v B Tehniška založba Slovenije S E V E lil “D N I K bajiBB Vredno posnemanja, zakaj ne? TIM YU ISSN-0040-7712 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine 29. letnik • januar 1991 • cena 12 din • poštnina plačana v gotovini Za mlade radovedneže RASKO-2 poljska protitočna raketa Pust, Pust, širokih ust -- 6 TD CL O oj CL ~ 0 > O ~ >Q jC 0 TJ O 0 0 0 -C _Q v— 0 N = — * 0 o S C/D S C/D 0 0 0 >0 p: 0 jR N N D) ^ —• 0 1* ž =r* isi O > N O 0 LU CL > T M IZB TIM ure sta o. z =5 N REPORTAŽA 1 b 6 6 7T revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine ■\r Roman Ložar SREČANJE MODELARJEV ALPE-ADRIA YU ISSN - 0040-7712 JANUAR 1991 KAZALO REPORTAŽA SREČANJE MODELARJEV ALPE-ADRIA 153 MASKE PUST, PUST, ŠIROKIH UST 155 PRVA IGRAČA NOJ 156 IZDELEK ZA DOM POLIČKA ZA ČAJE IN ZAČIMBE 158 IGRE NAMIZNI MINI GOLF 160 MODELARSTVO VODNI LETALSKI MODELI (2) 162 POLJSKA PROTITOČNA RAKETA RAŠKO-2 164 DVOJNI ROMBOIDNI ZMAJ 166 ELEKTRONIKA MEŠALNE MIZE 168 TV LUČ 172 IGRAČE NAŠIH DEDOV POSKOKI NA POŠEVNI PLOSKVI 176 SKAKAČI 176 MIŠKA VRVOHODKA 176 EKOLOGIJA HRANA 177 NA KRATKO EKSPEDICIJA APOLLO 180 TIMOVA FANTASTIKA 183 SKRIVALNICE SAMOSREČANJE IZBIRA OROŽJA TIMOVI OGLASI 184 Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Ču¬ den, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgovorni in teh¬ nični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za prvo polletje je 60 din, posamezen izvod stane 12 din • Revijo naročajte na na¬ slov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/ X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101- 603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirata Republi¬ ški sekretariat za raziskovanje in Repu¬ bliški sekretariat za izobraževanje. Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 421-1/7 z dne 17. januarja 1973. Modelarji Alpskega letalskega centra iz Lesc so to jesen organizirali že drugi modelarski miting daljinsko vodenih modelov letal. Prireditev, ki se je je udeležilo okoli štirideset modelarjev iz Avstrije, Italije in Slovenije, je spremljalo tudi nekaj sto gledalcev, ki so vsak uspešen polet ali dobro izvedeno figuro v zraku nagradili z aplavzom. Kot se za tako srečanje spodobi, so modelarji med seboj izbrali najboljšega udeleženca. Tokrat je bil to Avstrijec z mode¬ lom letala iz druge svetovne vojne, MESSERSCHMITT Bf* 109* G, takoj za njim pa je bil starosta naših modelarjev Marjan Mencinger s svojo maketo PIPER BRAVE. Modeli, ki smo jih videli v zraku in na tleh, so bili v glavnem makete, kar pomeni, da so videti natanko takšni kot prava letala. Ker je prireditev zelo dobro uspela, nas prizadevni organizatorji že zdaj vabijo na tretje srečanje modelarjev v Lescah, ki bo 16. in 17. avgusta 1991. Leteča deska s priljubljeno nogometno maskoto CIAO (zgoraj). Otokar Hluchy z maketo letala TIGER MOTH, ki je bilo pri letalcih zelo priljub¬ ljeno med obema vojnama (spodaj). Dve izmed najboljših nemških lovskih letal iz druge svetovne vojne: KOMET in MES¬ SERSCHMITT Bf 109 G (v ozadju). TIM 3 • Januar 1991 • 153 REPORTAŽA Mencingerjev PIPER BRAVE je letalo, ki je namenjeno škropljenju polj, v ozadju ma¬ keta Rusjanove EDE V, ki pa žal ni letela. Do pred nekaj leti najboljše akrobatsko letalo na svetu - češkoslovaški ZLIN 50* L. Največji model na srečanju je prišel iz Ita¬ lije (teža 35 kg, motor 65 cm 3 5 KM). Maketa nekajkratnega ameriškega prvaka v akrobatskem letenju - LASER IS4 * TIM S • Januar 1991 Ana Pavko-Čuden MASKE PUST, PUST, ŠIROKIH UST Bliža se pustni čas in gotovo si razbijate glavo z vprašanjem, kakšno enkratno in neponovljivo masko bi si letos omislili. Ker se takšna razmišljanja običajno kon¬ čajo z brskanjem po omari in oblačenjem v sposojeno ali celo lansko masko, vam ponujam nekaj idej za izdelavo le-teh. Čeprav zdajle prepričano odkimavate in zamahujete z roko, jih boste morda v skrajni sili le uporabili. Masko izrežemo iz tršega papirja, ki ga narahlo prepognemo, v