celjsko gledališče 1957 celjsko gledališče upravnik iedor gradišnik umetniški vodja herbert griin ustanovljeno kot „mestno gledališče celje“ 6.12. 1950 . celje in njegovo gledališče Malokatero mesto Slovenije se more ponašati s tako zanimivo in pomembno preteklostjo kot Celje, metropola zelene Savinjske doline. V dobi rimske okupacije je bila Celeia (sedanje Celje) važno upravno središče rimskega imperija. Slovani so se naselili v mestu in njegovi okolici ob času preseljevanja narodov, zgodovinarji imenujejo Celje prvikrat leta 1122. Pozneje postane mesto z vso bližnjo in daljnjo okolico last plemiške rodbine iz Zovneka v Savinjski dolini. Pod Hermanom II., Friderikom II. in Ulrikom II. je postal ta rod ena najmogočnejših političnih dinastij srednjeveške Evrope. S smrtjo grofa Ulrika II., ki ga je leta 1456 zavratno ubil Ladislav Hunyadi v Beogradu, je slavna rodbina Celjskih grofov izumrla. Kako so bili mogočni, o tem pričajo danes le še razvaline nekdanjega njihovega gradu nad Celjem. (Znana so dramska dela slovenskih dramatikov Jurčiča, Novačana, Zupančiča in Krefta o ljubezni Friderika Celjskega do preproste kastelanke Veronike Dese-niške.) Ko je dobilo Celje leta 1451 mestne pravice, so ga obdali z mestnim obzidjem in šestimi stolpi, katerih štirje so še danes ohranjeni. Eden izmed njih je sestavni del sedanjega gledališkega poslopja. V razdobju od leta 1469 do 1529 so Turki petkrat prodrli do mesta. Od leta 1750 do 1850 je bilo Celje središče upravnega okrožja. Za kulturno in politično zgodovino Slovencev v Celju in na Spodnjem Štajerskem sploh je najvažnejše revolucijsko leto 1848. Takrat se je tudi nezavedno, pod političnim in gospodarskim pritiskom priseljenih Nemcev trpeče slovensko ljudstvo zdramilo in se pričelo zavedati svojih pravic. Do takrat sta bila tudi kultura in prosveta privilegij vladajočega nemštva. V šolah in uradih je vladala izključno nemščina, domačin pa se je zatekal s slovensko materinščino med štiri stene svojega doma in v cerkev. Nemci so imeli svoja kulturna društva, ki so prirejala koncerte, plese in gledališke predstave, sezidali so si gledališko poslopje, v katerem pa slovenščina ni imela nobenih pravic, dasi je bilo gledališče zgrajeno v večini z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. S prebujenjem narodne zavesti v revolucijskem letu 1848 se je zgodilo, da je v celjskem gledališču na odru prvič zaživela slovenska beseda. Dne 12. novembra 1848 je tiskarnar Janez Jeretin vtihotapil v nemško gledališko predstavo dve slovenski pesmi: »Zakonski prepir« in »Moje želje«. To je bilo prvič v zgodovini, da je z odra nemškega mestnega gledališča v Celju zadonela slovenska beseda. / \ Leto dni pozneje, dne 16. septembra 1849, je isti Janez Jeretin v Celju uprizoril prvo slovensko gledališko predstavo: Linhartovo »Županovo Micko«, kar je bilo za tiste čase gotovo veliko revolucionarno dejanje. Dne 1. novembra istega leta (1849) je prišel na celjsko gimnazijo kot suplent slovenščine Josip Drobnič, s katerim se začenja za slovensko gledališče v Celju nova doba. Ustanovil je dramsko šolo, pevski zbor, prvi slovenski revialni časopis »Slovensko čbelo«, začel je prevajati in tiskati gledališke igre (»Dvoboj«, »Raztresenca«), dne 30. novembra 1851 pa je bila v njegovi režiji uprizorjena v mestnem gledališču druga slovenska predstava, veseloigra »Dobro jutro«. Tej so sledile dne 1. januarja 1851 še »Tat v mlinu«, dne 7. marca 1852 pa ponovno Linhartova »Županova Micika«. Po Drobničevem odhodu iz Celja (1852) je zavladalo v Celju med Slovenci popolno politično in kulturno mrtvilo. S spremembo ustavnega življenja Avstro-Ogrske leta 1852 je zamrlo vse prosvetno življenje tja do leta 1860, ko je vrnila oktobrska diploma avstrijskim narodom ustavo v smislu federalizma. Edina svetla točka šestdesetih let pri Slovencih je bila ustanovitev »čitalnic«, ki so igrale veliko vlogo pri prebujanju narodne zavesti. Celjska čitalnica, ki je bila ustanovljena leta 1862, je bila po ustanovitvi dolgo časa edino ognjišče vsega kulturnega in političnega življenja. Čitalnica je nadaljevala delo, ki sta ga bila pričela prva celjska gledališčnika Jeretin in Drobnič, in je bila vse do ustanovitve Celjskega pevskega društva tista ustanova, ki je skrbela za kontinuiteto gledališkega življenja v Celju. Leta 1896 so dobili celjski Slovenci z zgradbo Narodnega doma za tiste čase dokaj dobro opremljen gledališki oder v krasni dvorani. Tu je bilo odslej slovensko gledališče v Celju vse do leta 1919, ko so postali Slovenci po razsulu habsburške monarhije lastniki do tedaj nemškega mestnega gledališča. Pod vodstvom dr. Vladimirja Ravniharja, Rafka Salmiča, Milana Skrbinška, Vala Bratine, Rada Železnika, Milana Košiča in dr. je bilo do leta 1941, ko so vdrle v Celje Hitlerjeve horde, opravljeno ogromno delo na gledališkem področju. Vse delo je slonelo na ljubezni do gledališke umetnosti in velikanske so bile žrtve posameznikov, da so mogli nuditi Celju stalne gledališke sezone. V svobodni Jugoslaviji je doseglo končno Celje to, za kar so se vse gledališke generacije od Janeza Jeretina dalje z nesebično požrtvovalnostjo borile — poklicno gledališče. To se je zgodilo z odlokom MLO Celje v sezoni 1950/51. S tem je nastopilo za mlado celjsko gledališče novo razdobje. Ko smo dne 9. maja 1953 odprli novo, moderno urejeno gledališko hišo s poklicnim umetniškim in tehniškim osebjem, je postalo naše gledališče osrednja kulturnoprosvetna ustanova ne samo Celja, temveč tudi vsega njegovega zaledja. Tako smo postali pravo potujoče gledališče, ki je v letošnji sezoni doseglo že tak obseg, da ga naš osem-najstčlanski igralski zbor in zelo maloštevilno tehnično osebje le s skrajnim naporom obvladujeta. Ker moramo na matičnem odru v Celju odigrati vsako delo v osmih abonmajih in še »izven« (letošnjo sezono imamo v načrtu 12 premier, od katerih smo jih 10 že odigrali), je pač na dlani, da bo treba igralsko in tehnično osebje vsaj podvojiti. Do danes smo letošnjo sezono gostovali v 23 krajih s 70 predstavami, dobivamo pa dnevno nova in nova vabila, ki se jim pri najboljši volji ne moremo več odzivati. FEDOR GRADIŠNIK upravnik Vsako leto gostujemo vsaj po enkrat v Mariboru in v Ljubljani, letos smo gostovali tudi v Zagrebškem dramskem gledališču, leta 1954 pa na odru Narodnega gledališča v Beogradu. To naše gostovanje je imelo velik odmev v vsej državi, saj smo bili prvo pokrajinsko gledališče, ki je s tako prodornim umetniškim uspehom zmagalo v prestolici: Celjsko gledališče si je čez noč pridobilo sloves enega najresnejših, najpogumnejših mladih gledališč v državi. Da smo zdaj povabljeni na jugoslovanske gledališke igre »Sterijino pozorje« v Novem Sadu, je za naše delo novo, doslej največje priznanje in upamo, da ne bomo razočarali. slovensko ljudsko gledališče Uspešnega gledališkega dela ne more biti brez aktivne familiarne povezanosti delovnega zbora — umetniškega in tehničnega in upravnega in pomožnega. Jedro te širše družine je seveda sam igralski zbor: in ta mora biti — mimo vseh neogibnih. in po svoje nujnih — notranjih razprtij ali rivalitet vsekdar strnjen v več kot zgolj kolegialno enoto. Če v večini članov ni zavesti, da hote in z vero in prepričanjem pripadajo skupnosti, ki si prizadeva za neki povsem določeni skupni cilj — je nemogoče zares plodno delovanje ustanove, in nemogoče bi tudi bilo, da se taka ustanova sploh ohrani, kaj šele razvija. Da bi se taka zavest med igralci katerega koli gledališča razvila in utrdila, to seveda ne more biti nikoli odvisno zgolj od abstraktnega navdušenja in formalnega entuziazma: če ustanova svojim članom ne bi nudila pogojev za zunanje in notranje zadovoljevanje in zadovoljstvo, ne bi mogli nikdar in nikjer doživeti tistega gledališkega »patriotizma«, ki je vselej odlikoval najboljše in najimenitnejše hiše. Pogoji za to pa so: poleg — najmanj odločilnih in bistvenih, a vseeno ne brezpomembnih — materialnih ugodnosti predvsem še: 1. urejena in smotrna organizacija dela v sami ustanovi in 2. trdna, enovita in dejavna gledališka doktrina. Ta poslednja je najvažnejša. Ni rečeno, da bi se vsi igralci in drugi člani ustanove morali formulirano in deklarirano zavedati vseh prvin take doktrine, a vsaj v podzavesti vseh mora biti prisotna, kot občutje, kot splošno ozračje dela, kot obče veljavno merilo okusa. Če takega določenega, filozofskega in slogovnega in kulturnopolitičnega hotenja ni, se mora gledališče spremeniti v neustvarjalno uradniško ustanovo brez smisla, le z namenom, da ustvari dobiček ali puhel uspeh ali zaslužek ali brezbarvno zabavo. Se prav posebno nujno je vse to gledališču, ki združuje v sebi že po nujnosti kulturne geografije in kulturne politike — pa tudi pod vplivom »subjektivnega faktorja« — karakteristične elemente vsaj treh osnovnih gledaliških tipov: 1. reprezentativno-repertoarnega (»nacionalnega«), 2. bulvarnega (zabavnega in