raz brezo mu pridiga čižek o ljubem Bogu , 
ki hrani ptice in oblači cvetice . V globočini 
šumi gorski potok, ki si je predrl svojo 
pot skozi prepad s pridnim tisočletnim delom, 
dalje doli stoji mlin — danes tako 
miren kakor začaran grad — noben hlapec 

25 



ne prihaja, z belo moko posut, iz mlina . 
Skoraj da moti ta tišina človeka, ki je na vajen 
na večno klopotanje v dolini ; samo 
srna pride na pašo na malo liso in gleda 
z začudenimi velikimi otroškimi očmi črn o 
kaplanovo postavo. 

Vkljub povračilu in letni krasoti začuti 
naenkrat bolečino sočutja ter vzame brevir, 
da se spomni v molitvi tudi na neznano 
tujko, ki jo je danes opazil na pokopališču . 
V molitvi hodi na robu brezna scmtertja , 
le včasi pogleda hitro predse na pot ali v 
dolino . 

Dolgo ne koraka tako gorindol. Naenkrat 
opazi nekoga na trati pred mlinom . 

Začuden izpozna tujko s pokopališča . Kdo 
bi to neki bil? Kaj jo vodi ravno sem, kje r 
ni ceste? Sedaj opqzi celo njegovo postavo. 
Komaj osemnajst let more biti stara mladenka 
. 

Kaplan pretrga molitev, ki jo je molil 
ravno za to tujko in ogleduje deklico. Dolgo 
gleda neznanka na mlin, potem se obrne k 
potoku ; zamišljena hodi na bregu gorindol. 
Tam, kjer je voda vsled jezi najglobokejša, 
se ustavi pa bulji dolgo kakor izgubljena 
v bistro valovje. Naenkrat zakriči 
s pretresujočim glasom, tako močno, da jo 
kaplan preko pečine lahko natančno sliši : 
„Jožef! Jožef!” Se vidi smrtni skok, še 
vidi, kako se voda zapeni ter pogoltne tujo 
deklico. V istem trenotku vrže knjigo na 

26 



tla, tekoč sleče suknjo in telovnik, pa skače 
kakor zver, ki so ji lovci za petami, od 
skale na skalo. Ako bi hotel teči po stezi , 
ki vidi okrog, bi prišel gotovo prepozno . 
Tudi tako potrebuje nekoliko minut, preden 
pride upehan do vode. Potok pa je bil že 
zopet stari lisjak pa se je delal, kakor da 
nič ne v6, da je ravnokar objel živo 
človeško telo z mrzlimi rokami . Bilo je , 
kakor bi vprašal : „Cesa iščeš pri meni ? 
Ničesar ne vem, ničesar ne vem, ne zadržuj 
me, naprej moram s svojo nevesto. ” 

Ali pošten je tak gorski potok vendar 
še vedno, dokler ne pride med Ijudi, ki ga 
skaI6 in zastrupe . Bister je kakor steklo i n 
dovoljuje, da se mu gleda do dna. In tako 
vidi tudi kaplan, kako se v globočini valja 
truplo ob rešetki pri mlinu, pa proti jezu . 
Dvakrat pograbi črevlje in jih sezuje, skoč i 
v mrzlo valovje in izgine v njem. Vse to 
se zgodi skoraj mehanično, samo ena misel 
ga navdaja ; veseli se, da se je v dijaški h 
letih naučil plavati . Pod vodo tipa z rokam i 
in pograbi nekaj, kar pa mu ostane v rokah 
lahko kakor peresce. Rutaje.To prepusti deroči 
struji in grabi globokeje ; sedaj zagrabi roko 
telesa, ki ga vrti voda dalje. Z vso močj o 
se plavajoč upre sili besnečega potoka, k i 
noče izpustiti svoje žrtve, temveč bi rajši 
pogoltnil še drugo . Ze sta oba blizu jezu ; 
le še nekoliko korakov dalje in oba se morata 
raztreščiti tam ob skali . 

27 


Grozna je borba v sovražnem valovju, 

pač samo boj za ohranitev lastnega življenja ; 
kajti truplo, ki ga drži kaplan v rokah, s e 
zdi brez življenja, tako je svinčeno težk o 
in nepremično. 

Ali tudi tukaj premaga človeška volj a 
naravno moč. In sedaj, ko se p9sreči kaplanu , 
da se z eno roko krepko oprime kamna. 
je delo dovršeno. Bilo je pač treba' še mnogo 
truda, preden je dosegel s svojim bremeno m 
črez jez suho zemljo . Komaj pa je ubegnil 
lastni veliki nevarndsti, ki je brez pomislek a 
skočil vanjo, se mu je povrnila zavest i n 
mirna misel . Kaj naj stori sedaj ? Prva misel 
mu je, pohiteti v mlin po pomoč. ; toda tam 
je danes vse izumrlo, saj so vsi prebivalc i 
na svatbi. Da pohiti v vas? Preden prid e 
tja, je morda vsaka pomoč zaman, ako je 
sploh še mogoče pomagati . Kaj naj stori ? 
Tu leži mrtvo človeško truplo pred njim n a 
živi, sveži, cvetni ruši, bledo, z zatisnjenim i 
očmi. Ali se sme on, duhovnik, tudi seda j 
še dotakniti tega trupla? Saj je to žensk o 
telo! Tedaj se spomni, da so imeli v duhovniškem 
seminarju posebna predavanj a 

o reševanju zamrtnikov. Kakšen namen b i 
imela taka predavanja, ako duhovnik ne b i 
smel praktično porabiti poukov, ki jih j e 
dobil tam? V božjem imenu torej začne z 
drugim delom rešitve. Morda je vendar š e 
kaj življenja v tem telesu. Milo se mu stori, 
ko vidi to truplo odrevenelo pred seboj . 
28 


Mokrota je enostavno obleko tako prilepil a 
ob telo, da so se njega krasne oblike jasneje 
odražale. In toliko lepote naj bi bilo 
že posvee'ne smrti in gnilobi? Bilo je treba 
hitro delati . Najprej je poskusil, odstraniti 
vodo, ki je vdrla v usta in v pljuča. Potem je 
moral, kakor se je še spominjal, uvesti umetn o 
dihanje. V ta namen pa je treba osvoboditi 
prsi iz tesnega oklepaja modrca. Iz žepa 
vzame nožiček. S tresočimi rokami ga odpre, 
ko vidi, kako se zasveti jeklo na solncu, 
mu je pri duši, kakor da je zdravnik pr i 
važni operaciji. Krepko prime za modrc, pa 
prereže tesni oklepaj . 

Snežnobele prsi dekleta se pokažejo. 
Kaplanova roka čuti, da je telo še toplo, 
zaman pa išče le najtišjega srčnega utripaja . 
Seveda je vedel, da bi mnogo finejše uho 
začulo bitje srca, ali ni se upal prisluškovati, 
ker bi bil moral položiti lice na golo 
dekletovo telo. Torej hitro z umetnim dihanjem, 
ako je sploh še mogoče pomagati . 
Pokleknil je ob glavi navidezno mrtve, pri jel 
je zgloba, pa je potegnil roki navzgor , 
da so se grudi vzdignili in potem jih je 
zopet pustil . 

Začetkoma je izvajal to gibanje prehitro , 
potem pa ga je spravil v soglasje z globokimi 
dihi lastnih prs. 

Sedaj se je kaplan umiril in je imel 
dosti časa, da je lahko razmišljal. Otrpnjenim 
rokam, ki jih je krepko držal, se je 

29 


poznalo na Žuljih, da so vajene dela . Ra mena 
so bila polna in okrogla . Kmalu j e 

bilo kaplanovo čelo pokrito s toplim potom , 
ki je kapal na bledo čelo rešenega dekleta . 
Ej, da bi le kdo prišel, ki bi se ž njim iz menjal 
pri delu. Ali nihče se ne prikaže. 
Morda je bolje tako . Sarno malo jato vrabcev 
prihiti od mlina in blebetavi „ ptiči s i 
ščabljaje pripovedujejo svoje misli . „Civ, čiv , 
glej, glej, no, ka ; še, kaplan!” — „Kapla n 
pa dekle, pa mlado dekle” — „Lepa reč , 
lepa reč, res — grem sosedi poveda t 

povedat -- povedat —” „Glej, glej, kakšn e 

meče ima — debele, debele — Cenka im a 

lepe, lepe — lepe kakor vrabec Cenk a 
se Ženi — se ženi .” „Se ženi? Kdo pa 
jo snubi? Kaj, Miha? Kaj, Janez? Kaj, Jur


ček?” — „Ej, Pepe, da Pepe .” — „Kaj 
Pepe? Cenka ima Miho rada, Janeza rada , 
Jurčka rada kukal skozi okno .” — „Jaz 
tudi — jaz tudi — skozi okno — Cenka 
debela, Cenka debela - -”. Naenkrat pa 
poskoči mačka, Cenkina ljubljenka, iz trav e 
in s hitrim skokom pograbi preglasneg a 
brbljavca pa ga raztrga z zobmi . Ustrašeni 
odlete ostali, zabavljajo pa še dalje : „Cenk a 
debela, Cenka debela, Miha, Janez, Jurček , 
pa tudi kaplan — no, taka reč, nič prida 

ljudje!” . 

Ze dvakrat je slišal kaplan, da je ura 
bila na bližnjem zvoniku ; in še ni bilo 
znamenja, da se povrača življenje. Roke so 

30 


mu bile že težke kakor svinec. Ali dokle r 
more, hoče izdržati. Kaj ga ni dekle v zad njem 
trenotku klicalo, naj ji pomaga? „Jožef!” 
je bil njen zadnji vzklik. Mar ga je 
videla? Odkod je vedela, da mu je im e 
Jožef? Ali ga je poznala? Pogledal ji je v 
lice, ali bilo mu je tuje, popolnoma tuje . 
Nikakor se ni mogel spomniti, da bi jo bi l 
že kdaj videl . A lepo je bilo to lice še v 
smrti. Toda kaj je to? Mi se ne pojavlja 
rdeč odsvit na obrazu? Ali ni belina na 
prsih bolj živa? Hipoma pozabi, da je sam 
utrujen pa nadaljuje svoje delo . Zaman. 
Torej je bila tista rdečica le slepilo? A 
sedaj vzdih, da se ga komaj sliš i 
ustnice trepečejo. Tudi kaplanovo srce trepeče 
veselja. Človeško življenje ugrabljeno 
smrti! Se bolj marljivo nadaljuje reševanje . 
Kmalu opazi, da začno prsi nezavestne že 
delovati z lastno močjo in njegova roka 
začuti slab utripaj žile . Novo znamenje življenja 
„Jožef” so dahnile njene ustnice. 
Kako more vedeti, da je on tukaj? Videti 
se ne more, trepalnice ima zatisnjene ; še 
le črez nekaj časa odpre oči, ki pa gledajo 
še srepo, kakor mrtve v daljavo. 

Kaplan privzdigne malce njeno telo i n 
ga uravna tako, da ga oživljajoči solnčn i 
žarki popolnoma zadenejo, Kar je zače l 
kaplan, dokonča solnce. Crez nekaj časa 
stopi prednjo, tako da pade njegova črna 
senca nanjo. Celo telo ji vztrepeta. ,,Ali si 

1 


ti hudič?" so njene prve besede. In ko pade 
zopet svetla luč na njo, se ozre vsa začudena, 
„Kaj nisem v peklu? Ne, to ni pekel 

— to so nebesa. Bog me gleda, ali jaz ne 
morem prenašati njegovega blišča — gotovo 
si ti angelj varuh, ki me je odnesel v nebesa.” 
Polagoma se ji povrne zavest in ona 
opazi, da ta človek z mokro obleko in z 
razkuštranimi lasmi le ne more biti angeljin ko še celo opazi, da je njeno gornje 
telo golo, potegne obleko skupaj ter za rudé 
pokrije prsi z rokami . 
.x. 

Življenje ji je kaplan rešil, sedaj jo pač 
lahko zapusti v miru. Toda ne, tega ne sme, 
popolnoma mora dokončati svoje delo. Se 
je bilo treba rešiti nekaj, kar velja največ 
izza življenja. Njeno čast. Nihče ne sme izvedeti 
ničesar v poskušenem samomoru . 
Kdor se je hotel usmrtiti sam, ima za ljudi 
neizbrisno znamenje sramote na čelu. Boj e 
se ga kakor človeka, ki ga je pekel preklel 
in obsodil, da se mora povrniti na zemljo. 
Otroci beže pred njim, stare ženske se lori iajo, 
ako ga srečajo . Celo v cerkvi se ljudj e 
daleč umikajo, ako sede tak nesrečnik na klop. 

Zato je ne sine pustiti tukaj, kjer bi jo 
našli ljudje, kadar se vrnejo iz cerkve, pa 
bi lahko uganili, kaj se je z(vodilo . Pa ka j 

32 


ni bilo nevarno, da poišče vnovič smrt v 
vodi, ako jo zapusti samo ? 

Ali kaj naj stori ? Mar naj pokliče Ljudi ? 
To bi bilo ravno tako, kakor da obesi na 
veliki zvon poskus samomora. Ako ji je 
sam rešil življenje, ji mora tudi sam rešiti 
čast. Sele sedaj je opazil, da je samo na 
pol oblečen . Moral je poiskati suknjo ; tedaj 
se je spomnil na svoj raj, na puščavo . Tako , 
tako pojde, to je najbolje . 

Najprvo je poiskal črevlje, ki so ležali 
prav blizu, tik kraj potoka. Obul jih je. 
Potem je vprašal dekle, ki je vstalo od 
smrti, ali lahko gre. Poskusila je vstati, a 
takoj se je zgrudila brez moči. Ali moralo 
je biti. Z mladostno močjo jo je vzdigni l 
in šlo je. Seveda počasi ; moral jo je bolj 
nesti, kakor voditi, ali vendar sta se udaljpvala 
bolj in bolj od neugodnega prostora . 

Crez pečine seveda ni mogla tako urno, 
kakor je poprej skakal kaplan ; morala sta 
poiskati daljšo pot okrog. Najprej sta prišla 
črez brv brez ograje. Tu je moral zope t 
toplo telo čvrsto pritisniti k sebi, ako n i 
hotel, da prideta zopet oba v nevarnost in 
ne vtoneta. Srečno sta prelezla brv — srečno 
tudi za kaplana, namreč brez grešne razvnetosti. 
Sedaj sta bila na drugi, strani in sta 
se morala povspeti na grič. Ziva moč rešene 
se je krepkeje povračala, sigurneje so 
stopale noge in ko sta dospela v puščavo , 
je lahko sama hodila. 

33 


Hvala Bogu, nihče ju ni srečal ; sedaj 
je bila rešena tudi čast. 

Drage volje mu je sledila v skrovike. 
Tukaj ji je rekel, naj sede, kajti hoja jo je 
bila zelo utrudila. 

Vprašal jo je, kako ji je ime . 

,Lenka," je odgovorila . 

„Tako, ljuba Lenka ; ostani tukaj, dokler 
se ti ne posuši obleka ; jaz grem, pa ti pri nesem 
jedila, potem greš lahko počasi 
domov . ” 

„Domov — da, domov — na celem 
svetu nimam domovja. V vodi sem doma , 
v vodi . Kako pa sem prišla zopet iz vode? ” 

„Glej, videl sem, ko si padla notri, pa 
sem te hitro zopet potegnil iz potok . ” 
„Zakaj si mi storil to? Tako ubogo, 

zapuščeno dekle, kakor jaz, nima česa iskat i 
na tem hudobnem svetu. Jaz ne morem 
živeti in nočem živeti . ” 

„Ali glej, Lenka, tako ne smeš govoriti . 
Cloveku, ki mu je bog podaril življenje, j e 
dal tudi ta lepi svet in to je njegovo domovje 
. Le oglej si ta krasni svet, poglej na 
jasno nebo, na visoke lepe gore, poglej 
cvetice, ki cveto tu okrog, vse to je naše, 
tvoje kakor moje . ” 

„Meni ne ugaja nobena reč na svetu 
več,” je odgovorila Lenka in nevtolažen se 
ji je izgubil pogled črez planjavo . ,,Saj sem 

34 


mislila sama, da je celi svet pravi raj . Čeravno 
nisem imela ničesar, kakor svoj o 
ubogo obleko, vendar ne bi bila menjala z 
nobeno princezinjo . Vse se mi je smehljalo,
vsaka cvetličica me je veselila, prepeval a 
sem celi dan, da, da, svet je bil lep, ali 
odkar odkar — . " 

Hipoma je obmolknila in tudi kaplan 
je spoštoval njeno bol, kakor njeno tajnost. 
Usmiljenega srca je dejal : 

„Ubogo dete, ubogo dete! Težko si morala 
pač trpeti, da ti je bila hladna voda ljubše 
domovje, kakor lepa solnčno topla zemlja. ” 

Kakor v odgovor so zadoneli z zvonika 
skoraj žalostni udarci zvona. Bilo je znamenje 
povzdigovanja pri svatovski maši. 
Takoj zatem so počili trije streli iz topiče v 
in njih odmev je zahrumel naravnost v puščavo. 
Prestrašena se je Lenka zleknila in 
šele sedaj je zaplakala. 

Kaplan, ki je vedel iz lastne dušobrižne 
izkušnje, da so solze v boli prvo znamenj e 
blažila in najboljše hladilo za srčne rane, j e 
prepustil Lenko dobrodejni samoti in je odšel, 
da poišče svojo, v naglici razmetano obleko . 
Iz razdalje posameznih kosov je opazil, kak o 
hitro je bil tekel, in ko je sedaj gledal čre z 
strmo pečino, preko katere je bil prej z velikimi 
skoki hitel reševat, je komaj verjel, 
da je bilo mogoče preskočiti to strmino . 

34 


Ker je bila njegova srajca še mokra, ni 
takoj oblekel suknje in telovnika, temveč je 
nosil oboje s kolarjem v roki, pa se je polagoma 
povrnil k Lenki. Začudena je pogledovala 
s solznimi očmi časi njega, časi kolar 
in črno obleko in končno je vprašal a 
s stisnjenim glasom : 

.Kaj si ti — kaj ste Vi duhovnik? " 
„No seveda, zakaj pa ne bi bil? . 

Rdečica jo je oblila in poskusila je zbrati 
obleko pred prsi. 

„In ti — Vi ste me videli tako? ” 

Niti pogledati se ga ni prav upala, ko 
je rekla : 

„Kako me mora biti sram sedaj. ” 

Kaplan pa ji je ogrnil rame s črno 
suknja, tako da je bila popolnoma zavita 
vanjo. 

„Glej, to mi ugaja, da si tako sramežljiva 
in spodobna. Pomisli pa le, kaj bi se 
bilo zgodilo s teboj, ako te ne bi bil potegnil 
iz vode. Morda bi te bili našli že 
danes, gotovo pa za nekaj dni v vodi, od nesli 
bi te bili v mrtvašnico, potem bi bil a 
prišla sodnijska komisija, sami moški ; tam 
bi te bili slekli in popolnoma gola bi ležala 
na mizi pri belem dnevu . Potem bi ti zdravniki 
razrezali telo kakor mesar zaklanega 

prašiča.” 

36 


Dekletovo telo je zatrepetalo po teh besedah, 
obenem pa jo je prvikrat prešinil o 

čuvstvo veselja, da lahko sedi tukaj, ne pa 
da bi morala ležati mrtva in naga na mizi 
v mrtvašnici . 

„Ej, ako bi pomislili ljudje, ki si vzamejo 
življenje,” je nadaljeval kaplan, „posebno 
pa ženske, da jih bodo nage preiskovali 
in rezali, pa bi se jih največ že iz sramu 
ustrašilo samomora . Kajneda, Lenka, drugič 
ne storiš več tega,” je končal z blagim, a 
resnim glasom . 

Lenka mu je pogledala sedaj s svojim i 

modrimi očmi odkrito in iskreno v obraz in 
je rekla : 

„Ne, prečastni. ” 
„Ali mi lahko obljubiš to pošteno in 
zagotovo? ” 
„Pri moji časti in pri mojem zveličanju , 
nikoli več ne storim tega. ” 

„Tedaj grem lahko mirno odtod . 
uro se povrnem, dotlej bode tvoja oblek a 
suha. Prinesem ti jedi in kar je potrebno 
za šivanje, da si lahko popraviš obleko. 
Potem greš lahko v imenu božjem domov.” 


Vzel je kolar okrog vratu in oblekel telovnik. 
Tedej je iztegnila roki proti njemu , 
tako da ji je padla njegova suknja raz rame 
na zemljo. 

37 


„Prečastni, tako usmiljeni ste bili z 
menoj! Oh, ostanite še trenotek. Živi duši 
še nisem tožila svoje nesreče . Niti pri spovedisinisem 
upala povedati. Vam papovem 
sedaj vse, ker ste bili tako usmiljeni z menoj. ” 

Kaplan se je pripognil in ji obesil zopet 
suknjo okrog rame, ki se ji je tresla od 
mraza . 

38 



IV . 
S priprostimi besedami je Lenka pripo


vedovala molčečemu duhovniku svojo bol. 

Bila je stara pesem, ki se ponavlja dannadan 
in razliva vsaki dan nove srčne bolečine 
nad ljudstvom . 

Lenka je bila dete siromašnih staršev. 
Oče je bil tesar, ki je dobilo njegovih deset 
otrok od njega več šib kakor kruha . Ona je 
bila najstarejša. Očeta je ubila greda, ko so 
nekoč postavljali strešilo. Malo, zadolžena 
hišico in kozo so prodali, mati je odšla 
daleč nekam v službo za hlevno deklo . Lenka 
je štela takrat deset let. Prišla je k bogatemu 
kmetu v Brezovico, kjer si je morala 
takoj s težkim delom zaslužiti kruh . V šolo 
ni smela več hoditi, ali ob nedeljah je sedela 
pri Pepetu, edinemu kmetovemu sinu, 
ter se je učila ž njim . Vsako knjigo, ki j o 
je mogla dobiti, je čitala tolikokrat, da jo 
je znala na pamet ; evangelij za vsako nedeljo 
je znala že tako dobro, kakor gospo d 
iupnik. Pepe je bil jako dober ž njo. Pri 

39 



kosilu ji je dajal vedno večje kose in če je 
bilo ž'egnanje, ji je prinesel vsakikrat medeno 
srce. Vedno boljši je bil Pepe in ko je bil 
dvajset let star, se že skoraj ni mogla ubraniti 
njegove dobrote. Tudi ona ga je imela 
rada, lepega, krepkega fanta, ki so obračala 
ob nedeljah vsa dekleta oči za njim. Ali do 
pred pol leta je ostala pridna . 

„Ti bodeš moja žena in nobena druga 
ne,” ji je govoril vedno ; tedaj ga je pustil a 

končno v svojo izbo. Ko mu je nekaj mesecev 
pozneje povedala, da ima dete pod 
srcem 

Nehote se je izvil kaplanu vzdih iz glo


bočine prs . Mislil je na lepo človeško telo , 
ki ga je videl in ki ga je že omadeževa l 
greh . Ustrašena ga je pogledala Lenka . Al i 
da je ne vznemiri, ji je položil, pač čuteč 
zoprnost v sebi, roko na glavo in je dejal 
usmiljeno : 

„Ubogo dete! ” 

Pomirjena je Lenka nadaljevala : 

„Da, ko sem priznala to Pepetu, je bil a 
ljubezen pri kraju.” Tedaj je morala izvedeti, 
da vzame Cenko iz Qospojne . In si


noči jo je kmetica izpodila sramotno iz hiše , 
ker je pripravila tako sramoto nad čestito 
družino. Sedaj je stala zunaj z malo culo, 
katero ji je kmetica še vrgla skozi vrata, ki 
jih je zaloputnila za njo . Ta cula roki in 
otrok v telesu je bilo plačilo za osemletno 

delo. 

40 


Celo noč je hodila . Kam, ni vedela. 
Zjutraj je videla nekoliko kočij . Godci so 
igrali vesele napeve in na prvem vozu je 
sedel njen Jožef — ženin. Hitro se je še skril a 
za drevesom. Potem je pohitela za vozo m 
in tako je prišla v Gospojno. Tukaj je videla 
Jožefa, ko je šel z nevesto v cerkev. 
Tedaj je zbežala, da mu zapusti spomin, ki 
ne pozabi nanj celo življenje. Pri mlinu, je 
hotela skočiti v vodo in kadar pride nezvesti 
od svatbe, naj najde ogoljufano in zapuščeno 
mrtvo v vodi. 

Se vedno je ležala kaplanova roka na 
Lenkini glavi. Sedaj je začel govoriti kot 
človek in kot duhovnik. Besede so mu prihajale 
iz sočutnega srca, pa so tudi našle 
ravno pot v ubogo obupano srce. Govoril 
je besede, ki jih ne bi bil našel v svoji h 
teoloških knjigah, ki pa mu jih je polagala 
v usta prava ljubezen do bližnjega. Polagoma, 
a s sigurno roko je potegoval zavo j 
obupa z duše trpinčenega bitja . In ko se 
je njen pogled zopet izjasnil, je govoril ko t 
namestnik božji v imenu tistega boga, ki s e 
sam imenuje dobrega pastirja, ki zasleduj e 
izgubljene ovčice, dokler jih ne najde, ki 
noče grešnikove smrti, temveč daje moč za 
novo življenje. Govoril je kakor duhovnik, 
ki noče vladati nad ljudmi, temveč ki žrtvuje 
svoje življenje za svojo čredo. In te, z 
živo vero napolnjene besede, so našle odmev 
v pobožnoverni duši telesa, ki ga je rešil, 

41 



Grozil ni s peklom in s hudičem, in 
vendar se je videla na robu dušnega propada, 
tako da se je privila k njegovim kolenom, 
kakor da išče zavetja. Vsako gub o 
njenega srca je preveval duh kesanja, pobešen 
je bil njen pogled, ki se ga ni drznila 
dvigniti, kakor da bi se bala uzreti resno , 
užaljeno oko povsod navzočega boga. In ko 
so potem potekle najiskrenejše solze kesanja , 
ko se je v samoizpoznanju zgrudila pre d 
njegovimi nogami, da je bila čisto mala, je 
zazvenela v duhovnikovem glasu zopet blaženost 
upanja. Vsaka beseda je bila žarek 
svetlobe v temi prestrašenega srca. Ko je 
govoril s trdnim prepričanjem o velemoči 
usmiljenja in ljubezni božje, so se obrnile 
njene oči k njemu polne zaupanja . 

„ln sedaj,” je končal , „Vas odveže m 
vseh grehov, da začnete lahko novo, lepše 
življenje v ljubezni božji . ” 

Sklenil je roki in z blagim, svečani m 
glasom je govoril : 

„Misereatur tui omnipotens Deus, et 
dimissis peccatis tuis, perducat te ad vitam 
aeternam, amen . ” 

Potem ji je nežno položil desnico na 
glavo, kakor da hoče izbrisati grehe, pa j e 
dejal : 

„Indulgentiam, absolutionem et remissionem 
peccatorum tuorum tribuat tibi omnipotens 
et misericors Dominus, amen, ” 

42 


Ves zavzet svetosti svoje službe je nadaljeval 
: 

„Dominus noster Jesus Christus te absolvat 
et ego auctoritate ipsius te absolvo ab 
omni vincula excommunicationis et interdicti 
in quantum possum et tu indiges, deind e 
ego te absolvo a peccatis tuis in nomine 
patris et filii et spiritus sancti, amen . ” 

Obenem mu je desnica naredila znamenje 
križa ; potem je zopet sklenil roki in 
povzdignivši oči k nebu, je molil nad njo : 

„Passio Domini nostri Jesu Christi, merita 
beatae Mariae virginis et omnium sanetorum, 
quid boni feceris et mali sustinueris 
sit tibi in remissionem peccatorum, augmentum 
gratiae, et praemium vitae aeterne, 
amen. ” 

Tam od vasi se je zaslišalo svatovsko 
godbo, vsled daljave slabejšo in zato tudi 
ne več tako neskladno. Slavnostna služba 
božja je bila končana, bogatega kmeta Pepe 
gre sedaj s svojo mlado ženo in z vsem i 
gosti iz cerkve v gostilno na pojedino in 
ples. 

Veselo vriskanje se združuje z godbo ; 

pokanje topičev kliče tja v gore : „Pepe in 
Cenka sta sedaj srečen par. ” 

V istem času kleči zunaj nad pečinami 
izgnano, zavrženo dekle v premočeni obleki , 
s Pepetovim otrokom pod srcem, na goli 
zemlji. 

43 


V gostilni zasede gospod župnik pr i 

svatovski mizi častni prostor med ženinom 
in nevesto, zunaj v puščavi pa opravlja kaplan 
svojo ne tako prijetno, a višjo službo. 

V gostilni godejo godci za ples — tam 
zunaj tikajo angelji nad rešeno človeško dušo . 
Notri pleše Pepe s svojo ženo prvi ples, 
tam pa pritiska angelj miru poljub sprave 
na belo čelo zapeljane. -


„Prečastni. kaj pa moram moliti za pokoro?” 
vpraša končno Lenka, še vedno klečeča 
pred kaplanom . 

„Za pokoro?” odvrne blago mladi duhovnik. 
„Saj bodete imeli celo dolgo življenje 
preobilno pokoro za trenotek greha ; 
da pa bode Vaša pokora prav zaslužna, pa 
recite vsako jutro : „Iz ljubezni do boga 

hočem danes nositi prav potrpežljivo svoj 
križ.” 

Tekom vsega časa, ko je govoril in deloval 
kot duhovnik, je iskal njegov duh ob enem 
pomoči za izpovedovalko. Akoravno 
jo je rešil smrti iz vode, akoravno je spravil 
njeno dušo z bogom, bi ostalo vendar vse 
samo polovičarsko delo, ako ne bi skrbel 
tudi za njeno bodočnost v krščanski ljubezn i 
do bližnjega . Ali kaj bi mogel storiti, ne 
da bi nakopal sebi in dekletu krivo sumničenje 
? 

Spomnil se je na svojo sestro, ki je 

poročila v njegovi domači župniji bogatega 

44 



kmeta in je tarn živela v prav srečnem za bonu 
. Da, sestra naj dostavi malemu dobre mu 
delu, ki ga je začel, veliko delo ljubezni 
. Pomagati padlemu na noge, je pa č 
lahko, ali da se odvede povzdignjenega 
v njegovo daljno domovino, je treba večjih 
žrtev. Sestra mu stori to, ako jo paprosi 
. Od nekdaj je poznal njeno plemenito 
srce. Pri njej naj najde Lenka novo , 
pravo domovino. Ta misel ga je navdajala 
z veseljem . 

Lenka je rada sprejela njegov predlog ; 
saj rada dela, da zasluži kruha za svojega 
otroka ; dvomi pa le, ali najde odprta vrata 
v svojem sedanjem stanju . 

„Ostanite še tukaj, pa si posušite obleko 
; preden preteče ura se pač ne morem 
vrniti, tedaj pa Vam prinesem pismo, s katerim 
odpotujete v Feldkirchen k moji sestri 
in zatrjujem Vam, da se Vam bode tam 
dobro godilo. ” 

Dekle ni niti opazilo, da ji je prej vedn o 
dejal „Ti”, a sedaj jo nagovarja z „Vi” . 
Sam ni vedel ničesar o tej izpremembi v 
svojem govoru. Prehod je prišel sam po 
sebi vsled razvoja dogodkov. Ako govori 
duhovnik prav od srca z ljudstvom z dežele 
in ako ima prav dobre namene, teda j 
pravi „Ti”, ravnotako kakor nagovarja v 
propovedi tudi najodličnejše občinstvo s to 
besedico . 

45 


Vsled Lenkine izpovedi in odveze pa 
je vstala stena med njima, ki ni več dovo-
Ijevala zaupljivega tikanja. Sveti pečat 
izpovedi, ki zaklepa duhovnikova usta, naj 
zapre ta usta obenem za vsako zaupnejše 
občevanje. 

Odkar je govoril kaplan Hercog z Lenko 
kot namestnik boi ji, jo je vikal, ne da bi 
se bil sam zavedal tega. 

46 


V. 
Urnih korakov je zapustil kaplan svoj 
raj, kamor je bil prišel pred dobro uro veselega 
srca. Radostna zavest, da je potegni l 
mater in otroka iz mokrega groba, še bolj 
pa, da je pridobil dušo — boljerekoč dv e 
duši — za nebesa, je pospeševalo njegovo 
hojo. A tudi čut mraza in mokra obleka 
ga je gnala. 

„No, kje pa ste danes zopet toliko časa ? 
Ze četrt ure stoji Vaša juha na mizi, Va s 
pa ni od nikoder. ” 

S temi besedami je pozdravila kuharica , 

stoječa pred vrati, kaplana. Nanj pač ni čakala, 
temveč je izvrševala pred durmi svoj o 
nadzorniško službo nad fanti in dekleti, ki 
so hodili v gostilno in jo zapuščali . 

,,Pa kakšni ste! Kje pa ste hodili ? 

Hlače imate vse mokre kaj mislite, da 
imamo časa " 

-17 


Kar je še godrnjala, tega ni slišal . Po 
stopnicah je pohitel v svojo sobo, pa j e 
urno oblekel suho perilo in obleko. Ne da 
bi mislil na kosilo, je hotel takoj spisat i 
pismo za sestro . A spomnil se je, da dekl e 

tam zunaj menda ni jedlo od včeraj . Od nesti 
ji je hotel svoje kosilo. Pohitel je 
zopet v obedovalnico, kjer je danes sani ; 
kajti gospod župnik obeduje danes na svatb i 
-- z veliko žlico, kakor pravi ljudstvo . Kuharica 
mu prinese govedino z izhlajenega 
oo-njišča. 

«Zakaj ne pridete pravočasno h kosilu? 
. ga vpraša z očitajočim glasom . „Sa jne moremo zastonj žgati drv . ” 

„Imate popolnoma prav”, jo potolaž i 
kaplan . «A prosim vas, storite mi mal o 
uslugo. Prinesite mi za petdeset krajcarjev 

stekleničico vina . " 

.Ako hočete —" odgovori kuharica i n 
vzame denar. Njeno lice je takoj prijaznejše, 
kajti steklenica vina velja za župnika 
samo dvajset krajcarjev in sploh ni treba , 
da bi gospod župnik kaj vedel o njen i 
kupčiji. Vtaknivši denar v žep, odide v 
klet. V tem zavije kaplan meso v kos časopisa, 
odreže dober komad od hlebca, k i 
leži na mizi in hitro izgine meso in kru h 
v žepu njegove suknje . Med vrati sreča 
kuharico, pa ji takoj vzame malo steklenico 
vina iz rok. 

48 


„Danes imate pa silo ! Kaj ste že jedli ? 
Pa da ne odnesete vina! proste ljudi 
ni vino!” kriči za njim . 

Da kupuje kaplan vino pri njej, ji je 
že prav, ali da ga ne pije sam, temveč ga 
nosi bolnikom, to je razsipnost, katere ne 
razume. Saj gospod župnik tudi ne bi 
storil kaj takega. S takim mladim, nepraktičnim 
kaplanom ie pravi križ. Njegov 
predhodnik je bil vse drugačen. Bil je večinoma 
v kuhinji, pa ji je pripovedoval, kaj 
je novega v fari često je sedel k pinji, pa 
ji je umetal najlepše maslo . Ali pa je igral 
kvarte ž njo. In kako se je znal smejati ! 
Zato pa mu je rada privoščila po čašo vina. 
In tudi gospod župnik je bil prav zadovoljen 
ž njim, ker je tako mirno Živel s kuharico. 


Prišedši v obedovalnico, pogleda na 
mizo . 

„,lež'eš! Vse meso je pojedel, a vso 
prikuho je pustil! Tako izbirčni so dandanes 
mladi gospodje .” In vendar je danes 
naredila čebulno omako, vedoča, da n e 
mara čebule. AH tega ni storila iz hudobije 
gotovo ne le privaditi ga hoče 
na čebulo. Kajti kaplanski želodec se mora 
navaditi na vse, 

x 

Ko je Lenka ostala sama, je morala 
najprvo poskrbeti, da se ji posuši obleka , 

49 4 


preden se povrne kaplan z obljubljeni m 
pismom. Dejal je. da pride šele v eni 
uri. Dotlej izpuhti tudi zadnja kapljica na 
solncu. 

Ali tarn se noče sleči, kjer je sedel 
on pri njej ter ji je dal odvezo grehov . 
Qlobočje stopi v grmovje in tam najde prostorček, 
kakor vstvarjen za njen namen . 
Mlade, nizke jele in bukve so zrasle kako r 
zelena stena ; tako visoke še niso, da bi 
zadržavale solnce, ki pošilja svoje vroče 
žarke na malo, z mehko mahovo preprogo 
pogrnjeno Tiso . 

Tukaj sezuje Lenka najprvo črevIje , 
lije iz njih mlačno vodo in jih postavi tako, 
da sije solnce vanje . Potem pridejo nogavice 
na vrsto, ki so vsesale toliko vode, da 
jih mora dobro ožeti. Potemslečeše ostalo 
obleko, pa jo razobesi tu in tam po nizkih 
vejah, kamor sije solnce najtopleje. Najboljši 
prostorček izbere za srajco, ki se 
mora najprvo posušiti . Vedoča, da je popolnoma 
sama in da ni nikogar blizu, izvrši 
vse brez strahu. In vendar jo gleda 
dvoje oči začudeno in radovedno, in glava 
se obrača semintja, da zasledi pač vsaki 
gibljaj. To je glavica radovednega vrabca . 
ki je zapustil družino pri mlinu, da vidi, 
kaj neki počneta kaplan in mlado dekle v 
puščavi. Ko se je dekle sleklo, se je že 
hotel povrniti k mlinu po svoje tovariše, da 

50 


sodijo, kdo je lepši : Mlinarjeva Cenka 
ali pa to dekle? Toda ne, tega ne 
sme storiti; njegova 1jubosumna ženka 
bi mu gotovo pošteno razkuštrala lep o 
perje, ravno tako kakor Lenka pravka r 
svoje lase. 

Ker se morajo tudi posušiti, je razpletl a 
kite, in ker ni imela glavnika, jih je češljal a 
z vsemi desetimi prsti, da ji je končno 
ogrnil dolg, z1atobarvast pajčolan celo gornje 
telo. Siroko je raztegnil predrzni vrabec 
svoj kljun, ko je Lenka legla na topli mah . 
Celo solnee, ki mora gledati toliko zopernega 
na zemlji, se je veselilo te krasne 
slike in je pričaralo rdečkast lesk na nežno 
kožo, s poljubi je izpilo zadnjo kapljico s 
plavih las, in tudi na obleko ni pozabilo. 

Ze prej je razgrelo mehki mah, da je bila 
postelja topla in je bilo prijetnejše spati 
tam. kakor na najmehkejšem perju . Spanec 
pa je prevzel Lenko po sili . Prejšnja vzburjenost, 
obup, poznejša utrujenost in pred 
vsem mir srca in vesti po odvezi, ki jo je 
dobila od tujega, dobrega kaplana je pri klical 
spanje, ki je prišlo kot drugi dobrotnik 
duši in telesu. 

V tern ko je ležala Lenka zunaj na 
zelenem v nežnem objemu spanja, se je 
pripravil kaplan v svoji mračni sobi, da napiše 
sestri pismo, ki naj ji ga Lenka odnese. 
Pisal je : 

51 


Ljuba sestra 


Poznavajoč Tvoje dobro. plemenito srce 
se obračam do Tebe z veliko prošnjo, katere 
mi gotovo ne odbiješ: 


Seveda ne prosim zase, temveč za 
ubogo, zapuščeno dekle, ki Ti prinese te 
vrstice od tvojega brata. Gotovo ne bodeš 
mislila nič nepravega o meni, kajti kakor 
poznam Tebe jaz, tako poznaš tudi Ti mene. 


— Duhovnik sem in to ti bode zadostovalo. 
— Danes sem prvikrat videl to dekle, 
pa sem bil tako srečen, da sem ji rešil življenje 
in Ti 
Tako daleč je dospel s pisanjem . Naenkrat 
pa so se mu razširile oči, kakor da 
gleda nekaj strašnega. In videl je : Greh, 
največji greh za duhovnika. Hitro je zopet 
izbrisal zadnjo vrstico . Kaj bi bil kmalu 
storil nevedorna! Ta vrstica bi bila prelom 
spovednega pečata. Saj je odvezal Lenko 
poskušenega samomora in zato ni smel o 
njem ne izreči, ne napisati besedice. Raztrgal 
je začeto pismo, kosce je vrgel v peč, 
potem jih je zažgal, pa čakal da je izgorelo 
vse. 


Tedaj je začel drugo pismo in mesto 
prepovedanih besed je zapisal : 


,,Ni treba, da bi ti mnogo pisal o nesrečnem 
detetu. Sprejmi jo zaupljivo, pa 
pridobiš gotovo tudi njeno zaupanje in 
pove tivso svojo nesrečo.Ker si bila sama 


52 


ze trikrat mati, izpoznaš takoj njeno sta nje 
. Ne zavrzi je radi tega, temveč 

Zopet se je prestrašen ustavil. Kaj pa 
je storil zopet? Kaj je ni ravnokar oprostil 
tega greha? To bi bilo vnebovpijoče 
oskrunjenje spovednega pečata. Tudi to 
drugo pismo je odšlo za prvim v peč . 

Tretjič je sedaj začel in je dovršil pismo, 
v katerem ni bilo spomina na reči, 

o katerih ni smel pisati . zaradi spovednega 
pečata . 
Ko je bil gotov, je pogledal v miznico 
in prebrskavši jo, je našel zavitek, ki je 
imel v njem shranjenih deset forintov . V 

teološkem mesečniku, ki je bil nanj naročen, 
je bila Liguorieva moralna teologij a 
tako toplo priporočena vsem duhovnikom , 
da je hranil forint za forintom, hoteč s i 
kupiti to delo. Ali s tern sedaj lahko počaka; 
sedaj porabi denar bolje, ako ga da 
siromašnemu dekletu za pot. Ona ga potrebuje 
bolj, kakor Liguori. 

Skoraj bi bil pozabil še na nekaj, kar 
se mu je zdelo ravno tako potrebno, kako r 
potnina. Sam je prerezal Lenki modrc s 
svojim nožem, da je mogel uvesti umetno 
dihanje. To škodo je bilo treba popraviti 

kolikor mogoče, kajti taka vendar ne more 
med ljudi. Vzel je torej iz svetlo - rujavo 
pobarvane nočne omarice škat1jico, v kateri 
so bile igle, niti, naprstek, na papir na


53 



motan konec bele in črne barve, ter 
gumbi. 

Tako škatljico je pripisati najpotrebnej


šim rečem za kaplana. Sedaj je treba pričvrstiti 
nezvest gumb na suknji, sedaj zope t 
je treba izlečiti raztrgane hlače z izvežbano 
roko. Dolgi črni talar pokriva često globoke 
srčne# rane, ali nihče ne sluti, kakšne 
neizrečne stvari mora često še pokrivati tak 
duhovniški talar. 

Iz škatljice je vzel naprstnik, iglo i n 
konca, in sicer belega in črnega, ker se 
vzlic napetemu premišljevanju ni moge l 
spomniti, ali je bila razrezana obleka svetl a 
ali temna. 

Skoraj bi bil pozabil na najvažnejše : 
Na naslov sestre in na pot, ki ga mora iz brati 
Lenka, da pride do nje . Hitro ga j e 
napisal na kos papirja, pa je stopil k oknu, 

mahajoč z listom po ztaku, da se prej posuši 
. V tem je pogledal brez misli na pokopališče 
in slučajno je opazil tam predmet , 
ki ga ni izpoznal. Zaradi te čudne reči ni 
šel skozi glavna vrata, ki vodijo na cesto, 
temveč skozi vratica, ki se jih poslužujejo 
duhovniki le, ako gredo v cerkev. Kmal u 
je našel tisto stvar. Bila je culica, kakršn o 
nosijo uboge služkinje na potovanju . In 
ker je ležala poleg nagrobnega kamna , 
kjer je videl dopoldne Lenko, ni mogel dvomiti, 
da je culica njena. Vzel jo je pod 

54 



pazduho in hitro se je povrnil v svoj 
raj . 

Ako ga tudi ni nihče srečal na poti , 
videlo ga je vendar solnce, ki se je bolj i n 
bolj približevalo puščavi ; in videlo je tudi , 
da je Lenka še vedno spala na mehkem , 
toplem mahu, akoravno je bila obleka na 
vejah že davno posušena. 

„Vstani ! Hitro se obleci !” je hotel o 

zaklicati, česar pa seveda ni moglo ; z nežnimi 
prsti svojih žarkov se je dotaknil o 
speče, a ni doseglo druzega, kakor da j e 
pokrilo bujno telo sto in sto potnih biserov , 
ki so se izpremenili pod tistimi žarki v 
samo drago kamenje . Pod vročimi solnčnim i 
poljubi je razširilo dekle v spanju roke ter 
se je izročilo brez volje popolnoma solnčnem u 
žaru, ki je počival na njej . 

Tudi vrabec je že opazil ,črno postavo 
pribiižajočega se kaplana . „Ze pride! Ze 
pride!” je kričal. „To bode šala, šala, šala ! 
Zame, zame, zame! To lahko povem! Ta t 
gre! Tat gre! ” 

Ali tudi vrabec ni mogel zbuditi 
Lenke . 

V tem je došel kaplan v puščavo in s e 
je začudil, ko je našel prazen prostor, k i 
ga je Lenka zapustila. Kam je odšla ? 
Morda ni ostala zvesta obljubi, pa je odšl a 
vendar zopet dol k potoku, da poišče v 
njem hladen grob? Drugič! Mrzla zona 

55 


ga je obletela pri tej misli . Kaj je bil za man 
ves trud ? Žalosten je hodil gor in dol. 
Naenkrat je opazil nekaj svetlega, belega, 
kar je bliščalo skozi veje. Hitro jih je razgrnil 
in sedaj jo je opazil, a ne kakor se 
je bal, v mrzli vodi, temveč leže4o na topl i 
solnčni svetlobi. Cuvstvo radosti ga je obšlo, 
radosti, ker je bil prazen njegov strah . I n 
čudno : Lenke so poskočile njegove 
misli na svetnico njenega imena : Na sveto 
Magdaleno. Videi je že marsikatero sliko , 
ki jo je predstavljala. Vedno so slikal i 
umetniki veliko pokornico golo, zavito v 
njene s solzami porošene lase. 

Celo vrabec je opazil veliko razliko med 

popolnoma črno oblečenim kaplanom i n 
med nežnim, belim truplom na svetlo-zelenem 
mahu. 

Iz kaplanovih oči, ki si niso znale 
světa, je gledalo začudenje nad nepričakovano 
situacijo, ki je prišel vanjo. Ni si 
vedel izhoda, tiho in negibčno je obstal. 
Ali mu je vrabec nekaj zakričal, ali se je 
javijal glas v njegovih sencih bijoče človeške 
krvi? — Ali ni šepetalo vseokoli po 
drevju in po listju tihotno in šelesteče : 
,,Pristopi! Pristopi! Zahtevaj svoje piačilo! 
S svojim pogumnim dejanjem si dosegel 
pravico do tega telesa, ki bi ležal 
sedaj hladan in mrtev doli v globoki vodi, 
ako ne bi bilo tebe! Tebi cvete sedaj ta 

56 



evetica. Tudi ti si človek. Tisoč drugih ne 
bi bilo postavilo tako pogumno svojega 
življenja na kocko kakor ti . Zato pristop i 
pa privij zapuščeno na svoje srce! . . " 

Še dolgo bi bil vrabec tako čivkal, bi 
bil gozd tako šepetal in bi bilo listje šele stelo 
— ali pa je bila le kri, ki je tolkl a 
po njegovih žilah kakor s kladivom, da je 
kar bolelo? — Oglasil se je drug glas. 
Močan glas, in prihajal je gotovo iz njega 
samega. Bil je glas duhovniške dolžnosti : 

Poglej tja dol k mlinu . Ali vidiš tarn dolgo 
vrsto mlinskih kamnov? Glej, kar jih je, 
premalo jih je, da bi se ti jih obesilo za 
vrat, pa bi se te pogreznilo v morje, kjer j e 
najglobočje, ako se le s prstom dotakneš 
tega telesa. Ali slišiš, kako šumi voda tarn 
doli? Mar si jo zato potegnil iz vode, da 
jo pahneš še v globočje brezno? Ali b i 
tako poplačal zaupanje, ki ga je izkazal a 
tebi, duhovniku? " 

Izpovedanka — duhovnik, to dvoje be sed 
je vplivalo na kaplana ; zavedel se je 
zopet samega sebe. Bolest in sočutje se je 
izražalo na njegovem licu. To lepo telo j e 
že pripravil greh ob svetost . In greh je bil , 
ki je ležal pred njim, ogrnjen z lepimi oblikami. 
Skoraj ga je pograbilo sovraštvo, ko 
se je spomnil na zapeljivca, ki je sedel v 
istem času doli v vasi pri svatovski pojedini, 
mož druge žene. Ali naenkrat se je 

57 


zopet silno ustrašil . Mar je smel misliti 
tako? Ali ni že ta misel težak greh? Al i 
mu ni priznanje zapeljanega dekleta pr i 

spovedi razodelo onečaščenje tega telesa ? 
Mar ji ni dal odveze in je s tem odvze l 
kletev tega telesa pa ga zopet posvetil kot 
sveti hram? In spovedno tajnost je treba 
varovati tako strogo, da ne sme duhovnik 
niti misliti na to, kar je izvedel pri spovedi . 
Vsega tega se ne sme dotakniti sedaj, k o 
mora delovati, da odstrani nevarnost o d 
sebe in od Lenke . 

Z odvrnjenimi očmi je pokril mlad o 
telo . Mi kako naj bi zbudil spečega de kleta? 
Ni se drznil, da bi se je dotaknil . 
Odlomil je vejico in ž njo jo je potipal . 
Ali spala je in le malo se je obrnila, ne d a 
bi se bila zbudila. Tedaj jo je prijel za ram e 
in, tresoč jo, je zaklical njeno ime. 

To je bilo uspešno. 

„Jo2ef, moj Jožef!” je zaklicala polglasno, 
še vedno z zatisnjenimi očmi in 
njene močne roke so se sklenile nad tilnikom 
kaplana, ki je bil nagnjen nad njo. A 
vzklic je veljal drugemu Jožefu . Mar ni 
bila njena izpreobrnitev popoIna? Ali je 
ostala odveza brez uspeha? Ubogo dete, 
kdo ve, kolikokrat se še zbudiš iz spanja,
ko ljubiš v sanjah svojega dragega Jožefa , 
pa ti nakaplje resnica britkih bolečin v srce ! 
Ali čas zaceli tudi to rano, akoravno morda 
šele po dolgih letih težke bon . 

58 


Tako je mislil kaplan v nepričakovane m 
objemu. A njegova blagost je izginila . 
Brezobzirno se je osvobodil in v njegovih 
mišičastih rokah se je Lenka zbudila. Odprl a 
je oči in začudena je pogledela kaplana. 
Končno ga je izpoznala ; spomin se je vrnil. 
Kaj je spala? Saj ni hotela ; le posušiti je 
hotela svojo obleko. Naenkrat jo je pokri l 
purpurni plašč ; sramežljivost pred možem 
ji je pognala kri v nežno kožo od nog do 
glave . 

Skočila je na noge in odhitela je kakor 
zasledovana srna . V teku jo je oviralo drevje, 
ali prerinila se je izmed mladih jelk, da so 
jo zelene igle zbadale in so se ji pokazale 
krvave kapljice na koži. 

„Glej no! Glej no!” je čivkal vrabec. 
,kaj takega! Kaj takega ! Tako ni delala 
Cenka." Polna solnčna obla se je smejala 
in smejati se je moral tudi kaplan, ker ga 
je veselilo od vsega srca, da je bila njegova 
varovanka tako sramežljiva . Le še 
Lenkine gole noge je videl, ki so skušal e 
prodreti globokeje v goščavo . 

,Lenka, nič se ne bojte, ne vidim vas 
več", je dejal odkritosrčno. „Sedaj odidem . 
Brez strahu pridete lahko. Tukaj sem vam 
položim culo, ki sem jo našel na pokopališču. 
Gotovo je vaša. Menda imate obleko 
v njej, ki jo bodete potrebovala sedaj . ” 

59 


Odstranil se je, ona pa je plašno pogledala 
skozi veje . Ni ga bilo več, a daleč 
menda ni bil. Že zavednost, da je blizu 
človek, pa ji je vzela naravnost, s katero se 
je gibala prej. Tiho in oziraje se na vse 
strani je prišla iz skrovišča, pa je hitro po grabila 
svojo srajco. 

Na svojem najljubšem prostorčku j e 
kaplan poiskal brevir, ki ga je bil opoldan 
odvrgel v naglici, ko je videl Lenkin skok 
v vodo . Kmalu ga je našel, kajti solnce 
mu ga je samo pokazalo z nežnim prstom , 
da se je zlata obreza kar svetila . 

Bilo je treba hiteti. Že se je bližal čas 
večernice, on pa še ni bil opravil dopoldnevnih 
bor. Saj ni več vedel, kje je bil 
pretrgal molitev . Ker ga je mučil dvom , 
je kar vnovič začel s terco. 

Molil je morda četrt ure, pa je stala 
Lenka za njim . Ker je videla, da moli, se 
ni osmelila, da bi ga nagovorila, temveč je 
potrpežljivo čakala, dokler ni prišel do «salve 
regina» pa pogledal iz knjige. 

In ko jo je sedaj pogledal, je skoraj 
ne bi bil več izpoznal . Kako enostavno, a 
čedno je oblečena! V svežnju je imel a 
boljšo obleko, katero je sedaj oblekla . Las e 
je ljubko ovila okoli glave, kakor da si j e 
posadila krono na njo nežna rudečica 

60 


sramu je še barvala njen okrogli obraz. 
Trepalnice je imela pobešene ; ni se drznila , 
pogledati možu v oko. 

„Prečastni, gotova sem za pot,” dejala 
tiho . 

Kaplan je posegel v žep, pa je potegnil 
iz njega najprvo pismo za sestro, katero 
ji je prečital . Lenka je bila malce razočarana 
; plaho je rekla : 

„Mi prečastni, saj niste napisali ničesar 
o — o — vodi, ki ste me poteglili i z 
nje. Oj, povejte ini, ali je bilo zelo nevarno 
za vas?” 

,Voda? Nevarno? Kaj pa mislite? " 
je jecijal kaplan. Lenka pa ga je pogledala 
z velikimi, vprašujočimi očmi. Kaj mu je 
neki, da je tako v zadregi? Saj ni mogla 
vedeti, da je njen poizkus samomora že zakrit 
s spovednim pečatom in da ne sme 
govoriti duhovnik niti s človekom, ki se je 
izpovedal, o rečeh, ki mu jih je priznal pri 
spovedi, pa če bi tudi izpovedanec sam rad 
pozneje govoril o njih. 

V svoji zadregi je zopet posegel v že p 
pa je potegnil iz njega kos kruha ter ji ga 
je dal. Njeni močni, beli zobje so se takojzagrizli v kruh. Saj že več kakor cel dan 
ni bila jedla ničesar. Kruhu so sledili iz 
globokih žepov še v papir zamotani kos i 
mesa pa stekleničica vina . 

61 


V tem, ko je Lenka gladna jedla in 
pila, ji je kaplan opisal pot, ki jo mora 
izbrati . 

„Skozi vas vam ni treba iti ; tam je 
preveselo in lahko bi srečali novega mlinarja, 
kar bi vas gotovo zopet zelo vznemirilo”, 
je dejal Lenki, ki je he pokimala z 
glavo, ker je imela opraviti z jedjo. 

„Bo1je je, da greste črez hrib tam na 
levo . In še pol ure prej pridete v Rarnin g 
pa na železnico. Glejte, tarn gori, tisti veliki 
oreh, tam je vaša pot. In še višje — 
ali vidite belo kmetsko hišo za drevjem ? 
Da, tarn gor morate. Takoj za hišo opazite 
velik rdeč križ, tarn morate paziti, da ne 
zaidete levo na široko pot, ki vodi na planino. 
Ali desno je mala ozka steza v gozd ; 
med bukvami pridete do malega potoka, ki 
vodi zopet na cesto . In tam se ne morete 
več zmotiti, pa ste v štirih urah lahko na 
kolodvoru . Ali ste si dobro zapomnili ? 

Lenka je zopet le prikimala. 
„Ako pohitite, dospete še do večernega 
vlaka in jutri zjutraj ste v Kremzu. Odtod 
imate še dve uri do posestva moje sestre . 
Bolje se Vam je peljati z večernim vlakom , 
da pridete podnevu tja . Glejte, tukaj sem 
Vam zapisal vse, kako morate potovati . Al i 
znate č'itati? ” 

Ravnokar je Lenka snedla zadnji grii -
Ijej kruha, pa je lahko odgovorila : 

62 


„Seveda, saj sem hodila dve leti v šolo . ” 
„Pojdite sedaj v božjem imenu. Daleč 
imate.” S temi besedami ji je stisnil deset 
forintov v roko . 

„Ne, tega ne potrebujem, tukaj imam —, ” 
je rekla, pa je vzela iz cule v tenak papir 
zavit srebrn tolar. „To je še krstni tolar, ki 
sem ga dobila od botra. To bode že zadostovalo 
. ” 

„Ako že nočete sprejeti denarja v dar, 
pa vzemite za sedaj posojilo . Kadar bodete 
bogata kmetica, mi ga lahko vrnete, a seda j 

a morate vzeti . ” 

To je Lenka končno sprejela, položil a 
je denar v pismo, pa je shranila oboje v 
nedrih. Potem ji je podal kaplan za trenotek 
posvečeno roko . Oba sta si pogledala 
za slovo prvikrat resno v M. 

„Ne daj, da me prevari moje zaupanje, ” 
so govorile njegove oči . 

„Gotovo ne, preč'astni,” je odgovarja l 
njen žalostni, nemi pogled . Potem je odhitela 
navzgor po hribu. Nekoliko fantov, 
idočih na ples, ki so jo srečali, se je ustavilo 
in gledali so za lepim dekletom . 

„No, mlinarje neumen, da je zavrgel to 
dete zaradi Cenke,” je dejal kaplan sam v 
sebi. 

„Ti tudi neumen! Prav neumen! Prav 
neumen!” je kričal vrabec na drevesu. ,,Ti 

63 



neumen kakor vrabec ! Neumen kakor vrabec ! 
Kakor vrabec! Vrabec zoblje, kjer najde 
dobro žito. Vrabec pameten ! Ti tepec, tepec, 
tepee!" In odfrčal je k mlinu, pripovedovat 
svojim tovarišem o lepem dekletu in o ne umnem 
kaplanu. 

Ali kaplan ni poslušal vrabčevega čivkanja, 
temveč je zopet odprl brevir, da dokonča 
večernico . Saj je imel sam tudi še 
dolgo pot. Dve uri je treba do drvarske 
koče k bolnemu Janezu, ki mu je tam zadej 
daleč v gozdu drevo v padcu odbilo nogo . 
Stari vaški zdravnik ga ni več maral obiskovati, 
Dvorniškova Reza, ki je znala bolje 
ravnati z zlomljenimi nogami kakor dokto r 
iz mesta, je bila pa na dva meseca zaprta 
zaradi vračije. Tako je bil ubogi drvarsk i 
hlapec izročen smrti, njegova žena in šest 
otrok pa bedi. 

In k tej koči, ki je trkala že smrt na 
njena vratu in je prodrla beda vanjo, je korakal 
sedaj kaplan . Preden je stopil v gozd , 
se je še malo ustavil, obrisal si je pot s 
čela in je pogledal na drugi hrib . 

Da, tam kleči ravno Lenka pod rdečim 
križem. Sedaj vstaja — pa izgine, ker se 
zavija pot. 

„Ali je tam pač molila?” Upal je . 

Hrib in dolina je. ležala med njima. Al i 
jo ugleda še kdaj v življenju? Tudi bodoč


64 



nest zakriva debelo zidovje, kakor visok o 
gorovje tisto daljno deželo. 

In vendar je lepo v tem gorovju. Kako 
lepo in srečno je življenje v tej gorski samoti! 
Kako dober je Bog, ki nam je sezidal 
tako visoke gore pred bodočnostjo, da n e 
moremo videti čez nje! Brez skrbi uživam o 
smehljaje današnji dan . 

Ako bi bil mogel priprosti kaplan pogledati 
v bodočnost, bi bil pač zavidal ubogega 
drvarskega hlapca, čegar gnijoča nog a 
je napolnjevala kočo s smradom. 

Po dolgih urah je korakal v zavednosti, 
da je izpolnil duhovniško dolžnost nad ubogo 
družino, kakor jo je bil izpolnil zjutraj nad 
obupanim dekletom, navzdol po zadnjem 
klancu. Za njim je ležal temni, molčeč i 
gozd, doli je plaval mir med raztresenimi 
dvori, tudi daljna vas je ležala tako mirno , 
da ne bi bil slutil nihče, kako veselo se tam 
sučejo na svatovskem plesu. Solnce je bilo 
že davno izginilo za zapadnimi planinami , 
travniki in njive so zamenjali svojo svetlozeleno 
obleko s temnim žametom. Marsikak 
vrisk, ki je našel v daljavi vesel odmev, je 
pričal, da žive tudi tarn doli ljudje, srečni 
ljudje. A tudi vriskanje utihne. Slavnostno 
pojo skozi večer zvoki malega večerneg a 
zvona s stolpa, ki se komaj še loči od tem nega 
planinskega ozadja . Kakor glasovi ne



znanega, nadzemeljskega sveta, govore zvoki 
zvona ubogih duš, ko utihne nežni glas ve


černega zvona . 

In poslej ni slišati nobenega vriska 

več. Samo potok šumi tern glasneje . 

66 


VI . 
Ko se je kaplan povrnil v vas, je le žala 
že črna, hladna noč nad strehami i n 
nad cesto . Kakor pošast z mnogimi ognjenimi 
očmi se je dvigala gostilna s svoji m 
širokim pročeljem . 1z vseh Aken je pada l 
oster soj v molčečo temo . Cad in tobakov 
dim, pomešan s potnim soparom stiskajoči h 
se parov je prodiral sukaje se na prosto. 
Prav blizu je bilo treba priti . da se je slišalo 
pojoče klavrne glasove gosel, ki so 
napolnjevali hišo. Le semintja je zabučala 
troblja skozi cepetanje plešočih nog. 

Zupnišče je ležalo že v temi, ko je 
prišel Hercog truden na smrt domu v od 
svojega bolniškega obiska . 

Celo okna obedovalnice so bila noco j 
izjemno temna, le v spalnici gospoda žup nika 
je gorela luč . Pred pol ure je prišel 
nekoliko se opotekajoč od svatovske poje dine 
; drugače bi ga bila spremila godb a 
domov in kakor je bil plemenit, bi bil mo



ral dati za to forint napojnine. Temu pa 
se je hotel izogniti . Sicer pa je bila postavila 
kuharica tisto luč na župnikovo mizo , 
ker je čakala na svojega dobrega gospoda , 
že odkar je odzvonilo večernico . Saj mu 
je rada privoščila dobrote svatbe, ki nis o 
veljale ničesar ; ali če bi bil izostal prav 
predolgo, bi bila godrnjala, ker je bila v 
skrbi za župnikovo zdravje . 

Pred prepirom s svojo gospodinjo pa 
je imel mož miru sveti strah . Gotovo bi 
bil danes še ostal v gostilni, ker je bilo 
zanj, ki je poročil par, vse zastonj . Al i 
godrnjajoče kuharice v bližini se je bati 
bolj kakor nemilosti škofa v dal javi . 

gospod župnik, kako lepo je to, 
da ste že tukaj! Ali vas nič ne boli glava ? 
Skuhala sem vam čaj, da se vam poprav i 
želodec" . 

Zur5nik je hotel pravkar reči nekaj, pa 
se je izpodtaknil na pragu in bi bil kmalu 
padel v temno vežo, da ga ni zadržala; previdna 
kuharica . 

„Sakrabolt !” se je znesel nad nevljudn o 
stopnico. Ako ne bi bil imel dobrosrčn e 
kuharice, ne bi bil nocoj našel vrat, pač ker 
je bila veža tako temna. 

Med kuhinjskimi vrati pa je potegni l 

roko izpod kuharičine in s prisiljenim dostojanstvom 
je pristopil k mizi, na kateri j e 
gorela luč. Vsekakor niso vedele župni kove 
noge, da so že tako blizu mizi, kajti 

68 



miza je začutila tak sunek, da se je stresel 
lestenec na njej. 

Na drugi strani se je zbudila kuhinjska 
Micika, ki je bila v solzah zaspala v kotu 

pri ognjišču. Presrčno je plakala, kajti kaj 
rada bi bila šla na ples, a za uslužbence 
iz župnišča ni mesto na plesišču . Hlapci 
se seveda niso zmenili za to strogo prepoved 
pa so jo na tihem popihali, ali ubog e 
Micike ni pustila kuharica iz oči. Zato jo 
je sedaj poslala v posteljo. Ko se je Micika, 
zaspano rekši „lahko noč”, odstranila , 
je začel gospod župnik prazniti svoje žepe , 
ki so bili še globlji kakor kaplanovi . Ocvrt 
zrezek, pol piščanca brez porotnice, četrt 
race, kos srne, ki se ji je še poznalo omako , 
rumeno in rujavo torto, ki pa sta bili tak o 
zlepljeni skupaj, da je dobil gospod župni k 
rujavo rumene prste, je potegnil iz žepa . 

„Prečastiti, zakaj pa vendar ne pazit e 
bolje? Najbolj sem se veselila na torto . ” 
V tem je kuharica že obrisala z ruto prste , 
ki jih je molil župnik daleč od sebe. Potem 
mu je obrnila žep ter je z žlico postrgal a 
sladko vsebino . 

Izurjena kuharica je pokusila in kriti


zirala vsaki kos, oprta ob mizo, pa je včas i 
nagnila gornje telo, kakor bi se tudi ono 
pečalo z gastronomskimi študijami . 

„Gospod župnik je gotovo že zaspan ; 
kar pojdite v posteljo,” je dejala pa je pri jela 
takoj z eno roko lestenec, z drugo pa 

69 


ljubega gospoda in tako sta, večkrat se 
spodtaknivši, srečno prelezla stopnice in 
dospela v spalnico, Župnik je poskusil , 
sezuti črevlje, ali noga ni hotela slušati in 
nikakor ni mogel zadeti zajca . 

„Le sedite, gospod župnik, tako bod e 
bolje”, ga je potolažila pa je pokleknila in 
mu je z vajenimi rokami potegnila škornj e 
z nog, pri čemur pa bi bil gospod župni k 
skoraj padel s stola. Končno je venda r 
srečno počival v postelji . 

„Sakrabolt, zdi se mi, da še nisem 

molil večernice! ” 

Hotel je vstati, pa je takoj zopet padel 
nazaj. 
„Pojdi, pa mi prinesi brevir in diurnum. 
” 
„Oh, gospod župnik, tega gotovo ne 

zahteva več naš gospod Bog”, je vo-ovarjala' 
kuharica . 

„Čenča neumna, kaj veš ti, kakšna je 
naša duhovniška dolžnost ! — Da, da, naš 
stan je težak. ” 

Prinesla rnu je, kar je zahteval. Al i 
takoj so se mu začele vrteti črke pred očrni , 
ravno tako kakor veseli fantje in dekleta 
tarn v gostilni . 

',Deus in — in — adju — ju —" 
je začel ; kar se je spomnil na kaplana. „Al i 
je kaplan že doma?” 

70 



„Ze od opoldan ga ni. ” 

.3 Kj se pa ta zopet vlači, pa še kada r 
e meneNo, čakaj, jutri razlo


ni doma? mu 
žur rezidenčno dolžnost. Seveda, seveda , 
vedno veselo. Cernu pa imam kaplana, ako 
ne ostane doma? — Deus in — adjujuju — 
to rium mu — e e— cum ende — 

„Kajneda, prečastiti, danes ste se pa 
jezili? « mu je vpadla kuharica v marljivost. 

„Jezil? Ker ni kaplana domov? A , 
jezi se--” 
„Ne, ne .” Ni mu dala časa, da bi bil 
končal. „Saj mislim, pri svatbi . ” 

Župnik je zatisnil oči in, čeravno ga je 
bolela glava od razmiš1javanja, je venda r 
sedaj premišljeval, zakaj naj bi se bil jezil . 
Jedi so bile dobre, pivo je bilo pač slabo , 
zato pa je pil vino, in vse zastonj . Resnično 
se ni spornnil. zakaj naj bi se bil jezil. In 
kar je glavno : Miinar je poplačal že vse 
do zadnjega \inarja za župnišče ; nevestin 
izpit, oklice, vse spise, pol oko, veliko maš o 
in spremstvo. dasiravno je porabil topot z a 
m,erilo svojih računov svojo lastno štolnino 
prvega razred" . 

Kuharica pa le ni popustila : ,,Seveda 
ste se morali jeziti, pa še močno . Saj je 
imela nevesta venec na glavi, ko je plesala, 
Se tam me ni bilo, pa vendar vem . 


In sama sem se jezila tako, da bi bila naj rajši 
šla tja, pa bi ji bila strgala venec z 
glave . " 

„Kaj? Kaj pa še! Venec gor, venec 
dol, mlinar je plačal poroko. Pusti m e 
spati sedaj,” je godrnjal v postelji. 

„Glejte, gospod župnik . za tako ni ve č 
venec. Se celo košata je Cevka . To poznam 
. Ali morda tudi tega ne verujete? 0 , 
dobro veste, ali jaz nimam vašega zaupanja. 
Da, to je hvala za to, ker nimam nobeni h 
skrivnosti pred vami, ker vam povem vse, 
kar se zgodi v župniji. Daleč pridete, čeprav 
ne smem biti zaupna z vami. Kdo pa 
je odkritosrčnejši pred vami, jaz ali kaplan ? ” 

Tako bi bilo šlo to še dolgo . To j e 
vedel župnik iz izkušnje dolgih let. Takem u 

izlivu deviške Žolči njegove kuharice je sledil 
vselej cel teden, da ni izplegovoril a 
besedice in redno je moral tedaj popustiti 
Župnik radi ljubega miru . Tedaj se je vsak o 
nasprotje raztopilo na kuharičino zadovoljnost. 
In nocoj bi že tako rad spal! Zato 
se je udal, pa je priznal Cenkino stanje . 
Ali s tem je rekel samo A, kuharica pa je 
hotela sedaj vedeti tudi B. 

„ lYtoj Bog, kdo pa je bil neki? ” 

„Zagarjev Mihec je . Sedaj pa mi da j 
mir.” In s tem se je obrnil k steni. Kaj pada 
je bil Miha, saj mu je nekdo povedal . 
E, kdo pa? Tega že sam ni več vedel . 
Ako bi ga vprašala kuharica drugi dan, k o 

72 



bi se spomnil, da je Lenka sama vse 
priznala pri splošni spovedi, tedaj mu ne bi 
bila izpulila skrivnosti z razbeljenimi kleščami . 
Ali kuharica je poznala svojega dobrodušnega 
gospoda . Sicer je bila tudi danes njen a 
radovednost še nezadovoljna in bi bila še 
kaj dosegla, a spanec, ki ga je krepčalo 
vino, je imel končno vendar več moči na d 
župnikom, kakor je more imeti celo kuharica . 

Sedaj, ko je izvedela vsaj o dveh ljudeh 
nekaj zanimivega, je bila kuharica zopet 
zvesta duša. K nočni omarici je postavila 
stol. nanj pa veliko skledo za žrtev, ki jo 
je imel pričakovati sveti Urh . Seveda j e 
bilo tukaj tudi nekaj samoljubja vmes, kajti 
vselej je bilo neprijetno, ako je morala drugi 
dan brisati sledove, ki jih je zapustil ta 
svetnik ; Miciki pa tudi ni smela prepuščati 
tega dela. Tako posvetno mislečim poslom 
ni bilo treba vedeti ničesar o obisku sv. 
Urha pri prečastitem gospodu . 

Njena skrb za bolnega gospoda bi bila 
morda potrajala še nekaj ur, toda zaslišal a 
je krepke korake, ki so se približevali žup


nišču . Ta korak je že poznala. Bil je kaplan. 
No, ta naj danes le čaka zunaj ; zakaj 
pa ne pride o pravem času domov? Saj ne 
more zapuščati bolnega gospoda župnika , 
da bi odpirala vrata kaplanu . Ali tedaj bode 
gotovo zvonil ter zbudil gospoda župnika . 
To se pa tudi ne sme zgoditi. Vzela je 
torej svečo ter je hitela, kolikor je le objem 

73 



njenega telesa dopuščal. A kaj je morala 
videti! Micika je ravno stopicala po prsti h 
skozi vezo ; predpasan je imela svoj lep i 
predpasnik, na glavi pa koketni klobuček. 
Takoj je vedela kuharica, da hoče Micik a 
kljub strogi prepovedi na ples in preden se 
je uboga dekla le ozrla, je imela že dve 
krepki zaušnici. Ej, kuharica je znala zagosti 
za pies! Sreča za župnika, da počiva hišna 
vlada v tako čvrstih rokah! Ker se Micik i 
ni tožilo po nadaljevanju tega takta, je tuleča 
izginila v svoji izbici. 

Sedaj je še kaplan pozvonil ; bila sta 
samo dva slaba zvoka, ki ne N bila mogla 
zbuditi župnika. Ali sprejem je bil zelo nemilosten 
. Ko so se odprla vrata, je dejal 
„hvala lepa” ; kuharica pa se je takoj razvnela 
: „Kako morete tako močno potegovat i 
za zvonec, kadar milostljivi gospod že spi ! 
Mladi gospodje nimajo dandanes prav no-
bene izobrazbe . Tako dolgo izostanete! Al i 
mislite, da ostanem lahko cele noči pokonci 
pa pazim, kdaj pride kaplan domov ? 
Da, tak kaplan se lahko izprehaja cel dan , 
jaz pa se moram celi dan mučiti in dreti , 
pa bi imela ponoči rada počitek. ” 

„Ali prosim, odpustite, saj je vendar 
šele devet,” se je osmelil ustrašeni kaplan. 

,,Naj bo kolikor hoče ; gospod župnik 
se je povrnil že pred eno uro iz gostilne, 
pa tudi vam ni treba dalje pijančevati . 

74 


„Saj niti nisem bil v gostilni,” je rekel 
kaplan ter je odšel proti obedovalnici. 

„Niste bili v gostilni? Torej pa niste 
večerjali? Jaz pa tudi nisem kuhala večerje, 
ker sem mislila, da si privoščite v 
gostilni košček svatovske pečenke .” In dobrodušno 
je dostavila : „Lačen pa vendar tud i 
ne morete iti spat ; veste kaj, pojdite v go stilno, 
pa si kupite pečenko, tedaj prinesete 
lahko tudi klobuk milostljivega gospoda 
domov . ” 

„Ne, nocoj ne maram v gostilno ; prenemirno 
mi je tam,” je odvrnil Hercog te r 
je stopil v kuhinjo, vedoč, da je tam njegov 
prosti lestenec z lojevo svečo. Tam so bile 
na mizi tudi še jedi, ki jih je bil prinesel 
upnik s svatbe. All ni se drznil reči : Dajte 
mi kos tega, akoravno je imel pošten glad. 
Kuharici pa tudi ni prišlo na misel, da 
bi mu bila dala kaj namesto večerje, do katere 
je imel pravico ; saj je to gospodupnik prinesel njej in s svojimi rečmi j i 
ni bilo treba krmiti kaplana. Prižgal je svojo 
lojevo svečo in s kratkim „lahko noč” je 
odšel s krulečim želodcem v svojo sobo . 

„No, tak skopuh, ki si ne privošči niti 
ženitvanjske pečenke! In prav za nič ni rabiti 
takega kaplana ; niti po župnikov klobu k 
ne gre. Vse mora človek storiti sam . Rada 
bi pač vedela, čemu se hrani takega kap lana.” 


75 


Vzela je robec ter je šla sama po 
klobuk v gostilno. Tarn je poklicala gostilničarja 
ter mu je naložila, naj ji prinese 
klobuk milostljivega gospoda . 

Bilo je ravno polnoč, ko se je vrnila. 
V postranski sobici je opazila ravno nekoliko 
znanih kmetic, ki so smatrale za posebno 
čast, da smejo preklepetati tri ure z 
župnikovo kuharico. Vino, torta in kos race 

— to je šlo vse na svatovske stroške ; ka r 
pa je izvedela pri tej priložnosti novic, s 
tena zabava gospoda župnika lahko cel teden . 
Iz hvaležnosti za novice je vsaj lahk o 
povedala, seveda popolnoma zaupno istorijo 
o Lenki in o Žagarjevem Mihcu . Ni 

čuda, da je pretekal čas tako hitro. Seda j 
se je v duhu izmirila celo s kaplanom, k i 
ni hotel iti po klobuk in rada je soglašala, 
ko so splošno hvalili dobrega mladega gospoda. 


Kaplan se ni togotil, da ni celi dan 

zavžil ničesar. „Jutri bode zopet drugače, ” 
si je mislil, pa si je prižgal pipo, ki mu j e 
imela nadomestiti večerjo . Saj ni postal duhovnik 
radi jedi in kot duhovnik je#ime l 
danes zelo srečen dan . V molitvi je poslal 
svojo zahvalo tja v tiho cerkev. Prej kako r 
po navadi je šel v posteljo. Bil je truden 
in enolična plesna godba, ki je prihajala i z 
gostilne skozi odprto okno, ga je zazibal a 
v spanje kakor pesem uspavanka . 

a te °X. 

76 


Ko je stopila kuharica z vročo glav o 
s težkimi nogami iz gostilne v temno, 

hladno noč, bi bila kmalu zgrešila pot k 
župnišču in ko se je končno vendar srečn o 
prigugala do vrat, ji je zopet Duda predla , 
ker ni mogla najti ključavnice. Z občudovanja 
vredno potrpežljivostjo , katere sice r 
ni bila vajena , je pretipala z nesigurnim i 
prsti velika vrata, ki so bila danes tako hudobna, 
da so s pod njenimi rokami skora j 
četrt ure neprenehoma zibala semintja . Sam a 
je občudovala svoje potrpljenje in zdelo se 
ji je, da je prava svetnica, ker ni klela in ni 
tolkla s pestmi po vratih, kakor je bila drugače 
njena navada, kadar jo je pograbil a 
jeza. Seveda je morala danes ostati lepo 
potrpežljiva, kajti v župnišču ni smel nihče 
vedeti, da je bila še tako pozno zunaj . Končno 
je bilo njeno potrpljenje naplačan o 
in našla je začarano ključavnico. Počasi je 
vtaknila ključ in prav potihoma ga je obrnila. 
Ali vendar je bilo slišati škripajo č 
ropot kljub njeni paznosti in pri odpiranj u 
in zapiranju je stokal zarjaveli tečaj . Končno 
je bila na varnem v temni veži. Ako bi jo 
bil sedaj kdo srečal, bi bila rekla kot dobra 
gospodinja, da je morala še enkrat pogle


dati, ali so pač vrata dobro zaprta. 

Da, ta vrata in škripajoča ključavnic a 
je vzbudila v njej stare, blažene spomine . 
Ta ključavnica je imela srečne čase, ko jo 
je kuharica vsaki teden dvakrat namazala z 

7 



lastnimi rokami. Bilo je takrat med njima 
tajno, tesno prijateljstvo . Ali davno, davno 
je že, kar je prišel kramar Ljudevit domov 
od dragoncev . 

Kot dragonec v mestu je imel kuharico 
dvornega svetnika za ljubico in tako 
dobro se mu je godilo, da ves čas, kar je 
bil v vojaški službi , ni jedel komisnega 
kruha. Zakaj ne bi poskusil tudi doma s 
kuharico, pa naj si bode tudi župnikov a 
kuharica? Tudi njej je fant bržčas ugajal ; 
saj je bila prej preveč ponosna, da bi ho-
d~la h kramarju po sol in poper. 
Odkar pa je bil Ljudevit v trgovini, je potrebovala 
vsak hip kaj drugega in tako je 
začelo mnogoznačilno mežikanje in posmehovanje, 
ki je takorekoč vabilo hrabrega 
dragonca, naj enkrat potrka na njeno okno, 
„toda tiho, da ne sliši župnik,” so rekla 
njena usta ; njene plamteče oči pa so dejal e .s večv. 

Tako se je porodilo takrat posebno prijateljstvo 
med kuharico in med hišnimi vrati 

ključavnico se je skrbno mazililo z oljem , 
da ne bi predrzno škripanje izdalo, kdaj je 
odprla svojemu najmilejšernu vrata svoje 
izbice in kdaj je ob tihi polnoči razširil a 
svoje roke . 

Sedaj beračijo vrata in ključavnica že 
dolga leta za mazilo, kajti tudi za kuharico 
so prišli dnevi stokanja, ki ga je moral a 
skrivaj pogoltniti. Takrat, ko je pripeljal 


nezvesti Ljudevit s planine bogato kmetsk o 

hčer „devico”, je dejal kuharici v obraz -kot 
kramarico v svojo hišo. 

Kako je moledovala, naj vendar vzam e 
njo! On pa jo je le čudno gledal, kakor 
da je hotel reči : „Le ostani ti pri tvojem 
župniku ; mojo ženo hočem imeti sam . ” 

In ko ga je hotela zamamiti še s pri znanjem, 
da si je prihranila šest tisoč forintov, 
je rekel čisto nesramno : „Cim več 
ima župnikova kuharica, ten] slabša je . ” 

Da, njegova nesramnost je segala tak o 

daleč, da je celo prosil gospoda župnika , 
naj dovoli, da pride gospica kuharica ko t 
družica na njegovo svatbo, češ, da je to 
zanj posebna čast, ker v celi fari tako 
krepostne device, kakor je kuharica . Zupnik 
je to rad dovolil svojemu sosedu . In vs e 
to je morala pretrpeti brez tožbe in brez 
ugovora . Kaj naj bi bila tudi storila druzega, 
— ona, načelnica deviške družbe'. Ali 
od tistega časa ni kupila pri kramarju niti 
za novčič užigalk. 

Na te pretečene čase so jo spomnil a 
nocoj zopet škripajoča vrata in stokajoča 
ključavnica . Ali sedaj se je že navadila , 
vdajati se v svojo usodo, kar sicer ni slabo. 
Mislila je na dobrega gospoda župnika, ki 
ji je prepuščal vlado v hiši ; od župnika so 
odplavale njene misli k njegovemu klobuku , 
ki ga je hotela prinesti iz gostilne in ki j e 
srečno ostal tam. In kmalu je spala v svoji 

7') 


izbi pod župnikovo spalnico ravno tak o 
sladko, kakor župnik v svoji. 

Kuharica je spala tako trdno, da ni niti 
slišala, ko je začel po priliki ob dveh po noči 
hišni zvonec neprenehoma zvoniti . 
Glasni klici so doneli kvišku skozi okna : 
„Hitro naj pride duhovnik ! Obhajati je treba. 
Zadnja pomoč . Ze umira. Odprite vendar! ” 

Celo gospod župnik je slišal klice . Toda 
potegnil je pernico čez težko glavo, misleč : 
„To mi nič ni mar. To je kaplanova stvar.” 
In mirno je zopet zaspal. 

Vse upitje, zvonenje in trkanje je bilo 
zaman. Tedaj je prišlo gostilničarki neka jboljšega na misel. Pohitela je po pokopališču 
na drugo stran župnišča, kjer je bilo 
kaplanovo okno odprto, pa je zaklicala : 
„Duhovni gospod! Duhovni gospod! ” 

Z obema nogama je poskočil iz postelje, 
ko je zaslišal prestrašeni klic. Pohitel 
je k oknu. V temi ni mogel ničesar razločiti. 
Vprašal je : „Kaj pa je? Kdo pa je 
doli? ” 

„Jaz sem. Pridite hitro. Pri nas so se 
stepli, pa so enega zaklali. Pridite takoj !” 

,.Pridem, pridem," je odgovoril. Dasi ravno 
ni razločil glasu, je vendar takoj vedel, 
kje se je zgodila nesreča. Zenitovanje brez 
tepeža ne bi bilo popolno. Hitro je obul 
škornje, oblekel je samo talar, pa je pohite l 
po stopnjicah dol. V hišnih vratih ni bilo 
ključa. Kje naj ga išče sedaj? Skočil je do 

80 


zadnjih vrat, ki vodijo na dvorišče. Posrečilo 
se mu je, da jih je odprl. Zid je preskočil 
. Hladni nočni zrak je stresal njegovo, 
tako nagloma iz tople postelje iztrgano, le 
slabo odeto telo. Mi kmalu je bil v gostilni, 
kjer se med vrati stiskajo pijani fantje in 
drgetajoča dekleta . 

Brez glasu mu dajo prostora . Natakarica 
ga odvede v malo, postransko sobo, 
kjer se je pred dvema urama kuharica tak o 
dobro zabavala . Na pol prazni kozarci in 
krožniki leže okrog, kakor da se jih je hitro 
pospravilo,• da se je moglo položiti ranjenc a 
na mizo. Zaduhel, zadušljiv sopar je napolnjeval 
nizko sobo . Sem so prinesli po


nesrečenega, ker je tako zapovedal gostilničar. 
V plesni dvorani ni mogel ostati , 
drugače bi bili pobegnili vsi gostje in gostilničar 
bi bil imel škodo. Sedaj pa, ko je 
bilo odstranjeno krvavo truplo, je naročil 
godcem, naj zopet zagodejo in gori so veselo 
plesali, med tern ko je doli smrtno 
ranjen človek na umazani gostilniški mizi 
izdihoval svoje življenje . 

Ne vrzimo kamna na te enostavne ljudi , 
ki jih je omotila megla vina in piva. Jutri, 
ko bodo zopet trezni, pojdejo po najvišjih 
planinah, v največji nevarnosti, za izgubljeno 
kozo in prinesejo s skalnatih sten travko, 
ki je ne doseže niti divja koza . 

Ali so morda boljši tisti, ki tudi plcšeio 
in se smejejo, v tem ko hira pod njimi 

81 


cel razred človeške družbe v lakoti in v 
bedi 

Ne bi bilo treba, da je natakarica po kazala 
pot kaplanu . Tudi sam bi jo bi l 
našel, kajti dolga krvava proga je tekla od 
stopnjic v vežo strašen kažipot . Nekoliko 
kmetov je stalo v zadregi okoli mize, 
na kateri je ležalo negibčno truplo ; govorili 
so s pritajenim glaso m 

Kaplan je poznal še malo ljudi v tem 
kraju . Ali kljub popačenernu krvavemu obrazu 
je izpoznal nesrečnika . 

Često, kadar je romal v svoj raj, je 
srečal zalega fanta, ki je gledal tako po nosno 
v svet. Ako je prišel, obiskujoč svoje 
bolnike, mimo mlina, ga je vselej slišal pet i 
pri delu . Bil je Zagarjev Mihec, ki je ležal 
pred njim . Sele danes dopoldan ga je bi l 
opazil krepkega in zdravega, ko je skozi 
okno gledal svatovski sprevod . In s kakšnimi 
očmi ga je pogledovala tudi nevesta . 
Ako opazi celo kaplan tako zalega fanta, 
pač ni čudo, da ugaja tudi mlinarjevi Cenki. 
Bil je dosti lep in mlad za ljubezen, ali 
preveč siromašen je bil za poroko s Cenko. 
Ona je bila seveda zadovoljna z ljubeznijo. 
On pa je upal, da mu pomaga ljubezen 
tudi do mlina, kajti praktične misli je imel. 
Ali še bolj praktična je bila pač Cenka . Ko 
je izpoznala, da je nosila vrč ljubezni toliko 
časa k studencu, da je počil, ko je obču 


82 


tila, da je mati, je bila njena prva skrb, da 
najde svojemu otroku očeta, ki je kaj in ki 
ima kaj . Njen ponos je bil večji kakor 
njena ljubezen. Nezakonskega otroka je ne 
bi bilo sram. Moj bog! Kaj takega se zgodi 
često in lahko. Primerilo se je že mnogo 
mlajšim dekletom . Ali da je bil to otrok 
siromašnega delavca iz mlina, to je čutila 
kakor britko sramoto . Sina beračice ni mogl a 
narediti za gospodarja v mlinu. Drugače 
seveda je mislil Milia, ki je zidal še ponosnejše 
gradove po zraku, ko mu je Cenka 
povedala, da je mati Ali kakor se žene 
gorska voda zunaj na mlinska kolesa, tako 
mu je zadel mrzel curek srce, ko mu je 
Cenka povedala, da vzame v štirinajsti h 
dnevih bogatega kmetovega Pepeta. Objela 
ga je in poljubila tako nežno, kakor prej. 
Rekla mu je, da mora vedno ostati v mlinu , 
da je njeno srce vedno in večno njegovo 
in da bode imela vedno kako uro prosto 
zanj Dasiravno Miha ni bil svetnik, venda r 
se je iztrgal iz njenega objema in se je 
čvrsto namenil, da zapusti mlin, čim le dobi 
kje drugje dela . Odslej se je izogibal njen e 
izbe in slab je bit le še, ako mu je Cenka 
sama ' prinesla mošt za južino. 

Cim hladnejšega se je kazal, tem višje 
je plamtela njena vroča ljubezen in danes 
na plesu se je privila mlada žena čvrsto ob 
zalega fanta in nežno mu je gledala v žalostne 
oči . 

63 


Sedaj leži to močno deblo uničeno na 
mizi ; blisek golega noža ga je zadel . Od 
solnca ogorelo lice je tako bledo, kako r 
obraz neveste, ki sedi gori v svatovski sob i 
nepremično poleg svojega ženina . 

Blag stoji kaplan pred težko dihajočim 
fantom ; nežno mu je pogladil rujave 
kodre s čela in mu je položil roko na glavo. 
Se bližje pa je stala smrt, ki je iztegoval a 
svojo roko po fantovem srcu. 

AH ne zija z votlimi očmi na tož, k i 
je porinjen do ročaja v prsi? Ali se ne 
smeje porogljivo : „Ta je moj! Na vaši h 
svatbah mi je vedno dovoljen en ples, drugače 
ne bi bilo ženitovanje dosti lepo . ” 

Kaplan pa moli : 

„Si adhuc vivis, ego te absolvo a peccatis 
tuis in nomine Patriiet filii et spiritus 
saneti, amen. ” 

To je bila splošna odveza, odpuščenj e 
vseli grehov, ravno tako uspešno, kakor d a 
se je najnianjših in največjih izpovedal posamezno 
— ako umirajoči ni več zmože n 
izpovedi, a še živi. 

Potem je nagovoril najbližjega kmeta : 
,Pojdite hitro k cerkovniku, naj mi pri nese 
iz cerkve sveto olje za bolnike . " 

Nagovorjeni kmet je pogledal drugega , 
ta zopet drugega, ali nihče se ni ganil . V 
tein je pohitela natakarica proč z besedami : 

,Rajši grem 
izginila . 
sama k cerkovniku." In že j e 
84 


Hercog je odprl okno. Svež dih nočnega 
zraka je zapihal v sobo ter je izgna l 
vroči, soparni dim skozi vrata v vežo . 

Celo mračna, zakajena petrolejska svetilka 
je zaplapolala svetleje in kaplanu se 
je zazdelo, da se je Mihovo lice malce pobarvalo. 
Vzel je eno serviet, ki so ležale 
okrog, nalil je na njo vode iz steklenice i n 
je položil mrzli obkladek Mihi na čelo. Niti 
očesa ni odvrnil od lica nezavestnega . Njegov 
pogled je bil tako čvrst, kakor bi hotel reči : 
„Zbudi se, zapovedujem ti . Jaz, duhovnik, 
sein tukaj, da ti pomagam v smrtni uri. ” 

In ko je tedaj obraz ranjenca nalahko 
zadrhtel, je bilo res, kakor da hoče zbrati 
umirajoče telo zadnje moči, da sluša duhov 
Tikovo zapoved , 

„Miha, jaz sem tukaj . Duhovni gospo d 
je tukaj. Ali me poznaš? ” 

Mihova desnica se je gibala, pač l e 
neopazno, a vendar tako, kakor da je hotel 
prijeti kaj . Hercog je položil svojo belo 
dlan v krepko žuljavo Mihovo roko in lahak 
pritisk mu je pokazal, da ga je bolnik izpoznal 
. Sedaj je na smrt ranjeni polagom a 
odprl motne oči . Na duhovnikov migljaj 
so se odstranili navzoči kmetje počasni h 
korakov. Zadnji je zaprl vrata. Kar se sedaj 
godi med duhovnikom in med žrtvo smrti, 
je za vse tajnost, ki jo posvečuje izpove d 
in ki bi bilo hudodelstvo, ako bi jo kdo 
hotel slišati. 

85 


Sedaj si gledata v sobi oba v oči. Pogledi 
ubogega Miha pravijo : 

„kajneda, še tako mlad sem, pa moram 
umreti? Tudi ti mi ne moreš pomagati . Ne, 

že čutim, da ne more srce več utripati . Tu 
je nekaj v mojih prsih in roke so mi čisto 
slabe. Ako bi mogel še enkrat pograbiti 
njega, ki mi je storil to! V mojih pesteh 
bi moral umreti, ki mi je ugrabil moje lepo 
mlado življenje. Grozno je, ako se mora 
umreti . . .” 

Iz duhovnikovih oči so plavali sijajni 
žarki svetlobe v smrtno medle, tožeče Mi hove 
oči . Neskončno sočutje je žarelo iz 
njih in rekle so : „Ubogi človek, kako se 
mi smiliš! Kako rad bi dal moje življenj e 
za tvoje. Kajti duhovnik tistega sem, ki je 
dal svoje življenje za nas vse. Vse hočem 
storiti, kar mi je mogoče. Tvoje posvetno 
življenje ni v mojih rokah, ali večno življenje 
ti hočem odpreti, kajti duhovnik sem. 
Ti pa, kajneda, mi pomagaš, da rešim tvojo 
dušo? ” 

In tedaj so govorila njegova usta ž njim , 
ne kakor je čital v duhovniških knjigah , 
temveč kakor mu je narekovalo njegovo 
pravo, pristno človeško in duhovniško srce . 
Dopustiti ni smel, da bi odšel na drugi svet 
s sovraštvom do morilca. Umirajoči duh 
je moral odpustiti celo ubijalcu, odpustiti 
ne le z besedami, temveč z vsem srcem . 

86 


Miha je vedel, kdo mu je dal smrtn i 
udarec. Bil je novi mlinar, Cenkin mož. 
Čvrsta volja, da odpusti, tudi vlila seda jnjegovim ustnicam moč besede. In Miha 
se je izpovedal za celo svoje življenje in z 
vsako besedo je prišlo več sreče in miru v 
njegovo srce. 

„Ti, kaplan,” je dejal . ko mu je bil duhovnik 
s težavo vlil požirek vina v usta , 
glej, saj se mi zgodi prav. Cisto dobro je, 
ako umrem ; tedaj bode vsaj Cenka dobra 
žena in ostane zvesta svojemu možu . In tako 
rad sem jo imel! — Kajne', da mi jo pozdraviš 
; in povej ji, da jo prosim, naj ostane 
dobra . — Tega ne sme izvedeti, da je bi l 
njen mož tisti, ki ne, tega ne sme vedeti , 
sicer zapro mlinarja, ona pa nima moža in 
njen otrok — nima očeta. — Tako rad sem 
imel Cenko! Se v grobu ne bi imel miru , 
ako bi mlinar radi mene trdo ravnal ž njo. 
Kajneda, nož vzameš seboj — tukaj 
tukaj tiči — to boli! — Pa če mlinar n e 
bi bil dober s Cenko, mu pokažeš nož — 
pa ga pozdraviš od mene — saj razumeš. 
Kajneda, to mi obljubiš. Potem že ve, 

kaj in kako da — da — da nož-a 
ne daj ga nikomur . " 
Kaplan mu je stisnil roko in pogledal 
ga je. To je bil odgovor, da mu izpolni željo . 

Se kapljo vina mu je vlil s trudom in 
življenja luč je v Mihi še zadnjikrat zaplapolala. 


87 


„A Cenkin otrok — moj otrok — najin 
otrok, kaj bode iz njega? Kajneda, za tega 
otroka poskrbiš, da bode boljši in pridnejši , 
kakor sva bila jaz inCenka. Glej, od mene 

podeduje pač to, da bi bil jaz, ubogi hlapec, 
rad postal bogat mlinar ; ako se pa poda za 
Cenko, postane ošaben in neodkritosrčen in 
če se poda po obeh, bode pač ravno tak o 
zaljubljen, kakor sva bila midva. To pa je 
slab() ; sedaj vidim sam, kako nesrečneg a 
me je naredila ljubezen . . . Ali v šoli moraš 
izruvati plevel, da ne poraste. Tam je še čas. 
Moj otrok! — Nihče ne vé, da je moje 
dete — samo jaz, ti, pa Cenka. — Ne, nihče 
ne sme reči, da je kaznjenčevo dete — ne 

zato tudi ne sme nihče vedeti, da me je 
mlinar zabodel. Kajneda, nož vzameš seboj ? 
Dobro ga skrij vse mi obljubiš — tedaj 
umrem lažje . ” 

Duhovnik je obljubil, da pomiri umira


jočega, dasiravno ni vedel, kako pojde z 
noževa. Kajti globoko je bil zaboden in 
čvrsto je tičal v težko dihajočih prsih . Ako 
bi ga bil izvlckcl, bi moral ranjenec umreti 
isti hip. Kaplan pa je moral sedaj mislit i 
na to, da podeli umirajočemu izpovedanc u 
še enkrat odvezo . V kotu med okni je vi selo 
staro zarjavelo razpelce. Hercog je stopil 
na klop . Krepko je potegnil, pa je raztrgal 
trak, s katerim je bilo privezano. Stopivš i 
na tla, je odpihnil prah s križa, pa ga je 

pomolil Mihi, da ga poIjubi. V irnenu njega, 

88 


ki je na križu molil za svoje morilce, j e 

izrekel besede odpuščanja in kesanja. Potem 
je še enkrat izrekel svečane besede odveze 
in sveti mir je ožaril lice umirajočega. 

Nemirno se je oziral kaplan po vratih. 

Mučilo ga je, da še ni bilo cerkovnika s 
svetim oljem. Kajti bil je zadnji čas, da 
dobi umirajoči Miha zadnje pomazanje . 

Naenkrat se je lanjenec dvignil z zadnjo 

močjo svoje mladosti. Srepo je zrl kaplanu 
v obraz : „Kajne, da storiš, kar si mi ob ljubil 
— da — duhovnik si — ti ne sme š 
lagati, nož — mlinarjev nož — ” 

Cvrsto je, pograbil z obema rokama za 

ročaj — potegnil je ---Padši na 
znak, je pomolil Miha kaplanu okrvavljeno 
morilno orodje . Debel curek krvi se' je izli l 
iz rane — oči so ugasnile — „oče, odpust i 
mu” — so bile njegove zadnje besede . 

To se je zgodilo tako hitro, da kapla n 
ni mogel preprečiti. Njegov črni talar je bil 
ves pobrizgan s krvjo. Mrtev je ležal Miha 
pred njim . Ali je bil samomorilec? Ali n i 
sam povzročil svoje smrti, ker si je potegni l 
nož iz rane? Se so držale njegove rok e 
orodje, ki ni smelo izdati morilca, da ne 
pripravi nesreče nad njegovim lastnim detetom 
in nad celo družino. Pazno je ločil 
kaplan mrličeve roke od noža in pri svitu 
svetilke je lahko čital na lesenem ročaju' 
besedi : Jožef Gros . 

Ime novega mlinarja . 

89 


S tresočimi rokami je zavil krvavo 
orodje v svojo belo žepno ruto, ki je hitro 
vsesala kri, pa ga je vtaknil v zadnji žep 
svojega talarja . 

Potem je zatisnil mrliču oči in ga je 
poljubir.na čelo. Kakor biser mu je kanila 
solza na bledo lice mrtveca . 

Hercog je pristopil k vratom in ko jih 
je odprl, je dejal ljudem, ki so čakali zunaj : 
„Končano je. 

Plaho so vstopili . Na pol radovedni , 
na pol bojazljivi so ogledovali mrliča . 

„Ta si davi tudi ne bi bil mislil tega 

— pa kako leži - - Jezus, Marija, koliko 
krvi!” 
Vse te opazke je hitro odrezal kaplan 
s tem, ka je pokleknil in začel moliti . 
,,Oče naš - - gospod, daj mu večn i 
mir. . 
Vsi navzoči so posneli njegov primer. 
Cela izba je bila polna klečečih molilcev in 
vsaki novi prišlec je pokleknil med vrati ali 
pa v veži. 

Veličanstvo smrti je prepodilo vinsk e 
megle iz razgretih glav in svečano, kako r 
v cerkvi, resno kakor pri mrtvaški maši, se 
je glasila soglasna molitev . 

lz svatovske sobe pa se je vmešaval 

poskakujoči takt plesnih napevov, petje in 
skakanje med molitev, ravno tako kakor da 
se bori pustni torek s pepelnično sredo. 

90 


Ali ne le, da je prodirala godba dol 
Tudi glasna molitev je našla svojo pot v 
plesno dvorano. In sedaj je vsakdo vedel , 
kaj pomeni molitev . Par za parom je nehal 
plesati ter je sedel k mizi, ali pa je zapustil 
neprijetno hišo z mrličem. Samo nekateri 
najrazuzdanejši, ki se posmehujejo življenju 
in smrti, so hoteli šele prav vesel o 
zaplesati . Toda godci so pospravili gosli in 
trobente v zavoje iz mehke telečje kože, 
zbrali so se pri prazni mizi in so si razdelili 
zaslužek. 

Hitro se je izpraznila plesna dvorana. 
Samo mlinar in njegova žena Cenka sta še 
sedela tam . Saj tudi nista mogla oditi ; 
noge ju ne bi bile nosile. Ko sta naenkrat 
zaslišala mrtvaške molitve, sta oba začutila, 
da ju je nekaj zbodlo in nehote sta se oba 
prijela za srce. Od srca pa je zdrsnila mlinarjeva 
roka dol k pasu, kjer je visel mal i 
žep za nož. Bil je prazen ; tipajoči prsti niso 
našli noža. Tresoča roka je naznanjala po 
razburjenih živcih srcu : „Morilec si!”, glavi 
pa : „Izgubljen si ; nož te izda. ” 

In tudi Lenkina roka je trudna padla 
raz utripajoče srce, pod katerim je že živelo 
dete umorjenega . 

Sedela sta drug poleg drugega, pa 
vendar sta si bila neskončno oddaljena. Oba 
sta imela toliko opraviti z lastnimi groznim i 
mislimi, da nobeden izmed obeh ni moge l 
niti slutiti skrbi drugega . 


Nepotrpežljivo je čakal krčmar, da konča 
kaplan mrtvaško molitev, kajti mrliča ni 
mogel, bolje rekoč ni hotel obdržati v hiši. 