pregibu ozna¬ čimo višino nosu in ust ter označimo oči po svoji meri. Masko prelepimo s pisa¬ nim papirjem ali tapeto, pobarvamo in oblepimo. Za dekoracijo uporabimo volno (za lase, obrvi, brke, brado); pe¬ resa, ki jih lahko tudi obarvamo, pozla¬ timo ali posrebrimo (za indijanske ali fan¬ tazijske maske); papirnate trakove; male škatlice in podobno. Maske lahko pozla¬ timo ali posrebrimo, okrasimo z blešči¬ cami, perlami, darilnimi ali tapetniškimi trakovi, tilom, pentljami in podobnim. Za nos prilepimo preganjen in obrezan kos tršega papirja. Ob straneh v višini oči podložimo trši karton v velikosti 2 x 2cm, ga prilepimo in preluknjamo ter skozi luknjice vpeljemo elastiko. Lahko si izdelamo masko z držalom. V tem primeru je spodnji del maske izde¬ lan iz dveh zlepljenih papirjev, mednju pa je pritrjena lesena letvica - držalo. Masko lahko izdelamo tudi iz emba¬ laže za jajca. V vbokline izrežemo oči, izboklina pa predstavlja nos. Tudi takšno masko prebarvamo z vodoodbojno barvo in okrasimo ter v višini oči vpe¬ ljemo elastiko. Vzamemo trd papir, velikosti 30 x 40cm, ga na sredi po višini rahlo prepognemo, označimo oči, nos in usta, ter izrežemo osnovno obliko. Masko lahko izdelamo tudi z držalom. Nos izdelamo iz tr¬ dega papirja, prelepimo ga po senčenih površinah. Masko ob straneh preluknjamo in nape¬ ljemo elastiko. Maske bogato okrasimo. Lahko jih izdelamo tudi iz em¬ balaže za jajca. Izdelamo lahko maske različnih oblik. TIM S • januar 1991 • ISS Matej Pavlič NOJ Noj je največji ptič na svetu, saj odrasli samci tehtajo tudi do 145 kilogramov in so visoki do dva in pol metra. V živalskih vrtovih jih ni posebno veliko, saj jim je težko nuditi takšne življenjske pogoje, kakršnih so vajeni v divjini. Poletje v ujet¬ ništvu sicer še nekako preživijo, pozimi pa jih morajo preseliti v tople prostore, kjer pa noji pogrešajo zadostno gibanje, primerno svetlobo in svež zrak. V prosti naravi dočakajo noji največ¬ krat vsaj trideset let. Danes jih je mo¬ goče videti le še v afriških stepah, sava¬ nah in puščavskih področjih južno od Sahare, v Arabiji in Siriji pa so že izumrli. Ta urni in vztrajni tekač dela kar po štiri metre dolge korake in doseže hitrost do 50 km/h. Dolg vrat mu omogoča do¬ ber razgled pri iskanju hrane in v prime¬ rih, ko mu grozi nevarnost. Manjše so¬ vražnike, ki se mu približajo, odpodi s si¬ kanjem, podobnim kačjemu, pred člove¬ kom pa zbeži iz gnezda šele v zadnjem trenutku. Resnega sovražnika skuša včasih odvrniti od jajc in mladičev tudi tako, da se naredi bolnega. Leteti noj ne more, saj ima le soraz¬ merno majhne perutnice, ki mu poma¬ gajo vzdrževati ravnotežje, zato tudi PRVA IGRAČA v najhitrejšem teku lahko nenadoma ostro zavije. Ima izredno dolge noge in močne nožne mišice. Na nogi ima kot edini ptič samo tretji in četrti prst, ki ustrezata sredincu in prstancu naše roke. Nohte ima kratke in kopitaste. Noji živijo v jatah, ki štejejo do dvajset živali. Zložno potujejo okoli in si iščejo raznovrstno rastlinje, liste, bilke, plodove in semena. Če se jim posreči ujeti kakšno majhno žival, pojedo tudi njo. Zraven radi požirajo pesek, kamenje in druge trde predmete, ki jim v prebavilih, imenovanih mlin, drobijo hrano. V noje¬ vem želodcu so našli tudi za več kilogra¬ mov različnih neprebavljivih predmetov. Zelo zanimivo in napeto zgodbo, v kateri je govor prav o tej nojevi posebnosti, je napisal znameniti francoski pisatelj znanstvene fantstike Jules Verne, njen naslov pa je Južna zvezda. Predlagamo vam, da naredite igračko - noja. Izdelava je namreč zelo prepro¬ sta in se je lahko loti vsak začetnik. Potrebujete le mizico za rezljanje s svoro, rezljačo, brusni papir, čopič, lepilo za les, barve in lak. Osnovni mate¬ rial je 5 mm debela vezana plošča, veli¬ kosti 30 x 20 cm, na katero s pomočjo indigo papirja in trdega ošiljenega svinč¬ nika iz revije prekopirate obrise vseh sestavnih delov noja. Dela s številko 3 morate narediti