POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
LITERARNO-KULTURNA REVIJA * III. * POMLAD 1930.
AVTORJI: Ant. Adamič / Jan Baukart / D. Bitenc / Al. Bolhar / B. Borko / I. Cankar / St. Cuderman / Dr. S. Dolar / Drag. M. Domjanič / Z. Fakin / E. Gangl / M. Gaspari / O. Gaspari / J. Gloser / Cv. Golar / D. Gorinšek / Fr. Horvat-Kiš / Dr. KI. Jug Lj. D. Jurkovič / E. Justin / Janko Kač / H. Komanova / Mirko Kragelj / Mirko Kunčič / Dr. I. Lah / gen. R. Maister / Dav. Majcen M. Maleš / Ks. Meško / Fr. Milčinski / Jul. Nardin / Zdr. Ocvirk / Polde Pehani / VI. Perhavec / Ivo Peruiri / Al. Peterlin - Batog Niko Pirnat / Mira Pregelj / Jos. Premk / And. Rap& / Rad. Rehar / Dr. I. Robida / Fr. Roš / J. Samec / J. Selan / M. Simončič Fr. Slokan / H. Smrekar / G. Strniša / Henrika Šantel / K. Špur-Muropoljska / M. Šubic / I. Tominec / F. Tratnik / Janez Trdina Dr. Al. Trstenjak / Dr. P. Turner / Josip Vandot / I. Vavpotič / Dr. Fr. Veber / Dr. B. Zamik / Fr. Zbašnik / Dr. Fr. Zbašnik
,AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA>MkAAAAA	.
UčlTELJ/KA
V LJUBLJANI
FRANČIŠKANSKA ULICA 6
je najmoderneje urejena in izvršuje vsa tiskarska dela od najpreprostejših do najmodernejših. Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige; ilustrirane knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku; brošure in knjige v vseh nakladah, časopise, revije in mladinske liste. Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šolskih zvezkov. Zvezki za osnovne, mešč. in srednje šole. Risanke, dnevniki in beležnice. Vse tiskovine za društva in šole (lepake, letake, izpričevala i. t. d.) dajte v tisk »Učiteljski tiskarni«!
Učiteljska knjigarna
ima v zalogi »Galerijo naših mož«: 1. Trubar, 2. Vodnik, 3. Slomšek, 4. Prešeren, 5. Levstik, 6. Stritar, 7. Jurčič, 8. Gregorčič, 9. Aškerc, 10. Tavčar, 11. Leveč, 12. Erjavec, 13. Jenko, 14. Cankar, 15. Gangl, 16. Parma 17. Kersnik, 18. Maister, 19. Župančič, 20.Strossmayer. Cena sliki Din 10-—. III Najnižje cene!
\\l\
Orig. lesorez E.Justina



Priloga „ Odmevom"
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
O D M E V I
KNJIGA III.	POMLAD	LETO 7930.
ANTON ADAMIČ, Ljubljana:
prepozno.
Pravijo, da je sreča slepa, zdi se mi pa, da smo slepi le samo mi. Vsi lire* penimo po sreči, kakor blazni drevimo za njo, a ne vidimo, kako nas smehljaje se z razpetimi rokami vabi k sebi. Kakor izgubljeni popotnik smo sredi ceste. Oziramo se v nebo in v meglene da* ljine, znamenj ob poti, ki nas svare: »Postoj!« »Premišljuj!« pa ne vidimo. Toda mi hitimo naprej. Ko pa se do smrti izmučeni zgrudimo v prah, ugle* damo že poslednje znamenje. Umirajo* če oko trudoma razbere v granit v kle* sane črke: Prepozno!
Dvajset let mi je bilo, ko me je po* slal mojster kot zaupnika v Primorje, da bi nadzoroval prevažanje peska z bližnjega otočja. Zidali smo na Sušaku in delavci so bili nezanesljivi. Prevoz* niki, brodarji, sama samogolta sodrga! Že prve dni nadzorovanja sem opazil, da brodarji ne mečejo vsega peska na suho, nego se vračajo na pot, ko so bili izpraznili čolne komaj do dveh tretjin. Zaračunali so vedno poln tovor, zato smo si bili kmalu v laseh.
Ob koncu tedna smo pregledovali ra* čune v veliki obrežni gostilni. Nadstrop* na hiša je bila vedno polna težakov, bro* darjev, mornarjev in postopačev. Koli* ko se je tukaj prekričalo! Kajkrat je moral gospodar, velik in silen kakor hrast, poseči med zdivjano druhal: — kar pomedel je po hiši. Marsikateri kri* čač je že sfrfotal do obrežja in v hlad. Bali so se ga Dugana, ker ni poznal šale.
In vendar so se vedno in vedno vračali, prihajali so novi gostje, tako da jih je bilo vedno več. Vabila ni samo dobra Duganova kapljica, še veliko bolj sta razvnemali glave Duganovi lepi hčerki Mara in Milica. Zaradi prezalih deklet sem postal tudi jaz vsakdanji gost. Plavolasa Milica mi je ugajala, Mara, temnopolta ko zrela, mehka oli* va, pa je bila za moje oči še lepša roža, ki bi jo bil silno rad utrgal. Ko sem se razgledal, sem sklenil: Moja bo, ne pa plen teh umazanih mornarjev in pijanih brodarjev! Res, da se jih je otresala
Odmevi III.
7
1
kakor nadležnih vsiljivcev, vendar pa je vsakogar sladko pozdravila, se vsa« komur smehljala, tekajoč od mize do mize. Vsem uslužna se je priklanjala ter vabila odhajajoče na svidenje. Tudi Milica jih je tolkla po prsih, a je bila ponosna; nikamor se ni klanjala, niko« gar ni vabila. Skoro bi bil dekleti p orni« loval, toda sebičen mladec, kakor sem bil, nisem imel dobrega in čistega srca. Iskrico pomilovanja je zadušila zavist.
Vsi trgajo na grmu, ki ga goji Mara, edinole tebi ni dano, da bi odkrhnil vsaj brst s cvetoče vejice. »Poskusi, saj ne tvegaš ničesar!« sem si prigovarjal. »Ali nisi še nikdar utrgal rože?« Že, že, pa zakaj ne bi tudi te!« — Morda pa že ima izvoljenca? Ostro sem opazoval, a nisem mogel nič dognati. »Da, vseh je last, zato tudi vsi tako silijo v njo. Za« vračanje vsiljivih zaljubljencev, odrni« kanje od puhtečih, tresočih se teles, buške po glavah so sama potvara, navi« dežna nejevolja, da z dražljaji podese« tori svojo mikavnost« tako sem smelo sodil in obsodil, ker je bilo srce že oma« deževano.
Ponosen in samozavesten moški, ki mu teče medica z jezika, ne pozna hu« dih bojev z ženskimi srci. Tedaj sem si domišljal, da sem lep. Kakor sem bil še mlad, sem že vedel, da se metulj nališpa najbolj bleščeče, kadar poizveduje po pisani trati, kam je odhitela njegova iz« voljenka. Ko sem sklenil, da tekmujem za Marino ljubezen, sem se vsak dan napravljal po prazniško.
Prvih dobrikanj, kakor da ni slišala. Potvarjal sem se in ji dvoril kakor za«
kleti kraljični. Pozorno me je ogledo« vala in se mi smejala preko ramen.
»Mara, moje solnce, jaz te obožu« jem«, sem ji šepetal na uho. Čez teden dni me je lepo prosila, naj vsaj ne la= žem.
Nisem popustil. Svoj kovčeg sem prenesel v sosednjo hišo, preselil sem se bliže. Ko sem ji povedal to novico, je zardela do vratu. Posihmal se mi je še bolj izmikala. Šalila se je z delavci, zame ji ni bilo mar. Stregla mi je samo Milica.
»Milica, povej sestri, da se zopet preselim, da me nikdar ne bo več na« zaj!« sem hlinil globoko tugo.
»Bože, zakaj?« se je ustrašila Mi«
lica.
»Nesrečen sem, Mara že ve, zakaj.« Gladeč si čelo, sem odšel s sklonjeno glavo.
Drugega dne sem zopet sedel za mizo in lovil z očmi Maro. Ko mi je Milica prinesla kosilo, se mi je obotav« Ijaje približala Mara.
»Ali nas boste res zapustili?« je vprašala boječe.
»Da,« sem dejal odločno in izpil kozarec vina.
»Ne smete!« Proseč se mi je zdel njen glas.
»Se bojiš, da izgubiš dobrega go« sta?« sem prežal, ostro motreč njen obraz.
»Ne,« je dihnila in pobledela. Ven« dar pa sem hlinil užaljcnost, plačal in šel. Mara je prihitela za menoj na hišni prag.

»Na svidenje zvečer, gospod Jan« ko!« se mi je priklanjala vsa rdeča v lice.
»Ne pridem.«
»Hudi ste name. Vedi, Janko, da ne morem, ne smem!«
»Nočeš me ljubiti, Mara. Druge imaš rajši od mene.«
»Ni res,« je dejala užaljeno. »Pridi zvečer, pa ti povem!«
»Zdaj, zdaj mi povej!« Stopil sem tik pred njo, ona pa je povesila glavo.
»Zvečer ti povem,« je rekla. Prijel sem jo za roko, toda niti opazil nisem treh, štirih napol pijanih mornarjev, ki so se gugali mimo naju v hišo. Pograbili so jo ter vlekli v hišo. Kakor iz tal je zrastel med njimi gospodar Dugan. Spu« stili so jo, a gospodar je samo mignil z roko, in že so zbežali na cesto. Posled« nji med njimi mi je zapretil z pestjo. Odhajaje sem se otresal tesnobnega občutka.
Zvečer me ni bilo; pripetila bi se mi bila skoro nesreča. Po končanem delu sem sedel v tovorni čoln in prepi« soval z listkov množino pripeljanega pe« ska. Računi se niso ujemali. Poklical sem najbližja dva brodarja, kuštrava, napol gola, tršata in do pasu od solnca ožgana fanta na odgovor. U, kako sta bila takoj v ognju! Presedla sta se v bližnji, lahek čoln. »Pojdimo h gospo« darju!« sta se hudovala in me silila, naj prisedem tudi jaz. Njunega gospodarja sem poznal.
»Dobro, pa pojdimo!« sem se usrdil. Prisedel sem k njima in takoj smo od« rinili od obrežja.
Brodarja sta se z Vso silo uprla v vesla. Leteli smo kakor galebi, a ne dol« go; kaj kmalu sta očitno popustila. Pri« ganjal sem, pa nista niti poslušala. Okrenil sem se proti obrežju. Kaj že tako daleč? Pogledal sem na uro. — Le kaj sem mislil, da sem se podal na pot, ko se že mrači! Veslača sta spustila ve« sla in se ozirala po nebu. Tudi jaz sem opazil, da se je nebo zavilo v gromo« nosne oblake. Oster piš je puhnil preko kodrajočih se valov. —• »Sedaj te lahko treščita v morje,« mi je zašumelo po glavi. Oziral sem se naokoli, a nobenega čolna ne ladje ni bilo v bližini... Otipal sem v suknji samokres ter se šiloma junačil. Tedajci je v zraku završalo, oblak se je preklal in ogromna ognjena sulica je križem siknila v morje. Bob« nelo je in treskalo; črna noč nas je ob« jela. Kričal sem, veslača pa sta molčala kakor grob.
Kakor bi ga bruhnilo valovje iz sebe, je pritisnil z nasprotne smeri drug čoln tesno ob našega. Vzkliki — in čoln se je hudo zazibal. Vesla so divje vse« kala po vodi in niti zavedel se nisem, a sem že čutil, da sem v čolnu sam. Pognal sem se naprej —■ res, čoln je bil prazen in brez vesel.
»Lopovi!« sem prerjul vihar. Tulilo je v zraku kakor krohot.
Po kratkem premisleku sem legel na dno čolna ter se prepustil usodi. Čoln je metalo visoko kakor iver in ga str« moglavljalo v prepade. Srebrne, kosa« ste grive, divje se peneči valovi so tipali preko roba, me stresali in udarjali. Grom na grom, ogenj vse naokoli! Čoln je trepetal in ječal, jaz pa sem v smrtni
grozi goreče molil in se križal. Zdela se mi je že cela večnost, ko je nevihta ven« darle odvihrala za gore.
Premočen in premražen sem se zravnal. Klical sem na pomoč. Zaman. Do jutranje zarje sem gledal v zvezd« nato nebo in preklinjal svoje sovraž« nikc. Našel me je ribič.
Radi prehlada sem ostal dva dni v postelji. Tretjega dne sem šel k Duga« novim. Mara in Milica sta mi podali roko, gospodar pa me je potrepal po rami.
»Srečen si. Sinko, bodi bolj previ« den!«
»Že veste? Kaj so nameravali?«
»Kar se jim ni posrečilo, za kar za« hvali boga. Čakali so na ugoden čas. Ovohali so tudi prikladno vreme, kakor zavohajo morski psi rdečo kri. Sinko, bodi oprezen!« In je šel k sodu.
Zamišljen sem sedel za mizo. Zaradi računov, ker sem jih hotel razkrinkati za goljufe, so me hoteli ugonobiti. . . Ne dam se jim! Stresel in dvignil sem glavo. Mara je zrla name nepremično, plašno. Nasmehnil sem se ji. ona pa je prišla k mizi ter mi dejala skrivnostno:
»Boj se jih, Janko! Sovražijo te.«
»Zakaj bi se jih bal? Kdo me so« vraži?« sem vzkipel. Položila je prst na usta, se sklonila k meni in je dahnila:
»Zaradi mene ...« Hitro se je okre« nila in odšla k očetu.
Večerjo sem pustil v nemar in se odpravil. Ne da bi jo vabil, je prišla Mara za menoj na hišni prag.
»Zaradi tebe?« sem se šalil in jo ulovil za roko.
»Da, zaradi mene. Bog te čuvaj, Janko!«
»Ti me ljubiš, se zame bojiš? Ne boj se zame, Mara, in bodi moja!«
»Kupi mi verižico, verižico!« Ko« ketno je uprla roko ob bok in se pozi« bavala kakor vabeča sirena.
»Verižico!« sem se čudil. »Jutri ti jo prinesem, Mara. Si potem moja?«
»Pojdem s teboj na Reko, da mi jo kupiš. Pred nedeljo pa ni mogoče.«
»Torej v nedeljo.« Prižela se jc k meni in me poljubila na lice. Niti zave« del se nisem in že je zbežala v hišo.
Kako lahka zmaga! Sicer še ni zmaga, samo vrata so se odprla, da morem v trdnjavo. Da nisem vedel že prej za njeno željo! — Slovenka, Itali« janka ali Hrvatica — vse so enake. Z de« narjem, z nakitom, celo z nedolžno cvetlico osvajamo njihova srca ... Samo pomoliš jim roko, že zaplešejo okoli tebe. Kako so plitve! Domov grede sem žvižgal in si potisnil klobuk na tilnik.
Pri Duganovih mi je ta teden stre« gel gospodar sam. Mara je le tupatam prisedla k meni. Kadar sem odhajal, so mi vsi podajali roko in Mara me je vedno spremila do pred hiše. Kadar sem jo hotel poljubiti, se mi je izmaknila. »V nedeljo, ko dobim verižico!« me je tolažila ter se mi poredno nasmihala. Težko sem čakal nedelje.
V nedeljo sem se zglasil ob enajstih. O, kako se je nališpala! Lakasti, nizki čeveljčki pod dolgim, snežnobelim, ko« šatim krilom so tesno objemali drobne nožice; iz rdeče in modre, z zlatom ve« zene kučemajke so se šopirili nabrani rokavci mar j etične barve. Niz rdečih
koral okoli labodjega vratu sta božala dolga, svetložolta beneška uhana. Nežni, lahko zardeli njen obraz z valovitimi, črnimi lasmi me je spominjal na madono v stranskem oltarju stolne cerkve. Mara mi je zelo ugajala.
Oče je takoj dovolil, da sme Mara z menoj na Reko. Obljubil sem, da jo popeljem tudi na Trsat in da se vrneva po kosilu.
»Pridita, kadar vama drago,« se je smejal Dugan, Milica pa mi je zapretila s prstom.
Komaj sva odšla, se je Mara ozrla; jaz tudi. Milica in oče sta nama mahala z roko v slovo.
»Menda nisi nikomur zaupala, po kaj greva?« sem jo vprašal vznemirjen.
»Ne,« je odgovorila po premolku.
»Tako je prav. Nikomur nič mari.« Ustavil sem se in si prižgal cigaro. Njej so uhajale oči proti Reki.
Korak ji je zastal pred izložbo prvega draguljarja. Zvabil sem jo v sre* dino mesta. Njenim očitajočim, željnim pogledom nisem mogel odoleti; šla sva in kupila zlato ovratno verižico. Kri ji je zalila lice, ko sem ji pripenjal nakit. Sredi trgovine me je objela in poljubila. Draguljar se nama je globoko priklanjal, ko sva odhajala.
V restavrantu je molčala, komaj se je dotaknila jedi, na cesti pa je gosto* lela kakor lastovica. Peljala sva se v Opatijo, v Lovrano in zopet nazaj, kjer sva v kavarni poslušala cigansko godbo. Solnce je že polzelo za Učko, sipalo je zlat prah na nemirne valove.
Mara je silila domov, jaz pa, da še ne greva. Naposled sva se vrnila na Reko. Komaj sem pričakoval noči.
Pravkar sem jo hotel odvesti v re* stavrant, ko me prime dekle za roko.
»Domov, domov, dragi Janko! Cene pridem pred nočjo, ne smem nikdar več pred očeta. Slušaj me in pojdi z me* noj, predragi!« Otrla si je z robčkom solzo z lica.
Prigovarjal sem ji, se ji laskal, a ho* tela je sama domov. Ozlovoljen sem sc vdal in krenil proti njenemu domu. Grizlo me je. — Ves veliki izdatek za prazen nič! Načrt je izpodletel. To ti je prevejanka! Neprijazno sem ji od* govarjal in kar hitel sem pred njo. Njej je zastajal korak. Ozrl sem se; glavo je povešala.
»Kaj ti je?« sem jo vprašal vsak* dan je.
Glasno je vzdihnila. Jaz pa sem bil zakrknjen, trdo sem izustil: »Hitro stopi, da boš prej pri svojih ljubčkih!«
S tresočim se, pojemajočim glasom je odvrnila: »Dragi, ti si krut.«
Ni me omehčalo. »Tičica, za danes si se mi izmuznila, drugič se mi ne boš,« sem se srdil, a se tolažil z mislijo, da ni še vseh dni konec.
»Prosim te. nikomur ne povej o ve* rižici, da te ne bodo napačno sodili. Skrij jo!« sem ji svetoval, boječ se za* smeha. Ni je odpela in ni skrila veri* žice, pač pa se je oklenila moje roke, ko sva se bližala njenemu domu.
Nisem si vedel pomoči, ko sva z roko v roki molče prišla do hiše, do njenega doma, ki je bil ves razsvetljen.
Morje je tajinstveno pošumevalo ob obrežnih skalah.
»Kje so gostje, ker je hiša tako tiha?« sem vprašal, prestopivši prag. Mara je glasno zakašljala in stopicala po tleh.
Tedaj se odpro vrata z leve družin* ske sobe, veža se je razsvetlila. Gospo* dar v črni, volneni obleki nama prihiti naproti, poljubi hčer na čelo, poljubi mene na levo, na desno lice in de z vi* sokim glasom:
»Pozdravljena, dragi sinko, ljuba hčerka! Bog vaju sprejmi! Kar vstopita, prosim!«
Stopim v sobo in strmim. Izza dolge, belo pogrnjene mize s premnogimi sveč* niki, se dvigajo moški, ženske, vsi v svečanih oblekah. Žene trgajo iz šopkov na mizi cvetlice ter jih sipljejo na naju. Pristopi sivolas mož z dolgimi brki. zvihranimi do ramen, me poljubi ter na* govori:
»Drag in ljub si nam, Janko, kakor zenica v očesu. Srce naše vriska, tako se raduje, ko vidi globoko ljubezen, ki je združila dvoje mladih bitij do konca dni. Mili moj Janko, v imenu nas vseh ti izrekam iz dna srca dobrodošlico, sprejemajoč te kot ženina naše golobice Mare. Zato napivam: Slava današnjima zaročencema!«
»Slava! Bog živi!« ponavljajo gostje. Vsi prihajajo, po vrsti me objemajo in poljubljajo. Omamljenega me posade na konec mize za šop dušečega me rož* marina, lavendule in mirte. Mara sede poleg mene, nagne glavo fia mojo ramo ter se s prsti poigrava z verižico na vratu.
Mrzle srage so mi polzele po licu. Ali sanjam? — Kaj pa se godi? — Za* ročil sem se? — Kdaj? — In še tako mlad se moram že poročiti? ... Pa s takšno!... Buljil sem predse in si otiral pot s čela in lic. — Prevarali so te, ujeli so te, tepčka! Ne dam se jim, ne bodo me! Zapel sem si suknjo, da bi skočil pokonci, a sem sedel kakor prikovan. Zdravice in nagovori so se vrstili, napijali so mi in trkali ob moj kozarec. Niti dvignil nisem kozarca, kakor bi jih ne čul in ne razumel. In vendar me je žejalo, jezik mi je lepil na nebesu. Ne vem, kaj bi dal za čašo mrzle studenčnice . . . Kakor mrlič sem lezel vase, v srcu pa se mi je grmadilo neizrekljivo sovraštvo do vse te šumne in razposajene družbe.
»Kaj ti je, dragi?« me je že večkrat vprašal boječ dekliški glas z leve. Niti črhnil nisem za odgovor. Oči sem trdo* vratno upiral v vrata.
»Beži, skrij se!« mi je nenehoma kljuvalo po glavi. Naposled sem se z na* porom vseh sil sunkoma dvignil.
»Janko bo govoril. Čujmo! Pst!« je zašumelo za mizo. Vseh obrazi so se zamaknili v mene.
Globoko sem zasopel, pograbil za klobuk in se opotekel do vrat. Planil sem v gluho noč in do obrežja. Val je butnil ob skalovje, obrizgnile so me pene. Srdeč se in grgotajoč se je valovje odmaknilo, da se s podvojeno močjo znova zaleti proti meni. Zbežal sem na Sušak, da se skrijem.
Drugega dne sem se zarana priti* hotapil v svojo sobo in pospravil svoje
reči. »So kaj izpraševali po meni?« sem se malomarno okrenil do zaspane gospo* dinje.
»Duganovi so vas iskali. Kaj pa je bilo? Mara je bila vsa objokana in kar verjeti ni hotela, da vas ni doma.«
»Nič ni bilo. Moram nemudoma od* potovati. Le povejte Duganovim, da me ne bo nikdar več nazaj!«
Veliko let pozneje sem zvedel, da sem bil tedaj zavrgel krepostnega in prav bogatega dekleta.
JAN BAUKART, Ljutomer:
OTO GASPARI.
ORGLAR.
Ob potu, pri cvetočem tam drevesu, tam lajna poje, vriska. Hrom in star, otožen goni jo prosjak — orglar. K veselju vabi njena pesem, k plesu.
Že stara pesem, vendar pa nobeden ne pojde mimo — došlec vrže vsak mu dar v klobuk, smehljaj ga hvali blajj in ta smehljaj je več, je zlata vreden.
Orglarju se srce topi in mehko prihaja, toplo v trudne mu oči, po licih solze mu teko tak lehko
ko še nikdar in v pesem se glasi: Zakaj tak radodaren danes svet jc? — Ne veš? Saj mu je v srcu mladoletje! ■
DANE BITENC, Ljubljana:
TRIGLAVU.
Včasih verjamem, da zmagajo silni,	Tam rastejo rušitelji sveta!
in orjem s Triglavom morje megla.	Tam bliski sekajo ostro in slepo,
Tam rastejo orači do neba,	zdaj vodijo, zdaj zrušijo me k tlom.
tam vranci plavajo in krušijo plazove, da živa brazda seže do morja.
Včasih verjamem, da zmagajo silni Vrhovi uživajo jasnost neba. — Ko v sebi se zrušijo živi plazovi, napolnijo skale prepade sveta.
ALOJZU BOLHAR, Celje:
slovenske književne družbe in njih izdaje
v letu 1929.
Znano je, da smo Slovenci v gospo« darskem oziru glede zadružništva med južnimi Slovani na najvišji stopnji. Ta lep napredek na zadružno«gospodarskem polju je nedvomno tudi globoko vplival na naš kulturni razvoj. Zadružništvo in velik napredek in uspeh istega v gospo« darskem oziru sta pokazala pravo pot našim književnim družbam v kulturnem oziru. Smo mal narod in posamezne knjige so navadnemu kakor tudi sred« njemu človeku naše družbe še vedno težko dostopne radi neugodnih gmotnih razmer. Zato je tem večje pohvale in priznanja vredno prizadevanje posamez« nikov kakor tudi družbe po skupnosti in združitvi sil v dosego gotovih ciljev. Na ta način je uspeh brez dvoma boljši in hitreje dosežen. Devet izrazito književ« nih družb na slovenskem in tri na itali« janskem ozemlju jasno izpričujejo vi« soko kulturno stopnjo, saj so poslale te družbe v preteklem letu nad pol milijona knjig med slovenski narod.
V pričujočem pregledu sem podal kratko zgodovino posameznih družb od ustanovitve do konca leta 1929., seveda v kolikor so mi bili viri in podatki do« stopni. Družbe slede ena drugi v krono« loškem redu od najstarejše ustanovljene družbe do najmlajše. Na koncu razprave je pridejan statistični pregled vseh družb, članarine, njih izdaj in članstva v 1. 1929, Toda ta pregled ni v vsem
popoln. Nekatere družbe so mi navedle samo približno (ne popolnoma točno, pač pa odgovarjajoče) število članstva, dočim so gotove rubrike družb izven mej našega ozemlja prazne. To pa z ozi« rom na težek položaj naših bratov v Italiji in pa na izrecno prošnjo gotovih odgovornih činiteljev. Ugotoviti pa je treba, da se morajo ravno te družbe naj« huje boriti za svoj obstoj, in da ravno te družbe pošljejo mnogo knjig leto za letom med narod, in da so edino te naj« boljši činitelj in pospeševatelj ljudske kulture med neodrešenimi brati. Zna« čilno za vse te tri družbe (posebno za Goriško Matico in književno družino »Luč«) je. da so vse knjige kakor tudi posamezni članki v Koledarju oziroma v Zborniku spisani največ od oseb. ki bi« vajo v Italiji.
Pričujoča razprava in pregled sta prvi in do sedaj edinstven poizkus zbrati vse potrebne podatke o slovenskih knji« ževnih družbah; upam pa, da mi bo s ča« som mogoče vse spopolniti. Vendar že te in sledeče vrste nudijo lep pregled in stanje naše kulture, kolikor je odvisna od naših književnih družb. Komur je procvit in širjenje naše lepe knjige pri srcu, bodo sledeče vrstice dobro služile in bo marsikdo našel kaj zanimivega vmes.
Na koncu omenjam le. da je sledeči pregled zgolj informativnega značaja in
na j kot tak tudi služi. Zatorej: na delo za našo lepo knjigo potom književnih družb!
DRUŽBA SV. MOHORJA.
O početkih in ustanovitvi najsta« rej še slovenske književne družbe imamo podatke že iz 1. 1845. Tedaj najbolj raz« širjen časopis »Novice« prinaša na str. 31. istega leta sledeče poročilo: »Slav« ni pisavec naš gosp. A. Slomšek, kano« nik in školastik lavantinski. nam pri« pravljajo novo življenje: družbo v izdajanje c e n e j i h s 1 o v e n « s k i h knjig n a r e j a j o.« — Mnogi so mislili, da meri poročevalec na usta« novitev »Matice Slovenske«, kakor so že bile ustanovljene na jugu in na severu, a na književnem polju neumorno de« lavni Slomšek je snoval v mislih družbo sv. Mohorja. Šele šest let pozneje se je posrečilo Slomšku uresničenje lepe za« misli. V ta namen je pridobil Andreja Einspielerja in še nekatere koroške ro« doljube, ki so 1. 1852. osnovali »Društvo sv. Mohora«, ki naj bi .priskrbelo in ši« rilo med Slovenci dobre slovenske krt j is ge'. Toda društvo se vsled gmotnih ne« prilik kar ni moglo dovoljno razviti in prava ustanovitev temelji v 1. 1860., ko se je društvo preosnovalo v družbo ali bratovščino z istim lepim namenom. V ta namen je družba sestavila postave in vodila', ki so bila potrjena od krškega knezoškofa in samega Sv. Očeta papeža Pij a IX. § 1. teh postav se glasi: ,Pod« pirati pobožno, lepo obnašanje in ohra« njevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na
sviti o dajale in razširjale med Slovenci dobrekatoliške b u k v e.'
Z 1. 1860. je družba doživela prerod in od tedaj naprej je število njenih čla« nov stalno naraščalo. Tako je imela družba ob 15 letnici svojega obstoja (1875.) že 24.084 članov in je do tedaj izdala med slovenski narod že skoro en milijon najraznovrstnejših knjig. Število družbinih članov je od leta do leta stalno napredovalo. Tako je štela družba ob svoji 301etnici že 46.042 članov, a ob 501etnici (1910.) 85.514 članov. Lahko si torej mislimo, koliko lepih in nujno po« trebnih knjig je izdala v tej dobi družba med naš narod.
Svetovna vojna družbi ni priza« dejala nobenega občutnejšega udarca, edino«le število članov se je za kak tisoč znižalo. Kar pa je naravnost čuden po« jav, je to, da je v letu 1919. dosegla vi« šek glede števila članov in sicer 90.512. Dosežek tako visokega števila članov pri družbi in vzrok temu je iskati v uspehu deklaracijskega gibanja, narodnostnem prebujenju in osvobojenju. — Po sve« tovni vojni so bile našemu narodu dolo« čene druge meje, kakor mu gredo; iz« gubili smo Koroško in Primorje. Tudi to, in kolikor toliko neurejene razmere v lastni državi, je slabo vplivalo na šte« vilo članov. V letu 1929. je štela družba 53.405 članov in je opažati leto za letom stalno naraščanje.
Sedež družbe je bil od ustanovitve do konca svetovne vojne v Celovcu. Po neugodno izpadlem plebiscitu se je mo« rala družba preseliti na Preval je in od tod konec leta 1927. v Celje, kjer si je
zgradila novo in moderno tiskarno. Ta najstarejša slovenska književna družba je edina, ki je imela že v Celovcu več lastnih hiš in svojo tiskarno in jo ima tudi v Celju, kar nima nobena slovenska književna družba.
Urednik družbinih publikacij je pri* znani slovenski pisatelj Fran S. Finžgar.
V letu 1929. je izdala družba med svoje člane sledečih pet knjig kot redne publikacije za letno članarino Din 20-—:
1.	Koledar za leto 1930. (Str. 176.)
2.	Slov. večernice, 82. zv. (Povest Iv. Zorca: Domačija ob Temenici.) (Str. 112.)
3.	Slavko Savinšek: Grče, povest. (Str. 120.)
4.	Dr. Mal Jos.: Zgodovina slov. na* roda, 8. zv. (Str. 144.)
5.	Dr. Kovačič Fr.: Življenje svetni* kov, 6. zv. (Str. 112.)
Vsako leto izda družba proti dopla* čilu še izredne publikacije in je izdala v preteklem letu sledečih pet knjig:
1.	Dr. Ušeničnik Aleš: Knjiga o živ* ljenju. (Str. 208.)
2.	Dr. Jehart Anton: Iz Kaire v Bag* dad, II. del. (Str. 208.)
3.	Dr. J. Ev. Krek: Zbrani spisi, 2. snopič. (Str. 192.)
4.	V. Riha*Bradač: Palček. (Str. 120.)
5.	Pristov Janez D. J.: Molitvenik. (Str. 320.)
Letos obhaja družba sv. Mohorja 701etnico obstoja in plodonosnega delo* vanja na književnem in kulturnem polju med slovenskim narodom. V ta namen bo izdala družba med svoje člane ne pet.
ampak šest knjig za Din 20-— kot redne publikacije in pet knjig kot izredne proti doplačilu.
SLOVENSKA MATICA.
Po vzgledu Matic na jugu (Srbska M. v Novem Sadu, Ilirska M. pozneje M. Hrvatska v Zagrebu) in na severu (v Pragi) je dolgo vodila slovenske rodo* ljube misel in iskrena želja ustanoviti svojo slovensko Matico. Ob proslavi tisočletnice slovanskih apostolov sv. Ci* rila in Metoda 1. 1863. je dr. Lovro To* man izrazil željo, naj se ustanovi slo* venska Matica slovanskim začetnikom književnosti v spomin. Toda tudi ta Tomanova želja bi ostala le želja, da se niso oglasili bratje z naše severne meje. Na pobudo Einšpielerja za Koroško ter dr. Serneca in Terstenjaka za Štajersko se je ustanovil v Ljubljani nekak pri* pravljalni odbor, ki naj pripravi vse potrebno za ustanovitev »Matice Sloven* ske«. Pravno je začela obstojati od leta 1864. z namenom izdajati slovstvene, znanstvene in potrebne šolske knjige. Dočim je bil namen Mohorjeve družbe izdajati dela. ki naj bodo dostopna in razumljiva preprostemu ljudstvu, je bila Slovenska Matica ustanovljena pred* vsem kot književno*znanstveno društvo za slovensko izobraženstvo. V teku let si je prizadevala, da seznani Slovence z njih zemljo, zgodovino in narodno dušo. Pripravljala je izdajo zemljevida slovenskega ozemlja ter začela priobče* vati zemljepisno*zgodovinske spise slo* venskih dežel pod imenom »Slovenska zemlja« in narodno poezijo pod imenom »Slovenske narodne pesmi«.
Pri vsem tem velikem narodno«kul« turnem delu jo je zadela svetovna vojna. Delovanje Slovenske Matice je bilo pre« kinjeno, nad njo je zagospodoval nem« ško«nacijonalni avstrijski sekvester in zasegel vse premoženje. Po preobratu, ki je sicer ustvaril lastno narodno državo, je bila na drugi strani odtrgana tretjina slovenskega naroda od celote. Ta nesreča v zvezi z drugimi povojnimi razmerami in posledicami, ko je duševno razbito in gospodarsko oslabljeno izo« braženstvo izgubljalo možnost in smisel za umetniško«znanstvene vrednote, jc imela zle posledice tudi za Slovensko Matico.
Kot kulturno«znanstvena ustanova za izobraženstvo je štela Slovenska Ma« tica prvo leto svojega obstoja komaj 712 članov. Z leti je članstvo dokaj lepo napredovalo. Ob prvi desetletnici svo« jega obstoja je štela že 2194 članov, ob dvajsetletnici nekaj mani, dočim je bilo za petdesetletnico njeno delovanje ustav« Ijeno (svetovna vojna!). Deklaracijsko gibanje, narodno prebujenje in osvobo« jenje je tudi glede članstva vplivalo zelo ugodno. Zanimivo in značilno je, da je Slovenska Matica baš 1. 1919. dosegla višek članstva, skoraj 4000.
V preteklem letu je Slovenska Ma« tica štela 3550 članov in je razdelila med nje za članarino letnih Din 50-— sledeče štiri knjige kot redno izdanje:
1.	Dr. Izidor Cankar: Zgodovina li« kovne umetnosti III. del. (Str. 76.)
2.	Dr. Fr. Kidrič: Zgodovina sloven« skega slovstva. (Str. 136.)
3.	Kevmont«Glonar: Kmetje, I. zve« zek: Jesen. (Str. 257.)
4.	Fr. Bevk: V zablodah. (Str. 223.)
SLOVENSKA ŠOLSKA MATICA.
Leta 1900. je bila v Ljubljani usta« novljena pedagoško kulturna družba Slovenska Šolska Matica. Namen ji je nuditi slovenskim šolnikom in vsem, ki so zainteresirani na vzgoji naše mladine, vsako leto poleg Letopisa, ki se od leta 1920. dalje imenuje Pedagoški zbor« nik, še druga pedagoško«didaktična dela in na ta način pripomoči slovenskim vzgojiteljem do širše strokovne na« obrazbe in temeljite j šega spoznavanja vzgojnih in kulturnih smeri pri nas in drugod. Ustanovitev te prepotrebne družbe je tem bolj hvale vredna, ker nismo imeli Slovenci do tedaj skoraj nič lastnih del v tej stroki in smo se morali opirati na druge narode.
Ustanovitelj in duša vsega gibanja je bil zaslužni slovenski šolnik in vzgo« jeslovni pisatelj ravnatelj Henrik Schrei« ner, ki je bil tudi dolgo vrsto let Matičin predsednik. Njemu so marljivo stali ob strani še znani šolniki in prosvetni de« lavci: Viktor Bežek, Fran Hubad in dr. Jan. Bezjak iz vrst srednješolskega ter Fran Gaberšek, Jak. Dimnik in drugi od ljudskošolskega učiteljstva.
Članov je štela Slovenska Šolska Matica prvo leto 825, ob prvem deset« letju 1792, ob drugem okoli 2000 in iz« daja med svoje člane strokovne publi« kacije. Radi obče nestalnih in neurejenih razmer med svetovno vojno je tudi Ma« tica prenehala za več let z delovanjem. Pač pa je pričela z obnovljenim delo«
vanjem po preobratu, ko so se razmere nekoliko ustalile, posebno pa še, ko je bila ustanovljena univerza v Ljubljani in na filozofski fakulteti stolica za peda* gogiko. — Urednik Zbornika in knjig je profesor Gustav Šilih.
V	letu 1929. je štela Slovenska Šob ska Matica 2817 članov in jc razdelila med nje proti letni članarini Din 30-— sledeče knjige:
1.	Pedagoški zbornik XXV. zvezek. (Str. 270.)
2.	Dr. K. Ozvald: Duševna rast otro* ka in mladostnika. (Str. 136.)
3.	Leon Pibrovec: Osnovni razred v luči sedanjih vzgojno*didaktienih načel. (Str. 192.)
GORIŠKA MATICA.
V	letu 1918./1919. — po prevratu — jc bil velik del našega naroda nasilno odtrgan od slovenske grude. Poleg tega je ravno v onem delu, ki nam je bil od* vzet, divjala najhujša vojna furija in mnogo uničila. Marsikje je bilo treba začeti popolnoma nanovo graditi Tako tudi v kulturnem oziru. Želji po knjigi, ki se je tedaj pojavila, je bilo treba ugo* diti. Domače in društvene knjižnice so bile uničene, knjižnih zalog ni bilo več. Meja je bila zaprta, neprikladnost na* ročanja in nestalne valutne razmere so prisilile brate v Primorju, da so jeli misliti na osamosvojitev na književnem polju. Poleg tega tudi kulturno življenje naših v Primorju ni imelo z večjim de* lom našega naroda skoraj nič več skup* nega: eni pod tujim jarmom — drugi svobodni. Nova knjiga je začela utirati pot v Primorju.
Že od prvih početkov sem je bilo eno najvažnejših založništev na Primor* skem »Narodna tiskarna« v Gorici, po* sebno radi tega, ker sta iz njenih teme* Ijev vzrastli dve drugi književni pod* jetji, namreč »Goriška Matica« in »Na* rodna knjigarna«. »Narodna tiskarna« se jc po prevratu takoj znašla v novem položaju in začela izdajati knjige. Žc leta 1919. je izdala »Narodna tiskarna« Koledar za leto 1920., ki je bil idejni predhodnik Goriške Matice. Drugo leto je izdala poleg Koledarja že eno knjigo, naslednje leto že dve knjigi in Koledar. Tega leta (1921.) si je tudi nadela for* melni naslov »Goriška Matica«, a last* niča je bila še vedno »Narodna tiskarna« in sicer vse do leta 1925. Šele leta 1925. se je to književno podjetje postavilo na lastne noge in se spremenilo v samo* stoj no književno zadrugo z istim našlo* vom. Od leta 1922. do 1926. je izdajala Goriška Matica poleg Koledarja še po tri druge knjige, a leta 1926. je povečala izdajo rednih knjig še za eno knjigo in si osvojila nekak sistem in program v urejevanju in izdajanju knjig. Poleg Ko* ledarja vsebuje ena knjiga povest, druga knjiga je poučno*znanstvena, tretja po* učno*zabavna, a četrta knjiga je za ml a* dino. Poleg knjig redne izdaje izdaja Goriška Matica tudi izredne publikacije proti doplačilu.
LIrednik Koledarja in knjig je bil od začetka do leta 1925. dr. Andrej Pav* lica, nato Feigel Damir in potem pisatelj France Bevk, ki je še sedaj.
V preteklem letu je izdala Goriška Matica proti članarini Din 28-— med svoje člane sledeče redne publikacije:
1.	Koledar Goriške Matice za leto 1930. (Str. 112.)
2.	Slavko Slavec: Čigava si? Povest. (Str. 162.)
3.	Dr. Josip Potrata: Zdravje in bo* lezen v domači hiši, III. del. (Str. 144.)
4.	Ciril Drekonja: Pod domačim krovom. (Str. 128.)
5.	Nande Vrbnjakov: Slike iz pri* rode. (Str. 96.)
ter izredni publikaciji proti doplačilu:
1.	France Bevk: Umirajoči Bog Tri* glav. (Str. 172.)
2.	Gizela Majeva: Vzorna gospo* din j a. (Str. 184.)
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA.
Po prevratu je izgubila družba sv. Mohorja v Celovcu, ozir. na Prevaljah mnogo svojih članov s Primorskega. Tu* di poizkus, prisvojiti si Goriško Matico kot eno in edino književno družbo za vse Primorje, ki naj bi obenem nado* mestovala staro in dobro znano Mohor* jevo družbo, se ni obnesel. Poleg tega pa je bil dotok knjig iz osvobojenega dela naše države v Primorju radi nestal* nih valutnih razmer zelo otežkočen. Tudi pri naročanju kakor tudi pri poši* ljanju knjig so se jele pojavljati razne neprilike; da, italijanska prenapetost sega celo tako daleč, da n. pr. italijan* ske pošte redno zavračajo vsakršno po* šiljanje knjig, časopisov in revij. Tudi knjige družbe sv. Mohorja v Celju, me* sečnik Mladika i. dr. se zde italijanskim mogotcem prenevarne ter niti te niso dosegle pri njih milosti, ampak jih že nekaj let sem zavračajo ali pa celo za* plenjajo.
Zato so naši rojaki v Primorju segli po samopomoči. Kakor korenini Go* riška Matica s svojimi početki v »Na* rodni tiskarni« v Gorici in se je od te* daj in iz skromnih početkov razvila v lepo samostojno književno podjetje, ravno tako ima tudi Goriška Mohorjeva družba svoje početke in zaščitnike v »Katoliškem tiskovnem društvu« v Go* rici. To društvo je svojčas izdajalo dru* žinski list »Mladiko«, dočim izdajanju in zalaganju knjig ni posvečalo tolike pažnje. V letu 1923. je izdalo skromen »Ljudski koledar«, ki ga je uredil Stanko Stanič. Ta koledar je bil nekaka pred* straža baš tedaj se snujoče Goriške Mo* horjeve družbe. Duhovništvo in krog krščansko*socijalno usmerjenih hiteli* gentov je po vzorcu Mohorjeve družbe ustanovil Goriško Mohorjevo družbo, ne toliko radi konkurence Goriški Matici, ampak zgolj iz kulturne potrebe. Usta* novitev te družbe je gotovo pripomogla tudi v to, da so postale izdaje obeh knji* ževnih družb vsebinsko in oblikovno boljše, ne glede na to, da se knjige ti* skajo v večji množini. Že takoj nasled* nje leto (1924.) je izdala Goriška Mo* horjeva družba Štiri knjige, in sicer bo* gato opremljen »Koledar za leto 1925.«, ki ga je uredil V. Bele, ter tri druge knjige. Od tedaj redno izdaja Goriška Mohorjeva družba poleg Koledarja še po tri druge knjige kot redne izdaje, poleg tega pa izdaja tudi izredne publi* kacije proti doplačilu. —• V preteklem letuje izdala Goriška Mohorjeva družba med svoje člane proti letni članarini Din 30-—■ sledeče redne publikacije:
1.	Koledar Goriške Mohorjeve druž* be za leto 1930. (Str. 160.)
2.	Sienkiewiez*Glonar: Quo vadiš, II. del. (Str. 290.)
3.	Ivan Trinko: Naši paglavci (mla* dinska knjiga). (Str. 100.)
4.	Ing. 1. Kustja: Travništvo. (Str. 102.)
ter izredno publikacijo proti doplačilu.
1. Vinko Vodopivec: Božji spevi (cerkvena pesmarica) (Str. 138.), ki ji je uvod in liturgično razlago napisal pro* fesor Filip Terčelj.
KMETIJSKA MATICA.
Nova — povojna — doba je zahte* vala novih ljudi in novega dela. Kmetsko gibanje se je po vojni začelo s podvo* jeno silo, to še tem bolj. ker je naša država pretežno agrarna. Z ustanovit* vi j o Kmetijske Tiskovne Zadruge leta 1924. so jeli misliti na predlog zadružnega nadzornika Miloša Štiblerja na to, da se osnuje književna družba, ki naj za malo članarino nudi našemu kmetske* mu ljudstvu gotovo število knjig iz raz* ličnih panog kmetijstva. Na ta način naj se poglobi in razširi strokovno znanje našega kmeta, seznanja naj se ga z idejnim in kulturnim gibanjem doma in v drugih državah. V posameznih delih naj se obdela vse kulturno življenje na* šega kmeta na eni in na drugi strani vse gospodarsko strokovno delovanje. V 1. 1925. je prišlo do ustanovitve knji* ževne družbe z naslovom Kmetijska Matica. Pri ustanovitvi so sodelovali poleg že omenjenega zadr. nadz. Miloša Štiblerja za povzdigo in napredek na«
šega kmeta vneti sotrudniki in bojev* niki še bivši minister Ivan Pucelj, Albin Prepeluh, Fran Trček i. dr. Še isto leto, ko je bila Kmetijska Matica ustanov* Ijena, je tudi izdala svoje letne publi* kacije in jih od tedaj (1925.) redno izdaja. Poleg rednih publikacij izdaja Kmetijska Matica tudi izredne publi* kacije proti doplačilu. V 1. 1929. je K me* tijska Matica štela okoli 3000 članov in je izdala za članarino letnih 30-— Din sledeče štiri knjige:
1.	Veliki koledar Kmetijske Matice za 1930. (Str. 116.)
2.	Ing. Josip Teržan: Kmetovalčev svetovalec. (Str. 122.)
3.	Maeterlink*J. VVester: Življenje čebel. (Str. 100.)
4.	Bunin I.*Preobraženskij: Ponočni pomenek, povest. (Str. 128.)
Izrednih publikacij v letu 1929. Kme* tijska Matica ni izdala.
VODNIKOVA DRUŽBA.
Že med svetovno vojno se je poro* dila ideja takratnemu v zaporih bivajo* čemu prvoboritelju svobodomiselno*na* prednih Slovencev dr. Gregorju Žer* javu, da bi se med Slovenci osnovala književna družba na narodno napred* nem programu, po vzgledu Mohorjeve družbe v Celovcu. To tem bolj, ker so se baš tedaj obetali za slovensko knjigo slabi časi, in ker so bili slovenski pisa* telji in književniki v najtežjih razmerah. Koliko rokopisov dobrih in lepih del je ležalo po predalih in miznicah ter za* man čakalo založnika. Pri vsem tem so
bili pa tudi honorarji j ako mali in nizki. Taka književna družba naj bi pripo« mogla pisateljem do boljšega materijal« nega položaja; dalje da pride čitajoče občinstvo do dobrih in cenenih knjig in da dobe dobra leposlovna dela založ« nika. Toda takratna nemško«nacijonalna napetost in po drugi strani, vlada, ki ni bila Slovencem in posebno še sloven« skemu kulturnemu gibanju nič kaj na« klonjena, sta preprečili načrte. — Bila je pač vojna.
Sedem let po vojni — leta 1926. — je prišlo do uresničenja tega načrta. Na pobudo dr. Gr. Žerjava in po prizade« vanju nekaterih njegovih somišljenikov in ožjih prijateljev (prof. dr. Lah, R. Pu« stoslemšek, prof. Breznik i. dr.) je bila osnovana v začetku 1. 1926. književna družba pod imenom: Vodnikova-družba. Že takoj prvo leto svojega obstoja je družba izdala štiri knjige 13.705 članom. Družba izdaja na leto proti članarini letnih Din 20-—• po štiri redne puhli« Racije. Izrednih publikacij ne izdaja. Urednik družbinih knjig in Koledarja je profesor dr. Pavel Karlin. Število član« stva je v teku let narasti o in v 1. 1929. je izdala Vodnikova družba med 19.111 članov sledeče štiri knjige:
1.	Vodnikova pratika — 1930. (Str.
128.)
2.	Juš Kozak: I.ectov grad, povest. (Str. 116.)
3.	Slavko Savinšek: Zgrešeni cilji. (Str. 120.)
4.	Dr. Ivan Lah: V boju za Jugo« slavijo, II. del. (Str. 128.)
BELO-MODRA KNJIŽNICA.
Leta 1901. je bilo ustanovljeno »Žen« sko telovadno društvo v Ljubljani«. Dru« štvo je v letu 1922. razširilo svoj prvotni namen v program za zdravje te« lesa, za lepoto duše in radost srca in si nadelo širši naslov: Telesno« kulturno društvo Atena. Društvo ima deset odsekov, med temi tudi Prosvetni odsek. Ob priliki 251etnice obstoja dru« štva je bila na predlog ge. M. Krofta osnovana založba z naslovom Belo« modra knjižnica, ki tvori nekak pod« odsek Prosvetnega odseka, a na dokaj široki in samostojni podlagi. Založba ima namen izdajati in zalagati poljudno zdravstveno, športno, mladinsko, gospo« dinjsko in leposlovno literaturo, pred« vsem duševne proizvode naših žena. Bodriti in podpirati hoče slovenske pi« sateljice in je v ta namen pridobila in združila že lepo število slovenskih kul« turnih delavk, kakor: prof. Virgler, Gra« seli, Mar. Grošelj i. dr. Od ustanovitve (1926.) do leta 1929. je Belo«modra knjiž« niča izdajala le izredne publikacije (po številu 8), dočim se je v letu 1929. pre« uredila v književno družbo, ki nudi za letno članarino Din 20-— svojim člani« cam po štiri knjige. Za leto 1929. je Belo«modra knjižnica razdelila med 3500 članic sledeče knjige kot redne pu= blikacije:
1.	Ljuba Prenner: Trojica, povest. (Str. 93.)
2.	Jezernikova M.: Medvedov Go« drnjavček. (Str. 142.)
3.	Mar. Grošljeva: Mladi rod za god. (Str. 62.)
4. Ljudm. Šlibar: Moderna ženska telesna vzgoja. (Str. 40.)
Pod okriljem tiskarne »Edinost« v Trstu je bila ustanovljena spomladi 1. 1927. književna družina »Luč« z na« menom, da izdaja po dvakrat na leto serijo treh knjig: eno izvirno slovensko povest, en prevod iz slovanske književ« nosti in poljudno«znanstveni zbornik »Luč« s članki o aktualnih vprašanjih Slovanov pod Italijo.
Prva serija knjig izide ob začetku vsakega leta kot »kolednice«, druga pa kot »kresnice« v drugi polovici leta. Urednik zbornika in knjig sploh je bil do konca 1. 1929. dr. Lovro Čermelj, z 1. 1930. pa je prevzel uredništvo pisa« telj France Bevk.
Do konca 1. 1929. je izdala književ« na družina »Luč« pet izvirnih slovenskih povesti, pet prevodov iz slovanskih lite« ratur in pet poljudno«znanstvenih zbor« nikov »Luč«.
V letu 1929. je izdala družina »Luč« sledeče knjige:
a)	kolednice:
1.	Damir Feigel: Na skrivnostnih tleh. (Str. 120.)
2.	J. M. Vazov«Fr. Bevk: Hadži Ahil in druge povesti. (Str. 104.)
3.	»Luč«, poljudno«znanstveni zbor« nik IV. (Str. 92.)
b)	kresnice:
1.	Fr. Bevk: Krivica. (Str. 136.)
2.	M. Kukučin = SI. Slavec: Mišo. (Str. 64.)
3.	»Luč«, poljudno«znanstveni zbor« nik V. (Str. 108.)
Kot izredna izdaja za 1. 1929. je izšla proti doplačilu povest Fr. Bevka: Muka gospe Vere. (Str. 104.)
Cena posameznim polletnim serijam je po L. 4-—, s poštnino v Italiji L. 4-50. Za naročnike v Jugoslaviji je naročnina okoli Din 20-— in zbira naročnino Jugo« slovanska Matica v Ljubljani.
MLADINSKA MATICA.
Tudi naša mladina ima svojo knji« ževno družbo »Mladinsko Matico«. — Slovensko učiteljstvo, ki je organizirano v UJU (Udruženje jugoslovanskega uči« teljstva), je potom svojih okrajnih uči« teljskih društev že ob začetku leta 1927. na svojih zborovanjih in na pobudo ne« katerih učiteljev«književnikov, Jos. Pa« horja, Vilka Mazija, Jos. Ribičiča, Fr. Roša i. dr. izrazilo željo po ustanovitvi književne družbe za mladino po vzgledu drugih slovenskih književnih družb. Učitelj stvo samo pa bo poskrbelo za agitacijo in nabiranje članov. V letu 1927. je bila ustanovljena Mladinska Matica pod okriljem UJU kot samosto« jen odsek in je že isto leto razpisala nagrade za najboljša vposlana mladin« ska dela.
Vsakoletni knjižni dar Mladinske Matice obsega štiri knjige (prvo leto tri) in izide v začetku junija za kres, zato »Kresnice«, in torej pred koncem šol« skega leta. V preteklem letu je štela Mladinska Matica okoli 19.500 članov in je razposlala med nje sledeče štiri knjige proti članarini Din 10-—, ki je v resnici malenkostna:
Odmevi III.
77
1.	Kresnice, letnik II. (Str. 80.)
2.	Tone Seliškar: Rudi, povest. (Str. 108.)
3.	Zmagoslav Pipan: Kako smo de* lali radio. (Str. 88.)
4.	Radivoj Rehar: Začarani krogi. (Str. 48.)
UMETNIŠKA MATICA.
Že po naslovu sodeč ni to nikakšna književna družba, ampak družba likov* no umetniškega značaja. Poleg likovnih umetnikov tako zvane mlajše struje so ji utrjali pot še nekateri mlajši literati, med njimi Bratko Kreft in Tone Seli* škar. Ustanovljena je bila leta 1928. in ima namen izdajati za nizko ceno letnih 24-— Din nekatere reprodukcije sloven* skih likovnih umetnikov. Omenjamo jo zato, ker je izdala za leto 1929. poleg dveh slik tudi književno delo, in sicer Tineta Kosa Monografijo z reprodukci* jami nekaterih njegovih del.
CANKARJEVA DRUŽBA.
Ob deseti obletnici smrti našega velikega pisatelja Ivana Cankarja so razmišljali mladi za socialni in kulturni napredek našega delavstva vneti možje Ciril Štukelj, Ivan Vuk, Tone Seliškar in drugi, na kakšen način bi najlepše ovekovečili spomin in ime klicarja bed* nih in ponižanih. Predlog, naj se osnuje Ivanu Cankarju v spomin književna družba, po njem imenovana Cankarjeva družba, so podprle in izvedle še delav* sko*strokovne in zadružne organizacije, predvsem še Delavska kulturna in telo* vadna zveza »Svoboda« za Jugoslavijo.
Pravno je začela družba obstojati v za* četku leta 1929. in je še isto leto izdala med svoje člane, ki jih je okoli 5000, proti letni članarini 20-— Din sledeče štiri knjige:
1.	Koledar 1930. (Str. 168.)
2.	Ang. Cerkvenik: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. (Str. 134.)
3.	J. London*Tone Seliškar: Mož z brazgotino in druge novele. (Str. 96.)
4.	Drag. Lončar: Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje. — Filip Uratnik: Prebivalstvo in gospo* darstvo Slovenije. (Str. 100.)
Cankarjeva družba ima v načrtu tudi izdajanje izrednih publikacij proti doplačilu poleg rednih, seveda: kakor hitro ji bo to finančno možno.
MODRA PTICA.
Po vzoru nemške Buchgemeinschaft v Berlinu in založniške družbe Nolit (Nova literatura) v Beogradu je bila po prizadevanju slovenskih književnikov Jos. Vidmarja in Žagarja v Ljubljani ustanovljena ob koncu leta 1929. založ* niška družba »Modra Ptica«. Namen temu založništvu je podpreti in razširiti potom dobre knjige predvsem domače (družinske!) knjižnice. Letna članarina je dokaj visoka Din 180-—, a je mišljeno odplačevanje v mesečnih obrokih po Din 15:—, kar se laže zmore. Za to članarino pa nudi založnica letno štiri knjige — prevode odličnih del svetovne književnosti — na lepem papirju in v okusni opremi. Knjige — redne publi* kacije — izhajajo četrtletno, dočim pre* jema vsak član poleg tega še ilustrirano
literarno«kulturno revijo mesečnik z enakim naslovom.
Družba šteje 2500 članov in je dne 1. decembra 1929. razposlala prvo knjigo, in sicer: Knut Hamsun: Blagoslov zemlje (str. 340) v prevodu Rudolfa Ivresala. Druga knjiga Antona Čehova: A n j u t a (str. 332) v prevodu Josipa Vidmarja je izšla ob začetku marca t. L, tretja: John Galsworthy: Temni
c v e t v prevodu Otona Župančiča izide začetek junija, in četrta: Maksim Gor« kij: Spomini na sodobnike v prevodu Juša Kozaka ob začetku sep« tembra t. 1.
Poleg rednih publikacij izdaja druž« ba tudi izredne proti doplačilu in je izšel pred kratkim prevod Knuta Ham« suna: Pan (str. 150) v prevodu Rudolfa Kresala.
Statistični pregled slovenskih književnih družb, njih. izdaj in članstva v letu 1929.
HA Ji <D H	Naziv in sedež književne družbe	Ustanovljena leta	Članarina letno Din	L. 1929. izdanih knjig		Skupno na koliko straneh		Število članstva	Skupno je razposlala med svoje člane knjig (samo redne izdaje I)
				red.| izr.		rednih	izrednih		
' 1.	Družba sv. Mohorja — Celje	1860.	20 —	5	5	656	1.054	53.405	267.025
2.	Slovenska Matica — Ljubljana	1864.	50--	4	—	692	-	3.550	14 200
3.	Slovenska Šolska Matica — Ljubljana	1900.	30"-	3	—	598	—	2.817	8.451
4.	Goriška Matica — Gorica	1919.	28"—	5	2	642	356		
5.	Goriška Mohorjeva družba — Gorica	1923	30"-	5	—	790	—		
6	Kmetijska Matica — Ljubljana	1925.	30-	4	-	466	—	3.000	12.000
7.	Vodnikova družba — Ljubljana	1926.	20-	4 4	—	592	—	19.111	76.444
8.	Belo-modra knjižnica — Ljubljana	1926.	20'-		—	338	—	3.500	14000
9.	Književna družina „Luč" — Trst	1927.	40-	6	1	624	104		
10.	Mladinska Matica — Ljubljana	1927.	10-	4		324	—	19.500	78.000
11.	Cankarjeva družba — Ljubljana	1929.	20--	4	—	498	—	5.000	20.000
12.	Založba Modra Ptica — Ljubljana	1929.	180--	4*	2	1.200	320	2.500	12.500
	Skupaj . .		478"-	52	10	7.320	1.834	112.383	502 620
* Za vsako knjigo povprečno 300 strani, dočim za izredni dve publikaciji povprečno po 160 strani.
19
2*
DRAGUTIN M. DOM J A NIČ, Zagreb:
DVE PROTULETNE.
V SENCI.
Nad njivom je oblak, vu senci je put, kak v tugi su lugi, nit tiče ni čut.
A sunca su željni trava i cvet plavo to nebo dalki je svet.
Ja rad bi ti smeha, kak sunca taj kraj, a ti si žalostna. II srdiš se kaj?
Kaj njiva je kriva, da skril ju je hlad? Pak kaj si ja morem, da imam te rad?!
V jutro su tiči se čudili, kak su to lepi se zbudili stari trnaci po selu: Imaju opravu belu.
Zvezde su z neba se drobile šume kak cvet su ih dobile. Noči pak senje te plave sad su fijolice z trave.
Jutro vse puno je radosti, sunca i sreče i mladosti. Srce mi v cvetu je hvoja: Senjal sem, da si ti moja!
m:
mir.A - KNEZ:
H. Smrekar: EX LIBRIS. Lesorez.
ENGELBERT G AN G L, Ljubljana:
GLEDALIŠČE.
Od neba do zemlje zastor visi. Skozenj hočejo hrepeneče oči, za njim se tajnost razpreda, snuje, molči... In ko se dvigne zavesa, kaj zazro pogledi?