komercialnega) in 3. komornega (»eksperimentalnega«, avantgardnega, literarnega). Umetniško vodstvo CG skuša v praksi uresničevati svojo gledališko doktrino, svoj program — in pri tem ga dejavno podpirajo vsi člani, pa če se te doktrine (idejno formulirane) zavedajo ali ne. Sicer pa tudi v samem vodstvu ta doktrina ni nastala kot apriorno abstraktno hotenje, temveč se je izoblikovala kot rezultat praktičnih izkušenj, kot rezultat prisluškovanja potrebam terena in kot rezultat nehotene soglasnosti z velikimi tokovi sočasne duhovne zgodovine doma in v vsem svetu. I. KULTURNA POLITIKA NA ZUNAJ Gledališče naj bo v resnici ljudsko, to pomeni, da išče stik s kar se da velikim številom gledalcev, da skuša odkrivati tudi nove kraje, celo najmanjše in najbolj zakotne — vendar ne v obliki potujoče trupe brez matične krajevne baze, temveč kot gledališče, ki sicer raste iz svojega kraja in svoje hiše, pa prenaša pridobitve prizadevanj na svojem opremljenem odru tudi v neopremljene zbornice in domove malih in najmanjših naselij. II. GLEDALIŠKA NOTRANJA POLITIKA Vrhovno vodilo vseh gledaliških prizadevanj je načelo ekipnega, ansambelskega, vsestransko uravnanega skupnega dela. Najstrožja delovna disciplina in familiarni medsebojni odnos se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Prvaštva ne sme in ne more biti, niti favoriziranja posameznikov. Vsakdo, kdor sodeluje, naj sodeluje z vso intenzivnostjo, kar je premora njegova celovitno angažirana osebnost. V razdeljevanju delovnih nalog je treba iskati enakomerno ravnovesje, pri čemer ta pedagoška pravičnost seveda vendar ne sme ogrožati kvalitete smiselno interpretiranih vlog. III. MERILA OKUSA Napredna in hkrati ljudska je umetnost, ki se v estetskih vprašanjih ravna po dvojnem kriteriju. Na pozitivno vprašanje »kaj naj storimo?« si odgovarja z rečmi, ki ustrezajo željam in strastem najširše večine prebivalstva; na obratno (negativno) vprašanje »česa ne smem storiti?« pa si odgovarja po izbranem okusu pičle razsvetljene manjšine. To dvojno merilo je najbolj zanesljivo pilotsko krmilo med scilo hermetizma in haribdo kiča. IV. REPERTOAR IN IDEJE V repertoar sodijo tista dela, ki konkretnega gledalca neposredno prizadevajo: bodisi, da mu izzivajo vznik vprašanj, bodisi da mu na vprašanja že odgovarjajo. Gre za praktična in za načelna vprašanja eksistence v danih krajevnih in časovnih prilikah: integralna osebnost v svojstvenih, osebnost krnečih okoliščinah dvajsetega stoletja; spopad med nujnostjo individualne svobode in nujnostjo kolektivnega sožitja; premagovanje otopelosti v skrbeh za vsakdanje materialne potrebe: razvoj nacionalne vesti; vzgoja državljanskega dostojanstva; ureditev krize erotičnega življenja itd. itd. Dela, ki idejno niso vezana na eksistenčno problematiko konkretnega gledalca, sodijo na repertoar samo kot čista, neobtežena zabava — ali kot splošni katalizatorji estetskega, filozofskega, znanstvenega mišljenja, skratka (nekoliko banalno povedano) kot sredstva umetnostne vzgoje. V. REZIJA Različne in avtonomne režiserske osebnosti naj ustvarjajo take manifestacije scenske poezije, da z njimi dopolnjujejo idejno hotenje avtorjev, da negirajo dobi tuje prvine in da dramijo vizije novega, k spoznanju vodečega dogajanja na odru. Režiserske ekshibicije so prav tako škodljive kot inertna, lena in samoveščna, zgolj uspehu strežeča režiserska konvencionalnost. Namen in smisel režiserjevega dela je dvojen: 1. da s kritičnim prisluhom pomaga ustvarjalnemu in samostojnemu igralcu doseči ali ohraniti pravo mero in smer (samo pomaga, ne vsiljuje!) in 2. da obdaja golo doživljajnost igralčeve umetnosti s prvinami zunanje teatralike. VI. IGRALEC Idealni igralec združuje v sebi prvinsko sposobnost doživljajske transformacije, igrivo veselje do komedijantske teatralike in nedvoumno logično kontrolo nad seboj. Če kateri koli izmed teh treh elementov manjka ali če katerikoli premočno izstopa, je umetniška harmonija osebnosti porušena. Vsaka vloga terja drugačen oprijem: osnova interpretacije besedila je vsekdar logična in psihološko motivirana reakcija, vendar je to mogoče uresničevati na vsej široki lestvici od intimne in tihe veristične lirike do zanosnega in monumentalnega patosa. Najhujše zlo — poleg diletantske nekulturnosti v dikciji in gestiki — pa je laž izumetničenega ali ponarejenega, zgolj deklarativnega ali nediscipliniranega čustvovanja, kot se kaže v solzavi sentimentalnosti (tremolo, muzikalno govorjenje, jezikovnemu čutu tuji »čustveni« akcenti, ponarejen organ itd.) ali v deklamaciji, ki je preračunana zgolj na cenen efekt. Igralec zaživi v resnici šele takrat, kadar mu postane materialna okolica (partner, kostum, dekor, rekvizit itd.) podzavestno lasten in vselej prisoten. Abstraktna beseda še ni igranje: beseda more biti samo eno — morda res najplemenitejše — izmed izrazil igralčevega telesa. S slikovito met onimi j o rečeno: igralec mora znati partnerja pogledati v oči in mora občutiti material rekvizita, ki ga drži v rokah. Kadar tako terjajo okoliščine, pa mora znati tudi to, da seže prek rampe in z retoričnim ali conferencierskim besedilom ogovori neposredno občinstvo. Vodila so torej: Hamletov govor in nauki Stanislavskega, oboje prilagojeno potrebam poetičnega in monumentalnega in retoričnega in fantastičnega in. ironičnega gledališča, gledališča scensko komentirane epike in teatralno podloženega verizma. VII. LIKOVNI OKUS Vse, kar je scensko funkcionalno — samo nikar nič naftalinskega iluzionizma poslikanih kulis — razen kadar so uporabljene ironično. Oder naj bo kar se da čist, dekor predvsem funkcionalno stiliziran, material pristen. VIII. EKSPERIMENT Farna, češ da je Celjsko gledališče značilno in pomembno le zaradi eksperimentalnega avanturizma svojih vodilnih ljudi in vsega igralskega i.bora: ta farna je gledališki družini in sami ustanovi bolj škodovala nego koristila. Pri enih in drugih je namreč izzvala napačen vtis o prizadevanju gledališča. »Eni« in »drugi« mi pomeni v tej zvezi bodisi okorele in pedagoške konservativce — bodisi mladostno zanesene in herostratsko dezorientirane nihiliste. Prvi so zaradi te farne že a priori zasovražili to gledališče, ne da bi se sploh pozanimali, kaj dela v resnici — drugi so pričakovali, da bodo na odru te ustanove videli same deklarativne afirmacije svojih ezoteričnih kulturnih programov: in so nujno morali doživeti razočaranje, ko se jim je gledališče predstavilo velikokrat tudi s povsem solidnimi in meščansko spodobnimi, prav nič enfantterribleskimi uprizoritvami. Umetniško vodstvo gledališča — z zavestno, ne samo službeno inertno podporo vsega kolektiva — ubira tretjo pot. Letargično konservativnost zavrača (dasi se ji mora včasih ukloniti, ker brez nje — vsaj v omejenih dozah — ni normalnega gledališkega delovanja); prav tako se Celjsko gledališče odreka hermetičnemu verbalizmu nekaterih na videz modernih in aktualnih, v resnici pa za ta čas in to okolje nezanimivih, nezgovornih, samo izumetničenih smeri. »Eksperimentalno« gledališče kot samostojen umetniški organizem, torej gledališče, ki hoče samo preizkušati neafirmirane novosti, ne da bi jih po rezultatih eksperimentov potem bodisi zavrglo, bodisi razvilo v novo tradicijo: tako gledališče se mi zdi prava contradictio in adiecto. »Čista laboratorijska znanost« je v gledališču neumestna. (Sicer pa ima tudi najčistejša kabinetna znanost vedno — vsaj posredno — tudi prave utilitarne cilje.) Zlasti pa je tako početje nesmiselno, če se vse »eksperimentiranje« omejuje na standardno in vselej enako prakticiranje ne docela običajnih, a — vsaj v svetu — že pred desetletji preizkušenih zunanjih form, brez posega v notranjo strukturo dela, brez zveze z iskanjem novih odgovorov na nova vprašanja eksistence. Mnogo dragocenejši — in edino upravičeni — so tisti »eksperimenti«, ki rastejo neposredno iz prakse in tradicije, iz nujnosti metiera, brez velikolepne poze šokantnih novosti, zato pa z manj opazno, a toliko intenzivnejšo prizadevnostjo, da bi literarno in scenično izrazili probleme duhovnega in materialnega bivanja v času in kraju. Samo tak je lahko smisel eksperimentov za razvoj gledališke umetnosti. Gledališkega dela za eksperimente pa umetniško vodstvo CG ne priznava. Samo zato si upa in drzne v enem samem, enovitem prizadevanja spajati repertoarno, bulvarno in komorno dramsko prizadevanje Organizacijski ideal CG je gotovo Vilarov TNP: zato se namerava ustanova tudi ravno te dni preimenovati v »Slovensko ljudsko gledališče v Celju« — pri čemer prvi atribut že sam po sebi (brez izgovorjene besede »narodno«) označuje nacionalni in aktualistični značaj, drugi pa popularni namen ustanove. Vendar filozofski ideal ne more biti ta baročni klasicizem, temveč docela avtohtona miselna in čustvena interpretacija življenja v časovno in krajevno pogojenih okoliščinah. delovna skupnost celjskega gledališča upravno osebje Mr. ph. Fedor