dva. Pazljivo izžagane kose najprej obru¬ site, nato pa jih zlepite. Črtkane linije na nekaterih elementih v načrtu so narisane zato, da vam bo šlo sestavljanje lažje od rok. Ostre robove trupa, nog in vratu na koncu lepo zaoblite. Noja morate tudi pobarvati. Samec je po trupu črn, v perutnicah in repu pa ima prekrasna bela peresa, ki so jih včasih bogataši drago plačevali kot posebno priljubljen okras za svoja pokrivala. Na glavi in vratu ima noj le redko perje, ki kože ne zakriva popolnoma. Ta gola me¬ sta so živo rdeče barve. Kdor nima oljnih ali nitro barv, naj noja poslika z gostimi tempera barvami. Ko se te osušijo, naj izdelek še prelakira, da bodo barve obstojnejše. Na koncu še naloga za iznajdljivejše ročne spretneže: del 2 med vratom in trupom spremenite tako, da bo noj lahko sklonil glavo do tal. Os naredite s po¬ močjo večje zakovice. Anton Pavlovčič VREDNO POSNEMANJA - ZAKAJ NE? V modelarski reviji »ECO MODEL" sta bili v prvi številki letnika 1990 objavljeni sliki mini modela, ki ga modelar drži v roki. Iz kratkega opisa je razbrati, da je imel modelar Clavdij Zagni vedno probleme s povečevanjem načrtov, objavljenih v reviji. Odločil se je enostavno delati tako velike modele, kakor so načrti v reviji. Model leti, njegova eleganca pa je razvidna na sliki. Ideja je morda vredna posnemanja. Tudi v naši reviji mnogokrat ni dovolj prostora za načrt v naravni veliko¬ sti, pa ga je urednik prisiljen zmanjšati na obseg revije. Toda tako pomanjšan lahko še vedno služi svojemu namenu, če bi le to prešlo v navado modelarjem. Pri vsem tem velja pomisliti tudi na denarno stran izdelave. Manj materiala - manjša cena; dokaj logično, kajne? Pa še hitrejša izdelava, manj prostora za izdelek in pravo letališče na še tako majhnem travniku ali morda celo v parku sredi mesta. In zakaj ne? S takimi modeli bi lahko tudi tekmovali in prirejali razna prvenstva, saj končno ni vse v pravilih FAI; važna je tudi lastna zabava in zadovoljstvo, za katerega bi bile v tem primeru važne tudi lastne manjše finance. IS* * TIM s • januar 1941 PRVA IGRAČA TIM 5 • Januar 1991 • 157 IZDELEK ZA DOM Matej Pavlič POLIČKA ZA ČAJE IN ZAČIMBE Čaji in začimbe so stvari, ki so v kuhinji nepogrešljive. Ker jih je navadno precej, so spravljene v različnih vrečkah, poso¬ dicah in kozarcih. Dober pregled je zato onemogočen, pa še pri roki niso takrat, ko jih najbolj potrebujemo. V trgovinah je sicer mogoče dobiti lično stojalo z večjim številom kozarčkov za mlete začimbe - za razne čaje, lovo¬ rove liste, koščke cimeta in podobno pa so ti kozarčki premajhni. Praksa je poka¬ zala, da se za zgornje stvari najbolje ob¬ nesejo četrtlitrski stekleni kozarčki s plo¬ čevinastim pokrovom z navojem, v kakrš¬ nih prodajajo THOMY majonezo. Če jih postavimo v dovolj veliko leseno stojalo, ki ga v kuhinji obesimo na primerno mes¬ to, bo s tem vsaki gospodinji narejena velika usluga. Orodje Stojalo izrežemo z vbodno žago (npr. Black & Deckerjev model BD 99E), ven¬ dar so ravni rezi, narejeni s krožno žago (npr. BD 59), natančnejši. Tudi površine posameznih elementov bodo lepše, če jih pred sestavljanjem obrusimo s trač¬ nim ali vibracijskim brusilnikom. Za montažo na steno pripravimo elek¬ trični vrtalnik za udarno vrtanje, vidia sveder, 0 6 mm, sveder za les, 0 4 mm, kladivo, klešče, izvijač in čopič. Material Kot ste iz naših dosedanjih načdov v ru¬ briki »Izdelki za dom« najbrž že sami ugotovili, sta kvaliteta in izbira vrste lesa prepuščena vašim možnostim, do mate¬ riala pa vedno lahko pridete, če pobr¬ skate po kleteh ali podstrešjih, kjer go¬ tovo leži kak ostanek ladijskega poda ali smrekovega opaža. Tudi tokrat ni nič drugače. V načrtu je upoštevana debe¬ lina lesa 12 mm, vi pa lahko uporabite tudi drugačnega, le širino dna poličke (del 3) bo treba temu ustrezno prilago¬ diti. Pripravite še lepilo za les, nekaj 30 mm dolgih žičnikov, dva PVC vložka, 0 6, z vijakoma in barvo, ki naj bo enaka barvi kuhinjskih elementov. Izdelava ■ Ta zahteva le nekaj spretnosti pri delu z vbodno žago. Linije na delih 1 in 5 so tako preproste, da tudi začetnikom ne bodo delale težav. Enako velja za se¬ stavljanje. Natančno izžagane dele je treba naj¬ prej obrusiti, nato pa zlepiti. Osušene spoje utrdimo s 30 mm dolgimi žebljički, ki jim odščipnemo glavice ih jih šele po¬ tem do konca zabijemo v les. Zlepljeno stojalce še enkrat prebrusimo in prebar¬ vamo ali polakiramo. 