Ko je videl, da je Miha umrl, je poslal 
hlapca s svetilko na dvorišče po nosilnic o 
za travo, s katero nosijo ob sv. Lovrencu 
seno s planinskih travnikov v stoge. 

„V koči za vozovi mora biti kaj takega, ” 
je dejal . 

Prinesli so nosilko pri zadnjih vratih , 
ravno ko je natakarica prihitela skozi sprednja . 

Krčmar jo je že začel zmerjati, kje da 
se potepa in zakaj ne ostane pri delu. Ona 
pa ni poslušala njegovega togotenja, temveč 
je s pretrganimi besedami povedala kaplanu , 
da dolgo ni našla cerkovnika. Končno je 
čutila nekaj smrčečega poleg cerkovnikov e 
hiše, to je bil mežnar, ki je bil tako pijan , 
da ni našel hišnih vrat, pa je legel v travo. 
Ko ga je toliko pretresla, da se je zbudil , 
nista mogla najti cerkvenega ključa, akora' no 
sta preiskala vso izbo. Gotovo ga je ime l 
cerkovnik v žepu, pa ga je izgubil. 

„Seveda ne bi bil mogel pomagati ne 
cerkovnik, ne ključ,” se je tolažil kaplan . 
Miha je umrl v miru tudi brez zadnjega 
pomazanja . 

Gostilničar je silno hitel, da spravi mrtvega 
gosta iz hiše. Nosilnico so prinesli v 
izbo, položili so mrliča nanjo, pa so ga pri vezali 
z vrvmi . Kaplan je vzel eno izmed 

92 



razmetanih brisalk ter je ž njo pokril mrt


večevo lice . Gostilničar ga je debelo pogledal, 
pa je vzel brisalko . Kako lahko b i 
se jo izgubilo in tedaj tucat, ki je bil tako 
natančno sestavljen . ne bi bil popoln. 

Stirje hlapci so vzdignili čudno breme . 
Eden je šel naprej s svetilko. Kaplan jim 
je sledil ; tukaj ni imel ničesar več opraviti . 
Na stenskem žeblju je pač opazil župniko v 
klobuk ; pustil ga je mirno tam, kjer je visel 
Ko so prišli pred hišna vrata, je opazil, da 
so zavili z mrličem na levo proti cerkvi. 
Hitro je stopil za njimi, pa je vprašal : 

',Kam pa ste se namenili ? 
„V mrtvašnico naj ga odnesemo, je 


rekel gostilničar,” je odgovoril prvi nosilec , 
ne da bi se ustavil. 

Ta mrtvašnica pa ni bila nič druzega , 
kakor k cerkvi prislonjena lesena baraka , 
sliranike za deske, s katerimi se je pozim i 
pokrivalo kamneni pod v cerkvi . Grobar pa 
je itnel tam svoje lopate in vrvi, s katerim i 
je spuščal krste v grobove. Kvečjemu vsakih 
deset let je prišel sem mrlič in tedaj je bil 
samomorilec. 

Jam bi ležala sedaj Lenka, ako je ne 
bi bil rešil," je mislil kaplan. A tudi Miha , 

čegar dušo je rešil, ni smel priti v ta nedostojni 
kraj. To je moral preprečiti . 

„Ljudje, kaj pa vam prihaja na misel ? 
Kaj ni bil mrtvec vaš dobri tovariš ? In sedaj 
bi ga kakor človeka, ki se je sam obesil, 

93 


vtaknili v tisto luknjo, kjer bi ga še lahko 
požrle podgane? " 
„Seveda, prav imaš,” je odgovoril tisti , 
ki je nosil svetilko. 
„Torej ga odnesite tja, kjer je prosto r 
zanj,” je ukazal kaplan. 

„E, kam pa?” so vprašali nosilci . 

„Kaj ne veste tega? Glejte, toliko let 

je služil Miha doli v mlinu, pa se je trudil 
in mučil za mlinarjeve. Menda sme tudi v 
smrti odpočiti nekoliko dni tam. Ali mislite, 
da ne? Kaj bi vam bilo všeč, ako umrjete , 
pa bl vas enostavno vrgli iz hiše, kjer ste 
dannadan težko delali? ” 

„Seveda, prav imaš že. Ali dol v mlin 
je hudirjeva pot. In težak je Miha tudi. Pa 
kar strah je skoraj človeka — po noči z 
mrličem . ” 

„Gretn pa z vami, da vam pomagam nesti . ” 

„Le ostani, duhovni gospod! Saj bi nas 
bilo res sram, če ne bi storili te prijaznost i 
svojemu ubogemu mrtvemu tovarišu . Fantje 

— primite! — Tako . — Lahko noč, duhovn i 
gospod! ” 
Tako je dejal najmlajši . 

Zalosten izprevod je odšel v temno noč. 
Kaplan je postal in pogreznjen v misli, je 
gledal za njim. Kakor veša je plavala svetilka 
in kmalu je izginila za zavojem ceste . 
Semtertja se je zglasilo vriskanje vračajoči h 
se parov s planin ; a tako veselo ni bilo, 

94 


kakor po navadi. Smrt je ogrnila dolino s 

svojim plaščem . 

Kaplan je moral iti preko pokopališča , 
da pride domov. Kakor iz navade, je zavil 
k cerkvi . Vrata so bila odprta in tudi izgubljeni 
ključ je bil v ključavnici . Cerkovnik 
je bil, ko je odzvonil angeljsko 'češčenje , 
najbrže z eno nogo zopet v gostilni, ko j e 
bila druga še v cerkvi. To ni bilo čudno ; 
saj se mu je postreglo v krčmi brez denarja, 
kakor gospodu župniku . 

Hercog je vstopil v cerkev ter je izmoli l 
de profundis za Miho. A kmalu se je tresel 
mraza . 

Nekoliko minut — in bil je zopet preko 
zidu v svoji hladni sobi, pa je pohitel, da 
pride v toplo posteljo. Ko je odložil talar , 
je padel nož na tla, da je zažvenketalo . Pobral 
ga je in položil v miznico, ki jo je 
pazno zaprl . 

Ze so se javijale na vzhodu prve rdeč kaste 
barve novega dneva, ko je zaspal in 
prvi petelinov klic na dvorišču ga ni moge l 
več zbuditi. 

A v miznici je ležal okrvavljeni nož z 
odlomljeno ostjo. 

Ako bi hoteli pisati mikaven roman, bi 
imela fantazija dosti snovi za zanimiv kriminalen 
slučaj : Odlomljeno ost najdejo pr i 
razudenju . Kuharica, ki preiskuje skrivom a 
kaplanova pisma, najde krvavi nož. Kaplan, 
ki ga pokličejo za pričo pred sodišče, pride 

95 


v zadrego ; dolžnost pričan.; a in spovedn i 
pečat si sovražno nasprotujeta . Končno je 
duhovnik žrtev spovednega pečata — 
malem Janez z Nepomuka . 

Ker pa ta spis ni plod bolj ali man j 

živahne fantazije, temveč pripoveduje vsaka 
vrstica samo resnične dogodke, mora potrpežljivi 
čitatelj odpustiti nedostajanje mi kavnih 
in razburjajočih momentov. Resnica 
sama naslika morda še temnejšo sliko, kako ] 
bi jo mogla najbolj razgreta fantazija . 

()6 



0 O00 

Tako kakor sta zjutraj vesela in polna 

upov zaročenca zapustila mlin na poti v 
cerkev in k poroki, tako žalosten in mračen 
je bil sedaj povratek mladih zakoncev v 
skupni dom. Take svatovske noči nista pričakovala 
zjutraj, ko sta šla preko bistrega 
potoka, iz katerega so se sedaj dvigali 
strahovi. 

Kaplan je poskrbel, da ne pozabita nikoli 
na to svatovsko noč, ko jima je po 
tolikih veselih gostih dneva poslal takega 
tovariša na prenočišče. 

Mrlič bi bil pač lahko ležal tudi v mrtvašnici 
. Pravzaprav bi bilo to vseeno. Toda 
Hercog jima je hotel izreči nepozabno pridigo 
z nemimi usti mrtveca. Mrlič naj govori, 
ker zapira njegova lastna usta spovedn i 
pečat. 

97 


Ko sta se poročcnca približala mlinu , 
so bila hišna vrata odprta kakor za sprejem . 
Veža in troja okna velike izbe so bila razsvetljena 
in v nevestini izbi, kjer sta stali 
čisto pregrnjeni postelji vspored, je odsevala 
rdečkasta luč skozi pritegnjene zavese . Stara , 
dobra Katica je vse tako uredila za sprejem , 
ko so prinesli hlapca mrtvega in krvavega 
v hišo, še preden sta se vrnila mlada poroč'enca. 


A tudi v mali, posebni sobici je plapolala 
luč, slabotna, a tem bolj usiljiva . 

Cenka in njen mož sta vstopila skozi 
odprte duri in Živa duša se ni zganila. Sla 
sta v jasno razsvetljeno veliko sobo, kje r 
tudi ni bilo ničesar videti, ne slišati . Celo 
velika črna ura poleg vrat se je bila ustavila, 
ker ni danes nihče mislil na to, da jo 
navije. Strašen molk je vladal povsod. Cenka 
je odprla vrata v posebno sobico, a vzkliknivša 
se je naslonila na steber. Tudi mlinar 
se je prestrašen ustavil. Tarn na klopi je 
ležal Miha, kakor je bil dolg — hladan in 
otrpnjen. Majhna oljenica je gorela nad 
njegovo glavo na mizi, na stolu pa je sedela 
stara Katica z rožnim vencem v roki. 

Oba skupaj nista slutila, da so prinesl i 
umorjenega v hišo. Nihče ni imel tolik o 
poguma, da bi bil vprašal, ali je mrlič še 
v gostilni. 

98 


In sedaj sta novoporočenca v velikih, 
mehkih posteljah, ne da bi vedela, kako sta 
prišla tja . Tiho in ne da bi se ganila ležita 
tarn, kakor mrlič pod njima, ki straži Katka 
ob njem . 

Oba se delata kakor bi spala, da ne 
izdata svojega srčnega strahu . 

Končno pa ni mogel mlinar več obležati 
v postelji . Premagal je grozo pred mrličem 
. Z rezko jasnostjo se je naenkrat 
spomnil na vse . Ko ga je bil v besni ljubosumnosti 
in v nepremagljivi jezi zabodel, ni 
mogel potegniti noža iz rane . Nož mora 
torej tičati še v prsih. Dobiti ga mora za 
vsako ceno . Vsa njegova bodočnost je odvisna 
od noža. Jutri pride sodnijska komi sija, 
pa najde nož. 

Zato se je skrivoma odplazil v izbo , 
pred katero ga je bilo strah . Plašno se j e 
ustavil tupatam ter je poslušal. Moralo je 
biti! Potihoma tipajoč, je stopical dalje in 
dalje. Sreča mu je bila prijazna. Stara Katica 
je zaspala pri mrliču, rožni venec ji j e 
padel iz rok. 

Sedaj le urno! Roka se mu je začela 
tresti, ko se je le dotaknil mrzlega trupla , 
da poišče nož v strjeni krvi. Ali divja groza 
ga je pograbila, silno je drgetal, prsti so se 
mu zadrli skozi zgoščeno kri v široko rano. 
Globoko je lahko posegel z roko, ali noža 
ni mogel najti . 

99 


Prepaden je strmel mlinar mrliču v 
obraz. Ali umorjeni je ležal tiho in mirno . 
Bilo je, kakor da so govorila njegova usta : 
„Nož iščeš? Prepozno prihajaš. Nož je v 
boljših rokah, kakor bi bile tvoje. Sedaj te 
držim. Morilec! Morilec! ” 

Mrzel pot je prodiral mlinarju iz čela. 
Ali ne done klici skozi okno : „Morilec! ” 
Ali mu ne tiči že nož v vratu? Vso samo zavest 
je izgubil. Ne da bi mislil na svoje 
okrvavljene roke, šklepetaje z zobmi se je 
povrnil v posteljo in s svojimi črnordečim i 
prsti je zamazal snežno bele rjuhe . 

Pa tudi mlada mlinarica je ležala, ne 
da bi zaspala . Neprenehoma je morala mi sliti 
na njega, ki jo je tolikokrat objemal v 

vroči ljubezni, a sedaj leži mrzel kakor le d 
na mrtvaškem odru . Le ena misel jo je tolažila 
. Ko je bil prišel Pepe ogledat nevesto, 
ga je vodil njen oče po dvorišču i n 
po hiši, po polju in po travnikih, po gozdu 
in po planinskih pašnikih, Vse mu je po kazal 
in vse mu je ugajalo zelo. 

„Kaj pa jaz. Ali ti nič ne ugajam? ” 
mu je pošepetala v uho z vročim dihom in 
sramežljivo je zarudela. 

„Ti? Glej, še prav pogledal te nisem, ” 
je hotel reči. Ona pa je že smuknila skozi 
vrata in da ji more odgovoriti, je moral za 
njo. Cevka pa je vedela, kako se glumi 
sramežljivo devico in kako se podraži nje


100 



govo poželjenje . Zapeljivo ga je pogledala, 
a vendar se je branila. Tako si jo je bil 
takrat osvojil. In sedaj, kadar se v nekoliko 
dneh oba umirita nad smrtjo ubogega nepozabnega 
Mihe, prizna sramežljiva in srečn a 
svojemu možu, da se počuti izza tistega ženinovega 
objema mater. Tedaj bode pač 
vse zopet v redu . 

V tem, ko je prebdel mladi zakonski 
par zadnje ure noči v mučnih mislih v svojih 
posteljah in je ležal dolgoletni zvesti hlape c 
mrtev in mrzel na trdi klopi, sta spala prava 
morilca spanje pravičnega na mehkih ležiščih, 
ki jima jih je poslal vinski bog. 

Gospod župnik bi bil gotovo prespa l 
čas za mašo, ako ga ne bi bila prišla kuharica, 
samo s spodnjim krilom odeta, budit. 
A tudi kuharica se ne bi bila zbudila, ako 
je ne bi bila Micika tresla, dokler ni odprla 
oči . 

Sedaj je šel župnik k oltarju in ni niti 
mislil na to, da je postal morilec . Neka j 
mu je pač bučalo v glavi in zato se je namenil, 
da pove, kadar pojde čez mesec dni 
k spovedi, prav skesano: „Malo preveč 
sem pil .” 

Sedaj je torej že zopet dosti svet, da 
se lahko približa oltarju . Se prav posebno 
je hitel z mašo . Silno ga je ž'ejalo po vodi, 

a pred mašo popiti le kapljico vode, j e 
strag en, greh. 
101 


Da je bil snoči od vina tako opojen i n 
zaspan, da je izblebetal kuharici spovedn o 
tajnost, na to se ne spominja. ln če bi mu 
to kdo dejal, ne bi verjel . 

Oskruniti spovedni pečat tega n i 
storil še noben duhovnik . On, eden naj boljših, 
pa že celo ne bi storil kaj takega . 

Ustrašil se je, ko mu je cerkovnik v 
zakristiji povedal o umoru . V najglobokejš' e 
peklensko brezno je preklel morilca. Toda 

če bi mu bil sedaj njegov angelj varu h 
tožeč dejal, da je sam morilec, bi bil pre j 
verjel, da je angelj božji zmožen umora , 
kakor on, sluga božji . 

V prvi cerkveni klopi, prav pred oltar jem, 
je sedela kuharica. Seveda se je morala 
danes boriti s spancem ; ali njene roke 
so sukale rožni venec, ustnice so se ji gibale 
v marljivi molitvi . Hvalila je boga, da 
ni tako hudobna, kakor drugi ljudje. Da so 
med ljudmi zverine, ki more druge ljudi , 
tega ni mogla razumeti, a še zlasti ji n i 

šlo v glavo, da bog ne pokonča takih ljudi 
z žveplom in s smolo. 

Na to pa prav nič ne misli, cla je bila 
s spovedno tajnostjo na jeziku, ki jo j e 
bila s svojim prilizovanjem iztlačila iz žup nika, 
pohitela v družbo klepetavih žensk . 
Z njenega jezika je šel strup častikraje o d 
ust do ust, a po preteku ene ure se je se sedel 
v ušesih ženinove tete . Ta pa je sto


102 


rila zopet le dobro delo, ko je posvarila 
ženina : „Ti, Pepe, le pazi na svojo ženo. 
Ti, ta ima nekaj s hlapcem iz žage, z Mi-
horn . Prav žal mi je, da si tako osleparjen . 
Kaj ne veš, da je tvoja žena nosna od 
Mihe? Dobro mislim za,,te; pazi nanjo! Da 
da, lahko mi veruješ . Zupnikova kuharica 
sama je pripovedovala in ona bode že ve


dela, drugače ne bi bila rekla. Glej, pa bi 
bil rajši vzel mojo Reziko ; bi bil dobil le 
čisto devico. ” 

Ali mlinar že ne posluša več na to, 
kaj ona govori. Vino mu je že v glavi, sedaj 
se pridružuje še ljubosumnost. Ravnokar 
je njegova nevesta plesala s hlapcem . 
In kako se je ona prislanjala nanj in s 
kakšnimi bliščečimi očmi ga je gledala ! 

Župnikova kuharica ima že prav. Sedaj 
pleše hlapec zopet z drugo. Zal fant je res . 
Ni čuda, ako se je prikupil Cenki . Morda 
je nemanič celo računal na lepi mlin, ki j e 
sedaj njegov. S Cenko vred . . . Ali je ona 
njegova ali hlapčeva? Z mlinom naj dobi 
še otroka povrh? . Tako mu je preletavalo 
po vinjeni glavi, pesti so se m u 
stiskale, v očeh se mu je bliskalo. Naenkrat 
pa skoči drug fant k Mihi pa mu iztrga pie 
salko, kričeč: „Z mojo deklino ne bodeš 
plesal. Razumeš. Ali bi jo rad vjel? Tega 
ne bo!” Pest, ki jo je okrepčala ljubosumnost 
in želja za prepirom, je telebnila Mih i 

193 



na glavo . Ali Miha ni bil len, temveč je 
dvojno povrnil udarec. Oba fanta imata 
svoje prijatelje, ki se zavzemajo vsak za 
svojega tovariša, in najlepši svatovski tepe ž 
je gotov. Dekleta, ki so v takih slučajih 
vselej prvi povod, se plašno stiskajo v kotu 
in vsaka zakriči, ako dobi njen Ljubček posebno 
krepko po glavi . Godci so pravzaprav 
zadovoljni, ker se lahko spočijejo. Doslej 
je še prav prijetno ; tolče se samo s 
pestmi, klopi še ne pokajo in težki vrči 
stoje še popolnoma mirno na mizah . 

In danes tudi ne bode hujšega, kajt i 
že se vmešava ženin . Ko je dobil Miha 
prav pošten udarec v obraz, da je brizgnila 
kri, je Cenka, sedeča poleg svojega moža ,
nehoté vstrašena zakričala — pač prav natihoma. 
Mlinar pa je poskočil in se je po mešal 
med razsajajoče fante . Ali jih hoče 
pomiriti? Ali je morda pozabil, da je že 
pol dneva mož, pa se hoče še enkrat udeležiti 
fantovskega veselja? Kdo ve? . . 
Nikogar ni udaril, nihče ni videl, da je bil 
v njegovi roki nož ; morda zaslepljen v ljubosumnosti 
sam ni videl tega . Ali v besnem 
sovraštvu je trenotek pogledal Mihi v oči in 
veseli hlapec se je zgrudil, z nožem v prsih,
kakor da ga je strela zadela. 

Kdo je storil to? Kdo? Da — kdo bi 
to vedel? Mlinar gotovo ne. On sedi že 
zopet, težko dihajoč, s steklenimi očmi 

104 



poleg plakajoče neveste. Cenka plaka za 
svojega Miho. Imel je torej prav, da se j e 
rešil svojega tekmeca. 

Doma je župnik že sanjal o nebesih , 
kuharica pa o kramarju Nandetu ; a vendar 
sta bila oba kriva uničenega človeškega 
življenja. Iz župnikovih ust izvlečena spovedna 
tajnost je potegnila tudi morilni nož 
iz no2nic . . . 

Za kuharico je klečala včeraj poročen a 
dvojica. Nasprotovalo bi šegi in bil bi greh , 
ako ne bi bila prva pot mladih zakoncev 
iz postelje v cerkev. Samo siromaki, ki si 
morajo že prvi dan zaslužiti svoj kruh, so 
prosti te dolžnosti. 

Ta dvojica je molila res pobožno, se veda 
iz strahu in obupa. Mlinar se je pri 
bogu zaobljubil, da se vdeleži romanja k 
Mariji pomagaj, ako ne pride na dan, d a 
je morilec. Mlinarica je molila za očeta 
svojega otroka. 

Celo kaplan bi bil danes skoraj zaspal 
jutro. Njega ni nihče budil razven solnc a 
in žvrgolečih ptic, a danes so ga pustile 
tudi one na miru, misleče menda, da mora 
nadomestiti mnogo spanja . 

105 


Kaplanova maša pa je bila danes z a 
uro daljša, kakor župnikova. Saj je moral 
danes moliti mnogo : Za morilca — z a 
Miho in za njegovega otroka — skoraj b i 
bil pozabil na Lenko, ki je menda ravno v 

tem času vstopila v hišo njegove sestre . 

106 


va dneva sta bila pretekla izza tiste 
lepe, vesele svatbe, ki je končala z ubojem . 
Orožnik v lepi uniformi in s peresom 
na glavi, ki so ga občudovali vsi otroci, ko 
so hiteli iz šole, je prišel v vas, iskat marilca 
. Našel pa ni niti noža, s katerim se j e 
izvršilo umorstvo, kaj še da bi bil našel 
morilca . 

Miha ni mogel več govoriti ; pa tudi 
ako bi bil mogel, ne bi povedal, kdo ga 
je zabodel na smrt. Mlinar se je kazal neskončno 
tužnega, da je izgubil na tako žalosten 
način hlapca za žago ravno sedaj, 
ko leži toliko lesa pred mlinom . Gostilniča r 
seveda ni vedel ničesar. Pa tudi če bi bil 
kdo kaj vedel, orožniku ne bi bil nihč e 
povedal . 

Zopet je plavalo krasno jutro nad dolino, 
ko so nesli iz mlina krsto, v kateri 
je bil zabit Miha. Ko je stal pred enim 
mesecem veselo pojoč pri svoji žagi, ki j e 

107 


ravno tako pela, ko je rezala debla in je 
metala žaganje na vse strani, bi se bilo 
njegovo okroglo lice še bolj veselo nasmejalo, 
ako bi mu bil kdo dejal, da napravijo 
ravno iz teh desek krsto zanj. Za tako veselega 
in krepkega fanta še ni zrastel les 
zakrsto . . 

V nobenem očesu ni bilo opaziti solze. 
Saj hlapec ni imel ne očeta, ne matere , 
tudi ne ljubice, ne neveste . Lenka ni smela 
plakati, kajti bilo bi vendar zelo sumljivo 
in kmalu bi kdo opazil, da ji je bil več 
kakor hlapec . Sarno drevje okoli mlina je 
posulo nekoliko jutranje rose na krsto, ko 
so jo hitro nesli mimo. Mlinsko kolo stoji 
tudi danes mirno kakor pred tremi dnevi , 
kakor da žaluje za tovarišem, ki je bil ravno 
tako uren pri delu, kakor kolo, ki ne pozna 
počitka. Voda pa hiti preko kolesa pa šumi : 
„Nič ne žaluj. Ljudje so kakor voda. Postajanja 
ni . Eden gre, pa pride drugi. ” 

„Glejte, kako malo gnezdo ima Miha ! ” 
je zakričal vrabec svojim tovarišem ; „tako 
malo gnezdo, da se ne more niti obrniti v 
njem. ” 

Gore pa so gledale v svojem tihem 

veličanstvu ravnodušno na mrtvaški sprevod . 
Kaj je človek prirodi! Planine so jih videle 
sto in sto tisoč, ki so prihajali pa so izginjali, 
odkar so se pred tisočletji Ljudje na selili 
v tej dolini. 

108 


Sarno po gozdu je šumelo ; drevo je 
pripovedovalo drevesu in dalje je šumel o 
gor do borovja in do kota, kjer je izviral 
gorski potok : 

,,Sedaj je sam mrtev, ki je rezal naša 
najlepša debla v ozke deske . Ne tožite ! 
Sumite veselja! Clovek je nevarnejši kako r 
lesni kukec. 

Spremstvo mrliča je naraslo, da je bil 
dolg sprevod . Od vseh strani so prihajal i 
ljudje, stari in mladi, s planin in iz doline, 
da izkažejo zadnjo čast njemu, ki je tako 
žalostno vzel slovo. Štirje krepki fantje, 
najboljši Mihovi tovariši, so nesli krsto, kateri 
so sledili glasno moleči moški, potem 
pa ženstvo po dva in dva . Ako ne bi bilo 
šele pol sedmih zjutraj, temveč vsaj de-
seta ura dopoldan, bi bilo po velikem številu 
žalujočih slutiti, da je to pokop bo


ptega mlinarja, ne pa njegovega hlapca. 

Cim bogatejši je bil kdo v življenju, tem 
poznejša je ura, ko ga pokopljejo . Kajti 
zastonj se ne posti gospod župnik tako 
dolgo. Zato pa se nad mrtvim bogatinom 
poje molitve . Kmetje pač ne razumejo, kaj 
poje gospod župnik, , ali glavno vsebino so 
uganili po svoje : Cim več se poje, tem 
večji je račun. 

Bil je ubožni sprevod vkljub velikem u 
spremstvu. Ako nastopi bogatin zadnjo pot 
na pokopališče, buče in brne vsi zvonovi 
celo uro ; za Mihcem pa sta toževala le naj


109 



manjša zvončka na stolpu svojo žalno pesem, 
ko so nesli krsto že preko pokopalika. 
Ker poznajo tudi zvonovi veliko razliko 
med siromakom in med bogatinom , 
pojo tudi na svoj način . . . 

Mladi kaplan, ki ga je zadelo, da je 

blagoslovil mrliča siromaka, kar je bilo brezplačno, 
je bil globoko ginjen zaradi nesreč nega 
konca, ki ga je bil sam videl, in tudi 
vsled velikanske udeležbe pri pogrebu. Ko 

poškropil krsto z blagoslovljeno vodo, 
je kanila nanjo tudi solza iz njegovega 

očesa in ko je vrgel tri lopatice zemlje v 

grob, ga je prevzela taka ginjenost, da j e 

brez prevdarka začel govoriti ljudstvu, k i 

je stalo v gostih vrstah okrog groba. 

Govoril je v imenu njega, ki je počival 
tam doli v odprtem grobu. Najprej se je 
zahvalil vsem, ki so prišli, da se zadnjikrat 
poslove od njega ; govoril je tako lepo in 
živo o veličanstvu smrti, pa tako enostavno 
in zato ginljivo o pripravi na smrt, da se 
je kmalu zglasilo splošno ihtenje med množico. 
Besede, ki bi bile padle vcerkvi, izrečene 
na prižnici, na trda tla, so našla ob 
grobu plodovito prst v človeških srcih. Govoril 
je o ljubezni, ki je močnejša nego 
smrt, o pravi ljubezni, ki združi po kratki 
.ločitvi zopet ljudi gori v nebesih, ako so 

se na zemlji zvesto in pošteno ljubili 

zato naj vsakdo tako živi, da sme pričako


vati gori svidenje v večni ljubezni . 

no 


Ker so vsi plakali, je smela sedaj tud i 
Cenka odpreti vire svojim solzam, ne da bi 
vzbudila sum. Samo mlinar je stal tam 
neginjen ; kakor da je bil njegov duh odsoten, 
je gledal na tla. Ali naenkrat, kakor 
da ga je nekaj sunilo, je dvignil glavo, k o 
je kaplan končal : 

„In sedaj vam moram sporočiti še poročilo, 
katero mi je naročil ranjki v zadnjem 
trenotku, preden je umrl. Seveda ne vem, 
ali je tukaj tisti, komur naj izročim zadnj e 
naročilo, zadnji pozdrav. Ali ker je zbrana 
skoraj cela fara, je med vami morda tisti , 
ki mu je s svojim ostrim nožem prerezal 
nit življenja . Ako si ti, ubogi grešnik, s 
krvavimi rokami res med nami, tedaj č.u j 
zadnjo vest mrtveca iz groba : Od srca ti 
odpušča kot pravi kristjan ; odpušča ti, ka


kor je Kristus odpustil svojim morilcem. 
Njegova zadnja beseda je bila : Oče v nebesih, 
odpusti mu! In sedaj gotovo že 
moli zate gori v nebesih. Stori pa sedaj 
tudi ti, kar je treba, da ti bog odpusti. 

O kristjani! Bratje! Zakonci! Sosedje! 
Ne sovraštva! Cuvajte se sovraštva , 
da umrete v miru! ” 

Pridige ob odprtem grobu ni dožive l 
še nihče v Oospojni. Molče je odšlo ljudstvo 
v cerkev k maši, ki jo je čital kaplan 
pro fideli defuncto Michaele v črni mašniški 
opravi. Cerkovnik je bil že pripravil rdečo , 
a kaplan je zahteval črno. 


Ko je bila maša končana, se jib je največ 
povrnilo še enkrat k Mihovemu grobu , 
da izmolijo še molitvico. Marsikdo je podal 
tam v spravo roko svojemu sosedu, s katerim 
je živel že dolga leta v sovraštvu ; 
marsikak družinski prepir je padel tukaj v 
globok grob . 

Samo mlinar je odšel v težkih misli h 
domov. Ali je mislil kaplan nanj ? Ali n i 
morda vjel kratek pogled? Menda vendar 

več ve, kakor je videti. Ali mlinar je ostal 
trden, to mora priznati sam sebi ; niti oko 
se mu ni orosilo, ko je kaplan vse omehča l 
kakor maslo pa jih je ovijal okoli prsta. 
Gotovo ima kaplan njegov nož. A kako 
bi ga dobil od njega? Ali naj ga poskusi 
podkupiti? Zakaj ne? Za denar se dobi 
vse od popa. Ali pa da bi mu ga vzel po 
sili ali pa z zvijačo? Dobiti ga mor a 

tako ali tako. Dokler je njegova usoda v 
kaplanovih rokah, nima mirne ure . 

Ko paje šel črez potok, iz katerega je 
pred tremi dnevi kaplan potegnil Lenko z 
mlinarjevim otrokom, se je naenkrat na smejal. 
Z dlanjo se je udaril po čelu pa 
je dejal : ,,Kako more biti človek tako ne umen! 
Da se nisem takoj spomnil na to ! 
Bedastemu kaplanu že zamašim usta, da ne 
bode mogel reči niti bé! Takoj v nedeljo 
se grem izpovedat, pa mu povem vse. Tedaj 
ohrani lahko vsa poročila in vse pozdrave 
svetega Mihe zase, z nožem vred. Ej, iz


112 


poved je vendar koristna stvar, haha . Sedaj 
se šele veselim svojega mlina ! " 

„Pa Cenka tudi? Cenka tudi?” j e 
vpraševal vrabec na drevesu. A mlinar ga 
ni več slišal od veselja nad svojim lepim 
načrtom ; in opoldan mu je vse tako dobro 
teknilo, da je celo zmanjkalo cmokov . 

Cerkovnik je ravnokar odzvonil enajst 
in vse se je veselilo tega klica po vaških 
hišah . Ako zvoni zjutraj na vstajanje, al i 
pa opoldan in zvečer na molitev, se ne 
sluša tako točno tega glasu, kakor če na znanja 
ob enajstih : „Miza je pogrnjena, 
pridite jest! ” 

Tudi kuharica v župnišču je kuhala 
danes s posebnim veseljem za gospode i n 
za posle. Cerkovnik je postavil po maši 
dve kositrovi skledici, polni novčičev, ki so 
jih ljudje darovali med mašo, na kuhinjsko 
mizo in kuharica je takoj preštela . Bilo je 
18 kron in 94 vinarjev. Toliko včasi niti 
največji pogreb ne nese, pri ubožnih pogrebih 
pa se nabere včasi komaj 40 vin. 

Miha pa je ležal že sam zunaj na po


kopališču . Soince ni moglo doseči do njega, 
akoravno se je igralo toplo in prijazno okol i 
gomile. Vedno mu je bilo dober prijatelj ; 
njegovo lepo lice je opeklo, da je bilo rujavo, 
povsod je izvabljalo življenje, njega 
pa ni več moglo obuditi . 

Kos je sedel na priprosti leseni križ i n 
je pel sladko pesem, naenkrat pa je sunil 

113 


dol po malega črva, ki je hotel zlezti v 
grob. 

Nobenega oblačka ni bilo na nebu . 
Naenkrat pa je vendar začela razsajati nevihta, 
da so celo vrabci preplašeni odleteli 
z župnijskega okna, kjer so radovedni in 
lačni gledali v jedilnico . 

Notri sta ravnokar sedla župnik in kapla n 
k mizi. Že med molitvijo je švigalo okoli 
trdih župnikovih ust kakor bliskavica . 

Komaj je pojedel kaplan prvo žlic o 
juhe, pa je že švignila župnikova beseda : 
„No, s kakšnimi komedijami pa za


čenjate? Saj ste imeli fulminanten nagrobni 
govor! Kaj ste mar protestantovski pastor! 
Cela župnija je pokoncu. Tako mi pokvarite 
ljudstvo, da kmalu ne bode več vedelo, ali 
je še katoliško, ali pa že lutrovsko . Veste, 
mnogo vaše dušobri2je ni vredno ; da ste 
pa tako krivoveren, tega vendar ne bi bil 
pričakoval . No, Bog se naj vas usmili, ako 
izve prečastiti konzistorij za to. ” 

prečastni —." Toda dalje ni prišel 
kaplan. 

„Kaj, še ugovarjati mi hočete? Ali ne 
izprevidite, kakšno neumnost ste naredili 
kot katoliški duhovnik? Takega greha na 
posvečenem pokopališču ne morete oprostiti.” 


',Gospod župnik, jaz sem —." Zopet 
ni mogel kaplan nič več reči. 
„Da, jaz, jaz ! Ali ste vi župnik, ali jaz ? ” 

114 


Sedaj je sledil blisku ge grom . 
dlanjo je udaril župnik po mizi, da je za2venketal 
kaplanov kro2nik in kozarec za 
vodo. Tako krepko je udaril, kakor na priž nici, 
kadar je pridigoval o novih, grdih šolskih 
postavah . 

„Da, ako bi se za nagrobni govor še 
dobro plačalo ! Toda kdo plača kaj za 
tega lumpa, za tega falota, ki je Cenki — " 
Naenkrat se je prekinil. Skoraj bi mu bilo 
ušlo nekaj, kar je mogel vedeti samo od 
izpovedi . 

„Saj je bilo samo nekoliko svarilni h 
besed, ki ni treba pla6e zanje,” se je drznil 
omeniti Hercog . 

„Tako, ne plačati? Zakaj pa ne? Mi 
nismo lutrovski pastorji, ki govori6ijo zastonj 
nad grobom. Seveda, tak kaplan bi 
lahko vse storil zastonj, ker mu mora 2upnik 
dati jesti. Odkod pa naj 2upnik vzam e 
denarja, da izdrži kaplana, zato se tak mladi 
gospod ne briga. Bodete 2e videli, kadar 
postanete sam župnik . Ali to vam lahko 
pravim, da iz vas nikoli ne bode 2upnik,
ako ne postanete boljši duhovnik . ” 

Kakor ubog grešnik je sedel kaplan na 
svojem mestu . Jesti ni mogel ve6. Ali j e 
bil res tako velik greh, da je slušal glas 
svojega srca? In sedaj je moral reči 2upniku, 
svojemu strogemu gospodu, še nekaj, 
kar gotovo tudi ostro obsodi. Ali moralo 
je biti, ker je bilo zaradi mašnega štipen 


l} 5 


dija, torej zaradi svete stvari. Torej pove 
rajši takoj, kakor da bi privabil pozneje še 
novo nevihto . Skoraj tresoč je povedal še 
svoj drugi greh : 

„Prečastiti gospod župnik, bral sem 
danes sveto mašo za pokopanega Miho . ” 

, Tako, tako ; zato torej niste oblekli 

rdeče mašne obleke, temveč črno? Cerkovnik 
mi je že povedal . Ze dobro. Pa be-
rete jutri rdečo mašo. Ali kdo plača črno, 
ki ste jo brali danes? A? " 

,Ko sem opazil, da gre toliko ljudi k 
maši, sem si mislil, da bodo pač toliko darovali, 
da ostane še dosti za sveto mašo . 
Menim, da se je nabralo gotovo šestnajs t 
kron ofra, pa ostane še dosti, ako se odtrga 
krono in dvajset vinarjev za mašo za 
pokojnega, ki je bil pač tudi kristjan ." 

Ali ta pregrešek je bil v župnikovi h 

očeh še večji, kakor govor na pokopališču . 
Z velikimi nemirnimi očmi je gledal kaplana, 
potem je udaril z obema rokama po mizi : 

,Kaj so vam mar darovani krajcarji ? 
Cegavo je darilo ? Ali ne veste, da je svetoskrunstvo, 
tatvina, rop nad opravičenim žup nikom, 
ako se kdo dotakne darila? " 

Sedaj bi se bil kaplan skoraj sam sme jal, 
kajti v tem oziru se je čutil nedolžneg a 
in skoraj z učiteljskim glasom je dejal : 

gospod, župnik, saj se vam ne 
vzame niti vinarja ; mašni štipendij za pokojnega 
je vaš in ravno tako so vaši daro


116 


vani krajearji . Seveda, po cerkvenem prav u 
bi bilo z darilom malo drugače." 
„Tako? Cegavo pa je darilo pri oltarju , 
ako ne 2upnikovo ? ” 

„Po cerkvenem pravu pripada daril o 
duhovniku, ki mašuje, kadar se pobira dar. 
Ali jaz tega gotovo nikoli ne bodem zahteval, 
pa vam rad pustim te darovane krajcarje 
.” 

„Pojdite se solit z vašim cerkvenim 
pravom, ako pripravi 2upnika ob njegovo 
pravico . Vi razumete o cerkvenem prav u 
toliko kakor zajec na boben. Tukaj velja 
pravica navade — ” 

tem je prišla kuharica z govedino in, 
še preden je postavila kro2nik na mizo, j e 

začela 

je z darilnimi krajcarji? 2e verjamem, 
da bi jih radi, da jih lahko zapijete . 
Ali veste, jaz jih potrebujem za siromake ." 

Sreča za kuharico, da ne pride noben 
siromak več do župnijskih vrat. Kajti ako 
je kuharica opazila, da je pozvonil berač , 
sploh ni odprIa vrat . Ako pa se je že zgodilo, 
da je berač lahko poprosil, se je reklo : 
„Polovico nazaj 1In berač je dobil še le

.” 
tedaj novči6, ako je vrnil vinar. Ali tudi za 
berača je 6as denar, ne le za milijonarja in 
tako se je zgodilo, da so šli berači redno 
mimo župniš6a . Da, potujo6i rokodelski pomo6niki 
so naredili celo tajno znamenj e 
tistim, ki pridejo za njimi. 

117 


Seveda, enkrat je sedel gospod župni k 
takemu malopridnežu na limanice in od ti


stega časa noče ničesar več vedeti o te j 
sodrgi. Enkrat je imela namreč kuharica 
tolsto gos na ognjišču, ko je tako močn o 
pozvonilo, kakor da je prišel sam škof. 
Kuharica ni mogla oditi od ognjišča in zat o 
je šel župnik sam odpreti. Zunaj pa je stal 
zopet predrzen berač, pravi potepuh in je 
lepo poprosil za malo miloščino. Župnik 
je posegel v žep in mu je pomolil novčič . 
Ze je hotel prosjak poseči po njem, rekoč : 
„Bog poplačaj !” Ali župnik je hitro potegnil 
roko nazaj, pa je zagrmel : „Polovico 
nazaj !” Kijukar je iskal po vseh žepih, a 
ni našel nikjer pol novčiča. Ze je hotel 
župnik zaloputniti vrata, ali predrznež j e 
vtaknil nogo za prag in je gledal s tako 
čudnimi očmi župnika, da se je ustrašil i n 
mu je vendar dal novčič, rekoč : „Zato pa 
eno leto ne smeš priti . ” 

„O prečastiti, akoravno imam raztrgan o 
suknjo, sem vendar pošten človek . Dam 
vam častno besedo, da vam vrnem pol kraj carja, 
čim ga dobim . Pretežko bi bilo z a 
mojo vest, da bi vam ostal celo leto dolža n 
pol krajcarja.” 

To rekoč je berač izginil z mnogimi 
pokloni. 

„Castna beseda, poštenje, vest — pojdi , 
pojdi!” si je mislil župnik. 

118 


Ali štiri tedne pozneje je prišel s pošte 
iz štiri ure oddaljenega mesta, kajti v Cospojni 
ni bilo pošte, poseben sel z velikim 

denarnim pismom, zapečatenim s petimi velikimi, 
rdečimi pečati . Z moško roko za pisan 
je bil na zavitku celi lepi naslov gospoda 
župnika in bilo je videti, da je 
pripadal pošiljatelj boljšim slojem . Po debelosti 
pisma je bilo soditi, da je vsebina 
bogata . Z velikimi očmi, kakor da je vseučiliški 
dijak in kakor da je že 25. v mesecu, 
je zijal župnik na pismo v poštarjevih 
rokah . 

„Krono šestdeset vinarjev dobim za 
posla, pa porto je dve kroni dvaintrideset.” 
Z ozirom na debelost pisma je župnik 

plačal, akoravno s težkim srcem. Pošiljateljbi bil lahko plačal vsaj porto ! 

Sel je komaj izginil s svojim plačilom ,
ko je župnik že prerezal pismo, pazno, da 
ne poškoduje kakega bankovca ali kake 
obligacije. Vsebina je morala biti vsekakor 
mnogo vredna, kajti prvo je bil prazen papir, 
drugo tudi, ravno tako tretje, četrto . 
Končno je imel v rokah pismo, v pismu pa 

nov novcat krajcar. Pismo pa je glasilo : 

,,Prečastiti gospod ! 

Blagovolite odpustiti, da sem moral toliko 
časa ostati Vaš dolžnik. Nisem sam 
kriv, da tako dolgo nisem našel tako urnazanega 
človeka, ki bi dal ubogemu potnik u 

119 



pol novčiča miloščine. Šele danes mi je 

pomagal prošt v Mattighoffnu, da Vam 

lahko povrnem častni dolg. 

Sprejmite, prečastiti gospod, še enkrat 

mojo najiskrenejšo zahvalo in ohranite me 

v dobrem spominu, dokler se ne povrnem. 

Josip p1 . Jarošin, 

ponesrečen turist . 

V Mattighoffnu, 16. julija 1865 ." 

Nad tako hudobijo se je celo svet mož 
lahko razjezil. Topot je pošteno psoval, 
dobri, za poslovo plačo in za porto ogoljufani 
gospod župnik . Celo iz Mattighoffna ,
torej iz tuje dežele je poslal potepuh pismo , 
da je bilo treba plačati visoko poštnino. 
Da je prav slabih Ijudi na svetu, je že davno 
vedel, a da je kje tako hudoben človek, n e 
bi bil nikoli mislil . 

tega dne so se izogibali vsi berač i 
farovških vrat, ker bi bili morali slišati besede, 
ki so bile namenjene poštenemu potepuhu. 
In križali so se sedaj pred župniščem 
namesto pred cerkvijo . 

Ako je takrat bliskalo in grmelo, j e 
sedaj padala toča nad kaplanom, da je celo 
župniku zaprlo sapo. 

Toda sedaj je imel tudi kaplan že dosti. 
Župnika je moral poslušati, to je bila 
njegova duhovniška dolžnost, ki mu je nalagala, 
izpoznati v predpostavljenem župniku 
božjega namestnika. All da bi ga zmerjal a 

120 



kuharica, ki je kradla darilo, kakor šolskega 
otroka, vendar ni moral trpeti. Ne da bi 
bil zavžil kaj druzega, kakor nekoliko žlic 
juhe, je odšel iz neprijazne jedilne. 

Sel je v svojo sobo, a tudi v tem mračnem 
kotu se mu ni povrnilo ravnotežj e 
njegove tresoče se duše. Torej ven na 
solnce ! 

In sedaj je dobil župnik sam svoj 
delež . 

„Prav se vam godi, kei ste predober s 

tem mlečnozobnežem. Sedaj imate! Cela 
fara je kakor med za kaplana. Ali ne opazujete, 
da hodijo ljudje mnogo rajši k njem u 
na pridigo, kakor k vam? In kako se je s 
komedijo na pokopališču zopet priliznil ljudem 
! E, moj Bog! Da sem jaz župnik, 
še danes bi stante pede pisala škofu . Ali 
vi se ne upate, bojite se kaplana. Da, le 
dajte si darilne krajcarje — naenkrat je bi l 
njen glas miren ; pokazala je skozi okno na 
kaplana, ki je šel v cerkev, — „glejte, no-
rec hiti zopet v cerkev, pa naju zatoži oba 
pri gospodu Bogu!” , S tem dovtipom j e 
bila nevihta končana. Zupniku je šlo jedilo 
v tek, kuharica pa je sedla na mesto norega 
kaplana in je jedla njegov delež. 

Ali kaplan ni v cerkvi nikogar zatoži l 

bogu, temveč je molil za mir svojega srca . 
In ko je šel iz cerkve v šolo pa se mu je 
iz jasnih otroških oči nasmejalo čisto modr o 
nebo, je pozabil na nevihto . Po goli se je 

121 



vrnil čez pokopališče in ko je uzrl sveži 
Mihov grob, ga je bilo sram, da je bil pre j 
tako razburjen. Enostavni hlapec je še v 
smrti odpustil svojemu morilcu, on pa je 
bil že zaradi nekaterih neprijaznih besed 
tako nepotrpežljiv ! Ne, to se ne sme več 
zgoditi. Rajši trpeti krivico pa se jeziti 
nad njo. 

122 



IX . 
va tedna sta minula izza velike svatbe. 
Mlinar je bil res prvo nedeljo pri kaplanu 
na spovedi . Župnik je po svoji dolžnosti 
že najvdanejše vložil škofovskemu konzistoriju 
ovadbo o kaplanovem „protestantovskem” 
vedenju ; kuharica je štela darilne 

novčiče kakor poprej ; kaplan je tekal čez 
hribe k svojim bolnikom, molil in študiral 
je v svojem raju kakor poprej. Naenkrat 
mu prinese poštni sluga dva pisma . V enem 
je bil poziv škofovega konzistorija, naj se 
pride zagovarjat; drugo je bilo od njegove 
sestre. Pisala mu je : 

„Ljubi brat ! 

Čudil se bodeš, da Ti še nisem odgovorila 
na pismo, ki si mi ga poslal po 
Lenki. Nisem mogla pisati, ker nisem 
imela časa. V hlevu imam namreč dve 
kravi s teleti, svinja pa je dobila štirinajst 
mladih. Sedaj sem vesela, da si mi poslal 
Lenko, kajti dobro zna ravnati z ži 


1 23 


vino v hlevu in tudi v kuhinji jo že prav 
dobro rabim. Nisem Ti pa hotela pisat i 
prej, ker sem hotela najprej videti, kakšno 
je dekle. Saj si mi pisal tako malo o 
njej . Zakaj mi nisi pisal več o tem ? Vse 
mi je povedala : Kako dober duhovnik si. 
To me veseli. V vodo pa ne skači več, 
kajti sicer lahko še sam utoneš, ali pa 
oboliš in umrješ in tedaj nimam več dobrega, 
ljubega brata. Ako ostane Lenka 
tako pridna, o čemur ne sumim, tedaj je 
ne zapustim, kadar dobi otroka . Seda j 
smo tudi dobili novega kaplana ; pri pridigah 
kriči in zmerja ; kar ne maram iti 
več v cerkev, kadar ima on pridigo. Tudi 
političen kazino je ustanovil in rad bi 
dobil mojega moža vanj, a jaz ga ne 
pustim tja. 

Sedaj nas pač kmalu obiščeš . Moj mož 
je kupil dva lepa vranca. Lahko se popelješ 
z nami v Krems, toda kočijažiti ne 
smeš . Ali še veš, kako smo se prekucnili, 
pa smo padli v sneg, ker si napačno potegnil 
povodnika? Lenka Te tudi lepo 
pozdravlja in se Ti še enkrat zahvaljuj e 
za vse, kar si ji storil dobrega . Dala mi 
je tudi pet forintov, ki so ji ostali od 
potnine in pravi, naj Ti jih pošljem. Ali 
obdržim jih, kajti za otroka jih bodemo 
rabili in tebi ni nič ležeče na njih ; duhovniki 
imajo dosti denarja . Ali morda 
preveč razdaš? No, če potrebuješ kaj, 

124 



pač veš, kje je Tvoja sestra, ki se Ti ne 
more dosti zahvaliti za vse, česar si j e 
učil v počitnicah . Knjige o poljedelstvu, 
ki si mi jih poslal, mi zelo ugajajo , 
mnogo se lahko naučim iz njih. 

Ali vaš mlinar, ki se je pred nedavnim 
oženil, mora biti slab ěIovek . Ti, čuvaj 
se ga. Kdor najprvo zapelje ubogo dekle , 
pa jo pusti potem na cedilu in v bedi, 
je zmožen vsake hudobije. Cuvaj se tega 
človeka ; zdi se mi, kakor da bi pahnil 
tudi Tebe v nesrečo kakor Lenko . 

Za danes moram končati in vse, kar bi 
Ti imela še povedati, si prihranim za 
tisti čas, kadar nas razveseliš s svojim 
obiskom. 

Pozdravlja in poljubu je Te v sestrski 
ljubezni Tvoja hvaležna sestra Ana . 

Lep pozdrav od mojega moža. 

Sedaj vidim, da sem zapisala velik o 
neumnost z mojim „poIjubuje Te”. Zapisati 
bi bila morala „po1jubujem prečastito 
roko”. Duhovnika tudi sestra ne 
sme več poljubiti." 

To pismo je kaplana zelo razveselilo . 
Lenka je našla pri njegovi sestri nov dom 
in šele s tem je bilo dokončano delo rešitve. 
Tudi za pričakovanega otroka je bilo 
storjeno najnujnejše ; ne bode se mu treba 

125 


pokoriti za očetov grebe Da, sestra je dobra 
; čim mu dovoli župnik nekoliko dni 
dopusta in čim lahko zapusti šolo in svoje 
bolnike, jo obišče. To pismo ga je prav 
tako razveselilo, kakor se ga je drugo neprijetno 
dotaknilo . Kaj hočejo od njega 
pri škofovskem ordinariatu ? Nobenega greh a 
se ni zavedal . 

„Eh, kaj! Videli bodemo . Za glavo ne 
pojde,” si je mislil . 

Tisti dan, ko je kaplan dobil ta pisma , 
je dejal mlinar zvečer svoji ženi : 

„Speci mi jutri kozico rezancev . ” 

„Jutri imamo vendar mladega zajca s 
cmoki . Pečene rezance pa imamo šele v 
petek.” 

„Sakram —! Če pravim, da naredi 
rezance, narediš rezance. In polno kozico 
jih hočem imeti, da veš. Pojutrišnjem odidem. 
Na romanje grem k Mariji Pomagaj , 
da veš.” 

Dan po poroki se je bil v svojem strah u 
zaobljubil k Mariji Pomagaj, da uide zaporu. 
To obijubo je hotel izpolniti. Ako 
se doslej ni izvedelo ničesar, se mu sploh 
ni treba več bati ničesar. Tudi pred kap lanom 
ga ni bilo nič več strah, odkar je 
bil pri njem na spovedi in je tam povedal, 
kaj je storil. Vsled spovednega pečata je 
postal tudi kaplan neškodljiv. Seveda je 
kaplan tako govoril, da ga je spreletavala 

126 


mrzlica . Kolena so ga bolela, kajti najrnanj e 
pol ure ni prišel iz spovednice. Zato pa 
ga je sedaj tudi sama jeza nad popom. 

Ali mlinar je imel srečo. Še druga 
skrb mu je ležala na srcu : Zapeljana Lenka 
v hiši staršev. Sedaj pač ne bode drugače, 
kakor mastno plačevati, ako pojde dekle k 
sodniji. In v kakšni luči bode tedaj pred 
svojo ženo? Ali pa če bi mu Lenka kar 
prinesla otroka v hišo ? Priseči, da ni oče, 
bi bilo nazadnje še najpametnejše. 

Ta kamen se mu je zvalil s srca. Ko 
je bil pretečeni teden zaradi dote pri očetu, 
je na svojo radost slišal, da je Lenka odšla 
in da nihče ne ve, kje je . 

„Gotovo si je kaj storila, in to je tudi 
najboljše za njo in za otroka., pred vse m 
pa zame.” 

Imel je torej še en uzrok, da se pod a 
poln hvaležnosti nad srečnim izidom vse h 
dogodkov na božjo pot. 

Ali tudi Cenka bi šla rada k Mariji 
Pomagaj. Smrt njenega dolgoletnega ljubčk a 
jo je vendar močno potresla. In tudi njen 
mož le ni bil tak, kakor si je bila mislil a 
zakonca. Že sedaj je surov in goropaden. 
Kaj bode šele pozneje? Kmalu je potlači l 
njen ponos, tako da se ji je že v tem kratkem 
času skupnega življenja z možem po gostoma 
porodila misel naskrivaj : Da bi 

127 


bila le vzela Miho! Kako lepo bi bilo tedaj ! 
Sama bi bila gospodinja v hiši, mož pa bi 
jo nosil na rokah . Sedaj mora biti še vesela, 
da ji je mož po mnogih prošnjah do volil, 
da sme ž njim na božjo pot. 

Rezanci so bili pečeni in z okajeni m 
mesom spravljeni v torbo . In sedaj se peljati 
v čisto namazanem koleslju v mesto n a 
železnico . 

Na pol pota sta opazila pred seboj na 

cesti črno postavo, katero sta kmalu dohitela. 
Bil je kaplan, ki je hotel tudi na železnico, 
da se odpelje s pozivom v žepu v 
škofijo . 

„Ti, naš duhovni gospod gre tam le . 
Reci mu vendar, naj sede na voz,” je pro sila 
kmetica . 

Mlinar pa ji ni dal odgovora . Švignil 

je z bičem po konju, da je imel kapla n 
komaj dosti časa za skok čez jarek, drugače 
bi ga bilo povozilo . 

,Kaj pa ti je vendar? Duhovni gospod 
ti je —" dalje ni mogla govoriti. 

„Ne govori mi o prokletem popu !” S 
tem je mlinar na kratko odrezal pogovor. 

Slučaj je nanesel, da so se vse tri oseb e 
na železnici sešle v enem vozu. Kaplan je 
prijazno nagovoril mlinarja, vprašal ga je , 
kam potuje, govoril je o vremenu in o lepem 
konju. Vedel se je tako, da se ne b i 

128 


zdelo, da je zato neprijazen ali zdržljiv, ke r 
ve, da ima mrliča pred seboj . 

Kaplan je prišel prvi do cilja in do 
dolgega nosa zaradi nagrobnega govora . Ni 
pa bila taka nevihta, kakor jo je bil pri redil 
župnik doma . škof je bil pač strog, 
toda pravičen. Ko je bil „službeni del” 
končan, je celo povabil kaplana na obed. 
Pri kosilu ga je vprašal : , 

„Gospod kaplan, kaj bodete pridigali v 
nedeljo?” 
„O dobrem pastirju, ki daje življenj e 
za svoje ovce. ” 

„Ne, ne, tega ne storite. Pridigajte rajši 

o deročem volku, ki hodi sedaj okrog, pa 
žre uboge ovce. Pridigajte o grdobnem liberalizmu, 
ki mi hoče uničiti zvesto čredo . 
Pridige morajo biti času primerne. Vzemite 
si sploh svojega gospoda župnika za vzor, 
ki je eden mojih najdostojnejših dušebrižnikov. 
Upam, da ne zaslišim nobene tožbe 
več zaradi Vas ; tedaj Vam ostanem tudi 
naklonjen škof. ” 
Kaplan se je nem poklonil v znamenj e 

pokorščine. 
„Še nekaj Vam hočem položiti na srce, ” 
je nadaljeval škof poučevalno. ,,Tudi prav 
pridno kuharico imate v hiši, o kateri poroča 
gospod župnik le vse dobro. V kanonični 
starosti je že in to je glavna stvar za 

129 


me. Vsako nedeljo gre k spovedi, torej j e 
zelo pobožna in krepostna . In, kar mora m 
priznati s pohvalo : Predstojnica devišk e 
družbe je. Castite in spoštujte v njej kr


ščansko devico . " 

Kaplan je bil dovolj pameten, da tud i 
sedaj ni ugovarjal. Molk je najpotrebnejša 
krepost vsakemu kaplanu . 

Še mnogo je govoril škof o hudobni 

novi šoli, o civilnem zakonu, o časopisju , 
o volitvah. Končno je bil kaplan milostno 
odpuščen s škofovim blagoslovom, ki ga j e 
sprejel na kolenih . 

Juha torej vendar ni bila tako vroča, 
kakor mu jo je bil skuhal župnik s kuharičino 
pomočjo . 

Tudi zakonca iz mlina sta srečno dospela 
k Mariji Pomagaj. Njuna prva pot je 
bila v cerkev milosti. Mlinar je kupil dv e 
sveči ter je žrtvoval eno za Miho, eno pa za 
Lenko — ker je pač vse tako lepo končalo . 

Mlinarica pa je prinesla težke kamn e 
seboj, ki naj bi jih ji Marija odvzela . Prvi 
ji je ležal na srcu ; to so bili grehi, ki jih 
je zgrešila še pred poroko, nenadana smr t 
Mihe, pa njen neprijazni mož ; drugi kamen , 
ki ji je močno pritiskal srce, je bil nje n 
otrok, ki ga je sprejela v grehu. Da bi oblažna 
nebeško mater, je storila sveto, veliko 
obljubo. Darovala je otroka še v materine m 
telesu sveti Mariji, da postane iz otrok a 

130 


duhovnik, ako bode deček in da izbriše 
pred oltarjem materin greh, ali pa da pomaga 
kot nuna za svetim samostanskim 
zidom poravnati materino napako . 

In mati božja je morala sprejeti to ob


ljubo ravno tako, kakor mlinarjeve sveče. 
Saj mrtva podoba milosti ni mogla govoriti, 
sicer bi bila dobila mlinarica pač odgovor, 
da bi bilo izgubilo vsako romanje veljavo . 

Drugi dan sta šla seveda oba k spovedi 
. Mlinarica je imela vprašati nekaj prav 
posebnega, kar ji je delalo še več skrbi 
kakor greh in otrok. Mučil jo je dvom, al i 
mora priznati svojemu možu, da je bila že 
mati vsled druge ljubezni, ko je poročil a 
njega. Vest ji je dejala : „Povedati moraš , 
sicer si lažnjivka in goljufivka. Bodi poštena, 
pa se spokori za to, kar si storila.” Ali kaj 
bi mislil mož ? Pa šele ubogi otrok kajbi moral pretrpeti! To je bila še večja skrb . 
Spovedovalec, prav mlad menih, sam ni prav 
vedel, kaj naj pravi. Končno je dejal: „Po6akaj 
deset minut tukaj . Potem se vrnem. ” 

Odšel je iz spovednice v svojo celico 
in je vzel moralko svetega Liguorija v roko. 
Našel je rešitev za to vprašanje vesti, pa 
se je povrnil s poročilom, ki je donel o 
mlinarici še mnogo lepše, kakor romarsko 
zvonenje : 

„Nič ni treba, da bi povedala svojem u 
možu . In če te vpraša, reci : Ne, tega greha 
nimam na sebi . Tudi lahko prisežeš, da si 


popolnoma nedolžna. Lahko storiš to, ker 
si se izpovedala, vsled česar si zopet čista 
in nedolžna . Niti Bog ne ve ničesar več , 
torej tudi ni treba, da bi vedel človek. " 

Lenka je torej res pustila težke kamne 
pri Mariji Pomagaj. Njeno srcejebilo lahko 
kakor torba, v kateri je bilo le še nekaj 

pečenih rezancev. Svojo obljubo pa izpolni : 
Njen otrok je posvečen cerkvi . 

132 


X. 
Vroče leto je bilo končano. Veljalo j e 
mnogo potu, preden je bila žetev shranjena. 
Živina je že prignana s planin v velike 
hleve, posejano žito gleda krvavo rdeče i z 
polja, Zastavice ne letajo več okoli starega 
zvonika, gozdovi so slekli zeleno letno 
obleko pa so razširili pisano suknjo po 
celi gori. Gotovo si pripovedujejo otroci drvarjev, 
igrajoči se pod drevjem, o lepi pisani 
suknji egiptovskega Jožefa, ki jim ga 
je gospod katehet v šoli tako lepo opisal. 
Sedaj je obleklo tudi drevje tako lepo pisano 
suknjico, rumeno, rdečo in rujavo. Ker 
gozd od spodaj tako lepo rdečkasto odseva , 
so si tudi gorski vrhovi lice, ki se smeje 
tako milo v dolino, pobarvali z zadnjo, od 
solnca izprošeno večerno zarjo in mazilo 
planinskega žara pomlajuje njih obraz, ki 
so vdrla tisočletja vanj razpoke in brazde. 
Celo potok šumlja tišje kakor po leti, ne 
skače poredno črez pečine in nima niti za 

133 


polovico toliko vode, kakor prej. Vsaka 
kapljica se obeša ob skale, kakor da noč e 
zapustiti gorske domovine. Tudi rosa na 
travi se smehlja ves dopoldan z bliščečimi 
očmi soIncu, pa se skrije potem v zemljo, 
da prespi zimo ob korenini kake rastline, s 
katero bode imela spomladi svatbo, da se 
porodi novo organično življenje. 

Voda pa, ki mora dalje v širni tuji 
svet, poje žalostne pesmi za slovo. Pri vsaki 
skali v potoku poskakujejo šumljajoče kapljice 
v zrak, da si še enkrat ogledajo materinske 
gore, ki so jih porodile . Se zadnji 
solzni pogled, pa naprej v tujo ravnino, kje r 
mora prosti sin planin postati suženj, kje r 
mora nositi bremena na plečih in kjer se 
izgubi njegova čista nedolžnost v izlivih 
kloak. Ali naj se tolaži gorski potok s tem, 
da se tudi mnogim ljudem ne godi bolje, 
ki so kot otroci pili iz njegovega vira, ki 
so se kopali v njegovi čisti vodi, pa zapuščajo 
domačijo, sledeči njegovemu toku 
in morajo živeti kakor sužnji v tovarnah , 
ali pa se zaduše v nesnagi daleč, daleč od 
jasnega domovja ? 

Tako lepega jesenskega dne je čital 
kaplan v Gospojni že v jutranjem mraku, 
ob peti uri, svojo mašo. Imel je dolgo pot 
pred seboj. Daleč v dolini, kjer je mahova 
zibelka bistrega potoka, tam gori, kjer so 
se jele umaknile sočnim gorskim zeliščem , 
je živela stara vedeževalka v še starejši kolibi, 

134 



Več kakor pet ur je bilo treba dobrem u 
pešcu do zadnje hiše gospojinske župnije. 
Zato je bila tudi smrti predolga pot k siromašni 
hišici, kajti vedeževalka je bila že 
devetdeset let stara . A tudi ljudje so prišl i 
redkokdaj sem gor. Samo solnce je videlo 
vsaki dan staro zgubančeno in vraskavo zenico, 
sedečo na leseni klopi pred kolibo, z 
molkom v suhih prstih, gledajočo s polslepimi 
očmi, ali še ne pride smrt . Ali solnce 
je rado grelo hladno kri v žilah, ki so se 
raztezale po rujavi koži kakor modre niti 
in je zadrževalo življenje v njih . 

„Pojdi, France, pokliči mi še enkrat dubovnika, 
preden pride zima. Te zime ne 
prebijem več ; smrt in zima prideta lahko 
vsak dan.” 

Tako je dejala včeraj svojemu vnuku , 
kateremu je trdo delo bolj skrivilo hrbe t 
kakor starost. Zvečer je prišel v župnišče, 
napovedat obhajilo . Prenočil je pri bratrancu 
v vasi, zjutraj je bil pri maši in seda j 
spremlja duhovnega gospoda, v eni roki 
držeč svetilko in svoj stari klobuk, čegar 
barve ni mogoče opisati, v drugi pa zvon ček, 
s katerim zazvoni, čim se približata hiš i 
ali popotniku . Nevarnosti pač ni bilo, vendar 
je delal kaplan navkreber tako dolge ko rake, 
da je bilo Francetu težko, ostati dva 
koraka pred njim, kakor je predpisano . Saj 
je hotela stara mati na tešče sprejeti obhajilo 
in zato je kaplan hitel, da ne bi bilo treba 

135 



starici postiti se čez opoldan. Na celi dolg i 
poti ni sta izpregovorila besedice dokle r 
nosi duhovnik najsvetejše, ne govori z nikomur. 
Ko pa sta dospela na prvo planinsko 
trato, ne bi bila sploh mogla govoriti ; vsled 
hoje po hudem klancu so se jima prsi 
močno gibale, pljuča so silno delala, da so 
se nasrkala slastnega hladnega gorskeg a 
zraka . Stoje sla se malo spočila. Hercogsi je obrisal naočnike, ki so se pod potnim, 
zardelim čelom pokrili s soparom. Pogled 
v krasno jesensko jutro ga je odškodova l 
za težave hitre hoje. SoInce še ni prišlo 
čez temne visoke planine, a zapadne stene 
in pečine so že do polovične višave gorel e 
v rožnatem jutranjem žaru in proti severu, 
tam za sprednjim pogorjem, se je razširjalo 
veliko močvirje v svetlosivi gladčini . Jesenska 
megla je pokrivala ravnino . 

France je potegnil malo steklenico prist


nega brinjevca iz žepa in z vprašujočim i 
očmi jo je ponudil kaplanu. Ta pa je samo 
zmajal z glavo in mu je pomignil, naj se 
le sam okrepča. Ko je France grgraje vlil 
požirek v grlo, sta zopet izstopila in ko sta 
prišla po dveh urah iz poltemnega gostega 
smrečjega gozda, sta imela pred seboj mal o 
kolibo, ki se je komaj razločevala od raztresenih 
ogromnih skal . Prvi žarki solnca,
ki se je ravnokar vzdignilo nad dolgim gor skim 
hrbtom, so oblili krajino z jasno svet lobo. 
Mašni zvonček, ki ga je France po


136 


lagoma tresel, se je glasil po rosnosveže m 
zraku . Ko je zaslišala bližajoče se žvenkljanje, 
se je vzdignila stara mamica s klopi 
pred hišico in je odtavala po ozki stezi proti 
prihajajočim. Na zelenem ozadju je zagledala 
duhovnikovo mašno srajco kakor bel o 
liso; takoj je pokleknila na kamen, da dostojno 
pozdravi s koprnenjem pričakovaneg a 
Boga. Prišedši do nje, se je Hercog ustavil 
ter jo je blagoslovil. Potem ji je pomagal , 
da je vstala in vsi trije so šli počasi proti 
hišici . Mala okna so se slavnostno svetil a 
v odsevu jutranjega soInca, kakor da bilo 
sto luči prižganih za gladkimi šipami. Naenkrat 
se je pojavila plavolasa glava po 
priliki osemletnega dečka, ki pa je takojzopet izginila s klicem : „Mati, mati, gospo d 
že prihaja .” Z licem, od dela močno zardelim, 
je prišla močna žena, ki si je hitro 
še obrisala roke s predpasnikom ter je pokleknila 
pred hišo . Dekletce z ravnokar počesanimi 
lasmi in izza bolečega delovanj a 
še mokrimi lasmi se je krčevito in boječ e 
držalo za materino krilo. Sunek na desno 
in na levo, krepak materin opomin, in oba 
otroka sta klečala poleg nje, kakor v cerkvi 
dva ange1ja poleg kipa matere božje. 

Kaplan je blagoslovil tudi njih, potem 
so vsi vstopili v nizko izbo. Vse je bilo 
pripravljeno za sveto dejanje. Miza je bila 
pogrnjena s svetlobelim prtom, v sredi je 
stalo razpelo iz medi, desno in levo dv a 

137 



stara lestenca, v katerih sta voščeni sveči 
več kakor na poi dogoreli in s svojo rumenkasto 
barvo pokazovali svojo visoko starost. 
Prižigalo se jih je samo ob izvanrednih 
priložnostih. Bolj zadaj je bilo 
prislonjeno ob lonec za mleko nekoliko 
podob svetnikov, ki pa so se postavile tako 
bahato, da ni bilo videti prozaične podpore . 
V skledici, namenjeni sicer samo ob praznikih 
za kavo, je bila blagoslovljena voda 
in vanjo je bilo namočenih pet zvezanih 
žitnih klasov. Blizu mize je bila tudi mala 
pručica stare matere. Bel ročnik, s katerim 
je bila pogrnjena, je naredil za danes iz 
nje klečalo za duhovnika. 

„Mir bodi s tem domom in z vsemi 
njegovimi prebivalci,” je dejal Hercog, pre


stopivši prag, pri čemur bi se bil malon e 
udaril v glavo, ako se ne bi bil urno priklonil. 
Vzel je z rdečim plaščem zagrnjeni 
ciborium, ki mu je visel na beli vrvici okol i 
vrata in ga je postavil na beli prt. Poprej 
pa je še razprostrl drug pisan prtič na mizi, 
katerega je sam prinesel seboj . Najsvetejš e 
se sme postaviti samo na prt, ki ga je škof 
sam posvetil. 

S snopičem klasja je poškropil vse navzoče 
in vse štiri strani sobe, tako da so 
visele kaplje blagoslovljene vode kakor solz e 
na obrazih. Obenem je govoril: „Poškropi 
me, o gospod, z izopom in čist bodem ; 
urniješ me in bolj bel bodem kakor sneg. ” 

138 


Nato je sledilo nekoliko molitev in potem 
izpoved, med katero je družina v veži o b 
zaprtih vratih glasno molila, da nihče ni 
mogel slišati, kaj se godi v izbi med duhovnikom 
-in grešno staro materjo. 

Ali kaplan menda ni našel mnogo grehov, 
kajti kmalu je poklical zvonček zopet 
vse notri in po cerkvenih propisih je poda l 
duhovnik stari materi z največjo pobožnostjo 
obhajilo, rnoida njeno zadnje . 

Ko je bilo sveto dejanje končano, k i 
je izpremenilo malo kočo v zlatožareč hram, 
si je kaplan umil posvečene prste, ki so se 
bili dotaknili hostije, dal je to vodo izliti v 
ogenj in si je obrisal prste s posvečeni m 
prtom, ki ga je prinesel seboj . Potem j e 
odložil belomodro štolo z rame, slekel je 
belo mašno srajco in je vtaknil vse s knjigo 
in ciborijem v trdno kožno torbo, ki jo je 
bil prej nosil France. Malo da ni pozabil 
utakniti zvončka, s katerim se je igral mali 
Janezek. Kajpada, tak zvonček bi bil nekaj 
druzega , kakor klavrni limasti kragulj, ki 
ga nosi koza okoli vrata, kadar jo mora čuvati 
gori med skalami. 

Pazno, a vendar dosti hitro sta pospravila 
mož in žena mizo . Lončki so šli zopet 
v kuhinjo, svetniške podobe, križ in lestenci 
pa so prišli vsak na svoj prostor . Mizo so 
pogrnili zopet s prtom z vtkanimi rdečimi 
nitmi . In sedaj je imela marljiva žena sama 
opraviti. Najprej je dobila stara mati svoj 

139 



zajutrk. V slavo dneva je bila danes mesto 
kozjega mleka smetanina juha, katero je sta


rica počasi in s tresočo roko zajemala . Oče 
je posegel gor v kot, kjer so visele starinsk e 
steklene slike . Morda jih je obesil tja 
tisti, ki je postavil kočo ; na srednji sliki je 
bila letna številka 1486 . Izza teh slik je vzel 
žlice ter jih je položil na mizo. Te limaste 
žlice so bile edino, kar je bilo novega v 
hiši . Mali Janezek je takoj pograbil svojo . 
Izpoznal jo je po križu, ki je bil včrtan 
vanjo. Držal jo je v ročici kakor vojak svoj o 
puško na paradi. Oči je imel srepo uprte 
proti kuhinji. Vedel je, da bode danes nekajposebno dobrega : Zabeljeni rezanci, ki jih 
je kuhala mati samo nekolikokrat v dolgi h 
letih. Plašno je pogledoval Janezek kaplana , 
ali ni morda tudi zelo gladen, pa mu pojě 

vse rezance. 

In res je jedel s takim tekom, kako r 
bi bil pravi drvar; mnogo slastneja se mu 
je zdela priprosta hrana teh navadnih ljudi , 
kakor doli v župnišču, kjer je moral sedeti 
poleg mračnega župnika, ki je neprenehoma 
čital časopis . Kaplan je prijazno govoril z 
otroci ; bili so mu tuji, kajti iz gorske sa-
mote niso mogli nikoli priti v šolo. Začudil 
se je, ko je dobil same dobre odgovore . 
Znali so že čitati in pisati ter so poznal i 
katekizem in evangelij. S svetlimi očmi je 
poslušala mati pohvalo svojih otrok; saj je 
bila sama učitelj in katehet v hiši. Samo na 

140 


Janezkov odgovor je moral kaplan čakat i 
delj, ako je ravno vtaknil žlico, polno top lega 
masla s kosom rezancev, v usta . 

Tudi s častitljivo starko je duhovni k 
govoril in opazil je, da ostanejo ženska usta 
vedno sveža, četudi je telo velo in na pol 
mrtvo . Sicer je sedela starka včasi po ves 
dan nema in zamišljena ; kar je vedela, so 
vedeli že vsi v hiši na pamet, danes pa j e 
oživel spomin na minole čase, danes je imela 
ravno tako radovednega, kakor potrpežjiveg a 
poslušalca. 

Da, francoski časi . To so bila hud a 
leta, posebno leto 9. Takrat je bila zalo 
dekle in je služila doli pri gostilničarju. 
Francozje so bili pravi premetenci. Nobena 
ženska ni bila varna pred njimi, niti stare 
ne. Tudi njo je pograbilo enkrat kar njih 
deset, ona pa je pobegnila. Tekla je višje 
in višje v gozd, Francozje pa kar za njo. 
Noge so jo že izdajale, sama ni več vedela 
kam, a Francozje so ji sledili kakor psi jelenu. 
Naenkrat je‘, stala pred strmim skalnatim 
propadom . Ze so jo hoteli Francozj e 
pograbiti, ona pa je hotela kakor čista devica 
skočiti čez pečino. Samo „Marija pomagaj 
!” je še zaklicala. Tedaj je skočil iz 
goščave črn mož ; samo belo v očeh se mu 
je strašno svetilo. Z eno roko jo je potegnil 
nazaj, z drugo pa je tako silno udaril naj bližnjega 
Francoza, da je telebnil v propad . 

141 


Ostali so zbežali, kar so le mogli, pa so 
upili „diabl, diabl! ” 

Tedaj pa sama ni vedela ničesar več. 
Osvestila se je šele, ko jo je črni mož na 
oddaljenem mestu rahlo položil na mah. 
Seveda to ni bil hudič, ki bi ga ji bila poslala 
mati božja na pomoč, temveč, ko se 
je lepo čisto mil, se je pokazal zal fant. 
Bil je Janez, ki je bil skrivaj na lovu za 
jelenom. Ravno prav je prišel, ko se je ho-
tela s smrtnim skokom obvarovati onečaščenja. 
Seveda jo je odnesel v oddaljeno 
kočo svojega očeta, kamor niso došli nit i 
Francozje. In tarn je ostala , dokler nis o 
Francozje zopet zapustili oplenjene dežele 
in potem je postala žena svojega bratranc a 
in tedaj so prišli drugi časi Leta 16. 

Hercog bi jo bil rad poslušal še ce l 
popoldan, ali čas je potekal . Ker je prišel 
že tako visoko, je hotel porabiti današnji 
dan, da spleza še na vrh planine . V en i 
uri je lahko gori. Kratko, a prisrčno se je 
poslovil od dobrodušnih Ljudi ter se je poda l 
na težavno pot. Na vrhu pa je dobil bogato 
plačilo za svoj pöt. Morda že stoletja ni 
bila človeška noga na tern vrhu . Komur ni 
bilo treba, še ni hodil takrat na hribe in 
iskati ni bilo v teh samotah ničesar. Gotovo 
bi ga bili imeli za norca, ako bi vedeli, da 
je prostovoljno plezal v višavo, kjer ne najde 
niti divja koza ubožne travke. 

142 


Dasiravno se dvigajo gore od davni n 

3 nemem veličanstvu proti nebu, je hodila 
množica vendar ravnodušno mimo njih. Malo 
jih je bilo, ki jih je osrečeval smisel za lepoto, 
pa so bili zadovoljni, ako so gledali 
od spodaj na gore . Malo število tistih, k i 
jim je bila dolina pretesna, pa so plezali 
brez pota in steze v nevarnosti za življenje 
na vrhove, so imeli ljudje za polblazne čudake. 


Tudi Hercog je prišel danes prvikrat v 
2iv1jenju na tak žrtvenik narave . Ze davno 
je bil namenil, seznaniti se z najvišjim vrho m 
3svoji župniji. Ali dolžnosti poklica so m u 

doslej vedno ovirale izvedbo tega načrta. 
A nikdar ne bi bil pričakoval tega, kar 
je našel tukaj. Doslej je poznal svojega 
Boga samo iz knjig, žrtvoval mu je v cerkvi , 
nosil ga je v srcu vedno seboj. Tukaj pa 
je gledal njegov vsemogoči, ljubeči obraz. 
Mar ni ves žareči gorski svet na okrog veliko, 
okroglo, jasno ogledalo, ki gleda vanjBog dol iz nebes? Mar ne govori Gospo d 
3 tej gorski tišini, kjer ni slišati ničesar , 
kakor svoje lastno utripajoče srce, tako jasno,
kakor je govoril nekdaj prorokom ? 
Pravi gorski prorok je pač vsaki človek, 
ki prihaja sem z otroško naravnim čuvstvom. 

Četudi stoje noge še na trdi zemlji, je 
povzdignjeno srce visoko nad trud in nad 
skrbi siromašnega sveta v nižavah . 

143 


Doli je svoboda lepa beseda, gori pa 
je resnica. Prevzet od silnih prvih vtiskov , 
ki so valovali v duši pogumnega hribolazca, 
je padel Hercog na kolena in dočim so se 
vsule solze občudovanja po njegovem licu, 
je zapel : „Tebe Boga hvalimo . ” 

Malo da se ni ustrašil svojega lastnega 
glasu, kakor da se je dotaknil svetosti velike 
naravne moči — kakor se zdi nedolžnem u 
otroku greh, izpregovoriti v cerkvi polglasn o 
besedo. 

Ako ne bi poznali kaplana že od prvih 
dni, ko srno ga videli v njegovem raju, za 

dobrega človeka, bi mu morali podati roko 
na tem planinskem vrhu. 

Z raznimi poizkusnimi kamni se lahko 
preiskuje vrednost kovin ; najboljši poizkusni 
kamen za vrednost člověka je pa taka razpokana 
skala, tritisoč metrov visoko v 
jasnem zraku. 

Kose je umiril izza prvega mogočnega 
vtiska, je Hercog natančneje ogledal veli kansko 
sliko. Gora se je dvigala nad goro, 
vrh poleg vrba, kamorkoli je njegovo oko 
prodiralo čisti, prozorni jesenski zrak. Povsod 
zračen dih zlata — iz nižav pa so pozdravljale 
zelene doline tako mirno, kakor da ni 
tarn nobene skrbi in tožbe. 

Našel je celo svojo vas s cerkvenim 
zvonikom, a bila je tako majhna, da bi jo 
bil lahko položil na svojo dlan. Tisti ozki, 

svetleči se srebrni pas je potok, iz katerega 

144 


je bil takrat potegnil dekle na ime se 
niti ne spomni . Mali zeleni prostorček je 
njegov raj in po zelenih tleh raztreseni so 
dvori župnije, ravno tu doli pa koliba stare 
mamice . Ze je razširil roke, da bi jih dvignil 
za blagoslov nad svojoljubo čredo . Ali kakor 
da je hotel storiti nekaj pregrešnega, se je 
&treznil. Kjer daje Bog sam zemlji svoj gorski 
blagoslov, se ne sme več ganiti uboga človeška 
roka, pa če bi bila tudi duhovnikova . 

Sarno nad severnimi hribi je ležala še 
megla. Ob daljni Donavi je valovalo veliko 
sivo morje, iz katerega se je tupatam nekaj 
dvigalo kakor otoki. V dalnji, dalnji dal javi, 
kamor je dosegalo oko samo ob jasnih jesenskih 
dnevih, je imelo morje zopet breg , 
to so z gozdovi ozaljšane granitne skale , 

dele na jugu kakor dolg obmejni nasi p 
Ceško in Moravsko . 
Kakor mrtvo je bilo to megleno morje. 

Nobene barčice ni bilo videti na njem, in 
vendar žive ljudje na dnu tega morja . Stevilni 
samostani so kakor pogreznjeni. Oj ,
pridite iz svojih mračnih celic ! Pridite sem 
na jasne gore, ako hočete najti Boga ! 

V tej megli sede pri zeleni mizi pre


častni gospodje škofovskega konzistorija, pa 
se posvetujejo, kako bi pripeljali ljudi v nebesa. 
Zapustite vendar to temno megleno 
deželo in pridite k mizi zelenih planinskih 
travnikov, ki jo je naredil Bog . Obrišite 

145 


tukaj meglo iz oči, temotnih od starosti in 
ne preklinjajte, kar je blagoslovil sam Bog. 

Na dnu meglenega morja so sedaj zbrani 
poklicani in nepoklicani zakonodajci in ta vajo 
po megli, pa sklenejo danes postavo ,

katero prekličejo jutri. Pridite vendar sem 
v gorsko svetlobo, kjer stoluje svoboda, najsankcionira svoboda postave. Napravite malo 
postav, a take, ki bodo stalne kakor večn e 
planine . Tak gorski vrh bi bil pač naj boljše 
in najsvetejše parlamentarno poslopje . 
Kdor pa nima več moči, kdor zaradi starosti 
ali zaradi debelosti ne more več gor, najostane skromno doli, pa naj ne poizkuša 
vladati nad drugimi. 

Ali nima svobodna Svica najboljših svobodnih 
postav? Ali nimajo tam svobodni 
prebivalci planin svojih posvetovanj v svobodni 
božji naravi ? 

Take misli so prehajale zamišljenem u 
kaplanu po glavi, Bočim je gledalo njegovo 
oko kakor izgubljeno v nepomično meglen o 
morje. 

Se dolgo bi bil tako sanjaril, da ga ni 
vzbudil orlov let iz zamišljenosti . Bil je 

zadnji čas za odhod. Solnce je bilo sice r 
še visoko ; noben oblaček mu ni branil, si jati 
toplo in jasno, ali tam na drugi stran i 
bilo že pol doline v hladni temni senci. 
Se en pogled na vse gorske glave, še en 
veseli pozdrav za slovo vsej krasoti — in 
z urnimi, dolgimi koraki in skoki je po


146 


hitel proti mali domačiji . Ko je stopil kapla n 
iz planinskega gozda, je solnce že izginilo 
za zapadno gorsko steno. Hladan veter je 
pihal od slapa, čegar enolični, dolgi večern i 
molitvi narave podobni pišu, je vzbujal skoro 
žalostna čuvstva. Končno je dospel do prvih 
dvorov in tukaj bi bil moral poiskati prenočišča, 
da ni zamenjal mesec s svojo srebrno 
svetlobo solnca, pa mu je za silo sveti 
po poti čez trate. 

Bila je že noč, ko je dospel kaplan do 
zadnjega klanca nad vasjo . Mesec se je skri l 
za gostimi oblaki in tako je tudi vas izginila 
potniku izpred oči. Tem jasneje pa so 
svetile luči iz oken. Povsem določno je 
izpoznal svetlobo večne luči v cerkvi ; nasprotna 
luč je prihajala iz župnijske obedovalnice. 
To mu je bilo posebno všeč, ker 
je bil gladen kakor volk. Njegova soba pa 
je bila v temi. Kako se je veselil na njo 
Ej, pozimi bode lepo ! Upal je, da si bode 
lahko kupil svetilko in ob njeni luči bode 
pridno študiral v sveti samoti kaplanske sobice 
nad pokopališčem . In kadar se vrne 
od bolnikov, ga sprejme dober prijatelj, stara 
zelena peč. 

Danes je prinesel seboj v srcu pravi 
planinski mir. 

Po dobro znani poti pride kaplan kljub 
temi domov, seveda kasno, vsled česar najde 
pač sitne obraze. A to nič ne de. Saj se 

147 


je danes naučil na gorah, kako se prezre 
take malenkosti . 

In čudno! Kakor da je zašel danes tud i 
v župnišče gorski mir, ga ne sprejme besedica 
ukora. Župnik čita mirno svoj časopis, 
kuharica prinese pogreto juho, ne d a 
bi se pritoževala, ker je morala po nepotrebnem 
rabiti drva . 

Ko pa je hotel zajeti juho s krožnika , 
je opazil na njem pismo . Začudeno ga je 
ogledoval . 

„To je danes prinesel kapiteljski posel, ” 

je dejal župnik, ne da bi odvrnil oči o d 
svojega časopisa . 

Z namiznim nožem je Hercog prerezal 

pismo, vprašujoč se, kaj naj bi pač bilo v 
njem ; saj vendar ni ničesar pričakoval . — A 
že so plesale črke, neprenehoma narašča joče, 
pred njegovimi očmi . Cital je : 

„Prečastiti škofovski ordinariat je od ločil, 
premestiti Vas v Dolenjo vas. Ukazuje 
se Vam, da nemudoma odidete na svoj e 
novo mesto in da sprejmete svojo jurisdikcijo 
v Farjem dvoru . ” 

Torej premeščen! Prva premestitev j e 
za mladega duhovna včasih dogodek , k i 
odločuje o celem njegovem življenju. Mrzla 
bolečina je izpreletela kaplanovo telo. Torejproč iz župnije, s katero se je danes n a 
njeni najvišji točki takorekoč na novo poročil 
v ljubezni . 

148 


Ker kliče srce, kadar trpi, vedno drug o 
sočutno srce, je pogledal kaplan župnika in 
s tožnim glasom, kakor da kliče na pomoč, 
je dejal : 

„gospod župnik, premeščen sem! ” 

„Ze vem. Jutri pride Vaš naslednik. 
Prihodnjo nedeljo morate že pridigati v Dolenji 
vasi. Ako bi bili danes še pravočasn o 
prišli domov, bi že jutri lahko odpotovali . 
No, meni ni nič več mar, kje ste se danes 
potepali . Saj niste več moj kaplan.” Hladno 
kakor ledena sapa so prišle besede z druge 
strani mize. 

Kuharica ni rekla ničesar. Podprla si 
je samo boke in s porogljivim smeškom j e 
gledala kaplana. Da ga je premestitev močno 
bolela, to je opažala in to jo je veselilo. 
Saj je zmagala ona. Tega kaplana pač ni 
mogla trpeti in zato je neprenehoma silila 
v župnika, da je vendar dvakrat poprosil z a 
drugega pomožnega duhovnika. A zaman. 
A tedaj se je zbudil kuharičin ponos. Cegar 
ni mogel doseči župnik, to je bila za njo 
malenkost. Saj je bila načelnica deviške 
družbe, torej tudi nekakšna duhovska uradn a 
oseba. V tej lastnosti je znala toliko poročati 
o kaplanu, da je končno njena volj a 
prodrla pri škofovskem konzistoriju . 

Kaplanu je prešel sedaj celo tek do 
pogrete juhe. , S svojim dekretom je šel v 
svojo sobo. Zalosten je gledal dol na pokopališče 
. Saj je življenje kaplana tudi tako 

149 



pokopališko polje z mnogoštevilnimi križi . 
In danes so mu zasadili posebno velik križ 
v srce. 

Maio da ni v svoji žalosti pozabil, da 
danes še ni končal svoje brevirne molitve. 
Vzel je knjigo, pa je molil, a tako raztrese n 
ni bil še nikoli pri molitvi . 

Bila je huda noč. Vzlic svoji utrujenosti 
ni mogel spati niti eno uro. Vsake četrt 
ure je slišal biti in z vsakim udarcem se je 
bolj približevala ura ločitve, ura, ko mora 
vzeti slovo od ljubljenih gora, od naroda, s 
katerim se je komaj seznanil . 

Tak kaplan je kakor mlado drevo, ki 
ga presade iz drevesnega vrta semenišč a 
ob daljno, tujo cesto. Plašno iščejo kore nine 
stalnosti v neznani zemlji. Kadar mine 
prva kruta zima, se ozaljša drevesce s popki 
in s cvetjem. Tedaj pa pride gospod in z 
železno voljo zapove, naj se iztrga drevesce 
in naj se ga presadi v druga tla. Pri tem 
pa mu potrgajo najnežnejše korenine, raz tresejo 
najlepše cvetke, oj, in kako dolgo 
je treba, da končno vsaj deloma ozeleni ! 
Lastnih sadov pa se ne sme nikoli veseliti . 
In če tako drevo celo popolnoma usahne, 
pride gospod s sekiro, poseka drevesce in 
ga prekolne, ker ni moglo zeleneti na vsaki 
zemlji. 

150 



XI . 
tele zjutraj, ko so prišli že vrabci na 
njegovo okno, je Hercog malo zaspal . Naenkrat 
ga je vzbudilo močno ropotanje . 
Hlapec se je peljal s staro župnijsko kočij o 
po dvorišču . Ne da bi bila vprašala žup nika, 
je kuharica sinoči naročila, naj gre 
kočija po novega duhovnega gospoda na 
postajo. Cernu naj bi vpraševala? Saj j e 
milostljivemu gospodu itak vse prav, kar 
ona ukaže. Itak razume ona vse najbolje . 

Dopoldan je pretekel kaplanu z žalostnim 
opravkom pospravljanja. Obleka in 
perilo je prišlo v kovčeg, knjige pa v tri 
zaboje. Pri tem delu mu je prišel še v okrvavljenem 
robcu zaviti nož, s katerim je bil 
pred meseci Miha zaboden, pod roke. Prejsvetlordeča kri je popolnoma zlepila robe c 
in ga pokrila s črnikasta skorjo, tako da se 
je kaplanu kar gabilo, izvleči nož. 

Toda kaj naj N začel ž njim? Najbolj 
enostavno je, da ga spravi med druge reči 

151 



v kovčeg. V njegovi roki je najbolje shranjen, 
drugod bi ga slučaj še vedno lahko 
razkril, pa bi izdal morilca. To pa se zaradi 
svetega spovednega pečata ne sme 
zgoditi . 

Pri kosilu je Hercog prosil župnika, 
naj bi dovolil, da se odpelje tistih par reči, 
kar jih ima, o priliki na kolodvor. Župnik 
je bil vsled te prošnje v zadregi in je nekajmrmral. Kuharica pa je milostivemu gospodu 
takoj pomagala iz neprilike : „No, to 
je pa že preveč, kaj si danes mladi gospodje 
domišIjajo ; kaj mislite, da imamo 
konje le za vas? Mar kupujete vi oves ? 
Jutri je treba orati, pojutrišnjem tudi ne 
bodo gotovi in splo h 

„Ce gospod Župnik noče,” je vpadel 
Hercog kuharici v besedo, „saj tudi nič ne 
de. Pa pošljem iz mesta voznika jutri, ko 
pridem tja . ” 

Po obedu je obiskal kaplan še nekolik o 
bolnikov in se poslovil od njih. Nikoli ne 
bi bil verjel, da je ločitev tako grenka . 
Vsako drevo ob cesti bi bil objel in se ga 
oklenil, da mu ne bi bilo treba oditi. Posebno 
rad bi bil šel še enkrat v svoj raj ; 
a čas je bil prekratek. In bolje je, tudi 
bolje tako, saj bi bila tam zunaj ločite v 
še težja. 

Ko se je vrnil, je že v veži slišal vesel 
smeh iz kuhinje . Njegov naslednik je ž e 
prigel . Sprejem je bil ugoden in pomemben, 

152 



Kuharica je poslala župnika na izprehod , 
tako da je moral priti vozu nasproti. Seveda 
je moral potem sesti na voz in med vožnjo 
je dajal novemu kaplanu modre svete. Zlasti 
ga je opomnil, naj bode prav prijazen s kuharico, 
ki da je prav pridna in dobra, za 
vse v gospodarstvu skrbeča ženska, ke r 
župnik sam nima časa, da bi se brigal za 
posvetne reči. 

Novi kaplan, čegar lasje so že nekoliko 
prehajali v sivo, ni bil več letošnj i 
zajec in je dobro vedel, kako je treba ravnati, 
da se mu bode najbolje godilo. Zato 
je sedel sedaj že prav prijetno pri kuharic i 
v kuhinji, pa je, z izvrstnim tekom jedo č 
mrzlega piščanca, delal kuharici poklon za 
poklonom, pa trdil, da še nikoli ni našel 
kuharice, ki bi znala peči tako fine piške, 
dasiravno je imel že dvanajst služb. Potem 
je delal dovtipe, nad katerimi se je kuharica 
tako smejala, da je rdela in je čisto poza bila, 
da je predstojnica deviškega društva. 

„Saj pravim vedno : Jed in pijača veže 
dušo s telesom in taka dobra papica je itak 
edino, kar imamo ubogi duhovniki. Moj 
Bog, onega, kar je še veliko bolje, se moramo 
itak odreči . Ali ne pustite, da mi razpadeta 
duša in telo ! No, pa tega se mi ni 
treba bati pri vas, saj vam poznam na licu, 
da imate res srce za takega ubozega kaplana.” 
Pri tem jo je tako dobrosrčno po gledal, 
da je v mislih kar divjala med 

153 



piščanci ter jih klala brez usmiljenja v srcu 
pa je začutila tako veliko sočutje s kaplanom, 
da si je na tihem obljubila, podarit i 
mu še tisto, kar je veliko bolje, ako se izkaže, 
da je vreden njenega usmiljenja . 

Kmalu bi bila zaradi veselega kaplana 
pozabila na svoje delo. Maslovnjak, v katerem 
je do gospodovega prihoda kaj pridno 
mešala, je stal tam zapuščen sedaj pa je 
začela zopet tako pridno delati, kakor da 
mora nadomestiti vse, kar je zamudila. 

„Nikar se ne trudite tako to je ravno 
pravo delo zame,” je dejal novi kaplan in 

je prijel za roč, ki ga je imela kuharica 
še v rokah in oba sta sedaj vrtela in se 
smejala. Ona je čutila njegovo vročo rok o 
v svoji ; naenkrat je zapel celo veselo pesem 
v taktu kakor je šumelo v sodčku. Kuharica 
je pohitela k župniku. 

„Pre6astiti, sredo imamo ! Tako 1jubega , 
dobrega in pridnega duhovnega gospoda ni 

več na svetu. Že clones izmolim rožni venec 
za gospoda škofa, ker nam je poslal takega 
gospoda . ” 

S steklenico vina za ljubega gospoda, k i 
zna delati tako dobro maslo, se je vrnila v 
kuhinjo. 

Ko je bilo maslo gotovo, steklenica pa 
prazna, je hotel novi kaplan videti tudi svoj o 
sobo. Nekako z vrha je pozdravil svojega 
predhodnika. Zavedal se je svojega dosto 


154 


janstva ; saj je bil štirinajst let starejši od 
mladega, neizkušenega skakavta . 

„Kako pa je tukaj s krsti? Koliko p a 
dobi kaplan?” je bilo njegovo prvo vprašanje 
? 

„Ljudje so večinoma siromašni, dajej o 
pa radi. Povprečno pride sedemdeset novčičev 
na krst. ” 

„No, te umazanosti jih že odvadim. 
Kaj pa pri obhajilu in pri obiskih bolnikov? ” 

„Ljudje postrežejo z najboljšim, kar 
imajo ; prekajeno meso, tupatam mošt, večinoma 
kako staro žganje. — A povsod se 
opazi odkritosrčno zaupanje in zelo bi razžalil 
dobre ljudi, kdor ne bi vsaj pokusil, 
kar so mu ponudili . ” 

„Pa denarja ne? Hvala lepa! Krmo si 
že lahko pridrže, to mi mora itak dati župnik, 
ali pravzaprav kuharica. Kajneda, z a 
kuharico Vam bode žal ? ” 

„Ne, gotovo ne! ” 

„Tako? No, vidi se, da še niste praktičen 
dušebrižnik. Taka stara, domišljava , 
bedasta kuharica, ki ima povrh še župnika 
pod komando, je pravi angelj za kaplana. 
No, čujte, čestitam Vam kuharica v Dolenji 
vasi je pravi satan. Ali Vam bode všeč, da 
pridete proč iz tega gorskega gnezda? Fej ! 
Hudiča! Kamor se pogleda, sami hribi, nič 
kakor hribi in skale, kjer nič ne raste. No, 
ko je gospod Bog vstvarjal to gnezdo, je 
moral pač tudi spati. ” 

155 


„Saj vendar ni lepšega na svetu, neg o 
so gore! ” 

„Sedaj res verujem, da ne poznate raz


ločka med katoličanstvom in med lutrovstvom, 
če ne znate ločiti lepo od grdega. 
Res da, kje pa ste se nasesali lutrovskega 
duha? V celi diecezi se pripoveduje, da ste 
začeli po lutrovsko pridigovati . ” 

„Menda mislite na tistih par besed, ki 
sem jih izrekel pri nekem pogrebu? ” 

„Za to ste dobili gotovo dobro plačilo? ” 

„Seveda. Dolg nos sem dobil od škofa. ” 

„A denarja, denarja? ” 

„Denarja? Od koga? Zakaj? ” 

„No, čujte! Vi hočete biti praktičen 
dušebrižnik, pa dobite mesto denarja samo 
dolg nos? Vzemite si mene za vzgled. Več 
kakor osemtisoč goldinarjev sem že prihranil 
; to je praktično dušebrižje. Z mojo hranilniško 
knjižico lahko prosim za največjo 
ekonomijsko Župo in če si vzamem potem 
kuharico, ki si je tudi toliko prihranila, sem 
na konju.” 

„Prečastni, večerja je pripravljena!” S 
tem lepim vabilom je prekinila kuharica raz pravo 
o praktičnem dušobrižju . To se Hercogu 
nikoli ni primerilo, da bi ga bil kdo 
poklical k mizi. 

gospodična, preveč ste ljubezniva . 
Takoj prideva . DA, dá, taka ljuba gospodična 
skrbi, da ima tudi ubog kaplan še 
kako dobro uro." 

156 



Z velikimi očmi je gledal Hercog svojega 
učitelja iz praktičnega dušcbrižja . 

Drugi dan je bila pri maši, katero je 

čital Hercog, cerkev skoraj natlačena, kakor 
ob nedeljah. Kakor ogenj na vetru se je 
razširila po celi župniji vest, da je premeščen 
dobri kaplan, ki je bil zmerom tako 
prijazen z otroci. In zato so se hoteli po sloviti 
od njega vsi, ki niso morali ostati 
doma. Odkritosrčno sočutje ga je ganilo. 

Po maši je obiskal na pokopališču še 
grobe vseh tistih, ki so umrli v njegovem 
naročju, ob njegovih tolažbah. Pri grobu 
Mihe pa se je ustavil . Bilo mu je, kakor 
da govori iz groba ljubeznivo : 

„Ne obupaj zaradi selitve! Saj ima š 
ljubezen v srcu in z ljubeznijo se pride po 
vsem svetu. Iz ljubezni do Cenke sem tudi 
jaz odpustil mlinarju, ki me je umoril. Glej, 
toliko se tebi vendar ne zgodi, kakor se je 
zgodilo meni. Ako ti bode kaj prav težko, 
pa misli name. Saj tudi ni malenkost, ako 
mora človek umreti tako mlad kakor jaz . 
Zato nikar ne bodi malodušen, saj bi te 
moralo sicer biti sram pred ubogim hlapcem 
.” 

To slovo od Mihovega groba je bilo 
za Hercoga koristno tolažilo, kajti sicer bi 
bil moral plakati kakor otrok, ko so mu 
kmetje, drvarji, dninarji ginjeni stiskali roko 
in se zahvaljevali za pridige, za pouk otrok, 
za obiske bolnikov. 

157 


Ko pa sta se prerila dva soseda, ki sta 
živela mnogo let v najhujšem sovraštvu, 
skozi množico ter sta se zahvalila za tisti 
lepi nauk nad Mihovim grobom, ker sta o d 

tistega časa zopet dobra prijatelja, so se 
Hercogu zasvetile oči in ni mu bilo več žal, 
da ga je tista kratka pridiga pognala v 
tujino. 

Skrita za zastorom sta gledala župnik 
in kuharica s strupenimi očmi na množico ,
ki se je zbrala, da se poslovi od kaplana . 

„Glejte, prečastni, bil je zadnji čas, da 
se je odpravilo tega človeka ta bi vam bil 
zapeljal še celo župnijo. ” 

V zahvalo ji je župnik krepko stisnil 
roko. 

Hercog je hitro še vsakemu podal roko 
izpregovoriti je mogel samo nekoliko kratki h 
besed, ali njegove mokre oči so izražale tem 
jas~eje njegovo bol in njegovo hvaležnost. 

Ločitev ,, dobrega duhovnika je kakor 
operacija. Clan se odreže od člana. A čim 
krajša je operacija, tem bolje je. 

In tako je romal sedaj Hercog dalje, z 

malo potno torbico čez rame, ki jo je še 
kot dijak nosil na počitnicah, pa z močno,
zakrivljeno palico v roki . 

Dokler ga je vodila pot po gospojinskem 
gorovju, so stali pred vsako hišico 
ob cesti ljudje, ki niso mogli sami priti v 
cerkev, da bi se zadnjikrat poslovili od 
njega. 


Neprenehoma se je moral ozirati po 
ljudeh in po stvareh, ki jih je gotovo videl 

poslednjič. Zunaj pri mostu je videl zadnjikrat 
vas s temnozelenimi strehami, na katerih 
so se svetili beli kamni, pa vitki zvonik 
z velikim petelinom na njem. Malo šolsko 
poslopje za župniščem je že davno izginil o 
izpred njegovih oči. 

Samo veselo šumeči potok ob cesti ga 
je spremljal ves dan. Bil mu je drag tovariš 
; neprenehoma je kramljal o lepoti 
potovanja, pokazoval mu je vesele skoke 
čez skale in jezi in ko se je kaplan po triurni 
hoji ogrel, da mu je pot kar kapal z 
obraza, ga je celo povabil, naj se osveži 
s kopeljo. 