Gradišnik, upravnik Jože Domjan, šef računovodstva Vera Košutnikova, administratorka umetniško osebje ' Herbert Griin, dramaturg Slavko Belak, igralec Nada Božičeva, igralka Mara Černetova, igralka Zora Červinkova, igralka Marijan Dolinar, igralec Janez Eržen, igralec Branko Gombač, režiser Marija Goršičeva, igralka Andrej Hieng, režiser Angelca Hlebcetova, igralka Pavle Jeršin, igralec Sveta Jovanovič, scenograf Juro Kislinger, režiser Marjanca Krošl-Horvatova, igralka Sandi Krošl, igralec Klio Maverjeva, igralka Vlado Novak, igralec Albin Penko, igralec Avgust Sedej, igralec Slavko Strnad, igralec Janez Škof, igralec Tone Terpin, igralec pomožno umetniško osebje Vlado Kalapati, inspicient Olga Puncerjeva, šepetalka Tilka Svetelškova, šepetalka tehnično osebje Franjo Cesar, tehnični šef in odrski mojster Ivan Dečman, slikar-izvajalec Jože Gobec, vodja krojaške delavnice Pavla Gradišnikova, lasuljarka Jože Hočevar, vodja mizarske delavnice Bogo Les, mojster razsvetljave Amalija Palirjeva, vodja šiviljske delavnice Vinko Tajnšek, lasuljar Stanko Amon, odrski delavec Maks Bukovec, odrski delavec Oto čerček, krojač Alfred Čmak, odrski delavec Silvo Duh, odrski delavec in pomožni električar Konrad Faktor, odrski delavec in čevljar Ivan Jeram, rekviziter in hišnik Franjo Klobučar, odrski delavec Stanko Lajler, mizar Pavla Pristovškova, garderoberka Jože Razgor, odrsjki delavec in pomožni električar Anica Višnerjeva, šivilja pomožno osebje Jože Čirič, kurir in vratar Rezi Jeclova, čistilka Marija Jerenkova, čistilka Angela Koroščeva, čistilka Jernej Razboršek, kurir in vratar Cilka Vrečerjeva, čistilka organi celjskega gledališča gledališki svet PREDSEDNIK Marijan Medved, odvetnik ČLANI Anton Aškerc, profesor Fedor Gradišnik, upravnik CG Edo Grgič, javni tožilec Pavle Jeršin, igralec CG Darinka Joštova, pedagoginja Sveta Jovanovič, scenograf CG Gojmir Melik, javni uslužbenec umetniški svet PREDSEDNIK Herbert Griin, umetniški vodja, dramaturg CG ČLANI Branko Gombač, režiser Marija Goršičeva, igralka Andrej Hieng, režiser Sveta Jovanovič, scenograf Juro Kislinger, režiser Sandi Krošl, igralec Albin Penko, igralec uprizoritve celjskega gledališča (1951—1957) 1. Mira Pucova: OPERACIJA. — Rež. Tone Zorko, sc. Vladimir Rijavec, prem. 17. 3. 1951. — 8 predstav, 1977 obiskovalcev. 2. Danilo Gorinšek: RDEČA KAPICA. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 14. 4. 1951. — 13 predstav, 6486 obiskovalcev. V letu 1951-52 še dve predstavi, 426 obiskovalcev. Skupaj 15 predstav, 6912 obiskovalcev. 3. Stefan Zweig: SIROMAKOVO JAGNJE. — Rež. Tone Zorko, sc. Vladimir Rijavec, prem. 15. 5. 1951. — 4 predstave, 904 obiskovalci, 4. Josip Jurčič — Janko Kersnik: ROKOVNJAČI. — Dram. in rež. Fedor Gradišnik, sc. Marijan Pliberšek, prem. 8. 6. 1951. — 4 predstave, 1560 obiskovalcev. V letu 1951-52 še 3 predstave, 1084 obiskovalcev. Skupaj 7 predstav, 2644 obiskovalcev. 5. Friedrich Schiller: MARIJA STUART. — Rež. Milan Skrbinšek, sc. Marijan Pliberšek, prem. 4. 10. 1951. — 6 predstav, 2394 obiskovalcev. 6. Peci ja P. Petrovič: PLOHA. — Rež. Milan Skrbinšek, sc. Marijan Pliberšek, prem, 18. 10. 1951. — 11 predstav, 2148 obiskovalcev. 7. Jaka Spicar: POGUMNI TONČEK. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 16. 11. 1951. — 9 predstav, 3217 obiskovalcev. 8. Ksaver Meško: PRI HRASTOVIH. — Rež. Gustav Grobelnik, sc. Franjo Cesar, prem. 6. 12. 1951. — 8 predstav, 2259 obiskovalcev. 9. Marcel Achard: ŽIVLJENJE JE LEPO. — Rež. Djurdjica Flere-tova, sc. Marijan Pliberšek, prem. 31. 1. 1952. — 10 predstav, 2536 obiskovalcev. 10. Fran Roš in Danilo Gorinšek: DESETNICA ALENČICA. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 15. 3. 1952. — 11 predstav, 4240 obiskovalcev. 11. Ivan Cankar: HLAPCI. — Rež. Fedor Gradišnik, sc. Marijan Pliberšek, prem. 27. 3. 1952. — 8 predstav, 2742 obiskovalcev. 12. J. B. P. Moliere: ŠOLA ZA ŽENE. — Rež. Fran Žižek, sc. Vladimir Rijavec, prem. 8. 5. 1952. — 8 predstav, 2078 obiskovalcev. 13. Drago Gervais: ZA STANOVANJE GRE. — Rež. Gustav Grobelnik, sc. Vladimir Rijavec, prem. 12. 6. 1952. — 5 predstav, 1380 obiskovalcev. 14. John Boynton Priestley: OD RAJA PA DO DANES. — Rež. Balbina Battelino-Baranovičeva, sc. ing. Ernest Franz, prem. 1. 10. 1952. — 11 predstav, 3403 obiskovalci. 15. Pavel Golia: SNEGULJČICA. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 24. 10. 1952. — 16 predstav, 78li obiskovalcev. 16. Ivan Potrč: KREFLI. — Rež. Balbina Battelino-Baranovičevh, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 19. 11. 1952. — 9 predstav, 2766 obiskovalcev. 17. Norman Krasna: DRAGA RUTH! — Rež. Emil Frelih, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 28. 12. 1952. — 16 predstav, 5280 obiskovalcev. V letu 1953-54 še 9 predstav, 2370 obiskovalcev. Skupaj 25 predstav, 7650 obiskovalcev. 18. Janez Žmavc: IZVEN DRUŽBE. — Rež. Andrej Hieng, sc. ing. Mirko Lipužič, prem. 4. 2. 1953. — 10 predstav, 3085 obiskovalcev. 19. Friedrich Forster: ROBINZON NE SME UMRETI. — Rež. Branko Gombač, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 25. 2. 1953. — 9 predstav, 3078 obiskovalcev. 20. J. B. P. Moliere: NAMIŠLJENI BOLNIK. — Rež. Fran Žižek, sc. Vladimir Rijavec, prem. 25. 3. 1953. — 6 predstav, 1361 obiskovalcev. 21. Bratko Kreft: CELJSKI GROFJE. — Rež. Balbina Battelino-Baranovičeva, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 9. 5. 1953. — Prva uprizoritev v novi gledališki hiši. — 12 predstav, 4703 obiskovalci. 22. W. O. Somin: ATENTAT: — Rež. Balbina Battelino-Barano-vičeva. sc. Milan Butina, prem. 10. 6. 1953. — 4 predstave, 932 obiskovalcev. V letu 1953-54 (gledališče v krogu) še 5 predstav, 325 obiskovalcev. Skupaj 9 predstav, 1257 obiskovalcev. 23. Valentin Katajev: KVADRATURA KROGA. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 17. 6. 1953. — 6 predstav, 1980 obiskovalcev. V letu 1953-54 še 3 predstave, 562 obiskovalcev. Skupaj 9 predstav, 2542 obiskovalcev. 24. Ivan Tavčar: CVETJE V JESENI. — Dram. Osip Šest, rež. Balbina Battelino-Baranovičeva, sc. Sveta Jovanovič, prem. 30. 9. 1953! — 15 predstav, 4753 obiskovalcev. 25. Tone Seliškar: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA. — Dram. Lojze Filipič, rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 4. 11. 1953. —■ 20 predstav, 7940 obiskovalcev. 26. Josip Kulundžič: SLEPCI. — Rež. Balbina Battelino-Baranovičeva, sc. Milan Butina, prem. 2. 12. 1953. — 12 predstav, 3370 obiskovalcev. 27. G. B. Shaw: MOZ USODE in Heinrich von Kleist: RAZBITI VRČ. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 13. 1. 1954. — 11 predstav, 3032 obiskovalcev. 28. Peter Ustinov: LJUBEZEN ŠTIRIH POLKOVNIKOV. — Rež. Mirč Kragelj, sc. Niko Matul in Mile Korun, prem. 10. 2. 1954. — 14 predstav, 4077 obiskovalcev. 29. Hans Tiemeper: MLADOST PRED SODIŠČEM. — Rež. Branko Gombač, sc. ing. Ernest Franz, prem. 10. 3. 1954. — 27 predstav, 10004 obiskovalci. V letu 1955-56 še 7 predstav, 3096 obiskovalcev. Skupaj 34 predstav, 13100 obiskovalcev. 30. Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 24. 4. 1954. — 13 predstav, 4238 obiskovalcev. 31. Pero Budak: KLOPČIČ. — Rež. Balbina Battelino-Baranovičeva, sc. Milan Butina, prem. 26. 5. 1954. — 10 predstav, 2918 obiskovalcev. 32. Herbert Griin: ATOMSKI PLES. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 23. 6. 1954. — 8 predstav, 1857 obiskovalcev. V letu 1954-55 še 5 predstav, 1411 obiskovalcev. Skupaj 13 predstav, 3268 obiskovalcev. 33. F. S. Finžgar: POD SVOBODNIM SONCEM. — Dram. in rež. Miloš Mikeln, sc. Mile Korun, prem. 22. 9. 1954. — 15 predstav, 5436 obiskovalcev. 34. Ugo Betti: ZLOČIN NA KOZJEM OTOKU. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 2. 10. 1954. — 7 predstav, 1853 obiskovalcev. 35. Luigi Pirandello: SEST OSEB IŠČE AVTORJA. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 10. 11. 1954. — 9 predstav, 2537 obiskovalcev. 36. Erskin-Roussin-Gray: LEPA HELENA ALI VESELJE DO ŽIVLJENJA. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 20. 11. 1954. — 11 predstav, 3330 obiskovalcev. 37. Norman Krasna: JOHN LJUBI MART. — Rež. Dino Radojevič, sc. Sveta Jovanovič, prem. 22. 12. 1954. — 17 predstav, 5182 obiskovalcev. 38. Wolfgang^ Hofmann-Harnisch: ADMIRAL BOBBT. — Rež. in sc. Sveta Jovanovič, prem. 29. 12. 1954. — 13 predstav, 4178 obiskovalcev. 38. John van Druten: GRLICE GLAS. — Rež. Dino Radojevič, sc. Sveta Jovanovič, prem. 5. 1. 1955. — 6 predstav, 1397 obiskovalcev. 40. MVilliam Shakespeare: HAMLET. — Rež. Dino Radojevič, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 2. 1955. — 21 predstav, 7698 obiskovalcev 41. Jan de Hartog: ZAKONSKA POSTELJA. — Rež. Branko Gombač, sc. Sveta. Jovanovič, prem. 4. 3.1955. — 14 predstav, 2991 obiskovalcev. 42. Friedrich Forster: SIVEC. — Rež. Juro Kislinger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 22. 3. 