158 • TIM 5 • Januar 1991 IZDELEK ZA DOM KOSOVNICA Opomba: del 4 (zadnji rob) je enak delu 2, le da je za 2 cm krajši, zato ga nisem risal. TIM I • januar 1991 • 159 Matej Pavlič NAMIZNI MINI GOLF Golf je igra, ki se je pojavila v 17. stoletju na Škotskem. Odtlej se je na ozemlju Velike Britanije razvila v pravi narodni šport. Igrišča zaradi velike površine in brezhibne urejenosti terena zahtevajo veliko denarja, precej draga pa je tudi oprema za igranje. Čeprav imamo pri nas nekaj igrišč za golf, na njih sreču¬ jemo predvsem tujce. Zaradi vseh naštetih razlogov so že pred drugo svetovno vojno ugotovili, da bodo golf lahko bolj približali navadnim smrtnikom le s postavitvijo manjših igrišč z že narejenimi betonskimi progami. Tara je nastal mini golf, ki je bil zelo dolgo v modi. Najemnina igralne palice in žogice namreč ni bila visoka, razve¬ drila ;.o gibanja na svežem zraku pa je imel med igranjem mini golfa vsakdo na pretek. Edina slabost obeh iger je v tem, da ju je mogoče igrati le ob lepem vremenu - torej samo nekaj mesecev v letu. Ves ostali čas na golf lahko le mislimo. Predlagamo vam, da si sami poma¬ gate in naredite namizni mini golf, ki ga boste lahko igrali ob vsakem vremenu, podnevi ali ponoči. Orodje Potrebujete risalni pribor, rezljačo, mo¬ delarsko mizico, vrtalni stroj s svedri, 01, 06 in 08 ali 010 mm, manjšo svoro, kla¬ divo, brusni papir in čopič. Material Velikost osnove, ki naj bo iz vezane plošče, je odvisna od tega, koliko pro¬ stora boste namenili igranju mini golfa. Posamezne postaje imate lahko sprav¬ ljene tudi v primerni škatli in jih sploh ne prilepite na osnovno ploščo, kar pa se ne obnese najbolje. Postaje so narejene iz 4 ali 5 milimetrov debele vezane plošče, ograje pa so iz 15 mm širokega traku, tršega kartona, celuloida ali furnirja, ki gaje mogoče lepo kriviti. Za sestavljanje potrebujete še belo lepilo za les, bucike, tanke žebljičke in oljne barve ali nitrolak. Izdelava V načrtu je narisanih osem različno obli¬ kovanih postaj, vi pa si lahko izmislite še kakšno. Osnovna oblika je (razen po- 160 • TIM S • januar 1991 staje H) vedno enaka. Narisana je v me¬ rilu 1:1, vi pa jo morate le prerisati na vezano ploščo in izžagati. Pri lepljenju ograj, ki so visoke 15 mm, si pomagajte z bucikami in žebljički. Priporočamo vam, da pred zabijanjem izvrtate nekaj luknjic, premera 1 mm. To boste najlaže storili z modelarskim vrtalnikom, kakršen je npr. MINI-20, ki ga reklamiramo tudi v naši reviji. Luknje za žogico izvrtajte s svedrom, premera 6 mm, nato pa kar z roko s svedrom, 08 ali 10 mm nekoliko poberite rob. Osušene osnove postaj obrusite, nato pa jih prebarvajte s sivo ali kako drugo barvo. Površina mora biti popolnoma gladka. IGRE Sedaj pride na vrsto izdelava ovir. Postaja A je najpreprostejša. Naloga igralca je le, da s čim manjšim številom udarcev spravi žogico z začetnega polo¬ žaja v luknjo na sredini okroglega dela. Postajo B naredite tako, da kos 25 mm širokega traku iz tršega papirja ali tan¬ kega celuloida zvijete v spiralo oziroma zanko in prilepite na osnovo. Žogica mora narediti med svojo potjo do cilja nekakšen luping. Prednji rob traku zbru¬ site, da bo prehod z ravnega v klanec čim bolj gladek. Postajo C s tunelčkom naredite tako, da v kos lesa z merami 20 x 20 x 50 mm izvrtate luknjo in jo nato z rezljačo spre- menite v tunel. Tudi gornjo stran obli¬ kujte z rezljačo; na konCu jo še obrusite. Postaje D ni težko narediti. Oviri sta iz dveh 35 mm