Tudi drevje ob desni in levi mu je 
podajalo nemo slovo, kakor da mu hoče 
reči : ,Glej, z močnimi koreninami stojim o 
v naši domači zemlji, čvrsteje kakor ti v 
nestalnih srcih 1judi ; in vendar moramo tudi 
mi zapuščati lepo gozdno domovino . Hudobni 
ste, ljudje ! S sekirami in z žagami 
nas napadate, pa hajd z nami v tuje dežele. 
Hudobni ste, ljudje, vi še sami preganjate 
drug druzega iz ljubega domovja ." 

Ko je Hercog prispel v malo mestece, 
je moral še tekati okrog, da najde voznika , 
ki bi mu odpeljal'v Oospojni zaostale zaboje 
na kolodvor. Sele s četrtim se je mogel 
pogoditi, kajti vsak je hotel od kaplana zaslužiti 
trojno vozarino . ,,Saj imajo popi dosti , 

159 


pa naj plaČajo." Seveda bi bil storil boije, 
ako bi bil kakega kmeta v Gospojni poprosil, 
naj mu stori prijaznost. Toda zastonj
ni maral dela, plačiIa pa gotovo ne bi bil 
sprejel nobeden. 


Tako pa je zamudil popoldnevni vlak, 
a ponoči se kot duhovnik ni hotel voziti. 
Zato je rajši preno6il v mestecu, da nada-
Ijuje drugo jutro pot v Dolenjo vas. 


Zvečer je obiskal gospoda dekana, a 
namesto vabila na večerjo in na prenočišče 
v dekanskem dvoru, je dobil dolg nos zaradi 
tistega nagrobnega govora. Ko je potem 


vstopil v posebno sobo gostilne pri „modr i 

ščuki”, je bila navadna večerna druiba že 

zbrana. Gospod okrajni sodnik je spojil z 
dru2ino kar „mešč'anski večer” in je imel že 
petnajsti vrček pred seboj. Poleg njega je 
sedela njegova hčerka Lavra, petnajstletno 
dekletce, ki je imelo nalogo, odvesti očet a 
domu in se je pripravIjalo na to službo z 

marsikaterim krepkim požirkom. Gospod 
dav6ni kontrolor je vlačil goste oblake iz 
svoje lepe pipe, gospoda davkarja pa še ni 
bilo, ker mu stroga gospa Roza ni izro6ila 

ve2nega kIjuča . Zato pa je bil potnik ve 


like dunajske trgovine za pristna umetna 
vina milostno sprejet v domači krog. Izkaza l 
se je hvaležnega za to čast, pripovedujo č 
brez prestanka in neutrudijivo krepke in 
mastne anektote, ki so vzbujale viharen smeh . 
razpo


160 


loženje in pripovedke so bile vse smelejše ; 

ognjeni pogledi sramežljivo zardevajoče Lavre 
pa so ga še bolj vzpodbujali. Samo stari 
upokojeni gozdni mojster je bil slabe vol je,
ker ni mogel svojih devetindevetdesetkra t 
povedanih pustolovščin družbi stotič pogret i 
in prodati za nove. 

Čisto na kraju sta sedela star diurnist 
in mlad učitelj prirodoslovja kot zadnja 
predstavnika inteligence . Imela sta še vedno 
prvo čašo pred seboj in izpregovorila nista 
besedice. Pravzaprav še dva finančna 
stražnika je bilo treba prišteti inteligenci, 
že zaradi njih uniforme . 

Ostali udje omizja, nekoliko trgovcev, 

branjevcev, čevljarjev in krojačev je moralo 
smatrati za posebno čast, da so sploh smeli 
piti svoje pivo v tako plemeniti družbi. 
Zato pa so imeli doma pravico, zapisovat i 
imena inteligence v svoje knjige in poleg 
imen debele številke. Sama poštar, neki 
sedlar in kovač so imeli samo svojemu liberalnemu 
mišljenju zahvaliti, da so lahko 
sedeli pri eni mizi z gospodom okrajnim 
sodnikom . 

Ko je Hercog skoraj plašno vstopil v 

zakajeno svetišče, so zijali vsi s tako velikimi 
očrni nanj, da so celo pozabili, povrniti 
njegov uljudni pozdrav. Pogledovali so 
drug druzega, kakor bi hoteli vprašati „Kako 
pa pride far sem?” 


Kaplan je sedel k prazni mizi v najzadnjem 
kotu in natakarica je hotela pri žgati 
luč. 

„Rezika, kaj pa Vam pride na misel ?” 
je zakričal okrajni sodnik ; „farji se venda r 
boje svetlobe ; črni krti ljubijo samo temo.” 

Kroboten smeh je bil odgovor tem u 
dovtipu in kakor zmagovalen vojvoda se j e 
ozrl sodnik s steklenimi očmi po družbi . 
Sedaj je bil vinski potnik v pravem tiru. 
Dovtipi so se kar podili, vsak mastnejš i 
kakor prejšnji in v vsakem je bil vpleten kak 
far ali pa župnijska kuharica. In glasna pohvala 
je izzivala vedno nove anekdote . 

Hercog je naročil čašo piva, večerjo i n 
sobo za prenočišče . Ali v tej družbi mu jed 
ravno tako ni šla v slast, kakor ne v župnišču 
v Gospojni, kadar mu je kuharica po kvarila 
tek. 

okrajni sodnik se je med tem domisli l 
novega dovtipa : Vse farje mora dati zapreti 
kot vagabunde in berače, ker beračijo celo 
po cerkvah za bogatega papeža. Komaj je 
potihnilo navdušeno priznanje za to šalo, 
je začel pripovedovati o prihodnji gonji, ko 
se pojde nad črno divjačino . 

„Bravo! Vsi pojdemo, vsi! Prosit! Pogi n 
farjem,” je šumelo iz družbe filistrov in kozarci 
so žvenketali . 

Več poguma pa je pokazal finančni 
stražnik ; saj je imel uniformo, da je bil 
hrabrejši od civilistov. Ves razgret je pri


162 


povedoval, da ima že davno bikovko i n 
vanjo vloženih deset brivskih nožev, pripravljenih 
za boj proti farjem . 

3 kotu je sedel ubogi kaplan kako r 
oplašen golob. Kako se mu je stožilo po 
gorski samoti in po ubogih, a pošteni h 
ljudeh! Tam živeč priprost drvar, ki zna 
komaj čitati, je podoben svetlemu biseru , 
ako se ga primerja s takimi spakami, ki se 
šopirijo brez veljave v nepristnem okvirj u 
omike in napredka . 

• kako je bilo mogoče, da je bil tuji 
potnik izpostav1jen takim žalitvam, le ker je 
imel črno suknjo duhovnika? Celo narodom 
brez civilizacije je gosto1jubje sveto, tukaj 
pa so ravnali z gostom grše kakor s psom ; 
pa ravno 1judje, ki se prištevajo najomikanejšim! 
• čim dalje je premišljeval, tem bo1je 
se ga je lotevala žalost. Ni li moral delati 
pokoro za grehe svojih sobratov? Zato, ker 
pridiga evangelij ljubezni, ne bi mogel duhovnik 
žeti sovraštva . Ako pa sam seje raz 
pri2nico seme političnega sovraštva, ne more 
zoreti žetev nič druzega, kakor vihar. Ker 
poučuje otroke, tolaži bolnike in pomaga 
siromakom, ga ne bi preganjali kakor divja6ino 
ako pa hoče le gospodovati in zastavIja 
pot napredku ; pride seveda pod kolesa 
in če je celo župnik bolj skrbnik za 
denar, kakor dušebrižnik, ni mogoče zameriti 
ljudem, da vidO v duhovniku le farja . 

11

163 



Toda kljub temu izpoznanju je kaplana 
vendar bolelo, da je moral postati človek , 
ki je prav toliko časa študiral kakor okrajn i 
sodnik, tarča zasmehovanja. Zato je hotel 
oditi že v svojo sobo, ko je sodnik, ki je 
imel že dvajseti vrček, zaklical : 

„Rezika, Rezika! Sakrament, kje pa ti


čite? No, vendar! Sedaj mi pa pokličite 
hlapca, a takoj naj pride.” 

Natakarica je mislila, da zahteva sodnik 
hlapca kakor že večkrat, da bi ga odpeljal 
domov. 

„ ,Jej, saj nocoj še ni tako pozno. Pa 
ne, da bi milostljivi gospod že odhajal?” 

„Bedak neumni! Hlapca mi pokliči , 
pa takoj,” se je razjezil mogočni gospod , 
čegar lice je bilo že vse v ognju, oči pa 
kakor iz stekla. 

Natakarica je kmalu našla hlapca v njegovi 
izbici, kjer je še oblečen sedel na pastelji 
in srkal dim iz svoje stare pipe. Oba 
sta se kmalu prikazala v svetišču posebne 
sobe. Hlapec je ponižno stiskal čepico v 
žuljevi roki. 

„No, vendar enkrat da je tukaj, medved . 

Ali si hočete zaslužiti vrček piva ? ” 

„Seveda, prav rad.” 

„Si ga lahko zaslužite ; le če vržete 
tamkaj tistega farja ven, a krepko, in če se 
pobije, ni škode. En far manj na svetu.” 
„Bravo! Bravo!” je zagrmelo v okrožju. 

164 


Kaplan je seveda razumel vsako besedo 
in že vsaka beseda ga je moralično 
vrgla iz sobe. 

To je bil res kritičen dan . 

Zjutraj ga je bil vrgel škof po kuharičini 
želji iz priljubljene župnije, ki mu je 
bila takorekoč druga domovina, zvečer pa 
ga da zastopnik posvetne oblasti posaditi 
na tlak. Seveda, okrajni sodnik je bil 
v megli pivnega duha in ni več vedel, kajdela ; škof pa je vedno trdil, da je poln 
svetega duha in da zapoveduje le to, kar 
mu napoveduje sveti duh. V celi diecezi je 
bilo znano, da škof ne trpi nobenega ugovora 
in da zavrača vsako prošnjo, ki ni v 
skladu z njegovo voljo, strogo trdeč : Jaz 
imam svetega duha. Zato je mislil kaplan, 
da se sodniku morda odpusti lažje, kako r 
škofu. Kajti duh piva, ki je govoril iz sodnika, 
se nikoli ni delal nezmotljivega, ško f 
pa je trdil, da je brez zmote. Že je kaplan 
vstal, da bi prostovoljno zapustil ta neprijazni 
kraj. Tedaj se je hlapec obrnil in z 
nesigurnim smehljanjem je pogledal objekt, 
ki je bil namenjen njegovim krepkim pestem . 
Metati mirne goste iz sobe, vendar ni bila 
njegova dolžnost, tudi če je zapovedal go spod 
sodnik . 

„No, naprej, naprej, bedasti hribovnik !” 
je sodnik podžigal dvomljivca . 
„Pograbi ga, še posebej ti plačam vrček 
piva,” je financar sekundiral sodniku , 

165 


Ali hlapec je sedaj s prijaznim lice m 
pristopil h kaplanu. 

„Vi ste kaplan iz Gospojne. Ali me ne 
poznate? Seveda, Vi me ne morete poznati, 
saj je bilo toliko ljudi na kupu, ko srno 
pokopali mojega ubogega brata . Veste, Miha 
iz žage v Gospojni je bil moj brat . Pri pogrebu 
sem Vas videl. Zame je bilo zelo 
žalostno, da je moral moj brat tako zgoda j 
oditi v večnost. Ali Vaš lepi govor, ki ste 
ga imeli nad grobom, me je vendar potolažil 
. Na to ne pozabim do smrti. Bog Vam 
poplačaj !” 

In s krepko roko, ki bi bila morala 
kaplana posaditi na ulico, si je hlapec 
obrisal solze iz oči . 

Tako razveseljen mu je Hercog podal 
roko, kakor da je po dolgi ločitvi našel ljubega 
brata . 

„Vi ste torej brat ubogega žagarskega 

Mihe? Gotovo imate nekoliko časa, da sedeva 
skupaj, pa se pogovoriva o Vašem 
bratu. Zunaj, v prvi sobi bode gotovo prostora, 
kajti semkaj oba ne spadava. Vaš 
vrček piva pa tudi dobite, pa Vam ga plača m 
jaz.” 

„Ne, ne, tega ne bo . Danes plačam 
vse jaz, toliko že imam. Saj sem Vam toliko 
dolžan za dobroto, ki ste jo izkazal i 
mojemu bratu, da Vam ne morem poplačati, 
dokler sem živ.” 

166 



Pri mizi inteligence je bilo tako tiho, 
da se je razumelo vsako besedico dvojice, 
ki je sedaj skupaj zapustila posebno sobo . 

Pred mizo okrajnega sodnika pa se je 
Hercog ustavil . Z jasnimi očmi je pogledal 
celo družbo in s fino ironijo, ki so jo očutili 
vsi, akoravno je razumevanje pivcev ž e 
močno pešalo, je dejal : 

„Gospodje mi odpuste, da sem po pamoti 
prišel sem . Prihajam namreč s kmetov , 
iz hribov, pa so mi mestne razmere neznan e 
in ne vem, kje je iskati omike in pristojnosti. 
Prvikrat sem se zmotil glede adrese. 
Cudim se le, da najdem oboje pri hlapcu, 
mesto pri vas . Odpustite torej tujcu, ki ni 
vedel tega . Pa * klanjam se.” In s poklonom, 
ki je bil preglobok, da bi pomenjal 
samo uljudnost, je zapustil posebno 
sobo. Že je sodnik pograbil čašo, da bi 
polil kaplana, a roka mu je bila pretežk a 
in tako je dobil financar pivo na glavo in 
na uniformo . 

„Far prokleti! Le počakaj, jutri te darn 
zapreti!” 

,Nega ne odpustimo! " 

„Kaj je dejal? ” 

„Da nimamo omike . ” 

„In pristojnosti nimamo . ” 

„Jutri ga zatožim zaradi žaljenja časti . ” 
„Jaz tudi. ” 

„Pa tudi jaz.” 

167 


„Ali nimam prav, da se s farji ne more 
izhajati? Vedno kale mir.” 

„Vidi se, kako aroganten je.” 

„Miru ne bode, dokler ne bo uničen a 

cela banda.” 

„In bedasti hribovci drže s farji . No, 
hlapec naj si le zapomni! Nikoli več ne 
pridem v gostilno, ako ga gostilničar ne zapodi 
že jutri .” 

„Vidi se, kako nevarni so farji. Kakor 
bi mignil, pa ga je že pridobil . Niti za 

sodček piva ga ne bi bil vrgel ven.” 
„Od hlapca se pač ne more zahtevati 
omike .” 

„Živio! Živela omika in napredek!” 
gospod okrajni sodnik ! " 

Res je, Hercog je zatrl pokoj v tem 
krogu. Zabava ni mogla več oživeti . Niti 
dovtipi vinskega agenta niso več vnemal i 
družbe, čeravno so vsi merili na farja. Za-
Ijenje je bilo prehudo. Odrekati jim omiko 
in pristojnost, to je bilo nezaslišano, saj so 
vendar oboje vzeli v najem. Kje naj bi se 
iskalo omike in dostojnosti, če ne v posebni 
sobi pri „modri ščuki”? In tega arogantni 
far ni hotel verjeti ? 

Prej kakor ponavadi se je družba razšla. 
Kontrolor je celo pozabil plačati . Drug za 
drugim se je zmazal skozi veliko sobo, v 
kateri je sedelo priprosto ljudstvo . 

In tam je res sedel kaplan poleg hlapca 
med prosto sodrgo. kako prijetno je bilo 

168 



tam! Dninarji, kmetje, hlapci, celo potujoč 
rokodelski pomočnik, so se zbrali okoli popa , 
pa so ga skoraj pobožno poslušali . O čem j e 
pač govoril? Gotovo o politiki? — Ne,
razkladal jim je lepoto gorovja in pripovedoval 
jim je, kako je zadnjič splezal na hrib. 

Že pred eno uro je natakarica ugasnil a 
luči v posebni sobi, zunaj v gostilniški izbi 
pa je še sedela vesela družba okrog tujega 
kaplana, ki ni imel niti pojma, kako je 
danes skalil mir mesteca . 

Davno že je spal potujoči rokodelsk i 
pomočnik, ki mu je kaplan plačal dva vrčka 
piva, zunaj na slami v hlevu. Hercog pa 
je v mrzli tujini še vedno pričakoval spanca , 
ki oblaži bolečine . 

ZS 


169 


Ali se je nihalo na veliki svetovni ur i 
pomaknilo za las? Ali se je malo kazalc e 
streslo, ko je označilo preskok iz devetnajstega 
v dvajseto stoletje? V teku večnost i 
ne pomeni stoletje toliko, kolikor tren trepalnice 
v človeškem življenju . 

Okrog trideset let je preteklo, odkar 
smo zapustili kaplana Hercoga na njegovem 
žalostnem potovanju v gostilniški sobi „pri 

modri ščuki” . Od tistega časa je moral često 
obesiti torbo na rade ali gospojinske gore 
stoje še vedno tako čvrsto in so tako lepe ,
kakor takrat, ko se je žalostnega srca po slovil 
od njih. Solnce se smeje tako prijazno 
nad skalami in tratami, nad planinam i 
in senožeti, kakor da se ni z lepo dolino 
vred postaralo niti za sekundo . 

Niti ena šipa na oknu kaplanske sobice 
v Gospojni se ni kljub mnogim viharje m 

razbila izza tistega časa in vendar je po 
vrsti šestindvajset kaplanov, veselih in ža


170 


lostnih oči, gledalo skoznje na pokopališče . 
Doli pa se je medtem odprlo tritisoč grobov 
in toliko se jih je zaprlo nad prebivalci 
osamljene doline in vendar se ni zemlja 
zvišala niti za prst. 

Pritlikavčki, ki so komaj videli čez golsko 
klop, ko jim je kaplan Hercog tako 
lepo pripovedoval o dobrem Ablu in o hudem 
Kajnu, so se že povrnili iz vojašnice 
v domačijo in njih lastni otroci jim jahajo 
sedaj na kolenih. Dekletca, ki so takrat 
veselo plesala ringaraja, so že skoraj vsa 
prekoračila dobo, ko je ples tako lep ; skrbi 
z lastnimi otroci in s hišnim gospodarstvom , 
delo na polju in v hlevu jim je zgodaj zarilo 
brazde v obraze. Samo potok skaklja 
še vedno veselo kakor nekdaj čez mlinska 
kolesa ; njemu je dan kakor dan. V mlin u 
pa so žalostni dnevi zamenjali vesele . 

Ne dolgo izza kaplanovega odhoda je 

priletela štorklja čez piano mlinsko streho, 
pa je tam izgubila zalega, brcajočega fantka . 

sedemmesečno dete je bilo seveda nenavadno 
veliko in močno. Ali moral() j e 
biti sedemmesečno dete, kajti mlinarjeva 
Cenka je svojemu možu po povratku od 
Marije Pomagaj, sklicevaje se na vse, kar j e 
sveto, prisegla, da je čista in nedolžna, da 
ji ne obtežuje srca noben greh z Miho. 
Pobožna mlinarica se je celo tako poglobila 
v prakso svetega Ligvorija, s katero se 
je seznanila pri Mariji Pomagaj, da je svo


171 


jemu možu lahko prisegla s čisto vestj o 
da je to samo njegov otrok. Po onem nauku 
je to lahko pošteno storila, kajti mislil a 
si je : „Ta otrok je tvoj, ker sem ti ga darovala. 
” 

Ako imajo misli in želje nosne matere 
res kak upliv na otroka, tedaj se mora iz 
tega dečka razviti izvrsten učitelj moralk e 
svetega Ligvorija . 

Močno so zopet grmeli topiči, ko so 
nesli malega mlinskega princa v cerkev h 
krstu. Gospod župnik je krstil topot izjemoma 
sam. Saj je bila potem v gostilni 
krstna pojedina, ki je trajala še pozno po 
solnčnem zahodu . 

In kaj lepo ime je dobil otrok pri krstu ! 
Mlinar je seveda želel, da bi se imenoval 
po njem Jožef, ali mlinarica je hotela n a 

vsak način, naj se imenuje Avguštin . Sajje bil sveti Avguštin duhovnik, celo škof , 
ta deček pa je tudi moral postati duhovnik, 
kakor je obljubila na božji poti. In morda 
bode tudi še škof iz njega? Kdo bi vedel ? 
Seveda je imela še drug vzrok, da je zahtevala 
ravno to ime ; tega pa ni povedala 
možu. V življenju svetnikov je čitala, da 
je bil sveti Avguštin v svoji mladosti za ljubljen 
in velik grešnik, a se je poznej e 
tako spokoril, da je postal svetnik . To j i 
je bilo ravno prav. Ta otrok naj vzame 
njeno ljubimkanje z Miho na se, in s tem , 

172 


da vstopi v duhovniški stan, izbriše materino 
krivico. 

Končno je tudi mlinar popustil in je 
bil zadovoljen celo z duhovnikom zato pa 
mora dobiti prihodnji deček njegovo ime, 
s čemur je Cenka soglašala. Bil je sedaj 
celo ponosen na to, da ima Avguština v 
družini, ker je župnik v svojem govoru pr i 
krstni pojedini dejal, da je sveti Avguštin 
najpametnejši med vsemi svetniki, kar jih 
je v nebesih. Pameten pa je bil tudi mlinar, 
to se mu je moralo priznati. Pameten 
je bil v kupčiji, kadar je jemal kmetom les 
in žito za smešne cene, pameten je bil pr i 
prodaji, ker je vsako vrečo napolnil samo 
za tri četrtine. Zato je imel pač najdebelejše 
prašiče v svinjaku in najlepše krav e 
v hlevu, kmalu pa je bil na njegovo ime 
tudi lep kupček denarja v hranilnici. Ako 
se poda Oustel za svojim očetom, postan e 
iz njega sčasom bogat župnik . 

Temu visokemu cilju je bila prikrojena 
vsa vzgoja dečku . Ko je znal otrok komajmisliti in ga je mati jemala seboj v cerkev , 
mu je pokazovala gospoda v lepi mašnišk i 
opravi in je dejala : „Glej, tak gospod župnik 
moraš postati tudi ti.” In kakor je rastel 
otrok, tako je naraščal v njem in ž njirn 
tudi župniški ponos. Saj pride tak župnik 
takoj izza Boga in tak župnik je hotel postati 
tudi Oustel. Starši so se že sedaj ponosno 
ozirali na bodočega gospoda fajmoštra , 

173 


kakor (la nosi že mašniški blagoslov in bogato 
župnijo v žepu. Dočim je govori l 
mlinar enostavno o „fajmo gtru”, kadar je 
mislil na sedanjega gospodarja v župnišču , 
je dejal vselej ,,gospod župnik``, kadar se 
je govorilo o Gustlovi bodočnosti . 

Otroku torej ni bilo niti treba podedovati 
stremljenja za povišanjem od svojega 

pravega očeta in nekdanji ponos od matere. 
Napačna vzgoja je zadostovala sama po 
sebi, da se je mlado srce napolnilo z ošabnostjo. 
Tako se je zgodilo, da je bil Gustel 
že v šoli drugačen kakor drugi otroci, 
s katerimi se ni niti igral, ker so mu bil i 
bodoči kmetje in drvarji prenizki . 

Zato je imel doma že svoj lastni oltar


ček, ki mu ga je mati prinesla za Miklavža 
obenem s kositrovim kelihom in z mašno 
kanglico iz mesta . Z mašno opravo iz papirja 
je že vsak dan čital maše in mati je 
poslušala zmeso latinskih popačenih besed 
bolj pobožno, kakor maso v cerkvi. 

Tudi mlinar je bil zanešen, kadar j e 
pel njegov princ tako resno, kakor da je 
smešno spakedrano besedilo najsvetejša molitev. 


Pa tudi družina je morala častiti v otroku 
bodočega župnika. Gorje hlapcu ali dekli , 
ako so ga imenovali malega smrkavca, č e 
je ukradel gnezdo in zavil mladim ptica m 
vratove! Tako nekrščanskih ljudi se ni 

174 


moglo rabiti v hiši, ki je imela malega 
župnika. 

V takih razmerah je imel tudi učitel j 
velik križ s fantom, tembolj ker je bil nov i 
učitelj brezbožen liberalec, mlinar pa se j e 
kot katoliški mož povzpel do načelnišk e 
časti v krajnem šolskem svetu. Učitelj je 
pozdravil kakor odrešenje dan, ko je Gustel , 
seveda z najboljšim izpričevaloni — kajt i 
svedočbo, ki ne bi izkazovala v vsaki vrsti 
„prav dobro”, bi bil vrgel načelnik šolskega 
sveta učitelju pred noge — zapustil ljudsko 
šolo, da se na jezuitski gimnaziji prvikra t 
zaleti na poti do župnikovanja . 

Malo da ni prišel Gustel v posvetno 
gimnazijo . Njegov oče, ki je bil ravno za radi 
lesne kupčije v mestu in je obene m 
vložil zopet nekoliko tisočakov v hranilnico, 
je porabil priložnost, da mu je pri beračil 
kosilo za razne dni v tednu, ve činoma 
pri ljudeh, ki so imeli sami man j 
nego mlinar. No, meščani imajo dobro src e 
za dijaka z dežele. Tista dobra srca je znal 
mlinar tako ganiti, da je poskrbel teko m 
enega popoldneva kar za osem let za želodec 
bodočega župnika. Resnično, ljudj e 
v mestu le niso bili slabi, kakor je vedno 
pridigoval župnik v Gospojni. Cisto tujega 
študenta z dežele pitajo, le da n i 
treba očetu zmanjšati hranilnih vlog. Celo 
čisto liberalni ljudje so hoteli dati bodo čemu 
župniku južino pri svoji mizi . Tega 

175 


ne bi bil mlinar nikoli verjel; ali kakor je 
bil pameten, ni povedal tem ljudem niti 
besedice o obljubi svoje žene. 

Pri tern prosjačenju za periodično ko silo 
je prišel seveda tudi h gospodu škofu, 
kateremu je najprvo povedal, kako se je 
zaobljubila njegova žena. Škof ga je povabil, 
naj pride drugi dan . Tedaj je dobil 
dobri oče vest, da dobi njegov sinček 
lahko prosto mesto pri jezuitih. Tisto 
prosto mesto je bilo pač že obljubljen o 
sinu poštenega , siromašnega učitelja, ali 
mlinarjevo dete je bilo vsled zaobljub e 
takorekoč že v materinem telesu posvečeno 
za mašnika in zato je bila škofova 
dolžnost, varovati tega Bogu posvečenega 
otroka pred nevarnostmi državne gimnazije . 
Tako je dobil Gustel, sin bogatega mlinarja, 
mesto ubozega učiteljevega fant a 
prosto mesto pri jezuitih. Cisto prav se j e 
zgodilo temu zakaj ni imel tako pobožne 
matere, ki daruje otroka že pred rojstvom 
materi božji, kakor mlinarjeva Cenka ? 

Mlinarju je bilo skoraj žal za dobra 
jedila, ki so bila njegovemu Gustlu ob ljubljena 
na posvetni gimnaziji. Ali, kar j e 
bolje, je bolje. Sedaj mu tudi za stanovanj e 
in za perilo ni treba plačati ničesar. Nenavadno 
vesel se je povrnil v Gospojno. 
Kmalu je prišel dan slovesa za Gustla. 
Zanj je bil to dan veselja. Ko ga je mati 
pri odhodu s solznimi očmi pri vratih po 


176 


škropila z blagoslovljeno vodo in prekrižala, 
ni bilo nič drugače, kakor navadno , 
kadar je šel v šolo. Nobeno oko se mu ni 
orosilo. Spretno je splezal na kočijo, kjer 
je že sedel oče z vajeti v roki. „Hio, 
lisec!” je zaklical konju sam, ker že ni 
mogel pričakati, da se odpelje. Ko je bil 

na poti, se je komaj napol obrnil in 
pogledal na mlin, kjer je stala mati pred 
vrati, pa si je brisala oči s predpasnikom 
. Njegov duh je bil že v velikem , 
lepem mestu. Ko je tolkel konj na mostu, 
polagoma korakajoč, v glasnem taktu s kopiti 
po deskah, je pogledal prezirljivo n a 
gorski potok, ki je tekel spodaj. Jutri 
bode že kraj Donave, po kateri se vozijo 
ladje, večje nego hiša njegovega očeta. 

Ponosno je sedel poleg očeta v kočiji, 
ko se je drdraje peljala skozi vas . Malo 
da ni prezrl nizkega šolskega poslopja . 
Usta so se mu skremžila in fin smehljaj 
se mu je zazibal na ustnicah. Šola, v katero 
se pelje sedaj, je vse drugačna ; tri 
nadstropja ima in več nego dvesto okenj , 
kakor mu je pravil oče. 

Ljudje so gledali za mlinarjevo kočijo . 

,,No, le počakajte, kadar se pripeljem 
kot novomašnik, bodete vsi ležali na kolenih 
pred vašimi hišami in veseli bodete, 
ako vam dam z voza svoj blagoslov. Tedaj 
bodo zvonili zvonovi, muzikantje bodo 

177 12 


godli in bela dekleta mi bodo sipala 
cvetje. " 

Na vso to krasoto je mislil Gustel 
in srce se mu je tako razširilo , da j e 
skoraj sovražno gledal na gore, ki so se 
pretilno dvigale na vseh straneh. V svet ! 
Ven iz ozkosti ! Več hoče biti, kakor ljudje 
tu v dolini ! 

Vsak hip je kočija srečavala šolsk e 
otroke, Gustlove tovariše, ki so pohajal i 
gor v malo šolsko hišo. S plašnim spoštovanjem 
so gledali mladega študenta, ki 
je bil že danes kot bodoči župnik mnog o 
več od njih. Gustlu bi se bilo zdelo čisto 
naravno, ako bi se bili spoštljivo odkrivali 
pred njim . 

Sedaj ima vse drage tovariše . V 
jezuitskem samostanu je baje do tristo dijakov. 
To bode zanj! Vse mora nadkriliti , 

vedno hoče biti prvi. Saj je moder kakor 
nihče drugi ; to je slišal zmirom doma, in 
učiti se hoče dan in noč, da bode lahko 
ponosno gledal na druge. 

In kar je takrat obljubil sam sebi, j e 
tudi izpolnil. Že po končanem prvem 
šolskem letu je prišel kot prvi svojega 
razreda domov na počitnice, v žepu pa je 
imel kot premijo „Kristusovo nasledstvo” , 
lepo v zlato obrezano usnje vezano. Tako 
je šlo skozi celo gimnazijo. Jezuitje so 
kmalu izpoznali njegov značaj, njegov o 
zavedno, brezobzirno stremljenje, ki je bilo 

178 


združeno s strastnim ponosom . Takega 

značaja ni bilo mogoče zlomiti ; ali kot 
praktični učitelji so ga zvili v tisto smer, 
ki je bila najbolj primerna, da se ga more 
porabiti za blagor cerkve. 

„lz tega študenta bode nekoč, kadar 
postane duhovnik, čil bojevnik cerkve ; v 
posvetni gimnaziji pa bi postal iz njega 
nevaren sovražnik cerkvi in duhovnikom . ” 
Tako se redno glasi poročilo patra rektorja 
škofu o Avguštinu Grosu. Škof pa 
se je zahvaljeval Bogu, da je, podavši mu 
prosto mesto, pridobil tako izvrstneg a 
dijaka. 

Ob času počitnic je bil Gustel prav 
malo v hiši staršev. Dolina med visokim i 
gorami mu je bila pretesna ; gnalo ga je v 
svet. S svojimi lepimi izpričevali je smelo 
stopal v vsako župnijo po svoj „viaticum ” 
in marsikateri siromašni vaški župnik na 
Solnograškem in na Tirolskem je dal 
ubogemu potujočemu dijaku toliko, da 
drugi dan ni imel mesa. Bogati mlinarje v 
sin pa se je smejal : „Ne, tako ubog 
župnik ne maram postati . Bog me varuj 
tega. Se več se moram učiti ; zastonj nisem , 
pamelen. ” 

Ce se je pa s svojih potov povrnil , 
da preživi še nekoliko tednov v Gospojni, 
je prinesel vselej, kakor je bil varčen, dosti 
denarja kot viaticum domov, kajti v svoji 
pobožnosti ne dajejo gospodinje ubogem u 

179 12* 


dijaku samo jesti in pjti, temveč prilož e 
še par desetic za pot. Župniji je bil kmalu 
vzpodbuden vzgled. V cerkvi je klečal med 
celo mašo in roki je imel tako lepo sklenjeni, 
da so prsti dosegali čelo. Mlada dekleta 
si kar niso upala misliti : „To bi bil 
lep ljubtek ; škoda da bode duhoven. ” 
Seveda, dekli v mlinu ste mislili drugače, 
a povedati niste smeli, kajti sicer pač ne 
bi bili ostali niti uro več v mlinu. Zadnja 
!eta se je širokopleči dijak pritoževal, d a 
se boji sušice. Proti taki nevarnosti je bilo 
pač sveže kravje mleko najboljše sredstvo. 
To je prav pridno pil. Cim ste šli dekleti 

molzti v hlev ter sta se za to delo slekli 
do kratke spodnje suknje, je prišel navadno 
tudi Gustel za njima. Seveda ga 

vabilo bolj toplo živo meso, nego toplo 
mleko. Enkrat je dobil pač krepko klofuto 
po obrazu, ki ni njegovemu zdravju nič 
ugajala. Z rdečim licem je tekel materi 
tožit. Dekletu, ki je imelo ljubčka in mu 
je hotelo ostati zvesto, pa tudi ni bilo koristno 
, da je razdajala taka zdravila. Se 
tistega dne je morala vzeti svojo culo pod 
pazduho in pot pod noge. Za druge je bil 
to dober nauk ; vse so mu bile poslej hočeš 
nočeš vdane. 

Gustel se je brigal največ za to, da se 
ne bi izvedelo ničesar. Kajti drugače bi se 
bilo zmanjšalo splošno spoštovanje . In 
lahko bi doseglo kaj tudi ušesa profesorjev . 

180 


Ali iz te nevarnosti mu je pomagal nabe


račeni viaticum . Saj ni bilo nič na tem ! 
Hvala Bogu, zaljubljen ni bil. Le zabavati 
se je hotel, saj za to so počitnice. Ljubezen 
bi bila pač nevarna, te pa na srečo 
ni poznal. Enkrat je skrivaj čital Goethejevo 
„Herman in Doroteja” ; skrivaj, kajti 
tako pregrešne knjige, v katerih se čita o 
ljubezni, so v samostanu strogo prepove dane. 
Pa tudi res ni mogel razumeti, kako 
more biti človek zateleban ravno v eno 
dekle. Ljubezen mora biti ne le nekaj sla bega, 
ampak tudi nekaj neumnega. Poznal 
je tudi starejše dijake, ki so vsled ljubezni 
do gotovega dekleta izgubili pravico do 
duhovništva in so si morali izbrati posveten 
poklic, da so se lahko oženili . Kako je bil 
vesel, da ga ni moril greh ljubezni! Za 
zabavo mu je bila vsaka dobra, da je 
bila le mlada in zala . 

Materi se je zazdela njegova stalna 
želja po mleku pač sumljiva. Kmalu je iz poznala, 
kaj išče njen ljubi fant v resnici ,
saj so potrebovala dekleta, kadar se je 
Gustel zdravil , celo uro več za molzenje 
ter so prihajala vsa vroča iz hleva . Toda 
kot dobra mati mu je privoščila malo veselja. 
Saj je Gustel sedaj študent, in dijak 
mora pač tudi imeti nekoliko zabave na 
počitnicah v samostanu je itak drugače. 
Kadar pa bode čez nekoliko let duhovnik , 
postane dober, kakor se je tudi ona po 

181 



poroki poboljšala. Kadar bode Gustel duhovnik, 
si vzame same stare, izrabljene 
dekle, da ne pride njen gospod v 
skušnjavo . 

Najbolj jo je tolažilo to, da je hodil 
dobri Gustel, med počitnicami vsako nedeljo 
k izpovedi . 

Tako je imel Gustel doma kot dijak 
prav prijetne počitnice. Kmetje so se pred 
bodočim duhovnom že oddaleč odkrivali , 
celo bolj globoko, kakor pred gospodo m 
župnikom ; saj je bil to sin bogatega mlinarja, 
ki je dosegel vsled svojega klerikal nega 
prepričanja po uplivu gospoda Župnika 
celo čast Župana in s tem tudi službo 
načelnika v mestnem šolskem svetu . 

Samo eden je bil v vasi, ki ni mogel 
trpeti Gustla, prav nikakor ne. To je bil 

njegov prejšnji učitelj. Kot majhen dijak je 
še nekako kolegialno pozdravljal šolnika . 
Celo „servus” mu je dejal ; neumni človek, 
ki gotovo ni znal latinski, pa je s čudnim 
naglaskom odgovarjal : „Klanjam se, gospod 
Gros”, ter se je globoko odkrival, v tem 
ko se je Gustel he z roko dotikal čepice, 
kakor je v mestu videl pri častnikih . 

Odkar pa je visoko poskočil iz nižje 
gimnazije v višjo, bi bilo izpod njegove 
časti, da bi bil prvi pozdravljal priprosteg a 
vaškega učitelja, pa še liberalnega. DA, pri 
jezuitih je izvedel, kako hudobni ljudje s o 
liberalci, in kadarkoli je prišel škof k svojim 

182 



gojencem v samostan, je preklinjal grdi 
liberalizem. 

Vendar pa bi se bil ponižal, da bi bil 

odzdravljal svojemu bivšemu učitelju, če ravno 
je bil liberalen. Toda neomikano 
človeče ga ni niti pozdravljalo, čeravno g a 
je dobro videlo, ko se je vrnil iz četrtega 
razreda, tokrat z leksikonom za premijo. 
Bridko se je pritožil očetu zaradi tega ne olikanega, 
liberalnega individua. Oče, ki se 
je čutil v sinu kot načelnik krajnega šolskega 
sveta sam razžaljenega, je na prihodnji seji 
ostro prijel podrejenega učitelja . Pa menda 
je dobil krepak odgovor, kajti ves jezen je 
prišel domov in nič ni vprašal gospo a 
sina, ali se ne uče pri jezuitih hvaležnosti 
in spodobnosti, čeravno mu je dal izstradani 
šomašter to vprašanje v slovo . 

Toda sedaj, ko je dovršil celo gimnazijo 
in je naredil zrelostni izpit celo z 
odliko, mu ni več treba pozdrava navad nega 
učitelja. Sedaj se mu priklanjajo 
vse drugačni ljudje . Saj se je vnel zarad i 
njega celo prepir med škofom in med jezuiti. 
Poznavajoči njegove sposobnosti so 
ga hoteli jezuitje pridobiti za svoj red. 
Skof pa je posegel vmes. On mu je poskrbel 
prosto mesto, torej je bil njegov. 

Sedaj šele je vedel, koliko je vreden , 
ko se kregajo zanj mogočni red in škof. 
Njemu, abiturijentu Avguštinu Grosu, ni 
bilo težko voliti. Pri jezuitih bi bil samo 

183 


sredstvo, samo orodje v rokah predpostavljenih. 
Hotel pa je biti sam sebi namen , 
hotel pa je postati kaj več in zato je stopi l 
na škofovo stran. Tako je postal posvetni 
duhovnik. Da pa na tem polju doseže kajveč, se je moral vendar zopet učiti od jezuitov. 
Tako se je dal od škofa poslati v 
Rim, da se tam uči teologije po navodilu 
jezuitov in da doseže klobuk rimskega 
doktorja. 

184 



Se preden je nastopil mlinarjev Guste l 
svojo pot v Rim, je zadela gospojinskega 
gospoda župnika britka izguba . Kuharica, 
v koje zvestih rokah je dolga leta počival a 
vsa usoda župnišča, je ležala izza kratke 
bolezni na mrtvaškem odru. Kdor je poznal 
to krepko žensko, ne bi bil nikoli mislil, 
da pojde tako hitro pod zemljo. Hudobni 
jeziki so pač šepetali, da je zadnji čas ka r 
preveč odebijala in da je rabila sredstv o 
proti tolšči, ki ji ni bilo koristno. Seveda 
je bilo to samo obrekovanje. Ako bi bil a 
stvar resnična, ji pač ne bi bilo treba storit i 
nič drugega, kakor odpeljati se za nekolik o 
mesecev v mesto, da študira najnovejše iz najdbe 
o kuhinjski umetnosti, kakor delaj o 
v takih slučajih druge tovarišice . 

Stari padar je moral pač vedeti, na če m 
je umrla in on je dejal, da ni mogla prebit i 
premembnih let. 

185 


Župnika je ta smrt res težko zadela, 
kajti odkod naj dobi zopet tako zvesto, zanesljivo 
in v gospodarstvu izurjeno osebo ? 
Ponudilo se jih je seveda takoj prvi da n 
pol tucata, ki bi bile vse rade nosile bremena 
in časti gospojinske župnijske kuha rice. 
A kakor je bil gospod župnik začet koma 
neutolaŽen, tako je bil popoldan zopet 
dobre volje, ko je dopoldan zvesto dušo,
ali pravzaprav njeno telo v žalosti blagoslovil 
. Malo da ni gospod župnik to pot 
sam sprožil govora nad grobom svoje kuharice, 
kakor je bil nekoč storil kaplan 
Hercog pri žagarjevem Mihcu . Ker pa je 
videl same vesele obraze, je opustil to misel. 

Ali veseli obrazi iz cele župnije zbrani h 

žalujočih so se naoblačili in podaljšali, ko 
je izostalo navadno vabilo na mrtvaško pojedino. 
Ravno zaradi upanja na to gostbo 
je prišlo toliko ljudi k pogrebu. Nagrobnega 
govora, navadnega pri protestantih, 
se ljudje radi vzdajo, ako se jim razglasi 
mesto njega kaj podobnega : 

„Rodbina se lepo zahvaljuje za spremstvo 
do groba. Mrtvaška pojedina je pri 
«Volu., kamor so vsi v Gospodu Kristusu 
povabljeni. Naj ne izostane nihče . ” 

To je vendar najlepši nagrobni govor, 
prava pohvala za mrliča, ki je zapustil toliko, 
da dediči lahko nakrmijo pogrebce i n 
da jim vendar dosti ostane. 

186 



Pri pojedini pa pridejo šele najlepši 
mrtvaški govori, kajti bogastvo, od katerega 
odpade tudi za druge kaj, je pač najlepša 
lastnost človeka . 

Za ubogo kuharico tudi te hvale ni bilo. 
Ako bi jo bil kdo vprašal, bi se bila sam a 
rada odpovedala tega ; zakaj še v grobu bi 
se bila obrnila, ako bi se drugi pitali za 
njen denar. Druga stvar pa bi ji bila še v 
grobu lahko spravila roko v gibanje ; to so 
bili novčiči. ki so jih ljudje ta dan položili 
na oltar. Sama je ležala sedaj ravno tako 
tiho pod zeleno odejo, kakor ubogi Miha, 
ki ga je v resnici sama, omadeževavši spovedni 
pečat, s svojim zastrupljenim jeziko m 
špravila tja dol. Usta, ki so povzročila toliko 
zlega, da se jih je bala cela župnija, 
ki so ravno najboljšim kaplanom za vedno 
ogrenila življenje, so bila sedaj nema za 
vse čase . 

Žalosten je sedel po pogrebnem opravilu 
župnik v jedilnici. Pred njim sta bil a 
dva krožnika z novčiči od daritve, zrave n 
pa steklenica vina. Glavne stvari pa ni bilo, 
dobre, zveste duše, na katero bi se bil lahko 
oslanjal in zanašal. 

Žalosti pa sledi vedno veselje, in tokrat 
je prišlo že po eni uri. Pojavilo pa se 
ni gospodu župniku morda v podobi nove 
kuharice, temveč čudež je deloval kakor 
povsem navadna slamnjača. 

187 


Po deželi je splošna navada, da se sežge 

pred vasjo slamnjačo, na kateri je umrl človek. 
Na tako smrt v ognju je bila obsojena 
tudi slamnjača iz kuharičine postelje . 
Poprej pa je hotel župnik še pogledati, ali 
ni škoda slame. steljo v kravjem hlevu 
bi se jo bilo morda še lahko porabilo. A ko 
so začele njegove roke preiskovati po slami, 
so začutile reči, ki so morale biti vse ka jdruzega, kakor slama brez vrednosti. Najprvo 
je izvlekel staro nogavico, ki pa ni 
bila prazna, temveč napolnjena, težka in zavezana. 
Ne da bi bil mogel župnik preprečiti, 
je Micika odvezala trak, po mizi in po 
tleh pa so se raztrkljali srebrnjaki vsake 
vrste. 

Micika je v strahu zakričala in s tresočimi 
rokami je iskala po tleh raztresene tolarje 
in forinte . Toliko denarja naenkrat še 
ni videla v celem življenju. Plašno je pazil 
župnik na njene iščoče prste, da se ji ne 
bi obesil kak forint za nohte. „Glej, Micika , 
to je svet denar, ta pripada cerkvi!” Te 
pametne besede so prišle župniku na misel. 
„A ta lepi pruski tolar ti vendar darujem , 
toda nikomur ne smeš povedati ničesar o 
tem svetem cerkvenem denarju, kajti drugače 
bi morala povrniti tudi tolar. Pojdi, 
pa ga dobro shrani, da ti ga ne ukradejo ; 
niti misliti si ne moreš, kako hudobni ljudj e 
so na svetu. Pojdi, pojdi glej, dam ti §e 
desetico, zanjo si lahko kupiš pri krčmarj u 

188 


vrček piva . Toda pojdi takoj in pivo popijkar v gostilni. A kakor sem dejal: Ne govori 
z nikomur o cerkvenem denarju, zakajdrugače bi morala povrniti tolar. " 

S temi besedami je porinil iz sobe de


kle, ki je bilo vse srečno, vrata pa je zaklenil. 
Kuharica pa je imela dve nogi, zat o 
je iskal župnik po slamnjači še drugo nogavico. 
Ali čeravno je hodila zvesta duša 
samo po dveh nogah, so bile celo tri s sre 12rnjaki 
napolnjene nogavice skrite v slami . 
Skoda, da jo je smrt tako hitro zatekla , 
sicer bi bile prišle nogavice tekom let tudi 
še na par. 

Kakor srečen kopač zakladov je brska l 
župnik po slami, dokler ni bilo zadnje ste belce 
na velikem kupu natančno preiskano . 
Nogavic s srebrom sicer ni bilo več, pač p a 
je našel še cel kupček hranilničnih knjig . 
Rad bi bil pogledal, koliko je bilo zapisanega 
v njih, a ravnokar je slišal ključavnic o 
hišnih vrat. Mici-ka je torej zapustila hišo,
zrak je bil čist . Vtaknil je hranilnitne knjige 
v žepe — v enega jih ni spravil — poln e 
nogavice pa je vzel v naročje kakor mat i 
ljubljenega otroka. Potem je malce odprl 
vrata. Veža je bila prazna, nihče ga ni 
mogel videti. Kmalu je bil z zakladom v 
svoji sobi . 

Popoldan je imel dosti dela. Pot mu 
je oblival čelo, prsti so mu bili kar črni o d 
preštevanja, v glavi mu je gorelo vsled ra 


189 


Čunanja, končno je moral celo prižgati svečo. 
Niti k večerji ni šel, tako važno se mu je 
zdelo, izvedeti, koliko iznaša njegova dedščina. 
Končno je imel rezultat . Bilo je ravno 

14.634 forintov in 47 novčičev, ako je računal 
vrednost srebra po ážiji 109, kakor je 
bilo v njegovem časopisu in če je vzel za 
hranilne vloge obrestne obresti do tega sreč nega 
dne. Da, obrestno obrestne račune j e 
znal gospod župnik Šuster ; v njih se je 
izuril pri preračunavanju svojega lastneg a 
denarja. Sedaj pa je zaprl najdeni zaklad v 
železna okovano skrinjo, v kateri so bili 
tudi dolgoletni sadovi . njegovega mučnega 
dušebrižja. Notri v skrinji je bila sedaj tiha, 
a odlična poroka, pri kateri sta se oba zaklada 
ravno tako združila, kakor v njegov i 
glavi, kjer sta skupno poskočila črez višin o 
100.000 forintov. 
Po tako lepem računu si je danes že 
lahko privoščil dvojni večerni napitek . „In 
vino veritas — v vinu je resnica,” je pel 
pred mnogimi Ieti ; in res je zbudilo vino 
tudi sedaj v njegovi vesti resnico in poštenost. 
„Tega denarja nesmeš pridržati. Ona 
ima uboge sorodnike, torej ni tvoj. Zupnik 
kot tat — to bi bilo kaj za liberalne časopise.” 


Nad to resnico jezen, da bi počil, je 
pil dalje, in glej : Vino mu je podalo tudi 
jasnost. 

190 


„Ej, odkod pa ima dobra, zvesta duš a 
ves denar? Odkod? Mar je kaj podedovala ? 
Ali je kaj zadela? Ali prihranila?” Nikol i 
mu' ni odkritosrčna duša povedala kaj takega. 
Odkod torej denar? Ali je morda 
ukraden? Seveda je ukraden — in komu ? 
Ej, komu drugemu, kakor njemu? Da, tako 
je! Ta babnica na pokopališču ga je okra dala 
in goljufala na vseh straneh . Drugače 
ni mogoče, sicer bi bilo njegovih stotiso č 
že davno polnih. Denar iz slamnjače te 
ženščine je torej njegov ; pred Bogom in 
pred ljudmi mora biti njegova lastnina. Drugače 
ne more biti, nikakor ne drugače. Ako 
bi bilo drugače, bi izročil vse do zadnjega 
vinarja opravičenim dedičem. On ne potrebuje 
nobenega nepoštenega novčiča . Duhovnik 
je, povsem pošten in ne mara krivičnega 
denarja . On ni tak, kakor ta goljufivka , 
ki se bode sedaj v peklu pekla za svoje 
hudobije . Prav ji je . 

Ko pa je šel spat, se je čutil vendar 
zopet strašno osamljenega. Zajec za črevlje 
ni bil pripravljen, copate niso bile na pravem 
mestu in v spominu na nekdanjo ljubeznjivo 
nego se mu je srce omehčalo . ,,Ne, 
v peklu naj se zaradi mene ne peče, res 
clamat ad dominum ; jaz imam zopet vse,
kar mi je vzela, škoda je torej povrnjena 
in njena duša rešena. Seveda, ako bi bili 
dobili sorodniki ta denar, bi bila prokleta 
na večne čase. 0, gospod, odpusti ji, kakor 

191 


ji odpuščam jaz, ko sem dobil zopet svo jdenar." S to blaženo mislijo je župnik zaspal. 
Morda odpusti tudi njemu ljubi Bog , 
da je danes ob samem štetju in računanju 
pozabil na večerno molitev in na komplet . 
Le ponoči, ko se je zbudil enkrat, se je 
kesal, da je v naglici daroval Miciki tako 
lep tolar. In okno je bilo tudi še odprto. 
Ej, mrtve kuharice je vendar manjkalo ; ona 
ne bi bila nikoli prezrla kaj takega. Zunajje zapihal veter, pa je prinašal neprijeten 
duh v sobo, smrad je prihajat od sežgane 
slame iz kuharičine postelje . Župnik je pategnil 
pernico črez ušesa in sanjalo se mu 
je o polnih stotisoč forintih . 

To so bile tekom nekaterih tednov lep e 
sanje, ne le po noči, temveč tudi ob belem 
dnevu . Ali svet je hudoben, odkar se nahaja 
v znamenju liberalizma, pa dela na 
njem toliko svobodomiselnih advokatov za 
hudiča. 

Nekega lepega dne je dobil gospod 
župnik od takega odvetnika pismo v zadevi 

zapuščine po rajni kuharici. Gotovo je bil 
s hudičem z zvezi. Kaj takega! Račun najbi podal, račun o svojem poštenem premoženju 
. . . Kaj pa je to takemu brezbožnemu 
odvetniku mar? 

Hudič seveda ni imel ničesar opravit i 
s tem, ali s kuharičinim denarjem se je zgodilo 
ravno tako, kakor nekoč s spovedno 
tajnostjo. Tudi Micika ni mogla držati jezik a 

192 


za zobmi, nego je pokazala svoj lepi pruski 
tolar, ki je bil zanjo cel zaklad, prijateljici. 
Kajpada ji je morala, čisto zaupno, pavedati, 
kako je prišla do krasnega srebrnjaka . 
In tako so šle s srebrom napolnjene nogavice, 
seveda le čisto zaupno, od ust do ust, 
ter so končno v dosti kratkem času dosegle 
tudi ušesa kuharičinih sorodnikov. S srebro m 
polne nogavice, pa še take od župnijske 
kuharice, so pa za advokata posebna reč . 

Posledica je bila za odvetnika mastn a 
pravda . Gospod župnik vendar ni moge l 
dopustiti, da bi ga ogoljufali taki ljudje za 
njegovo najsvetejše imetje in če ješe kje 
kaka pravica, mora zmagati v tem procesu. 
Ali vendar ni nič pomagalo. Liberalizem j e 
požrl že celo pravico z dlako vred . 

Niti to ni pomagalo, da je z britko žalostjo 
v srcu vzel težki kuharičin zaklad i z 
svoje skrinje, pa ga položil v cerkveno blagajno, 
hoteč tedaj voditi pravdo v imenu 
preganjane in teptane uboge cerkve . Na 
koncu se je moral on, kl je znal vedno le 
seštevati, naučiti tudi odbijanja in od svojih 
stotisoč je moral iti še dalje nazaj, kakor 
je že bil, preden je doživel to nesrečno 
pravdo. 

All sedaj je bilo treba, da se povrne 
zopet pravica v deželo . Zato je bilo potrebno , 
da doseže preganjana duhovščina zopet 
staro moč, ki mu jo je prokleta svobodomiselnost 
že skoraj izpulila iz posvečenih 

193 13 


rok, da more zasužnjena cerkev zopet objet i 
vse ljudi s svojimi zveličevalnimi rokami . 
Zato so ga sedaj po končanih pridigah vsele j 
bolele roke, ker je tako tolkel po prižnici ; 
pobožne poslušalce pa so bolela ušesa in 
tisti, ki so prihajali, da bi slišali besedo 
božjo, so začeli polagoma izostajati, kar je 
še bolj povečalo župnikovo jezo . Ce so 
bile njegove pridige že prej zelo slane, so 
bile po tistem nesrečnem procesu naravnos t 
poprane. 

Seveda je bilo tudi v Gospojni dosti 
Ijudi, ki so bili sami dosti bistri, da so lahko 

razločevali politiko in vero, pa zato niso 
prav verjeli političnemu evangeliju svojega 
župnika. Večina pa je bila vendar v slepem 
zaupanju na strani božjega namestnika . Mejtemi zaupljivimi prijatelji je bil tudi gospod 
mlinarski mojster Gros, seveda ne iz prepri6anja, 
temveč iz modrosti, ker je hotel 
s pomočjo klerikalne večine ostati župan. 
Razven tega pa ni mogel biti na strani liberalnega 
učitelja, ker je dobil njegov sin 
prosto mesto od škofa . 

Lepa tiha dolina je bila tako mnogo 
let pozorišče strankarskega boja, ki so ga 
vodili trdoglavi kmetje bolj temeljito in sovražno, 
nego politični nasprotniki v mestih . 
V krčmi se navadno ni nič govorilo o težkih 
volih in dobrih konjih, temveč pri pivu 
so razmotrivali kmetje to, o čemur je pridigal 
gospod župnik in često je pomagala 

194 


trda pest, da se je vlilo v neverujoče glav e 
pravi nauk. 

Seveda je gospod župnik sam preprečil , 
da ni dobil njegov politični evangelij več 
pristašev. Izza tiste nesrečne pravde, ki je 
naredila tako veliko luknjo v njegovo blagajno, 
je mislil le na to, kako bi dopolnil 
zopet svojih stotisoč, To pa je bilo mogoče 
le tako, da se zniža izdatke do skrajnosti. 
Ali pri tem zistemu varčnosti niso ostajali 
posli dlje kakor največ leto dni ; kuharica 
za kuharico je odhajala, samo kaplani so 
morali ostajati . Takemu kaplanu se pač ne 
godi tako dobro, kakor kmečkemu hlapcu ; 
v imenu svete pokorščine mora ostati in niti 
zaradi lakote se ne sme pritožiti, ker bi si 
drugače pokvaril celo bodočnost kot nezadovoljnež. 


Ali gospod župnik je moral tudi po


večati svoje dohodke. Stolnino za pogrebe 
se je prav praktično zaokrožilo navzgor . 
Bogati kmetje so morali plačevati, da se jim 
je delala tema pred očmi, čeravno sicer nis o 
plakali, ako je umrl zakotnik. Hlapci so 
morali po cel teden delati zastonj, ako jim 
je župnik v eni minuti blagoslovil malega 
otroka. 

Vendar si je pridobil gospod župnik 
zopet velike zasluge za občino, ko je bilo 
treba zidati novo šolsko poslopje. Moderna 
šola je bila v njegovih očeh velika sovražnica, 
ki se približuje cerkvi in liberalne starše 

195 


je smatral za svoje rojstne osebne sovražnike. 
Nikakor torej ni mogel dovoliti, da bi 

se zidalo večjo šolo in da bi se odprlo no v 
razred, kajti za tretji razred bi moral prit i 
tudi tretji učitelj v vas . Cernu naj bi m u 
bil tak svobodomislec, ko je imel že z dvem a 
učiteljema dovolj ? .Glavni vzrok njegovega od pora 
proti stavbi nove šole pa je bil ta, d a 
bi bil moral kot veleposestnik in kot naj večji 
davkoplačevalec v občini tudi sam ka jplačati za šolo, ne da bi imel kaj otrok, k i 
bi jih pošiljal tja. 

Doslej so bili vendar tako srečni časi ! 
Občina ni imela nič izdatkov za šolo. Staro 
šolsko poslopje je propadalo . Cernu bi se izdalo 
le en novčič zanje, ko bode treba zidati 
novo? Novega pa ne bode treba, ker je ob čina 
zadovoljna s starim . 

Naj je tudi prihajal nalog za nalogo m 
od oblasti, gospod župnik je znal vselej 
pomagati županu z dobrim svetom, kak o 

klerikalni občinski zastop lahko pokaže osl e 
liberalni oblasti. V tem boju proti šoli je 
imel župnik skoro celo občino za seboj, n e 
le svoje strankarske pristaše, temveč tud i 
svobodomiselne kmete ; kajti kadar se gre 
za denar, se tudi najhitrejši napredek hipom a 
ustavi. 

Enkrat bi se bilo pač malodane zgo


dilo, da bi bil sam delal propagando za 

novo šolo, ko je v svoji gorečnosti dejal , 

da ne ostane niti en dan župnik v Gospojni , 

196 


ako bodo zidali novo šolo, temveč odide v 
kakšno župnijo, kjer vladajo še katolišk e 
šolske razmere. Za novega župnika, ki n e 
bi prekoračeval štolnine tako, kakor župni k 
Suster, bi bili Oospojnčani zamenjali cel o 
novo šolo. Podučitelj je natančno izračunal , 
da bi kmetje od visoke štolnine, ki jo morajo 
plačevati župniku, prav lahko prihranil i 
obresti za šolo . 

V teh letih boja za svobodo in pravice 

duhovščine je postal župnik Suster celo v 
klerikalnih krogih spoštovan in priljubljenljudski govornik, ki je tudi na zunanji h 
shodih rad stopil na govorniški oder in z 
močnim glasom grmel pr6ti svobodomiselnosti, 
ako se ga je dobro plačalo iz bogat e 
strankine blagajne . Sedaj je celo bolje poznal 
zakonske knjige, nego evangelij . 

Ko je prišel zopet burni čas deželno zborskih 
volitev, ga je torej klerikalni voliln i 
odbor nastavil kot kandidata za kmetske 
občine raminškega okraja . Da bode ljudski 
prijatelj izvoljen z veliko večino, je bilo nedvomno 
v strankini blagajni je bil teko m 
let nabrali že bogat volilni sklad . Izvolitev 
župnika Šusterja je bila za njegovo stranko 
tem bolj vprašanje časti, ker je bil njego v 
liberalni nasprotnik ravno tisti advokat, proti 
kateremu je izgubil pravdo za srebrne nogavice 
. 

Kadar bode v deželnem zboru, pride 
pa gotovo tudi v državni zbor, ker j e 

197 


takrat deželni zbor volil državne Toslance. 
Z desetimi forinti diet na dan bode 
pa kmalu dosežen stoti tisočak. 

Toda dan volitve je presenetil gospoda 
župnika z nepričakovanim porazom . Manjkala 
sta mu sicer samo dva glasova, pa bi 
bil izvoljen . A najžalostnejše je bilo, da sta 
ravno volilna moža gospojinske občine oddala 
svoje glasove kandidatu nasprotniške 
stranke in tako zakrivila, da je propadel. 
„Mi potrebujemo župnika za cerkev, ne pa 
za deželni zbor,” sta dejala v verskih rečeh 
popolnoma neizkušena volilna moža . Da 
pa je doslej vedno klerikalni okraj odklonil 
tako marljivega ljudskega pastirja, so bile 
krive zopet kuharičine nogavice, ki so se 
vlekle kakor težko breme župniku za petami. 
Ljudstvo odpusti duhovniku celo 
otroka slabe ure prej , nego umazano 
skopost. 

Bolestnemu porazu gospoda župnik a 
so sledili za pregrešno Qospojino hud i 
dnevi. Pridige so bile poslej sol in paper 
obenem. Celo zgradba nove šole je izgubila 
svojo važnost in kmetje bi bili imeli 

sedaj župnika veliko rajše daleč proč v deželnem 
zboru, nego v cerkvi. Toda čeravno 
je hodil gospod župnik kakor Zen s svojim 
gromovnim oblakom na čelu , mrkega 
lica okrog, čeravno so švigale neprenehoma 
strele iz njegovih oči , so vendar stale visoke 
gore kakor prej in soltice je sijalo 

198 



toplo nad dolino , ptičice so veselo prepevale 
ves dan in potok je brezskrbno 
skakljal po trdih kamenčkih , kakor bi bili 
hoteli vsi skupaj reči : „Dobri ljudje , ka r 
nič se ne bojte! Saj je naš gospod Bogvendar še več, kakor srboriti župnik ! ” 

Župnik Šuster se je smatral poslej za 
mučenika ; ali tako potrpežljiv ni bil, da bi 
se mu bilo Ijubilo , prenašati preganjanj e 
zaradi dobre stvari, ki jo je zastopal. Ko 
sta vrgla enkrat ponoči dva berača, ki ju je 
bil pahnil iz župnišča, kamen v okno , je 
bil dostojni naslednik kamenovanega svetega 
Stefana takoj gotov. Vse klerikalno 
časopisje je bilo polno strogega obsojanja 
zaradi demoliranja polovice župnišča, ki je 
moglo biti samo delo političnih nasprotnikov 
6astit6ga gospoda župnika. Iz najoddaljenejših 
krajev je dobival pismene 
izraze sožalja. Najboljše mazilo za ranjeno 
srce pa mu je poslal škof, ki ga je imenoval 
za kanonika svoje stolne cerkve . 

Tisti škof, pri katerem je kuharica pred 
leti zatožila kaplana Hercoga s tako dobri m 
uspehom, je prišel medtem tudi že v škofovsko 
grobnico. Tudi njegov naslednik na 
škofovskem prestolu mu je že sledil v tisto 
temno grobnico. Bojeviti kaplan Bauchinger, 
ki ni dospel niti do župnije , je postal 

škof, dočim bi se bil marsikateri njegovih 
sošolcev kot ubogi kaplan na deželi veselil 
ako bi bil dobil malo župnijo. 


Skof Bauchinger ni mogel dovoliti, da 
bi bil župnik, ki je storil že toliko za katoliško 
cerkev, še dalje iztožen napadom liberalno 
okuženih kmetov, kakor mu je bil 
poročal župnik Suster sam . Kot praviče n 
mož ga je moral odškodovati tudi za bolestni 
poraz pri volitvah z rdečim ovratnikom 
in zlato verižico. 

To mazilo je ozdravilo naenkrat vse 
rane globoko užaljene župnikove duše. Vse 
je oživelo v župnišču . Vrata so bila odprta 
ves dan, vsakdo je lahko vstopil in s i 
vzel kak spomin od gospoda župnika , l e 
ako se mu ni zdelo predrago. Priredilo se 
je veliko razprodajo. Konji in krave sö bile 
kmalu dobro razprodane, vozovi , vile in 
kose, grablje in lopate so dobile nove 
lastnike, zadnjo slamico iz skednja se je 
prodalo in na senjaku so zbrali celo drobec,
ker se je zanj tudi še lahko dobilo kako 
desetico. Noben žrebelj ni ostal v steni, 
nobena slamica na mlatiču. 

Končno je prišel še,, žid iz Raminga. 
Tako od srca se župnik Suster že davno ni 
smejal , kakor tisti večer, ko je celo židu 
drago prodal zadnji izvržek. Tri tedne je 
trajala razprodaja . Za se je spravil samo 
najpotrebnejge, kar je hotel vzeti seboj v 
mesto . Tam mu ni bilo treba pohištva, ker 
je zapustil njegov predhodnik v testamentu 
vse svojemu nasledniku . 

200 


Vse je bilo že proč. Mračno župnišče 
je stalo kakor prazna laterna sredi prijazni h 
hiš. Samo za eno stvar še ni bilo kupca . 
Na oknu je ležal kamen, ki ga je bil pred 
meseci vrgel potepuh v okno in župnik j e 
gledal sedaj nanj kakor z zaljubljenim i 
očmi. Njega je lahko smatral za temeljn i 
kamen svojega izvenrednega napredka i n 
zato ga je spravil v veliko torbo z oguljenim 
vezanjem . Ako ne bi bilo nič veljalo, 
bi ga bil dal okovati z zlatom, pa bi g a 
bil žrtvoval iz hvaležnosti celjski materi božji . 

V nedeljo je bil zadnjikrat na prižnic i 

v Gospojni, da odčita še enkrat levite nehvaležnemu 
narodu. Najbrže so mislili 
ošteti ljudje, ko so glasneje kakor po na vadi 
rekli „Bog poplačaj”, ne da bi bil i 
poznali Liguorijevo moralo : „Bog poplačaj,
da je to tvoje zadnje zmerjanje. ” 

Gosta jutranja megla je ležala drugi 
dan še nad dolino, da se v Gospojni ni 

moglo videti od krčme do župnišča . Niti 
kazalnika ure na stolpu ni bilo mogoče videti. 
Ako ne bi bilo ravno zvonilo na po vzdigovanje 
za mašo, ki jo je čital kaplan, 
bi bilo misliti, da še ni izšlo soince . 

V gostilni pa je bilo zbrano občinsk o 
zastopstvo, krajni šolski svet, skratka vse , 
kar je v vasi ali župnišču kaj štelo, ali ho telo 
kaj šteti ; dasiravno je bil delavnik, so 
bili vsi v praznični obleki . Zupan je imel v 
roki zmotan trd papir ki je bil zvezan s 

201 


širokim svilnatim trakom. V mislih je še 

študiral lepi govor, ki ga izreče v imen u 
občine. Dasiravno je župnik sam pretrga l 
vez med seboj in med občino, je hotel a 
občina poslavljajočemu se dušebrižnik u 
vendar še reči zbogom, zlasti ker je posta l 
mogočen kanonik . 

Tako velik gospod ima pri škofu 

močno roko in lahko bi se zgodilo, da b i 
izkusili nje težo. Zato je bilo bolje, posloviti 
se v miru ž njim, ker vendar ne mor e 
nihče vedeti, kdaj in kako se utegne še rabiti 
visokega gospoda. Kupa denarja , ki 
ga odnaša iz Gospojne, tudi ne more vzet i 
seboj v večnost ; morda se sčasom še kajvrne — saj dolgo stari mož itak ne more 
več živeti. Kar pa se tiče šole, ki bi jo morali 
zidati, jim je pomagal župnik s sveto m 
in z dejanjem, da ni prišlo do stavbe . Zato 
mu morajo biti vendar vsi davkoplačevalci 
hvaležni ; kot kanonik bode imel pa še 
lepšo priložnost,' da prepreči stavbo pri deželnem 
šolskem odboru. Vse te praktične 
nazore se je temeljito pretreslo in na tajn i 
seji so izvolili odhajajočega župnika so glasno 
za častnega občana hvaležne, zarad i 
njegovega slovesa globoko užaljene župnijske 
občine. Sedaj gredo vsi v svečane m 
razpoloženju v župnišče, da izroče odhajajočemu 
dušnemu pastirju častni diplom , 
claim prihaja ravno kaplan iz zakristije i n 
čisti svoje naočnike ki so vlažni od megle . 

202 


Toda gospoda župnika in novega kanonika 
že celo uro ni v župnišču. Tistega dne, ko 
so ga izvolili za častnega občana, je že 
izvedel za tajnost nove velike časti, dasiravno 
ni bilo več stare kuharice. Toda kaj 
mu je sedaj mar za čaščenje kmečke ob čine 
, ko mu je izkazal škof največjo čast, 
ki jo more izkazati? Ze da ne bi bilo sramote, 
bi moral dati za občinsko čast vsaj 
sto forintov za domače reveže. Tega pa ni 
maral , pa tudi ni mogel, ker je bil dena r 
dobro spravljen v stari ročni torbi. Zato j e 
naročil, naj pride voz, s katerim se odpelj e 
na kolodvor, k mostu ; dotlej prinese že 
lahko sam torbo . Ozrl se je še enkrat po 
župnišču, v katerem je nad trideset le t 
delal in vat-čil, v božjem imenu je odšel 
čez dvorišče in skozi prazne skednje od 
zadej, da pride za vasjo preko polja na 
cesto . Skozi hišna vrata ni maral iti ; v 
svoji ponižnosti se ni hotel zaleteti v naročje 
občinskemu zastopu, ki se je bil zbral 
zaradi njega . 

Toda kmalu se je zopet vrnil. Ko j e 
prišel za skednje na polje, se je še enkrat 
ozrl in tedaj je opazil, da sloni ob steni 
posoda za deteljo ; bilo jih je več kakor 
dvajset komadov in vsaka gotovo dvanajst 
novčičev vredna . 

„Glej šmenta! Da se more prezreti kaj 
takega 1” 

203 


Že se je hotel vrniti, da bi naglo 
prodal še to reč, pa če bi jo moral oddati 
tudi po deset novčičev . Ali pri mostu čaka 
že voz : lahko bi zamudil vlak, torej naprej 
v imenu božjem. Novi župnik bode gotovo 
vesel, ako mu ne bode treba naročevat i 
nove posode za deteljo in mu da rad po 
dvajset novčičev za komad. S kanonikom 
vendar ne bode župnik dolgo barantal . 

Kljub mrzli megli je imel župnik pö t 
na čelu, ko je najprej položil svojo torbo 
na voz, potem pa sam splezal gor. Dasiravno 
so bile v torbi same obligacije in 
bankovke, mu je vendar postala težka. 
Seveda tudi kamen, ki prinaša srečo, je bil 
notri. Nosilcu pa je že več kakor šestdeset let. 

Toda nihče ne bi bil opazil, da je 
tako star, ko je nekoliko let pozneje po nosno 
sedel na svojem širokem, izrezljanem 
kanoniškem stolu v stolni cerkvi, v rdeči 
obleki, okrog vratu zlato verižico, na kateri 
je visel zlat križec, ki so se njegovi 
prsti igrali ž njim, Bočim je s ponosnim 
pogledom zrl na množico, zbrano v cerkveni 
ladji . 

Diplom častnega meščana je v tem 
prišel po pošti. Njegova milost je odgovorila 
milostljivo in je obljubila, da se 
spomni iz hvaležnosti vsak dan pri molitv i 
na celo gospojinsko občino. 

Taka obljuba je morala pač biti več 
vredna, nego siromašen stotak za reveže. 

204 



Ako le gospod kanonik ni pozabil na svojo 
obIjubo 

Skoraj celo leto je ostala gospojinsk a 
župnija brez župnika . Kaplan je bil imenovan 
za župnijskega provizorja ter si je 
moral izposoditi posteljo od gostilničarja , 
da je mogel vsaj spati y farovžu. Obedoval 
pa je v gostilni. Zupnišče je bilo 
pusto in prazno ; celo miši bi bile morale 
poginiti tam od lakote. Stene so bile 
po vseh sobah polne lukenj, iz katerih so 
bili izpuljeni zarjaveli žeblji. Z žeblji se je 
večinoma odkrhalo tudi nekoliko malte, ki 
je ležala pogažena po tleh. Na stropu so 
bile velike, rumeno rujave lise, ker je kap-
Ijala deževnica skozi streho . 

Vsak hip si je prišel kak kaplan al i 
župnik ogledat gospojinski farovž, a vsaki 
je takoj preklical svojo prošnjo za name-

ščenje, ko je našel župnišče napol podobno 
razvalini . Samo eden si ni ogleda l 
župnega dvora, ki ga je bil odhajajoči 
župnik oplenil, temveč je junaško prosil za 
župnijo, ko je bil poprej že najmanj dvajsetkrat 
vložil tako prošnjo, a je vselej zaostal 
za kakšnim mlajšim prosilcem, ki si je 
znal pridobiti zaslug s politično agitacijo . 

205 


XIV . 
red gostilno „pri modri ščuki” v 
Flamingu je stala že precej časa kočija, 
kateri se je poznalo, da je prišla šele pred 
kratkim iz delavnice, kajti lak je bil še popolnoma 
svež, koža pa mehka . Dva močna 
kostanjevca sta nepotrpežljivo tolkla s kopiti 
in kočijaž je imel dosti opravka, da ju 
je držal. 

Med vrati se je pojavil krepak mož v 
temnosivi obleki in si je zapalil smotko . 
Lasje so mu bili bržčas zgodaj osiveli , 
kajti njegove oči so gledale tako bistro in 
živo v svet, kakor da je njih lastnik še 
mladenič. Posegel je v suknjo in je ponudil 
konjema nekoliko koščkov sladkorja, 
ki so mu bili ostali od zajutrka. Hlapec se 
je postavil v bližino, da bi dobil svojo napojnino. 
Celo gostilničar je proti svoji navadi 
prišel po treh stopnicah dol in je 
voščil : 

206 


„Sreč'no pot, gospod župnik . Počastite 
me Rogostoma! ” 

Zupnik je sedel na voz in komaj je 

imel še časa, da je smeknil klobuk za 
pozdrav. Konja sta že urno zdirjala. 

Ako bi nas tudi prevarili sivi lasje, so 
nam vendar povedale zveste modre oči, da 
je to kaplan Hercog, ki bi ga bili pred 
več kakor dvajsetimi leti na njegovem 
prvem žalostnem potovanju malone vrgli 
na cesto prav iz te gostilne. Včeraj, ko se 
je pripeljal z lastnimi konji, je bil kajuljudno sprejet. Saj je bil to novi gospod 
župnik iz Gospojne in gostilničarju je bilo 
mnogo ležeče na tem, da si ohrani gosta, 
kadar pride v Raming. Kakšna razlika 
med onim časom in med sedanjim! Gotovo 
je razmišljal tudi župnik Hercog o 
tern, kajti vesel smehljaj mu je prelete l 
čez obraz. Takrat je romal tako žalosten in 
truden po tej poti v širni svet! Sedaj se 
pelje z lastnim vozom, lastni konji ga 
vlečejo v njegovo prvo, pravo domovino. 
In lepi so konji. Lahko si zaslužijo na 
polju oves, ki ga jim bode dajal ! 

Od konj so pohitele njegove misl i 

daleč tja k njegovi sestri . Ona in njen 
mož sta mu podarila lepa kostanjevca in 
kočijo. Vrhutega sta mu posodila še pettisoč 
forintov, kajti prvih pettisoč, ki si jih 
je izposodil v hranilnici, ne bi bilo izdaleč 
zadostovalo za ureditev Župnišča ter za 

207 


nakup kuhinjskih potrebščini , gospodarski h 

naprav, žita in krme . Bilo je treba mnogo 
poguma, da se prevzame z desettiso č 
forinti tako propadlo župnijo. A Hercog ga 
je imel ; bil je tudi kmečki sin ter je ljubil 
in poznal kmetijsko gospodarstvo . Ni mu 
bilo torej treba izročati vodstva ekonomije 
navadno bolj predrzni, kakor razumni 
kuharici . 

Izza več kakor enourne vožnje so se 
boljinbolj približevale gore, ljube gore, ki 
tudi ni mogel tekom dolgih let pozabiti 
na nje . Ze so ga pozdravljali sprednj i 
hribi v temno zeleni obleki. Ob desni in 
ob levi so stali ; gotovo tudi oni niso pozabili 
nanj . Poznati ga morajo še, sicer ne 
bi mogli tako razveseljevati njegovega 
srca. Tisti ponosni greben onkraj potoka 
je spuščal hladno senco po cesti. Pa gorski 
potok! Tako urno mu hiti naproti, kakor 
otrok očetu , ki se vrača s semnja. Visoko 
poskakujejo valčki in ga pozdravljajo z 
glasnim petjem v svoji in njegovi domovini . 
Tam, kjer leži velika pečina v potoku, je 
poskočila celo cela množica kapljic ob njegovem 
vozu navzgor ; ž njim so se hotele 
vrniti v gorovje. Kaj so mu imele 
pripovedovati! Tudi one so šle takrat ž 
njim v svet, še mnogo dalje kakor on. In 
čeravno je bil njemu marsikateri dan osolje n 
— one so morale zavžiti v morju še več 
grenke soli. 

208 


Toda solnce ni pozabilo na svoje otroke , 
niti ko so bili v velikem morju . Toliko časa 
so prosili in tako lepo, da jih je solnce 
končno na nuni lestvi toplega žarka po vzdignilo 
iz morja. Po tej lestvi so se dvigali 
višje in višje ; tam gori pa je bilo lepo 
in veselo, ker so lahko pustili vso grenko 
sol spodaj. Ko so potem opazili v daljni, 
daljni daljavi bele gore, so hiteli dan in noč. 
Nazadnje so dobili celo snežnobele peroti 
in na teh krilih so prileteli na najvišji vrhunec 
velikega hriba, kjer so našli milijone 
takih solnčnih otrok v belih oblečicah. Dolgo 
so ostali tam in bilo je čudovito lepo . Odtod 
so gledali po širnem, lepem svetu. 
Solnce jih je vedno ljubilo. Zvečer, preden 
je šlo spat, jih je odelo z nežnim rožasti m 
pajčolanom in po leti jim je poslalo mnogo 
ljubih sestric z zelenimi krilci iz morja, da 
jim čas ne postane dolg. Ej, solnce je dobro 
in ljubeznivo! Zato jim je bilo tako 
čudovito prijetno pri srcu, ko jih j e 
solnce letos prav toplo pogledalo in je reklo : 

„Sedaj morate dati zopet drugim sestricam 
prostora, ki bi tudi rade zapustile morje 
in priletele sem gor. ” 

Odkar so slekle belo oblečico, niso mogl e 
več leteti, pač pa so lahko tekale in skakljale, 
mnogo hitreje od župnikovih konj . 
Kostanjevca sta tekala že počasneje, či m 
bolj se je dvigala cesta v ozki gorski do


209 14 


lini, Potok pa je skakljal tem hitreje in veselejše 
dalje. 

Nevidno, pa ravno tako hitro je prihaja l 
župniku hladni, dišavni gorski zrak nasproti. 
Prsi so se mu širile, ko je globoko dihal. 
Vrgel je smodko proč, da ne onesveti nežne 
nedolžnosti gorskega diha. 

Gore so stopile nekoliko v ozadje i n 
pred njimi se je zasvetila ozka trata, na kateri 
so bile prve, gospojinski župniji pripa


dajoče hišice. Toda žena, ki je ravno zalivala 
cveticam pred malim oknom, in mož,
ki je s koso v roki za trenotek pretrgal delo , 
sta poznala prav tako malo prijazno iz ko čije 
pozdravljajočega moža, kakor koze, ki 
so grizle cvetice ob meji in so radovedno 
gledale konje, ne da bi ustavile delo svoji h 
čeljusti . 

Novi župnik je prepoznal še vse hišice. 
Takrat, pred mnogimi leti, so prišli vsi ljudj e 
iz njih, da mu podajo zadnjikrat žuljev o 
roko v slovo . Zakaj pač ne pridejo danes , 
da bi ga pozdravili ? 

Le počakaj, kmalu bodeš pri njih. Skoraj 
vsi so tvoji novi sosedje, a roke jim ne 
moreš podati, kajti sedaj stanujejo v tvoji 
bližini na pokopališču. Veseliš se, da prihajaš 
v staro, ljubo Gospojno, ki si jo takrat 
žalosten zapustil . Vas najdeš že kakor 
takrat, izmed Ijudi pa jih najdeš le malo. 
Nova generacija je dorasla . Kako bodeš 
živel s temi 1judmi ? 

210 


Ne bodi plah! Prav dobro bode tebi 
in njim, saj prinašaš celo in čisto seboj, kar 
si odnesel takrat : S pravo ljubeznijo do 
bližnjega napolnjeno duhovniško srce. 

Tam, kjer cesta nagloma zavije na levo, 
je pogledal dober Ijubi znanec na novega 
gospoda župnika. Tako prijazno sesmehlja, 
kakor se pozdravlja samo ljubega prijatelja. 
Visoki hrib s hermelinovim plaščem ob plečih 
ga pozdravlja . 

Sedaj sta prijatelja zopet skupaj. Naj 
je bil Hercog še tako daleč v pustih podonavskih 
dragah ali ob skrajnih mejah obsežne 
škofije za kaplana, povsod je bilo 
prvo, .kar so iskale njegove oči, gospojinsk o 
gorovje. 

Zalostno mu je bilo življenje v kraju , 
kjer ni bilo videti ničesar druzega, kakor 
daleč naokrog ilovnate hribčke brez gozd a 
in drevja. Ce je rasel na takih holmih tudi 
najboljši ječmen , so se mu zdeli vendar 
kakor stena, izza katere mu gineva srce v 
hrepenenju po gorah. Kadar pa je prišel v 
ravnini do točke, odkoder je pri jasnem vremenu 
in prozornem zraku v na jdalnji daljavi 
lahko videl svoje ljubljene gore na robu 
širne planjave, četudi v tako nežnih obrisi h 
kakor risarijo finega pajčolana, tedaj je poletelo 
njegovo hrepenenje čez reke in čez 
ravan. Cele ure je tedaj lahko stal na mestu 
pa gledal na stotere vrhove in zobce, dokler 
ni našel hriba, ki ga je iskal . 

211 14* 


lini. Potok pa je skakljal tem hitreje in veselejše 
dalje. 

Nevidno, pa ravno tako hitro je prihaja l 
župniku hladni, dišavni gorski zrak nasproti . 
Prsi so se mu širile, ko je globoko dihal. 
Vrgel je smodko proč, da ne onesveti nežne 
nedolžnosti gorskega diha . 

Gore so stopile nekoliko v ozadje in 
pred njimi se je zasvetila ozka trata, na kateri 
so bile prve, gospojinski župniji pripa


dajoče hišice. Toda žena, ki je ravno zalivala 
cveticam pred malim oknom, in mož , 
ki je s koso v roki za trenotek pretrgal delo , 
sta poznala prav tako malo prijazno iz ko čije 
pozdravljajočega rnoža, kakor koze, ki 
so grizle cvetice ob meji in so radovedno 
gledale konje, ne da bi ustavile delo svoji h 
čeljusti . 

Novi župnik je prepoznal še vse hišice. 
Takrat, pred mnogimi leti, so prišli vsi ljudje 
iz njih, da mu podajo zadnjikrat žuljevo 
roko v slovo. Zakaj pač ne pridejo danes, 
da bi ga pozdravili ? 

Le počakaj, kmalu bodeš pri njih. Skoraj 
vsi so tvoji novi sosedje, a roke jim ne 
moreš podati, kajti sedaj stanujejo v tvoji 
bližini na pokopališču. Veseliš se, da prihajaš 
v staro, ljubo Gospojno, ki si jo takrat 
žalosten zapustil. Vas najdeš že kakor 
takrat, izmed ljudi pa jih najdeš le malo. 
Nova generacija je dorasla. Kako bodeš 
živel s temi ljudmi ? 

210 


Ne bodi plah! Prav dobro bode tebi 
in njim, saj prinašaš celo in 6isto seboj, kar 
si odnesel takrat : pravo Ijubeznijo do 
bli2njega napoInjeno duhovnig ko srce. 

Tam, kjer cesta nagloma zavije na levo, 
je pogledal dober ljubi znanec na novega 
aospoda 2upnika . Tako prijazno se smeh1ja , 
kakor se pozdrav1ja samo 1jubega prijatelja. 
Visoki hrib s hermelinovim plaščem ob piečih 
ga pozdrav1ja . 

Sedaj sta prijate1ja zopet skupaj. Naj 
je bil Hercog še tako daleč v pustih podonavskih 
dragah ali ob skrajnih mejah obse2ne 
škofije za kaplana, povsod je bilo 
prvo, kar so iskale njegove oči, gospojinsko 
gorovje. 

Zalostno mu je bilo živIjenje v kraju, 
kjer ni bilo videti ničesar druzega, kakor 

naokr,,og ilovnate hribčke brez gozda 
in drevja. Ce je rasel na takih holmih tudi 
najboljši je6men, so se mu zdeli vendar 
kakor stena, izza katere mu gineva srce v 
hrepenenju po gorah. Kadar pa je prišel v 
ravnini do točke, odkoder je pri jasnem vremenu 
in prozornem zraku v najdalnji daIjav i 
lahko videl svoje ljubljene gore na robu 
širne planjave, četudi v tako nežnih obrisi h 
kakor risarijo finega pajčolana, tedaj je poletelo 
njegovo hrepenenje čez reke in 6ez 
ravan. Cele ure je tedaj lahko stal na mestu 
pa gledal na stotere vrhove in zobce, dokler 
ni našel hriba, ki ga je iskal . 


In sedaj mu je stal v starem veličanstvu, 
v svetlobi letnega solnca tako blizu , 
da bi ga lahko potipal. spadal je celo v 
njegovo lastno župnijo. Cim mu dovolijo 
dolžnosti, hoče splezati tja gor, da pozab i 
tam na vse skrbi in nadloge dolgih kaplanskih 
let in da se nadiha sveže moči in novega 
poguma za novo 2ti,pnijsko nalogo . 

Pogreznjen v take sanjarije in spomin e 
je gledal župnik še vedno na hrib. Popolnoma 
je prezrl, da je gledala tudi gospojinsk a 
cerkvica že nanj, z zvonika pa cerkovnik. 
Njega seveda ne bi bil mogel videti ; ta pa 
je že opazil kočijo ter je dal znamenje, najpoči topič. Kmalu potem so zvonovi slavnostno 
zazvonili, da pozdravijo novega gospoda 
s svečanim glasom in da naznanij o 
Gospojinčanom približanje novega pastirj a 

Niti topičev pok ne bi bil odvrnil župnika 
od njegovih ljubljenih hribov, da niso 
skočili ustrašeni konji na stran, tako da je 
župnika na vozu podregnilo ter ga zdramil o 
iz sanj in misli. Kočijaž je imel dosti opraviti, 
da je držal konje, sicer bi bili zdirjali 
z župnikom vred skozi vas in skozi množico, 
ki je bila zbrana na kraju vasi. 

Župnik je izstopil z voza in občina je 
pozdravila novega dušnega pastirja, kako r 
je navada pri taki priložnosti . Voz so v tem 
potegnili v župnijski hlev, kar je bilo potrebno, 
kajti konji so se zopet vznemirili , 

212 


ko so opazili rdeče cerkvene zastave in bele 
srajčice ministrantov. 

Bili so skoraj sami tuji obrazi, ki jih je 
župnik videl tukaj. Samo eden se mu je 
zdel jako znan, le spomniti se ni mogel 
prav, odkod. Ali je bil kriv neprijazni pogled 
tega obraza ali kak neprijeten spomin , 
da ga je prijelo hipoma kakor strah in bo


ječnost pred tem licem? A ni se mogel 
prav spomniti in zato je še enkrat z bolestnim 
vprašanjem pogledal v te neprijazno 
nanj zroče oči. Ali tudi drugi pogled mu 
ni dal odgovora. Mož pa, ki se je dozdeval 
župniku tako znan, je bil župan in mlinarsk i 
mojster Jožef Gros . Slaba vest, ki je dolga 
leta spala v njem, pa mu je tolmačila župnikov 
pogled tako, kakor da bi bil hotel 
reči : „Te že poznam! Morilec Mihe si in 
še vedno imam tvoj nož, s tem nožem pa 
imam tebe v svoji moči ! ” 

Ako bi bil mogel župnik slutiti, kakšn e 

mučne misli so se predle dalje v mlinarjevi 
glavi, ne bi bil gledal s tako radostnimi pogledi 
na propalo župnišče, kjer bode poslejnjegova domačija. Cela družba je odšla ob 
glasnem zvonenju mimo župnišča v cerkev , 
kjer je Hercog prvikrat kot župnik molil za 
svojo občino in obljubil Bogu, da ji bode 
dober pastir. 

Molitvi je sledil pred oltarjem kratek , 
a prisrčen nagovor, v katerem je takoreko č 
kot program razkladal besede : ,,Mir bodi z 

213 


vami !" Solze ginjenja so mu bile v očeh, ko je 
prvikrat blagoslovil svoje ljudstvo kot župnik. 

To je bilo govorjenja, ko so šli ljudje 
po končani prvi službi božji novega župnika 
domov ali pa v gostilno ! „Dober pridigar 
bode — kako lepo izgovarja! — izmed po časnih 
tudi ni — pa kako milo in prijazno 
gleda!” Ali še bolj kakor prva pridiga so 
osvojili njegovi konji spoštovanje kmetov . 
„Ali si pogledal konje? Priročni je sedemnajst 
pesti visok — več kakor šest let nima 
drugi — pa kakšna kopita imajo ! — škoda da 
eden nima zvezdice — seveda ima zvezdico ! ” 

Kmetje znajo govoriti po cele ure o 
paru konj. Vsaka dobra konjska lastnost je 

provzročila tudi njih spoštovanje napra m 
župniku. Saj so ponosni na župnikove konje, 
kakor da so njih lastne živali . 

Samo župan je šel nevoljen in jezne 
napram svojemu mlinu, ne da bi bil popil 
le eno čašo piva s člani občinskega zastopa . 

Tudi v župnikovem srcu je lezla bole


čina navzgor. Ceravno je bil sprejem lep in 
odkritosrčen, učitelja le ni bilo nobenega 
poleg. In ravno z učitelji bi rad skupno deloval 
na korist naroda . Zato ga vidimo že 
četrt ure pozneje, ko je še sam pozdravi l 
kaplana in ga prosil za zvesto sodelovanj e 
v vinogradu gospodovem, da zapušča župnijo 
in odkoraka proti stari znani šoli. 

214 



~~P 


XV. 
Samo nekoliko let je preteklo, odka r 
je prišel novi župnik v Gospojno, a marsikaj 
se je izpremenilo tekom tega kratkeg a 

časa. Toda vse le na dobro za pastirja in 
za čredo. Zupnikovi lasje so sicer še boIj 
osiveli, oko pa je imelo jasnejši sijaj nego 
takrat, ko je bil tam za kaplana . Župnišče 
je sedaj popravljeno zunaj in znotraj, lepo 
in prijazno. Zidovi so tako beli, kakor sneg 
na gorah v ozadju, nova polkna se kaj lepo 
vjemajo v sveži barvi z zelenimi rebri in 
soince je bilo kaj ponosno, kadar je lahko 
gledalo v ogledala velikih, čistih šip . 

Pa hlevi! Dvajset krav najčistejšega 
plemena je žrlo najboljše seno, ki je moglo 
rasti le na novo kultiviranih župnijski h 
travnikih ; bik, ki je bil priklenjen z dvem a 
verigama na obroč v nosu, je prišel dvajset 
ur daleč iz poljedelske šole. Zunaj na polju 
je bilo žito, kakršno ni še nikoli raslo 
tukaj saj je bilo seme celo iz Norveške. 

215 


Po pravici je imenoval ravnatelj gospodarske 
šole, ki je bil župnik vedno v zvez i 
ž njim, ko je prišel nekoč na obisk, ekonomijo 
gospojinske župnije pravo vzorno 
gospodarstvo. In bilo je res vzorno gospodarstvo 
za celo občino in še mnogo dalje. 
Kmetje niso hoteli zaostati za svojim žup nikom 
in so posnemali njegov primer ; k 
njemu niso prihajali le po svět, temveč tud i 
po seme, po teleta in po ščeneta . Da bi 
povzdignil blagostanje v občini in pospeševal 
zavest skupnosti, je ustanovil župnik 
poljedelsko zadrugo, posojilnico, skrbel je 
za potrebni kredit in kmalu se je lahko 
opažalo že po zunanjosti hiš, da je bilo 
tukaj doma blagostanje in zadovoljnost. 

Pri poštnem ravnateljstvu je dosegel 
župnik, da je ustanovilo v vasi poštni urad, 
in v imenu zadruge je odpošiljal dosti denarja 
za umetno gnojiva , za poljedelske 
stroje, centrifuge, za gospodarske časopise 
in knjige po pošti; ali trojno, četverno se 
je vračalo za mleko in maslo, ki ga je vozil 
zadružni voz vsak dan na kolodvor, doči m 
je hodila prej ena prekupovalka enkrat na 
teden z jerbasom na glavi na tedenski trg 
v Raming. 

Sedaj zidajo celo že sekundarno železnico, 
ki se bo dotikala Oospojne. Temelji 
za kolodvor so že sezidani. Kmalu, ko je 
prišel, je sklical župnik shod interesentov 

vseh občin v dolini in kot načelnik želez 

216 



niškega odbora je doživel letos veselje, da 
se je s podporo dežele in države lahko za 


čelo s stavbo. Veljalo ga je sicer mnogo 
potov, skrbi in truda, ali narodu koristi železnica 
in zato mu je bilo lahko vse . 

Samo eden se je branil železnice : mlinar. 
To je bilo čisto naravno, kajti potem 
ne bo mogel iztiskavati žita in gozdnega 
drevja od kmetov več za tako nizko ceno 
kakor doslej . In za to se je imel zahvaliti 
samo župniku, ki ga je sovražil tembolj . 
Zaradi železnice pa je izgubil tudi župansko 
čast. Ker je tako nasprotoval železnici, katero 
so želeli vsi kmetje, ga niso več volili 
za župana. In tudi tega je kriv župnik. Ako 
ne bi bil začel z železnico, bi bil mlinar 
lahko še danes župan . Ali temu župniku ,
ki se druži z liberalno železniško sodrgo , 
namesto s klerikalnim županom, mora priti 
še dan plačila. 

Nova železnica, ki naj približa oddaljen o 
gorsko vas prometnemu svetu, še ni gotova, 
a na Dunaju poznajo že Gospojno za biser 
planin . Župnik je namreč objavil v nekem 
planinskem listu več enostavnih, a resničnih 
člankov o Lepoti Gospojinske doline, ustanovil 
je olepševalno društvo in že so začel i 
Dunajčani prihajati poleti na počitnice . 
Boljše sobe v vasi so večinoma oddane za 
dober denar tujcem , ki se počutijo tukaj 
bolje, kakor v elegantnih zdraviliščih * 

217 


Celo neki Berlinec je letos zablodil sem 
in ugajalo mu je prav posebno . Bil pa je 
protestant. Malo da ne bi bil dobil nikjer 
stanovanja in vse se ga je plaho izogibalo . 
Ali ko mu je podal gospod župnik roko , 
ko mu je prepustil sobo v župnišču in je 
šel celo ž njim na izprehod, se je hipoma 
izpreobrnilo mnenje in vsak bi ga bil imel 
najrajši pri sebi. Samo klerikalni mlinar je 
sumljivo majal glavo . Kot kaplan imeti luteranski 
nagrobni govor, kot župnik dati 
luterancu prenočišče v katoliškem župnišču , 
to nasprotuje veri ; to mora takoj pisati svojemu 
sinu v Rim. 

Najljubši načrt in prava srčna želja 
župnika je pa bilo novo šolsko poslopje . 

V tem ozira je naletaval začetkoma na 
same trde pečine. Toda tudi trdo skalo izdolbe 
neprenehoma padajoča kapljica. Tako 
je bilo tudi v Gospojni kljub mlinarjevemu 
nasprotovanju, kljub protipotezam kanonika 
Šusterja, ki ni mogel razumeti, da hoče zidati 
njegov naslednik šolo, katere se je on 
branil z vsemi štirimi . 

Sicer pa ni gospod kanonik nič kajljubil svojega bivšega kaplana Hercoga, ki 
se je celo predrznil, zahtevati od okrajnega 
glavarstva, torej od posvetne oblasti, posebno 
stavbno komisijo zaradi slabega stavb nega 
stanja gospojinskega župnišča. Okrajno 
glavarstvo je obsodilo njega, gospoda kanonika, 
da mora plačati tritisoč forintov. Skoraj 

218 



celi letni dohodek je moral plačati zaradi 
tega nekrščanskega novega župnika . Kazen 
ga pač še zadene. Bog ne more dovoliti, 
da bi se brez kazni oropalo njegovo svet o 
cerkev ; kajti veliko oropanje cerkve je vsekakor 
obsodba na tritisoč forintov za popravljanje 
njegovega prejšnjega župnišča , 
saj je zapisal že ves svoj denar testamentarično 
katoliški šolski družbi . Trideset let 
je bil zadovoljen s starim župniščem ; novi 
župnik pa potrebuje kar same nove strehe 
za hišo in za hleve. Seveda, njemu je lahko 
nabavljati, ko mora plačati vse on, kanonik ! 
DA, dá, saj še doživi, da ga zadene kazen božja . 

In sedaj je tudi nova šola v Gospojni 
gotova. Celo mnogo večja in lepša je, nego 
župnišče. Župnik je sam podaril prostor in 
vrhutega je dal še skoro celo oralo svojega 
najboljšega polja za šolski vrt in za drevesnico. 
Šolske sobe so visoke in skozi visoka 
okna prihaja polna svetloba vanje ; učitelji 
imajo zdrava, prijazna stanovanja in župnik 
je prepričan, da se razvije iz take šole tudi 
zdravejši, boljši in svobodnejši naraščaj, 
nego iz starega, mračnega in vlažnega poslopja 
. Kakor človek stanuje, tak postan e 
in nemogoče je, da bi poučeval z veseljem 
in z ljubeznijo in -z veselim srcem učitelj , 
ki mu nikoli ne zasije solnce v nizko, temno 
sobo. To je bilo Hercogovo prepričanje i n 
zato je odkazal tudi svojemu kaplanu lepo , 
solnčno sobo v župnišču, prav poleg svoje. 

219 



Mračno sobo na pokopališče, v kateri je 
pred leti tolikokrat zahrepenel po solnčnem 
žarku, je rabil sedaj za shrambo. 

Prišel je tudi tretji učitelj in župnik 
je dosegel, da se je poučevalo v višjih razredih 
cel dan. Seveda so šolski načelnik 
Gros in njegovi pristaši nasprotovali. Končno 
pa je vendar zmagalo izpoznanje, da je 
znanje tudi za kmeta in za delavca temel jrazvoja in pridobivanja . . Sezidali so obenem 
celo četrto učno sobo, da bi bila šola tudi 
za bodočnost dosti velika . Pa tudi sedaj ni 
ta soba brez namena, kajti vsako nedelj o 
imajo v njej popoldnevni poljedelski pouk, 
v katerem se izmenjujejo župnik in učitelji. 
Začetkoma je bilo mladih ljudi, ki so že 
končali šolo, sram, da bi šli zopet vanjo . 
Župniku na ljubo pa so prihajali starejši , 
izkušeni kmetje in sedaj je soba ob nedeljah 
prenapolnjena. Tu sedi mlad kmet polegstarega hlapca, kmetica poleg dekle, po končanem 
pouku si ogledajo šolski vrt ani pa 
gredo na Župnikovo poizkušališče, kjer imaj o 
semenja iz vseh strani sveta svoje prostorčke, 
da lahko pokažejo, ali morejo uspevati v 
hribovju in kako se jim tam godi . Potem 
so prišle zopet njive, posejane z enakim 
semenom, a pognojene z različnim gnojivom . 
In tako so posamezni oddelki različni po 
barvi, po steblih, listju in sadežih, da Iz1 
pozna kmet na prvi pogled korist racione l 
nega gnojenja . 

220 


Včasi je prinesel ta ali oni kmet malo 
zemlje s svojega polja seboj . To so potem 
kemično preiskali v šolski delavni sobi in 
tako se je določilo , kateri sadež se tam 
najbolj uspešno poseje ali s kakšnim umetni m 
gnojivom bi se najbolje popravilo zemljo. 
Samo mlinar je sedel s svojimi malobrojnimi 
pristaši v gostilni ter je godrnjal na d 
župnikovimi neumnostmi. Odkar je izgubil 
vsled svojega, šoli sovražnega držanja tud i 
načelniško mesto v šoli in je postal župnik 
sam načelnik, ga je sovražil še bolj strastno. 

Dasiravno se je zavzemal župnik z vs o 
vnetno za gospodarsko povzdigo kmetov, 
mu je postala ta vendar bolj postranska reč . 
Glavno mu je bilo vedno dušebrižje, gled e 
katerega si je pošteno razdelil delo s svojim 
kaplanom. Rad je hodil po bujnem žitnem 
polju in po sočno zelenih travnikih in je 
tam gledal sadove svoje marljivosti . Najljubš e 
mesto pa mu je bilo vendar v cerkvi . 

Polja in travnike je kaj lahko obdelovati 
v primeri s trdimi ljudskimi srci . Rastlina 
je hvaležna za najmanjšo skrb in iz reka 
svojo hvaležnost z vonjem svojega 
cveta ; človeku pa posvetiš lahko celo življenje 
in s hudimi očmi te gleda . 

Na radost župnika Hercoga je vendar 
bolj in bolj venel plevel strankarskega 
sovraštva, ki ga je bil posejal župni k 
Šuster ter ga je bil gnojil s svojim lastni m 
sovraštvom ; seme ljubezni in potrpljenja, 

222 


svobode, prepričanja in tolerance pa je polagoma 
vse lepše uspevalo. Ni se več 
zdelo, da se ne bi moglo premostiti prepada 
med klerikalci in liberalci ; gospod 
župnik sam je položil brv čezenj in sa m 
je stal na brvi pa je ponujal roke na obe 
strani. Saj so bili vsi njegovi župljani. In 
kmalu je bil prepad izpolnjen do roba ; 
sčasoma je vrgel vsakdo tisti kamen vanj ,
ki ga je prej metal za nasprotnikom . 
Kmalu tudi župnikove brvi ni bilo več 
treba, kajti na ravnih tleh nad nekdanjim 
prepadom je zelenel lepi vrt miru. 

Samo mlinar je držal svoje kamenje v 
roki ; cele vreče je napolnil ž njim, da bi 
ga mogel metati ob priložnosti *župnikom. 
V svojih pismih kanoniku Šusterj u 
se ni mogel dosti bridko natožiti nad 
župnikom , ki naredi še celo župnijo 
liberalno. 