1955. — 19 predstav, 5347 obiskovalcev. V letu 1955-56 še 3 predstave, 663 obiskovalcev. Skupaj 22 predstav, 6010 obiskovalcev. 43. Miloš Mikeln: DEŽ V POMLADNI NOČI. — Rež. in sc. Mile Korun, prem. 9. 5. 1955. — 8 predstav, 1663 obiskovalcev. 44. Jože Javoršek: KRIMINALNA ZGODBA. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 5. 1955. — 7 predstav, 1644 obiskovalcev. 45. William Shakespeare: OTHELLO. — Rež. Branko Gombač, sc. Sveta Jovanovič, prem. 1. 10. 1955. — 23 predstav, 8332 obiskovalcev. 46. Aleksander Marodič: OPERACIJA ALTMARK. — Rež. in sc. Sveta Jovanovič, prem. 22. 10. 1955. — V slovenščini prej kot v hrvaškem izvirniku. — 14 predstav, 3971 obiskovalcev. 47. George Axelrod: SEDEM LET SKOMIN. — Rež. Mire Kragelj, sc. Sveta Jovanovič, prem. 10. 11. 1955, — 13 predstav, 3996 obiskovalcev. 48. Ranko Marinkovič: GLORIJA. — V slovenščini prej kot v hrvaškem izvirniku. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 15. 12. 1955. — 17 predstav, 5494 obiskovalcev. 49. William Inge: VRNI SE, MALA SHEBA. — Rež. Dušan Tomše, sc. Sveta Jovanovič, prem 20. 12. 1955. — 9 predstav, 2784 obiskovalcev. 50. Ivan Cankar: LEPA VIDA. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 21. 1. 1956. — 10 predstav, 3557 obiskovalcev. 51. Miloš Mikeln: ATOMSKE BOMBE NI VEČ. —■ Rež. Dušan Tomše, sc. Melita Vovkova, prem. 31. 1. 1956. — 13 predstav, 4134 obiskovalcev. 52. Herman Wouk: ZADEVA CAINE. — Rež. Branko Gombač, sc. Sveta Jovanovič, prem. 13. 3. 1956. — 27 predstav, 8128 obiskovalcev. 53. A. S. Puškin in Luiza Treves: NESMRTNI DON JUAN (»Kame-niti gost« in »Don Juanovo pismo«). — Rež. Herbert Grtin, sc. Sveta Jovanovič, prem. 21. 3. 1956. — 17 predstav, 5433 obiskovalcev. 54. Denis Ivanovič Fonvizin: BRIGADIR. — Rež. Juro Kislinger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 3. 5. 1956. — 13 predstav, 3463 obiskovalcev. V letu 1956-57 še 2 predstavi, 322 obiskovalcev. Skupaj 15 predstav, 3785 obiskovalcev. 55. T. S. Eliot: OSEBNI TAJNIK. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 5. 1956. — 12 predstav, 3206 obiskovalcev. V letu 1956-57 še dve predstavi, 552 obiskovalcev. Skupaj 14 predstav, 3753 obiskovalcev. 56. Ivan Potrč: ZLOČIN. — Dram. Herbert Griin, rež. in sc. Sveta Jovanovič, prem. 23. 6. 1956. — 3 predstave, 769 obiskovalcev. V letu 1956-57 še 10 predstav, 2775 obiskovalcev. Skupaj 13 predstav, 3544 obiskovalcev. 57. Sofoklej: ANTIGONA. — Rež. Herbert Griin, sc. Sveta Jovanovič, prem. 19. 9. 1956. — 11 predstav, 3304 obiskovalci. 58. A. P. Čehov: STARE RUSKE ŠALE (»Govor o škodljivosti tobaka«, »Tragik po sili«, »Snubač«, »Jubilej«, »Medved«), —- Rež. Juro Kislinger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 26. 9. 1956. — 21 predstav, 5271 obiskovalcev. 59. Jerzy Lutovoski: DEŽURNA SLUŽBA. — Rež. in sc. Sveta Jovanovič, prem. 20. 10. 1956. — Doslej 25 predstav. 60. JV. Richard Nash: VREMENAR. — Rež. Juro Kislinger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 8. 11. 1956. — Doslej 26 predstav. 61. Pavel Golia: UBOGA ANČKA. — Rež. Juro Kislinger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 3. 12. 1956. — 18 predstav, 7335 obiskovalcev. 62. William Shakespeare: MACBETH. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 17. 1. 1957. — 8 predstav, 2597 obiskovalcev. 63. Miloš Mikeln: PETRA ŠEME POZNA POROKA. —■ Rež. Andrej Hieng, Sveta Jovanovič, prem. 27. februarja 1957. — Doslej 14 predstav. 64. Stefan Ziveig: VOLPONE. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 20. 3. 1957. — Doslej 7 predstav. 65. Diego Fabbri: ZAPELJIVEC. — Rež. Herbert Griin, sc. Sveta Jovanovič, prem. 4. 4. 1957. — Doslej 8 predstav. 66. Prežihov Voranc: PERNJAKOVI. — Rež. Janez Vrhunc, sc. prof. Boris Kobe, prem. 25. 4. 1957. — Doslej 1 predstava. OPOMBA: Pregled obsega predstave do vključno 25. 4. 1957. Za nekatere letošnje uprizoritve število obiskovalcev še ni evidentirano. mladinske igre v celjskem gledališču 1. Danilo Gorinšek: RDEČA KAPICA. — 14. 4. 1951. 2. Jaka Spicar: POGUMNI TONČEK. — 16. 11. 1951. 3. Fran Roš — Danilo Gorinšek: DESETNICA ALENČICA. — 15. 3. 1952. 4. Pavel Golia: SNEGULJČICA. — 24. 10. 1952. 5. Friedrich Forster: ROBINZON NE SME UMRETI. — 25. 2. 1953. 6. Tone Seliškar — Lojze Filipič: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA (dramatizacija). — 4. 2. 1953. 7. Wolfgang Hofmann-Harnisch: ADMIRAL BOBBY. — 29.12. 1954. 8. Miloš Mikeln: ATOMSKE BOMBE NI VEČ. — 31. 1. 1956. 9. Pavel Golia: UBOGA ANČKA. — 3. 12. 1956. krstne uprizoritve v celjskem gledališču 1. Josip Jurčič —■ Janko Kersnik — Fedor Gradišnik: ROKOVNJAČI (dramatizacija). — 8. 6. 1951. 2. Fran Roš — Danilo Gorinšek: DESETNICA ALENČICA (mladinska). — 12. 3. 1952. 3. Janez Žmavc: IZVEN DRUŽBE. — 4. 2. 1953. 4. Tone Seliškar — Lojze Filipič: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA (dramatizacija mladinske povesti). — 4. 11. 1953. 5. Herbert Grun: ATOMSKI PLES. — 23. 6. 1954. 6. F. S. Finžgar — Miloš Mikeln: POD SVOBODNIM SONCEM (dramatizacija). — 22. 9. 1954. 7. Miloš Mikeln: DEŽ V POMLADNI NOCl. — 9. 5. 1955. 8. Jože Javoršek: KRIMINALNA ZGODBA. — 12. 5. 1955. 9. Aleksandar Marodič: OPERACIJA ALTMARK. — 22. 10. 1955. — V slovenščini prej kot v hrvaškem, izvirniku! 10. Ranko Marinkovič: GLORIJA. 15. 12. 1955. — V slovenščini prej kot v hrvaškem izvirniku! 11. Miloš Mikeln: ATOMSKE BOMBE NI VEC (mladinska). — 31. 1. 1956 12. Ivan Potrč — Herbert Griin: ZLOČIN (dramatizacija). — 23. junija 1956. 13. Miloš Mikeln: PETRA SEME POZNA POROKA. — 27. 2. 1957. režiserji in scenografi V CG so režirali doslej — po abecednem redu — naslednji režiserji (v oklepaju število režiranih del): Balbina Battelino-Baranovičeva (7), Djurdjica Fleretova (1), Emil Frelih (1), Branko Gombač (12), Fedor Gradišnik (2), Gustav Grobelnik (2), Herbert Griin (3), Andrej Hieng (13), Sveta Jovanovič (4), Juro Kislinger (5), Mile Korun (1), Mirč Kragelj (2), Miloš Mikeln (1), Dino Radojevič (3), Milan Skrbinšek (2), Dušan Tomše (2), Janez Vrhunc (1), Tone Zorko (2), Fran Žižek (2). Devetnajst režiserjev je pripravilo 66 uprizoritev. Kot scenografi so delali v CG: Milan Butina (3), Franjo Cesar (1), ing. Ernest Franz (2), ing. Miloš Hohnjec (4), Sveta Jovanovič (33), prof. Boris Kobe (1), Mile Korun (2), ing. Mirko Lipužič (1), Niko Matul in Mile Korun (1), Marijan Pliberšek (12), Vladimir Rijavec (5), Melita Vovkova (1). pregled delovnih lei I. 1950-51 (od 17. 3. 1951 dalje) 4 premiere 29 predstav (26 v Celju, 3 drugod) 10927 obiskovalcev II. 1951-52 9 premier 81 predstav (57 v Celju, 24 drugod) 24504 obiskovalci III. 1952-53 10 premier 99 predstav (81 v Celju, 18 drugod) 34404 obiskovalci IV. 1953-54 9 premier 147 predstav (114 v Celju, 33 drugod) 45506 obiskovalcev V. 1954-55 12 premier 162 predstav (132 v Celju, 30 drugod) 49071 obiskovalcev VI. 1955-56 12 premier 175 predstav (122 v Celju, 53 drugod) 54154 obiskovalcev VII. 1956-57 (do vključno 25. 4. 1957) 10 premier 154 predstav (91 v Celju, 63 drugod) Število obiskovalcev za leto 1956-57 še ni evidentirano. Preglede zbral in sestavil J. K. celjska gledališka hiša ' ■ . / • 1 ' i . . K , E’. Prve — seveda nemške •— ljubiteljske gledališke prireditve v Celju so bile v različnih poslopjih, v stari kresiji in v grofiji. (Prvič Poročajo o tem v letu 1822.) Vendar so že v letih med 1822 in 1836 (natančne letnice ne vemo) sezidali ali vsaj preuredili gledališče v nekdanji rabljevi hiši, v starem trdnjavskem stolpu in ob njem: to se pravi na istem, kraju, kjer je tudi danes dom Celjskega gledališča. Na tem za silo prirejenem odru so bile tudi prve slovenske ljubiteljske predstave (leta 1849 »Županova Micka« A. T. Linharta po prizadevanju celjskega tiskarja in uglednega meščana Jeretina, ki je bil tudi že botroval prvim nemškim uprizoritvam). Hiša je bila še vedno zasebna last. Sele leta 1875 je to prvo gledališče odkupila občina. Tedaj tu že ni več bilo slovenskih prireditev, saj so v pomarčnem absolutizmu skoraj povsem usahnile in znova zaživele šele v dobi čitalnic. Nemško ljubiteljsko gledališče (in gostovanje potujočih nemških trup) pa je vsevdilj živahno opravljalo svojo germanizatorsko nalogo. Leta 1884 je občina staro hišo podrla in naslednje leto sezidala uovo. Celjska nemška kolonija je bila posebno ponosna na to pridobitev, saj so celo trdili, da je njih gledališče najlepše na »Spodnjem Štajerskem«, celo lepše kot nekdanji »Landestheater« (deželno gledališče) v Crazu. Slovenske prireditve so bile v priložnostno prirejenih prostorih, v čitalnični dvorani in v zasebnih stanovanjih. Sele leta 1896 se jim je z hovim Narodnim domom in dvorano v njem odprlo novo torišče. Slovensko — seveda še vedno nepoklicno — gledališče se je preselilo v hišo ob rabljevem stolpu šele po razsulu Avstro-Ogrske. Do 1.1941 so bile v tem gledališču zelo redno ljubiteljske prireditve, ki so po resnobi kulturnopolitičnega prizadevanja že preraščale v podobnost z urejenim poklicnim