dolgih in 5 mm debelih le¬ tvic, ki ju po robu prilepimo na osnovo. Igralec mora udariti žogico tako, da se ta odbije najprej od leve, nato pa še od desne stene. Z nekaj vaje vam bo to kmalu uspelo že s prvim udarcem. Postaja E je kombinacija ovire in klan¬ čine. Oviro naredite enako kot pri postaji D, le da ta tukaj sega od ene do druge strani. V sredini čez oviro prilepite 10 mm širok trak iz kartona ali celuloida. Pazite, da naklon klančine ne bo preve¬ lik, sicer žogice ne bo mogoče spraviti na drugo stran. Postajo F naredite iz dveh koščkov trapezne oblike, ki ju izrežite iz vezane plošče. Glede na simetralo podlage sta lika, ki predstavljata oviri, lahko nekoliko odmaknjena od osi (kot je to narisano v načrtu), lahko pa segata točno do polo¬ vice podlage. Tako bo ta postaja za igralce še trši oreh. Postaja G je na prvi pogled morda videti zahtevna, a ni. Skozi podlago izvr¬ tajte sedem lukenj, 08 mm, in vanje vlepite 15 mm dolge lesene čepke; lahko tudi takšne, ki jih mizarji uporabljajo za moz- ničenje. Postaja H je zadnja, ki jo opisujemo. Precej je podobna postaji D, le da tu dodani pravokotni ovinek še nekoliko otežuje situacijo. Namesto žogice, ki smo jo doslej že precejkrat omenili, vzemite jekleno le- žajno kroglico s premerom okrog 6 mm, ki jo boste dobili pri vsakem serviserju koles in motorjev. Igralno palico izrez¬ ljajte iz lesa, lahko pa jo naredite iz koščka bakrene pločevine in debelejše bakrene žice, ki ju prispajkate skupaj. Če ste osnovne površine postaj po¬ barvali sivo, potem ovire prebarvajte z živimi barvami; kdor bo vseh osem postaj nalepil na iverno ploščo, naj jo prej prebarva z zeleno barvo. Najbrž je odveč opozorilo, da mora osnova vedno ležati kolikor je mogoče vodoravno. Naj¬ večkrat zadostujejo že koščki papirja, podloženi pod vogale plošče. Golf lahko igra več tekmovalcev. Vsak udarec šteje eno točko, zmagovalec pa je tisti, ki žogico prek vseh ovir spravi v luknjice z najmanj udarci. Upamo, da so bili napotki dovolj ra¬ zumljivi in da z izdelavo namiznega mini- golfa ne boste imeli težav, saj ima vsak možnost, da po mili volji spreminja in dopolnjuje oblike ovir in število postaj. Veselilo nas bo, če nam boste sporo¬ čili, kako vam je izdelek uspel, lahko pa nam pošljete tudi kakšno fotografijo va¬ šega hišnega golf igrišča, ki jo bomo radi objavili. TIM S • januar 1991 • 1*1 MODELARSTVO dr. Jan I. Lokovšek VODNI LETALSKI MODELI (2) ILUSTRACIJE Dobre ilustracije, predvsem pa fotogra¬ fije, povedo veliko več kot pa kilometri besedila. Zato sem se odločil objaviti še nekaj posnetkov, ki bodo sami povedali vse tisto, kar sem pozabil, spregledal ali pa se mi je zdelo nepomembno. Slika 11 prikazuje komplet plovk iz stiroporja sku¬ paj s šablonami za izdelavo. Sl. 11. Komplet plovk in šablon V ospredju sta obe pomožni plovki in krmilo. Lepo se vidi aerodinamična oblika, zaradi katere je tudi zračni upor manjši. Na plovki je pritrjena jeklena žica s premerom 2 mm (od upokojenega dež¬ nika), ki služi kot nosilec. Na zgornjem delu sem vrezal navoj M2, na sredini pa prispajkal medeninasto ploščico z odpr¬ tino za lesni vijak. Šablone za pomožno plovko na sliki 11 so med glavno plovko in veliko šablono glavne plovke. Medtem ko je presek stranske plovke slej ko prej pravokoten, pa to ne velja za glavno plovko, katere zgornji del je pol- okrogel. Tudi če bi bil pravokoten, ne bi bilo nič narobe, toda delo s stiroporjem ni bistveno težje, če si privoščimo tudi malo okroglin. Teoretiki bi še dodali, da iz polokrogle površine voda hitreje odteka kot iz ravne; to dejstvo tu ni tako po¬ membno. Te plovke so namenjene modelu viso¬ kih zmogljivosti, po imenu »COBRA«, ki ga prikazuje slika 12. Konstrukcija je podobna mnogim sorod¬ nim modelom, ki jih poznate pod drugimi imeni (KOUGAR, CURARTE, itd). Model ima pet servomehanizmov: za smer, vi¬ šino, plin in po enega za vsako krilce. Krilca tako opravljajo tudi nalogo zakrile. In kako izgleda