Da se ne izgubi Gospojne klerikalni 
stranki, so sklicali tja velik shod katoliškega 
društva. Iz škofijskega mesta so 
prišli celo neki baron, duhovnik in uraden 
sluga na stroške društvene blagajne ko t 
govorniki v Gospojno. Zupniku se je seveda 
storilo žal, da naj bi se zopet zatrlo 
mladi, zdravi mir, ki je bil komaj okreval . 
A kaj naj bi bil storil? Politično društv o 
je bilo škofu milo kakor oko v glavi ; to 
je dejal večkrat sam. Govornike je poslal 
sam škof, torej je župnik moral iti na shod. 

222 


Namenil pa se je, da ne bode govoril na noben 

način ne „za”, še manj pa seveda „proti” . 

V tem mu je pravočasno stara ženic a 
odprla zaieljeni izhod. V nedeljo, ko se je 
imel vršiti napovedani shod, je prišla po 
službi božji stara črevljarica iz Litve k 
duhovnemu gospodu, prosit ga, naj pride 
obhajat njenega moža, ki ji že dolgo ni 
več všeč. To je bilo župniku ravno prav, 
ker se mu ni bilo treba udeležiti shoda. 
Naročil je še kaplanu, naj sprejme gospode 
v njegovem imenu in naj jih dobro 
pogosti pri kosilu . Potem se je v beli 
mašni srajci odpravil na pot. 

Cele trume mož iz drugih občin so 
mu že prihajale nasproti . Kmalu je srečal 
tudi landaverja z najavljenimi govorniki . 
Župnik jih je blagoslovil in je šel dalje. 

„To je zopet prav po njegovi navadi,” 
je dejal duhovnik na vozu, ko se 
je župnik že oddaIjil ; „namesto da se 
pride kaj naučit , gre obhajat, za kar bi 
bilo gotovo tudi jutri še dosti časa. ” 

Slabe volje so prispeli govorniki v 
župnišče, kjer so se pri dobrem obedu 
lahko odpočili od pota, preden so šli na 
svoje sveto delo. Prav neprijetno jim je 
bilo, da niso vihrale zastave niti na 
župnišču, niti na kateri drugi vaški hiši ; 
to je bilo slabo znamenje, da nima klerikalni 
duh tukaj več domačije, odkar je 
novi župnik v vasi. 

223 


Velika plesna dvorana v gostilni je 
bila prenapolnjena . Na stotine mož se je 
zbralo tam. A čudno! Vsaki tujec bi bil 
lahko razločil domače Gospojinčane in pa 
ljudi iz drugih občin. Dočim je tem kar 
bliskal slepi strankarski fanatizem iz oči , 
so bili pogledi gospo finskih kmetov popolnoma 
mirni, kakor bi možje itak bolje 
vedeli, kje kmeta črevelj žuli, nego gospo d 
baron in uradni sluga. 

In res je naredil že prvi govornik 
neumnost, ki je pripravila shod ob vsak i 
uspeh. Duhovni gospod iz mesta je namreč 
izrekel ljubim Gospojin6anorn najlepš e 
pozdrave gospoda kanonika Šusterja, k i 
jim da reči, naj ostanejo zvesti katolišk i 
veri pa naj se varujejo volka. Qospojinskim 
kmetom bi se bilo zdelo nedostojno, 
prekiniti govornika z mejklicem , 
pač pa so se spogledovali, kakor da je 
hotel reči drug drugemu : „Ali si slišal ? 
Šuster nas ja, tisti s stotisoč 
forinti, ki jih je odnesel od nas. Naj le 
pozdravlja . In veš, kdo naj bi bil tisti 
volk? To je naš gospod župnik. Le govorite, 
kar vas je volja, mi pa si mislimo, 
kar hočemo . ” 

S tem pozdravom je bil neuspeh 
shoda zapečaten. Niti en Gospojinčan se 
ni vpisal v društvo ; tujci pa so bili itak 
že udje. 

124 


Gostilničar je bil edini zadovoljnež . 
Saj je spravil devet vedrov piva in tri 
vedre vode med ljudi. 

Ko je bil župnik gotov z obhajilo m 

bolnega črevljarja, ni odšel takoj domov . 
Le cerkovnik je tako tekel, da bi bil ma lone 
izdahnil dušo, le da bi ujel še kaj o d 
lepega shoda. 

Zupnik pa je šel uro daleč skozi 
gozd na hrib. Odkar je postal župnik , je 
imel premalo časa, da bi lazil po svojih 
posvečenih hribih . Enkrat na leto, v 
poznem poletju je šel pač na svojo naj ljubšo 
goro. 

Začetkoma so se mu kmetje pač smejali, 
pozneje pa sta šla dva z njim, zadnjič 
jih je bilo že trideset in ker je imel gori 
kaj lepo pridigo o ljubem Bogu in o lepem 
svetu, o ljubezni in o človeškem dostojanstvu, 
ni šel letos nihče več k Mariji Pomagaj, 
temveč mnogo se jih je že sedaj veselilo, 
da se bodo zopet s svojim župnikom 
lahkov udeležili gorskega romanja . 

Zupnik bi seveda rajši šel sam na hrib, 
veselilo ga je pa vendar, da so začeli kmetj e 
tudi tam uvidevati lepoto sveta, kjer ni bilo 
ničesar več za samoljubje. In cela narava, 
nebotične gore in slap, temni gozd in šumeči 
gorski potok vsi so bili kaplani 
župnika Hercoga, ki so mu pomagali moliti 
; le naučiti je moral svoje kmete svetega 
jezika, s katerim govori priroda srcem . Do


225 15 


kler izsili kmet po davno podedovan i 
vadi zemlji le toliko, da se varuje lakote, 
dokler je suženj svoje grude, je njegov razgled 
omejen, pa ne more svobodno dvigati 
glave. Hercog pa je pokazal kmetom, 
da niso sužnji tal, temveč da je zemlja dobra 
mati, ki bogato hrani svoje otroke, ako prosijo 
mater razumno in z dobro voljo. Zato 
nosijo kmetje že svobodneje glave in gledajo 
s povsem drugimi očmi v svet ; zato 
se jim je že zbudil smisel za lepoto v prirodi, 
ker jih je naučil ljubezni in razuma 
za poljedelsko gospodarstvo . 

Kadar pa irna človek odprte oči in čuteče 
srce za lepote v prirodi, postane dober. 
Kdor ne pohodi nobene cvetke objestno, ne 
stopa niti svojemu bližnjemu na prste . Ko 
je privedel svoje kmete tako daleč, da so 
ljubili Boga kot ljubečega gospoda prirode, 
so nahajale tudi njegove pridige o tem Bogu 
v cerkvi rodovitna srca . Pot po tratah v naravi 
vodi mnogo hitreje k Bogu, kakor pot 
po temnih globelih pekla. Pravi svetniki 
božji dosežejo mnogo večjo visokost na 
svobodnih hribih, kakor v mračnih samo stanskih 
celicah . 

Take so bile župnikove misli, ko je 
zopet sedel gore na planinski trati pa gledal 
v mirno dolino, dočim je doli v vasi 
strankarska strast pridigala sovraštvo . A sedaj 
se je moral shod že bližati koncu. Zato 
se je spustil župnik počasi zopet navzdol. 

226 


Ni dolgo korakal po cesti proti vasi, ko s e 
je že prikazal voz z društvenimi govorniki . 
Sedaj pa so sedeli štirje na njem . Cetrti je 
bil mlinarski mojster Gros. Nihče izmed 
vseh ni pozdravil župnika, pa se tudi njem u 
ni zdelo potrebno, da bi prvi pozdravljal 
ljudi, ki so sedeli pri njegovi mizi. Vese-, 
lilo ga je, da ga niso pozdravili, ker mu j e 
bilo to v dokaz, da se jim ni posrečilo, raz dreti 
miru v njegovi župniji . 

Bili so pa po pravici hudi na župnika . 

Ako je prišel cerkovnik še pravočasno n a 
shod, bi bil prišel lahko tudi župnik. Ali 
župnik pač ni tako dober, pobožen katoličan , 
kakor cerkovnik. Zato je bila drugi dan o b 
tem času v škofovi črni knjigi cela litanij a 

o gospojinskem župniku, ali ne sveta . 
Ko so se klerikalci s svojim shodo m 
v Gospojni tako urezali, se je zdelo liberalnemu 
društvu, da je prava otroška igrača , 
osvojiti to občino . Že štiri tedne poznej e 
sta prišla iz glavnega mesta dva advokata , 
neki propadli gostilničar, pa agent za čas niške 
oglase, katerim se je pridružila vs a 
liberalna inteligenca iz Raminga, v vas, ki 
tudi to pot ni bila v zastavah. Župnika tudi 
sedaj ni bilo doma. Tudi na ta shod ne 
bi bil prišel, čeravno ne bi bil spremljal s 
svojim vozom potovalnega gospodarskeg a 
učitelja, ki je imel dopoldan predavanje, n a 
kolodvor . 

227 16. 


Čudno, kako zaslepi strankarska strast. 
Gospodje, ki so bili z župnikom več kako r 
u1judni, kadar se je šlo za stavbo železnice 
ali za novo šolo, bi ga bili danes kar pre bodli 
z očrni, tako so švigali bliski iz njih 
voza v župnikov voz . Gospod notar ni niti 
odzdravil in gotovo se ni več spominjal, da 
je sam ponudil pri veliki pojedini po posvečen 
ju nove šole v Gospojni, katere se je 
udeležil kot okrajni šolski svetnik, župnik u 
tikanje in bratovščino. Župnik se je moral 
smehljati nad tako neškodljivim, pristni m 
izrazom strankarskega duha . Hudega pogleda 
liberalca se mu ni bilo treba bati. 
Pač pa so bili nevarni taki pogledi iz klerikalnih 
oči ; to je vedel Hercog po dolgo letni 
izkušnji . 

Kmalu se je ustavil voz pred „modro 

ščuko”, kjer ga je hotel nekoč okrajni sod nik 
Handelsbacher kot potujočega kaplana 
nerahlo posaditi na cesto. Kdo bi bil takrat 
mislil, da se da ta gospod dvanajst let pozneje 
voliti od „farške stranke”, kakor jo j e 
sam imenoval o polnoči, voliti v državni 
zbor, kjer je sedel poleg češkega kaplana, 
za kar je kmalu doživel imenovanje za deželnosodnega 
svetnika! Sedaj je že v pokoju, 
pa si je dal sezidati vilo na najlepše m 
prostoru v Gospojni, v nekdanjem kaplanovem 
raju. Vsaki teden sepokaževžupnišču. 
Za vino, s katerim pogosti župnik gospod a 
svetnika, mu ni bilo žal, pač pa za drago


228 


cene ure, ki jih mora žrtvovati človeku, k i 
ga je hotel nekdaj kot pristni liberalec posaditi 
na tlak. 

Gotovi zmage so se pripeljali bradati 
gospodje v Gospojno, imeli pa so prav tako 
malo uspeha, kakor klerikalni aposteiji. Tudi 
na tem shodu jo je takoj prvi govornik ,

. 

zaradi svoje zgovornosti slaven advokat, 
polomil. Začel je s tern, da je na prihodu 
srečal farja, ki je bahato sedel v kočiji, pred 
katero sta bila vprežena dva krasna vranca . 

„Dva kostanjevca!” se je oglasil mejklic . 
„Dobro. Recimo, dva kostanjevca”, j e 
ognjevito nadaljeval govornik ; „vprašam Vas, 
kmete, ki morate na smrt trudni v nedeljo 
hoditi cele ure daleč v cerkev, dočim imaj o 
farji lepe konje in bogate kočije, ali se je 
vozil tudi Kristus tako ošabno v kočiji ?” 

V odgovor pa je zadonel zopet mejklic : 
„Gospoda, kaj ste prijahali Vi na samih 
oslih?” 

Glasen smeh je zabučal na ta odgovor , 
ki je prihajal kmetom prav iz srca, kajti na 
župnikove konje so bili prav posebno ponosni. 


Ako bi bil zaklical te besede kmet, s e 
mu ne bi dobro godilo, tako razburjeni 
so bili društveniki vsled motenja . Prišle p a 
so od moža s polno brado in zlato obrob


ljenimi naočniki, ki je bil za celo glavo 
večji, kakor vsa okolica. 

229 


Komaj j e 
miru, da se ga je razumelo, je s precej nesigurnim 
glasom dejal orjaku „Opozoriti 
Vas moram, da je naš shod liberalen ; 

sodeč po Vaši izjavi pa ste klerikalen farški 
hlapec in zato Vas pozivam, da takoj zapustite 
shod. ” 

Velikan pa se je zasmejal na ves glas. 

„Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi me 
bili prištevali klerikalcem ; najmanje pa bi 
bil pričakoval kaj takega na shodu, na katerem 
sem najbrže edini protestant.” 

Zbegani so zijali liberalni gospodje na 
protestanta, ki jim je tako zmešal štreno . 

,,Gospodje naj mi dovolijo, da se predstavim 
. Ime je brez pomena ; po poklicu 
sem gimnazijski ravnate1j, pa sem prišel na 

počitnice v ta prelepi kraj Vaše krasne de žele 
. Po mojem mišljenju pa sem mnogo 
liberalnejši nego Vi, gospoda. Vern, da cenite 
visoko pruskega šomaštra. In zato Vam 
pravim : Ako nimate boljšega programa, neg o 
psovati pope, je škoda, da ste prišli tako 
od daleč . V kratkem času sem izpoznal tukajšn)
e prebivalstvo, ki jé v resnici boIjliberalno, kakor mi vsi skupaj. In da je res 
tako, čeravno ni vpisano v Vaše društvo , 
je edino zasluga 2upnikova. Tudi tukaj kakor 
povsod prihajate za nekoliko ur prepozno. 
Ako bi bili priredili Vaš shod pred 
petimi leti, ko je bil še stari župnik tukaj, 
bi bila naredila Vaša gesla vtisk, proti se


230 



danjemu župniku pa rabite zastonj Vaš smodnik. 
Kot protestant Vam lahko pošteno pravim, 
da bi bil vesel, ako bi imeli na Pruskem 

tako resnično liberalne pastorje, kakršen je 
gospod župnik v Gospojni. " 

Glasno, dolgotrajno pritrjevanje je sledilo 
tem besedam in Ijudje, ki so prej še 
vedno nekam plaho gledali na protestantovskega 
gosta, so mu sedaj hvaležno stiskali 
roko. Ako brani protestant tako toplo nji h 
župnika, tedaj pač njegovi lastni župljani 
ne smejo dovoliti, da bi ga napadal kdorkoli 
. 

Sedaj se jim je tudi zasvetilo pred očmi . 
Gospod župnik je imel res prav, ko je dejal, 
da so protestantje tudi kristjani in pogostoma 
še boljši, kakor marsikateri katoličan 
. V enem hipu se je zrušila v tejoddal jeni dolini visoka, črna stena v kup 
strohnelih desk, stena, ki so jo bili izza 
protireformacije v Avstriji med katoličani in 
protestanti tako čvrsto stesali, da ni mogel 
prodreti skozi njo noben žarek ljubezni . Se 
vedno je skoraj povsod visoka in čvrst a 
in četudi zasije tupatam solnce skozi kak o 
špranjo, se hitro pribije zopet debelo desko 
na njo. 

Danes je podrla v Gospojni slaba sa-
pica to steno, ki pa bi bila težko kdaj padla, 
ako je ne bi bil tolerantni župnik v Gospojni 
izpodkopaval od svojega prihoda. 

231 


Pruski učitelj je pokvaril vsem govor nikom 
tekst, ker se je bil vsaki naučil govora, 
v katerem se je požiralo duhovnike 
kar z dlako. Drug je gledal drugega, nihče 
ni hotel priti več v nevarnost, da bi ga bil 
protestantovski pruski učitelj poučeval . 

Najpametnejšo misel je imel predsednik. 
Zaključil je shod. Cernu naj bi se ponujalo 
biserje govorov zastonj bedasti m 
kmetom, popovskim hlapcem ? Kočijaži nis o 
mogli dosti hitro vpreči, potem pa je šlo v 
najhitrejšem diru iz prokletega kmečkega 
gnezda. 

Ves obupan pa je gledal gostilničar za 
zadnjim vozem. Zastonj je bil krstil svoje 
dobro pivo ; kdo naj ga pije sedaj? V kuhinji 
pa so ravnokar začele rumeniti race in 
piške, ki so bile pripravljene za visoko gospodo 
iz mesta. Plakajočinjeze setresočje 
hodil po hiši ter je pregnal še ostale goste. 
Zmerjal je strahopetno liberalno družbo, ki 
je bežala pred enim samim, ne da bi kaj 
popila in pojedla ; togotil se je nad prokletim 
luterancem, ki mu je pregnal naj boljše 
goste. Samo nad župnika se ni upal 
spraviti, kajti s tem bi si bil vse pokvari l 
pri kmetih. Le mlinar je znal potolažiti gostilničarja 
: 

,,Glej, mu je dejal, prihodnje leto poje 
moj gospod sin novo mašo in takrat bode 
imenitno. Le pripravi se, da poskrbiš, ka r 
je najboljše in najdražje . Denar ti bode kar 

232 



snežil skozi streho . Reči se bode moralo, 
da Gospojna še ni doživela kaj takega, kakor 
novo mašo." 

Zupnik ni prišel na povratku iz Raminga 
še do soteske, kjer se sklanjajo gore 
nad šumečim potokom, pa je že zopet zazrl 
celo bližajočo se vrsto vozov . 

Niti sovražni pogledi ga sedaj niso za deli 
kakor prej. Gospodje, ki jih je bil odsotni 
mož premagal, so gledali v stran na 
hrib. Samo neki črevljar je kričal : „Svinjski 
pop, zapeljivec naroda, beraški župnik ! ” 

Druzega ni župnik več slišal, vozovi so 
že izginili. Zadnje bobnenje groma je prepričalo 
župnika, da je minula tudi ta nevihta 
brez škode nad Gospojno. 

Kakor da bi se bila vsa društva naenkrat 
zagrizla v daljno vas, o kateri še nihč e 
ni vedel ničesar pred petimi Leti, pa je priredila 
tudi šolska družba izlet v Gospojno in 
je sklicala shod. Upala pač ni, da doseže 
kaj uspeha pri neumnih kmetih in na pridobitev 
udov celo ni računala. Tega zborovanja 
pa se je udeležil tudi župnik. Prosil 
je celo za besedo in je imel govor, ki je 
navdušil kmete za materinski jezik in za 
narodno kulturo. 

Kaj takega niso slišali kmetje še nikoli 
od župnika, kajti v cerkvi ni govoril nikoli 

o politiki, temveč jih je učil vedno le besede 
božje. Seveda je bil ves v ognju za 
božjo čast in za ljubezen do bližnjega ; da 
233 


pa je znal govoriti tudi o narodnem značaj u 
in o njega bistvu, jim je bilo doslej neznano . 
Na svojih gospodarskih predavanjih je govoril 
pač tudi o narodnem kulturnem delu, 
ali danes je govoril vse drugače. Uspeh 
župnikovega govora je bil tak, da je pri stopilo 
takoj več kakor dvesto udov šolsk i 
družbi. Samo mlinar je nasprotoval, ker j e 
vedel iz svojega časopisa, da služi šolsk a 
družba antekristu . 

234 


XVI . 
Ko je dobil kaplan Hercog svoje imenovanje 
za župnika v Gospbjni, mu je bilo 
prvo, naznaniti svoji sestri veselo vest. Ce 
je imela prej prisrčno usmiljenje s svojim 
bratom, ker je moral toliko časa romati kot 
kaplan po škofiji, se ji je zdelo sedaj, ko 
je postal brat končno sam svoj gospodar,
kakor da je sama odrešena . 

V prvem pismu, ki ga je poslal sestri 
kot novo imenovani župnik, je pisal med 
drugim : „In sedaj bi bilo treba le še ene 

reči, ki pa je med najvažnejšimi za župnika , 
namreč dobro, pošteno in zvesto gospo dinjo. 
Seveda si ne bi mogel želeti boljše ,
nego laštno sestro . Toda Ti si že izbrala 
boljši del : Dober mož in mili otroci so 
vendar kaj druzega, kakor star župnik. ” 

Kmalu je prišla od sestre in od svaka 
srčna čestitka. Sestra pa je zapisala tudi 
sledeče : 

235 



,,Za čast župnijske kuharice, ki si m i 
jo namenil, se moram seveda prav lepo 
zahvaliti Nikoli mi ni bilo na misli, da b i 
postala stara devica v farovžu, pa naj bi 
bilo tudi pri najljubšem bratu . Ne smem Ti 
pisati, kako je lepo zakonsko življenje, kajt i 
sicer mi skočiš še z obema nogama iz kute . 
Toda brez šale ! Ako še nimaš gospodinje, 
pa si vzemi Lenko, ki si mi jo poslal pred 
triindvajsetimi leti kot ubogo dekle. Deset 
let, je pač že pri nekem dvornem svetniku 
v Sotenhofu pri Dunaju za kuharico, ali kadarkoli 
pridem na Dunaj, jo vselej obiščem. 
Gospodarji so zelo zadovoljni ž njo in dobro 
izpričevalo je že to, da je tako dolgo na 
enem mestu . Seveda, take plače ji ne bodeš 
mogel dati, kakršno ima na Dunaju, namreč 
petindvajset forintov na mesec. Da raz ume 
prav dobro hlevno gospodarstvo, zato 
ti jamčim . Se nikoli nisem imela boljše 
dekle. Ko je odšla od nas, mi je bilo zelo 
žal, ker sem jo imela rada kakor lastno 
sestro ; tudi ona ni silila v tujino, ker je 
našla pri nas pravo domovino . Ali zanjo 
je bilo koristno, da je odšla, ker je postala 
vendar kaj boljšega, nego kravja dekla. 
Starost kanonov, kakor pravite pri vas, je 
tudi že dosegla . Otrok ostane seveda pri 
meni ; saj je moj ljubi krščenec in njegova 
mati sem. Tako nezakonsko dete je pač 
zmerom usmiljenja vredno, ker ga smatrajo 
neumni ljudje za nekaj slabšega od pošte


236 



nib, kakor da bi bil otrok kriv, če je imel 
liudobnega očeta, ki je ogoijufal mater. Z 
detetom torej ni zapreke, ako hočeš vzeti 
po mojem nasvetu Lenko za kuharico. Na 
Dunaju jo imajo za devico in bila je vedno 
tako dobra, kakor v mladosti. Nihče ji ne 
more očitati ničesar . Dobro vem, da mora 
biti župnijska kuharica devica, ali tako natari6no 
je pač tudi gospod škof ne bode 
preiskal, ako pride k Tebi na vizitacijo . 
Ako sprejmeš moj dobri svet, mi takoj od piši." 


S prvo pošto je prišel odgovor : 

„Hvala Ti za dobri svet ; Tvojemu poznavanju 
ljudi zaupam in rad sprejmem 
Lenko za gospodinjo. Pisati pa ji ne morem, 
ker ne vem njenega priimka . Prosim 
Te torej, odpelji se na Dunaj in pomeni se 
ž njo. Saj se odpravi take reči veliko bolj e 
ustmeno nego pismeno. Le to moram opom niti 
že sedaj, da kot župnik ne morem pla


čati toliko kakor dvorni svetnik. Najljubše 
bi mi bilo pač, če bi prišla kar Ti ž njo v 
Gospojno ; ali počakati moraš s svojim obiskom, 
da pridem vsaj deloma v red, da Ti 
pokažem lahko tudi kuhinjo, ki jo kupi m 
za denar, katerega mi je posodil Tvoj mož. ” 

Tako se je zgodilo, da je prišla že dva 
tedna po prihodu župnika Hercoga Lenka 
drugič v kraj, kjer je iskala kot mlado, 
obupano dekle smrt, katere jo je rešil mladi 
kaplan . Premišljevala ni dolgo, preden j e 

237 


odpovedala svojo službo na Dunaju. Hvaležnost 
napram rešitelju svojega Življenja , 
svoje duše in svojega otroka ter hvaležnost 
napram sestri, ki jo je takrat ljubezniv o 
sprejela, je zaprla usta vsem pomislekom . 

Ko je šla prvo nedeljo po veliki maši 
iz cerkve, so že postajali kmetje po poko


pališču ; ona ni pazila na radovedne poglede, 
ki so se upirali vanjo, ali bilo je videti, da 
so bili kmetje zadovoljni z Župnikovo volitvijo. 
Samo eden je debelo gledal, ko je 
opazil novo kuharico. V tem licu se mu je 
zdelo nekaj znano in vendar se ni mogel 
spomniti, kje da je že videl to osebo. Pa 
vendar jo je moral poznati. Zastopil ji je 
torej pot, da jo pogleda natančneje. Sedajje tudi ona dvignila oči in na prvi pogled 
je izpoznala mlinarja Grosa, svojega nekda jvročeljubljenega Pepeta, ki jo je spravil v 
nesrečo. Začutila je zbadljaj, kakor da bi ji 
kdo porinil ostri nož v srce, ko je izza toliko 
let nenadoma opazila svojega zapeljivca . 
Ko je prišla v Župnišče, je morala takojsesti ; noge so se ji šibile, da ni mogla stati 
in vendar bi bila najrajše zbežala pred te m 
človekom, daleč proč, kakor takrat, ko jo je 
bil brcnil z nogo, ko se ga je oklepala v 
mladi ljubezni in mu priznala, da je mati. 

„Proč iz bližine tega človeka! Proč, 
sicer te spravi vnovič v nesrečo!” To je 
bilo skoraj instinktivno čuvstvo, ki je Lenko 

238 


vso pretreslo. Pa vendar oditi ni smela ; 
zvesto je hotela vztrajati v večni hvaležnost i 
pri svojem rešitelju . 

Tudi mlinar je izpoznal sedaj oči, ki so 
se upirale vanj z grenkim očitanjem. Že 
enkrat je bil čutil, da so se te oči ravno 
tako upirale vanj in še ni mogel pozabit i 
na ta pogled, čeravno bi ga bil kaj rad iz brisal 
iz svojih spominov . Kakor obstreljen a 
srna, ki gleda, proseča za svoje življenje , 
na lovca, pripravljajočega se, da ji prines e 
smrt s svojim nožem, tako ga je gledal o 
pred mnogimi leti njegovo lepo dekle, k o 
jo je bil spravil v nesrečo in potem pahni l 
ubogo bitje od sebe. Na ta pogled odpahnjene 
Lenke in na pogled Mihe, ko mu je 
bil v ljubosumnosti porinil nož v telo, ni 
mogel pozabiti . Ali je bila pekoča vest. ki 
mu je neprenehoma pokazavala tako raz ločno 
tiste umirajoče oči ? 

Slaba vest ni mogla biti . Saj je bil vendar 
pri Mariji Pomagaj. Ali mar tudi romanje 
nič ne zaleže? Kako more gospod 
Bog izza tako dolgega časa poslati že davno 
za mrtvo smatrano Lenko sem, ko je žrtvoval 
pri Mariji Pomagaj posebno svečo iz 
hvaležnosti, da je izginila? Sedaj bi človek 
lahko izgubil svojo sveto vero, ako se ne 
more zanašati na Boga in na mater božjo, 
pa je denar za romanje in za svečo popolnoma 
izgubljen . Sedaj ni treba nič druzega 

239 


več, nego da pride še dete na dan, njegovo 
dete, pa da zahteva postavne pravice . 

Toda to pač ni mogoče. Otrok je gotovo 
mrtev, sicer ne bi mogla biti Lenka z a 
kuharico v farovžu. Kdově, ali je kaj pove dala 
župniku, kakšen je mlinar? Tedaj bi 
imel župnik še drugo orožje proti njemu. 
In vendar je bil že nož preveč. Sakram— , 
da je moral ravno ta človek postati župnik 
! Ali gospodarji v občini so vendar 
kmetje, ne pa župnik. In on je župan ! 
Takega župnika se bode pač še lahko pregnalo, 
z njegovo kuharico vred. Priložnost 
se že najde, da se ga pošteno očrni pri 
škofu. Saj študira sin pri jezuitih ; tam postane 
pač tako moder, da bode lahko svojemu 
očetu svetoval kaj pametnega . 

Res ni zamudil župan vsa leta nobene 
priložnosti, da zatoži župnika ustmeno in 
pismeno pri škofu za liberalca. Na svoj a 
pisma je pritiskal vedno občinski pečat, in 
pisal je kot župan v imenu cele katoliške 
občine, Bočim je bil njegov sin, ki je prišel 
kot mlad bogoslovec iz Rima na počitnice 
v Qospojno, vsaki dan na kosilu pri župniku. 


V mlinu so bile sedaj za hlev same 
stare, nelepe dekle, najmanj nevarne, ka r 
jih je mogla mlinarica najti. Toda ta previdnost 
je bila popolnoma nepotrebna ; odkar 
je Avguštin nosil duhovniško obleko, ni 

240 


pogledal nobenega dekleta več. Sploh ni 
gledal več nobenemu človeku v obraz . Nit] 
po hribih se ni hotel ozirati, temveč je pop 
be§al pogled k zemlji, od greha prokleti . 

Napolnjeval ga je animus clericandi, k i 
ga je prinesel popolnoma pristnega sebo j 
iz Rima. 

Za gospojinskega župnika bi bil lahko 
krasen vzgled ta grešnemu svetu popolnom a 

odmrli mladenič . 

Tak župnik ! Z grozo je moral mlad i 
bogoslovec opazovati, kako je župnik pozdravljal 
kmetico in ji celo dajal roko, ako 
je prišla v župnišče po kakšno lepo knjigo 
iz občinske knjižnice . Potem je vstopila zopet 
stara objokana ženica, ki ji je mož umrl 
in župnik jo je tolažil, pa ji je položil celo 
roko na ramo. In vsem ljudem je gledal 
tako odkrito v oči . Tako svobodno, nevarno 
občevanje z Ijudmi druzega spola je gojencu 
iz Rima kratkomalo nerazumljivo . Ta župnik 
mora še pasti, pa kmalu ; to mu je popolnoma 
jasno. Niti izpreobrniti ga mogel . 
kar mu je vendar nalagala vest. Župnik se 
je le čudno smehljal . Toda po noči je mlad i 
bogoslovec po cele ure molil na kolenih za 
izpreobrnenje zakrknjenega grešnika . Celo 
bičal se je že, hoteč dati Bogu zadoščenje 
za župnikove grehe. Ali to je kmalu opustil, 
ker ga je preveč bolelo. 

Letošnje počitnice so bile zadnje, ki jih 
je preživel svetniku podobni bogoslovec v 

241 16 


domači vasi. Prihodnje leto postane doktor 
filozofije, pa se povrne nanovo posvečen iz 
Rima, da zapoje prvo mašo v župni cerkvi , 
v kateri je bil krščen. 

Koncem septembra je odpotoval zadnj i 
krat v Rim, teden pozneje pa je umrl v 
Gospojni star, ubog mož , ki ga je vide l 
vsak opoldan v župnišču, kadar mu je dajala 
kuharica jesti . 

Bil je prekrasen jesenski dan. Solnce 
je sijalo še tako toplo na vas, da se je moral 
celo grobar potiti v svoji jami . Kmal u 

konča svoje delo, kajti dospel je že do stare , 
strohnele krste. Se požirek žganja iz steklenice, 
ki jo je nosil v hlačnem žepu, in ž e 
je letela deska za desko v velikem krogu i z 
groba . Za to krsto je moral vzeti miza r 
dober les. S cepinom je moral grobar razdejati 
deske, tako čvrsto so še držali zarjaveli 
žeblji. Seveda, Miha iz žage je reza l 
vedno dobre deske, zato tudi deske njegov e 
krste niso popolnoma segnile, je pomislil 
grobar, ko je poletela ravno Mihova glav a 
na njegovi lopati iz groba . Druge velike 
kosti so ji sledile. Grobar se je vzpel iz 
jame, napolnil je kratko pipo, porinil je z 
nogo mrtvaško glavo bližje h kupu zemlje, 
pa je dejal : n Kajneda, Miha, ko sva šl a 
skupaj na ples, pač nisi mislil, da se takol e 
zopet vidiva?" Potem si je prižgal pipo i n 
vesel, da je še živ in da ima tako dobe r 

242 


zaslužek, je sesal tobakov dim. „Te deske 
moram odnesti domov. Lahko jih še porabim . 
Sedaj pa na polič h krčmarju. Lesa mi itak 
nihče ne vzame. Naj le ostane tukaj.” In 
mrmraje sam seboj je odkorakal proti go stilni. 


Zunaj po župnijski njivi je hodila kuharica 
Lenka. Gledala je, kako se dela 
zelje, pa se je veselila, da so glave leto s 
posebno velike, kajti ko je sadila, je nasula 
v vsako luknjico Žlico moke iz kosti. 
Nosila je veliko košaro z različnimi jedili , 
hotela je iti v ubožnico k svojim gojencem. 
Ko je dobila občina novo učilnico, se j e 
naredila iz starega šolskega poslopja ubožnica. 
Seveda ni odgovarjala vsem zahtevam , 
bila pa je vendar bo1ja kakor nič . In 
Župnik je upal, da dobi sčasom tudi Go spojna 
boljšo bolnišnico in ubožnico. Nič 
ni dvomil o tem. 

Tam, kjer je bilo zeljno polje pri kraju, 
preden se je prišlo do ubožnice, se je odpiral 
prekrasen razgled v dolino. Lenka je 
sedla na klop , ki jo je namestilo društvo 
za polepševanje pod košato lipo, pa je postavila 
košaro poleg klopi na zemljo . 

Spodaj pa je šumel potok, v katerem 
je hotela nekdaj končati svoje obupano življenje. 
Kako lepo pa se je razvilo to življenje! 
Uživala je ljubezen in spoštovanj e 
cele občine — ona, devica Lenka! Dá, tu 
doli stanuje tisti, ki jo je bil pripravil ob 

243 164 


devištvo Mlinar je edini, ki je vedel za 
to ; ali pazila se je, da ni govorila o tem . 
Drugi, ki bi bil moral tudi kaj vedeti, 
župnik, ne ve ničesar. Niti za njen tedanji 
samomorilski poizkus ne ve, zato tudi noče 
vedeti ničesar o hvaležnosti . Sedaj je razumela 
župnika in vedela je, zakaj je odklonil 
vsako hvalo ter je hotel videti v nje j 
samo dobrega posla. To je storila tedanja 
izpoved , tam zunaj pod drevjem; izpoved 
je vzrok, da je moral župnik pozabit i 
na vse. 

Ob misli na župnika se je dvignil njen 
pogled od šumečega potoka gor na najvišje 
hribe. Kakor z rdečkastim zlatom pozlačeni 
od jesenskega popoldnevnega solnca so bili 
nagrmadeni. Tam gori je danes dobri žup nik. 
Že včeraj opoldan je odšel ; v zadnji 
koči je prenočil in danes je hotel do solnčnega 
vzhoda dospeti že na vrh. Prekrasen 
dan mora biti danes gori ; ali sedaj mora 
biti župnik že na povratku. Pošteno bode 
gladen, kadar pride domu In kako je vselej 
vesel in srečen, kadar se vrne s hribov ! 
Tak človek naj bi sploh ne imel nikoli čemernega 
dneva . Pa ga tudi ne bi imel, ako 
mu ne bi pripravljal mlinar bridkih ur . 
Zato ga hoče odškodovati ona z veselostjo ,
ki je dostikrat prisiljena , pa s poštenim 
delom. 

Kljub bližini mlinarja je bila tukaj zelo 
zadovoljna. Akoravno je imela v primeri z 

244 


Dunajem manjšo plačo, je vendar tukajlahko občudovala krasne gore namesto visokih 
hiš , ki so vse branile solncu, sijat i 
na zemljo. Tukaj se smeje solnce ves dan. 
Ona hodi lahko R revežem, pa jih obdaruj e 
v župnikovem imenu . In iz lastne izkušnj e 
je vedela, kako je, ako je človek siromašen . 
Tiha zadovoljnost ji je napolnjevala srce, 
tako da so ji prišle solze hvaležnosti d o 
Boga in do njenega dobrotnika v oč i 
Ravno taka je bila njena duša, kakor to je sensko 
popoldne . 

Vstala je, pa je vzela košaro, ki jo je 
hotela odnesti v ubožnico . Nedaleč sta 
vlekla močna kostanjevca plug po prahi ; 
hlapec izza pluga je ravnokar zapel novo 
pesem, naenkrat kaj je to? Z mlinske 
strehe se je zasukal gost, črn dim. Kakor 
pšica se je dvigal ravno v zrak in prihajal 
je vse č'rnejši . In že je zaplapolal plamen . 
Naenkrat se je zasvetil velik ogenj. 

„Mlin gori, mlin gori!” je zaklicala 
hlapcem, ki so orali. Pa je stekla , ne da 
bi mislila na košaro, navprek čez polj e 
proti cerkvi. Šolni so ji odleteli v razorano 
polje , ne da bi bila kaj opazila. Dalje in 
dalje je tekla čez pokopališče . Malo da ni 
padla v novo odprto jamo, poleg groba pa 
se ji je režala Mihova lobanja z velikimi 
očnimi luknjami v lice, kakor da vprašuje : 
.Kam pa hitiš tako? Saj prideš še pravo


245 


časno tjačez . Nobenemu človeku se ne mudi 
tako, le smrti. Kaj mlin gori? Mlin moje 
Cenke? Reci Cenki, da jo pozdravljam. 
Dolg čas mi je po njej. " 

Ali prestrašena, ker je tako nenadoma 

zagledala rjavo, trohnečo mrtvaško lobanjo, 
je poskočila Lenka na desno. Zakričala je. 
Ali jo je mrlič prijel za nogo? Bodeča bolečina 
se je širila od noge proti srcu. Le še 
nekoliko korakov in bila je pod zvonikom . 
Prijela je za prvo vrv, ki ji je prišla v roko 
in z vso močjo jo je vlekla in trgala, da 
so rezki glasovi zabrneli po dolini : „Gori ! 
Gori!” Kmalu so prihiteli ljudje, pa so potegnili 
za ostale vrvi. Rogovi ognjegasnega 
društva, ki ga je tudi ustanovil novi župnik, 
so zazveneli po vasi ; kmalu je zaropotala 
brizgainica po grudasti cesti in težkopadni 
tekajoči koraki so ji sledili . 

„V mlinu gori! Moj Bog! Kakšha ne 


sreča! — Kako pa se je to moglo zgoditi? 
— ” 

Vse to je Lenka še slišala ; potem se 
ji je izvila mahajoča vrv iz rok in ničesar 
ni vedela. Brez zavesti je ležala pod zvonikom. 


Medtem je švigal ogenj v mlinu višje 
in višje. Strešnica glavnega poslopja se j e 
že podrla in plamen je že začel lizati staro 
leseno hišo za stanovanje, kjer je našel 
dobro, od soinca izvrstno izsušeno gorivo. 

246 



Mlinarica je bila ravno z deklami na 
polju, kjer je bil razprostrt Ian, da zgodi , 
ko so se dvignili prvi goreči oblaki nad 
streho. Z grozo v očeh so najprvo vseštrlele 
, ne da bi se ganile, na prasketajoč i 
ogenj. Potem so pohitele proti hlevom, d a 
rešijo krave In prašiče. To je pri požaru 
na deželi vedno prva misel . Z dragocenimi 
konji se je bil mlinar na srečo že zjutrajodpeljal v mesto . Hvala bogu, vse krave so 
bile na travniku varne . Dekle so pošteno 
delale, dočim je gori v izbi gorelo, kar je 
bilo tam . 

Mlinarica je pogledala na gorečo hišQ. 

Moj Bog, tam iz Gustlove sobe Lize 
plamen že skozi okno in tam notri so njegove 
knjige ter relikvija svetega Ignacija . 
Košček svetnikove srajce v srebrni puščici , 
obdan s pozlačenim sijajem, prav kakor 
mala monštranca . To sveto relikvijo je zapustil 
duhovni gospod sin, preden se je 
zopet odpeljal v Rim, pa ji je naročil, naj 
prav posebno časti in varuje to svetinjo. 
In sedaj je mislila samo na krave, ne pa 
na svetnikovo relikvijo! Iz hleva je poletel a 
proti goreči hiši ; dekle so kričale, hlapec 
jo je hotel zadržati, ona pa se mu je iztrgala. 
Posli, ki niso imeli, da rešijo kaj 
razven raztrgane obleke na životu, so pustili 
v božjem imenu, da izgori njih pičl a 
lastnina. Kaj pa bi bil moral misliti du


247 


hovni gpspod sin o svoji materi, ako bi 
rešila krave namesto njegove svetinje? Sveti 
Ignacij ji bode pomagal ; saj ji je Guste l 

čital, koliko čudežev je že storil ! 
Dočim so gasilci hrabro delali, je pa 
sedela na oddaljeni hruški družina vrabcev , 
ki si je bila napravila gnezdo pod štrlečo 
streho mlina ; ščebljali so ptički in se pomenkovali 
: 

„Glej! Naše gnezdo tudi že gori . 

Spomladi moramo pač napraviti novo za 
mlade . ” 

„Seveda! Ali koliko dela nam to 
zopet da.” 

„Kajpada. Mlinar si lahko sezida novo 
hišo ; saj ima staro, črvivo dobro zavarovano 
in trikrat več ima žita, nego ga je v mlinu . ” 

„Le počakaj, saj dobi umetni mlin, ki 
si ga želi že davno. ” 

„Umetni mlin z valjki . ” 

„Seveda, seveda, da ne bode več bel . 
Saj hoče biti vedno lepo črn . ” 

„Zato je znosil toliko petroleja gor. 
Kaj ti ne smrdi? ” 

„Seveda, seveda ; in zjutraj je prižga l 
dolgo svečo . ” 

„Hi, hi, svetnik z dolgo svečo. ” 

„ln star sod je postavil čez, da ne vidi 
nihče luči . ” 

„In potem se je odpeljal . ” 

248 


„Seveda, (la ne morejo reči hudobni 
ljudje, da je sam zažgal mlin, kadar dobi 
zastonj nov umetni mlin. ” 

„Mi vrabci moramo tudi ustanoviti tako 
zavarovalnico . ” 

„Baba neumna, kaj misliš, da nismo 
poštenejši nego ljudje, ki nas imenujejo 
tatove ?” 

Nadaljni pogovor je nenadoma prekini l 

močan curek iz brizgalnice, ki je zablodil 
med veje. Vrabci niso mogli več opravljati , 
ker so si morali čistiti zmočeno perje . 

Pozno zvečer, ko so se izvijali iz kupa 
pepela, edinega ostanka poltisočletja stare 
lesene hiše le še svetlosivi oblački, sta se 
vrnila iz nasprotnih strani skoraj sočasno 
župnik in mlinar v Gospojno Ze daleč 
zunaj na cesti so povedali mlinarju, da mu 
je zgorela hiša. Groza, ki jo je kazal, j e 
bila videti nekam nerazumljiva in pretirana. 
Kmalu pa je bila poštena in odkritosrčna, 
ko je začel klicati Cenko, pa mu je moral 
hlapec končno povedati, da je pohitela v 
hišo, ko je bila že vsa v plamenu, pa j e 
od tistega časa niso več videli . Hlapci so 
odpeljali od smradu zbegane konje v hlev, 
ki je bil zidan in pokrit z opeko, pa je tako 
edini kljuboval plamenu . Mlinar pa je ves 
potrt sedel na razpočen mlinski kamen ter 
je štrlel na kup pepela, kjer je ležala njegova 
žena izprernenjena v oglje . 

249 


Kaj ni postal drugič ubijalec? Po njegovem 
nad vse praktičnem načrtu naj bi se 
dvignila iz tega pepela s pomočjo zavarovalnice 
krasna stavba umetnega mlina ; sedaj 
pa leži tarn njegova žena, sama menda 
pepel, in se ne zdrami nikoli več. 

Vrabci so že spali tesno stisnjeni drug 
k drugemu pod košato vejo, dasiravno so 
bili pogorelci kakor mlinar, pa mu niso 
mogli zaklicati : „Morilec si ! Zeno si umoril ! ” 
Tem glasneje pa se je oglašalo v njegovem 
srcu : „Najprej si umoril Miho, sedaj pa 
celo ženo . Kako ti bode pri duši, kadar 
pride Gustel, pa vpraša za svojo mater ? 
Ali se upaš, pri novi maši sprejeti hostij o 
iz roke sina, ki si mu umoril mater? ” 

Ze je padala hladna rosa na travnik, 
od potoka je pihal mrzel nočni veter 
in ledena groza je spreletavala mlinarjev 
drhteči život. Hotel se je približati žarečem u 
kupu, da se ogreje, a strah ga je podil 
nazaj in počasi je zlezel v hlev, da se 
zarije lam čez noč v slamo . . 

Zupnik je sedel ravno v jasnem 

solnčnem blišču gori na pečini, štrleči i z 
večnega snega, in je bistrega očesa gleda l 
na dolino v krasni jesenski obleki . Vse 
skrbi in srčne bolečine pretečenih let so 
izginile. Tukaj je sedaj njegova domovina 
za vse čase. 

Da! Današnji dan je tako lep in jutrišnji 
tako poln upanja! Tu doli leži nje


250 


gova ljubljena vasica pokojno, in mir vlad a 
tudi v celi njegovi župniji . Evangelija ljubezni 
in miru ni propovedoval zaman . 

Naenkrat je umazala grda črna pega 
svetločisti jesenski zrak. Dvigala se je in 
dvigala, v višavi pa se je raztegnila kako r 
pajčolan, ki zadeva z neprozornimi zanjkam i 
vso vas. Kakor Kajnova žrtev se tudi t a 
dim ne more vzdigniti k nebu . Grešn a 
roka je žrtvovala žrtev, čad gorečega mlina . 

Župnik ni imel več oči za poslavljajoč i 
se lepi dan, za čarobno kr sni planinski 
svet. Pognalo ga je navzdol, proti domu , 
tja, kjer je treba tolažbe in pomoči . 

Toda, ko je prispel v dolino, je bi l 
stari mlin že žareč kup pepela in tudi v 
župnišče je prišla nesreča . Tam je stokala 
Lenka v velikih bolečinah. Desna noga je 
bila že vsa modra in zdravnik je čudno gledal . 

Takoj drugi dan je moral grobar n a 
župnikovo povelje izkopati nov grob . Miha 
naj ima zopet pokoj. Ako bi bil župnik 
doma, ne bi bil dal nikoli odgTebsti Mihovega 
groba ; kajti vselej, kadar', je očutil 
kaj prav bridkega, je moral misliti na mlinskega 
hlapca . Vselej je bila v tej misl i 
tolažba in vzpodbuja na strogo izpolnjevanj e 
dolžnosti. 

Župnik je stal torej poleg grobarja i n 
mu dajal sam lobanjo in druge Mihove 
kosti dol v temno jamo. Vse so zopet po


251 


krili z blagoslovljeno prstjo . Hercogu so 
se zdele te kosti tako svete, kakor relikvij e 

kakšnega krščanskega mučenika. Slučajno 
je bila v eni kosti že popolnoma zarjavel a 
ost noža, shranjenega v njegovi omari . 

Vsled spovednega pečata pa tudi tega 
koščka železa ni bilo zanj ; kost in noževa 
ost ste ležali zopet v grobu skriti kako r 
Mihova izpoved v župnikovem srcu. Ko so 
bili Mihovi ostanki pokriti z zemljo, j e 
ostal grob še en dan odprt. Drugi dan je 
bil namreč v Qospojni velikansk pogreb . 

Bila je prav mala krsta, ne večja nego 
za enoletnega otroka, ki so jo pogreznili v 
Mihov grob . V tej krsti so bile črne ožgane 
kosti in nekaj osmojenega mesa mlinarjev e 
Cenke. To je bilo vse, kar so našli me d 
vročim pepelom, in sedaj ležita Miha i n 
njegova Cenka skupaj v enem grobu . 

A še eno žrtev požara je sprejel dane s 
ta grob . Preden je grobar zakril jamo 

nad malo mlinaričino krsto, je položil vanj o 
še v platno zavit predmet. To je bila nad 
kolenom odrezana Lenkina noga. Ko je 
tekla k zvoniku, da bi z zvonenjem priklicala 
pomoč. je stopila z boso nogo na za rjavel 
žebelj Mihove krste . Zastrupljenje 
krvi je bila posledica in le tako, da so j i 
odrezali nogo, so ji rešili življenje . 

252 


L-,EMM _AM 


XVII . 
Prihodnja spomlad še ni bila končana. 
Zito je prihajalo ravno v klasje ; vrabci so 
si že zopet lahko napravili gnezdo pod 
streho novega mlina . 

Kako krasno je bilo to poslopje! Nove 
turbine so vsesavale ves potok ter so gnale 
brez glasu v petih nadstropjih iameščene 
trde valjke. Krožne pile in polne žage so 
prepevaje rezale bela telesa orjaških dreves 
in živahno življenje je bilo tam doli ob 
vodi. Prihajali so vozovi polni žita , vsled 
kopnečega snega napeti potok je prinaša l 
na svojih plečih mogočna debla iz planin, 
vozovi, polni moke in smolastih desek, so 
romali na železnico . 

Bolj kakor novi mlin pa je bil ponosen 
njega stari gospodar. Josip Gros je postal 
tvrdka. Zavarovalnica je morala poseči globoko 
v žepe svojih udov, da je zmogla 

253 


denar za novi umetni mlin . Izkazalo se je, 
da ni bil mlinar čisto nič kriv požara ; saj 
je bil mnogo ur daleč, ko se je užgalo. 
Tako se je šopiril, da se je že lahko ogledoval 
po bogati gospodinji za bogati mlin . 

Ostal pa je vendar stari pobožni mož, 
dasiravno je dal mnogo zaslužka nekrščanskemu 
napredku pri sezidanju in pri ureditvi 
novega mlina. Gori v lepi sobi, kjer 
je železna , ognja varna blaga jvica, je tudi 
na posebnem oltarju monštranca s krpico 
svetega Ignacija . Ta svetnik je namreč stori l 
velik čudež. Mlinaričinega življenja , ki ga 
je bila tvegala zaradi relikvije, sicer ni 
rešil, pač pa je ostal košček suknja v ognju 
nepoškodovan . Bil je naravnost čudež . sinovi 
svetega Ignacija in njih pobožni gojenci 
v Rimu so ga pa razglasili po vsem 
svetu. 

Samo neverni gospojinski župnik ni 
verjel . Saj je bil navzoč, ko so našli to 
novo svetinjo pod mlinaričnim truplo m 
Hermetično zaprto puščico je varovalo mrtvo 
telo, da se ni raztopila, strohnjeno platno 
pa itak ni moglo izgoreti. Mislil je to se veda 
he potihoma ; kajti glasno misliti ka j 
takega, bi bilo za duhovnika nevarno . 

Ponosno se je torej dvignil novi mlin 
in mlinar sam je že hodil snubit. Ali uboga 
stara Lenka ni mogla niti stati, niti hoditi ; 
samo z dvema bergljama je mučno šepala 
po župnijskem dvorišču. Ako je došla v 

254 


cerkev ali v sirotišnico, je pomenilo to 
zanjo že toliko, kakor za župnika, ako je 
zlezel na hrib. 

Ohranila pa si je tudi v tej nesreči jasno 
čelo in zadovoljnost ; župnik ni pognal nezmožnega 
posla skozi vrata, ni je poslal v 
ubožnico, temveč je skrbel zanjo, kolikor je 
bilo mogoče . In nega je bila res dobra. 
Roke lastne hčerke so skrbele za mater, ne 
da bi bile vedele, da je mati . 

Župnik je namreč takoj naznanil svoj i 
sestri nesrečo svoje gospodinje ter jo j e 
prosil, naj pošlje čimprej Ančiko, rojstn o 
hčer Lenke in dete sestrine ljubezne do 
bližnjega. 

In kmalu je prišla Ančika v spremstvu 
tiste, ki jo je imela za svojo mater, v Gospojno 
. 

Kako dobro je bilo sedaj, da dete ni 
vedelo, da je Lenka njegova prava mati , 

kajti drugače ne bi bilo smelo ostati niti za 
nego lastne matere v župnišču . Da, sam a 
mati bi bila morala hipoma zapustiti duhovniški 
dom, ker ni bila več devica, kakor 
predpisujejo cerkvene postave . 

Župnik pa tudi ni smel vedeti, da je 

Anka Lenkina hči, kajti , kar mu je bilo 
znano od svete izpovedi, to ni smelo obstojati 
zanj . Preden je sestra zopet odpotovala, 
mu je naložila skrb za Anko, katero 
je imela rada kakor lastnega otroka : 

255 


„Glej,” je dejala, ,,Lenka je postala Že 
dvakrat nesre6na po tem mlinarju. Pazi, da 
ne naredi tudi Ančike nesretne ; res me je 
strah zanjo njenega lastnega očeta. Tako 
se bojim, da bi jo najrajša vzela zopet s seboj, " 

Toda iupnik je tola2il sastro, zagotav


1jajoč ji, da stori vse za Ankino srečo . 

Tako se je poslovila dozdevna mati od 
svoje hčerke, namenjena, da se drugo Ieto 
zopet v veselju povrne. 

Leto — kratka beseda ! Kako hitro mine. 
In vendar ima 365 dni in edin dan, edin 
trenotek zadostuje, da uniti za večno vsako 
upanje na svidenje. 

Gledali so ljudje v Gospojni, ko je prihodnjo 
nedeljo zasedlo tako mlado, lep o 
dekle prostor stare kuharice v cerkvi . 

Mlinarju je padel veliki molitvenik i z 
rok, ko je slučajno pogledal na klop polegzakristije . 

Kaj se je res že tako postaral, ali se 
mu je ves čas samo sanjalo ? Kaj ne sedi 
tam njegova Lenka ? Seveda mora biti Lenka . 
Tiste zveste oči, svetloplave lase, celo nano 
postavo je poznal tako dobro. 

Toda, ko je s tresočimi prsti zopet vzdig nil 
molitvenik, je vedel, da je postal od tistega 
časa že okoren ki se mu ka2ejo 
že prvi sivi lasje nad čelom . Leta so pretekla, 
odkar je objemal tisto nežno telo . 
Cez molitvenik neprenehoma škilil na pobo2no 
dekle. To mora biti Lenkino dete , 

256 


drugače ni mogoče . Torej njegovo dete ! 
Njegovo dete tako gotovo, ali še bolj gotovo, 
kakor Gustel. Ali ta misel ga ni kar 
nič navdajala z veseljem . Kakor je takrat 
okrutno sunil mater z otrokom pod srce m 
od sebe, tako tudi sedaj ni čutil nobene 
ljubezni za tisto dete. Zaman je žrtvoval 
nekoč iz hvaležnosti materi božji pri Marij i 
Pomagaj svečo. 

Sedaj ima župnik celo trojno sredstv o 
proti njemu : Nož, Lenko in njenega otroka . 
Za mlinarja postane to lahko še lepa igra , 
ako izigra župnik svoje karte. Sedaj je torej 
treba tudi lastne karte dobro mešati , 
sicer je izgubljen . Že je zaigral proti žup niku 
županstvo in svoje mesto v krajnem 
šolskem svetu in župnik ni porabil še nobenih 
svojih kart proti njemu . Toda tudi 
on ima dobre karte : Svojega sina jezuita , 
škofa, zlasti tudi kanonika Šusterja, pa kmetsko 
društvo. Tako se je v duhu že bavil z 
mešanjem svojih kart, da je popolnom a 
prezrl izpreminjanje ter je pozabil, potrkati 
si na prsi, ko je župnik vzdignil hostijo . 

Ali tudi gori na koru, kjer so imel i 
mladi hlapci svoje sedeže, je gledalo mnog o 
več oči na novo pomočnico v župnišču , 
nego na župnika pri altarju. Drug je suval 
druzega s komolcem in lahno šepetanje j e 
šumelo od klopi do klopi : To bi bila ljubica! 
. . 

257 17 


župnišče pa se je naseill z Anko nov, 
vesel gost. Vzrasla v veliki kmetski hiši, ni 
poznala bigotnega, mračnega značaja, ki j e 
večinoma doma po farovžih. 

Imela je mnogo dela, ali to ji je bilo 
menda pravo veselje, kajti cel dan je znala 
prepevati in smejala se je tako prisrčno, da 
so se kazali njeni mali, bliščeči, beli zobčki, 
lica pa so se barvala z nežno rdečico. 

Nedolžna veselost je pa delovala tako, 
da je tudi kuharica pozabila na lastno ne


srečo, kadar je sedela na blazinah svojeg a 
stola in s svetlimi očmi občudovala svojo 
hčerko, pa ji napovedovala delo. Ako bi 
bila Anka vedela, da je uboga, brezpomočna 
žena njena prava mati, ne bi bila mogl a 
kazati večje ljubezni .in potrpljenja, neg o 
ga je kazala nekdanji dekli v hiši svojih 
staršev. 

A tudi župnik je bil lahko zadovoljen 
z Ančiko. lz sestrine hiše je prišla izkušena 
in izurjena v gospodarstvu ; pod Lenkinim 
vodstvom se je kmalu tako izobrazila, da 
je postala dobra kuharica, njen veseli, prijazni 
značaj pa mu je bil zelo ugoden. Saj 
je bil trdno prepričan, da morajo imeti veseli 
ljudje tudi čisto vest in da se je bati 
samo plašljivih, mračnih ljudi, ki pobešajo 
glavo. 

Včasi, kadar se je pripravljal župnik v 
svoji sobi za pridigo ter je hotel pisati o 

258 


peklu, je zadonelo veselo petje do njega in 
kmalu je bila gotova pridiga o nebesih . 

Vsled tega ji tudi ni bilo težko, izprositi 
od župnika dovoljenje, da sme nosit i 
namesto obleke, ki jo je bila prinesla se boj. 
lepo planinsko nošo. In res se ji j e 

podal štajerski klobuček še bolje, nego ruta , 
modere pa je tako lepo objemal njene prsi , 
kakor da bi bilo ustvarjeno drugo za drugo. 
Zato so jo imeli tudi vsi ljudje v župnij i 
radi ; kadar je šla s težko košaro, polno 
jedil, čez gore, kadar jo je poslal župnik v 
oddaljeno kočo h kaki siromašni družini, so 
jo pozdravljali najtrdnejši kmetje, še preden 
je mogla odpreti usta . 

Seveda ji je marsikak vesel fant zastavil 
pot in bi jo rad imel za ljubico, ali p a 
bi bil vsaj rad dobil poljub, toda vsakikrat 
je znala tako vsiljivost krepko, a vendar ve selo 
odvrniti, tako da je ni mogel sovražiti 
nobeden zavrnjenih fantov . Splošno spošto


vanje do župnikove nečakinje je torej venomer 
naraščalo. Niti stare žene ji niso oči tale 
ničesar. 

Pravo nasprotje Ančike pa je bil mlinarjev 
sin, pretastni gospod Avguštin Gros . 
Koncem julija je bil v Rimu posvečen z a 
duhovnika in je dobil klobuk rimskega dok torja 
in teden pozneje je prišel v svojo domačo 
župnijo, da za poje tam novo mašo . 

Z očetom je hodil sedaj po celi župniji , 
deleč povsod svoj blagoslov in vabeč n a 

259 17 * 


svojo slavnost ljudi . Pa je imela postat i 
prekrasna slavnost, kakršne se ne spominjajo 
niti najstarejši 1judje v župniji . Kdor 
je premogel le deset forintov premoženja , 
si ještelv posebno čast, da bode smel se deti 
s prečastnim gospodom pri novomašnem 
gostovanju, kdor pa ni imel toliko, je 
dal že sedaj zadnji forint za novomašno 
žrtev. Te bogate žrtve za novo mašo je pa 
moral prečastni gospod težko zaslužiti. Oblečen 
v predolg talar, je hodil do zadnjih ko č 
po planinah, pogostoma se spotikajoč, č e 
je stopil na sprednji konec dolge obleke. 
Povrh te pa je imel še dolg črn ovratnik, 
ki ga je tudi kaj močno grel . Ali ljudje naj 
vidijo, da je že sedaj več nego žppnik, k i 
ne sme nositi takega ovratnika. Cez pleča 
mu je visel ozek črn plašč do tal, pripet pa 
je bil okolu vratu s svilnatim trakom, zve


zanim v pentljo . Na glavi mu je tičal črn 
pusten klobuk z nenavadno širokim, na treh 
krajih z vrvicami povzdignjenim robom . 

Bilo je še zgodaj dopoldan ; oče in sin 
pa sta bila že visoko na planinah. Vse 
okrog je dihalo luč in življenje . Celo gore 
so se lepše bliščale kakor sicer, prav kakor 
da so tudi hotele obleči praznično obleko , 
da bi dostojno pozdravile iz Rima povrnivšega 
se, tukaj rojenega sina planin. „Pogle j 
nas,” so mu klicale, „ali nismo še bolj veličastne 
nego Petrova cerkev v Rimu? Vsemogočni 
Bog sam nas je sezidal. ” 

260 


Oba sta malo počivala, pa sta štela 
novomašna darila, ki sta jih danes že do bila 
. Črna moža sta bila edini temni pegi 
na poletni svetlobi . Celo njuni senci sta bili 
videti bolj črni, nego senca bližnje orjašk e 
smreke . 

Zadovoljno je gledal oče v dolino, kjer 
je že zorelo rumeno žito in računal je, za 
kakšno ceno ga iztisne kmetom . Dokler ni 
dogotov1jena župnikova železnica, narekuj e 
cene še sam. S prijetnim občutkom je gledal 
na bribe. Tarn je bilo še na tisoče dreves, 
ki morajo priti v njegovo žago, in na 
tisoče forintov mora zaslužiti pri tem delu. 
Premagan od tisočakov, ki cveto zanj, je 
dejal svojemu sinu : „Svet je vendar pre krasen 
; poglej le tja dol — ” 

Duhovni gospod sin pa se je oziral z 
žalostnimi pogledi ; potem pa, ko je snel 
doktorski klobuk, ki mu je prečil ta pogled, 
je dvignil oči k nebu in je dejal svečano : 
„Oj, oče, ako gledam v nebesa, se mi gabi 
ta grdi svet. ” 

S spoštljivim obrazom je pogledal oče 
na sina Da, ta je že sedaj svetnik, še pre-
den je imel novo mašo. Seveda, tak ni bil 
v njegovem načrtu. Župnik s stotisoč forinti 
bi mu bil Ljubši za sina, nego tak svetnik, 
ki zaničuje ves svet z žitom in z gozdnim 
drevjem vred . Sicer pa tudi svetnika v 
družini ni zani6evati ; ž njim se tem bolj e 
opere dvojno umorstvo. Vedno je imel strah 

261 



pred sinovim pogledom, ako bi ga vprašal : 

„Oče, kje je mati ?” Ali ta skrb je bila nepotrebna. 
Takoj je izpoznal, da mu je sin 
svetnik, kajti rekel je le : Sedaj sem duhovnik 
tistega, ki je dejal : ,Kdor ljubi očet a 
in mater bolj kakor mene, ni mene vreden . ' 
Bog mi je dal mater, Bog jo je vzel k sebi ,
posvečeno bodi njegovo ime . Zato mi je 
določil Bog v svojem usmiljenju novo, mnogo 
lepšo mater. " 

Očeta je pri teh besedah duhovnega 
gospoda sina skoraj oblila rdečica . Na tihem 
se je čudil, odkod je mogel vedeti sin, da 
ima dobiti s sicer ne več mlado, a tem bogatejšo 
gostilničarjevo udovo iz Gorenje vas i 
novo mater. Zaradi svatbe se je mlinar ž 
njo precej uravnal, ali zaroko naj bi se 
praznovalo šele po novi maši, kajti bal se 
je, da bode duhovni gospod sin najbrže nasprotoval 
novi ženitvi. Zato mu je bilo tern 
ljubše, da je govoril sin . tako z veseljem o 
drugi materi. Že mu je hotel pripovedovati 

o nevesti, a sin je nadaljeval : 
moja nova mati, mati, ki je ne 
more biti lepše, to je sveta cerkev, ki me 
je posvetila za duhovnika . Njen sem z dušo 
in s telesom, njej sem posvetil vso svoj o 
ljubezen . " 

Sedaj se je zazdelo mlinarju vendar bolj 

praktično , da še molči o svoji nevesti . In 
prav je storil. Kajti sinu ni prišlo niti na 

262 



misel, da bi se mogel oče še enkrat oženiti : 
Delal je že svoje načrte za blagor cerkve , 
saj mora oče nekoč umreti in tedaj podeduje 
on umetni mlin. Škof ima itak že svojo 
pekarijo, mesarsko obrt, čevIjarijo, krojačnico 
t. d., seveda vse za blagor cerkve. 
Duhovnikom, minam in dijakom je bilo treba 
jesti le škofovsko meso in kruh, pa nositi 
samo klerikalno obleko in obutalo. Sveti 
cerkveni denar pa ni prihajal v rake liberalnim 
trgovcem in rokodelcem . 

Kakšno korist bi imela cerkev šele tedaj , 
ako bi daroval on, zvesti sin, škofu velik 
mlin! Tedaj bi se dodajalo samo klerikaln o 
moko, njega pa bi se nagradilo z mastno 
prebendo, donašajočo še več nego darovan i 
mlin. 

Sedaj pa sta romala oba složno dalje 
od hiše do hiše. Drug ni slutil načrtov druzega, 
ko sta korakala dalje, da delita novo mašne 
blagoslove in vabila . 

Zopet se je zazdelo mlinarju, da mu je 
sin popoln svetnik, kajti nikomur ni pogledal 
v obraz, ko mu je dal blagoslov, 

temveč oči je obračal le k nebu, sicer pa 
jih je pobešal. Bil je vse svetejši od župnika, 
ki je govoreč gledal vsem ljudem v 
obraz, celo lepim dekletom . 

Samo enemu človeku je pogledal Avguštin 
v lice, ko je prvikrat obiskal župnišče. 
To je bila Anka, ki mu je odprl a 

263 



hišne duri ter ga je vesela pozdravila : 
„HvaIjen Bog, duhovni gospod !” Pogledal 
pa jo je tako strogo, kakor da je hotel reči 
z očmi : „Ali ne poklekneš takoj, da me 
prosiš za novomašni blagoslov?” In ko je 
potem v jedilni sobi postavila steklenico z 
vinom na mizo, je sledil drugi pogled, ki 
je izražal ustrašeno presenečenje, da se trpi 
takega posla v župnišču. Saj je lepota le 
vaba, s katero lovi hudič ljudi , kar je žal 
sam izkusil, ko je bil dijak. Ako bi on bil 
gospod Bog, bi ustvaril same grde ženščine . 
Ali pri škofu že poskrbi, da pride taka oseb a 
iz župnišča . To je dolžan svoji vesti, da 
reši ubogo dušo župnikovo . 

Novo posvečeni duhovnik je torej nastopil 
svoj poklic z vso unemo. Ako je našel 
pri svojem vabljenju in zbiranju v kaki hiši 
dosti ljudi zbranih , je takoj spustil kratek 
duhovni govor, seveda povsod enakega . Al i 
ljudje so gledali, kajti kaj takega niso slišal i 
še nikoli. nlzmed deset tisoč ljudi, ki so 
umrli, je prišel k večjemu eden v nebesa, 
vseh drugih devettisočdevetstodevetindevet deset 
jih je prokletih." To so bile njegove 
najljubše besede. Bil je pa tako 
skromen, pa se ni bahal, da je ta nauk sad 
njegovih študij, temveč je pripovedoval, da 
je to izrek nekega papeža , in ker je to dejal 
nezmotljiv človek , je moralo biti resnično. 

Jo bode enkrat dober pridigar za pokoro," 
so dejale stare kmetice, kadar je bila 

264 



dvojica iz hiše . Možje pa so vendar rajši 
verjeli gospodu župniku, ki je nasprotno 
propovedoval, da se ne izgubi človek, ki 
pridno dela, ki vedno izpolnjuje svojo dolžnost 
in ki zaupa Bogu. 

A tudi lastni oče ni verjel strogemu 
sinovemu nauku, temveč je mislil, da je to 
prav praktično sredstvo za dosego boljšega 
novomašnega darila. Ko pa je slišal to že 
stotič, je rekel Avguštinu : 

Pojdi, pojdi, tega še sam ne verjameš, 
kar natvezuješ ljudem o tistih desettisoč . " 
Z velikimi ustrašenimi očmi je pogledal 
sin očeta. 

„Ako ne bi bili moj oče, bi Vas takojzatožil zaradi razžaljenja časti ; večje sramote 
mi ne bi mogel prizadeti nihče, kakor da 
dvomi o moji sveti veri. ” 

,Nehaj vendar ; to pač tudi razumem , 
da naš Bog ni ustvaril ljudi le zato, da bi 
jih pometal kar na kupe v pekel. Ako se 
veruje v Boga — " 

„To je zopet tisto. Saj je ravno to 
vzrok, da se pogube skoraj vsi ljudje, ke r 
verujejo samo v Boga, prezirajo pa zdra


vilišče, katero je vtemeljil, katoliško cerkev . ” 

„Ta pa ni tako huda ; saj hodijo ljudj e 
še pridno v cerkev,” je zavrnil oče. 

Judi Vi, ubogi oče, še ne veste, kaj 
je cerkev. Vi mislite, da je cerkev mrtv a 

265 


stavba iz opeke in kamna. Ne, cerkev srno 
mi, duhovniki, škofje in papež. Nam je iz


ročil Bog nebeške ključe v posvečene roke 
in brez nas ne pride nihče v nebesa. M i 
srno božji namestniki na zemlji, in kar se 
stori nam duhovnikom dobrega ali zlega, 
kar se nam daruje in kar se nam vzame, 
to se stori Bogu samemu . Mor Vas zaničuje, 
zaničuje mene, je dejal sam Bog. 
Sedaj pa pojdite kar z menoj v mesto. 

Kdo me pozdravlja tam? — Oj, svet je na 
slabem. Ljudje zaupajo Bogu, a ne zmenijo 
se več za njegove namestnike ." 

„A tukaj te pozdravljajo vsi ljudje.” 
,,Kaj mislite, da se s tem že zasluži 
nebesa? Cerkev je siromašna. Veliko bedo 
trpi in vendar je postavljena nad vse cesarj e 
in kralje . Njen je ves svet. Mor pa gleda , 
da cerkev trpi, ne more pr ti nikakor v nebesa. 
Ali niste opazili, da je Ijudem večinoma 
žal že za tistih par forintov, ki jih 
darujejo meni, posvečenemu služabnik u 
cerkve? Kdor ne daje cerkvi s polnim srcem , 
ni vreden njene milosti. Še celo tako brezbožne 
ljudi se najde, da gledajo zavidno na 
malenkost, ki jo ima cerkev, ter ji preštevajo 
beraške krajcarje . 

Pa kaj §e, kadar so volitve? Kje je 
tedaj pokorščina do neveste svetega duha , 
kadar zapove sveta cerkev, koga naj ljudje 
volijo? Koliko ljudi čita vendar časopise in 

266 



knjige, ki smo jih prepovedali in koliko se 
jih tako pogubi za večnost ? 

Ali ni žalostno znamenje za pomanjkanje 
ljubezni do cerkve, ako mora škof 

beračiti leta in leta, preden dobi nekolik o 
milijonov za stavbo cerkva, seminarjev in 
samostanov? DA, cerkev preganjajo ravno 
tako, kakor v prvih treh stoletjih . Zato dela 
hudič najboljšo kupčijo na tem svetu." 

Mladi duhovnik se je kar zagrizel v 
sveto jezo in oče mu je moral le pritrjevati ; 
on je bil vendar edini pravični izmed de setih 
tisoč . On je volil vselej cerkvenega 
kandidata, čital je samo klerikalne časopise, 
bil je član najmanj desetih katoliških društev , 
zahajal je samo h klerikalnim krčmarjem, 
pred nekim liberalnim davkarjem je celó 
pljunil nekoč. Za hišo tiskovnega društva je 
daroval celó deset forintov, ker je dobi l 
dobavo lesa za kakih tisoč forintov ; liberalen 
črevelj ali liberalna suknja ni smela priti 
na njegovo telo. Kako bi rad ustanovil v 
Gospojni katoliško politično čitalnico! DA , 
celo načelnik bi mu postal. A župnik noče 
slišati ničesar o takem namenu. Ta sovražnik 
cerkve ne pusti skaliti miru v župniji. 
Ali da reši svojo dušo, mora ustanoviti 
čitalnico tudi proti župnikovi volji. In 
res ; ali se ni upiral novi šoli z vsemi štirimi 
? Podlegel je pač župniku, ali cerkev 
bode znala oceniti njegove zasluge v tem 

267 



boju zoper cerkvi sovražnemu napredku , 
kadar se bode štelo izmed de'setih tisoč. 

Spričo tolikih zaslug za preganjano 
cerkev mora izginiti nož, mrtva mlinarica , 
ogoljufana liberalna zavarovalnica, žito, ki 
ga je iztisnil kmetom in podobne malenkosti. 

Dobre volje sta štela zvečer oče in sin ,
oba trudna na smrt, novomašna darila . Oba 
sta bila zadovoljna. 

Prvi teden meseca avgusta je bila slavnost 
nove maše v župni cerkvi v Gospojni. 
Bila je lepa in veličastna, da ni bilo še vi deti 
kaj takega. Župnik je moral poseči 
precej globoko v lastni žep, da je odel 
cerkev v slavnostno zelenje in da je uredil 
župnišče za sprejem tolikih duhovnih gostov 
. Sam je moral spati dve noči na slamnjači 
pod streho . 

Za slavnostno pridigo je prišel cel o 
jezuit, ki je bil glasovit kot cerkven govornik, 
z Dunaja. Več kakor štirideset članov 
sekularnega in regularnega duhovništva v 
nežno belih talarjih je spremilo z novo mašnim 
križem okinčanega brata k altarju ; 
gasilno in veteransko društvo je stalo v 
špalirju ; belo oblečenih deklet ni bilo prešteti 
in na stotine je bilo novomašniški h 
gostov, ki so se udeležili cerkvenega spre voda 
in potem slavnostne gostbe . 

Godba in pokanje topičev sta naznanila 
slavnostni dan sosestvu in daljavi . Se


263 



veda je moralo biti vreme prekrasno ; „Bog 
ne more dovoliti, da bi pokvaril dež njegovemu 
namestniku tak dan,” je mislil novo mašnik 
— „in da bi pokvaril dobro žejo,” 
je mislil krčmar. 

„Rajši vodo v pivo, nego dež po lepi 
obleki,” je bilo njegovo praktično načelo . 

Nad četrt ure je trajal obhod verniko v 
okoli altarja, ki so polagali svoja darila za 
prečastitega novomašnika . Potem je prišla 
slavnostna propoved, ki je pokazala pobožnemu, 
potečemu se Ljudstvu, kaj je duhovnik . 

„Kdor ni duhovnik, ni niti vreden, da 
bi poljubil tla, na katerih je stal duhovnik! ” 
je zaklical navdušeni propovednik v gosti, po 

človeškem znoju že slabo dišeči cerkven i 
zrak. Zelo umetno je potem zavil govor tako, 
da je lahko omenil nedostojne duhovnike ; 
na srečo ni našlo ljudstvo skritega, trdega 
jedra, samo navzoči duhovniki so izpoznali, 
da je veljalo to gospojinskemu župniku, čiga r 
gost je bil pridigar. S pravim očetovskim 
ponosom je sprejel mlinar tisti del propovedi , 
ki je bil namenjen njemu ter si je neprenehoma 
mel oči . Propovedi je sledila peta maša , 
prva maša novoposvečenega z novomašniški m 
blagoslovom in z obhajilom sorodnikov. 

Slavnostna pojedina v gostilni z godbo 
in nazdravicami je šele izpopolnila slavnostno 
veselje. 

269 


V mlinu pa sta sedela še o polnoči oče 
in sin, pa sta štela novomašna darila. Sedaj 
sta lahko mirno spala, ker sta vedela, da je 
prinesel današnji dan — naj je tudi neverjetno 
— 777 forintov. Tri svete številke — 
to ne more biti slučaj, temveč gotovo pomen i 
nekaj . 

270 



X00 DOD o 
LEJEJ_EJD_DOD_DOD_oYo 

XVIII . 
Kmalu po novi maši je moral Avgus t 

začeti svoje dušebrižniško delovanje, ali ne 
zunaj na deželi, ne v kaki oddaljeni župnijski 
vasi, temveč v uredništvu „Katoliškega glas nika” 
. Da izpreviduje bolnike, da tolaži siromake, 
da poučuje otroke in pokopava mrliče , 
zadostuje kakršenkoli kaplan. Najvažnejše 
dušebrižje pa je bilo po izrecni škofovi izjavi 
pospeševanje dobrega časopisja zato so spadali 
najboljši duhovniki v uredništva. Za 
Avgusta je bilo torej posebno odlikovanje, 
da je smel začeti svoje prvo duhovniško 
delovanje takoj pri časopisju. Bil je sicer 
doslej vedno v samostanu, zadnjih šest let 
je bil celo v ?irnu, ali politiko je imel venda r 
v mezincu. Že prvega dne je vedel, kako se 
mora vladati Avstrijo . Saj ne more biti druge 
dobre politike, nego prepustiti vso vlad o 
cerkvi, to se pravi duhovništvu . 

271 


V cerkvi pač ni prišel nikoli na prižnico ,
ali ni ga bilo skoraj tedna, da se ne bi bil 
moral bojevati za sveto stvar preganjane cerkve 
po cele ure na različnih društvenih shodih 
po mestu ali pa na mnogih shodih po deželi, 
kjer je moral uničevati zdaj liberalce, zda jsocialne demokrate . 

Nikoli ni posedal v spovednici ; ali v 
uredništvo so prihajala poročila o vseh grehi h 
in napakah cerkvenih sovražnikov iz cele 
dežele, in tem ni bilo treba odveze, temve č 
naslikalo se jih je, kar se je dalo bolj bujno. 
Kmalu se je opazilo po celi deželi, da izvršuje 
dušebrižje pri središču stranke mlada,
sveža moč : Strankarska strast se je razvnemala, 
medsebojno sovraštvo se je močnej e 
razplamtelo in za prihodnje volitve je bilo 
pričakovati dober uspeh preganjane cerkve . 
Mogoče, da bode' imenovan za državnozborskega 
kandidata marljivi dušebrižnik, gospod 
Gros sam. Zaslužil bi pačto ; blagor cerkve 
in vsled tega blagor ljudstva ne bi mogel 
dobiti boljšega zastopnika . 

V tein je delal gospojinski župnik s 
svojim kaplanom na svoj način v vinograd u 
Gospodovem. Oh nedeljah sta sedela po cele 
ure v spovednici. Deviška družba je pač 
razpadla, ker je župnik sovražil farizejstvo . 
Tercijalkam, ki so najemale prej ob nedeljah 
spovednico kar záse, je snel lažnjivi svetniški 

272 


sijaj. Zato pa so sedaj prihajali vsi, ki so 
tam res iskali pomoči in tolažbe. 

Šola je bila najmilejša župnikova briga 
Skrbel je zato, da se je vzgajalo otroke ne 
le za dobre kristjane, temveč tudi za dobre 
ljudi . 

Ako sta sedela zvečer župnik in kaplan 
skupaj pri kozarcu vina, sta bila navadno 
oba na smrt utrujena izza dolge poti k bolnikom 
in revežem. 

Tako je kmalu preteklo župnišču in 
občini leto ob veselem, delu dušebrižja, ob 
molitvi in ob učenju. Clovek ne bi bil verjel, 
da je preteklo že leto dni izza nove maše 
prečastitega gospoda urednika, ko je prišel 
na počitnice v Gospojno ter se je nastanil 
za dva meseca v župnišče. 

Seveda takemu župniku na deželi j e 
lepo ; saj ima celo leto same počitnice . Ka j 
je njegovo delo v primeri s trudom duhovnega 
gospoda urednika? Obisk bolnika je 
le izprehod ; in če pleza po najstrožjem mrazu , 
v snežni mečavi v nevarnosti življenja po 
hribovju , dočim sedi posvečeni časnika r 
v topli uredništveni sobi, je to tembol j 
zdravo . In res je bil gospojinski župnik zelo 
zdrav ; seveda je bil videti tudi gospod urednik 
popolnoma zdrav, ali svoje počitnice je 
vendar zaslužil s premarljivim dušebrižjem. 
Sedaj se je hotel doma izpočiti na župnikov 

273 18 


račun. Kot duhovniku mu je mesto v župnišču 
in ne več v mlinu . 

Malo da ni našel v Gospojni že novega 
župnika. Škof je kupil namreč veliko pristavo , 
pa je potreboval dobrega, a cenega oskrbnika. 
Zelo se je čudil župnik, ko je dobi l 
preprijazno pismo od škofa, ki ponuja milostn o 
svojemu ljubemu sinu oskrbniško mesto na 
novi škofovski posesti, visoko ceneč velezaslužnega 
župnika kot izvrstnega gospodarja . 

Škofovo pismo je bilo tako, da je bilo 
župniku težko, odkloniti ponudbo. A bilo 
mu je nemogoče, da bi se hipoma prelevi l 
iz dušebrižnika v dobičkabrižnika škofovega , 
nemogoče, zapustiti neumrjoče duše, da N 
trgoval z rnlekom in maslom . 

Na srečo ni škof niti dvomil, da odkloni 
priprosti župnik njegovo častno ponudbo , 
sicer bi bil poslal namesto ponudbe eno staven 
nalog, in župnika bi bila prisilila 
kanonična pokorščina, da bi bil zapustil svoj e 
ljube župljane . Pastor animarum bi bil postal 
pastor animalium . 

Morda je hotel zadeti škof dve muhi z 
enim udarcem . Z župnikom Hercogom bi bil 

pridobil izvrstnega praktičnega gospodarja , 
s tem pa bi bil spravil tudi politično povsem 
nepraktičnega človeka iz dobre župnije, kater o 
bi bil potem lahko izročil kakšnemu v političnih 
bojih izkušenemu ljubljencu . 

274 


Ali čisto brez kazni vendar ni ostal župnik ; 
izgubil je kaplana, ki mu ga je vzel škof. 
Hercogu je bil kaplan vedno čislan sotrudnik , 
torej sobrat. Več kakor dvajset let je sam 
izkušal žalostno kaplansko življenje brez ljubezni 
; zato je bil sedaj kot župnik kaplano m 
bolj prijatelj, nego gospodar . V tem je bil 
pravo nasprotje večine župnikov ; kajti navadno 
je tako : Cim nedostojnejše so ravnali 
s kaplanom, tem prevzetnejši je pozneje ko t 
župnik. In tako se vleče težka veriga hierarhične 
podrejenosti in predpostavljanja že pri 
nižjem duhovništvu skozi stoletja ob enoličnih 
korakih spetih nog, ne da bi izgubil a 
količkaj od svoje teže. 

Zato se je čutil srečnega vsak kaplan, 
ki so ga poslali za pomožnega gospoda v 
Gospo jno. Tudi če je dobil kdo pri izkušnji 
v semenišču odliko, se je vendar naučil praktičnega 
dušebrižja najbolje pri župnik u 
Hercogu . 

Zadnji kaplan, kmečki sin iz Gorske 
vasi, je bil tudi posebno vnet za življenje n a 
deželi in za poljedelstvo, ter je porabil vsak o 
prosto uro, da se je izobrazil na vzornem 
gospodarstvu župnikovem za dobrega gospodarja. 


To pa je vedel seveda tudi škof ; in tako 
ni dobil kaplan samo vabila, katero je odklonil 
župnik, temveč odločno zapoved, da 

275 18 '` 


naznani zaradi bolehnosti svojo nezmožnos t 
za dušebrižniško delo in da nastopi oskrbniško 
mesto na škofovi pristavi. Tako je dobil 
škof oskrbnika, ki ga ni veljal več kako r 
jedilo, ker je morala država plačati skromn o 
plačo za deficienta, dočim si je župnik 
tako prihranil vsako plačilo za svojega 
oskrbnika. 

Na ta praktični način se je sploh rad o 
izrabljalo državo, da je dajala potlačeni cerkvi 
doneske, za katere sicer ni bila odprta državna 
mošnja . 

Sedem duhovnih pisarjev in tajnikov je 
delalo na škofijskem dvoru, duhovniki s o 
pisali v tiskovni družbi, duhovniki so delo vali 
kot strankini tajniki, duhovniki so upravljali 
strankino hranilnico, duhovniki so nadzorovali 
škofovske delavnice, duhovniki so 
peli v stolni cerkvi ; skratka, skoraj dol do 
hlapca in do čistilca škofovih čevljev so bili 
sami duhovniki v škofovski službi . In vse j e 
plačevala brezbožna država kot uboge boln e 
deficiente ! 

Dežela pa je klicala po duhovnikih Ob


čine so tdrnale pred škofom, da nimajo druge 
službe božje ob nedeljah, da otroci ne dobivajo 
pouka, bolniki ne tolažbe ; in duhovniški 
pisarji vkonzistoriju morajo pisati zopet 
v škofovem imenu pisma, da je grozno pomanjkanje 
duhovnikov samo posledica slabih 
volitev ; ako hoče ljudstvo duhovnikov, na j 

276 


se pokaže vredno te milosti s klerikalnim i 

volitvami, s pospeševanjem katoliškega časopisja 
in pred vsem z obilnejšimi darili . Cele 
kope takih razvnemajočih pisem je šlo p o 
deželi . 

Tudi gospojinska župnija je ostala sedaj 
brez kaplana. Zaradi duhovniškega pomanjkanja 
ni mogel poslati škof pri najboljši volj i 
nadomestnika za oskrbnika svoje posesti, 
dasiravno -- kakor je odgovoril na prošnj o 

župnika in občine — je krvavelo njegov o 
očetovsko srce . 

Na plečih gospojinskega župnika je počivalo 
sedaj dvojno delo . Morda je bila to 
pravična kazen zato, ker je v svoji trmi odklonil 
dobrohotno škofovo ponudbo. Morda 
naj bi bila dobila župnikova priljubljenost v 
občini s tem prvi sunek. Kdo bi vedel? Iz kušeni 
župnik je pač mislil to . Ali bil je mož , 
ki bi rajši mrtev obležal na bojišču dolžnosti , 
nego da bi bil bežal pred sovražnikom. 

Seveda bi bil v takih razmerah lahk o 
vesel, da je našel vsaj za dva meseca v du 


hovnem gospodu uredniku, mudečem se n a 
počitnicah, začasno dušebrižniško pomoč . Ali 
rajši bi se bil zahvalil za to . Res da je sede l 
prečastiti gospod urednik rad v izpovednici ; 
ali kmalu je zbral tam okoli sebe zopet znane 
stare tercijalke. Pridigoval je vsako nedeljo, 
sejal pa je pri tem plevel političnega sovraštva 

277 


med župnikovo pšenico miru, in stari ljudj e 
so trdili, da zna mladi duhovnik še krepkej e 

tolči po prižnici, nego v nekdanjih časih 
gospod župnik Suster. Pač pa je veledušno 
prepustil župniku šolo in dolga pota k bol nikom. 


Po politični pridigi si je dovolil župni k 
omeniti svojemu gostu, da mu ne ugajaj o 
taki govori na prižnici in da bi mu bilo 
ljubše, ako bi ostal gospod urednik pr i 
evangeliju. Ta pa si je vzel polovico mastne 
race na krožnik in je debelo pogledal 
župnika kako se more predrzniti navadn i 
kmečki fajmošter, da predpisuje kaj njemu , 
ki je študiral v Rimu in ki izvršuje dušebri2je 
v mestu, pod škofovimi očmi? Nali l 
si je še polno kupico župnikovega vina , 
pa je začel pravcato pridigo o pravih duhovniških 
dolžnostih in o nalogi, ki jo je 
dobil od škofa ; on ni kaplan, ki bi mora l 
trpeti, da mu župnik predpisuje kaj. On 
stoji v neposredni službi svete cerkve . 

Pri tisti mizi, pri kateri je brala kuharica 
nekdaj kaplanu Hercogu levite zarad i 
darilnih novčičev, je moral župnik sedajmirno prenašati, da ga je ošteval njego v 
duhovni gost, kajti govoril je v škofovem 
imenu. 

Samo v enem oziru se je pre6astn i 
gospod Avguštin izpremenil izza leta dni . 
Sedaj ni več gledal neprenehoma v nebes a 

278 


ali pa na zemljo. Prilastil si je gospodovalni 
klerikalni pogled, s katerim se 
prebada nasprotnika, somišljenika pa drži 
na uzdi. Znal je že tako gledati, kakor 

gleda kača plašno ptico . S tem pogledom 
je dosegel na shodih ravno toliko, kakor s 
svojimi ognjenimi govori. Samo trdokožnega 
župnika niso izpreobrnili ne pogledi , 
ne besede. 

Ali mladi duhovnik je zaznamoval v 
župniji lahkQ že dosti lepih uspehov svojega 
kratkotrajnega delovanja in jih je 

lahko poročal škofu. Očetova srčna želja : 
ustanovitev katoliško politične čitalnice je 
pridobivala vedno več tal . Gostilničar j e 
bil naenkrat čisto katoliški, kajti čitalnišk i 
shodi so se morali vršiti pri njem in to je 
bila vselej dobra kupčija. Mlinar je hotel 
postati načelnik in tako dobiti pristašev, k i 
bi ga zopet spravili do županstva. Cerkovnik 
je bil ves navdušen za novi temeljcerkve ; rad je prevzel mesto blagajničarja. 
Celo liberalni kramar je hotel pristopiti 
novemu društvu, ker bi smel tedaj na dan 
rešnjega telesa prodajati udom voščen e 
sveče. 

Zvečer je sedel župnik vedno sam v 
jedilnici . Gospod urednik je bil z očetom 
v gostilni, kjer je pripovedoval kmetom , 
kako grozno se preganja cerkev, in je raz lagal, 
da je politična čitalnica edina pomoč . 

279 



Škof je sicer izdal prepoved, da du


hovniki po večerji ne smejo hoditi v gostilno 
in te prepovedi se je držal duhovni 
gospod dobesedno tudi ob počitnicah . Večerjal 
ni z župnikom ob osmih, temveč se 
mu je moralo dati večerjo ob enajstih, 
kadar se je vrnil iz gostilne . Zato je morala 
seveda ostajati dekla, ki je trdo delala ves 
dan, po tri ure dalje pokonci, da je lahko 
prečastitemu gospodu odprla vrata ter mu 
prinesla večerjo. Saj je bila stara Micika 
poslušna in potrpežljiva. 

In danes je obletnica nove maše, dan 
spomina na tisto lepo slavnost. ki je prinesla 
pred enim letom mlinarjevemu sinu 
toliko časti in denarja . Ta dan je hotel obhajati 
slovesno . V cerkvi je imel slavnostn o 
peto mašo. Župnik je dal zaklati svojemu 
gostu na čast najmastnejšo raco, zvečer pa 
se je pri gostilničarju posebno velecerkveno 
politiziralo, jedlo in pilo. Mlinar je naročil 

celo kvintal za blagor politične čitalnice . 
Posli v župnišču pa so imeli danes posebno 
vroč dan. Pšenica je bila že prezrela 
in bilo jo je treba pospraviti. Letno solnc e 
je žgalo na polju. Gole, rujave roke so po metale 
snope na vozove, rdečelične dekl e 
so jih naravnale, konji so neprenehoma 
bíli z dolgimi repi po bodečih brenceljni h 
in voz za vozom je odpravljal zlati plod v 
visoki skedenj . 

280 



Tudi Anka je bila danes na polju, še 
preden se je izhladilo ognjišče, ter je pridno 
pomagala . 

Čimbolj žge solnce ob takem dnevu 
že[ve, čim težje je delo, tem veselejši so 
hlapci in dekle ; saj je sad njih lastnega 
truda in njih kruh za celo leto, ki ga 
spravljajo 'z zadnjim znojem na varno pred 
nezanesljivostjo vremena . In po končanem 
delu se zvečer tako sladko počiva ; najprej 
v pristavski sobi, pri vrču piva, ki ga j e 
Anka na župnikovo povelje že tretjič prinesla 
polnega Utrujena telesa prenesejo 
pošten napitek in tudi Anka je večkrat 
dobro potegnila . 

Potem sledi še boljši počitek, spanj e 
v izbah. 

Samo dve še niste smeli spati : Anka , 
pa stara Micika . Dekla, ki je morala čuti 
nocoj, ker se je imela mlada montafonsk a 
krava prvič oteliti, je prosila Anko, naj 
ostane nocoj pokonci, da odpre duhovnemu 
gospodu, kadar se vrne in mu prinese ve čerjo. 
Ure so minevale, a ni ga bilo . Anka 
pa je bila tako trudna, in ad piva, ki ga 
je pila nagloma, tako zavzeta, da je hotel a 
dotlej le malo zadremati, samo malo. Odložila 
je gornje krilo, obesila ga je blizu 
postelje na, stol, da ga lahko hitro obleče, 
kadar pride prečastni gospod, pa je napol 
legla na posteljo. 

281 


Gospod pa je izostal danes daljše 
kakor po navadi. O obletnici svoje nove 
maše se je pri oltarju nanovo posvetil svoj i 

čisti, sveti nevesti cerkvi, zvečer pa je pri dobil 
za blagor cerkve na pravila nameravane 
politične čitalnice, ki jih hoče vposlati 
visokemu namestništvu na potrdilo, 
zopet sedem podpisov. 

V tem je Anka trdno zaspala in ogen j 
je ugasnil v kuhinji. Toda, ko se je kazalo 
že sumljiva pomikalo k polnoči, je moral 
srečni ustanovitelj čitalnice zapustiti ljube 
somišljenike, da pride še prav k večerji . 
Kajti po polnoči ne sme užiti ničesar več , 
da je lahko tešč za sveto mašo prihodnjega 
dneva. Tudi je bil že pošteno gladen in 
ni hotel župniku darovati večerje. 

Ko je korakal čez ulico proti župnišču , 
je bila ura na stolpu ravno dvanajst. 

„Cisto prav,” je mislil, „za četrt ure 
sem pa lahko gotov z večerjo.” Ljudje 
menda večinoma ne vedo, da ne končuj e 
stari in ne začenja novi dan ob 12. uri, temve č 
da je izmed obeh takozvani kanonični četr t 
ure. Misleč, da morda ura ne gre popolnoma 
prav, se sme še do četrt ure na eno 
uživati meso, 6e je drugi dan post, delati , 
če je nedelja, jesti in piti, tudi če se mora 
biti drugi dan tešč. Ali sedaj je bilo treba 
hiteti. V roki je imel pravila čitalnice in je 
mahal ž njimi po zraku, kakor da je hotel 

282 



zadeti kakšnega sovražnika . In njegovo v 
ljubezni do svete cerkve osvetljeno oko, 
je videlo res velikega sovražnika : Brezversko 

državo, ki neprenehoma tlači cerkev, pa 
zahteva celo, da se ji mora predlagati pravila 
tako svetega cerkvenega društva, kako r 
je politična čitalnica . A to mora biti drugače! 
Zadnjo kapljico krvi je pripravljen 
žrtvovati za cerkev, da reši svojo ljubo, 
čisto nevesto iz nedostojnih spon framasonske 
države. Tudi on hoče postati svet 
mučenik za svobodo cerkve in naenkrat ga 
je bilo kar sram, da ni doživel kot uredni k 
še niti male tiskovne tožbe po § 19. Ali 
odslej se hoče bojevati in trpeti kakor 
svetnik . 

Tako kakor bi držal sovražnika cerkve 
že za lase, je jezno potegoval za zvonec 

župnišča . Skoraj kakor ura strahov je bil a 
tišina, ki je sledila čudnemu glasu. Skoraj 
pol minute je menda gospod Gros zaman 
čakal, še vedno držeč železni roč zvonca . 
yovsod so brezobzirni napram duhovniku . " 
Se močneje je potegnil in plašno je zaklical 
zvonec : „Odprite vendar namestniku božjemu 
na zemlji, najzvestejšemu sinu svete 
cerkve!” Prečastiti gospod urednik je hotel 
potegniti že tretjič za zvonec, kajti taka 
brezobzirnost spravi lahko človeka v jezo, 
če velja vsaka sekunda čakanja grižljaj večerje. 
A že je zaškripal ključ v ključavnici, 
ne da bi bil prej slišal bliža joče se korake. 

283 



To je bilo umevno, kajti Anka, ki je 
sedaj odprla vrata, je prišla bosa po kamenitem 
tlaku. 

Trudnost jo je bila premagala, pivo jo 
je uspavalo, pa je slišala prvo zvonenje v 
globokem spanju kakor iz daljne daljave . 

Sele ko je zvonec drugič zapel, se je toliko 
zbudila, da se je spomnila na svojo današnjo 
dolžnost in ko je Že hitela po veži 
proti durim, da jih odpre duhovnemu gospodu, 
je še v naglici ogrnila ruto okrog 
golih pleč. Niti toliko se ni zamudila, da 
bi bila prižgala svečo, pa je držala svečni k 
brez luči v roki. 

Gospod Gros je hotel že izliti svojo 
jezo nad brezobzirnostjo, da so ga pustil i 

čakati, ali Anka ga je prehitela s svojim 
skromnim opravičenjem . To ni bil glas stare 
godrnjave Mice. Prižgal je u2igalico in je 
spoznal Anko. Tedaj je prižgal svečo v 
njeni roki, pogled pa mu je obtičal na 
njeni lepi postavi. Tudi njegova jeza zaradi 
čakanja je sedaj odpuhtela, celo prav prijazno 
je lahko gledal, dočim Ankine za spane 
oči niso mogle vzdržati luči, temveč 
so se mežikaje zopet sklenile. 

„No, nikar se ne ustrašite, da sem malo 

čakal,” je dejal pa ji je položil kakor tolaže č 
roko na ramo, tako da ji je zdrknila ruta na 
stran in so se prikazale prsi, ki jih je volna 
srajca le deloma pokrivala . 

284 



„Seveda, malo pokoro lahko storite, ” 
je dodal z blagim glasom . 

„Seveda, prečastiti gospod, če mora 
biti .” 

„Ali pojdiva v kuhinjo, saj se vam 
prehlade tukaj še Vaše lepe notice” in 
prav usmiljen pogled je zadel bose noge, 
ki jih je pokrivalo lahko spodnje krilo komaj 

do izpod kolen . 

„Pa veste, kaj storite za pokoro? ” 

„Ne, prečastni . ” 

„Pomislite : greh je treba popraviti . 
Kogar srno . ujezili, ga moramo potolažiti . 
Ali veste, kako se stori to? ” 

Prišla sta v kuhinjo in še vedno je po


čivala njegova vroča roka na njeni gol 
rami . 

„Ali ste se spomnili? ” 

„Ne, prečastiti,” je odgovorila Anka, ki 
se še ni toliko zdramila, da bi bila mogl a 
jasno misliti . 

„Potolaži se človeka pač z Ijubeznjivostjo 
— no — ali uganete —?” Polglasn o 
se je zasmejal, ali bilo je nekaj nenaravnega, 
kakor prisiljenega v tern smehu. Anka 
ni opazila ničesar ; mižala je z očmi in z 
duhom. — „No — takole” — in pritisnil 
je usta na njeno lice, obenem pa jo je objel 
in stiskal njeno telo. 

285 


A kakor da je bila tista prejšnja po 


časnost posebno velik greh ; kajti pokore ni 
bilo ne konca ne kraja . 

Sedaj šele je opazil, da ima Anka š e 
vedno stisnjene trepalnice, ker jo je svetlob a 

bodla v zaspane oči ; usmiljen je upihni l 
luč. Za večerjo je bilo itak že prepozno ; 
bil bi velik greh, ako bi sedaj še kaj užival. 
Cetrt ure nad dvanajsto je že odbilo . 

Kar pa se je zgodilo sedaj v temi, je 

prepuščeno misli, da ugane brez težav. Le 
to bodi povedano, da je gospod Gros ve s 
v čudu mislil na župnika, ko je izpoLnal , 
da je Anka nedotaknjena devica. Tega ne 
bi bil pričakoval. Njegovo opravilo pri konzistoriju 
mu je dalo priložnost, da je dobi l 
vpogled v marsikakšne spise, obenem p a 
tudi v življenje po večini župnišč. Zato je 
bil vrgel tudi župnika Hercoga v veliki lone c 
z drugimi žrtvami celibata vred. Kako je 
mogel živeti ta župnik poleg tako lepe eve,tice, 
ne da bi se nasrkal njene dišave, s e 
mu je zdelo sedaj kar nenaravno . Njemu p a 
je zameglila iz popka se razvijajoča lepot a 
napol nezavestne device vsa čutila ; hipoma 
je preplavila dolgo leto zadrževana struj a 
vroče krvi vse jezi celibata ter se je uničevalno 
razlila po življenju napol spečega, 
napol omamljenega, doslej nedolžnega 

dekleta. 

286 


Bodeča bolečina je presunila Ankin o 
telo ter jo je zdramila, da jo je hiporria 
prešinila zavest njenega položaja. Hotela se 
je braniti, ali odpor je le še povečal poželjen 
je s silo jo objemajočega moža. In v 
tern je že izginila bolečina, vso kri pa ji j e 
izpolnjevalo pretresujoče čuvstvo užitka, premagala 
jo je taka blaženost, da je omedlela. 
Brez volje in upora se je prepustila močnemu 
možu. Celibat je imel novo žrtev. 

287 


XIX . 
0 vsem, kar se je zgodilo zadnjo no č 
v gospojinskem župnišču, ni vedelo solnc e 
ničesar. Saj je spalo za to vse tako trdno, 
kakor je spal gori gospod župnik, dočim se 
je izpod njega že kopalo grob za srečo njegovega 
življenja . 

Ako bi bilo solnce kaj vedelo, gotov o 
ne bi bilo oblilo cele doline z rožastim svito m 
na vse zgodaj, še preden je prišlo izza gora . 
Prav gotovo pa ne bi bilo poslalo tolik o 
svetlobe in jutranje dišave skozi odprto okno , 
izza katerega je župnik ravnokar pozdravlja l 
mladi dan . 

Zunaj na hruški je že žgoleval ščinkovec 
in s planinske senožeti je bilo slišati vriskanje 
pridnih koscev, ki so hoteli končat i 
delo, preden se vleže vroči dan s svojim 
žgočim žarom po dolini . 

288 


In rožnosveže, kakor mlado jutro, je bilo 
tudi župnikovo duševno razpoloženje . Dan 
bode pač vroč, zato pa pride danes zadnj i 
del žetve pod streho in še letos bode lahko 
odplačal dober del dolga hranilnici . 