Je li utešeno hrepenenje, je li umirjeno krvi kipenje, je li z besno silo prevar vržen človek v bedno življenje, ko mu razmelje nezgod vihar, kar zraslo je v pričakovanju, kar s samim seboj v vojevanju svetlih vzorov je otel iz vrtinca strasti in naslade, da kakor pomlad na livade na svojega življenja pot mimo pustinj in zmot sam cvetja je pripel? Odgovor v sebi nosi vsak!
Mrliči — ti naj bi govorili!
Kaj jih je zlomilo v moči žitja,
kaj jim je igralo v srcu tedaj,
ko se jc bližal hlad smrtnih peruti?
Dajte odgovor nam!
Je li življenje vredno imena,
ki ga ima?
Ali ni, kar je radosti tod,
samo krinka na licu resnice?
Prevara — omama — opojna pijača,
ki strašnejše misli zbudi,
ko jasni razum spet sklepa račun?
Ali pravica živi? ... Kje? ...
V pesti? — V besedi? — V ljubezni? ■—
Ali živi samo takrat,
ko se noč spusti
na trdo ležišče trpina,
nad blazino bogatina,
veljavnika, mogočneža — o, tista noč,
ki ji več jutra ni?
Kakor metulj, prej v zraku svoboden, ujet sedaj, z iglo prehoden,
trepeče od pekoče bolesti,
tako vsak v vihri na življenja cesti
drgeče ob ognju solz neizplakanih,
od ubeglih vzorov nedoeakanih,
plamen trpljenja v sebi goječ,
ko mu skozi srce gre meč
vseh žali in boli,
preboljenih nikoli,
ki brez broja bratov in sestra
stiskajo kot gigantova pest
do samih krvavih solza,
da se dviga klic obupa in tožba
tja gor do visokih zvezd! —
Nešteto nedolžnih živi,
ki jim nezgoda seka rane;
slabiča le nasilje zmane,
samo junak neupognjen stoji!
In če je telesu treba hrane,
naj duša le gladu je, trpi?
Ko v nas zadivjajo vihre besneče,
da srce ob temni misli trepeče
in zaželi si poslednjega dne,
tedaj se v nas spoznanje dvigne,
da mi je človek — človek ime,
in duh ponosni v višave švigne,
k solncu se gre svobodnemu gret,
pogrezne se v čarobni svet,
ki iz isker duha,
iz utripov srca
ustvarja ga bajno, razpleta
zdravnica blaga — prosveta,
enako vsem pravična, dobrotna,
darove deleč na vse strani;
nje moč iskrena, blagohotna
kot živ studenec žubori
po puščavi težav in bridkosti,
vkljub sirovosti in zlosti
iz sebe snujoč trajne plodove —
dokaz, da stare vse okove,
kar jakega v sebi iz sebe živi!
In ali nisem, ker sem, tudi zato, da mi v prsih uplahne jeza, da se mi olajša vsakdanjosti peza, ko se name ozre oko, od zvestobe užgano, tako mirno in vdano? Iz duhovitosti, lahkote srkam dobrote dovtipa in smeha, šale, zapletkov, ukan in zmotnjav, da mi kot hladeča uteha pomežikuje obraz norčav veselega glumea, ko kremplji usode plena iščejo v duši moji. A veseljak mi okroglo zagode, da v radosti razkošne napoji razprhnejo se ujedne ptice od mene v daljne strani, in bolečina storjene krivice v usmevu se razgubi...
Naj gledam zmago resnice! Če drugod ne, v igri živi! Naj gledam! Naj me igra uči, kako jeklo značaja, ostrina duha pot si brezobzirno ravna preko nasprotij in zaprek skozi skaloviti breg do tja, kamor hoče in mora! Naj gledam, kako plačilo napora skrito živi
v zavesti storjene dolžnosti;
naj gledam, kako je dela dosti
šele tedaj, ko stremi
za ideali ves širni krog ljudi,
ki vanj postavljen sem, njega člen in del,
ki bo vsak, ko neham, za mene začel,
ko ti me, zadnji dan, vsega oprosti!
In gledam naj, kako v ljubezni sladko srce se k srcu nagiblje tesno,
kako sladkost objema
dekliških rok njega razvnema,
ki mu je ona sen in resnica
in vsaka misel in vsa sreča,
po njem iz duše hrepeneča —
o, gledam naj, kako ljubezni maj
z rožami mladost prepleta,
kako je najlepšega, kar imel sem kdaj,
slika na odru in v duši razodeta!
Naj gledam! Naj zajemam iz vrelca
smelih načrtov, tihe sladkosti,
brez zavisti in zlosti
spoznanja kipeči napoj,
da ljubezni slast je bila delež moj,
ko nad mano vonjal je oni čas,
ko sem ljubil, ko sem bil ljubljen jaz!
Naj slutim, kako,
kar tajnega v duši ljubeči živi,
ne more doumeti uho,
ncizrazno samo drhti,
duši položeno v brezdanje dno!
Naj vidim in znam, da je človek tisti, ki — oborožen s plamenom duha — to more, kar hoče, to mora, kar zna, v odgovor lizunstvu in zavisti, od nemiru vzpodbujan in gnan izpopolnitve željan, razvija vseh svojih moči oblast za svojo pravico, za svojo čast!
Naj gledam, kako na tesnem prostoru
življenje veliko valovi,
kako odmaknjen vsak je odmoru,
v komur doživetje poganja rast;
naj vem, kako sem — od življenja zajet —
vsem enako pozvan:
darovati svoj um, izprožiti dlan,
ko od mene svoj delež hoče svet!
JANKO G LASER, Maribor:
ozadje cankarjeve črtice „pričakovanje
Od prvih dni julija do začetka oktobra 1898. je bival Ivan Cankar pri sestri, oziroma svaku v Pulju. V tem času je redno ■—• večinoma po dvakrat na teden — pisal obsežna pisma Anici Lušinovi v Ljubljani.
Odlomke iz teh pisem, ki so po« membni bodisi za Cankarja«pisatelja bodisi zanj kot človeka, sem priobčil v Ljubljanskem Zvonu 1926, 343—371. Čisto nepriobčeno je ostalo tam le eno, po časovnem redu 18. pismo, in sicer zato, ker ne vsebuje na videz ničesar, kar bi imelo pomen preko tistega prvot« nega, trenutnega namena, za katerega je bilo napisano.
Vendar je tudi to pismo zanimivo, če si ga ogledamo bliže in v zvezi z isto« časnim pisateljevim delom. Glasi se:
Draga moja Anica!
Kako dolgo ni odgovora od Tebe! Pričakoval sem ga včeraj ves dan in danes, — toda nič, od nikoder nič! — Naposled sem pričel misliti, kaj sem Ti pisal v svojem zadnjem pismu, — • če ni bilo morda v njem kaj tacega, kar bi Te žalilo; a nisem se mogel domisliti ni« česar. Zdaj pa se mi je pričelo nekako zdeti, da sem ob koncu svojega lista zmešal dneve, — za boga, jaz ne vem, kedaj je nedelja in kedaj je četrtek! Natanko se ne vem spominjati, kedaj sem rekel, da pričakujem Tvojega pisma, a sanja se mi, da sem se zmotil. Ako je to res, — kaj nisi takoj videla,
Anica, da je bila to samo pomota; kaj imaš toliko trdosrčnosti, da me kaznu« ješ za to zmoto s takim pričakovanjem in trpljenjem? — Ali ne veš, kako se vselej veselim Tvojega pisma, ker me vsaj nekoliko tolaži za Tvojo odsotnost in mi daje vero, da nisi pozabila name?
Toda prišlo mi je na misel tudi mnogo druzega. Da bi ne vedela, kako si želim Tvojega pisma, tega si ne mo= rem predstavljati, zakaj Ti veš, Anica, kako Te ljubim. Torej mora biti drug vzrok, — a kje je ta vzrok? ... Jaz Ti nočem pripovedovati, kaj vse mi je sinoči prihajalo na pamet: — da me ne ljubiš več, da si pozabila name, da je prišel bogve odkod kdo drugi; ali v naj« ugodnejšem slučaju: — da si se naveli« čala pisati, da so se Ti začeli zdeti moji listi dolgočasni, da mi hočeš s tem od« lašanjem povedati, da je vse končano,— in tako dalje, zmirom bolj grenko in mučno... Kdor tako misli, ve le sam, koliko trpi, drugi tega ne more razumeti. In ko bi bilo vse to resnično, ko bi bil [popravljeno iz bilo] prepričan o vsem, —• ne bilo bi tako hudo, zakaj stvar bi bila jasna in vedel bi. kaj imam sto« riti... Ne, pri vsem je bilo najmučneje, da sem Te dolžil in da sem Te ob jed« nem prosil odpuščanja; zakaj na dnu duše sem čutil dobro, da je vse sama domišljija, da ne more in ne sme biti na vsem niti sledu resnice. Zakaj vzrok je vendar tako malenkosten, da bi Ti ne smel očitati niti besedice. Tvoje pismo
se je zamudilo za en dan. Kaj ni mo* goče, da Te je oviralo kaj druzega; tu je lahko tisoč stvarij, ki pridejo vmes. In naposled, — kaj ni sploh čudno, da si bila Ti tako ljubezniva in si me |iz prvotnega: mi] doslej vselej tako naglo osrečila z odgovorom? To je vse, — jaz sem bil razvajen. Da, in tu je ravno. Jaz bi ne bil gotovo prav nič vznemir* jen, ko bi se bilo to tudi kdaj prej zgo* dilo; vse [prečrtano: se] je samo zato, ker sem se varal v svojem pričakovanju. Kadar vem, da pride Tvoje pismo, Anica, spomnim se na to že takoj rano in potem se združuje z vsemi mojimi deli neko sladko pričakovanje, dokler ne pride popoldne Tvoj list. V pone* deljek še nisem upal; mislil sem, da ga dobim v torek zjutraj na posteljo, a bilo ni ničesar. Postal sem nervozen a to* lažil sem se: »Čemu bi tako hitela?... Recimo, v nedeljo popoldne je prejela moje pismo; takrat ni mogla pisati. Tedaj drugi dan... čez dan ji je bilo morda težko in pisala je šele zvečer; torej list pride danes popoldne . ..« To je bilo včeraj. Preživel sem dolgočasen večer in nič se mi ni ljubilo. Kaj sem premišljeval, to sem Ti povedal in zne* biti se nisem mogel teh žalostnih mislij; vrnile so se k meni danes ravno tako mučne in težke in jaz se jim ne morem braniti... In Ti boš morda rekla, Anica: »Kakšen človek je to... brezobziren; če ne dobi odgovora takoj prvi dan, že je ves iz sebe ... a njemu ni prav, če se mu očita najmanjša malenkost.« Da, Anica, to je vse čisto res, jaz sem velik grešnik in vem, da ni nobenega odpu* ščanja za to mojo brezobzirnost. . . Ali
Ti ni že žal svoje ljubezni, Anica? Ah, oprosti mi, saj jaz sam ne vem. kaj mislim in kaj pišem. Jaz vem samo to, da Te ljubim in da sem Te s svojo pre* veliko ljubeznijo že tisočkrat žalil. Jaz se tako bojim za svojo srečo, da me vznemiri že najlahnejša senca, ki bi jo mogla zatemniti. Čisto prepričan sem, da se Ti bo zdela neumna moja vzne* mirjenost, da se boš čutila razžaljeno, ker si mislim kaj tacega, kakor sem Ti pisal. A jaz si ne morem pomagati. Imej sočutje in oprosti mi.
Zakaj nazadnje more biti resnica vendar samo to, da nisi pozabila name in da me še vedno nekoliko ljubiš. Reci mi to v svojem prihodnjem pismu, Ani* ca moja; ko bi si ne mislil tega, jaz ne vem, kaj bi moral početi v obupnosti. Kakšno življenje bi imel potem še pred sabo? Življenje brez Tebe si ne maram predstavljati, jaz bi ga ne mogel nositi, j
In povej mi v svojem listu tudi čisto natančno, zakaj se je Tvoj odgovor ta* ko zamudil. Prepričan sem, da je bila kakšna neznatna malenkost, ki Te je ovirala; morda celo moja opomnja, da pričakujem Tvojega pisma šele v petek —- ali ne vem, kako sem bil zapisal. Toda še enkrat — kako si mogla misliti, da je to resnica? Jaz, ki se ne veselim tukaj ničesar druzega kakor Tvojih pi* sem. Anica! — In dušica moja, srce mo* je, Ti si nikar ne misli, da se zaradi te* ga morda hudujem nad Tabo; jaz čutim sam, da ni lepo, če Ti očitam, zakaj mi ne odpišeš in da zahtevam preveč od Tebe. A pisal sem Ti to samo zato, ker nisem mogel drugače in ker me je vzne* mirjalo preveč neprijetnih mislij ..,
Ravno danes mi je pisal nekdo iz Ljubljane, da Te vidi večkrat, kako hi* tiš z dunajske ceste dol po »zvezdi«; jaz ne vem, ali Te res pozna ali se samo moti... In pri tem mi je prišlo na mi* sel: »Ta tepec, ki se zanima zate le po* vršno, ki Te morda komaj pozna — ta človek pravi, da Te vidi skoro vsak dan —• in jaz moram čakati, kedaj se vrnem,
—	tu v tem neizmerno pustem kraju — na pol pozabljen in le s toliko srečo, kolikor jo uživam iz Tvojih pisem. Ali ni to krivica usode?
No, samo še nekaj dnij! —
Torej Anica — Anica, angelček moj
—	hitro končaj to moje nestrpno pri* čakovanje; usmili se ubozega pesnika, ki Te ljubi in hrepeni po Tebi z vso močjo svoje duše. Četudi je nestrpen, četudi Te žali vsak hip, vendar imej sočutje z njim, zakaj vse to Ti povrne s toliko
_ gorkejšo ljubeznijo. Da, vse to bi lahko zamolčal — a potem bi Te ne ljubil; kako bi Te mogel ljubiti, če bi Ti (pr* votno: Te) ne pisal vsega, kar je v mo* jem srcu? ako bi hranil zase. bolelo bi tem hujše... Ah, kako je to čudovito: jaz trpim, a vem ob jednem. da je po* polnoma nepotrebno to trpljenje — da me Ti ljubiš, kakor si me ljubila prej in da si mi zvesta, Anica!... A povej mi, da se ni spremenilo ničesar, da si Ti zmirom še moja Anica; jaz nečem biti ljubosumen, — sam sem Ti sveto* val. da se ne ogibaj nikogar, če se Ti ne zdi potrebno... A glej. morda sem Te bil v svojem zadnjem pismu razžalil ravno s tem, ko sem zapisal, da »mu do* voli vse, — samo ne poljuba«. Treba je, da Ti razlagam, kako sem to mislil: do*
voli mu, da Ti govori o ljubezni, — saj to ni ničesar neprijetnega in naposled bi Te lahko celo zabavalo. A da mu druzega ne boš dovolila, — tega niti sve* tovati ni bilo treba ...
Toda vse to se bo videlo, kadar do* bim Tvoje pismo; pričakoval sem ga včeraj in danes in pričakoval ga bom jutri. Jaz upam, da naposled pride, — a zdaj se ga že skoro bojim. Sam bog vedi, kako in kedaj sem Te razžalil. Ali preveč huda ne boš, Anica in naposled mi oprostiš kljub vsemu . .. Obljubi mi. Anica! —
Torej za zdaj dovolj. Več in kaj lepšega Ti ne morem pisati — ker ni* mam Tvojega pisma in ne vem kaj se je zgodilo. A če prejmeš ta moj list prej, kakor mi odpišeš, tedaj Te prosim, bodi tako ljubezniva in odgovori mi kakor hitro moreš. Anica, stori to; jaz sem že ves iz sebe od samega pričakovanja. In piši mi veliko!
Pozdravlja Te iskreno in poljublja Tvoj ljubeči Te
Ivan m. p. PS. — Pozdrav gdč. sestri! — To* rej Anica, takoj, ako Ti je le mogoče! Če ne več. vsaj par besed, da ne bom ugibal, kaj je moglo priti med najino ljubezen; naposled bi si začel predstav* ljati bogve kaj! —
Še en poljub na Tvoje ustnice! —
Ivan m. p. Pismo je brez datuma, oddano pa je bilo, kakor priča pečat na ovitku, 7. sept. 1898 popoldne. Položaj, iz katerega je nastalo, je razviden iz pisma samega, pojasnjujejo pa ga tudi pisma, pisana
neposredno pred in za njim. V pismih 31. avgusta in 3. septembra razlaga Can* kar Anici svoje prejšnje »ljubezni«, o katerih je nekaj zvedela in postala lju* bosumna, obenem pa slišimo tudi, da je dobila Anica »jako navdušenega čestib ca«: torej obojestranski dvom, negoto* vost, sumničenje. Pismo, ki ga je v tem razpoloženju napisal Cankar 3. sept., se je Anici zdelo hladno; kakor sam pojas* njuje en teden pozneje, je bilo to zato, ker je pisal v kavarni, kjer ni imel miru. Ob koncu tega pisma čitamo za nadaljnjo korespondenco sledečo napoved: »Mojc pismo dobiš jutri zjutraj, —• v petek po* poldne bodem že pričakoval odgovora nanj, —• in v nedeljo boš torej prejela moj prihodnji list.« Ta nedolžni stavek je povzročil, da je njuno dopisovanje in njuna ljubezen že teden dni pri* šla iz reda. »Jutri zjutraj« (4. sept.) je bila nedelja —• Cankar je torej v resnici pričakoval odgovor kakor običajno že v torek; Anica pa se je, užaljena, držala roka, ki ji ga je on pomotoma dal v svojem pismu. Tako je Cankar zastonj čakal v torek, zastonj tudi v sredo. Iz tega nestrpnega, vedno bolj se stopnju* jočega pričakovanja je nastalo zgoraj priobčeno pismo, napisano 7. sept., to je v sredo, popoldne. Še preden pa je Anica to pismo dobila, mu je pisala sa* ma, in sicer ironično, »da se nadeja nje* govega pisma čez par let«. Na to je na* pisal Cankar nedatiran odgovor, ki tako po vsebini kakor tudi po pisavi kaže skrajno razburjenost. Tik za tem pa je dobil novo Aničino pismo (odgovor na pismo 7. sept.), iz katerega je razvidel, da je vse razburjanje bilo nepotrebno in
neosnovano, samo posledica malenkost* nega nesporazumi jenja, ker se je zmotil v navedbi dneva. S pismom 10. sept. je še enkrat analiziral vso zadevo ter jo skušal pojasniti in se opravičiti . ..
Jedro in osnovna oblika vsega kom* pleksa čustev, ki jih je izzvala v pesni* kovi notranjosti ta epizodica, je bilo pričakovanje. To doživetje bolest* no stopnjevanega pričakovanja je našlo izraz tudi v Cankarjevem literarnem delu: ni dvoma, da je iz tega doživetja nastala črtica »Pričakovanje«, ki je pod psevdonimom Ivan Gradar izšla v Slo* vencu 22. sept. 1898. torej približno 14 dni pozneje, ko je pesnik stvar doživel. Motiv je točno posnet po življenju: pes* nik pričakuje pismonošo s skrajno ne* strpnostjo, kakor pričajo takoj prvi stavki črtice: »Ni je na svetu grozovi* tej še stvari od pričakovanja. Ta neznos* ni čut ovlada človeka tako popolnoma, da nima več smisla za ničesar, — da mu zastane pamet in razsodnost, da so ner* vozne roke nesposobne za vsako delo. —- skratka, vživi se polagoma v neko megleno, polblazno stanje ...« Ko mu pismonoša ničesar ne prinese, se strt in uničen zgrudi na posteljo . . .
Skoraj se zdi, kakor da je Cankar s črtico še enkrat hotel izpregovoriti o stvari — Anici': da ponovno pojasni in opraviči svojo nestrpnost. —•
Tako dogodek, ki ga priobčeno pis* mo prikazuje, kakor tudi njegov lite* rarni refleks sta sama na sebi sicer ma* lo pomembna; omembe vredna pa se mi zdita kot zanimiv prispevek k vpraša* nju, kako se pri Cankarju pesnikovo de* lo prepleta z življenjem.
Mira Pregelj\: DEKLE.
CVETKO GOLAR, Ljutomer:
vojak in deklica.
Ko smo izstopili na Proseku, vsi stepeni, neprespani in umazani od dol* ge vožnje v tovornih vozovih, ki so nas privlekli iz gornje*štajerskega gnezda, nas je objela burja, mrzla in ostra, da smo se zavijali v svoje koprive in si nabijali na glave rjave kape. Ker nismo vedeli kam, smo postajali na kolodvoru, premetavali nahrbtnike in čakali, da nas odvedejo na menažo. Bili smo se* stradani, dolgočasni in samemu sebi v napoto in nadlego. Pripeljalo se nas je kakih trideset voz, ki so nas nabrali in zbobnali skupaj od vseh vetrov in re* gimentov. Večina so bili kmetje, hlapci in gospodarji, nekaj delavcev, rudarjev in pisarjev. Znan nisem bil z nikomur, le po govorici sem poznal dva Tolmin* ca. V presledkih se je zaslišalo odda* ljeno bobnenje. Nekdo je nad nami za* kričal, in naložili smo si nahrbtnike ter stopili v vrste. Šli smo v vas, se ustavili med hišami in zopet čakali. Naslanjal sem se na strohnel plot in gledal močno, zarjavelo žensko, ki je na gredici ko* pala in sadila. Vprašala me je, kam smo namenjeni. Zmajal sem z rameni.
»Vrag ve!«
Okoli poldneva so nas gnali naprej.
Na široko dvorišče smo šli, mimo drvarnic pred kuhinjo, in tam je dobil vsak šalo prepečenca in dve konzervi. Začel sem gruditi, in že smo bili na cesti, na prašni in dolgočasni, ko sem se ozrl okrog sebe. Strjeno blato se je razlezlo na obeh straneh, rjava zemlja,
peščena in kamnita se je vzdigovala na levici, na drugo stran pa se je svet ni* žal in tam so stale zapuščene barake, skladanice lesa, na progi pokvarjeni železniški vozovi, razbiti vozički, zlom* ljena kolesa, zarjaveli topovi z dol* gimi cevmi, kakor bi trobili sodnemu dnevu. Hodili smo po prahu in kame* nju. Včasih je nekdo zabrlizgal na pi* ščalko in polegli smo po trdi ruši med kamenjem.
Sredi pota nas je došla noč, in ustavili smo se sredi zapuščene kraške vasi. Kmetov nisem videl, vsaj ne spo* minjam se niti enega. Legli smo po hi* šah na tla, po deset mož, v prazne hle* ve in skednje in svisli jih je šlo po dvajset. Ko smo se zjutraj vzdignili stepeni kot zvečer, sitni in slabe volje, smo zopet čakali. Ves dan smo pošto* pali okoli voglov, dolbli smo konzerve in grizli komis. Ko se je dan nagnil, se je zopet od nekod zaslišala piščal. Po* iskali smo nahrbtnike in stopili v vrste. Takrat sem ga prvič zagledal. Postavil se je zraven mene, in sva korakala skupaj. Bil je tak, da ga nisi mogel zgrešiti, ako si ga enkrat videl, in meni se je zdelo čudno, da mi ni bil že po* prej padel v oči. Dolg in koščen je sto* pal z velikimi in nerodnimi koraki, z enim očesom je gledal po strani, in zdelo se mi je, da me hoče z njim pre* bosti. Rjava in upadla lica so govorila o bednem življenju vojaškega trpina, ki so ga premetavali po taboriščih. Bil
je pravi tip delavca v obnošeni vojaški suknji, z okroglo kapo nad izoranim čelom. Ostrmel sem nad njim in bil mi je tuj in neznan, dasi sva korakala drug poleg drugega.
»No, ali ste vi?« sem ga pozdravil.
»Kaj neki zdajle doma delajo?« je izpregovoril, ne meneč se za moje vprašanje. Takoj sem ga spoznal po govorici za dolenjskega kmeta in izpre« gledal sem vse njegove razmere. Kako težko je bilo slovo od žene in otrok in zakajene revne bajte, da še zdaj po mesecih misli samo na tisto ubogo ped zemlje, ki jo je zapustil. Pogledal sem ga, in čudno rosno je sijalo tisto oko, ki je prej tako srepo streljalo vame.
»Kje ste pa hodili?«
»Oh, kako nerad, pa sem moral! Kaj ti, ki si mlad, jaz imam pa otroke.«
Zopet je odgovarjal samemu sebi, a zvedel sem veliko hitreje in več od njega, kakor bi ga vpraševal. In hipo« ma mi je bil čisto blizu, kakor da se že poznava leta in leta.
»Ali ste že dolgo notri?«
»Tisti torek sem se odpeljal, ko so zvonove dol vrgli. Meni je bilo pa bolj lehko; sem mislil, ako morajo še zvo« novi, pa bi ti ne!« Gledal je v stran in govoril sam s seboj. Ni se menil ne za« me, ne za nikogar, včasi je potegnil težki nahrbtnik na rame in je udaril z okovanimi črevlji po kamenju.
»Ali imate ženo?«
»Vse imam, oh, ženo pa dva fanta, pa Minico. Saj so še majhni, hvala Bo« gu! O, teh pa iže ne bo našla vojska. Mene pa je, in tako sem v hribih. Skrit
sem za lesom, pa so me iztaknili. In star sem. Zato so mi dali lopato.«
Z grenkim nasmehom je spremljal svoje misli in skoro se je na glas zare« žal, ko je dejal:
»Brez mene pa le ne morejo izpe« ijati vojske!«
Tudi meni se je dobro zdelo, bolj krepko sva kresala po skalah. Mračilo se je že, in zdelo se mi je prav in bil sem brez strahu. Vedel sem, da je ne« kje tista deska, kjer bom nocoj počival. Tudi moj tovariš je bil najbrže istih misli. Stresal je z glavo in včasi je za« mahnil z roko, kot bi preganjal skrbi. Šli smo vrag vedi kod! Zdaj je zarjulo včasih že čisto blizu, in tovariš me je pogledal in pokimal z glavo.
»To je štuk, smo že tam!«
Šli smo še skozi dve ali tri vasi, ki so bile v temi. Skozi nobeno okno ni gledala prijazna luč in ni bilo slišati glasu. Rjulo je v presledkih v grmovju in za skalami. Ogenj je bruhal v noč, in potresala se je zemlja. Prišli smo do razrušene vasi. Zidovje je bilo razva« lieno in v stenah so zijale velike od« prtine. Nihče ni črhnil, in hitro je sto« pal mož za možem. Bilo mi je vroče, odpel sem suknjo in gledal, kakor da je to najbolj važno, pod noge tovarišu, kdaj se mu zakreše iskra pod peto. Za« vili smo v gozd mimo hrastov, ki so stali brez glav ob poti. Cesta je bila široka in čevlji so se vdirali v rdečkast prah.
»Pa smo prišli,« je rekel nekdo, ko smo obstali pred črnimi barakami. Od« prle so se duri, zasijala je skrbno za« grnjena svetiljka, in šli smo mimo nje.
Poskakali smo na deske, zlezli v spod« nji predal, in ko je vsak krepko zaklel,
je že tudi zadremal.
*
Barake so se tiščale kamnitega hrbta široke Grmade, mestoma zara« ščene, drugod pa gole kraške gore. Bili smo zakriti z nizkimi hrasti in kostanji, in strehe so bile obložene s sivim ka= menjem, kakor se je paslo po obronkih in kotanjah, po rebrih in dolinah. Niže pod nami je tekla razdrta in razrita kolovozna pot mimo nizkega grmičevja, po klancih in grapah, šla je skozi so« teske mimo svežih grobov prav do za« kopov in jarkov. Pred nami na drugi strani ceste je rastlo nizko borovje in hrastičje; od temno zelenega bodičevja se je ostro ločilo golo vejevje, še ne obraslo v prvih marčnih dneh. Pomladni vetri so nas božali, od morja je vlekel prijeten in gorak mornik, in razprostrl sem roke in hipoma me je navdalo ne-ugnano veselje do pomladi in življenja. Pogledal sem okrog sebe, kjer so stale mrke in zamišljene postave, okrog tri« sto rjavih in koščenih zaraščenih mož, zagrnjenih v sive plašče, in skril sem se med nje in povesil oči. Začeli so nas klicati, in čakal sem, kdaj se oglasi moj sinočnji znanec.
»Janez Drame!«
In kmet z Dolenjskega, krivogledi in strahotno zdelani, je pomolil roko v zrak. Nekaj je zagodel in se plašno ozrl na me, ko je za trenutek ostrmel nad njim naš višji kot da bi se mu čudil, kako se je izgubil med nas.
»Ali si videl, kako me je pogledal? Da bi le ne bilo kaj hudega. Saj dolgp ne bom tukaj, in poj dem kmalu stran.«
»Zakaj? Mogoče ti ne bo hudega. Poglej, tu imamo vsaj streho.«
»Ne bom, ne bom! Kaj pa misliš, doma je setev, jaz pa tukaj! Saj to ni nobeno delo! Stojim in lenarim, da me je sram, in hudo mi je in zdi se mi, da sem nekaj zamudil. Ne bom tukaj ostal.«
»Pa ne, prijatelj Drame! Samo ne vem, kaj ti pove tisti gospod, ki te je prej tako čudno pogledal.«
»Rečeni ti, da sem se prestrašil. Kot da me je zaznamoval, se mi je zdelo. Ali ni začrkal križca zraven mojega imena?«
Ostala sva tiha in zamišljena, in prav tedaj je zavilo in zatulilo nad nami v zraku. Hipoma se je iz grmičevja pod nami pokadilo, vzdignil se je uma« zan rjav in siv stolp dima, in kamenje in svinec je zažvižgal po zraku.
»Viš ga hudiča!«
In tovariš se je z levim očesom srepo in hudo ozrl v tisti kraj, kamor je udarilo.
»Vraga,« sem se zavzel. »Ali smo tako blizu, saj nese preko nas.«
»Glej no, kako je feldbebl bled! Še brati ne more!« Nekdo je za menoj izpregovoril, in videl sem trepetajoče roke svojega predpostavljenega. In glas se mu je tresel, ko nam je bral v nemškem jeziku hude besede, kako se nam je vesti. Za goro nekje je zopet zagrmelo. V zraku je zavilo in iz zem« lje je bruhnil rjav steber, se razprostrl kot drevo; na okoli je završalo in za*
hrumelo. Slišal sem, da nam je povedal višji gospod, da pojdemo zvečer delat kaverne, v naglici nam je vrgel v slovo še par ukazov, in potem je izginil. Ni« sem vedel čemu. Zdelo se mi je vse zelo preprosto in nič posebno nevarno, saj nas je varovala gora.
»V barake!«
In sunili smo drug drugega v hrbet. Meni je stopil Drame na noge.
»Ježeš,« sem vzdihnil od bolečine, zamižal sem, in trdi komolci so me nesli v gneči v barako. Proti večeru so nas zgnali na kup, in v trumah po osem mož smo šli daleč narazen po skritih stezah na svoj cilj. Na poti smo morali še skozi zadnjo vas, ki je bila popolnoma razrušena. Medeazza je bilo za« pisano na vojaškem kažipotu, edina ulica je bila zakrita z vejami. Ostalo je še majhno znamenje, križani Jezus iz kraškega kamenja. Sredi vasi je stala velika granata.
»Buzakljuna,« je rekel Drame. »Kar pustimo vraga! Da se ne sproži.« Po« ložil sem roko na njo, ali je še vroča. Bila je mrzla in je stala tu mogoče že od začetka vojne z Italijo. Nekoliko od vasi je bil majhen vinograd v zelo idi« lični legi. In mislil sem, kako se je še nedavno tod okoli sprehajal vaški go« spod nadučitelj in gojil žlahtno vinsko trto.
Na zapadu je sijala večerna zarja, in rumeni oblaki so v velikih trumah šli preko neba. Ostra svetloba je osvet« Ijevala kraške griče in doline in tam na obzorju je viselo sedem balonov. Bili so italijanski in straže v njih so opazo« vale, ako se ne gane nič sumljivega
med skalami in jarki. Obstali smo pri zloženem kamenju, ki je gradil prijazni vinogradek od puste in kamnite kraške planote. Čakali smo, da se znoči. Nebo je bledelo in oblaki so izgubili svoje zlate plašče. Skočili smo izza kamenja in sklonjeni leteli med kotanjami in pe« činami. Okoli vratu smo imeli prive« zane maske zoper strupene pline, ki so nas ovirale pri teku. Hipoma so začele škropiti okoli nas majhne granate, drli smo za vodniki in po par minutah smo bili pri kavernah. Spustili smo se po izklesanih stopinjah in po vrveh v od« prtine.
Začelo se je nočno delo. Polovica nas je nosila razstreljeno kamenje iz kavern, druga polovica pa je dolbla in sekala luknje za dinamit v trdo kraško skalo. V dveh kavernah so bili električni stroji, ki so vrtali, in kadar jim je zmanjkalo vode, je bilo treba s sodom k mlaki.
Po noči, ko so spale pečine in jame, je zaškripal voz na dveh kolesih po ka« menju in pesku. Le tiho, le skrivaj, po sencah, za strahotnimi kopami kame« nja, naglo in srčno naprej po hribu s sodom! Vrag! Kako vpije voz, kako bijejo kolesa! Stoj! Lah nas je zaslišal in nameril žarke in zagnal širok snop svetlobe preko pota. Bog ne daj, da bi se premaknil, takoj prileti granata, za njo druga, in kdo bo potem vozil vodo žejnemu stroju, ako ti ležiš na skali in jo rišeš s svojo krvjo!
Nocoj ni treba! Z Drametom se« diva globoko v kaverni, šest metrov pod zemljo; jaz držim sveder v luknji, tovariš udarja po njem s teškim kladi«
vom. Vso noč delava, eden tolče, drugi dolhe.
»To ni delo zame,« pravi Drame.. »Ko bi vsaj vedel čemu! Zakaj pa kop* ljemo te kevdre? Ali ti veš? Ali bo Lah krompir notri spravil, kadar nas prežene! To se bo smejal, ko pride! C) prokleta neumnost!«
»Ali ne veš, oča, da je to za nas? Skrijemo se, kadar udari sovražnik. Saj si slišal generala!«
»Ali tistega, ki me je podkrižal?«
»Tistega! Gotovo je vedel, da ne maraš v kaverno.«
»Uganil je! Doma naj bi me pustil! Zame ni treba kevdra, saj ga imam doma, in bariglico vina v njem. Oh, kako bi ga zdajle pil!«
»Le potrpi, saj veš, da potrpljenje železne duri prebije.«
»Ampak tisti je revež, ki po njih tolče,« je pokimal Drame. »Doma bi oral, tukaj pa rijem kot krt po zemlji. Vse je narobe, in včeraj se mi je kar zazdelo, da ne pridem nikoli ven iz tega šundra.«
»O prijatelj Drame, kako si me pre* strašil! Glej ga, saj si junak, pa se take iznebiš! To boš zavriskal, kadar prideš v dolenjsko vas.«
»Le ti meni verjemi, da se bo nekaj zgodilo! Nimam pravega upanja, pa tako rad imam svoja dva fanta pa Mi* nieo.«
»Naju vojska ne vzame. Saj sva pod zemljo! Takole na jesen se pova* bim k tebi na trgatev.«
»Da bi bilo res! Pa mi vse pravi, da ne pridem cel od tukaj. Saj pravijo, da vojskine koline po berglah prihajajo.«
»Ha, ha, ha, dobro si povedal, pa to naju ne briga. Na, vzemi sveder!«
Vzel sem kladivo v roke in udaril. Tolkel sem hitro, da preženem spanec, ki mi je padal na oči. Bilo je okoli pol* noči, in v kaverni je smrdelo po dina* mitu. Strašna puščoba me je morila. In do jutra je bilo še pet ur! Šel sem za trenutek iz jame. Višje gori proti za* padu je grmelo in bobnalo, rakete so vstajale in visele v zraku. Padale so po* lagoma, da je bilo pogorje vse razsvet* ljeno. Nad kavernami je bil mir, včasih je udarilo kolo ob skalo, voziček je za* škripal in žarki so švignili preko hriba. Iskali so, padali in vstajali. Vse je utih* nilo, a hipoma se je streslo ozračje. Počilo je, in skale so brenčale po zraku. Pogreznil sem se pod zemljo.
Jutro je sivelo, in tenek pas je ovijal vzhodno nebo, ko sva z Drame* tom hitela od kavern. Uren sem bil, in komaj me je dohajal.
»Beži, vsi so že pred nami.«
»Še nikoli nisem, pa bi zdaj! Zajec z nogami pot piše.«
»Pa je zdravo! Pomisli na Minico, kako te objame, kadar prideš z vojske.«
»Minica, res je! Zelo rad bi jo še videl; ne smem se jim dati kar tako.«
In šla sva, da je frčal pesek po zraku. In zmeraj lepši je bil pas na nebu. Prelival se je zlato in rdeče, in modre gore so vstajale, da si ga ovijejo okrog glave. Visoko za nami pa je še zmeraj bobnelo, šlo je kakor po taktu. Pred barakami sem legel na skale, in čudovito lepo se mi je zdelo jutro.
a
Kadar smo pridrli iz kavern z gra* natami za petami, sem se umaknil v barako. Nekako po domače mi je bilo v ozkem in temnem prostoru na deskah in vresju, s katerim smo si nastlali le* žišča. In bolj varno se mi je zdelo, če* tudi je bilo vse naokrog razrito, in so nam od treh strani grmeli avstrijski ka* noni. Preden sem zvečer zaspal, sem slišal to divje rjovenje in od začetka sem mislil, da me varujejo in branijo pred nevidnim sovražnikom. Seveda je bilo narobe. Laški možnarji so odgo* varjali in metali granate proti našim barakam.
Ležal sem na cvetoči ruši v majhni dolinici pod Grmado. Nad menoj so visele skale, in opazil sem, da ni nobena granata ostala v moji bližini, temveč so letele preko mene, da se zakopljejo v rdečo ilovico na nasprotni strani jarka, po katerem je šla cesta. Nad menoj je divje zatulilo, in takoj nato je bruhnilo iz zemlje, kakor da se je nenadoma od* prlo ognjeno žrelo in je začel bljuvati vulkan. S kamenjem so prileteli k meni liščki, ki so peli svatovske pesmi v grmovju, kjer je zdaj vstajal ogromen steber dima. Takrat sem se zgrozil. Plaho so čivkali drobni pevci, vsi boječi so se zgrnili po travi okoli mene. Glej, sem si mislil, tudi nedolžna živalca čuti neusmiljeno početje in je v strahu za svoje življenje.
Šel sem v barake. Drame je sedel na deski in brado je tiščal v pest. Bral sem mu na obrazu, da hodi v mislih po dolenjskih njivah.
»Vzdrami se, Drame, pojdiva na lepše! Nič prijazno se mi ne zdi tukaj,
ptiči so utihnili in samo granate hodijo v vas, kakor bi iskale ženina. Pojdiva na lepše!«
Ni se obotavljal. Hitro sva bila v skalovju, skrila sva se v zaraščeno bo* rovje, in po neizhojenih gozdnih stezah šla proti kraju, kjer smo prvi večer vi* deli vas. Hodila sva uro, mogoče več, in bila sva tam. Mimo pokopališča, ka* mor so vojaki pravkar pripeljali tri vozove mrtvaških skrinj, in je spal v vsaki mrtev fant, je naju privedla pot.
»Križ božji, čudne stvari so to,« je zamrmral tovariš. Snel je kapo in se pre* križal. Roke so mu trepetale, in strašna bledica je legla na njegov obraz.
»Saj so srečni, in nič bi se ne bal biti med njimi, ako bi ne čakali doma otroci. Kar vem, da jih ne bom videl nikoli več.«
Potegnil sem tovariša s pokopališča. Sredi vasi zaslišiva petje. Bila je truma veselih vojakov, ki so pili vino. »Glej.« sem dejal, »krčma!«
V kleti pod hišo so točili dalma* tinca, na oknih pa so cvetele rože v šrapnelskih loncih. Naročila sva vina in se razgledala po kleti, kamor so naju pripeljale globoke stopnice.
Hladno je bilo tu, prijazno in čutil sem se varnega, kot da sem daleč od fronte in ne pod oblastjo sovražnih to* pov. Največ nas je bilo vojakov, ki sta nam stregli domači hčeri. Tudi dva kmečka starca sta bila vmes, in okrog mlajše ženske se je igrala šestletna de* klica.
»Naša Minica,« je živo zaklical Drame. Zasvetile so se mu oči v prijaz* nem blesku, poklical je domačo hčer in
Odmevi III.
33
3
z velikim veseljem je naročil slaščic.
»Pojdi sem, mala, na, vzemi!«
Otrok se ni branil in je bil takoj na njegovi strani.
»Ali ti ni ime Minica?«
Skazalo se je, da je bilo deklici ime Rozika, in da je njen oče v vojski, daleč na Ruskem, mati pa sedi na klopi. Ni se je mogel nagledati in se ji je smejal in jo božal.
»Jaz ti bom pa rekel le Minica, ker imam doma tudi eno. Pa sem tako na* vajen.«
»Gospod Areon«, je zavpil vojak z odpeto bluzo in rdečim obrazom nad krčmarjem, »kdaj greste po vino? Dru* gi teden moram v Trst, pa bi se vozila skupaj.«
Krčmar je bil že osivel mož in je nekaj težko premišljeval. Ali takoj od* govori vojaku:
»Po vino? Da, drugi teden bi šel, pa ne vem. Slišal sem, da bomo morali vsi iz vasi. Zaprli mi bodo gostilno. Go* tovo se nekaj pripravlja.«
»Ali vas je še dosti kmetov v vasi?«
»Pri treh hišah so še, vsega skupaj devet ljudi. Staro Žgurko smo včeraj pokopali, Legiše pa že dva dni ni na. iz* pregled. Izgubil se je; kravo je pasel, pa je sama prišla domov?«
»Ali je nevarno v vasi?«
»He, nevarno,« se je zasmejal. »No* bena hiša ni cela, pet jih je zgorelo, meni so včeraj prebili streho in strop šrapneli, ki so jih metali iz letal nad vasjo.«
Krčmar je pritrjeval z glavo in se smejal kot človek, ki je na vse priprav* ljen.
»Šrapneli?« sem vprašal. »Zakaj jih pa puščajo na vas?«
»Zakaj pa ne? Najbrže so videli trume vojakov, ki se zbirajo pred hišo. Saj so zmeraj letala nad nami, in vsi smo se preselili v klet, jaz in dekleti. V šrapnelske lonce sta pa nalili vode in zdaj diše vijolice iz njih.«
Z veseljem sem gledal za mladim, čvrstim dekletom, ki je zardelo in se zasmejalo očetovim besedam.
»O, pri nas je prijetno! Včeraj sem zasul dve jami, ki sta jih napravili gra* nati. Tamle na koncu hiše sta udarili. Gotovo sta bili široki po tri metre, glo* boki pa ne dosti manj.«
»Ali mislite, da smo v kleti varni?«
»Seveda, dokler ne udari granata.«
Tovariš Drame se je medtem ne* dolžno razgovarjal z deklico, bil je ve* drega obraza in smeh ga je vsega spre* menil, da je bil kot otrok.
»Ali imaš rada bonbončke?
»Vsak dan bi jih pojedla dve škatli. Pa rožiče imam rada, pa kolače. Lani sem bila v Trstu, uh, kakšne ribe sem videla!«
»Ali bi šla z menoj? Sedi k meni na kolena!« Deklica je sedla. »Ali je pri vas doma tudi vojska?« ga je veselo vprašala in prijela za vrat.
»Pri nas pa ni vojske«, je ravno tako neskrbno odgovoril Drame.
»Pri nas pa je«, je zapela deklica. »Pa puške pokajo in toliko vojakov so že pripeljali pokopat k nam.«
»Ali bodo tvojega očko tudi poko* pali?«
»Ne bodo ga ne! Njega pa jaz ne pustim. Saj govorim z njim vsako noč.
Tudi nocoj je bil pri meni in me je va« bil, naj grem z njim.«
»Ali bi rada šla?«
»Saj poj dem, in še kmalu! Da bi me le mamica pustila.«
Zaslišalo se je močno grmenje. Za« poredoma so udarjale granate, nekatere so morale pasti čisto blizu, ker je bil ostro odsekan grom, in se je stresala hiša.
»Ali se nič ne bojiš?«
Drame je smehljaje se gledal de« klico, in njegovo levo oko je prijazno in ljubeznivo počivalo na njenem obrazku.
»Zakaj bi se bala? Saj si ti pri meni, pa mama je pri meni in ste vsi pri meni. Nič se ne bojim vojske, zmeraj mi da vojak bonbone. Tudi fig mi je že dal. Ali ne poznaš tistega vojaka?«
»Kje pa je, ali sedi pri mizi?«
»Sinoči je bil ves obvezan, in kri mu je tekla. Rekli so, da ga je ranilo v čelo.«
»Pa nisi jokala?«
»Nič! Saj je bolj lepo v vojski! Kdo bi pa dal fige in pomaranče, ako bi ne bilo vojske.«
»Pa če bi vse vojake pokopali in mene tudi, ali bi potem jokala?«
»Nič ne bi jokala, saj bi tudi umrč« kala.«
Otrok se je smejal in vlekel za uše« sa starega vojaka. Tudi Drame se je smejal, in solze so mu tekle iz oči.
Zopet je butnilo, votel grom se je raznesel po kleti.
Krčmar je vstal, in njegovi hčerki sta plašni prileteli k očetu.
»Zmeraj bližje tolčejo,« je rekel Arčon, in dekleti sta se jokaje stiskali k njemu. Tudi jaz sem vstal in potegnil tovariša.
»Nikamor ne grem, in če se general na glavo postavi! Kajne, midva ne poj« deva nikamor, Minica? Kar tu ostaneva nocoj. Kje pa je tvoja mamica?«
»Ali je ne vidiš? Kdo pa pomiva kozarce? Vsak večer prideva sem, in potem nama da oča Arčon večerje. Tudi nocoj jo dobim, saj sem že lačna.«
»Zakaj pa nisi povedala, lahko bi že večerjala. No, kaj imaš najrajši?«
Objemal jo je in gladil po licih, ki so gorela in se smehljala v otroški, než ni rdečici.
»Veš, kaj mi kupi? Marmelade in zemljo.«
Iznova se je razleglo bobnenje, in deklica je plaho pogledala svojega pri« jatelja in ga objela okoli vratu.
»Ali si slišal? Danes je huda voj« ska. Včasih pa ni huda, takrat nič ne strelja. Jaz je še nisem videla od blizu, pravili pa so, da je strašna. Ali je to takšna žena? Ali si jo ti že videl?«
»Oh, ti ljuba nedolžnost! Kar prav bo tako, vojska je res huda in velika žena.« Pritrjeval je z glavo in se za« mislil v otrokove besede.
»Ali vojska sama strelja? Zakaj je pa vojaki ne ustrele?«
»Ker je pa krogla ne zadene. Tam ti stoji na hribu, vse vidi in ve, krvava je in kogar zagleda, pa ga ubije.«
»Oh, jaz se je bojim.«
»Saj si rekla prej, da se ne bojiš vojske.«
35
3*
»Pa sedaj se je bojim, ker piaviš, da je tako velika. Mogoče me je že vi* dela in sedaj čaka name.«
Truma vojakov je prihrumeli1 v klet. Vsi razburjeni so hiteli pravit, da je ubilo pred pol ure dva telefonista, ki sta napeljavala vrvce po drevju.
»Kavno pod drevo na katerem sta bila, je udarila granata. Stresla ju je z vej, kot dva hrošča.«
V	kleti je vse utihnilo, in nemir se nas je polastil. Prišlo mi je na mar, da sem prav za prav še zmeraj v nevarno* sti, in čudno tesno mi je bilo okoli srca. Pogledal sem okrog sebe in videl same blede obraze. Rad bi bil zunaj v gozdu ali v svoji dolinici ob vznožju skalnega hrbta, mislil sem, da bi se tam lahko umaknil, tukaj pa v tej zaduhli kleti nisem mogel nikamor.
»Prej ni bilo tako hudo; nekaj dni sem pa ni miru ne ponoči ne podnevu.« Krčmar si je natočil kupico vina in jo v dušku izpraznil.
»Gotovo pripravljajo novo ofen* živo.«
»Deveto že?«
»Da, deveto! Na vsak način bi radi predrli. Nocoj je prišlo pet novih kom* panij.«
»Ha*ha*ha! Kako si pridna punčka! Ali bi res šla z menoj?«
V	resnem in zamišljenem pogovoru očeta Arčona z gosti se je čudno slišal brezskrbni smeh tovariša Drameta, ki se je šalil z otrokom.
»Ne maram več vojske, jezna sem nanjo, ker je ustrelila vojaka, ki mi jc nosil fige.«
Takrat je strahovito udarilo, kot da se je preklalo nebo. Hiša se je stresla v temeljih, zažvenketalo je razbito ste* klo, pod stropom se je zamajal težak, železen drog, ki jc visel na žreblju. Pa* del je naravnost deklici na glavo. »Joj!« Nič drugega niso izpregovorila njena usta. Vlila se ji je kri po levih licih, tekla je po laseh, za uho je polzela in se skrila za vratom. Nagnila je glavo Drametu na prsi in začela izdihati. Nje* no telesce, oblečeno v revno, rdeče kri* žasto oblačilce, se je krčevito stresalo, iz oči ji je pritekla solza, in z drobnimi rokami se je oklenila starega vojaka.
»Minica, o moja Minica!«
Poklical jo je z obupnim glasom, in obličje mu je spremenila velika bole* čina. Razširil je ustnice in je zajokal težko in bolno, da me je pretreslo do kosti. Vstal jc in se opotekel po sobi z mrtvim otrokom v naročju.
Drugo jutro nas je na vse zgodaj zbudil inšpekcijon. Vzdignil sem se s težkim srcem, in v spominu mi je vstal sinočnji dogodek z vso žalostjo in čudno okolnostjo. Pol toliko bi me ne pretresla smrt vojakova, ali zakaj je morala umreti majhna deklica tako nenadne in slučajne smrti? Niti vedela ni, kaj je vojska in si jo je mislila kot veliko, hudo ženo. In v tistem trenutku, ko je rekla, da je nanjo jezna, jo je ubila, kakor bi se maščevala. Pogledal sem, kje je Drame? Sinoči ga nisem mogel odtrgati od mrlička, in še zdaj ga ni bilo od nikoder. Bil sem zanj v skrbeh, kje hodi in kako se bo zagovarjal pred našim višjim, ki je renčal nad nami, in
je nam bilo ostro prepovedano oddaljiti se od barak. Ves sem bil nemiren, in nisem vedel, ali naj grem ponj, ali ga iz« govorim z boleznijo, ko je stopil hipo« ma kot duh iz teme. Pogledal me je žalostno in ne da hi izpregovoril je stopil kraj mene. Poklicali so nas po imenu, nas razdelili v oddelke, in obrnili smo se proti kavernam.
Noč še ni izginila, ni se umaknila mrzlemu jutru, in komaj tenak pas zar* je se je zaznaval na vzhodnem obzorju. Iz teme so se le za spoznanje ločila dre; vesa, in nerodno so bile okovane palice in podkovani čevlji ob kamenje. Ni treskalo in ni bobnelo, zakaj gospa vojska je bila trudna od sinočnjega dela in boja. Prišli smo do mesta, kjer so bili tik pota trije vojaški grobi, in zavzel sem se, ko se je nenadoma vzdignila iz* za njih črna postava, kot bi vstala iz zemlje.
»Kdo si?« je zakričal fcldbebl in skočil v kraj.
Bil je vojak iz sosednje barake, ki se je prejšnji dan izgubil. Pravil je, da je blodil vse dopoldne okrog po grapah in gričih in pri grobovih se je šele spo« znal. Preganjale so ga granate, zato je legel kraj mrtvih, da ga skrijejo. Vzeli smo ga s seboj, in pravil nam je, da je na svojem iskanju prišel pred barake v dolini, ki so gorele. Malo prej je uda* rilo vanje, in videl je vojaka, ki mu je odtrgalo nogo. Skakal je besen od bole* čin okoli ognja, dokler se ni zgrudil. Grede skozi vas s kraškim znamenjem in granato — zvedel sem, da je bila to Medja vas — smo zaslišali v razdrtem zidovju nočno ptico, ki je kričala, za*
tegnjeno in enakomerno svojo pesem:
»U—u!«
Čudno nas je streslo njeno žalostno petje, in tovariši so začeli pripovedo* vati, da je to slabo znamenje, in da bo nekoga ubilo. Ne morem se hvaliti s posebno hrabrostjo, vendar sem se po« tegnil za čast samotnega ptiča:
»Ne bodite otroci, čuk se ženi in vabi nevesto! Ali niste fantje! No, pa ti povej, Drame!«
Skoro sem pozabil, kakšnega ža« lostnega tovariša imam na svoji strani!
»Ako bi pa le pomenilo! Oh, Mi* niča!«
Umolknil sem, in korakali smo, vtopljeni vsak v svojo žalost.
»Ne bo je več, ne bo je več!«
Vzdihi in besede so se mu trgale iz prsi, včasih se je slišalo kakor neutolaž* ljivo ječanje, tako globoko in resnično, kakor bi jokala žival za svojim mla* dičem. Zasmilil se mi je, da bi ga od* vrnil od žalostnih misli, sem ga vprašal malomarno:
»Ali pojdeš domov? Slišal sem, da greste kmetje orat in sejat svoje njive. —■ Nekateri so že šli iz druge barake.«
»Oh, seveda bi šel, še jutri popro* sim gospoda, da me pusti. — Samo po* kopljem jo prej, sirotico.«
»Ali si bil pri njej nocoj?«
»Sam sem bil z njeno materjo, vso noč smo bili v temi. Oh, še luči ji nismo smeli prižgati. A rekli so, da zaradi La* ha. Nikjer ne smejo svetiti, da bi ne videl. — Pa naj vidi, saj je vse eno.«
»Ali je materi hudo?«
»Vpila je in se metala po tleh. Po* tlej pa sva pokleknila in jo držala za
roke. Mislil sem. da se bo zbudila, kar zdelo se mi je, da se je zasmejala. Oh, saj se tudi je, meni se je smejala, mrtva mi je pomežikala.« —
»Ali se ti sanja, ali dremlješ? Nisi zastonj Drame! No, da le pridem v tvojo zidanico, takrat bova pri vinu po« plaknila te spomine.«
»Nikoli, meni verjemi, nikoli se ne vidimo v zidanici! Trdno vem, da ne! Oh, Minica mi je povedala.«
»Ha, ha, zaspal si pri njej. sinoči si se napil dalmatinca, pa se ti je pritak« nilo. Kaj pa je rekla?«
»Nič ni rekla, pa sem jo vendar slišal. Ne vem kako je bilo, ali kar na« enkrat sem vedel vse. — Skupaj bova ležala.« —■
»Nikar, drugače bom mislil, da se ti je zmešalo.«
»Pa nič! Zakaj vprašuješ.« Tolkli smo naprej po kamenju, žbice na petah so kresale iskre iz kraš« kih skal. Po razritih kolovozih smo ga« žili ilovico, malo naprej se spotikali ob robato skalovje. Prišli smo do ka« vern. Preden sem se pogreznil v globi« no, sem pogledal okoli sebe. Nad menoj je na izhodnjem obzorju sijala in trepe« tala v belih žarkih zvezda jutranjica, in za daljnimi hribi je že lahno plamenelo in rdelo obzorje. Po grmovju je zvenela zgodnja pesem drobnih ptic, ki so po« zdravljale zarjo in jutro. Siva megla je ležala po Krasu, robovi so strmeli iz nje in bele stene kraške vasi so se lah« no svetile iz mraka. Izginil sem za to« variši in sedel na vrečo peska. V temi je gorela svetiljka, in kladivo je že bilo
po svedru. Od strani sem gledal tova« riša, ki je s trdim obrazom topo oprav« Ijal svojo službo. Bil je siv v lica kakor kamen, samo levo oko je bilo mokro, kot da je polno solz.
Čas se ni ganil, in moreč dolgčas je legel kot mora name. Siv prah je pršil od svedra, in smrdelo je po karbidu. Joj, zakaj moram tičati v tej kamniti grobnici, ko zunaj cveto črešnje in se velike cvetoče grmade blešče v solncu! Skrivaj sem se izmuznil iz kaverne. Zu« naj je bil že velik dan, in solnce je si« jalo gorko in ljubeznivo. Zdelo se mi je, da čutim, kako mora biti jetniku, ko pride iz hladne ječe zopet v svobodo pod jasno nebo. Ogledal sem se naokoli, ali videl nisem drugega kakor skalna pogorja, globoko v dolini tiho vas in visoko na griču razdrte hiše. Nikjer ni bilo žive duše, ne glasu razen oddalje« nega bobnenja. Zdelo se mi je, da vi« dim na nasprotnem robu izkopane j ar« ke, ali nič se ni ganilo. Hodil sem po kamenju, stopil v zakop, kjer so bili raztreseni naboji, malo naprej je ležala nerazpočena granata, pod visoko skalo pa so se belile kosti. — Lobanja je re« žala vame, zarjavela puška je ležala na pesku. Obrnil sem se, krenil v drugo stran, ko je udarilo blizu mene. Lah me je zagledal. Izginil sem v temo in po vlažni jami se dotipal do mesta, kjer je delal Drame. Imel je tovariša. Opazoval sem ga in poslušal.
»Zakaj je vojska, to sem že uganil. Vidiš, preveč ljudi je na svetu. Polovica jih mora pasti, in med temi bom tudi jaz. Zakaj pa kopljemo te«le jame, ne morem vedeti.«
»I, zato, da zaslužimo menažo.«
»Saj bi nam lahko dali tisto mena* žo, ne da bi morali riti v to ka.nenje! Ta že ni prava!«
»Kdo ti bo dajal zastonj! E, cesar ni tako neumen, jaz tudi dosti uganem, ker sem že veliko poskusil na svetu. In v Ameriko sem bil namenjen, da nisem moral na vojsko. Pa moja vojska je de* lavske žlahte, namesto puške so mi dali kramp, in danes imam sveder pa kla* divo v -oki.«
Nenadoma je Drame globoko vzdihnil.
»Ti ne veš, o ti ne veš, nikoli več!«
Tovariš ga je začudeno pogledal.
»O vem, dobro vem! Nikoli več, misliš, ga ne bomo pili? Jaz pa pravim, da ga bomo še!«
In modri vsevedež se je zasmejal brezskrbno in veselo.
»Tako je, ti —- Matevž, saj si, ali ne? Vse bi bilo, samo menaže je pre* malo. Zjutraj nič, opoldne nič, in šele zvečer, ko prideš v barako zbit in zde* lan, ti dajo malo črne čorbe za zjutraj, malo juhe in krompirja za opoldne, pa še za zvečer pol komisa. — To je pre* malo.«
»Kako da je le vedela, da bova le* žala skupaj?«
»I, kaj pa godeš? Rajši mene po* slušaj! Vidiš, ako bi bil velik kup žgan* cev, takšen kot je Šmarna gora, in če bi bila Sava maslo, pa bi tisti žganci padli v Savo — in bi jih jaz pojedel, o kako bi bil sit!«
»Kam jo bodo le zakopali? Ali bo prostora za me?«
Drame je bil v mislih pri svoji mrtvi prijateljici in ni slišal tovariša. Težko je dihal in butal s kladivom.
»Hudiča, kaj pa vežeš? I, pri delu je dosti prostora za vse, le pri mizi ga včasih zmanjka. Seveda, vsak bi zrl, delal pa ne! Samo da bi se še enkrat najedel štrukljev, takšnih, kot jih de* lajo Urhova mati! Z orehi so jih poma* zali pa z medom polili, to smo jih jedli! Proso smo meli, in ko je bilo ometo, in plaščarji v kozelcu, smo sedli za mizo. Kar voda se mi dela po ustih!«
Lačni vojak je delal za dva, da je bil gotov z delom, preden je prišla noč. Ali — iz kavern nismo smeli. Čakali smo mraka, in ko se je že skrilo solnce in je potemnela zarja, smo planili iz lukenj in med skalami drveli proč z nevarnega kraja. Hej, kako je bil gib* čen in uren tisti drobni, suhi kmetič! Skakal je kot zajec po kamenju, in za njim in pred njim so škropile krogle.
K barakam sem prišel kasno. Dra* me je bil že prej doma.
»Nocoj grem zopet k njej. Da nas le pokličejo, potlej se pa izmuznem. Vem, da ji je dolgčas po meni.«
»Mar bi se naspal!«
»O ti, ki nimaš otrok, lahko govo* riš! Jaz jo imam pa zmeraj pred očmi! Takole je nagnila glavo, vzdihnila in se je stresla revica.«
»Pojdi torej pogledat in pridi kma* lu! Lahko se kaj zgodi.«
»Do jutra me ne bo. Do zadnjega je ne zapustim. Zakaj ni mene ubilo! Glavico ima preklano in vdrto. joj, to jo je moralo zaboleti!«
Ko je odšel, sem legel na svoj pro* stor. Dolgo sem mislil nanj in zaspal sem v trudnih in žalostnih mislih.