COBRA na plovkah? Oglejte si sliko 13. Da bi bila montaža bolj pregledna, sem model fotografiral še na hrbtu (slika 14). Za pritrditev glavne plovke sem na sprednji strani izkoristil nogo prednjega kolesa, na zadnji strani pa vijak, ki nosi resonančni izpušni lonec. Seveda je v tem primeru potrebno prekiniti pove¬ zavo te noge s servomehanizmom za smer, saj je ni mogoče več obračati. Montaža obeh pomožnih plovk je na sliki 14 lepo vidna. Skozi krilo sem zale¬ pil na ustreznem mestu najprej plastično cevko, na spodnji in zgornji strani krila pa sem ležišče ojačal z vezano ploščo. Na spodnji strani pride v del te plošče majhen lesni vijak, ki preprečuje sukanje plovke. Na zgornji strani krila se vidi nosilec pomožne plovke le za kak mili¬ meter. Tja pritrdimo podložko in varo¬ valko kar v obliki matice M2, ki jo privi¬ jemo na zgornji del nosilca. Pazite na vodno krmilo. Le-to je pove¬ zano s smernim krmilom, torej se obrača, ko krmilimo smer. Pri tem mo¬ delu sem moral narediti poseben ležaj v trupu in os povezati s smernim krmi- Sl. 12. COBRA na kolesih 1*2 • TIM S • Januar 1991 MODELARSTVO Sl. 14. COBRA s polovkami na hrbtu lom. Poglejmo še sliko 15, iz katere je lahko razbrati montažo pomožne plovke in vodnega krmila. Sl. 15. COBRA na plovkah s strani Lepo se vidi, da gleda nekaj milimetrov krmila iz vode, pomožna plovka je v vodi približno do polovice, glavna plovka do tretjine ali četrtine, model pa visi rahlo naprej. Ta kot je zelo majhen, vsega nekaj stopinj. Pri drsenju (glisiranju), ko zleze glavna plovka iz vode, so po¬ možne plovke kak centimeter nad vodno gladino, prav tako mora takrat priti iz vode tudi vodno krmilo. Antena DV naprave je paličasta (po¬ končna), montirana tik za kabino. Po¬ udariti moram, da gre v tem primeru za visoko zmogljiv model, v katerem so vse povezave, ko govorimo o montaži, nare¬ jene z vijaki. To pomeni, da mora biti tudi pilotiranje brezhibno, posebno pristanki, sicer so poškodbe modela lahko hude. Več svobode v tem pogledu nudi za¬ četniški model, kot je npr. HOPPER, ka¬ terega načrt ste videli v prejšnji številki. To je živahni dvokrilnik, ki spominja na lovca iz prve svetovne vojne. V tem mo¬ delu so trije servomehanizmi: za smer, višino in plin. Plovke zanj sem naredil točno po načrtu in to iz balse. Na sliki 16 vidite te plovke skupaj s plovkami CO- BRE, da jih lahko primerjate. Primerjava je smiselna, saj imata oba modela približno enako maso in velikost. Sl. 16. Plovke COBRE in HOPPERJA Zato je glavna plovka COBRE nekoliko večja, ker ima HOPPER navsezadnje le dve. Opazili pa boste odstopanje od načrta, ko gre za nisilce. Moji so narejeni iz duraluminija. Dodatno sem jih olajšal z okroglimi izvrtinami, kar pa da modelu obenem tudi bolj dekorativni videz. Po¬ leg tega sem dodal še trikotne letvice na notranji strani plovk. Ti detajli so bolje vidni na sliki 17. Sl. 17. Plovki HOPPERJA s sprednje strani Tak par plovk lahko pritrdimo na kateri¬ koli model, ki nima večje mase od 1,5 kg in ima motor od 3,5 do 5ccm. Seveda pa so narejene za HOPPERJA - dvokrilnik, ki je na sliki 18 še na kolesih. Sl. 18. HOPPER na kolesih To je eden od tistih modelov, ki ima krila pritrjena z elastikami in ne zvijaki. Ker je tudi podvozje pritrjeno na isti način, sem tako pritrdil tudi plovke. Pač pa sem dal med aluminij nosilca in vezano ploščo trupa tanko penasto gumo (5 mm), da se leseni deli ne drgnejo zaradi tresljajev. Pritrditev z elastikami je kot nalašč za začetnike, saj se pri manjših nezgodah model ne poškoduje, le posamezni deli se premaknejo. V hujšem primeru pa poči plastika in del, na primer da krilo odleti. Za to pa je potrebna uravnava tako kril kakor tudi plovk po vsakem tr¬ šem pristanku. Model na plovkah prika¬ zuje slika 19. Sl. 19. HOPPER na plovkah Ta model v mirovanju na vodi rahlo visi nazaj, ravno nasprotno od COBRE. Pač pa se že pri minimalni hitrosti ta kot izravna, enako kot pri COBRI. Na slikah 18 in 