Se bolj pa ga je razveselilo dvoje pisem , 

ležečih na pisalni mizi. Prvo je obsegalo 
slavnosti vspored za otvoritev prometa na 
novi lokalni železnici, vodd6i mimo Gospojine. 
Njegov trud za blagor občine je končno 
dosegel pričakovaui uspeh ; kot načelnik 
železniškega odbora doživi pri prvi vožnji , 
torej za teden, enega najsrečnejših dni svojega 
življenja 

Drugo pismo, ki je prišlo tudi snoči, m u 
je bilo še ljubše . Bilo je od gospoda prelata 
iz simbaškega samostana . Gospod prelat je 
bil mlajši od njega, ali doma sta bila oba 
iz ene občine . Sam je bil svoj čas poučeval 
malega dečka, sina ubogega krojača po naj boljših 
močeh je bil podpiral mladega dijak a 
in ob času počitnic je bila v hiši župnikovega 
očeta tudi zanj vedno pogrnjena miza. 
Gospojinskemu župniku je imel torej zahvaliti 
za študij in za poklic. Sedanji gospod 
prelat pa je bil zato tudi od srca hvaležen. 
Ko mu je župnik pismeno potožil, da nima 
kaplana za obširno dušebrižno opravilo, mu 
je prelat obljubil, da mu pošlje patra iz samo stana 
. Saj je bil samostan prepoln duhovnikov, 
ki niso imeli druzega opravka, nego da so 
peli na koru in jedli v refektoriju . 

289 19 


Tam na mizi je ležalo prelatovo ljubeznivo 
pismo, ki mu je napovedovalo priho d 
novega pomožnega duhovnika ; počakati je 
bilo treba le še, da mu podeli prečastni škofijski 
ordinariat jurisdikeijo . 

Če pa pride novi pomožni duhovnik i z 
samostana, bode prečastni redakter nepotrebe n 
iu sovražnik sloge v občini postane neškodljiv 
. 

Ni čudo, da je bilo to jutro župniku na d 
vse prijetno . V sobi mu ni bilo več obstanka ; 
oblekel je duhovniško obleko, vzel je molitvenik 
pod roko in hotel je oditi na vrt . Saj 
se moli v lepi božji naravi vse bolj pobožno,
če se lahko semtertja pogleda nad knjigo 
po krasotah prirode . 

Že je bil župnik pri vratih, ko je zaslišal 
trkanje. Začudil se je nad tako zgodnjim 
obiskom. „Naprej !” je zaklical in radovedno 
je gledal na vrata. 

S pobešenimi pogledi, kakor ubog grešnik, 
je vstopil župnikov gost, prečastiti gospo d 
redakter . 

Kaj neki hoče, da je že tako zgoda jpokoncu? Sicer spi še, ko je župnik že po 
več ur molil in študiral. Kakšno nesrečno 
poročilo prinaša ? Nekaj nesreč'ndga mora 
biti, to je izpoznal župnik po mračnem pogledu 
iu po izpačenem obrazu . 

290 


„Prečastiti, prosim za sveto izpoved, je 
dejal gospod Gros, ne da bi odvrnil oči 
od tal. 
Pri teh besedah se je čutil duhovni k 
zopet duhovnika, samo duhovnika . 

Slastni jutranji zrak, svetlo letno jutr o 
rosnosveži vrt je bil pozabljen. Svete izpovedi 
ni smel duhovnik odreči nikomur. 

„Pridite z menoj v cerkev! ” 
Ne, ne v cerkev, prosim takoj, kar tukaj . " 
Župnik je snel s klečala modro štolo,
obesil si jo je čez ramo in zopet je sedel 
na stol. Težko je padel gospod Gros na 
trdih tleh na kolena, tako da so pokale 
deske . 

Cesar se je imel izpovedati ubogi greš nik, 
verno že prej kakor izpovedovalec. Izza 

zmedenosti zadnje noči je pograbilo vnetega 
služabnika cerkve kesanje . Mar naj bi začel 
drugo leto svojega visokega duhovništva z 
bremenom tako velikega greha in tak naj bi 
stopil pred oltar? Ne, to ne more biti, to ne 
sme biti. Kako velika sreča je to, da ima 
sveta katoliška cerkev sveto izpoved, s katero 
se vsak grešnik lahko hipoma ozdravi vsakega 
greha ! 

In kako koristen je šele sveti spovedni 

pečat! Brez skrbi pove sedaj lahko župniku 
vse z nobeno besedo, z nobenim pogledom 
ne sme izpovedovalec povedati ali dovoliti 
le dozdevanje, da je kaj izvedel pri izpovedi . 

291 



Zato je šel prečastni gospod redakter kar 
naravnost k župniku, pa ne šele popoldan 
h kakšnemu tujemu duhovniku. Tako ne sme 
župnik niti z Anko izpregovoriti besedice o 
dogodku zadnje noči . 

Po izpovedi je odšel gospod Gros naglo 
iz župnikove sobe, poslovivši se s tihim 
„laudegur Jesus Christus”, ne da bi odvrni l 

oči od tal. Zunaj pa se je olajšan oddahnil. 
Saj je bila njegova vest zopet čista . Cerkev , 
kateri je služil tako zvesto, je vzela vso krivico 
od njega in kot skesano se povrnivš i 
izgubljeni sin je šel sedaj tja v cerkev, kje r 
je zmolil sedem psalmov kesanja , potem 
pa je stopil, odet s svetimi oblačili , pred 
oltar. 

Ali župnik je sedel uro pozneje še vedno 
na stolu, pred katerim je bil klečal in se 
izpovedal gospod Gros . Ako bi bil vstal, ga 
ne bi bile držale noge . Pot na vrt je bila 
pozabljena, solnce ni moglo odsmehljati črne 
skrbi iz njegovega srca in zaman so žgolel e 
ptice vesele pesmice ušesom, ki so ravnoka r 
slišale uničevalno usodo mladega življenja. 

Kaj ni obljubil svoji sestri, da bode 
varoval Anko kakor svoje oko v glavi? In 
sedaj je prišla res iz mlina enaka nesreč a 
nad otroka, kakor nekdaj nad mater. In Anki 
ne sme reči svarilne besede, pokazati ji ne 
sme sočutja, izdati ne sme z nobenim pogledom 
svoje lastne srčne bolečine . Ali ne 

292 


greši pravzaprav že sedaj, ko premišljuje 
stvar, ki mu je znana samo od izpovedi ? 

Malo da ni prezrl časa za mašo. Prišel 
je cerkovnik ter ga spomnil na to. 

Tri dni pozneje se je prišel gospod Gros 
zopet izpovedati. Bilo je enako breme na 
vesti, ki ga je težilo, kakor prvič . Ali topot 
ni odšel tako jasnega obraza iz župnikove 
sobe. Najbrže mu je župnik odložil odvezo,
dokler ne pokaže odločnosti, da se izogne 
priložnosti in zapusti hišo, v kateri je provzročil 
toliko nesreče. 

0 tem pa ni maral gospod Gros slišati 

ničesar. Dolgo zadrževana strast ga je pograbila 
s tako močjo, da se ni mogel več 
ločiti od Anke . Pisal je celo sila ponižno 
pismo svojemu škofu, proseč za nedoločen 
dopust, ker je njegovo dušebrižno delovanje 
v Gospojni skrajno potrebno, in, kar dokazujejo 
odločilni koraki za ustanovitev političn e 
čitalnice, tudi uspešno. 

Prošnjo je škofijski ordinariat milostn o 
izpolnil s pohvalnim pismom in goreči bojevnik 
za blagor cerkve je dobil škofov blagoslov. 
Druga posledica tega pisma pa j e 
bila, da patru iz simbaškega samostana ni 
bila dovoljena jurisdikcija za Gospojno, češ, 
da je iz tuje dieceze. Župnika pa so obiskali 
sedaj grenki tedni in meseci. Pošteni, 
odkriti mož, ki je sovražil iz dna duše vsako 

293 



hinavščino, je moral posedati dan na dan 
pri eni mizi s svojim gostom, moral je biti 
prijazen in ljubeznjiv kakor pred tisto iz povedjo, 
moral je igrati napram Anki zaupljivega 
očeta in niti Lenki ni smel reči : 
„Pazite dobro na svojega otroka !” vsem , 
kar je dejal in storil, se je moral najprejvprašati, ali ga ne zadene morda krivo dozdevanje, 
da je prelomil spovedni pečat in 
bi ga pogledal duhovni gospod z velikimi , 
očitajočimi očmi : „Kaj pa delate vendar, 
gospod župnik? Saj prelomite spovedni 
pečat ! ” 

Slavnostni dan, ko so otvorili lokalno 
železnico, ki se je župnik že leta veselil 
nanj, se je prelevil v dan bolečin . Slavil i 
so ga, a srce mu je krvavelo; govoriti je 
moral, a rajši bi bil plakal v gozdni samoti. 
Povsod je vlačil težko verigo spoved nega 
pečata za seboj, pri vsakem koraku 
je slišal njeno rožljanje . 

Rad bi bil poslal Anko k sestri, kakor 
nekdaj njeno mater, preden se izpozna 
njeno sramoto . Ali spovedni pečat mu je 
to prepovedoval. 

Pač pa je znal gospod Augustinus izvrstno 
izkoriščati dobrodelni spovedni pečat . 
Župnika se mu ni treba bati ; ta je neškodljiv 
vsled prve izpovedi . 

In prav sedaj, ko mu je Anka priznala , 
da se čuti mater, je bilo treba prav iirabiti 

294 



priložnost. Sedaj se izpreobrniti, bi bilo preneumno 
; saj se ne more zgoditi nič več. 

Ali tudi Anka je bila polna ljubezni i n 
vdanosti napram očetu svojega otroka. 
Dočim je pila najprvo neprostovoljno iz 
bokala užitka, je naraščala sedaj tudi njen a 
žeja in krepki, mladi, dobro hranjeni mož 
je znal pomešati vedno novih slasti v kupo. 
In dobri gospod župnik, ki je tudi že vedel 
vse, ji ni dejal žal besedice, temveč je bi l 
dober in prijazen kakor vedno. Napaka 
torej le ne more biti prevelika. Kar pa se 
tiče greha, ji je rekel Avgust, da ga vzam e 
sam náse in on je tudi duhovnik , torejmora že vedeti . Le k župniku si ni upala 
iti k izpovedi, kar ji je bil svetoval gospo d 
zaradi večje sigurnosti. 

V tej dobi obilnega uživanja za gosta 
in groznih dušnih bolečin za župnika, se 
je primeril dogodek, ki je še hitreje pognal 
leteče kolo nesreče. 

Gospojinski župnik bil toleranten 
napram vsem ljudem . Vero je smatral z a 
sveti dar od Boga, zato tudi ni zaničeva l 
nikogar, ki ni sprejel te milosti v tako 
obilni meri , kakor duhovnik Gospodov. 
Protestantski gimnazijski ravnatelj iz Berolina 
je bil torej vsako poletje njegov gost , 
čeravno je letos duhovni gospod in urednik 
Gros dejal, da ne sedi poleg protestanta 
pri eni mizi. 

295 



Toda od ljudi, ki žive od vere drugih 
in sprejemajo plačilo za božjo službo, je 
zahteval župnik tudi versko mišljenje in 
življenje po veri. 

Cerkovnik gospojinske župne cerkve je 
bil pač pobožen katoličan . Hranil je denar 
katoliškega društva, razdeljeval je letake, 
bil je na vsakem shodu v okolici po več ur 
daleč, zmerjal je liberalce in socialiste, nosil 
je na božjih potih zastavo, volil je sam o 
klerikalce, in vsakemu duhovniku je poljubil 
roko, ako je dobil napojnino. 

AH župnik je poznal predobro svojega 
cerkovnika. Vedel je, da tiči pod svetohlinsko 
kožo hud volk, ki mu ni pravo 
mesto v cerkvenem svetišču. 

Opravičeno je sedaj sumil, da je mož 
cerkveni tat, ki zamenjuje darovalnik v 
cerkvi s svojim lastnim žepom . Ali da ne 
bi po krivem sumničil , se je hotel sam 
prepričati o cerkovnikovem poštenju . 

Neke nedelje proti koncu oktobra je 
odprl župnik darovalnik in je preštel denar 
v njem. Bila sta dva forinta in šestinosem


deset novčičev. Priložil je še dve kroni, zaklenil 
ter položil ključ v zakristijo . 

Popoldan je prinesel cerkovnik denar v 
župnikovo sobo . 

,Ali veste, koliko je?" ga je vprašal 
župnik. 

296 


„Ne vem . Nič ne štejem . Komaj da se 
upam, dotakniti se svete cerkvene lastnine . 
Seveda, kuharica gospoda župnika Sušterja— " 

„No, lahko Vam povem, ne da bi štel . 
Trije forinti pa šestinosemdeset novčičev 
mora biti. Dve kroni sta vmes. Preštejte,
če imam prav. ” 

Cerkovnik je seveda sam vedel to, ali kron i 
in za polno pest drobiža je bilo že izginil o 
v njegovem žepu. Župnik, hudobnež, liberalen 
lopov, ga hoče sedaj naenkrat kontrolirati! 
Na srečo je stal ravnokar pri steni , 
s hrbtom proti cerkovniku, ki je imel denar 
še v žepu in ga je sedaj skrivaj, a siln o 
jezen položil v skledico, ne vedoč, da g a 
župnik natančno opazuje v zrcalu . 

Končno je bil gotov s štetjem . 

',Res imate prav, prečastiti ; ravno toliko 
je, kolikor ste rekli. " 

„No, pa želim, da bi tudi v bodoč e 
soglašalo tako točno, kakor danes, kajti zd i 
se mi, da Vam pri okrajnem sodišču ne bi 
ugajalo tako, kakor v cerkvi . Kajneda, sajste me danes razumeli ? 

In kako ga je razumel ! 

„Svinja popovska! Par forintov na let o 
mi zavidaš. Z okrajnim sodiščem bi m i 

postregel? Le pazi, da ne prideš sam pred 
duhovno sodišče. Za tako sekiro se kmalu 
najde držalo .” 

297 


Tako je zmerjal cerkovnik sam zase, 
ko je zapustil sila ponižen župnišče . 

Mož pa ni bil zastonj pohajal šole 
klerikalizma kadar je bila na kocki njegova 
ljuba korist, ni poznal nobenega obzira, 
in vsa sredstva so morala služiti na 


menu. 

Prihodnjega dne je vstal cerkovnik pre d 
župnikovo izpovednico . Se nikoli se ni doslej 
izpovedal lastnemu župniku . Dopadljivo 
so gledali kmetje cerkovnika, ki je na tihem 
vedno roval proti župniku, zlasti zadnji čas 
zaradi politične čitalnice. DA, dá, župnik, 
to je mož! Svoje najhujše sovražnike zna 
izpreobrniti. 

Dolgo časa ni mežnar zapustil župnikove 
izpovednice. Zabava menda ni bila 
prav prijetna, kajti zrl je prav mračno 
predse. Ali dosegel je vendar svoj smoter. 
Izpovedal se je, da je že mnogo let kradel 
in goljufal in s to izpovedjo je zapečati l 
župniku usta. Ej, razumeti se mora praktično 
krščanstvo . 

Za preteklost se je torej cerkovnik za varoval 
; toda za bodočnost so bile nade 
slabe, ako bi mu župnik dobro gledal na 
prste. 

Najbolje bi bilo zanj pač, ako bi moral 
liberalni župnik zapustiti katoliško Gospojno. 

Popoldan tiste nedelje, ko se je izpovedal 
in je sprejel obhajilo, je sedel 

298 



mežnar v svoji sobi, pisoč škofu pismo. 
Vedel je, da naredi anonimno pismo ena k 
vtisk ; ali kot pošten, klerikalen mož ni hotel 
zamolčati svojega imena, le rotil je škofa, 
naj ga ne izda župniku, ker bi ga sicer 
trdosrčni mož pripravil ob kruh. Kar p a 
piše, piše samo iz ljubezni do svete cerkve, 
katere ne bi smeli skruniti taki duhovniki . 
Kajti znano je po celi župniji in povsod 
provzro6a zgražanje, da kuharica ni devica, 
da jo je zapeljal sam župnik in da imata 
svoje lastno dete v župnišču . 

Ko je bilo to pismo spisano in zape


čateno, je vzel cerkovnik pot pod noge ter 
je odkorakal do sosednje pošte , ki je bil a 
oddaljena tri ure. V Oospojni se ni upal 
oddati ga, ker bi se bilo na naslovu lahk o 
izpoznalo njegovo pisavo . 

Ko se je vrnil, je bila črna noč . 

Tistega večera sta sedela v mlinu oč e 
in sin, pogovarjajoča se o novi katoliškopolitični 
čitalnici, ker so končno dospela 
potrjena pravila od namestništva. Kot načelnik 
čitalnice naj doseže mlinar zopet tist i 
ugled v občini, ki ga je bil pripravil župni k 
ob njega . 

„Ti naj bi bil naš župnik, tedaj bi bilo 
vse bolje za katoliško stvar pri nas. Veš, 
to z uredništvom mi kar nič ne ugaja ali 
dobra Župnija_ pri nas, to bi bilo nekajdrugega.” 

299 



„Seveda bi mi bila župnija ljubša, al i 
na to ni deset let kar nič misliti. In vsake 
župnije tudi ne maram. Zato moram nabrati 
kot urednik najprej dosti zaslug za katoličanstvo, 
da dosežem pravico do dobre fare . 
Preveč jih je pač. Škofovi tajniki, pisarji v 
konzistoriju, drugi uredniki , mnogošteviln i 
društveniki, vsi hočejo priti na vrsto. Se veda 
moramo imeti prednost pred starim i 
kaplani na deželi, ali jaz sem najmlajši, pa 
rnoram potrpežljivo čakati . ” 

„Čuješ, s čakanjem in s potrpežljivostj o 
ne opravijo duhovniki ničesar . Poglej škofa ! 
Ali je postal s samo potrpežljivostjo in zgol j 
s čakanjem v tridesetem letu škof? ” 

„Seveda, on je znal, povzpeti se hitro. ” 
„Kaj si ti neumnejši od njega? Al i 
nisi študiral tudi ti pri jezuitih in se učil v 
Rimu? Posnemaj škofa ; on ti bodi vzgled . ” 

„Seveda mi je on najlepši vzgled v 
boju in v trpljenju za našo sveto preganjan o 
cerkev. ” 

„Rajši ga posnemaj, da bodeš v tistih 
letih vsaj župnik, ko je bil on škof . ” 

.Glej, oče, to bi moral človek tudi 
znati, kakor je znal on . Najprej so mu pomagali 
jezuitje navzgor, in sedaj se jim tresejo 
kolena pred njim. " 

Stemnilo se je popolnoma in .na enkrat 
je duhovni gospod sin prekinil 

300 



pogovor. Moral je domu, ker je bilo treba še 
izmoliti hore in večernico, preden poišč e 
Anko v postelji . 

Ravnokar je bilo sedem in resno je 
donel večerni zvon v dvigajočo se noč. Pri 
prvem zvoku je pokleknil gospod Avgus t 
kar sredi ceste in z lepo sklenjenimi rokami 
je molil svoj angelus domini in de 
profundis. DA, na deželi je še dobro svet nikom 
podobnemu duhovniku ; tam še lahko 
javno pokaže svojo vero in še občudujejo 
ga zato. Ako bi v brezbožnem mestu pokleknil 
tako na javni cesti, bi se mu mimoidoči 
rogali. 

Ko je tako molil, je obžaloval , da ni 
bilo nikogar blizu, ki bi ga posnemal. 

Šel je mimo gostilne. Zadnji čas ni ob 
večerih zahajal tja, akoravno bi bil rad hodil 
izpreobračat kmete . Ali sedaj je škoda vsake 
ure, ki bi jo potratil v gostilni , dočim j e 
lahko doma pri svoji ljubi Anki. Zato je 
pil zvečer rajši dobro župnikovo vino za 
nočno okrepčiIo, nego slabotno gostilničarjevo 
pivo. 

Končno je bil gotov tudi s svojim brevirjem 
. Od te svete molitve ne sme izpustiti 
niti črke ; complet zna že na pamet in 
je moli kar na poti iz svoje sobe do An-
kine izbe. Seveda je bila pot prekratka, ali 
pa je šel prehitro; molitve ni končal. Vestno 

301 


je torej izmolil konec poleg Ankine po stelje 
. Celo pokleknil je, da izmoli strogo 
po predpisih svoje ljubljene cerkve sacro 
sanctae . 

Ker je izpolnjeval tako vestno cerkven e 
predpise, ne sme biti Bog prestrog, če 
ostane sedaj do jutra v tesni Ankini po stelji 
. 

Seveda mora potem, komaj da prespi 
par ur, čitati sveto mašo. Začetkoma ga je 
plašilo to ; ali kriv je bil župnik. Zakaj mu 
je odrekel odvezo? Saj se je itak izpoveda l 
po vsaki ljubezenski noči . 

Zato je bil z Anko sedaj na jasnem. 

Začetkoma, ko je bila vsa obupana zaradi 
materinstva, ji je prigovarjal, naj se speča 
v skednju enkrat — samo enkrat, večkrat 
ne dovoli nikakor — s kakšnim hlapcem, 
da ga lahko imenuje očeta svojega otroka . 
Ali z vsemi prošnjami in grožnjami ni 
mogel pripraviti Anke do tega. Zato mu je 
pa morala priseči, da ga ne izda nikoli,
pred nikomur in da rajši pretrpi smrt, nego 
da bi pahnila njega, svojo prvo in edino 
ljubezen, v nesrečo. Naslikal ji je, kako 
strašen bi bil greh napram cerkvi, ako bi 
izročila njenega služabnika zaničevanju cerkvenih 
sovražnikov . 

In Anka mu je sveto prisegla, od besede 
do besede, kakor je zahteval . Poučil 

302 


jo je tudi, da postane vsled te prisege vsaka 
druga neveljavna, ako bi jo kdo prisilil, da 
izpove ali priseže kaj. Na to prisego se je 
morala še zakleti, da on ni oče njenega 
otroka. 

Za bodočnost se mu torej ni bilo treba 
bati ničesar in tem blaženejši je užival sedanjost. 
Cerkvi, kateri se je posvetil, se 
zato ni izneveril. Saj je storil samo obljubo, 
da se ne oženi in to obljubo celibata bode 
vedno izpolnjeval. Celo, če bi cerkev odvezala 
svoje duhovnike celibata, se on, njen 
najzvestejši sin, ne bi oženil nikoli . Nikoli 
ne! Oženjen duhovnik bi bil v njegovih 
očeh največje strašilo . 

Dočim je ležal Avgust ves srečen tudi 
to noč v rokah prave mlinarjeve hčere, je 
sedel oče še dolgo v svoji spalnici ter je 
pisaril. 

Sin mu je vse premalo praktičen. „Le 
cerkev in vedno cerkev in potrpežljivo čakanje!” 
S tem pa ne pride v duhovništvu 
naprej. Ako je sin sam tak slabotnež, ki si 
ne zna napraviti prostora, mora pa oče malo 
pomagati. Tak urednik, to ni njegov okus ; 
to ne nese nič. Dobra župnija bi bila že 
nekaj druzega. Strela božja, če bi postal 
njegov Gustel župnik v Gospo jni , to bilo 
veselje za očeta in čast! Tedaj bi bil lahko 
kmalu zopet župan in šolski načelnik, pa bi 
lahko pokazal prokletim ošabnim liberalnim 

303 


uČiteljem, kdo in kaj da je. All dokler je 
Hercog župnik, ne spravi niti svoje čitalnice 
na noge. Pravila' so pač že potrjena, ali 
udov ima komaj sedem in mnogo več jih 
tudi ne zbere. 

Župnik mora torej odtod, najsi je tudi 
Gustel še premlad za naslednika. Seveda j e 
bogati mlinar, strogo klerikalen mož, oče 
duhovnika, že dostikrat prav pošteno očrni l 
župnika pri škofu, pri jezuitih in pri kanoniku. 
Susterju ; ali iz župnije ga le še ni 
mogel spraviti . Ali sedaj pojde, sedaj mora 
iti. Očetovsko oko jevidelo bistro. Anka je 
vendar njegov otrok in zato jo je rad pogledoval 
in tako je zadnji čas opazil • rudno 
izpremembo na njej. Dekle j-e zaljubljeno , 
to ji pozna na očeh ; in debelejša je tudi že, 
nego je bila. Gotovo je v drugem stanju. 
Ali v koga bi bila zaljubljena? Na ples ne 
gre nikamor, znanstva nima znikomur. Tristo 
hudičev, nihče drugi ne more biti pravi, 
nego župnik sam . Na kaj druzega ni misliti 
in čisto naravno je. Ako imajo miši slanino, 
jo pač jedo In taka miš mora biti tudi 
župnik. 

Pa le počakaj, sedaj si mi zašel v past. 
Mar naj dovolim, da mi skruni far lastno 
dete? Da bi bil tako slab oče? Seveda, ne pokvarjeni 
Gustel ni opazil v svoji nedolžnosti 
ničesar o Ankinem stanju. To bi bile 

304 


seveda levite za očeta . Saj mu še dovolil ni , 
da bi se drugič oženil . 

Take misli so bredle mlinarju cele ure 
po glavi, dočim se njegov nedolžni sin pri 
Anki ni čutil tako samotnega, kakor oče v 
prazni spalnici . Cori pa je ležal župnik, ki 
se mu ni hotel približati spanec, pa se je 
nemirno valjal po postelji. Slišal je , kako 
so se odprla vrata kaplanove sobice, slišal 
je tihe korake gospoda redakterja, pogostorn a 
ga je slišal tudi zjutraj, ko se je vračal. 
Spovedni pečat pa ga je zaklepal v sobo, 
prepovedoval mu je, stopiti na hodnik in 
preprečiti pot grešniku, ki se je izpoveda l 
pri njem . Le ene dolžnosti mu ni mogel 
naložiti spovedni pečat, prisiliti ga ni mogel, 
da bi spal, dočim mu je razjedala dušo najljutejša 
bol. 

Mlinar je bil od nekdaj energičen mož . 
Ako je kaj hotel, ni dal miru, dokler ni 
dosegel. Ura v njegovi spalnici je bila ravno 
dvanajst in še ni popolnoma utihnil odme v 
zadnjega udarca, ko je še pisal. To škofu 
namenjeno pismo je bilo trdo delo. Pačiti 
je moral svojo pisavo, da je bilo videti , 
kakor bi bila pisala kakšna prepobožna tercijalka, 
kajti njega ne sme smatrati škof za 
denuncijanta. Kajti sicer bi visoki gospod 
lahko sumil, ,da je njegov sin vpleten v 
stvar. Mladi gospod pa ne sme slutiti , da 

305 


postavlja njegov oče morda temelj njegov i 
sreči. 

Samo s pisemskimi napakami, ki jih je 
hotel namenoma vmešati, se mu ni bilo 
treba truditi . Teh je v njegovih pismih tud i 
sicer dosti . Tako je ta noč splodila pismo, 
ki je naslikalo gospojinskega župnika kot 
nesramnega pohotnela, ki je zapeljal svojo 
deklo Anko, o čemur na srečo še nič ni 
znano v župniji , tako da je pravi čas, od 
straniti pokvarjenega duhovnika iz fare, 
preden pride stvar na škodo svete cerkve 
na veliki boben. 

Podpis se glasi : „Zvesto dete svete 
cerkve” . 

Ako bi bil imel cerkovnik priložnost , 
da bi bil &tat to pismo, bi se bil gotovo 
smatral za hrabrega junaka, ker je bil tako 
pogumen, da je podpisal pismo, ki ga j e 
poslal škofu . 

Dva dni je nosil mlinar svoje pismo v 
žepu, preden so mu dovolili opravki, da je 

skočil v Raming, kjer ga je oddal na pošto . 

Ko le dobil prečastiti duhovni pastir 
tekom enega tedna oba pisma, je bil uspeh 
obeh za čudo popolnoma različen. 

Prvo mežnarjevo pismo je skoraj raz veselilo 
škofa: Gospojinskega župnika itak 
ni maral zaradi njegovega liberalnega mišljenja. 
Sedaj ima dokaz črno na belem, da 

306 


je lahko duhovnik, ki koketira s sovražniki 
cerkve, ki ne hodi črez drn in strn s klerikalno 
stranko, ki se briga za take posvetne 
reči, kakršne so železnice, ki podpira od 
papeža prokleto novodobno šolo in framasonske 
šolske družbe, ki ustanavlja poljedelske 
zadruge, a ga ni videti na katoliških shodih,
ki je provzročil toliko tožb prejšnjega katoliškega 
župana in njegovega zaslužnega sina , 
da je popisana v črni knjigi že cela stran 
z njegovimi grehi — da je tak liberalni 
duhovnik lahko tudi moralno izpriden. To 
je dejal vsevedoči škof že dostikrat ; a sedajima jasen dokaz za svoje prepričanje v rokah . 
Dobival je pač take dokaze vsaki teden in 
če bi hotel odstaviti vsakega župnika, o katerem 
je dobival tožbe zaradi kuharice, tedaj 
bi bilo kmalu pol škofije brez župnikov . 

Ali navada je bila, da je vsak taki grešni k 
skesano priznal pregreho ter da je izpodi l 
staro kuharico, pa vzel drugo. In bili so sami 
za cerkev in za katoliško stranko zaslužn i 
možje . 

Topot pa hoče dati vzgled ; naj se vé, 
da zna škof tudi kaznovati nedostojnega 
pastirja . 

Toda ne. Tudi župnik je pastir, dober 
pastir in če pade nedostojni župnik preden j 
na kolena pa . prosi odpuščenja, ako izpodi 
izprideno dekle, ako obljubi, da se izpreobrtie 

307 20. 


in da bode pridno deloval za katoliško stranko , 
tedaj se hoče pokazati tudi temu izgubljenemu 
sinu dobrega pastirja. Res bi se sedaj 
lahko maščeval za mnogo skrbi, ki mu jih 
je prizadel ta župnik s svojim liberalnim 
mišljenjem ; vendar hoče biti milostiv gospod. 
In že v naprej se je veselil tiste ure, ko bode 
ležal ponosni župnik pred njegovimi nogami ; 
v duhu je že študiral lepi govor, s katerim 
izpreobrne izgubljenega sina . 

Toda lepo namišljeni prizor je pokvaril o 
nekoliko dni pozneje došlo in celo nepodpisano 
pismo . 

Anonimne tožbe so bile škofu najljubše . 
Nikakor ni mogel dosti često naglašati, da 
stori vsakdo dobro delo, ako naznani druzega, 
da ga doseže kazen, ki ga izboljša. 
Mor pa stori to, ne da bi povedal svoje 
ime, se pokazuje tako nesebičnega, da se 
odreče celo škofove zahvale storil je torejdobro delo edino le zaradi svetega smotra , 
ne da bi pričakoval škofovo priznanje. 

Toda komaj je škof doč'ital mlinarjev o 
anonimno pismo, in že je planil škofov tajnik , 
oblečen z dolgim duhovniškim talarjem, po 
veliko srebrno skledo, ki je bila do polovice 
napolnjena z žaganjem in je stala za pisalno 
mizo, pa jo je klečeč dvignil pred škofom . 
Male nadpastirjeve oči, ki jih je bilo sicer 
komaj videti izpod debele ohlapne naslage 

308 



masti, so se siloma povečale in mučno je 
bilo, videti belo zenico . Obraz je pobledel ,
kakor da bi bil mrličev, obenem pa se je izli l 
iz stokajočih ust curek zelenkaste tekočin e 
in nerazločen kos . Prvi curek se je razlil po 
lepi preprogi, prihodnje, katerih je bilo mnogo, 
je pa ujel prečastiti gospod tajnik, ki je gledal 
z globokim spoštovanjem svojega trpečega 
škofa, prav okretno s srebrno skledo . 

Kadarkoli je dobil škof neprijetno po


ročilo, n. pr. o izgubljeni volilni bitki, o pokvarjeni 
nadi na bogato dedščino ali, kako r 
danes, o prestopku kakšnega duhovnika, se 
mu je vzdigovalo po cele ure. 

V njegovi okolici so smatrali to za znamenje 
posebne svetosti, češ, škofu se tako 
gabi greh in preganjanje svete cerkve, da se 
upre 'vsa narava v njem. Začetkoma so spravljali 
take izbruhe svetosti skrbno kot bodoče 
relikvije ; ko pa niso kmalu več razširjal i 
dišav svetosti, so nehali s tem nabiranjem. 
Točno pa so zapisali vsak tak izbruh in njega 
vzrok, da bodo imeli jasne dokaze, kako se 
je blaženim studil greh in kako so ga sovražili, 
kadar bode po škofovi smrti uveden 
kanonizacijski proces. 

Bled kakor smrt in opotekaje se je odše l 
škof v svojo domačo kapelico . Tam se je 
vrgel na tla in plakal je nad groznimi greh i 
gospojinskega župnika, da 'bi se bil kar 

309 



smilil človeku . In potem je tožil Bogu , 
mu je naložil tako težko breme . 

„Oh, zakaj si me naredil škofa! Zaka j 
si mi izročil tako odgovorno dostojanstvo ? 
0 zakaj nisi rajši odločil, da bi bil osta l 
kaplan?” 

tej obtoževalni molitvi je popolnoma 
pozabil, kako je delal z vsemi štirimi. da se 
je povzdignil ; pozabil je, da se je že v prvih 
dvajsetih letih vedno pehal naprej in če bi 
moral biti kaplan, ne pa škof, da bi ga uničila 
goreča slavohlepnost in postal bi bil ne 
le nesrečen duhovnik, temveč tudi sovražnik 
cerkve. 

Pol dneva je ostal moleč in stokajoč na 
kolenihvkapelici. Kar jebilizvedel iz pisem 

o župniku Hercogu — ne, v njegovih oče h 
že ni več župnik — to presega največj o 
ostudnost, ki jo je bil kdaj slišal o 
duhovniku . 
Najprej zapelje ta človek nedolžno dekle,
ki povije dete, potem pa živi v konkubinatu 
z zapeljanko. Vse to bi se končno 
še pretrpelo, saj se zgodi dostikrat. Ali potem 
vzame svojo hčer v župnišče in oskruni tam 
lastno dete ! 

Naposled se je umiril . Še bled, a spovzdignjeno 
glavo je odšel iz kapelice. Škof 
je in dostojen naslednik svetega Pavla, ki 
je doživel v Korintu enak slučaj. Storil bode, 

310 



kar je storil on. Da, brezbožni duhovnik, 

zvesta duhovščina in dobri kristjani naj vidijo, 
da je škof po srcu Gospodovem. Ceravno 
ima le prozaično ime, nastopi venda r 
kakor sveti Pavel in postane svetnik kakor on. 

Konec prvega dela . 

311 


Hans Kirchsteiger : 

Pod spovdnim 
P caom. 

Roman 

Z avtorjevim dovoljenjem posloveni l 
E KRIST8 N . 

".--Druga knjiga . 

0 1907 0 

ra'lo2ni gtvo časopisa ,,Naprej v Idriji . 

Natisnil R Pr Lampret v Kranju . 


bruga knjiga. 



XX . 
7~a clan vseh svetih se je zbrala skoraj 
cela župnijska občina na gospojinskem po kopališču 
. V gostih gručah so stali ljudj e 
na malem prostorčku zemlje okoli cerkve , 
pod katero bi jih bilo našlo še stokrat več 
lahko prostora. Večina grobov je bila posuta 
s črno prstjo, na kateri so bili jasno 
razločni križi, zvezde, napisi „V miru počivaj”, 
„Na svidenje” t. d. iz belega zdrob-
Ijenega mavca. Tuintam nekoliko cvetic ,
kakšna rdeča sveča, to je bilo vse, eno stavno 
in v priprostosti tem prijetnejše okrašenje 
grobov . 

Iz cerkve je prišel župnik v črnem 
plašču. Poleg njega je korakal prečastiti 
gospod urednik s črno štolo nad belo mašno 
srajco. Mrtvaški sprevod po pokopališču se 
je razvil . Za črno zastavo je korakala veteranska 
godba, ki je s svojimi tužnimi zvok i 
napravila še bolj Lužno razpoloženje v itak 
tužnih dušah. Župnik je škropil z blago 


315 21* 


slovljeno vodo brez varčnosti grobove, pa 
je zadel večkrat ob grobeh stoječe žalujoče, 
tako da so se zasvetile posvečene kaplje 
na marsikateri obleki . Mlinarjev duhovni k 
je marljivo kadil z limasto kadilnico na 
desno in na levo. Obema duhovnikoma je 
sledila množica glasno molečih žen in 
moških 

Ali je gospod župnik že vedel, da je 
to njegovo zadnje duhovniško opravilo ? 
Ali so ga žalne pesmi tako prevzele, da bi 
bil rajši plakal, nego šel med vrstam i 

mrličev, ki jih je vse poznal, ljubil, tolaži l 
in končno pokopal s svojim blagoslovom ? 

Zakaj je zrl tako tužno črez brezlistn o 
drevje na hribe, ki so bili pokriti z novim 
mrtvaškim prtom ? 

All ga je zeblo, ker je sijalo solnce 
brez gorkote skozi redko meglo ? 

Ali ga je prijela svečana, iz tisoč ginjenih 
src prihajajoča molitev : „Reši jih, o 
Gospod?” 

Sam ni vedel ; a bil je globoko ginje n 
in v tej mehkosti je pridigal za verne duše. 
Bila je vsa druga propoved, nego se je j e 
bil naučil . Ravno se je sklonilo solnce kot 
krvavordeča plošča za horicontom ; pridiga 
je bila končana in ljudje so si brisali solze 
iz oči. Tudi njih se je polotila temn a 
slutnja, kakor da so zadnjikrat poslušali 
svojega ljubega župnika . 

316 


Samo gospod Avguštin je zasledoval s 

kritično pozornostjo župnikovo propoved . 
Prav nič ni bil zadovoljen. Pri taki priložnosti, 
ko je duša posebno sprejemljiva, bi 
se tako lahko temeljito govorilo o dolžno 
stih do cerkve, o gorečem peklu, o vroči h 
vicah, katerim groznim prostorom se izogne 
le tedaj, ako se vrši krščansko dolžnos t 
v političnem življenju s podpiranjem svetega 
časopisja L t. d. Da bi bil le že župnik ! 

V tem pa je skrivoma pogledoval Anko, 
ki je tudi plakala, a bila tako ljubka videti , 
da se je v duhu že veselil za prihodnjo noč . 

S srcem, še polnim sladkotužnih ob


čutkov, se je župnik vrnil v župnišče. Ta m 
je bil poštni sluga ravnokar oddal prosto 
službeno pismo s škofovim pečatom . 

Župnik je odprl pismo in hipoma ga 
je minila luga . Dobil je poziv, da se predstavi 
dne 3 novembra ob desetih dopoldan 
gospodu ordinariju . 

Hvala ,, Bogu! Torej dobi vendar ž e 
kaplana . Cernu bi ga sicer klical škof v 
svojo rezidenco, kakor .da se razgovori ž 
njim radi kaplana . Tam ga že poprosi, p a 
mu dokaže potrebo kaplana za dušebrižj e 
tako jasno, da ga dobi kar seboj. Zato j e 
bil nocoj pri večerji izjemoma tako vesel, 
da je gospod Gros opazil to ter ge zaman 
trudil izvedeti, kaj je izvelo po melanholični 
pridigi tak preobrat v župniku . 

317 


Že drugega dne se je župnik odpeljal , 

da pride pravočasno, kakor je zahteva l 
poziv. Z jutranjim vlakom se je odpeljal i z 
Gospojne. 

Zapovedal je še, naj se danes in jutri 
dobro povije sadno drevje s slamo, pogledal 

je še čebelnjak, ter je za gotovo povedal, da 
so vrne jutri z večernim vlakom . Brez prtljage, 
samo s svojim potnim brevirjem v 
žepu, je odšel na novi kolodvor . 

Bil je kaj mračen dan Gosta megla j e 
ležala že od jutra nad dolino, da je bil o 
kaj vlažno in temno. Take megle so bile 
tukaj zelo redke. Ko je župnik stopil i z 
župnišča, je hotel pogledati na cerkven o 
uro, katere pa v temni goščavi ni bilo vi deti. 
Na potu proti kolodvoru je slišal ne koliko 
veselih vriskov, pa se je čudil, d a 
more kdo vriskati ob tem odurnem vremenu . 

Ako bi bil šel mesto na železnico h 
kakšnemu bolniku na hrib, bi bil prišel 

izza nekoliko tisoč korakov iz mračne megl e 
na jasno soince. In morda bi bil osvobojen 
ravno tako zavrisjml, kakor tam gozdn i 
hlapec v grobi srajci, ki je s pesmijo veselo 
pozdravljal svojega dekleta . 

Mi župnik je moral nižje in nižje v 
meglo, in ko je sedel v vozu, je pokril 
sopar tako gosto okno, da ni mogel videti 

niti bobnečega gorskega potoka poleg železnice. 


318 


To je bila njegova prva vožnja na novi 
lokalni železnici. Zamišljal si jo je bil vs e 
bolj resno ; a veselil se je že danes, d a 
ga povede jutri zopet nazaj v ljubo doma


čijo. Menda mu pripelje la železnica tud i 
kaplana, pa odpelje zapeljivca prav dale č 
odtod. Toda na kaj misli zopet! S tako 
mislijo se vendar prelomi spovedni pečat . 

Misliti mora na kaj druzega . Ali vzlic 

dobremu namenu se vračajo njegove misl i 
k skeleči rani. Jutri, kadar ga vpraša škof. 
kako je zadovoljen z gospodom Grosom, k i 
mu je pripuščen za podporo, se mora močn o 
premagati, da ne pokaže nevolje nad rečmi , 

o katerih zaradi izpovedi ne sme vedet i 
ničesar. 
Smrdeča megla je ležala tudi po mestni h 
ulicah drugi dan, ko je korakal župni k 
Hercog že ob desetih mirne duše proti škofovi 
palači. Rajši počaka sam celo uro, neg o 
da bi moral čakati prečastiti le trenote k 

V čakalnici pred škofovimi sobami j e 
našel poleg komornega sluge že šest oseb . 
Razven enega duhovnika so bile sam e 
ženske, ki jih je izpoznal župnik po izraz u 
lica in po obleki takoj za tercijalke . Tukaj 
so se počutile menda prav kakor doma, 
kajti vstopivšega župnika niso niti pozdravile, 
temveč merile so ga z bodečimi pogledi. 
Stale so na kupu pa so šepetale, tako 
da ni bilo razumeti, kaj se pogovarjajo . 

319 


Navzoči duhovnik, star, a zelo suh 
gospod z redkimi lasmi je sedel poleg služabnikove 
postelje na lesenem stolu ter j e 
gledal z ironičnim smehljajem na jezične 
ženske. Trenotek je zrl na vstopivšega žup nika, 
naenkrat je poskočil, pohitel k njem u 
in stisnivši mu roko, je dejal vzradoken : 

',Bog te pozdravi, Hercog! " 

Vprašujé ga je ta pogledal ter mu je 
dal roko : „Res ne vem, ali si, ali nisi ? 
Gospod Oettinger, kajneda? ” 

„Seveda sem. Dvajset let se že nisva 
videla, poznati me moraš pa vendar. Kaj 
sem izza tistih časov tako debel? ” 

„Ne zdi se mi ;” je odgovoril, smejoč 

se, Hercog, „kje pa si sedaj? ” 

„Kje? No, tukaj, v središču škofije . ” 

„Se vedno si stari šaljivec, kakor v lemenatu 
. Menim, kje si župnik? ” 

„E, e! Jaz — pa župnik! Kaj ne veš, 
da sem še kaplan? ” 
„Kaj? Se vedno kaplan? Kje pa si torej 
za kaplana? ” 

„Tega pa sam ne vem . ” 

„Pa najdeš težko domu, ako ne veš, 
kje si doma.” 

„Mar ne veš, da ni kaplan nikjer doma ? 
Doslej sem bil že na sedemintridesetih 
mestih, pa upam, da doživim kmalu jubilej 
petdesete kaplanije. Seveda pride sedaj krat6k 
presledek. Od mojega zadnjega mesta v 
Hartbergu sem odstavljen. ” 

320 


„Kam pa prideš sedaj? Morda te dobim 
jaz za kaplana?” 

„Ti, tako hitro ne gre to, ako se od


stavi človeka kar čez noč . ” 

.Kaj si pa zopet naredil? " 
„Glej, še sam ne vem . Ali čez eno uro 
ti lahko povem, ako bodo dotlej že vse 
denunciacije v zapisniku . ” 

„ ;Kaj pridejo te vse pred nama na avdienco?” 


„Mar živiš na mesecu, moj župnik, pa 
ne veš, da velja škofu tercijalka, ki mu pri naša 
vesti o človeških hudobijah, več kako r 
deset duhovnikov, — namreč takih kako r 
midva? ” 

„Molč'i, molči, to vendar ni res . ” 

„Bodeš videl. Glej, ravnokar pelje sluga 
zopet dve, ki ste prišli pozneje od mene, v 
sobano. Midva lahko čakava To je tudi 
edino, kar razumem o politiki. ” 

„To je seveda mat() in prav nepolitično . 
Naša politika pravi : Čakati ne moremo in 
nočemo. Dobiti moramo zopet šolo in še 
marsikaj . ” 

„Reci rajši : Vse . ” 
„Morda imaš prav. A povej mi vendar 
Kako da še nisi Župnik? ” 
„Zgoij zaradi patriotizma . Smeješ se ? 
Pa je res : Boljšega patriota ne najdeš v 
Avstriji, kakor sem jaz. ” 

321 


„Pa nimaš še nobenega reda? ” 

zopet ni nič za smeh . Gotovo bi 
ga bil že dobil, ker porabim vse, kar imam, 
za kolke na prošnje. Stosedemdesetkrat sem 
že prosil za župnijo. Sam lahko izračunaš, 
koliko požro kolki. Vse, kar si more kapla n 
odtrgati od ust. To ve gotovo tudi minister, 
pa mi le iz usmiljenja še ni dal reda , 
ker bi moral lakote umreti, ako bi moral 
plačati še takse. " 

„Sreča zate, da imaš še svoj stari 
humor ; drugi človek bi bil že obupal na 
tvojem mestu. Ali povej mi odkritosrčno , 
zakaj ne dobiš župnije . ” 

„Poglej me vendar, pa bodeš vedel 
takoj. Poglej moj trebuh ; ta je vendar naj


večja kanonična zapreka. ” 

„Ne govori neumnosti . ” 

,,Res da ne. Glej, spominjam se prav 
dobro, kako sem ministriral, ko sem hodil 
v šolo. Kaplan je bil čisto sub, župnik je 
imel izdaten trebušček. Na izpit je prišel 
gospod dekan ta je imel že debelejši trebuh , 
kakor naš gospod župnik Enkrat je prišel 
kanonik obiskat župnika ta je bil še debelejši 
od dekana. Enkrat pa je prišel cel o 
škof na birmo. Ta je bil tako debel, da 
skoraj ni bilo prostora več -v zakristiji. In 
ko so klečali vsi pred altarjem . kaplan, 
župnik, dekan, kanonik in škof, se je zasvetilo 
v mojih malih možganih, da je trebuh 
v cerkvi glavna stvar, pa sem pokleknil kot 

322 



ministrant in sem tiskal trebuh predse, kakor 
da hočem postati kar papež. " 
„Ti imaš posebno merilo za hierarhičn a 
dostojanstva. ” 

„Edino pravo . Ali ni bil strašno debel i 
škof Stadinger prav dostojen škof? In 
njegov naslednik ni imel trebuha, prav kakor 
jaz ne, zato mu je bila vsa politika skrivnost 
in sreča je bila za našo stranko, da 
je kmalu umrl . Zato pa je bil naš sedanji 
že v zibelki določen za škofa . All ga že 
dolgo nisi videl ? Veruj mi, da postane 
kmalu lahko kardinal . Za škofa je že pre debel 
. ” 

„To bi bila seveda velika sreča za celo 
škofijo . ” 

„Zato tudi ne dobim župnijskega trebuha. 
” 
„Ako govoriš tako, se seveda ne čudim, 
da še nisi postal župnik. ” 

„Menda ne bodeš pripovedoval moje 
šale drugim . ” 
„Seveda ne jaz ; a glej, kako prisluškuje 
sluga. ” 

„Saj gleda skozi okno . ” 

„Ali njegova ušesa segajo do naju. ” 

„O ne, to ni osel. Ako bi le imel forint 

za napojnino zanj, da bi prišel kmalu dalje ! 
Toda veš kaj? To s trebuhom ni šala . Tudi 
ti imaš prav slab trebušček za župnika. Potlači 
vanj še, kar imaš, preden greš k škofu, 
drugače te odstavi kot nevredneža . ” 

323 



„Ne delaj vendar takih neumnosti . ” 

„Le pazi, ali nimam prav ali ne. Ako 
je duhovnik prav tolst in debel, se mu vidi, 
da se strogo drži celibata, ker je tak trebuh 
dobra kanonična ovira pred grehom. ” 

„Tako misliš ti? Tedaj je seveda tvoj 
trebuh zelo sumljiv. ” 

Judi tvoj ni ravno znamenje svetosti . 
Toda brez šale. Z mladimi kaplani imajo 
kuharice veselje . Nakrmijo jih jmalu tako, 
da so sposobni za župnika. Ce pa pride 
tedaj tak star kaplan, kakršen sem jaz, trp i 
lahko lakoto in ne doseže do smrti tre


buščka. Glej, že zopet odpira sluga babur i 
vrata, da poj de na avdienco k božanstvu. " 

„Zdi se mi, da si se vendar že navadil 

čakati . Ali govori vsaj tukaj spoštljivo o 
škofu. Ako izve . . . 

„Saj to ni nespoštljivo, ako se smatra 
sam za boga .” 
„Ako govoriš tako, seveda ne bodeš nikoli 
župnik. ” 

Sedaj pa je legla bridka resnoba kaplanu 
na lice. Z odkritosrčnim izrazom je 
položil župniku roko na ramo in tužno je 
dejal : 

„Glej, saj je že vseeno. Meni itak n i 

več rešitve, odkar sem sedel v škofovi kaznilnici 
. ” 

„Kaj si bil tudi že tam? ” 
,,In tega ne veš? Saj me gledajo zato 
po celi škofiji zanidljivo, zlasti najmlajš i 

324 



kaplani se me izogibajo in privihujejo svoje 
svetohlinske nosove, ako vidijo duhovniškega 
kaznjenca . " 

„Uboga para, mar si se tudi izpodtakn4 
nad predpasnikom? ” 

„Ako bi bil samo predpasnik! Čez 
predpasnik se je zaletel že marsikateri žup nik 
v tisti zavod, nekateri so butnili vanj , 
kakor so bili dolgi in široki, pa venda r 
stoje zopet pokonci kakor smreka . Moj a 
nesreča ni bil predpasnik, temveč infula. ” 

Kako to? " 

„Saj veš ; ko je naš gospod škof postal 
to, kar je, je takoj začel preobračati kozolce, 
tako da so izpremenili besede svetega 
pisma : „Kjer so dva ali trije zbrani v 
mojem imenu, sem jaz med njimi.” v stavek : 
„Kjer so dva ali trije duhovniki skupaj , 
zmerjajo škofa . ” 

res je bilo tako, in žal da še 
sedaj ni drugače. ” 

„Takrat torej, ko se je v veseli družbi 
samih duhovnikov pri neki priložnosti zope t 
kritiziralo škofa, sem dejal : ,Ako bi škof 
deseti del tega, kar ima preveč v trebuhu, 
imel v glavi, bi bilo bolje zanj in za škofijo.' 
Seveda ne bi bil smel reči tega, dasiravno 
sem bil prepritan, da ni denuncianta 
med nami. ” 

„ln vendar je bil?” 

,,Kajpada je bil, še celo moj lastni 
župnik, ki bi me bil videl najrajši v deveti 

325 


deŽeli ; ker sem mu bil prišel na sled . 
Toda to je druga reč. " 
„In zato so te vtaknili takoj na nekoliko 
dni tja? ” 

„Mačka! Na dva meseca! In od tedaj 
sem izgubljen, pa naj . . . ” 

„Gospod Öttiiiger! « zakliče sedaj sluga 
in pokaže na vrata škofove sobane, skozi 
katera je stari grešnik takoj izginil . 

Župnik Hercog bi bil sedaj rad vpraša l 
slugo, ali bode moral še dolgo čakati ; toda 
ta ga je pogledal tako grdo, da je rajši vzel 
brevir iz žepa ter molil hore. 

Kmalu se je povrnil kaplan ; obup in 
humor sta se še mešala na njegovem obrazu . 
Zmagal pa je navidezno poslednji, ko je 
prišel do župnika. 

„To je bilo kratko in dobro,” ga je 
nagovoril ta. 

„Kratko seveda, ker sem takoj priznal 
kakor zločinec. Ali dobro . . . no . . . kakor 
se vzame. Stiri tedne v kaznilnici, to ni 
ravno dobro. ” 

„Kakšno neumnost si pa zopet storil ? 
Hudobnosti ti pač ne pripisujem . ” 

„In vendar je bila hudobija, velika hudobija 
. Slab dovtip je bil, ki sem ga bil 
povedal med duhovniki . Prišel mi je ravno 
na misel, pa sem ga sprožil brez preudarka . ” 

„Ali lahko izvem, kaj je bilo? ” 

326 


„Zakaj pa ne, če moram biti že zaprt, 
naj se pa tudi ve, zakaj. Kesam se le, da 
mi ni prišel boljši dovtip na misel. ” 

„Kakšen je pa bil? Res, radoveden 
sem Že. ” 

„Uganka je bila . Kakšna razlika je 
med našim škofom in med votlim zobom? ” 

„Naš škof, pa votel zob? Te uganke 
ne rešim .” 

„Pač nisi tako pameten, kakor naš dekan 
Rocinger . . Stoj, na misel mi prihaja tudi 
dovtip o dekanu Rocingerju . ” 

.Rajši ne delaj več dovtipov, sicer splo h 
ne prideš več iz kaznilnice . " 

„Prav imaš. Mi Rocinger je ugani l 
takoj . ” 

„In kakšna je rešitev?” 

„Razlike ni. ” 

„Med škofom in votlim zobom? Kako 
da ne? ” 

Enostavno : Oba sta nažrta. " 

Zupnik bi' se bil najrajši zasmejal n a 
ves glas, ali prostor ni bil primeren za to 
in še manj vabljive so bile posledic e 
dovtipa. 

„Dekan Rocinger pa ni le rešil uganke , 

temveč jo je tudi službouljudno naznani l 
škofu. ” 

„In sedaj si dobil ceno zanjo Ali kako 

moreš delati vpričo Rocingerja take slabe 
dovtipe? ” 

.Saj nisem mislil, da ugane. " 

327 


„Ve§ kaj? Zanj je bila to res uganka 
za nagrado. Po ceno že pride, kadar bode 
prosto prvo mesto kanonika. ” 

„Rajši grem pa že za svoj slabi dovti p 
v kaznilnico, kakor da bi dosegel s takim i 
sredstvi kanoništvo . ” 

Se bi se bila pogovarjala tovariša, al i 
med vrati škofove sobane se je prikazal a 

herkulična postava. Bil je škofovski kurzor, 
ki je imel nalogo, odvajati škofove kaznjenc e 
v kaznilnico v Niedertalu, kamor pošiljaj o 
avstrijski škofje svoje posvečene obsojence . 
Ne da bi izpregovoril besedico, je položi l 
kaplanu roko na ramo in ta mu je sledi l 
brez besede. Samo za slovo je še pogledal 
svojega starega tovariša. Župnik je moli l 
dalje iz svojega brevirja, ali prave nabožnosti 
ni mogel več najti . Njegove misli so 
spremljale nesrečnega sobrata na poti v 
kaznilnico. 

Kako izvrsten duhovnik bi bil lahko 
postal odkritosrčni, ravnodušni človek, ak o 
bi bil znal škof prav ravnati s takimi zna čaji! 
Kajti vzlic razposajenemu humorju je 
bil vendar tisočkrat boljši od petoliznikov 
in denunciantov, ki so se plazili v ponižnosti 
pred škofom, pa so vendar vladali 
nad njim . 

Že davno je župnik zopet vtaknil svoj 
brevir v žep in čakanje mu je postalo že 
dolgo. Kaj bi doma lahko vse opravil v 
tem času! Gledal je nekaj časa skozi okno 

328 


na ulico. Kakšno živo vrvenje je bilo tam 
doli! Samo stena je ločila to, kar je bilo 
gori in kar je bilo doli, in vendar, kakšen 
razloček! Ljudje tekajo doli semterija in niti 
ne slutijo, da se vlada tukaj del sveta, da 
se za to steno odpirajo in zapirajo nebesa . 

Pa jim tudi ni nič mar. Vsakdanji kruh 
in skrb za družino je tista gonilna moč, ki 
jim spravlja noge v gibanje . 

Preko tega zidu, preko gospodov in 
sužnjev za njim so bili že prešli na dnevni 
red . Eni so sovražili škofa, drugim je bil 
brez pomena, s škofom vred pa tudi ostali 
popje . Koliko jih je izmed tega ljudstva v 
salonski in v delavski obleki, gredo še 
v nedeljo v cerkev? Koliko jih gre na 
izpoved? Tiste, ki imajo še tako navado, 
se izpozna oddaleč po obleki, po hoji, po 
držanju. 

Kako se godi to? Ali so izveli6evain a 
sredstva cerkve izgubila svojo moč? Ali ne 
potrebujejo ljudje več nadnaravne pomoči ? 
Cerkev je bila še stari vir izveličanja. Ljudje 
so hrepeneli bolj kakor prej po resnici. Ali 
če se ne tlačijo več k viru, morajo biti krivi 
le oni, ki so vzeli studenec v svojo last in 
zahtevajo visoko zdraviliško takso, ali pa 
mešajo med sveto vodo britko sol politike. 

Take tužne misli so ga odgnale od 
okna. Ko je hotel sesti, je opazil, da je 
zavzela že tercijalka njegov stol . Duhovniki 

329 22 


so prihajali in odhajali, ta s ponosno povzdignjeno 
glavo, v hoji in gesti posnemajo č 
škofa, oni neskončno ponižen, kakor da se 
ne upa vdihavati zraka, po katerem se ziblj e 
naslednik svetih apostolov, namestnik božji . 
Tudi nekdanji Hercogov župnik, kanonik 
Šuster, je prišel s kupom spisov. 

Visoka starost ga je že skljuěila ; hrbet 
mu je segal tako visoko, kakor p16"ast a 
glava. Neprestano delo pri pisalni mizi za 
blagor cerkve mu je skrivilo telo na eno 
stran, tako da se je zibal težki zlati , na 
dolgi zlati verižici pripeti križ, ki ga je 
nosil okoli vratu, prosto po zraku . Takoj 
je moral izpoznati svojega nekdanjega kaplana, 
kajti zelo mračen pogled mu je švignil 
izpod košatih obrvi in njegove glasne misli 
je izdalo mrmranje o „tatu in o kazni božji”. 

Župnik se je hotel približati svojem u 
predhodniku, ta pa je že izginil za vrati do 
škofa. 

Na raznih stolpih je že odzvonila dva


najsta ura in še vedno je čakal župnik 

Hercog. Ako bi ga bila čakala dolžnos t 

govora, bi ga bil gotovo že pozabil. 

Končno, ko je prišla starejša ženska z 

ruto, sezajočo ji nad oči, s hudobno veseli m 

pogledom iz škofovih soban, je bil poklican 

tudi župnik Hercog na avdienco. 

Na preprogi, ki je bila potegnjena skoz i 

sedem sob, ni bilo čuti njegovih korakov , 

kar a je navdajalo skoraj z neprijetnimi 

33o 


občutki . Bil je navajen, odgovarjati sa m 
sebi za vsak korak. Po njegovih gorah se 
je slišalo vsako stopinjo, zato se mu je 
zdela sedaj dolga pot po preprogi pošastn o 
tiha. Le na kratko je mogel pogledati sobe, 
po katerih ga je vodil komorni sluga, stopajoč 
brez glasu pred njim. Vendar je 
opazil veliko izpremembo, ki se je izvršila 
izza smrti prejšnjega škofa. Takrat je viselo 
na stenah nekoliko oljnatih slik, izborn a 
dela slikarstva ; sedaj so bile stene polne 
diplom častnega meščanstva in društveništva 
škofovskega. Bil je prekratek čas, da bi bil 
prišel župnik do jasnosti zaradi neprijetnega 
občutka ; že je prekoračil sedmo sobo in 
stal je pred škofom. Resen je sedel ta na 
širokem naslonjaču ter je upiral strog pogled 
na prišleca . 

Zupnik je pač vedel, da je uvedena 
pri sedanjem škofu rimska ceremonialnost 
in da se vržejo duhovniki radi pred škofo m 
na tla, ako žele, da dosežejo uspeh s svojimi 
prošnjami. Tudi župnik Hercog j e 
hotel prositi, da bi dobil kaplana, ni se 
pa maral siliti na hinavščino, ki je bil a 
zoprna njegovemu značaju . Ni mu bilo mogoče, 
približati se človeku s tistim 6eščenjem, 
s katerim je molil boga v cerkvi, pa najsi 
je ta človek škof. Prijel,, pa je za škofovo 
roko, da bi jo poljubil Ze je bil z ustnami 
prav blizu posvečene roke in tudi ta poljub 
je zahteval premaganje samega sebe, ko j e 

331 22* 


Župnik videl tolste prste. Toda do poljuba 
ni prišlo. Komaj se je bil župnik prav dotaknil 
debele roke, in že mu je bila zopet 
odtegnjena. Cudil se je pač, da si škof ne 
da poljubiti roke od duhovnika, ki p1j e 
vsaki dan presveto kri . , Pravega razloga ni 
mogel nikakor slutiti. Skof mu je odtegnil 
roko z občutkom svetosti ter zgražanja pre d 
grehom . Dotikljaj brezbožnega duhovnika 
ga je pretresel in že ga je začelo daviti v 
vratu, tako da ni mogel odgovoriti ničesar ,
ko je župnik pozdravil po katoliško : „Laudetur 
Jesus Christus . ” 

V ozadju je sedel pri posebni mizi, na 
kateri je stalo med dvema lestencema razpelo 
za prisege in velik kup papirja, mlad 
duhovnik s peresom v roki , z velikimi 

očmi zroč na starega župnika. 

„Vaša kuharica se imenuje Magdalena 
Centuri?” je vprašal škof, kakor po sili, da 
mora izgovoriti ime tako brezbožne osebe . 

„Da, Vaša škofovska milost,” je odgovoril 
župnik v čudu nad vprašanjem, ki ga 
ni pričakoval. 

„Ali je devica?” je zadonelo strogo i z 

škofovih ust, dočim so se upirale njegove 
oči presunljivo v župnika. 

Sedaj je izostal odgovor dlje časa . V 
župnikovem spominu je oživela izpoved, k i 
jo je bil slišal pred mnogimi leti v puščavi 
od Lenke. Že davno je bila pokopana tist a 
izpoved pod spovednim pečatom In na 


332 


enkrat se odpira stari grob. On pa ne sme 
odpreti ust ; spovedni pečat jih je zaprl za 
večne čase. Kaj naj odgovori ? 

Končno upre pogled čvrsto na škofa in 
pravi resno : „Z dobro vestjo lahko rečem, 
da je devica.” Toda dolgo čakanje na odgovor 
je utrdilo škofa v mnenju, da laže. 

„In z ravno tako dobro vestjo nalažete 
svojega škofa . Ali ni neka Ana v gospo


jinskem župnišču hči Vaše kuharice? ” 

Zopet je sledila tišina, dočim so se 
borili župnikovi možgani s spovednim pečatom 
. Končno je sledil obupni odgovor : 

nkar je meni znano, ne. " 
„Tako ; torej vem jaz več kakor Vi. 
Ali kdo je oče tiste Ane, pač veste?” je 
dejal škof prav ironično, zroč na tla, kakor 
bi pričakoval, da pade sedaj župnik, pre


magan od škofove vsegavednosti, skesan in 
spokorjen na tla ter zajeclja npater peccavi" . 
Mi grešnik je ostal pokoncu, dočim se 
mu je moralo čitati zavedanje greha z lažnjivega 
obraza . Saj ni smel poznati očeta. 
Sveti spovedni pečat mu prepoveduje to in 
zato odgovori kratko : „Ne, škofovska mi-

lost, ne vem. ” 

„Tako, tako ; torej Vam mora povedati 
škof. Najpoprej pa moram še vprašati : Ali 
je ta kuharičina hči še devica? ” 

Tako vprašujoč ga je gledal škof kako r 

vsegaveden Bog. 

333 


In sedaj bi se bil župnik res skoraj 
zgrudil na t1a . Kolena so se mu šibil a 
kakor da se morajo prelomiti. Vrtelo se mu 
je v glavi , roka se je dvignila k plašno 

utripajočemu srcu. V škofovih očeh so bil a 
to sama znamenja greha. Moj Bog, tudi še 
to vprašanje, na katero ne sme odgovoriti, 
ker mu zapira tudi izpoved gospoda urednika 
usta In tako čvrsto so bila zaprla, da 
v strahu in v razburjenju sploh ni premogel 
odgovora. Ta molk pa je bil toliko, kakor 
jasna obtožba samega sebe. 

.Kaj me niste razumeli? Vprašal sem 
Vas, ali je tisto dekle, hči Vaše kuharic e 
mislim, da ji je ime Ana — še čista devica ? " 

Naposled je zbral župnik toliko svoje 
misli, da je z ozirom na spovedni peča t 
zajecljal : 

,,Kolikor je meni znano, je Ana devica " 

,No, Vi ste mi lep župnik, ki niti ne 
vé, kaj se godi v njegovem župnišču . Glejte, 
še nikoli nisem bil v Gospojni ; tiste pokvarjene 
osebe v Vaši hiši sploh ne poznam 
in vendar V im lahko povem, kar bi Vi radi 
zatajili. Tista oseba ni več devica, Vi jo pa 
trpite v župnišču prav tako kakor njeno pokvarjeno 
mater, kljub vsem cerkvenim zakonom 
in v splošno pohujšanje. Kam naj b i 
prišla sveta cerkev, ako ne bi župnik vedel 
vsega, kar zamolče slabi duhovniki? Morda 
Vam tudi ni znano, da je tista brezbožna 
oseba te gravata? Govorite vendor , 

334 


se je jezil škof, ko župnik, ki so se m u 

vrtele črne pike pred očmi, ni mogel od govoriti. 
„Govorite, kadar Vas vpraša škof, 
ki ga je namestil Bog. A le pustite odgovor, 
saj Vam čitarn z obraza krivico. Slaba vest 
vam brani govoriti. ” 

Kajti sedaj mora pasti na kolena i n 
prositi za milost. In on, škof usmiljenega 
Boga, bi bil tudi usmiljen z velikim greš


nikom, ako bi ponižno prosil odpuščanja. 
Samo iz župnije bi ga odstranil, na eno 
leto bi ga poslal v duhovniško kaznilnico, 
potem, ko bi bil dovolj skesan, bi ga pa 
namestil za kaplana. Da, to bi storil ; in že 
je razširjal roke, da bi prižel izgubljeneg a 
sina na svoje škofovsko srce, in bi ga pote m 
duhovništvo cele škofije občudovalo zarad i 
velike milosrčnosti . Naglasujoč vsako besedo, 
je dejal še svečano, počasi, s pogledo m 
zmagovalne vsegavednosti : 

„Pa vsaj zapeljivca te osebe poznate , 

častiti? . . ” 
Ali je mogoče? Župnik se ne zgrud i 
skesan pred škofom na tla. Celo ponosno se 
vzravna, oko se mu zasveti skoraj radostno. 
Pokonci stoji kakor mož, ki se ne boji niti 
škofa, lahkoten smehljaj mu pleše okol i 
usten, ki jih hoče ravnokar odpreti . 

Da, to bi bilo zmagoslavje! Kako bi 
padel škof iz vmišljene bogoravnosti in 

vsegavednosti v človeško ni6emurnost, ak o 

335 


bi sedaj dejal : „Ali poznam zapeljivca? Da, 
da, prav dobro ga poznam, vse bolje nego 
Vi, ki sodite ljudi samo po videzu, a ne po 

značaju. Zapeljivec nedolžne Anke je Vaš 
ljubljenec, ki ste mi ga poslali, da naščuje 
občino proti župniku, ki ste ga poslali v 
Gospojno, da bi napravil tam iz dobre, 
jasnogledne občine same dobre ude Vaše 
stranke brez lastne volje , da bi zatrl naravnega 
duha z rimskim farizejstvom in onemogočil 
hudobnega svobodomiselnega župnika. 
Ta svetohlinski Rimijanec je tisti zapeljivec, 
ki ga hoče poznati Vaša škofovska 
milost za vsako ceno. Zato bi Vas prosil 
sedaj prav resno za dobrega kaplana. Ak o 
mi zaupate mojega starega tovariša Oettingerja, 
Vam jamčim, da bode za leto dni 
vreden župnije . ” 

Ali usta, ki so hotela ravnokar govoriti , 
so se stisnila še močneje, zobje so se zagrebli 
v ustnice, jasni izraz lica se je izpremenil 
v bridko bolečino , glava se je sklonila 
na prsi, roki sta obviseli brezmočni ob 
telesu in prsti so mehanično delali, kako r 
da hočejo raztrgati mreio, v kateri je vjet 
njih gospodar. Mraz je izpreletaval tresoče 
se telo župnika, ki se je komaj drial na 
nogah, njegovo oko je pa gledalo kako r 
obupano škofa , ki si vzlic svoji vsegavednosti 
ni mogel razložiti tega prizora . 

Velika, prevelika je bila izkušnjava, da 
bi odprl škofu oči s tistimi besedami in tako 

336 


odpravil hudobneža iz svoje hiše, ljubi ob 


čini pa obranil mir. 

Ali o pravem času se je spomnil, da je 
duhovnik, ki mora žrtvovati lastno življenje,
preden bi prelomil sveti spovedni pečat. 
Sedaj je izkušnjava premagana, a tudi škof 
je prepričan o župnikovem grehu . 

„Se enkrat Vas vprašam, ali poznate 
zapeljivca ? ” 
Skoraj brezglasno so dihnila izsušena 
župnikova usta : „Ne . ” 

Sedaj je stopil škof, visoko vzravnan , 
proti župniku . Oti v sveti ogorčenosti uprt e 
nanj, je bil videti, kakor da vidi zakrknjenemu 
grešniku do dna duše in s takim 
glasom, kakor bi sam Bog na sodni dan 
govoril s prokietimi, je zagrmel : „Ako ga 
Vi ne poznate, hudodelca, ki zapelje naj prvo 
mater, sedaj pa zlorablja svoje lastno 
dete v mesnem poželjenju, Vam moram povedati 
jaz, jaz, škof, ki mu je Bog zaupal 
skrb za neumrjóče duše : Vi, Vi ste tisti 
morilec duš! Da imam krvosramnika me d 
svojim duhovništvom, to je najbridkejše,
kar je moglo zadeti moje dobro srce. 

liberalnega duhovnika, kakršen ste Vi, seveda 
ni bilo pričakovati nič drugega. ” 

Nenadno draženje v želodcu je prekinilo 
škofovo propoved . Celo prečastiti gospo d 
tajnik je zakasnil s svojo skledo. 

Ali je zadela strela tla pred župnikom, 
da je strmel precise kakor brez duha in da 

337 



ni zalučal obtožbe, zavedajoč se svoje nedolžnosti, 
tožitelju v obraz ? 

Ne, strela ni udarila pred njega, marve č 
zadela ga je samega. Spovedni pečat je bil 
t1sto železo , ki je naravnalo strelo nanj . 
Cutil je, kakor bi se zadrl širok žebelj v 
njegovo čelo in s topo ostjo se zagrebel v 
možgane, pa jih trgal. Ze ni več sliša l 
kratkih besed, ki jih je pravil škof tajniku : 
„Samostan bosih spokorjencev . Zapoved 
očetu priorju — vaje, pokora — izpreobrnitev. 
” 

Nič ni vedel, kako je prišel iz razkošnih 
škofovih soban na dvorišče. Le, ko je šel 
mimo številnih častnomeščanskih diplornov , 
je gledal v odsotnosti duha na steno in 
tedaj mu je lezel na vest težki greh, da je 
pozabil naročiti županu , naj imenuje škofa 
za častnega meščana , kakor se godi po 
drugih občinah. 

Nič ni vedel, kako je prišel na voz, k i 
je drdral po kamnenem tlaku . Vsaki sune k 
ga je močno bolel v glavi . Ali na srečo je 
bila ta vožnja kratka. Ko je moral izstopiti , 
mu je odleglo . Ali vidi zopet svoje ljube 
hribe? . . Toda gore so se izpremenile v 
visoko zidovje in namesto veselih ljudi je 
opazil dva meniha, ki sta zaprla samostanska 
vrata za odhajajočim vozom, dočim je na 
strani škofov tajnik važno govoril z mračni m 
očetom priorjem. 

338 



Mehanično je sledil suhemu možu z rumenim 
obrazom. Slišalni, kaj jedejal. Tudi 
ključa ni slišal, s katerim se je zaprla celica 
; v nezavesti se je zgrudil. 

Menda je dolgo ležal tako. Ko se je 

končno prebudil, je čutil bodečo bolečino v 
glavi. Bilo je temno kakor v grobu. Zeblo 
ga je in udje so ga boleli. Obrnil se je, pa 
se čudil, da je postelja nocoj tako trd a 
in pokrivalo tako raskavo. Doma torej 
ne more biti. Nemogoče. Ta zatohli zrak 
ne prihaja s planin. Mislil je in mislil 

— polagoma se mu je vračal v spomin 
zadnji dan. 
Premišljanje ga je močno bolelo, a 
vendar ni bilo drugače. „Krvosramnik ste,” 
je dejal škof ; in kako strašno ga je gledal ! 
Zakaj se vendar ni branil? — Da — res 
spovedni pečat ! In glava je zopet udarila ob 
trdo ležišče . — Ali kje je sedaj? Celo uro 
mu je mučilo to vprašanje možgane. Tedajje zaslišal zvonček, tako tenak, kakor dom a 
mrtvaški zvon. Kako dobro bi bilo sedaj, 
ako bi ležal tukaj kakor mrlič . 

Kmalu je zaslišal pri vratih klopotanj e 
težkih sandal. Senekoliko jih je prišlo, potem 
je bilo vse mirno. Ali ne daleč se je zglasilo 
enakomerno petje . Sedaj je izpoznal — 
polnočnó molitev menihov. Hvala Bogu, v 
sveti hiši je, v božji bližini . Tudi on je zače l 
moliti . Saj Bog ne zapusti nikogar, kdor m u 
zaupa. Tudi njemu pomaga proti §kofovemu 

339 


očitanju, tudi njega povede nazaj med njegove 
gore, k ljubi občini. Zaupno je molil , 
dokler ga ni objelo krepilno spanje z moč nimi 
rokami . 

Že davno prej je pa molil tudi škof ; 

klečal je pred srebrnim razpelom na blazin i 
iz rdečega baržuna z zlatimi čopi. Prelival 
je solze, moleč za izpreobrnitev hudeg a 
grešnika. Končno je zapel Bogu hvalo in 
slavo, da je dal v svoji ljubezni ubogem u 
škofu dobro, marljivo, mlado duhovništvo, 
ki popravi pohujšanje, izhajajoče od stari h 
grešnikov. Zlasti je škof hvalil Boga za ljubega 
gospoda Avguština Grosa, ki ga ne b i 
dal za deset drugih duhovnikov. Dasi je 
zločin enega duhovnika grozovit, je venda r 
božja milost še večja . Dal je škofu z mladim ,
svetim duhovnikom orodje, s katerim lahk o 
popravi pohujšanje . 

In dočim je pozabljal župnik Herco gv samostanu svoje bolečine v spanju, je bi l 
že na potu v Gospojno dekret : 

„Gospodu Avguštinu Grosu ! 

Prečastiti škofijski ordinariat je sklenil , 
admitirati Vas za dobo odsotnosti gospojinskega 
župnika kot upravitelja .in spiritualibus 
et temporalibus . 

Sočasno dobivate jurisdikcijo za gospojinsko 
župnijo et tempus officii, ” 

340 


Hvala Železnici , ki jo je bil poskrbe l 
župnik, je bil dekret že v rokah noveg a 
upravitelja, ko je župnik drugega dne zama n 

iskal domovino, gledajoč skozi malo, zamreženo 
okno. Bil je menda že dolgo dan , 
dasiravno je bila svetloba v celici še zel o 
medla . Tem glasneje je odmeval mestni šu m 
v plašljivo tiho celico . 

Bil je torej zadnji čas za sveto mašo. 
Toda vrata so bila zaprta . Trkal je, ali nobe n 
korak se ni približal. Potrpežljivo je vzel 
brevir in je molil. Tudi ta ura je minila in 
nihče ni prišel . V samoti, katere ni bil vajen , 
je še jasneje oživel spomin na pretečeni dan . 
Žalosten je sedel za malo mizico, ki je bil a 
poleg edinega stola in deske z vrečo pepela 
namesto blazine in s starim, prostim 
pokrivalom, edino pohištvo. Samo na črn kasti, 
mračni steni je viselo edino razpelo 
z bedno podobo Kristusa, ki je iz stoterih 
ran izlival črno kri . 

Župnik ni mogel več mirno sedeti ; al i 
s petimi koraki je prehodil svojo ječo o d 
vrat do okna. Tam je obstal. Močni, debeli 
zidovi so še bolj stiskali njegove občutke . 
Skozi malo okno je videl komaj nekaj temotnega 
neba, izpod katerega se je vlekel di m 
iz visokega tovarniškega dimnika kakor čr n 
privesek repate zvezde. Ven, proč od tod , 
v domovino, med hribe! Proč od teh božji h 
hlapcev, k ljudem, h kristjanom Tako močn o 

341 


mu je utripalo srce, da je preslišal, ko so 
se naposled odprla vrata in sta vstopila dva 
meniha. Sele klopotanje sandal, ki so bile 
na golih nogah, ga je zdramilo Zopet dva 
meniha . Starejši, z bliščečimi očmi, je bi l 
oče prior, ki mu je predstavil drugega, de belega 
sobrata, prečastitega patra Gabriela, 
kot izpovedovalca in vodjo duhovnih vaj . 

„Rad bi sedaj čital sveto mašo in potem 
odpotoval domov,” je rekel ponižn o 
župnik. 

„Mašo čitati?” se je začudil pater prior. 
„Ali prečastiti ne veste, da Vas je prečastiti 
gospod škof suspendiral a sacris? Sicer pa 
je popolnoma odvisno od Vas, ali bodete še 
kdaj brali mašo in kdaj zapustite naš samostan. 
Sedaj bodete imeli pred vsem tuka j 
mesec dni duhovne vaje, kakor je zapovedal 
prečastiti. Ako priznate tedaj skesani svojgreh in prosite ponižno škofa za odpuščanje, 
Vam bode gotovo milosten. Svetujem Vam 
pa, da priznate kar sedaj svojo krivdo, pa 
pojdem takoj k prečastitemu in poprosi m 
za Vas.” 

„Saj vendar nisem zagrešil ničesar. ” 
„Laž Vam ne pomaga. Škof ve vse. 
Povrnite se k njemu, ki je dober pastir, 
kakor izgubljena ovca, da ne občutite njegove 
strogosti. Pa še nekaj : Ali imate pri 
sebi denarja, da pokrijete stroške, ki jih ima 
naš samostan z Vami ? ” 

342 


Župnik je potegnil iz Žepa mošnjo, v 
kateri je bilo nekaj nad sedem kron pa -povratni 
vozni listek . 

„Radi mene ni treba samostanu delat i 
nobenih izdatkov ; odidem takoj, kajti z a 
duhovne vaje sem prav sedaj najmanj 
razpoložen . ” 

„Na škofovo zapoved ostanete tukaj ; 
koliko časa, to je odvisno od Vašega priznanja, 
kakor sem že omenil . Ti pa, moj 
sin,” je dejal debelemu menihu, ,,začni s 
Tvojo sveto službo " 

Prior je odšel, menih pa je začel župniku 
čitati iz duhovne knjige, čeravno ga je 
prosil, naj se ne trudi zaman, ker čita lahko 
sam doma . 

Opoldan je prinesel samostanski brat 
s prav umazanim predpasnikom kosilo, ob


stoječe iz fižola in krompirja. Skozi odprta 
vrata so pa prihajale dišave jedi, ki so izdajale, 
da so imeli menihi sami boljše grižljaje 
refektoriju na mizi. 

Stirikrat na dan je prihajal vodja duhovnih 
vaj in vsakikrat je čital po celo uro 
iz svoje knjige, in sicer vedno o nečistosti. 

Prvemu dnevu jetništva je sledil drugi , 

prvemu tednu drugi, končno je bil mesec 

poln, ali zakrnjeni grešnik še vedno ni pri


znal, kar se je hotelo . 

Debeli menih je čital in propovedoval 

po štirikrat na dan, vselej po celo uro o 

mukah, s katerimi trpinči hudič v peklu ne


343 


čiste, toda pater, pekel in hudič niso mogl i 
izpreobrniti velikega grešnika, dasiravno je 
mislil škof, kateremu se je moralo poročati 
vsaki dan, presrčno molil za izpreobrnjenj e 
svojega sina . 

Koncem prvega meseca vaj se je ponižal 
škof toliko, da je sam obiskal župnika , 
ter ga skušal pregovoriti, naj skesan o 
prizna . Cutil se je posebno svetega na tej 
poti v samostan, saj je bil na las podoben 
dobremu pastirju, ki gre iskat izgubljen o 
ovco . 

Skoraj da ne bi bil izpoznal nekdanjeg a 
gospojinskega župnika . Svobodni sin planin 
se je postaral v jetništvu samostana, še bolj 
pa vsled duševne torture vaj za leta ; sivi 
lasje so postali beli kakor sneg, plamen v 

očeh je ugasnil, obraz mu je bil bled in 
upadel in kazilo ga je pravo strnišče. 

Škof je lahko silil vanj ter ga nagovarjal, 
naj prizna krivico in naj se spokori ; vsa 

očetovska ljubezen je bila zaman nad grešnikom, 
ki ga je zapustil Bog. 

„Seveda, liberalnemu duhovniku od vzame 
Bog celo milost izpreobrnitve,” j e 
vzdihnil škof, ko je videl, da padajo njegov e 
besede na skalnata tla. 

Zato je zapovedal, naj se sleče nevrednemu 
duhovniku, ki ne plača niti stanovanja 
in hrane v samostanu, duhovniško obleko, 

344 


kar so menihi, razjarjeni nad nespokorjeni m 
župnikom, storili z veseljem . 

Zavrženi jetnik se je sprehajal poslej v 
stari obleki samostanskega hlapca po svoj i 
celici. 


XXI . 
Ko je škof nagovarjal župnika, naj prizn a 
svoj greh, je imel čisto vest saj je bil sedajpopolnoma prepričan, da je bil župnik krvosramnik 
. Bil je pač pravičen škof. Ker je 
župnik tajil krivico, je bilo treba strogo preiskati 
slučaj . Nastopilo je škofovsko sodišče . * 

Najvažnejši priči sta bili kuharica Lenka 
in niena hči Anka, kateri je bil pripravi l 
župnik obe ob devištvo. 

Ker pa bi se bili obe lahko sporazumeli, 
ako bi se ji bilo zaslišalo na enem mestu , 
je sklenil škof, poslati v Gospojno kanonika 
inkvizitorja, da zasliši mater, hčer pa povabiti 
za tisti dan v župnišče v Ramingu, 
da jo izpraša ondotni dekan in da sestav i 
zapisnik. 

* Vsi spisi, ki se odnašajo na zadevo, so v rokah 
pisatelja, 
346 


Da se olajša dekanu preiskavo, se mu 
je poslalo gotov zapisnik z 32 vprašanji , 
tako da je bil poleg vsakega vprašanj a 
prazen prostor za odgovor . 

Dalje se je reklo : 
„Vprašanje je pa, ali pride Ana Zehetner 
ki naj se jo povabi dan pred zaslišanje m 
potom gospoda župnijskega oskrbnika Grosa 
proti potrdilu pisma, katero se ji izroči , 
prostovoljno. Dvomljivo je in morda bod e 
treba, da jo pripelje orožništvo. Prečastiti 
bode znal to izvršiti brez javne pozornosti 
in se sporazumi , ako je treba , s svetovno 
oblastjo. Tej, odnosno c. kr. žandarmerij i 
lahko pravite, da želi škofijski konzistori jrazne matrikularne podatke. Seveda ne smete 
povedati , zakaj se gre v resnici. Doti6na 
oseba Vas najbrže nalaže. To Vas pa ne 
sme premotiti. Prečastiti ima itak že vse 
dokaze za njeno krivico v rokah . ” 

Ta nalog je bil dekanu v Ramingu prav 

všeč. Saj je bil namerjen proti gospojinskemu 
župniku , katerega sploh ni maral. 
Dočim je bil oni pri občini nenavadno pri ljubljen, 
je bil on sam v Ramingu vzlic 
svoji gorečnosti za klerikalizem, ali pa ravno 
zaradi nje skrajno nepopularen. 

„Evo, tako je, tako gre. Duhovnik, ki 
ne gre strogo s svojo stranko, mora pasti. ” 
Seveda, tega kar stoji v zapisniku, venda r 
ne bi bil mislil o župniku Hercogu . Grozno, 

347 oa 


kakšno nesrečo utegne povzročiti svobodo miseln 
župnik . 

Hvala Bogu, da se je pustilo cerkvi v 
Avstriji še vodstvo matrik. Dobro je, da ima 

človek kot vodja matrik še posvetno oblast 
v svojih rokah. 

Ako ne pride Anka prostovoljno, pošlj e 
lahko on, služabnik preganjane cerkve, orožnike 
po njo. To bi bilo krasno! On, zani6e'trani 
far, bi lahko pokazal, da razpolaga 
v Avstriji ravno tako lahko z žandarmerijo, 
kakor okrajni glavar . Moj Bog, ljudje době 
vendar še respekt pred sveto cerkvijo, ako 
si da dekan prignati ljudi z orožniki . 

Škof ta pač razume , kako varovati 
cerkvene pravice. To je pameten mož. Tudi 
on, raminški dekan, je zelo pameten. Mi na 
to se ne bi bil spomnil. Torej je le treba reči : 
„Orožniki sem ! Podatkov v matričnih zadevah 
želim !” To je le praktično. Kmet Jaka 
mu je itak že celo leto dolžan za pogreb 
kmetice. Naj pišem , kar hočem — on ne 
pride in ne plača . Le počakaj! Prihodnjič 
pošljem dva žandarja po te, seveda za podatke 
v matičnih rečeh . Najprej ga vprašam , 
kdaj je bila rojena njegova žena. To je 
vprašanje v matrič'ni stvari. Potem ga pa 
vprašam, ali mi že plača pogreb. Dokler 
imamo tako praktičnega škofa in tako neumne 
sovražnike, še ni nevarnosti za vero. 
Sicer bi bili sovražniki cerkve tudi pri nas 

348 


že davno zahtevali, naj se podržavi matice . 
Hvala Bogu, da so v Avstriji sovražnik i 
cerkve bolj neumni, nego v vseli drugi h 
evropejskih državah, sicer ne bi mogla preganjana 
cerkev razpolagati z žandarmerij o 
niti pod pretvezo, da se gre za matrike. Saj 

so itak vse slabši časi. Prej, ko sem bil še 
mlad kaplan, je poslal župnik lahko žandarje 
po ljudi, da jih priženejo na veliko nočno 
izpoved. Tudi ta lepi čas se mora 
povrniti ; tega ne dovolimo, da bi propadla 
Avstrija pod rokami sovražnikov cerkve ! 

Še tistega dne je šel dekan osebno k 
orožniškemu postajevodji . Naročil mu je, n e 
kot dekan, temveč kot vodja matice, naj bod e 
prihodnje dni pripravljen, da dobi primeren 
nalog. Vabilo na kozarec vina v župnišču 
je še podprlo zapoved. 

Postajni vodja, ki ni vedel, kaj je matica, 
je odšel takoj k okrajnemu glavarju i n 
mu je sporočil čudno zahtevo gospoda 
dekana. 

Okrajni glavar zopet ni mogel storit i 

nič drugega, kakor naročiti žandarmeriji, na jtočno izpolni zapoved dekana kot vodj e 
matice, ker se dobi sicer le od zgoraj dolge 

nosove. 

Po tem dvojnem nalogu si je napolni l 
orožniški zapovednik doma svojo torbo z 
ostrimi patronami, kajti matrike morajo biti 

gotovo nevarne reči . 

349 


Prav tistega dne je dobil tudi gospod 
administrator važno pismo od škofovskeg a 

sodišča, ki ga je zelo vznemirilo, Obsegalo 
je nalog, naj izroči Anki priloženo vabil o 
ter naj pošlje podpisano sprejemnico tako jškofijskemu dekanatu v Raming. 

Temne slutnje so mu vstajale, ko je 

čital . Kaj naj pomeni vabilo Anke pred 
delegata škofovskega kazenskega sodišča ? 
Mar se že v6, da je nosna? Ali ga je 
vendar izdal župnik, dasiravno mu je z 
izpovedjo tako trdno zaprl usta ? 

Nikakor ga ne sme Anka izdati in nikako r 
ne sme iti v Raming. Kako lahko bi ji 
izvabil dekan priznanje! To se mora pre


prečiti. Sedaj je župnijski upravnik. Kako 
prijeten je ta položaj vse lepši, nego dusebrižje 
v mračni uredniški sobi. In koliko 
sedaj lahko deluje za svojo sveto cerkev, 
ko mu ni župnik na poti! Kdo v6, ali se 
povrne kdaj framasonski župnik, ki ga ško f 
itak ne mara . In če se že povrne, požen e 
zdravo seme, ki ga sedaj tako pridno seje, 
dotlej že močne korenine . V politično čitalnico 
stopa vedno več udov, dobri, pridn i 
cerkovnik ga pa podpira bolje, nego bi ga 
mogel kaplan . Katoliškemu časopisju j e 
pridobil štiri nove naročnike, in kadar bode 
njegov oče zopet 1upan, si osvoji cerkev v 
Gospojni zopet svoje pravice. 

Njegov oče je užival veselje, ko mu 
je pokazal star, zarjavel nož z odkrhnjen o 

350 


ostjo, ki ga je bil našel, ko je prebrskal, 
imenovan za upravnika, vse župnikove miz nice. 
Ako bi našel kakšna pisma , ki bi 
obremenila župnika, pa bi jih poslal škofu , 
bi bilo to le na korist cerkvi — in seveda 
tudi njemu. Ali žal, da ni mogel najti nič 
takega . Samo stari nož se mu je zdel čuden, 
ker je bilo zarisano vanj ime njegovega 
očeta . 

Torej je imel prokleti far res še nož, 
s katerim je takrat zabodel Miho! Spravlja l 
ga je, da bi ga lahko porabil za obtožbo, 
kadar bi se mu poljubilo ! 

Ako bi sedaj vedel, da mu je on, oče 
dobrega Gustla, tako zasolil s pismom, ki 
ga je pisal škofu — gotovo bi prišel s 
svojim nožem. 

Vražji smehljaj je zdrknil čez mlinarjev 
obraz, ko je vrgel najdeni nož v zakurjeno 
peč, potem pa ostrico v potok. 

Sedaj naj se župnik le povrne, ni se 
mu ga treba več bati. Brez skrbi deluje 
sedaj lahko za svojega sina, da postane 
župnik v Gospojni. 

Saj stori dober oče vse za svojega 
otroka. In brigati se mora pač, da spravi 
sina naprej, kajti Gustel res ne zna nič 
skrbeti za svojo bodočnost . In tudi Anka 
je njegovo dete ; tudi za njo mora poskrbeti. 
Kuharica naj postane pri Gustlu, pa je tudi 

351 


ona dobro preskrbljena . Dobro se ji bode 
godilo, in to ji želi od srca, saj je túdi njej 

ljubeč oče . Kaj ni bilo dobro delo, da jo 
je že rešil slabega, liberalnega Župnika ? 

Dočim je mislil oče na veselo bodočnost 
svojega sina, so njega prešinjale hud e 
skrbi. Pismo škofovskega sodišča je zelo 
sumljivo. Ali o njem se vendar še ne more 
sumiti, sicer ne bi bili pustili, da gre vabilo 
za Anko skozi njegove prste. Toda Anka 
bi ga he lahko izdala, ako bi jo ugnali v 
zagato . Zato jo je pregovoril, naj njemu na 
ljubo ne gre v Raming . Ta pot bi bila 
nesreča zanjo in zanj. 

Vrhutega pa je nad vse čvrsto zaupal 
v Boga. Njega, ki se tako goreče bojuje 
za božjo cerkev, ne more tako zapustiti Bog. 

S krepkimi koraki je šel sam na pošto, 
da odda sprejemnico z Ankinim podpisom . 

Njegova bodočnost je bila zopet prosta nevarnosti. 
Anka mu je obljubila, da ne pojde v 
Raming in prisegla je, da ga ne izda . Zato 
ji je pa tudi on vnovič prisegel večno ljubezen 
in zvestobo . Ni pa mislil tako resifo , 
da bi bila lahko postala ljubosumna cerkev, 
kateri je tudi prisegel ljubezen in zvestobo. 
Ne, te prisege se hoče držati vestno, tud i 
ako bi veljalo Življenje. 

Tistega večera, ko je poplačeval gospo d 
Gros Anki prisego molčanja z viharnimi 

352 


dokazi ljubezni, sta sedela v Ramingu pr i 

često že napolnjenem kozarcu vina deka n 
in z večernim vlakom prispeli gost, škofovski 
inkvizitor, kanonik Fink. Z večerno 
pošto je, prišlo iz Gospojne potrdilo z a 
vabilo. Ce le pride ta Anka? Ako pride , 
se odpelje kanonik takoj v Gospojno, d a 
izvrši preiskavo z materjo Lenko. Ako pa 
je do desete ure ne bode, se popeljeta dv a 
orožnika ž njim v Gospojno, da jo priženeta, 
že vsled izostajanja krivo, pred matičneg a 
vodjo. 

Oba škofovska preiskovalna sodnik a 
sta temeljito pretresala zadevo, katere splo h 

ni bilo treba več preiskovati, kajti krivic a 
župnika Hercoga je bila že dokazana p o 
obeh pismih, ki jih ima škof in z njegovi m 
molkom in tajenjem. Ali trdovratnemu greš niku 
je treba dokazati krivico s v pričami. 
Zato bode kazen tem ostrejša . Skof im a 
dobro srce za zločinca. ki odkritosrčno prizna 
svoj greh ; ali za take ljudi, kakršen je 
Hercog, bi bilo odpuščanje neumestno . 

„Da, da, škof je mož, ki zna še braniti 
in primerno rabiti zadnje pravice preganjane 
cerkve. Nikomur v konzistoriju ne 
bi bilo prišlo na misel, vzeti posvetno oblast 

v službo, pod pretvezo, da se gre za matičn e 
zadeve.” 

Pogosto sta trčila duhovnika s kozarci 
in sta ju izpraznila za škofov blagor in z a 

383 


končno zmago uboge, preganjane cerkve . 

Drugega dopoldne sta stala zopet ob a 
inkvizitorja skupaj ter sta gledala zdaj skoz i 
okno, zdaj na uro, na kateri sta se pomikal a 

kazala počasi proti deseti uri . Zunaj je snežilo 
in deževalo. 

Polagoma je uhajal čas . Doli je le semtertja 
kdo korakal po robatem kamnene m 
tlaku. Zdaj bije ura počasi deset. Ana torejni prišla. 

Z enajstim vlakom se je odpeljal go spod 
kanonik z dvema ()Tožnikoma, ki je 

bil sam šel po nju ter ju je bil poučil o 
važnosti naloge, iz Raminga proti Gospojni. 
Oba žandarja, ki nista imela pojma, da nim a 
ta služba v resnici prav nič opraviti z matico, 
temveč da se ju rabi proti župniku 
Hercogu, sta med vožnjo glede na neskončno 
grdo vreme neprenehoma hvalila župnika ,
ki je pravzaprav poskrbel železnico. Gospod 
kanonik je spremljal to hvalo s finim smehljanjem 
in ni mogel dovolj povdarjati župnikovih 
zaslug ; v srcu pa je obžaloval, da 
gradi duhovnik železnice, dočim se sam 
pelje z brzovlakom v pekel in potegne še 
toliko drugih seboj v pogubo. Tako ravna 
pač samo svobodomiseln duhovnik. Zato 
zida sedaj gospod upravitelj Gros kaj marljivo 
železnico v nebesa . 

Sprejem gospoda kanonika in njegovi h 
dveh spremljevalcev je bil v Gospojni zel o 

354 


neprijazen. Snežilo in deževalo je tako na 
gosto, da se je oboje na tleh pomešalo v 
umazano redko blato , ki je takoj jelo pro


dirati skozi fino kožo črevljev prečastitega 
gospoda preiskovalnega sodnika. Nahod 
bode prihodnjega dne gotovo neizogiben . 
Toda če se gre za blagor cerkve , se mora 
pač potrpeti. 

V vasi je bilo še hujše. Vsaka hiša je 
izlivala iz dveh daleč nad cesto štrlečih žlebov 
debele vodene curke na desno in na levo,
kakor da hoče zabraniti nepričakovani m 
prišlecem vhod v vas. Vrhutega je pihalo 
z visokih planin tako brezobzirno proti cilindru 
gospoda kanonika, da je vrglo to 
znamenje posebnega dostojanstva neusmiljeno 
na mokra tla. Mi surove prirodne 
sile niso mogle preprečiti pohoda cerkvene 
pravičnosti. 

Gospod upravitelj Gros je ravnodušno 
opazoval pusto divjanje. V topli sobi je bilo 
jako prijetno . On ni tako neumen, kakor 
župnik Hercog , da bi hodil ob takem vremenu 
k bolnikom . Kaj lahko bi si pokvari l 
zdravje ; a njegovo življenje je dragoceno , 
ker je last svete cerkve. Tega cerkvenega 
blaga ne sme izročiti nobeni nevarnosti. 

Danes pa je še posebno vesel . Anka 
je slušala njegov svet in ni šla v Raming . 
Na njo se res lahko zanaša . Zato ji popla


čuje s svojo vročo ljubeznijo. Seveda se 

353 


bode moral kmalu ločiti od nje ; to je samoobsebi 
umevno. Na nekoliko mesecev pojde 
pač v mesto, da se bolje izobrazi v kuhanju, 
tedaj ne bodo opazili ljudje, da se 
je zadnji čas telesno premočno razvila . Al i 
dotlej hoče dobro porabiti priložnost . 

Ravnokar si je prižgal smotko. Ali hipoma 
jo je izpustil, da je padla na tla. 
Moral se je oprijeti oknice . . Kaj je pač 
to? . . Kanonik Fink prihaja. Ako pride 
ta v kako župnišče, je vselej slabo vreme ,
ravno tako slabo, kakor danes zunaj. In dva 
orožnika gresta za njim proti župnišču. 

Sedaj pozvone. Tako strašno zveni 
zvonec, kakor pozavne sodnega dne. V groz i 
pade Gros pred razpelom na kolena . In ve s 

goreč začne moliti : 

,,O Bog, sedaj mi pornagaj : Ne daj , 
da pride tvoj zvesti hlapec v sramoto, z 

dvojno gorečnostjo se hočem tedaj boriti 
proti sovražnikom tvoje svete cerkve . Samo 
zakrij moj greh s plaščem usmiljenja pred 
očmi pregrešnega sveta. Obljubim ti, da 
priredim takoj prihodnjo nedeljo žrtvovanje 
za tiskovno društvo in popeljem procesij o 
k celjski materi božji . Le pomagaj mi, pomagaj 
mi, da ne izvé škof ničesar o tem , 
kar sem storil, slabotni človek. " 

Tako je molil dalje in dalje , in tako 
velika je bila njegova groza, da ni niti slišal, 
ko so se odprla vrata, ter je vstopil gospod 

356 


kanonik, ki je gledal s svetim spoštovanje m 
na molečega duhovnika . 

To je bil srce okrep1jujoč pogled . Ako 
bi bil nenadoma presenetil župnika Hercoga , 
ga gotovo ne bi našel v molitvi. On bi bilgotovÓ računal, ali študiral, ali pa sploh 
uganjal kaj posvetnega Kako se bode ve selil 
škof, ko mu bode poročal o tem svetniku 
podobnem duhovniku, ki ga je našel 
v goreči molitvi! In kako neznansko srčn a 
je bila ta molitev, ko ni gospod upravnik 
od same pobožnosti opazil niti njegoveg a 
vstopa! Da, tako molijo svetniki . Bal se j e 
skoraj, da greši, ako ga zmoti v tej molitvi. 
Toda rad bi se odpeljal že s prihodnjim 
vlakom iz tega neprijaznega gnezda, tore j 
mora govoriti . 

Z ustrašenimi očmi je gledal pobožni 
mož škofovskega inkvizitorja ; po vseh udih 
se je tresel, tako da ni mogel vstati. Toda 
ko mu je kanonik naznanil, da ga škof lepo 
pozdravlja, je takoj vedel, da ni nevarnosti . 
Hitro je bil pokonci ter je ponudil škofovemu 
namestniku stol, sam pa je ostal sice r 
ponižno , ali z notranjim ponosom, stoječ . 

Hvala Bogu torej, za župnika se gre. 
In zaradi tega župnika se je moral tako 
ustrašiti! Kako neumno je bilo to! Lenko 
bodo preiskali, To je res prava sreča zanj, 
ako pride ta oseba, ki itak ni za nobeno 
rabo, iz župnišča . Pa če je Anka njena hči ? 

357 


Tega sam ne veruje. Ali če pravi škof, da 
je, mora že biti . In kdo je oče? Župnik ? 
Ni mogoče . 

Ali škof v6, da je ; torej pač je. Da, 
da, tako mora biti. Kako bi sicer iupnik 
toliko časa krmil osebo, ki ni za delo? Čudovito 
je, kaj škof vse v6 . Razsvetljevati ga 
mora sveti duh, drugače ni mogoče . Zato 
zna tudi tako dobro vladati nad svojo 
škofijo . 

Pa tudi Atika da je noseča? Kaj? Ali 
je slišal prav? Nasloniti se je moral na mizo, 
tako se je tresel. In tudi to naj bi škof že 
vedel? Ni mogoče . 

Sedaj se mu zdi škofova vsegavednost 
že strašna, in bolj prihajajoča od hudega, 
kakor od svetega duha. 

Torej je vse izgubljeno, vsa bodočnost 
uničena . Preneumno ; zaradi ženske ! Al i 
Anka ga ne izda, saj ima njeno prisego . 

Med ta tajni klic Avguštinove duše j e 
naenkrat zadonel strašen klic, ki se je razlegel 
po celem župnišču. Bil je Ankin ob upni 
glas. Ne da bi se opravičil pri gospodu 
kanoniku, je pohitel iz sobe, skokoma je 
stekel črez stopnice v vežo in ravno je še 
videl, kako sta dva orožnika uklenila branečo 
se Anko in odpeljala jo skozi vrata. 

Kaj naj stori? 