Ležali smo v čevljih in oblečeni, se grebli in praskali po životu. Ves sem bil že odrt, umazan in zaraščen, ali nič ni kazalo, da bi prišel od tod. Zdrav sem bil, spal sem vkljub rjovenju treh kano* nov, ki so v grmovju za barakami kli* cali Italijane.
Ne vem, kako zgodaj je že bilo, ko se je Drame dotaknil mojih ram.
»Je že v trugici. Malo so mi jo po* kazali, svečo so prižgali in posvetili. Spet se mi je zasmejala. In ko sem klečal zraven nje, se je oglasila. »Kmalu, kmalu! Težko te čakam.« Tako mi je nekaj reklo, in vem, da je bila ona.
»Pozabi, Drame, sanjalo se ti je.«
»Saj sem bdel in ji gledal v obraz. Mesec je sijal nanjo, in takrat so se ji zganile ustnice, in slišal sem čisto raz* ločno, kar mi je hotela povedati. Z gla* vo sem ji pokimal, in potem se je na* smehnila.«
»Tebi se je zmešalo. Drame!«
»In roko mi je stisnila, ko sem se poslovil.
In še nekaj mi je rekla, ali tistega nisem razumel. Ko sem bil že zunaj, sem se domislil. »O polnoči te bom gle* dala z zvezde.« — Zdi se mi, da mi je to povedala.«
*
Utihnil je, in ker sem se mu zasme* j al, se je obrnil na drugo stran. Vstal sem in šel na zrak.
V začetku drugega tedna je moral moj oddelek zopet zvečer na delo. Tudi
Drame je bil zraven, ali določen je bil v drugo kaverno, kjer so razstrcljeno kamenje in pesek nasipali v vreče in jih nosili iz jame.
Nerodno delo, in vsi smo ga bili siti. Okrog polnoči je prišel k meni Drame.
»Veš, nisem prav prišel, tam sem bil v drugem kevdru pod tistim sitnim koprolom. Kar naprej sili v človeka. Pa kdo ga bo razumel, ker le po kočevsko nerga.«
»Pa ostani pri meni! Boš držal s ve* der.«
»Pa se mi le zdi, da sem nekam drugam namenjen. Spet nisem prav pri* šel. Tisti me je določil, oficir, ki nas je prebral in me podkrižal. Ne vem, kam me je poslal, zato kar nimam miru.
Pa mi gre za to, da se mu ne za* merim. Za dopust sem poprosil. Pa mora hitro priti, drugače bo prepozno.«
Vzel je kladivo in udaril po svedru. Zopet ga je odložil in se nagnil k meni.
»Nocoj sem bil pri njej na britofu. Zelo lepo ima, bel venček visi na križu in podobice so na grobu. Zraven pa j.e še prostor.«
Pokimal mi je in se pomenljivo na* smehnil.
Nekdo je priropotal v jamo. čulo se je škripanje peska in kamenja. V temi se je pridušal in klel in prikazal se je naš frajtar, ki je bil za ordonanca.
»Tri sto hudičev, kje pa je tisti »do* lajnski« kmet, ki tako gleda, kakor bi na dvojne bukve bral?«
»Tukaj sem, kaj pa češ?«
»Hudič, po vodo moraš! Sam frajtar so ukazali, tisti, ki so prvi za Bogom.
Glej, da se mi hitro spraviš! Zunaj te že čaka drugi kristuš s sodom. Brž pri* peljita, drugače boš zaprt, da boš črn.«
Drame je odložil kladivo in me po* gledal.
»Vidiš, da nisem prav prišel! Saj sem ti pravil, da moram drugam. O, no* coj je lepa noč, in zvezde svetijo.« —
Čez nekaj časa sem pogledal za njim. Sedel sem na kamen nad kaverno. Tam nekje na drugi strani hriba je brc* ščal voziček, utihnil je za trenutek in se zopet zadel ob skalo in zaškripal. Snop žarkov je švigal po kamenju. Za* slišal se je pok, vršanje kamenja, iznova
je zagrmelo, zažvižgal je svinec. Uda* rilo je še enkrat. —
Ko sem drugo jutro prilezel iz ka* verne, se je nad menoj prepeljala tru* ma krokarjev. Streslo me je, in čudne slutnje so me prevzele. Sredi peščenega polja, kjer je bila shojena in zvožena pot. po kateri smo hodili po vodo, je stalo nekaj vojakov, ki so v naglici raz* vijali rjuho. Ko sem prihitel do njih, so ravno polagali nanjo mrtvega vojaka. Pogledal sem in spoznal Drameta. Lo* banjo je imel razbito, in možgani so bili razsuti po kamenju. Levo oko je bilo odprto in je srepo strmelo vame.
M.šubic: MLADA MATI. Linorez.
DANILO GORINŠEK, Maribor:
MOLITEV.
Njeno lice — lice mučenice, so lasje od tuge ji srebrni; Bože moj, le majhen del ji vrni, kar mi dala je bogastva... Majhen del, moj Bog, ji vrni, da lasje ji bodo manj srebrni, da več njeno bledo lice ne bo lice mučenice, daj z nebeškim sijem jo obdati, ves jo svet naj vidi: — moja mati!
DANILO GORINŠEK, Maribor:
V ZGODNJI POMLADI.
Pred mano diše dalja neizmerna,	Da bilo bi srce mi kot ta dalja
je hrepenenje mlado v cvetni dalji,	smejoče se, vse čisto in široko,
vsa smeje Se in vriska, vabi	da bi hranilo v vebi neizmernost,
kot deklica v poročni halji.	kot jc nebo neskončno in visoko!
A dnevi težko na srce tiščijo, obkrožata ga bol in temna mora, in srce se ubogo krči, da še za žalost v njem ni več prostora.
Oto Gaspari: POMLAD.
FRAN HORVAT KIŠ, Karlovac:
pismo milanu puglju.
Danas mi dodje, dragi Pugelj, Tvoja karta u kojoj razabirem, da me nešto kao prekoravaš, što Ti još nijesam svo« jih »Nasmijanih Udesa« poslao.
Nemaš pravo da me koriš!
Pred godinu dana sam Ti pisao i po posebnom čovjeku u tiskaru pismo po« slao; nedavno je išao slikar Kokotovič u Ljubljanu i zamolio ga, da Te u moje ime potraži i da mi donese glase žive od Tebe, jer — danas jesmo, sutra ni« jesmo —■ pa da Ti knjigu pošaljem.
Eto — mnogo sam se o Tebi brinuo i nijesam prijekora zaslužio.
Ovih dana ču dobiti nekih 1000 K. ratne pripomoči za nabavu robe. Po
Karlovac, 26. VII. 1918.
svoj ču prilici 100 K. žrtvovati i poči u moju dragu Ljubljanu i tom zgodom po« tražiti Tebe. Gdje je Golar? Gadovi! Samo znate grditi, a javiti se od zgode do zgode nipošto!
Knjigu češ imati — možda več sutra. Dobio sam samo 10 egzemplara a — pri« jatelja više od 10.
Potražit ču u ovdašnjoj knjižari! Inače — živ? Vino 12 K! Hudiča! Da: onaj broj Lj. Z v. češ mi poslati, gdje bude ocjena. Zar Lj. Z v. nije dobio ni jednog komada?
Pozdrav Tebi i Tvojima
K i š.
DR. KLEMEN JUG:
evidenca in spoznavanje.
Preden preidem k lastni analizi spoznavanja, je umestno, da podam ek« scerptivno tudi tozadevne misli svojega učitelja Fr. Vebra in da orišem svoje stališče napram tem. Omejim pa se na sledeče glavne misli: Spoznavanja so lahko samo trditve. A trditve si mno« gokrat nasprotujejo, spoznavanja si pa ne morejo nasprotovati, kot je izključe« no, da bi obstojali dve nasprotujoči si resnici. Med trditvami je torej mnogo takih, ki niso spoznavanja, »Naše vpra«
šanje po bistvu spoznavanja bo torej šele tedaj vsaj v principu rešeno, če se nam posreči najti take znake, ki ločijo neko trditev kot spoznavanje od vseh ostalih trditev. — Če razpadejo vse misli v dopustitve in trditve, t: j. v misli brez prepričanja in v misli z več« jim ali manjšim prepričanjem, tedaj se vsiljuje samo ob sebi vprašanje, odkod izvira v danem slučaju prepričanje kot posebna komponenta katerekoli misli. Takih izvorov je v zgolj psihološkem po«
gledu, če se ne motim, celokupno le dvoje: prepričanje kot posebna kompo« nenta neke misli izvira ali iz dotične misli same, oziroma vsaj še iz vseli onih posebnih doživljajev, ki so za dotično misel obligatorično potrebni kot njene »psihološke podlage«, — ali pa iz docela drugih faktorjev, ki nimajo na sebi nič opraviti ne z dotično mislijo samo, ne z njenimi obligatoričnimi podlagami. Takih drugih faktorjev pa je v glavnem troje: a) ponavljanje, b) čustvena stran in c) sugestija. Jasno je, da bo moralo prepričanje spoznavanja izvirati iz nuj« nomiselnih faktorjev in ne iz misli čisto tujih faktorjev. Izkušnja nam to tudi po« trdi. Tu imamo torej znak, s katerim lahko ločimo trditve, ki so spoznavanja od takih, ki niso spoznavanja: Spozna« vanja so avtonomna prepričanja, t. j. prepričanja, ki slone le na miselnih faktorjih; vsa ostala prepričanja so pa heteronomna prepričanja, t. j. prepri« čanja, ki slone na nemiselnih fak« torjih. Sedaj pa tudi lahko določimo, v čem je razlika med tzv. apriornimi in aposteriornimi spoznavanji. Apriorno spoznavanje je trditev, koje prepričanje izvira neposredno iz predočevanja do« tičnc misli same; aposteriorno spozna« vanje je trditev, koje prepričanje izvira iz obligatornih psiholoških podlag dotič« ne misli. Apriorna spoznavanja imajo prednost pred aposteriornimi, kar se raz« vidi že iz te definicije. Zato mora v kon« fliktih med enim in drugim obveljati apriorno. Z apriornimi spoznavanji torej lahko aposteriorna korigiramo. In v čem tiči tzv. evidenca? Ravno v teh od« nošajih med prepričanjem in predoče«
vanjem misli, oziroma psiholoških pod« lag. Dokler se je sklicevalo pri spozna« varijih zgolj na evidenco, s čimer pa ni bilo nikomur jasno, kaj on s to evidenco misli, je lahko vsakdo, ki je bil sicer maksimalno, a heteronomno prepričan, rekel, da je njemu to evidentno. Po tem pojmovanju evidence se pa ne more iz« muzniti, ker se je treba vprašati le, od« kod izvira dotično prepričanje. Po iz« voru tega prepričanja se tudi določi nje« gov avtonomni ali heteronomni značaj v spoznavnem oziru.
Če naj označim svoje stališče na« pram tem mislim svojega učitelja, mo« ram predvsem omeniti, da je v razliko« vanju med avtonomnim in heteronom« nim prepričanjem pač eden izmed zuna« njih znakov spoznavanja in zmotnosti, dvomim pa, da bi to razlikovanje samo moglo rešiti problem spoznavanja, ker ne zadene ravno tega, po čemer ima spo« znavanje značaj spoznavanja. Po mojem sploh ne gre pri spoznavanju za prepri« čanje, ker je prepričanje stvar deja, spo« znavanje pa mora brez dvoma imeti do« ločen svoj značaj po vsebini misli, po predočevalki dotičnega dejstva. Spozna« vanje je spoznavanje, pa naj se z njim veže večje ali manjše prepričanje.
Recimo trditev v svoji službi osi« velega uradnika, da se mora gotov for« mular samo na ta in ta način izpol« niti, je tako fiksna, da ne pripušča m« kake protitrditve. Nikoli pa ne doseže take trdnosti v prepričanju misel znan« stvenika, v kolikor je ta misel še spozna« vanje in ne že prepričanje. In, saj je znano, da oni, ki hoče kako dejstvo spo« znati in o tem razmišlja, ne izbira med
raznimi prepričanji, marveč narobe: on svoje misli stalno razpristinjuje in se prepričanja izogiblje. Šele potem, ko je dejstvo spoznal, pripusti, da pade nje? gova misel na nivo prepričanja. Torej ni spoznavanje in prepričanje v nujni zvezi.
Prepričanje je kval. komponenta mi« selnega deja. Ni misli, ki bi bila brei te komponente. Vsaka misel je ali pri« stna, ali nepristna; eno izmed obeh kva« Iitet mora imeti. Kot nima pomena se vpraševati, odkod izvira nepristnost, tako je tudi nesmiselno se vpraševati po izviranju pristnosti, kajti pristnost ali nepristnost je deju imanentna, ona »izvira« iz deja samega, če tako govo« rimo. — Če pa vzamemo, da bi zamoglo prepričanje izvirati ne iz deja samega, marveč iz drugih doživljajev: kako pa naj vemo, da izvira v danem slučaju pre« pričanje iz čustva in ne misli same ali pa iz tej misli čisto tujega čustvovanja, stremljenja etc.? V naši duševnosti je po navadi cela množica doživljajev; iz katerega doživljaja izvira prepričanje? — Sicer pa je možno, da nastopijo bo« disi ponavljanje, čustvo ali sugestija tudi pri spoznavanju. Mislimo samo na one trdoglavce, ki jih je treba s ponavlja« njem pripraviti do tega, da počasi stvar uvidijo; ali pa na one, ki jih je treba s čustvom ali celo s sugestijo pripraviti do tega, da se za stvar zainteresirajo, jo premislijo in spoznajo. Saj je logično čustvo glavni motor znanstvenikov. Od« kod je v teh slučajih izviralo prepriča« nje? Kako naj ugotovimo, da ne iz hete« ronomnih faktorjev? -— Nihče mi ne more jamčiti za to, da so ravno one tr«
ditve spoznavanja, pri katerih stoji pre« pričanje v gotovi od nas najdeni relaciji z mislijo samo ali njeno psihološko pod« lago in ne z drugimi doživljaji, či ne bi imeli še kakega drugega kriterija za spo« znavanje. V teh relacijah samih ne vi« dim jaz nikakega razloga, da bi dajal eni relaciji prednost pred drugo. Tudi moj učitelj je moral imeti še en drug kriterij za spoznavanje, če je hotel najti te relacije. Saj je vendar razlikoval med spoznavanjem in zmotnostjo že prej, ko mu te relacije še niso bile znane. Da ne moremo rabiti teh relacij kot kriterij za spoznavanje, sledi že iz tega, ker smo ravno s spoznavanjem šele prišli do po« znanja teh relacij. Če bi spoznavanje utemeljevali s tem, kar smo s spozna« vanjem utemeljili, bi se vrteli v krogu — Če pa kdo še vedno polaga tako važ« nost pri spoznavanju na relacijo med prepričanjem in ostalim doživetjem (v čem obstoji ta relacija seve pri vsem tem ne vemo), naj vzame še sle« deče v premislek: Izkušnja nas uči, da lahko nastopijo heteronomno prepri« čane trditve čisto izolirane od drugih doživljajev. Opazil sem to ne le na sebi, marveč tudi pri drugih, posebno pri du« ševno manj razvitih ljudeh. Misel nasto« pi (vseeno, iz kakega razloga) v dušev« nosti in ni v nikaki zvezi ne s čustvova« njem, ne s sugestijo, sploh z nikakim drugim doživljajem. Dotičnik jo prvič misli in je napram njej čisto indiferen« ten. In kljub temu, da ni bilo nikakega posebnega heteronomnega faktorja in tudi ni bila ta misel spoznavanje, je ven« dar nastopila kot pristna misel. Odkod izvira tu prepričanje? Vidi se, da, v ko«
likor ne izvira prepričanje iz heteronom« nih faktorjev, še ne moremo smatrati tega prepričanja za upravičenega, ker je lahko kljub temu heteronomno. Kriterij za spoznavanje mora biti nekje drugje. Veber bi si v tem slučaju pomagal z za« konom psihološke gravitacije, ki pravi, da gravitira vse naše življenje k prist« nemu doživljanju, ki ga, če nima ovir, tudi doseže. Sam stojim tudi na stališču tega zakona in sem, kot mislim, v svoji prvi seminarski nalogi: »O heteronomiji prepričanja« tudi pojasnil razloge za to gravitacijo. Toda kaj pove ta zakon z drugimi besedami? To, da je za svojo pristnost dej dotičnega doživljaja sam odgovoren in ni treba nikakih niti avto« niti heteronomnih faktorjev, ki bi delali dej pristen. Če ni ovir, postane oziroma ostane dej pristen, pa naj bo v bližini kako čustvo ali pa miselno predočeva« nje. Priznavam, da se kvantiteta prepri« čanja ravna po miselni vsebini in tudi drugih doživljajih. A raziskovanje teh relacij nas privede pač do poznanja po« gojev za heteronomijo prepričanja, ne pa do analize spoznavanja samega, do« kler ostanemo na polju prepričanj. — Brez razloga je Veber istovetil evidenco z odnošaji med prepričanjem in predo« čevanjem dotične misli, oz. psiholoških podlag. Če on trdi, da se vsakdo lahko sklicuje na to, da je njemu trditev evi« dentna, tudi v slučaju, da je neresnična, lahko jaz rečem, da z isto pravico tudi lahko vsakdo trdi, da izvira njegovo pre« pričanje iz predočevanja misli ali psiho« loških podlag.
Moj učitelj Fr. Veber ni iskal krite« rija za spoznavanje v miselni vsebini.
Pri aposteriornih spoznavanjih je posta« vil za kriterij celo razmerje med prepri« čanjem in predočevanjem psihološke podlage mesto misli, kot da bi tu misel preko psihološke podlage dohajala do svojega dejstva. Misel predočuje vendar čisto samostojno svoje dejstvo, psihol. podlago rabi le, da predočuje osnovo do« tičnega dejstva. Z vsakim spoznavanjem spoznavamo gotovo dejstvo, vedno »ne« kaj« o »nečem«. Toraj mora biti za spo« znavanje določena miselna vsebina, pre« dočevalka dejstva, in ne vsebina psiho« loške podlage, saj lahko ob isti psiholo« ški podlagi enkrat spoznavamo, drugič se pa varamo. Če mi je prav dana osnova z gotovo predstavo, je vendar mogoče, da trdim o tej osnovi najraznejša dej« stva. Da doznam od teh ono, ki je isti« nito, zavisi od miselne vsebine. Tudi aposteriorno spoznavanje je po svoji misilni vsebini spoznavanje in ne po svoji psihološki podlagi. Zakaj je špeci« jelno pri zunanji zaznavi vezano spozna« vanje na pristne psihološke podlage, je vprašanje, ki ga še ne morem rešiti. Da je pa vsaj v principu spoznavanje neod« visno od dejne kvalitete psiholoških podlag, pričajo apriorna in pri aposteri« ornih spoznavanjih spominska spozna« vanja.
Iz tega in iz ugovorov, ki sem jih navedel proti temu, da bi bila evidenca relacija med prepričanjem etc., je raz« vidno, da mora imeti spoznavanje pose« ben znak in da je ta znak na miselni vsebini. To zadnjo trditev pa lahko še drugače utemeljim.
Pri raziskovanju med spoznavanjem in zmoto moramo prvenstveno izhajati s
predmetne strani, saj je pač na prvi po* gled jasno, da mora biti med spoznava* nji in ostalimi trditvami predmetna raz* lika: saj se ne da vsakega dejstva spo* znati. V čem se torej razlikuje dejstvo, ki ga je mogoče spoznati, od dejstva, ki ne more biti objekt spoznanja? Raz* lika je v tem, da so prva dejstva isti* nita, drugim dejstvom pa ne pripada ni* kaka istinitost. — Možnostni odnosa j i in njiim odgovarjajoče verjetne misli naj čitatelja tu nič ne motijo, ker bom to pozneje posebej obravnaval. — Če pa je to res, tedaj sledi iz tega, da mora biti razlika med spoznavanji in ostalimi trdit* vami v predočevanju dotičnih misli, pri čemer nam predočujejo vsebine prvih poleg dejstev tudi istinitost dotičnih dejstev, vsebine drugih nam pa predo* čujejo gola dejstva. Možno je seveda, da od istinitega dejstva zaznamo golo dejstvo in ne uzremo tudi istinitosti. Taka misel tudi ni spoznavanje. — Oglejmo si sedaj spoznavanje samo! Mi ne spoznavamo vedno, ko trdimo, da je 1 + 1 = 2. Ponajveč smo o tem zgolj prepričani. Navajeni smo od mladih nog tako misliti, nikoli se nismo našli v tem prevarane, zato nam niti na misel ne pride, da bi skušali spoznati, ali je res, da je 1 + 1 =2. Šele ko brez ozira na prejšnje prepričanje skušamo to dejstvo ugotoviti in pomislimo: 1 + 1 = (1 + 1), zamoremo to tudi spoznati. Poživljam čitatelja, naj se opazuje v trenotku, ko spozna, da je v resnici 1 + 1 = 1 + 1, in naj potem ugotovi, ali je bil v trenot* ku spoznavanja s svojo pozornostjo pri sebi in ugotavljal recimo relacije med prepričanjem in predočevanjem misli,
ali pa je bil čisto izven sebe, zunaj pri predmetu? Moje samoopazovanje mi pravi, da sem čisto na predmetni strani, pri dejstvu, s svojo pozornostjo. O pre* pričanju se v trenutku spoznavanja sploh ne da govoriti, ono nastopi šele pozneje. Dej misli stopi tako v ozadje, da se lahko natanko opazuje ono »e v i d e n* c o«, ki ni nič mističnega, kot jo je en* krat Veber imenoval, marveč ona komponenta na miselni vsebi* ni, ki predočuje istinitost dejstva. Dober opazovalec bo videl, da ni spoznavanje v resnici nič drugega, kot zaznavanje istinitosti na gotovem dejstvu. Ta istinitost pripada dejstvu kot nekak predmet višjega reda, recimo kot razlika črni in beli barvi. — Torej ne le dejstvo, da imamo predmet: istini* tost, za katerega mora biti v naši dušev* nosti predočevalec, marveč tudi od psi* hične strani nam samoopazovanje potr* juje isto. Edino če je bistvo spoznavanja v predočevanju miselne vsebine, je mož* no, da spoznavamo, ne da bi vedeli za spoznavanje samo. Če nam evidenca predočuje istinitost dejstva, vemo lahko za to istinitost, ne da bi bilo treba po* znati evidenco, enako kot ve marsikdo za barvo, ne da bi vedel za svojo pred* stavo te barve. Le če po evidenci preso* jamo spoznavanja, ne delamo kroga, medtem ko ga moramo narediti, če vza* memo za kriterij katerikoli drug znak spoznavanja, ki se slučajno veže z evi* denco, ki pa kot kriterij za spoznavanje z evidenco vred stoji in pade. Če bi evi* dence kot predočevalca istinitosti ne imeli, bi nikoli ne prišli do kateregakoli spoznavanja, tem manj seveda do spo*
znanja sekundarnih znakov spoznava* nja, po katerih naj bi se spoznavanje določalo. Z evidenco se spoznavanje začne, vse sekundarne znake je pa treba najprej na spoznavanjih dognati, šele potem se jih lahko uporablja v svrho določanja spoznavanja. Evidenca je po* polen kriterij, pri sekundarnih znakih pa pomota ni izključena. Analiza spo* znavanja se torej ne sme ustaviti pri se* kundarnih znakih, marveč mora iti do primarnega.
Rekel sem, da nam predočuje isti* nitost evidenca kot posebna komponen* ta miselne vsebine. V svrho sigurnosti je dobro, če se še vprašamo, ali ni mor* da možno, da pridemo do istinitosti tudi brez evidence? In tu bi govorila dozdev* no proti meni vsa tako zvana heteronom* na prepričanja. Star strankar, ki je v svojih prepričanjih neomajen, sma* tra vendar svoje trditve za resnične in tem trditvam odgovarjajoča dejstva za istinita! Iz tega bi sledilo, da je istinitost nekaj subjektivnega in ne more biti zad* nji kriterij za spoznavanje. Da pa to ni res, pokažem lahko s sledečim. Nekaj subjektivnega bi bila istinitost le v slu* čaju, če bi prišli do nje potom miselnega dej a in ne vsebine, kajti to, kar mi vse* bina predočuje je objekt in nima s sub* jektivnostjo ničesar skupnega. Če po vsebini zaznam istinito dejstvo, tedaj je to spoznavanje. Ona »istinitost«, ki mi je dana s heteronomnim prepričanjem, ni nikak objekt vsebine, saj se ne me* njava s predmetom misli. Prepričanje je lahko vsaka misel.
Pri nepristni misli je ni, pri pri* stni pa odgovarja stopnji prepričanja.
Ker pa dej ničesar ne predočuje, je jas* no, da se je v vseh teh slučajih jemalo za »istinitost« ono izvestnost, ki je kvantitativna komponenta prepričanja. Ta »istinitost« je večja ali manjša, soraz* merno s prepričanjem. Naša prava isti* nitost pa je kvaliteta, o njej se sploh ne da reči, da bi bila večja ali manjša. Naša prava istinitost variira s predmetom: ni Vsako dejstvo istinito in radi tega tudi ne more biti vsaka misel evidentna. Izvest* nost se pogosto ravna po evidenci, ni pa to potrebno; omenil sem že, da mo* ramo misli celo razpristinjevati, da na* stopi evidenca in da tako dotično dej* stvo spoznamo. To jasno dokazuje, da jc evidenca bistveno nekaj drugega, kot izvestnost. Sicer pa govori tudi zame izkušnja. Treba je le introspektivno opazovati heteronomna prepričanja in spoznavanja v trenotku, ko nastopi evi* denca. Sicer je težko; opazovati hetero* nomna prepričanja, ker jim ne verja* memo več, kakor hitro zvemo, da so he* teronomna, vendar je v naši duševnosti vedno dovolj prepričanj brez evidence, tako da jih oni, ki si je že večkrat evi* denco introspektivno ogledal, kmalu najde. Saj je tudi večina znanstveniko* vih misli le prepričana in brez evidence. Prepričanje traja, evidenca pa ne dolgo. Znanstvenikova prepričanja se od bete* ronomnih razlikujejo le v tem. da bazi* rajo časovno nazaj na evidentnih mislih, medtem ko heteronomna ne. Treba je torej prvo prepričanje zgrabiti in ga pri* mer jati s spoznavanjem n. pr. dejstva, da je celota večja kot del v trenotku, ko nastopi evidenca, pa se opazi veliko raz* liko med obojim. Kdor evidence ne po*
zna, bo seve lahko rekel, da je njemu vsaka trditev evidentna. Kdor jo pa po« zna, bo znal natanko ločiti spoznavanje od golih prepričanj. Pri evidenci je naša pozornost pri predmetu: pri istinitosti dejstva, medtem ko je pri golem prepri* čanju precej na naši subjektivni strani in sploh ni govora o tem, da bi tu enako kot pri evidenci naravnost zaznavali isti« nitost dejstva. Mi smo pač o njem le prepričani, smatramo misel za resnično, ne zaznavamo pa istinitosti. Lahko bi rekel: evidenca obrača pozornost na isti« nitost, svoj objekt, prepričanje pa na resničnost misli, pa naj je misel »v res* niči« resnična ali pa ne.
Po vsem tem, kar sem doslej pove« dal o evidenci, lahko preidem k defini« ciji spoznavanja. Spoznavanje je misel, k o j e vsebina vsebuje tudi evidenco, t. j. p r e d o č e v a 1« ca istinitosti. V svoji definiciji nisem vzel ozira na prepričanje, ker je to le sekundaren znak spoznavanj. Naj je misel po deju taka ali taka: kakor hitro nastopi evidenca, je spoznavanje.
Rekel sem, da je evidenca kompo« nenta na miselni vsebini. Vprašanje pa nastane, kam naj jo uvrstimo med mi* selnimi komponentami? Mislim, da je pač najboljše sredstvo za spoznanje evidence in njenih odnošajev z ostalimi miselnimi komponentami, če si ogleda* mo predmetno stran teh komponent. Predvsem gre tu za razmerje med isti* nitostjo in možnostnimi odnošaji. Gre za to, ali je res istinitost maksimum možnosti in odgovarjaje seveda tudi evi* denca maksimum kvantitete miselne vse* bine, ali pa je na obeh straneh med obo*
jim kvalitativna razlika in tvori evidenca sama zase posebno komponento, ker kvalitativno različni elementi ne morejo tvoriti kvantitativnega kontinua. Mei* nongovo in Vebrovo mnenje, da je isti* nitost maksimum, neistinitost pa mini« mum možnosti, ugovarja temeljnemu principu vsakega kvantitativnega konti« nua: da morajo biti v višji kvantiteti vključene vse nižje. Na prvi pogled se vidi nesmiselnost trditve, da bi bila istinitost toliko in tolikokratna neisti« nitost, medtem ko je polovica možnosti res dvakrat po ena četrtina možnosti. V istinitosti nimamo neistinitosti + vse ostale možnosti. Med istinitost j o in ne« istinitost j o sploh ne more biti prehoda, ker sta si v kontradiktornem nasprotju. Niti večje ali manjše istinitosti, niti večje ali manjše neistinitosti nimamo. To so argumenti s predmetne strani. Isto nas pa uči psihološka stran. Čitatelja po« zivljem k samoopazovanju in naj si potem odgovori na vprašanje: ali zazna« varno tudi možnosti z evidenco in ali pripušča evidenca katerokoli kvantita« tivno stopnjevanje in padanje? Če si jaz ogledam evidenco, moram odgovoriti z ne! Sicer pripada dejstvu, da potegnem iz vreče s 5 belimi in 5 črnimi kroglami belo kroglo, evidentno polovica možno« sti, a jasno je, da ta evidenca ne predo« čuje dotične polovične možnosti, marveč istinitost nekega drugega dejstva, dej* stva namreč, da je možnost, potegniti iz* med 5 belih in 5 črnih krogel belo, enaka eni polovici. To dejstvo je istinito in ne le možno. Kjerkoli nastopi evidenca, nam ta predočuje istinitost. — Vprašali bi se lahko pri tej priliki tudi, kaj nam
Odmevi III.
49
4
predočuje neistinitost? Evidenca brez dvoma ne. Vzemimo primer! Kako vemo za neistinitost dejstva, da je 2 X 2 = 5? Edino tako, da vemo, evidentno, da to dejstvo ni istinito. Istinitost pripada to* rej dejstvu, da 2 X 2 = 5 ni istinito dejstvo. Z evidenco zaznavamo tudi tu istinitost in ne neistinitost. Do pojma neistinitosti pridemo torej s pomočjo spoznavanja negativnih dejstev. »Ni istinito« = »je neistinito«. — Iz vsega to* zadevnega sledi, da imamo na miselni vsebini več kot dve možni komponenti. Vebrov »zakon četverih komponent (dve na deju in dve na vsebini) vsakega doživljaja« je empiričnega značaja in ne drži vedno: Ze pri nepristnih mislih imamo n. pr. v vsebini le kvalitativno komponento. Pristne misli imajo na deju tri komponente: eno kvalitativno (prist* nost) in dve kvantitativni (izvestnost in paženjska intenzivnost). Te komponen* te se torej lahko poljubno menjavajo. Pri spoznavanjih imamo dve kvaliteti in nikake kvantitete v vsebini (pozitivnost ali negativnost + evidenca); pri srednje intenzivnem golem prepričanju pa ima* mo na vsebinski strani eno kvantiteto (predočevalko možnosti) in eno kvalite* to (pozitivnost ali negativnost). Na mi* selni vsebini se torej lahko menjavajo tri komponente: dve kvaliteti in ena kvantiteta.
Mislim, da bo prineslo nekaj več jasnosti v vsa ta razmerja, če izvedemo tudi pri dejstvih, kot pri realnih osno* vah, ločitev med fenomenalnimi in nou* menalnimi predmeti. Ne vem, če se je in koliko se je to že doslej prakticiralo; vem le, da se tega mnogokrat ni upošte*
valo in se je prišlo na ta način do na* pačnih rezultatov. Kot primer naj na* vedem le Meinongove »ubertragbare Su* periora«, ki bom o njih govoril v drugem delu tega spisa, in Vebrov zakon, da odgovarjajo vsem brezčasnim razmer* jem med predmeti enaka brezčasna raz* mer j a med doživljaji. Zdi se, da je to apriori razviden zakon, a vendar ne drži. Med vzrokom in učinkom imamo brez* časno razmerje nujne sukcesije, — med predstavo vzroka in predstavo učinka tega ni. Če je kje črna in bela barva, je nujno razlika med obema, — če zazna* vamo črno in belo barvo, ni treba za* znati razlike. Med kajstvom in kakovo* stjo je razmerje nujne koordinacije, — med predstavo kajstva in predstavo ka* kovosti tega ni. Ali primer s strani višje* rednih predmetov in doživljajev: Vred* nosti, ki je polovico možna, pripada nuj* no najstvo z enako kvantiteto, kot jo ima vrednost sama, —• kdor nepristno vrednoti tako vrednost, ni treba, da bi moral tudi stremeti po njej itd. Podrob* nih primerov je veliko. V čem ne drži omenjeni Vebrov zakon? V tem, da sega predaleč na predmetno stran. On govori o brezčasnih razmerjih med predmeti sploh, medtem ko se naši do* življaji ravnajo le po svojih predočevan* cih, po fenomenih, ki se ne krijejo ved* no z noumenalnimi predmeti in njih brezčasnimi razmerji. Med predočevalci so pač ista empirična razmerja kot med predočevanci; to sledi iz Vebrovega za* kona brezčasne harmonije med doživ* ljaji in predmeti. Edino brezčasno raz* merje, ki ga najdemo med predočevalci in predočevanci, je razmerje slonenja
na psihol. oz. predmetnih podlagah. To pa —- mislim — radi tega, ker predmet višjega reda sploh ni popolen predmet, če ni podlage zraven, je pa popolen brez predmeta, ki ga sam fundira. Goli »je« nam nič ne pove. Da je dejstvo popolno, se mora glasiti: »papir je bel«. In še to slonenje kot brezčasno razmerje odpove pri vseh onih doživljajih, ki sem jih v svoji prvi seminarski nalogi le provi« zorno omenil pod imenom »pojmovni doživljaji«. Upam, da se mi bo pozneje posrečilo natančneje obdelati in uteme« ljiti te doživljaje, tu se na to polje ne morem spuščati. Le mimogrede naj ome« nim, da neredko govorimo o lepoti, hu« dobi j i, mislih, dolžnostih etc., ne da bi si sploh predočevali hkratu s to lepoto, hudobijo etc. tudi predmetne, odnosno psihološke podlage teh predmetov. To povsod tam, kjer nam je špecijelno le za te predmete same in ne za nje kot popolne predmete. Omenjeni zakon bi pač veljal, če bi bil svet vseh naših objektov noumenalen svet in bi se morala ravnati naša duševnost pač tudi po teh brezčasnih razmerjih. V slu« čaju noumenalnosti naših objektov bi bile vse zmote izključene. Ravno dej« stvo, da se naša duševnost dostikrat vara in ne ravna po teh brezčasnih raz« mer jih, marveč po razmerjih med svo« jimi slučajnimi predočevanci, med ka« terimi pa neredko pogrešamo onih brez« časnih razmerij, dokazuje, da moramo pri vseh predmetih, tako pri osnovah, kot pri dejstvih, vrednotah in najstvih ločiti med predmeti, ki so le fenomeni in med predmeti, ki so poleg tega tudi noumeni. Da zamoremo apriornim po«
tom spoznavati tudi noumene, smo do« kazali že s tem, da smo apriornim potom ločili med fenomeni in noumeni. — Naše vprašanje se tiče v tem odstavku feno« menalnosti in noumenalnosti dejstev. In tu je apriori razvidno, da morajo nou« menalna dejstva hkratu biti istinita. Vsa« ka možnost in neistinitost je že kot taka izključena iz sveta noumenalnih dejstev. Lahko je tudi dejstvo, ki pritiče mož« nosti ali neistinitosti, istinito. Fenomeni lahko fundirajo irealne noumene. Funk« cija evidence kot posebne kvalitete mi« selne vsebine leži torej v tem, da nam predočuje noumenalnost, t. j. istinitost dejstev. Sedaj je jasno tudi, zakaj nima evidenca svojega negativnega korelata. Kar ni istinito, je le naš fenomen. Pre« pričana misel mi zamore sicer predoče« vati tak fenomen kot več ali manj ali pa celo maksimalno možen, evidentna pa taka misel ne bo. Tzv. znanstvena verjetnost se tiče možnosti kot pred« metne podlage istinitega dejstva. Saj se da z možnostnimi kvantitetamti mate« matično računati. — Upam, da je po« stalo čitatelju dovolj jasno, da evidenca ni kvantiteta in istinitost ne maksimum možnosti. Kdor bi pa kljub vsemu še dvomil, mu lahko podam še en dokaz: Vsaka kvantiteta višje stopnje je pred« met višjega reda napram vsem od« nosnim kvantitetam, ki so nižje stop« nje, kot ona sama. Kdor hoče torej za« znati kvantiteto višje stopnje, ne more tega doseči, če ne zazna tudi vseh onih kvantitet, ki so nižje stopnje, kot do« tična. Kdor hoče zaznati en meter, mora zaznati ves kontinuum točk, ki tvorijo en meter; kdor hoče zaznati kvantiteto
51
4*
100, mora zaznati tudi vse odnosne manjše kvantitete od 1—99. — Čitatelja opozarjam, da govorim tu le o zazna« vanju vseh takih kvantitet, in da radi tega ne ugovarjajo temu pojmovni do« življaji, s pomočjo katerih je možno, vsaj po mojem mnenju, misliti na pred« mete višjega reda, ne da bi si morali hkratu predstavljati tudi vse odnosne predmete nižjega reda. — Kar velja za vsak kvantitativni kontinuum, mora ve« 1 jati tudi za možnostni kontinuum. In res. V maksimumu možnosti so vklju« čene vse ostale možnosti in ne da se zaznati prve, ako se v katerem koli smi« slu ne zaznajo tudi vse ostale možnosti. Ali že tu se pojavi nekaj zanimivega: neistinitosti se v tem kontinuumu mož« nosti ne zaznava hkratu z maksimalno možnostjo. Kar je pa za nas glavno, je to, da tistemu, ki zaznava istinitost z evidenco, kot n. pr. pri spoznavanju, da je 2 + 3 = 5, ni treba biti kaj danega o možnostnih odnošajih. On zaznava zgolj istinitost, o možnostih ne ve ničesar. S tem je — mislim — kvalitativnost isti« nitosti in nje predočevalke, evidence, do« volj dokazana.
Dognali smo, da je v evidenci odlo« čilni kriterij vsakega spoznavanja. Ker nam je sedaj mogoče v vsakem posa« meznem slučaju odločiti, ali imamo pred seboj spoznavanje ali ne, se lahko lo« tirno vprašanja, koliko vrst spoznavanj imamo in v čem se razna spoznavanja med seboj ločijo. Spoznavanj kot takih imamo brez dvoma le eno vrsto: dvoje vrst evidenc ni, ker je izključeno dvoje vrst istinitosti. Evidentno je torej, da se to. po čemer so ene vrste spoznavanja
apriorna, druge vrste pa aposteriorna, ne tiče niti istinitosti niti evidence. Pri tzv. apriornih kot aposteriornih spo« znavanjih imamo evidenco, in sicer evi« denco ene in iste vrste. O več vrstah evidenc se sploh ne da govoriti. Ravno« tako mi je evidentno, da živim, da sedaj pišem, imam pred seboj papir, etc., kot da je a = a, da črno ni belo, da razlika ne more obstojati brez predmetov, med katerimi je etc. V evidenci torej ni razlike med temi spoznavanji. In vendar je neka razlika tudi v spoznavnem oziru med trditvami prve in druge vrste. Meinong išče to razliko v razumevanju. On pravi, da se nam aposteriori spo« znana dejstva nekako usiljujejo. Mi da jih moramo priznati, ne vemo pa zakaj da je ravno tako in ne drugače. Pri apriori spoznanih dejstvih pa da tudi razumemo, ne le da je tako, marveč tudi zakaj je tako. Da je 2X2 = 4 uvidimo in razumemo, ker je že v naravi pred« meta to, da mora biti ravno tako in ne drugače. V tem smislu govori on o »Ein« sehen mit und ohne Verstehen«. On torej išče razloga za razliko med aprior« nim in aposteriornim spoznavanjem v psiholoških faktorjih. Po mojem mnenju to ne gre. Zakaj, bo sledilo iz poznej« šega. Že tu pa naj omenim, da nikakor ne uvidim, zakaj naj bi bila med aprior« nimi in aposteriornimi spoznavanji raz« lika v razumevanju. Kaj pa je razum še posebnega poleg zaznavanja dejstev in dojemanja predmetnih podlag svojih dejstev? Neprecizno izraževanje o »raz« umevanju« se mi zdi že samo na sebi nekako mistično, ne glede na to, da nam v tem oziru ne daje izkušnja nikakih
razlik med spoznavanji ene ali druge vrste. Da je 2X2 = 4, moram ravno tako priznati, kot da živim in da je pa* pir, ki po njem pišem, bel. »V naravi« vsakega spoznanega dejstva je, da je istinito, drugega ne najdem. Če je res, da živim, potem pač »mora« biti tako, da istinito živim, kot »mora« biti tako, da je 2 X 2 = 4 in ne 5.
V razumevanju ne vidim jaz nikake stvarne razlike. Če hočemo najti izvor te razlike, moramo izhajati podobno kot pri evidenci s predmetne strani, saj do* kazuje dejstvo, da se menjava lastnost apriornosti in aposteriornosti hkratu s predmetom, enako kot evidenca, da mora biti znak za apriornost ali aposteriornost nedvomno na miselni vsebini. Ker pa je vsebina povsod v celem svojem ob* segu le predočevalec, je jasno, da mora biti končni izvor te razlike v predmetu, t. j. na dejstvu. Že iz tega se razvidi, da mora biti bodisi apriornost ali pa apo* steriornost svojevrsten predočevalec. komponenta miselne vsebine. Vprašanje je le, če je ta komponenta istovetna s katero od nam že znanih. In da rešimo to vprašanje, se obrnimo zopet na pred* metno stran! Kaj je na dejstvu, s čimer se menjava apriornost, oz. aposteriornost kot lastnost spoznavanja? Z nekako ne* eksaktnostjo se je govorilo doslej, da so apriori spoznana dejstva nujna, medtem ko ostala da niso. Resnici na ljubo se mora priznati, da nam ta be* seda v stvarnem oziru ničesar ne pove. Kaj se pa to pravi, da je eno dejstvo nujno istinito, drugo pa ne? Če je dej* stvo istinito, tedaj je nujno istinito in nič drugega. Da jaz v tem trenotku ži*
vim, je ravnotako nujno, kot da je 1 + 1=2. Obe dejstvi sta nujno istiniti, ker sta pač istiniti. Če pa vzamemo to »nujnost« v tem smislu, da si ne mo* remo misliti, da bi pod katerimikoli pogoji kdaj 1 + 1 ne bilo 2, medtem ko si lahko mislimo, da bi pod gotovimi pogoji jaz v tem trenotku ne živel, po* tem je pač to naziranje čisto psiholo* gistično in nam ne nudi nikake jasnosti, najmanj pa nam odgovori na vprašanje, katera je primarna predmetna razlika med apriornim in aposteriornim spozna* vanjem. — Izraz »primaren« v nasprotju s »sekundarnim« rabim tu v istem po* menu, kot pri evidenci. Primarni znak kakega pojava je pač oni, ki mu je ne* obhoden pogoj, vsi akcidentclni znaki, ki se prvemu pridružujejo in ga morda tudi vedno spremljajo, so pa sekundarni, — Preciznejše se mi zdijo Meinongove distinkcije. ko imenuje apriorno spo* znavanje neeksistenčno (daseinsfreies Wissen), aposteriorno spoznavanje pa eksistenčno (Daseinsvvissen) spoznava* nje. Preciznejše se mi zdijo radi tega ker išče Meinong pri tem razlike v predmetu. Dvomim pa. da bi te njegove di* stinkcije veljale. Kot prvo moram ugo* toviti, da spoznavamo aposteriori ne le eksistirajoče predmete, marveč tudi ob* stojajoče in tako se nahajajoče (Sosein). Da je kaka misel resnična, dejstvo isti* nito, dejanje moralno, da obstoji dolž* nost to in to storiti, da je ta papir, ki po njem pišem, bel etc., so sama ne* eksistenčna aposteriorna spoznavanja. A tudi apriorno spoznavanje se lahko tiče eksistence. Ali vemo mi n. pr. apo* steriori, da bo svet jutri eksistiral? Mi
vemo apriori, da kajstva, ki eksistirajo, ne morejo nastati ali izginiti. Da svet eksistira, vemo sicer aposteriori; apriori pa sklepamo iz obeh premis, da svet ne more izginiti, torej bo jutri tudi eksi* stiral. Res je, da se vsako tako spozna* vanje eksistence naslanja nazaj na apo* steriorna spoznavanja, a vendar je s tem izpodbit princip, da bi z apriornim spo* zna vanj eni ne mogli spoznati eksistence. Primarna razlika med obema vrstama spoznavanj torej ni razlika med obsto* jem in eksistenco. — V svoji analitični psihologiji je dognal moj učitelj Fr. Ve* ber celo vrsto »brezčasnih« zako* nov, ki so apriori razvidni. V čem se razlikujejo ti zakoni od empiričnih za* konov? Pač v tem, da veljajo prvi brez* časno, t. j. da ne za vise v ničemer od časovnih pogojev, ker je njihova veljav* nost splošne j ša kot katerikoli časovni pogoji, ki morajo biti radi svoje manjše splošnosti vključeni v onih brezčasnih zakonih; drugi zakoni pa veljajo le za* časno, pod gotovimi časovnimi pogoji. Razlika je torej v veljavnosti. Veljav* nost je torej lahko ali brezčasna, ali za* časna. Ker je prva splošnejša, mora biti druga vključena v prvi. In v tem je po mojem mnenju primarni znak vsake vrste spoznavanja. Vsako apriorno spo* zna vanje je spoznavanje brezčasnega dejstva; vsako aposteriorno spoznavanje pa je spoznavanje začasnega dejstva. Med istinitostjo in veljavnostjo je kva* litativna razlika: istinitost ne variira, medtem ko veljavnost variira, in med obema varijacijama veljavnosti same (brezčasnost — časnost) je kvalitativna razlika, torej mora biti vsaj med ene
vrste »veljavnostjo« in pa istinitostjo kvalitativna razlika; verjetno pa se obe »veljavnosti« kvalitativno razlikujeta od istinitosti. Veljavnost pa ne sme istovetiti z istinitostjo, vendar se ne uvidi ravno izlepa, da istinitost ne more hiti ali brezčasna ali začasna. Strikten argument najdemo v tem, če določimo red istinitosti in veljavnosti. Da je isti* flitost predmet višjega reda napram dejstvu, sem že omenil. Dejstvo je lahko brez istinitosti, ni pa istinitosti brez dejstva. Tudi istinita dejstva lahko za* znamo kot gola dejstva brez istinitosti, nikoli pa ni mogoče zaznati istinitosti brez dejstva. In kako je z veljavnostjo v tem oziru? Res je, da ni istinitosti, ne da bi ji pripadala katerakoli veljavnost, in da ni veljavnosti brez istinitosti. Toda isto razmerje imamo že pri raznih re* dovih osnov: Ni predmeta, ki ne bi bil istoveten sam s seboj, kot ni istovetnosti brez predmeta, čigar istovetnost je. Ali: med različnima predmetoma je nujno razlika, ni pa na drugi strani tudi raz* like brez različnih predmetov. In vendar sta istovetnost in razlika višjega reda, kot ostali omenjeni predmeti. Do te višjerednosti pridemo le na ta način, da se vprašamo, kateri predmet lahko za* znamo brez drugega. Istovetnosti ne mo* remo zaznati, ne da bi zaznali hkratu z njo tudi predmeta, ki je istoveten, pač pa lahko zaznamo ta predmet sam zase. Enako je s slučajem razlike. Ta kriterij nam pomore tudi v našem slučaju. Tisti hip, ko doživljamo evidentno misel, da je celota večja kot del, ali da n. pr. mislimo, čustvujemo, živimo, smo etc., doživljamo pač že omenjeno evidenco,
ne zavedamo se — vsaj treba ni — pa brezčasne ali le začasne veljavnosti teh dejstev in hkratu s tem tudi ne aprior« nosti ali aposteriornosti teh spoznavanj. Šele ko hočemo to veljavnost dognati, se zavemo, da je ena misel apriori raz« vidna, druge so pa le empirične. Istim-tost lahko zaznamo brez brezčasne ali začasne veljavnosti, ne moremo pa za* znati katerokoli od teh veljavnosti brez istinitosti. Če bi bila istinitost istovetna z veljavnostjo, bi morali hkratu z njo zaznati brezčasnost ali začasnost te isti« nitosti. To pa ni treba. Mi moramo torej govoriti o trojnem redu dejstve« n i h kvalitet. Najnižjega reda je po« zitivnost ali negativnost. Tej ni treba istinitosti in ne veljavnosti. Drugega reda je istinitost, ki predpostavlja prej omenjeno kvaliteto, a je napram veljav« nosti v enakem razmerju kot predmet k svoji istovetnosti. Tretjega reda je veljavnost, ki predpostavlja obe prej omenjeni kvaliteti. Vzporedno s to tro« rednostjo imamo se ve tudi trored« nost miselnih vsebinskih kvalitativnih komponent. Po« zitivnost, oz. negativnost predočuje lahko samo zase svoje predmete. Evidenca je brez pozitivnosti ali negativnosti mi«
selne vsebine nemogoča, ni pa treba, da bi poleg njenega predmeta istinitosti zaznavali hkratu tudi brezčasno ali le začasno veljavnost dejstva. Kvaliteta tretjega reda je apriornost ali aposteri« ornost kot predočevalka brezčasne ali začasne veljavnosti istinitega dejstva, in ta kvaliteta predpostavlja tako evidenco kot predočevalko istinitosti, kot tudi pozitivnost ali negativnost kot predoče« valko pozitivnosti ali negativnosti dej« stva. Da nam res apriornost predočuje brezčasno in aposteriornost začasno ve« 1 javnost, se lahko vsakdo prepriča na ta način, da si poskusi z golo evidenco in brez apriornega ali aposteriornega znaka predočiti to veljavnost. Ker se to ne da, je s tem z empirične strani potrjeno to, kar dokazujejo že prejšnja izvajanja. Naj čitatelja nič ne moti, da imamo s tem naenkrat štiri možne miselne vse* binske komponente: 3 kvalitete in eno kvantiteto. Že pri evidenci sem omenil, da število komponent ni fiksno, kar vi« dimo že na deju misli in na vsebini pri nepristnih mislih. Misli tvorijo v tem oziru posebno izjemo izmed vseh do« življajev. Naj združim rezultate vseh dosedanjih izvajanj v sledeči grafični ponazoritvi miselne analize:
£ Kvaliteta
apriornost - aposteriornost . . brezčasna - začasna veljavnost ^
evidenca..........istinitost
pozitivnost - negativnost.....pozitivnost - negativnost
Kvantiteta: verjetnost ................možnost J
nepristnost
Kvaliteta. ,	.w .	(kvaliteta: pristnost
q	prepričanje	>	. r .
\	( kvantiteta : izvestnost
Kvantiteta: paženjska komponenta
spoznanih fenomenalnih
Če uporabim te distinkeije v svrho definicij, bi posamezne vrste spoznavanj na sledeči način definiral:
a)	Spoznavanje sploh je misel k o je vsebina inu vsaj dve kva= litativni komponenti: pozi« t i v n o s t ali negativnost ter evidenco.
b)	Apriorno spoznavanje j e m i sel, koje vsebina ima kot
tretjo kvalitativno kom p o« nento predočevalca brezčasne veljavnosti.
c) Aposteriorno spoznavanje j c m i«
sel, koje vsebina ima kot tre« t j o kvalitativno komponento predočevalca začasne veljav« nosti.
f Dr. KMEMEN JUG.
IJUBA D. JURKOVIČ, Ljubljana:
SUDBINA MO JIH STIHOV A.
I.
Džeparu, što ukrade mi novčarku, kako če veliko razočaranje tvoje da bude kad spaziš — što sam tako škrto čuvao, i, razočaran tako, baciti češ mi ju — na gjubrište, ili u reku,
ili u podzemne kanale, bez srca i bez duše ...
O, džeparu dragi,
što ljudi, slučaj, nevolja il" boli na kradu te
sile,
molim te toplo i milo, kao što si ti molio sreču da ti se osmehne, vrati mi moju novčarku, jer u njoj se nalazi moje celo bogatstvo, bogatstvo koje me na prosjački štap baca bogatstvo koje se ne može ni prodat, ni
kupit:
Tu su .moji stihovi živi, stihovi što velika su tajna svetu, i što ih ti razumeti nečeš, ni sadašnje pokolenje ludo, krvavo i razbojničko — vrati mi moje stihove, što veliku tajnu kriju, tajnu ljubavi i mira, tajnu nove sreče i života novog, tajnu lepote i istine žive, tajnu mladosti nove! Džeparu gladni, što bojiš se pogleda ljudi, i prezireš stihove i pismo, vrati mi novčarku bez novaca, zahvalan Iču ti silno biti,
veruj mi, u nevolji druže! Žandaru te javiti neču, za tobom neču slati policiju i detektive, nemam novaca za skupe stvari,
dogji u moj stan na razgovor slatki i kratki, crnu ču ti kafu sa sečerom dati,
stojim pod krovom kuče broj 13, u predgragju ulica (ta i ta). ..
Džeparu dragi, što naizmence osečaš veselje slobode i terete ropstva, smiluj se na me,
dozvoli da pokucam na ona zapečačena vrata u dulini tvoje duše, gde ima mnogo dobrote, (ima je, skrita je, i nije za svakoga, ja to
znam),
smiluj se, džeparu, i vrati mi bogatstvo, što me na prosjački štap baca, biti čemo prijatelji dobri!
II.
Hvala ti, džeparu, što si me razurneo,
i došao k meni, od srca ti hvala;
nista ne smeta što mi novčarku nisi doneo, jadni stihovi moji!
Tražio si ih, verujem, ali ih našao nisi, pa Bogu hvala!
Tvoje je nastojanje plemenito
i ono me veseli i teši. Izgubio sam bogatstvo, zaista, al', eto, steko sam prijatelja, i sad sam otkrio jednu istinu novu:
lepota je stvaranja lepša od stvora! Pesnik neka peva, al' neka ne piše, jer od svoje lepote pesma uvek gubi kada se na papir stavi i na — prodaju nudi!
Sve jedno, hvala ti džeparu dragi, jedno iskustvo novo — svoje stihove lude u novčarku stavljati neču, nikada više!
JANKO KAČ, Št. Pavel v Savinjski dolini:
VRNITEV.
Očetovi se bliža hiši rodni sin izgubljeni. Proč so mlada leta, denar očetov zginil v druščini nerodni, krog nog se plašč raztrgan ves opleta ..
Od daleč pa hiti nasproti oče z obleko novo. Prstan mu podari, objame ga poljubi, sreče joče: »Ne hodi sinko ljubi proč, nikari!«
Tako te ljuba tudi jaz sprejemam, ko vračaš se prevarana v naročje. Odpuščam vse in te tesno objemam.
Zdaj bridko veš, da sanje so otročje priliznjen svet, lažnjivi vsi obeti: Ljubezen moja ti le večno sveti!
M ANIC A ROMANOVA, Ljubljana:
SPOMINČEK NA KOŠIR JEVO FRAN ICO.
Bilo je tam v Tacnu, ob obali Save. Avgustovo solnce je palilo, da ti je kar migljalo v ozračju, Sava je bila pa vsa živa kopalcev.
Moja družba —■ Mira, Marta in Betka — so še čofotale po vodi, dočim sem jaz že sedela na senčni obali, zrla na nasprotno stran, na Tacen, na Šmar? no goro, obujala spomine ter z duhom in srcem nanovo preživljala svojo mla* dost...
Pa me vzdrami izza hrbta moški glas:
»Dober dan Bog daj!«
Urno se obrnem in odzdravim. Pred menoj stoji, s palico v roki, starček, vedrega lica in prijaznih oči. Oblečen je zelo čedno, skoro mestno.
»Ne zamerite, če sem vas prestra* šil,« se prične opravičevati, jaz pa gle* dam in ugibam ... Ta obraz?
»Pa niste vi gospod Martin?«
»I, kdo pa drugi, ha, ha!«
Res, bil je stari Martin. Veste, to je tisti, ki ima že blizu osem križev na hrbtu, ki je tacenski rojak in je svoje dni mnogo potoval, se mnogo učil in veliko izkusil. Tudi Ameriko je že videl. V domovini je potem vstopil v državno službo, k davkariji menda, sedaj pa je bil že dalj časa upokojenec.
»Kajne, kako lepo se vidi tja čez!«
Pri tem zamahne z roko čez Savo, se nasloni s hrbtom na deblo bližnje jelše in živahno nadaljuje:
»In poglejte one kostanje na Ko* širjevem vrtu! Ko sem bil mlad, je bilo tam vse drugače. Bolj po starem, a lepo, res lepo.«
»Vi, gospod Martin, ste dobro po= znali Koširjevo Franico?«
»Če sem jo poznal — ha! Tako sem jo poznal, da ob spominu nanjo vedno takole vzdihnem: Bog nam daj še veliko
Koširjevih Franic! Ej, to vam je bila ženska! Dostikrat je tudi mene vpregla h kakemu hvalevrednemu delu, na kar sem še vedno ponosen.«
Starčku se v radosti razširijo uvela lica. Nočem ga motiti niti z besedico. Par trenutkov se zamisli, se odkašlja ter zopet prične z nekim očividnim zano« som:
»Da, Franica je bila za tiste čase zelo inteligentna žena. O njeni marlji« vosti, delavnosti in dobrem srcu bi vam vedel povedati marsikaj. Najbolj živo pa se spominjam dogodka, ki je znači« len, kako lepo je znala Franica v naj« nižjih slojih, v preprostem neukem člo« veku buditi narodno zavest. Sedel sem nekoč na Koširjevem vrtu, poleg mene neki moj, sedaj že davno umrli prijatelj in Franica. Pa ti pristopica po vrtu stara Metelka —- vi je niste poznali — z veli« kim pestrim šopkom v roki ter ga po« nudi Franici.
»Kaj pa to, mati,« je vprašala Fra« niča.
»Oh,« je vzdihnila ženica, »Franica, kar vzemi! Te«le rože sem natrgala, drugega ti ne morem dati, ti si pa tako dobra. Že zopet si poslala mojim otro« kom ...«
Jok je vzel ženici besedo. Franica je z desnico segla po šopku, z levico pa starko dobrohotno potrepljala po rami:
»Mati, pustimo to, ni vredno! Hvala vam za šopek! Kako ste skrbni! Pa kako lepo ste zbrali rože. Glejte ... in še cclo naše krasne slovenske barve.«
In je pokazala na neko belo perje, na rdeč nagelj in na modro peruniko.
»Kaj praviš,« se je čudila ženica, »da so to naše barve ...? Aha, že vem. Jeli, ti hočeš reči, da te barve pomenijo vero, upanje in ljubezen?«
Skoro da se nisem zasmejal na ves glas, dočim se je na Franičnem obrazu zaznal le komaj vidni nasmešek.
»Ne, ne, mati,« je hitela poučevati starko, »to so naše barve, ki pomenijo slovenstvo. Saj veste, Slovenci smo!«
»Mhm, hm, no, no —■ Franica, zdaj se mi že malo sveti. Kajne, to so naše kranjske barve.«
»Še vedno ni prav, mati. Ime Kranjci imamo le po naši pokrajini, a po rodu smo Slovenci.«
»A tako. Viž Franica, ti si učena, ti veš take reči. Za mojo staro glavo je pa težko. Ampak verjamem pa, da imaš ti prav, o verjamem pa. Ne smeš zame« riti, Franica! Zdaj naj grem. Še enkrat — Bog ti povrni! Zbogom!«
»Že dobro, že! Pa se zvečer kaj zglasite v kuhinji,« je še zaklicala Fra« niča za odhajajočo ženico.
Tako mi je pripovedoval stari Mar« tin. Toplo sem se zahvalila starčku za prijaznost. Poslovila sva se iskreno, pri« srčno. Kar mi je zaupal, izročam ured« niku. Naj bo skromen spominček v po« čaščenje moje ljube rojakinje, naše ne« zabne Franice Koširjeve!
--O
MIRKO KRAGELJ, Škofja Loka:
O, DA SEM — K REZ!
O, da sem Krez — zaklade dragocene položil vse pred žene bi noge. in kakor suženj vse izpolnil njene na sam bi ji migljaj očes želje.
Bi cvetja trosil ji na pot košare, z dragulji kinčal ji srce in vrat.. Prikral po strunah bi se ji kitare v srce pojoč, kako imam jo rad.
In če bi paž kraljici bil povšeči ter bi spoznal, da ljubi me zares: — poljube bi celo ji znal odreči, da bi čutila, da sem vendar — krez!