19 opazite, da sem si na modelu privoščil tudi lutko pilota. Pred lutko je na trupu modela montiran brenčač (piskač), okrogel valj temne barve in prave veliko¬ sti, da ima videz dela letala. Ta daje pri vklopu prekinjajoč, dokaj močan pisk (pip-pip-pip). Vklop sem naredil s po¬ močjo mikrostikala tako, da se vključi pri minimalnem plinu. Tako imam svarilni signal, ko pristajam z minimalnim plinom in se motor bolj slabo sliši. Glavni razlog za to pripravico pa mi je narekoval ne¬ srečen slučaj, ko je model zasilno pristal v gostem ločju, in sem ga moral iskati celo večnost. Naravnost neverjetno je, kako se lahko tak model skrije v relativno majhnem ločju ali grmovju. Priznati pa moram, da nisem z njim nikoli več za¬ silno pristal, odkar imam ta alarm. Ker visi ta model malo nazaj, je v miro¬ vanju vodno krmilo popolnoma v vodi - pri COBRI pa je gledalo malo ven. Že pri počasni vožnji pride zgornji rob krmila tik pod gladino, pri drsenju pa mora priti popolnoma iz vode. Montaža vodnega krmila je bolje vidna na sliki 20, ki kaže pogled na model z zadnje strani. Sl. 20. HOPER na plovkah z zadnje strani TIM S • januar 1991 • 163 MODELARSTVO Na načrtu je to krmilo povezano z repnim kolesom. Sam sem za letenje na vodi repno kolo kasneje kar odstranil in nare¬ dil direktno povezavo vodnega krmila s smernim krimilom modela. Še bolje se vidi repno vodno krmilo na sliki 21, ki kaže posledice neuspelega starta. Sl. 21. HOPPER na nosu po neuspelem startu V vodi je le motor, prednji del trupa, špičke plovk in četrtina zgornjega roba krila. Oprtina v trupu, skozi katero bi lahko voda vdrla v trup, je nad spodnjim krilom, se pravi celih 10 cm nad vodo. Nad vodo je tako tudi stikalo za vklop RC naprave ir piskač. Prej smo ugotovili, kako pomembno je, da se pri tem ne zmočijo pomembni deli in tu se zares ne morejo. Le motor bo potreben majhne nege. To pomeni, da po takem neuspe¬ lem startu le očistimo motor, preverimo položaj kril in plovk in smo že nared za ponoven poskus. Kot nalašč za mode¬ larja, ki dela šele prve »korake« po vodi. S tega stališča ni nobena druga kon¬ strukcija tako ugodna kot dvokrilnik, ki je poleg tega še lahak za upravljanje. Poglejmo si še model, katerega trup služi tudi kot glavna plovka. To je NORTH STAR, ki ga v kompletu prodaja Balsa USA. Za komplet je potrebno od¬ šteti približno 60 USD (in poštnino), kar je manj kot za večino kompletov začetni¬ ških modelov v večini evropskih mode¬ larskih trgovin. Razpon modela je 115cm, masa pa približno 3,5 kg. Poganja ga motor PICCO, 7,5 ccm. Prikazuje ga malo slabša slika 22. Sl. 22. NORTH STAR Ne bom veliko pretiraval, če rečem, da je to eden od mojih najljubših modelov. Ima mogočen trup, v katerem je obilo pro¬ stora za vso kramo z vso potrebno zaš¬ čito pred vodo. Konci kril so izoblikovani tako, da dajejo videz pomožnih rezervo¬ arjev za gorivo pravih letal, obenem pa služijo kot pomožne plovke. Motorje montiran zadaj na mogočnem smernem krmilu, ki nosi tudi višinski rep. Sam model je tako imenovana delta kon¬ strukcija, kot je tudi razvidno s slike 22. Taka montaža motorja ima vrsto prednos¬ ti, posebno še pri vodnem letalu. Orja¬ ško krilo ščiti motor pred vodo, ki se tako ne ustavi tudi pri bolj trdih pristankih. Poleg tega motor tudi ne maže modela, saj je dovolj zadaj, da gre izpuh mimo površin. Po drugi strani pa sta tako višin¬ sko kakor tudi smerno krmilo takoj za propelerjem, kar zagotavlja zanesljivo delovanje krmil tudi pri majhni hitrosti modela, le motor mora delovati. Tudi pri tem modelu moramo narediti vodno kr¬ milo, sicer je vožnja takrat, ko model še rije vodo, pri malo močnejšem vetru ne¬ mogoča, oziroma je rajdni krog prevelik. Model vzleta in pristaja tako na vodi kakor tudi na suhem. Za »mokro« letenje mu samo snamemo kolesa in odprtine prekrijemo s plastičnim silikonskim kitom ali kar lepilnim trakom. Zato je letenje nespremenjeno, ne glede na to, ali je letalo mokro ali suho; brez