delovanjem. Nemška (Hitlerjeva) okupacijska uprava je hotela postaviti v svojem »Cilliju« novo, reprezentativno gledališko hišo. Staro so — razen zunanjih in nosilnih zidov — podrli in začeli po zelo veličavih načrtih postavljati novo. Vendar jih je osvoboditev dežele prehitela. Leta 1945 se je moralo oživljeno slovensko (še vedno amatersko) gledališče znova vrniti v nekdanje zatočišče, v Narodni dom, potem pa na oder v dvorani nekdanje »Ljudske posojilnice«, kjer je zdaj kino »Metropol«. Leta 1950 je MLO z uradno listino ustanovil poklicno gledališče, marca 1951 je tudi začelo delati —• še vedno v tistih neprimernih prostorih. Gledališka hiša je bila malone v ruševinah. Obnovitvena dela so se začela leta 1946, leta 1953 pa se je Celjsko gledališče končno lahko preselilo v svoj novi dom: prva premiera je bila 9. maja: Kreftovi »Celjski grofje«. Na istih temeljih kot prejšnje gledališče, prizidano k nekdanjemu rabljevemu stolpu (tu so bile nekoč mučilnice), stoji s pročeljem na Šlandrovem trgu nova hiša. Smer dvorane in odra je enaka kot v stari hiši, le da so bili vhodi prej ravno z nasprotne, vzhodne strani (iz Gledališke ulice), medtem ko vstopamo danes vanj z zahoda (s Slandrovega trga). Dvorana ima 362 sedežev in 50 stojišč. Odrska odprtina meri v širino 7,60 metrov, v višino 5,30 metrov. Globina odra znaša 18 m, notranja širina 10 m, višina (z vrviščem) pa 14 m. V hiši so garderobe, prostori za vaje, tesne pisarniške sobe, nekatere delavnice in soba za zgodovinsko zbirko (muzej). V starem stolpu, ki je zdaj rešen nelepe in kazeče prevleke psev-dorenesančnega štukaturnega ometa, so stopnišča zaodrskih prostorov. V zgornji veži (prvo nadstropje, pred balkonom) je mogoče prirejati manjše umetniške ali gledališke razstave. Timpanon nad glavnim vzhodom krasi plastika (tragična in komična maska) kiparja Vladimirja Stovička, v zgornji veži stojita dva krajevnozgodovinska spomenika (pionirja celjskega gledališkega amaterstva Drobnič in Salmič), delo kiparja Cirila Cesarja, v spodnji veži poprsni kip Ivana Cankarja, podedovan še iz starega gledališča. Spominska plošča na stopnišču med spodnjo in zgornjo vežo Celje v letu 1780 — po starem grafičnem listu. Tik ob desnem robu slike se vidi stari ogelni stolp obzidja: ta je (še z dvema podobnima) ohranjen in obenj je zdaj prizidana gledališka hiša Staro celjsko gledališče, sezidano za kulturno udejstvovanje nemških kolonizatorjev leta 1885: vhodno pročelje iz Gledališke ulice. Na desni se vidi okroglina stolpa, maskiranega s štukaturnim ometom. V velikem kubusu (zraven platane, ki še stoji) je volumen odra. Staro gledališče, preden so ga Nemci razdejali: pogled z odra v dvorano. Nekdanji podkvi lož sta v novi hiši odpravljeni Pogled iz dvorane na oder starega gledališča (1885—1942) Narodni dom (sezidan 18%) - prvi dostojni dom slovenske gledališke omike (amaterske) v Celju -Narodni dom po vojni: nemška okupacijska uprava je hišo prezidala in arhitektonsko skazila. Takoj po vohu se je znašlo slovensko amatersko gledališče zopet v tej hiši, dokler se ni preselilo v bivšo »Ljudsko posojilnico Pročelje sedanjega kina »Metropole: v dvorano nekdanje Ljudske posojilnice: se je zateklo celjsko gledališče po drugi svetovni vojni, dokler ni bila dozidana nova hiša Pogled na gledališko hišo z zahodne strani (Šlandrov trg): pročelje med zadnjo fazo zidave Pogled i/ zadnjega levega dela parterja na oder in desno stran Pogled z leve strani balkona na desni rob portala in stranski balkon Pogled z'odra v dvorano: orkestrski jarek, parter, balkon, galerija Pogled z levega roba stranskega balkona na srednji balkon Pogled z desnega kota galerije na sedeže. Desno spodaj se še vidi levi vhod na balkon Občinstvo na balkonu in Raleriji (posnetek tik pred začetkom slovesne otvoritvene predstave »Celjskih grofov« 9. 5. 1955) -s ' j V' • * illlillllPs Slovesnost na odru ob otvoritvi nove gledališke hiše 9. maja 1955: tedanji predsednik mestnega ljudskega odbora UiU Jerman (zdaj predsednik okrajnega ljudskega odbora) izroča novo hišo gledališki družini. V imenu gledališke družine prevzema hišo v verstvo in oskrbo tedanji umetniški vodja r.njze Filipič (zdaj dramaturg drame SM, v Ljubljani) razvoj v slikah ■fe.ftpr te tte&st teftafitet riiftlleMeii Rifers ni LaateTateB , unserer jgffer« Mff»: ... ,,. : • .,.. - - ' t^rtUr in %£* k. h. ■■ -I Mvm&čtibi . - * 1«., ‘l'i* ^ ';ir “''M'-« tri lUlen^lBBS d,.^.r * »-*' lupano ■v —<=i-•*’■"■’-'"■■ ■- f ., ■ ; — ■ r-iirir' ®«s %k' ... —:--------- - ^ # 1%, ^v; 'r ":;-1 ..'.■■: f ;.. ^ . ,l,.a»*> '«..*•• » « l> •.*«»~<« *»» •• I k. r * Lepak prve slovenske gledališke prireditve v Celju, ko so igrali celjski gledališki ljubitelji pod vodstvom Janezu Krstnika Jeretina 16. septembra 1849 v Mestnem gledališču Linhartovo >Zupanovo Micko«. (Izvirni lepak je shranjen v celjskem gledališkem muzeju) Najstarejši fotografski dokument celjskega gledališkega amaterstva: Fani Kočevarjeva kot Micika v Drobničevem prevodu (adaptaciji) Kotzebuejevega »Dvoboja«. Tudi Drobnič je bil eden najagilnejših pionirjev amaterstva v Celju. »Dvoboj« so igrali celjski amaterji v sezoni 1865-66 Podoba iz »prazgodovine:; celjskega gledališkega življenja: pionir celjskega gledališkega amaterstva Rafko Salmič v neki (neugotovljeni) vlogi leta 1910 ali 1911 Amaterska gledališka delavnost je bila v letih med obema vojnama zelo živahna. Četudi so bili nekateri poskusi še tako okorni, so vendar ustvarili temelje za kasnejšo možnosti razvoja poklicnega gledališča. Uprizoritev Molierovega »Namišljenega bolnika« Tudi predvojni amaterji se niso ustrašili večjih in bolj zapletenih gledaliških nalog. Septembra 1935 so v režiji mariborskega igralca Milana Košiča na prostem v mestnem parku uprizorili Novačanovega »Hermana Celjskega«. Naslovno vlogo je igral sedanji upravnik CG Fedor Gradišnik Eno najzanimivejših dol slovenskega dramskega ekspresionizma, »Roka pravice« Angela Cerkvenika, je doživelo krstno izvedbo na deskali amaterskega gledališča v Celju 20. 11. 1927. Valo Bratina, dolgo časa mentor celjskega gledališkega amaterstva, je uvajal resne in pomembne poskuse moderne scenske interpretacije Zanimiva sillmctna slika v Bratinovi režiji in scenografiji Cerkoeniknoe drame »Roka pravice« (1927) V eni zadnjih rednih amaterskih sezon so celjski gledališki ljubitelji uprizorili Kreftove »Kreature«. Dva med tedanjimi ljubiteljskimi interpreti sta danes člana CG: sedanji upravnik Fedor Gradišnik, ki je igral Grilca (stoji v sredini zadaj) in delo tudi sam režiral, in Anglist Sedej (tretji z leve). Premiera je bila 28. 6. 1949 Hira Pucova: OPEKAČI J A. — Prva uprizoritev poklicnega gledališča. — Rež. Tone Zorko. sc. Vladimir Rijavec, prem. 17. 3. 1951. Janez Škof in Bogdana Vrečkova Friedrich Schiller: MARIJA STUART. — Rež. Milan Skrbinšek, sc. Marijan Pliberšek, prem. 4. 10. 1951. — Prizor iz drugega dejanja: Mortimer pred prestolom Friedrich Schiller: MARIJA STUART. — Rež. Milan Skrbinšek, sc. Marijan Pliberšek, prem. 4. 10. 1951. — Prizor iz petega dejanja: Marijino slovo jaka Spiear: POGUMNI TONČEK. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 16. n. 1951. — Skupinski prizor iz drugega dejanja, v čarovnem gozdu (pri Zeleni vodit) Ksaver Meško: PRI HRASTOVI H. — Rež. Gustav Grobelnik, sc. Franjo Cesar, prem. 6. \-. 1951. - Janez Škof, Branko Gombač, Fcdor Gradišnik, Bogdana Vrečkova Marcel Achard: 'ŽU LJENJE JE LEPO. - Rež. Djurdjica Fleretova, sc. Marijan Pliberšek, prem. 51. J. 1952. loan Cankar: HLAPCI. — Rc/. Fedor Gradišnik, sc. Marijan Pliberšek, prem. 7. 3. 1952. — Pri/or iz drugega dejanja: Gustav Grobelnik kot župnik in Branko Gombač kot Jerman ./. B. P. Moliere: ŠOLA 7,A ŽENE. — Rež. Fran Žižek, sc. Vladimir Rijavec, prem. 8. 5. 1952. • Janez Škof in Marija Gorsičeva kot Arnolf in Agneza 7. B. P. Moliere: ŠOLA Z.4 ŽENE. — Rež. Fran Žižek, sc. Vladimir Rijavec, prem. S. 5. 1952. - France Mirnik in Janez Škof John Boijnton Priestleij: OD RAJA PA DO D/INES. — Mc/.. Balbina BaUelino-BaranoDičeoa. sc. ing. Ernest Vran'/., prem. I. 10. 1952. Peter Božič, .\ecla Siniikova, Marija Goršičeva, Janez Škof Pavel Golia: SNEGULJČICA. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 24. 10. 1952 Janez Žmavc: IZVEN DRUŽBE. — Krstna uprizoritev. — Rež. Andrej Hieng, sc. ing. Mirko Lipinič, prem. 4. 2. 1955. — Neda Sirnikova, Bogdana Vrečkova, Marija Goršičeva, Vlado Novak, Peter Božič Bratko Kreft: CELJSKI GROFJE. — Prva uprizoritev v novi (prenovljeni) gledališki hiši. — Kež. Balbina Battelino-BaTanoDičeoa, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 9. 5. 1953. — Fedor Gradišnik kot Herman Celjski Bratko Kreft: CELJSKI GROFJE* — Prva uprizoritev v novi (prenovljeni) gledališki hiši. t— Rež. Balbina Battelino-Baranooiceva, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 9. 5. 1953. Prizor iz prvega dejanja Bratke Kreft: CELJSKI GROFJE. — Prva uprizoritev v novi (prenovljeni) gledališki hiši. — Rež. Balbina Battelino-Baranooičeva, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 9. 5. 1953. Prizor iz drugega dejanja Bratko Kreft: CELJSKI GROFJE. — Prva uprizoritev v novi (prenovljeni) gledališki hiši. —• Rež. Balbina Battelino-BaranooiceDa, sc. ing. Miloš Hohnjec, prem. 9. 5. 1953. — Veronika pred sodiščem I alentin Katajev: KV ADR ATU RA KROGA. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 24. 6. 1953. — Prizor iz tretjega dejanja 'Ione Seliškar: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA. — Krstna uprizoritev dramatizacije mladinske povesti. — Dram. Lojze Filipič, rež.' Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 4. 11. 1953 Ione Seliškar: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA. — Krstna uprizoritev dramatizacije mladinske povesti. Pozneje so to dramatizacijo igrala še mnoga gledališča v vsej Jugoslaviji. Dram. Lojze Filipič, rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek, prem. 4. 11. 1953 Josip Kulundžič: SLEPCI. — Prvič v slovenščini. — Rež. Balbina Battelino-Baranovičeoa sc. Milan Butina, prem. 2. 12. 1953. — Pavle Jeršin in Marjanca Krošl-Horvatova G. B. Sham: MOZ USODE. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sneta Jovanovič, prem. 13. 1. 1954. — Pavle Jeršin, France Mirnik, Slavko Strnad G. B. Sham: MO?. USODE. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sneta Jovanovič, prem. 13. 1. 1954. — Neda Sirnikova in Slavko Strnad (Napoleon) Heinrich von Kleist: RAZBITI VRC. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. Heinrich von Kleisf: RAZBITI VRC. — Uprizorjeno skupaj s Shawovim »Možem usode«. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sneta Jovanovič, prem. 13. 1. 1934. — Milan Brezigar kot Adam in drugi Peter Ustinov: LJUBEZEN ŠTIRIH POLKOVNIKOV. — Prvi široki prodor v množično popularnost. — Rež. Mirč Kragelj, sc. Niko Matul in Mile Korun, prem. 10. 2. 1954. — Prizor pred zaveso odrčka v herzogenburškein gradu: Nada Božičeva, Pavle Jeršin, Milan Brezigar, Peter Božič, Janez Albreht, Janez Škof Peter Ustinov: LJUBEZEN ŠTIRIH POLKOVNIKOV. — Rež. Mire Kragelj, sc. Niko Matul in Mile Korun, prem. 10. 2. 1954. — Pisarna zavezniške komisije, v njej: Pavle Jeršin, Peter Božič, Janez Albreht, Vlado Novak, Janez Škof Peter Ustinov: LJUBEZEN ŠTIRIH POLKOVNIKOV. — Rež. Mire Kragelj, sc. Niko Matul in Mile Korun, prem. 10. 2. 1954. — Sanjska projekcija pisarne zavezniške komisije, v njej štiri žene polkovnikov: Neda Sirnikova, Marija Goršičeva, Zora Červinkova, Marjanca Krošl-Horvatova. — Zanimiv kuriozum: izvirnemu besedilu je tedanji dramaturg Lojze Filipič dodal prolog in epilog kot živo pojasnilo satire Hans Tiemeyer: MLADOST PRED SODIŠČEM. — S to uprizoritvijo je jeseni istega leta CG gostovalo tudi v SNP v Beogradu. — Rež. Branko Gombač, sc. ing. Ernest Fran/, prem. 10. 3. 1954. — Marjanca Krošl-Horvatova, Marija Goršiceva, Slavko Strnad, Janez Škof, Mica Jerajeva Hans Tiemejjer: MLADOST PRED SODIŠČEM. — Po Celju so isto delo prevzeli v svoj repertoar še številni drugi odri, zlasti amaterski. Po vzpodbudi CG je postala Tieraever-jeva drama v Sloveniji prava ljudska igra. — Rež. Branko Gombač, sc. ing. Ernest Fran/, prem. 10. 3. 1954. — Pavle Jeršin, Minca Jerajeva, Marija Goršiceva, Marjanca Krošl-Horvatova, Slavko Strnad, Janez Škof Hans Tiemeyer: MLADOST PRED SODIŠČEM. — Rež. Branko Gombač, sc. ing. Ernest Frani, prem. 10. 3. 1954. — Minca Jerajeva, Marjanca Krošl-Horvatova, France Mirnik Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI. — Slavnostna uprizoritev v čast 105. obletnice prve slovenske gledališke prireditve v Celju, zvezane z odkritjem spomenikov v gledališki veži. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 24. 4. 1954. —j Pavle Jeršin, Marjanca Krošl-Horvatova, Marija Goršičeva, Janez Škof Herbert Griin: ATOMSKI PLES. — Krstna izvedba novega domačega dela. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sneta Jovanovič, prem. 25. 6. 1954. Minca Jerajeva, Slavko Strnad, Neda Sirnikova Herbert Griin: ATOMSKI PLES. — Aktualna politično-polemična drama o problemih oborožitve za množično uničevanje je v fabulističnem jedru zasnovana po naslonitvi na nekatere motive iz nizozemske drame Mauritsa Dekkerja »De vvereld heeft geen vvacht-kamer«. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 25. 6. 1954. — Slavko Strnad in Janez Škof S°m‘n: ATENTAT. — Rež. Balbinu BaUelino-Baranooičeoa. — Prvič v Jugoslaviji je <(> poskusilo — v gledališkem foycru — realizirati zamisel sgledališea v kroguc I rvotna premiera »Atentata.; je bila 10. 6. P>53, junija naslednjega leta pa je isti režiser / istima igralcema uprizoritev adaptiral za eksperimentalno inscenacijo. — Milan Brezigar in Marija Gor.šičeva Okrogli oder za Šolnino. ATENTAT v gledališkem foyeru /'. 5. Finžgar: POD SVOBODNIM SONCEM. dramatizacija slovitega zgodovinskega romana. 02 -- - Korun, prem. 22. 9. 1974. Izvirna, po naročilu CG pripravljena , Dram. in rež. Miloš Mikeln, sc. Mile Uvodna scena, žrtvovanje v slovanskem gradišču V. S. Finžgar: POD SVOBODNIM SONCEM. - Dram. in rež. Miloš Mikeln, sc. Mile Korun, prem. 22. 9. 1954. — Prizor iz osme slike: Svarunova smrt; Svarim — Fedor Gradišnik Luigi Pirandello: ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA. — Rož. Andrej Hieng, sc. Svetu Jovanovič. prem. 10. 11. 1954 Andre Roussin: LEPA HELENA ALI VESELJE DO ŽIVLJENJA. - Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 20. 11. 1954. — Mara Černetova kot Helena, Minca Jerajeva kot Hermiona in Janez Škof kot Menelaj William Shakespeare: HAMLET. — Rež. Dino Radojevič, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 2. 1955. — Slavko Strnad kot prvi igralec, Janez Eržen kot Hamlet, Marijan Dolinar kot Polonij IVilliam Shakespeare: HAMLET. — Rež. Dino Radojevič, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 2. 1955. — Prizor pred dvobojem: Sandi Krosi kot Laer in Janez Eržen kot Hamlet. William Shakespeare: HAMLET. — Rež. Dino Radojevič, sc. Sveta Jovanovič 12. 2. 1955. — Janez Eržen kot Hamlet prem. Jan de Hartog: ZAKONSKA POSTELJA. — Rež. Branko Gombač, sc. Sneta Jooanooič, prem. 4. 3. 1955. — Pavle Jeršin in Marija Goršičeva Friedrich Forster: SIVEC. — Rež. Juro Kislinger, sc. Speta Jouanouič, pTcm. 22. 3.^ 1955. Marijan Dolinar, Janez Škof, Sandi Krosi, Peter Božič, Viljem Tomšič, Janez Eržen Jože Javoršek: KRIMINALNA ZGODBA. — CG je organiziralo prvi (in doslej žal edini) festival sodobne in izvirne slovenske drame; udeležila so se ga skoraj vsa slovenska poklicjia gledališča s krstnimi uprizoritvami novih del, CG samo pa je pripravilo za to priliko kar dve krstni predstavi. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 5. 1955 Jože Javoršek: KRIMINALNA ZGODBA. — Na prvem festivalu je žirija slovenskih gledaliških kritikov in recenzentov podelila nekaj nagrad; skoraj vse nagrade — šaljivo so jih nazvali »slovenski Oscar« — je dobila krstna uprizoritev »Kriminalne zgodbe«: avtor, režiser, scenograf in nosilec ene izmed večjih moških vlog Janez Škof. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 12. 5. 1955. — Janez Škof in Marjanca Krošl- Horvatova Miloš Mikeln: DEŽ V POMLADNI NOČI. — Drugi prispevek CG k slovenskemu gledališkemu festivalu je bila problemska vojna drama hišnega avtorja«. — Rež. in. sc. , Mile Korun, prem. 9. 5. 1955. — Janez Škof, Janez Eržen, Marija Goršičeva IVilliam Shakespeare: OTIIELLO. Rež. Branko Gombač, sc. Sveta Jovanovič, prem. 1. 10. 1955. — Dvoboj med Montanom (France Mirnik) in Cassiom (Sandi Krosi); drugi z leve Jago (Pavle Jeršin), na zgornjem odru Othcllo (Janez Škof) Aleksandar Marodič: OPERACIJA ALTMARK. — Samostojna predelava izvirnega lirvatskega teksta je bila v slovenščini prej uprizorjena (ravno v Celju) kot v originalu. Po zgledu CG so prevzeli v svoj repertoar to špijonsko ljubezensko igro mnogi slovenski amaterski odri. Prir. Herbert Griin, rež. in sc. Sveta Jovanovič, prem. 22. 10. 1955. - Marijan Dolinar in Sandi Krosi Ivan Cankar: LEPA VIDA. — Eden najvišjih umetniških vzponov CG, čeravno uprizoritev ni bila zelo široko popularna, a bila je estetsko verjetno najčisteje dognana scenska »stvaritev tega ansambla. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 21. 1. 1956. _____ Na levi sliki Minca Jerajeva, Slavko Strnad in Marjanca Krošl-Horvatova kot Dioniz, Dolinar in Vida; na desni sliki Janez Škof, Marija Goršičeva in Slavko Strnad kot zdravnik, Milena in Dolinar Ranko Marinkovič: GLORIJ A. — Tudi to delo — ki je že danes postalo sestavni del železnega repertoarja vseh jugoslovanskih gledališč — je uprizorilo CG kot prvo sploh, celo prej kot HNK v Zagrebu. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 15. 12. 1955. — Sandi Krosi in Marjanca Krošl-Horvatova kot don Jere in Glorija / \ Kunko Marinkovič: GLORIJA. — Pravda za prioriteto (ki je publicistika na splob še ni uvidela in priznala) ni samo pikolovstvo; razloček namreč ni le v tistih U dneh (zagrebška premiera je bila šele 29. 12. istega lota), temveč v dejstvu, da je CG to delo prej definitivno uvrstilo v repertoar in dobilo avtorizacijo. — Rež. Andrej Hieng, sc. Sveta Jovanovič, prem. 15. 12. 1955. France Mirnik in Janez Škof kot Toma in Kozlovič modernih motivih — Rez. Dušan 1 omse, se. Melita Vovkova, prem. 31. 1. 1956. Prizor ko otroci — junaki igre— ukradejo »atomsko bombo« v skrivališču Deželeonstranmorja« Soj okle j: ANTIGONA. — Poskus idejno moderne in aktualne, a vseeno v obliki monumentalne in neobložene interpretacije nesmrtne tragedije. Uprizoritev — formalno nasprotno Brechtovi zamisli, po interpretaciji problemov pa podobno — je CG v celoti posvetilo spominu toga velikega mojstra drame in režije. — Rež. Herbert Grtin, sc. Sveta Jovanovič, prem. Ih. 9. 1956. — Besednik zbora (v sredini) — Pavle Jeršin; zbor tebanskih knezov - Slavko Strnad. France Mirnik, Avgust Sedej, Vlado Novak, Slavko Belak, Marijan Dolinar; na slikah stoje pred zborom: zgoraj Janez Škof, Klio Maverjeva in Marjanca Krošl-Horvatova kot Kreon, Antigona in Izmena; v sredini Tone Terpin, Klio Maverjeva in Janez Škof kot stražnik, Antigona in Kreon, spodaj pa Klio Maverjeva kot Antigona v zadnjem predsmrtnem kriku Jer/tj Lutomski: DEŽURNA SLUŽBA. — Celjsko gledališče je bilo prvo. ki je po letu 1948 v Jugoslaviji uprizorilo kako sodobno poljsko delo. Ta zanimiva drama je eden prispevkov poljske napredne inteligence k razčiščevanju pojmov, ki je sploh šele pripravilo duhovne pogoje varšavskemu Oktobru. Zanimivo in ominozno naključje je hotelo, da je bila premiera tega dela v CG ravno na drugi dan zasedanja zgodovinskega osmega plenuma v Varšavi. — Rež. in sc. Sveta Jovanovič, prem. 20. 10. 1956. — Zgoraj Marija Goršičeva in Pavle Jeršin kot Zofia in Osinski, v sredini Janez Eržen in Tone Tcrpin kot Dabek in Wielgosz. spodaj finale N. Richard Nash: VREMENAR. — Eua najpopularnejših uprizoritev CG v zadnjem delovnem letu je bila ta »vesela romancar rahločutnega broadwayskega komediografa. — — Rež. Juro Kislinger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 8. 11. 1956. — Zgoraj Sandi Krosi, Slavko Belak, Angelca Hlebcetova in Albin Penko kot Noah, Jimmy, Lizzie in oče Curry; v sredini Pavle Jeršin in Angelca Hlebcetova kot Starbuck in Lizzie; spodaj Pavle Jeršin, Slavko Belak, Albin Penko, Slavko Strnad in Avgust Sedej kot Starbuck. Jimmy, oče Curry, File in šerif / Pavel Golia: UBOGA ANČKA. — Drzen (vseeno, če uspel ali ne, vsekakor hvalevreden) poskus modernejše, nekonvencionalne, groteskno-ironične interpretacije standardne pravljice. — Rež. Juro Kisunger, sc. Sveta Jovanovič, prem. 3. 12. 1956. — V sredini Angelca Hlebcetova kot Ančka in Marijan Dolinar kot Močerad; zgoraj omara v gozdu, medvedi in preplašeni dvorjani; spodaj omara na kraljevem dvoru IVilliarn Shakespeare: MACBETH. — Rež. Andrej Hieng, sc. Snela Jovanovič, prem. 1". 1. 1957. — Angelca Hlebcetova in Albin Penko v osrednjih vlogah, poleg njiju Marijan Dolinar, Franjo Cesar, Janez Škof, Slavko Strnad Dvakrat Macbeth: Albin Penko in Pavle Jeršin. — Rež. Andrej Hieng, prem. 17. 1. 1957 Stefan Zmeig: VOLPONE. — Rež. Branko Gombač, sc. Marijan Pliberšek nrem 90 iov — Janez Škof in Pavle Jeršin kot Volpone in Mosca ’ Diego Fabbri: ZAPELJIVEC. Rež. Herbert Griin, sc. Sveta Jovanovič, prem. 4. 4. 1937. — Mara Černetova. Janez Eržen, Marija Goršieeva, Angelca Hlcbcetova Prežihov Voranc: PERNJAKOVI. — Celjsko gledališče je šele kot drugo v Sloveniji (in žal sploh v Jugoslaviji) uprizorilo to edino dramsko delo velikega slovenskega pripovednika, to mogočno romantično-veristično fresko kmečkega življenja. — Rež. Janez Vrhunc, sc. prof. Boris Kobe, prem. 25. 4. 1957 celjska scenografija nekaj slučajno nabranih skic, krokijev in fotografij . , 'l ' . »> c:“''kar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI. - Nekdanji prizadevni uspešni mentor predvojnega amaterskega gledališkega delovanja v Celju Falo Bratin', tudi v povojnem amaterskem gledališču še sodeloval kot scenograf. V letu 1946 47 it •‘•mi! Cankarjevo farso — dokaj moderno in napredno za merila tedanjih amaterskih prizadevanj Mira Pucova: OPERACIJA (1950-51). — Prva uprizoritev poklicnega gledališča. — Vlado Rijavec Friedrich Forster: ROBINZON NE SME UMRETI (1952-53). — Ing. Miloš Hohnjec Peter Ustinov: LJUBEZEN ŠTIRIH POLKOVNIKOV (1953-54). — Niko Matul in Mile Korun Andr« Roussin: LEPA HELENA ALI VESELJE DO ŽIVLJENJA (1954-55). - Sveta Jovanovič Friedrich Forster: SIVEC (1954-55). - Soela Jovanovič ]!anko Marinkovič: GLORIJA (1955-56). — Sveta Jovanovič Ivan Cankar: LEPA VIDA (1955-56). — Sveta Jovanovič George Aselrod: SEDKM LEI' SKOMIN (J955-56). — Sveta Jovanovič spodaj realizacija na samem odru). (zgoraj skica. Diego Fabbri: ZAPELJIVEC (l Hlebcetova, Eržen, Goršičcva, Dolinar) nudi gledalcu estetski užitek s tem, da pred gledalčevimi očmi ukinja protislovnost človeškega bivanja, muko bivanja, z junakovo smrtjo. Spoznanje, da je protislovnost bivanja razrešljiva, navdaja gledalca z zadovoljstvom — pa čeprav je cena za to razrešitev smrt. Iz take tragike je lahko v vsakem času zrasel nihilizem — ne zrasel, vzcvetel! Moderna drama razrešitve protislovnosti ne išče tako daleč od bivanja, v njegovem nasprotju, v smrti, ampak jo najde v bivanju samem s tem, da se sprijazni z nerazrešljivostjo protislovja bivanja. S tem. prestavi smisel življenja iz vseh onstranstev ali drugih neoprijemljivih pokrajin v življenje samo. Ja. No... saj to je pravzaprav vse. MIRA: Nenaseljenih pokrajin — je rekel. BREDA: Nenaseljenih pokrajin — pa tako. To je samo bolj pesniško povedano. MIRA: To je važno. S tem pove, da tam ni ljudi — da torej te pokrajine za nas sploh ne obstajajo. BORIS: To je nihilizem. BREDA: Ravno nasprotno, da boš vedel! O, tudi to vem: edino s tem pogledom na svet je mogoče premagati moderni nihilizem. To je namreč zanikanje nihilizma. Iz tega je mogoč iskren optimizem — iz vsega drugega ne. Brž ko namreč postaviš nekakšne višje cilje za temelje optimizmu, je ta optimizem vsak hip v nevarnosti, da se zruši, ker se ti lahko vsak hip zgodi, da boš spoznal popolno ničvrednost svojih višjih smotrov. Razumeš? BORIS: Ne. BREDA: Seveda, kaj pa jaz vem. Kar norca se delaj. To mi je povedal zelo pameten človek. Pol noči nama je govoril, da veš. BORIS: Kaj meni mar. Spet razgrne časopis. BREDA: — Jaz sem ti hotela samo pomagati. BORIS vstane in rjove: Nobene pomoči ne potrebujem, zapomni si to! Vsi si zapomnite! Odide v kuhinjo. III. dejanje: Ne, h kosilu me ne bo! (Tcrpin, Černetova, Dolinar, Hlebcetova, Božičeva) PETER:---------Takoj, ko je prišel, sem vedel, da bo nekaj narobe. 2e to je bilo čudno, da je sploh prišel — po tolikem času. Saj ne rečem, najbrž ni prišel z namenom, da bi jo odpeljal. Saj sem ga ime' rad, res, zelo sem ga imel rad, mogoče sem tudi zato videl, da nekaj’ ni prav. Se takrat je bilo nekaj med njima, tiste čase, ko je stanoval tu. Nič, da bi človek lahko kaj rekel —- tako, v zraku je bilo Vida je zelo lepa. Take ženske gledamo čisto drugače. Najbrž niso nič posebnega, čisto običajne ženske so, pa jih vendar ljudje drugače gledajo. Skoraj bi rekel, da se mi to zdi krivično — pa ni, ne vem, kako bi rekel. Nekaterih reči človek ne more presoditi s pametjo, posebej, kadar gre za ljudi. Kako bi s pametjo presodil to, da se ti zahoče dati srce oblakom, naj ga nesejo, kamor jih veter žene? Pamet odpove pri takih rečeh. Vidi je... o, vem. Po očetu je. On se je znal igrati z njo — nobeden se ni znal tako! Zato ga je tudi imela rajši kot mamo. Nič ne rečem, tako je pač bilo. Seveda, Kostumska vaja brez popolnega dekorja — II. dejanje: Ne jočite, mama, saj bo . . . (Božičeva, Dolinar) prišel je z dela, potem pa se je igral samo z njo — mama pa je imela doma opravkov od jutra do noči in ni imela toliko časa zanjo. On je lahko govoril cele ure o travi ali o reki ali o oblakih — drugi ljudje ne vejo o teh rečeh ničesar. On pa je lahko govoril cele ure. Če bi bil zdaj še živ... ali pa bi se zgodilo ravno tako, kot se je. To pride, pa ne moreš ničesar storiti. Ja, Vida je lepa. On pa je močan in zagorel. V tem je vsa stvar. — — Kaj bi človek še govoril. Ampak, da nas je kar tako pustila — človek bi se zjokal. trije pesimistični zapiski in en optimističen zapisek jesen me ima rada Poldne je in september. Čakam, da bo hrib porjavel in da bodo gmajno zapustili vsi, še veter. Dolgo bom čakal. Potem bo sonce le še svoja prispodoba drevo bo v zlatu dogorevajoča bakla in reka bo zamišljena in tiha kot pred izlivom v morje, v mir. Na to bom čakal. Čakal — ničesar drugega ne bom počel. Ničesar drugega nimam početi. Vagon je imel šest oddelkov in v petih so sedeli ljudje. Vsak v svojem oddelku, nikjer po dva skupaj. Tla so bila umazana in mokra, okna so bila umazana in mokra, iz oddelkov je smrdelo po mokrih cunjah ali po sesirjeni živalski krvi ali nekako podobno. Onih pet to ni motilo. Ali pa jih je, pa se niso zmenili. Prvi je pil iz zelenke, po vonju bi rekel, da žganje, drugi je spal z odprtimi usti, tretji je strmel predse, četrti je strmel predse, peti je strmel predse. Najbrž so kaj premišljali. Težko je, ne rečem. Ali pa tudi niso ničesar premišljali. Saj je pretežko. To je bil polnočni vlak in ljudje, ki se vozijo z njim, so do smrti zbiti od dela. Ves dan, ves dan, ves dan in zvečer imajo v žilah postano vodo. Zjutraj bodo kadili in se pogovarjali, zvečer pa bodo spet pili ali spali ali strmeli predse in vagon bo smrdel in bo umazan kot vsak večer. Jaz, ki sem šesti stopil v vagon, se nisem usedel k nobenemu izmed njih, ampak sem v svojem oddelku odprl okno. Dolgo sem gledal ven. Potem sem to napisal. Na vlaku. Doma sem prepisal na stroj. — Miloš Mikeln ■— domov se peljem MILOŠ MIKELN apokalipsa na radarskem zaslona Bil sem v Katynu: pobili so jih dvanajst tisoč, vse oficirje tristotisočne armade, potem pa je Berija rekel: »S temi smo zagrešili napako.« Drugega ni imel pripomniti. Bral sem Mein Kampf. Videl sem dim iz krematorija Oswieczim. Žgal je v oči pse, ki so med barakami trgali žive okostnjake. Njihovih dreserjev ni žgal v oči. Videl sem kamika^e. Bral sem pismo, ki ga je pisal J. R. Becherju njegov1 sin: »Zakaj živiš za bodečo žico? Da se zavaruješ pred ljubeznijo Tvojega ljudstva?« Vem, kako je bilo Leninu tisto noč, ko se je rodila revolucija: da bo človek človeku podoben. In pritrdili so mu vsi, živi in mrtvi. Potem so inženirji duš vzeli človeku vse in mu pustili strah. Videl sem njihovo delo, najhujše, kar lahko človek vidi: ljudi, ki jim ni do svobode. V Aziji, Ameriki, Sibiriji in Evropi iščejo ljudje samo še varnost in mir. Naj kdo premisli: iščejo samo še varnost in mir! Svobode ne iščejo — obupanec je ne potrebuje. Saj ne ve, da je obupanec Zastrašen človek je ne pozna. Ampak jaz vem, kaj je svoboda. Učili so me je. Ne morem živeti brez nje. Koliko je še takih? Ali nas ni premalo za svobodo? Ali nas je že premalo ali nas še ni dovolj za svobodo? optimistični zapisek Edino, kar je, je življenje. Ničesar drugega ni. Nobenih visokih smotrov, nobenih plemenitih nagibov z usodnimi posledicami, ničesar razen življenja. Da živimo eni zaradi takih, drugi zaradi drugačnih smotrov — kruta laž, nevarna, ker vodi v nihilizem. Živimo zaradi življenja. In to je vse. (Ne rečem, nekateri so optimisti na boljši, na lažji način: moč in sila in radosten smeh in na koncu vedno zastave in bobni. Ampak jaz ne morem tako. Zares, ne morem.) Ustanovil bi društvo optimistov, ampak to bi bilo nevarno, ker bi spet stavili smotre — tega pa ne smemo, če hočemo ostati optimisti. Živimo zaradi življenja. Ce postavimo življenju smotre, bo moj brat, ki jih ne bo dosegel, razočaran in bo postal nihilist. Živimo zaradi življenja. Sporočil bi vsemu svetu: živimo zaradi življenja — ampak tega ne smem, ker dobi potem moje življenje nov smoter in življenje drugih tudi in spet ga ne bomo dosegli in spet bomo nihilisti. Zanikanje napravi človeka pogumnega — zanikanje nihilizma. Ne bojim se smotrov, ne bojim se nihilizma, ne bojim se strahu — ne poznam ga! In zaradi tega, ker ne poznam strahu, sem optimist. (julij 1956) uprizoritev miketnove „lepe vide“ si predstavljam zelo čisto, preprosto: dosledna naj bi bila v verizmu, v resnični podobi preprostega vsakdanjega življenja. Kakršne koli lirične in teatralne pogruntacije bi samo škodovale celoti. Igra se godi v povsem določenem, opredeljenem in znanem okolju: zato bi morala biti vsa igra s sceno, z rekviziti, z ozračjem posneta neposredno po ANDREJ HIENG režiser »Petra Šeme« znanih zgledih. Ena sama netočnost v predmetni opremi igre in odra lahko razbije vse razpoloženje: do zadnje skodelice za turško kavo se mora vse ujemati. To ne pomeni, da ne bi mogli ali smeli iskati dosti poezije: toda dosegati jo je treba ravno tako z elementi vsakdanje resnice: bogato izrabljanje sredstev zvočne kulise bo stvari samo koristilo. Dokler ne presegajo meje dobrega okusa, bodo zvoki in odmevi (vrisk cirkularke, tega zvočnega grba ljubljanske jeseni — in vse druge podobne reči) samo podprli dih pisateljevega hotenja. Tako si predstavljam tudi sceno: zaresna mora biti, da bi se stanovanjski urad lahko potegoval zanjo. Do gugalnega stola in do prtičkov pod asparagusom vidim vse prvine ljubljanskega predmestnega stanovanja v »koloniji«: pa tudi žleb ob robu strehe, kužek ob plotu in — če hočete — kura, privezana za levi krempelj: vse to spada zraven. Vseeno mislim, da je mogoče tudi to strogo realistično sceno uresničiti v prividu moderne, poetične predstave: barvne poenostavitve, večje ploskve enakih barv, disciplina v izboru detajlov. To ni protislovje. Tudi luč bo v zasnovi realistična: rahlo temnenje ali svetlikanje bo izviralo iz pogojev dnevnega časa — nekako pa bo tudi to doprineslo svoj delež, da vzraste iz stvarnosti poezija. Ritem navzkrižnih pomenkov, pesem ob pravem času, bogati dodatki glasbe (iz radia, s kitare, kakorkoli): vse to je realno in hkrati simbolno ali vsaj lirično. .... ............ . . ' , , , Kadar igralci na odru pijejo in pojejo, pijejo in pojejo tako, kot pijejo in pojejo Ljubljančani v Trnovem ali za Bežigradom, Celjani v Gaberju ali na Hudinji, Mariborčani v Melju in — samo malo drugače — Koprčani tam na cesti proti Črnemu Kalu. Tako tudi preklinjajo in tako filozofirajo. Rad bi dosegel — zdaj na celjskem odru ali kjerkoli kasneje —, da bo Mama pri vsej teadirčnosti vendar prikupna, pri vsej dobroti vendar ne omledna kot malinovec. Lepo bi bilo, če bi se Borisu —• pri njem bo to najtežje, ker govori najmanj — v tretjem dejanju s tragičnim prizvokom utrgala ena njegovih življenjskih strun: ravno zato, ker je tako molčeč, blaziran, lenoben in naveličan, bo to toliko bolj pretresljivo. Zanima me, ali se mi bo posrečilo doseči, da bo Mira, ta vselej preglasna in nerodna avša — v trenutku, ko pripoveduje o solzicah svojega fantka, zares zrasla do človeškega formata, ne v smislu fraz o materinstvu, ampak kot nenadoma odkrit človek. Peter Šema ne bi smel misliti, da igra Cankarja: železničar je, resničen železničar, ni doma za vodo v Cukrarni, saj sem ga še včeraj videl, kako je vrtel ročko zapornice. Tudi ko govori o oblakih ali o svoji smešni (in lepi) internacionali miru — je vsekakor resničen. SVETA JOVANOVIČ scenograf »Petra Šeme« Bredo natanko poznam. Pa ne samo eno — veliko jih je, teh otrok, ki mislijo, da so že prave velemestne eksistencialistke (Marko pravi: ■>Meni ta beseda ne pomeni psovke!«), če nosijo hlače in nepočesane lase. Pa so v bistvu take zdrave, preproste bunke! Kar po vrsti bodo najbrž postale obilne mamice celih krdel mladih eksistencialistkov. Ko pripoveduje, kar je njej in Miri ponoči v baru predaval Miloš Mikeln, mora biti malce smešna: saj ničesar ne razume, samo ponavlja imenitne besde. Dobro bi bilo, ko bi se nam posrečilo, da se ji bo občinstvo tisti Kostumska vaja brez popoluega dekora — I. dejanje: Meni se zdi, da nekako nimam prsnice siliti nanje. (Božičeva, Dolinar) hip smejalo, pa vendar nehote tudi prisluhnilo zabrisani in dvakrat (skozi nočno pijanščino in skozi nerazumevajočo papagajsko ponovitev) transformirani filozofiji. Marko bi moral biti pravi dedec. Kdo izmed nas si ni želel, da bi bil takšen — kot gorski vodnik? In Vida? Turško zna skuhati, pa je zato vseeno še vedno lepa Vida, ni Milena iz vile ob jezeru. Strašno jo daje hrepenenje — a tudi smeje se, celo kadar je jezna. In iz Brede se norca dela. Torej je pri vsem hrepenenju vendarle zaresna. Vsi bi morali igrati svoje vloge tako, kot igra deklica z ogrlicami na svoj večni slovenski otroški inštrument. Andrej Hieng vsebina Fedor Gradišnik: CELJE IN NJEGOVO GLEDALIŠČE....... 3 Herbert Griin: SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE........ 7 DELOVNA SKUPNOST CELJSKEGA GLEDALIŠČA............... 11 ORGANI CELJSKEGA GLEDALIŠČA....................; . . 12 UPRIZORITVE CELJSKEGA. GLEDALIŠČA (1951—1957) .... 13 MLADINSKE IGRE V CELJSKEM GLEDALIŠČU............... 16 KRSTNE UPRIZORITVE V CELJSKEM GLEDALIŠČU............ 17 REŽISERJI IN SCENOGRAFI CELJSKEGA GLEDALIŠČA ... 17 PREGLED DELOVNIH LET................................ 18 CELJSKA. GLEDALIŠKA. HIŠA (historiat in 23 slik)... 19 RAZVOJ V SLIKAH (91 slik)......................... 35 CELJSKA. SCENOGRAFIJA (19 skic, krokijev in fotografij) ... 83 PETRA SEME POZNA POROKA (spored gostovanja)......... 95 Herbert Griin: ŽALOSTNO LEPA IDILA IZ TEGA NAŠEGA ŽIVLJENJA ............................................. 97 Miloš Mikeln: O SMISLU ŽIVLJENJA, O SRCU IN O OBLAKIH (prizor iz tretjega dejanja »Petra Šeme«) .... 102 Miloš Mikeln: TRIJE PESIMISTIČNI ZAPISKI IN EN OPTIMISTIČEN ZAPISEK (pesmi).................. 105 Andrej Hieng: UPRIZORITEV MIKELNOVE »LEPE VIDE« ... 109