MIRKO KUNČIČ, Ljubljana:
Včasih je noč svetlejša od dneva:
V	sebi žariš in si sam in ves skrit.
Jutro je le kakor bežen privid:
V	solncu bi rad se okopal, očistil, sprostil se vsega; kot kelih svetal, kadar se skozenj brezsenčna pretaka zarja sinjine, rad bi postal.
NOČ.
Luč te oblije — in vse je dognano Sunkoma se je prikradlo neznano in ti je dvignilo duše perot. —■ Pa se jztrezniš, odklopiš oči: senca ponižanja, senca zablod z nemim porogom kraj tebe stoji.. Kakor hijena čez dan te drži.
Včasih je noč svetlejša od dneva: V sebi žariš in si sam in ves svoj. Noč ti ozvezdi najskrivnejšo sanjo, skrbna kot mati bedi nad teboj.
Stane Cuderman: GLAVA.
IVAN LAH, Ljubljana:
EVDELEBA.
(Ekspedicija v deželo ledenih bajk.) (Odlomek iz romana.)
Zvezde so se svetile na nebu in se lesketale v morju, kakor da iščejo v njegovih globoeinah svojo pravo po* dobo. Kakor ogromno zrcalo je ležalo morje, obrobljeno od bregov, in se gi* balo v lahnem valovanju, da so odleski zvezd trepetali po površini in se izgub* ljali v tisočerih utrinkih. Od daljnih bre* gov so legale po gladini temne sence.
Na obali je šumelo mesto v večer* nem vrvenju, pesmi in godbe so odme* vale iz parkov in vrtov, nad katerimi so se dvigali visoki hoteli z razsvetljenimi okni, ponosne palače so se vrstile ob ob* režju in se svetile skozi mrak sredi ze* lenih palm, pinij in oleandrov; tihe vile so strmele iznad skal in pečin obdane od sanj jesenskega večera; bele hišice ob pristanišču so pomežikovaie s pla* himi lučkami; pred njimi so se zbirali čolni, ki so odhajali na nočni lov.
Ladja, ki je stala v pristanu, je dvi* gala svoja bela jadra, kakor da bi ozna* njala zvezdam svoj bližnji odhod. Nje* no svetlo ime »Ikarija« se je svetlikalo v morju in odsevalo v jasno noč, kakor da hoče pričati o svojih visokih ciljih. Stare barke in nerodni čolni so stali okoli nje kakor nevšečni gostje, ki žive od pomenkov domačega sveta. Na njih so se zbirali zvečer delavci in težaki, do* mači mornarji in potniki, ribiči in kmet* jc, ki so z otokov prihajali na dnevno
delo in kupčijo. Njih temne sence so po noči ležale na tovorih in zabojih in zdelo se je, da njih sanje ne segajo preko jutrišnjega dne. Zato je bela ladja »Ika* rija« molela iznad njih, kakor da se hoče dvigniti in poleteti v daljne dežele.
Krmar Jok je stal na krovu in gle* dal v razsvetljeno mesto in v temne čolne pod seboj. Naveličal se je mest* nega življenja in pristaniške množice, ki ga je obdajala dan za dnem s svojo bedo in pritožbami. Ni ljubil ljudi. Od* vadil se jih je na svojih potovanjih po daljnih svetovih in jih je gledal le od daleč kot veliko mravljišče, ki se bori za vsakdanji kruh. A bil je dobrega srca; razdal je vse, kar je imel, med otroke, ki so se potepali po pristanišču in prosili kruha; zato je komaj čakal, da bi od* jadrali na široke morje, da ne bi gledal tega vsakdanjega življenja.
Ozrl se je na zvezde.
»Tam okoli njih je vse tako svetlo in jasno, a pod nami sama tema in mrak; niti najsvetlejši žarki ne morejo presi* jati te črne množice«.
A prišla mu je nenadna misel: »In vendar so to ljudje, ljudje z življenjem in srci, ki so zvezdam enaki. To se pravi: v vseh teh temnih telesih, ki se gnetejo okoli morja, po pristanišču, v beznicah, na barkah in čolnih kakor nočne sence, je luč, je življenje, ki gori in živi. In vsi
bi radi bili srečni kakor krmar Jok, ki se na ladji »Ikariji« dviga visoko nad njimi in jih gleda skoraj s preziranjem. A morda so srečni tudi oni. Vrag vzemi take misli!
Ozrl se je po ladji, kjer so se culi koraki. Spoznal je takoj mornarja Stra« ha in Strela, ki sta se majala dobre volje proti njemu.
»A, Jok, hajdi z nama, gremo v mesto.«
Joku je bilo skoraj neljubo, da sta ga motila v njegovem večernem premiš« ljevanju. Bil je poseben človek, ki ni ljubil družbe in se je v samotnih urah rad zabaval s svojimi mislimi. Kadar je gledal z ladje na mesto in pristanišče, na zvezde in morje, se mu je zdelo, da stoji med dvema svetovoma, o katerih presoja svobodno po svoji pameti, in se je čutil vzvišenega nad vso to množico, ki ga je obdajala.
»Pojdita k vragu,« je zamrmral, »kdo vaju je klical.«
»Midva ne,« sta se smejala, »ampak ženske. A, Jok, da vidiš, kaj sva našla.«
»Vrag vzemi —«, je zagodrnjal Jok na glas, »mar mi je za ženske.«
Prijela sta ga pod pazduho in se za« smejala.
»Saj vemo, Jok, saj vemo, da jih ne maraš. Ampak danes je lepa noč. Kaj boš tiščal v tej temi kakor morski pajek. Poj o, a, poj o!«
»Kje pojo?« je vprašal Jok, ki je zelo rad poslušal pesmi.
»Tam v gostilni, hajdi z nama.«
»Vraga pojo«, se je branil Jok, ki se je bal, da ga hočeta zapeljati v kako neumno družbo.
»Lepo pojo, da še nikoli tako«, sta govorila pevaje in ga vlekla s seboj.
»Pa bodi!« je rekel Jok, dasi njima ni popolnoma verjel. Mnogokrat sta ga že zvabila tako in potem so posedali po zakajenih, umazanih beznicah in se vra« čali šele zjutraj vsi opojeni, da je Jok preklel vse pivce in krčmarje, kar jih je spoznal tisto noč. Onadva sta po takih nočeh legla na palubo in zaspala, kot bi ju ubil, on pa je slonel na svojem mestu ob ograji in gledal jutranje življenje v pristanišču, ki je imelo čudno nejasne barve, kakor so bile misli, ki so se mu porajale v glavi.
»Vem, da ni vse skupaj nič,« je re« kel, »ko so stopali po ladji, a vidva sta kakor volkova: vidita žensko, ki poje, in halo. Bolje bi bilo, da bi ostal. Kaj mi je treba vas vseh skupaj. Naslonim se na ograjo in gledam. Najlepša pesem!«
»Ne bodi neumen, Jok,« je rekel Strah, »ali veš, da kmalu odidemo?«
Joku se je ustavil korak.
»Kaj praviš, vraga?«
»Res,« je potrdil Strel, »vsi tako go« vore, v listih pišejo.«
»O vraga!« se je razveselil Jok, »saj sem rekel, da je neumnost! Kaj pa ti« čimo tu že tako dolgo. Samo če si niso zopet sami izmislili!«
»Ne, sam dr. Jesen je podal izjavo,« je trdil Strah, »rekel je: v enem tednu odpotujemo.«
»Če je tako,« je rekel Jok zamišlje« no, »potem gremo.« In je pospešil oho« tavljajoče se korake. Samo če me nista nalagala.«
»Čista resnica,« je pripomnil Strel resno, »kaj bi lagala, če nama resnice preostaja.«
»Vraga,« je mrmral Jok in se spu« ščal po ozki deski navzdol, »jaz sem mislil, da je že popolnoma pozabil na svoje obljube. Ali mislita, da pojdemo res v tisto deželo?«
»Pravijo, vsi nas gledajo začudeno. V deželo ledenih bajk — pravijo. Kdo je še slišal kaj takega. Norci ste - pra« vijo, norci vsi skupaj, tudi dr. Jesen.«
»Samo da gremo, samo da gremo,« je rekel Jok in stopil na kameniti pomol, »mislil sem, da ga bodo ženske zadržale. Baba je vrag.«
»Imaš prav, Jok, imaš prav, baba je vrag, ampak da nama ne pobegneš, ti si ves muhast,« in zopet sta ga prijela za roke in stopali so vštric po pomolu mimo kupov tovorov in ljudi, ki so ležali po pristanišču.
»Le počasi,« je rekel Jok, »lep večer je, škoda je prav za prav; vredno bi bilo premisliti o tem, če res odjadramo.«
»Kaj boš mislil,« sta mu ugovarjala. »Časa je dovolj. Nekega dne bo zapi« skala sirena in bomo odhajali. Kaj nam mar, kdaj bo to!«
Jok se je oziral nazaj po polmrač« nem pristanišču in mikalo ga je, da bi se jima iztrgal; sedel bi na samoten kraj — vedel je za skrito klop pod staro p i« nijo ob obali — in bi premišljeval o teh novih vesteh. Kajti Jok ni bil površen človek. Vsaka stvar se mu je zdela vredna globokega premišljevanja in je« zil se je sam nad seboj, da nekaterim vprašanjem ni mogel priti nikoli do kon« ca. Očital si je, da ima slabo glavo, kar
je slišal v šoli od svojih učiteljev, ki so imeli z njim velike težave. Zato je postal mornar in je zavidal ljudi, ki mislijo bi« stro in urno.
»Takim je odprt svet,« si je mislil, »razrešujejo vsa vprašanja, kakor da bi se igrali z žogami. Človek pa gleda in gleda in se ne gane z mesta.«
Stopali so med večerno množico in korak mu je zastajal.
»Le stopi, Jok, stopi, kaj se obotav« ljaš,« je prigovarjal Strel in ga vlekel za seboj.
»Prav za prav,« je mislil Jok sam pri sebi, »so na svetu samo tri vrste ljudje: taki, ki nič ne mislijo, to sta Strah in Strel, taki, ki mnogo mislijo in ničesar ne doženejo, to sem jaz, in taki. ki vse premislijo in vse vedo, to je dr. Jesen.«
Hotel je to misel povedati svojima tovarišema, toda zdela sta se mu prene« umna za resen pogovor. Zavili so v ozke ulice med gostilnami in prodajalnami; od koder je puhtel neprijeten duh sta« rega zidovja. Kakor tri temne sence so stopali po trdem tlaku navzgor, zdaj pa zdaj so se pokazali v svitu ulične svetili« ke, potem jih je zagrnil mrak. Od nekod iz postranske ulice je odmevala vesela pesem, pomešana s krikom in glasovi za« dušenih tamburic. Tam so izginili.
Samotna je ostala ladja v pristanu in se pogovarjala z zvezdami.
»Kdaj, kdaj pride dan, ko se razpno bela jadra in bo zaplavala »Ikaria« po širnih valovih, ki jo odnesejo v deželo ledenih bajk? Vse, vse bo ostalo za nami, le ve, zvezde, pojdete z nami in nam boste svetile na pot. Tam nekje bomo obstali in pred nami se bo razgri«
njalo novo kraljestvo čudovitih lepot. Kdaj, kdaj pride ta dan?«
Zvezde so se svetile jasno in se v tisočerih odleskih zrcalile iz morskega dna. Kakor da je velika skrivnost trepe* tala med nebom in zemljo. Kakor da bi jadra hrepenela navzgor, da bi se iztr* gala iz temne gneče starih bark in raz*
bitih čolnov ter zaplavala po svobodnem morju. Kakor da bi se zvezde smejale nevednosti onih, ki dvomijo o daljnih svetovih, in pritrjevale hrepenečim ja* drom, da je nekje dežela ledenih bajk in da gledajo vanjo prav tako kakor na temni pristan in razsvetljeno mesto, kjer čaka »Ikarija« na svojo pot.
RUDOLF MAISTER, Maribor:
NAŠ CVET.
Naj tuji val ti še tako po prsih grabi, naj lepe tujke te zlato sladko v naročje vabi, nikoli ne pozabi — da nageljčki doma cveto.
DAVORIN MAJCEN, LJubljana:
Dr. PAVEL TURNER, JANEZU TRDINI.
(Ob stoletnici Trdinovega rojstva.)
Ko sem prišel v jeseni 1903. kot »pravi gimnazijski učitelj« na novome* ško gimnazijo, je bil klasik naše proze Janez Trdina, ki se je bil z Reke za štabno preselil v Novo mesto, že v zadnjih letih svojega bivanja v tostranstvu. Sve* tu in zlasti malomestni družbi se je bil že docela odtujil; priti ž njim v oseben stik je bilo izključeno, ker je bil trdno prepričan, da so uradniki in med njimi tudi srednješolski profesorji sami črni služabniki c. kr. avstrijske vlade. Zato nas je prav iz srca preziral, če ne celo zaničeval. Če smo sedeli v tedaj znani
gostilni »Pri tučku« v »drugi« sobi in se razgovarjali na običajni malomestni način, je sedel Trdina ostentativno k mizi v prvi sobi. Odkar je umrl njegov edini prijatelj, višji sodni svetnik Andrej Vojska, je živel sam zase ter navadno že navsezgodaj zapuščal mesto in odha* jal po svojih literarnih potih na vse stra* ni prelepe novomeške okolice. Tako mi ni bilo dano, da bi se bil ž njim osebno seznanil, čeprav je to bila moja najis* krenejša želja. Naše dijake je imel rad, njihovih profesorjev družbe ni maral, tudi ravnatelja dr. Fr. Detele ne, čeprav

je bil po peresu njegov drug. Kaj smo hoteli? Vdali smo se, ker starost nima samo svojih nadlog, ampak tudi pravice, ki jih je treba upoštevati. Tem temelji* teje pa smo prebirali njegove čudovite bajke in spoznavali kraje, iz katerih jih je zajel, pravo pravcato kraljestvo Tr* dinove pristno narodne umetnosti.
Po pisateljevi smrti je ostalo pri te* danjem novomeškem notarju dr. Albinu Pozniku, ki je sodno uredil njegovo za* puščino, par rokopisov in večje število pisem iz pisateljeve korespondence. Vse to je prepustil meni v last, da o priliki objavim, če bi bilo kaj važnega vmes.
Bilo pa je to*le:
A.	Rokopisi: 1. Prošnja na hrvatsko deželno vlado v Zagrebu, pisana v hrva* ščini, da Trdino, ki je bil pred časom upokojen, reaktivira kot profesorja. Ob* sega poldrugo polo in je vse od roba do roba drobno, a kaligrafsko popisana. (Objavljena jc v celoti v »Ljubljanskem Zvonu« 1911., 477—482, 542—6; ponatis* njena v »Obzoru«.)
2.	Recimo koju ... (Kritika Kurelče* vega spisa z istim naslovom, 4°, 4 str., fragment, doslej še neobjavljeno.)
3.	Zapiski, oziroma posnetki iz rus skih kronik, zlasti v N. Novgorodu. (Pri* bližno 1 pola, zelo tesno popisana. Do* slej neobjavljeno.)
B.	Prepis Trdinove oporoke, sodno overovljen, pol pole, tipkano. Objavil notar Aleks. Hudovernik v »Ljubljan* skem Zvonu« 1913., str. 124—8.
C.	Pisma, dopisnice, razglednice. Pisma so mu pisali ti*le gospodje in ena dama (Carmine Markovič z Reke):
Aškerc Anton, urednik »Ljubljan* skega Zvona«; Benigar Janez, prof. gor* njegradske gimnazije v Zagrebu; Blaž Gregor, trgovec na Reki; Derganc Franc, dr., zdravnik na Dunaju; Funtek Anton, urednik »Ljubljanskega Zvona«; Glaser Karel, profesor v Trstu; Gosti Fran, dr. asistent v blaznici na Dunaju; Hribar Ivan, izdajatelj »Slovana«; Hudovernik Aleksander, notar v Kostanjevici; Kob* lar Anton, kaplan v Mengšu; Lah Evgen, tajnik »Slov. Matice«; Lego Jan iz Prage; Leveč Franc, urednik »Ljubljanskega Zvona«; Marik Vjenčeslav, učitelj v Zagrebu; Markovič Carmine, zasebnica z Reke; Pečnik Jernej, starinoslovec v Krškem; Pilbach Franc pl., stotnik v Go* rici; Plantan Ivan, notar v Stični; Ple* teršnik Maks, profesor v Ljubljani; Ru* dež Karel, graščak v Gracarjevem Tur* nu; Trnovec Matevž, avskultant v Gori* ci; Trstenjak Anton, urednik »Slovana«; Turner Pavel, dr., zasebnik iz Maribora; Valjavec Matija Kračmanov, profesor v Zagrebu; Vojska Andrej, višji sodni svetnik v Novem mestu; Zbašnik Fr., dr., urednik »Ljubljanskega Zvona«.
Pri večini teh dopisnikov je ohra* njeno le po eno pismo, najvišje (20) pri dr. Turnerju. Razen tega so ohranjena pisma pisateljevih sorodnikov, ki pa za javnost nimajo pomena. Kot posebnost še omenjam Trdinovo pristopnico k bra* tovščini »Naša ljuba gospa Presvetega srca Jezusovega v Ljubljani.« Za sloven* sko kulturno javnost najvažnejša so pisma Turnerjeva in Levčeva (10), a tudi v ostalih se dobe zanimive podrobnosti iz naše preteklosti v literarnem, socijal-nem, političnem in splošno kulturnem
oziru. Kakor je razvidno iz zgornjih 26 naslovov na pismih, ki so se slučajno ohranila in prišla v moje roke, je imel Trdina zelo obširno korespondenco iz najrazličnejših krajev in slojev domače« ga in drugega slovanskega sveta. Tako je pač lahko prenašal osamljenost, v ka« teri je živel na Dolenjskem. Brez dvo« ma je tudi na vsa ta in druga pisma bolj ali manj obširno odgovarjal. Število nje« govih listov, ki so bili vsi spisani duho« vito in v klasični slovenski prozi in v ka« ligrafsko lepi obliki, je moralo biti veli« ko. A koliko tega se je ohranilo in obja« vilo? Malo, zelo malo! Kdor ima še kje kaj Trdinovega, naj da v javnost, kar v javnost sodi. Vsak listič bi bil dragocen! Saj je bil prav Ivan Cankar najiskrenej« ši občudovalec Trdinovega klenega je« zika.
Predajam tu javnosti v neizpreme« njenem pravopisu najprej Turnerjeva pisma Trdini, ki je bil Turnerjev učitelj v gimnaziji na Reki. Trdinovi odgovori na ta pisma so izšli v »Ljubljanskem Zvonu«- leta 1913. Priobčil jih je notar Aleksander Hudovernik, eden izmed redkih prijateljev Janeza Trdine.
Fotografijo, po kateri je posneta sli« ka dr. Turnerja v tej številki »Odme« vov«, je podaril pisatelju dr. Turner sam v prijateljski spomin, kakor se bere na njenem hrbtu in v prvem Turnerjevem pismu.
1.
Jaminitz, Mahren.
5. avgusta 1886.
Prefolagi moj učitelj!
Vi, ki so tako točno vse preživenc preteklosti spominjate, še menda tudi niste
celo pozabili nekega učenca, ki se; jc bil na šolsko leto 1863—64 iz Maribora k Vam na Reko priklatil. — Vas jaz nikoli ne za trenutek nisem mogel pozabiti, akoprem je že mnogo let minulo, odkar sem Vam zad« nič bil pisal, spomini >na Vas, na dobo ko ste Vi bili moj učitelj ko sem Vas poslu* šal in z Vami občeval, ostanejo mi vedno naj dražji in naj blažejši iz mojega dijaškega življenja, in tako, verujte mi, da Vas vselaj v naj srčnojši hvaležnosti naj iskre: noj še častim.
Žc mnogo mnogo krati sem nameraval priti Vas obiskat v Novo mesto, vendar med tem, ko sem daleko drugod okoli po svetu ahasveraval, tje doli k Vam, žal mi
—	nsem došei ter še ne vem Ikedaj Vas drugoč vidim; — blagovolite toraj da Vas obiščem s temi vrsticami ter s priloženo sliko, — 'Vi pa bi mene, dokler si osebno zopet v roke ne seževa, tudi s takšnim ob« skom presrčno razveselili.
Ob mojem zadnem bivanji na Dumaji pozvedel sem po tamošnih znancih da se Vi v Novem mestu zdrava, dobro in po« vsem srečno imate, kar mi je na naj večo radost: Bog Vas živi! — Vaši spisi v Ljub Zvonu in Slovanu so mi predrago berilo, spominjajo me tako živo na o.ne ure ko senn Vas na Reki z navdušenjem poslušal;
—	in vendar kako burno in raznolično je bilo od onih dnij moje življenje! — Leta 1865. sem zapustil slovensko domovino — kot begune — in od tedaj sem jo te v ča« sih po nekol ko dnij — k veoemu dvakrat za par tjednov — obiskati mogel; neka čudna usoda me je vedno na tujem zadrževala, akoprem so moje misli in želje se neprestano k domu vračale. — No res da sem služil in še služim tujstvu, vendar upam, da to službovanje ne bode mnogo let več trajalo; — sicer pa to, kar si pri« služim, obrnem potem svojemu narodu na prid, kedar se k njemu ,s tujstva vrnot morem popolnoma neodvisen in svoboden, tako v gmotnem kakor v duševnem obziru.
67
5*
-— Zdaj šc služim in sc še trudim za to emancipacijo, ktero celemu narodu si oven* skemu naj gorkeje želim. —
Dnes Vam ne upam še obširneje pisati, ker ne vem, če bi Vam z dalšim listom ugajal; ako pa bi Vam moji dopisi bili pri* jetrni, mi ibodete poročiti blagovolili tudi kako se Vi imate, in potem Vam se bo« dem točnejše oglašal.
Dajte, da Vas naj srčnejše pozdravlja Vaš naj hvaležnejši učenec in naj iskrene jši časit i tel j
P. Turna r.
Na ta prvi dopis je Trdina obširno odgovoril z zanimivim poročilom z dne 6. septembra 1886. Prim. LZ 1813., str. 348.
/ 2.
Jamnitz, M ah r en.
15. septembra 1886.
Pr^blagi, veleeastiti moj učitelj!
Ze dolgo me ni kaj toliko razveselilo, kakor Vaše preljubeznivo pismo ktero me je vrnivšega 'se iz Sal z k a m m e rg u t * a tulkaj pričakovalo. Sprejmite toraj mojo maj srč« nejšo zahvalo za Vašo predrago mi prijaz* nost. Radujem se, da imam od Vas samih poročila o Vašem življenji in delovanji, da ste mi Vi sami povedali Ikako se Vam go* di in da .ste me v tako dobrem spominu ohranili. — Zelo žal mi je le, da niste, ka« kor sem upal', z zdravjem popolnoma za« dovoljni, no dajte da Vas koj presrčno prosim, ne mudite se podati h kteremu zvedenemu, poštenemu zdravniku, ter se z njim posebno o bdenju v ušesih in glavi pogovoriti. Iz tega kair ste mi omeniti bi a« govolili, posnemam, da Vas v nogah in v desni roki revmatizem lomi, s kterim se bodete še lehko po priprositih sredstvih z dobr in uspehom borili proti toku iz ušes in glaveboli pa Vam je neobhodno- treba spretnega in poštenega zdravnika. Bolezen je menda katartrhalično sredi ušes (Katarr* halische Mittelohrenfcziindunig), Iktero ste si menda kakor revmatizem po mokroti,
s prehladu itd. nap a si i. Takšno bolenjc v ušesih in gllavi napada tudi mlade ljudi, pa \rselaj je treba dobrega zdravnika, da se nevarna hudoba zelo ne pohujša. Upam, da imate blizo v domovini kterega zane&lji« vega zdravnika, sicer pa je v teji Stroki kot specialist naj bolj na glasu profesor Gru« ber na Dunaju. Naj boljše zagotovilo da se morete drugoč popolnoma ozdraviti Vam naj bode Vaše do sili dob prav korenjaško čvrsto, nekaljeno zdravje. Uslišite mojo presrčno prošnjo in poiščite si sposobnega zdravnika; na Vašem zdravji ni samo meni, Vašemu vselaj hvaležnemu učencu in naj iskrenejšemu čast Icu neizmerno mnogo le* žeče, temoč tudi celemu slovenstvu, ki Vas ljubi in časti. — Hvala Bogu;, da več no samotarite, da ste si našli tako pošteno, ddbro in ljubo družico;, pri kteri imate se* daj svoj m rni dom in vso potrebno po« strežbo,. Bog Vaju živi!
Kar ste mi omenili o 151etnem ipotova« nji po Dolenjskem in o bajlkah, ktere tako krasno spišujete, je res prezanimivo; do« tični čas ste izvrstno porabil1!, Vaše bajke bodo naj dražejši biseri v slovenski- pripo" vedo v a In i literaturi, saj ni kdo med Slo« venci tako lepo in tako narodno pripove« dovati ne ve kakor Vi. — Vaši »hrvatski spomini« so istotako zanimivi, radujem se, da jih obširno pisat nameravate ž njimi podaste Slovencem prvi in klasični uzor kako se na ji pišejo spomini, ter naj lepši zaklad zgodovini jugoslovenslki, tako v po-1 tičnem kakor v kulturnem resp. socialnem obziru. Glede socialnih vprašanj so Vaši nazori o Judih razjasneni v 17. Slovanovem štev. dandanes zanimivi. Jaz sem popolnoma Vaših mislij, da bi se judovsko vpra^ šanje naj bolje tako reševati moglo kakor Vi pravite, nikakor pa ne po brutalnem nemškem antisemitskem receptu.
Vsega občudovanja vredna je Vaša memoria; — kako na tanko'se Vi na vse spominjate. Da res, moji Zemljani, še prist« ni in ne.šolani Pohorc »krompirja« ne po« znajo, temoč le «bob«, a sočivju, ktero dru«
gi Slovenci bob imenujejo, pravijo »stročji bob«. — Bog Vam zdravje ohrani in daj meni srečo, da se naskoro v domovino vrnem, — tedaj pa pridem po Vas in po* peljem Vas tje gor na planine, kder sem do 14. leta ovce, svinje, krave in vole pasel — t. j. vsa pohorska pastirska dostojanstva dosegel poprej ko sem se v šolo prisilil. Menda bi Vam Pohorje tudi ugajalo, moj rojstni kraj je visoko v planini, od koder pa je krasen razgled ne samo po ccli ptujski planjavi, temoč še čez hrvatsko in ogersko mejo. —
Misliti si morem in bridko čutiti Vašo veliko žalost, ko ste bili primoran'1 odpove« dat se milemu in dragemu Vam učitelj »t vu, ob kterem ste z naj s vete j šo gorečnostjo blažili vn navduševali mladino v prid1 in slavo slovanstva. To brdkost Vašega srca delil je vsaktori Slovenec, ki Vas je ikako poznal, hvala Bogu le, tla Vaši in slovanski sovražniki niso dosegli česar so želeli: uprav proeul negotiis postal' ste pisatelj, s kterim se bode narod slovenski slavno ponašal dokler bo živel.
Jaz sem zdaj res zadovoljen, da nisem v državno službo stopil, kakor sem bil na« meraval — zame bi tam ne moglo biti ob« stanka, ker nikoli bi ne moged kaj govoriti ali delati proti poštenemu prepričanji. Zdaj mi tudi ni žal, da leta 1874 nisem dobil1 profesure na zagrebškem vseučil šču, da so me bratje Hrvatje bili tako nebratsiko — nepošteno na cedilu pustili, saj jaz bi lse razmeram, kakoršne so v Zagrebu nastale, nikakor ulklanjati ne mogel. Ob priliki po* sebnih upravkov — .žellelo se je, da bi bil upravništvo neke graščine blizo Zagreba prevzel — obiskal sem pred nekoliko leti Zagreb, no korupcija, popačenost, podlost, brezznačajnosit itd, kar sem itedaj na Hr* vatskem opazoval, dozdevalo se mi je še hujše nego znana madjarska gnjiloba Lud* je se plazijo prav s trebuhom za kruhom po vsakterem blatu. — Sicer pa Boig poma« gaj nam Jugoslovenom! takšno :n še hujšo gnjilobo sem tudi v Belemgradu našel.
Kakor sem Vam že zadnjič pisal, si želim povratka v domovino, vendar tako, da potem doma popolnoma neodvisno brez ikakšnega »prisiiužka« živeti morem, ker le tako upam še narodu svojemu po naj boljši vesti n vednosti svoji koristiti. Narodu ho« čem služiti po vsem brezplačno ter nikoli se ne dotakniti krajcarja, kterega so zaslu* žili slovanski žulji. — Vi mi prigovarjate p sati spomine; — mogoče da se tega dela resno lotim, 'kedar se domu v pokoj vrnem. Sicer sem nekaj že parkrati bil počel, pa ob nekih hudih urah drugoč vse uničil, tako da zdaj naj manjših zapiskov nimam!. — V mojih dijaških spominih zauzimate Vi naj dražejše mesto. Ko sem v Mariboru se bil hudo spri z učiteljem veronauka, rajnim »Tschutschek««om, — bil sem mu namreč krivoveree v tridentinski katoliški dogm' o »transsubstanciacii«, zbežal sem k Vam na Reko, kder sem pri Vas naj večo blagost našel. Z vso radostjo in hvaležnostjo se spominjam tudi vseh drugih moj h učite« Ujev na Reki: bili so mi vsi preblago naklo« njeni in prcljubcznivi. Drugače pa glede nekterih mojih sošolcev — med ni'mi je bilo nekai čudnih čudakov, podlih bastar« dov, zavolj kterih sem nameraval pred kon« cem šolskega leta Reko zapustiti.
O mnogih zadevah bi Vam še rad pi« sal, vendar za dhcs mi je list menda že preveč narastel, in sedaj mi je glavna skrb Vaše zdravje, o kterem poročat Vas prav srčno prosim. Tukaj na Moravslkem osta« nem po prilici blizo do konca mesca janu« arja p. 1., kedar se drugoč na Dunaj pre«> selim. Upaje od Vas kmalu veselih poro« čil dobiti priporoča se Vašemu preblage« mu prijateljstvu z naj srčnejšim< pozdravi in naj boljšimi željami vselaj z vso dušo Vam hvaležno udani učenec in častitelj Vaš
Pavel Turner.
Dvoje Turnerjevih pisem, ki jih omenja Tr« dina uvodoma v svojem dopisu z dne 22. julija 1889., ni ohranjenih. Na ta in na Trdinov dopis z dne 26. julija 1889. je odgovoril dr. Turner s sledečim pismom:
V Jemnicah 29. julija 1889 Velečastiti, prelblagi moj učitelj!
Ne moirete si misliti na koliko radost sta mi d o šla Vaša dva preljubezniva dopisa. Da, kakor se veselim Vaše preblage prijateljske mi naklonjenosti, tako se ras diuijem prave modrosti, ktero nahajam v Vaših dop sih; Vi mi podavate v kratkih vrsticah več prave empirične filozofije, ne* go je v kuipih knjig sanjarslkih filozofov nahajam. Hvala Vam naj srčnejša'za vsa Vaša poročila, daj bog, da bi Vam se zdravje popolnoma poravnalo, in sicer tako da kedar se vraieim v domov no, še kde skupaj potujeva, ktero željo že dolgo gojim.
Vaša bolezen je neka čudna prikazen; <pa. ali imate v Novem mestu prav ras izumnega zdravnika? Vi, ki ste vedno pra> ■vega mladostnega duha, mož jeklene vo« 1 je in koren/jaške telesne konstitucije, se bodcte še gotovo osvobodili te nadloge. Si* \eeir pa, kakor Vi bolezen prenašat' veste, naj se skrijejo pred Vami vsi mnogo hva* lisovani stoieii; z zlom, ktero človeka noč in dan muči, se še z veselim humorjem radovati, to je gotovo naj lepša zmaga človeškega modrovanja in prave možke vo« Jje! No pesmi ktere ste zložli v proslavo »smrti« in »putike« pač ne smete pogubiti — kakor ničesar ne, kar ste spisali ali še spišete; Vaš krepki humor bode marsikte« ■roga poštenjaka razveseljeval. — Mene je lansko zimo revmatzem drgnil; vendar v hoji s tem vragom sem ob premnogem po« •slo vanj i prav nevoljno proklinjal.
Da Vam ob zadanih razmerah človeška hudobija in norost ktere še bogovi zma* >gati ne morejo, več nevolje dela nego bo« lezen, je pač umljivo; posebno hudobne pa so intrige boneovskega fanatizma, ki v •druž ne zdražbe trosijo in hišni, mir kalijo. Da bone je sicer bone, naj malikuje o Budhi ali Jezusu, o Mozesu ali Mohamedu; vendar žalostno, prežal ostoo je, da k on*
'cem 19. veka še more kraljevati v Rimu katoliški Dalai Lama blizu tako kakor bu« diški v Lhassa*i; a koliko so evropejski na* rodi nad Mogole i Tatare etc učenjjši in 'omikanejši, toliko zvitejše in perfidnejše se pri nas boncuje, Religiozni fanatizem •dogmatično religiozna norost, je človeške* "mu razumu naj žalostne jši testimonium paupertatis; človek, ki nekoliko premiš* ljuije in ta circulus vitiosus razmotruje, •pač more obupat' na človeškem napredku — Vi imate priliko opazivati priprosti naš narod, jaz se klatim že mnogo let v tako 'imenovanih »viših krogih«, pa menda se •ne motim, če prav m, da se v naj prlpro« 's tej« i kmečki hiši ali bajti nc nahaja več religiozne, verske neumnosti, nego v naj si jajnejši aristokratski palač'. Te skušnje ■iin nektere druge norosti aristokratskih krogov sem lans(ko leto v Zvonu nekoliko razpravljati nameraval, vendar pri nas se še kaj takšnega objavljati ne more, toraj je članek »V svet« le torso ostal. Silno obžalujem, da Vaših bajk Zvon ne objav* Tja vendar upam, da se dirugi časi vrnejo; ko bode odlični prof. Leveč bolj svoboden ter boneovska moč obnemVigla. Fanatični bonci so delali in še delajo na to, da bi Zvon celo ugonobili ti mračnjaki bi vsak* tero duševno svobodno gibanje rad' zadu« šili, po nauku: »Zveličani so oni, ki so (>labi na duhu, njihovo je nebeško kraljestvo« — No Vas preblagi moj uči tellj, prosim še zopet in zopet spisujte Vaše spomine, zbirajte in uredujte vse Vaše spise za skupno zbrano izdajo; Vi obdarite slovensko literaturo z nepre cenlljivimi zakladi ter si pridobite poleg sla ve zadoščenje, maščevalnlo zmago nad Va* širni nasprotn ki. — Prt srčno se Vam za hvaljujem za vsa poročila tako glede Va* šega zdravja delovanja, občevanja kakor za podatke o političnih in socijalnih razmerah na Slovenskem. Naj večega obžalo* vanja je pač vredno da je med slovensko inteligeneijo toliko brezznačajnosti, — to« liko podlosti. — Da res paupertas est ma*
xima meretrix, no ipak hi tolikega kurvar* jenja ne trebalo — da bi prave možke vo--lje, poštenosti več bilo. —
Jaz sem zapustil domovino že 18f>5. leta z nado se ob zadani priliki vrnoti med narod na narodno delo. — Sedaj ko sem že blizu cilju mislim, se ipak nekako bojim kaj bodem doma med takšnimi razmerami! Najbolj me tolaži, da sem si postavil pod* lago, na kateri se popolnoma neodvisno kretati morem, svoboden na vsako stran; ko se bodem svobodno s poštenjaki družiti ter vsaktcre druge dvonožne živali1, ki se manj ali več odlične ljudi imenujejo, preži* rati mogel. — Veseli me, da ste s prof. Poljancem znani ter da je on prav pošten mož, bil je moj sošolec v Mariboru. Pro* sim, razveselite me drugoč s poročili ter sprejmite naj srčnejše pozdrave od vsega srca Vam naj iskrcnejšega častitelja in vse* lej hvaležnega učenca
Turnera
4.
Wien 1.. Josefsplatz 5 6. aprila 1890.
Velečastiti, preblagi moj učitelj!
Vi bi lahko mislili, da sem na Vas po zabil, ker že mnogo časa je minulo, odkar sem Vam zadnjič bil pisal; mojemu zakas^ nenju vendar bilo je ob premnogih sitnih poslih le nesrečno odlaganje krivo. Med tem popraševal sem znance na Dunaju po Vašem zdravju, pa nikdo mi ni vedel kaj točnega povedati, — no jaz upam, da Vam je sitna bolezen kaj odlegla, ter da se baš po razmerah dobro in srečno imate; saj ste Vi pa tudi zavidenja vredni filozof, pred kterim bi skoro grčki in rimski se naj skrivali.
Minulo jc že 26 let od kar Vas nisem več videl, no ako Bog da, Vas obiščem letos v Vašem novomeškem zavetišču; treba mi bode si barem nekoliko tjednov oddah* noti, in ob tem bi prišel na Slovensko Si* cer pa jc bojda goriški šaljivec dr. Mah-nič v I. vezku letošnjega »Rimskega kato-
lika« že naznanil moj prihod — »Ahasver, večni juti pride na Slovensko«. — Da, ako še zdrav ostanem ter se srečno odkrižam mojega sedanjega poslovanja, tedaj gotovo pridem na Slovensko, na resni boj proti duševnemu nazadnjaštvu, proti verskemu zatemnenju, kterega razširjajo naši ultra = montanski bonei. Pač žalostno je, da se ob stoletnici velike duševne in socijalne revo lucije narodi drugoč pahajo tako v verski fetišizem kakor v socijalno in politično robstvo! Pa večina človečanstva je nepo* boljšljiva, glupa, hudobna, mrcinasta žival, kanalja, kteri je treba nečimernih malikov, da se jim klanja in da jo trpinčijo. — Kako se bode končalo naše stoletje? — mislim da mu bode treba gnjilo in popačeno kri puščati. —
Silno obžalujem, da se iz Vašega izbor nega peresa nikde ničesar več ne objavlja; vendar upam, da zato še niste nehali pisati, ter da se ob priliki Vaši spisi vsi in po ured* ništvih nepokvarjeni objavijo v posebnih izdajah. Upam tudi, da Vas sedaj ob Veliki noči niso nadlegovali temnjaški bonci s svojimi bedarijami ter da Vam lepa pomlad prinaša dobro zdravje in mnogo veselja. Bog Vas živi! Vedno Vaš
iskreni častitelj in hvaležni učence
Turner.
5.
Na Dunaji, I. Josefsplatz, 5.
11. junija 1890.
Preblagi in preljubi moj učitelj!
Oprostite mi nemarnjaku, da sem z mojim odpisom in zahvalo na Vaše pre* ljubeznivo pismo od 28. aprila tako dolgo odlagal! — Da, za Vaše pismo, za vsa Vaša poročila sem Vam srčno hvaležen, saj v Vaših nazorih, v Vašem življenju, kakor mi ga popisujete, več prave praktične modro* sti nahajam, nego v debelih knjigah sveta slavnih filozofov. Vaša pisma ostanejo to* rej'v moji precej bogati knjižni zbirki pravi dragoceni zaklad, iz katerih se več učim nego iz raznih folijantov.
Kakor vidite sem še na Dunaji, v Jem« niče na Movravsko se preselim 17. t. m. sicer pa sem uprav sedaj tukaj z naj sit« nobnejšimi posli preobložen, da si pač zelo želim že nekoliko oddihljaja. Siccr pa šc letos ne nameravam popolnoma zapustiti mojega sedanjega službovanja: na Sloven« sko mislim priti si le nekaj oddahnit in. ka« kor sem Vam žc pisal, posebno Vas ob« iskat; čez par let bi se po Vašem nasvetu kot popolnoma neodvisen človek na Slo« venskem tam naselil, kder bi narodni stvari naj več koristiti mogel. O Ljubljanskih devah glede dr. Mosehe«ta itd. mi prav iz duše govorite: Ljubljanske zadeve so silno žalostne; dr. Može je po svojem taktnem, izobraženem vedenji kakor po svojih rod« binskih odnešajih z odličnimi rodbinami ter resnem razumnem delovanji narodni stvari mnogo mnogo koristil — a ker ni bil kri« čač ali podli hipokrit — so mu ves trud in vse dobre namere z nesramno nehvalež« nostjo naplačali. Razmer glede »Dolenjske železnice« siccr ne poznam, pa kakor veči« na takšnih podvzetii menda tudi to ni brez humbug=a. Prof. fiuklje mi je pripovedoval o bogatih premogovih zalogah, t. j. rudni« kih, od kterih se mnogo dobička pričakuje. Kaj rad bi o mnogoterih zadevah govoril z Vami ustmeno, kar se prav za prav lehko pisati ne more. Bogdaj, da bi Vam se le zdravje poboljšalo, Vam in Vaši ženi; do= lenjske Toplice pa z Vami obiščem. Ta vražji goriški Merostrat Mahnič se je kaj grozno spravil na poštenega Aškerca, da bi ga ugonobil . ..
Pozabil sem Vas vprašati, ako imate v Novem mestu dosta zanimivega berila — usojam se Vam poslati neko delo, v kte« rem naidetc dosti bedarij, pa tudi precej zanimivih mislij in opazk. — Knjig, kterc bi Vam slučajno poslal, mi ni treba vra« čati; kedar bi jih sami ne rabili, pa storite ž njimi kar Vam drago.
O nekih drugih knjigah in mojih na« menih pa Vam prihodnjič pišem.
Bog Vas	živi zdravega, srečnega in ve« selega.
iz vsega	srca Vam vdani in iskreno hvaležni Vaš
učenec Turner.
Na 3. in 4. Turnerjevo pismo je Trdina od« govoril dne 28. aprila in 10. junija 1890. (Prim. LZ 1913., 409—413). Na Trdinov dopis z dne 13. junija 1890. odgovarja dr. Turner tole:
6.
Jamnitz, Mahren.
28. junija 1890.
Velečastiti moj učitelj! in preblagi mi prijatelj!
Vidite me zopet nemarnjaka, na Vaše predrago mi pismo od 13. t. m. šele danes odgovarjam. Pa imel sem mnogo posla zad; ni čas na Dunaji, preseljevanje tudi ni ugodna zadeva, a po vsem tem se me je lo^ tila tukaj na deželi v čistem svežem zraku neka lenoba.
Na Vaše pismo se Vam naj srčneje za« hvaljujem. Vaša poročila glede Vašega slov* stvenega delovanja so mi naj veče važnosti; Vaši dotični nazori z nameni so neizmerne« ga pomena. Po mojem mnenju je Vaša mi« sel glede pisanja umetnih bajk uprav epo« halni pojav, odkritje novega literarnega sveta: da, Vi postanete s tim odkritjem naš literarni Columbus. Kdo bi ne bil čutil potrebe za takšno vrsto literature, vendar nikomur se ta misel ni razjasnila, s ktero ste Vi že živo in naj lepše utelešeno pred svet stopili. Spišite, prosim Vas, o tem predmetu obširno razpravo in dajte jo pri« občiti v Ljub. Zvonu, stvar bode epohalna, ne samo za našo malo slovensko literaturo, temoč šc za druge velike svetovne. Daj Vam Bog le zdravje, da srečno dovršite namenjeno stotino Vaših bajk, ktere bodo naj sijajnejši uzor drugim pisateljem. Ob tej priliki Vam naj omenim, da ko sem nekda na Dunaju v veči družbi govoril o Vaših bajkah, mi je med drugimi profesor Šuklje rekel, da on v Ljub. Zvonu ničesar
ne čita z večim veseljem in z večim zanima njem nego Vaše bajke. Kakor Vaših bajk tako se veselim druge tvarine, ktero nameravate obdelavati, namreč karakteristiko slovenskega naroda na Dolenjskem. Slo* venci še nismo imeli ter nimamo moža, ki bi znal tako izvirno bistro opazivati narod in tako krasno pripovedovati, pisati kakor Vi; toraj ilaj Rog Vam zdravje, da te svoje namene popolnoma dovršite, tla podaste takšnih uzorov mnogo mnogo našim pisateljem. Prav pa tudi imate, da spis o Rusiji šele na tretjo točko stavite; da si bo ta spis vsakterega zavednega Slovenca zani* mal, je vendar to, kar se nas ubogih Slo* vencev samih tiče, še važnejše. — .Jaz sem upal obiskati Vas že koncem tega mesca; vendar človek obrača — ženske pa obrnejo; zdaj ne vem, ako pred sredo mesca julija dobim kaj odpusta. — Vaš prošt sv. Urh pač mora biti grozno neumen čudak — ali farizejski hudobnež, ker drugače bi ne mo = gel tako ravnati. Siccr, akopram jaz nobe* nih čudežev ne verujem, se ipak čuditi moram, kako se nekterim ljudem možgani mešajo. Te dni sem dobil od enega mojih nek* danjih sošolcev, ki je sedaj župnik, list, v kterem mi piše: »Jaz se strinjam z dr. Mah* ničem v vsem. Ta mož je sijajna prikazen, lumen de coelo v temi in zmoti liberalizma korakaj očim tako imenovanim narodnja; kom v njih pogubnem napredku. Kar jc na* rodnjakom brez vere napredek, ravno to je reakcija, in kar je njim reakcija, to jc nam napredek ...«
Seveda jaz sem popolnoma Antikrist, ker ne verjamen na ničesar, kar sc mi po naravnih zakonih in zdravi človeški logiki dokazati ne more. Drugo smešnost čitam v Slov. Gospodarju, ki v Mariboru izhaja. —• »Knez Liechtenstein stopi zopet kot poslanec nemških kmetov v dež. zbor v Gradcu. To je veselo znamenje, ker ve*
I	j a b e s e d a kneza veliko, p o s e b*
II	o v višjih krogih. Tudi Slove n* c e m j c prijatelj.« — O saneta sim* plicitas! Menda ste čitali notico v Ncue
Freie Presse, ktero je prinesla iz juristisehe Hlatter, da je knez Alfred Liechtenstein ogerski podanik postal ter da njegova že* nitev v (listajtaniji niti zakonita ni. Poro* čen je bil sicer na Dunaji pa dunajski du-hoven je bil po ogerskem kompetentnem župniku delegiran. Po avstrijskem civilnem zakoniku (allg. biirgl. Gesetzbuch) se prejš; nji zakon gospe 1 fausst, sedanje kneginje Liechtenstein, ni razveljavil. Dunajčani pa uganjajo svoje šale s to ženitvo, tako n. pr. Dcr Prinz Liechtenstein ist ein Leichen* schiindcr gewordcn, denn seine Braut mufite friiher »enthauptct« vverden, bevor er sie hciraten durfte. — Naši klerikalci pa še tega svetnika obožavajo! —
Treba da končam današnje pisanje, pa to z naj srčnejšo željo, da se zdravje popolnoma poboljša Vam in Vaši ženi, da bo; dete mogli drugoč čilo in veselo delovati literarno, življenja in svojega delovanja se veseliti ter se smejati vsakoterim človeškim norostim. Bog Vas živi!
Iz vsega srca vedno Vam hvaležni in iskreni
Vaš učenec in častitelj
Turner.
7.
Jemnice, na Moravskem.
25. avgusta 1890.
Preblagi moj učitelj in prijatelj!
Česar sem se s prvega početka bal, ko smo sc v Ljubljani srečali, da sem videl prvo in zadnokrat Vašo blago ženo, se jc tedaj zgodilo, kakor sem po Slov. narodu zvedel! — Verujte mi, da Vaše žali nikdo z Vami iskrcncjše ne čuti nego Vaš naj iskrcnejši čestilec. —
No kaj in kako pa bodete sedaj? Kde nameravate za naprej živeti in kako? Osta* nete v Novem mestu ali sc kam drugam preselite? Ako bi ne bilo preindiskretno, bi Vas še vprašal, ako se Vam po smrti Vaše žene gmotno stanje ni shujšalo. —
Ne zamerite mi tako predrzna vpraša« nja; verujte, da prihajajo iz verno Vam udanega srca, pa ne iz puhle radovednosti.
Meni je silno žal, da nisem hil delj časa zadnjič v Ljubljani v Vaši družbi, da Vas tudi zavolj bolezni Vaše žene nisem mogel nagovarjati, da bi se bili z mano na Štajer* sko vozili; pa upam, da šj pride druga ugodnejša prilika za najino daljše druže nje in skupno potovanje.
Bog Vam daj dobro zdravje na sreč« nejše in veselejše življenje. To so naj src* nejše želje iz vsega srca Vam
iskreno udanega učenca in čestilea
P. Turnera.
8.
Wien I., Joscfsplatz 5.
20. februarja 1891.
Preljubi moj učitelj!
Dnes pa imam zopet jaz prositi Vas odpuščanja za mojo odlaganje na Vašo lju« beznivo dopisnico, sicer bi se mogel izgo« varjati na vsaktere sitnobe, ktere so me mučile od novega leta sem, ko sem na Du« naj se preselil. —
Vašo otožnost po smrti Vaše blage žene si pač živo predstavljati morem, a to, ve* rujte mi, z naj iskrenejšim sočutjem. Pre« mišljujem torej pogosto, kako se Vam sedaj godi, ko ste drugoč osamljen! Kakšno je Vaše zdravje? Upam vendar, da se Vam ni shujšalo ter da nahajate v Novem mestu še ipak ktere poštene, razumne duše, s kterimi Vam je mogoče prijateliski obče-vati, kar mislim, da bi Vam neobhodno po trebno bilo. Nadam sc tudi, da nahajate v slovstvenem delovanji naj lepšo in naj slaj* šo tolažbo, saj si morate biti svesti, da to Vaše delovanje bode tako Vam kakor milemu narodu našemu na čast in slavo, kteri nobena zavist, nobena spakarija, bodi si boneovska ali politična škodovala ne bode. Bog Vas živi zdravega in veselega, da ob« orjete ono polje, kterega ste pričeli! —
Ko dovršite prezanimivih bajk število 100, bode praznovalo naše slovstvo prevažno svečanost; a ko pride Vaš spis o Dolencih, učili sc bodo vsi slovenski pisatelji po Va* šem uzoru, kako treba naš narod popiso« vati. Zadnjič sem dobil in prečital nekoliko bajk slavnega Leva Tolstega. Nehote sem primerjal Tolstove bajke z Vašimi, no brez laskanja reči Vam moram, da Vi mnogo mnogo nadkriljujete v tej stroki slavnega Kusa. Sicer pa je Tolstoj v zadnji dobi veliki čudak postal ter po mojem mnenju v vsakem obziru na krive pote zabredel. Le škoda, da ta mož po slavnih romanih Voj* na i mir ter Ana Karenina ni peresa odložil, škoda da piše knjige kakor n. pr. Kreutzer« jeva sonata, »Kaj nam delat?, Junius itd. v kterih uči takšne socijalne, primitivno kri« stijanske komunistične utopije, da trezni čitatelj pogosto misliti mora, Tolstoj ni več zdrave pameti. Da tega pisatelja prav sedaj, ko se mnogo njegovih spisov na Ru= skem niti tiskati ne sme, tako slavijo, je tudi svmptomatičen švindcl. —
Sedaj pa še par besed o naši politiki, s katero se jaz sicer le malo pečati uteg* nem, kar je menda tudi bolje. Koncem lan skega leta mi je tir. Vošnjak pisal, naj Boga hvalim da sem daleko od politike, ker njemu se za ves trud, za vso požrtvovalnost le bridka nehvaležnost vrača. — Ne vem, ako bodemo Slovenci v prihodnjem držav* nem zboru na boljšem ali na slabšem, kar pa srčno želim, je da bi dr. Sernee za celjsko mestno skupino zmagal. Ta zmaga bi bila za Štajerske Slovence velikega pomena in kar se dr. Sernea tiče, je tudi možak poštenjak, kakršnih Slovenci le malo ima* mo. Ko bi potem še Koroški Slovenci dva moža v državni zbor spraviti mogli, to pa bi bila naj lepša slovenska zmaga, za ktero pa je žalibože le malo upanja. — Knez Lojzl Liechtenstein noče opustiti, kakor se je mislilo, svojega političnega športa; pa dobro, da si je ta aristokratski komedijant za svojo igro izbral zdaj novo ulogo, tako nam ta božji mož nikakor ne bode več ško*
doval, temveč le nehote koristil; na naj večo zgago bode le oni stranki, ktera ga je poprej med svetnike poveličavala. Od bo dočega državnega zbora v obče malo kaj dobrega pričakujem; bode neka španska olla podrida s precej ultramontanskim in reakcijskim kvasom, kteri pa lahko vse skisa, tako da se iz te novo nabrane moke noben kruh ne bode peči dal, in — zakadilo se bode prej nego se misli.
Želno pričakujem Vaših poročil, kako se imate, kaj delate, kaj tam doli opazujete itd. Da mi zdravstvujete srečno in veselo!
Presrčno Vaš
Turner.
Odgovor na Trdinovo dopisnico z dne 17. ja; nuarja 1891. Na dopisnico z dne 14. maja jc Turner odgovoril s sledečim dopisom:
9.
Dunaj I., Josefsplatz 5.
17. maja 1891.
Preblagi moj učitelj m prijatelj!
Kakor vidite sem še na Dunaji ter tu kaj ostanem menda do konca junija; nečem se odtod podati poprej nego moj odgojenj svojih skušenj ne dovrši. Sicer pa imam ž njim mnogo opravka.
Srčno me veseli, da Vam huda zima ni škodovala na zdravju ter da sedanja na« gla vremenska prememba Vam tudi ni po« stala nevarna, tako da, kar Bog daj, se ob lepi pomladi brž popolnoma očvrstite in veselje in tolažbo v literarnem delovanju naidete.
Žal mi je, da Vam sorodnice Vaše bla: ge rajne žene grenijo življenje; pa z večino ženskega spola je že tako, da živi da mož« kim življenje greni. Jaz sem do sedaj že mnogo ženskih spoznaval, pa ne morem re: či, da bi bil našel le eno, s ktero bi rad živeti hotel. —
Zanimati Vas more, kako se nemški »Pemci« sedaj jeze le kar penijo, da se je brez njih Čehom izložba tako posrečila, saj že menda dobro vidijo, da so s svojim upo-
rom storili Čehom le naj večo uslugo s tim, da se izložbe niso udeležili: sedaj Čehi po> nosno in brez ugovora kazati morejo: glejte to je naše, to so proizvodi češkega, slovam skega uma in dlana; ako pa bi Nemci se bili udeležili izložbe, bi zdaj vse nemško časnikarstvo pisalo: glejte, kar je lepega in dobrega je nemško. Pač hvala Bogu, da so Nemci v svoji zagrizenosti takšni bedaki bili, da niso svoje škode in neizogibne bla maže poprej sprevideti mogli! Ali ste čitali Tolstijevo: Vlast temy, slaboglasno drama« tično igro? Drugoč več. Da mi zdravstvu« jete srečno in veselo!
Vaš iskreni čestitelj
Turner.
Trdinov odgovor: 19. (23.) maja 1891. (LZ 1913, 455.). Na ta dopis in dopisnico z dne 2. septembra je dr. Turner odgovoril:
10.
Jemniee na Moravskent 6. septembra 1891.
Preblagi moj učitelj in prijatelj!
Najprej se Vam srčno zahvaljujem na Vašo premilo mi došlo dcpisnico; ako pa sem Vam na Vaše prezanimivo pismo od 23. maja že odgovoril ali ne, — sedaj res ne vem; ako nisem, Vas prosim odpušče-nja, mogoče da sem zanemaril to sicer mi naj prijetnejšo dolžnost, ker uprav koncem maja in početkom junija sem imel na Du« naji največ poslov in sitnob. V dotičnem listu pa ste mi podali mnogo mnogo pre zanimivih in vele važnih opazk; nič bi mi ne moglo bolje ugajati, nego Vaša sodba o Tolstoju in ruskem jeziku, kakor me tudi silno zanima, kar ste mi pisali o naših me« ščanih in kmetih, kako sodijo tile o parla mentarizmu — zdrav, nepopačen, priprost razum pač vselej najbolje sodi, — o zade« vah naših ljudij, ki pohajajo v Ameriko, istotako mi je jirezanimivo, kar ste mi omenili o društvu sv. Mohora, o prebujenju na* rodne zavesti, narodnega ponosa itd. — Da, upal sem razgovarjati se z Vami ustme-
no letos o vseh teh zadevah in še marši« čem, pa žal mi, da uprav letos čutim naj huje težave moje službe. Po norosti matere mojih odgojencev prigodile so se takšne razmere, da letos ne enega dne nisem ino> gel dobil odpusta, ne enega dne počitnic; moj starši odgojenc je siccr kako še vselaj opravil z odliko svojo skušnjo že sredi me« seca junija, potem smo odišli sem na Mo« ravsko, kder sem imel prevzeti pa še enega fanta brez vse pomoči, tako tla do prihod« njega leta nikamor ne morem. Zdaj se to« Iažim samo z zavestjo, da takšno robstvo ne bode dolgo več trajalo, da sc pa potem vrnem popolnoma svoboden človek v do« movino, podoben dolenjskemu kmetu z zaslužkom svojim iz Amerike. Neizrečeno mi je žal, da se letos ne morem vrniti v domovino, tla bi sc z Vami sešel, da bi v predragem mi Vašem društvu obiskal ne« ktere zanimive kraje slovenske, da bi sc tako mogel otresti nekoliko smradljivega aristokratskega praha in okrepčati si živcc, kteri so mi v neprestanem nenaravnem boju žc precej oboleli. Prihodne »vakance« pa se gotovo vi d e v a in kar ie letos zamujeno in zgubljeno, poravnava, d a i Rut« le dobro zdravje! Zelo mi je žal. da Vas je bolenie zopet hudo mučilo, pa men da so temu bili vzroki tudi žalosti in sitno = sti, ktere so Vas lani zadele, torej pa je upat, da zdaj ko Vam čas nekaj zaceli dušne rane ter se bolj pomirite, se Vam tudi zdravje bolje utrdi, tako da bodete z radostjo in veseljem pisateljevali in pri tem našli najboljšo tolažbo in zadovoljnost. Ne« izrečeno me veseli, da ste se odločili početi baike nadaljevati, dovršiti in skupno zbirko izdati. Da prosim Vas, ne opustite tega sto' riti, založnika gotovo lahko najdete in —• ako bi Vam tu se stavile kakšne neugodno« sti, izdajte jih sami, objavite povabilo na naročbo, tiskarja pa že najdete kdor koli, ker tako bi tudi najlaži izdali »Bajke« po svoji volji, pa ne po založnikovi — na voljo našim svetopetnikom in svetohlincem po« česane in priglajene.
Naše politične in socijalne razmere se žalibože nikakor ne zboljšujejo, nič holje zgoraj kakor zdolaj. Dozdeva se mi, da se h koncu tega stoletja toliko gnjile krvi na bira, da se bode vsekako puščati morala. Naši vladni politiki so kar zaslepljeni, kar se tiče prijateljstva z Nemčijo in sovraštva proti Rusiji — no, pa že prav, — quem deus perderc vult. — Drugič kaj več o tem, da nes pa Vam le v naglici pišem, ker ne tre« nutka nimam miru, oprostite mi toraj to slabo pisavo — mučenega pajdagoga! Pro sim pišite mi na skoro ter sprejmite naj srčnejše pozdrave naj iskrcncjšega spošto« valca in naj hvaležnejšega učenca V ašega
dr. Turnera.
U.
Wien 1., Josefsplatz 5.
13. januarja 1892.
Velečastiti mi učitelj, preblagi prijatelj!
Precej mnogo časa je minulo, od kar sem Vam zadniič bil pisal, in malo da sc ni dogodilo, da bi Vam bil za vselej omolk« nil. Vendar poprej ko Vam o svojih briuah govorim, dozvolite da Vas vprašam, kako sc Vi imate, kakšno je Vaše zdravje? Kako Vam letošnja zima ugaja? — Upam, da se Vam stara bolezen ni poostrila, temoč kar mogoče lc polegla, ter da na literarnem po« Iji z najlepšo plodovitostjo delujete. Bog Vas živi, da se v bodočem poletji veselo vidiva.
Mene je obiskala prošlega mesca v Jcmnici kugovita namodna bolezen influ« enca, ter le malo je manjkalo, da me ni po = brala, ker se mi je ta kuga bila vlegla še na prse, na pluče, sem imel malo upanja več se ji oteti, no posebna skrb in postrež« ba dobrih ljudij me jc rešila, tako da sem drugoč na nogah ter se mogel pred par dnevi na Dunaj preseliti. Ta vražja bole« zen tako neusmiljeno zdela človeka, da ob-
nemore na telesu in duhu, kar mene posebno sedaj jezi, ko imam toliko opravkov.
No kaj pa Vi mislite o našem sloven* skem napredku v literarnem in političnem obziru? Dokler sedajni boncizem na Kranjskem vladikuje, menda ne bode mogoča sprava med svobodno mislečo slovensko in* teligeneo ter onim črnim nazadnjaštvom, a ta pogubna razmera nam bode še mnogo škodila. Na Dunaji se dela na vse kriplje, da Avstrija postane popolnoma vasa.na Nemčiji; ti ljudje pač hočejo biti slepi.