koles pa je model le še lažji in ima še manj zračnega upora. Pošteno je, če povem, da je ta model zelo zahteven za pilotiranje; tudi izvedba daljinskega vodenja mora biti skrbnejša. Vsako krilce (krmilna povr¬ šina za nagib) mora imeti svoj servome- hanizem, poleg tega pa je potrebno na¬ rediti več mešanj: 1. mešanje krilc z višinskim krilom pri krmiljenju višine, 2. mešanje višinskega krmila z za- krilci (»flaperoni«) pri krmiljenju zakrile/ zračnih zavor, 3. mešanje smernega krmila s krilci pri krmiljenju nagiba (po potrebi, ta me¬ šalnik uporabljam le občasno), 4. diferencialni hod krilc. Za vodenje NORTH STAR-a uporab¬ ljam napravo SIMPROP PCM 20. Ta je dnes že malce zastarela, vendar pa zelo zanesljiva. Model je zahteval dodatno obtežitev v nosu, da sem dobil primeren položaj težišča. Zato sem raje uporabil dve bate¬ riji za sprejemnik in tako povečal zane¬ sljivost delovanja. Če že morate model dodatno obtežiti, naredite to tako, da bo od tega še kaj koristi! Kako to narediti, pa je podrobno opisano v lanskem TIMU. Prihodnjič: Letenje, nezgode in še kaj Jože Čuden POLJSKA PROTITOČNA RAKETA RASKO-2 Na začetku šestdesetih let so v svetu začeli razmišljati o možnostih vplivanja na vreme s pomočjo raket. Rezultati ek¬ sperimentiranja v ZDA, ZSSR, Italiji in Franciji so pokazali, da je mogoče po¬ sevke zaščititi pred točo s t. i. »posipa¬ njem« oblakov s kemičnimi sredstvi, predvem jodidi. Novosti so vzbudile zanimanje tudi na Poljskem, kjer so se v tem času inten¬ zivno ukvarjali z razvojem raketne teh¬ nike. Leta 1961 je konstruktor preizkus¬ nih meteoroloških raket vrste RM, J. Walczewski, napisal obsežno študijo »O uporabi raket za umetno vplivanje na oblake« za potrebe Delavnice za ra¬ ketno sondiranje atmosfere (PIHM). Že aprila 1963 so uresničili praktični preiz¬ kus dveh prototipov raket RASKO-1. Istega leta je PIHM razpisla tudi temat¬ sko nalogo: »Razvoj raketnega sistema 164 * TIM S • Januar 1991 MODELARSTVO [FF □ F F] Tehnični podatki Startna masa Masa tovora Masa goriva Čas delovanja motorja Vertikalni domet Dolžina Maks. premer 4,9 kg 1.5 kg 0,975 kg 0,8 s 2.5 km 1300 mm 55 mm Viri: RASKO-2 - Tehnična dokumentacija (AKS) Modelar TIM S • Januar 1991 • IM za umetno vplivanje na oblake«, kar lahko štejemo za uradni začetek pro¬ grama RAŠKO (Rakieta, Stucznej, kon¬ denzaciji - raketa za umetno kondenza¬ cijo). Med tehnične zahteve projekta RA¬ ŠKO, obdelane v letu 1963, je sodil tudi pogoj, da raketa ali njeni deli, ki se vra¬ čajo na zemljo, ne smejo ogrožati oseb ali objektov. Raketa RASKO-1 je prosto padala na zemljo in tega pogoja ni izpol¬ njevala, zato se je J. Walczewski skupaj z A. Ksykom lotil razvoja nove rakete. Najprej sta preizkušala konstrukcijo motorja s papirnatim ohišjem. Od no¬ vembra 1964 do marca 1965 so opravili 18 statičnih preizkusov, a brez uspeha. Zato so se odločili za nov pristop. Motor s kovinskim ohišjem naj bi bil opremljen s padalskim pristajalnim sistemom, ra¬ keta pa bi imela poseben kontejner iz plastične snovi, ki bi pri aktiviranju piro¬ tehničnega polnjenja razpadel na manjše lahke delce in hkrati razpršil ke¬ mično sredstvo v okolico. Start prvega prototipa rakete RASKO- -2 z motorjem Krywald, ki so ga prevzeli od reševalne pomorske rakete avgusta, leta 1964, ni povsem uspel, saj raketa ni dosegla niti višine 1 km. Zato so iz Kry- vvalda razvili nov motor z oznako S-7. Pri startu naslednjea primerka rakete RA- SKO-2 oktobra 1964 višine niso uspeli izmeriti, poleg tega se je padalo ločilo od motornega dela. Nadaljnje preizkuse so izvedli leto dni pozneje, tokrat le s tremi raketami, ki so v povprečju dosegle 1,7 km višine, kar še vedno ni ustrezalo tehničnim zahte¬ vam. Motor S-7 je doživel nadaljnje spre¬ membe in dobil novo oznako S-7 bis. Leta 1967 so izvedli štiri poizkuse, ki so se končali neuspešno predvsem zaradi težav z vžigom motorja. Šele junija 1968 so povsem uspela štiri od petih lansiranj. