KONCERT
PEVSKEGA ZBORA
GLASBENE MATICE LJUBLJANSKE
BEOGRAD NEDELJA, DNE 3. DECEMBRA 1939 DVORANA KOLARČEVE ZADUŽBINE OB 11. URI
Spored:
J Lajovic:	Bolest	je	kovač
Lan
Napitnica Kroparji Zeleni Jurij
Milojevic: Vidovdanska pričest
Foerster:	Ljubica
Adamič:	Smrt kralja Samuela
j* 1
Gotovac:	Jadovanka za teletom
Tomc.-	Svatske Belokranjske narodne
Slavenski:	Voda z vira
Mokranjac: Deseta rukovet
Mešani zbori Dirigent: ravnatelj Mirko Polič
Solo: Ljudmila Polajnarjeva Tone Petrovčič
Bolest kovač
Bolest je kovač za moje srce.
Na njenem ognjišču mi strast gori.
Vedno strašni vihar v žerjavico srca divje sopiha in grozne plamene pali mi besno.
Bolest pa neusmiljeno kuje srce, dokler trdno ni kakor jeklo kaljeno.
Dobro kuje bolest!
Ne stare vihar in mraz ne požge in rja ne sne, kar bolest je skovala.
(Prev. F. Finžgar.)
Anton Lajovic:
Lan
Dalko polje, beli dan, v polju se zaplavil lan, rosa drobna se sveti, duša draga, gde si ti?
Rosu bude sunce vzelo, bu li moje suze štelo?
Rekel si: »Kad cvel bu lan, buš vre moja v onaj dan.«
Vidiš, zdaj se vse plavi, zakaj jošče kesniš ti?
Z žalosti bledi mi lice, naj pozabit naj bogice!
Kaj po boju gde ležiš, za navek pod poljem spiš? Poveč mi: »Kad lan bu cvel, buš od mene senjat štel?«
Tak je dragam cvetje lana, tak boli me v srcu rana!
Dragutin Domjanič.
Anton Lajovic:
Napitnica
Moj dom je v trsu kočica, a ljubica majolčica.
Nad trsom mlada tička dva se ljubita.
Čink, čink, prepevata in s kljunčki se poljubljata!
Ah, ta ljubav!...
A moja ljubica je le majolčica!
Anton Lajovic:
Kroparji
Kdo pa tisti so štorkljači? To so kroparski kovači, to žebljarji so iz Krope, hodijo ko v mlinu stope; cop — cop — cop, lop — lop — lop!
Kdo pa tisti so trkljači?
To so kroparski kovači: kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kreše: plenk — plenk — plenk, žvenk — žvenk -— žvenk!
Oton Zupančič
Zeleni Jurij
Jurij Zeleni se z mavrico paše, srečno, veselo, selo bo naše: že za vodo čez travnike jaše-Z glavo namigne — trava se vzdigne,
obraz okrene — veje odene, z okom obrne — cvetje se strne— »Jurij Zeleni, ne hodi drugam, vinca in pesmi poln je naš hram, drago bo tebi, milo bo nam.«
»Dobri ljudje vi, jasno vam lice! Rad bi popeval z vami zdravice, ali gole so Slovenske gorice. Jasno vam lice,
misel najbolja!
Z vami ostati bilo bi me volja, a na Koroškem še pusta so polja.
Pusta so polja, slana in mraz, treba hiteti, kliče me čas, ali ob leti spet bom pri vas.«
Konja vspodbode, v daljo izginja, cvetje, zelenje za njim se razgrinja, da nas Zelenega Jurija spominja.
Oton Zupančič
Dr. M. Milojevič:
Vidovdanska pričest
Pristupite!
Pristupite redom živa pokoljenja, ka svetinji ovoj sa pobožnim strahom ... Okadite duše žrtvom iskupljenja, pričestite srca mučeničkim prahom!
Ta kandila sveta, što se danas pale to su one zvezde na srpskome svodu što su novi pravac istoriji dale i novi kompas opštem putu za slobodu brači svoj.
Pričestite srca pesmom pokoljenja koja sudbu svojim pobediše grobom, pesmom rase koja tok vremena menja, i bogove stare zamenjuje sobom.
Pristupite, pričestite se!
Trifun Djukič
Anton Foerster:
Ležal na mrtvaškem odru v sobi temni mlad je mož sredi belih sveč brlečih, sredi lepih svežih rož.
Ljubica
Mrtveca od jutra v večer hodijo ljudje kropit; vsi so prišli, samo nekdo ni prišel zanj molit.
Vsi so prišli, samo ljube, ljube k njemu ni bilo, ljube mlade, ljube lepe, ki jo ljubil je srčno.
Pa pred kočico dekleta drobne stikajo glave in skrivnostno šepetajo si v uho besede te:
»Vsi so prišli, vsi so prišli ga kropit in zanjga molit, samo ona, samo ona ni prišla se poslovit.
Saj sem rekla, saj sem rekla, da je čisto brez srca, da za njega nič ne mara, da za norca ga ima.«
V sobici ženice sive jagode prebirajo, gibajoč čeljusti stare v vrata se ozirajo.
Vsakega motreč pazljivo sive glave majejo, med seboj odduška srčnej bolečini dajejo.
Glejte, glejte, vsi so prišli, Cvetkove le ni bilo; kdo bi mislil, kdo bi mislil, da brezsrčna je tako!
Kaj se hoče, kaj se hoče, svet zapustil je Gospod; brez vesti je, brez srca je, tak je zdaj ta mladi rod.
Drugo jutro zgodaj, zgodaj zvon se tužno je glasil.. Kdo nocoj je neki zopet se zemlje se preselil?