Da zdravstvu jete srečno in veselo ter se kmalu oglasite
Vašemu iskrenemu čestitelju
Tu meru.
Turnerjev odgovor na Trdinovi dopisnici ■i dne 28. fehr. in 9. marca 1892.:
12.
Dunaj I. Josefsplatz 5. 14. marta 1892.
Preblagi mi učitelj in prijatelj!
Srčna Vam hvala na ljubeznivi dopis* niei in prijazna poročila o Vašem zdravji in Vaših razmerah! Tokrat sem pa jaz se zakasnil nekoliko z odpisom, česar pa mi nc bodite zamerjali, ker preobložen sem z vsakdanjimi sitnostmi, tako da vse ugod* nosti zanemarjam, dasi mi je najljubša ugodnost z Vami se razgovarjati.
Sedaj pa brž in medias res! V resnici trebalo bi kogar, ki bi Vas priganjal vsako jutro, vsaki večer, da pišete in pišete, tla prelepe tlragocene zaklade, ktere v toliki obilosti v svojem duhu zakrite hranite, otb krivate in ubogim Slovencem darujete. Se= daj se Vaši spisi povsodi pogrešajo; ni jih v nobenem slovenskem listu, ni jih v knji* gah matičnih ne družbe sv. Mohora ne v drugih izdavah. No ali ste dokončali že celo stotino bajk? Ste govorili glede izdaje že s kterim založnikom? Kaj pa je z Vašim drugim prezanimivim spisom o Dolenj* cih? Po mojem mnenji bi Vi najbolje sto ■ rili, ako bi začeli izdavati »zbrane spise«,
tako da doitlejo v svet brez ikakšne ured* niške »poprave«, in jaz mislim, tla lahko naj dete založnika. Stritarju n. pr. je plačal Bamberg za do sedaj izdanih 5 zvezkov v naprej 2000 fl. Levstikovi spisi se bojda tudi dobro razpečavajo. Storite še Vi ta prevažni korak, podajte Slovencem, Slovan ^ stvu Vaše spise pristne, ne po kteri po znejši redakciji popačene.
Nektlaj pa sem Vatri že prigovarjal, da bi Vi pisali tudi za društvo sv. Mohora; ker za to društvo bi naj pisali najboljši pi= satelji, ker se dotične knjige v toliko tisoč izvodih med narodom razširjajo. Vselaj se mi tožno in žal stori, ko nahajam posebno v tako imenovanem lcpoznanskern ali za = bavnem oddelku toliko neprebavljive god Ije, toliko neslanih, ničevih povestij, babje klepetanje! Vi poznate naš kmečki narod kakor le malo kdo, Vi ste pripovedovalec, da Vam ni vrstnika, cto! posnemajte nekoliko Leva Tolstojevega, pišite nekaj prilie* nega za društvo sv. Mohora! Da srčno si želim zopet se sniti z Vami ter o marsičem govoriti, kar se pisati lahko ne more. Ljub* Ijanski Zvon in ž njim vred Slovenski Na* rod neko škrbavo medlo in slabo poje, nov »šaljivi« list Pavliha pa menda ni črnila vre den, s katerim se tiska.
V ljubljanski deželni zbornici je pa tlrugoč mnogo nesloge, ravsa in kavsa med Slovenci, kam doidemo! Veseli me, tla CJelj ski Slovenci tako možato delajo in napre; tlujejo; postavijo si čez ne dolgo časa lep, »naroden dom« brez beračenja, tako tudi mariborski Slovenci. Dr. Jernej Glančnik, predsednik mariborske posojilnice, mi jc pisal, da naj mu najdem na Dunaji pravega umetnika architekta Slovana, po kterega načrtu bi res umetniško, monumental* no poslopje se postavilo, da hi narodni dom v Mariboru bil v vsakem obziru Slovencem na čast.
Zajedno s temi vrsticami Vam pošljem knjigo »Kembrandt als Erzieher«. Knjiga se mi dozdeva vredna, tla jo čitate. Da bi le tudi Slovencem spisal kdo kaj priličnega.
Razveselite me kmalu drugoč, kako se imate in kaj pišete! A zdravstvujte srečno in ve selo!
Presrčno Vaš
Turner.
13.
Jemnice (Jamnitz) na Moravskem.
25. decembra 1895.
Preblagi moj učitelj!
Zopet ne vem, kako je bilo mogoče, da Vam tako dolgo ničesar nisem pisal, ako-prem sem toliko in toliko krati Vam pisati nameraval. Naj bolj me skrbi vedeti, kako se imate, kakšno je Vaše zdravje? Za to poročilo Vas najbolj prosim. Mesca avgusta sem že bil tako rekoč na poti v Novo me; sto Vas obiskat, prehitel me je ipak glas, da sem brž se moral vrnoti na Moravsko, in ntkaj predolgo sem se zadrževal v MarL boru, kder sem celo slučajno kupil neko »vilo« z lepim sadonosnikom in vinogradom. Kupčija tega posestva je bila zanimi va, da Vam jo kratko povem. Sprehajaje po lepih mariborskih šetališčih opozoril me jc en mariborski prijatelj in narodnjak, da je »Pikardija« — tako se imenuje dotično po sestvo — za kupit, pa draga je in v rokah nekega »Siidmarkovca«, kteri bi je seveda Slovencu ne prodal. Na to opazko sem jaz si dobro ogledal poslopje in vrte, potem pa kot Dunajčan se lastniku predstavil in čez eno uro je bila »Pikardija« moja. — Mož me je imel zavolj mojega imena in moje dunajske adrese za pravcatega Nemca; menda je mislil, da bodem, ako bi še ne bil, pravi »Siidmiirkler« — pa kako se je začu dil potem, ko je bilo že prepozno, in kako so se jezili tamošni Nemci, dass so ein ver— Bindischer sich in den deutschen Eesitz eingeschlichen hat. — Morete si misliti smeh in jezo. Brž potem se mi je ponujala lepa odkupnina, v 14 dneh bi bil skupil nekoliko tisočakov, vendar Nemcem nisem hotel ustopiti ter upam, da mi bode še
sreča, Vas preblagi moj učitelj, pozdraviti v moji hiši, v Slovenski Pikardiji. Boncovstvo na Kranjskem je grozno; kaj mislite Vi, da bode iz tega?
Razpor med Hrvati in Srbi je tako gnusen kakor žalosten.
Želim Vam vse kar je dobrega k godo-vanju in novemu letu: zdravstvujte srečno in veselo!
Vaš iskreni častitelj
P. Turner.
Trdinov odgovor in obširno njegovo poros čilo avtobiografskega značaja, o književnih na« črtih, Novem mestu itd. na 7 dopisnicah od 23. do 28. marca 18%. (LZ 1913., str. 528—533), na kar je poslal dr. Turner prijatelju tole pismo:
14.
Dunaj 1., Josefsplatz 5.
1. aprila 1896.
Preljubi mi učitelj in prijatelj!
Danes sem dobil zadni dve Vaših pre dragih mi 7 dopisnic, na katere se Vam še enkrat naj srčnejše zahvaljujem; saj ste mi Vi s to izredno ljubeznivostjo naklonili tudi naj ljubšo, naj dražejšo »pisanko«.
Naj bolj me veseli — opetujem Vam — Vaše zdravje in Vaša prava filozofična do bra volja in zadovoljnost. Da, Vi ste pravi modrijan »in praxi«, Vi živite istinito mo-drijansko življenje med tem ko drugi »mo* drijani« »modrijansko« le govorijo. Kako priprosto, tako neizmerno zanimivo je Vaše življenje, ktero Vam zavidam. Vi ste si ohranili popolno svobodo, mlado srce, vse mladostne ideale ter poleg še blago zadovoljnost, pridobili pa še v starosti oni dragi mir in spokojenost, ki jo uprav spokojena starost prinaša; a vse to je sad Vaše filo zofije, Vaše prave možate volje, Vaše ne upogljive vstrajnosti vkljub vsem težkočam in zaviram, ' ki so se Vam zoperstavljale.
2. aprila.
Pa glejte kako se nam godi — kako čudno,, napačno je moje življenje! Zgorne
vrstice sem Vam pisal sinoči oh polnoči, pa šc v tem času mi ljudje niso dali miru, in dnes ko Vam pišem te vrste, ko sem sitni družbi zbežal, že ura kaže \l'A v pozni noči. Tako sem vedno ponočnjak. — Sedaj pa da Vam povem kaj mi je posebno na srcu. — Že večkrat sem Vas nagovarjal in prosil, da bi Vi spisali in izdali svoje spomine; to iskreno prošnjo zopet srčno po; navijam. Naj bolje bi bilo, da bi Vi zbrali in izdali vse svoje spise, pa da bi s takšno izdajo ne odlagali predolgo. Izdajo morate priskrbeti Vi sami, kdorkoli drugi bi Vam pokvaril čisto zlato. Vendar, da Vam ne prigovarjam samo z praznimi besedami, ktere bi Vam nič ne koristile — stvai: nič ne po= magalc, Vam toraj kratko javljam: ako ni« mate založnika, kteri bi hotel izdati Vaše spomine, Vaše Bajke — po Vaši volji, po Vaši nespremenjeni pisavi, pristne — tedaj pa izdajte jih Vi sami ter pišite mi koliko stotakov Vam je treba za izdajo prvega vezka, in jaz Vam pošljem zato potrebni denar.
Premislite celo zadevo in naznanite mi potem Vaše mnenje; kar bi si pismeno pa ne mogla še dognati, se pogovoriva ustme no, kadar pridem na počitnice.
(Konec izgubljen.) 15.
Jemnice (Jamnitz) na Moravskem.
2. avgusta 18%.
Vclečastiti moj učitelj, prcblagi mi prijatelj!
Slovensko domovino sem moral zapu« stiti že 24. julija in sedaj ob neprestanem »motovilu« tukaj na Moravskem so mi naj dražejši spomini na srečne ure, ktere sem preživel v Novem mestu v Vaši družbi. Iz vsega srca se veselim, da sem Vas našel šc tako trdnega, tako čilega iia — da ste mi obečali zbrati in urediti svoje spise. Saj mi ni treba še ponavljati, kolike važnosti bode skupna izdaja Vaših spisov, in kolika iz«
guba bi bila naši literaturi, ako bi jih ne uredili Vi sami. — Opetujem Vam moje mnenje, da bi začeli z »Povestmi iz živi je« nja Slovenskega naroda«, potem pa bi na« daljevali z celim ciklusom Vaših bajk, ka = kor ste nameravali jih izdati v Ljub. Zvonu itd. Brž ko boste imeli urejen za tisk prvi zvezek, se pobotamo z Kleinmayr & Barn« bergom, ktera tvrdka bo menim še naj ve« Ijavnejša, da si jc nemška; saj je nji tudi Aškerc izročil svoje poezije.
Radoveden sem, kaj porečejo sedaj naši bonci Aškercu, — ali ga bodo na novo proklinjali ali molčali; — res pa, da tako možatih pesnij šc ni pisal noben slovenski pesnik, kakor jih piše pravi mož Aškerc. Bog ga živi! Dozvolil sem si zadnjič poslati Vam par knjižic, ktere morejo biti v za bavo menda Vam in blagemu prijatelju Va« šemu gospodu dr. Vojski, kteremu se s src« nimi pozdravi priporočam. Iskreno se ra« dujem, da sem osobno spoznal tega bla« gega moža po Vašem posredovanji. Upam. da se Vi, preljubi moj učitelj in prijatelj, zdravo in srečno imate in tako tudi dragi znanci v Novem mestu! Bog Vas živi srečne in vesele! Z vsem srcem Vaš častitelj
T urne r.
16.
Jemnice, Moravsko.
26. decembra 1896.
Preljubi moj učitelj!
Prcblagi mi prijatelj!
Ne morem si kaj, da bi se Vas sedaj še pismeno ne spominjal, ko drugače vedno na Vas mislim: upam da ste obhajali zdravo in veselo Božiča in Vaš god, na to pa Vam želim iz vsega srca tudi srečno in veselo novo leto — na srečno in veselo svidenje!
Seveda sedaj bi Vas pa, nekako po stari navadi, rad z marsikterim vprašanjem nad« legoval. Naj bolj me zanima Vaše zdravje, ker vem da, ako ste zdravi, ste tudi srečni ter uredujete in dopolnujete Vaše spise,
ktcrc toliko željno pričakujejo zbrane vsi Vaši častitelji.
Kaj pa mislite in kako sodite o sedaj« nem našem slovenskem gibanju glede lite« rature in politike? Kaj bode v Ljubljani izhajajoči tednik »Slovenski list« in njegova stranka? Ste zadovoljni z »Ljubljanskim Zvonom«?
Glede takoimenovane »velike« politike Vam imam nekaj omenit, kar Vas bode menda nekoliko zanimalo. Od kar se je po Hamburških odkritjih ali indiskreeijah slav« na »Deutsche Treue« v vsem svojem svitu pokazala, in od kar so vse države in drža« vice počele se premogočne Rusije bati ter se ji klanjati, morajo tudi avstrijski diplo« mati misliti, kako bi se dobrikali severnemu stricu. Čitali ste, kar se je vse storilo na ljubo carju in carici na Dunaji, u knjez Liechtenstein, avstrijski veleposlanik v t'e« trogradu, je potem še prigovoril velikega knjeza Alihajla Nikolajeviča, lovskega lju« bitelja, da je prišel v Avstrijo na love in ogledat si nekoliko avstrijsko kavalerijo. Veliki knjez je bil na enem lovu v cesar« skem reviru, na enem na posestvih knjeza Liechtensteina, in zadnjič na lovu, ktercga je »na naj višo željo« priredil na svojem OU.UOi) oralov velikem ogerskem posestvu moj go« spodar, markij Pallavicini. Zadni lov je trajal 4 dni ter se je postrelalo 93UU glav divjačine. Veliki knjez je bil z dano mu »zabavo« jako zadovoljen ter je povabil mojega gospodarja v Rusijo na lov na medvede, kamor se ta poda 15. januarja. — Tako se streljajo zverjadi za bodočo zvezo — bodi si tajno ali odkrito — med Avstrijo in Rusijo. — Poslušal sem zanimivo obču« dovanje naših aristokratov, ktero so izra« /ali glede ruskega velikega knjeza: »Eh, das ist ein nobler, fein und hochgebildeter Mann, eine interessante, imposante Erschei« nung, — wie klug und scharf er alles sieht
und beobachtet, — welch Unterschied--.
Da, jaz sem se smejal takšnim opazkam.
Čudno pa je, kako ugled Bismarckove Nemčije pada od leta do leta, od dne do
dne. Pa hvala Bogu, da nemško hrastovje ne raste do nebes, saj so že itako nestrpljivi naši nemški sodržavljani. — Rusija je sedaj prva in naj uglednejša država na zemlji; a mladi car, nasprotje nemškega cesarja, se mi dozdeva mož, ki je vreden svojega pre« stola ...
Prihodnjič Vam pišjm z Dunaja, kamor se preselim brž početkom januarja. Prosim, blagovolite mi sporočiti vse dobro in srečno za novo letu Vašemu preblagemu prijatelju g. dr. Vojski, kakor tudi gosp. dr. Goliji, a dajte da Vas najsrčnejše pozdravlja Vaš iskreni častitelj in vedno hvaležni učenec
P. Turne r.
17.
Dunaj I., Josefsplatz 5.
20. februarja 18^7.
Preljubi moj učitelj!
Breblagi mi prijatelj!
Najprej Vas moram prositi odpuščanja, da Vam tako dolgo nisem odpisal na Vaše drage mi dopisnice od 27., 28,, 29. januarja, ktere sem na Dunaju dobil, kder že od 2. ja nuarja bivam. Srčna Vam hvala na vsaktero Vašo poročilo, kar pa mi je najbolj na srcu, je Vaše zdravje. Bog daj, kar upam, da mi že brž vse dobro poročite, da morete dru« goč dobro in zdravo spati, da Vam tudi že« lodec opravlja marljivo svojo delo ter Vas tako krepi, da se morete veseliti življenja ter veselo in srečno izdelati knjigo, ktero ste si načrtali. Zadržaj, kterega ste omenili, bo jako zanimiv; saj pa tako lepo, tako za« nimivo noben Slovenec ne zna pisati kakor Vi, bodi si ktere koli si struje, ali mlad ali star.
Glede naj boljše, specijalne zgodovine rimskih papežev sem premišljeval in stro« kovnjake popraševal, a v nemškem jeziku sedaj menda ni boljše nego je Ranke: in d. letzten 4 Jahrh., od ktere je dvoje izdaj, Ausg. in 3 Bdn. mit Anmerk. u. Analekten, in Text«Ausg. in 1 Bd. Še obširneje delo je »Geschichte der Piipste«, ktero izdava L.
Pastor, profesor v Innsbrucku, od ktere pa je sedaj izišlo troje debelih vezkov; pa v tretjem vezku še ni prišel do reformacijske dobe, temoč v njem razpravlja obširno in natančno v veliki meri o Alexandru VI. in njegovi svojati — rodbini Borgia. Profesor Pastor je klerikalec.
Prosim sedaj mi sporočit, ako še gosp. dr. Vojski Ranke*tova zgodovina papežev ni znana ter hi ugajala, tedaj jaz priskrbim dotično knjigo ter jo Vam pošljem.
Zadni čas, t. j. od 20. januarja naprej sem imel mnogo dela in sitnob; zato sem se z odpisom zakasnil; prihodnič bodem točne j* ši. Na moje sedajno službovanje sem pri vezan nekako z zlatimi verigami, kterih se pa moram skoro otresti, ako si hočem re* šiti še kaj človeškega življenja. Priklenjen sem kakor črna živina noč in dan, kar še naj erstvejše živce pokvari.
Kar pišete o Srbih, je tudi moje miš' ljcnje; samo naj veča škoda je, da »pari/* ljici« na Srbskem zvonec nosijo ter pripro* sto ljudstvo gulijo, da si pomagati ne more. Pa sedaj — kaj bode sedaj na Balkanu? Smešna pa je tragikomedija, ktero igrajo »velevlasti« o kretskih zadevah. Diplomati čenčijo in pišejo vsakotere puhle »note«, tla jc že škoda za papir in črnilo, naravno in razumno misleči Grki pa se ne brigajo za to blebetanje, temoč delajo, in mislim da z najboljšim vspehom — fortes fortuna adiuvat. Rusom je prišla rešitva orijental* skega vprašanja za 6—8 let prerano; bili bi radi dovršili poprej sibirske in druge že* leznicc, česar se pa Angleži najbolj bojijo; vendar upam, da Rusi tudi tako dobro re* šijo to zadevo. Po kratkem vprašanju pride gotovo tudi macedonsko, a tukaj so Bob gari, Srbi in Grki; kako se bodo delili? Kaj počnejo Albanci? Kaj dobi Črna gora? Kaj bo z »našo« Bosno in Hercegovino? — Zad = nič pa še: kdo dobi Carigrad? — Toliko težavnih vprašanj, na ktere vso klepetanje diplomatov ničesar odgovarjati ne more. Bode pa veljalo: fortes fortuna —.
Dolgega dopisa pa ne morem drugače končati, nego da Vas prosim sprijaznite se nekoliko z zdravniki, t. j. z naj boljšim, kteri je v Novem mestu, da Vam kaj poštenega svetuje. Tudi jaz ne maram mnogo za zdravnike, pa včasih je ipak treba se pečati z njimi; a blagovolite mi drugoč poročati o Vašem zdravju in Vaši knjigi. Gospodo* ma dr. Vojski in Golji se srčno priporočam kakor Vas najsrčnejše pozdravljam z naj boljšimi željami ves Vaš hvaležni učenec in častitelj
Turner.
18.
Jemnice na Moravskem.
27. decembra 1897.
Prečastiti moj učitelj!
Preblagi mi prijatelj!
Za Boga, da ne vem kako je moglo se dogoditi, da Vam tako dolgo ničesar nisem pisal, pa to leto, ki se zdaj bliža svojemu koncu, me je zadrževalo v vsakoterih name* nih. Vaš »dies festus«, vidite, me vendar preživo spominja na Vas, da bi mogel še da* Ije odlagati pisanje: eto sprejmite toraj — da si nekoliko post festum — mojo naj sre = nejšo častitko kakor vse naj bolje želje za srečno in veselo novo leto, v kterem upam Vas zopet videti.
Kaj rad bi vedel, kako se Vam godi, kakšno je Vaše zdravje in kako napredujete v urejevanju Vaših prevažnih spisov? Upam, da na vsa ta vprašanja dob m naj ugodnejše poročilo.
Letos so počitnice se mi bile zelo skr* čile; moral sem mesca julija z odgojencem v Marienbad in potem sem le za malo časa šel pogledat v Maribor, kako se mi tam go* spodari ter nisem mogel dalje nego v Celje, kder sem videl ob priliki otvoritve Narod* nega doma gnjusno spako nemške in nem* škutarske kulture v vsej njeni nagoti. Ven* dar tarnanje o nemškem brutalnem nasilstvu nam nič ne pomaga, tu bode le treba klin s klinom izbijati, ali uprav po naročilu Mom*
Odmevi III.
sena z Nemci tako ravnati, kakor on meni, da bi ti kulturonosci naj z nami. Saj je menda že čas prišel, da začenjamo plačevati dol* gove Nemcem ter se po njihovih naukih jim nasproti ravnati. — Ne morem razumevati, zakaj avstrijski Slovani, razven Poljakov, tarnajo, da je Badeni se prekucnil: po mo* jem mnenji nam je ta poljski, aristokratski »Hofling« več škodil, nego bi nam ikteri za* grizen Nemec bil mogel. Poljaki so v obče le politične k . . ., za sobrate Slovane nimajo srca, osobito pa še takšni bastardni aristo* kratje ne, kteri se le na solncu dvorske mi* Iosti ugrevajo, za narodnost pa še niti pojma nimajo. Meni se je Badeni vedno dozdeval le nekakšen »dvorski lakaj« brez lastnega prepričanja ali odločne lastne volje; po tak* snem lakajskem načinu je vse mogoče čenčil, obečeval in se bahal, — dokler ni v kritič* nem slučaju, kterega je po svoji neodločnosti sam zakrivil, sramotno propal. Requiescat in pace! Saj nam ni ničesar dobrega storil. — Sedaj imamo za promeno drugoč absolu* tizem, v kterem smo Slovani sicer tudi v tako imenovanem nemškem konstituciona* lismu tičali. Variatio deleetat. —-
Kaj pa pravite Vi k našim literarnim pojavom in bojem? Drugoč o tem več; sedaj pa še blagovolite sporočiti moje naj srenejše pozdrave častitim gg. prijateljem ter sprej« mite moje naj boljše želje, da Vas Bog živi zdravega, srečnega in veselega!
Z vsem srcem Vaš iskreni častitelj
P. Turner.
19.
Cannes, 8. 3. 1899.
Velečastiti moj učitelj!
Preblagi mi prijatelj!
Menda se začudite, ko dobiste te vrstice po dolgem molčanju s francoske Riviere, kder es potikam že čez mesec dnij. Seveda na Vas tudi med tem nisem pozabil, ko Vam nisem dopisoval, tukaj v »Pays du Soleil« pa še posebno mislim na Vas, kakšno je Vaše zdravje, kako se čutite, kaj vse počenjate
itd.? — Upam, da ste po razmerah zdravi ter krepki, da zgotovljate urejevanje Vaših spisov, ter da mi bode sreča mila z Vami se veseliti dovršenega dela.
V prošlih dveh letih sem imel mnogo vsakoterih nezgod in sitnob, tudi sem na Ri* viero sem prišel le po nekšni nezgodi; sicer pa mi sedaj ni žal, da sem si ogledal zopet nekaj zemlje francoske, ki je krasna tako po naravi kakor po človeški umetnosti. Moje stalnejše bivališče tukaj je bilo mesto Can* nes, sicer pa sem »pretuhtal« celo Riviero, prošli tj eden sem bil v Marsilji ter dva dni pred znano po časnikih Vam nezgodo u Tou Ionu. Bodoči tj eden odpotujem v Genovo in potem čez gorno Italijo, tako da pridem še pred Veliko nočjo na Dunaj. Vi bi si lah* ko mislili, da je moje tukajšn.) potovanje neka razkošnost, to vendar ni tako; ker ne potujem sam, temoč z »živo bagažo«. Ne vem, ako imate skušenj, kako se potuje z živo, posebno z noro žensko bagažo, vendar jaz po mojih skušnjah Vam morem reči: qui cum f. non migravit, nihil mali degustavit.
Jc pač celo življenje nekakšna tragiko* medija. Pred par tjedni sem bil na Monte Carlo, kder je sedaj v Evropi še edina ofi* cijalna banka za igralce zapravljivce, ogle« daval, opazival sem tam igralce in igralke, to človeško svojat, ki zapravlja krvavo prislu* ženi denar ubogih trpinov, a ta svojat se mi je zagnjusila sedaj, ko so mi lasje že popolnoma osiveli, kakor se mi je gnjusila nekdaj, ko sem jo opazival še mlad človek v Hamburgu, Wiesbadenu in Baden=Badenu. Vendar kaj se hoče? Človeštvo ostane, kakor je vselej bilo: večina so homines sive servi, ad labores perficiendos et fruges comparan< dos nati, — manšina pa — ad fruges con* summere nati.
Cannes, kakor veči del cele Riviere, ima jako ugoden klima; palmae daetiliferae tukaj posebno bujno rastejo, istotako so polna le* pega sadja oranžna drevesa. Sicer pa se vr* stijo po celi Rivieri nepretrgoma mesta in vasi z razkošnimi vrti, vilami, hoteli, pala« čami, drugače pa je golo bregovje, kakor ob
našem Primorji. kako pa sodite o naših slo* venskih razmerah?...
Sprejmite najsrčnejše pozdrave, s kteri*
mi se priporoča Vam in vsem ljubim Novo*
meščanom \/ • ,	> ■
Vam iz vsega srca udani
P. Turner.
Po daljšem presledku v korespondenci sc jc prvi oglasil dr. Turner s francoske Revijere z zgornjim pismom, na kar jc Trdina razveselil prijatelja z 8 dopisnicami od 17. do 24. junija 1900. (LZ 1913., 579—584), za katere sc jc dr. Turner zahvalil s 'sledečim pismom iz Maribora, ki je obenem zadnje nam ohranjeno.
20.
Marburg a/D. Weinbaugasse 4. julija 1900.
Velečastiti gospod profesor!
Preblagi mi prijatelj!
Sprejmite najprej mojo naj srenejšo za* hvalo na Vaše predrage in prezanimive do*
pisnice, ktere sem vse dobil na mojo naj večo radost. Nameraval sem tudi nemudoma Vam odpisati vendar imel sem vse polno opravkov na Dunaju ter ničesar še nisem prav vedel kaj in kako bode; ko sem pa opravil kar je bilo treba, sem se odpeljal v Maribor, od koder Vam poročam, da Vas pridem obiskat v Novo mesto okoli srede ali v početku druge polovice tega meseca.
Iz vsega srca se veselim videti Vas dru* goč zdravega in ustmeno se pogovarjat z Vami o marsičem, kar se ne more lehko pi* sati. Upam tudi da uravnamo točno in ko* nečno vse kar se tiče izdaje Vaših spisov tako da se vzdigne zlati zaklad slovenske li* terature.
Dnes Vam pišem le v naglici ter še do* stavljam le naj srčnejše pozdrave, s kterimi se priporočam na srečno in veselo svidenje Vam in gospodoma dež. s. s. Vojski in Golji
Vaš naj iskrenejši častitelj
Turner.
Henrika Šantel: STARA KUHINJA.
83
6*
KSAVER MEŠKO, Sela pri Slovenjgradcu:
MATI IN LASTOVKE.
O lastovke drobne, spet ste se vrnile in v veži neugnano čvrčite, kot prejšnja leta vesele in srečne si gnezdeče gradite.
Pa pravijo: »Kjer si gnezdo zgradite, očuvate hišo nesreče.« A moja duša je polna trpljenja, srce polno boli moreče: K d i no mi dete jc smrt ugrabila ...
»Uboga! Kako sc ne bi žalostila, najdražje, najslajše si izgubila. A glej, gorje sc je to zgodilo, ko nas pod krovom tvojim ni bilo. A zdaj prinašamo s sabo pomlad: čas petja, cvetja, življenja in nad. V njej tebi še rana morda zaceli in nova sreča ti v srcu vzcveti.«
Miha Maleš:
MATI Z OTROKOM
Linorez
FRAN MILČINSK1, Ljubljana:
O PROFESORJU IN DEŽNIKU.
Najbolj poceni so šale o profesor« jih in dežnikih. »Je bil profesor in je imel dežnik« oziroma »ga ni imel« — to sta dve tretjini šale in sta že gotovi in sta ti na razpolago, še preden se lotiš šale. Pa se ti je treba pobrigati samo še
za zadnjo tretjino pa bo gotova vsa šala in jo lahko prodaš za lep denar.
Zato so šale o profesorjih in dežnikih silno priljubljene. Od onih, ki se pe« čaj o z izdelovanjem šal, pa bi bilo le pravično in previdno, če bi dali potem
od svojega zaslužka za take šale pri* meren delež v kakršen koli zaklad ali kakršno koli ustanovo za profesorje in dežnike, da ne bodo izumrli. Smrt bi bila prehud udarec za šaljivo literaturo in seveda tudi za učečo se mladino, ko* likor ji takisto služijo profesorji, in za dežnikarje.
Kar se tiče mojega peresa, moje pero ni spisalo dosedaj še nobene šale o profesorju in dežniku, oziroma zadnje tretjine šale. Toda ni resne ovire, zakaj je ne bi, in jo bom zapisal sedajle. Do* mislil sem si jo oni dan, ko je pet dni nepretrgoma deževalo, jaz sem pa bil brez dežnika.
Je živel tedaj profesor in ni imel dežnika, kajti je bil poštenjak, ki ni iz* preminjal svojega značaja, nego je bil dežnik koderkoli pozabil.
Pa mu je ljubezniva soproga za hn* žic kupila nov dežnik in mu dejala: »Ljubi mož, na nov dežnik — devetinštirideseti je, odkar sva se poročila! Dežniki so dragi — naj ti da ljubi Bog, da ne boš izgubil tudi tega. kakor si prejšnje, in da ne bo nikdar treba, da ti kupim petdesetega. Vsako petdeseto reč rade prineso novine z napisom »Ju* bile j« in s sliko in je potem človeka sram.«
Pa se je profesor zaklel pri vseh latinskih bogovih in pri vseh grških in še pri dveh ali treh egiptskih, da tega jubileja nikdar ne bo; nikdar več da se ne bo zgodilo, da bo izgubil dežnik in bi bilo treba kupiti novega.
Tako se je rotil profesor. Vendar ga je na tihem skrbelo in ni mogel spati vso noč, kaj, če bo vendarle dežnik iz*
gubil: dežnik je stvar, ki je ni moči varno spraviti v žep kakor katalog in svinčnik, nego ga moraš včasih postaviti v kot ali kam položiti ali kam obesiti, da rokam ni napoti — potem ga pa po* zabiš in pozabiš, da si ga pozabil, ko imaš v glavi šc kaj drugega nego dežnik.
Ta skrb ni bila majhna in ni dala profesorju miru in se je zgodilo, da se je že drugi dan oglasil profesor na po* lici ji: »Prosim, oprostite, ali je tukaj oni urad za izgubljene in najdene stvari?« So mu odgovorili: »Je! Kaj ste pa iz* gubili?«
Je dejal profesor: »Prosim, opro* stite — če bi se kod našel dežnik, dva* indevetdeset centimetrov jc dolg, v od* prtem stanju znaša njegov premer en meter štiri centimetre, a tehta suh tri in štiridese! dekagramov. Prosim, zabe* ležite, da sem jaz tisti, ki je izgubil ta dežnik!«
Je vprašal uradnik: »Ali je bil dež* n;k nov ali je bil star? Koliko je bil še vreden? Ali je bil svilen ali iz kakega blaga in kake barve? Kakšen je imel drža i? Kje ste ga izgubili in kdaj?«
Pa je bilo gospodu profesorju malo sitno in je pokazal dežnik: »Tale je dež* nik in takšen je!«
Se je začudil uradnik in je zazijal: »Torej ga imate in ga niste izgubili? Kaj pa želite prav za prav?«
Je v zadregi odgovoril profesor: »Prosim, oprostite — dežnika še nisem izgubil, toda se poznam in se bojim, da ga bom, gotovo ga bom, in ne bom vedel, kdaj ga bom — pa bo prepozno! Zato ga prijavljam koj danes. Ne za* merite — jaz sem numreč profesor!«
To je moja šala o profesorju in dežniku in mislim, da ni slaba in da je vredna kakih štirideset dinarjev — na* lašč sem jo povedal bolj na široko, da bi več zalegla.
Toda nisem tako umazan kakor drugi, ki izdelujejo take šale, zaslužek iz šal pa sebično obračajo zgolj zase in za svoja jetra in ne čutijo za profesorje in dežnike niti toliko hvaležnosti v svo« jih srcih, kar je črnega za nohti.
Jaz nisem tak, jaz ne. Nego bom dal vseh štirideset dinarjev — z ozirom na plemeniti namen mi jih uredništvo lahko nakloni tudi petdeset — v zaklad ali ustanovo za dežnike. Moja žena upravlja ta zaklad ali to ustanovo in je dejala: dokler ne bo sto dvajset dinarjev notri, mi ne bo kupila novega dežnika. Starega sem namreč pozabil, ne vem kje in kdaj. Toda ni treba misliti, da sem profesor.
JULIJ NARD1N, Ljubljana:
POD VPLIVOM POSKUSOV NIKOLE TESLE.
Na omari v moji delavnici stoji na štirih nogah toroid, kakor velika reklam* na pnevmatika. Okrog najnižjega dela je nekaj ovojev debele žice, pod njimi is* krilo, za tem pa leidenska steklenica. Kolikokrat so migotale žareče nitke od stranskih delov toroida h koncentrične* mu obroču, koliko občudovalcev je imel ta čudni stvor, ki se sedaj praši! Samo tedaj pa tedaj se oživi, da se mladina ob njem uči, a le takrat, ko počiva radio. Sicer bi s hreščanjem motil vse poslu* šalce. Ta priprava je še iz tistih časov, ko ni bilo treba tolikega obzira in ko so Teslovi poskusi še vzbujali največje zanimanje v znanstvenem svetu. Saj so bili ti tako novi, tako originalni, kakor da so plod čarovnij.
V Gradcu sem kot študent prvič slišal o Teslu in njegovem delu. Tu pa tam so prinašali časopisi senzacij onalne
vesti o njem. Pisali so o električnih sve* tiljkah, ki rabijo samo dovodno žico brez odvodne ali sploh nobene, o luči prihod* nosti, o visokofrekvenčnih jakih tokih, ki neškodljivo gredo skozi človeško te* lo, o pravcatih bliskih, pod katerimi njih proizvajalec mirno sedi in jih opazuje.
Kdo je ta genij, kdo je ta Tesla, ki se zna tako čudno igrati s tako tajnimi energijami, kakršne so električne. Kdo je ta mož, ki ga vabijo v London, v Pariz in celo v Berlin, da jim pokaže svoje iz* sledke? Povpraševal sem in so mi odgo* varjali. Večina je trdila, da je Oger, in sem Ogre zanj zavidal. Ko mi pa je po* vedal tovariš, da je Tesla Srb iz Like, mu nisem hotel verjeti.
Zdelo se mi je nemogoče, da bi bil Slovan deležen tolike slave, dokler se nisem sam prepričal. Takrat sem občutil z vso silo, kako suženjsko so nas vzgo*
j ili, kako složno so delali vsi faktorji, da se nismo zavedali svoje moči, svojih spo« sobnosti, da smo se k večjemu znali po« našati s svojim tlačanstvom. Ali ob spo« znanju, da je Tesla naš z dušo in s tele« som, me je pogrelo, kakor da je posi« jalo toplo solnce v mrak žalostne vzgoje. Dvignil se mi je ponos, čutil sem se ena« kovrednega s tovariši drugih narodnosti in se nisem več bal njih zasmehovanja. Tesla je postal moj zaščitnik, moj za« vetnik.
Seveda ni ostalo samo pri navduše« nju. Vzbudila se mi je želja po dejanju. Hotel sem Teslo posnemati. Brez sred« stev. brez pripomočkov pa ni šlo. Moral sem dolgo, dolgo čakati. Medtem so to« varne za učila že proizvajale in proda« jale agregate za Teslove poskuse in na« stopali so eksperimentatorji, ki so z nji« mi izvabljali krasne svetlobne učinke, ki jim je občinstvo burno ploskalo. Za« kulisna skrivnost pa je bila. da so ti igra« joči se znamenitniki večinoma prav tako malo razumeli pokazane pojave, kakor gledalci sami. To ni nič čudnega! Saj dolgo niso razumeli Teslovih poskusov niti slavni iskalci kot Slabv, Braun in Marconi, ker bi se jim bil sicer že več let prej posrečil prenos velikih električ« nih energij v svrho brezžične telegrafije, kakor se jim je pozneje. Saj stara Tes« lova razporedba je bila v bistvu ista, kot najbolj izpolnjene iznajdbe teh moj« strov.
To zveni neverjetno, pa je resnično. Vzrok tiči v tem, da se takratni fiziki in tehniki niso mogli vživeti v iznajditelje« vo mišljenje. Teslu se je godilo, kakor več let prej velikemu Faraday«u. Obču«
dovali so njegove mnogobrojne izume in njegova krasna odkritja, a njegove pred« stave so se jim zdele brez reelne t )d« lage. Čas je dal obojim prav. Dandanes ve že skoraj vsak boljši radioamater, za kaj gre pri Teslovih poskusih.
Kako pa je prišel Tesla do njih? Še kot dijak se je bavil z idejo elektro« motorja brez ščetk in brez kolektorja, ki je bil vzrok raznih neprilik. Konstruk« cija takega motorja se mu je tudi res posrečila. Zanj je moral uporabljati iz« menične toke, takšne, ki menjajo hitro zaporedoma svojo smer. Lastnosti teh tokov so bile takrat še malo znane. Pro« učiti jih je moral, da je električno ener« gijo kar najbolje izkoriščal. To se mu je v polni meri posrečilo s toki majhne frekvence. Ko je ta problem rešil in to« zadevne iznajdbe prodal, se je lotil si« stematičnega študija višjih in višjih frekvenc in napetosti. Delal je po raz« ličnih metodah. Najenostavneje je do« segel maksimalne frekvence, največje število električnih nihajev v sekundi s sprožanjem leidenskih steklenic.
Postopek pri tem je tale. Proizva« jalo napete elektrike na primer Ruhm« korff«ov induktor — črpa delce elektrike, elektrone, iz zunanje obloge leidenske steklenice in jih potiska na notranjo, dokler ne postane napetost med krogla« ma sprožila tolika, da se predere izo« lacija. Nato stečejo elektroni tja, odko« der so bili prišli. Zanimivo je dejstvo, da ne steče sedaj na zunanjo oblogo le toliko, kolikor je bilo prej iz nje črpa« nih. temveč skoraj še enkrat več. Zaradi tega naraste napetost tudi tu do take mere, da se vnovič sproži, a v nasprotni
smeri. Tako nastane prvi električni ni* haj ali tresljaj, kateremu sledijo v do* ločenem taktu drugi, dokler se ne izrabi vsa električna energija. Elektrika se ve* de tu kot težka tekočina v občujočih posodah, ki se začne nihati zaradi tre* notnega pritiska. Masa gibajoče se elek* trike, njena vztrajnost je pa tako majh* na, da bi se zaradi upora ustavila v tre* notku, ko bi se izenačila pritiska obeh oblog, če ne bi bili elektroni v zvezi z etrom, s snovjo, ki izpolnjuje vesoljni prostor in so ž njim prepojena vsa te* lesa. Zaradi te zveze povzročajo elek* trični delci pri svojem gibanju v etru neko vrsto vrtincev, ki jih pritiskajo na* prej, da se nakopičijo na zunanji oblogi, kakor prej na notranji. Tako se pretvar* ja električna energija v magnetično in obratno. Ako ne bi bilo izgub, bi se elek* trika nihala brez prestanka in magnetne silnice bi nastajale, se širile, nato se kr* čile, izginile in se vnovič pojavile v na* sprotni smeri v taktu nihajoče se elek* trike. Imeli bi neudušeno nihanje. V res* niči zaniha elektrika zaradi enkratnega sunka le parkrat. Nihanje je vdušeno.
Tak krog je uporabil Tesla kot su* valo za elektrone drugega kroga. Razpo* redba je razvidna iz slike 1. Debelo žico, ki spaja eno kroglo iskrila I z zu* nanjo oblogo leidenske steklenice C, je
zvil v tuljavo L. V to je vtaknil drugo dolgo omotko S z mnogo več ovojev. Magnetne silnice, ki vrejo v tuljavi L, izvirajoč in pronicujoč v taktu električ* nih nihajev, sekajo sedaj tudi ovoje tuljave S, kjer potiskajo elektrone prav tako hitro gori in doli, da se izmenoma na konceh kopičijo in redčijo. Največja električna napetost nastane pa le pri določeni dolžini navite žice, ko je tulja* va uglašena s suvalnim krogom. Takrat valuje v njej elektrika stoj no. Na vsa* kem koncu tuljave se razvije po en tre* buh napetosti, v njeni sredi pa en vozel. Navita žica je približno enaka polovici električnega vala. Ako dodam še isto toliko žice, če tedaj podvojim dolžino
tuljave, se v tej razvije cel val z maksimalno napetostjo na konceh in na sredi, in sicer doseže tu največjo pozitivno napetost, ko je na konceh največja ne« gativna in obratno. Ker se oba konca enako obnašata, ju lahko med seboj zvežem, ne da bi se na pojavu kaj pre« drugačilo. C) tem sem se hotel prepričati in sem v ta namen zvil tuljavo v toroid in zvezavši oba konca žice sem to pre« tvoril v vijačnico brez konca. Tako tvo« rita sedaj oba konca samo en trebuh napetosti, ki mu stoji drugi diametralno nasproti. Na teh mestih sikajo žareče nitke, kakor bi iz njih skozi majhne luknje brizgala žareča tekočina. Efekt sem še povečal s koncentričnim kovin« skim obročem, h kateremu so se svetli curki usmerili. (Glej si. 2.) Zanimivo je dejstvo, da se toroid ne razglasi, kakor bi se na obeh koncih prosta tuljava, če ga zvežem z zemljo v točki, ki se ne ujema z normalnim vozlom napetosti. Pač pa se zasučejo trebuhi z vozli vred za toliko, za kolikor se premakne spo« jišče. Tudi zmisel gibanja je isti. Le tam ne sme biti, le tisto mesto je kri« tično, kjer se normalno razvijejo tre« buli i, ker bi se sicer moral premakniti eden izmed teh vprav sredi tuljave L.
Tu pa potiskajo magnetne silnice elek« trone najjače sem in tja, zaradi česar ne bi se mogla elektrika kopičiti, ne bi se mogel napraviti trebuh, in gori opisani pojav bi izostal.
Značilno za ta toroid je, da lahko žari le na dveh, štirih, šestih ... mestih. Spominja na odnosa j c v atomu, kjer krožijo ob jedrih elektroni, imajoči zna« čaj valov, ter ilustrira dejstvo, da se nahaja energija v teh krogih le v dolo« čenih razmerjih.
Mirno, nepremično stoji toroid in gleda z viška kot oko ciklopa melanho« lično name. V njegovi zenici se ne sve« tijo več Geisslcrjeve cevi, kakor so sc nekdaj. Le včasih se mi zdi, da vidim v njej del svoje preteklosti, svoje krasne mladostne sanje, svoje drzne načrte in nade — svoja razočaranja. In se spomnim, da so še ljudje, celo vodilni, pod vplivom suženjske vzgoje, ki šarlatan« skim tujcem ploskajo, jih kujejo v de« veta nebesa, da le blagovolijo kihniti, bolj sposobne domačine pa brcajo kot nadležne pse.
Mračni so ti prividi, ki pa nimajo dolgega obstanka. Bodočnost naša bo solnčna. Porok za to je sam Nikola Tesla.
ZDRAV KO OCV1RK, Ljubljana:
KOT SLUTNJA TEŽKA.
Kot slutnja težka plazi se večer in nas
objema.
Skoz mrak v daljavo pesem žalostna pojema, kot da jo spremlja bolečine melodija.
Tišina, noč in zvezde.
Iz hiše se koraka zvok je utrgal.
Stopinje so približale se cilju
in veter je čez luč potegnil, da je ugasnila.
Samota lega na srce.
Nekje se krik zamolkel v temi je zadušil Na cesto luč bleščečo okno meče, za zastorom jc človek nagnil glavo.
Ves mrak je poln sanj.
Pred mano pa je dolga cesta,
vsa temna, pusta v nedogled prostrta.
Opešal truden, sam, sem sred noči.
Kdo dvigne me iz teme k luči?
POLDE PEHANJ, Ljubljana:
Ne slišiš trpkega vzdihljaja; ne veš še, da te ljubim vroče. Pogled moj čuvstva le izdaja, ko to besedam ni mogoče.
SLIŠIŠ . ..
Naj bo ljubezen sama tiha. zato molče naj moja usta; naj upanje v nočeh usiha, da bolj še pot bo temna, pusta!...
VLADIMIR PERHAVEC, Ljubljana:
NOCOJ
Nocoj vsa biserov je noč bogata in v dalji se blesti ozvezdja križ. Ah, tam gotovo so nebeška vrata in tam gotovo sam je paradiž.
In vije se srebrna cesta, kraj nje ves v lučkah voz stoji. Ah, tam gotovo se neba nevesta vozila mimo svoje dni.
Pod njim kot dijamant prekrasni blesti se zvezda sredi temnega neba, kot v tihi noči bi in jasni sam pogled zažarel Boga.
In mirno sveti se kapela. Mi duh za hip je tam obstal in misel k Njemu je hitela, kot sam hitel bi luči val.
O Ti, ki v Tvoja večna dela nesmrtnosti utisnil si pečat o daj, da duša moja v Tebi bi živela in Tvojega duha bi sam bil kdaj bogat.
IVO PERUZZ1, Ljubljana:
INGLIČEVO	DETELJIŠČE.
(Pokopališče na Skaručni.)
Sredi polja so zbrani vsi,	dete in mati objeta
sredi polja so skupaj prišli.	semkaj sta bila sprejeta.
Srp jim prepeva v bližini,	Sredi polja so zbrani vsi,
poje škrjanček v višini.	sredi polja so skupaj
Starček pridrsal je s trudno nogo,	Čuva jih sveta Lucija,
zunaj na zid je naslonil koso;	s Šmarne gore — Marija.
ALOJZIJ PETERLIN-BATOG, Dobava:
Vel je vetrič čez poljane in poljubljal cvetk glavice, mak priklanjal se mu vdano in plavica sred pšenice.
In na vzhodu že razgrnil kralj neba je plašč škrlatni, iz grmovja pa pričeli spev svoj pevci so krilati.
V JUTRU.
V ta orkester še škrjanček, slavček vmešal se je s spevom, da je zemlja v sladkih solzah dala duška njih odmevom.
Le mlad potnik z dušo trudno je po rosnem polju blodil zatopljen ves v misel čudno — sam večer v tem zlatem jutru.
JOSIP PREMK:
DETE.
Ravnatelj Jaromil Jakša gre iz urada. Navadno ne zapušča pisarne prej nego drugi bančni uradniki; točen je in na« tančen a dobra in ljubezniva duša. Ja« nuarja je izpolnil clva in štirideset let. človek pa bi mu jih prisodil skoro več, posebno če bi ga gledal od zadaj. Počasi hodi, na suhem tilniku se mu napenjajo žile in glava mu klone naprej. Včasi postoji, pokašlja in gre zopet dalje. Gladko obrito lice mu križajo večje in manjše gubice, osinjele ustnice le napol zakrivajo precej velike zobe in oči gle« dajo nekako nemirno ... V lice je bled, kosti napenjajo kožo, da je tanka in skoro prozorna. Nekateri mislijo, da je sušičav, a temu ni tako: od nekdaj je že bolehen in ta bolehavost se mu ne izboljša niti ne poslabša, kakor da mu je prirojena.
Tak je ravnatelj Jaromil Jakša in ko gre tako po ulici, se mu odkrivajo
vsekrižem. Posebno mladi ljudje se mu klanjajo globoko, zakaj ravnatelj Jakša ima vplivno in merodajno besedo pri različnih denarnih zavodih in marsikdo je po njegovem priporočilu prišel do dobre službe. In ravnatelj Jakša od« zdravlja prijazno vsem tem mladim lju« dem, ki jih pozna komaj polovico, in srečen je, ko vidi, da so mu hvaležni in stavijo vanj še marsikako neizrečeno upanje. Kajti ravnatelj Jaromil Jakša pozna hrepenenje teh mladih ljudi, za« kaj tudi on je po srcu mlad in se mu zdi, da jim je popolnoma soroden... Mnogokrat gleda v njihove vesele ob« raze, posluša njihov smeh in tako se zgodi, da stopi med nje, jih povpraša po tem in onem in odide zopet z dobro« dušnim nasmehom svojo pot.. .
Tisti dan pa je zapustil ravnatelj Jakša urad pred določeno uro. Hodil je hitreje nego je bila njegova navada in
dasi je gledal nemirno po ljudeh, je vendar prezrl marsikoga, ki ga jc po* zdravil in se potem malce začudeno ozrl za njim, kajti ravnatelj Jakša je od* zdravljal sicer vsakemu kar najprijaz« neje.
Dan je bil solnčen, čisto pomladan« sko popoldne, dasi je bilo šele v začetku nprila. Dame so obstajale pred izlož« bami v širokih pisanih slamnikih, svi« lene bluze so šumele na napetih prsih in plečih in vse je bilo živo in glasno, kakor da govori in se smeje vsa ulica.
Ravnatelj Jaromil Jakša je komaj slišal ta šum in se ni oziral po šetalcih. Hitel je po ulici, zadel ob tega in onega in se raztreseno oprostil, potem pa jc zavil v alejo. Tam je pričel hoditi po* časneje in naposled je sedel na samotno klop in podprl čelo ob srebrn ročaj ele« gantne palice.
In dasi je mislil ravnatelj Jaromil Jakša vso pot čisto nekaj drugega nego mu je tisti hip prijadralo v misli, se jc vendar skoro z naslado vdal spominu, ki ga je ovenčal z vso namišljeno srečo tistega velikega dne.
To je bilo pred tremi leti, ko je ravnatelj Jakša položil svoje srce in imetje k nogam gospodične Ljudmile, ki ni imela razen svoje mladosti in le« pote ničesar pod milim nebom. Ravna« telju Jakši pa je zadostovala njena mla« dost in njena lepota in tako se je zgo« dilo, da sta se poročila.
Čisto natanko se je še spominjal, da je bila cerkev natlačeno polna, težka sopara je legala na prsi kakor da je iz« hlapela vsa radovednost v nevidno mo« rečo plast, ki se je vlačila nad šumo
tistih pestrih glav in se valila tja pred oltar . . .
Ravnatelj Jaromil Jakša je bil bolj miren nego je mislil, le nekak ponos mu je vstajal v srcu in kakor da je ne« vesta Ljudmila uganila to njegovo ne« utemeljeno in presmelo čuvstvo, mu je v kočiji, ko so se peljali proti domu. umaknila pogled in roko.
To je bil njen prvi odpor in potem se je pričel križev pot ravnatelja Jaro« mila Jakše.
To prvo spoznanje, ki mu je raz« bičalo dušo, da je izgubil vsako vero v dobroto in usmiljenje, je razgrnilo čez njegovo bodočnost teman prt.. . Zdaj so bile prikovane njegove misli v to težko sedanjost, ki mu je postajala z vsakim dnem bolj in bolj nerazumljiva. Od početka je mislil, da ga Ljudmila naravnost sovraži in zaničuje, a so prišli trenutki, ko je bila z njim dobra in lju« bezniva, da je Jaromil skoro pozabil vso njeno prejšnjo hladnost in krutost. Tolaži! se je, da je nemara take narave, a v trenutkih, ko ga je gledala kakor tujca in ni imela zanj besede, se je zo« pet kruto kesal, da se je poročil. Prej je živel mirno in če mu je kljuvala v srcu misel na njo, mu ni povzročala tolikih bolečin kakor zavest, da ga ni in ga ne bo nikoli ljubila.
V te temne Jaromilove dni je posi« jala sreča naenkrat z veliko plamenico. Ko je začutila Ljudmila, da postane mati, je postala dobra in tiha; v njenih očeh ni bilo več nikakega sovraštva, ampak sam smeh in v tej nenadni lju« beznivosti se je Jaromil Jakša kakor prerodil. .. Tudi on je pričel misliti na
očetovsko srečo in je obsipal Ljudmilo z vsemi ljubeznivostmi in iz njegove duše so izginile vse tiste črne nesrečne misli, kajti zdaj je živel tisto življenje, ki ga je želel in sanjal pred poroko.
Ljudmila je postala zgovorna in tudi on ji je pripovedoval o svojih bra* tih in sestrah, ki jih je bilo pet, a so vsi umrli v nežni mladosti, o svojih upih za bodočnost in o vsem, o čemerkoli je mislil, da jo zanima.
Ljudmila je porodila dečka in krstili so ga za Milana. Zdaj je postala skoro otročja. Jaromil Jakša jo je mnogokrat opazoval skrivaj, ko jc ležala na belih pernicah še vsa slaba in utrujena, a ka* darkoli se je ozrla na drobno nežno dete, ji je zažarel obraz in videlo se ji je, da bi najrajša stopila k oknu in dvignila tisto drobno, slabotno bitje visoko ter povedala vsemu svetu, da je njeno: hrepenenje njene duše, utrip njenega srca in cilj vsega njenega živ* ljenja.
Ljubimkovala je dete in njega, a dete je bilo slabotno in bolehno, zdrav* niki so prihajali v hišo kar po vrsti, a vsi skupaj niso mogli preprečiti, da bi čez tri tedne dete ne umrlo.
Nekdo ji je govoril o nekaki pode* dovani slabosti in Ljudmila je zabrusila Jaromilu v obraz z vso krutostjo:
»Ti si kriv! Kilavec!«
Jaromil Jakša prvi hip ni niti vedel, kaj mu očita, šele ko jc premislil vse ... mu je bilo težko, da je pričel misliti na samokres.
Ljudmila je postala zopet prejšnja; z njeno žalostjo se je sovraštvo še po* ostrilo in povečalo in Jaromilu Jakši je
bilo mnogokrat, ko je šel proti domu, kakor da gre med beriče. Na zunaj ni kazal svoje nesreče, premagoval se je in je nosil mnogokrat s prijaznim na* smehom na ustnicah v duši kruto bol. ..
Skoro se je vdal in ni več upal na boljšo bodočnost, življenje sc mu je zazdelo pusto in mračno, žalostno za* radi brezsrčnih in zlobnih ljudi. V nje* govem srcu je gorela sama dobrota in ljubezen in zdaj je moral za vso svojo plemenitost uživati le žalost in trpljenje.
Toda sreča se je nasmehnila vdru* gič. Zdaj sta jo pričakovala oba nekako bolj plaho. Tiho in mirno je bilo v nje* govem srcu, kakor da pričakuje nečesa, kar bo začrtalo smer njegovemu bodo* čemu življenju.
In tudi ti tedni in meseci so bili težki. Sreča je namigavala, a če se umakne, stoji za njo trojno gorje...
Ravnatelj Jaromil Jakša ni smel po* misliti, da bi umrlo tudi drugo dete, in zato je sedel tisto popoldne v aleji s tre* peta j očim srcem in si skoro ni upal domov.
Pred štirinajstimi dnevi je Ljudmila porodila. Deklica je bila in bila je videti krepkejša od prvega deteta; mati je je vesela, in Jaromil Jakša je vnovič za* gledal svojo srečo. Zadnji dnevi pa so jo zagrnili 'n v Ljudmilinih pogledih je umrla vsa prijaznost in ljubeznivost. Če se je približal detetu, se je obrnila v stran, zato je ostajal rajši v svoji sobi in poz vedo val le po služkinji, kako in kaj je z detetom. . . Služkinja pa je majala z glavo in mu je opoldne pove* dala, da se danes popoldne najbrže odloči, kakor je dejal zdravnik. Jaromil
Jakša ji je prikimal, pustil obed nedo« taknjen in odhitel v okolico mesta, potem pa v urad. A tudi v uradu ni imel miru in hitel je zopet v alejo, da bi se v samoti umiril.
Ko se je vračal proti mestu, je bil že mrak. Šel je počasi, kakor da je utru« jen, gledal je v tla in srce mu je tolklo, da je postajal. Naposled se je ojunačil. Stisnil je ustnice in pričel stopati hi* treje, a pred hišo je zopet postal.
V njeni sobi je gorela luč, gardine so bile sicer spuščene, ob krajih se je svetilo. Ostala okna so bila temna.
Napotil se je po stopnicah, a v mož« ganih mu je šumelo, da prav za prav ni vedel, kam gre.
Vrhu stopnic je srečal služkinjo, bila jc objokana in mu je na njegovo vprašanje samo zamahnila z roko.
Jaromil Jakša je stal zdaj kakor v kolobarju. Vse se je vrtelo okrog njega in opotekaj e se je obrnil na desno, odprl najbližja vrata ter stopil v salon.
Prižgal je svečo na klavirju, sam ni vedel zakaj ... Slabotno in pojemajoče je zaplapolal plamenček, kakor da ga duši mesečina, ki jc lila skozi nezastrto okno. Na preprogi, ki je tekla križem preko salona, so se pačile vijugaste sence košatih palm, ki so stale tam v kotu in skrivale med seboj nekaj svet« iega, kar je gledalo po salonu s čudno resnobo. In naravnost tja, naravnost v Ljudmilin portret je strmel tisti hip
ravnatelj Jaromil Jakša. V prsih je čutil neko težko tesnobo in čim pozorneje je gledal v kip, tem razločneje je videl, da mu namigava. Nič več ni osornosti v njenih očeh, sama ljubezen sije iz njih in njene ustnice se smehljajo ...
Jaromil Jakša se ji bliža počasi in z veliko pokornostjo in Ljudmila se mu ne umika. Prvi hip se mu zazdi, da so njeni poljubi nekako mrzli, a potem se razvname, preko možgan mu hrumi vojska najlepših misli, ki preidejo v hipu zopet v to ali ono nejasnost, pla« nejo v preteklost in zbeže v bodočnost, ki je popolnoma enaka preteklosti: iz megle zažari zdaj pa zdaj kak jasen blisk in za hip obžari s svetlo lučjo ta ali oni dogodek, takoj nato pa se razgrne zopet čez vse temna trudnost zagonetnega Ja« romilovega razpoloženja.
Za trenutek se je zavedel. Odskočil je od kipa in se vrgel na kolena, kmalu pa se ji je približal vnovič s sladkim nasmehom.
» Zdaj S Vd srečna, kajne, Ljudmila, dete živi in tudi prvo ... in vsi... vsi... Koliko jih je? Ne boj se, vse preskr« biva, vse, popolnoma vse. Koliko jih je, Ljudmila?«
Ljudmila je molčala in kar je takrat zagledal v njenem obrazu, ni povedal nikomur, zakaj skočil je k oknu in se je sklonil na cesto tako globoko, da mu je udarila glava ob tlak.
Stanoval je ravnatelj Jaromil Jakša v tretjem nadstropju.




Ivan Vavpotič: ŠTUDIJA
ANDREJ RAPE, Ljubljana:
PREZGODA J — PREPOZNO.
Prezgodaj pokukal iz zemlje si zvonček v varljivi svet, saj ni še pomladi, ne solnca, da hrani ti nežni cvet.
Prepozno sc v srcu razcvete spoznanje zapravljenih dni, ko čutiš sc mlad, da bi živel, pa več ni življenskih moči.
RADIVOJ REHAR, Maribor:
Separč v hiši veselja. Iz dvorane sc čujejo plesne melodije. Na mizici ste* klenica vina, zraven dve čaši. On puši cigareto in gleda brezizrazno v tla, ona mu sedi nasproti in ga opazuje.
Ona: Čemu si tako pust, ljubček? Daj, stisni me k sebi! Tako rada bi bila — tvoja ... (Se mu zastrmi v oči.) Tako lepe oči imaš, tako črne, kakor cigan. Pa si ves pust in dolgočasen. Si bolan?
O n (vrže ogorek cigarete v pepeb nik in si natoči vina): Nisem.
Ona: Kaj tedaj? Si zaljubljen? Imaš ljubico, nevesto, ženo? Si nesre* cen?
On (resignirano): Nikogar nimam, ne ljubice ne žene. Pobegnila je z dru* gim in danes je — tam daleč nekje —-tvoja tovarišica . . .
O na: In zdaj ti je hudo po njej?
On: Pozabljeno je.
O n a: Si jo zelo ljubil?
On: Če je hrepenenje po njej bilo ljubezen, potem — sem jo zelo ljubil.
POLNOČNI CVET.
Dramska skica.
Ona (pije): Kakšna je bila? On: Ne vprašuj! Ni mi do obujanja starih spominov, ki so utonili v pretek* losti in se ne vrnejo več. Tudi do i ju* bežni mi ni. Samo ženske študiram. Študiram tebe, druge, vse. Tisoč vas je, mi* lijon, milijarda in krog vas se sučeta severni in južni tečaj, vzhod in zahod. V vas je začetek vsega: dobrega in zle* ga, lepega in grdega, prelestnega in straš* nega. Ve ste ustvarjale zgodovino, ve ste gradile babilonski stolp, egipčanski; in teotihvacanske piramide, Akropolo in Rim, Pariz in New York. Povzročile ste trojansko vojno, boje orijenta in okci* denta, severa in juga. Ve ste ustvarile kulturo in civilizacijo, znanost in umet* nost in vse, kar je kdaj bilo in kar je. Ve — ženske! In vendar glej: študiram in študiram, pa ne vem, ali vas je zares tisoč, milijon, milijarda, ali jc vsa ta ogromna množica le eno samo potiso* eerjeno bitje in vas zares ni toliko, am* pak je ena sama, edina — Eva. Kakor
v zrcalni dvorani sem; ena sama stoji poleg mene, pa jih vidim tisoč na vsaki strani, kamorkoli se ozrem. In vse, vse so enake. Isti obrazi, iste oči, isti lasje, boki, udi, vse, vse ...
Ona: Ubožček, bolan si. Hudo bolan.
O n: Nisem; dejal sem ti, da nisem. Samo misli so, strašne, težke, obupne misli...
Ona: Pa tako čudno govoriš; tako nerazumljivo, zagonetno.
O n: Kaj veš ti o vsem tem? Kakor ptička v kletki živiš. Spiš in ljubiš; vsa« kogar, kdor pride, ljubiš, a ljubiš ga sa« rao s telesom, ne z dušo. Tako blizu si mu in vendar tako daleč. Jaz pa ne iščem več telesa, le dušo bi rad. Rad bi se po« topil v njene globine, kakor se riba v morje potopi. Do dna bi šel, samo da bi izvedel eno edino: Zakaj vse to? Je živ« ljenje zares samo sebi namen? Smo se rodili in smo samo zaradi tega, da bi rodili druge? Brez konca in brez kraja?
Ona: Čemu, le čemu ti je treba vsega tega? Življenje je življenje in lju« bežen je ljubezen. — Nekoč sem čitala zgodbo o menihu, ki je vse svoje življe« nje med knjigami prebil, samo da bi mu smisel našel. Pa ga ni. Ko mu pa je na« počila poslednja ura in je odprl zadnjo knjigo svoje knjižnice, je nenadoma vztrepetal pred grozo, prekasnega spo« znanja: »Življenje je treba živeti!«
On: Da, živeti, živeti... Če ne bi imeli duše, Ada! (Si prižge cigareto.)
Ona (vzame cigareto): Daj mi ognja!
On (ji prižge cigareto): Ko bi bili samo stroji, Ada, stroji...
Ona: Že ves teden prihajaš k meni in vedno si tako pust, vedno govoriš o nekih čudnih, nerazumljivih rečeh... Moje tovarišice se ti smejejo, pravijo, da nisi pri čisti pameti; jaz pa te ljubim. (Se stisne k njemu.) Že teden dni se umikam drugim, samo da bi bila pri tebi. Zakaj si prišel? (Nejevoljno.) Kdo te je klical? Če si mislil filozofirati, bi bil mo« ral drugam.
On: Saj sem ti povedal, da nisem prišel zaradi ljubezni; zaradi študija sem prišel. V tej hiši, kakor je in kakr« šna je, sem hotel razrešiti uganko žen« ske. Hotel sem jo spoznati brez krinke in hlimbe, ki je bistvo one, tam zunaj. Pričakoval sem, da te bom našel tako, kakršna v resnici si, sedaj pa vidim, da so bile tudi te moje nade prazne in laž« ne, kakor je prazno in lažno vse v mo« jem življenju. Tudi tebi se hoče krinke in hlimbe, etikete in fraz.
Ona: O, vem: hotel si, da bi me našel brez duše, mrtvo tvar brez glob« ljega čuvstva, žensko s strastjo brez hre« penenja. Nisi ne prvi ne zadnji, ki je prišel sem s takimi nameni. Saj tako mi« slite vi vsi tam zunaj, vi vsi — pošteni. Ali glej, tudi me smo ženske, bitja iz telesa in iz duše in med nami in med onimi, od katerih si prišel, je samo ena, ena razlika: Njim je ljubezen šport, nam je profesija! Koliko poštenih žen je, ki ljubijo svoje može manj kakor me zad« njega svojega znanca, pa se jim vendar vdajajo. In mar misliš, da ljubimo me vse enako? O, glej, tudi v nas so hrepe« nenja, sni in ideali. Po njih iztegamo roke, oklepamo se jih, živimo ž njimi, in čeprav le v sanjah. Kaj morem, da so
Odmevi III.
97
7
te varale one tam zunaj? Kaj moreni, da sem te našla tu in da te ljubim? Sovraži me, pljuni mi v obraz: ljubila te bom tudi potem. In če mi zdrobiš srce, step« taš ga z nogami, zaženeš ga v blato sredi ceste — sovražila te bom; a še v sovra« štvu boš spoznal vso silno globino mo« jega čuvstva, ker sovražiti more samo tisti, ki je kdaj ljubil.
On: (zdvojeno): Saj to ni mogoče! Ni res, ni res! (Proseče.) Usmili se me! Prizanesi mi, Ada! Reci mi, da je vse to le igra, laž, hlimba. Vse one tam zunaj so mi lagale: od prve, šestnajstletne Ide, do zakonske žene; vse, vse. A ti tu, ti tu naj bi me ljubila, resnično ljubila? Ti tu?
O n a: Da, jaz tu! Jaz tu sem tvoja. Vse je tvoje: moja duša, moje srce, mo« je hrepenenje, življenje in — moje telo. Vzemi me! Stori z menoj karkoli, ubij me ali objemi, samo reši me preziranja, nerazumevanja in peklenskih muk obu« pa! (Zaihti in pade predenj na kolena.)
On (prestrašeno): Ali je res, res, res...
Ona: Kako naj ti dokažem? Za« htevaj karkoli, vse storim!
On (zdvojeno): Vse moje življenje je bilo neizprosna doslednost in vsak moj korak je bil zvesto nadaljevanje prejšnjega. Vedel sem, ne da bi videl, kje mora stati to in kje ono. In sedaj se nenadoma ruši vsa doslednost, ves red stvari in reči, in vse pada, pada nekam, v prepad brez dna. Ada, Ada, to je strašno, grozno ... (Jo privije k sebi.)
Ona: Skoprnela bom v tvojem ob* jemu, skopnela kakor sneg na solncu.. .
O n: Moja Ada . ..
Ona: Moj Egon; moj sladki... (ga poljubi.)
On (se zdrzne in se ji oprosti): Ne, ne .. . Jaz sem brez uma, zmešan, nor .. .
Ona (se ga hoče zopet okleniti): Moj edini...
On (jo odsune): Ne, ne, ne, ne... Pusti me!
Ona (začudeno, zdvojeno): Kaj ti je? Moj Bog ...
On: Ne vem. Samo to vem, da se mi zdiš kakor cvet sredi noči, sredi naj* globlje polnoči. Utrgal bi te, pa me je strah pred temino in pred prepadi, ki jih zakriva. In vendar, glej, ne vem, če je vse to sploh resnica, ali je le sen, smešen, neumen, grotesken sen žaloigre, ki je bila od vekomaj dana, pa ji vendar začetka ne konca ne vem. Sedaj sploh ničesar več ne vem, ničesar ... Zbogom, Ada!...
Ona (obupno): Ostani!
On: Ne, ne, ne, ne... Ne morem. Bežati moram pred teboj in pred seboj, pred resnico in pred lažjo. In vendar vem, določeno in natančno vem, da se vrnem. Takrat te vzamem, Ada, vza« mem s seboj ...
O n a (se obupno«groteskno zakro« hota): Ti se vrneš? Ha«ha«ba ... Ti se vrneš . . . Nikdar več, nikoli več, dragi, ker se resnice bojiš, katero praviš, da iščeš. Ti pa iščeš laž; nalagan hočeš biti in prevaran, ker sta ti laž in prevara dušo prepojili, zastrupili ti vse bistvo do poslednjih globin. Saj ti ne moreš več živeti brez laži; umrl bi brez nje . ..
On: Morebiti je res, vse res, kar govoriš. Morebiti je vse tako črno samo zaradi tega, ker sem teme navajen. Mo«
rebiti, Ada. A povej mi: Zakaj je temno tam, kjer bi svetlo moralo biti in svetlo tam, kjer bi morala biti noč? Še to, le to še moram dognati, Ada. Tedaj se vrnem, tedaj... Zbogom! (Jo poljubi in naglo zbeži.)
Ona (pade čez mizo in zaihti): Ni= koli več ... Nikoli več ...
Iz dvorane se čujejo plesne melo« dije, ki se kakor groteska zajedajo v temotno okolje separeja in v dušo ihteče ženske ob mizi...
Dr. IVAN ROBIDA, Ljubljana:
VASOVALEC.
(Balada.)
»Le tiho, le tiho, fantje vi,	»Kaj res si prišel? In se nič ne bojiš?
da se nam prezgodaj ne prebudi!	Pa kaj ti 'je vendar? (Zakaj le molčiš?
Na lahko ga k zidu spravimo.	In tvoje oči — kako čudno strme,
lepo ga na noge postavimo,	in ah! — kako mrzle so tvoje roke!«
na okno ga kvišku potegnemo —
na šipo še trk! — lin pobegnemo!«	In že razpleto se, drčati prično —
France se pa zdrsne na mokro zemljo. Iz sanj se Marjetica prebudi	,\z meje ob skednju pa se oglasi:
in vidi, da nekdo pri oknu sloni...	»Marjetica, žegnano svečo prižgi!
in mesec nanj sveti. »O, to je France!«	In nič ne žaluj! in Se nič ne sramuj «
In vstane in skoči in lino odpre.	Kaj naj se dekleta sramujejo,
če pri njih — mrliči — vasujejo!«
FRAN ROS, Celje:
STAREC SANJA.
In vendar je svet pomlajen spet.	Krog njiju davna, sladka pomlad,
Nad parkom zelenim solnce visi,	a v njiju nebo iz mladih sanj,
vse steze zdaj vodijo v nove dni.	oba zastrmita mlada vanj.
V smehljaju tlijo kalne oči.	Tako se letos povrne vse.
Zdaj morda še njo bi srečal spet,	Samo nikoli več — kot tedaj —
ki vrne se s srečo odbeglih let.	ne sme od njiju novi maj.
Ves v lučih in rožah dan gori in cvetje klije celo iz grobov, sokove srka iz mrtvih snov.
99
7»
JANKO SAMEC, Maribor:
LOČITEV ZAKONA.
Visokorodni sodni dvor!
Ne morem si kaj, da se ne bi že v začetku svojega pisanja skušal opravičiti pred strogostjo zakona zastran nena« vadnosti predmeta in oblike moje pri« tožbe, ki jo danes s strahom in upom v srcu polagam v pravične roke visokorod« nega sodnega dvora, trdno verujoč, da bo tudi v mojem primeru bil, kakor vsekdar, zvest in vesten čuvar slavnih zakonskih tradicij človeškega rodu. Ne zanikam dejstva in, mislim, da utegne vprav to visokorodnemu sodnemu dvo« ru celo služiti za dognanje nekih poseb« nih svojstvenih črt moje duševnosti, da sta mi vsebina dogodovščin mojega živ« ljenja, in oblika, v kateri jih danes po« dajani, delala začetkoma obilo pregla« vic. Bal sem se, da ne bi bilo potrebne harmonije med obema, in bi mogel izraz zasenčiti dejstva ter povedano misel, kar bi bilo uveljavljanju absolut« ne pravice le na kvar. Bal sem se tudi, da bi življenje ne bilo več življenje, ampak le medel odsvit njegov, nesklad« nost, kakor jih srečamo dan za dnem v današnjih duševno, snovno in oblikovno razvratnih dneh.
Pa se je čudo zgodilo samo od sebe in je vsebina našla sama svojo obliko. To se pravi, je bil cigan — to primerjam le zastran objesti in zabave! — res ci« gan, ne pa teatrsko ošminkana lutka, kakor jih vidimo dandanes po naših, umetnosti posvečenih odrih. Napisal sem
vse, kakor mi je lilo v pero od srca. In ko sem v svoji zaprašeni, s knjigami in pergamenti zatlačeni sobi mestne knjiž« niče prebiral včasih te drobno popisane papirje, se mi je zazdelo, da sem vse prav storil in ubral pot, ki mi da mojo pravico. Kajti vsebina in oblika moje pritožbe, ki jo danes predajem v raz« sodbo in izvršitev visokorodnemu sod« nemu dvoru, se domala ujemata; kakor jajce in pišče se dopolnjujeta, ker sta drug iz drugega zrasla in sta si medse« bojno potrebna. Prvega ne bi bilo brez drugega in niti narobe ne! Skupna rast ju veže, ker jima je (v obliki in vsebini svoje pritožbe govorim!) dano že od ve« komaj, da postaneta Eno... In to Eno, na zunaj disharmonično, pa na znotraj vendar zveni sozvočno kot duhovita atonalna akrobatika muzike naših dni!
Visokorodni sodni dvor! V zaletu opravičevanja in dokazovanja pravilno« sti moje misli sem povsem pozabil na družabno dostojnost in nujnost nekih formalnosti, ki jih izobraženec stori vse« lej takrat, ko nagovori svojega bližnjika. Povedal nisem še, kdo in odkod sem, in zraven še morda kaj. A so te reči, koli« kor se spominjam, bile zame vselej le brezpomembna potrata energije in časa. Kajti v človeku zrem edinole človeka in nič drugega. Vaši službeni predpisi pa mi nalagajo dolžnost, da se predstavim. To bom storil, posebno še zaradi vzro« kov, ki mi nalagajo pri reševanju te svoje življenjske zadeve skrajno pre«
vidnost in preudarnost. Ime je sicer le prazen zvok in je samo človek, ki mu daje veljavo! A bi vendar ne hotel, da bi bil človek osleparjen zastran imena; to se pravi, da bi mi zastran formalne napake ne bila dodeljena moja pravica. In za pravico, ne za mene, gre v tem slučaju! Za pravico, v blato in gnoj po« gaženo pravico! —
Podajajoč svoje generalije, naj pri« bijem takoj neutajno resnico, da sem bil rojen pred štiridesetimi leti, dne petega aprila, četrtega meseca v letu. Meseca vseh norcev in oskubljenih mož, kakor je razumno ugenila kmetiška bistroumnost moje rodne matere. Od očeta dobričine, ki mu še do danes ni« sem našel para, sem udarjen nekoliko bolj na zamišljeno plat. Zato sem postal v lastno sramoto in v tuje pohujšanje knjižničar prastare knjižnice našega mesta. Tu stikam kot žolna za črvi od jutra v večer in včasih še ponoči navrh. po zaprašenih predalih starinskih omar za življenjsko modrostjo tujih glav, kar je je zrastlo človeškemu rodu od taistih dni, ko sta se prva človeka znašla na svetu. To modrost zbiram, izbiram, vejem in rešetam kakor mlatič otepeno klasje. Lovim se za črko in besedo, da bi segel stvarem in ljudem do dna. A ko je vse zbrano in dognano, pa jo iz svoje samote, modrost namreč, da ne bo zmote, raztrosim spet v svet, da ga, ple« sočega v karnevalu mesa in krvi, spom= nim tudi včasih na kraljestvo sani in duha.
Visokorodni sodni dvor! Ne mislim tu opisovati vseh podrobnosti svojega življenja, niti ne bom pel slavospevov
svojemu tihemu vsakdanjemu delu, ker je vse to za mojo pritožbo v dosego pravice povsem brez haska in pomena! Tudi nimajo te stvari nikakršne vidne zveze z bistvom zadeve, ki jo hočem v nadaljnjem opisati. To ugotavljam, ker sem hud nasprotnik slehernemu neredu, bodisi v misli ali besedi, v knjigi ali omari. Zdi se mi, da se je ta moja last« nost prenesla v poslednjem času tudi na moje življenje zunaj knjižničnih sten, sicer ne bi bilo moje pritožbe pred vami, ne v meni studa do brozge in smradu, kamor je brez vednosti in volje moje zagazil moj drugi človek. Tisti namreč, ki mu je bila mimo knjig pergamentov določena ob petindvajsetem letu njego« vem druga, danes uvidevam in priznam, povsem neprimerna pot.
Visokorodni sodni dvor! Oženjen sem in bi bila ta reč povsem v redu; pa sem oženjen in nimam žene. Prav za prav nočem več žene imeti in sta baš ona, moja žena namreč, ter moja volja vzrok pritožbi, ki jo danes polagam v roke vam, častiti člani visokorodnega sodnega dvora!
Vi gotovo domnevate, da je moja zadeva spet ena v vrsti mnogih historij zakonske nezvestobe, ki v zunanjosti, osebah in podrobnostih vse različne, vendar tvorijo eno edino dolgočasno verigo tragikomičnih dogodivščin v krat« kočasnem filmu zakonskega življenja: prevaran mož in lahkoživa žena, bolje ženska, ali narobe, kakor pač naneso kri, prilike in čas? In domnevate tudi, da je bil tretji v tem grotesknosmešnem tri« kotu mojega življenja navihan golo« bradec, ki je kakor govnobrbec iztaknil
hvaležno delovno polje svoji lahkomi« selni duši in v grehu ter v smehu osmra« jenemu telesu? In morda tudi vidite, kako so padali smrtonosni streli, in da je bilo solz ter krvi ko volovske brozge v mesnici, kjer se dajeta življenje in smrt na vago po gramih in so kosti še za na vrh? —
Pa se motite; hudo, hudo se motite! Kes, da sta bila tu prevarani dedec in lahkoživa ženska, a ni zraven bilo ne solz ne krvi in smrtonosnih strelov, ko pa je golobradec manjkal. Sicer je bil, bil — o, to vem prav dobro! — a v od* ločilnem trenutku ga ni bilo več zraven. Kakor da se je v zemljo udri, ga ni bilo več nikjer, čeprav ga je prevarani mož v zadnjih mesecih videl povsod: doma, na potu, v cerkvi in v knjižnici pri delu! C), kako bi ga bil pograbil — za vrat bi ga bil davil, ki mu je kradel čast in dušni mir! — a se jegulja nikakor ni dal ujeti. Kakor da je duh, neotipljiv duh, senca njegove sence, ki je šla za njim vselej in povsod! Tn se mu je v resnici od povsod režal njegov panski obraz!
Na zaprašenih straneh orumenelega pergamenta so se včasih pred njegovimi očmi razgibale mrtve črke in se vrgle v nrečuden ples. Tn je bil ta ples razposa« jen kakor bakanal svežih mladostnih sil. prihajajočih pravkar iz toplih obje* mov znanih, prebelih rok! Tn je bil kakor ritmičen razgib v strasteh in slasteh mrjočega telesa, ki se v vzdušju zakon* ske plesnobe ni moglo izživeti po last* nih nagonih! Tn je bil kakor nemi govor nasičenega Pana, ki se je v omledevici izživetja mesa preril v samoto sten hrama modrosti, da se zarezi kot zago-
netna sfinga človeškemu razumu, brska* jočemu po ugankah življenja!
Visokorodni sodni dvor! Tak je bil tedaj on; živ hudobec, ki je vtaknil svoj črni rep v družinsko življenje človeka, ter je pozidal visoko steno med njim in... Naj ne zapišem te preklete be* sede, ker jo sovražim, iz dna duše jo sovražim! Bolj od nedognanih perga* mentov, kadar ljubosumno skrivajo v sebi dogodke davnih dni! Sovražim jo. da! To sem prav razločno občutil tisti dan, ko sem za trdno dognal, da me vara. Zvijala se je pod mojo obtožbo ko ranjena zver, rotila se in prosila, prise* gala in se klela na zdravje in dušo, ali svoje nedolžnosti ni mogla dokazati. Ni ovrgla mojih trditev, podprtih z doka« zoni, strašnim, jasnim in uničujočim! In je moj dokaz tak, da me nihče ne more oslepariti zanj! Kajti zraste! je sam od sebe, iz njene krvi. In je viden, otipljiv ob luči belega dne, ali pa ob siju polnočnih zvezda . . . Moj dokaz, visoko* rodni sodni dvor. je rojen od samega hudiča! Da, od hudiča! Od Njega, ki zaznamuje vse Magdalene na svetu s svojim posebnim znakom že pri rojstvu, da jih more potem ob smrtni uri trgati samemu Bogu iz rok ...
Strašna je bila zame ura, ko sem Ua ugledal na njeni beli polti! Strašna! Čisto tam zgoraj, na njeni levi rami se mi je odkril. Videl sem ga bil sicer že tisoč* krat prej; a do takrat nisem bil še izpre* gledal. Čisto majhen, drobcen ko ribje oko, rdeč ko znamenje podplute krvi, se je tiščal na beli goloti njenega telesa že od rojstva njenih dni! Tiščal se je in govoril ušesom, ki slišijo ... tiščal in
razkrival očem, ki vidijo . .. Jaz pa sem bil ob njem kot nerazumno dete, ki ga pitaš z varljivim sesalom, a si misli, da cuza materne prsi!
Prišla pa je ura spoznanja in je bila najstrašnejša v mojem življenju! Vse vezi med menoj in njo je raztrgala, da sva si še danes kot tujca na isti poti. Gresta ob isti poti, a se ne poznata. In kadar se prvi izpotakne ob kamnu, po* speši drugi korake, da ne bi čul za seboj bolestnih stokov drhtečih usten. Ko se pa drugi zvrne onemogel na tla, prestopi prvi čezenj z mirno vestjo in vedro dušo, kakor da bi bil preskočil kup usmrajenega blata.
Visokorodni sodni dvor! Omenil sem že. da ni ona hotela priznati veljav* nosti mojega dokaza o nezvestobi, ki jo ie skrivala in ogrevala moja zakonska postelj. Menila je, da sem norec . . . da, norec, ki so sc mu v prahu in mahu knjižničnega papirja zmešali možgani. Moje besede so ji bile nerazrešljivi hie* roglifi starinskih folijantov. moji dokazi pa vodena mešanica skisane učenosti in modrosti. Jaz pa vem, da nisem norec . . . ne. nisem norec! Tn trdim tudi, da so se mi misli v poslednjem času celo razbi* strile. zaostrile. In to zaradi dela zadnjih tednov, ki se mi je v njih posrečilo na* taneno dognati presenetljivo dejstvo, da je pred dobrimi petstotridesetimi leti sam hudič, poudarjam še enkrat, sam hudič vtaknil svoje črne prste med rokopise častitljivega meniha patra Fru* mencija, najboljšega in najtemeljitej* šega zapisovavca in prepisovavca samo* stana pobožnih bratov trapistov z Za* gonetne gore. Vse podrobnosti o njem
samem, o samostanu in njegovi zgodo* vinsko*kulturni važnosti za procvit in regeneracijo naše sodobne literature sem podal v obširnem samostojnem delu »Življenje in delovanje častitljivih pa* trov trapistov samostana na Zagonetni gori«, ki je sicer ostal še v rokopisu, a ga najdete v naši mestni knjižnici pod štev. 22.848/11. In se je zgodila dogodiv* ščina s Frumencijevim rokopisom točno pet tednov pred dnem njegovega godu!
Sedim v svoji knjižnični sobi ter listam po rokopisni ostalini patra Fru* mencija, kar mi daje vselej obilo užitka in duševne utehe. Ustavim se zdaj pri tem zdaj pri onem listu, preberem tu, tam kak odstavek, čudim se jasni, ple* meniti potezi njegove pisave, divim se bujni iznajdljivosti njegovih oblikoval* nih nagonov ter sem tako zatopljen v svoje misli, da mi je, kakor da stoji sam pater Frumencij ob moji strani. Smehlja se mi z zvitim nasmehom nagajivih oči, gladi si zadovoljno z roko plešasto glavo in nekam zagonetno zamežika vsekdar, kadar obrnem nov list. Nenadoma pa prebledi ko stena, prekriža se hlastno po čelu in prsih, obraz se mu skrcmži kakor od težke notranje bolesti in končno pridušeno vzklikne. Moje roke. ki so dotlej ljubeče grabile po listih, se od strahu skrčijo. Zdi se mi, kakor da se je pod njimi list po dolgem pretrgal na dvoje. Ozrem se po častitljivem patru, a njega ni več nikjer. Izginil je na isti prečudežen način kakor se je bil prikazal. V ušesih pa mi še naprej brnijo pridušeni zvoki njegovega vzkli* ka, kakor da se trgajo od nekod iz zemlje!
Pogledam skrivnostni list in zapa* zim, da se je v usodnem trenutku od njega odtrgala plast mehkega papirja, tenka kakor kožica, in sem imel potem dvoje listov v rokah. In čudo božje, prav za prav hudičevo . . . da, hudičevo čudo! Na zadnji strani lista, ki je bila prej zakrita z onole tenko kožico, opa* zim neznano pisavo. Da ni bila od roke častitljivega patra Frumencija, sem znal takoj! Sklonim se nad uganko, da bi jo razrešil. Pogled mi razbere prve črke. Spoznam, da imam opravka s čisto novo snovjo, ki je dotlej še ni bilo videlo človeško oko. Stečem brž do vrat in jih zaklenem, da me ne bi nihče motil pri važnem delu. Nato se s pravo pobož* nostjo zagrebem v snov. Bila je nekak? šna legenda, zapisana Bog ve od čigavih rok. (Takrat nisem bil še tega dognal, kar danes z gotovostjo trdim!)
Legenda se glasi v dobesednem pre* vodu iz latinščine:
»Zgodba o Mariji Magda* leni, ki je stala pod križem našega Gospoda Odrešeni* k a Jezusa Kristusa, ko je bil za nas grešnike svojo kri na križu prelil.
In ko so bili vojščaki razpeli Jezusa na sveti križ. so pobrali obleko Njegovo in jo deli na štiri dele, za vsakega po en kos. Suknja pa ni bila šivana in so zato dejali med seboj: »Srečkajmo, čigava bo!« In so srečkali. Stale pa so pod kri* žem Jezusovim Mati Njegova in matere njegove sestra, Marija Klopova, a zraven še Marija Magdalena, deklica žalostnih lic. Ko ugleda Jezus Mater svojo in
učenca, ki ga je ljubil nad vse, se skloni in reče: »Zena, glej, tvoj sin!« In se takrat pocedi iz ranjenih prsi Njegovih prva kaplja krvi Mariji Magdaleni na levo ramo tako, da ona tega še zapazi ne. In se skloni Jezus še vdrugo, a to* krat k učencu*ljubljencu in reče: »Glej, tvoja mati!« In se takrat pocedi iz ranje* nih prsi Njegovih druga kaplja krvi Ma* riji Magdaleni na levo ramo tako, da ona tega še zapazi ne. In se skloni tedaj Jezus še vtretje, da se izpolni pismo, ter reče: Žejen sem!« In so mu dali gren* kega octa in je takrat vtretje pala iz ranjenih prsi Njegovih kaplja krvi Ma* riji Magdaleni na levo ramo tako, da ona tega še zapazi ne. A je bila ta kri črna. kakor od žalosti nad storjenim grehom. In je potem Jezus še rekel: »Dopolnjeno je!« in je bilo dopolnjeno in izpolnjeno . . .
Tako je bil greh za vesoljni svet zbrisan, le Mariji Magdaleni na ramenu je kri ostala kakor črn madež po pre* grehi krvi in mesa. In se znamenje ni dalo več zbrisati in ga je Marija Magda* lena nosila do svoje smrti in--—«
Visokorodni sodni dvor! Znamenje krvi in mesa se ni dalo več zbrisati in ga je Marija Magdalena nosila vse do svojega smrtnega dne. In — tu vodi sled neizprosne logike še naprej! Podedovani greh, sled pregrehe krvi in mesa je pre* šla od križa, od žene do žene. od Mag* dalene do Magdalene vse do današnjih dni. In se ne da več zbrisati, kakor se ni dala z bele polti ženske, ki ji je bila določena v življenju pot zraven mene. A je ta sled zapisana za oči, ki vidijo, ker so spregledale. In sem jaz spregle*
dal! Spregledal in spoznal v tistem tre* nutku, ko sem dognal izvor in pomen legende o Mariji Magdaleni! —
Povedal sem že, da se je to izvršilo v delu petih tednov, ki sem jih bil od jutra do noči prebil nad zagonetno pi* savo starega pergamenta. Da ni legenda zapis veščih rok patra Frumeneija, naj* boljšega in najtemeljitejšega zapisovav* ca in prepisovavca samostana pobožnih bratov trapistov z Zagonetne gore, mora spoznati že vsak lajik. Kako naj bi bili pa zapisali posvečeni prsti njegovi vso sramoto in grehoto peklenske historije izpred Križa? Kako naj bi bili pobožni možgani patra Frumeneija naložili na svojo čisto vest vso strahoto dejanja in nehanja, ki zanikuje veliko usmiljenost Sinu božjega? Jasno je tedaj, visoko* rodni sodni dvor, da to delo ni dejanje krščanskega človeka, ampak da je naj* strašnejši izbruh jeze in onemoglosti samega hudiča, ki je bil od božje lju* bežni osleparjen za svoje žrtve. Drugih dokazov niti ne omenjam; menim celo, da je dovolj, če trdim to jaz, ki nisem — norec, ker mi je misel od dela in uspeha bolj bistra in sveža ko voda v pomladi.
Ali krivda, ta pa ostane! In se ne da zbrisati, zanikati. Krivda Magdalene, moje žene. je tedaj jasna in glasna. Čisto majcena je, drobcena, ko ribje
oko, rdeča ko znamenje podplute krvi. In vidna je, vidna za oči, ki vidijo, ker so spregledale! In jaz sem spregledal! Tam na njeni levi rami se mi je odkrila, da sem videl vso sramoto lastnega živ* ljenja. In se mi zdi, da tu niti treba ni ne smrtonosnih strelov, ne solz ne krvi, ker je krivda jasno in javno dokazana. Dokazana pa celo za betežnega norca, ki ne loči več dneva od noči. Jaz pa še ločim oboje, in hočem živeti v dnevu, kjer sije pravica vsem enako. Pravica, ki se ne da kupiti ne skriti, ker je od samega Boga nam ljudem v varstvo dana.
Zato predlagam, visokorodni sodni dvor, da se izreče sodba in obsodba nad žensko, ki je poteptala v smrad in blato to pravico. Vseeno, če zame ali mimo mene! Da bo le zadoščeno opljuvani svetosti dela posvečenih rok patra Fru* mencija, najboljšega in naj temeljite j* šega zapisovavca in prepisovavca samo* stana častitljivih patrov trapistov z Za* gonetne gore, kateri nam je zapustil dragocen zaklad modrosti in kreposti iz svojih, delu in molitvi posvečenih dni.
V knjižnici Modre hiše, trideset dni po sv. Frumenciju leta 2306. po Kristu* sovi smrti.
Hilarij Molj, knjižničar in prevarani mož.
JANEZ SELAN, Ljubljana:
NOKTURNO.
Ljubica, pod tvojim oknom šel sinoči sem molče ... Ljubica, na tvojem oknu rože nič več he delite .. .
Ljubica, pod tvojim oknom veter joče in ihti... Ljubica, pod tvojim oknom žalost grenka valovi. . .
Ljubica, na tvojem oknu ni najlepše rože več; kjer si včasih ti slonela, prostor prazen je, molčeč . ..
Ljubica, dej, kje so rože? — Ljubica, dej, kje si ti? — Rože vse so ovcnelc . .. Dekle ti? — Noč ... Vse molči
JANEZ SELAN, Ljubljana:
LE ENKRATa
Dekle, ti želiš si pomladi in cvetja na solnčni livadi? — Dekle, ti želiš si zelenja in slavca ob vodi ihtenja? —
Da, prišel hode mesec maj, vso zemljo bo pretvoril v raj, livade bode cvet odel in dol in breg bo zadehtel. In ob nočeh polnih zvezda, v nočeh, ko mesec sc smehlja, ob vodi slavček bo zapel spomin na dneve ti razvnel, ko cvela ti je še pomlad
JANEZ SELAN, Ljubljana:
Ljubica moja, gozdič šc spi; ptičic iz krajev južnih še ni.
Solnčeee zlato pa se smehlja; skoro pomlad bo, skoro prišla.
V ŽIVLJENJU MAJ. ..
in bila duša polna nad kot lipica tam za vasjo, ki ima cvetov sto in sto ...
In zdaj? — Bo maj šc kdaj? —
Minulo je;
vse cvetje se osulo je! . .. Kaj hočeš, dekle, enkrat le življenja nam pomlad cvete; le enkrat je v življenju maj, nikoli več ga ni nazaj! —
PESEM.
Prišla pomlad bo, z njo mesec maj, žemljica naša krasen bo raj.
Raj zelenel bo in bo cvetel, raj zašumel bo in zadehtel...
Dekle, in v raju majniškem tem, pevec tvoj tih bo kot bi bil nem. —
V duši bo žalost, v srcu ho mraz . . . Kdo bo kriv temu? — Ti, ali jaz? ...
JANEZ SELAN, Ljubljana:
PA SO SMREKE ZAŠUMELE .. .
Pa so smreke zašumelc tam na hribu za vasjo; pa so ptieice zapele meni pesem žalostno . . .
Kaj so mi zapele ptice, rada hi izvedela? — Da bledi ti tvoje liec in da ti si žalostna!... Da me nimaš nič več rada kakor v onih lepih dneh, ko pomlad je cvela mlada, zelenela dol in breg...
Dekle, kaj se je zgodilo, da ti ličece bledi? — Kaj je srčeee ranilo, da si žalostna zdaj ti? — In zakaj me nimaš rada, kakor v onih lepih dneh, ko spomlad je cvela mlada, zelenela dol in breg? —
Pa so smreke zašumele tam na hribu za vasjo; pa so ptice mi zapele pesem žalostno v slovo . ..
JANEZ SELAN, Ljubljana:
IN KO ZADIHA TIHA NOČ.. .
In ko zadiha tiha noč in zvezde zagore in lunica med zvezdami se vozi v noč smeje, veš, vasovati je lepo pod oknom z ljubico svojo.
Pogled globok, objem razvnet, poljub, zadušen smeh, utrgan nageljček dehteč in rožmarin v vrheh ... To je ljubezen mladih dni, ki para nikdar več ji ni! —
Kje so pogled, poljub, objem, kje nagelj razcveteli; in kje je smeh, kje rožmarin tako lepo zelen? — Zvenela nagelj, rožmarin, ostal na drugo vse — spomin.
MAKSO SIMONČ1Č, Ljubljana:
VRNITEV.
Sveče pred Brezmadežno so ugašale. Dim kadila se je ovijal v lahnih poveš« mih okolu Nje, kakor prozoren pajčo« lan in zginjal slednjič pod cerkvenim obokom.
V kotih je že ležala gosta tema. Skozi ubito okno ali skozi drugo od« prtino nekje pod obokom je uhajal ve« ter v notranjost in se lovil po kotih v dolgih zategnjenih glasovih. Večna luč je nemirno plapolala sem in tja in me« tala po cerkvi dolge sence, ki so zdaj naraščale in se zopet krčile, kakor da jih suvajo nevidne roke.
Vse naokolu je bilo popolnoma tiho, samo težki koraki cerkovnika, posprav« ljajočega po oltarjih, so zamolklo od« mevali po cerkvi.
Marija je še vedno klečala pred podobo Križanega in molila. Vse telo ji je trepetalo kakor v mrzlici in čeljusti so ji skoro slišno udarjale druga ob drugo.
Vedela je, da jo ubije, ako zve za njeno dejanje, a vse njeno bistvo, njeno polno življenje in mladostno moč izpuh« tevajoče telo se je upiralo že sami misli na smrt.
Z molitvijo je skušala odvrniti ne« varnost od sebe, a nekaj težkega, ne« znosnega ji je stiskalo srce in molitev je ni mogla utolažiti.
Od joka in prečutih noči vnete oči so strmele v Križanega in usta so ji ne« vzdržno šepetala: Odpusti, odpusti!
A Njegovo v smrtni muki razteg« njeno telo je nemo slonelo na lesu križa, samo široka rana na levi strani prsi ji je kakor nemo očitanje strmela nasproti.
Z omahuj očimi koraki, skoro v ne« zavesti je končno zapustila cerkev.
Pod nebom so se podili težki, črni oblaki in v daljavi nekje je zamolklo grmenje naznanjalo bližnjo nevihto. V trgu je bilo že vse tiho in temno, kakor pokrito z velikim, črnim zagrinjalom, samo iz gostilnice je bilo slišati zateg« njene glasove harmonike in topot nog.
— Kakor da zabijajo žreblje v krsto, je pomislila in zatrepetala. Počasi je stopala proti domu. Včasih ji je bilo, kakor da jo mrzla, koščena roka tišči za vrat in parkrat je že hotela kreniti nazaj v trg, a ona nevidna moč jo je gnala neprestano naprej.
Vsa utrujena in prepotena je priso« pihala do doma.
V hiši je gorela luč. Počasi je sto« pila v vežo in obstala. Iz sobe je bilo slišati nerazločno mrmranje in oster, visok glas, po katerem je spoznala so« seda, mu je odgovarjal.
Tiho je odprla duri in vstopila. Slabo goreča svetiljka je le motno raz« svetljevala sobo in prvi hip ni razločila ničesar; po nekaj trenutkih šele je za« gledala ob peči soseda in še drugo po« stavo, vso trhlo in sključeno, s široko, črno obvezo preko oči.
Prvi hip ni vedela jeli to v resnici on, nje mož, še pred nekaj meseci eden
izmed najkrepkejših možakov v trgu, ali ne, a razmišljati ni imela časa.
—	Vidiš, Micona, —- je začel sosed, ko jo je zagledal, — moža sem ti pri* peljal. V trgu smo se ustavili malo v gostilnici in sedaj je truden. Najbolje bo, da ga spraviš v posteljo.
—	No, kaj ga tako gledaš, je povzel čez nekaj časa, — ko je ona še vedno molčala, — pozdravi ga vendar. —- In ne da bi čakal odgovora je nadaljeval: — Kajne, takega si ga niti v sanjah nisi predstavljala. Prokleto so ga zdelali v vojni. Oči proč, leva noga proč. Še dobro, da je ostal pri življenju. Slaba žetev ta vojna, slaba žetev.
—	Pri Lahih mu tudi ni šlo naj* bolje. Kaj hočeš, sovražnik je pač so* vražnik in usmiljenja ne moreš pričako* vati od njega. Več ko sedem sto takih in še slabših so izmenjali z njim vred. No, ti že vse sam še natančneje pove, časa bo dovolj, ne res, Micona? —
A ona mu ni mogla odgovoriti. Suhih, vnetih oči, le s težavo zadržujoča solze, je strmela na to bedno postavo in naenkrat ji je bilo popolnoma jasno, da njenemu grehu ni odpuščanja. Vse, kar si je v zadnjih tednih govorila v opra* vičbo svojega padca, je ob pogledu na njega zginilo v nič in samo podoba njega, zvijajočega se v smrtni bolesti, medtem ko je ona z drugim oskrunjala zakonsko postelj, je stala pred njo.
Hotela je pasti pred njega in ga prositi odpuščanja, a čeljusti so ji bile kakor sklenjene v krču in vse telo ji je trepetalo tako silno, da je morala ne* hote sesti. Dolgo potem, ko je sosed že odšel, je sedela še vedno nepremično
na istem mestu, nezmožna, da bi zga* nila ude.
Zunaj je medtem vzbesnel vihar. Blisk za bliskom je razsvetljeval nebo in oblival vso naravo s krvavim žarom.
Okoli hiše je tulilo in jokalo. Dež, padajoč na slamnato streho, je napol* njeval vso hišo s svojim vršanjem.
—	Kaj čakaš? Idi spat! — je začel on naenkrat govoriti. Tudi meni pri* pravi posteljo. Truden sem. —
Kakor ubogljiv otrok je odgrnila postelji, privila luč in napol opravljena legla v posteljo.
Kmalu nato je vstal tudi on. Počasi, z drsajočimi koraki, previdno tipaje z rokama okolu sebe, se je bližal njenemu ležišču.
In zopet je začutila ono čudno težo pri srcu in dihanje ji je postalo težko.
Nekaj časa je tiho sedel kraj nje in ona je že mislila, da je zaspal, ko je na* enkrat začel govoriti. Govoril je o vsem onem groznem trpljenju ljudi na bojnem polju m v bolnicah, v bitki in v ujetni* štvu, a vse tako tiho in enakomerno, kakor da pripoveduje sam sebi.
—	Tako vidiš, Micona, mi je bilo, a drugim je bilo še slabše. Eden njih, doma je pustil ženo s petimi otroki, je bil že skoro dve leti v ujetništvu, ko je dobil prvo poročilo od doma. Pisala mu je starejša hči, da je mati noseča in da naj ji odpusti. — Razumeš, kaj ti pra* vim. Noseča je njegova žena, mu je pisala hči, da je zanosila z drugim med tem, ko je on prelival svojo kri.
Kako mu je bilo pri srcu, ne vem, kajti meni ni govoril, a lahko sem si mislil. In vidiš, ob takih in enakih po*
ročilih sem vedno mislil na tebe, na tvojo veliko ljubezen do mene; in tudi drugim sem pravil o tebi in ponosen sem bil nate. Kajne, da sem imel prav? Ti bi ne bila zmožna napraviti mi tako bolest? Kajne, Marija, ti bi ne bila zmožna take umazanosti? —■
Pri zadnjih besedah je potegnil ob« vezo raz očij in zagledala je dvoje črnih, ostudnih votlin, nepremično uprtih v njen obraz.
Skušala je vstati, bežati proč od njega, proč od smrti, ki se ji je režala iz dveh gnusnih votlin; a on. kakor da vidi njene misli, jo je hipoma zgrabil za roki in se sklonil nad njo.
—	Zakaj ne odgovoriš, Micona? Ali nimam prav? Ali je mogoče vendar le resnica, kar so mi pravili ljudje v trgu? Govori! Govori, ti pravim! —
Z roko jo je zgrabil za lase in jo začel vleči s postelje.
—- Oj ti vrag, ti vrag, — je začel naenkrat kričati. In jaz sem ti zaupal bolj ko samemu sebi. Govori, zakaj si mi to storila? — In s kom si se spečala? Govori, ti pravim, satan, govori! Ubb jem te, ako ne odgovoriš! Govori, kdo je bil?! —
—	Ti nočeš govoriti? No tudi prav.
Potegnil jo je na tla in zgubivši
ravnotežje, padel preko nje.
Ves divji je začel biti z rokama po njeni glavi in grudih. Ostuden, smrdeč gnoj mu je kapljal iz očesnih votlin preko obraza in se mešal z njeno krvjo.
Utrujen in težko sopeč jo je spustil za nekaj trenutkov, a kmalu jo je zopet zgrabil za lase in jo vlekel k peči.
Ni se branila. Da si olajša bolečine, si je še sama pomagala z rokama in tiho stokala: »Odpusti, odpusti!« A on jo je še trdneje zgrabil za lase in ji začel tolči z glavo ob vogal peči. Njena kri mu je lila preko rok, mu obrizgala obraz, a on jo je bil vedno silneje in kričal: »Pogini, pogini!«
Vedno težje je postajalo njeno telo in ko jo je spustil malo pozneje, utru« jen vsled strasti in napora, ji je udarila glava težko ob tla in tiha, nepremična je obležala v svoji krvi.
Nekaj časa je mirno sedel kraj nje, a ko se ona ni zganila, je začel previdno otipavati njeno truplo; a noge so ji bile že hladne in vsi udje so bili otrpli v smrtnem krču ...
— Vidiš, Marija — je začel govo« riti naenkrat sam pri sebi in glas mu je trepetal, — grehu sledi kazen in zato si morala umreti. Težka je bila smrt, seveda je bila težka, saj si bila še tako mlada. A vidiš, tudi meni ni lažje. Tudi jaz umiram, umiram že od onega tre= nutka, ko sem zvedel za tvojo nezve« stobo; in hudo je tako umiranje duše, ljuba moja, hudo in težko, težje od smrti same. —
Dihal je težko in ves je trepetal v pridržanem joku. S svojimi vročimi, iz= sušenimi ustnami je iskal njene mrzle, osinele ustnice in jo začel poljubljati ves blazen od bolesti in kesanja.
Vsa, v dolgih mesecih vzdržan j a nakopičena življenjska moč v njem, je kakor žareča tekočina plala po njego« vem telesu. Čeprav oslabljen, vendar drugače v najboljših letih, živeč ves čas ujetništva samo v mislih na njo, na
njuno skupno življenje, je sedaj naen= krat ponorel od strasti.
Kakor da je še živo ono telo pod njim je začel težko sopeč z drhtečima rokama in z umazanim smehom okolu ustnic tipati po njenem že skoro mrzlem truplu in ga stiskati k sebi...
Ko je po nekaj trenutkih zopet spoznal samega sebe, je bilo vse ono, napolnjujoče ga v zadnjih trenutkih po« polnoma zbrisano iz njegovega spomina.
In zopet je začel govoriti, kakor da nadaljuje po kratkem oddihu: — Vidiš in tudi jaz sem grešil, kajti ubijati ni pravica ljudi. In ravno oni, radi katerih sem moral ubijati na bojnem polju one, ki jih nisem videl nikoli v življenju in oni mene nc, ravno oni bi me obsodili v smrt, ker sem ubil tebe, ženo, ki mi je bila nezvesta.
- A ne napravim jim tega veselja ljuba moja. Preblizu mi je bila že smrt, da bi me bila sedaj groza pred njo. Navsezadnje pa, kaj mi je še življenje brez tebe. Prevelika je bila moja lju« bežen do tebe in zato si morala umreti
in ker sem te ljubil, umrem tudi jaz. Še malo trenutkov in zopet sem pri tebi. Vidiš, tako umazano je vse tu na svetu, umazano in nagnusno in srce mi je la= hko, da ga zapustim. Tudi tebe so uma« zali, a vidiš, sedaj si zopet čista, ljuba moja, čista, hahaha, čista. —
V žepu je otipal nož. Previdno ga je vzel iz žepa in ga začel prekladati iz roke v roko, ko da ocenjuje njegovo težo, a naenkrat, ko da se je spomnil nečesa, ga je odprl, nastavil njegovo ost na vrat in sunil. Ostra bolest, ka= kor da mu je kdo z žarečim železom prebodel vrat, mu je stresla vse telo in hitro je potegnil nož iz rane. Kri je brizgnila v debelem curku iz odprtih žil, oškropila steno in v debelih, črnih kap« ljah padala na tla. Zmanjkalo mu je zraka in je hotel vstati, a telo oslablje« no vsled izgube krvi, mu je zlezlo na kup in težko je omahnil na njene grudi.
Iz prerezanega sapnika je piskaje uhajal zrak in težko hropenje mu je dvigalo prsa. A vedno tiše je postajalo v sobi in nad vso hišo je legla smrt.
E. Justin :
GROZA.
Lesorez.
FRAN S LOK AN, Ljubljana:
POMLADNA PESEM DEKLICE.
O, jutra zaljubljena kosova pesem! Prečudna mi v prsih igra, tako sem nemirna do dna, vroče in sladko mi v čelo gori, o, vse bi ljubila, vse bi objela — kosova pesem so moje oči, ni meje za žeje, za žeje srea, za ogenj oči,
tako hi zapela, zapela---
Tako so vonjive pomladne noči in vroče, mamljive, še spati ne morem in čutim in slutim cvetje brsteti — vse klije. vse poje in vse je zdaj moje — o, vse bi ljubila, objela, tako je zdaj sladko goreti — jaz bi najrajši zgorela —--
H1NKO S M REK AR, Ljubljana:
O, TA PREŠMENTANA LJUBEZEN!
Izpregovorim le o ljubezni med moškim in žensko, ki si normalno po rojstvu še nista v sorodstvu.
Ni ga normalnega človeka, ki bi se bil mogel docela odtegniti tej vrsti sladko opojnega razburjenja. Bodisi, da mu je ljubezen godla po žilah tudi le v najtišjem pianissimu in brez hudih, grešnih misli.
Vsako razburjenje je v higijenskem smislu abnormalno in škodljivo. In so se dobili učenjaki, ki so prišteli ljube« zen med duševne bolezni težje ali lažje vrste. In ni manjkalo niti modrijana, ki je iskal pod mikroskopom bacile in bakterije te nevarne bolezni. »Himmel« hoch jauchzend, zu Tode betrubt!...« je pel mnogoizkušeni Goethe. Torej je ljubezen histeriji ali manično«depresivni blaznosti nekako podobna. In narod poje: »Oh, za bolezen so zdravila, oh,
za ljubezen jih pa ni!« Kot do zdaj za vse duševne bolezni sploh ne. Simptomi hujšega stadija bolezni so znani: izbruhi solza veselja ali žalosti, splošen nemir, nespečnost, slab tek, nezmožnost za resno delo itd.
Dokler ostane ta bolezen v dostoj« nih ali vsaj v »zdravih« mejah, navadno še ni posebno nevarna. Čim pa prestopi njen naval vse bregove in jezove, tedaj gorje ljubečim! In če ljubezen ne vozi po gladkem tiru »čište sreče«, če nasto« pijo ovire, notranje, v srcih ljubečih se, in zunanje — tedaj stokrat in tisočkrat gorje! Brezsrčni poročevalci novin pa si z naslado kujejo kapital posebno v spo« mladanski sezoni samomorov iz ne« srečne ljubezni.
O, ljubezni tiranija! Od podzavest« nih rahlih migov otroške dobe preko burnosti pubertete do začetka prve
»resne« ljubezni! Od početka »resne« ljubavi preko spočetja, nosečnosti, do poroda in preko njega — kakšne obširne skale, več grenkih kot sladkih senzacij! Vse človeško življenje je prav za prav ena sama dolga bolezen, in zdravje je prav za prav le fikcija: človek se počuti zdravega, dokler bolezni ne občuti. Vse človeško življenje je prav za prav le slaba navada: človek začne dihati, pa se dihanja ne more odvaditi. Človek se rodi v bolečinah, z jokom pozdravi svet in trpi naprej do groba ...
Najsrečnejše poteka navadno pač le od sirove množice toliko zasmeho« vana — platonska ljubezen. In če je ta ustvarjajoča in plodovita, razveseljujejo duševni otroci roditelje, narod, ves svet. Michelangelo, Petrarca, Dante — kdo jim je nehvaležen?!... Duševni otroci imajo, če so krepkorasli, poleg vrlin, da jih ni treba dosti negovati, prehranje« vati, prenašati njih nadležne pojave in lastnosti, navadno še to prednost pred telesnimi otroki, da svojega očeta ali mater včasih že takoj po svojem rojstvu preskrbujejo (dobro ali slabo, kakor pač kane), kar se o telesnih potomcih ne more vselej trditi. Navadno celo zelo poredko.
Dušno«telesna ljubav, to tisočero« liko protejsko bitje, in njena hči Mo« rala, se pojavljata pri raznih rasah v raznih dobah v neštetih šarenih oblikah. Kar je nekaterim vir sladkega osreče« nja, tega drugi ne poznajo ali to preži« rajo, kar je nekaterim lepo, je drugim grdo, smešno, absurdno, kar je neka te« rim sveto, to je drugim ostuden greh. Kakšne nepregledne skale in varijante
telesnih dotikov od naj rahlejšega do« tika s konci prstov (ali celo le oblačila s prsti) dalje! Kolika raznovrstnost poljubov z ustnic te specialitete bele rase! Silno nezdrava razvada — pravijo higijeniki — to »izmenjavanje pljun« kov«, ki so polni strašnih bacilov in bakterij! In zahtevajo celo zakonito za« brano te gnusne razvade.
A kaj se meni Astarta — Afrodita — Venera za pametne ugovore in na« svete!? Kdor je odgrnil vse pisano« plamteče zastore njenega svetišča, se zgrozi nad strašnimi, blaznimi, pisanimi orgijami tega tiranskega nagona! In so od bele kulture nepokvarjeni, prirodni divjaki in civilizirani narodi drugih ras v svoji erotični fantastičnosti še dosti strašnejši in bizarnejši grešniki nego mi — belci! »Lakota in ljubezen« — la« kota jedi, »slave, blaga«, ljubezni — kakšne brezobzirno divje napade, kon« flikte, krize, poboje in polome povzro« ča! Več bitij sta pomorile ljubav in lju« bosumnost nego strašni glad in naj«
Odmevi III.
113
8
strašnejše vojske—in je še srečen, ko« gar je ni kratko usmrtila, da se ne muči kot dušni in telesni pohabljenec, inva« lid do konca svojega predolgega ž i vije« nja. Dr. Freud vam pove lahko še več nego je resnica!...
O prečudna moč, prečudni vplivi ljubezni! Močne jači, slabiče tlači. Tru« badurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena. Vzbuja v zaljubljencih tudi razne druge zmožnosti in visoko vzpete načrte, ki se pa poniknejo brž ko usahne živi vrelec ljubavi. — O prečudne, o pre« čudne muhe ljubezni! Ljuba v začara po« gled zaljubljencev. Njeno zrcalo jim kaže grdobo kot edino lepoto. Najome« jenejša goska se zdi ljubimcu kateder vse inteligence. Ljubav prečara pijance v vojščake »Svete vojske«, abstinente v pijandure. Sleparje v poštenjake, po« stenjake v rokomavhe. Pametne v slepe bebce, bedake v lisjake. Pobožnjake v razuzdance, razuzdanee v spodobnjake. Starejše gospode v mladeniške kozliče, mladiče v stare čmerike. Obogati berače, bogataše minira. Premami vladarje,
in bič njihovih ljubic vnema politične borbe, vojske, gradi ali ruši cele države.
Ljudje božji, ali znate ljubiti se? Vidim, malo je umetnikov ljubezni med Vami, kmalu bo skoro umetnikov čo« piča več. (Vsaj na Kranjskem.) Veliko večino imajo diletantje, ki sami sebe smatrajo za prave umetnike.
Vi, ki ste brez madeža in krivde, poglejte svoje nesrečne brate in sestre, kaj so naredili iz ljubezni! Iz vzvišene, resne himne življenja so si prikrojili le malo, hihitavo in krohotavo, neblago dišečo poulično popevko! V svetišču lju« bežni se brezsramno prodajajo, žena možu, mož ženi: »Hej, kdo da več?!« Mojstri so v laži, hinavstvu, sleparstvu! Mojstri v pretvarjanju: kar je lepo, so pomazali z lastnim blatom le za do« kaz, da je grdo! In Morala jim je ščit, za katerim skrivajo svojo ponečejeno goloto in streljajo na brate in sestre, sebi enake. Ter zaničujejo živali, ki so v svoji nepokvarjeni prirodnosti čiste in nedolžne!
Res, veliko jih je, ki smatrajo lju« bežen le za zgolj fizijološko funkcijo organizma, poroko le za pogodbo za do« smrtno zavarovanje zoper bedo, z ne« omejeno zavezo od strani moža, od strani žene pa z zelo omejeno zavezo. Včasih velja tudi narobe, in so se že našli socijologi, ki napovedujejo siste« mizacijo in vzakonitev tega obratnega razmerja.
Ljubezen uspeva povsod, najrajši pa se giblje v varnih zatišjih, v mraku in v temi, posebno tako zvano poklicno ljubljenje, ki daje kruha tudi njenim
nadzornikom. Tudi lunini žarki zelo ugodno pospešujejo njeno rast. Srednje* šolke in srednješolci pa jo uživajo naj* rajši že kar pri belem dnevu na prome* nadi, pred slikami filmskih igralcev in igralk, ali pa v zasledovanju raznih pri* ljubljenih sinov in hčera ljubljanske Talije. Tu pa tam vidiš deklico, pol de = vico, ki z nedolžnimi očmi preži na pri* liko, da more v lepi obliki srečnemu izvoljencu oddati še drugo polovico.
Dandanes velja načelo: »Uživaj hitro in obilno, za rekord!« Šport je za* vladal tudi v ljubezni, rekordni šport, ki po načelih higijene sistematično ugo* nabija zdrave ljudi. Uživaj brez dolge in tehtne izbire in mere! Tek raste, a oslabljeni, neoddahnjeni želodec teku ne more slediti in se pokvari. Prenapolnjen, presit človeka — ubije! — Dober tek, gospoda! Poljubljam Vam roke, mesdame-s!
Niko Pirnat: AH, POMLAD . . . ! Perorisba.
115
8*
HINKO SMREKAR, Ljubljana:
TUROBNE URE.
Se spomniš ljubica nekdanja še kdaj mladosti zlate ziarje?
Na pustem kamnu so cvetele rože, in slišala sva travo rasti, peti planke. Zagrabil v prazen zrak sem, pa na dlani se bliščali so cekini. Ves najin bil sveta prepestri vrt je. Tiktakalo srce je v večnost...
Zdaj pametna oba sva.
Meso ti tehtaš, razprodajaš,
doma otroke (kregaš in račune pišeš.
Sedim na hladnem kamnu
jaz popotnik trudni, bolni.
Še pes me ne oblaja!
Tišina grobna me obdaja.
Strmim v praznote srca,
strmim v praznine žepa.
Kazalec ure leno se pomika ...
Živim zato le še, da — umrjem!
GUSTAV STRNIŠA, Ljubljana:
IDEJA.
V	govornika besedi udejstvujem se. Iz čustva pevca zadonim poem.
V	kiparja duši oblikujem se,
da marmorju življenje da bohem.
Sem božji j>las iz knjige Razodetja, ki je izvoljencem obljubil raj, živim vsak hip tajinstvena spočetja in sem vesolja duh od vekomaj do vekomaj.
GUSTAV STRNIŠA, Ljubljana:
Fantič ljubil je dekleta sredi žitnega polja. Ona ni ljubila fanta, je izbrala drugega.
Žalosten je fant umrl. sredi polja onemel, mu obup srce je stri, slavec mu slovo zapel.
FANTIČ.
1'a med žitom ga grobarji poljski pokopali so, črni murni ga o mraku proslavljali so.
V zlato krsto vitki klasi se nad njim strnili so, žarki zarje pa na jasi rože mu trosili so.
Krist ob poti pa ga s križa je molče blagoslovil, a zefir z večerno roso ga je tiho poškropi!
KATJA ŠPURtMUROPOLJSKA, Gor. Krapje:
PESMI. 1.
Kak mraz jc v moji izbi nocoj! Zakaj ne sedeš k meni, da ti pogledam v oči? Le zakaj stojiš ob vratih, kakor da si vstopil
mimogrede
in že moraš naprej.
Joj, saj to nisi ti!...
(Zakaj jc v moji sobi nocoj tak mraz?)
Skoraj vsak večer ob isti uri prihaja on.
Obraz mu jc ves tenak in bel,
kakor'da je prišel po predsmrtno slovo.
O, saj je le v mojem srcu tak mraz! Šel boš v tej noči mimo hiše, otožen in plah, pred teboj bo hodil on, še bolj ubog. Bolj kakor ti in on, sem uboga jaz nocoj.
loj Gospod,
moja mati, moj oče in jaz nimamo kruha za Veliko noč! Včeraj in danes in jutri — o in vedno nam
je mraz,
ko hodi zima mimo naših lesenih koč. Gospod,
mi moramo jutri odtod — no vemo kam!...
Moja mati, moj oče in jaz onemeli bedimo v počrneli izbi zadnjič nocoj in trgamo rdeče niti, ki so zrasle iz naših src in so stene in vso kočo prcplele in štejemo kaplje krvi, izjokane iz naših
src. ■—
Joj, kako bodo jutri vse naše misli bele ...
Zunaj po cesti hodi Bog nocoj, trudnim in lačnim nosi mir in pokoj.
Moji dnevi vsi v bele daljave gredo, moji dnevi — bele ovce. Nad njimi jo modro nebo — dobri, predobri pastir.
Za belimi dnevi zastonj koprnim, joj, daljave so jih pokopale! Meni so le žalostne noči ostale in v srcu tih spomin.
JANEZ TRDINA:
PISMA Dr. FR. ZBAŠNIKU.
i.
Ljubljana, 6. oktobra 1903.
Velecenjeni gospod doktor!
In tako Vam dohaja vendar že od« govor! No pa saj je že tudi čas. Nemar« nost moja je imela razne vzroke, ki so precej tehtni: a. Meni je prirojena lite« rofobija. Često bi šel i v svoja stara leta rajši drva cepit nego pisat list. b. Vse leto sem se pripravljal, da pojdem v Ljubljano in sem mislil, da se bova tamo zmenila o najinem poslu ustno, brez črč« kanja. c. Prav za prav pač nisem vedel, kaj bi Vam pisal. Treba mi je nadalje« vati Bahove huzarje in če bi bilo to delo nujno, ne bi se mogel baviti z nobenim drugim. Še le zdaj vem, da ni nujno, ker misli Šventner najprej dati natisniti mo« je bajke o Gorjancih, ki bodo napolnile gotovo dva precej debela zvezka. Zdaj Vam torej z lahko vestjo morem zatr« diti, da se pridružim zopet sotrudnikom našega dičnega ljubljanskega Zvona, to se pravi, če bom živ in zdrav, kar je pa jako negotovo. Vi ste omenili polno koš« nico, kojo baje imam. E ni baš taka sila. Počrčkanih je res mnogo papirjev ali to so vse prvi načrti, koje treba popolniti, popraviti in prepisati na čisto, kar mi bo zadalo mnogo truda. Za Vaš Zvon mi« slim napisati nekoje bajke in pa zbirko črtic z naslovom: Znanci in znanke. Letos Vam ne bom še ničesar poslal, moje so« trudništvo se začne še le po novem letu. Ali to Vas pa prav lepo prosim, da ne
delajte reklame z mojim imenom, ker tega nikakor ni vredno. Sploh sta me uverila Vaša dva dopisa, da imate pre« dobro mnenje o mojih literarnih trudili. Po moji misli imajo samo to vrednost, da so moji ne pa kak plagijat ali posne« tek. Ni dolgo, kar je neki kritik zatrdil, da je vsa dosedanja slovenska literatura le posnemanje nemških originalov. Ta sodba je infamna laž, katero odločno od« bi jam ne le od sebe, ampak tudi od mno« gih drugih naših književnikov. Nemce je bogme kaj težko posnemati, ker so sami največji posnemači vseh literatur tega sveta in nimajo prav za prav nič odločno originalnega.
S presrčnim pozdravom želeč Vam vsako srečo
udani Vam Janez Trdina.
2.
Novo mesto 24. julija 1904.
Velecenjeni gospod doktor!
LHtra posse nemo tenetur. Le pomi« slite, da se bližam »urnih krač« že os« memu križu! Če človek ne more spati, mu se bogme ne ljubi pisati bajke in za« bavne povesti. Jaz po obedu dremljem jedno, naj več dve uri, pravega spanja pa nimam ni po dnevu, ni po noči. Če se premagam, da po obedu nc zadrem« Ijern, mi to nič ne pomaga: noč mine i po tem brez spanja. Ta sitnost je rod« binska. Ze moj ded ni v starosti skoraj nič spal. Ali navzlic nji sklepal sem za
Zvon daljši spis »Dve ljubici«, ki Vam ga pošljem gotovo o pravem času. da ga denete v septembersko številko. Ob* sežen je dovolj za 3, če ne za 4 številke tega leta. V njem pripovedujem, da sem '858. 1. popotoval na Dolenjsko naj bolj zato, da bi videl Prešernovo Julijo. Po slepem naključju pa sem spoznal ne le njo ampak tudi slovensko prijateljico ruskega carja Aleksandra I. (v dobi ljub* Ijanskega kongresa). O obeh sem pove* dal vse, kar sem videl, slišal in zvedel.
S presrčnim pozdravom Vaš
Janez Trdina.
3.
Novo mesto 26. julija 04.
Na dopisnici sem v naglici nekaj iz* pustil. Tam, kjer pravim, da je moj spis »obsežen za tri pa morda i za vse štiri številke tega leta« (začenši od septem* bra), treba dodati: »ako dobi v vsaki kaka dva ali tri liste«. Brez tega dodatka bi se moje besede lahko povse krivo ra* zumele.
Vaš Janez Trdina.
4.
Novo mesto 15. avgusta.
Moj spis »Dve ljubici« porabite po svoji volji, kakor se Vam zdi naj bolj prav. Nadaljeval ga pa ne bom. Baš zato sem mu zapisal na koncu »finis«. Res sem spoznal na tistem potu še nekatere znatne ljudi, na pr. Francoza Žombiira, ki si je kupil na Dolenjskem grajšeino in pokazal prvi našim kmetom, kako
treba rediti teleta, krave, bike. vole itd. Dva dni sem ostal pri drugem slovečem ekonomu, pri svojem sorodniku Igna* ciju Ciglarju, ki je bil župnik v šent* Janžu. On je učil prvi Dolenjce, kako se dela dober gnoj, kako se namakajo trav* n'ki, kako se odvaja z njih preobilna mokrota z drenažo, pa tudi »gosen'ce kaj na repo var'je«, »kak prideluje se krum* pir naj bolje« in še mnoge druge korist* ne reč'. Taki praktični in napredni mo* žje so gotovo vredni vsake hvale in časti ali radi svoje skrajne prozajicnosti ne sodijo v društvo Prešernove milice in Aleksandrove Dulcineje.
To ie bila zame res prezanimiva no* vi ca. di ie bil raniki prost Arko Vaš so* rndnik. Z niim sem se seznanil še v Vo* dienh. Šlo ms je večje krdelo diiakov do* mu n ' počitnice. Mesto naravnost proti Menili, mahnili smo v Črnučah na levo in nrišli precci trudni v Vodice. Župnik Arko nas sreča, vstavi in začne izprs* Sevati, kdo smo, zakaj hodimo tod itd. Pokazali smo mu spričevala, ki so ga tako zadovoljila, d-i nas je povabil na nižino in nas nrav dobro napasel in na* pojil, na zadnje pa stisnil vsakemu še desetico v roko. Ko sem se preselil iz hrvatskega primorja na Dolenjsko, hotel sem ponoviti to znanje in mu priti v pohode ali takrat je že močno bolehal in kmali po tem umrl. Arko je bil mož. s kojim se je dalo govoriti. Ako bi še živel, nahajal bi se brez dvojbe v libe* ralnem taboru. Presrčen pozdrav!
Vaš Janez Trdina.
Novo mesto 12. januarja 1905.
Vele čislani g. doktor!
Jaz sem pisal dr. Derg. tako, kakor ste želeli. Povedal sem mu, da je začel dr. G. priobčevati v »Slovanu« moje živ« ljenje brez mojega dovoljenja. Jaz sem mu dovolil porabo svoje biografije za poročilo o m o j e m k n j i ž e v n e m delovanju. Vsi citati iz nje da se morajo nanašati na moje književno de« lovanje, vsi drugi biografični podatki pa dr. G. ne smejo biti nič mar, kajti ima pravico do moje avtobiografije jedino le »Ljubljanski Zvon«. Naj se loti torej g.
G. svojega poročila, moje živi je« nje pa naj pusti na miru.
Po svoji volji bi se jaz ne bil dal nikdar fotografirati ali prisililo me je društvo, naj bolj ima to na svoji vesti gospa županja. Ali do zdaj še nisem do« bil nobene slike. To se razumeje samo po sebi, da Vam rad ustreženi, kadar mi bo mogoče.
Doktorja Derg. sem prav lepo in nujno prosil, da naj Vam pošlje vsa moja pisma brez odlaganja.
S presrčnim pozdravom in naj več« jim spoštovanjem
Vaš Janez Trdina.
'TJi/e	^//vi?	/C /I**-*}*	\ Čr	o
DR. ALOJZIJ TRSTENJAK, Ljutomer
PO KAMI IN VOLGI MED RUSKO REVOLUCIJO.
(Spomini iz vojnega ujetništva v Rusiji.)
Ko se je ob začetku marca 1917. ruski narod otresel spon carskega samodržja in je zavladalo »vremenoe praviteljstvo«, (začasna vlada), sestavljeno iz najodlič« nejših poslancev Gosudarstvene dume, se je izpremenila tudi usoda vojnih ujet« nikov v Rusiji v marsičem na boljše. Predvsem se je spomnila začasna vlada nas vojnih ujetnikov slovanskih narod« nosti, katere je Nemcem prijazni car« ski režim zapostavljal onim nemške in madžarske narodnosti ter jim skušala zboljšati njihov položaj. Medtem ko so bili Nemci in Madžari v lepih in prijaz« nih krajih južne Rusije, smo bili mi vojni ujetniki slovensko«hrvatsko«srbskc narodnosti v neudobnih taboriščih na mračnem in hladnem severu. Bili smo v Gornj'h Mulah, majhnem kmetskem se« lu blizu Permi v severnem delu Uralske« ga pogorja. Živeli smo pod najstrožjim carskim režimom odrezani od življenja in sveta skoraj celi dve leti. V teh raz« merah se nas je spomnila začasna vlada ter nas sklenila premestiti v Astrahan ob Kaspijskem morju, a tamkajšnje ofi« cirje nemške in madžarske narodnosti pa spraviti v naše dotedanje taborišče v Gornjih Mulah.
Bilo je konec avgusta 1917., ko smo zapuščali Gornje Mule ter hiteli vročega poletnega dne v spremstvu ruske straže v Perm na pristan, da bi ne zamudili parnika, ki bi nas imel prepeljati v
Astrahan. Ker ga ob določeni uri ni bilo, smo morali čakati nanj do večera.
Krog 5. ure popoldne smo se vkrcali na potniški parnik »Knez Igor«, ki nas je kmalu nato odpeljal po Kami proti jugu. S tem se je začela ona priietna vožnja po Kami in Volgi daleč tja do sinjih bregov Kaspijskega morja, v teku katere smo se naužili radostne miline ve« ličastnih rek, obenem pa tudi do dobra spoznali od besnih revolucijskih valov razburkano Rusijo. Potovali smo 11 dni ter prevozili od Permi do Astrahani v celem 2880 km. Podnevu smo se vzdrže« vali na parniku, ki je bil jako razkošno opremljen, spredaj na palubi, ter se na« slajali ob krasnih prizorih slikovitega Prikamja in romantične severne pokra« jine. Skoraj ves čas vožnje po Kami so nas spremljali veličastni smrekovi gozdi, a na obrežju, sedaj položnem, potem zopet hribovitem, mestoma tudi pustem in poraslem z gostim smrečjem, je počival praznični mir še nedotaknjene narave. Redko je bilo videti kako streho, toda tudi ta je kmalu izginila v skrivljenih in gozdnatih hribih. Med njimi in daleč tje po valoviti goli planjavi smo opazovali obširna kmetska polja, travnike, njive in pašnike. Med Sarapuljem in Elabugo (dve večji mesti ob Kami), ie Kama po« sebno slikovita (Pijanibor, Tihe gore — dve klimatični zdravilišči). Njena struga je ozka in globoka, strmi hribi padajo
naglo proti reki, mogočne smreke in temni sibirski listovci se dvigajo nad njeno gladino. V bližini je tudi nekaj mi* neralnih vrelcev in globoko v smrečju sc skrivajo letne vile raznih bogatih pri* kamskib meščanov. Takrat je bilo vi* deti v teh krajih mnogo elegantnega ob* činstva, ki se je v prosti sveži naravi daleč proč od vojnega meteža in revolu* cijskega vrvenja neprisiljeno in brez* skrbno zabavalo in kratkočasilo.
Na kamskih pristanih nam jc nudilo tamkajšnje pestro življenje tudi mnogo novega in zanimivega. Tu so vstopali in izstopali potniki raznih turško*tatarskih in finskih plemen, ki še niso izginili v ruskem morju, prebivalstvo iz okolice ie trgovalo z živili, otroci pa so razpečavali med potujočim občinstvom dnevne br* zojavne vesti in časopisje,
Vožnjo po Kami nam ie nekoliko ovirala nizka voda. Struga ie bila me* stoma preplitva in parnik ni mortel pluti mirno in brezskrbno naprej. Moral je venomer tipati m meriti dno. Stroji so medtem stali in parnik ie bil prepuščen samo svoji vztrajnostni sili in vodni strugi. Enkrat smo trčili ob kup blata in peska, katerega ie voda naplavila na dnu. Razen močnega sunka na parniku ni bilo dalje ničesar. Potem je zopet en* krat obtičal tik pred nami buksirni par* nik s tremi barkami. Struga je bila ozka, voda majhna in mi nismo mogli mimo njega. Morali smo čakati celih 5 ur. do* kler niso izvlekli teh bark s poti drugi manjši parniki. ki so prišli buksirnemu na pomoč.
Enkrat zjutraj nas je ustavila zunaj pristanišča gosta megla, vsled česar je
parnik obstal in se zasidral. Njegova sirena je medtem neprenehoma tulila in dajala znamenje. Morali smo čakati, da je megla izginila.
Še en slučaj z letoviščarji! Ne daleč od Permi, na desnem bregu Kame, se nahajajo v smrečju letne vile bogatih Permčanov. Samo elegantno občinstvo se je ob vodi in smrečju brezskrbno .sprehajalo. Eni so se tudi kopali in se vozili v majhnih rečnih čolnih. Ko je pri* plul naš parnik mimo, sta dva dečka naperila svoj čoln na valove, katere je delal »Knez Igor«, da bi jih s svojo ladjico rezala in se na njih zibala. Toda njun čoln je zašel med valove in sc prevrnil. Dečka sta padla v vodo, ven* dar sta se hitro oklenila vsak na enem koncu svojega čolna ter jezdila na njem, dokler niso prišli drugi ter ju rešili. Tudi naš parnik je spustil v vodo rešilni čoln in se pri tem zakasnil za približno 2 uri.
Dne 27. avgusta zjutraj smo prišli po večdnevni vožnji v Bogorodskoe, kjer se Kama izliva v Volgo. Tu bi mo* rali prestopiti in se odpeljati naprej po Volgi z drugim parnikom. Ker pa smo se dosedaj precej zamudili, je parnik opra* vil le najnujnejša dela —- izstopiti ali vstopiti ni smel nihče — ter odplul po Volgi navzgor proti 74 km oddaljeni Ka* zani. Tako smo se tudi mi peljali v Kazan.
Bil je lep poleten dan. Parnik je hitel mimo pustih in golih, deloma tudi poraščenih in jako izrazito začrtanih Pri* volžkih hribov proti severu. S palube smo opazovali okolico in prijazne vasi, ki so se skrivale v gostem sadnem drevju na bregovih Volge. Okrog 2. ure
popoldne zagledamo v daljavi Kazan in čim bližje prihajamo, tem razločneje vidimo mogočne obrise pravoslavnih cerkva, turško«tatarskih mošej in druge zgradbe. Mi že delamo načrte, kako si bomo ogledali to nekdaj tako slavno sto« lico tatarskih hanov, saj časa za to bo« mo imeli do večera več ko dovolj. Par« nik se že približuje svojemu pristanu, kar naenkrat opazimo s palube, da se je kake 3 do 4 km za pristanom dvignil kvišku silen plamen, nato je zagrmelo, da se je streslo nebo in velikanski steber gostega dima se je začel širiti na vse strani. Naš parnik je medtem že pri« stal. Vzrivi (eksplozije) sedaj močnejši, potem zopet slabejši se slišijo venomer iz bližnje dalje. Že hočemo izstopiti, ko pridrvi naenkrat cela množica ljudstva iz mesta nesreče .. . Ljudje so bežali in kričali, kakor brez pameti se rinili na pristanišče in silili na parnik. Nastala ie velika zmešnjava in na izkrcanje ni bilo več misliti. Da se parnik izogne na« valu preplašenega ljudstva, se je od pri« stana odmaknil in odšel s polno paro. Kmalu na to se je zopet dvignil kvišku velikanski plamen in nas je vnovič za« glušil grozen tresk silne eksplozije. Zračni pritisk nas je, ki smo bili na pa« lubi, pritisnil k steni in ograjam, na par« niku so se polomile dveri in na oknih so popokala stekla. Sedaj je nastala panika tudi na parniku, na bregu Volge pa so ljudje kričali in iskali rešitve na prista« nih, toda parnikov že ni bilo. Bežali so moški, bežale so ženske in otroci, da bi jih ne zasule razvaline. Prizor je bil strašen, trenutki grozni in občutki ne« popisni.
Časopisje je pisalo pozneje o kazan« ski katastrofi, toda kako velika je bila povzročena škoda, o tem ni poročalo. Govorilo se je, da je prišlo pri prvih eksplozijah 10.000 ljudi ob življenje, ve« činoma baje vojnih ujetnikov, ki so de« lali v tovarnah. Po časopisnih vesteh je podžgala kazenska skladišča topničar« skega streliva in smodnika podkupljena roka. Eksplozije so prihajale iz enega sklada na drugega, ki je v nekaj dneh uničil vse bližnje tovarne: državno smod« nišnico, tovarno za izdelovanje orožja in streliva, nekaj manufakturnih tovarn, zalogo nafte, kemično tovarno z veli« kanskimi skladi žveplene kisline in drugo.
Da bi omejili požar, na to sprva ni bilo niti nrshti. ker kdor ie mogel, ie bežal. Mi smo na parniku, ki se je za« sidral nekoliko nižje od Kazan' vse popoldne samo o tem govorili. Ljudje so se vozili k nam v čolnih ter nam pri« našali o nesreči vedno nove vesti.
Zaradi velikanske zmešniavc v Ka« zani se nismo mogli vrniti in smo se krog 10. ure ponoči odpeljali nazaj proti Bogorodskemu. Bili smo še vedno na palubi ter govorili o strašnem dogodku. Tu in tam je še vzplamtel v splošnem morju ognja visoko k nebu ognjeni ste« ber žarečega dima. Ogenj se je vidoma širil in še 30—40 km proč od Kazani smo opazovali žareče nebo in krvave oblake ožarjenega dima ki se ie razprostiral nad mestom.
V Bo^orodskem. ki je povsem kmet« skesa značaja z več tisoč prebivalci, smo čakali skoraj dva dni. Vkrcali so nas na parnik, ki je prišel iz Kazani šele po
dvodnevni zamudi. Ril je »Veliki knez Ciril«, jako lepo in udobno opremljen parnik, na katerem smo potovali po Srednjem in Nižjem Povolžju več dni. Na tem velikanskem prostoru od hlad* nega severa do solnčnih in zagorelih Prikaspijskih pokrajin se je vidno iz* preminjalo podnebje, menjalo se je tudi rastlinstvo in bogati žitni kraji Sred* njega Povolžja so prešli končno v bedno in od solnčne vročine ožgano Prikaspij* sko stepo. Ruski kažipot po Volgi slika naravne lepote in miline Volge, kar se mi dozdeva nekoliko pretirano. Severna Kama je lepša in slikovitejša, bolj ro* mantična in zanimiva. Seveda ne prište* vajo zastonj tudi mogočne in veličastne Volge k najlepšim rekam Rusije. Zna* čaj njenih bregov se neprestano menja; na desnem bregu jo spremljajo ves čas do Kaspijskih nižin pusti in strmi hribi. Njih obronki so goli. včasih tudi zarasli z grmičjem in drevjem, se mestoma spu* ščajo počasi proti reki. Na nekaterih je videti zemeljske rove in razvaline starodavnih bivališč. Najvišjo točko dosegajo Privolžki hribi v Zigulskih gorah, ki so čisto planinskega zna* čaja. Ruski pesniki in pisatelji hva* lijo često njih krasote in planinsko pri* rodo. Levi breg Volge pa je skoraj sa* ma nepregledna ravnina z bogatimi žit* nimi polji, zelenimi travniki in pašniki. Nižje Saratova se dvigajo nad mogočno reko slikovite kamenite pečine s strmimi obronki raznih barv. ki izgledajo od* daleč liki razvaline trdnjavskih stolpov in zgradb. Rečne nižine pokrivajo goste šume. mesta in vasi so slikovito razpo* ložene, sedaj na eni, potem zopet na
drugi strani reke. Šumna mesta in ži* vabni pristani ob Srednji Volgi pričajo o precejšnjem blagostanju kraja. Tu je sedež trgovine z žitom in lesom ter raz* nih industrijskih podjetij. V zeleni oko* lici večjih mest so posejana ob Volgi lepa letovišča.
Nižje Caricina se razlije Volga po nepregledni ravnini in otoki jo drobijo na razne večje in manjše struge. Njeni bregovi so nizki in pusti, rastlinstvo postaja vedno bednejše in redkejše. Ne daleč od Astrahani se razširi njena gla* dina in bregovi izginjajo: Volga že spo* minja na morje.
Potovanje po Volgi je bilo jako za* nimivo in prijetno. Volga je blagodejno vplivala na potnike, njen mir in veli* čanstvo ter čuvstvo radostne miline in veselja so osvežali dušo in telo. Elegant* no občinstvo L in II. razreda, ki je poto* valo z nami. je bilo napram nam jako vljudno in prijazno ter se z nami lju* beznivo razgovarjalo. Ob večerih so pri* rejali operni igralci, ki so se vozili po Volgi, potujočemu občinstvu cele kon* certe a svetle in sanjave lunine noči so zapeljivo vabile na palubo, parnik pa je plul mirno naprej ter rezal razburkane in šumeče valove Volge ...
Bilo je v nedeljo dne 2. septembra popoldne, ko smo se bližali kaspijski sto* lici. starodavni Astrahani. Videli smo jo že od daleč in čim bližje smo priha* jali, tembolj je postajalo na vodi ži* vahno: stotine in stotine najraznovrst* nejših ladij in parnikov je rezalo na vse strani razburkano rečno gladino; na pri* stanih smo videli brezštevilne jarbole
lesenih bark in jadrnic, a v ozadju so se dvigale vedno bolj razločno nad morjem hiš mogočne stene pravoslavnih cerkva in astrahanskega Kremlja. Ko smo pri« hajali, so ravno gorele na Volgi tri ve« like barke bombaža in naš parnik je v velikem loku zaokrožil mimo njih k svo« jemu pristanišču. Približeval se mu je od južne strani in preden se je ustavil, je še pritisnil neko perzijsko ribiško barko ob stoječi bližnji parnik ter jo zdrobil. Nekoliko trenutkov še in mi smo izstopili. Enajstdnevne vožnje po Volgi je bilo konec. Bili smo očarani nad
pestrim življenjem, ki je bilo pred nami na ogromnem prostoru pred pristani« ščem. Bilo je živahno liki v čebelnem panju in velikanske množice ljudstva raznih azijskih tipov so se prerivale sem ter tja in hitele po svojih opravkih.
V Astrahani so nas potem Rusi kot vojne ujetnike razmestili v prostorih 5. armenske višje osnovne šole. Tu smo doživeli kmalu potem bolj še viški pre* vrat in državljansko vojno, v teku ka« tere so se astrahanski kozaki in boljše« viki celih 14 dni med seboj klali in morili.
JOSIP VANDOT, Ljubljana:
JAZ IŠČEM TE...
1.
J az iščem te ... Le enkrat rad pogledai v nebeške, modre tvoje bi oči, le enkrat rad bi v dušo ti pogledal in zrl pomlad, ki v srcu ti dehti.
in videl rad vse cvetje bi kipeče, ki klije ti na grudih in v laseh, ki se smehlja na licih kot nedolžnost, ki sama je na rajskih še poteh.
Poslušal rad bi misli v duši tvoji in čul bi rad ves skrivni njih šepet, o, da je moja ena, samo ena, kaj mar mi je življenje, solnčni svet!
Jaz iščem te . . . Vsa pota so brezkončna in blizu si in daleč si vsekdar in ljubim te in hrepenim po tebi in vem, da te ne najdem več nikdar. . .
2.
Saj sen ni bil, le ti si prišla k meni, tako si bila mehka, sladka in krasna, in ljubil sem te, pil oči sem tvoje in vedel sem: ti moja si prav vsa.
Pač daleč pot gre najina narazen in zvezde ni, ki bi združila jo, a duša tvoja kakor angel krotki po potih meni le svetila bo.
Naj drugi belo le telo objame, ljubezen vso izpije iz oči, tvoj duh v naročju bo počival mojem in živel z mano tihe, proste dni.
In dvigneš z mano se nad bogom jasnim, kjer ni laži, oskrunjenih resnic, v ljubezni verni z mano boš živela v kraljestvu večnem pesmi in pravljic ...
Nihče ne ve, kaj v srcu tvojem sanja, in duše tvoje nihče ne pozna, kot rožica čarobna gledaš v solnce, zavita v žarke, v cvetje skrita vsa.
Jaz čutim to prelest, ki kakor bajka zakriva mehko mlado ti srce, poznam čarobne rože vse skrivnosti, ki sladko v dan srebrni govore.
Vsakdanja roka, srce nizko, prazno ne sme dotakniti sc te nikdar, že misel, porojena v srcu nizkem, razsuje roži ves prelestni čar...
Jaz ljubim te — in če vspe se roža, odpadle liste tiho bom nabral, v solzah bo mojih roža oživela in v srcu večen ji oltar ostal. .
4.
Beseda tvoja kot studenček v logu po duši noč in dan mi žubori — o Vida, težko jc življenje v svetu, kjer tvojega ni smeha, ni oči.
Za goro dan se dviga v megli sivi in z meglo so zastrte zvezde vse . .. Kam bi korak nameril, kam bi skril se da bi pozabil vroče to gorje?
Zaprta pota vsa — ti v paradižu, a angel z mečem pred teboj stoji — nikdar ne stisne roka te na srce, da čutiš strast, ki bolno v njem gori. ..
Kot tih, sladak studenček v logu tvoja beseda mi po duši žubori, jaz iščem te in v hrepenenju čakam in blagoslavljam težke, mračne dni . . .
t FRANCE ZBAŠNIK:
NARODNA.
Pada droben dežek, pada.
Padaj, dežek, naša nada, padaj na poljane žitne, padaj na zelene trate, precej bodo rodovitne, precej pisane, vse zlate ..,
Padaj in rahljaj mi gredo, bujno gredo moje drage, pa privabi s tal resedo, pa privabi rdeči nagelj . . . Oj rescda — novi upi, rdeči nagelj — znak ljubezni Pada droben dežek, pada, z njim v sreč vesela nada ...
DR. FR. ZBAŠNIK, Ljubljana:
GOSPA MARKIČEVA ODGOVARJA NA PISMO SVO JE PRI JATE L JICE.
O prijateljica, kako malo sočutja se razodeva v Tvojem zadnjem pismu, ka« ko malo onega zveni iz Tvojih vrstic, česar sem se nadejala, ko sem Ti poto« žila svojo bol, obvestila Te o pomcmb« nem koraku, ki sem ga storila! Ljubez« nive so Tvoje besede res, a ljubezni ni v njih! Če Te razumem prav, mi celo očitaš in ne jaz, ampak moj mož je tisti, ki ga opravičuješ . . . »Tvoj soprog ni tako napačen, kakor domnevaš — strog je bil morda proti Tebi, a to je v njego« vem značaju, zakaj on je strog tudi proti sebi — poznani ga! Človek je, ki trezno misli, ki zna svoja čuvstva obvladovati, podrejati jih razumu in to je v današnjih resnih časih edino pravo, ko so pogoji za življenje tako trdi in neizprosni!« To se pravi z drugimi besedami, da ne znam svojega moža prav ceniti, da sem pre« malo preudarna, da tega, kar je v življe«
nju odločilnega pomena, ne vpoštevam primerno, da sem morda celo lahkomi« selna ... Ne, prijateljica, takih očitkov nisem zaslužila! Nič bi ne imela zoper to, če bi bil moj soprog res trezen, toda on je, žal, pretrezen! Vem, življenje samo na sebi je trdo in v svojih pogojih neizprosno, toda ali mar ne govorimo tudi o neki umetnosti življenja? . . . Ko« likor gre namreč za življenje posamez« nega človeka! Trdo, neizprosno je živ« ljenje v objektivnem zmislu, toda treba, da zna človek iz teh trdot izkresati kako iskrico in si tako vsaj za hip pregnati temo, ki se sicer vedno zgrinja nad na« mi! Prav je, ako zna kdo svoja čuvstva podrejati razumu, a tudi tu so, mislim, neke meje. Kakor ne smejo čuvstva po« polnoma izriniti razuma, tako ne sme tudi razum zatreti povsem čuvstev, ako nočemo, da pride naše življenje iz pra«
vega ravnovesja. Da, življenje je umet* nost — in ali ni vsaka umetnost neka zlata sreda med čuvstvom in razumom? To baš je tista nesreča, da moj soprog te zlate srede ni nikdar poznal! On je bil vedno nepremakljiv, on je imel pred očmi vedno neka načela, ki se jim treba po njegovem mnenju v življenju abso* lutno pokoriti, pa naj to posameznika še tako kruto zadene... Lepa reč je treznost, toda življenje brez vsega dru* gega je nekaj takega, kakor jed brez dišav in slajšav. Tudi življenje potre* buje nekega oslada, da je znosno! ...
Človeku treba včasi tudi malo opoja, da mu ni življenje pretežko, tako kakor treba n. pr. pri zdravniških operacijah narkoze, da bolnik ne čuti preveč bole* čine... To je vse, česar sem si jaz že* lela, toda moj mož se s takim nazira* njem ni mogel sprijazniti! Ali je to kaj tako strašnega, ako sem zahrepenela včasi po kakem nedolžnem veselju, ki sem vedela, da bi mi ga ob dobri volji lahko naklonil, ne da bi bilo treba zaradi tega kakih posebnih žrtev?... A vse moje prošnje so bile zaman! Iz njegovih ust so prihajale vedno ene in iste bese* de: »Časi so resni, treba misliti na bo* dočnost!« toda ob tem se po mojem mne* nju vendar ne sme čisto pozabiti na se* dan j ost, ki je baš tako važna, če ne še bolj, kakor prihodnjost, zakaj v seda* njosti živimo, če bomo živeli še v času, kateremu na ljubo bi morali po nazorih mojega moža žrtvovati sedanjost — kdo ve? ... Nekoliko zdravega egoizma, mi* slini, da mora imeti vsak človek, to zah* teva — pamet!... Mojemu možu pa so bili vsi taki ugovori nedopustna lahko*
živost in šel je brezobzirno svojo pot! »Ako hočemo, da nam poj de kdaj bolje, si moramo zdaj pritrgovati!« To je bil večni refren, ki se je konča val vsak raz* govor z njim o tej stvari. In jaz sem bila tako nespametna, da sem se dala vedno zopet pogovoriti, da sem s suženjsko potrpežljivostvo prenašala vsa njegova tiranstva, tolažeč se, da bo kdaj res dru* gače. Tako so minila najlepša leta mo* jega življenja! Ko pa sem prekoračila trideseto leto, se je nenadoma nekaj uprlo v meni. Kar samo od sebe se mi je pojavilo vprašanje: koliko let pa imaš še pred sabo, ki ti lahko še kaj nudijo? Tri, štiri, pet — potem boš stara, je bil strašni odgovor! Da, samo še par let, pa ne bo moglo biti pri meni več govora o mladosti in kaj je ženska, ki ni več mla* da? . . . Vsak jo prezira, nikomur nič več ne velja! Ali naj še to kratko dobo za* pravim tako, kakor sem zapravila čas od osemnajstega leta do današnjega dne ... ali naj še dalje pogrešam vse, po čemer mi hrepeni srce? Ah, in kako skromno je to moje srce! Samo v pošteni, meni primerni družbi se mi je hotelo biti včasi, malo razvedrila sem si želela v gle* dališču, v kakem koncertu, drugega nič! Ali to seveda stane! To, kar bi se za take stvari izdalo, je bolje prihraniti, da bomo imeli malo več jesti — takrat, ko nam že davno poide slast do jedi! ...
Pa ne misli da sem nastopala kdove kako oblastno — o ne! Mogoče da sem izrekla kdaj kako željo z nekoliko več* jim poudarkom, a izsiljevala s pretnja* mi in grožnjami nisem nikoli! In če je bil moj glas kdaj zoper mojo voljo tudi res morda malce zadirčen, ali bi se ne
bilo spodobilo, da bi bil moj mož to prezrl, ko sem jaz njemu že toliko pre« zrla, toliko odpustila! Toda on je zavzel vselej takoj pozo užaljene veličine in se zadri name: »Ako ti ni všeč pri meni, pa pojdi drugam, zakaj zelo se motiš, ako misliš, da mi je toliko zate!« In zdaj povej, prijateljica, ali me je mogel huje udariti, kakor me je s takimi besedami? Povej, kaj bi Ti storila v takem primeru? Ako vrže mož ženi v obraz, da mu ni več zanjo, kaj naj stori drugega, kakor da gre proč od njega? ... In kaj takega si upa zabrusiti meni on, ki sem mu dala toliko dokazov svoje ljubezni, ki sem se njemu na ljubo odtegovala vsemu svetu, ki sem celih dvanajst let samo njemu živela! ... Ali je možna grša nehvalež* nost? ... »Ako ti ni všeč pri meni, pa pojdi drugam!« Ta je res lepa! Kakor psa se spodi ženo, kadar ni možu nič več zanjo! Zakaj zdaj mi je marsikaj jasno, zdaj imam občutek, kakor bi bil že dav no namenoma delal na to, da me privede do takega koraka. Ne, draga prijateljica, k njemu ne morem več nazaj! Res je, kar praviš, da se med možem in ženo zgodi marsikaj, kar se ne sme presojati z navadnega vidika . . . da pade med nji* ma marsikaka beseda, katere ostrina se mora raztopiti v toplini zakonske ljubezni, toda če gre stvar le predaleč . .. Jaz mislim, da bi bil moral vzeti svojim besedam ostrino on sam, s tem, da bi jih bil ublažil, ako ne že naravnost ob* žaloval. Ker tega ni storil, sem morala izvajati posledice! O prepričana sem, da se svojega uspeha celo veseli! Toda tega mu še toliko ne zamerim, nikdar pa mu ne bom mogla odpustiti, da se
dela, kakor bi se bila zgodila njemu kri« vica! Če bi bil poštenjak, bi priznal: »Hotel sem se je iznebiti in iznebil sem se je!« Ali on molči in je po tihem za* dovoljen, da zvračajo ljudje krivdo name!
Prijateljica, ali me boš po teh po« jasnilih še obsojala? Bodi prepričana, da sem govorila čisto resnico! Zakaj bi lagala — lagala zdaj, ko se na stvari ne da itak nič več izpremeniti! Vem, še vedno boš malce dvomila —- dvomila o tem, če je res moralo tako daleč priti in če vendar ne bi bilo pametneje, da bi bila potrpela. Toda, prijateljica, ko pa nisem mogla tega nič več prenašati! Mo« goče da sem bolj občutljiva in tudi morda malo bolj trdovratna, kot bi bila ta ali ona v podobnem položaju, pa kaj morem za to — taka sem pač! Saj bom ob tem, kar mi bo moral on dajati in kar si s kakimi ročnimi deli sama pri« služim, tudi poslej le skromno živela, toda vsaj svojo voljo bom lahko imela in žaljivih besed mi ne bo treba poslu« sati! To dvoje pa je meni toliko vredno, da bi se vsakdo zaman trudil, ki bi iz* kušal, spraviti me z mojim možem — razen, če bi imel on zares trdno voljo, da postane drug človek, kot je bil, česar pa si ne morem misliti.
Tako stoje torej stvari! Zdaj veš vse! Čutila sem se dolžno, da se Tebi, ki si mi bila vedno tako iskreno naklo* njena, popolnoma razodenem. Storila sem to tem raje, ker upam, da zdaj, po tej odkritosrčni izpovedi, v Tvojih očeh nisem več tako velika grešnica, kot sem bila doslej ... Da si mi zdrava! —
Odmevi III.
129
9
DR. FR. ZBAŠNIK, Ljubljana:
IVERI.
Dobrodelnost, ki ni sama sebi na*
men, ni dobrodelnost.
*
Ako storita dva eno in isto, ni isto. A tudi ako storiš dvema eno in isto, ni isto.
Ako ni enkrat nobenkrat, kakor trdijo nekateri moralisti, potem ni tudi stokrat nobenkrat, ker sestoji stotina iz sto enot in je v matematiki stokrat nič —• nič! Ergo ...
*
KNJIGE IN LISTI
Ksaver Meško: Legende o svetem Frančišku in druge. Maribor 1928. Ciriiova knjižnica XXVII. zvezek. Meškove legende o sv. Franci« šku je izdala leta 1927. že Goriška Mohorjeva družba. Sedanja izdaja je v glavnem ponatisk le«te, toda pomnožen za 5 pies. Nežno ubrane strune zvene iz vseh teh legend. Namenjene so mehkim, čistim srcem, srcem, ki beže pred kruto realnostjo in iščejo utehe svojemu hrepenenju v sinjih višavah onostranosti, kamor je zamak« njen njih pogled. Vsekakor je simptomatično, da se je pokazala že po tako kratkem času po« treba ponatiska te zbirke! Sploh je Meško med tistimi našimi pisatelji, ki se najbolj ponatisku« jejo, dokaz, da ima še vedno stalen krog svojih čitateljev in čestilcev.	Dr. Fr. Zbašnik.
Danilo: Spomini. Ljubljana 1929. Samoza« ložba.
Veš kteri kremen je najbolj gladak?
ki se je najdlje v ostri strugi brusil.
(Župančič Danilu.)
Spomine pisati je mnogo težje kakor spo« mine obujati, začenja Danilo svoje »Spomine«. Takoj pripomnim, da je tudi težje pisati oceno »Spominov«, kakor jih čitati. To niso le spo« mini moža, ki je drgnil oderske deske pol sto« letja, a je ostal pri tem težavnem poklicu Večni mladenič, za katerega nihče ne ve, koliko križev ima na hrbtu, nekak slovenski Pašič. To so bežne slike zgodovine našega teatra, ki se je pretolkel od zanikrnega rejenca s trdim delom do lastnega ognjišča. Koliko vesclobridkih resnic sta doživela v 50 letih neločljiva tovariša Danilo in teater! Kritik je zapisal o »Spominih«, da so polni slovničnih in tiskovnih napak in, da je vse zmedeno. Prosim vas. kdo bo gledal pri ko« medijantskem vozu, če manjka kje kak žebelj in če ni na novo prepleskan? Teater in njegovih ljudi pač ne moremo meriti z navadnim kramar« skim vatlom, kakor je to storil osebno dozdevno žaljeni Fran Govekar. Kdo ga je poklical, da iztrga iz lepe Župančičeve pesmi, ki jo je ta
poklonil za petdesetletnico Danilu, brez nadaljnje zveze stavek: Ta mož ni kdo ve kaj bridkosti iz« kusil in ga postavi na čelo svoji kritiki v »Slov. Narodu« o »Spominih«. Kdor je šel trnjevo pot slovenskega igralca, ve, da je bridkosti v tem stanu vsak dan na mernike, veselja pa komaj vsake kvatre eno kapljo. Sicer pa mi je povsem neumljivo, kako si upa človek, ki ga je Krpa« nova kobila tako temeljito ritnila, da je storil žalostno smrt, vstajati iz groba in pisati kritike o slovenskih možeh, ki so osiveli v resničnem delu za našo kulturo. Bo pač moral nekdo na« praviti zbirko za slovesno mašo z vigilijami, da najde nesrečna Govekar jeva duša večni mir in pokoj.
Dichtung und Wahrheit je vse življenje igralca, zato tudi ni zameriti Danilu nekaterih potegavščin, kakor tisto o usodni suknji, ki jo je neki posodil Danilu za oder ob okupaciji Bosne 1. 1878. general Maister, ki je bil takrat (po Danilu) poročnik. Prav čuden je tak po« ročnik s štirimi leti, kolikor je bil pač takrat Maister star. Še par sličnih dogodb daje knjigi prav jirijetno barvo, saj je tudi pisana bolj v zabavo čitatelju, kakor za strogo kritično oko zgodovinarja. Mirno lahko rečem, da so Dani« lovi »Spomini« najoriginalnejša slovenska knjiga, ki nudi čitatelju toliko zanimivih stvari, da je bogato poplačan za tistih borih 25 Din, ki jih odrine zanjo Danilu kot nekak narodni pre« vžitek.
Eno poglavje pa je padlo Danilu iz spo« mina, zato ga zapišem jaz namestu njega:
Tista leta po vojni je predla prav huda na« šemu teatru. Na vse strani je pošiljal s potap« Ijajoče se ladje obupen klic S. O. S. ali kakor bi rekli po slovenski: Pomagajte, mi smo v zos'! Denarni viri so vsak dan bolj kopneli, pomoči pa ni bilo od nikoder. Začeti so morali z redukcijami igralnega osebja. Intendant Kre« gar me je poklical nekega dne v pisarno in me je sprejel z žalostno vestjo: »Gospod Danilo, sedaj je pa na vas vrsta. Reducirani ste!«
131
9*
Težko me je zadela ta tragična beseda. Ni* kakor se nisem mogel sprijazniti s tako usodo. Kar verjeti nisem mogel, da bi bila sploh mo« goča taka odslovitev od teatra, ki sem mu dal kakor hlapec Jernej vso moč svojega življenja. »Kako? To je zadnja beseda? Se ne da nikakor najti drugega izhoda?«
Kregar je skomignil z ramami in podrgnil palec ob kazalec: »Ni mogoče drugače. Če ga ni, ga pa ni!«
Takrat je buknila iz mene vsa dolgoletna zaljubljenost v deske: »Če ne morete plačati, bom pa zastonj igral. Od teatra pa ne grem, ker bi bilo to zame smrt.«
Vidno ginjen mi je stisnil Kregar roko.
l)a ne bo kdo sodil Danila samohvale, po-, vem, da mi je pravil to zgodbo sam g. arh. Kregar, kdor ne verjame, pa naj kar njega vpraša.	Janko Kač.
Ljubav u Toskani. Napisao Miloš Crnjanski. Beograd 1930. (Cieca Kon). 8U, 148 str. (ciril.)
Potopis je v zadnjem času postal zopet polnopravna literarna panoga, kakor je bil v očeh Goetheja, ko je pisal svojo klasično »Ita> lienische Reise«. Ne zadovoljuje se več z golim naštevanjem dejstev in z brezbarvnim opisovat njem videnih krajev in ljudi. Subjektivnost za« čenja tudi tu obvladovati vse, kar je vnanjega, in odločilen je pri sodobnem potopiscu njegov doživljaj. Doživeti neko pokrajino v samem sebi — to je vse kaj drugega, nego naturali« stično veren oris ali znanstveno suhoparen opis. Potopisec nam tudi ne mara nuditi nadomestila za Baedeckerja, zakaj ljudje, ki bi hoteli dobiti praktično uporabljivih nasvetov za potovanje, bodo z večjim pridom rabili za praktične na« mene sestavljene vodiče. Potopisec nam razka« zuje svet skozi prizmo svoje duše in od njegove pripovedovalne discipline zavisi, ali in koliko se loči »objektivno« obstoječi svet od njegovega subjekta. Zalo imamo med modernimi potopisci več tipov, ki se razlikujejo baš po stopnjah te discipline, ki jo imenujemo pripovedovalna. Da, dober potopis mora biti pripovedka, toda ne po materialu, ki ga vsebuje, marveč po umet« nosti pripovedovanja, kakor jo zahtevamo od
dobrega prozaista. Med sodobnimi pisatelji jih je malo, ki se ne bi poizkusili tudi v potopisu; naj omenim samo, da je Thomas Mann pokazal v »Pariser Reehenschaft«, kako je treba pisati potopis, ki naj se izogne lirizmu in patosu, J<i pa vendar tako zvani »objektivni« material tako prepoji z doživetji, da postane delo umetniški dokument, ne da bi izgubilo kaj stvarne vred« nosti. Gide, Duhamel in mnogi drugi so takisto dali potopise nesporne vrednosti. Nekateri so očitali Gide«u, da je sel s svojim potopisom o Kongu med reporterje, toda mi bi za ceno take reportaže radi pogrešali marsikak roman. Knjiga duhovitega potopisca nadomešča kopico povpreč nih pripovednih knjig, zato pa ne zahtevajmo od nje, da nam bodi geografski in narodopisni učbenik.
Srbohrvaška književnost ima že vrsto poto« pisnih knjig modernega značaja. Začela jih je nemara že Isidora; Sekuličeva s svojimi »Pismi iz Norveške«, pri Hrvatih pa A. G. Mat oš; izmed novejših omenjam zlasti M. Krleža .>lzlet u Kusiju«. V zadnjem času sta izšla dva nova potopisa te vrste: Kastka Petroviča »Afrika« in Miloša Crnjanskega »Ljuhav u Toskani«.
O potopisih Miloša Crnjanskega se je pred leti izrazil avtor »Izleta v Rusijo« dokaj nepo« voljno; če se ne motim, ga je najbolj zbodel njihov lirizem. Medtem je preteklo nekaj časa; kako sodi sedaj M. Krleža o Crnjanskem, ne vem. Oba potopisca se ne razlikujeta po pojmo« vanju sodobnega potopisa, marveč je njun anta« gonizem utemeljen v dveh različnih psiholoških tipih, v dveh osebnostih ki dajeta spisom te vrste barvo in ton. Miroslav Krleža je realist, ki sicer takisto vidi v potopisu refleks piščevega doživljanja, vendar ga smatra za tezo, doku« ment, za prispevek k nekemu idejnemu boju. Njegov način pripovedovanja je epično širok. Nasproti temu je Miloš Crnjanski romantik, ki tudi išče dokumentov in tez, • vendar jih ne smatra za poglavitno zadevo; zanj je svet, ki ga doživlja, neka duševna opojnost, slast, pa tudi bolest in melanholija. Crnjanskega, prav kakor Baudelaireja, včasi bolj zanimajo lepi oblaki nego socialni odnosi med ljudmi; mesta, pokrajine, ljudje v njegovih potopisih ne obsta«
ja jo za se, kot same po sebi dane in od vsega subjektivnega ostro ločene realitete, marveč so tesno zlite z njim. Zato bi popotnik, ki bi gledal iste kraje s potopisi Miloša Crnjanskega v roki, zaman iskal to, kar je videl Cmjanski: celota je pri njem tako močna in nemirna, da podrob* nosti kar izginjajo; celota pa vedno izhaja iz doživetja, torej iz subjektivnega vira, kakor vsako umetniško doživljanje in ustvarjanje. Po* potnik navadno izhaja od podrobnosti in si lahko izoblikuje celoto čisto po svoje, kakor pač dopušča njegova inveneija in moč njegove domišljije.
Potopisna knjiga Miloša Crnjanskega »Lju* bav u Toskani« je knjiga o Italiji. O "tej deželi obstoji že tolikšna potopisna literatura, da je težko najti svoj individualni aspekt, saj so gle* dali iste pokrajine ljudje najrazličnejših psiho* loških tipov: Goethe, Chateaubriand. Stendhal, Taine. Barres in nešteti drugi. V zadnjem času sem čital Paule Bourgeta že nekoliko pozab* ljem a krasni potopis, ki sem se ga pri Crnjan. skem živo spominjal. Kakor Bourget, opisuje tudi Crnjanski italijanske kraje, ki sa nekoliko bolj odmaknjeni glavni poti nadležnih turistov z debelimi naočniki in Baedeckerii. Kraje v katerih dojemljiv popotnik odkriva pod banal* nim videzom sodobnosti, pod civilizacijskimi napravami, s katerimi Italijani kot spretni or* ganizatorji tujskega prometa lokavo vzbujajo navdušenje anemičnih Angležinj za solnčno Ita* lijo pristno prirodno lepoto in ostanke neke ču* dovito mikavne stare kulture, ki so vredni za* nosa in ki ne vznemirjajo zaman naše notranjosti. Crnjanski je obsežno op;sal Pizo, Sieno, Assisi, Perugio in San Ceminiano, toskanska mesta, ki so navduševala Stendhala in tolike druge in ki še danes zapuščajo v popotniku neizbrisne barve svojih juter in večerov in pre* tresljive spomine na imaginarna srečanja z njih preteklostjo.
Ne bi hotel na tem omejenem prostoru preiti v podrobnejše razčlenjevanje njegovih — ne opisov, marveč prepevov doživljenih vtiskov; kot splošno vrlino naj omenim to, da je Crnjan* ski silno rahločuten duh, ki ne vidi samo glav* nih barv, marveč tudi njih prehode; potemtakem
vidi med objektivnimi predmeti tudi sledove njihovega skritega življenja; stare katedrale imajo prav tako svoje individualno življenje, kakor imajo mesta svojo posebno dušo. Narava s svojimi neštetimi kontrasti ga zanima bolj v prehodih in odtenkih, nego v optičnih 111 zvoč* nih kompleksih, ki so vidni ah slišni vsakemu človeku: zgodovino srečuje pogosteje pred ne* znatnimi rečmi, denimo, pred starim, pozablje* nim kamenjem kje na koncu mesta, nego ondi, kjer je službeno zaznamovana v vseh kažipotih in oskrunjena od vsiljive lajne ciceronov Tako so potopisi M. Crnjanskega močno impresivni, njih slog je razgiban in slikovit; za vsem doživ* liajem stoji v ozadju neutešena nostalgija ro* mantične nature. Italija M. Crnjanskega je v bistvu ista. kot je bila vsekdar v prividih sever* njakov. ki v svojih meglenih, pustih deželah sanjarijo o oranževem cvetju in večno vedrem nebu. Zato Crnjanski ne kritizira obstoječih razmer in se sploh kaj malo zmeni za današnjo Italijo: to je popotnik, ki išče v raznoterih do* živetjih samega sebe. Kajpak, tak potopis ima tudi slabe strani: le sorodne nature se bodo čutile doma v lirizmu M. Crnjanskega. medtem ko utegne druge kmalu naveličati do tistega občutja ko ti ostaja za besedami priskutna osladnost Tudi njegov nemirni slog. njegovo nekako drhteče, zabrisano, ponekod nelogično in razmetano pripovedovanje, oplaši prijatelja jasnosti in zmerne vzdržnosti, kakor je n. pr. najostrejši literarni nasprotnik M. Crnjanskega — starina Marko Car.
Vzlic vsem prigovorom pa je »Ljubav u Toskani« kvalitetno delo. eden najlepših pri* merov sodobne lirične proze v jugoslovenski književnosti.	B. Borko.
Mirko Kragelj: Ecce bomo! Drobna knjižica liričnih pesmi mladega literata. Mnogo je med niimi ljubkih, posrečenih, pa tudi nekatere ne* zrele, izumetničene so vmes. Kragelj ne hlasta po novih izrazih, ki so včasi res lepi, a ne vselej neobhodno potrebni, saj pokvarijo lahko neprisiljenost in pristnost preprostega, res pri* srčnega verza!
»V Kvarnerskem zalivu« poje pesnik: In glej — krog mene spet nebo smehlja se! C Veto spet snežnosbele orhideje ... V poldanskem solneu spet se morje smeje in mehka roka boža moje lase.'..
l'a srednja kitica »V Parku regina«: Od mesečine vsa srebrnobela tik pred menoj peščena pot se vije čez vrt cipres, v sanjave melodije prelita duša v noč je zaihtela.
Naj omenim kitico iz »Sestre Gabrijele«: Šumfjale v nočnem vetru so platane, zapljuskala so v mesečini vesla, ko v nastrojenju pesmi nepoznane na pot tc moj usoda je prinesla.
Ugaja mi »Pesem zapuščene«, »Sonja«, »Fa* rizejem«.
Morda bo kdo očital Kraglju vpliv tega ali onega slovenskega lirika, saj naši ljudje tako radi trgajo. Vendar je v zbirki mnogo lastnega, res občutenega, kar je prikipelo iz duše!
Nekdo izmed naših priznanih mlajših mi jc dejal:
»Kragljeve pesmi mi ne ugajajo! Vem pa, da bodo dekleta jokala, ko jih bodo čitala!«
Ali ni to že priznanje?
Fantu čestitam!	Gustav Strniša.
Vebrova »Filozofija«. (Načelni nauk o člo* veku in njegovem mestu v stvarstvu.) Nova Vebrova knjiga, nov »Uvod v filozofijo«, nova filozofija! Zares nova filozofija? Poglejmo! Prvi Vebrov »L'vod« iz leta 1921. pravi: »Filo» zofija je znanost o duševnosti kot taki in o vseh neduševnih predmetih, ki se tudi kot taki ne dado raziskovati brez raziskovanja dušev* nosti kot take.« S to definicijo postavlja Vcber filozofijo kot samostojno znanost s svojim last* nim predmetom poleg drugih znanosti, pa v or< ganski zvezi z njimi. V ospredje filozofije porine psihologijo kot temeljno vedo, iz katere izhaja ter v njej ne vidi samo, kakor njegov učitelj Meinong, zunanjo vez, ampak tudi notranjo, bistveno vez za vse različne filozofske panoge kakor logiko, etiko, estetiko, metafiziko, itd., katera vez naj vse te »razmetane panoge spravi v organičen sestav«. Seve bi Veber prav lahko
zapadel pri izvrševanju svoje filozofske naloge
v	tako zvani psihologizem, katerega se njegov učitelj ni mogel vse življenje popolnoma otresti, to je naziranju, ki misli, da je duševnost v svojem spoznavanju merodajna in vodilna za predmete, ne pa narobe, da predmeti duševnost uravnavajo pri spoznavanju, ali po domače: 2X3 bi lahko bilo 7, če bi naša duševnost bila drugače ustrojena! Psihologizmu so logični za* koni ob jednem psihološki, oziroma narobe! Ve* ber sc je v vseh svojih dosedanjih delih jako spretno izognil napačnemu psihologizmu. Zgor* njo definicijo filozofije pa je v »Problemih so* dobne filozofije« izpopolnil na ta način, da točno izkaže prej omenjeno notranjo vez filozofskih disciplin, kakor logike, etike, itd., da se te ba*
vi	jo s posebno stranjo našega doživljanja, nam* reč s pravilnostjo in nepravilnostjo tega doživ* ljanja, torej s pravilnostjo in nepravilnostjo našega mišljenja (logika in spoznavna teorija ali noetika), našega estetskega čustvovanja in stremljenja (estetika), našega etičnega čustvo* vanja in stremljenja (etika), končno našega reli* gijoznega čustvovanja (verska filozofija), kar pa je Veber izpustil, pač pa utemeljil obstoj meta* fizike kot univerzalne filozofske vede, katera se bavi z zakoni vsega realnega vesoljstva, ter predmetoslovja, katera pa se peča z vsemi pred* meti brez ozira na njih istinitost ali neistinitost. Prve discipline so normativne, metafizika in predmetoslovje pa ne, pri prvih gre za vrednote, pri metafiziki za realnost pri predmetoslovju pa za »bistvo« brez ozira na istinitost. Če bi splošno označili, za kaj gre pri vseh filozofskih disci* plinah, kaj je njihov skupen predmet, potem bi ga lahko imenovali »jestvo«, kateremu so pod* rejeni predmeti: bit ali eksistenca (realna in idealna), ki spada v metafiziko, bistvo ali kajstvo — v predmetoslovje, vrednota v normativne vede, in sicer resnica — formalna v logiko, ma* terijalna pa v noetiko, lepota v estetiko, dobrota v etiko, svetost v religijozno filozofijo. Pravih vrednot je le 4, zato tudi štiri različne norma-, tivne vede.
V »Problemih« je še Veber striktno zatrje* val, da tudi eksperimentalna psihologija spada k filozofiji, ker spada k deskriptivni psihologiji.
V »Filozofiji« pa žc pravi, da se »vedno bolj odmika od filozofije zaradi tega, ker se peča le s prirodno človeško duševnostjo, glede katere vsaj načelno ni bistvene razlike med človekom in prosto živaljo.« Zato definira filozofijo sle« dečc: Filozofija je znanost o svojstveno človeški duševnosti in o vseh ostalih dušev« nih in neduševnih pojavih, ki sc ne dado in kolikor se ne dado raziskovati brez raziskovanja svojstveno človeške duševnosti. S to definicijo Vcber prelomi svoje prejšnje stališče napram psihologiji in filozofiji. Njegovo prejšnje stališče lahko zovemo naturalistično, sedanje pa ideali« stično, preložil je težišče v psihologiji in s tem tudi v filozofiji iz prirodne plati duševnosti v duhovno ali kulturno plat. Priznavanje vzročne nujnosti v prirodni duševnosti je znak natura« lizma. priznavanje svobode pa idealizma. Psiho« logija kot p r i r o d n a veda seve predpostavlja determiniranost vsega psihičnega dogajanja, zato pač nima umevanja za kakoršnokoli nedoločenost v zmislu »svobodne volje«. Veber je v svoji psi« hologiji dosedaj zastopal mnenje deterministič« nega naziranja, ter celo nekako matematično dokazoval »večnost kavzalne vrste«, v svojih kulturnih delih kot Etiki in Estetiki, pa je pro« blem svobodne volje smatral kot »vtihotapljcn« in zato kot pseudoproblem. Razumljivo, ker je svojo normativno etiko in estetiko postavil na podlago svoje predmetne teorije, ki se ne briga za bit. ampak le za bistvo pojavov. A v svoji novi »Filozofiji« je izvršil ta nad vse važen pre« okret v idealistično smer. Ni dvoma, da je na« turalistična psihologija s filozofijo vred nekako poniževala človeka kot prirodno bitje, saj mu je odrekala dejansko svobodo in z njo pravo samohotnost ali samodejnost in s tem pa dejan« sko odgovornost. Res je, da tudi deterministična psihologija s filozofijo more na svoj način za« govarjati determiniranost svobodne volje, če ne drugače vsaj v sferi naše podzavesti, vendar pa se kaže razlaga, zlasti še etičnih pojmov krivde in odgovornosti — nekako prisiljena, brez prave svobode. Le svoboden človek je odgovoren. Dva bistvena momenta tvorita našo svobodo, nam« reč: brezvzročnost in samodejnost. Zadnji mo« ment krepko podčrtava Veber, prvega pa le v
tem oziru, da naša oseba svojo voljo sama ustvarja, torej tudi proti nagibom. Vendar pa naša volja ni bre* vsebine, saj se vedno od« loči na podlagi nečesa, kar na njo vpliva in le sme vplivati — brezvzročno, to je, če se naša volja ali bolje naša oseba odloči na podlagi spoznanja te ali one resnice, oziroma vrednote, ki sicer ne morejo vzročno vplivati, ker niso realne, a vendar vplivajo. Potemtakem človek, ko pride na svet, še nima svobode, pridobiva pa si "jo z vzgojo, ko zagleda ter dojema prave kulturne vrednote. — Da posnamem, se je Ve« ber ločil od naturalističnega, nujno določenega jaza ali individua v svoji »Filozofiji«, ter povzpel k i d e « a 1 i s t i č n i „ svobodni duhovni osebi ali osebnosti.
Dosedaj i je Vcber izogibal metafizičnim vprašanjem od svojega prvega »Uvoda« do se« danje Filozofije, ter se je le tu in tam teh do« taknil, n. pr.: v prvem »Uvodu«, ko zameta pojem ustvarjanja Tomaža Akvina. Sedanja »Fi« lozofija« pa vodi naravnost k osrednjemu meta« fizičnemu vprašanju o Bogu, ter podaja tri, si« cer šele rudimentarno razvite, psihološke za« kone za bit božjo. Prvi se naslanja na hagiolo« ško čustvo molitve in na hagiološko vrednoče« nje češčenja, katera pa moreta imeti le svoj zmisel, če biva absolutna in edinita božja oseba. Elementarnemu značaju hagiološkega čustvova« nja namreč »mora vsaj v načelu odgovarjati tudi dejanska bitnost njegovega edinega pred« metnega cilja«.
Ali se res da iz takega čustvovanja in vred« nočenja sklepati na realnost dotičnega pred« meta, ob katerem se čuvstvuje in katerega se vrednoti? Enostavno ne! Najčistejše in najsil« nejše čuvstovanje ter hrepenenje, ter najstrum« nejše prepričanje in naj bo to tudi — molitev in češčenje — nam ne more nikdar pričarati — realitete. Tudi najpožrtvovalnejše prepričanje, dati zanj življenje, ne more biti porok za njega pravilnost in ne za resničnost. Pa se mi bode ugovarjalo, saj bi bila molitev in češčenje ne« zmiselna brez Boga. Zmisel lahko ostane, aH je Bog realen ali ne. Sicer pa še vedno ostan; od« prto vprašanje, ali mora sploh vse, vsak pojav
imeti svoj zmisel? Samoumevno to ni, ne za ta svet, še manj za metafizičen. Odkod imamo sploh pravico izkustveni svet dopolniti z meta* fizičnim, odkoder dobiva prvi svoj smisel? Na; vadno o tej pravici ne debat:ramo, ampak jo le predpostavljamo kot potrebno za domneva* nje. Prav enake misli se nam vračajo ob dru* geni Vebrovem dokazu za božjo bit, katerega izvor tvori svobodna ali notranja pravilnost in nepravilnost cele naše duševnost!: mišljenja, čuv* stvovanja in stremljenja, za katero se v polnem obsegu čutimo odgovorne vsled lastne zasluge ali lastne krivde. Naša oseba kaie samodejaven in samotrpen značaj, torej okrnjenost, zato mora kot dopolnilo izkustvenega sveta v meta* fizičnem obstojati popolna ali čista samodejav* nost (glej skolastični aetus purus). Ni li zopet podlaga takega sklepanja: nepopoln je izkust* veni svet, rabimo popolnega, da se iznebimo okrnjenosti, zato ga dopolnimo /. metafizičnim svetom, rabimo Boga, ergo eksistira? Takšen sklep pa hi imel veljavo če bi veljala premisa: vse, kar se izkaže za vredno, I udi eksistira.