858 


Kratko malo ne more storiti ničesar, ne 

da bi se osumničil. Kakor ptičica, ki jo ima 
mačka med zobmi, hoteča prinesti svoj plen 
živ mladim mačkicam, se je ozrla Anka še 
enkrat s pogledom, ki prosi za pomoč, k 
svojemu ljubljenemu zapeljivcu . Ta pa j e 
porabil trenotek ter je hitro položil prst 
na usta. 

In Anka je razumela znamenje. Ravno 
tak je že videla kip sv. Janeza Nepomuka . 
Rajši umreti, kakor izdati očeta svojega 
otroka, kajti oče je duhovnik . To je bil njen 
odlok ; s kratkim, obupnim, ali čvrstim pogledom 
mu je še lahko rekla : „Zaupaj meni , 
zvesta sem ti in ljubim te, pa te ne izdani . ” 

Žandarja nista opazila tega nemega po govora 
oči, tako sta bila razsrjena vsled 
dekletovega upora . 

Najprej sta jo bila morala iskati v hlevu , 
kjer je imela opravka s teletom. Ko sta jo 
prosila, naj ne provzrokuje pozornosti, tem


več naj gre mirno ž njima, se je odločno 
branila ; ko sta ji rekla, da jo morata izročiti 
na škofov ukaz raminškemu dekanu, je 
celo nekaj govorila o škofovskih rabeljski h 
hlapcih . Ta se lepo potlači ! Najprej matričen 
zločin, sedaj še žaljenje straže ; to bode lepa 
kazen ! 

Ker torej Anka ni hotela iti prostovoljno , 
sta jo morala aretirati v imenu zakona . Ali 
niti zakona ni spoštovala. Ni šla, temveč se 

359 


je upirala celo krepkim orožniškim rokam , 
in ko sta jo hotela ukieniti, je tako zakričala, 
da je glasno odmevalo po celi hiši ter se je 
njena mati ustrašila in se je kakor pičena 
vzdignila s stola. Ali ni je mogla več videti. 
Samo gospod Gros je v strahu prihitel . A že 
so zaluputnile duri in mrzli dež ji je hladil 
razgreto kri . 

Ves zbegan se je povrnil Avguštin v 
svojo sobo, kjer je ravno gospod kanonik 
jemal potrebne spise iz torbice in je začel 
zopet razkladati namen svojega prihoda. 

„Torej škof za gotovo, da je kuha 


ričina hči noseča . ” 

Prečastiti upravitelj ni mogel reči nič 
drugega, kakor : „Strašno, strašno! ” 

„Seveda, Vam se zdi v Vaši nedolžnosti 
najgrši vseh grehov strašen. Ali strašnejše 
je, kar škof še povrh. Znano mu je tudi, 
kdo je zapeljal to osebo. ” 

Sedaj je bil prečastiti gospod urednik res 
tako ustrašen, da je komaj dejal : „Grozno, 
grozno, grozno ! ” 

„Da, še več kakor grozno je to, da je 
zapeljal to dekle duhovnik, posvečen duhovnik. 
” 

„To je strašno ! Strašno !” je jecljal mlad i 
grešnik, ki se je smatral že izgubljenega pred 
škofovo vsegavednostjo . 

360 


„Res, res. strašno je hudodelstvo. Kako 
pa vam mora biti pri duši, ako vam še povem , 
da celo poznate zločinskega duhovnika? ” 

„Ni mogoče! Ne! Ne!” Drugega ni 
mogel reči Avguštin . Moral je sesti, sicer bi 
se bil zgrudil. Kaj mu pomaga, če tudi Anka 
vse utaji, ko škof vse ve. Ne, ta škof 
mora biti vendar v zvezi s hudičem, kako 
bi sicer vedel vse? Ali pa je župnik prelomil 
spovedni petat ? 

Da, tako mora biti. Vse drugo je ne


mogoče. Toda tak greh ! Samo tak prokle t 
svobodomiselni far more to storiti. Spričo 
takega duhovnika, ki prelomi spovedni pečat , 
je on še najčistejši svetnik, pa če bi zapeljal 
še celo vrsto devic. 

Škofovski inkvizitor je mislil, da je slabost 
mladega gospoda posledica njegoveg a 
zgražanja pred grehom in žal mu je bilo, da 
mu mora prizadeti novo bolečino, ko mu 
pove, da je ta nevredni duhovnik župnik 
Hercog . 

Gospodu Avgustu se ni odvalil kamen 
od srca, temveč cela gora . Maio da ni glasno 
zaklical : „Ej, tako? Cernu me pa tedaj toliko 
plašite?” Ali pravočasno se mu je še posrečilo, 
zatajiti svojo radost, kajti sicer bi bil 
izdal samega sebe. Toda pred kratkovidnim 
inkvizitorjem se ni bilo bati lastnega izdajstva. 
Ta ni mislil na nič drugega, kakor na 
to, kar mu je bil napovedal nezmotljivi škof. 

361 24 


Torej župnik je prišel pri škofu na sum 

zaradi očetovstva . Ali škof ni poznal suma ; 
pri njem je bil sum že resnica. Dobri župnik 
torej vendar ni prelomil spovednega pečata. 
V globočini srca je prosil gospod Avgust 
poštenega duhovnika odpuščenja za težko 
sumničenje, da bi bil izdal izpovedno tajnost. 
Kdo naj sploh misli takoj tako slabo o človeku! 


Seveda pri svobodomiselnem duhovniku 

pač tudi knj takega ne bi bilo nemogoče. 
Ali vražji opravek bode imel župnik. ako se 
hoče izvleči iz te neprijetne reči . Ob vmiš-
Ijeni škofovi vsegavednosti bode imel težk o 
delo, ako noče kršiti spovednega pečata ; in 
da tega ne stori, pravi sedaj gospodu upravitelju 
njegovo čvrsto prepričanje . Vsekakor 
bode to zelo zanimiv slučaj kazuistike . 

Anka ne more pomagati župniku, sice r 
bi morala izdati njega ; tega pa ne sme 
storiti, ker mu je sama prisegla, da bod e 

mö1ča1a. Tako je sedaj, ker neumna ženščina 
ni slušala njegovega svéta, da bi se 
spečala s hlapcem , kakor je bil želel 
svoji previdnosti. 

Kako dobro bi bilo sedaj za hlapca, če 
bi mogla reči , da je ležal Janez enkrat pri 
njej! Dekle spravi sedaj s svojo trmo župnika 
v nesrečo. Jezus, Marija, svojega last nega 
očeta ! 

On pa tudi ne more pomagati župniku . 
Po nauku svetega Ligvorija ni dolžan, da 

362 


bi se Sam priznal krivega in tako rešil žup nika. 
Saj ga ni on naznanil. Tako dobro je 
študiral svojega Ligvorija , da je vedel, da 
je vedel, da mu tudi tedaj ne bi bilo treba 
priznati resnice, ako bi bil sam pisal anonimno 
pismo škofu . Tako sicer sploh ne bi 

ravnal proti sobratu, tudi če je svobodo mislec. 
Ali pomagati mu tudi ne more, ker 
po Ligvorijevem nauku ni prisiljen na to. 
Zato je tembolj radoveden, kako se pobotat a 
župnik in škof. 

Iz teh misli ga' je zbudil gospod kanonik, 
ki ga je povabil na izvrševanje dolžnosti 
. Na škofovo povelje mora biti namre č 
pri zaslišanju Lenke kot škofovski zapisnikar . 
Najprej ga je kanonik zaprisegel de silentio 
observando . Ko je storil prisego, je moral pripeljati 
obtoženko pred škofovega inkvizitorja. 

Ali Lenka ni mogla z leseno nogo po 
stopnicah, in zato je šla prečastita komisij a 
v jedilno sobo, kjer so postavili razpelo med 
dve sveči. 

Kuharica Lenka, ki je ravnokar izvedela, 
da so prijeli njeno hčer, si je še brisala oči. 
In vendar ne sme njeno lice izdati , da je 
oplakana njena hči. Nikakor ne sme, sicer 
bi jo še na njena stara leta zapodili iz župnišča, 
ako bi se izvedelo, da ni devica. 

Pa ravno sedaj potrebuje župnik zanesljivo 
osebo, ki more čuvati njegovo imetje , 
pošiljati juhe in kruha njegovim siromakom , 
in držati hlev in hišo v redu. 

363 24 



Le kje neki je župnik? 2e dva tedna 
ga ni in niti znamenja ni , da je živ. Pri 
svoji sestri tudi ni, ker ji je ona pisala . 
Mladi duhovnik, gospod Avgust, se pa že 
vede prav tako, kakor bi bil gospodar v hiši 
in kakor bi bila njegova Župnikova kuhinj a 
in župnikovi konji. 

In sedaj pridejo celo žandarji pa odpeljejo 
njeno dete , ona pa jim ne sme zadržati 
rok, da bi branila svojega praveg a 
otroka! Tudi stari duhovni gospod z zlato 

verigo okrog vratu jo gleda tako čudno, in 
gospod uradnik dela slavnosten obraz, ozirajoč 
se, s peresom v roki, na njo. 

Cela litanija vprašanj je tu na papirju, 
ki leži pred starim gospodom z zlatim križe m 
na zlati verigi . 

All je čista devica? Ali ni nikoli povil a 
otroka? Ali je Anka njeno dete? Ali hoče 
povedati, kdo je oče njenega otroka? Ali 
je župnik Hercog oče tega otroka? Kako j e 
mogla biti tako predrzna, da je postala kljub 
vsem cerkvenim predpisom zavesti izgubljenega 
devištva kuharica v župnišču ? Kje 

porodila otroka? Ali je župnik plačal ? 
Kolikokrat se je spečala z župnikom? Kdaj 
se je to zadnjikrat zgodilo ? 

Bilo je še več vprašanj, ki se jih pa ne 
more objaviti z ozirom na nravnost. 

Na vsa vprašanja ni imela vplagena, 
vzlic svoji starosti sramu zardevajoča 

364 


obtoženka druzega odgovora, kakor nesigurn a 
zanikanja. 

Gospod upravitelj, ki se je zdel v ulogi 
zapisnikarja sam sebi sila važen, je zapisa l 
vsak odgovor. 

To se je zgodilo vse tako hitro, da se 
je čudil, kako lahkoverno je sprejel kanonik 
vse. Toda najbrž je to že izurjen praktičar . 

Lenka je že mislila, da sme iti. Tedaj 
je kanonik ukazal upravitelju, naj prižge 

sveči. . In ko sta goreli , je postavil Lenko 
prav pred razpelo, pa jo je slovesno zaprisegel, 
da izpove čisto resnico o vsem, ka r 
jo sedaj vpraša. Ko je prisegla to, je vzel 
nov zapisnik izmed papirjev, pa je ponovil, 
sklicevaje se na njeno prisego, vsa prejšnj a 
vprašanja . 

In sedaj, pod pritiskom prisege, je morala 
priznati, da ni več devica, da je Atika 
res njena hči, česar ona niti ne ve, temve č 
da smatra župnikovo sestro za svojo mater. 

Fin smehljaj je preletel kanonikovo , 

asketično lice in celo gospod Gros se je nasmehljal, 
kakor da razume vse. Saj je bilo 
to velevažno odkritje. Torej tudi župnikova 
sestra je vedela za zmoto. Gotovo se ne bi 
delala prav Anka, kakor da je njena mati, 
ako ne bi vedela, da je župnik kriv. In tega 
ne ve niti škof! Gledal bode, ako izve za 
župnika obremenjujoči slučaj. Ako se jo 
vpraša §e, sklicevaje se na njeno prisego , 

365 



kdo je oče njenega otroka, ne bode mogla 
tajiti, da je župnik . 

Toda na to vprašanje dolgo ni bilo 
odgovora . Kanonik ji je prigovarjal nežno, 
potem usiljivo . Dopovedoval ji je, da stori 

Sobro delo usmiljenja, ako imenuje očeta . 
daj je cerkev, kateri to pove, ljuba dobra 
mati svojim poslyš'nim otrokom . In gre se 
za rešitev očetov duše. 

Toda tudi najmilostljivejši prigovori je 

bi bili premagali, da bi bila priznala. 
Sele prisega, na katero so jo bili zvijačno 
napeljali, so jo prisilili, da je naposled obotavIjaje 
se povedala, da je mlinar Gros 
Ankin oče. 

Na tak odgovor nista bila pripravljena 
ne kanonik, ne zapisnikar. Poslednji je 
vrgel pero na mizo, kajti kaj takega ni mogel 
zapisati proti svojemu očetu. 

Toda inkvizitor je predobro poznal 1judi , 
Zapovedal je, naj se zapiše izpovedba besedo 
za besedo. S težkim srcem je slušal sin 

obrekovanega očeta to zapoved. Vsa kanonikova 
svarila, celo naštevanja težkih kazni , 
ki žugajo kuharici zaradi krive prisege, niso 
mogle pripraviti trdovratne grešnice do tega, 
da bi bila imenovala župnika kot očeta . 

Ker se ni moglo doseči od nje nikakor 
zaželjenega priznanja, se jo je končno odpustilo. 
Kanonik je vzel zapisnik in je sam 
zapisal nanj : 

366 


„Obloienka je vseskozi lainjiva oseba . 
Najprvo je tajila vse . Pod prisego pa priznava ' 

vsaj, da ni več devica, vsled česar je pre-' 
iskava z izprašano babico nepotrebna . Na 
temelju njenega priznanja se ji ukaže, na jtakoj zapusti župnišče . Toda ona ni le lažnjiva, 
temveč tudi zelo hudobna oseba i n 
spletkarka, ki se ne ustraši, iz maščevanja 
nad njej neljubim prečastitim župnijski m 
upraviteljem na najgrši' način obrekovat i 
njegovega spoštljivega očeta, za katolišk o 
stvar velezaslužnega moža. To nesramn o 
obrekovanje je najboljši dokaz, da je še 
vedno v grešni ljubezni vdana župniku Hercogu, 
ker je tudi župnik pri vsaki priložnost i 
preganjal tega častivrednega moža in zatiral ' 
njegovo delovanje za blagor cerkve. Priporočiti 
bi bilo torej slavnemu občinskemu predstojništvu, 
da čirnprej odstrani iz občinskeg a 
področja za mir v občini tako nevarno osebo. ” 

Bilo je le še malo časa do odhoda prihodnjega 
vlaka in gospod inkvizitor bi bi l 
rad še ta dan poročal prečastitemu škofu o 
svoji misiji. Moral je torej hiteti. Kdové, 
ali nima dobri upravitelj premehko srce, d a 
bi izgnal ničvredno osebo iz župnišča? T o 
mora vendar še sam storiti. In storil je to 
v imenu svete cerkve, ki ne more trpeti, d a 
bi ostala oseba, ki ni devica, le še uro v 
tako sveti hiši, kakršna je župnišče, 

Storil je to v imenu škofa, ki mora 

paziti kot namestnik božji na svetost župnišč. 

367 


Že predolgo je trajalo pohujšanje v 
Gospojni ; povrniti se mora tja zopet cerkveni 
duh . Novi upravitelj ne sme spati niti 

eno noč več s tako izprideno osebo . Kar je 
njenega, pa pošlje gospod upravitelj za njo. 

Vse prošnje za usmiljenje , ves jok in 
vse prizadevanje, da bi se jo pustilo vsaj 
do župnikovega povratka, je bilo zaman . 
Dobra mati cerkev ne sme biti slabotna , 
kadar se gre za njene svete postave . 

Da, prečastni gospod kanonik je bil 
celo prisil jen, dotakniti se s svojimi posvečenimi 
rokami te pokvarjene osebe ter jo 
pehati pred seboj, dokler ni bila pred vrati 
svete hiše. Prav olajšan je zaprl duri za njo,
kajti mrzel dež mu je neusmiljeno pljusknil 
v obraz. 

„Bog naj mi odpusti, da sem se dotaknil 
s posvečenimi rokami Ženske, ali 
drugače ni bilo mogoče rešiti časti svete 
cerkve . ” 

V burji in dežju je stala Lenka pred 
hišo, v kateri je toliko delala in trpela . Niti 
vedela ni, da je mokra do koie. V duši j i 
je razsajal še hujši vihar in je podil njene 
misli . Kam naj gre sedaj? Tega ni vedela . 

Cisto mehanično je tavala s svojo lesen o 
nogo po znani poti proti ubožni hiši . Prvi krat 
je prišla tja od Župnišča brez košare z 
jedmi. Pred vrati ubožnice se je ustavila , 
preden je prestopila ta zaničevani prag. Nenavadno 
divje je šumel danes razpenjen i 

368 



potok. Zakaj je danes tako besen? Ali ne 
bi bilo bolje zanjo, da je župnik pred tolikimi 
leti ne bi bil rešil iz vode ? 

Da, župnik! Malo da ni pozabila nanj . 

To je drugačen duhovnik, kakor tista dva ,
ki sta jo ravnokar izgnala v imenu cerkve . 
Kadar se povrne, popravi že vse. Saj mu 
je posodila, kar si je bila prihranila na Du naju, 
in tudi, kar je zaslužila v Gospojni . 
ima še pri njem . Župnik bode že skrbel 
za njo, tudi ako je ne puste več v župnišče , 
Do njegovega povratka počaka potrpežljiv o 
v ubožnici. 

V tem, ko je Lenka težko korakal a 
proti ubožnici, sta šla duhovnika v cerkev. 

Kleče sta oba molila pred oltarjem. Eden 
je hvalil Boga za milost, da mu je tak o 
dobro uspelo škofovo poslanstvo, da im a 
jasne dokaze o župnikovi kriviti v žepu i n 
da je mogel sam izgnati izprideno osebo i z 
župnišča, kjer smejo poslej gospodariti sam e 
čiste device . 

Drugi pa je goreče molil, naj bi Bogza gotovo zaprl Anki usta, da ne pride v 
Ramingu pri zaslišanju, katero more začet i 
vsak hip, sramota nad njega, najzvestejšeg a 
sina cerkve, kajti bilo bi veliko pohujšanje , 
ako bi prišel na dan škandal o njem, o klerikalnem 
uredniku. Ako pa pade krivica na 
svobodomiselnega župnika, ne bode škode 
za cerkev, kajti liberalen duhovnik že davno 
ni več njen sin, 

369 


Ali naenkrat je gospod kanonik prekinil 
molitev. 

„Gospod upravitelj, kaj pa to, da je na 

oltarju rdeče pokrivalo? Kaj ne veste, da 
morajo biti oltarna pokrivala zelena? ” 

V razburjenju se mi je tresla roka, 
ko je potegnil platno z napačno barvo raz 
oltar, Bočim je prav tista roka komaj pred 
minutami pahnila človeka povsem hladnokrvno 
v bedo. Kanonikova nevo1ja se je pa 
še povečala , ko je opazil, da je bil pod 
prtom lesen okvir okoli celega oltarja . Take 
okvirje je škof strogo prepovedal, ako nis o 
bili že pred mnogimi stoletji na svojem 
mestu . 

Kjer so taki prestopki proti cerkvenim 
predpisom, je treba pogledati natančneje . In 
res je opazil, da je bil spodnji rob treh 
oltarnih prtov za dva cola preozek. 

Gospod upravitelj ni mogel storiti nič 
druzega, nego zvaliti vso krivico na župnika , 
ki se ni brigal za take reči, temveč je pleza l 
po hribih in zidal železnice . Sedaj je bilo 
tudi inkvizitorju jasno, kako je bilo mogoče, 
da je padel župnik tako globoko. Duhovnik, 
ki trpi rdeč prašni prt mesto zelenega, nim a 
smisla za cerkvene predpise in Bog dopušča 
za kazen, da greši. Ubogi škof bode 
gledal, ko mu sporoči, da so v Gospojni 
še leseni oltarni okvirji, ki jih pa da častiti 
upravitelj takoj druzega dne sežgati, 

370 



Ali sedaj je zadnji čas za vlak. V takem 
gnezdu ne bi ostal kanonik niti uro dalje. 
Tudi bi rad izstopil v Ramingu, da vzame 
takoj seboj zapisnik, ki je spisan z župnikovo 
hčerjo. 

Pametni gospod Avgust je prosil poprej 
še kanonika za sveti blagoslov in ga j e 
sprejel na kolenih . Potem je spremil prečastitega 
gospoda na kolodvor in je drža l 
dežnik nad inkvizitorjevim cilindrom. Ceravno 
se je sam popolnoma zmočil, ga je 
to le veselilo , saj mu je zato primerno 
mesto na suhem zagotovljeno . Se celo vozni 
listek prvega razreda je plačal sam za prečastnega 
gosta. 

Tem radostneje je bilo slovo. Kdov6, 
ali ne bode ta zaslužni duhovnik kmalu sa m 
kanonik. Skof pozna dobro svoje duhovnike, 
ki so si pridobili zaslug. In kakor bodočemu 
tovarišu je dejal kanonik, ko je že vstopil 
v voz : „Prečastiti, ne pozabite še danes 
sežgati rdečega pokrivala in lesenega okvirja . 
Pa da se čimprej odpravi tisto osebo iz fare ! ” 
Gospod upravitelj je obljubil vse, sklicevaje 
se na svojo duhovniško čast. Stoječ na 
dežju je gledal za odhajajočim vlakom . 

71 



XXII . 
Hudo je bil presenečen škofovski inkvizitor, 
ko je prišel v Ramingu na dekanijo. 
Tam ni bilo niti Anke, niti orožnikov , ki 
sta jo imela prignati. Kaj neki pomeni to ? 
Ali ne izvršuje posvetna roka niti tedaj več 
svoje dolžnosti, kadar se gre celo za matice ? 
Pa saj je vendar sam videl skozi okno, da 
sta jo orožnika, celo uklenjeno odpeljala iz 
župnišča . 

Ali kar se je zgodilo pozneje, ko je zaprisegel 
in izpraševal mater, tega ni mogel 
videti. 

Ko je Anka zadnjikrat pogledala gospoda 
Grosa, je odšla povsem vdano z 
orožniki. Moža bi se bila seveda rajši peljala 
z železnico, ali imela sta nalog, da pripeljeta 
to osebo tako na dekanijski urad, da 
ne obudita preveč pozornosti. Tudi bi bilo 
predolgo do prihodnjega vlaka . Zato sta 

372 



morala vendar kljub slabemu vremenu, k i 
se ni nikakor hotelo popraviti, korakati s 
svojim lepim jetnikom peš . Stražmojster, ki 
je najrajši oddajal svoje jetnike, ako jim je 
na pol pota izsilil priznanje, je poskusil 

takoj svojo srečo. Prigovarjal je Anki, naj 
le kar pove, da je — hm, res, kaj pa je že 
bilo? — no, da je oskrunila matice — da 
jih je spravil v krivo menjico — toda nobenega 
priznanja ni mogel doseči. Kajti 
Anka ga ni niti slišala. Videla je samo 
ustrašeni pogled svojega Gustla, videla j e 
prst na ustih, ki ji je nalagal brezpogoje n 
molk, mislila je na svojo prisego. Ne, nikakor 
ga ne izda ; saj ga je prisrčno ljubila , 
akoravno jo je bil prvikrat le premagal ; ali 
tega je bila, kakor ji je pozneje zatrjeval ,
kriva samo njegova velika ljubezen . 

Tam preko je mlin, kjer stanuje njegov 

oče. Sama ni mogla razumeti, kaj jo je privlačilo 
ravno k temu mračnemu možu še 
bolj kakor k njenemu v daljavi živečem u 
očetu. Že zaradi starega moža bi ji bilo nemogoče, 
pahniti njegovega sina v nesrečo. 
Njena usta bodo molčala kakor grob. 

Ali če bi jo izdale oči? Kaj potem? In 
če je molk in tajenje premalo? Ako bi že 
z molčanjem postala obtožiteljica? Imeno vati 
bi morala druzega očeta, da bi rešila 
svojega Gustla. Ali tega ne more. In vendar 
ga mora rešiti. Že korakajo vsi trije po 
mostu, ki se trese pod butanjem šumeče 

373 


vode. Ravno tako se trese telo ustrašenega 
dekleta. 

Ako je žrtvovala iz ljubezni že svoj o 
nedolžnost in svojo srečo za Gustla, naj ima 
še njeno življenje. Hipoma se ji zazdi, da 
je to edini izhod. Tiho kakor grob . . . Tiho 
v grobu . . . Ne premišljati dolgo . . . žrtev 
iz ljubezni. Hiter skok . štiri roke orožnikov, 
ki primejo prazen zrak . . . neslišen 
šepet : „Zdravo ostani, Gustel !” . . . Niti 
slišati ni bilo, kako je telebnilo človeško 
telo v bobneče vodene pene . Potok je pogoltnil 
hčer ravno tam, kjer je pred mnogim i 
leti pogumen kaplan rešil mater iz vode, in 
z materjo vred tudi otroka. Ali je verjel 
potok v neizpremenljivo usodo ljudi, ker je 
objel nekdaj mu ugrabljeno sedaj s tako 
močnimi rokami ter jo potegnil v svojo 
strujo, kakor bi bila njegova prava nevesta ? 
Zakaj je tulil tako vesel plena še po vasi, 
kakor da hoče priklicati tudi njemu namenjeno 
mater? Ali vé divji potok, vzdihuje 
kaplan, ki je takrat zgrešil proti njegovi 
vodni pravici, sedaj v plačilo za tedanji rop 
dvojnega človeškega življenja, v temni samostanski 
celici ? Izpod gostih oblakov je skrito 
solnce, sicer bi vsevidno poučilo potok, da 
ne določi človeške sreče hudobna usoda , 
temveč da se mali in kratkovidni ljudje sami 
pehajo in sujejo, dokler ne uničijo brez obzirnejši 
in močnejši boljših . 

374 


Četudi pravijo ljudje, da zmaga končno 
krepost, solnce vendar, da je drugače. 

Ne da bi vedela, kaj storiti, sta zrla 
orožnika v strujo. Da skočita v vodo in 
skušata rešiti jetnico, to bi bilo nevarno in 
brez upa. Kaj takega bi storil k večjem u 
stari župnik ; le on je zmožen takega nepremišljenega 
čina . 

Orožnika nista mogla storiti končno ni č 
druzega, kakor naznaniti pri občini izvršen i 
samomor in počakati v gostilni na prihodnj i 
vlak. Jasno jima je bilo, da je moralo imet i 
dekle težak zločin proti maticam na duši, 
ker se je hotela rešiti s samomorom dolgo letne 
težke ječe. Tako matično hudodelstv o 
mora biti torej vendar nekaj strašnega, a 
tekom svoje dolgoletne službe še ni doživel 
stražmojster nič enakega . 

Prečastiti gospod upravitelj je bil ravno 
v cerkvi, kjer je trgal po nalogu gospoda 
kanonika lesene okvirje od oltarjev. Saj se 
mora izvrševati cerkvene zapovedi brez odlašanja, 
da se more tudi škofovskemu ordinariatu 
nemudoma naznaniti točno izpolnitev . 

Med tern pridnim delom je prišel cerkovnik 
in naznanil Ankin samomor. 
Avgust je moral pretrgati sveto delo in 
se je zgrudil na cerkveno klop . 

Toda ,'pravi duhovnik cerkve je močnega 
duha ; človeške slabosti nimajo moči 
nad njim. „Zvonite za umirajoče !” je naložil 

375 


cerkovniku . Ta pa ga je debelo pogledal : 
„Kaj pa vam prihaja na misel, prečastiti ? 
Za samomorilce se vendar ne sme zvoniti! ” 

Rdečica je sedaj oblila duhovnika . Njega, 
slugo cerkve, mora opozoriti cerkovnik na 
svete cerkvene postave! Spomin, da je bila 
tista oseba njemu tako blizu, je zakrivil, da 
je skoraj pozabil na svojo duhovniško 
dolžnost. 

Kolikorkoli ga je pretresla nenadna 
smrt njegove 1jubice, toliko ga je zopet 

okrepčala zavest, da je duhovnik cerkve. Saj 
se ne zgodi nič brez volje vsemogočneg a 
Boga. Ali ni molil? In molitev dela čudeže. 
Bog je naredil, da je umrla ona, ki je bila 
sokriva njegove slabosti, da ga ne more 
izdati in da ne pride sramota nad sveto 
cerkev, kateri služi vdano . Sam Bog bdi 
pazno nad častjo svoje cerkve. Bolje je, da 
je umrla Anka, nego da bi bila izpostavljen a 
cerkev novim progonom zaradi slabosti eneg a 
duhovnika. In tako je zopet vneto molil : 
„Gospod je dal, gospod je vzel.” Bog je 
vzel tudi njegovo dete, ki mu je delalo itak 
že velike skrbi . Ceravno potajni oče, bi bil 
moral vendar skrbeti za otroka. Hvaljen 
bodi Bog, ki ga je rešil tudi te skrbi. Tako 
konča vse dobro, ako človek le pridno moli 
in je v vsem zvest svoji cerkvi. 

Pokleknil je pred oltarjem in se zahvalil 
Bogu za srečno razvozljanje in za rešitev od 

376 


posledic njegove človeške slabosti. Obljubil 
je Bogu , da bode v bodoče previdnejši in 
da se bode ogibal vsakega lepega dekleta . 

Dočim se je mladi upravitelj tako dobro 
in lahko poravnal s svojim Bogom, je sede l 
stari župnik sam in zapuščen v svojem jetništvu 
; ali moliti ni mogel nič več . 

Razburjenje v vasi je bilo velikansko 

zvečer, ko so sedeli ljudje po izbah skupajin so se pogovarjali o dogodkih dneva ,
dočim je vihar žvižgal v dimnikih in je dež 
trkal na šipe. Tako mora biti vreme vselej , 
kadar pride hudič po dušo samomorilca. 

Proti jutru pa se je veter nenadom a 
obrnil ter je raztrgal oblake v leteče krpe,
planil je nad razsajajoči potok, pa ga je jel 
daviti z ledenimi prsti. Potem je zapihal z 
mrzlim dihom po gorah, odkoder je dobival 
grozeči velikan iz stoterih hudournikov moči 
in sile ; trepetajoči pod to sapo so zmrznil i 
milijoni kapljic in so se izpremenile v led. 

Druzega dne je bila sikajoča vodena 
kača premagana od zime in potok je moral 
izročiti svojo človeško žrtev. 

Ob železnem rešetu pred veliko turbino 
so našli Ankino mrtvo truplo. 

Sedaj leži v mlinu na odru. Mlinar jo 
je bil sam našel in je naročiI, naj se jo 
odnese v mlin , ne pa v mrtvašnico na pokopališče 
. 

Ljudje se niso mogli dosti načuditi . Kaj 
je prišlo mlinarju na misel, da jemlje trupl o 

377 


samomorilke v svojo hišo ? Tega se vendar 
ne bi bil predrznil nihče, čeravno je razprši l 
župnik Hercog mnogo predsodkov v občini . 
Kar po cele ure je sedel mlinar notri pri 
mrtvem dekletu, čegar dušo je že vzel hudič ! 
Zato je bilo treba že posebno dobre vesti . 

Ali bilo je videti, da mlinarjeva vest 
vendar ni bila tako izvenredno čista. Iz pogledov, 
ki so se plašno upirali v voščeno 
lice, je odsevalo vse, le ne dobra vest. In 
tiste mrtve oči! Ni jih bilo mogoče zatisniti . 
Kolikorkrat je poskusil, vselej so se zopet 
odprle, kakor da iščejo kaj . Mlinar je vedel, 
kaj pravi ljudsko praznoverje : Odprte oči 
mrliča iščejo morilca. Kolikorkoli si je dopovedoval, 
da se je sama usmrtila, vendar 
se ni mogel prepričati. Slaba vest mu je 
klicala neprenehoma : „Ti si morilec, morile c 
lastnega otroka ; ako ne bi bil pisal tistega 
anonimnega pisma škofu, bi bilo tvoje dete 
še živo.” Hotel se je opravičiti, da je storil 
to le iz ljubezni do svojega sina ali takoj 
se je oglasil očitajoči odgovor : „In zato si 
umoril hčer? ” 

Zvalil je krivico na župnika, na prestrogega 
škofa, na kanonika, na državo, ki je 
dala škofu svoje orožnike na razpolaganje ; 
a vse ni pomagalo nič : ,,Tvoji sokrivci so, 
glavni hudodelec pa si sam, ker si naščuval 
s svojim pismom škofa in orožnike proti 
svojemu otroku . Sovraženemu župniku si 
kopal jamo, svoje lastno dete si pa pahnil 

378 


vanjo . Pa kaj je tvoj prvi umor? Ali nisi 
zabodel Mihca? Ce si tudi odstranil nož , 
ve vendar Bog, kako je bilo . Pa tvojo ženo ? 
Zakaj je morala zgoreti? Mar ne zato, ker 
si zažgal mlin? Ječe se ti seveda ni treba 
bati, ali jaz te ne izpustim . Misliš, da bode 
vse dobro, ako prečita tvoj sin nekolik o 
maš? Ali so posvetili sina Bogu na ljubo ? 
Ne ; hotel si, da obogati, da mu prinese duhovski 
stan časti in denarja. To je tvoja i n 
njegova svetost." Tako je propovedovala vest 
mlinarju in v samotni tišini ob mrtvem trupl u 
je moral oče nehote poslušati ta glas. 

Tistega večera je imel mlinar tudi s 
svojim prečastitim sinom sila neprijeten pagovor. 
Gospod upravnik je dal namreč iz kopati 
za Anko grob izven pokopališča . To 
se je zdelo tudi katoliškemu mlinarju pre hudo. 
Da ne bi počival njegov otrok niti v 
posvečeni zemlji! Silno razburjen je odšel 
takoj k sinu v župnišče, ter mu je zapovedal, 
naj da takoj za Anko izkopati grob 
na blagoslovljenem prostoru . Ali duhovn i 
gospod sin se je izkazal tudi napram očet u 
zvestega sina svoje cerkve. 

,,Dragi oče, prav rad bi Vam ustregel , 
ako bi bilo mogoče ; toda duhovnik sem i n 
predvsem dete svoje dobre matere, svet e 
cerkve, ki mi je darovala duševno življenj e 
milosti. Ta mati je vse višja od očeta, kateremu 
zahvaljujem umrjoče telesno življenje . 
Nezvest bi bil svoji sveti duhovniški dolžnosti , 

379 28 


ako bi Vam izpolnil željo. Ukaz, ki ste 
ga izrekli, moram pa odločno zavrniti v 
imenu prečastitega škofa, čegar mesto zastopam 
v tej župniji, naj ga je izrekel tud i 
najljubši in najboljši oče. Tukaj sem duhovna 
oblast in ne smem dovoliti, da bi mi 
kaj predpisoval lajik, čeravno mi je najmilejši 
oče. " 

Ako bi se bilo šlo za kaj druzega, bi 
bil mlinar gotovo občudoval sina zaradi nje-, 
govega nenavadnega katoliškega prepričanj a 
kajti s takim mišljenjem mora pač hitro napredovati. 
Ako bi ne bilo ravno njegovo 
dete, bi bil gotovo dejal „Seveda, ta se ne 
sme pokopati na pokopališču .” Ali sedajmora popustiti upravitelj . Se tega bi bilo 
treba! Ako že ne sluša očeta, mora vendar 
izpolniti željo bogatemu mlinarju, katerem u 
pristoja tudi beseda, kadar se namešča 
župnika. 

verujte mi, oče," je odgovoril sin 
ves ginjen, ,,da bi dal zakopati truplo nesrečne 
osebe na sredi pokopališča, ako bi 
bilo to odvisno od mene, saj sem jo — pač 
vedno — spoštoval, no da — ; z vsemi zvonovi 
bi ji dal zvoniti in svečano zadušnico 
bi ji priredil ; toda ne morem in ne smem . 
Moja dobra mati cerkev ne dovoli in jaz,
duhovnik, moram . slušati, udano slušati, čeravno 
me še bolj boli kakor Vas. In pomisliti 
morate tudi, da bi si pokvaril pri 

380 


škofu vso bodočnost, ako bi bil tako slaboten, 
da bi Vam popustil. " 

In sedaj so izginile blage poteze iz duhovnikovega 
obraza in s proučevajočim očesom 
je gledal očeta. 

„Sploh pa ne morem razumeti, kak o 
se morete razgreti zaradi samomorilke, k i 
Vam je povsem tuja . Duhovnik sem, pa ne 
morem in ne smem ravnati drugače, najsi bi 
bila nesrečnica tudi moja lastna sestra . ” 

Mlinar se je zleknil . Kaj govori o sestri ? 
Mar sluti kaj ? 
„Da, tudi najboljši sestri bi moral kot 

duhovnik odpovedati krščanski pogreb, ako 
skonča s samomorom,” je dejal z zelotsko 
svetostjo. 

Mlinar se je torej zaman potrudil v 

župnišče. Cerkev mu je vzela sina, nad katerim 
nima nobene oblasti več . In kako ga 
je gledal! Prav vedeti mora, da je Anka res 
njegova hči . Pa naj ve! Ali na pokopališču 
se jo mora pokopati, tudi za vsako 
ceno . 

Iz župnišča je odšel mlinar naravnost 
k županu , dasiravno ga je sovražil . Cesar 
ni mogel doseči pri lastnem sinu, naj mu 
poskrbi nasprotnik. Sedaj je šlo gladko. 
Prepričan, da bi pravi, dasiravno sedaj odsotni 
gospojinski župnik ne zabranil groba 
v blagoslovljeni zemlji, je župan zapovedal , 
naj se izkoplje za Anko na pokopališču grob 
v pričeti vrsti. 

381 


Gospod upravitelj je seveda navidezn o 
posredoval v imenu cerkve, da poseza posvetna 
oblast tako v cerkveno področje . Mi 
v srcu je bil neskončno vesel, da pride telo , 
ki mu je darovalo toliko ljubezni, z otroko m 
vred v posvečeno prst. 

Sicer pa je imel prečastiti gospod upravitelj 
nocoj prav slabo noč. Ne da bi se m u 
bil prikazal duh utopljenke ter ga objel z 
mrzlimi rokami, kakor mu je polagala še 
pred kratkimi dnevi od ljubezni vroče rok e 
okrog vratu. Vsa druga skrb ga je morila. 
Ko je bil namenoma govoril očetu o sestri, 
je čital na njegovem uplašenem obrazu, da 
je govorila Lenka resnico, ko je pod prisego 
vimenovala njega Ankinega očeta . 

Zupnik je torej res nedolžen in trpi za 

njegovega očeta . Kaj storiti? Ali naj izpregovori 
resno besedo z očetom ? Saj ne sme. 
Svečano ga je zaprisegel škofov inkvizitor 
de silentio observando . In če ne bi bilo tega ; 
ali sme sin zatožiti očeta, da bi rešil župnika? 
Kaj bi milil škof o strogo katoliške m 
možu, predstojniku nove politične čitalnice , 
bodočem županu ? Najbolj pa se je bati , 
da bi prišel župnik, ako bi se izkazala njegova 
nedolžnost , takoj zopet z vsemi pravicami 
v Gospo jno in ves up na to lep o 
župnijo bi splayal po vodi. Tega bi bilo 
vendar škoda. Ze sedaj mu je kot upravitelju 
tako prijetno ; kako lepo bi bilo šele , 
ako bi postal župnik ? Kratko malo : Ničesa r 

382 


ne more storiti. Ako bi ravno hotel pomagati 
župniku , mu je vendar škof s prisego 
zvezal roke. Naj si pomaga župnik sam, ak o 
si more ; škof je odgovoren za vse. Kakor 
mu župnik vsled spovednega pečata ne more 
škodovati, tako ga on vsled prisege ne more 
rešiti. 

Ali druga skrb ga je mučila bolj, neg o 
zaprti župnik . 

Ako je mlinar Ankin oče, tedaj je bila 
ona njegova sestra in zapeljal je lastno sestro. 
Otrok, ki ga je sprejela, je bil spočet v krvoskrunstvu, 
kar je tako velik greh - --
Kai greh? Greh je, kar se stori vedoma, a 
da mu je Anka sestra, tega ni vedel, Tega 
greha ni storil. Ali vedel je Bog in je tako 
napeljal , da krvosramno spočeti otrok ni 
mogel ugledati sveta . Zato je vzel mater in 
otroka k sebi. Bog stori vse prav, ako se mu 
le zaupa. Sedaj ne more storiti nič drugega, 
nego iz dna srca zahvaliti Boga za srečno 
rešitev cele pregrešne zmešnjave . Morda bi 
bil ravnotako hvalil ljubega Boga, ako bi bi l 
vedel, da mlinar sploh ni njegov oče, temve č 
da je bil njegov pravi oče ubog hlapec, ki 
ga je domnevani oče itmoril s tistim nožem , 
katerega je bil našel v župnikovi miznici . 

Ali ne bi bilo bolje za Boga, ako bi dal 
svojim namestnikom namesto namišljene 
vsegavednosti vsaj nekoliko več znanja ? 
Obvarovan bi bil vsaj nezaslužene hvale in 
nedostojnih prošenj . 

383 


Bila je že črna tema, ko so zapeli 
večerni zvonovi svojo otožno pesem . Na 
mračnih poljanah. ni bilo snega. Samo koloteči 
po grapavi cesti so bili napolnjeni z 
ledom, ki je škripaje pokal pod enakomernimi 
koraki štirih mož. 

V molčeči temi so korakali iz mlin a 
proti pokopališču. Na ramah so nesli enostavno 
krsto samomorilke. Ni ga bilo človeka 
, ki bi bil spremljal krsto, mrmraje 
molitve. Tisti, ki imajo vedno rožni vene c 
v rokah, bi se bi bali greha, ako bi molil i 
za samomorilko . Sele po večernem zvonenj u 
se jo je smelo pokopati, kajti tedaj nastop i 
hudičeva moč in traja do prvega zvonenj a 
v jutranji zarji. Samo vsled mlinarjeve 
obljube, da dobe dobro napojnino, so se 
štirje hlapci toliko ohrabrili, da sb odnesli 
krsto na pokopališče . Ali glasno so jim 
bila srca iz strahu, da bi se lahko nenadoma 
prikazal hudič in jim iztrgal mrtvo truplo. 

Na pokopališču so pošepetali samo 
najnujnejše besede, preden so spustili krsto 
na vrveh v grob. Ako bi ne bilo grobarja 
poleg, bi bili krsto še narobe postavili . 
Druge mrliče se polaga tako v jamo, da so 
obrnjeni proti cerkvi, samomorilci pa morajo 
ležati v drugi smeri v svojih grobovih . Se 
po smrti niso vredni, da bi obračali svoj 
obraz k posvečeni cerkvi . . 

Samo grobar je bil še na pokopališču 
in tudi on je hitel, da napolni jamo s prstjo. 

384 


Kmalu je tudi on končal svoje neprijetn o 
delo ; rajši bi shranil deset umorjenih pod 
zemljo, nego enega samomorilca. Nosilci 
so šli mimo gostilne, ne da bi se ustavili, 
dasiravno so imeli dobro napojnino v žepu. 
Najrajši bi bili tekli, da bi hitro dospeli v 
svetlo sobo. Tam zunaj jih je nocoj kar 
groza. Sele, ko so imeli za seboj zaprta 
vrata, ko je poleg njih visela blagoslovljena 
voda, uničujoča hudičevo moč, so se oddahnili . 

Za nobeno ceno se ne bi bil noco j 

nihče predrznil, stopiti na pokopališče, ker 
so gotovo vsi duhovi pokonci zaradi nove 
nezaželjene družbe. A če bi bil kdo prišel 
tja, bi bil opazil temno postavo, ki je počasi 
korakala po grobju in se skoro priplazila 
do novega groba . Mar hoče ta duh izgrebsti 
truplo iz blagoslovljene zemlje, kjer ni prostora 
zanj? Ali ne — Lenka je to, nad 
grobom svojega otroka se je zgrudila in 
tam plaka sedaj britko. 

V tem pa sedi marljivi dušebrižnik , 
gospod upravitelj Gros, pri svoji pisaln i 
mizi, Prav toplo je sicer zakurjena, toda 
semtertja ga spreleti mrzla zona ako se 
spomni, da je njegova sestra, ki jo zakopavajo 
pod njegovimi okni, brez glasu in blagoslova, 
kakor mrhovino . A njemu je bila 
še več kakor sestra. Se pred kratkimi dnevi 
se je grel ob tem krasnem telesu, a sedajje to truplo hladno in hrana za črve . In še 

385 


sam je moral naročiti nečastni pokop, ker 
je služabnik cerkve. 

Misel na cerkev ga je zopet zdramil a 
iz pregrešnih sanj, ki so ga bile človeka 
obšle. Zopet je duhovnik, samo duhovnik, 
ki pozna svoj poklic in svojo nalogo . In že 
piše svoje ponižno poročilo veličastnem u 
škofijskemu ordinarijatu o samomoru dekleta , 
ki je bilo klicano na sodišče, pa naznanja , 
kako je po nalogi posvetne oblasti oskrunjena 
posvečena zemlja in kako se je sam 
zaman trudil, da bi bil varoval pravice svete 
cerkve. 

Mnogo pol je popisal. Približevala se 
je že polnoč, ko je še enkrat prečital svoje 
delo in ga zložil v, zavitek kot poštnin e 
prosto versko stvar. Ze tri dni se ni smejal, 
sedaj pa se je moral ; tako spretno je sestavi l 
svoje poročilo, da se mora prikazati škofu, 
ne da bi se bil količkaj hvalil, prikazati ko t 
najmarljivejši in najzvestejši sin cerkve. 

Sedaj mora skrbeti za to, da si pridobi 
zaslug in da postane župnik v Oospojni, 
ako se ne vrne stari dušni pastir . In to je 
nad vse verjetno. Ankin samomor je silno 
škodoval župniku. Kdo naj sedaj očisti 
župnika suma, da je zapeljal osebo, ki ne 
more več govoriti? On, Gros, pač ne more 
tega nikakor storiti . On ni pripravil škofa 
do tega mnenja, torej tudi po Ligvoriju ni 
dolžan, da bi prepričal škofa o nasprotni 
resnici. Se ne sme ne, kajti škofov inkvizitor 

386 


ga je zaprisegel de silentio í 
mora spoštovati kot sveto. 


Zaboga, kako slabo bi se bila ta stvar 
razvila zanj! Ako bi bila Anka izvedela, d a 
se nedolžnega iupnika po krivem obdolžuje, 
bi bila v svojem strahu vendar lahko pavedala 
resnico, da bi bila rešila 1jubega dobrega 
gospoda. In tedaj bi bil izgubljen on 
same Ali ljubi Bog je vse lepo uredil in 
zato tudi ne pogubi Anke zaradi samomora. 
Saj je storila pravzaprav dobro delo. svojo 
prostovoljno smrtjo je obvarovala enega 


najboljših cerkvenih služabnikov sramote. 
Tako je povsem mirno zaspal, še preden je 

Lenka pa je le2ala, od mraza vsa otrp 


ujena, še vedno na grobu svojega dekleta. 


Ko je šel gospod upravitelj drugega 
jutra v cerkev, da bi opravil syeto mašo, je 
šel mimo Ankinega groba. Ze se je hotel 
ustaviti, da bi izmolil de profundis . Ali prihajalisoljudje, 
kiso hotelikmaši. Tudi 
cerkovnik je stal med vrati zakristije. Pravočasno 
se je obrnil na drugo stran. Kaj bi 
rekli 1judje, ako bi, preziraje cerkveno 
zapoved, molil nad grobom samomorilke ? 

Spomniti se je pahoče pri sv. maši pri 
mementu. Toda, resnično; tudi to prepo


veduje cerkev . Za samomorilca ni svet e 
maše. Tako bi bil on, zvesti sin cerkve, 
malodane pozabil tudi na to prepoved in 
obremenil z grehom svojo vest. 

387 


vasi je vladal cele tedne silen nemir. 
Mrtva Anka ni dala niti v grobu splašenim 
ljudem miru . Strogo prepoveduje cerkev, 
postaviti samomorilcu križ na grob. In vendar 
se je našlo vsako jutro tako znamenje na 
Ankinem grobu. Križ je bil sicer le zvezan 
z vrvjo ali za silo zbit z žrebljem, ali bil 
je vendar križ . In dasiravno ga je cerkovnik , 
razjarjen zaradi take skrunitve groba, vselej 
izpulil in vtaknil doma v peč, so vendar našli 
drugega jutra zopet križ na prokletem grobu. 

Ako bi bil imel kdo dovolj poguma, 
da bi bil šel o polnoči na grobje, bi bil 
lahko opazil, kako se je prikradla Lenka iz 
ubožnice ter je vtaknila kljub cerkveni pre povedi 
s tresočimi rokami sveto znamenje 
odrešenja v grob svojega otroka. Našel bi 
bil lahko krvave sledove njenih prstov, k i 
so razpraskali zmrznjeno zemljo, da je mogla 
vsaditi križ vanjo . 

Toda na Lenko ni mislil nihče. Brezbožna 
oseba sploh ni prihajala več v 
cerkev, odkar sta jo bila dva duhovnik a 
pahnila iz župnišča . 

To skrivnostno zatikanje križa je prenehalo 
šele tedaj, ko je dal mlinar na svoje 
stroške postaviti lep kamen na grob . S tem 
spomenikom si je pa pridobil več prijatelje v 
v občini, kakor s politično čitalnico in ta 
nagrobni kamen je bil temeljni kamen njebovi 
ponovni županski časti . 

388 


XXIII . 
Minul je Božič in s strogim mrazom j e 
novo leto nastopilo svojo vlado. Ze tretj i 
mesec je sedel župnik Hercog v svoji gol i 
samostanski celici. Lepa je tudi zima na 
planinah, kadar plešejo snežinke veselo 
okrog potnika ; prijetno je v najmanjši izbi 
ubogega drvarja ob veliki, topli peči . Ali 
težko, da prebije Hercog zimo v samostanu. 
Ze cele tedne ne vidi niti mračnega neba. 
Kakor prst debela skorja pokriva njegov a 
okna in sredi poldneva plava v njegovi celici 
otožna večerna tema. Na golih stenah se 
svetijo milijoni ledenih kristalov, ki so se 
tam sesedli od njegovega diha . 

Kakorkoli je bil mrzel zatohli ječni zrak, 
vendar je bil še hujši mraz v njegovi duši. 
Dokler ne prizna skesan škofu svoje krivice, 
ni zboljšanja zanj . In včasih se ga je 
polotil obup tako, da bi bil priznal nestor


389 


jeni greh, le da bi se rešil svojih muk. 
Samega sebe sme zatožiti, tudi če je nedolžen ; 
pravih krivcev pa ne srne imenovati nikoli , 
ker mu brani spovedni pečat. Led na okn u 
se staja v toplem pomladnem sijaju, ali nje -
Bova usta morajo biti kakor večne naslage 
ledenika. 

Prevelika je bila izkušnjava, ne da b i 

prelomil spovedni pečat, ampak da bi izreke l 
mea culpa, kakor le hotel škof. Samostansk i 
menihi bi si bili kaj radi pridobili škofov o 
nagnenje z veliko zaslugo. da so izpreobrnili 
trdovratnega grešnika. Za samostan in za 
njih način duhovnih vaj bi bila to posebna čast. 

Vse mogoče so zato že poskusil i 
zakrknjenim grešnikom. Pogostoma je prihajal 
tolsti menih v njegovo celico in mu 
je zapovedoval, naj se sleče. S krepko roko 
je vihtel bič, da bi izgnal duha ošabnosti 
iz tega, od lakote in jetništva oslabljenega 
telesa. 

Ali zakrknjeni grešnik se ni dal pretepati. 
Enkrat je celo iztrgal menihu bič iz 
posvečene roke, zdirjal je iz sobe in se j e 
branil z bičem vseh menihov, ki so ga 
hoteli zadržati . Hotel je zbežati. Ali pri 
zaklenjenih samostanskih vratih se je nezavesten 
zgrudil . 

Ker se ni dal prostovoljno izpreobrniti , 
je bilo treba porabiti silo za rešitev njegov e 
duše. Slekli so ga. Dva meniha sta ga 
držala in ločim so ostali prav počasno 

390 



in pobožno molili miserere zanj, mu je razbijal 
vodja duhovnih vaj hrbet, da je tekl a 
kri curkoma . 

Tudi to sredstvo, ki je sicer takoj izpreobrnilo 
vsakega duhovnega grešnika, j e 
ostalo brez uspeha. Samostanu je povzro


čilo celo izgubo. Mladi menih Lukež, marljiv 
in upov poln mladenič, ki je pri bičevanju 
prav močno držal nedostojnega žup nika, 
je slekel kuto, izstopil je iz samostan a 
in si služi sedaj pri odvetniku kruh kot 
pisar. Tepeni župnik ga je pogledal s tako 
resnim in žalostnim pogledom, da se je 
dvignilo v njem prepričanje, da se pravemu 
Bogu ne služi tako, kakor je po škofovi 
želji navada v samostanu. Bogu na čast je 
hotel žrtvovati samega sebe, ko je vstopil v 
samostan, našel je pa tukaj samo fanatično 
uslužnost za škofa. 

Tak človek, ki lahko z enim samim pogledom 
zapelje meniha, da prelomi samo


stansko obljubo, mora biti obseden od hudobnega 
duha. Stari, svetniku podobni oče 
Damjan je že davno dejal, da mora imeti 
trdovratni molk nedostojnega duhovnika svojvir pri hudiču. Iz starih samostanskih spisov, 
shranjenih iz dobe, ko je bila sveta inkvizicija 
še v rokah menihov tega samostana , 
je vedel, da zapira hudič sam ljudem, ki jih 
je obsedel, usta. Hudič pa ima še vedno 
tisto moč kakor nekdaj, ko je sveta cerkev 
neprizanesljivo sežigala njegove prijatelje . 

891 



Še celo povečala se je sedaj njegova moč, 
kajti sicer ne bi bil papež zapovedal, da 
mora vsak duhovnik, kjerkoli je na svetu , 
moliti po vsaki sveti maši : . . . . Strmo glavi 
satana in ostale hudobne duhove, ki 
hodijo v pogubo duš po svetu, s svojo božansko 
močjo v pekel." Gotovo je preskočil 
eden izmed tisočerih hudičev, ki so se naselili 
v župnikovem telesu, na očeta Lukeža 
in je smuknil vanj. 

Da, tako je moralo biti. Zaman ni da l 
škof tiskati posebne knjige za svoje duhovnike, 
v kateri je natančno opisano, kako se 
lahko izganja hudiča iz ljudi. 

Seveda se izmed tisočerih duhovnikov 
komaj eden lahko predrzne, na ta način izganjati 
hudiča. Peklenski vrag ne pozna 
namreč prav nič rnolčljivosti, pa očita svoji m 
mučiteljem vse grehe . Niti spovedna tajnost 
ni sveta hudiču ; najskrivnejše duhovnišk e 
grehe spravi na dan. 

Do dobrega so bili sedaj vsi menih i 

prepričani, da je župnik obseden od hudiča, 
morda celo od tisoč hudičev ; toda teh hudičev 
se vendar niti eden ni predrzni zakleti 
in izgnati . 

Končno pa se je vendar stari oče 
Damjan polotil tega nevarnega dela, na katero 
se je pripravil s tridnevnim postom . 
V vseh mestnih samostanih so molili, da bi 
se posrečil izgon hudiča in škof je dal po


392 



gumnemu eksorcijantu svoj posebni sveti 
blagoslov. 
Toda ubogi pater Damjan se je na


menil storiti več, nego je mogel izpolniti. 
Ko je častitljivi stari mož, ki je imel v 
nasprotju s tolstim voditeljem duhovnih vajznamenje svetosti na čelu, vstopil v celico, 
se je župnik globoko poklonil pred starim 
duhovnikom . 
Toda ko je praznoverni mož začel svoje 
latinsko zaklinjanje in rotenje hudobca, j e 
župnik šele izpoznal, kaj hoče Seveda, to 
je knjiga za izganjanje hudiča , ki jo im a 
duhovnik v svoji tresoči roki. Predobro jo 
je poznal, kajti tudi njemu so jo bili poslal i 
od škofijskega ordinariata in s položnico 

c . kr. poštne hranilnice jo je bilo treba 
plačati . 
Takrat se je moral od srca smejati tej 
tesni združitvi srednjega veka z dvajseti m 
stoletjem . 

Knjigi, v kateri je bilo črno na belem 
zapisano, kako se pograbi hudiča za vrat, 
je bila priložena položnica c. kr. poštne hranilnice. 
To je sililo človeka ne le, da se smeje,
temveč tudi da razmišlja . 

Takrat se je župnik seveda še lahko 
od srca smejal ubogemu hudiču, ki je dospel 
tako daleč, da se spravlja celo c. kr. poštno 
hranilnico proti njemu na noge. Danes p a 
je dobil zasmehovani hudič roke in noge, 

393 26 


pa še s prav težkimi parklji, in dolg , dolg 
rep, ki se vleče skozi mnogo, mnogo stoletij . 

Ko je po nalogu svoje cerkve zvesto 
varoval spovedni pečat, ker je molčal, ko bi 
bilo tisoč drugih govorilo, da bi se očistil i 
sramoteče obtožbe, ker je rajši trpel krivico , 
nego da bi jo komu prizadel , mislijo tore j 
že, da je obseden od hudiča ! 

Naenkrat je stal prečastni hudičev rotilec 
zunaj na hodniku. Prav krepko ga je 
obsedeni pahnil iz celice . „Izženite hudiča 
neumnosti iz svojih lastnih butic!” je rjovel 
hudič iz njega. 

Zopet je molil eksorcijant in se je postil , 
preden je začel novo rotenje. Ali zopet je 
bilo zaman, hudič ni hotel prelomiti molka. 
Končno je vrgel župnik celo brevir za njim , 
da je odskočila vezba. 

tistega časa je imel župnik mir. 
Vodja vaj je obupal nad njim, bičali ga nis o 
vet", hudič naj ostane v njem, ako mu ni 
preveč mraz v tej ječi. 

Niti oče prior ga ni več nadlegoval, naj 
plača zaostale stroške za hrano in stanovanje 
. Samo cerkveni hlapec rnu je dnevno 
prinašal pičlo hrano. 

Tako je ležal sedaj zapuščen na trdih 
deskah, drgetujoč od mraza. Razmesarjeni 
hrbet se ni mogel zaceliti v tej mrzloti. Da 
le ne bi bilo tega hrbta, tedaj bi vsaj ponoči 
lahko spal. Tako pa so bile noči grozne . 
Stokanje zvonov in enolično petje meniho v 

394 



na koru ni odmevalo več kakor služba božj a 
v njegovo celico. Oj Bog! Ako bi moge l 
slišati sedaj edin vrisk s hriba, ako bi moge l 
poslušati bobnenje slapa, ako bi začul eno 
samo planinsko pesem! Tedaj bi tudi on 
zapel veliko slavo božjo . 

895 264 


XXIV . 
Prijetna toplota je prevevala vse škofove 
pisarne. Ledene cvetke, ki so bile po


noči zrastle na velikih gladkih šipah, so se 
že tajale in polagoma so curljale kapljice v 
limaste posode . 

Akoravno je bil škof napram svojim duhovniškim 
uradnikom v vsakem oziru zelo 
varčen, vendar ni dovolil, da bi trpeli mraz. 
Velika bukova polena, s katerimi se je grelo 
ogromne peči , so itak dodajali državni 
gozdovi. 

Dela pa je bilo tukaj res več kakor 
dovolj. Ako bi bila cerkev božja vtemeljena 
na papirju, bi morali biti ž njo vse prav in 
dobro. V vsaki pisarni so bili štirje pulti in 
pri vsakem je pisaril duhovnik dannadan , 
leto za letom . Sten se sploh ni videlo. Spisi, 
naloženi na visokih kupih, so segali do 
okrašenega stropa. V visoke tisočake je 

396 


segala tekoča številka spisov in morda pre kosi 
letos škofijski konzistorij s število m 
rešenih spisov celo visoko c . kr. namestništvo 
in tako jasno dokaže, da ima cerke v 
boljšo vlado, nego država . 

Seveda vzdihuje mnogo bolnikov p o 

duhovniku , številne občine prosijo za jutranjo 
službo božjo . Vestni dušebrižniki s e 
moré z dvojnim in trojnim delom, ali škof 
ne more oddati niti enega posvečenih pisarjev. 
Najvažnejšega dušebrižnega dela v 
pisarnah se ne sme zanemariti . 

Tudi slučaj Hercog - Gospojna je velja l 
že mnogo papirja in črnila. Cel kup spisov 
je ležal na mizi kanonika inkvizitorja. Po 
treh mesecih je dozorela stvar za razsodbo . 
Ako bi bil župnik takoj priznal svojo krivico 
in se prostovoljno odrekel svoje župnije, 
bi se bilo prihranilo mnogo dela. 

Dobri prijatelji so mu bili svetovali , 
naj. ne razdraži škofa še bolj s tajenjem . 

Kdor ne sluša dobrih svetov, mora pa občutiti 
vso strogost cerkve. Dobri škof je bil 
napram takemu velikemu grešniku še pravičen. 
Sam ga noče obsoditi. Njegovo prečastito 
sodišče, ki se je danes zbralo po d 
njegovim predsedstvom, da sodi nevredneg a 
slugo cerkve, naj to stori . 

V zaprtem vozu v varnem spremstvu 
dveh menihov se je obtoženec ravnokar pri peljal 
iz samostana v škofijo. 

397 


S pravo slastjo je župnik dihal topl i 
zrak. Neizmerno dobro mu je delo to. Za 
vse drugo ga ni bilo briga . Samo toplote 
je hotel dobiti v svoje otrpnelo telo . 

Svetlo luč, ki je plavala skozi visoka 
okna, bi bil rad vsesal, kakor nežna cvetk a 
solnčne žarke spomladi. Saj je bil tudi on 
človeška rastlina, ki mora živeti samo v luči 
in toploti. Čutil je, kako je prodirala gorkota 
od živca do živca, od žile do žile, vse 
globokeje v obmrlo telo ; videl ni hladnih , 
strogih svojih sodnikov, gledal je le skozi 
okno na krasno zimsko krajino, tja črez 
sneženo drevje škofovega vrta in na bližnj e 
hribe. 

Skoro mehanično je odgovarjal na prva 
vprašanja, s katerimi ga je vzbudila inkvizicija. 


Ali boljinb'olj se je jel zavedati resnosti 
svojega obtoženiškega položaja . Že tako 
dolgo se ni ravnalo ž njim kakor z duhovnikom, 
da si je moral prav dopovedati, da 
je tudi on ravnotako duhovnik, kakor njegovi 
sodniki v rdečih talarjih, okinčani z 
zlatimi verižicami. Sreča je bila zanj, da ni 
bilo ogledala v dvorani, sicer sam ne bi bil 
več verjel, da je tudi on še duhovnik. Obdrgnjena 
obleka samostanskega hlapca, ki jo je 
imel na telesu, dolga brada, lasje brez nege, 
nesnaga na upadlem licu, rdeče oči, vse to 
bi mu bilo samo povedalo, da to ne more 
biti nekdaj tako srečni župnik iz Oospojne . 

398 



V tem je prodrla blagodejna toplota do 
srca ; samo v glavi je bilo še nekaj kakor 
kos ledu. Ali že je lahko povsem mirn o 
gledal svojim sodnikom v ()a. 

.. Misliti je moral na svojega tovariš a 
Ottingerja, ki bi se bil gotovo v tem položaju 
še smejal, ako bi bil videl na vrhu 
škofa v njegovi tolšči, poleg pa svojega 
nekdanjega župnika, sedanjega prošta 
Šusterja, starega in suhega. 

Da, stari prošt je doživel še ta dan 
pravice. Se živi pravičen Bog v nebesih ;
njegov naslednik v Gospojni ga je bil pripravil 
ob nekoliko tisočakov mučno prihranjenega 
denarja, ker je dosegel pri posvetni 
oblasti, da je moral on, bojevnik za cerkev , 
spraviti župnišče v Gospojni v red. 

Poleg Hercoga je sedel njegov odvet nik, 
profesor teologije, ki ga je bil škof do 


ločil, da zagovarja župnika , 

Ljubeznjivo je gledal ta zagovornik na 
svojega klienta ; zgovorno ga je rotil, naj 
prizna svojo krivico, pa mu je obljuboval , 
da doseže zanj lahko kazen. Ali zelo boječ e 
je gledal duhovni odvetnik na škofa saj bi 
ravno sedaj rad dobil kanonikat. Rimskeg a 
doktorja pač ne bi bilo dostojno, da bi šel 
za župnika kam na deželo. Zato je moral 
paziti, da si ne napravi škofa za sovražnika , 
ako se pretoplo zavzame za tako slabega 
duhovnika. Saj je vedel, da je cela seja l e 
komedija. Odločeno je bilo, da se liberalnega 

399 



župnika odstavi in kaznuje . Samo odkritosrčn o 
priznanje bi utegnilo rešiti hudodelca naj strožjih 
cerkvenih kazenskih sredstev . Ali zaradi 
moža, ki je bil vedno na glasu liberal nega 
duhovnika si ne more človek pokvarit i 
bodočnosti. Morda je ta naloga zagovor a 
sploh sama nastavljena past, da bi mogel oddati 
izpraznjeni kanonikat mlademu Ligvorjancu, 
ki je v kratkem času pridobil škofovo 
naklonjenost in je sedaj njegov tekmec. 

Ura v škofovi sodni dvorani je odbila 

četrt za četrt, čitalo se je spise in zapisnike ,
podajalo predloge in navidezne ugovore, 
skratka vso dolgo in dolgočasno pot cerkvenega 
kazenskega postopanja se je prehodilo 
s polževo hitrostjo, dasiravno je imel 
vsakdo jasno pred očmi cilj, ki ga je želel 
škof. To je izpoznal Hercog. Vedel je predobro 
, da je cela razprava samo formalna 
stvar. Zato je sedel na svojem mestu, kako r 
da mu ni cela stvar nič mar, kajti spovednega 
pečata ne sme prelomiti, brez tega pa 
ni zanj , rešitve, ako se ne zgodi naravnost 
čudež. Cudeži pa so stvar tiste cerkve, ki ga 
po svojem škofu toži : zanj se torej tudi 
čudež ne more zgoditi. 

Samo ko so prečrtali pod prisego izsiljeno 
Lenkino izjavo, da je mlinar Gros 
oče njenega nezakonskega otroka, je prišla 
hipoma nova življenska moč v župnikovo, 
po dolgem jetništvu oslabljeno telo Naenkra t 
se je vzprožil, oči so se mu zasvetile , glo


400 


boka in silno je dihal . Saj ga ta izjava reši, 

škofov sramoteči sum je žnjo pregnan . Sedaj 
je dolgi grozni zapor pozabljen in odpuščen. 
Z vso častjo se lahko vrne domu k svoj i 
ljubi občini, lahko zopet diha planinski zrak 
in gleda svoje gore. Da, pravični Bog ne 
zapusti svojih zvestih . In proti termu dobremu 
Bogu je grešil malodušno in brezupno ! Tod a 
tem vnetejši hoče poslej razglašati slavo in 
ljubezen božjo. Odpustiti hoče škofu in menihom 
vse muke. 

Toda v te srečne občutke so zadonele 
mirne škofove besede kakor se strese toča 
nad žitnim poljem : 

„Torej, gospod Hercog, kaj pravite k 
tej izpovedbi? Nosno ste poslali to osebo 
k svoji sestri, da je mogla tam skrivaj po roditi. 
Jaz, Vaš škof, Vas vprašam v imenu 
vsegavednega Boga : Ali je Jožef Gros oče 
tistega otroka? ” 

Z očrni, ki so bile ostre in rezke kakor 
bodeži je skušal škof preiskati obtoženčev o 
srce . Vedel je, da mora takemu pogledu ubežati 
vsaka laž. 

Tudi vsi prisedniki so gledali s skrajno 
napetostjo na župnika. Celo oba duhovna pisarja 
'sta zrla preko svojih zapisnikov na 
starega moža . Krčevito sta držala peresa med 
prsti. Kaj zapišeta pač sedaj? Prvi korak v 
prostost ali duhovno smrtno obsodbo ? 

Dolgotrajen, pošasten molk je vladal v 
škofijski sodni dvorani . Ničesar ni bilo sli


401 


§ati razen tikatakanja velike stenske ure v 

črnem okviru in dihanje, ki je sunkoma prihajalo 
iz župnikovih prs. Muha, ki se je skrila 
v spise, da prespi zimo se je zbudila ; brenčeč 
je zletela škofu mimo nosu in je butnila 
ob okno, da je padla omedlela na desko. 

Trenotek za trenotkom je uhajal in z 
vsakim hipom se je slabšal župnikov položaj. 
Zakaj ne odgovori takoj pošteno in 
iskreno, ako je nedolžen ? Drugega za drugi m 
je prepričal ta molk o njegovi krivici . V 
duhu so bili že vsi sodniki gotovi s svoj o 
sodbo . 

Polagoma, a enakomerno se je pobe šala 
župnikova glava ; oči so se mu skalile,
kakor da išče pomoči, so se obračale zdaj 
sem, zdaj tja. Ali v pogledu vsakega sodnika 
je čital vprašanje : 

„Zakaj ne govoriš, ako je govorila Magdalena 
resnico? ” 

Kaj je vse prebredlo v' tem kratkem in 
vendar tako dolgem času župniku po glavi ! 
Ali sme povedati resnico? Potrditi Lenkino 
izjavo? Ali ga ni svojo izpovedbo sama odvezala 
tajnosti svoje nekdanje izpovedi ? 
Sama je imenovala otrokovega očeta ; njemu 
torej ne more več škodovati, ako potrdi, ka r 
je 2e znano. 

Srce mu je utripalo, kakor da hoče počiti. 
Po žilah mu je bilo kakor kladivo, da 
se mu je vse treslo po glavi. V vratu mu 
je bilo suho, da ne bi bil mogel iztisniti od 


402 


govora iz njego. Težje kakor mlinski kamen 
mu je legel spovedni pečat na glavo in na 
srce. 

„In če velja živijenje, ne smeš povedati, 
kar si izvedel pri izpovedi . ” 

To je kratki in enostavni cerkveni zakon . 
In čeravno ga prav tista cerkev toži in biča 
ter mu jemije čast in svobodo, vendar se ne 
sme rešiti tako, da bi grešil proti njenem u 
najstrožjemu zakonu. 

Zaman je prosil njegov pogled pomoči 
pri zastopnikih cerkve. Toda sedaj so našle 
njegove oči prostorček za rešitev. Uzrl je 
križ, ki je stal za prisego pred škofom . 

In sedaj se je zopet zjasnilo njegovo 
oko, mirno je dihal in celo glavo je držal 
pokonci. Ako je njegov gospod in izveliča r 
potrpežljivo trpel , mora tudi on tako ravnati 
iz ljubezni do njega . 

Skof ni prezrl tega pogleda in še enkrat 
je vprašal : 

„Spričo našega križanega odrešenika 
Vas rotim, da izkažete čast resnici : Ali je 
JožefGros oče tistega otroka ? ” 

' Se enkrat je splaval duhovnikov pogle d 
od okrogle škofove postave, od purpurne, 
nad trebuhom močno napete obleke, od križa 
z briljanti, visečega na zlati verižici tja do 
gole Kristove prikazni na razpelu. Potem je 
pogledal škofu tako ostro v oči, da jih 
je moral pobesiti in odgovoril je s krepkim 
glasom : 

403 


„Kar je znano meni slabemu človeku, 
ni Jožef Gros otrokov oče. ” 

S temi besedami je izrekel sam sebi 
duhovno smrtno obsodbo . Sveti spovedni 

pečat mu ni dovolil, da bi govoril drugače. 
S tem pa je postavil tudi zvesto Lenko, ki 
je zapustila dunajsko službo njemu na ljubo,
ki je zanj delala, ki mu je posodila prihranjeno 
plačo, na laž. Spovedni pečat je zahteval 
to posredno obrekovanje . 

„Tedaj je Magdalena Zehetner podla 
lahjivka in samo službena tajnost preiskave 
jo more rešiti tožbe radi žaljenja časti pred 
posvetnim sodiščem. Tako hudobno, lažnjivo , 
krivoprisežno osebo ste Vi, duhovnik, trpeli 
leta in leta v svoji hiši —” Škofov glas se 
je sedaj izpremenil iz globokega ogorčenj a 
v ironijo, — „toda seveda, saj je bila Vaša 
mladinska ljubezen, tovarišica Vašega greha , 
mati Vašega otroka. ” 

Kurja polt je obšla prečastno sodišče . 
Tako pokvarjen duhovnik sedi pred njimi 
in dihati morajo zrak, ki ga je okužil on . 
Kaj je pomagalo, da je župnik Hercog zatrjeval 
svojo nedolžnost. Otrok je bil rojen 
v hiši njegove sestre, ki je bila celo detetova 
botra in ga je vzgojila kakor svoje. 
Najhujše pa je bilo, da je njen mož pre d 
škofovim inkvizitorlom, ko je prišel v hišo 
povsem nevljudno, zaloputnil vrata. Tako preziranje 
cerkvene avtoritete je žalostno zna


404 


menje propalosti obitelji, s katero je župnik 
v sorodu. Sad ne pade daleč od drevesa. 

Nikdar ni misliti, da bi bila sestra tako 
ravnala, ako ne bi hotela zakriti greh svojega 
brata. V tej točki se je torej izpoznalo 
župnika soglasno krivega — punktum. 

Saj ne bi bilo tako hudo, ako le ne bi 
bil tajil tako trdovratno. Saj se zgodi dosti 

često, da doživi duhovnik očetovsko veselje , 
ali bolje rečeno očetovske skrbi. Ali tedaj 
so krivci tako pošteni, da skesano priznaj o 
škofu krivico, on pa ne spravlja stvari niti 
pred duhovno sodišče, temveč jo na kratko 
reši z mesecem duhovnega zapora . 

Ali tedaj je prišla druga točka obtožbe 
na vrsto Ankino materinstvo . Tudi ta slučajne bi bil tako grozen, ako se ne bi bilo iz 
obsodbe v prvi točki izkazalo, da je ta oseba 
pravzaprav obtoženčeva hči . 

Tam ob steni je bilo naloženih vse 
polno spisov, v katerih se je lahko čitalo 
črno na belem, da so tekom let prišle dve , 
tri osebe, ali tudi njih več v dotiko z duhovniki. 
Glavno je bilo vselej, da ni prišla 
stvar v javnost. Ako se je dotičnik spokoril, 
tedaj je bila njegova krivica okopana v 
tistih spisih . Ali v tem slučaju se gre za 
krvoskrumbo . še groznejša je stvar, ker 
krivec taji, ker taji celo še po duhovnih 
vajah, ker ga niti najtemeljitejši poskusi iz preobrnitve 
v samostanu niso izboljšali . 

405 



Tudi sedaj ga ni pripravilo dobrohotn o 
prigovarjanje zagovornika do tega, da bi 
priznal. 

Zopet je začela dolgotrajna razprava. 
Od anonimnega pisma, ki je opozarjalo škof a 
na nezvestega duhovnika pa do preponižni h 
in velespoštljivih poročil župnijskega upravitelja 
Grosa se je prečitalo vse spise . 

Naenkrat, sredi enakomernega čitanja, 
je telebnil obtoženi župnik na tla, kakor bi 
ga bila strela zadela. Sicer se je čitalo tudi 
poročilo o Ankinem samomoru tako dolgo časno, 
kakor da se je govorilo o mrtvi 
mački ali za župnika , ki še ni vedel ni česar 
o smrti njegove varovanke, je bilo to 
poročilo udarec, katerega tudi tedaj ne bi 
bil mogel pretrpeti, ako ne bi bilo dolgotrajno 
jetništvo v samostanu popolnom a 
oslabilo njegovih živcev . 

Kaj mu je šlo vse po glavi tekom kratkega 
trenotka, ki je pobil njegovo telo ! 
Anka mrtva ! Samomorilka ! In on je bil morilec, 
ker ni pravočasno poskrbel za njo, 
ker ni smel govoriti in ničesar storiti zaradi 
spovednega pečata. Morilca je naredil iz 
njega spovedni pečat, ki mu ga je pritisnil 
zapeljivec na usta. 

Ako bi bil poslal takrat Lenkino hčer 
k sestri, kakor nekdaj njeno mater, tedaj — 
ako bi — ako bi — ali pred vsakim „ako ” 
je bil spovedni pečat — in sedaj ne more 
ničesar več misliti. 

406 


Kakor mrtev je ležal na tleh, s hrbtom 
naslonjen na stol. Dva škofova tajnika st a 
ga tako namestila, a roke, s katerimi sta s e 
bila dotaknila takega grešnika, sta takoj 
obrisala ob posvečeno duhovniško obleko . 

Seja je trajala dalje . Bila je že ena ura 
in sodniki so že hrepeneli po kosilu, ki se 
vendar ne bi smelo popolnoma ohladiti za


radi takega človeka. Ako bi bil takoj priznal, 
bi bil že vsakdo lahko pri mizi. 

Toda sedaj je prišel konec. Ta omedlevica 
— ako ni bila komedija — je ravno 
tako dokazovala župnikovo krivico, kakor 
samomor njegove priležnice . 

„V vodo je skočila, ker je bila sokriva , 
ker ni hotela preživeti sramote, da je postal a 
nosna od lastnega očeta in ker ni hotela 
pričati proti njemu. ” 

Župnika je zavest njegove lastne krivice 

končno pobila . Ako ne bi bila ta oseba njegova 
hči, ako ne bi bil njegov greh kriv 
njene smrti, čemu bi omedlel? Saj konča 
mnogo ljudi samomorilsko in noben duhovnik 
ne pade zato v omedlevico. Pobožn i 
upravitelj v Gospojni se ni onesvestil zarad i 
tega nasprotno . Z vsemi močmi je branil 
pravice svete cerkve in odrekel je samomorilki 
cerkveni pogreb . Odločno je protestoval, 
da se pokoplje tako osebo na pokopališču. 
Hvala Bogu, da ima cerkev še 
take duhovnike, ki izravnajo pohujšanje iup 


407 



nika, kakršen je Hercog, pred očmi sovražnega 
sveta. 

Ko je prišel končno zagovornik do besede, 
je bila za župnika res prava sreča, da 
je bil brez zavesti, kajti proti takemu zagovoru 
bi moral posredovati, kar bi bilo le 
pohujšalo njegov položaj . 

Po izkazih cele obravnave tudi duhovni 
advokat ni mogel dvomiti o krivici svojega 
klienta. Tudi se ne bi bil upal, izraziti naj manjši 
dvom, kajti tako bi bil prišel v nasprotje 
z vsegavednostjo škofa in to se ne 
sme zgoditi sedaj, ko je prosil za kanonikat. 

Skušal je opravičiti župnika s tem, da 
je navedel druge napake za vzrok njegoveg a 
globokega padca. 

0 duhovniku, ki je bil vedno svobodo umnega 
mišljenja, ki je posedal z brezbožnimi 
ljudmi v železniškem odboru, ki je 
pehal najboljše stebre stranke v občini v 
ozadje, da, ki se celo ni udeležil katoliškeg a 
ljudskega shoda, ki je dal protestantu prenočišča 
v Župnišču in je kosil ž njim ob 
eni mizi, o takem duhovniku ni bilo mislit i 
nič drugega, kakor da ga pusti Bog globoko 
pasti . 

Duhovnik, ki ni imel ljubezni do svete 
cerkve, ljubezni do svojega škofa, čega r 
plelbenito srce je globoko užalil s svojim 
trdovratnim tajenjem ; duhovnik takega srca , 
ki je bilo hladno in brez zanimanja za svete 
interese tiskovne družbe, ki ni daroval ni


408 



koli vinarja za volilni sklad — je moral od


preti svoje, od hudobnih časopisov zapeljan o 
srce, pregrešni zemeljski ljubezni. 

„Ako torej zasluži moj klient kazen — 
in da jo zasluži v polni meri . je nedvomno 

— tedaj jo zasluži predvsem kot liberalen 
duhovnik. Njegova svobodomiselnost, njegovo 
prosto, protestantovsko mišljenje, j e 
predvsem kaznjivo. Vse drugo je le posledica 
njegovega necerkvenega mišljenja in 
občudovati moram potrpežljivost našega obč e 
ljubljenega, premilostijivega, prečastiteg a 
višjega pastirja, ki je toliko časa trpel takeg a 
duhovnika v vinogradu Gospodovem. ” 

Posvetovanje duhovnih sodnikov ni bilo 
dolgotrajno. Ko je izrekel škof s svetim pogledom 
proti nebu „kriv je”, je bila kmal u 

izrečena soglasna obsodba na župniku, ki 
je težko sopeč ležal na tleh . To je bil jasen 
dokaz za pomoč svetega duha, ki so ga bili 
klicali začetkom seje z „veni sancte spiritus” . 

Kazen, ki so jo izrekli nad obsojencem, 
je določila, da se mu vzame župnijo ; obenem 
se je izreklo suspensis a sacris. Razpolaganje 
z osebo bivšega župnika se je 
prepustilo pravičnosti in dobri volji škofa. 

Zadovoljen z uspehom razprave je vsakdo 
pograbil na karton prilepljen vzorec molitve ; 
vsi so pokleknili in so skupno molili „Gratias 
agimus tibi Domine” . 

Kmalu ni bilo nobenega izmed prečastitih 
udov škofovskega sodišča v dvorani. 

409 27 


Stenska ura je že odbila pol treh in apetit 

o lakoti seveda ni govora pri kanonikih 
jim j.e požuril korake. Dolga svilnata kril a 
ob rokavih so jim frfotala ob urni hoji semtertja 
kakor golobove peroti . 
Potrpežljivo so poslušali strogi sodnik i 
doma kazenske pridige še strožjih kuhari c 
zaradi dolgega izostajanja . Samo škofov i 
pisarji so imeli še opravka s spisi in so se 
na tihem pogovarjali o razpravi. Svoje pre


pričanje je moral seveda vsakdo zatajiti. 
Mladi duhovniki so poznali prečastiteg a 
upravitelja Grosa že več let kot tovariša . 
Vedeli so, da je „štreber” prvega reda in 
poznali so tudi njegovo preteklost . Ali izreč i 
niso smeli svojih najtajnejših misli niti med 
seboj. Saj so imeli sami željo, da bi se povspeli 
in zato ni smel zaupati drug drugemu. 
Vsako neprevidno besedo bi se bilo gotovo 
že v prihodnji uri naznanilo škofu . 

Sedaj sta prišla tudi meniha, ki sta bila 
zjutraj pripeljala jetnika sem, da ga odpravita 
na škofov ukaz do dalnje odločbe zope t 
v samostan. 

S krepkimi rokami sta pograbila otrpnjenega 
na obeh straneh ter sta ga odvlekl a 
na dvorišče, kjer je bil voz že pripravljen . 

Hladni zimski zrak je zavel okrog 
smrtno bledega lica odstavljenega župnika 
in mu je spravil kri zopet v gibanje. Odprl 
je oči in menda se je zopet osvestil kajti 

410 



s svojimi slabimi močmi se je branil menihov, 
ki sta ga držala. Nikakor ni hotel 
sesti na voz. Toda štiri čvrste roke so kmalu 
užugale njegov upor. Dvignili so škofovega 
kaznjenca na voz, tudi oba meniha sta prisedla, 
voz se je zapri , kočijaž je švignil z 
bičem po konjih in drdraje se je odpeljal a 
kočija skozi duri škofove palače . 

Škof je vstal od mize in je gledal skozi 
okno. Se sedaj se torej upira ubogi grešnik 

njegovim dobrohotnim določbam . Ali on ga 

spokori! Kdor noče slušati, naj čuti . 
Cernu bi ga bil Bog postavil za škofa, ako 
ne bi srnel delati, kar hoče . 

Vse bolj se je voz bližal samostanu i n 
vse jasneje se je Hercogu prikazovala grozota 
njegovega položaja . Le ne nazaj v 

samostan! Rajši tolči kamna, rajši beračiti , 
le da bi bil svoboden! Kakor mrlič je sedel 
na svojem mestu . Ali naenkrat, preden sta 
mogla meniha preprečiti , je razbil okno in 
je klical na pomoč, kar je mogel. Ravnokar 
je prišel voz električne cestne železnice in 
kočija se je morala ustaviti. Kmalu se je 
zbrala radovedna množica okoli voza . Saj 
so vsi poznali kočijo, škofovega kočijaža in 
škofove konje . Električna se je že odpeljala, 
ali voz ni mogel dalje skozi množico. Meniha 
sta hotela besnemu duhovniku zatisniti 
usta, ta pa se je branil kakor vjeta divj a 
zver. „,Na pomoč ! Na pomoč!” je kričal, 
kar mu je dalo grlo . 

411 27° 


Na srečo sta prihitela dva redarstvena 
stražnika . S kratkimi besedami jima je dopovedal 
menih, da imata blaznega dullovnika 
v kočiji. Prvi stražnik je skočil na kozla , 
drugi je razgnal ljudi, in nekoliko minut pozneje 
je izginil voz za samostanskimi durmi , 
ki so se takoj zaprle. 

Upehani župnik sedi že zopet v svoji 

ječi, Bočim pije stražnik četrtinko samostanskega 
vina, ki mu ga je prinesel kletničar 
v sobo za razgovarjanje. 

Zvečer pa so časopisi poučili 1jedi, ki 
bi bili malone storili zakonito zabranjen o 
dejanje, ko so hoteli osvoboditi škofovega 
jetnika, da niso imeli prav Liberalni „Večerni 
list” je obširno poročal o globokem 
padcu župnika, ki je dal v Gospojni po 
tihotapskem jezuitu razbiti liberalen shod , 
socialno demokratični „Ljudski glas” je pa 
objavil dolg zapisnik grehov hudobneg a 
farja v rubriki „Zopet eden” . 

Samo klerikalni „Križni list” je storil 
najbolje , kar je mogel in kar je storil v 

vsakem takem slučaju : Molčal je. Ko je 
škof zvečer čital časopise, se je moral glasno 
smejati . Kaj takega še ni doživel . Vsi „proticerkveni” 
listi ga hvalijo . In za to čudno 
hvalo mora biti hvaležen odstavljenem u 
župniku. To brezbožna časopisje je torejle še boljše nego nezvesti duhovnik . 

L.-) ac-1 

412 


XXV. 
V Gospojni ljudje še vedno niso hoteli 
verjeti, da je odstavljen njih ljubljeni župnik. 
Saj je bil tako marljiv in dober gospod ! 
Zlasti ubogi, bolniki in šolski otroci so imeli 
dosti razloga za tožbo radi njegove odsotnosti 
. In da ga sedaj ne bi bilo nikoli več ? 

Res ni prišel več. Zadnjo nedeljo je 
prečital gospod Gros, ki je bili že imenova n 
za župnijskega provizorja, škofovo odstavljenje 
raz prižnico, ter je opominjal ihtečo 
občino prav medeno, naj pridno moli za 
ljubega dušnega pastirja . 

Ali že popoldan so se razširjale čudn e 
govorice o odstavljenem od hiše do hiše, 
ne da bi se poznal vir, iz katereg a 
so prišle. Sepetalo se je o težkih grehih 
župnika, o njegovih tajnih otrocih in vse 
slabe povesti je skrivnostno potrdil cerkovnik. 
Delal se je, kakor da vse, ali da noče 

413 


govoriti nič slabega o duhovniku . Vzdihova l 

je in zavijal oci. Odkar je bil gotov, da se 

stari župnik ne vrne več, se je čvrsto držal 
mlinarja, ki je moral porabiti vse, da b i 
dobil Avgust dobro župnijo. Ta pa je ostal 
previdno v ozadju in je prepustil očetu ter 
njegovemu dobremu prijatelju, cerkovniku , 
da pripravita polje zanj. Kvečjemu je dvigni l 
ramena kvišku, ako se je govorilo o starem 
župniku in je dejal : „Srno pač vsi grešni 
ljudje. ” 

Tako je izgubil župnik polagoma svoj e 

največje bogastvo v Gospojni : Cast pred 
občino in prijeten spomin. Na vse, kar je 
tukaj storil dobrega, je padla slana, ki j e 
uničila najlepše sadove njegovega dela . Ali 
po tem ni vpraševal ošabni župnijski pro vizor 
; ako le postane župnik, stori vse š e 
bolje nego njegov predhodnik. 

Toda moralični škodi se je pridružil a 
tudi gmotna . ° Vse v župnišču 'je bilo Hercogovo 
imetje. Vso opravo, konje, krave, 
krmo in vse nove poljedelske stroje, skratk a 
vse v hiši in v gospodarstvu je kupil on. 
Ko je bil imenovan za župnika, ni zapustil 
prejšnji gospodar niti žeblja v steni . Seved a 
je bil še mnogo dolžan hranilnici, pa svoj i 
sestri in kuharici Lenki. Doslej je odplača l 
samo en del hranilniškega dolga, ostale dohodke 
pa je porabil za ustanovitev ubožnice. 

Doslej je bilo seveda lepo za gospod a 
Grosa. Prav krasno je živel kot upravitelj 

414 


od župnikove lasti. Vozil se je z njegovim i 
konji in z njegovim vozom, prodajal je 
mleko od župnikovih krav, kuril je z njegovimi 
drvi, njegovo žito je oddajal v mlin 
in prost vseh posvetnih skrbi se je lahko 
popolnoma namenil svojemu poklicu . Sedaj 
pa je prišel od škofovskega konzistorija 
nalog, naj se proda župnikovo imetje , od 
kupnine naj se poplača njegove dolgove, 
ostanek pa naj se pošlje samostanu bosi h 
bratov, da se tam poplača hranbene troške. 

To je bila sitna reč. Toda skrbni oče 
župnijskega provizorja je znal pomagati. 
Pokupil je kar sam vse za ceno, ki ni iznašala 
niti polovice precenjevalne vrednosti . 

Prišli so pač tudi drugi kupci, toda te 
je znal tako obdelati, da so se preplašili in 
opustili vsak nakup. Z izkupičkom se j e 
ravno lahko poravnalo terjatev hranilnice ; 
župnikova sestra in Lenka sta ostali praznih rok. 

Zato pa je dobil mlinar za naravnost 
smešno ceno ves fundus instructus ter j e 
svečano izjavil, da daruje vse svojemu Ijubemu 
Gustlu, ako postane župnik v Gospojni . 

Lenka je bila sedaj ravnotako siromašna, 
kakor takrat, ko jo je bil mladi kaplan 
potegnil iz vode . Ne, še vse siromašnejš a 
je bila. Takrat je imela še svojo mladost, 
lahko je delala in si zaslužila kruh . Sedaj 
pa ni mogla s svojo leseno nogo niti beračiti. 
Samo vsako noč je s težkim trudom 
prikrevsala na grob svojega otroka, iz kate


415 



rega bi bila najraje s prsti izgrebla kamen , 

ki ga je bil bigotni oče postavil na gomilo . 

Taka oseba bi bila samo breme z a 

občino. Zato je prečastiti gospod župnijski 
provizor predlagal na prvi seji ubožniškeg a 
sveta, naj se jo izžene iz občine, v kater o 
ni pristojna. 

Tega predloga mu ni narekala neusmi


ljenost, temveč več višji duhovniški obziri , 
pred vsem škofova zapoved, ki je zahtevala , 
naj se čimprej odstrani oseba, ki je zapeljala 
župnika, iz kraja, kjer je povzročil a 
toliko pohujšanja. 

Gospod župnijski provizor je dobro 
vedel, da se je škof motil . Toda v času, 
ko bi bil sam rad postal župnik, se ni sme l 
pokazati nepokornega pred svojim škofom . 

Ozirati se je moral pa tudi na svojeg a 

grešnega očeta. On, duhovnik, mora rešiti 
dušo očeta, katerega spominja navzočnos t 
sogrešnice vedno na njegovo nekdanjo ljubezen 
. Zato je bil tudi svetemu spomin u 
pokojne matere dolžan, da odstrani to osebo, 
ker sicer bi lahko oče zaradi žive pozabi l 
na mrtvo. 

Udje ubožnega sveta, ki so bili izvoljeni 

še v času odstavljenega župnika, so pa č 
menili, da bi bilo prav, ako bi se pustil o 
staro Lenko še do smrti v ubožnici, kater o 
je bil ustanovil župnik. 

V takih razmerah je moral provizo r 
predložiti škofov nalog in znal je tako 

416 


uspešno govoriti o pokorščini, katero so 
kristjani dolžni škofu kot namestniku božjemu, 
da je ubožniški svet soglasno priporočil 
občinskemu odboru izgon . 

Ako je ne bi bil kaplan pred 27. leti 
potegnil iz vode, ne bi bila Lenka seda j 
obsojena na smrt od lakote. Ali naj seda j 

dokonča, v čemur jo je bil takrat prepreči l 
mladi duhovnik? Morda bi dobila teda jgrob poleg svojega otroka, od katerega s e 
ni mogla ločiti . 

Ali tega ni smela storiti . To je takra t 

obljubila kaplanu in če je tudi že davno , 
hoče vendar ostati zvesta obljubi . 

Kako dobro se je še spominjala na njegovo 
resno svarilo tam zunaj pri spovedi ! 

Ne, tega ne bode storila . Stari Bog, o 
katerem je tolikokrat pridigal župnik tam v 
cerkvi, živi vendar še in je ne zapusti . Četudi 
ne hodi več v cerkev, odkar se propoveduj e 
tam namesto o Bogu, le o njegovih namestnikih, 
o tistih namestnikih, ki so jo izgnal i 
iz župnišča, ki so jo ogoljufali za nje n 
zaslužek, ki so gotovo spravili tudi dobrega 
župnika v nesrečo in ki so pognali njenega 
otroka v smrt ! 

Poiskala bode še enkrat isto pot, kater o 

ji je bil v nesreči pokazal kaplan — k župnikovi 
sestri . 

Tovariši njene revščine so zbrali svoje 
beraške novčiče, da so ji mogli darovat i 
denar za pot. Sedaj se je pokazala nov a 

417 


župnikova železnica res kot sveto delo. Peš 
ne bi bila mogla iti zopet na pot kako r 
takrat. Edina noga ji je služila komaj do 
kolodvora, ker se v zadnji hladni noči n i 
mogla ločiti od groba, nad katerim ne bode 
mogla nikoli več moliti. Napol zmrznjena 
se je zjutraj vrnila s pokopališča v ubožnico. 

Bila je prav čudna procesija, ki se je 
pomikala od ubožnice polagoma proti kolodvoru. 
Pač niso nosilikriža spredaj, ali vseh 
štirinajst Lenkinih spremljevalcev je nosilo 
križ uboštva ali bolezni v srcu . 

Po zraku niso vihrale ponosne zastave, 
ali Bog je gotovo z veseljem gledal iz nebes 
na to kopico bede. Sveti novčiči, ki so jih 
reveži nabrali med seboj, da so mogli plačati 
vozni listek za Lenko, so veljali njemu 
gotovo več nego milijoni, ki jih je nabral 
škof za kakšno cerkev srca Jezusovega . 

Roke štirinajstih starih, potrtih siromako v 
ne bi bile spravile odhajajoče tovarišice v 
železniški voz ; ali dva čvrsta sprevodnika 
sta jo lahko in prijetno dvignila . In bila sta 
dva cerkvi sovražna socialna demokrata, ki 
sta vzela od cerkve zavrženo nekdanjo župnikov,
o kuharico pod svoje okrilje. 

Zalostna, kakor da se vrača od pogreba, 
je lezla mala družba zopetna hrib. „Vidite, 
župnik je vedno dejal, da se vidimo zopet 
v nebesih . In našo Lenko najdemo gotov o 
tam. Ako ona ne pride tja, 'tedaj tudi nobenega 
duhovnika ne bode gor.” S temi 

418 



besedami je tolažila slepa Lenka svojo su


šičavo spremljevalko . 

To posebno hvalo je gotovo najve č 
povzročila košara, v kateri je Lenka pre jdan na dan prinašala jedila iz župnišča v 
ubožnico. 

Mlinar je kupil sicer za svojega duhovnega 
gospoda sina vso opravo župnišč a 
prav poceni ; ali to košaro je gotovo popolnoma 
prezrl. V ubožnici je pač nihče ve č 
ni videl. 

Lenka še ni bila na cilju, kjer jo j e 
imela župnikova sestra ljubeznivo sprejeti , 
ko je že došlo v škofovo konzistorialno pisarno 
obširno pismo gospo finskega župnijskega 
urada . Preponižno je poročalo, da j e 
srečno odstranjena oseba, ki je povzročila 
v župniji toliko nesreče in koliko se je 
trudil preponižno podpisani župni provizor, 
da je še vedno nepokorna občina izvršila 
pravični ukaz prečastitega škofovega konzistorija. 
Mi z božjo pomočjo upa provizor , 
da pridobi še v dobi svoje provizure zapeljano 
občino s previdnostjo in resnostjo, 
največ pa z dobrim primerom , za korist i 
svete cerkve, da se tedaj lahko umakne 
vrednejšemu nasledniku. 

Kmalu je prišlo več starejših duhovniko v 
v Gospojno, da bi si ogledali župnijo, prede n 
prosijo za njo . Vsem je ugajalo lepo župnišče 
in vzorno gospodarstvo Skoraj vse p a 
je zastrašila ogromna svota, katero je za 


419 


hteval mlinar kot lastnik za fundus. Tirja l 
je več kakor trikrat toliko , kolikor je bi l 
plačal za vse. 

Tako je postalo že mnogo tekmecev 

prečastitega gospoda sina neškodljivih ; in 
če bi vendar kdo drugi dobil Župnijo , b i 
imel mlinar vendar osem do deset tisoč 
forintov dobička . 

Toda gospod provizor se je naredil v 

škofovih očeh že sam vreden te župnije . 
Skoraj po ves dan je sedel pri pisalni miz i 
in je tam izvrševal dušno pastirstvo. Utegnil 
se je celo močno razjeziti, če so ga poklical i 
k bolniku, da bi mu dal zadnje pomazanje . 
S tem je izgubil celo uro, ki bi jo lahko 
vse bolje posvetil cerkvi. Storil je pa res 
velikanske reči. Vsak teden je poslal naj manj 
po tri uvodne članke za škofovsk i 
dnevnik kot „poštnine prosto versko stvar ” 
uredništvu. Storil je tako, kakor drugi, da 
prihrani poštnino, pa tudi zato , da izpozn a 
škof tembo1je provizorjevo dušno gorečnost . 
Poročal je o vsem, kar se je zgodilo v oko lici 
svoje oblasti, in če je bila vpletena 
marsikakšna fina denunciacija njegovih zaupnih 
sobratov, ga ni pekla vest. Tako so 
delali vsi , ki so hoteli „priti naprej” ; prt 
škofu, ki je hotel vedeti vse, pač ni šlo 
drugače. 

Ob času velikonočnih izpovedij je povabil 
celo štiri jezuite na lastne stroške, da 
so imeli cel teden mision v Gospojni. To 

42Q 


je bilo velikansko, kaj takega ni storil še 
noben provizor . 

Skoraj vsako nedeljo je bilo žrtvovanje 
in cerkovnik je hodil z mošnjičkom okrog , 
da se je moglo pošiljati vsak teden prečastitemu 
ordinariatu doneske za raznovrstne 
,cerkvene svate". 

Katoliški društveni shodi so sledili drug 
drugemu in na vsakem je nastopil kot navdu
§en govornik za pravico in svobodo preganjane 
cerkve, kar so drugega dne točno 
poročali klerikalni časopisi . 

Že je bil rok za prošnje za izpraznjen o 
gospojinsko župnijo skoraj potekel in ponižni 
provizor še ni vposlal svoje prošnje. 
Bilo bi vendar nevarno, ako bi se bil sili l 
v ospredje. Njegovi mladi tovariši v konzistorialni 
pisarni so mu naznanili, seveda pod 

pečatom tajnosti, točno vsakega prosilca. 
Med njimi so bili stari, častitljivi župniki , 
ki so živeli po desetletja v revščini in pomanjkanju 
po oddaijenih, skritih župnija h 
kot zvesti Kristovi sluge ter so delali požrtvovalno 
in trpeli, o čemur seveda katoliško 
časopisje ni znalo poročati ničesar . 
Saj stari možje v službah ubogega ljudstv a 
niso sotrudniki cerkvenega časopisja . 

Pri vsaki priložnosti je pravil gospod 
Avguštin Gros, da je vse premlad in pre-
malo izkušen, ni vreden župnije. Ta cenena 
skromnost se mu je lepo podajala ; 

421 



s svojim očetom se je bil pa že davno 
zmenil za ves lepi načrt. 

Topot je posegel mlinar tako globok o 
v svoj žep, kakor sicer le v žitne vreče 
kmetov. Pet desetakov je dal marljivemu 
občinskemu slugu, poleg pa spis, ki ga je 
moral prepisati, potem pa nabrati nanj podpise 
po celi občini . 

Bila je prošnja škofu, s katero je cel a 

občina prosila na kolenih, naj se namesti 
prečastitega gospoda provizorja Grosa za 
župnika. Hvalilo se je seveda na vso moč 
njega, še bolj pa škofa, ki imenuje gotov o 
le najzvestejšega in najboljšega slugo cerkve 
za župnika. Spretno je bila vpletena tudi 
tožba nad provizorjem, tožba namreč, da ga 
vse prošnje cele občine niso mogle omehčati, 
temveč je izjavil, da bi sprejel župnij o 
le tedaj, ako bi mu ukazal božji namestnik. 

Poskrbljeno je bilo tudi za nekolik o 
primernih napak, da se ne bi mogel poroditi 
sum, da je provizor sam sestavil 
pismo . 

Občinski sluga je pošteno zaslužil svoji h 
petdeset forintov, ne le zato, ker je tekal 
neznansko pridno po celi občini od hiše do 
hiše in v kratkih dneh nabral sto in sto 
podpisov. Tu je dejal, da se gre za davčni 
popust, tam zopet, da je prošnja za ljubeg a 
starega župnika . Cital ni spisa nihče, podpisal 
ga je vsakdo. Po preteku nekaterih u r 
je bilo dovolj, zahtevati .podpis, ko je 

422 



toliko drugih podpisalo. Končno je pritisnil 
še občinski pečat, ki je ležal v pisarni, n a 
prošnjo in je dobil zato še posebe forint. 

Samo enega imena ni bilo na pismu ; 

mlinarjevega namreč . 

V strahu je čakal provizor na uspe h 
tega spisa. Ako se le ne posreči njego v 
načrt? Ako mu škof ne naloži, naj prosi z a 
župnijo? Komaj je pričakoval prihod pošte. 
Vselej je bil že četrt ure prej na pošti ; ali 
pričakovanega službenega pisma ni bilo . 
Čutil se je že kar nezmožnega, da bi spisa l 
kak uvodni članek. 

Res je potekel rok za vložitev prošnje, 
ne da bi bilo prišlo škofovo vabilo, naj s e 
provizor udeleži tekmovanja . 

To je torej plača za njegovo zvest o 
cerkveno mišljenje? Sedaj naj se gre pa š e 
škof solit, ali naj stori, kar hoče. Oče j e 
zmerjal škofa kakor Turek. Petdeset forintov 
— še enoinpetdeset jih je bilo pravzaprav — 
je bilo izgubljenih, kakor da jih je vrgel v 
potok. Najzanikrnejši fantalini so vendar-l e 
popje! Najrajši bi bil kar sam razrušil svoj o 
politično čitalnico. 

Prečastiti sin se je najprej umiril. Ako 
ni bilo sreče z župnijo v Oospojni, se mora 
pač truditi, da doseže drugače svoj cilj. 
Morda mu je določil Bog še boljšo župnijo . 
Saj je še mlad in lahko še počaka ; zato 
mora ostati pri škofu na toplem. Marsikateri 
duhovnik si je pokvaril z nepremišljeno jez o 

423 


zaradi takega zapostavljanja celo bodočnost . 
On pa je pri jezuitih ne le študiral, ampak 
se je tudi naučil kaj . 

Ponižno pismo škofu je imelo klju b 

čudnemu slogu nepričakovan uspeh . Izrekel 
je v njem svoje obžalovanje nad nekim 
spisom, ki ga je menda odposlala gospojinska 
občina brez njegovega znanja kratko vidni 
ljudje, ki jih je zapeljal prejšnji župnik , 
so se drznili, se vmešavati pri nameščenj u 
župnika v posle, s svetim duhom navda nega 
višjega pastirja. Tako je prišla svoboda 
svete cerkve v. nevarnost, četudi se 
ljudje niso zavedali greha, ki so ga storili . 
Končno je prosil preponižno odpuščanja z a 
grešnike. 

Dva dni pozneje je dobil provizor o d 

škofa nalog s poukazom na kanonično 
poslušnost, naj prosi za župnijo. Da pa ne 
bode prošnja nasprotovala cerkvenim predpisom, 
naj napiše za deset dni starejši datum . 

Sedaj je bila radost in veselje v žup


nišču in v mlinu. V očetovo srce se sicer 
še ni vrnila ljubezen do škofa, tem večj e 
pa je bilo njegovo spoštovanje modrosti in 
previdnosti duhovnega gospoda sina . 

Toda ne. Modrejši je vendar on, prak


tični oče, ki je svojčas izročil sina jezuitom 
v izobrazbo . 

424 


XXVI . 
Z blagim dihom je odpihnila pomla d 
ledeno skorjo z malega okna, izza katereg a 
je sedel nekdanji župnik Hercog v samo stanski 
celici. Slišal je že žgolenje ptičko v 

o svobodi iz samostanskega vrta ; sam pa 
je bil še vedno jetnik. Kakor takrat, ko je 
prvikrat pogledal skozi to okno, je plaval 
dim iz tovarniškega dimnika liki črn komet 
čez jasno nebo ; sam pa je sedel nepremičn o 
na svojem ležišču. Velikonočni dnevi so 
mu bili tako malo sveti, kakor božični . 
Vedel je le še, da se menjata dan in noč , 
ali kdaj mine teden ali mesec, tega ni moge l 
več razločevati v svoji obupni samoti . 
Ako ne bi mislil na lepe gore. ako se 
ne bi spominjal na preteklost, ki jo j e 

pozIačevalo povračanje misli, bi bil mora l 
verjeti, da je tukaj zaprt vso večnost . 

Kako hitro so minevali dnevi svobode 
v delu in v molitvi! Sedaj pa ne sme ve č 

425 28 


delati in ne more več moliti . Komu naj 
moli? Bogu, čegar namestnik ga drži v ječi ? 
Svojemu sotrpinu , svetemu Janezu od 
Pomuka? Saj je vedel, da niso umorili tega 
češkega svetnika zaradi spovednega pečata , 
temveč iz političnih razlogov . 

In vendar je molil . Seveda je bila pred 
njegovo cerkvijo tudi ta molitev pregrešna . 
Molil je samo za samomorilko, ki je morala 
umreti, ker ni pravočasno prelomil spovednega 
pečata. 

Pomladni dnevi so bili jetniku prava 
blaginja. Postavil je mizo k oknu, stopil 
na njo in po cele ure je gledal v samostanski 
vrt . Mnogo sicer ni bilo videti tam, 
toda ubogemu jetniku je napravilo nekoliko 
glav solate ter poganjajoče kromirjeve kal i 
toliko veselja, kakor potniku v svobodi ves 
planinski svet. Za oglom je moral biti 
jablan, kajti veja se je raztezala svobodno 
v zrak in kmalu je doznal na tej veji vsak i 
list. Ko je prilezla gosenica in pojedl a 
nekoliko listov, bi bil najraje zaplakal. Niti 
posameznega drevesnega lista ne more rešiti ! 

Ako je bil tak dan krasen v primeri z 
groznimi zimskimi dnevi, so bile noči brez 
upanja tem žalostnejše. Tedaj so prihajali 
duhovi na obisk. Ne tuji duhovi iz samostanske 
grobnice, temveč dobri in hudobni 
ljudje, ki jih je bil srečaval na duhovniški 
poti, ki so hodili ž njim ali pa so se mu 
postavljali v okom. 

426 


Ni bil sam tudi duh? Kaj ni bil du


hovnik v njem že umorjen? Kakor duh i z 
grobnice se mu je prikazal prejšnji gospo


jinski župnik, gledajoč ga s suhimi očmi , 
pa je položil prst na usta, kakor da mu hoče 
pritisniti goreč pečat na ustnice . Potem so 
prišli : Lenka v dolgi, mokri halji, mrtvi Miha 
iz žage s krvavim nožem, tihotapski mlinar,
cerkovnik z nabiralnikom ; potem je prišel 
duhovski sobrat Avguštin. Odet z veliko 
ovčjo kožo je kazal zobe kakor volk, njemu 
pa so, bile roke zvezane in ni se mogel braniti. 
Cutil je celo vroči dih iz ust, ki so mu 
bile raztrgale najljubšo ovco . Za njim j e 
vstopil škof in je napolnil celico s svojim 
telesom tako, da se je ves plašen stisnil ob 
mrzli zid . 

Toda najstrašnejši je bil vsako noč 
obisk njegove sestre. Po vseh kotih je iskala, 
pa ga je gledala strogo in je vpraševala z 
jasnim glasom : „Kje je moje dete? Kje je 
Anka , ki sem ti jo zaupala? Ali mi nisi 
zastavil duhovniške častne besede, da jo 
bodeš varoval kakor zenico v očesu in branil 
nesreče? . . . Kaj? Spovedni pečat je kriv ? 
Mar je spovedni pečat svetejši nego človeška 
sreča in človeško živIjenje? Ali velja 
več, kakor moška beseda in duhovniška 
čast? ” 

Potem je prišel gldboko, globoko kako r 
iz groba znan glas : ,,Mati, saj že prihajam . 
Saj si ti moja mati, četudi 1judje ne ver


427 


jamejo. Kajne, da si moja mati. Sicer bi 
bilvendar Gustel, moj Gustel, moj brat; on 
pa me je ljubil vse drugače kakor brat. " 

Počasi in težko se je dvignil obraz s 
kamenitega poda, obraz, smrtnobled, pokrit 
s pajčolanom iz mokrih las. Z mrtvaškim i 
očrni je zri zdaj na župnika, zdaj na sestro . 
Kje so rože, ki so nekdaj cvetele na tem 
veselem licu? Kakor ledena zona je preletelo 
po župnikovem drhtečem telesu . „To 
je tvoje delo,” je dejala sestra z jeznim i 
očmi in je izginila. 

Mrtva prikazen pa se je dvignila popolnoma 
iz poda, polagoma se mu je približala, 
položila je svojo mrzlo roko na 
njegova usta in pečat na ustnicah se je izpremenil 
v led. Mraz je silil vse globokej e 
v staro telo, da je srce zaradi mraza koma j 
še utripalo. 

Samostanska ura pa bije in bije, al i 
medtem ko bije dvakrat uro, leži vsele j 

večnost nezakrivljenega prokletstva . 

vse druge duhove je našla cerkev 
formulo za zaklinjanje, ali te duhove, ki so 
prihajali mučit njenega prokletega, zvesteg a 
hlapca, je sama priklicala iz grobov . 

Ta od Boga in ljudi zapuščeni duhovni k 
je moral postati celo v jetništvu še kamen 
zgage za cerkev. Zaradi njega bi se bila 
malone raztrgala lepa vez med škofom in 
med redovniškim domom . 

428 


Menihi so bili umevnega mnenja, da 
bi moral plačati škof za svojega jetnika v 
samostanu hrano in stanovanje. Duhovne 
vaje in poskuse izpreobrnitve so itak veledušno 
izvršili brez plačila . 

Začetkoma je škof tolažil menihe, da 
se pokrije itak vse stroške iz ,župnikoveg a 
premoženja ; zastavijo naj le dober račun. 
Ko se je pa pokazalo, da se je pokrilo po 
prodaji župnikovega inventarja v Gospojni 
komaj njegove dolgove pri hranilnici in da 
ni ostalo novčiča za njegovo prehranjevanje 
v samostanu, je priznal tudi škof, da 
je bil Hercog pravi lopov, ki ni znal ravnati 
z denarjem . Jasno je bilo, da skrbi župnik, 
ki se ne zna brigati za svoj lastni denar, še 
slabše za duše, ki mu jih je zaupala cerkev . 
In takega človeka , ki ne zna gospodariti s 
svojim imetjem, je hotel imenovati za oskrbnika 
svoje pristave! Lepo bi ga bil znal 
ogoljufati ! 

Z eno besedo, to je bil nov dokaz za 
trdovratno zatajevano župnikovo krivico . Kam 
bi bili prišli dohodki njegove župnije ? 
Grešna 1jubezen je razsipala sveto cerkven o 
blago. Nova šola in ubožnica niste veljal i 
župnika niti novčiča. Za take posvetne svrh e 
ne sme porabiti duhovnik denarja, ki ga je 
zaslužil v cerkveni službi , in za cerkven e 
namene ni storil župnik takorekoč ničesar. 
Katoliško strokovno društvo, družba za boj 
proti protestantizmu, katoliški volilni sklad, 

429 


katoliška šolska družba in enaki zavodi bo


jujoče se cerkve so zaman čakali na kakšn o 
podporo od izgubljenega sina . Samo podpornemu 
društvu za uboge duhovnike j e 
dajal vsako leto izdatne zneske . 

In takega lopova, ki je bil štirideset le t 
duhovnik, pa ni niti toliko prihranil, da b i 

mogel plačati samostanu svoj grah, naj hranijo 
zastonj? Zato vendar cerkev ni ustanovila 
samostanov. Ali zaradi takega človekane sme trpeti cerkvena sloga škode . Škof i n 
samostan sta sklenila ugovor ; škof je plača l 
za svojega jetnika vsak dan dvajset novčičev ,
samostan pa je napravil s tem še precejdobťo kupčijo. Najbolje pa je uplival ugovor 
na župnika ; poslej je imel vsaj mir pre d 
vsiljivimi poskusi izpreobrnitve, s katerim i 
so ga doslej neprenehoma mučili menihi . 

Že večkrat je samostanski predstojnik 
preponižno opomnil škofu, da je nesrečn i 
duhovnik zrel za blaznico . Mnogo drugih 
duhovnikov, ki so bili poslani v samosta n 
na opazovanje, se je vzelo na samostanskem 
dvorišču v zaprt voz ter se jih je odpeljalo 
v norišnico, dasiravno ni bilo na njih tako 
napadnih znamenj duševne abnormalnosti ,
kakor na tem melanholičnem župniku . Toda 
z oddajo v blaznico ni soglašal škof. Taka 
kazen bi bila za zakrknjenega grešnika vs e 
premajhna. 

In vendar bi bil škof s svojim ljubezn i 
polnim srcem še sedaj pripravljen, vršiti 

430 


milost. Velikega grešnika bi bil pomilostil 

na norišnico, ako bi se bil končno skesan ' 
povrnil k njemu . To bi bilo gotovo posebn o 
znamenje škofove dobrote. Saj je blaznica,
pravi raj v primeri z jetništvom v samostanu . 
Bolje je, živeti med norci, kakor telesno i n 
duševno obumirati v nemi samoti. V norišnici 
se dobi vsaj pošteno hrano, ker mor a 
plačati država za škofovo žrtev. Seveda 
okrevanja tudi tam ni za duhovnike, ki ji h 
pošlje škof. Se vsak duhovnik je umrl tam. 
Ali tam bi se bilo morda vsaj lahko pobegnilo, 
kar je v samostanu povsem ne mogoče. 


Ali tudi za to ceno ni mogel odstavljen i 
župnik postati lažnjivec. Da si olajša svoj 
grozni položaj, se ne more priznati kriveg a 
greha, ki ga ni zagrešil . 

Toda ravno ta stalnost mu je imela povrniti 
svobodo. Saj bi bil lahko tako hudoben, 
da bi živel še mnogo let. Kakšen 

račun bi bil to, ako bi moral plačevati ško f 
dan na dan po dvajset novčičev zanj samo stanu! 
Itak mu je povzročil že preveč nepotrebnih 
stroškov. Zato pa je imel postati 
sedaj primerno sredstvo za višjo čast božj o 
in za poveličevanje svete cerkve . 

Cilj, ki ga je hotel doseči, je bil v škofovih 
očeh tako dober in koristen, da je bi l 
sedaj še vesel, da je dobil tako ceneno, 
sredstvo v roko. 

431 


Izvršiti je hotel funkcijo, za katero ni 

imel izmed stoterih škofov eden priložnosti . 
Pokazati je hotel svojemu duhovništvu, kako 
zna kaznovati škof, kadar nalete njegove 
ljubezni polne svaritve na gluha ušesa. S 
primerom je hotel druge duhovnike varovat i 
podobnih zmot. 

Vroče solnce avgusta je zorelo po deželi 
sadje na drevju, po mestu pa je delalo 
prah po cestah in ulicah . Sole so bile zaprte, 
po vaseh pa so imeli ljudje toliko 
opravka, da niso imeli niti časa za bolezen. 

To je bil najpripraveejši čas za duhovn e 
vaje duhovništva. Mnogo sto pisem je odletelo 
iz škofovske pisarne po deželi. Nekatera 
so obsegala vabilo, večina pa strog 
ukaz, da pridejo duhovniki dne 6. avgusta 
ob dveh popoldan na petdnevno duhovno 
vajo v samostan bosonožcev . 

Če se že noben duhovnik ni drznil , 
prezreti škofovo vabilo, bi bilo naravnos t 
-nezaslišano, ne slušati neposredne zapovedi. 

marsikdo, ki bi bil sicer prišel prosto voljno, 
je odšel brez koristi z vaj, ker se 
jih je prisiljen udeležil. 

Ako ne bi bil Hercog že napram vsem u 
ravnodušen, bi bil opazil, da hodi nekaj dn i 

mnogo več nog po hodniku, kakor navadn o 
in da se sliši razven klopotanja sandal tudi 
'škornje po tlaku ter semtertja prav krepke, 
.gosposke korake. 

432 


In če ne bi bil preslab, pa bi mogel še 
splezati na mizo in gledati skozi okno, kakor 
spomladi, bi bil opazil na svoje začudenj e 
mesto rujavih kut skoraj same črne talarj e 
po vrtu. Da, opazil bi bil celo lahko posameznike, 
'ki so se skrivali za staro šaro po 
hodnikih in so tam kljub strogi škofovi pre povedi 
kadili smotko . 

Med temi nepokornimi grešniki pa ni 
bil novoimenovani gospojinski župnik go spod 
Gros . Nasprotno . Hodil je kakor svet i 
Alojzij, pobešal je oči in bil je videti tako 
izgubljen za svet, kakor da ne misli na svoje 
svete konje in krave ter na dobro žetev, 
temveč samo na pot v nebesa. Najti pa je 
znal vedno pot, ki ga je pripeljala v bližino 
škofa, da se je lahko prepričal o posebni 
svetosti svojega ljubljenca. 

Bodisi da je bila duhovniška bratovsk a 

jubezen, ali pa je bil namen, da se povrne 
za sveto škofovsko funkcijo določenemu 2upniku 
Hercogu potrebno moč : tudi ta nevredni 
duhovnik je dobival sedaj vsak dar 
z mize prečastitih gospodov eksorcizanto v 
prav dobro hrano. Celo kozarec vina je zablodil 
vsak opoldan in večer v njegovo jetniško 
celico. 

V četrtek popoldan, ko so se vsi, od 
škofa do najmlajšega kaplana izpovedoval i 
pri menihih, sta prišla celo dva samostansk a 
brata k njemu. Prvi je nosil duhovniško 
obleko, drugi pa je imel škarje in britev. 

433 


Ta je imel težko delo, ko je hotel odstraniti 
župnikovo dolgo brado iz globokih gu b 
njegovega lica. Toda posrečilo se mu je izvrstno 
; saj je bila njegova služba, da je 
vsaki mesec obril glave menihov. 

Samo dolgih las se ni dotaknil, pač pa 
mu je izrezal na glavi veliko okroglo tonzuro, 
da ni mogel imeti lepše niti škof. Celo 
nohte so mu porezali . In ko je prinesel služeči 
brat tople vode, da se je umil in ko 
so mu oblekli duhovniško obleko, je bil 
podoben staremu župniku z dežele, ki je bil 
posvetil celo svoje življenje službi človeštva , 
pa gre sedaj v pokoj. 

Prejšnega gospojinskega župnika pa č 
ne bi bil nihče izpoznal, tako se je svobodni 
sin planin postaral v treh četrtletjih 
jetništva. 

Ali vse to se je zgodilo brez besede . 
Saj je bil molk dolžnost v samostanu . Samo 
fin smehljaj je odgovarjal na župnikova vprašanja. 


Mislil je že, da se mu odpro sedaj tudi 

vrata ječe. Mičvrstoso sezaprla. Samo šebesedo 
je izrekel menih s posebnim pogledo m 
in s smehljajem na ustnih : Jutri. 

Torej jutri bode zopet dihal zrak svobode. 
Jutri bode zopet človek med ljudmi 
in duhovnik . Saj so mu povrnili ljubljeno 
duhovniško obleko. Jutri! Jutri! Torej se je 
vendar prepričal škof, da je nedolžen, ne 
da bi bil moral prelomiti spovedni pečat ? 

434 


Jutri! — Jutri se lahko povrne kot dober 
pastir k svoji ljubi o bčini. Jutri vidi zopet 
svoje ljube šolarje . Jutri, jutri pohiti k svojim 
bolnikom. Pač je še slab, ali domači zrak 
ga okrepča kmalu . Jutri — jutri — da bi 
le že bilo jutri! Vse, kar je bilo, izgine 
jutri. Danes vidi res samo majhen košček 
neba, a jutri se nasmeje ves obok nad njim . 
In iz višnjevih nebes bode gledal nanj ljubi 
Bog. Ljubi Bog! Da, kako je mogel postati, 
tako maloduš'en. Stari Bog živi še in ne zapusti 
svojega zvestega služabnika . 

In sedaj je padel na kolena in vroča . 
molitev hvalečnosti se je dvignila iz njegovega 
srca k Bogu , ki ga jutri osvobodi. 
Drhteče ustnice so šepetale sveto obljubo , 
da ostane otrokom Boga tam v hribih do zad njega 
diha dober namestnik nebeškega očeta . 

Jutri — jutri — ta beseda je storila, da 
je sedaj pobožno molil celo za škofa, ki mu 
je prizadel toliko gorja samo iz svete vneme 

za čast cerkve. Tudi svojemu škofu hoč e 
služiti vedno zvesto in pošteno. 

Jutri — jutri — ta beseda je vstvarjala 

čudeže v duhovnikovi duši. Samo enega čudeža 
ni mogla narediti, mrtvih ni mogla 
obuditi v življenje. Anka je mrtva in tudi 
jutri je ne vidi žive ; ali tisti Bog, ki je tako 
usmiljen ž njim, se usmili gotovo tudi zadnje 
žrtve neprelom1jenega spovednega pečata . 

435 


Ko je prinesel samostanski kuhar zvečer 
'lastnoročno žtipniku večerjo, sestoječo iz rakove 
juhe, p'eč'enke, piščancev in pol litra 
vina, v celico, ga je našel še molečega na 
kolenih. Zadnja noč jetništva ni imela več 
grozot. V tej noči so izostali stari duhovi . 
Samo angelj miru je bdel pri njem. In sa m 
je bil buden ter je poslušal vsak udarec ure 
z razkošjem ; saj ga je približal vsaki trenotek 
uri odrešenja . Oh, kako je znalo staro 
srce zopet utripati! Upanje in radost sta 
dala leni krvi nova moč. Ravnokar je na 
zvoniku polagoma odbilo polnoč. Blažen i 
dan povrnjene časti je torej napočil . Se je 
zmolil „Tebe Boga hvalimo”, potem je polagoma 
blago zaspal in sanje so ga odnesle 
že sedaj v njegovo ljubo Gospojno . 

Vzhaja joče solnce ga je našlo že pripravljenega 
na odhod iz celice . Vsa groza 
je izginila sedaj. 

Toda ure čakanja so biledolge; mrzlično 
razburjenje mu ni dalo niti moliti. Končno 
se je zavrtel ključ v zarjaveli ključavnici 
dva meniha, pater prior in niegov nekdanji 
vodja duhovnih vaj so vstopili ; govorili niso, 
ali njih pogledi niso bili tako strogi, kako r 
nekdaj . Dali so mu znamenje. naj gre 
njimi. Z zadnjim pogledom se je ozrl Hercog 
po mračni celici, kakor navidezni mrlič po 
krsti. iz katere so ga ravnokar dvignili . Korakali 
so po nizkem hodniku, v katerem je 
slabo dišalo po trohnobi ; ki so prišli okoli 

436 


vogla, je izginil smrad že izza mnogih let


nezračenega hodnika in župniku je zadiša l 
znani, posebni duh zakristije. Prior je odprl 
težka široka vrata iz hrastovega lesa, okra šena 
s starinskimi rezbarijami, ki so imele 
v sredi ime Jezusovo . 

Končno — izza tolikih mesecev je sta l 
župnik zopet v preddvorju svetišč/a, v zakristiji. 
Na dolgi mizi je bila pripravljena svet a 
mašniška obleka in nad njo kelih v odprt i 
omarici. 

Tja sta meniha odpeljala starega duhovnika. 
Toda voditi jima ga ni bilo treba . 
Poln hrepenenja je hotel kelihu naproti, ki 

ga že toliko časa ni držal s svojimi posvečenimi 
rokami . Danes sme zopet žrtvovat i 
sveto žrtev ; nič več ni dvorna, kajti menih a 
sama sta mu pomagala, obleči sveto obleko . 
Humerale si je sam položil čez rame, alb a 
ga je odela z bleščečo belino kakor snegplanine, krepko je stegnil okoli bokov cingulum, 
čegar konce mu je dal prior v roke , 
manipel je djal na levo roko , poljubivši 
pobožno križ na njem . Stola, znamenje duhovniškega 
dostojanstva, si je obesil okoli 
vratu in jo je prekrižal na prsih. Končno 
mu je dvignil vodja duhovnih vaj kasul o 
nad glavo in med molitvijo jo je privezal 
Hercog, dočim je postavil prior kelih pre d 
njega. 

Tako je bil pripravljen za sveto žrte v 

in je čakal na preblaženi trenotek, ko mu . 

437 


bode dovoljeno, da stopi pred oltar. Z roko 

je potegnil preko čela, kakor da hoče pre gnati 
neprijeten spomin. Kaj niso bile sam o 
morilne sanje, ki so se lagale, da je pre gnan 
od oltarja? Kaj ni šel še včeraj n a 
sveto Kalvarijo ? 

Naj zadene duhovnika še tako težk o 

zlo, naj pride v najstrašnejšo nesrečo, pre d 
božjim oltarjem izgine vse kakor megle pred 
toplimi solnčnimi žarki. Zato je izginilo tudi 
vse gorje zadnjih let pred svetostjo žrtve,
ki jo bode Hercog žrtvoval sedaj. Pobožno 
kakor svetnik je molil praeparatio ad missam. 

Skozi malo špranjo v vratih je pogleda l 

oče prior v cerkev, kjer je delil škof iz zla tega 
keliha duhovnikom sveto obhajilo, k o 
je bil najprej sam zavžil telo in kri gospoda 
. 

Vsaki duhovnik je moral najprej polju biti 
škofovo roko, ki je držala sveto hostijo . 
Marsikateri župnik je v pobožnosti pozabil 
na to, ali škof mu je pomolil roko tako 
krepko pod nos, da se je moral spomniti 
vsak, da je prva škofova maziljena roka, pote m 
šele Bog v njej . Končno je napočil tud i 
za župnika Hercoga srečni trenotek. Z obem i 
rokami je prijel za kelih, globoko se j e 
priklonil pred križanim izveličarjem ter je 
molil iz globočine srca : „Introibo ad altare 
Dei” . 

Tudi največji cerkveni svetnik, ki gr e 
vsaki dan k oltarju, ne bi mogel moliti tak o 

438 


pobožno in hrepeneče, kakor priprosti kmetski 
duhovnik, ki je bil že skoraj celo leto 
odgnan od žrtvenika . 

Pa kakšno čast so mu izkazovali! Namesto 
ministranta sta ga spremila oba meniha 
k oltarju. Da, še mnogo več časti j e 
užil. V dveh dolgih vrstah je stalo mnogo, 
mnogo duhovnikov in vsaki je držal goreč o 
svečo v roki . To je bilo še bolj svečano, 
kakor takrat, ko je stopil prvikrat kot mla d 
duhovnik z utripajočim srcem pred oltar . 

Solze ginjenja so mu prišle v oči, da 
so številne luči kar migljale in gotovo ne 
bi bil prišel naprej, ako ga ne bi bila peljala 
meniha. 

Bilo ga je sram take časti in ponižno 
je obrnil pogled k zemlji. Ako so tako ho-
tell popraviti na nje ,p storjeno krivico, j e 
bilo vendar preveč. Cutil se je itak že bogato 
naplačenega, ker je smel držati zopet 
kelih v svojih rokah. To je mogel storit i 
samo škof, ki mu je hotel dati v svoji ve liki 
pravičnosti javno zadoščenje za prizadeto 
krivico. Toda po njegovem okusu to 
res ni bilo ; izza take dolge ločitve od oltarja 
bi bil najrajši s svojim Bogom povsem sa m 
v slavnostni tišini . 

In zares : Sam škof je bil tam na svojem 
visokem prestolu . Toliko milosti neb i 
bil župnik pričakoval ; oči so se mu napolnile 
s solzami in iz srca se mu je dvigala 
k nebu molitev za blagoslov nad škofom . 

439 


Meniha ga vodita ravno k škofovem u 

prestolu. Ali mu hoče pritisniti škof celo 
poljub miru na čelo? Mar proglasi ško f 
javno njegovo nedolžnost, preden stopi pred 
oltar? Premagan od občutkov hvaležnost i 
in spoštovanja je padel na prvi stopnici 
pred tronom na kolena . Ali meniha sta g a 
dvignila in odpeljala na najvišjo stopnico . 
Hercog je hotel poljubiti svojemu škofu 
roko ; toda hitro mu je ta odtegne, kako r 
da bi izgubila posvečenje vsled duhovnikovega 
poljuba . 

Z obemi rokami je škof pograbil kelih , 
iztrgal ga je župniku iz rok, pa ga je iz


ročil očetu priorju, ki ga je postavil na miz o 
poleg,, razpela. Kaj se godi ž njim ? 

Skof mu trga sveto mašno obleko s 
telesa. Kos za kosom, kakor jo je oblekel 
šele pred eno uro. Vezi kasule so se zlomile, 
alba se je na priorjevo žalost raztrgal a 
v krpe. 

Župnika je lovila omedlevica . Prevare 
najlepšega upanja ni moglo pretrpeti njegov o 
v dolgotrajnem jetništvu oslabljeno telo . 

Na srebrnem krožniku je dvignil škofovski 
ceremoniar škarje s pozlačenimi roči . 
Škof je strigel po župnikovi glavi, da s o 
padali beli snopiči las po tleh. Tej cerkveni 
ceremoniji je bil namen, odstraniti tonzur o 
z glave, na kateri je bila šele dan popre jizrezana, da ne bi mogel nihče izpoznati v 
tem človeku bivšega duhovnika. 

440 


Toda župnik ni čutil več tega onečaščenja 
svoje duhovniške glave. Tudi ni 
vedel, da je prijel menih njegovo roko i n 
jo pomolil škofu, dočim ga je še drugi podpiral 
. 

Na srebrnem krožniku v ceremonijarjev i 
roki je ležal sedaj ostro nabrušen nož 

Ko pa je začel škof s tem nožem strgati 
kožo župniku s posvečenih prstov, ga 
je spravila mučilna bolečina zopet k zavesti . 
Roki sta se hoteli iztrgati, ali meniha sta j u 
držala kakor s strojnimi kleščami . Odstavljeni 
duhovnik mora za vedno izgubiti sposobnost 
za dotiko svete hostije.. Zato ni 
smelo ostati na njegovem, za cerkev izgubljenem 
telesu, nič posvečene kože. Za škofa 
pa je bila cerkvena ceremonija degradacij e 
težak del njegove naloge. 

Ne, da bi se mu bil smilil ubogi 
grešnik, ki si je prislužil kazen s svoji m 
vtajevanjem. Ne, da bi ga bila ganila nje


gova bolečina, ko je z ostrim nožem prerezaval 
fine živce in žilice na koncih prstov. 
Nezvesti duhovnik je prizadel njegovemu 
škofovskemu srcu mnogo več bolečin s svojo 
nespokorjenostjo. 

Ampak to delo je zahtevalo največjo 
paznost, kajti kri ni smela teči pri te m 
opravilu. Dobra mati cerkev noče prelivati 
krvi. Niti največji sovražnik ji ne more oči ta 
ti tega. Zato je dala od nekdaj krivoverce 
le sežigati, pri čemur ni tekla kri . Nikoli j i 

441 29 


n~~~lbilbdoVOilo iijerio dobt65,sreeY~da bi 
d-a-lá ká~~c~ ~ods~k~ii`~I°a~o . JR) [ , 15 5 

~ 

'4'40'12 @VI š44t(f),'foVih rje bil 
r Č i1 r

~~left š hi fbi [a pfeliatri lj Ma) 'ce 
kvena prepoved. Ta kri je prihajala odOav-q


1 

~~a3vfIfit ti Ii `-)ka'f) i t''pa'Wdfiih rfi ni č

eki 
krvi %Ron glbbtgtb i~~ř`~za~é~á~a 1--*na šikkY 1 
fdva Ifbka" l.1'1 j pa l biter ,a-IA.10§tilviIne 
ltapljicd'' VI p rid-it z--boletitiaini) škoftP6,

')
s r'dal,9Id f kitlavéI6 rf it 'bljeni rht

4d 

t1~ h~~~~~~~~ 11, : i 1191nif ie i A 
~~+*611čnbf~e~~t~l~~ itudi t ,tbi vai rtfe;hitl We

'
ibit-4' čtgeetijef gotO(Vi5i -',t;bTf4 fubolOstif 
v n~~~i~~o~~~° &Ail( TiW j e-

obt.ital g'V'6ji pligiv, ' jet) 15116, n liiili& dá`-1 
*eftikal' KkAl. z el-1 NITA r alifijthill 1ptg'ti


-ti 

,gbri''le r,1~~~~l~f~č~ solfi,ailtAktYr ,ogenj. 
Sedaj je p o dat-t6retnoti-i nšliti' ,u. f ť 
tOol -ttv&6:11Skcif( I joL1 j-rd up'ih! ih jedeja~ : 
If ',0 akofl ) š lt-O Svd-do, a b(Ai 4M:1i ti? 
ugist fi do Bbg6ih fib *ied fig\iUtO ! 
kýjit). d) frli ; ,',, 9 [ C11 ďJ0 h 

,gc;P~~~~r~~1i 'Vsr-nsa'Vzfitt du h ov-t 

~ifkrO ,''g*ij6' 1 slýke', nVI zrria fijt:; f &gild 

Iqtpj\řFhfŮ, Vé'e) }~3'j 1115 '8\0bta~MI TJ '?, 1010 , 

Na to je prijel škof svo'b)(Wefti,-1z)6bMal 
rcidiaffiariin''j~~t!Orelb~mfl fná ~~ia)ftaAf,Akiju 
jíé~ 9 rě[ §:lb o o rh dulbiwnt,6GSiTrfrtl 

6TR61'etferiliPf)rd4t6géInfri' Eldoa , 1 1 i 
Bifd~ tibic6ititi,f)fd6 lebmijoi 

tqi.AiP\%'i'l rd dj'ečĚ4tirad'' 

več~~~~~c~v~š~ic~~1i~~'lObbIttfšd itt$kaP-Ali! 