Hitro se izve novica, bliskoma po vasi gre: Cvetkova je preminula, počilo jej je srce.
Josip Krilan
Emil Adamič:
Smrt carja Samuela
Car Samuel sedi na skalnem gradu, kipečem nad Prilipom ob prepadu, sam car sedi, ob mizo roko pravo, ob roko si podpira sivo glavo.
Temne se misli mu pode po duši, v bolesti divji se mu srce ruši, in votlo car sam s sabo beseduje, da ko iz groba glas teman se čuje:
»Oj Belasica, oj gora Belasica, naj sonce več ti ne obsije lica!
Ti vragu našemu si pomagala, Bolgarsko zemljo milo mu izdala.
Obudi zopet padle nam junake, iz robstva reši jadne nam rojake, oj Belasica, oj tožna Belasica, naj sonce več ti ne obsije lica!«
Pa vstane car, počasi k oknu stopi:
»Kaj hočejo tam doli oni tropi?«
Kamor oko po polju carju kroži,
Po širnem polju stopa mož ob moži;
»Rojaki so — tako mu sel naznani — po zadnjem boju v sužnost odpeljani, ki jih Bazilij cesar bizantinski nazaj pošilja zdaj na dom očinski.«
Ob preveseli srečni tej novosti prešine carju lice žar radosti; raz grad hiti, da vojne vidi druge, ki toliko so povzročili mu tuge.
Veselo car pristopi k prvi četi:
»Bodite vsi prisrčno mi sprejeti.«
A kakor da za grlo smrt ga davi, beseda v grlu starcu se ustavi.
Otožno klanjajo jetniki glavo, molče počasi gredo čez planjavo; pred četo vsako mož enook hodi, za sabo sto nesrečnih slepcev vodi.
Kar vplenil v bitvi je Bolgarov ljuti, oslepil vse je Bizantinec kruti; nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, bolgarskemu vladarju za vezilo.
Nikoli konca ni. Za kopo kopa otožno mimo carja stopa: petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, petnajst tisoč vojakov oslepljenih.
Noč carju sivemu oči pokrije, iz prsi stok se divji mu izvije, na tla se zgrudi Samuel ponosni, in srce poči v boli mu neznosni.
Josip Krilan
Jakov Gotovac:
Jadovanka sa teletom
(Satira.)
Joj, a-oj,
u Mostaru tele poginulo, vas se Mostar za njim ojadio.
Da je za čim ne bi ni žalio, no za tele, žalosna mu majka. S ve se babe u crno zavile a djevojke djerdjefe bacile, a težaci ralo i motiku, dučandžije dučan zatvoriše,
domacice u crn lonac vare, popadije crnu kafu piju. Joj, a-oj,
u Mostaru tele poginulo. Joj, a-oj.
Matoja Tomc:
Svatske belokranjske narodne
Tri curice zbor zborile.
One so se spominjale, ko bi koga volila.
Stoj Drino, vodo ladna, stoj! Stan, devojko, rode moj!
Prva je govorila, da bi konja volila.
Druga je govorila, da bi brata volila.
Tretja je govorila, da bi dragog volila.
Stoj, Drino, vodo ladna stoj Stan, devojko, rode moj!
Na vrtu mi javor zeleni, pod njimi je ladna senčica.
Pod njim mi je dragi moj zaspal, na prstu mu zlati prstan moj.
Josip Štolcer-Slovenski:
Voda
Oj, slavček drobni ptiček, zemi mu ga ti, le stihoma, le polako, da se ne zbudi.
Mjesečino, oj, mjesečino, svu nedelju dana!
Mjesečino, oj, zlato moje, svu nedeljo dana!
Gdje si drago, oj, gdje si drago, da te k meni niema?
Gdje si drago, oj, zlato moje, da te k meni niema?
Jaz sem golobičica, ti si moj golobček kušikaj me, binčikaj me vselej Bog pomozi!
In še eno malo, da se bo poznalo, ti boš mene, jaz bom tebe Kušikala v gobček.
Narodna
zvira
Voda zvira iz kamena lepa plavena.
Rasta ruža iz korena lepa rumena.
Voda zvira iz kamena, da smo zaljubljene Ja ti želim, draga moja, da se zaljubimo.
Ja te ljubim s čistog serca, dok bum na svetu. Boli moje mlado srce, kej je zaljubljeno.
Voda zvira hladna, studena ruža lepa rumena.
Medjumurska
Deseta rukovet
(Srpske narodne pesmi sa Ohrida)
Biljana platno beleše na Ohridskite izvori.
Mi pominaha vinari,
Vinari Belogradjani.
»Vinari, more, Belogradjani, krotko terajte kazvanot, da ne mi platno zgazite, ot mi je platno darovsko.«
Biljano, momo ubava!
Ako ti platno belo zgazime, no vino če go platime.
Vinari, more, Belogradjani,
ne vi go sakam vinono,
tok vi go sakam, tok sakam go ludono,
što napred tara kerva not,
što nosi fesot nad oko,
Biljana gleda pod oko.
Do tri mi puški puknala,
do tri junači padnale,
do tri mi majke tugo plakale.
Dinka dvori mete, drobni solzi roni.
Dinka popova Ikonomova, of!
Pušči me, mila majko, do na dvor, da vidim.
Mi vrvi, majko mila, no ludo i mlado.
Za nego, mila majko, of! ja sakam, ja sakam.
Niknalo cveče šareno vo mominoto pendžerče.
Denje go ubava moma vardeše, noče go bečar kradeše.
De gidi, bečar budala!
Ne znaješ, Pance da ljubiš, sam znaješ cveče da kradeš.