Tretji dokaz o bivanju božjem se naslanja na vprašanje kulture, katera časovno nastaja in izginja, a vendar »brezčasno ali absolutno ve* Ija«. Odkod ta absolutna veljavnost, če ne po* čiva v absolutnem bitju? Zopet enaka podlaga za sklep; rabimo dopolnilo, ergo eksistira. Sicer pa je Bog vrednota vseh vrednot in vrednote imajo svojo veljavo, drže večno, niso začasne, zato o njih ne velja predikat bivajo, ampak veljajo. Torej hi se vsi tako zvani dokazi za hit božje imeli glasiti dokazi o veljavnosti Boga. Vsi ti dokazi: kozmološki, teleološki, moralni, neetični, etnološki itd. izhajajo, razen ontolo* škega, ki je a priori napačen, iz realnosti ter hočejo z logiko doseči metafizično realnost Bosa. ki pa je kakor vsaka metafizična bit, že načelno neizkustvena, v čemur tiči glavna za* preka dokazov. V prirodnih vedah, kjer se tudi sklepa na ta ali oni realni, nevidni ali neza* znavni vzrok, je položaj drugačen, ker ti vzroki so principielno izkustveni. Če hi nadalje dokazi za bit pred vsako logiko faktično vzdržali, hi v filozofiji že davno izginil oni znani spor med realizmom in idealizmom o možnosti našega spo*
znavanja našega sveta. Tudi princip vzročnosti, katerega se v prvi vrsti dokazniki poslužujejo, nima onega logičnega značaja, kakor bi ga mo* ral imeti za ta namen. Vsi taki in podobni racio* nalni. metafizični sklepi končno izvirajo iz reli* gioznega čuvstvovanja, ter morejo zato le zopet vplivati na religiozne ljudi. Sicer pa še danes velja, kar pravi Tomaž Akvinee: To jc najvišje spoznanje, katerega si moremo v sedanjem živ; ljenju o Bogu pridobiti, da uvidimo: »Bog je zvi* šen nad vse, kar o njem mislimo.« Nekateri filozofi končno vsak dokaz o bivanju izključu iejo, zaradi tega, ker na bit se da samo poka* zati, ne pa dokazati.
Kar se Vchrovili dokazov posebej tiče, ne smemo dokončno veljavno soditi, ker sam v pridejanih opombah priznava, da so še nedovr. šeni, ter jih bode izpopolnil v bodoči knjigi »o Bogu«. Brez zadržka pa lahko ugotovimo, da je Veber v »Filozofiji« prebolel križu filozof* skega ustvarjanja, katera se je že pričela v prejšnjem delu »Idejni temelji slovanskega agra* rizma«. Krenil je odločno na pot duali,stičnega teizma, dasi se je kot Meinongov učenec nahajal prav blizu Platona in skolastiene filozofije Zato bodo njegova prejšnja dela zahtevala temeljite »korekture in remedure«, a postal bo s svojo jako konstruktivno silo ter svojim filozofskim erosom filozof najširših plasti našega naroda.
Simon Dolar.
Iz mladinske literature. V času avtomobilov, zrakoplovov in nogometa ie pač še čudno, da prihajajo na dan drobne knjižice, izrecno po* svečene našim najmlajšim, ki niso okusili vojnih grozot in ki jih vojna ni prav nič zasegla s svojo vsakdanjostjo in sebičnostjo, ki so znak vse starejše generacije. A vendar, kak razloček med predvojno in povojno mladino! Nekoč se je mladina vzgajala duševno in telesno, dasi se je predvsem v glavnem gledalo na duševno stran otroka in se jo je gladilo in blažilo, da je bil otrok zavzet za vse ■ ono, kar je bilo blago, lepo in daleč od vsakdanjega življenja. Po vojni pa se je pričela mladina vzgajati telesno in praks tično in je zaradi tega naravno, da je izgubila skoro ves čut za poezijo in se divje vrgla na
šport. Mladinski listi, pisani v prejšnji smeri, so izgubili svoj pravi pomen in .so se morali pre* orientirati, če so hoteli, da ne propadejo. Naši dnevniki so uvedli tedenske mladinske priloge, ki pa prinašajo skoro same prevode, večje ali pa nobene vrednosti, ker menda nimajo na raz* polago izvirnih spisov. Knjige so le redke, ker so založništva popolnoma odpovedala in so prav zaradi tega morali mladinski pisatelji vreči svoje pero v kot, odkoder ga menda ne bodo ;več po* brali. Če je to dobro in prav, o tem se ne pre* reka nihče. In čemu tudi? Pri nas je že tako. Kdor je kriv, se šopiri: a kdor je nedolžen, zmajuje z glavo in se rajši umakne, da ne vidi ničesar. In se rajši pogovarja z živalcami, ki kljub modernemu nastroju in kljub moderni dresuri še vedno niso izgubili onef>a, kar je bilo nekoč edino otrokova last — srčna kultura, na* ivnost in trdna vera v ono, ki jih je vsak hip začaralo v raj, v raj pravljic in pripovedk, ki se jim moderno vzgojeni otrok posmehuje.
Čudim se. da je pred nedavnim časom J. Suchy izdal svojo knjižico »S p o m i n i K r i š t o* fovega Pepčka«. Po vsem hi človek sodil da jo je v početku namenil samo mladini. Toda gotovo so se ga takoj polastili razni pomisleki in je vedel, da je dandanes nehvaležno pisati za mladino. Zaradi tega je dodal svojim spominom nekaj črtic za odrastle, ki so pisane z njemu prirojenim humorjem in sarkazmom in niso prav nič prikladne, da bi jih čitala mladina. Pisatelj niti ne zahteva, da bi (bila njegova knjiga mla* dinska, Dasi jo je čitalo nebroj odrastlih, je prišla v roke tudi mladini, ki je naravnost po* žirala in še požira njegove otroške spomine. Skoro na vsaki strani se smeje prešerno otroška objestnost iz predvojnih časov; dohro zadete slike iz starega Kamnika srečaš na vsaki strani Otrok se prisrčno smeje nerodnostim razposaje. nega pobiča, ki 11111 mlada kri ne da nikoli miru. Pripovedovanje je kratko, jedrnato in šegavo, prav tako pripovedovanje, ki ga ljubi mladina. Vzgojno plat je pisatelj popolnoma opustil. In to je prav — naukov je mladina šc iz šolskih ur popolnoma sita. Želeti bi bilo, da bi p;satelj izločil iz knjige kočljive črtice in jih nadomestil še z nekaj spomini ter jo izdal popolnoma za
mladino. Uspeh ne bo izostal in namen bo do* segel svojo svrho.
Znani mladinski pisatelj Anton Kosi v Sre* dišču je v lastni založbi izdal »Otroško m o d r o s t , smešno*modre dogodbice i/, živi je* nja naših malih«. Je to zbirka kratkih smešnic, starih in mladih, ki so vzete vse iz otroškega življenja. Več jih je sicer že znanih, toda bodo dobro došle mladini, da se jim nasmeje od srca. V jezikovnem pogledu je knjižica dobra pači jo samo nebroj tiskovnih pogrešk, ki vplivajo naravnost nevšečno. Upam, da bo pisatelj v drugem zvezku, ki ga že napoveduje malo bolj čuval nad korekturo.
V zadnjem času se prikazala na našem knjižnem trgu mladinska knjižica »Mavrična mačk a«. Je to zbirka pravljic, ki jih je napi* sala angleška pisateljica Rose Fvleman in jih je prevedel in v samozaložbi izdal Griša Koritnik. Prevodi mladinskih knjig iz tujih slovstev so nekaj riskantnega, ker se mladina ne more vži* veti v miselnost tujega naroda, pa naj je pre* vod še tako točen in jasen. Tudi lokalizacija v tem primeru ne pomiga prav nič, ker vpliva prav tako, kakor če oblečeš našega hribovskega pobiča v škotsko narodno nošo. Angleška mi* selnost in živl jenje sta daleč od naših otrok, »ki nikakor ne morejo razumeti angleških vil in škratov ter drugih nadnaravnih bitij, še manj pa »Mavričnih mačk«, ki so mogoče angleškim otrokom prav zanimive, a se naša mladina v svoji sferi ne bo nič .ogrevala zanje.
Rose Fvleman je dobra pisateljica v vseh ozirih in človeku še na misel ne more priti, da hi jo kritikoval. Orisa Koritnik se je sicer fio* trudil, da bi jo prav vestno prevedel. A kljub temu ni dosegel onega uspeha jki ga je pričako* val. Knjižica gre mrzlo mimo otrok in jih ne more navdušiti niti vsebinsko niti po opremi. Naravnost nevšečno pa vpliva na čitatelja po* manjkljivi jezik, še otrok dobro ve, da se gla* goli premikanja vežejo v slovenščini z name* nilnikom, a Oriša Koritnik jih dosledno veže z nedoločnikom, sam bog ve zakaj!. A poleg dru> gega naj bode navedeno to samo za primer.
Kipar Ivan Zajec je opremil knjižico z mno* gobrojnimi slikami. Začudil sem se, da je naš
mojster nastopil zdaj kot mladinski ilustrator; a še bolj sem se čudil, ko sem videl prisrčnost njegovih sličic. Nekaj nežnega, naravnost otroš* kega veje iz njih, da bi se naša mladina skrajno veselila ob njih, da niso naravnost zanikrno re* producirane. Pisatelj in založnik bi si bil pre« skrbel lahko malo boljši papir že z ozirom na umetnika, kateremu je po lastni krivdi zapackal njegove posrečene. (srčkane risbe, kakršnih je le malo v naših mladinskih knjigah.
Revščina v naši literaturi napreduje sko* koma. A revščine ne bodo zatrli niti prevodi iz tujih literatur. Naravnost čudno pa je, da se širijo med ljudstvom mladinske knjige tujih slovstev, ki nimajo |za nas nobenega pomena in so brez vrednosti. Najbolj čudno pa ob žalostni resnici, da se med ljudstvo ne morejo spraviti spisi domačih pisateljev, ki imajo pač drugačen pomen kakor pa »mavrične mačke« iz nekega meglenega sveta, ki ga ni in ga kljub opisovanju ne bo videl in razumel naš otrok.
Jos. Vandot,
Dr. Henrik Turna: Imenoslovje Julijskih Alp. Izdalo in založilo Slovensko planinsko dru* štvo.
Ta drobna, brez abecednega seznama, pred* govora in pogovora komaj 50 strani obsegajoča knjižica je kljub svoji neznatnosti velevažna za našo alpinistiko in naše znanstvo, velevažna tudi z narodnostnega stališča.
Podaje nam namreč nomenklaturo vseh Ju* I ij.sk i h Alp. Če pomislimo na težave, s katerimi se je moral pisatelj boriti, da je zbral vse to gradivo, na fizični napor, zvezan s tem zbira* njem, na idealizem, ki ga nad 301etno delo, naj* večkrat malo ali nič razumevano ni omajalo, nas mora pisateljeva oseba navdajati s spoštovan njem in mora zlasti na mlajšo alpinistično ge* neracijo vplivati vzgojno.
Je pa še nekaj, kar daje temu delu vprav v današnjih dneh posebno veljavo. Pogodbe, sklenjene po veliki svetovni vojni, so začrtale državno mejo med Jugoslavijo in Italijo sredi čez Julijske Alpe, tako da je padlo vse ozemlje zapadnih in tudi del vzhodnih Julijskih Alp pod Italijo. Nabiranje imenoslovnega gradiva na slo*
venskem ozemlju v Italiji je danes toliko kot izključeno. Za znanstveno uporabo bi torej ta imena sploh ne mogla priti v poštev. da nam jih ni dr. Turna,zbral že pred vojno, ko je začel zbirati nomenklaturno gradivo vprav na onem delu naših Alp. ki pripadajo danes Italijanom. Nadalje je uvaževati tudi to, da bo v tem delu Julijskih Alp vedno manj slovenskih imen, ker bo novi gospodar storil vse, da bi zabrisal slo* venski značaj teh pokrajin in skušal zamenjati stara, pristna imena z novimi, ki naj pokažejo italijanstvo zasedenega ozemlja. A tudi če bi ne bilo tega momenta, moramo konstatirati. da stara imena vedno bolj ginevajo. Tuma je po* novno na drugih mestih konstatiral, da je vedno manj ljudi, ki bi poznali in rabili stara imena, zaradi česar ta izginjajo. Baš Tumovo »Imeno* slovje Julijskih Alp« pa utegne, če bodo naš' alpinisti razumeli njega pomen, oživeti stara, na mestu konstatirana pristno domača imena in iz* podriniti zemljepisna, bolje papirnata imena, ki jih je v našem krajevnem poimenovanju 'vse polno. Prvotno oborna imena je pri nas kvaril tujec, domači geograf pa mu je pridno sekundi* ral. Naš človek, naši turisti, so malo ali prav površno pojmovali narodnostni in znanstveni pomen nepokvarjenega imenoslovja. Od tod iz* virajo naša naivna imena. Za primer navajam Dolino sedmerih jezer. Dr. Tuma je konstatiral, da je pravilni izraz Dolina Zajezerom. Nemški turisti so imenovali to prelestno alpsko dolino das Siebenseethal, kar so naši turisti prestavili v Dolino sedmerih jezer, kar zveni sicer slo* vensko, a je vendar le umetno narejeno. Takih primerov bi lahko navedli vse polno. Seveda se taka imena ne bodo dala lahko iztrebiti, dolgo* letna raba jim je dala tako rekoč domovinsko pravico, jih uzakonila, kot je to slučaj vprav v navedenem primeru Doline sedmerih jezer. Po* znavaleu pa le odgrinjajo našo slabost, ki smo si je bili komaj svesti. Zato štejem Tumi prav posebno v dobro, da se je pred tolikimi leti zavedal pomena nepotvorjenega izrazoslovja, po* sebno pa da se ni ustrašil velikega truda, dela in zaprek, na katere je naletel, in da je vztrajal pri prvotni zamisli, da je mogel končno položiti pred javnost sad svojega dela.
Drobna knjižica jc sicer to, a vsebinsko za onega, ki jo zna citati, bogata; dragocena jc, če pomislimo, da je vsak o njej zabeleženi izraz porošen z znojnimi ali deževnimi kapljami alpi« nista, ki je bil za svoje delo, kot sam priznava v predgovoru, obilno poplačan, ne morda z zvenečim denarjem, temveč s čistim veseljem, ki mu ga je nudilo delo za rešitev domače nos menklature, nudilo in mu jih še nudi, saj sam priznava: koliko estetičnih in etičnih spominov mi obujajo sedaj vsa imena: Ivanac sredi ze« lene Beneške Slovenije Poliški Špik v ozadju Dunje, stena Jerebice, stena Triglava itd.
Zdi se skoro odveč poudarjati znanstveni pomen imenovslovja, posebno na takem ozemlju, kakor so Julijske Alpe, ki so križišče treh kul« tur: slovenske, nemške in italijanske. Dr. Tuma je prišel do prepričanja, da tvori imenoslovje Julijskih Alp tudi trdno podlago za izsledovanje prve alpske kulture. Brez dvoma se zrcali v obornih imenih Julijskih Alp zgodovina ljudstva, ki je ta imena stvorilo. Pravilno tolmačena be« seda nam odkriva včasih plašč, v katerega je zavita preteklost.
Ogromne važnosti je po dr. Turni izbran material za izdelavo alpinistične in zemljepisne terminologije. Kot v drugih panogah kulturnega udejstvovanja, je rastla tudi tu naša termino« logija pod tujimi vplivi, zlasti nemškim; zato v marsičem ne ustreza svojstvu našega jezika. Zlasti velja to za alpinistične izraze. Pač pa so bili tudi tu poizkusi, ustvariti res našo termi« nologijo, pri čemer moramo imenovati delo dr. Turne, a do ustrežljivih rezultatov lc še nismo prišli. V Tumovem Imenoslovju je ogromno materiala, ki bo lahko tvoril zdravo podlago zemljepisni pa tudi alpinistični terminologiji. Slovenska alpinistika se je zlasti po vojni silno razvila. Dosegli smo uspehe, s kakršnimi se ne morejo ponašati tudi veliki narodi, ki so že zdavnaj pred nami zapopadli alpinizem kot kulturni pojav, ne moremo pa govoriti pri nas še o alpinistični literaturi. Imamo sicer nekaj dobrih začetkov, v celoti pa se more naša alpi« nistična literatura šele razviti. Razvila se bo, o tem ni nobenega dvoma; uprav za ito pa ibi bilo želeti, da ustvarimo res slovensko alpinistično
terminologijo, ki mora biti organsko zvezana z narodnim jezikom. Podobno velja tudi za našo zemljepisno znanost, ki mora postati zares na« rodna veda. Za zgradbo take terminologije je bilo Imenoslovje Julijskih Alp prepotrebno in utegne ob zadostnem razumevanju mnogo kod« stiti. V tem moramo videti drug velik pomen Imenoslovja Julijskih Alp.
Zemljepisno poimenovanje, zlasti alpsko, pa je še drugega pomena. Tu se vidi tvariteljska moč naroda, v njem pa zremo tudi njegovo mišljenje. Če s tega vidika motrimo navidezno suhoparni material, ki je zbran v Tumovem Imenoslovju, zaživi pred nami vsa dolga vrsta imen in nam odpre pogled v snovanje narodne duše. Gotovo je, da so alpskega pastirja zani« mali v prvi vrsti predeli, ki so bili zanj ekonom« sko pomembni, to je predvsem pašniki, ki so dajali živini in drobnici hrane, studenci, ki so mu dajali vodo itd. Zato (se imena gor, ki za gospodarstvo ne prihajajo v poštev, razmeroma zelo pozno pojavijo. Kot primer bi'lahko navedel sam Triglav.
Tuma obžaluje, da ni ime! že davno prej predhodnika, mi pa lahko rečemo, da obžalu« jemo, da ni imel in še nima naslednika. Vprav Tumovo delo naj bi bilo našim alpinistom zgled in bodrilo za sistematično delo tudi v področju alpskega imenoslovja. Pisatelj sam priznava, da je njegovo »Imenoslovje Julijskih Alp le ogrodje, ki naj se s podrobnejšim in vztrajnim delom šc izgradi.« Tudi to je ena izmed nalog, ki jo mora postaviti v program naš mladi alpinizem. Naloga ne bo baš lahka in se bo dala izvesti le v sode« lovanju več resnih Iplanincev, ki bodo »na licu mesta in na podlagi zemljevida po merilu 1 : 10.000 predelali vrh za Vrhom, dolino za do« lino.«
Za tako delo bodo dobrodošle izkušnje, ki si jih je nabral Tuma ob dolgoletnem zbiranju alpskih imen. Zato ne bo odveč če na tem me« stu opozorimo na njegove mnogobrojne članke, priobčene v »Planinskem Vestniku«. Tu bodo našli oni, ki bodo nadaljevali v ogrodju dovršeno delo, vse polno koristnih nasvetov, obenem pa bodo opozorjeni na težave in naporno delo, ki se jim ga bo lotiti. Tuma piše: »Prepričal sem
se končno, da ni mogoče ugotoviti gorskih :men drugače, nego da se prehodijo vrhovi in dol ne iz vsake ohčine ven posebej in da se stopi na vsak vrh posebej. Dognal sem, da so imeli pre* bivalei sosednih občin v Julijskih Alpah tako malo stika med seboj, da pastirji čez meje ene občine niso poznali imen, nego le na svojih tleh. Imena za mejne vrhove so ali dvojnata, za vsaku občino posebej, ali pa se križajo in postanejo negotova. (»Planinski Vestn k«, le'nik XX.. str. 24.).
Tu torej niv druge pomoči, kakor da prehodiš in pregledaš vse kraje, ki jim hočeš določiti imena. »Za nomenklaturo vsa filologija nič ne izda, ako se ne vidi obenem oblika in položaj gore. Zame velja v tem oziru načelo: dokler ne stojiš sam na vrhu. tudi nisi gotov, kako se zove. Dajati imena hribom iz dolin? ali pa razlagati imena po filologičnih dedukcijah dela le zmeš* njave. (Turna, »Plan. Vestnik«. XVIII., str. 217.).
Ne upoštevajoč ta načela, so imena po. tvarjali in napačno preminjali tudi znanstveniki, kakor n. pr, zgodovinar in zemljepisen S. Rutar. Alpinisti pa so se na imena le milo ozirali in so nekritično sprejemali iz raznih virov. Za pri* mer navajam celo za naše Alpe tako zaslužnega J. Kugy*ja, ki je kljub spoštovanju in uvaževanju domačih imen v nomenklaturi nekritičen.
Dr. Tuma je pravilno popravil vse polno takih po nevednosti, nekritičnosti in nerazume* vanju ali celo hotoma upeljanih 'potvorb. »Po* kvarjenih imen se rado prime tudi domače pre* bivalstvo. Ljudstvo se skoraj nikjer ne zaveda, da so le 'domača imena prava, a pismeni ljudje med kmeti se radi sklicujejo na časopise, knjige in turiste, kadar hočejo dati svojim navedbam več veljave. (Tuma. »Plan. Vestnik«, 1014., str. 109.). Dr. Tuma pa se je že zgodaj zavedel važnosti prvotnih imen in jih začel sistematično zbirati. Tako je iz zgolj alpinista, v kakršnega so ga vzgojile Alpe Salzkammerguta, ki jih je pre* hodil od leta 1881. dalje, postal nabiralec kra* jevnih imen, ko je ' začel zahajati v slovenske Alpe. Zbral je ogromen material. V Imenoslovju je zapisanih kakih 5000 imen. Zbirka gotovo ni kompletna, morda tudi kak izraz nezaneslijv, a delo je kljub temu velike znanstvene važnosti.
Dr. Tuma se je lotil tudi Tazlage krajevnih imen in pokazal, da ima fin dar za opazovanje. Tako nam je razložil marsikako ime na podlagi morfologije gore ali obori. V nemalo primerih pa se je predal In podredil razlago imen neki ideologiji, ki nam je ni moč priznati. Tuma je namreč prepričan, da so Slovenci v julijskih Al* pah avtohtoni in da je slovenska alpska kultura podlaga kulturi alpskih dežel. »Vsa okolica ta* marjev in isel nosi v Alpah zgolj slovenska imena; nikjer ni sledu ne germanskih tie latinskih in ne predlatinskih imen. Prvotna naselja smatram to* rej povsod v Julijskih Alpah za čisto slovenska, pred njimi ne najdem nobenega drugega sledu.« (Tuma, »Plan. Vestnik« 1928., str. 146). Gotovo je Imenoslovje Julijskih Alp slovensko, a vendar ne v Tumovem smislu, ki ne priznava nikakih predslovenskih elementov. Dokazi, da so s; Slo* venci naselili v alpskih deželah šele v 6. stoletju po Kristusu, so tako mnogobrojni in jasni, da se jim ne moremo resno upirati. Zato smatramo Tumovo trditev in njej podrejeno razlago kra* jevnih imen za zapoznel poskus, dokazati avtoh* tonstvo Slovencev na tem ozemlju.
Omenjeni nedostatek pa nikakor ne more zmanjšati vrednosti s toliko požrtvovalnostjo zbranega gradiva in s pisateljem vred moramo potrditi in biti ponosni »da smo prišli do ime* n oslov ja svojih Alp ne le pred slovanskimi dru* štvi, ampak tudi prej kakor drugi kulturni na rodi.« Tumovo Imenoslovje Julijskih Alp je naj* pomembnejša publikacija »Slovenskega Planin* skega Društva«.	Iv. Tominec
Or. Jože Rus: Napoleon ob Soči. Izdala in založila založba Luč. Ljubljana 1929. Komaj 40 strani malega formata obsega ta razprava vendar koliko povsem novega nudi neumorni raziskovalec slovenske zgodovine dr. Jože Rus nepoznavalcu Napoleonove dobe. Prvikrat pri* občuje poročila o Napoleonu iz takratnega edi* nega slovenskega časopisa »Ljubljanskih No< vic«, ki jih je urejeval Valentin Vodnik. Prav zgovorno nam slika Rus Napoleona kot držav* nika in geografa, ki je uvidel, da je edina možna meja med Ilirijo in Italijo reka Soča. Ta raz* motrivanja so nad vse važna, saj tudi nas sprav*
ljajo v tesno zvezo s Sočo in njenim povodjem in nam odpirajo cele knjige pouka k poglavju naše meje proti Italiji. Knjižica stane le 6 Din in jo vsakemu priporočamo. — Na 14. strani je slika Kobarida, kjer je bilo tretje Napoleonovo prenočevališče na slovenskih tleh. Opozoril bi zgodovinarje na ljudsko 'izročilo še o četrtem prenočišču mogočnega vladarja na naših tleh. Vsa Savinjska dolina trdi, da je prenočil Na* poleon v hiši št. 6 na Groblji blizu savinjskega mostu. Še danes kažejo sobo v prvem nad* stropju takratne pošte, kjer je Napoleon spal. Dobro bi bilo, da kak naš zgodovinar preišče to govorico in dožene če odgovarja resnici.
Janko Kač.
Rudolf Badjura: Sto izletov po Gorenjskem — Dolenjskem ^ Notranjskem. Po obliki je ta knjižica navaden vodič, kakršnih se poslužujejo izletniki, ki jim nikakor ne pade v glavo, da bi hodili prodajat svoje življenje ( na vratolomne ture. Knjižica tudi ne spada v strogo literarno področje in tudi ne zahteva, da bi se jo preso* jalo s tega stališča. Toda ker se jo je prijemalo od različnih strani in se jo ocenjevalo na vse mogoče načine, pač zasluži, da se jo spomni tudi literarna revija, dasi zaradi svojega namena ne spada v njene predale.
Vsak človek ne more vedeti vsega, in če je popotnik, ki je prekrižal vso našo domačijo in pozna tiajskritejšo stezico, vendar niti od (daleč ne pozna krajev, ki jih je (prehodil, zatopljen samo v naravne krasote ali pa grdobije. č:e vidi stokrat en kraj, vendar mu je še vedno špan* ska vas, ker ni mogel pronikniti v njegove po* sameznosti. Zato je naravnost bahavost in me* galomanija, če nekateri veliki turisti odklanjajo Eadjurove vodiče, češ, da so nepotrebni, ker si pravi turist sam izbira svojo pot in mu ni treba nikakih nasvetov, še manj pa pisanih vodnikov. Potreba je pač potreba, okus pač okus, a baha* vost pa druga reč. Naravo pač človek nikdar ne profanira. če jo hoče uživati s skromnim vo* dičem v roki, veliko bolj kakor pa če čita dolgo* vezne, dolgočasne opise nekaterih turistov brez estetike in fantazije, dasi imajo vsi taki spisi prozorno tendenco, da izvabijo človeka na isto pot, ki je pa navadno ni, če pa je, izgleda vse
drugače, kot jo pa prikazujejo oni samozavestni opisi.
Planinska literatura je pri nas bore, bore slabotna cvetka. Doživeti smo morali Baum* bacha, Kugyja in Kalteneggerja, ker vojska na* ših turistov na domači zemlji nima zmisla za ljudsko dušo, za žive planine in za živo ska* lovje, ki ni nikdar mrtvo, temveč ima srce, bolj vroče srce kot domišljavi turist, ki gre mimo in se njegova fantazija ne zgane nikoli nikjer. In zato so nas planine obsodile in nas odklanjajo ter rajši vidijo, da jih proslavljajo tujci, ki jih resnično razumejo.
»Sto izletov« Rudolfa Badjure so knjižica zase in so svoje vrste proizvod. Z neko tiho, nežno ljubeznijo opisuje pisatelj kraje, ki so mu prirastli k srcu in ki jih pozna kakor menda nihče izmed nas. Tu in tam zazveni sredi suho* parnega opisovanja nekaj poetičnega in človek vidi takoj, da je pisatelj velik prijatelj narave, pa bi jo rad opisal s toplimi besedami, a ne more, ker bi sicer zašel s svoje začrtane poti. Zgodovinski podatki o posameznih krajih so potniku prav tako potrebni kakor podatki o imenitnih možeh, ki so se tam rodili ali živeli. Kdor bo romal enkrat s to knjižico po našem 1'osavju, je drugič in nikoli več ne bo mogel po* grešati, ker mu bo boljša voditeljica in učite* Ijica kakor vsi oni, ki se je otepajo vedi bog zakaj.
Ni moj namen, da bi pisal stvarno kritiko o tej knjigi; tako kritiko naj piše strokovni list. A ker je vendar edini pojav v naši turistični literaturi, je tudi literarna revija nikakor ne sme prezreti. Nerazsodno je, če meče kdo ka* menje nanjo, ker je prav velika nevarnost, da prav isto kamenje prileti nanj nazaj. Kar Bad* jura govori v svojem stotem izletu o siru Hum phrvju Davyu, »glasu, vpijočemu v puščavi«, je pa v prenešenem pomenu tudi gola resnica. Pla* ninski raj ne bo nikoli več raj, ampak karika* tura nas samih. Badjura sicer propagira, toda vprav najbolj poklicani ga gledajo preko rame, mesto da bi pošteno pljunili v roke in delali, a ne samo govoričili. A dokler je pri nas še vse tako, bo ostal tudi Badjura glas vpijočega v puščavi!	Jos. Vandot.
Manica Komanova: Prisega o polnoči. Igra v 4 dejanjih. Založil Rodoljub. Ljubljana 1929. Naša popularna ljudska pisateljica je ustregla s svojo igro zlasti podeželskim odrom. Pet in sedemdeset dilctantskih odrov je uprizorilo Ma« nično igro 150ič. »Rodoljub«, ki jc knjižico za« ložil, je očividno dobro poznal zahteve širšega ljudskega okusa in pomanjkanje dobrih narod« nih iger. Igra je v bistvu niz prizorov iz kmet« skcga življenja, temelječih na resnični fabuli
ciganske vaške ljubezni. Je polna preproste in pod spretno režijo (!) učinkovite teatralike in vsebuje sujet, ki vsekakor še danes vzbuja ljud« sko zanimanje. Nekateri prizori bi potrebovali motivične dognanosti, drugim bi pirmerna kraj« šava ali preureditev (II. dej.) ne bila v škodo. Odveč se pa nam zdi streljati na Manično po« zno romantično »Prisego« s topovi literarne kritike ali poročevalske nenaklonjenosti.
I. Peruzzi.
H. Smreka,-: „£X L/BRIS". Lesorez.
ZAPISKI
OB DOMJANIČEVI PROSLAVI.
(V Narodnem gledališču v Ljubljani 12. marca 1930.)
Ko smo zagrebški Slovenci »intelektualci pred 2 leti osnovali »Slov. prosvetno društvo«, storili smo to v prepričanju, da smo mi, ki smo našli v Zagrebu novo nam enako milo in drago domačijo, v prvem redu poklicani, da posredujemo izmed kulturnih struj v Ljubljani in v Zagrebu. Dasi datirajo kulturne veze med Zagrebom in Ljubljano že iz časov, ko se je prvikrat začel buditi narodni duh, dasi so se skozi celo preteklo stoletje izmenjavale kul* turne vrednote med Zagrebom in Ljubljano, to jc ravno bujna diferencijacija duševne kulture, ki se je pojavila odkar živimo trajno zjedinjeni v veliki naši svobodni Jugoslaviji, ravno ta bajni razvitek je imel posledico, da smo se začeli vedno bolj in bolj omejevati vsaj na svoje pro* izvode duševne kulture in da je ostalo v dveh sosednjih delih naše države mnogo novih kultur« nih vrednot lokaliziranih na svoje izhodišče. Spoznali smo, da to ne sme in ne more biti, temveč da se moramo vsi, ki živimo v naši lepi Jugoslaviji čim bolj med seboj spoznavati, kajti samo tako moremo doseči visoke cilje, ki so merodajni za koristi in napredek naše domo* vine. Ravno kulturne vrednote so pa oni pravi izraz narodne duše, edino spoznavanjem teh vrednot moremo doseči ono zbližanje, ki je po* trebno, ako hočemo ramo ob rami delati za procvit naše prostrane domovine.
Naše društvo je zato poseglo za tradicijami iz časov Stanka Vraza, onih časov, ko Sotla ni značila nobene meje za enotnost bratskega ču* tenja in naš namen je, da zopet obnovimo in čim bolj učvrstimo te meje in to v prvi vrsti iz* med našega novega bivališča in stare naše ožje domovine, med Hrvati in Slovenci. Ali je v našem programu, da razširimo naše delovanje in oživotvorimo tudi v drugih centrih naše Jugoslovenske domovine enake organizacije, ki
bodo s svojim delom dovedle do pravega razu* mevanja in enotnosti ciljev vseh delov širšega jugoslovenskega naroda.
Že trikrat je naše društvo v Zagrebu na* stopilo, da bratom Hrvatom pokaže najlepše, kar jc proizvela naša ožja domovina in na kar smo mi Slovenci ponosni. Danes pa stopamo pred Vas, da Vas seznanimo z onim hrvatskim pesnikom, ki je znal kakor nobeden drugi dati izraza duši svojega naroda, pesnikom, čigar strune posebno tedaj, če done v enostavnih kajkavskih glasovih, sezajo globoko do srca in izzivajo najfinije nijanse nežnih občutkov. Ni* sem poklican, da bi Vam podal sliko delovanja našega slavljenca, pa o tem ste culi iz ust kon* genijalnega dela našega duševnega velikana, temveč dovolite mi, da Vam izrazim veselje vseh nas zagrebških Slovencev, ki gledamo v našem slavljencu eno od najsvetlijih zvezd na obzorju vsega jugoslovanskega Parnasa in da se Vam od srca zahvalim, da ste pokazali po* polno razumevanje za naše cilje in se tako mno* goštevilno odzvali, da počastite našega slav* Ijenca in mu pokažete, da znate ceniti one vrednote, ki značijo najvišje v kulturi vsakega naroda, da znate ceniti izraze narodne duše, ki se zrcalijo v nesmrtnih delih našega slavljenca. Posebno pa se zahvaljujem vsem onim gospo* dom in dostojanstvenikom, ki so sprejeli po* kroviteljstvo naše proslave in s tem poveličali današnji dan ter pokazali, da srca res vse Ljubljane bratski pozdravljajo velikega hrvat* skega pesnika.
Dr. Boris Zarnik.
Janez Trdina se je rodil 29. maja 1. 1830. v Mengšu. V domači vasi je kot živahen in prav razposajen deček živel do svojega 10. leta, na* kar je odšel I. 1840. v Ljubljano v šolo. Po kon* čanih ljubljanskih šolah jc odšel na Dunaj in se je vpisal na modroslovno fakulteto, ohenem pa je bil zaposlen v pisarni drja. Dolenca, po* zneje pa ga je zaposlil Miklošič. Zapisaval je v
slovar njemu znane besede, ki jih v besednjaku še ni bilo. L. 1853. je postal suplent na gimnaziji v Varaždinu, 1. 1855. profesor na Reki. Komaj 371etnega so upokojili, nakar je odšel na Do« lenjsko. V Novem mestu je potem napisa! pre« lepe »Hajke in povesti o Gorjancih«, ki so pravi biseri slovenskega leposlovja. Umrl je 14. julija 1. 1905. v Novem mestu.
f Fran Sterle, akademični slikar je 28. aprila t. I. v Londonu umrl kot žrtev velikomestnega prometa. Rojen je bil pred 41 leti v Dolenji vasi pri Cerknici, kjer je dovršil osnovno šolo, šel v Ljubljano na umetno«obrtno šolo, od tam pa na dunajsko akademijo. Odlikoval se je po« sebno kot portretist. Naslikal jc celo galerijo znanih sodobnikov. Po vojni je ustanovil s prof. (irebenccm, Sašo Santlom, Severjem, Gasparijem in drugimi umetniki umetniško šolo »Pro; hudo«. — »Odmevi« so prinesli v prvi knjigi njegovo perorisbo »Ljubljanski grad«.
K Jugovi razpravi o »evidenci in spoznava« nju«. Razprava je ena prvih seminarskih nalog drja. Juga in hkratu prva tiskana znan« s t ve n a njegova publikacija, ki že sama v za^ dostni meri prikazuje, zakaj sem Juga v resnici mogel smatrati za enega najnadarjenejših svo« jih učencev. Razpravica spada v čas, ko sem se bil sam pričel boriti proti tako zvani evidenčni teoriji spoznavanja. Mladi avtor pa je v polni meri uvaževal moje neprestano drezanje, naj se slušatelji mojim mislim po možnosti upirajo, in z nenavadno energijo krenil v nasprotno smer. In v istini bo moral vsak, ki pozna sem spada« jočo strokovno literaturo, priznati, da je evi« denčno teorijo malokdo branil s tako določnimi in krepkimi argumenti, kakor je to storil ta mladi dozorevajoči znanstvenik.
Ni tu mesto, da bi se spuščal v podrobno analizo njegovih izvajanj. Najbolj zanimiva pa je vsekako avtorjeva zamisel, da je »spoznava« nje«, čin, ki gre ali vsaj lahko gre tako rekoč pred »prepričanjem« in da je torej prepriča nje v najboljšem primeru le druga, namreč ona forma spoznavanja, ki daje spoznavanju tudi njegovo subjektivno, zgolj psihološko silo. Dalje je enako zanimivo avtorjevo razlikovanje
med »fenomeni« in »noumeni«, pri čemer uteg« nejo pravi noumeni biti zase zgrajeni tudi in že na golih fenomenih. (Tako »noumen« bi bila n. pr. istinitost razlike med — belo in črno barvo). Seveda pa je avtor uprav na tej točki šel očividno predaleč. Noumeni, ki so zgrajeni na fenomenih, se namreč bistveno razlikujejo od noumenov, ki so s svoje strani neobhodna pod« laga tudi za vse fenomene in na njih zgrajene noumene. Moramo torej govoriti o noumenih prvega reda in ti n o u m e n i tvore sestav vseh faktičnosti (n. pr. »živim«, dežuje itd.). Oni noumeni, ki so zgrajeni na fenomenih, pa tvore sestav vseh veljavnosti. Najvažnejša razlika med »faktičnostjo« in »veljavnostjo« pa je v tem, tla je samo faktičnost »objektiviteta« v najstrožjem, takem pomenu besede, da odpade tu vsaka notranja zavisnost od »subjekta«. Veljavnost pa je objektiviteta drugega reda, /a katero sta naravnost sestavno enako pomembna oba činitelja, to, kaj naj se spozna, kakor tudi tisti, ki naj spozna, torej objekt 111 s u b j; e k t spoznanja.
Je pa razvojno povsem umljivo, da Jugu še ni moglo biti znano to novo razlikovanje. Saj sem tedaj še sam bil zasidran v miselnem krogu svojega velikega učitelja Meinonga in tako ni čuda, da je tudi miselnost mladega Juga bila še res samo »predmetno« usmerjena
Vendar pa že ta razprava v zadostni meri pokaže in naj pokaže, kako intenzivno in resno delo se vrši v posameznih seminarjih naše mlade univerze. To delo se na zunaj ne vidi, ali vsak je lahko prepričan, da je uprav to in tako in terno delo največjega pomena za naš narodni (in državni) razvoj in da je uprav v tem delu zasidran najgloblji smisel naše univerze. Zato sem razpravo tudi priobčil in menim, da mi tega tudi taki bralci ne bodo zamerili ki ni« majo zanimanja za strokovno«filozofska razmiš« Ijanja.
Omenjam še, da bi vsa znanstvena zapuščina pokojnega drja. Juga obsegala dve precejšnji knjigi, vredni, da postaneta trajni dokument iz one dobe našega univerzitetnega življenja, ko smo vsi, učitelji in učenci, jasno čutili, da snu«
jemo nekaj novega in da bomo za to svoje snovanje narodu, domovini in svetu odgovorni.
O vnanjem kakor tudi notranjem življenju drja. Juga pa more čitatelja v zadostni meri poučiti knjiga »Dr. Klemen t Jug«, ki jo je posvetilo slovenski mladini dijaško društvo »Adrija« v Gorici. (Natisnila Narodna tiskarna 1926.). Zato bi bilo pač odveč vsako ponovno navajanje suhih življenskih podatkov.
France Veber.
Odkritje spominske plošče Janezu Trdini.
Ob stoletnici rojstva Janeza Trdine (roj. 29. maja 1830.), so odkrili na njegovi rojstni hiši v Men* g.šu spominsko ploščo. Trdina spada med naše največje pripovednike. Literarno je pričel delo* vati že 1. 1849. Prvi njegov spis so »Narodne pripovedke iz Bistriške dolin e«, ki jih je priobčil v takratni »Sloveniji« in tudi v »Ljubljanskem časniku« (1850.). Toda te pripo* vedke niso povsem narodne, ampak samo njih motivi, ki jih je Trdina povsem po svoje preure* dil. Pečal se je tudi s kritiko, kar priča njegov »Pretres slovenskih pesnikov« (1850.), kjer graja
navado, da se vsa slovenska dela hvalijo, a ne podvržejo pravi kritiki.
Trdina je zatem molčal dalj časa. Za pisa* teljevanje se je navdušil šele, ko se je naselil v poetični Bršljin pri Novem mestu in pozneje, ko se je za stalno preselil v Novo mesto. Stalno je zahajal v gostilne, ko so bile na semanjih dnevih najbolj obiskovane, in je tam študiral originalne tipe dolenjskih očancev in njih kremeniti jezik. A najbolj so ga zanimali čudov polni Gorjanci, kamor je zahajal dan za dnem in po podgorskih selih nabiral gradivo za svoje »B a j k e i n p o* vesti v Gorjancih«, ki jih je pričel pri* občevati v »Ljubljanskem Zvonu« (1881.). Tu opisuje v okviru narodnih bajk podgorsko in splošno dolenjsko življenje; vsa zbirka je pristna slika našega kmeta, zakaj vsi značaji so resnični in so živeli, kakor jih ji Trdina videl na lastne oči.
S to knjigo si je postavil Trdina najlepši spomenik v slovenski literaturi, ker nam je podal nekaj takega, kar ni dosegel še noben naš pisatelj. A poleg tega je bil tudi politik, kar pri* čajo njegovi »B a h o v i h u z a r j i«, ki so verna priča tedanjih političnih in kulturnih razmer.
TEATRSKI LJUDJE.
(Kakor sem jih gledal v 1. 1927./28. v slovenski provinci.)
1. Intendant.
Obraz mu je Ves poln resnobe, ko nam kulture hišo stavi; a večkrat zmoti se v zidavi in nam 'postavlja jo — narobe!
2. Dramaturg.
Bi, revež, dal... a kamor zgrabi, z rokama seže vedno v luknjo — Zato zapne skrbno si suknjo in toži, da so časi slabi!
3.	Dramatik.
Duh, ki le z dušami se ukvarja ter valja v brozgi jih in grehih — Če pa ga sodiš po uspehih, je dvojnik slabega čevljarja!
4.	Režiser.
Ta sem pa tja kot ura niha in se nikamor ne odloči — On je kot ženska v borni koči, ki pridno v peč brez ognja piha!
5. Tragedka.
Ves dan se skoz življenje smeje, zvečer pa toči pristne solze — A vendar zdi se mi, da molze nam večkrat kravo tuje reje!
6.	Ljubimec.
On ljubi Julije, noč in breze in z odra krade ženska srca --A ko ga kritik naš obrca, pa nam zvečer zboli od jeze!
7.	Ljubimka.
Ta pa je roža, ki zacvete prav vsak večer nam doli z odra če bo res pridna, če bo modra, bo veren lik Ivane, svete!
8. Komik.
Klovn, ki nam z burko čas preg-.nja. in kadar se najbolj grohoče, se sam nad sabo najprej zjoče, za kar mu svet ne da priznanja!
9. Karakterni igralec.
Mož, ki obraze vse nagrabil si v dnu življenja je resnice; pri 'tem pa, revež, je pozabil na svojega človeka lice!
10. Diietant.
Brezskrben tič, ki nič ne seje in ljubi le hazardsigranje; a plačo mesec vsak požanje in publiki v pesti se smeje!
11.	Gledališki kritik.
Ta je zaljubljen v stavke čvrste ki polni strupa so in zlobe — A včasih veže nam otrobe, ker honoriran je — od vrste!
12.	Gledališki vvratar.
On ceni red zase in druge ter je teatra prava dika, zato je vreden spomenika in tudi reda za — zasluge!
Satyrus,
PESNIKA.
»Metulj srce je moje! Nad gozdom poletava iz polja med vsrkava, neslišne pesmi poje«
»Posekam gozd košati, požanjem zrelo žito! In avto, vilo, Rito si kupim mož bogati.«
H. Smrekar
Oštirji in Oš tir.
Z vinom opojnim Slovence cpajajo mnogi oštirji, sam pa s koreni ves svet naš le opaja Oštir.
Mezeg — pšenica.
Mezeg nikdar še ni skotil svojih mladičev, mezegspšenica rodil sad je Jesenku stoter.
Psalmist.
Kralji prepevali psalme so nekdaj ob harfinih
zvokih.
Vsak dan kraljev je manj, Lajovic poje zdaj
psahn.
Svet se prav čudno vrti. kar zgoraj bilo je zdaj
spodaj,
vendar težko da svetnik svetnik postal bi kedaj. Maske.
Črne maske privabil Kogoj je s čarobnimi zvoki; svoje slikarji taje, riše Kogojevo vsak.
Cesarji in Cesar.
Kruta usoda zatekla je zadnje, svetle cesarje; Dva sta ušla v eksil, Nikolaj kri je prelil. »Vse za cesarja, vero in dom!« nam od nekdaj
je sveto.
Čehom .ostal je le Švejk, Cesar pa nam je ostal.
Peterlin - Petruška.
Gričev dolenjskih mehkobo poje pesem Petruške, »Trojih kovačev Odmev!« nudi povsod Peterlin.
Janko Kač.
G. R i c :
G. Bu c:
KAKO V ŽILJENJU MENJAJO SE ČASI! ali
DVE GLOSI O VERONIKI DESENIŠKI. 1. Glosa.
(Po Vidmarjcvi metodi.)
Bedak, če hočeš biti pri nas modrijan, brž reci modrecu, da je bedak — in da nam boš vseh modreeov prvak, šušmarja hvali, mojstra kleveta j!
Fran Albrecht.
Opomb a: Ta glosa je bila objavljena v XLV. letniku »Ljubljanskega Zvona«, štev. 8/9, v I. 1925.
2. Veronika Deseniška.
Ondan
še Vidmar Jože, Albrecht Fran
moj krst slavila v medsebojnem sta prepiru! —
Mar bosta zdaj,
ko ljubita se v miru
z Župančičem vred spravila me v kraj?
Radivoj Bo—žč.
ČEMU?
Čemu Ocvirk nam poezijo sodi? Naj rajše kot Stvaritelj dahne: Hodi!
in v poezije zapuščenem raji poda Prešerna v novi nam izdaji!
Radivoj Bo—že.
MORALA IN KRI.
Sem slišal besedo: Morala in kri. Pa sem se zatopil v sanje
globoke, brezdanje, da spoznal pomen bi besede.
Zli duh me včasih obsede, In takrat se mi zdi: Morale sploh ni, moja morala le moja je kri.
Zorko Fakin.
KAKO DA NE BI?
Kako da ne bi mislil ti 'jia jasli, oj, bratec vol, ki iz svoje zvonarne pošiljaš zvoke v svet tako nemarne? ... i To sklada se! A vedi: nismo vsi enaki, so pač volički tudi taki,
ki jim ne gre samo za to, da bi se pasli!...
—nik.
Oto Gaspari.
VSEBINA III. KNJIGE:
Anton Adamič: Prepozno. 1. — Jan Baukart: Orglar. 8. — Dane Bitene: Triglavu. 8. — Alojzij Bolhar: Slovenske književne družbe in njih izdaje v letu 1929. 9. — Dragutin M. Domjanič: Dve protuletne. 20. — Engelbert Gangl: Gleda* lišče. 21. — Janko Glaser: Ozadje Cankarjeve črtice »Pričakovanje«. 23. — Cvetko Golar: Vojak in deklica. 28. — Danilo Gorinšek: Molitev. 42. — Danilo Gorinšek: V zgodnji pomladi.
42.	— Fran Horvat kiš: Pismo Milanu Puglju.
43,	— Dr. Klemen Jug: Evidenca in spoznavanje. 43. — Ljuba D. Jurkovič: Sudbina mojih stihova. 57. — Janko Kač: Vrnitev. 58. — Manica Koma. nova: Spominček na Koširjevo Franico. 58. — Mirko kragelj: O, da sem — krez! 60. — Mirko Kunčič: Noč. 60. — Ivan Lah: Evdeleba. 61. — Rudolf Maister: Naš cvet. 64. — Davorin Maj* cen: Dr. Pavel Turner, Janezu Trdini. h4. — Ksaver Meško: Mati in lastovke. 84. — Fran Milčinski: O profesorju in dežniku. 84. — Julij Nardin: Pod vplivom poskusov Nikole Tesle. 86. — Zdravko Ocvirk: Kot slutnja težka. 89. — Polde Pehani: Ne slišiš... 90. — Vladimir Per* havec: Nocoj... 90. — Ivo Peruzzi: Ingličevo deteljišče. 90. — Alojzij Peterlin*Batog: V jutru. 91. — Josip Premk: Dete. 91. — Andrej Rape: Prezgodaj — prepozno. 96. — Radivoj Kehar; Polnočni cvet. 96. — Dr. Ivan Robida: Vasova lec. 99. — Fran Roš: Starec sanja. 99. — Janko Samec: Ločitev zakona. 100. — Janez Selan: Nokturno. 106. — Janes Selan: I.e enkrat je v življenju maj... 106. — Janez Selan: Pesem
106.	— Janez Selan: Pa so smreke zašumele. ..
107.	— Janez Selan: In ko zadiha tiha noč.. 107. — Makso Simončič: Vrnitev. 108, — Fran Slokan: Pomladna pesem deklice. 112, — Hinko Smrekar: O ta pre.šmentana ljubezen! 112. — Ilinko Smrekar: Turobne ure. 116. — Gustav Strniša: Ideja. 116 — Gustav Strniša: Fantič. 116. — Katja Špur*Muropoljska: Pesmi. 117. — Janez Trdina: Pisma dr. Fr. Zbašniku. 118. — Dr. Alojzij Trstenjak: Po Kami in Volgi med rusko revolucijo. 121. — Josip Vandot: Jaz iščem te... 126, — t France Zbašnik: Narodna. 127. — Dr. Fr. Zbašnik: Gospa Markičsva od* govarja na pismo svoje prijateljice. 127, — Dr. Fr. Zbašnik: Iveri. 130. — Knjige in listi. Ksaver Meško: Legende o svetem Frančišku in druge (Dr. Fr. Zbašnik). 131. — Danilo: Spomini (Janko Kač). 131. — Ljubav u Toskani. Napisao Miloš Crnjanski (B. Borko). 132. — Mirko Kra*
gelj: Ecce homo! (Gustav Strniša). 133. — Ve« brova »Filozofija« (Simon Dolar). 134. — Iz mladinske literature (Jos. Vandot). 136. — Dr. Henrik Turna: Imenoslovje Julijskih Alp j(lv. Tominec). 138. — Dr. Jože Rus: Napoleon ob Soči (Janko Kač). 140. — Rudolf Badjura: Sto izletov po Gorenjskem — Dolenjskem — No* tranjskem (Jos. Vandot). 141. — Manica Koma* nova: Prisega o polnoči (I. Peruzzi). 142 -Zapiski. Ob Domjaničevi proslavi (Dr. Boris Zamik). 143. — Janez Trdina. 143. — t Fran Sterle. 144. — K Jugovi razpravi o »evidenci in spoznavanju« (France Veber). 144 — Teatrski ljudje (Satvrus). 145. — Pesnika. C. Bic: — G. Buc: (H. Smrekar). 146. — Oštirji in Oštir. Me* zeg — pšenica. Psalmist. Maske. Cesarji in Ce. sar. Peterlin-.Petruška (Janko Kač). 146. — Kako v življenju menjajo se časi! ali dve glosi o Ve* roniki Deseniški. 1. Glosa (Fran Alhrecht). 2. Veronika Deseniška (Radivoj Bo—že). 146. — Čemu? (Radivoj Bo—že). 146. — Morala in kri (Zorko Fakin). 146. — Kako da ne bi? (nik). 147.
Slike in vinjete. M. Gaspari: Naslovna stran. — E. Justin: Orig. lesorez Janeza Trdine. (Priloga). — Fran Tratnik: Glava sejalca. 3. — Oto Gaspari: (vinjeta). 8 — II. Smrekar: Ex lihris. Lesorez. 20, — Mira Pregelj: Dekle. 27. — M. Suhic: Mlada mati. (Linorez). 41. — Oto Gaspari: Pomlad. (Vinjeta). 42. — t Dr. Klemen Jug. 56. — Stane Cuderman, Glava. 60. — Dr. Pavel Turner. 65. — Henrika Santel: Stara kuhinja. 83 — Miha Maleš: Mati z otro-kom. Linorez. 84 — Pod vplivom poizkusov Nikole Tesle. (2 sliki). 88. — Ivan Vavpotič: Študija. 95. — E. Justin: Groza. Lesorez 111. — O. ta prešmentana ljubezen! (Dve sliki). 113. in
114.	- Niko Pirnat: Ah, pomlad...! Perorisba.
115.	— Niko Pirnat: Idrijske hiše. Risba. 125. — Miha Maleš: B. Sha\v. 130. — II Smrekar: »Ex lihris«. Lesorez. 142.
»Odmevi« izhajajo četrtletno v knjigah 6 do 7 pol. Vsaka knjiga je celotna in stane naro* čena pri upravi 30 Din, v knjigarnah in kioskih 40 Din. Plača se upravi lista potom položnice na poštni čekovni urad št. 15.354. - LTprava in uredništvo »O d m e v o v« je v Ljubljani, poštni predal 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača. Vposlane knjige in revije bodo oce* njene ali vsaj omenjene v reviji. ■—
Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravo urednik Radivoj Peterlin - Petruška. Tiska »Učiteljska tiskarna" (predstavnik France Štrukelj) — oba v Ljubljani.
mr.&AHOVK
PLANINKA
__ZDRAVILNI CAJ
prenavlja, čisti in osvežuje kri, izboljša slabo prebavo, slabotno delovanje čreves, napihovanje, obolenje mokračne kisline, jeter, žolča in žolčni kamen. Vzpodbuja apetit in izborno učinkuje pri arteriosklerozi.
„Planinka" Čaj je pristen v plombiranih paketih po 20 Din z napisom proizvajalca
Lekarna BAHOVEC, Ljubljana, Kongresni trg. (Dobi se«vseh lekarnah.)
Jermena — žage in razni tehnični material ima stalno v zalogi
RUDOLF DERŽAJ
AGENTURA IN KOMISIJA
LJUBLJANA, Kolodvorska ulica 28
ANTIKVARIAT-KNJIGARNA
HINKO ŠEVAR
LJUBLJANA, STISKI DVOREC,
NASPROTI ŠT. JAKOBSKE ŠOLE
kupuje in prodaja knjige vseh vrst
LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA
L S TA N O V L J E A LETA 1900.
CENTRALA
DELNIŠKA GLAVNICA: DIN 50,000.000 -
SKUPNE REZERVE: nad DIN 10,000.000 —
BRZOJAVKE: BANKA
TELEFONSKE ŠTEVILKE: 2861, 2413, 2502, 2503.
LJUBLJANA, DUNAJSKA CESTA
T
NASLOV ZA BRZOJAVKE PODRUŽNICAM: LJUBLJANSKA BANKA
PODRUŽNICE :
BREŽICE
CELJE
ČRNOMELJ
KRANJ
MARIBOR
METKOVIČ
NOVI SAD
NOVO MESTO
PTUJ
RAKEK
SARAJEVO
SLOVENJGRADEC
SPLIT
ŠIBENIK
ZAGREB
SE PRIPOROČA ZA VSE BANČNE POSLE
3 3 3 3
D
3 3 D D 3
3 3 3 3
t ^ ^
L. MIKU)
LJUBLJANA
MESTNI TRG ŠT. 15
DEŽNIKI
NA MALO! — — NA VELIKO ! USTANOVLJENO L. 1839. - TEL. 2282

	i	nROMETNI ZAVOD
		i ZA PREMOG D.D., LJUBLJANA
	g	prodaja po najugodnejših cenah in samo na debelo
		PREMOG
		domači in inozemski, za domačo kurjavo in industrijske svrhe
	H	KOVAŠKI PREMOG vseh vrst
		KOKS livarniški, plavžarski in plinski
	|	BRIKETE
		' ■ - u- .-*.--.■: - - ;.. .--.Sv - 1
Prometni zavod za premog, d. d. v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 15/1.
...............................................................................................
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA/ Tovarna glasbil in gramofonov
Vam nudi odlična glasbila direktno iz tovarne po izredno nizkih cenah. Zahtevajte brezplačni KATALOG pod naslovom : Maribor št. 165
Nekaj primerov naših cen: Violine od 95 Din, gramofoni od 345 Din dalje mandoline 136 „ tamburice „ 98 „ „ gitare od 207 „ roč.harmonike 85 „ „
Najlepši okras vsake sobe so originalne
SLIKE ŠIRŠIH UMETNIKOV,
ki Vam jih lepo okvirjene v veliki izbiri in po nizkih cenah nudi dobro znana tvrdka
A.K0S
LJUBLJANA
MESTNI TRG 25
NASPROTI MAGISTRATA
PLOČEVINASTE SODE
RAZNIH VELIKOSTI, PO-JAČENE KONSTRUKCIJE AVTOGENO VARJENE
IZDELUJE
TOVARNA KRANJSKEGA LANENEGA OLJA IN FIRNEŽA
HROVAT & COMP
LJUBLJANA
UMETNIŠKI SALON
MIHA MJ1EEŠ
LJUBLJANA
KONGRESNI TRG ŠT. 3
(Poleg TrgovsKe šole)
UMETNIŠKA ZALOŽBA
Najmodernejši okviri po načrtih Salona. Umetniška delavnica (po-dobarstvo, rezbarstvo, pozlatarstvo itd.) Permanentna razstava umetnin vseh naših umetnikov. Izvrševanje reklamnih osnutkov in vsa v umetnost in umet. obrt spadajoča dela. Cene zmerne!
g Najbolj solidna knjigoveznica je S
I I. MOLK 1
S	PREJ JAKOPIČ	§
A	V LJUBLJANI	|
| CANKARJEVO NABREŽJE 13 |
0 Izvršuje vsa dela elegantno, ceno in trpežno. S
g TVORNICA ZAKLOPNIH MAP §
H Oferte se na željo pošiljajo po vposlanem formatu. U
\AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA-
< Mestna hranilnica t ljubljanska >
(Gradska štedionica)
Ljubljana ♦ Prešernova ulica
sprejema hranilne vloge na knjižice in na tekoči
račun proti najugodnejšemu obrestovanju, zlasti	v.
^ plačuje za vloge v tekočem računu, izplačljive	O 3 proti odpovedi, najvišje mogoče obresti. Varnost
za vse vloge in obresti je pri tej hranilnici večja	^
nego kjerkoli drugje, ker jamči zanje poleg last-	V.
^ nega hranilnienega imetja in njenih terjatev tudi	C
^ ljubljanska občina z vsem svojim premoženjem	r"
^ in z vso davčno močjo. Zaradi tega se nalaga	^
^T pri njej denar nedoletnikov in varovancev kakor	V
^ tudi cerkveni, občinski in drug javni denar.	C
V Ameriki živeči slovenski rojaki imajo v tem	£
^ zavodu shranjene svoje prihranke, ker vedo, da	^
^ je njihov denar tu popolnoma varen in da se jim	V
^ na zahtevo vsak hip izplača. — Hranilnica po-	C
3 s^ja hiše, na zemljiška posestva in na menice	£ ^ — vedno le proli zadostnemu zavarovanju in
proti kolikor mogoče nizkim obrestim. ^S)s5>sS>s*>	V
A Stanje hranilnih vlog nad 400 milijonov Din-	^
HOTEL
MIKLIČ
LJUBLJANA
NASPROTI GLAV. KOLODVORA
novozgrajen, moderno urejen, 12 sob, tekoča voda, centralna kurjava, kopalnice, lift. Priznano dobra kuhinja in pijače. Nizke cene.
IlOTEL MIKLlf
je ideal vsakega strojepisca!
Ugodni plačilni pogofi! Z af} i e v a f t e opis!
T/>e Kex Co.
Telefon 2268 CfUfolfClllCt. Gradišče lOb
MEDIC-ZANKL
TVORNICE OLJA, FIRNEŽA, LAKOV IN BARV, D. Z O. Z.
CENTRALA V LJUBLJANI - LASTNIK FRANJO MEDIC
TOVARNE: LJUBLJANA-MEDVODE PODRUŽNICE IN SKLADIŠČA: MARIBOR — NOVI SAD
LASTNI DOMAČI PROIZVODI:
Laneno olje, firnež, vse vrste lakov, emajlno-lakastih in oljnatih barv / Kemično čiste in kemično olepšane kakor tudi navadne prstene barve vseh vrst in barvnih tonov, čopičev, steklarskega kleja itd. znamke „MERAKL" za obrt, trgovino in industrijo, za železnice, pomorstvo in zrakoplovstvo
JsMto^
CENE ZMERNE — TOČNA IN SOLIDNA POSTREŽBA