442 


ta (,jo!) prepreči16 vpra'knjeg cehe . ti,8-koft.t.3ni 
ote(I)l pia%ti,( '6,66 tlribr,; e ,Tianbranit siv 
gvek'ei,sakul dull net uo(',ova 9 ri9[n 
NovoI aim errokr4neltav Ž apnikizi Grosu, jet 
šI9 ~ d91 B.6; ItA-4ayapigmi ~~r~Ole~~~veče .

~~~~ 
IYA-0 qn,9A wi e 0,r sip-gY,81-06b I rfi s 8R5,69.1-t 
JP s!1R%J ~~~.~ ~ ~ e ~~ ~ -tsWilviltm-s 

~~usqy,io, Lm0Cn. , ug

v 

. g FYI s*jN' IrYn 
1 19i(ta' ,-J ,Ď Bi ., 1 9\f .!t' ; 'V '4().,9d 
49DPA ,. .~~ ~~ ~ . ~~~~~ P si ~

. ~ ~~ 

F

:0,pt,svpI c cy-Y ~s1114[ f 

a e a, s qeirtIRTiv, g lizgit!Ii 

11 i~~ra~ .. ~ y. . 
stav1jenega zupno 

1,01 OMB'', 1 I MATT

~ 
Obsoienec 1511 ,morat s eel se 
fii ~~ll~~i~°~~~~~. ~eř'~ te a 
ni hotel iz zakrknjenosti, ali ťý-gviil nib 
v'§Iee§Ťál5oAil,'3sta 4t Yi 1& uctif Ft nftMniha 
v)§,pliEuPd6l.kv6.-ta zat~(t6-iblAkii 
sfafoThliOeV6',-:sf-Afiia.f-5film 0 : ď' 

LI) 

?

nč.řtö96rift '4141a5f age'-'g iii1kY ilk) 

TA Itattdk? 
s katerim je nedostojni za vse a4s:\1§1 1 
nj,étt ii t,, kerkvet rT e . 9~ed1jiijetoril 
WO) 1715et,r, tar Bjtin ritb Gm '' 

I 'an; ' .63yajo ,i)jub1jer~ol ciiike.Ntiritsitee 
in)mpre6ill#1nb bbečaski i11e(~63~enndil),o 
l~o~~~l~~~~j~. cKauDbi bila5tie.s27alitelvalpajeo.
gm sl b xi ill (*eltitutiti. o 

ficatempntianam, r 4ir~pist jipriq tejt 
3 g6r6minri–i onataTiffay 
o,č'aBgcf, o4irtkdull ;kradi -1 . cpetl 

29 ' 


svetni roki, da ga sežge. Ali stara, dobra 
doba je minila, cerkev božjo so oropal i 
njene svobode ; svetovna moč, ta nehvaležn a 
hči, ne sluša več svoje dobre matere . 

Ako bi imela dobra mati še pravico ,

izročeno ji od Boga, ako bi se država š e 
zavedala svojega pravega namena, tedaj b i 
stala sedaj zunaj grmada in ljudstvo b i 
lahko uživalo smrtne bolečine grešnika te r 
se okrepčalo v sveti veri . Toda čas je popačen. 
Posvetna roka se dviga celo proti 
svoji materi in škof more lepe, svete ceremonije, 
ki jih predpisuje Pontificale romanom, 
izvršiti samo napol. 

Toda za župnika je že ta polovica ve č 
kakor preveč . . . 

Meniha sta ga vzela sedaj medsé i n 
sta ga odpeljala skozi vrste duhovnikov . 

Kakor da nosijo mrliča, so zapeli ,,Misere miserere 
mei Deus secundum magnam misericordiam 
tuam " ; sveče pa so obrnili z vrho m 
navzdol . 

Semtertje je spremil še kak žaloste n 

pogled posameznega duhovnika odhajajočega 
sobrata. Ali kmalu so se obrnile zopet vse 
oči na škofa, ki je začel dolg, usiljiv govo r 

o svojem krvavečem srcu, o duhovniškem 
grehu, o skušnjavah liberalizma, kateremu 
je postal duhovnik žrtev, o preganjan i 
cerkvi, o volitvah, o časopisju in šoli, končn o 
pa o velikem siromaštvu, ki mu brani, d a 
444 


bi vodil cerkev božjo po svoji najbolji volji 
in da bi množil božjo čast. 

Za trenotek so se odprle cerkvene duri , 
pa le toliko, da je mogel izstopiti iz cerkve 
izpahnjeni. Skrbno mu je pokril še menih 
glavo s starim pustnim klobukom . Potem 
so se vrata hitro zaprla, kakor da bi se bilo 
bati, da se povrne izgnanec ravno tako , 
kakor se je prikradlo nekoliko svetlih soin


čnih žarkov v cerkev, ne da bi mogli prepoditi 
mrak, ki je vladal v njej . 

Skof je nadaljeval svoj gorečni govor . 
Na purpurni blazini klečeč je molil gratiarum 
actio. 

V sveto poltemo je bila odeta vsa cerkev . 
Zunaj pa je stal Hercog trepetajoč, naslonjen 
na zaprta vrata, kakor da se ne more 
ločiti od cerkve, ki ga je zavrgla. Na stopnicah 
pred cerkvijo pa so posedali berači, 
ki so pričakovali od duhovnikov bogate miloščine 
. Bili so sami izbrani ljudje, kajti 
pred cerkvijo ne sme beračiti vsak lopov . 
Ta privilegij je bilo treba zaslužiti . 

Nekoliko tercijalk z debelimi mašnim i 
knjižicami pod pazduho je pridno šepetalo . 
Težko so pričakovale, da se jih pusti k deseti 
maši v cerkev. Cela družba je natančno 
vedela, kakšno sveto opravilo se 
vrši sedaj v cerkvi. 

In naenkrat je stal onečaščeni duhovnik 
v njih dru2bi. Te sramote niso 
mogli trpeti. Nekoliko krepkih, razcapani h 

445 


beračev ga je pahnilo čez stopnice. Svete 
babnice so se mu pa ognile kakor okužencu. 
Samo neka starka, ki se je pokorila 
z-a sladke grehe lepe mladosti, je pljuni-
la v zavesti svoje sedanje-svetosti iz brezrzobni 
ust za nedostojnim duhovnikom . 

Sedaj je bil poleg knjigarne naslonjen 
na zid, Le s težavo je še stal na nogah . V 
glavi se' gnu je vrtelo vse, kakor zimi,

po

kadar goni burja snežene kosmiče sernintja,. 
A bil je vroč letni dan . Solnce je toplo si jalo 
na cestni tlak in je tako vroče obje malo 
svojega starega prijatelja, kakor bi s e 
veselilo, da ga lahko zopet vidi. Njega pa 
so bolele oči od jasne luči ker so bil e

se 

privadile cerkvenemu, mraku Kakor slabotn o 
mako dete je stal sedaj na svetu . Saj j e 
živel doslej v materinem telesu cerkve ; on a 
1` a ga je izvrgla kakor spako, pa naj gleda , 
kako, mu bode na svetu, ko ni maral bit i 
dober v cerkvi. 

Izza dolgega jetništva je življenje šu-

in 

menje mesta skoraj omotilo Hei coga. Vo


zovi električne cestne železnice so hiteli trim o 
njega ; sami veseli, zadovoljni obrazi s o 
zrli iz njih skozi okna . 

Elegantne kočije so neprenehoma drdral e 
po tlaku ; večna reka 1judi je valovala mim o 
njega, večinoma tako brezbrižno, kakor da 
ni on tako siromašen in zapuščen. Nekateri 
so ga mimogrede pogledali, pa so se sme jali 
njegovi čudni frizuri. Pogledal je po 

446 


dolgi cesti, a pogled ~.i našel konca . Vielcl 
je samo visoke, krasne hiše, samo cerkven o 

pročelje r je bilo videti nekam tuje med njimi. 
Zdelo se mu je kakor ogromno lice, z jezni m 
in v gube nabranim čelom, ; dvojo oken,na d 
korom je bilo videti kaker dvoje neumnih 
oči ' gledajočilt na pestro življerije na ulici, 
visoj q srednje ok ,o je bilo popolnoma po dobne 
nosu, široka , dvojka vrata pa so bil a 
usta. ki so ga pravkar izpljunila. 

Pred cerkvenimi vrati je stala že dolgo 

mirno v cestnem hrušču in gibanju kočija . 

modri livreji z belimi nogavicami je držal 
loijaž ,dvoje vrancev s težko srebrno opravo 
na vajetih . Tudi na deski za vQzQIf je stalo 
dvpjee modro oblečenih lakajev . ki sta s e 
držah za , svilnate trakove. Mimoidoči so 
smeje trdili, da ,je v nogavicah več bombaža , 
kko mesa.

a 

k 

Poleg vratic je stal sluga v črne m 
fraku z belimi nogavicami. Voz, konjska 
oprava, kočijaž in sluge so imeli na dale č 
viden škofov grb z velepomembnim napisom 
„Pal” . 

Kočija je torej čikala 'na kneza miru . 
lr sedaj je prišel Vsi zvonovi , so zapeli. 
Cerkvena vrata so se široko odprla .. Duhovniki 
v sveeniški opravi so stali, v dvojni 
vrsti do voznih vratic . orgije so bučal e 
slavnostne glasove . Blagoslavljaje je koraka l 
škof med dolgima vrstama globoko se klanjajočega 
duhovništva. Dva svečenika> st a 

447 


držala z belimi rokavicami dolgo povIeko . 
Pred cerkvenimi vrati se je ustavil dobri 
pastir, da blagoslovi še enkrat svojo čredo . 
Slabi svet, ki je ravnokar vanj pahnil duhovnika 
pa ni sprejel blagoslova. Mimo so hiteli 
ljudje, elegantni gospodje in elegantne 
dame so se smehljale tako čudno, možje v 
delavskih oblekah so mrmrali tiho kletev 
niti berači niso pokleknili, ker niso dobili 

novčiča od škofa. Samo tercijalke so se 
pehate . da bi dobile blagoslov prav iz bližine. 
Redarstveni stražniki, ki so skrbeli , 
da ostane pločnik prost, so stali kakor lipovi 
bogovi, šolski pobje, katere so odgnali, 
se pa niso niti odkrili . 

Bolesten izraz je preletel škofovo polno 
lice zaradi zaničevanja svete cerkve . Ta hipje pridrdrala druga, z grbom okrašena kočija 
mimo. Mahoma se je ustavil voz in 
visok plemenitaš z mnogimi redovi na prsih 
je izstopil ; prekrižal se je in je sprejel 
škofov blagoslov, potem pa se je škof globoko 
poklonil pred blagoslovljenim. 

Zopet je plaval srečen smehljaj po 
tolstem obrazu . S težavo je stlačil škof 
svoje obsežno telo v kočijo. Dokler ima 
cerkev med najvišjim plemstvom še tako 
zveste otroke, se ji ni treba puliti za brezversko 
druhal. 

Stotnija vojakov pod zapovedništvo m 
stotnika je korakala z vežbališča proti vojašnici. 
Ko je prišla mimo škofovega voza, 

448 


je zadonel skozi prašni zrak ukaz : Habt 
Acht! — Rechts schaut! Škofovo srce pa 
je bilo sedaj popolnoma potolaženo . To spoštovanje 
nevrednega služabnika cerkve, to 

izvenredno čaščenje je bilo namenjeno v 
njegovi osebi sami cerkvi, katero zastopa . 

Dobre volje je vstopil škof v svojo 
zajtrkovalnico . Na znamenje s strehe ško


fijske palače so obmolknili tudi cerkven i 
zvonovi . 

Zaradi ceremonije z nevrednim duhov nikom 
je prišel škof itak prepozno do zajtrka 
in se je moral predolgo postiti . Iz vrženi 
duhovnik pa je stal še vedno tešč 
ob zidu blizu cerkve . Kam naj bi šel ? Kje 
bi dobil le malo juhe ? 

Ali gladu ni čutil . Po duši mu je 
greblo nekaj bolestnejšega kakor lakota. 

Že dlje časa ga je stražnik sumljiv o 
opazoval in ravnokar ga je hotel vprašati 
za papirje. V tem trenotku je pristopil 
mlad mož s polno plavo brado. Bil je tisti 
menih, ki je pred mesecem zapustil samostan 
spokornikov in si je začasno služil 
skromen kruh kot pisar pri odvetniku. Upa l 
je, da mu bode pozneje mogoče obiskovati 
vseučilišče. Sreča in zadovoljnost sta odsevali 
iz jasnih, modrih oči bivšega patra 
Luke. In da so mogle gledati te oči zopet 
prosto po svetu, je imel zahvaliti edin o 
ubogemu župniku . 

449 


Predobro je poznal zvok vsakega zvon a 

svojega častitljivega samostana; Sedaj so 
zvonili` vsi-klQšterski-rzvc rncvi ; skupaj, torej 
se je moralo *g..aadnti nekaj važnega. In rad 
bi bil °.vedel to. Hitro je zapustil pisarno , 
pa je l prišel še ravno prav, da je viel.. 
kako je ko.f zapuš'al cerkev . Stopil ješ v sampstan, 
pa je vprašal brata vratarja, ,kakše n 
opravek je imel Fškof v cerkvi. Dobil je pa 
nedoločen odgovor . 

`Vlad svetovni duhovnik, bivši njego v 
sošolec, ki'_je prišel přavkgr ves zbegan na d 
ta:kim z'kljuČko`m uhovnih vaj iz samo stana, 
mu je rad pöjpsnnl stvar . 

Torej sQ res ' degradirali' u,bozega, ljubeznivega 
župnika? Pa kje nek, je zdaj ? 
Olej, tarn qb zid se opira človek, ki je vi deti, 
kakor da ga je doletelo veliko gorje . 
Mi ta' nima dolge- brade in dolgih belih 
las župnika iz kaznilniške celice, On torej 
ne more biti pravi. Pa vendar iz-Bajajo 
ga tužne, zveste oči. 

„Gospod župnik, pridite z menoj! ” 
voljan kakor otrok se je vdal župnik ne znancu, 
da ga vodi . Zaupal mu je ; saj ni 
imel na sebi ne duhovniškega talarja, n e 
meniške kute. in z „župnikom” ga je nagovoril 
on, posvetnjak . ki ga ni niti poznal . 
On mu priznava naslov, ki tnu sodi pred 
bogom. Njemu sledi brez skrbi . 

Nekdanji menih, ki se je zopet po 

meščansko imenoval Kettl, je odpeljal svo 


4 550 


jega varovanca najprej k brivec. Malo d a 
se ni mojster zasmejal na ves glas, ko je 

videl čudno župnikovo frizuro . Ali globok a 
žalost obeh je zatrla smeh. Imel je_ težk o 
delo, preden se mit je posrecilo napravit i 
sploh kaj pametnega iz te3glave. 

„No tako ničvredno-delo opravi kvečjemu 
tisti. ki striže ovce, pa jih ne zna: j e 
dejal, Kettl pa mu je odgovoril, da razum e 
svoje opravilo tisti prav dobro, ker je na vajen, 
da ostriže mnogo, mnogo neumnih 

ovac. 

Ko je bila župrnkova glava vsaj toliko°ír 
redu, da se ga ni moglo smatrati že na ,deset 
korakov za ubegiega norca,,ga je odpelja l 
njegov spremljevalec v gostilno . 

Za osamljeno mizo sta sedla . Doslej ni 
izpregovoril Hercog besedice . _V samevanj u 
dol.zega' jetništva, v katerem je občeval samo 
z duhovi iz preteklosti, je skoraj pozabil govoriti. 
Silni pretres duše v zadnji uri je pretrgal 
vez med-dušo in med zunanjim svetom . 
Kakor izgubljen je sedel v topi bolesti n a 
svojem stolu in prazni pogled se je upiral 
naš beli prt. 

Natakar je prinesel juhe za oba. Na 

Kettlovo prigovarjanje je župnik začel jesti . 
Ali ko je vzel žlico v roko, jo je takoj zope t 
opustil s pritajenim bolestnim klicem, Seda jšele• je opazil bivši menih,, kakšni so bil i 
župnikovi prsti. Vi-del je, kako se je svetilo 
surovo' rdeče meso, s katerega je bila 

451 


zrezana koža. Nehote je tudi njega zbodlo 
v prstih . Saj so bili tudi njegovi prsti po


svečeni in mesto da bi povzdigoval ž njimi 
telo gospodovo, mora ves dan ž njimi voditi 
pero . Ako bi njegove prste tako raz mesarili, 
bi bil brez kruha . In stari mož na jsedaj živi na svetu s tako pokvarjeno 
roko . 

Z največjimi mukami je župnik poskušal 
jesti, ali kmalu je opustil. Vsak grižlja j 
ga je davil v vratu. Vse drugače mu je šla 
včeraj nevednemu rabeljska večerja v slast. 
Da, včeraj je pozdravljal današnji dan . Al i 
sedaj ne more misliti ne na včeraj, ne na 
danes, vse, kar se je pred kratkim zgodilo, 
je ležalo kakor svinec na njegove m 
smrtno bolnem duhu. 

Ravnodušen je šel s svojim neznani m 
prijateljem, ki ga je peljal k zdravniku . Zelo 

čudna se je zdela doktorju taka poškodba, 
a gospod Kettl mu je pojasnil funkcije , 
ki jih je izvršil škof nad starim možem . 

Zdravnik se je zgrozil . To mora ovaditi. 
Kaj takega! Ako pretepe surov oč e 
svojega otroka, ga postavijo pred sodišče ; 
koliko bolj je kaznjivo, ako sleče škof svojemu 
duhovniku kožo ! 

Kettl je moral šele poučiti človekoljubnega 
zdravnika, da bi bila taka ovadba 
popolnoma odveč. Cerkev ne bi nikoli trpela, 
da ji poseže posvetna oblast tako v njeno 
svobodo in pravico. Katoliško časopisje bi 

452 


naredilo iz takega škofa samo cerkvenega 

mučenika, ne da bi se zato zacelile rane na 
prstih . Rajši naj dobro obveže pravega mučenika 
cerkve. 

Zdravnik je storil to. Pazno je položi l 
zdravilno lepilo na meso ter je obvezal ob e 
roke z nalogom, naj pred tremi tedni ne odstrani 
obveze. 

Kettl je hotel plačati zdravniku, ta 
pa ni maral sprejeti nobene odškodnine . 
Bil je celo tako okreten, da je vtihotapil 
dva tolarja po pet kron župniku v žep, n e 
da bi bil kaj opazil. A tega zdravnika že 
dve leti nihče ni bil videl v cerkvi . 

Od zdravnika sta se vrnila oba zopet 
v gostilno, kjer je popil župnik malo vina. 

Občutil je, da so se oblažile bolečine v 
prstih. Brez besed, a s hvaležnim pogledo m 
je podal neznanemu dobrotniku obvezan o 
roko. 

Ta mu je sedaj dejal, da se mora 

opravičiti pri svojem šefu, ker je predolgo 
izostal ; prosil ga bode pa, naj se zavzame 
za župnika. Tak duhoven, ki ga trpinči njego v 
škof, mu bode všeč, saj se bojuje z vso 
močjo proti klerikalizmu . Najpoznejše v 
dveh urah se vrne, pa mu prinese najbrž e 
veselo vest, da je zanj boljše poskrbljeno , 
nego pod krivo palico. 

Toda ko se je komaj izza ure vrnil, je 
zaman iskal župnika . Ni ga bilo več. 

453 


Dolgo je sedel duhovnik kakor brez 
misli ria svojem mestu . A v ten] času s e 
mu je povrnila duševna xnoč pač slabotn a 
in počasi . a začela je vendar zopet delovati 
Akoravao so mu bile misli še zmedene, 
akoravno mu je bila temna bodočnost pre d 
očmi . mu je bilo vendar že jasno, kaj sppomenile zadnje besede neznanega dobrot nika 
: Postal na) bi bil orodje cerkvenih 
sovražnikov, To pa ni mogel in ni hotel . 
Kaj ni pretrpel vse grozote tekom leta i z 
ljubezni do cerkve, ker ni hotel prelom t i 
pečata njene izpovedi? Naf tazglašajo drugi 
svetu svojo ljubezen do cerkve z lepimi . 
navdušenimi besedami . on ji ostane zvest v 
srcu . v ječi . v srafnoti in v ponižanju, pa 
če bi moral zato poginiti lakdte . 

Na to sveto žvestobo do cerkve, ki j e 
pahnila od sebe najboljšega stutabniká , 
sevata ni mislil bivši njenih . Plemenito 
srce ga je sililo, naj pomaga ubogemu 
prijatelju . Sam pač ne more storiti ničesar . 
Za uboge. ki jih je cerkev izpodila je bilo 
najti pomoči Sarno pri takozvanih so'ražniki h 
cerkve . 

Ko se je torej povrnil v gostilno z radostno 
vestjo, da je obljubil njegov gosdar 
župniku začasno službo v urednigtvu 
„Jutranjega lista” . je : `korakal ta že skozi 
predmestje. Sam ni vedel, kam gre. Le eno 
čustvo ga je navdajalo in ta, ga je gnalo i z 
mesta, v katerem prebiva škof,, kjer stoj i 

454 


samostan . ki so mu vzeli v njem najsvetejše 
: njegov poklic in kjer bi dobil mi


loščino za izdajstvo svoje cerkve. 

In vendar je imel, ne da bi bil vedel , 
vodnika na tej poti brez smotra. Prijazno 
ga je Spremi jevalo solnce . Sledeč njegovi luč i 
je nameril korake, kakor da je samoobsebi 
umevno, proti z`apadu. Zato láa Se mu je 
solnce kaj rljubeznivo nasmejavalo. SkorajceloL leto ga že ni videl in tukaj, med tratam i 
in polji se je bliščalo vse lepše, nego p o 
prašnih mestnih ulicah. Kakor da hoče po mladiti 
kri," ,ki mu je skoraj zmrznila med 
samostanskimi zidovi, je prodiralo skazi 
suknjo. Kmalu je bilo obnovljeno staro prijateljstvo 
med obema: Kakor je bil navajen 
nekdaj, ko je obiskoval bolnike po planinah, 
je slekel suknjo in jo vrgel čez ramo , 
da so ga tem lož je dosegali žarki ljubeg a 
prijatelja. 

Pa kako ljubeznivo se je pogovarjal o 
solnce ž njim ! Pokazovalo mu je lepe cvetice 
ob poti zoreče sadje na drevju, vabil o 
ga je, naj zapoje s pticami. To je bila seveda 
prevelika zahteva . ali vsaj pobožno j e 
poslušal škrjančevo petje v nedosežni višav i 
in boljinbolj je pozabljal na zvo.ienje sarn,
ostanskih zvonov v mestu, od katerega 
se je z vsakim korakom, dalje odmikal, 

Seveda, prav daleč ga niso prinesle 
tresoče se noge, ko mu je dalo solnce poljub 

455 


za slovo in obljubo, da' ga spremi zopet 
dalje . 

Pod jablano je sedel, ko je soInce zapadlo 
za nizkim pogozdenim gričem . Prav 
blizu njega so začeli cvrčki svoje nočno 
petje, doli ob potoku je zadonelo kvakanj e 
neutrudljivih žab, na drevesu pa je zapel 

ptič svojo dolgo večerno molitev. Na oddaljenem 
dvorišču je še lajal pes in enakomerno 
bobnenje mu je naznanjalo, da se pelj e 
železniški vlak po ravnini. 

Kako mehko je bilo ležati tukaj v visoki 
travi v primeri s trdim pokorniškim 

ležiščem v samostanu! Kako mil je bil ta 
zrak če je pomislil na dišavo trohnobe med 
mračnim zidovjem, tukaj ni zaklenjenih vrat , 
ne zamraenih oken. 0j, svoboda, kako 
si lepa ! 

Kar so mu vzeli Ijudje, mu je povrnila 
priroda. Ves dan je grelo solnce postelj o 
zanj, v kateri je zdaj sladko zaspal. Tisoč in 
tisoč zvezdic je gledalo z otroškimi očesci 
nanj. Jablana je zvesto bdela nad svoji m 
gostom in je iztegnila svoje roke, da ne 
pade jutranja rosa nanj. 

Stiri dni je Hercog tako potoval . Drugi 
dan je našel v svojem žepu molek in deset 
kron . Nič ni razmišljal, odkod prihaja ta 
potnina. Saj se ne bi bil spomnil, da je 
denar od brezbožnega zdravnika, pa ne od 
pobožnega samostana. Dalje in dalje je 
romal s solncem proti zapadu ; venomer po 

456 


polju in po tratah, skozi gozdišč'e in ob šumečih 
potokih je držala njegova pot, ki ni 
imela smotra . 

Srce se mu je odpiralo, duh se mu j e 
jasnil . Njegovo najboljšo prijateljico prirod o 
je zopet našel in ona je znala ves dan pomenkovati 
se ž njim . tolažiti ga zaradi krivice, 
ki ga je doletela in mu sipati cveti c 
na novo življensko pot. 

Že je lahko zopet mirno razmišljal o 
svojem položaju. Ali se ni morda poda l 
na napačno stran? Mi se ne bi vrnil in 
šel rajše k svoji sestri ? 

Ne, ne! Le tega ne, le tja ne! Kako 
naj bi ji še pogledal v očitajoče oči? Kaj 
mu ni privezala Ankinega blagra na dušo ? 
In on ni smel iztegniti svojih rok, ki jih je 
vezal spovedni pečat, da bi bil rešil ljubimko 
svoje sestre. Niti z besedico se ne bi moge l 
opravičiti pred svojo sestro, ker ne bi moge l 
reči njej, kakor ni mogel povedati škofu, da 
je spovedni pečat vsega kriv . 

Hitel je dalje, skoraj v slepem nagonu , 
proti meji Nemčije. Proč iz države, kjer 
ima cerkev pravico, uničevati najboljše duhovnike. 
Ravnotako sledeč nezavednemu na gonu, 
kakor lastovke, ki tudi beže pred bližajočo 
se zimo in iščejo v tujih deželah novega 
leta. 

Bil je peti dan njegovega potovanja in 
popoldne je bilo solnce že več kakor prijazno 
osamljenemu potniku . Vroče znojn e 

3o

457 


kaplje so mu curljale po čelu. Na robu 
senčnatega gozda je sedel in zrl v rodovitno 
dolino. Lepo, čudovito lepo je bilo 
tam doli. Tudi v raju ne bi moglo biti lepše . 
Tukaj so morali živeti dobri ljudje . 

Na griču, ki so ga obdajali krasni 
razkošni vrtovi, se je dvigalo veliko . ponosno 
poslopje, večje nego knežji dvor . 
Sladek spomin na srečne dni je vstal v Hercogovi 
duši. Tukaj je bil že pred mnogim i 
leti. Dobro je še poznal vse štiri stolpe . 
Dva je imela samostanska cerkev, enega 
prelatura , enega pa pokopališčna cerkvica. 
To je bil krasni samostan Limpah . Tukaj 
je bil že nekdaj kot prelatov gost. Poučeval 
je ubozega dečka in njegov nekdanj i 
dijak je sedaj prelat tako krasnega samo tana. 
Obšel ga je skoraj kes, da ni postal 
sam samostanski duhovnik. Toda to ni 
bil nikoli poklic zanj. Premalo se mu je 
zdelo, vedno le moliti brevir na koru kot 
duhovnik je hotel služiti človeštvu. Da bi 
v samostanu dobro jedel in pil, ni bil 
namen njegovega duhovništva ; srečen je bil, 
da je smel prinašati v žgočem solnčnem 
žaru, v dežju in viharju v snežnem zametu 
svojim revežem čez visoke hribe tolažbe in 
pomoči . 

Se nekdo je bil v tem samostanu, ki 
ga je poznal. Toda stari pater Oto, nekdanji 
njegov inštruktor na gimnaziji, gotovo 
ne živi več. 

458 


Dolgo je sedel Hercog na tem pro


storu, zatopljen v pogled krasnega samostana 
in ljubkega trga, čegar hišice ob 
glavni cesti so bile videti spričo samostan a 
kakor piščanci, ki teko za kokljo. 

Hercog je primerjal ta prosti solnčn i 
dvor z mračnim samostanom, za čegar zidovjem 
je bil tako dolgo jetnik. Tukaj življenje, 
tam smrt . Tukaj mir, tam mučenj e 
samega sebe. In vendar hočejo baje povso d 
služiti enemu bogu. 

Blažen mir je plaval nad samostanom 
in nad rajsko dolino. Mir! Oh, da bi ga 
mogel najti tudi on! Zakaj vendar ne ! 
Gospod prelat mu je bil vedno prijatelj ; 
celo kaplana bi mu bil poslal ako bi mu bil 
dal škof jurisdikcijo . In prelat tudi ni podložen 
tujemu škofu . Seveda, za duhovnika 

ne bi mogel vstopiti v samostan. Ali kako 

srečen bi bil , ako bi našel tukaj le malo 
celico in vsakdanji kruh! Zaslužil bi si 
gotovo oboje dvojno in trojno . Na samostanski 
pristavi, v zakristiji, v biblioteki, 
povsod bi našel dela kot služeč brat. In 
dolgo mu itak ni več živeti. Cesa naj si še 
želi na svetu, kakor miren prostorček, kje r 
lahko pokojno umre? Ako je zanj še miru 
na svetu, tedaj ga je sam Bog poslal v 
Limpah. 

Kakor glas iz nebes je začel zvoniti 
zvon, jasno kličoč : Pokoj! Pokoj! Drugi 
mu je sledil z enakim zvokom . Ze je bil 

459 30 ' 


kaplje so mu curljale po čelu. Na robu 
senčnatega gozda je sedel in zrl v rodovitno 
dolino. Lepo, čudovito lepo je bilo 
tam doli. Tudi v raju ne bi moglo biti lepše . 
Tukaj so morali živeti dobri ljudje . 

Na griču, ki so ga obdajali krasni 
razkošni vrtovi, se je dvigalo veliko . ponosno 
poslopje, večje nego knežji dvor . 
Sladek spomin na srečne dni je vstal v Hercogovi 
duši. Tukaj je bil že pred mnogimi 
leti. Dobro je še poznal vse štiri stolpe . 
Dva je imela samostanska cerkev, enega 
prelatura , enega pa pokopališčna cerkvica. 
To je bil krasni samostan Limpah . Tukaj 
je bil že nekdaj kot prelatov gost. Poučeval 
je ubozega dečka in njegov nekdanj i 
dijak je sedaj prela r tako krasnega samo tana. 
Obšel ga je skoraj kes, da ni postal 
sam samostanski duhovnik. Toda to n i 
bil nikoli poklic zanj. Premalo se mu je 
zdelo, vedno le moliti brevir na koru ; kot 
duhovnik je hotel služiti človeštvu. Da bi 
v samostanu dobro jedel in pil, ni bil 
namen njegovega duhovništva ; srečen je bil, 
da je smel prinašati v žgočem solnčne m 
žaru, v dežju in viharju v snežnem zametu 
svojim revežem čez visoke hribe tolažbe in 
pomoči . 

Se nekdo je bil v tem samostanu, k i 
ga je poznal . Toda stari pater Oto, nekdanji 
njegov inštruktor na gimnaziji, gotov o 
ne živi več. 

458 


Dolgo je sedel Hercog na tem pro


storu, zatopljen v pogled krasnega samo stana 
in ljubkega trga, čegar hišice ob 
glavni cesti so bile videti spričo samostan a 
kakor piščanci, ki teko za kokljo . 

Hercog je primerjal ta prosti solnčni 
dvor z mračnim samostanom, za čegar zidovjem 
je bil tako dolgo jetnik. Tukaj življenje, 
tam smrt . Tukaj mir, tam mučenj e 
samega sebe . In vendar hočejo baje povso d 
služiti enemu bogu. 

Blažen mir je plaval nad samo stanom 
in nad rajsko dolino. Mir! Oh, da bi ga 
mogel najti tudi on! Zakaj vendar ne ! 
Gospod prelat mu je bil vedno prijatelj ; 
celo kaplana bi mu bil poslal ako bi mu bil 
dal škof jurisdikcijo . In prelat tudi ni podložen 
tujemu škofu . Seveda, za duhovnika 
ne bi mogel vstopiti v samostan . Ali kako 

srečen bi bil , ako bi našel tukaj le malo 
celico in vsakdanji kruh! Zaslužil bi si 
gotovo oboje dvojno in trojno. Na samostanski 
pristavi, v zakristiji, v biblioteki, 
povsod bi našel dela kot služeč brat. In 
dolgo mu itak ni več živeti. Česa naj si še 
želi na svetu, kakor miren prostorček, kje r 
lahko pokojno umre? Ako je zanj še miru 
na svetu, tedaj ga je sam Bog poslal v 
Limpah . 

Kakor glas iz nebes je začel zvoniti 
zvon, jasno kličoč : Pokoj! Pokoj! Drugi 
mu je sledil z enakim zvokom . Ze je bil 

459 30* 


Hercog na poti, ko se je oglasil še tretji 
zvon z naznanjanjem miru in končno je 
pelo vseh sedem samostanskih zvonov harmonično 
pesem miru v visokih in globokih 
glasovih. A ko so vsi zadoneli . je bil 
Hercog že pri cerkvenih vratih, okrašeni h 
z bogato umetniško rezbarijo. 

Sveta tajnostna tema je vladala v cerkvi 
in se je še povečala, ko se je položil črn 
oblak pred soInce . 

Na glavnem oltarju so gorele voščene 
sveče, ne da bi razširjale kaj svetlobe, tako 
skrivnostno, kakor da ni ta sveti kraj več 
na grešni zemlji. Kakor blaženi duhovi iz 
svetovja miru se je prikazalo dvajset menihov 
v belih oblekah pred božjim tabernaklom. 
Kakor svetnik je bil pred njimi 
prelat z zlatim križem na prsih. 

Zvon je poklical sveto občino k večernici. 
Zdaj so zapeli slavospev božji tak o 
slavnostno in vzvišeno, da so potekle staremu 
župniku solzepo obrazu. Saj jepoznal 
vsako besedo in malo da ni zapel v svoje m 
kotu zadaj z menihi na glas. Toda kaj bi 
bil smel on, zavrženi sin cerkve. pomešat i 
svoj glas s svetim petjem teh duhovnov ? 

srcu pa je moral peti. Izmed vseli glaso v 
je razločil doneči spev prelatov. Kako krasno 
je znal peti božjo slavo! Da, med temi pobožnimi 
duhovniki bi našel zopet svojega 
boga, od katerega ga je ločil škof. Solza za 

460 


solzo je kapala nekdanjemu župniku iz oči ;
tukaj je našel svoj zadnji cilj : pokoj duše. 

Tudi zemljo so poškropile blagoslovn e 
kaplje ; soince je raztopilo črni oblak v oplodujoč 
dež. 

Menihi so že zdavnaj zopet izginli i z 
svojih umetniških . starih kornih stolov . Samo 
dva sta še ostala v cerkvi : Bog v mramornatem, 
z zlatom obloženem tahernaklu 
in povsem v ozadju starec s povezanimi ro 


.kami, ki jih je dvigal k molitvi pred lice. 
Celo uro je molil za prijazen sprejem v 
samostanu in ko je končno stopil iz cerkve, 
so se svetila kamna na samostanskem dvorišču 
kakor da jih je kdo ravnokar umival . 
Solnce se je smejalo kakor otrok izza ko pelji 
in tudi lice starega moža se jev zdelo 
s solzami pomlajeno za mnogo let. Cudno ! 
V 'najhujši bedi. ob najtežjih dolžitvah, v 
mrazu in v lakoti ni mogel tako plakati ; 
ali upanje. da najde dobre ljudi, je storilo, 
da je zaihtel iz globočine prs. 

Neodločen je še stal na samostanskem 
dvorišču . Da bi le prelat že vedel za njegovo 
nesrečo? Kako usmiljeno in ljubezni polno 
ga pač sprejme! Kdor zna tako krasn o 
peti slavo božjo, mora biti dober človek. 
Toraj v božjem imenu h komorniku, da ga 
naznani. 

V tem hipu je prišel skozi vrata star, 

častitljiv samostanski duhovnik. Takoj je 
posegel v Žep, da bi daroval navideznemu 

461 


beraču nekoliko vinarjev, ter je hotel iti 
dalje. Toda Hercog ni sprejel miloščine. 
Imel je od denarja, ki ga je bil našel v 
žepu suknje, še krono, seveda zadnjo . Al i 
sedaj, ko je našel nova nebesa, ni več potreboval 
denarja. Stari menih se mu je 
zdel znan. In vprašal ga je : 

„Oprostite, prečastiti, ali niste pater 
Oto?” 

„Seveda . Sem, ,sem . A sedaj nimam 

časa. ” 

„Tudi za vašega nekdanjega dijaka Hercoga 
ne? ” 

„Kaj? Vi ste Hercog? Ni mogoče . 
Ta je vendar župnik v Gospojni . Vi pa, 
vi 

„Ste ubog berač, ste hoteli reči . Kajniste slišali ničesar o moji nesreči ? ” 

„Ne čitam časopisov. Ali župnik Her-
cog ne morete biti na noben način Saj nist e 
duhovnik. ” 

„Ali se še spominjate, kako je bilo, ko 
sem imel na zemljevidu poiskati Bordo, pa 
ga nisem našel . In ko ste mi pokazal i 
mesto na karti, sem vskliknil : Saj to ni Bordo , 
saj je to Bordeaux. ” 

,,Seveda, seveda se spominjam. Torej 
si res Hercog. Pojdi takoj z menoj v refektorij. 
Seveda nimam časa, a za te si ga 
moram vzeti. Važno pot imam. V trgu 
imamo čevljarja , ki je edini protestant v 
fari. Imel sem ga že tako daleč, da bi bil 

462 


postal prihodnjo nedeljo katoličan. Ali včerajpride naenkrat k meni pa mi pravi, da ne 
bode nič iz tega in da odpade tudi njegova 
katoliška žena k protestantizmu . Kaj takega ! 
Toka nesreča ! Kriv je tega le časopis . Pravi 
ramreč, da je čital v gostilni nekaj, kar ga 
je zopet pahnilo od naše vere . Ravnoka r 
sem hotel iti k njemu po tisti prokleti list. 
Da , da , to ničvredno časopisje naprav i 
mnogo nesreče v božji cerkvi.Ali pojdi sedaj 
z menoj . " 

Oba sta šla po dolgem hodniku, na 

čegar stenah so visele velike slike, predstavljajoče 
mnogoštevilne čudeže, ki jih je bi l 
storil šele pred kratkim za svetnika razglašeni 
utemeljitelj tega krasnega samostana. 
Pogled na vse te svete podobe je napolnil 
Hercogovo srce z upanjem in z vero. Pobožni 
menihi, pred vsemi gospod prelat, s o 
žrtvovali mnogo tisoč kron, da so dosegl i 
v Rimu razglašenje svojega utemeljitelja z a 
svetnika. Tisti duh ljubezni, ki je povzročil , 
da je storil ustanovitelj samostana take řudeže 
usmiljenja nad reveži, jih navdahne , 
da sprejmo tudi njega v bratovski ljubezni . 

Kako lahko in prosto se je dihalo v 

tem hodniku! Že sedaj se je čutil tukaj tako 
domačega, kakor da je nas7el že davno t u 
domovino miru in ljubezni . Pravi mož mir u 
in ljubezni je tudi stari pater Oto . Kakor 
mlajšega sobrata ga je peljal skozi vrt v 
refektorij . 

463 


Tukaj se je zdel Hercog sam seb i 

čisto majhen. Svetla mramorna dvorana, za 
dva nadstropja višave okrašena s skulpturami 
in slikami, je sprejemala skoz i 
dolgo vrsto okenj, ki so bila višja od cerkvenih 
, polno luči . Raz sijajni mramor je 
tekla svetloba v široki strugi na gladka mozaikova 
tla. Samo krožniki na belih prtih so 
razodevali, da je to navadna samostanska jedilnica 
, sicer bi se jo moralo smatrati za 
paradno dvorano cesarja, ki vlada v njej nad 
delom sveta. 

Povsem neprisiljeno, v prijazni zabavi , 
so posedali menihi po končani večernici . 
Rdečelični služabniki so prinesli mrzle kuretnine 
in divjačine na mizo in v velikih ši rokih 
vrčih so nosili pivo iz glasovite samostanske 
pivovarne. Samo nekaterim starim 
gospodom je bilo ljubše samostansko vino,
katero so si točili iz fino obrušenih stekleni c 
v kozarce. 

Pater Oto je peljal svojega ljubega 
gosta k stranski mizi in marljiv služabnik 
je postavil kmalu poln vrč penastega piva 
ter ploščo s kruhom in z mrzlo pečenko 
pred nju. Hercog je odgovoril na vprašanje 
prijaznega patra, ali ima rajši vino ali pivo , 
da sta mu jed in pijača postranska stvar. 

Kmalu sta bila oba duhovnika, eden v 

črni obleki svetega Benedikta, drugi v obnošeni 
hlapčevi suknji, tako poglobljena v 

464 


pogovor, da sta oba pozabila na jed in 

pijačo , 
Končno je našel Hercog pravega duhovnika, 
kateremu je smel odpreti svoje iz mučeno 
srce. Cesar ni mogla izsiliti naj okrutnejša 
škofova strogost. bi se bilo ma-
lone zgodilo pred sočutnim prijateljem. Toda 
pravočasno je prekinil Hercog. sicer bi bil 
povedal več, nego dovoli spovedni pečat . 
Mnogo sta si morala pripovedovati, kajti 
svetli solnčni žarki so romali medtem od 
ene svetniške podobe do druge ter so padali 
kakor namenoma na zlate črke napisa 
na orehovi podlagi . 

Na zlati rek, ki je kazal Bog iz nebes 
s svetlimi prsti, je pokazal sedaj tudi star i 
menih. „Le ostani pri nas, dokler hočeš ; 
glej to je eno najsvetejših pravil ustanovitelja 
našega reda, svetega Benedikta. Ravno 
s to zapovedjo srno dosegli nebeško pravico 
povsod, kamor srno le prišli.” In z 
bleščečimi očmi, v katerih je odseval sveti 
redovniški duh, je gledal Hercoga . ki je 
polglasno čital rek : „Hospitem sicut Christum 
accipiatis . ” 

„Ti si nam pravi, od Boga poslan i 
hospes ter najdeš v nas prave sinove svetega 
Benedikta . ” 

Krepak stisk roke, da so župnika zaboleli 
od škofa onečaščeni prsti, je potulil 
te besede. 

463 


Sedaj sta prišla še dva druga meniha 
radovedno k mali brato'ski družbi. Pater 
Oto jima je na kratko povedal zgodovino 
trpljenja svojega nekdanjega gojenca . Tudi 
ona sta mu ljubeznjivo podala roki ter sta 
bila vesela, da ponudi bogati samostan revežu 
zavetiš'e . Samo eden je vzdihnil : 

„Ako bi le ne bilo tega prokletega 
državnega zbora. ” 
„DrIavni zbor?” je mislil Hercog v 

čudu ; „kaj pa ima državni zbor opraviti z 
ubogim župnikom . ” 

„Odkar sedi gospod prelat v državne m 
zboru in je tam ustanovil celo Idstno poli


tično stranko, centrum petih mož, ni več 
tak,-kakršen je bil . Gospod ministrski predsednik 
mu je več nego sveti Benedikt. ” 

„Kaj ne bi bila za naš samostan po


sebna čast, ako bi postal naš prelat ministe r 
za bogočastje? ” 

„Cast že, seveda dvomljiva , ampak 
korist gotovo ne,” 

„Kaj? Korist ne? Tedaj bi bili vendar 
rešeni davka za verski zaklad, ki naj ga 
vzame vrag . ” 

„Tem globokejši bi bil potem padec, 
ako pride v Avstriji druga vlada. Tedaj ne 
pade samo ministrski predsednik, temve č 
tudi red, čegar član je minister . ” 

„Prav zato moramo pač gledati, da dobimo 
vladno moč v roke in da ostanemo 
gospodarji v deželi.” 

466 


„In pri tem izgubimo ljubezen ljudstva 
in ako ljudstvo ne voli več po nagi zapovedi , 
tedaj — ” 

„Ne govori, ne govori o ljudstvu. Dokler 
ostanemo mi, verni otroci cerkve, zvest i 
svoji dolžnosti kot voditelji 1judstva, je 
ljudstvo z nami . ” 

„Gotovo, dokler srno mu zvesti voditelji 
v nebesa. Ako pa opazi, da je državni 
zbor naše zemeljsko nebo, da zamenjavamo 
politiko in vero, bode zlomljena naša moč 
nad ubogim, zapeljanim ljudstvom . ” 

„To se ne zgodi nikoli, ako sledimo 
gospodu prelatu. Politike se ne more ločiti 
od vere. Mor sledi našo politiko, služi tudi 
veri sovražnik naše politike je tudi sovražni k 
cerkve. ” 

„Ali naš sveti Benedikt nam ni predpisal 
v svojih pravilih ničesar o politiki ; in 
on je vendar velik svetnik. ” 

„Ne govori mi o takih rečeh. Ako bi 
bil danes na svetu, tudi ne bi mogel postati 
svetnik, ako ne bi volil gospoda pre-
lata v državni zbor. ” 

.Torej je vajenec več nego mojster . " 

Hercog se ni vmešaval v meniški 
prepir. Glad in žeja sta se oglasila s svojimi 
pravicami. Ravnokar se je napil piva 

iz vrča ter je krepko vgriznil v beli samostanski 
kruh, ,ko se je približal s plesočimi 
koraki in . s smehljajočim licem vitek mož . 
Zlat križ na svetli verižici je povedal gri


467 


zočemu župniku, da je to gospod prelat in 
državnozborski poslanec. Z veselim smeho m 
je gledal menihe in ubogega gosta, z lahkimi 
koraki hiteč proti svojemu sedežu . 
Dva komornika, eden s pečeno mrzlo raco,
drugi s steklenico črnega vina, sta prišla 
iz kuhinje ter sta hitela pred njim. 

Hercog je takoj vstal s sedeža ter se 
je poklonil svojemu nekdanjemu učencu . 
Ali nerodno je bilo, da ni mogel govoriti . 
Usta so mu bila polna samostanskega 
kruha, ki je pregloboko zagrizel vanj . Tlačil 
je in požiral, a ni mogel pogoltniti grižljeja ,
kakor da mu ni bil privoščen. 

Ko je prelat opazil, da se mu bliža tuj i 
ubogi gost, se je smehljaje ustavil in malo 
da se ni nepristojno glasno nasmejal, ko je 
opazil njegovo zadrego. Zaradi njegovega 

večnega veselega smehljaja so mu rekli 
povsod med duhovništvom : „Smtjoč'i prelat ” 
in to ime je popolnoma zaslužil. Takemu 
prelatu se je lahko smejati napram ubogem u 
župniku z dežele ! 

V tem je pater Oto predstavil prelatu 
svojega starega prijatelja z besedami : Obem a 
nama dober znanec. " 

Dvomljivo se smehljaje je gled@l mladi 
prelat na svojega starega sobrata. Clovek v 
tako slabi suknji vendar ne more biti njegov 
znanec. Medtem je Hercog pogoltnil suhi 
kruh ter je podal gospodu prelatu roko, 
katero je ta prijazno stresel. Tako čuden, 

468 


neznan znanec je za šalo in šale so bile 

prelatu vedno všeč. 

„Zupnik Hercog iz Gospojne,” je nadaljeval 
dobri pater Oto. „Saj ste ga paznali, 
ko ste bili še čisto majhen dijaček. ” 

A sedaj je izginil prijazni smehljaj s 
prelatovega obraza . 

„Zlosrčni župnik Hercog si Ti — ste 
vi, ki ga je vrgel škof svečano iz cerkve , 
kar je bilo že pred tremi dnevi čitati v 
.Ljudskem Glasniku . ? ” 

Prelatove oči so se povečale, dobile so 
strog izraz in bile so končno skoraj tako 
velike, kakor okroglo steklo njegovih naočnikovvdebelem 
zlatem obrobu . Ali Hercog 
je vrnil ta hudi, ustrašeni pogled mirno s 
svojimi vlažnimi odkritosrčnimi očmi . Hote l 
je govoriti, a prelat mu ni dal priti do besede. 


„In ti — vi se drznete vdreti v mojo 
sveto hišo? Lahko si mislim! Ker sem 
sprejel od tvoje rodbine nekoč nekoliko 
dobrot, naj te — naj vas sedaj vzdržujem . 
Ali zaračunil si se. Samostanski kruh je 
sveta cerkvena last in ne sme se ga metati 
pred ljudi, ki jih je proklela cerkev. Sicer 
pa vam nisem ničesar več dolžan . Kar ste 
mi nekdaj storili dobrega, sem s svojo sveto 
molityijo že davno stotero poplačal. ” 

Ze je hotel Hercog pasti na kolena pred 
strogim možem in prositi milosti. Ali opustil 
je nepotrebno ponižanje. Ce je bilsiromak 

469 


je bil vendar mož . Samo malo besed je iz


pregovoril tresoč . 
„Prečastiti, gre se za mojo dušo! ” 

„Be be — kaj mi je mar tvoja duša . 
Odgovoren sem za duše svojih sobratov ; 
tem pa izkažem dobroto ako jih obvaruje m 
nevarnosti, da jih ne kazi tako slab duhovnik , 
kakršen si ti. ” 

Cesar ni storil Hercog, je storil sedaj 
stari pater. Pokleknil je pfed mladim pre latom 
in v imenu svetega Benedikta je 
prosil usmiljenja za svojega starega prijatelja. 
Tudi drugi menih . ki je prej obžaloval, 
da je izgubil prelat v državnem zbor u 
duha svetega Benedikta, je združil svojo 
prošnjo s sobratovo. 

Ali očetovsko blago jima je ukazal prelat,
naj molčita . 

„Naš starodavni samostan uživa preve č 
časti, da bi ga smela omadeževati oseba , 
pred katero je pljunil sam škof. Za takega 
človeka ne smemo zavreči niti koščka kruha 
Vi pa, sramotnež cerkve,” je zarežal nad 
župnikom, ,,ne onečaMajte več mojega Bogu 
posvečenega doma s svojo navzočnostjo, 
da vas ne zapodim, kakor Vas je zapodi l 
škof.' 

Cudno, kakšna moč je še živela v 
starem župnikovem telesu. Ponosno se je 
zravnal in resno je dejal : 

,,Prosil sem te za rešitev moje uboge 
duše. Odrekel si mi jo. Bog bode neko č 

470 


najin sodnik. Proti tvoji vo1ji sem zaužil 
v tvoji hiši košček kruha. Tukaj ti ga plačam . 
Ker mi odrekaš duševno miloščino miru , 
ne potrebujem niti tvoje telesne miloščine " 

S temi besedami je vzel zadnjo kron o 
iz žepa ter jo je položil na mizo h kosu 
kruha, v katerem so bili še sledovi njegovi h 
zob. 

Potem j e 
lež'nim očesom na starega patra, obrnil se 
je in je odkorakal skozi mramorno dvorano . 
Gledal je na slike svetnikov ; oni pa so zrli 
nepremi6no v nebesa ali pa na kri2anega . 

Tam na stolu je bil njegov klobuk , 
ponj je šel in potem je izginil iz ponosne 
dvorane. Sam je našel pot po dolgem hodniku 
s čude2nimi slikami, na katere je milo 
sijalo soInce. Ako bi bil imel dosti časa, da 
bi se bil zadržal, bi mu bilo solnce lahko 
marsikaj pripovedovalo o tistih čudežih, ki 

jih je samo nekdaj gledalo. Pripovedovalo 
bi mu biloo mladih časih, ko so se zgodili 
čudeži ljubezni, claim še živi sedajcerkev le od starega sala, poveličuje stare 
čudeže, namesto da bi delala nove ter posvečuje 
za drag denar stare svetnike, ker 
ne more porajati novih svetnikov ljubezni. 

Zunaj se je le mehanitno odkril pred 
cerkvijo, v kateri je še pred eno samo uro 
pobo2no poslušal meniško petje . 

Notri v refektoriju pa je pridobil prelat 
zopet svoj navadni smeh1jaj iz davnine. 

471 


Smehijaje je sedel k svoji mizi, katero so 

držali smehljajoči angelji, smehljaje si je natočil 
vina, smehijaje je umetniško razdeja l 
pečeno, raco in smehijaje je gledalo solnc e 
nanj. Ze se je pomaknilo nižje in ni več 
zrlo na besede : „Hespitem sicut Christum 
accipiatis”. Komaj je bilo še videti črke na 
svetlorjavem polju. Zato pa se je smejalo 
solnce s polnim okroglim obrazom, prav 
kakor prelat, veliki steklenici črnega vina, 
ki se je bliŠČalo v njegovi svetlobi . 

Ali solnce je znalo biti tudi poredno ; 
ob veliki steklenici so se lomili njegovi 
žarki in namesto da bi padali na prelatovo 
lice so se upirali naravnost v obraz svetega 
Benedikta . Slika je bila videti vsled tega 

čisto rdeča . prav kakor da se sramuje mrtvi 
svetnik svojega živega naslednika. Nad to 
hudomušno porednostjo se je znalo solnce 
še dolgo smejati, v tem ko je hodil stari 
pater Oto kaj žalosten po samostanskem 
vrtu ter je zalival na pol usahli 
cvetici, ki se je kmalu zopet vzravnala ob 
njegovi negi . Velo cvetico je smel reš ti, 
proklete duhovnikove duše ne. 

Zunaj na klopi , katero je postavilo 
društvo za olepševanje kraja . ob zidu samostanskega 
vrta . je sedel nekdanji župnik. 
Iz ponosa, s katerim je zapustil ošabno prelaturo, 
je padel zopet v revščino sramote. 
Sreča, da je bila tukaj klop. Dalje ga ne bi 
bile nesle noge. 

472 


Doli ob reki so vlekli ribiči svoje mreže 
po vodi. Bili so povsem mokri in nevoščljivo 
so gledali na lenuha, ki je brez dela sedeč 
na klopi lahko zrl nanje . 

Opravili so svoj posel in so oddali rib e 
v samostanski kuhinji. 
Samostanski lovec je prištel iz gozda ; 

Pjegov pomagač se je potil pod težki m 
srnjakom, ki ga je nesel v samostan . 

Na cesti ob vodi je vleklo .dvoje volov , 
odlikovanih na gospodarski razstavi s prv o 
ceno, polagoma voz, na katerem je bil so d 
petdesetih hektolitrov . To je bilo vino, k i 
je prišlo danes po železnici iz samostanski h 
vinogladov in je romalo v samostansko klet. 

Enakomerno šumenje in brenčanje j e 
bilo slišati iz poslopja s podolgasto streh o 
onstran reke . Tenak dim se je dvigal nad 
streho v čisti zrak. Prihajal je od parnega 
mlatilnika, ki je delal že štirinajst dni, d a 
izmlati zlato žetev samostana . 

Masten duh slada je izpolnjeval topl i 

večerni zrak , udarci kladiv iz sodarne samostana 
so provzročali edino pretresanj e 
zraka, ki je prijetno zadevalo ušesa . 

Nekolikokrat je pripihal železniški vlak 
v postajo in je povedal župniku, da vi v 
dvajsetem stoletju, kajti kmet, ki je šel mim o 
njega s povešeno glavo, s pestjo v žep u 
in s skrivnostno hudobnim pogledom , ga 

ne bi Oil mogel prepričati o tem. Prihajal 
je pravkar iz samostanskega gozdarskeg a 

473 at 


gradu, kjer so zopet kratko in grobo zavrnili 
njegovo zahtevo po odškodnini za škodo, 
ki so jo napravili prelatovi jeleni na njegovem 
polju . Priprosti kmet ni hotel iz poznati, 
zakaj naj bi stradal on, ker iščejo 
cerkveni jeleni svojo pravico ravno na nje govern 
polju. 

Toda končno je potrti mož zopet dvigni l 
glavo. Gledal je tja čez široka polja in 
njive samostana, ki mu ni privoščil niti 
koščka kruha. In nad tern delom zanj izgubljenega 
boja je konč'avalo solnce ravn o 
zmagoviti boj z oblaki. Mala nevihta, ki je 
plavala popoldne čez samostan svetega Benedikta, 
se je obrnila proti jugu in pod než nimi 
solnčnimi prsti so se sedaj raztrgal i 
zadnji oblaki . Z vodenim soparom napolnjeni 
zrak je bil jasen in prozoren kakor 
v gledališču, ko se ravno vzdigne zastor, 
so se pokazale hipoma gore, krasne v nasičeni 
barvi, da bi bil človek kar iztegnil 
roko po njih modrih vrhovih. 

Izza šumeče reke se je dvigala s 'poljem 
in gozdovjem pokrita plan polagoma proti 
zelenim hribom, nad njimi se je gromadilo 
belo apneno skalovje s strmimi stenami , 
dotim so se še višje svetili ledeniki planin . 
Po vseh vrhovih je žarelo življenje kako r 
rožnato nežna lica device. SoInce , oživlja. 
.. 

joče svet, je pritisnilo svojim ljubim gora m 
večerni poljub na lice in v nežni rdečici 
nedolžne ljubezni so rdevale planine. 

474 



In zdaj je hipoma počil železni obroč, 
ki so ljudje brez ljubezni vanj vkovali župnikovo 
srce. Prsi so se mu dvigale, srce 
je utripalo v hrepenenju po gorah, oko mu 
je sijalo v blaženi ginjenosti. Nema zahvalna 
molitev se je dvignila iz hvaležnega srca 
k Bogu. Iskal je Boga ljubezni v samostanski 
cerkvi, iskal ga je v sveti palači,
iskal pri poklicanih božjih služabnikih. Zaman 
je bil upal. A sedaj je našel, ubog, zavrže n 
mož, zopet svojega Boga ljubezni ; videl ga 
je v čudežnem njegovem stvarstvu, videl je 
svojega Boga, ki je ustvaril lepi svet za vse 
ljudi, slišal je njegov glas iz šumenja reke 
in iz kosove večerne pesmi v grmovju . 

Bog ga je blagoslavljal s planin, dotim 
so ga preklinjali njegovi služabniki . In s tern 
gorskim blagoslovom je prišel mir gora v 
njegovo srce. 

Saj so bile njegove gore, ta veliki hram 
božji, vendar mnogo lepše, nego z zlatom 
preobložena samostanska cerkev, krasnejš e 
nego mramornata jedilnica in dišeči prelatov 
vrt. Zaman je bil tam iskal sveto podobo 
Boga, kjer je bilo vse skupaj samo 
krasen okvir, mrtev, prazen lišp. Se pred 
eno uro je iztegoval v koprnenju roko po 
knjigi zveličanja . Vezava knjige je bila dragocena 
in lepa, ali ko je hotel čitati v njej , 
ni našel besedice resničnega Boga ljubezni. 

Bridko ga je skelelo, da je ponovila 
cerkev vse da napravi tako velik in lep 

475 18 . 


okvir, tako bliščečo knjižno vezavo, pa j e 
popolnoma pozabila na sliko, na vsebino 
knjige . 

Knjigo vere ponujajo ljudem in če le 
pobožno poljubijo lepo vezavo, so že dobri 
otroci cerkve. Ako pa duhovnik ali lajik ni 
do pičice natančno izpolnil vseli predpisani h 
ceremonij, je storil velik greh , ker je iz kazal 
premalo časti lepi vezavi . 

Take misli so rojile Hercogu po glavi, 
ko je v molitvi sklenil roke pred živo po dobo 
božjo in je čitalo njegovo duševn o 
oko v odprti sveti knjigi narave pravo 1jubezen 
božjo . 

vabljivo je klenkal samostanski zvon . 
Poznal je ta zvok ; klical je menihe k ve


čerji. Nehote je posegel Hercog v žep, v 
katerem je našel pred petimi dnevi deset 
kron. A sedaj je bil tažep prazen.Zzadnjo 
krono je plačal gospodu prelatu košček 
kruha, ki ga je bil pojedel v bogatem samostanu 
. 

A te zadnje krone ni bilo več v samostanu 
. Saj je bil to Judežev srebrnjak 
n denar takega grešnika bi lahko pregna l 
qoi'ji blagoslov iz samostana. Takoj po južini 
je odposlal gospod prelat tisto kron o 
po poštni nakaznici z geslom : „Za spreobrnitev 
grešnika”, katoliškemu tiskovnem u 
društvu. To je .bilo gotovo dobro delo, za 
Iatero ni moglo izostati božje plačilo . 

476 


Namesto zadnje krone je našel Hercog 
v žepu rožni venec in dočim je sedel gospod 
prelat pri bogato obloženi mizi in je pil 
mlado vino, je molil zunaj njegov sobrat 
s praznim želodcem in suhimi ustnicami ob 
roinem vencu . 

„Jezus, ki je za nas krvav pot potil 

Jezus, ki je bil bičan za nas — Jezus , 
ki je bil kronan s trnjevo krono za nas --
Jezus, ki je nosil težki križ za nas — Jezus , 
ki je bil križan za nas. ” 

In z ubogim lačnim možem so molili 
reka in gozd, soince in ledeniki, gorski velikani 
in solnčni prašek : „Tebe Boga hvalimo 
.” 

00 


477 


XXVII . 
Tistega toplega letnega dne, ko j e 
vstopil župnik Hercog poln upanja v limpaški 
samostan in je bil brez usmiljenja postavlje n 

pred samostanski zid, so se vršile daleč od 
tega nekrščanskega dejanja priprave z a 
cerkveno slavnost, kakršne še nikoli ni 
doživela Gospojna . 

Sam prečastiti škof je imel priti v Go spojno, 
da se prepriča o blagoslovljenem 
delovanju dosedanjega upravitelja, provizorj a 
in novoimenovanega župnika ter da ga 
*utri slavnostno vstoliči . 

Instalacija, katero izvrši sam škof, j e 

visoka čast, ki doleti samo posebno odlikovane 
cerkvene može. To pot pa je bila 
v čaščenju novega župnika tudi mala demonstracija, 
ki jo je priredil škof proti 
prevzetni vladi. Gosposka se je namreč 
zopet drznila, grobo se dotakniti cerkven e 
svobode . 

478 


Ker je bila gospojinska župnija pod 
patronanco deželnega gospodarja, je prosila 
vlada škofa, naj pojasni, zakaj je predložil 
izmed mnogih starejših prosilcev ravno 
najmlajšega na imenovanje, dasiravno še ni 
bil niti tri leta dušebrižnik, kakor zahtev a 
zakon. 

Takega vmešavanja v pravo svobodo 
cerkve ni smel trpeti škof . Njegovo načel o 
je bilo vedno : Jaz sem škof in storiti 
smem, kar hočem ; nad seboj ne poznam 
gospoda razven svetega očeta v Rimu, v 
&gar imenu vladam . 

Končno je popustila vlada ter je storila , 
kar je ukazal škof. Zaradi enega župnik a 
ni smela zaigrati škofove naklonjenosti ; saj 
potrebuje v parlamentu glasove na škofov o 
zapoved izvoljenih posl,:ncev, ako hote, da 
se ji dovoli nove topove. Ujezeni škof bi 
le ganil s prstom in ljudski zastopniki bi 
glasovali proti vladi. To se ne sme zgoditi , 
zlasti ne zaradi take malenkosti. Saj je 
morala dati že mnog9 več koncesij za one 
klerikalne glasove. Skof je bil vesel svoje 
zmage nad vlado in na koncu duhovni h 
vaj je rekel vzradokenemu župniku, da 
pride v kratkem sam na inštalacijo v 
Gospojno. 

Zato ,,mlinar sedaj ni preveč gledal na 
stroške. Cast . ki jo je izkazal škof njegovemu 
sinu, je doletela tudi njega in je 

479 


pomenila toliko, kakor visoka lestva, p o 
kateri pripleza na županski stol . 

Vse roke so imele opravka, da s o 
pletle vence in postavljale slavoloke ; velik 

zaboj z lepimi svečami za razsvetljavo je 
prišel sočasno s smodnikom za topiče i n 
celo zvonove so namazali . Skoraj vse race 
iz mlina so morale žrtvovati svoje življenj e 
in najdebelejše tele iz hleva je viselo mrtv o 
zraven srnjaka v župnijski kuhinji . Nalašč 
iz mesta naročena kuharica je opravljal a 
tam svoj posel. 

Ponosen je pohajal mlinar okrog in j e 
vodil okraševanje cerkve in vasi. 

Samo zunaj v gozdu je vladala žalost 
in tuga. Zeleni bršljan, ki je s svoji m 
listjem nežno pokrival nagoto skalovja, j e 
bil neusmiljeno odtrgan ; tudi z drevja so 

ga potrgali, katero je objemal več kot 
petdeset let kakor ljubeča žena bolnega 
moža. 

Velik voz sočnozelenih vitic je zapusti l 
gozd. Kar je zraslo v mnogih, mnogih letih , 
je moralo vsahniti za en časten dan ,
skalovje in drevje pa je tožilo po izgubljene m 
kinču. Dočim so ljudje v teh dneh koma jmislili na Hercoga, je šlo po gozdu o d 
drevesa do drevesa : „Stari župnik Hercogbi nas gotovo ne oropal, pa če bi priše l 
sam papež v našo dolino . ” 

Nedolžno drevje poč ni imelo smisla 

za čast, ki jo lahko zahteva cerkev . 

480 


slavnostnem izprevodu so spremili 
škofa s kolodvora do cerkve. Zastave so 
vihrale, topiči so pokali in jeka se je razlegala 
od gore do gore. Ob obeh straneh 
ceste so klečali ljudje in so sprejemali 
škofov blagoslov ; visoki gospod je korakal 
ob strani novega župnika s prijaznim 
smehljajem pod nebom. Duhovnikov je bilo 
le malo navzočih. Imeli so priti šele druzega 
dne v velikem številu na stoličenj e 
in potem k veliki pojedini . 

Ob slavnostnem petju vseh zvonov so 
šli najprvo šolski otroci s svojimi z .stavicam i 
v cerkev . na obrazih jim ni bilo videt i 
veselja. Mala srca so jim plašno utripala 
kakor dijakom visokih šol pred državni m 
izpitom ali kakor (astniku, kadar pride sam 
cesar pregledovat polk. 

Otroci niso tako lahko pozabili na 

župnika Hercoga, kakor večina odrasli h 
ljudij. Kajti ljubili so ga, gospoda Grosa 
so se pa bali. Na uro veronauka so se pri 
starem župniku vedno veselili, sedaj pa 
trepečejo pred njo. 

In sedaj naj jih izpr4šuje v škofov i 

navzočnosti. Toda izpit je končal sijajno . 
Gospod Gros je že vedel, kateri otroci 
znajo najbolje odgovarjati na to ali ono 
vprašanje. Posebno je pa kimal škof neprenehoma 
pritrjevaje nad vsebino naukov . 
Zelo skromno je opozoril župnik že pred 
začetkom izpitov, kakšen trud je imel, da 

481 


je spravil iz otrok vse tiste nepotrebne in 
škodljive stvari, ki jih je bil naučil prejšnj i 
župnik ; tako slabo so bili poučeni v veri, 
da niso niti vedeli, kaj je krivoverec. 

Da je res storil v kratkem času, kar 
je le bilo mogoče, so dokazali otroci sami 
s svojimi odgovori. Katekizem in zgodbe 
svetega pisma so znali tako gladko pripovedovati, 
kakor bi tekla voda, četudi niso 
razumeli vsebine reči, katere so se naučil i 
na pamet. 

Vedeli so pa še več, nego je bilo v 
katekizmu. Iz petih cerkvenih zapovedi jih 
je Gros naredil deset. Ako je deset božjih 
zapovedi, zakaj ne bi bilo tudi cerkvenih 
toliko? In kako dobro so znali deklamirat i 
nove zapovedi „Šestič : Voliti smeš samo 
prave katoliške može. Sedmid : Ne beri 
cerkvi sovražnih časopisov. Osmič : Ne 
verjemi, ako se govori kaj slabega o duhovnikih. 
Devetit: Bodi ud vsaj treh 
katoliških društev. Desetič : Cerkev in njene 
služabnike brani s krvjo in z imetjem . ” 

Škof je bil ves vzradoščen nad tako 
izvrstnimi odgovori . Ali otroci so vedeli 
še več. 

„Kateri je prvi in najvažnejši pogoj, 
da se pride v nebesa ?” je vprašal gospo d 
Gros. 

„Prvi in najvažnejši pogoj za nebesa 
je ta, da je človek vreden član svete rimske 
cerkve, kajti izven cerkve ni izvelidanja .” 


ima naša ljuba mati cerkev tud i 
kaj sovražnikov? " 
„Da, cerkev ima mnogo sovražnikov ,

namreč Žide, pogane, krivoverce in slabe 
kristjane. ” 

.Kateri so najhujši krivoverci? " 

„Najhujši krivoverci so arijanci, cvinglijanci, 
luteranci in protestantje . ” 

„Ali je krivoverstvo velik greh? ” 

,Krivoverstvo je velik greh in prej je 
dala cerkev krivoverce sežigati. " 

.Kateri ljudje so najslabši kristjani? " 

„Slabi kristjani so vsi oni, ki ne slušaj o 
radóvoljno duhovnikov v vseh cerkvenih i n 

svetovnih rečeh.” 
„Po čem se najbolje izpozna rimsk o 
cerkev ? ” 

,Rimsko cerkev se izpozna najbolje p o 
tem, da jo vedno hudo preganjajo . " 

Nikdar ne bi bil mogel doseči župnik 
Hercog pred škofovimi očmi take zmage , 
kakor jo je dosegel gospod Gros s svoj o 
malo, dobro izvežbano četo . 

V slavnostnem govoru pred narodom 

se je cenil škof sam srečnega, da ima med 
svojim duhovništvom tako marljivega, iz vrstnega 
gospoda ; še srečnejšo pa mora 
ceniti župnijo, kateri zapušča takega duhov nika 
kot zastopnika Boga in cerkve . 

Vse naj bi bilo danes veselo v Gospojni , 
celo mrtvi v grobu. Zato je zamenjal škof 

svoje dragoceno slavnostno oblačilo s črnim 

483 


plaščem in je šel ob žalnem prepevanj u 
„Miserere” od groba do groba, škropeč z 
blagoslovljeno vodo na desno in na levo. 
Vprašal je celo župnika za grob njegove 
matere, postal je tam dlje časa in trikrat je 
poškropil gomilo s posvečeno vodo : „To 
je bila dobra, pridna mati, ki je porodila 
cerkvi tako dobrega sina”, je dejal tako 
glasno, da so morali slišati vsi. Celo mlinarju 
so se zasolzile oči, ko je slišal tako 
hvalo svoje žene iz škofovih ust. 

Polagoma je korakal škof dalje po po 


kopališču. Nenadoma se je ustavil. Na 
grobnem kamnu je čital ime, ki mu je bilo 
znano iz uradnih spisov . 

„Ali je ta — ta ženska samomorilka? ” 
je vprašal s tužnim srcem župnika . 
„Da, žalibog”, je pritrdil oni komaj 
slišno. 

Vzdihnil je škof in je dejal : „To j e 
zopet zgovoren dokaz, kako preganja po svetna 
gosposka božjo cerkev. Celo na po


kopališču nas preganjajo in v naši blagoslovljeni 
prsti moramo pokopati Ijudi, ki jih 
je preklela cerkev še v smrti . Uboga, uboga 
moja cerkev! Ali resnično, kakor je resnično 
da sem škof : To se mota izpremeniti. ” 

Niti kapljice blagoslovljene vode n i 
kapnil škof na prokleti grob. 

To je bilo ob tisti uri, ko je izgnal 
limpaški opat cerkveno prokletega župnik a 
Hercoga iz svojega svetega samostana . 

484 


Cerkveni vspored za ta dan je bil sijajno 
opravljen . Ob dobri južini se je vpreglo 

konje, kajti prečastiti se je hotel prepeljati 
po čudoviti gorski dolini . Ves občaran je 
bil, ko je ogledoval na strani župnika i z 
voza prekrasne gozde, potok v dolini, ledenike 
in gorske velikane . In veselo so tekl i 
konji. Seveda niso mogli vedeti, da je sedel 
prav ob tisti uri njih pravi gospodar lačen 
in zavržen na klopi pred zidom limpaškeg a 
samostana. Celo škof je hvalil lepe konj e 
in župnik Gros se je smejal veselja . Sa jniso veljali konji takorckoč nič. 

Ko je sedel škof zvečer pri mizi ter je 
jedel s krožnikov nekdanjega župnika in pil 
njegovo staro vino, ki mu ga je bil podaril 
prote,tantovski ravnatelj iz Berlina, je dožive l 
nov dokaz blagoslovljenega delovanja svojege 
ljubimca. 

Politična čitalnica je priredila škofu balo 
ljado, veteranska godba pa je igrala z do-
brim vnamenom, čeprav napačno . 

Skof je bil zelo ginjen, kajti taka čast 
ni veljala njemu, temveč sveti cerkvi, ki je 
bila vielesena v njegovi osebi . Prekinil j e 
celo večerjo in uprt ob župnika je stopil 
pred vrata. Kako pa je bil presenečen, ko 
je opazil vso vas razsvetljeno! Samolastni , 
ponosni cerkveni knez je znal biti tudi pri -
Ijuden, ako je čutil laskanje . 

Godba, bakljada in razsvetljava je pa 

pričala duševno vnemo novega župnika . Ako 

485 



bi bil prišel k staremu župniku Hercogu, ne 
bi bil opazil tako lepih znamenj ljubezni d o 
cerkve in škofa. Sam je prema'o ljubil cerkev 
in zato je dovolil Bog, da je padel tako 
globoko. Toda, hvala Bogu, njegov slab i 
primer vendar ni mogel zapeljati dobrega 
naroda in njegov časti vredni naslednik je 
iztrebil plevel iz njive svete cerkve . Novo 
seme je že vzklilo in prinaša sad. Tako do stojnemu 
duhovniku lahko zaupa lepo župnijo 
mime vesti. 

Ko so luči ugasnile, ko je godba 
utihnila in so topiči zadnjikrat počili, je 
pokleknil škof in je zahvalil Boga iz vsega 
srca, da mu je daroval z gospodom Groso m 
tako pridnega, za dušni blagor vnetega 
duhovnika, čegar srce ni poznalo druge 
ljubezni, kakor ono za svojo cerkev in za 
svojega škofa. 

Klečal je ob tej molitvi na tistem klečalu, 
na katerem je klečal župnik Herco gpo cele ure za žrtve spovednega pečata , 
da bi Bog rešil duše onih, katerim sam ni 
smel pomagati, ne da bi bil kršil najsvetejšo 
zapoved. 

V tem srečnem razpoloženju je še l 
škof počivat v posteljo, v kateri stari župni k 
po cele noči ni našel pokoja ter je moral 
poslušati, kako os se potihoma odpirala vrata 
kaplanove sobe in se je njegov duhovnišk i 
gost v nogavicah vtihotapljal k žrtvi svoje 

486 


strasti . Kako strašno dolgo so trajale tiste 

tihe nočne ure, preden je slišal proti jutru 
zopet tiste korake in tisto zapiranje vrat ! 

Škof se je smatral za vsevednega, a 
bila je sreča zanj, da sedaj ni bil tako 
vsegaveden. Niti slutil ni, da je bila postelja, 
v kateri je počival ves blažen zaradi 
lepega večera, še lastnina zavrženega župnika, 
ki je sedel prav tega večera zmrzujoč v 
tuji deželi na klopi poleg bogatega samostana, 
zapuščen in utrujen na smrt, z 
rožnim vencem v tresoči roki . Morda tudi 
to ne bi bilo motilo škofovega počitka . 
Ako bi bil pa vedel, da sede bakljonosci 
in godci v gostilni, kjer jim plačuje mlinar 
v imenu svojega sina pivo in da je le 
pijača uprizorila ovacijo, da je kupil mlinar 
bakljer sveče in smodnik, da se je prisililo 
hišne posestnike na razsvetljavo z grožnjo, 
da se jim sicer pobije okna, da je bila vsa 
slavnost le dobro plačana komedija, ako bi 
mogel to le slutiti v svojem slepem samoIjubju, 
tedaj bi bilo njegovo spanj e 
morda vendar nekoliko vznemirjeno. Slepo 
zaupanje v svojega ljubljenca in v svojo 
nezmotljivost bi se bilo morda močno 
pretreslo. 

Pokanje topičev pa ga je zjutraj zbudilo 
v najkrasnejšem razpoloženju . Bil je 
čudovito lep dan. S hribov so prišli kmetje 
in hlapci, kmetice in dekleta v prazničnih 

487 



oblekah. Stare ženice so prilezle iz svoji h 
podstrešnih izb, da dobe škofov blagoslov 
in smejoča se mladina je bila v vrstah za 
slavnosten sprevod . Danes so se vsi latiko 
smejali, saj je bil strogi izpit iz veronauka 
srečno končan . 

Samo učitelji, ki so nadzorovali otroke , 
so bili resni. Stari župnik jih je že temeljito 
pokvaril in za tako lepo cerkveno 
slavnost niso imeli smisla . Za nje je bilo 
to vse krivo zlato ; ne škofa, ne župnika 
niso mogli spoštovati zaradi tega. Naj je 
padel stari župnik kot služabnik cerkve še 
tako globoko v njih očeh je bil vendar še 
vedno najboljši prijatelj ljudstva in šole, 
oče revežev in bolnikov, pospeševalec napredka 
. predvsem pa vtemeljitelj blagostanj a 
v občini. 

Kakor učitelji, so mislili tudi večinom a 
kmetje. Izreči se pa ni upal tega nihče. 
Staremu župniku ne bi bili mogli pomagati , 
v novem bi pa bili dobili sovražnika . Imeti 
duhovnika za sovražnika je pa za kmeta 
hujše nego toča in živinska kuga. To so 
vedeli vsi prav dobro. 

Veliki slavnostni izprevod se je zakasnil. 
Lokalna železnica je imela zamudo, pa j e 

bilo treba čakati na vlak, s katerim je imel a 

priti večina duhovnikov. 

Končno se je vendar pomikal ves 

sprevod po najdaljši poti skozi vas proti 

cerkvi. To pot ni povešal gospod Gros oč i 

488 



ponižno k zemlji, kakor pri novi maši . 
Kaj ponosno je korakal poleg svojega 
škofa . Nič ni delo, da je šel ob njegovi 
levi strani ; slavnostni sprevod je bil venda r 
namenjen njemu in škof je le poveča l 
njegovo čast. Ljudje so dobro vedeli, da 
je prišel samo zaradi njega ; saj jim je 
mlinar dostikrat povedal, kako časti sa m 
škof njegovega sina . 

Že kot prav majhen dijak je znal Guste l 
siliti kvišku . Da pa postane v tako kratkem 

času župnik in da ga vstoliči sam škof, 
tega vendar ne bi bil upal . To je plačilo,
ako je človek zvest cerkvi in je študiral pr i 
jezuitih. 

Bil je v Rimu in je tam videl razvaline 
slavolokov za zmagovite vojskovodje. Ali 
nobeden onih zmagovalcev ni mogel kora 


kati z večjim veseljem po Rimu, kakor o n 
sedaj kot župnik poleg svojega škofa v 
cerkev. Lep cilj je dosegel, ali zadnjega ne. 
Morda pojde še nekoč slovesneje kot ško f 
v stolno cerkev . . . Zakaj ne? Močno 
voljo ima, pot pozna in s svojo gorečnostjo 
za sveto cerkev zasluži tudi tako nagrado . 
Torej naprej k temu lepemu cilju ! 

Take so bile njegove misli, ko so peli 

zvonovi, pokali topiči, plapolale zastave i n 
belo oblečene deklice posipale pot s 
cvetjem . 

Za škofom in župnikom je korakal še 

ponosneje njegov oče. Njemu ni bilo treba 

489 32 


skrivati ponosa pod krinko ponižnosti. Imel 
je dovolj razloga, da je nosil glavo po 
konci . Ves slavnostni sprevod je njegovo 
delo. Ako ne bi bil on pisal onega anonimnega 
pisma o sovraženem župniku, bi 
bil njegov sin še danes ubog časnikarski 
pisač. 

Bil je torej v resnici slavnostni sprevo d 

očetovske ljubezni, ki se je pomikal prek o 
pokopališča v cerkev Gospodovo. Saj mlinar 
ni vedel, da leži župnikov pravi oče, ki ga 
je ubila njegova lastna roka, v črni zemlji , 
po kateri ravnokar ponosno koraka . 

Dobro je pa vendar vedel, da je sam 
pregnal pravega župnika od oltarja in ga 
pahnil v bedo, le da bi videl svojega ljubega 
sina službovati na njegovem mestu . 

Njegovo očetovsko srce je utripalo veselja . 

molitvi ni bilo govora pri njem . Saj ni 
bila tri cele ure trajajoča slavnost v cerkvi 
skoraj nič druzega, kot nepretrgano okajevanj9 
škofa in novega župnika. 

Škof je imel pridigo o duhovniškem 
dostojanstvu, o duhovniških skrbeh in o škofovski 
radosti. Hercogovega imena pač ni 
izrekel, ali vsi so dobro razumeli, da je on 
tisti prokleti Judež, ki je tako globoko ranil 
blago škofovo srce. Danes pa mu je utripalo 
to srce zopet v velikem veselju, ker je 
dal Gospojni svojega najboljšega duhovnika 
za župnika. To veselje pa je tem večje, ker 
se je lahko prepričal, da je ljuba mu občina 

490 


zopet vsa polna stare, zveste ljubezni do 
svojega škofa . Kaj važno je govoril potem 

o dolžnostih občine napram novemu župnik u 
in napram cerkvi, o volitvah in društvih ,
zlasti o politični čitalnici in o njenem za služnem 
na6elniku . 
Po pridigi je zopet zapel novi župni k 
slavnostno službo in sami stari Župniki so 
mu služili pri oltarju. Z glasnim „Te deum ” 
je končala vsa slovesnost jasno in ponosno . 

V tem je postalo pozno in zrak v cerkvi 
je bil zatohel in dušljiv. Vse je hrepenelo 
po drugem delu slavnosti, po obedu. 

Kosilo, katero je priredil novi Župnik , 
je bilo res izvenredno ; celo na škofove m 
dvoru se ne more bolje obedovati. Nogi 
Župnik, ki je z očetovim posredovanjem vse 
tako ceno nakupil, si je lahko dovolil to. 

Najfinejši grižljej pa je podal Župniku 
sam škof z zabavnimi besedami mu je napil 
kot svojemu „duhovnemu svetovalcu”. 0 

tako častnem imenovanju se ni niti temu 
mlademu plezalcu sanjalo . Z glasom, ki se 
mu je tresel radostnega razvnetja, se je zahvalil 
svojemu prečastitemu gospodu za 
povsem nezasluženo čast in je obljubil, da 
je pripravljen , žrtvovati z veseljem zadnj o 
kapljico krvi za sveto cerkev in za svojega 
škofa. 

Sedaj je bila pač le trtna kri, ki je tekla 

škofu na čast . Vina res ni manjkalo ; župnik 

Hercog je zapustil precej bogato zalogo vina, 

491 32' 


ker se mu je zdelo, da je staro vino včasih 
najboljše zdravilo za njegove bolnike . 

Zupnik Gros pa je bil bolj prista š 
Kneippov ter je smatral vodo za najboljše 
zdravilo za reveie, vsled česar je bil v 
srečnem položaju, da je lahko pogostil danes 
svoje goste z najboljšim vinom, ki ga ni 
nič veljalo . 

Vino pa je delalo čudeže . Jasna radost 
je vladala v župnišču in celo škof je bil 
zopet priljuden . Celo cerkovnika, ki je imel 
že poln čásopis mesa pred saboj, je počastil 
z nagovorom : „Pisali ste mi nekoč 
pismo in s tem ste izkazali cerkvi velik o 
uslugo. Srčno se Vam zahvaljujem in Vam 
dajem svoj blagoslov.” In še celo krepko 
mu stisnil roko . 

Skof se je že pogovarjal s ponosno 

srečnim župnikovim očetom, a cerkovnikov a 
od vina težka glava je še vedno premišljevala 
škofove besede. O veliki zaslugi za 
cerkev ni vedel mož ničesar ; pisal je takrat 
škofu iz maščevanja in iz strahu pred župnikom. 
Krepko se je napil, pa je zamrmral 
polglasno : ti Pavliha! " 

Kdo v6, ali je res, da počiva v vinu 
resnica ? 

Drugi del instalacije je trajal še dalje 
nego prvi. Govori in napitnice so sledile 
druga drugi, celo na kuharico so se spomnili. 
Samo na enega so pozabili ; na njega , 

čegar vino so pili, s čegar krožnikov so 

492 


jedli, na njega, ki je sedel morda ob tej

uri lačen na cesti. A njega se ni smelo imenovati, 
sicer bi bila padla z njegovega 
prokletega imena senca na veselo omizje . 
Njega se ni smelo imenovati, saj je bil mrtev 
za cerkev, mrtev za škofa, mrtev za sobrate , 
mrtev pred vsem za novega župnika. Iz duhovne 
smrti starega župnika je prišlo življenje 
za novega . 

Ej, stari župnik je bil temeljito mrtev ! 

Duhovni mrliči se ne morejo niti kot duhovi 
vrniti v svojo domovino in ne morejo plašiti 
svojih naslednikov. 

Samo v dveh hišah prav blizu župnišča 
niso vedeli ničesar o splošnem praznovanju . 
Prva je bila šola, druga pa ubožnica . Učitelji 
so sicer dobili od župnika vabilo na 
obed, ker so morali peljati otroke v cerkev 
in jih nadzorovati. Ali vabilo je bilo tako 
ošabno, da so vabljenci takoj izpoznali, da 
bi le motili s svojo navzočnostjo . Novi župnik 
je znal v kratkem času, kar je bil pro-
vizor, pretrgati most, ki ga je bil stari sezidal 
s trudom in ljubeznijo med župniščem 
in šolo. Med obema hišama je moral biti 
globok prepad, sicer ne bi mogel zvesti sin 
cerkve tako navdušeno pridigati, kako preganja 
brezbožna novodobna šola sveto cerkev . 

Zato se je pa tudi lahko pritožil škofu 
nad cerkvi sovražnimi učitelji, ki se izogibaj o 
celo njegove gostoljubne mize. Škof je imel 

493 


zopet jasen dokaz žalostnih posledic iz lo


čitve šole od cerkve. 

Glohoko je moral sedaj novi župnik 
obžalovati, da je njegov predhodnik odreza l 
lep kos župnijske zemlje za šolski vrt . S tern, 
kar raste na onem zemljišču, bi lahko hranil 
še eno kravo. Stari župnik gaje resokradel 
in učitelji sede na njegovem, pa jih ne more 
niti pregnati. Zato pa tudi ne učakajo prijaznega 
pogleda od njega. 

Otrokom pa ni treba šolske palače . Sajje sam hodil v staro malo šolo in je vendar 
postal velik gospod ; staro poslopje hi moralo 
biti torej vsekakor dobro in njem u 
tedaj ne bi bilo treba plačevati doklad za 
šolo. Da mora tudi župnik plačevati šolske 
doklade, je sploh v nebo vpijoča krivica, 
ker nima župnik otrok, da bi jih pošilja l 
v šolo. Ali duhovništvo pač vedno preganjajo 
. 

Tudi v ubožnici je bil danes prav žalosten 
dan . Stare Lenke, ki je sicer vedno 
prinašala bogate ostanke od pojedin, ni bilo 

več v župnišču. Da , ravno Lenka je bila 
kriva, da raste zdaj trava po poti od župnišča 
v ubožnico. 

Starci so spremili Lenko na kolodvo r 
in se tam ginljivo poslovili od nje. To se 
jim je vpisalo za demonstracijo proti novemu 
župniku, ki je dosegel izgon Lenke 
iz Gospojne in s tem so izgubili njegovo 
milost in dobrodelnost. 

494 


Ali če se tudi danes niso smeli veseliti 
boljšega, z bogate mize odpadlega grižljeja , 
vendar niso bili tako siromašni, kakor ustanovitelj 
ubožnice, ki je, izgnan iz svoj e 
cerkve, taval ob tej uri po tujini . 

* .+ 
Še ni bil končan obed, ko je zaklica l 
s stolpa zvon skozi odprta okna. Bilo je 
četrt na tri in ob treh je imela biti zopet 
posebna cerkvena slovesnost. 

Mlinarja je prijela smrt njegovega 
otroka vendar za srce in kot krščanski mo ž 
je moral storiti že kaj posebnega za dušni 
blagor svoje Anke. Zato je dal kaj lepo na 
lim naslikati podobo svetega Janeza z Nepomuka 
in jo postaviti na most, s katerega je 
Anka skočila v vodo. Ta slika naj bi odrešila 
Ankino ubogo dušo. Kdorkoli pojde 
mimo nje, izmoli očenaš in te neštete molitve 
izprosijo sčasom pri Bogu odpuščanj e 
za nesrečno samomorilko. Mlinar je bil 
dober kristjan, ki ni skrbel samo za živega 
sina, ampak tudi za mrtvo hčer. 

Škof je izvedel tudi za to delo spo


štovanja vrednega očeta prečastitega žup nika 
in kaj ljubeznivo izrekel, da je pripravljen, 
sam slovesno blagosloviti sveto 
podobo . Seveda ga je vodila na skrivne m 
dobra postranska misel . 

495 


Bogati mlinar pač ne sprejme zaston j 
tako izvenrednega odlikovanja, temveč se 
izkaže hvaležnega in podari bogat dar za 
kak cerkveni namen . 

Saj ni slutil, da je podoba namenjena 
spominu samomorilke ; sicer je gotovo ne 
bi bil blagoslovil, pa če bi se mu podarilo 
celi svet. Tudi za tako ceno ne bi prelomil 
zakonov svete cerkve . Ali vsegavednež je bil 
zopet navaden človek . 

Ko je odbila tretja ura, se je pomikala 
dolga slovesna procesija ob glasnem zvonenju 
od cerkve k usodnemu mostu, na katerem 
je blagoslovil škof v popolnem ornatu 
sliko. 

Peneč se in bobnajoč je tekel spodajpotok in je šumel : „Hudobneži! Ne pehajte 
najprej ljudi sem dol, pa vam ne bode 
treba postavljati takih slik . Ako ne bi bil 
naš Bog usmiljenejši od vas kratkovidnih 
ljudi, bi tudi take slike nič ne pomagale . 
Gospod škof, gospod škof, kje pa je mladi 
kaplan, ki mi je enkrat ugrabil tako cvetoč e 
človeško življenje? Kje je? Kje je? Lepo 
ga pozdravljam ; to je bil hraber mož in 
pravi duhovnik . ” 

Taka viharna, nerazumljiva vprašanj a 
gorskega potoka pa je nadkričal glas škofa , 
ki je nagovoril mnogoštevilno verno ljudstvo 
po blagoslovu z gorečim govorom. 0 svetem 
Janezu nepomuškem je govoril, ki je bil 
svetel plamen na zvezdnem nebu cerkve. 

496 


Tako lepo je govoril o sveti izpovedi in o 

spovednem pečatu, da je obhajala gospod a 
župnika poleg njega kar kurja polt . 

Ako bi bil izrekel škof v svojem slavljenju 
svetega Janeza z Nepomuka ime žup 


nika Hercoga, bi bil izkazal le resnici čast . 

Škofu je dala sveta podoba priložnost, 
da je govoril o narodnosti in o Rimu, o 

Lutru in o krivoverstvu ter je končal : 

,,Podoba svetnika z . Nepomuka na tern 
mostu je pa znamenje, da živi tukaj še 
prava vera in da ne najde krivoverstv o 
tukaj tal. In dokler ostanejo prebivalci te 
doline zvesti svoji cerkvi in njenim duhov 


nikom, odvrne Bog vsako nesrečo od njih . 

S pravim navdušenjem je govoril ško f 
in ljudstvo ga je pobožno poslušalo skoraj 
celo uro. Sedaj so vedeli ljudje, da stari 

župnik vendar ni bil pravi katoličan . Sajtak ni bil, kakršen bi moral biti duhovni k 
po škofovih besedah. 

Po tem blagoslovu. ki mora ostati vsem 

nepozaben, so odšli ljudje večinoma domov . 
Le kmetje so se vrnili v gostilno, kjer j e 
imel biti danes čitalniški shod. V cerkvi j e 
bilo naznanjeno, da ga počasti sam škof. 

Med tem pa je bil škof s številni m 
duhovništvom uljudno povabljen k mlinarj u 
na južino v bližnji mlin. Škofov obisk j e 

bil za mlinarja tako časten, da je obljubil , 
napraviti nad durmi mramorno ploščo, k i 

497 


naj še po sto letih razglaša, da je prišla s 

škofom čast in sreča v ta dom . 

Nekateri duhovniki so komaj premagal i 
smeh nad ponosno lahkovernostjo, s katero 
je sprejel škof robato povzdigovanje . Malo 
da ni plakal radosti nad verno vdanim čaščenjem, 
katero je izkazoval ta mož slugi 
cerkve. 

Na povratku je obiskal škof tudi š e 
sodnega svetnika v njegovi vili . Mož, ki je 

hotel kot okrajni sodnik vreči kaplana Hercoga 
s hlapcem iz gostilne, je sprejel škofa 
ponižno pri vhodu v park. Odkritosrčno je 
obžaloval, da škofov želodec ni mogel 
sprejeti še druge južine. Tem očitneje pa j e 
poljubil roko škofu, kateremu je imel predvsem 
zahvaliti, da ga je veleposestvo na 
njegovo povelje izvolilo v državni zbor . 

Duhovniki, ki so spremljali škofa, s o 

morali medtem čakati pred vrati parka ; 
samo gospod župnik je smel vstopiti ž njim. 

Gospod sodni svetnik se je čutil s 
škofovim obiskom tako počaščenega, da j e 
spremil prečastitega s klobukom v roki n a 
čitalniški shod, kjer se je dal zapisati za 
člana in je obljubil nad vse patriotičnem u 
društvu, da ga bode podpiral z vsem i 
močmi. 

Škof je le predobro vedel, da je pokazal 
ta mož, ko je bil še mlad sodni pristav , 
njegovemu predhodniku osle ; tem srečnejši 

498 


je bil sedaj, da je tako srečno izpreobrni l 
nekdanjega sovražnika cerkve . 

S škofovim obiskom je dobila katoliška 

politična čitalnica, katere stari župnik nič 
kaj ni maral, čvrsta tla . Škof pa je stori l 
še več za tako izvrsten zavod klerikalne 
stranke, še enkrat se je oglasil za besedo 
in je dokazoval, da je dober domoljub tud i 
dober katoličan. 

Tudi to pot je govoril dalje nego ur o 

o sovražnikih cerkve in države tako resno 
in goreče, da so bile gotovo za mnogo let 
zajamčene dobre volitve. Na koncu je prav 
debelo hvalil častitega utemeljitelja tako le pega 
društva. Zaključil je, povdarjaje svoje 
prepričanje, da bode tako zvest sin cerkve 
ravno tako pospeševal blagor cele občine ,
kakor skrbi njegov vredni sin za dušni 
blagor Gospojinčanov . 
Za škofom so še nekateri duhovniki 
navdušeno govorili o preganjani cerkvi, zlasti 

o njeni veliki revščini, vsled katere ni prečastitemu 
gospodu škofu mogoče, da bi 
tako izvrševal svoje pastirstvo, kakor bi, od 
svetega duha navdahnjen, rad . 
Govori so bili tem bolj navdušeni, ker 
jih je narekovala želja, da bi dobili govorniki 
kmalu tako dobre župnije, kakor gospo d 
Gros . 

Solnce se je že smehljaje skrilo za go-
rami ; luč današnjega slavnostnega dneva , 
prečastiti škof, je pogledal na uro in opazil, 

4 39 


da ne sme več svetiti, ako noče zamuditi 
zadnjega vlaka. Tega pa ni smel, ker je 
imel drugi dan v svoji palači tedensko konzistorialno 
sejo . 

S častnim spremstvom se je vrnil v 
župnišče, kjer je sam večerjal. Samo župnik 
je stal ponižno poleg njega . A tudi čas, 
kadar jé, zna moder mož porabiti s primer nimi 
pogovori za blagor cerkve. Zadnje pomenkovanje 
z župnikom je bilo podobno 
sodbi vrhovnega zapovednika po velike m 
manevru. Skoraj vse, kar je videl prečastiti 
v Gospojni, je bilo hvale vredno, najbolj 
pa gorečnost novega pastirja, ki je stori l 
toliko dobrega, še preden je bil župnik, tako 
da ni zapustil slabi primer prejšnjega nevrednega 
župnika nobenega škodljivega 
sledu. 

Samo eno zlo, katerega je bil kri v 
Hercog, se je še opažalo : Mnogoštevilni 
tujci so bili še v Gospojni . Njegov trud, 
da bi napravil iz lepe gorske vasi prijetno 
)n prebivalcem koristonosno letovišče , j e 
privabil tudi letos obilo gostov v krasn i 
kraj. 

Ali tudi to se mora izpremeniti pr i 
novem župniku. Samo med gorami je ostal a 

vera še čista, tujci, ki prihajajo, pa prinašajo 
strup iz mesta seboj . Župniku, kakrše n 
je Gros, se mora s previdnostjo in odločnostjo 
posrečiti, da odpravi tuje vsiljivce iz 
pristnega področja svete cerkve. 

500 


Župnik je zatrjeval, da je hotel to, odkar 
je prišel za dušebrižnika v Gospojno. 
Tujci so mu bili v vsakem oziru na poti. 
Napram božjemu namestniku so kazali pre-
malo spoštovanja ; pred svojimi gosti se 
obotavljajo še kmetje, da bi poljubili pre


častitemu roko . Ako ne gredo letoviščarji v 
cerkev, so itak brezbožci in brezverci ; če 
pa gredo, so mu tembolj neprijetni, ker je 
izpoznal, da ne poslušajo njegovih pridigtako slepo verno, kakor zahteva od svojih 
kmetov. Ako ima politično pridigo, ne more 
govoriti tako svobodno, kakor bi rad govoril 
, če vidi naenkrat nekoliko tujcev v 
cerkv.

j

Skof se je torej tudi v tej stvari lahk o 
popolnoma zanašal na svojega ljubega duhovnega 
svetovalca . 

Za tujci so prišli učitelji na vrsto. Tudi 
glede njih je moral novi župnik popraviti 
napako starega, ki je bil prijatelj učiteljev. 

„Duhovniki ne smemo nikoli pozabiti, ” 
je dejal škof poučevaje, ,,da je šola vedno 
dete naše matere, svete cerkve in da ostane 
to, tudi ko nam je brezverska država ugrabila 
to dete ter ga privezala nase z,zakoni, 
ki jih imenuje sveti oče ostudne. Ceravn o 
oropani in preganjani, smo in ostanemo od 
Boga postavljeni gospodarji nad šolo i n 
nad učitelji. Naj hodijo še tako ošabno 
mimo nas, vendar so učitelji naši podložni. 
Duhovnik je izdajalec cerkve, ako se ne 

501 


bojuje proti novodobni šoli in njenim učiteljem, 
temveč se celo ponižuje ž njih prijateljstvom. 
" 

Tudi glede boja proti novodobni šoli 
je škof lahko zaupal župniku in upal, da 

kmalu prične v Gospojni ta prepir za slavo 
cerkve in da konča z župnikovo zmago . 

Po tem razgovoru in pouku je imel 
župnik le še važno dolžnost, zahvaliti se z a 

veliko nezasluženo čast, ki mu jo je izkazal 
prečastiti. Storil je to s skrbno naučenim 
in iz srca prihajajočim govorom , polni m 
laskajoče hvale neskončno 1jubijenega duhovnega 
očeta in gospoda . 

Najvažnejši del te hvale je bil zaleplje n 
zavitek, ki ga je s ponižnim poklonom iz


ročil škofu, proseč ga, naj porabi to po svoj i 
volji za blagor cerkve. 

Mračilo se je že in le gore so še žarele 
v zlatih barvah, ko je odšel škof ob 
slovesnem zvonenju peš na kolodvor. Vlak 
z ovenčanim strojem je čakal, dasiravno je 
že minil čas po voznem redu. Iz vseh voznih 
oken so gledale radovedne glave . Načelnik 
postaje v najlepši uniformi je držal 
vrata prvorazrednega voza . Še enkrat je škof 
blagoslovil vse, mlinarju je stisnil roko, žup nika 
je celo poljubil spričo vsega ljudstva. 
Potem se je s težavo preril skozi vrata, načelnik 
ga je po vojaško pozdravil, stroj je 
zazvižgal in vlak je odsopihal iz postaje . 

502 


Zvonovi so peli in peli, dasi on, komur 

na čast so zvonili, ni mogel slišati njih glasov. 
Škof tudi ne bi bil pazil na to bil j e 
že vajen takega čaščenja. 

Sedaj je imel važnejši opravek . Komaj 
je sedel sigurno na blazinah, ko je poiska l 
v žepu zavitek, ki mu ga je bil izročil žup nik. 
Ko ga je potipal, je sodil po debelosti , 
da obijubuje lepo vsebino . Odprl ga je in 
je naštel deset bankovcev po sto kron. Pre štel 
je še enkrat, a vendar ni bilo več . Razočaran 
je vtaknil tisoč kron v žep in se j e 
zagledal v zelene planine, v prijazne hišice , 
v šumeči potok. Nič mu ni bilo všeč. Od 
župnika, ki ga je tako počastil, bi bil pričakoval 
več. Se pravi, od župnika ni moge l 
pričakovati, ali njegov oče bi bil lahko pri 


ložil dvakrat toliko za posvečenje sveteg a 
Nepomuka in za dolgi govor. Zase itak 
ni mislil na take malenkosti. Škofija mu pri naša 
stodvajset tisoč kron na leto. Ali cerkev 
je siromašna in dober škof mora skrbeti 
za svojo ubogo nevesto . 

Sicer pa je bil z današnjim dnevom lahko 
zadovoljen. Eni svojih največjih župnij j e 
dal pastirja, da ji ne bi bil mogel najti boljega. 
Mladi mož je resnično dosegel velikanske 
uspehe v kratkem času. Po vsem, 
kar je storil nesrečni župnik zlega, ni bil o 
več sledu, izvzemši mnogoštevilne tujce i n 
brezbožne učitelje . Ali dobri novi župnik pri dobi 
Gospojno že spet popolnoma cerkvi . 

503 


Kmalu je škof . blago zadremal in je tako 

globoko smrčal, da bi bil malone prespa l 
Raming, kjer je bilo treba prestopiti v dru gvlak. Zbudil ga je njegov tajnik. Tudi tuka jso peli zvonovi, dokler ni izginil vlak državne 
železnice, ki je škof vstopil vanj, da 
spi tam dalje. 

V gospojinskem župnišču sta sedel a 

oče in sin še pozno v noč pri mizi. Mlinar 

je zbral iz steklenic in kozarcev vse vinsk e 

ostanke, da se ne bi posli doteknili župni 


kove lastnine in ker v škofovi navzočnost i 

ni bilo dovoljeno kaditi, sta se sedaj od


škodovala. 

Oče in sin sta bila lahko zadovoljn a 

z današnjim dnevom. Prvemu se je izpol


nila želja, drugi je dosegel svoj cilj . Sin j e 

hvalil in slavil cerkev , ki tako dobr o 

poplaču vnetega služabnika, oče pa je smeh


ljaje gledal v kozarec. On je vedel bolje , 

kako je. Edino anonimno pismo je storil o 

več nego vse zasluge. Smehljal se je naiv


nemu sinu, kateremu pa vendar ni smel iz 


dati, kaj je storil dobri oče zanj . Polagoma 

se je smešek umaknil izrazu žalosti . Kar je 

pomagalo sinu, je poplačala hči s svoji m 

življenjem. Ali tudi tega ni smel povedati 

župniku. 

Nenadne smrti svoje hčeri še vedno 

ni mogel preboleti. Da se reši iz plamena 

v vicah, je postavil svetega Janeza z Nepo


muka. Sam škof ga je blagoslovil. Več n i 

504 


mogel storiti in kar se je zgodilo, se je pač 
zgodilo ; tega ni bilo več moči izpremeniti . 

Ali kakorkoli je bil lep spomin na dan,
ki se je poslavljal, sta vendar oba upirala 
poglede v bodočnost. Prizadevni ljudje se 
ne morejo ustavljati ob lepi današnjosti . 

Zaradi tujcev se nista mogla zediniti . 

Očetu so bili ljubi ljudje, ki prinašajo denarja 
v dolino, denar je pa ljubil, naj je pač 
prihajal tudi iz krivoverskih rok. 

Tem bolje sta se vjemala glede učiteljev. 
Oni morajo proč. Mlinarju ni bilo treba, 
da si beli glavo, kako se to stori ; župnik 
prepusti to lahko bodočemu županu . Skrbi 
naj le, da ga izvolijo pri prihodnji volitvi. 
Težko ne bode ; škof je že danes iztesal 
lestev, po kateri se pride do te časti župnik 
naj jo le dobro drži . Potem so predrzni 
učitelji izgubljeni . Ako je spravil župnika 
odtod . bode igračka, da doseže to tudi 
z učitelji, če bodeta župnik in župan složna. 
Zopet se je zadovoljno nasmejal v kozarec. 

A tudi župnik je ves blažen gledal v 

bodočnost le dalje nego mlinar. posegel 
je . kar je bilo skoraj nemogoče . Se tako 
mlad, je že župnik v občini, za katero ga 
zavidajo stari župniki z upognjenim hrbtom . 
Vendar ne mara. da bi umrl kot župnik v 
Gospojni. Vse višje mora dospeti ; mord a 
postane celo škof. Kar je za to potrebno, 
ima. Njegova ljuba, dobra cerkev ga povznese 
gotovo višje in višje . . . Malo da se 

505 33 


mu ni zavrtelo v glavi. Ali je bilo krivo 
vino? 

Odprl je okno . Dobrodejno mu je pihlja l 
hladni zrak na čelo. Pod oknom je tiho 
pokopališde ; žalostno ga gleda kamen na 
grobu Anke — njegove Anke ; ne, ne 
ne več njegove. Tega tihega govora ni razumel. 
Hvalil je Boga za tako srečno rešitev. 
Njena smrt je rešila njega ; njena gomila 
je bila prva stopnica do časti, ki mu 
jo je danes izkazal škof . In z materjo leži 
neporojeno dete v grobu. Kakšne sitnost i 
bi nekoč še lahko imel s tem otrokom ! Kar 
v glavo mu ni šlo, kako je bilo mogoče, 
da je bil tako neumen. V brezbožnih liberalnih 
časopisih je vendar tolikokrat čital o 
sredstvih, s katerimi se lahko prepreči take 
posledice. 

Od okna se je vrnil k vinu. Oče je že 
odšel ; niti slišal ni, ko mu je rekel lahko 
noč. 

„Ne bodi neumen,” je dejalo vino. 

„Ne, saj nisi neumen, drugače ne bi 
bil sedaj župnik. Le s to Ančko si storil 
velikansko neumnost Pameten si, zato si 
najel prav staro kuharico. Ej, čuješ, nje je 
bil škof vesel, ker je že nad kanonično starostjo. 
Ali kuhinjsko dekle. to je pa zalo. 
Kaj nisi opazil, kako zaljubljeno te pogleduje? 
Tam ti ne bode treba sile ; kar sama 
ti pade ljubezni pijana v objem . Le ne bodi 
neumen!” 

506 


„Ne, ne ; sedaj sem župnik,” se je duhovnik 
branil vinskega zapeljevanja. 
„Prav zato, ker si že župnik, se ti ni 

treba ničesar bati . Kaplanu je ljubezen nevarna. 
Odpira mu srca, pa mu zapira župnijska 
vrata. Ali z župnikom je vse drugače. 
Saj si bil vedno srečen v ljubezni . ” 

„Daj mi miru z ljubeznijo vsaj za 
nekaj dni najprej prečitam kupčijsk e 
oglase v prokletem hudobnem časopisu. ” 

„Pa me vsaj pij še danes, ko je dan 
tvoje slave. Prijatplj sem ti — sladko spiš 
sedaj — sanjaj sladko, sanjaj o časti in ljubezni. 
- -” 

V tem je šel mlinar precej nesigurnih 
korakov proti svojemu lepemu domu. Vino 
se mu je spravilo noge, ali glave mu ni 
moglo zamegliti. Se celo izbistrilo mu je 
razum . Sam seboj se je razgovarjal, opotekaje 
se : „Vendar sem junak, da mi ni para ; 

česar se polotim, to se vselej dobro konča. 
Tudi moj fant je pameten, ali tako vendar 
še izdaleč ne, kakor jaz. Ako ne bi bilo 
mene, bi še dolgo lahko čakal na svojo lep o 
župnijo. Pa mislijo duhovniki, da so naj modrejši! 
Hahaha, da se ne smejem ! Smo 
pač mi klerikalci brez kute daleč pred njimi. 
Tepci pravijo, da smo sužnji farjev. Taka 
neumnost! Ravno nasprotno je. Haha ! Seveda 
seveda! „ Popje morejo plesati, kakor 
žvižgamo mi. Zupan moram postati . Sakra


507 33” 


ment vendar! In ker sem klerikalec, mi pomagata 
škof in župnik, da pridem navzgor. 
Tristo vragov, sedaj sem izgubil smotko . 

— Ker sem klerikalec, mi plačuje šolski 
samostan črno moko tako drago, kakor belo. 
Ošabni šomaštri morajo proč . To bode zabava! 
Ker sem klerikalec, morajo ravnati 
zunaj v šolskem svetu po moji volji. Pa če 
si vtepem v glavo, da plačam manj davkov , 
pohiti pater Hamerer, ker so ga izvolili klerikalci, 
k ministru in minister mora ubogati , 
ker sem klerikalec . In če bi imel še enega 
fanta, prav bebastega, ta bi moral postati 
odvetnik ; ampak klerikalen, pri moj — 
to bi bile kupčije! No, naj bi bil še tako 
neumen, v državni zbor bi moral priti, haha 
— juhuhu — pri nas je korajža, ker srno 
klerikalci. Tako, bravo ! Sakr — malo da se 
nisem zvalil v potok. Je to je naša sreča , 
da niso drugi duhovniki taki, 14akor naš žup nik, 
ki je odfrčal. Za take farje bi se zahvalil. 
Naka, takih ne maram. Fej! Hudiča 
— aha, to je most. Pepe, pazi, da se ne 
zvrneš. A, servus, gospod Nepomuk, tam 
gori ste, pa gledate dol? Svetega Miklavž a 
cerkvica — haha. Kaj, škof, si pač mislil, 
da kapne stotak za kapljico tvoje blagoslovljene 
vode? Nisi dosti zgodaj vstal, 
gospod škof. Moj Gustel je že župnik, zdaj 
te ne potrebujem več . Nič se ne jezi, kadar 
te zopet rabim, dobiš kronico. Sakr — 
z nosom pa ne v hruško! Haha, Rezika je 
508 


tudi še po koncu ; no, veseli naj se na no


cojšnjo noč. Haha, vino me je pomladilo , 
kakor da je trideset let izpuhtelo. Oženiti se 
ne smem več, gospod sin ne dovoli. Boji 
se, da bi prišel nov dedič za mlin. Bi bilo 
že mogoče, že, saj še nisem kilav. Prav ima, 
nič se ni treba ženiti, saj gre tudi tako . Ej , 
Rezika, odpri! Ampak hitro Zunaj je že 
mraz . Ali je tvoja postelja gorka?" — 

** * 

Stari župnik pa vendar ni bil popolnoma 
pozabljen v svojem izgubljenem domovju. 


3 ubožnici je klečalo dvanajst ubogih , 
pohabljenih ljudi pred velikim razpelom in 
molili so rožni venec za „svojega” župnika . 

3 šolski hiši je pa sedel vodja s svojo 
ženo ob posteljo Hermančka, ki je pošilja l 
Bogu svojo večerno molitev, ki jo je zunajptiček tiho prepevaje spremljal. „Sedaj pa 
še tri očenaše za našega ljubega Župnika. ” 
oče in mati sta sklenila roke s tiho pobožnostjo 
tretji očenaš pa ni prišel do konca. 
Mali motilec je že zaspal, nedolžna otroška 
dušica je pa bila pri ljubem Bogu in pri 
dobrem župniku. Tudi ptiček zunajjemenda 
med molitvijo zaspal. Kje pač spi župnik ? 

~Y0 

509 


XXVIII . 
,oko bi bila fantazija narekala to knjigo, 
bi bila sedaj pri koncu. Treba bi bilo le še 
povedati, kako je župnik Hercog, izgnan iz 
bogatega samostana, zaspal na klopi nad 
vodo, kako ga je nočni mraz zbudil, kak o 
se je, še nepredramljen, oslabljen od gladu , 
nezmožen, da bi se krepko držal na nogah, 
opotekel, zvalil čez breg in brez glasu izginil 
v reki. Trpinova smrt v vodi bi bila 
prav lep zaključek. Citatelji bi odložili knjigo, 
pomirjeni, da je hladna voda bolj usmiljena 
nego so bila mrzla človeška srca pod 
posvečeno obleko. 

Toda resničnost piše drugače kakor fantazija 
in življenje je včasi bolj okrutn o 
nego nagla smrt. 

Na duhovno smrt obsojen živi še danes 
in je duhoven mrlič ; kakor da nima na ravna 
smrt pravice do onega, ki ga je cerkev 
vrgla med duševne mrliče . 

510 


Očita se cerkvi, da je nekdaj žive sežigala 
svoje duševne mrliče , po krivici. 

Za Hercoga bi bilo dobro delo, ako b i 
ga bili usmiljeno sežgali, ko so ga vrgl i 
iz svojega svetega kroga. 

Nagla smrt v ognju bi bila majhna bo


lečina v primeri z bedo in z gladom telesa ,
ter z dolgim, britkim duševnim trpljenjem . 

Ali prostovoljno ni hotel umreti in ni 
smel, saj je še vedno katoliški duhovnik . 

Solnce je že zašlo, ptiči so utihnili in 
samo bližnja reka je glasno šumela. Hribi 
so zamenjali prozorni rdečkasti odsev z 
modro nočno haljo, menihi so že končali 
večerno molitev ter so sedeli v vinski pivnici 
ob svetilki, igraje tarok. Končno je po ložila 
noč svojo črno roko tudi na najvišj e 
gore. Tupatam se je kazala še četverooglata 
svetla krpa povsem nepravilno na temne m 
zagrinjalu ; odsevala so razsvetljena okn a 
hiš. Vodoskok v prelatovem vrtu je šumlja l 
komaj slišno, sicer je bilo vse tiho, kako r 
da bi bil ves svet začaran samostan. Zunajna klopi je še vedno sedel župnik Herco gz rožnim vencem med okrvavljenimi prsti i n 
s svojim Bogom v srcu. Lezel je váse bol jin bolj in truden spanec mu je sklenil oči . 

Ko je pa z vseh samostanskih stolpov 

odbilo polnoč, se je dvignila tenka megl a 
iz reke in se je z mrzlimi prsti doteknil a 
drgetajočih udov spečega moža . Zbudil se 
je ; mraz mu je segel tja do praznega že


511 


lodca. Moral se je gibati, da se otrese hladnih 
meglenih rok . Kam pa naj bi šel, da bi 
se obvaroval mrzle noči? Ako bi vedel za 
hlev, ki bi našel v njem prenočišče, kako r 
sveta diu2ina v sveti noči v Betlehemu ! 
Zakaj je pač tako ponosno položil zadnjo 
krono pred gospoda prelata? Kogar je cerkev 
izgnala, on pač nima več razloga, da 
bi bil ponosen. Sedaj mu je bilo žal ; s to 
zadnjo krono bi si bil vsaj za to noč lahko 
pridobil toplo posteljo . 

Nenadoma je stal pred poslopjem, i z 
katerega je izhajala skozi okna brleča svetloba 
v temno, hladno noč. Kjer je luč, mora 
nekdo bdeti. Vedel je, ker je kot duhovnik 
čvrsto verjel, da bdi z njim tam notri še 
nekdo : njegov Bog. Edino razsvetljeno poslopje 
je bila samostanska cerkev. Tukaj je 
sedel na hladne mramorne stopnice in se je 
čvrsto naslonil ob zaprta cerkvena vrata. 
Skozi okno nad durmi je brlel slab odsev 
od svetilke pred Najsvetejšim . Žalostni čuti 
so mu obhajali dušo. Ali ni Jezusov nauk 
ljubezni luč, ki naj razsvetli ves svet? Ali ni 
hodil kot duhovnik vedno v svetlobi te luči ? 
In sedaj sedi pred zaprtim hramom teg a 
Boga v temni, hladni noči . Kaj so napravili 
ošabni božji zastopniki iz te luči? Nočno 
svetilko pred tabernaklom, ki negreje. Kako 
nevtolažni bi bili menihi zaradi zanemarjenega 
svetega poklica, ako bi ugasnila ta 
lučka le za nekoliko IsT ! Greh bi bil, ako 

512 


bi zamudili skrbeti, da gori neprenehoma . 
Veliko luč, plamen ljubezni, ki jo je prinesel 
Kristus z nebes, so pa ugasnili z vod o 
stremljenja po bogastvu in moči, upihnili 
so jo s strupenim dihom strankarske strasti 
in politične bojevitosti. 

Naj sobrat lakote pogine in zmrzn e 

nič ne dé, da le večna luč mirno dalje gori . 

Obhajal ga je še en primer s farizeji , 
v tem pa je Bogu vdan zaspal. 

Tako ga je našel zjutraj samostanski 
hlapec, ki je prišel še zaspan, le za silo 

oblečen, s cokljami na nogah, da naznani 
z zvonenjem dan gospodu v slavo. Z brco 
je zbudil postopača, ki si je bil poiskal tako 
svet prostor za prenočevanje . Hlapčeva coklj a 
je dosegla zaže1jeni uspeh in njegovega 
zmerjanja ne bi bilo treba, kajti predrznež 
je že hitel, da odide iz nevarne bližine svetiščevega 
čuvaja . Tretjič je to noč izpremenil 
svoje trdo ležišče. All bil je preslab, 
da bi hodil brez smotra dalje. Kam naj bi 
sploh šel? Brez namena je šel okoli samo stana 
na ono stran, kjer je svetel soj že 
naznanjal dan, sedel je na kamen in se je 
naslonil na debeli samostanski zid . Kako se 
pač izpreminjajo časi, si je mislil ; nekdaj 
so bila cerkvena vrata varno zavetišče za 
največjega hudodelca ; kdor je mogel ubežati 
tja, je bil varen pred sodnijskimi biriči , 
sedaj ga pa preženo kot postopača. Tako se 

izpreminja čas in cerkev . 

513 


Sedaj ga ni pregnal nihče več ; vzhajajoče 
soince se mu je tako prijazno smehljalo, 
s toplimi prsti mu je tako blago božalo 
otrpnjene ude, da ga je objel krepilen 
spanec, in če bi imelo soince, ki izpeče ves 
kruh na zemlji, gotov hlebček, bi ga bilo 
gotovo položilo svojemu prijatelju v naročje. 

Tega seveda ni moglo. Pač pa je zasijalo 
tako svetlo v sobico priprostega čevljarja 
in ga je tako glasno poklicalo na lepo 
letno jutro. da mu je moral takoj slediti . 

',Kajneda, to je krasota in čudovitost, " 
mu je dejalo, ko je korakal polagoma ob 
svetlem samostanskem zidu . On pa je razumel, 
kajti molil je : „Ker tvoja je moč in 
sila, o Bog! ” 

Solnce ga pa ni izpustilo : ,,Le pojdi 
dalje ; pokažem ti starega znanca . Ali ne 

poznaš več tega zaspanca? Ne ? 

Le poglej ga. Ali ga še ne poznaš ? 
Moram ti torej pomagati . Ali se ne spomi


njaš več, da si sedel pred mnogimi leti, ko 
si bil še ubog pomočnik, daleč od tod v 
gostilni, pa je plačal kaplan za te vrček piva ? 
Kajneda, sedaj se spominjaš. Kako lepo je 
znal oni kaplan govoriti o hribih! Prišel si 
takrat iz protestantovske Nemčije, kjer nimate 
tako lepih gora. Ali še veš, kako so se ti 
dvigale prsi, ko je opisoval gorska svetišča ? 
Kako si tedaj romal tja med planine in si 
na najvišjem vrhu molil Boga mnogo lepše 
nego v cerkvi? Glej, kaplan, ki te je tako 

514 


lepo učil čitati v knjigi prirode, sedi pre d 
teboj . Kaj mi ne verjameš? Meniš, da je postopač, 
tvoj kaplar' pa da mora biti že davn o 
župnik in škof ? Ce mi nočeš verjeti, pa ga 
vprašaj *sam . " 

In priprosti čevljar ga je res vprašal, a 
šele, ko je soInce samo zbudilo okrepča nega 
moža. 

Jasen je bil župnikov pogled, ko je vi del, 
da se upira prijazno nanj dvoje zve


stih, modrih oči . To niso bile oči njegoveg a 
škofa, ne gospoda prelata ; bile so oči do brega 
človeka. 

Zato sta bila tudi oba moža kmalu sku


paj v čevljarski delavnici in vsak je ime l 
pred seboj velik lonec kave . Drugič ga j e 
mojstrinja že napolnila župniku in trije ve liki 
kosi kruha so našli svoj pot skozi gladn a 
usta . 

Čudno — kako domačega se je počuti l 
med temi tujimi ljudmi ! Taka sreča ! Snoč i 
je zopet našel svojega Boga in že zjutra jnajde zopet dobrega človeka . Kar je zaman 
iskat v bogatem samostanu, je našel v čevljarski 
delavnici. 

Pa kaj je znal čevljar pripovedovati ! 
Začenši od časov svojega potovanja pa d o 
dneva, ko je našel v hčerki svojega mojstr a 
zvesto, ljubo ženico . Seveda lahko ni bilo , 
ker je protestant in ni maral zapustiti svoj e 
vere. Vzajemna ljubezen je pa končno le 

515 


zmagala, čeravno je izgubil bogata naročila 
samostana. 

Dobro je bilo za župnika, da je čevlja r 
neprenehoma sam govoril. Kajti malo da se 
ni v skoraj celoletnem jetnišču odvadil gogoriti 
; plaho so mu prihajale besede iz ust , 
kakor da bi se bal lastnega glasu. 

Tem zgovornejše pa so bile njegove 

oči. Veselile so senad srečnim družbinskim 
življenjem. usmiljenega dobrotnika in nehote 
je pomislil : Ako bi bil tudi gospod prela t 
tako srečen družbinski ode, me ne bi bil 
mogel tako neusmiljeno zavreti. Takoj se je 
razjezil nad neumno mislijo, ki se pa ni 
dala p -egnati, temveč je dalje predla in z 
nežnimi nitkami je potegnila škofe in župnike 
v svojo mrežo ter je iznova začela : 
Ako bi duhovniki poznali tako srečno družbinsko 
življenje, bi imeli mogoče več 
usmiljenja in ljubezni za druge ljudi. Nit je 
pa prerezana : Duhovniki niso zaradi ljud i 
na svetu, kakor je nekdaj menil idealist ; 
samo služabniki cerkve so in samo v tej

službi imajo dovajati cerkvi ljudi. 

V tem je pripovedoval zgovorni čevljar 
dalje , dočim je župnik grizel četrti kos 
kruha. Mojstrinja je bila odšla, da je oblekla 
otroke in jih pripravila za šolsko mašo . 
Cevljar je pripovedoval o dobri duši patra 
Otona v samostanu , ki ga je bil s svojim 
lepim primerom ljubezni in milobe izpreobrnil 
na katoliško vero . Ze prihodnjo 

516 


nedeljo naj bi izpoznal v samostanski cerkv i 
katoliško veroizpovedanje. To bi bilo veselje 
za njegovo dobro ženo . Toda sedaj

je zopet konec s pokatoličenjem . Sedaj ne 
more več storiti tega , temveč žena sprejme 
njegovo vero, ker sta slučajno čitala v 
nekem katoliškem časopisu, da katoličanstv o 
ne obsega prave vere Jezusa Kristusa . 

Sedaj je izpregovoril tudi župnik, rekoč ,
da je nemogoče, da bi bilo kaj takega v 
katoliškem časopisu . Mojster da je moral 
pač kaj napačno razumeti . kajti za pristnost 
in resničnost katoliške cerkve jamči s svojo 
glavo. 

Resnega obraza je poiskal protestantovski 

čevljar med svojimi knjigami časopis . Slučajno 
mu je bil prišel list v gostilni v roke . 
Ko ga je &tal , mu je prišel pot na čelo, 
roki sta se mu začeli,tresti, črke so mu 
plesale pred očmi . Cital je še enkrat, pa 
tretjič ; svinčena teža mu je legla na prsi. 
Mislil je, da je našel v katoliški cerkv i 
pravo pot v nebesa, časopis pa mu je neusmiljeno 
razdrl upapolno vero, prav sedaj , 
ko naj bi že v treh dneh postal srečen čla n 
te cerkve. Vzel je časopis domov za svoj o 
ženo iri sedaj je izročil župniku list. Bil je 
„Katoliški glasnik” . Brez zanimanja je začel 
župnik 6itati ali naenkrat so se mu povečale 
oči, tudi njemu so se začele tresti 
roke in moral je položiti list na mizo . V 
njem je bilo njegovo ime. Ves uvodnik je 

517 


bil njemu posvečen ; z vznešenim jezikom 
je bila opisana žalostno vzvišena ceremonija, 
ki jo je bil škof tako usmiljeno iz vršil 
nad nevrednim župnikom . Potem je 
prišla priliznjena hvala, namenjena škofu , 
ki ga je razsvetlil sveti duh, s kletvijo nad 
nezvestim duhovnikom je pa zaključil 
članek. 

Tako je bila torej raztrobljena njegov a 
sramota po svetu ; to bodo Mali po vseh 
župnijah , v katerih je goreče deloval in z 
ljubeznijo služil cerkvi ; v enem dnevu po ruši 
ta časopis vse. kar je sezidal v dolgih 
letih truda in odrekanja z neznanskim 
delom. To bodo &tali vsi, ki so verjeli van j 
z zaupanjem. Kot slab duhovnik. kot latnjivec 
in goljuf jim bode pred očmi in vse, 
kar je kdaj učil in pridigal, bode za tisoče 
dobrih kristjanov prazna slama . To boli še 
tisočkrat bolj, kakor strganje prstov ; to se 
zadira naravnost v srce. Bolj boli to, kakor 
jetništvo in glad in mraz. 

Delo vsega njegovega življenja j e 

uničeno. 

Ta članek v katoliškem listu bode čitala 
njegova sestra ; Mali ga bodo vsi sorodniki. 
Njegova sramota pade na celo družino. Kako 
naj bi stopil, obložen s tako sramoto, še 
prednje? 

List njegove cerkve , glavno glasilo 
njegovega škofa, je raztrobilo njegovo sramoto 
po svetu, on pa se ne sme braniti z 

518 


nobeno besedico , kajti sveti spovedni peča t 
mu nalaga večen molk. 

Še bridkejša pa je bila njegova bole


čina, ker je izpoznal v slogu pero najmarljivejšega 
sotrudnika „katoliškega glasnika” , 
gospoda Grosa. 

Uničevalec njegove sreče, njegove časti , 
njegovega življenja, ga imenuje judež a 
svete cerkve . 

Župnik Hercog seveda ni mogel vedeti, 
da je njegov naslednik kaj nerad napisal 
ta članek. Toda škof ga je po končanih 
duhovnih vajah pri slavnostnem obedu pozval ' 
naj napiše še za večerni list ginljiv članek 
in jasno mu je določil tudi vsebino . Ka j 
naj bi bil storil druzega, kakor da je izvrši l 
škofovo zapoved ? 

Sedaj pa odstavljeni župnik tudi zad 


njega koščka kruha ni mogel več pogoltniti , 
dasiravno je bil še lačen. Kakor brez duha 
je gledal mokrih oči na čevljarja 

ste Mali? Kajne, sedaj pač raz umete 
, zakaj vendar ne morem postati 
katoličan. V mojem svetem pismu je zapisano 
: „Ne sodite, da ne boste sojeni! ” 

— in še nekje pravi Bog v mojem svetem 
pismu : „Maščevanje je moje!” Kar je storil 
vaš škof, se ne vjema z evangelijem. Ta 
škof ravna, kakor da bi bil on sam evangelij 
, zato ne morem sprejeti vere, ki je 
zoper evangelij in ostanem pri mojem 
519 


svetem pismu. Tudi moja žena je dejala, 

če je ta župnik še toliko zagrešil , 

„Zupnik je nedolžen,” se je izvil plašen 
klic iz Hercogovih ust . 

„Gotovo ga poznate bolje nego mi,” 
je sočutno dejal preprosti mojster . 

„Kaj ga ne bi poznal! Saj sem jaz -jaz 
i . .” Zaihtel je in glava se mu je 
sklonila na roki, ležeči na mizi. Bilo mu 
je, kakor da ga tlači mora na prsi . . . 

„Zato imate torej obvezane prste . . ” 

Nič druzega ni mogel reči preprosti mož , 
ali v očeh so se mu svetile solze odkrito srčnega 
sočutja. 

Mojstrinja je pravkar prišla z otroci in 
je slišala vse. Spoštljivo je pristopila k mizi, 
ne da bi zinila besedo, nagnila se je ter j e 
poljubila obvezano roko . Potem je pogledala 

jasnih oči svojega moža . Ničesar ni rekla, 
ali pogled je dejal : „Odslej je tvoja vera 
tudi moja. Izpred moje neusmiljene cerkve 
se rešim k tvojemu Bogu ljubezni.” Potem 
se je ozrla vsa srečna po svojih otrocih , 
ki so plašni ogledovali tujca, ki jim je pojedel 
današnjo kavo, pa je molče podala 
možu roko . Govoriti ni hotela, da ne bi 
užalila ubogega župnika , ki je bil nehote 
vzrok njenega prestopa na evangeljsko vero. 
Ali oče je razumel pogled na otroke in 
stisk roke : „Vzgojila bova svoje otroke v 
veri ljubezni , da postanejo dobri ljudje in 
pravi kristjani .” Potem je ukazal otrokom, 

520 


naj poljubijo gospodu roko, Dvomeč so 
pogledovali otroci zdaj mater, zdaj tujega 
moža. ,Saj to ni pater, ta, nima posvečenih 
rok," so plašno ugovarjali . 

„Le poljubite te roke, dvakrat so po


svečene ; enkrat z oljem, drugič pa z lastno 
krvjo . On je še več, nego naš prelht. ” 

,Morda je celo apostol," so mislili 
otroci ; „saj apostoli tudi niso imeli tako 
lepih oblek in zlatih verig, kakor gospod 
prelat.” In sedaj so se radi odrekli kavi za 
danes, pa so zadovoljni jedli suho 2etnIjo , 
preden so šli na šolsko mašo. Samostanski 
zvonovi so slavnostno peli v sveže jutro, 
župnik je, pa sedel v malem vrtu prote


stantovskega čevljarja . Dobri ljudje mu nis o 
dovolili, da bi odšel ; pri kosilu so ga hbieli 
imeti za gosta. Na nogah je imel copate , 
ker mu je hotel mojster podšiti čevlje , n a 
katerih je bil v samostanskem jetništvu popolnomd 
raztrgal podplate. 

Sveto pismo, svojo najljubšo knjigo , 
je vzel seboj in pravkar je čital v njem : 
,,ln če bi govoril z jezikom ljudi in angeljev, 
pa ne bi imel ljubezni, bi bil kakor 
doneča ruda ali kakor zveneč kragulj. In 
če bi znal prorokovati ; in če bi poznal 
vse skrivnosti in imel vse znanje in najmočnejšo 
vero, tako da bi prestavljal gore ; 

bi mi nedostajalo ljubezni , ne bi be l 

nič . . . Ljubezen je potrpelljiva, je blagai; 
ljubezen ne zavida ; ona ni nezmerna ; ona 

521 34 


se ne razcvita ; ne žali blagostanja ; ni sebidna 
; ne da se raztogotiti ; ne misli nič 
zlega ne veseli se nad krivico, pač pa nad 
resnico ; vse prenaša ; vse veruje ; vse upa, 
vse pretrpi ; ljubezen ne konča nikdar. 

umišljen je dvignil pogled nad knjigo. 
Ali ni nosil te ljubezni seboj, vedno in 
povsod? Ali ni oznanjeval te ljubezni z 
besedami in s primeri? In vendar e pri 
svoji cerkvi ni našel ljubezni. Kako se je 
moglo zgoditi, da prihajajo v njegovi cerkvi 
le tisti ljudje do veljave, ki sejejo prepir in 
neslogo mesto ljubezni ? 

danes ga niso mogle potlačiti take 
misli ; danes je vendar zopet pravi da n 
ljubezni . Včeraj je našel svojega Boga, ko 
so ga bili zapustili duhovniki njegove cerkve , 
danes pa je navsezgodaj našel celo dobre, 
ljube 1judi. In tudi solnce ga obseva v topli 
ljubezni. A treba ji je najmilejših, najboljši h 
žarkov, da izvabi mraz zadnje noči in mrzloto 
trdo mramornih stopnjic iz oslabljeneg a 
telesa. Ko je odvzel preprost čevljar hladnost i 
mogočnega prelata škodljivost, premaga pa č 
tudi solnce mraz ene noči. 

Dočim je sedel župnik na vrtu, čevljar 
pa zdravil bolne čevlje , je odšla mojstrinj a 
na okrajno sodišče . Tam je bil v službi 
star diurnist . poleg njenega moža edini 
protestant v trgu. Cudno , da je hitela prav 
k temu možu . ko je bilo vendar toliko 
bogatih katoličanov v kraju. Vesela se je 

522 


vrnila domov in je povedala svojemu možu , 
kakšno pomoč je dobila za ubozega župnika. 
Denarja seveda ni zahtevala , ali vrnila se 
je z dobrim svetom ; opoldne pa pride 
gospod JarOin sam s priporočilnim pismom 
za svojega brata v Solnogradu. 

A sedaj je bilo treba kuhati . Kaj tako 
dobrega, kakor kuhajo v samostanu, seved a 
ne more ponuditi svojemu gostu ; česar ni 
bilo, je morala nadomestiti dobra volja. Še 
pred kosilom je prišel stari diurnist v obnošeni 
suknji. Kako je ogledoval gospojinskega 
župnika! Ali to ni bil oni župnik, 
kateremu ni mogel pred mnogimi, mnogim i 
leti, ko je ponesrečil na vseučilišču, vrnit i 
iz novčiča. Na obraz onega župnika, na 
katerem je bila jasno zapisana lakomnost, 
ni mogel nikdar pozabiti . Se danes pa mu 
je bilo žal, da ni mogel videti onega obraz a 
takrat, ko je dobil župnik polnovči'd, ki mu 
ga je bil takrat poslal v nefrankiranem denarnem 
pismu . Naglo, da ne bi moral čakati 
na zahvalo, je vročil začudenemu žup niku 
Hercogu pismo za svojega brata, ki je 
imel dobro in uplivno službo v neki tiskarni 
v Solnogradu. Tudi brat je seveda protestant, 
ali katoliškemu duhovniku se zato ni treba 
bati ničesar ; ta brat že poskrbi, da dobi 
župnik primeren zaslužek . 

je držal Hercog pismo vpraševaje v 
roki, a zgovorni mož je že izginil . 

523 34 


Tako dobro kakor danes ni kosil iuppik, 
odkar ni več sedel pri mizi svojih staršev . 
Ne pri bogato obloženi škofovi mizi, ne v 
mramorni dvorani ne bi bil mogel jesti tako 
dobro, kakor pri enostavnem družinske m 
obedu protestantovskega župnika. Se jed i 
je slajšala družinska sreča in vsi so se najedli 
pri nebogatem kosilu, kajti ljubezen j e 
sedela med njimi. 

Dan poprej ob enaki uri se je bil oziral 
utrujeni potnik pol upanja po krasnem samostanu 
v dolini. Tukaj je mislil najti mir za 
svoje trudno srce . In našel ga je, a ne v 

bogatem samostanu, temveč v siromašni hiš i 
priprostega delavca, ki ni bil niti član njegove 
cerkve. 

Prav ob tem času so klicali tudi dane s 
zvonovi samostanske cerkve na večernico, 
ko je spremljal čevijar svojega gosta na 
kolodvor. Rad bi ga bil imel še nekoliko 
dni pri sebi, toda zaman ; siromak ni hotel 
obremeniti siromašne družine . 

Ob cesti na kolodvoru je bila ubožnica 
in ravnokar je izstopil pater Oto skozi nizka 
vrata . 
Skoraj da se je ustrašil, opazivši oba 
moža. Potem je stisnil župniku roko z ne


izrečno žalostnim pogledom. Dejal ni ničesar. 
Potem je odšel. Govoriti ni smel. Prelat mu 
je bil strogo prepovedal, govoriti z izgubljenim 
sinom cerkve. Cerkvena pokorščina 

524 


napram duhovnemu predpostavljenemu m u 
je nalagala to težko žrtev. Edina beseda bi 
bila smrten greh . 

Tudi mudilo se mu je, da pride pravo


časno v cerkev k petju na koru. Bil bi greh, 
ako bi zamudil to. 

A ko je hitel, ves zasopihan, po hribu 
proti cerkvi, si je obljubil, da bode molil 
za svojega ubogega učenca . 

Čevljarju pa ni prišlo niti na misel, d a 
bi molil za svojega spremljevalca, ker mu j e 
kupil vozni listek do Solnograda in naskrivaj 
vtaknil nekoliko kron župniku v žep . 

Vlak, ki je pridrdral in glasni klici sprevodnikov 
so skrajšali slovo, ki pa je bilo 
tem bolj prisrčno . 

Žalosten, kakor da se je poslovil z ljubim 
bratom, je gledal mojster za vlakom , 
žalosten se je vrnil počasi v svojo delavnico. 
Ta mož mu je bil prinesel mnogo 
sreče ; njemu ima zahvaliti, da bode poslej 
ena vera v njegovi družini. Tuj pater iz 
samostana je naredil iz njega že skoraj katoličana 
; le še tri dni, pa bi se bil iskre nega 
srca odrekel veri svoje ljube matere. 
Pravočasno je še čital katoliški list, viz katerega 
je hladno dihala brezsrčnost. Se pravočasno 
je našel ob samostanskem zidu napol 
otrpnjenega katoliškega duhovnika, ki ga je 
bila zavrgla neusmiljena cerkev . Sedaj ostane 
lahko zvest veri svoje matere tudi njegova 

525 


ljuba žena mu bode sledila na njegovi poti 
v nebesa. Ta župnik je poučil tudi njo, ne 
da bi bil moral izpregovoriti le besedo ;
sedaj je izpoznala tudi ona, da je ljubezen 
do bližnjega edina prava pot Gospoda. 

526 


9 9' 

v c30cm V v 

XXIX . 
V tem je hitel vlak z župnikom dalj e 
in dalje. Njegov nauk je : Naprej in naprej 
in kdor zastopi pot napredku, njega povozi 
brez usmiljenja . Z dogmo in s kazuistiko se 
mu ne pride do živega ; ob vseh takih rečeh 
žvižga in se pelje mimo in hiti naprej in 
naprej ! 

Na deski ob vozu stoji sprevodnik, socialni 
demokrat, in se smeje ljudem, ki so 
zamudili vlak. Socialni demokrat kuri stroj, 
socialni demokrat drži navor in ravna loko motive 
let. Naprej in naprej! Ljudje na po


stajališčih pa preklinjajo napredek, ki ni hotel 
počakati nanje, da bi bili izmolili rožni venec 
do konca. A v tem ko kolnejo, odsopih a 
že drugi vlak za njimi ; vselej zamude pravočasni 
vstop. 

Župnik ni imel mnogo ěasa, da bi se 
bil vdajal takim mislim . Stopil je k oknu, 
pa se ni mogel več ločiti . Pokrajina, po kateri 
je hitel vlak, je bila vsak čas krasnejša, 

527 


kakor pravi raj, gorovje se je približeval o 
progi, jezero se je razsvetilo v poslednji h 

žarkih zahajajočega solnca, hribi so se temnozeleno 
pobarvali, le pravljični Podhrib i n 
večni sneg na Visokem Gelu se je ličil v 
hladni purpurni bleščobi, ko je vlak zapeljal 
v postajo Solnograd. 

Hercog ni bil tujec tukaj . Še v dijaških 
letih je bil v počitnicah romal v to krasno 
lepoto . Vsako leto je komaj čakal na počitnice, 
da bi si v Solnogradu ugasil žejo po 
vzvišeni krasoti. 

A šele danes, ko je stopil po tak o 
dolgem jetništvu v mračni samostanski celici 
najlepše mesto Evrope, je prav živ o 
občutil vrednost svobode . Bilo mu je, kakor 
človeku, ki je prestavljen iz mrtve puščave 
v živ paradiž. 

Samo nekaj je kazalo, da tudi ta para-
diž ni v nebesih, ampak prav na zemlji. To 
je bil denar ; tudi v solnograškem raju se 
ne more biti brez njega. Vendar se ni iz podtaknil 
ob tem kamnu. Vajen je bil po manjkanja, 
pa mu je bilo neizrecno lahko 
pri srcu, ko je pozno v noč sedel na bregu 
tiho šumeče reke. Z Meniškega hriba so se 
razlegali veseli glasovi vojaške godbe vse okrog 
so se svetili beli žarki neštetih električnih 
žarnic . 

Dočim se je širilo srce, se je moral 
pač želodec skromno zoževati, ali kakor so 
hiteli bliščeči valovi Salice mimo njega, tako 

528 


se je razblinjeval spomin na otožno preteklost 
v užitku lepe sedanjosti . Nekoliko 

kron, ki jih je začuden našcl v žepu, mu j e 
zagotovilo skromno večerjo in zajtrk z a 
drugi dan . 

Bilo je jutro polno svetlobe in blišča , 
ko se je staro mesto sveže in mladostn o 
zbudilo, kakor roža -v jutranji rosi. Solnce 
se še ni dvignilo nad Crni vrh, ko je Herco g 
že stal na visoki trdnjavi . Jutranji zvonovi 
so zapeli, zdaj s te, zdaj z one izmed tridesetih 
cerkva. 

Opojen od stare, a še vedno mlade lepote, 
ki se je nerazdružno spojila z umetnostjo, 
je župnik skoraj pozabil na pism o 
v žepu 

Bil je že čas, da ga odda in da si po išče 
novega kruha za stara let a 

Toda železo ostane železo, naj tolčej o 
najtežja kladiva po njem, dokler hočejo ; želelo 
ostane, če dobi obliko težkega naki a 
ali pa mične umetnine če pride celo magne t 
blizu, bi pohitelo k njemu, kakor nevesta v 
ženinovo naročje. 

Prav tako se godi katoliškemu duhov 


niku, čegar poklic je pristen . Naj so bil i 
udarci usode, preganjanja in nehvaležnost i 
kolikorkoli po njem, vendar ostane duhovnik 
; njegova cerkev je magnet, ki pri vlači 
njegovo srce venomer s skrivnostno 
močjo. Nevidna duševna moč je prijela tud i 
Hercoga. Srce in roke, glava in noge, vs e 

529 


fe sililo k palači z neštetimi velikimi okni , 
kjer stoluje s škrlatom odeti kardinal, ki mu 
pravijo „nem§ki papež” . 

Sam ni prav vedel, zakaj je stopil v to 

palačo. Ali je upal, da najde tukaj pravega 
izveličarjevega naslednika in pomoti? Ali 
mu je veleval čut duhovniške dolžnosti, naj 
se predstavi škofu, v čegar škofiji je mislil 
živeti poslej? Ali pa je bilo navadno spoštovanje 
od Boga postavljene gospodske 
ali pa vse skupaj ? Skratka, instinktivno je 
gnalo duhovnika k mogočnemu kardinalu 
njegove cerkve, kakor železo k magnetu. 

In prav je storil. Vzlic sumljivi obleki 
so ga pustili h kardinalu. Prijazno in dobro


srčno ga je pogledal cerkveni poglavar in 
roka je že segala v žep, da bi dala beraču 
miloščino. Toda, ko se je župnik spoštljivo 
poklonil in povedal, da je katoliški duhovnik , 
je gospod kardinal debelo pogledal, kako r 
da vidi živega antekrista. Odtegnil je roko, 
ko mu jo je hotel poljubiti duhovnik v 
oguljeni suknji. 

„Duhovnik ste? Katoliški duhovnik? ” 
in pomeril ga je od nog do glave. 
Duhovnik brez duhovniške obleke -to 
se mu je zdelo nemogoče. Pogledal j e 
na uro, 

Torej duhovnik ste? Nimam več časa. 
H kosilu moram. Toda molil bom za vas. " 
S temi besedami je bil župnik od-
puščen in kardinal je lahko odšel mirn o 


530 


h kosilu. Vratar je že zaprl duri za čudnim 
človekom. 

Župnik je pa stal na tlaku . Le ena kardinalova 
beseda mu je še prijazno šumel a 
v ušesih : Kosilo . . . Oladen je bil zopet, 
v žepu ni imel vinarja in pregrešno bi bi l 
dal celo kardinalovo molitev za kos klobase . 

Ali danes ga ni užalostilo, da so ga 
tako nežno odpravili. To je bilo povsem 

nemogoče. Saj je bil v Solnogradu, kjer se 
je nebo smehljalo, kjer so šumljali vodnjak i 
In peli zvonovi, gore pa so pripovedoval e 
najlepše pravljice in kamnene umetnine s o 
kramljale. V takem kraju ne more premagati 
žalost. 

Celo smehljal se je, misleč : ,Pač moram 
že verjeti, da je moja cerkev složna . Prelat, 
škof, kardinal — vsi trije so me vrgli vun e 
Le papež še manjka. Ta me pa kratkomalo 
ne bi pustil k sebi ; ergo credo in unam 
sanctam ecclesiam. Pač krasna je ta sloga 
cerkve v — izmetavanju. Zato je pač tako 
sveta, ker streže s tako ljubeznijo svojim 
svetnikom in navideznim svetnikom, kako r 

n. pr. mojemu nasledniku, ter jih blagoslavlja . " 
Toda ironično veseli izraz je izginil 
z župnikovega lica . Vstopil je v prostorno 
ladjo velike stolne cerkve. Nič ni pazil na 
posamezne skupine radovednih ljudi iz vse h 
mogočih krajev, ki so hodili po cerkvi kako r 
po muzeju. Pri stranskem oltarju je poklekni l 
v pobožni molitvi pred tabernaklom svojeg a 

531 


Boga. Še čudno se mu ni zdelo, da ga j e 
moral poiskati pri stranskem oltarju, ker j e 
bil veliki oltar samo za knezonadškofijsk a 
opravila kardinalova. Saj je Kristus poniže n 
in skromen in potrpežljivo prenaša, da je 
njegov namestnik v škrlatu pred njim . 

In ponižni izveličar ni zapustil ubogega 
duhovnika pred taberraklom, čeprav ni ime l 
več na sebi duhovniške obleke, ki mu jo je 
bil škof strgal s telesa . Kristusa so pribili 
nagega na križ, zato je bil usmiljen s svoji m 
ubogim služabnikom . Sočutno ga je pogledal 
s svojega križa in je dejal : 

„Potolaži se zaradi svojih ranjcnih rok ; 
glej, meni so jih predrli žeblji. Naj te le 
moji slepi namestniki zaničujejo in preganjajo, 
— le pridi k meni, pri meni ni spovednega 
pečata. Ne obupaj ; saj me časti 
še dosti ljudi, ki ne nosijo škrtate, ki pa 
spoštujejo mojo škrlatno izveličarsko kri 
Pismo imaš pri sebi. Oddaj ga. Moj blagoslov 
te spremi na poti . ” 

Hercog je stal . Moliti itak ne bi bil ve č 
mogel, kajti glasoviti zvonovi so zapeli in 
jasni, 1jubeznivi glasovi so priplavali skoz i 
okrogla okna v cerkev, tako da je morala 
splavati z njimi bol in pobožnost. Ze je 
hotel župnik oditi, ko se je ustavil njego v 
pogled nad nagrobnim spomenikom nad škofa 
grofa Firmiana zraven tabernakl a 
Bil je dragocenejši in umetnejši od enostavnega 
stanovanja božjega Cerkev je bila že 

532 


davno vajena, metati ljudi vun. Smatrati se 
je moral celo srečnega, če se je, spomnil 
na sto in sto podložnikov onega škofa, ki 
jih je vse pometal v ječo ali, pa pognal iz 
dežele, ker so bolj verovali v Boga, nego 
v njegovega modrokrvnega namestnika v 
kneževski prestolnici . Zato pa je bilo zapisano 
na rnramornatem spomeniku, da je bil 
celosus defensor fidei. Goreč branitelj vere. 
Ali katere vere? Mar one, ki jo je Jezus 
učil ? Te vere se ne razširja z verigami in 
grmadami . 

Kako veselo so peli zvonovi Tisti 
zvonovi, ki so peli svoje vesele pesmi 
že na zemlji slavodobitni cerkvi med rož-
Ijanjem verig in med psalmi ujetih protestantov 
; tisti so peli med ihtenjem in jokom 
mater, katerim se je vzelo otročiče od prs, 
da bi se jih izpreobrnilo na kneževo vero, 
v tem ko se je pregnalo neverne starše i z 
domovine in domačije . 

In kako je gledal grof s svojega spomenika 
na mimoidoča krdela tujih ljudi i z 
vseh dežel! Morda je med njimi marsikater i 
potomec onih pregnanih protestantov in knez 
se še obrniti ne more v svoji srebrni krsti . 
Ali dobro lastnost so imeli vendar oni deželni 
in cerkveni knezi ; spričo Boga nis o 
bili ponosni. Milostno so dovolili, da je 
odrešil tudi nje s svojo rdečo krvjo, čeprav 
bi se bilo podalo odrešenje z modro krvjo 
bolje stanovski časti grofov in knezov . 

533 


Tembolj je bil lahko Bog ponosen na svoj e 
namestnike iz najstarejših plemiških rodovi n 
Seveda, de bi bili morali biti tako siromašn i 
kakor sveti apostelji, bi bili zavrnili lepe 

naslove brez sredstev . 

Ali Župnik ni imel več časa za take 
brezbožne misli, ki jih je zbudilo vesel o 
petje zvonov . Oddati je moral svoje pismo. 

Precej plah je natihoma potrkal na 
umetniška vrata stare ,.patricijske hiše. Srce 
mu je bílo glasneje, nego tresoči prsti. Sajje bilo protestantovsko stanovanje, kamo r 
je imel vstopiti katoliški duhovnik s prosilnim 
pismom . 

In kako brez misli na čas je prišel ! 
Tudi v tej hiši je bil čas za kosilo, kakor 
pri kardinalu. Razloček je bil le v tem, da 
so postavili tukaj še en krožnik na mizo. 

534 


XXX . 
Dva dni pozneje srečamo župnika v 
vasi, prav v osrčju k nebu štrlečih planin . 
Njegov škof ga je sicer odstavil in mu je 
celo slekel duhovniško obleko, vendar m u 
bo všeč, da ga imenujemo župnika . 

Toda — gospod župnik, kako morete 
biti tako ponosen? Sprejeti niste hoteli mi


loščine , ki vam jo je prava ljubezen d o 
bližnjega ponudila z iskrenim srcem? Z 
delom si hočete zaslužiti vsakdanji kruh ? 
Kaj pa znate delati? Ali hočete pisati s 
krvavimi prsti? Da mora biti? . . . Kaj pa 
bolečine ? Mnogo ste že trpeli in rana v srcu 
peče bolj? . . . Verjamemo . 

S pismom , ki ga je prinesel s seboj . 

je župnik namreč dobil dela. Ali v Solnogradu 
ni mogel živeti s tem . Tam bi s 
svojim zaslužkom komaj plačal stanovanje , 
več, nego je zaslužil, pa ni hotel sprejeti . 

Zato je odšel, tja v vas, kjer so ga planine 
zopet tako prijazno pozdravljale, kako r 
v Gospojni. Mala izba v leseni hiši je nje


govo stanovanje, preživlja se s kmečk o 

535 


hrano, studenec pred, hišo mu je pa gostilna. 
Vsak četrtek mu sel odpelje na vozu 
z veliko plahto zgotovljeno delö v Sonolgrad, 
od tam mu pa prinese njegovo plačo 

Tako živi, pač ne srečen, ali vendar za dovoljen. 
C rane ne zacelijo, se jih človek 
vendar privadi . . 

Živel je v strogo katoliški občini. Nekdajso tukaj prebivali protestantovski kmetje . Al i 
pregnali so jih ; samo otroke so pridržal i 
tukaj in od teh otrok protestantovskih starše v 
izhaja sedanji katoliški rod . 

Župnik — ne goreči župnik v vasi — 
temveč župnik Hercog, je bil najslabši kristjan 
v občini. Ob nedeljah ni hodil v cerkev. 
Ljuba mu je bila priprosta vaška cerkvica , 
ali bilo mu je nemogoče, stopiti vanjo, k o 
je stal drug duhovnik pred oltarjem ali pa 

na prižnici — tam, kjer bi bil najrajši sam . 
Tudi ga ni še nihče videl, da bi šel k iz povedi. 
On, ki je tolikrat pretrpel, ker je 
visoko spoštoval spovedni pečat, ni mogel 
stopiti sam kot grešnik v spovednico, v 
kateri ni več smel sedeti kot tolažeč dobe r 
pastir. 

Zato je pa sedel vsak večer, ko je ž e 
vsa vas počivala v sladkem spanju, gori n a 
griču in njegova pobožnost je plavala i z 
višave dol k tihi cerkvici s slabo razsvetljenimi 
okni in po onih nitkah se je vrača l 
tudi božji mir v njegovo srce . 

536 


Gorski velikani so se mu pridruževali 
v slavi neskončnega Boga, ki je tukaj sezida l 
krasnejšo palačo , nego ubogi planinsk i 
kmetje v cerkvici. 

Razven hribov pa je našel tukaj še 
druge ljube prijatelje : otroke in reveže. Tudi 
brez duhovniške obleke je bil zanje kmalu 
pravi duhovnik. 

Saj so bili otroci in reveži povsod njegovi 
IjubIjenci. Sam je bil v svojem čistem, 
nedolžnem srcu otrok kljub sivim lasem. 
In po bogastvu ni hrepenel nikdar. Ako je 
bil prej med blaženimi siromaki na duhu v 
smislu evangelija, so bili sedaj reveži njegovi 
pravi bratje. Kako lepo je znal stari 
rnoi pripovedovati otrokom , če so se brez 
strahu zbrali zunaj na ledini okrog njega. 
Vse drugače je pripovedoval ta mož o 
ljubem Bogu in o dobrih ljudeh , kakor v 
šoli gospod župnik z leskovko v strogi roki. 

Dober človek si zna tudi v prognanstvu 
ustanoviti domovino, ker nosi povsod mir 
srca seboj. 

Seveda stare vedrine ni našel več. Zato 
je mislil tem manj na izgubljeno župnij o 
in term več na strašni čas svojega jetništva 
v samostanu . Tedaj je krepko dihal z gorskim 
zrakom nanovo pridobljeno prostost namesto 
zatohle trohnobe v samostanski celici . Oko 
se mu je svetilo , ko je sijalo na nj-egov e 
sive lase jasno solnce, ki ga ni bil nikoli 
videl med umazanimi stenami svoje ječe. 


Glavno pa je bilo, da je zopet lahko živel 
med ljudmi, pač reven, ali pošten . Bilo mu 
je, kakor bogatinu, ki ima lepo hišo, Al i 
naenkrat trešči strela vanjo in sam je v 
nevarnosti, da bi bedno poginil v ognju ; v 
zadpjem trenutku ga pa rešijo. Berač je 
sicer, vse mu je vzeto in vendar je vesel 
in hvaležen za rešeno življenje . 

Ze nekoliko mesecev je Hercog v tej 
zadnji domovini, kjer že vidi ob cerkvene m 
zidu prav zadaj v kotu siromakov svoj grob. 

Tudi kmetje so bili prijazni tujcu . 
gospodarstvu jim je znal tako dobro svetovati, 
kakor bi bil že sam kmet, a bil j e 
tudi tako izkušen, kakor odvetnik. Mlekar 
in Zajčar sta imela dolga leta pravdo 
in sedaj ju je poravnal ta pisar. To že ni 
bilo kar tako. 

Tudi poljedelsko zadrugo so že hoteli 
ustanoviti, ker jim je ta mož jasno dokazal , 
kako koristna bi bila . 

A najlepše je to , da stori vse zastonj. 

Samo vaški župnik je gledal z nepri


jaznimi očmi na tega kozla med svojim i 
ovčicami . Na pridigo ne bodi, še nobene 
maše ni plačal, celo nekemu dninarju je 
svetoval, naj rajši kupi čevlje svojim otrokom , 
kakor da bi daroval težko zaslužene kraj carje 
klerikalnemu vseučiliškemu društvu . 

Ali glavni vzrok, da župnik ni bil naklonjen 
svoietmi neznanemu sobratu jc l'i l 
v njegovi ljubosumnosti. Uboga parapisarska 

888 



si je pridobila v najkrajšem časti največje 
spoštovanje v celi župniji, kar se 'njemu ni 
posrečilo tekom dolgih let. Gotovo so poslali 
sovražniki cerkve tega zapeljivca v 
občino in — to je izvedel od sela — ima 
z njimi trajne zveze, pa ga bogato plačajo. 

In res — tudi tukaj ni župnik umel 
najti domovja in zadnjega prostorčka na 
pokopališču . Mi tega je bil sam kriv. Zima 
je bila blizu, sneg je zapadal nižje in nižje 
v dolino. Treba je bilo dry. Zato je pa 
treba denarja. Zaslužil je komaj toliko, kolikor 
je potreboval za skromno hrano. Miloščine 
ni jemal. Tudi mu je ni bilo treba. 
Bil je leta in leta član katoliškega duhovniškega 
podpornega društva in pridobil 
je z dolgoletnim vplačevanjem pravico do 
podpore. Takrat, ko je bil vstopil v lepo 
društvo , seveda še ni slutil, da pride sam 
nekoč v žalostni položaj , da bi potrebova l 
dobroto društva . Samo iz ljubezni do ubogih 
sobratov ga je vsako leto radodarno 
podpiral. 

Ali sedaj ima sam po pravilih pravico 
do podpore. 
Toda — gospod župnik, kaj vam prihaj a 
na misel? Mi ne veste, da je vaš škof 

načelnik društva ? Sklicujete se na društvena 
pravila? Kaj ste pozabili, da pravi vaš škof 
vedno : Jaz sem škof in storim, kar hočem ? 
Rajši ne pišite, pa si prihranite znamko . Za 
onih deset vinarjev si rajši kupite kruha. 

539 35* 


Kaj? Pisali ste 2e? Obžalovati se vas 
mora, ker ne dobite niti odgovora, kaj še 
denarja! Položaj je popolnoma jasen. 

Škof poreče : Naše društvo je za podpiranje 
ubogih duhovnikov . Vi pa v njegovih oče h 
niste več duhovnik, ker vam je zrezal duhovniško 
dostojanstvo s prstov, torej za 
vas tudi ni podpore po društvenih pravilih . 
Ne verjamete tega? Mislite na pravičnost in 
na ljubezen do bližnjega? Ubogi ma, kajše nimate dovolj izkugenj, da ste še tako 
praznoverni? Rajši zmrzujte po zimi, da 
otrpnete popolnoma, kajti v srcih vaših 
predpostavljenih je več mraza, kakor v najhujgi 
zimi. Še ne verjamete tega? Bogdaj, 
da vam ne bi bilo treba verjeti. 

Prišel je dan, ko slavi cerkev praznik 
vseh svetnikov božjih. -Minulo je leto dni, 
odkar je bil župnik dobil vabilo k svojemu 
škofu . Celo leto je preteklo, odkar je bil 
župnik zapustil svojo župnijo brez slovesa. 
Celo leto ; ali kakšno! Leto, da si ni moči 
misliti strašnejšega . In vendar mu je imelo 
slediti še mnogo žalostnih let. 

Od dne do dne je zaupljivi župnik 

čakal na svoj delež iz društvene blagajne . 
Seveda zaman . V hribih je bil že tak mraz, 
da je v nezakurjeni izbi komaj držal pero 

v roki. 

Na dan Vseh Svetih je poštni sel končno 
prinesel pismo s škofovskim pečatom in z 
opazko : Poštnine prosta verska stvar. Toda 

540 



pismo je bilo namenjeno vaškemu župnik u 
in se je glasilo : „Prečastiti gospod! Pri tukajšnjem 
uradu se je izvedelo, da živi v obsegu 
Vaše župnije nesrečni nekdanji svetovni 
duhovnik naše škofije, gospod Hereog . 
Naznanja se Vam, prečastiti gospod, da j e 
bil nesrečni duhovnik zaradi svojih težki h 
pregreškov degradiran in ga jen smatrati z a 
izobčenega iz cerkve. Ako bi omenjeni nosil 
duhovniško obleko, ako bi vzbujal s svojim 
življenjem pohujšanje, mi blagovolite takojporočati, da se v sporazumu s posvetno 
gosposko lahko proti njemu postopa. Od 
škofijskega odinarijata. ” 

Že trikrat je župnik prebral pismo. Ce


trtič ga je prebrala župnikova kuharica. Iz 
cerkve izobčen je torej ta tujec, ta vsiljenec, 
ta zapeljivec njegove &de? Da je le to 
vedel! Sedaj že ve, kaj mu je storiti! In 
sedaj se bo lahko videlo, kako zna biti dobra 
katoliška občina zvesta svojemu dušnemu 
pastirju, kako zna braniti svojo podedovan o 
vero! 

Stari župnik seveda ni slutil, kakšn a 
nevihta se zbira nad njegovo glavo . 

Plašno so se ga drugi dan izogibali 
1judje, ki so prihajali iz cerkve, najbolj pobožne 
tercijalke so celo demonstrativno pljunile 
pred njim in so menile, da so s tem 
storile posebno Bogu dopadljivo delo. Kmetje 
so plašni gledali na nebo, ali se ne zbir a 
tam nevihta, ki jim s ploho in s strelo uniči 

541 



hiše in Hleve, ker živi odpadniški duhovnik 
v vasi. Celo otroci so se ga ogibali ; samo 

najpogumnejši dečki, ki so včasi z bliščečimi 
očrni gledali nanj, če jim je pripovedoval o 
ljubem Bogu, so se zbrali pred njegovi m 
edinim malim oknom in so kričali, da so ohripavan 
„Martin Luter, ,., Luter Martin, krivoverec, 
hudičev sin!” Cim je pa stopil na 
prag, so se ustrašili in zbežali ; niso se bali 
njegove slabe roke, ampak nevernika. Za losten 
in plašen je odšel k peku, da si kupi 
kos kruha za veČerjo ; ali debela, sicer ka jpogumna pekinja je prepadla in se prekrižala. 
Poslej ni pri njej več kruha zanj . 

Ko je prišel domov, ga je že čakal 
hišni gospodar pred durmi. Njemu se j e 
slabo godilo v gostilni. Vsi kmetje so ga 
napadli, da trpi takega hudobca v občini. 
.oko pobije drugo leto toča vse žito na polju , 
bo le on kriv, ker je imel takega krivoverca 
v hiši. Doslej si je občina ohranila čisto 
vero. Protestantov se tukaj ne trpi, še po 
leti ne za goste. In sedaj morajo doživet i 
sramoto, da imajo že toliko časa odpadlega 
duhovnika med seboj, prav takega, kakršen 
je bil Martin Luter. Hudič je sama čista 
nedolžnost, če se ga primerja s takim duhovnikom, 
ki je slekel sveto cerkveno obleko. 

Siroko se je kmet postavil pred vrata . 
Krivoverec mu ne sme za nobeno ceno 

več čez prag. Pa tudi ni bilo treba ; kar je 
imel malega, je že ležalo pred vrati . 

542 


Vaški župnik je pa hvalil Boga, da 
ima tako verno in vneto občino. Potomc i 
onih otrok, ki jih je škof Firmian nekdajodtrgal protestantovskim materam od prs, 
so si dali sijajno izpričevalo verske zvestobe, 
sedaj, tako kakor pri vsakih volitvah . 
Morda bi iz Ljubezni do cerkve celo kamenovali 
Judeževega duhovnika, če ne bi prostovoljno 
zapustil strogo verne občine . 

Ko je na dan po Vseh vernih duša h 
solnee zopet izšlo, je zaman iskalo svojeg a 
starega prijatelja iz Qospojue . Ni ga bilo 

več videti. Vprašalo je gore za svojega 
Ijubijenca ; tudi one niso vedele ničesar. 
Moral je oditi po noči, ko so spale. Razžaloščeno 
se je soInce zavilo v snežen oblak 
in z belo mrtvaško odejo je pokrilo zemljo, 
kjer je bila zakopana čista vera in ljubezen 
do bližnjega. 

Soince je imelo žalosten dan. kako 
lepo bi bilo lahko na zemlji! Vsej naravi 
daje zraka in toplote. Oh, če bi njegovi prijatelji 
razširjali luč ljubezni do bližnjega p o 
ponosni poti napredka, tedaj bi svet bil paradil. 
Ali nekaterim ljudem je vedno ljubša 
solzna dolina, da tem ložje iz svojih rajski h 
vrtov pridigajo lačnim. ljudem o veČnem 
kruhu. 

Šele po mnogih dneh je soluee našlo 
svojega ubogega varovanca. Toda povedalo 
Ili, kje. 


Tudi mi ne smemo povedati tega, da 
ne doseže preganjanega moža vnovič dolg a 
roka njegove cerkve . Po trudapolnem potovanju 
je sicer prestopil v deželo, ki jo omejujejo 
belomodri stebri ; toda cerkev, ki im a 
ljubezen v ustih in maščevanje v srcu, ne 
pozna deželnih mej ; ona vlada nad vsem 
svetom, torej tudi nad vasico, kjer je utrujeni 
duhovnik našel novo domovanje. Toda 
ne. Domovanja ne. Tukaj ni modrih planin,
šumečega gorskega potoka, dišečega zraka 
in predvsem ni ljudi, ki bi zanje smelo biti 
duhovniško srce v 1jubezni in požrtvovalnosti. 

Bil je pust in žalosten kraj, kjer je 

župnik izmučen obležal na cesti. Le toliko 
lahko povemo : V daInji, dain ji daljavi se 
dvigata stolpa Marijine cerkve v Monakovem . 

Toda kadar pritisne smrt, ki ima več 
usmiljenja nego škof, ubogi žrtvi spovednega 
pečata svoj pečat na čelo, naznanimo škof u 
smrt mučenika, da se lahko veseli. Morda 
izmoli tedaj za srečnega mrliča de profundis 

ali pa ne. 
uradnem smrtnem listu bo,tedaj zapisano 
: „Umrl vsled lakote .” Ce bi pa 

zdravnik natančneje pogledal, bi moral zapisati 
še : „Umrl za počenim srcem. ” 

Toda še čaka osramočeni duhovnik od 
dne do dne na rešiteljico smrt. Tej se pa 
ne mudi ; revež je itak živ pokopan. 

Mrtev mora biti za svojo cerkev, ki je 
za njo vse pretrpel. Mrtev za svojo občino , 

644 



ki ne sme več živeti in delovati zanjo. Mrtev 
7a svojo ljubo sestro in za svoje sorodnike, 
ki so doživeli tako sramoto ž njim. Mrtev 
za oltar in prižnico, na katero ne sme več. 
Mrtva so njegova usta za mladost, mrtva 
njegova roka za reveže, mrtvo za umirajoče 
njegovo toplo srce. 

Ziv pokopan pa vendar ne, da bi 
mogel umreti. Ali si je mogoče izmislit i 
hujšo usodo? Iztegnil bi roko, da bi dvignil 
kelih s sveto odrešenikovo krvjo ; toda krč 
škofovskega prokletstva jo drži ; usta b i 
propovedovala ljubezen evangelija, toda na 
ta usta je cerkev pritisnila pečat, ki jih zapira 
za večnost — spovedni pečat . 

Noge bi pohitele na najvišje gore, kamor 
je našla pot revščina in bolezen, tod a 
stale ,so vsled lakote in pomanjkanja. 

Ziv pokopan. Tako temno je v grobu 

na svetu. Tako temno. Velik črn plašč 
je razobešen pred resnico in zadržuje žarke 
ljubezni . 

Ziv pokopan . Ves svet je zanj grob. 
In tako samotno je v grobu — tako samotno 
I Ne človeka, komur bi lahko =pal 
svojo bol ; sveti spovedni pečat ne dovoli. 
Jezik sv. Nepomuka je bil baje še v grobu 
živ, Tukaj je jezik pod spovednim pečato m 
še v živih ustih mrtev. 

Večji mučenik nego sv. Nepomuk je 
nekdanji župnik Hercog. Toda nikoli ne bo 
svetnik cerkve, za katere postave je leta in 


leta trpel neznanske muke . Saj njegov mu


čitelj ni bil kralj Vaclav, ampak katoliški škof . 

Ubogi trpinčeni mož ne želi svetosti. 
Samo pokoja v grobu si želi in doseže ga , 
kadar izpije do dna kelih trpljenja, Id mu 
ga je spovedni pečat napolnil . 

Tedaj mu bo bolje kakor gospodu škofu , 
ki mora stopiti s prestola nadzemeljske moči 
v temno kamnitno grobnico v stolni cerkvi . 

Ce tedaj tudi pozabijo na priprostega 

župnika, počivajočega v daljni tujini med 
mahom, se bo vendar soince smehljalo nad 
njegovim grobom in vsako leto ga okras i 
s svežo travo. Ako ne posveti nobeno člo 
veško oko izobčenemu solze, mu namoč i 
vsako jasno jutro grob s svojo svežo roso. 

Škof bo zaklenjen v trojni krsti med 
hladnimi stenami pod težko mramorno ploščo, 
v zatohli grobnici, kamor ne pride nikdar 
solnČen žarek. Pod kamnom je najboljše 
mesto za kamnitno srce. Vsegavedni Bog 
pa bo sodil oba . Naj bi bil tedaj boljusmiljen nego njegov zastopnik nad nedolžnim 
župnikom . 

Vseokrog po deželi se lahko opaža o b 
rekah in potokih, na mostovih in brveh spomenike 
sv. Nepomuka, mučenika spovedneg a 
pečata. Z zlatom in dragu1ji je zvesta vera 
okrasila njegov grob. Ali malo po smrti 
strohni leseni križ na grobu duhovnika, ki 
je tudi žrtev spovednega pečata in on bo 
pozabljen. 


In vendar zasluži časten spomenik in 
sočuten spomin. 

Naj bi ta knjiga bila spomenik pottenemu, 
zvestemu duhovniku . In de se spomn i 
tuintam titatelj srčno na žrtev spovednega 
pečata, tedaj se zasveti vendar še nad njegovo 
sivo glavo blag odsev prave človečnost i 
in svete ljubezni do bližnjega , 

547 



Iz peres a 

Hans Kirchsteigerjevega 

sta izšli še sledeč' knpgi v njegovi lastn i 
založbi : 

bie Katakomben z u 
Salzburg. 

Roman v dveh zvezkih . Cena 4 K 80 vin . , 
elegantno vezano 7 K 20 vin . 

Nadalje : 

bas Šchu fest. 

Igrokaz iz avstrijskega duhovniškega 

in učiteljskega Življenja. Cena I K 20 vin., 
elegantno vezano 2 K 20 vin . 

Obe knjigi se lahko naroči v vsaki 
knjigarni, 


4 4 

4~ 

~4 

44 

4 
~~ ~ 44 ~44~4~ \ \ : 


z,. 

44, 

~

4~4 4~ 4 44 

yA~ 

* 
4 4 4 
, 
',N. 

4~44 

~ 

\4~ \\ ~ ~ \\\'~444~4 ~4ti~4,444 44~kk 4~`4~444~\~ ~4 ~y1~}y~44~~ 4

~~h 
~ 
\ 


4 4444 4444 
4 ~4~ 


~ q 
~~~ 4 


\\

4~•~`s \ \ _ _ \ 4 ~.E4~4~V ~ 4~ ~ 4 

4 ~4 

~ 

\Q4 

~ 
44 }444~ 

\4

4 

*Ile 

`0

.

.. 

4~ •R~4\4~~\1 ~ 

44

lYF4~t~\ 

4 

. 
\s M~ 

~~~~ *po4~ 4 r,\ ~Stani

'

h4 4

44 44 

',\

4 44 4t.~\ 

\4 
~44\4 y~ 4~ 4 

~~

4 ~

\4 

~ 

t,,,

,9

~h 

4 

\int4o 

~ 

' 

, . 
44 


~4y~ 4,\\ 4 
444~~~\ ~ 4\ `t ~ 4 444 ,.0‘ 4 ~4 4

~`~~~

\ \~~ ,b 4 

~~~ 4 ~\\\~ 4 
4,


, 
4 ~4 ~~ 4~ 44 4\ ~ 4 ~4 4~ \4 ~\444 4


sh~ 4 ,
,,:,
:,:,:
::.,,\,
.,,\,.,,\,.,
.,.,,
,,
J ~4 4 } 4 \ 

~ 4 ~~~ \444,44 4 44 ~ 

~

~ 

4,4 ~~ 4 4 4\\~ 4 ~ 4 

\\ ~ 
44~ ~ ~4} ~4 4 4 4 ~h4 4 \~s 
~4 44 

~4 4 
44 4 S 444 

, 4 
, 
~4\ \ 

4, 4~~44 4 \ 

č 4 4 4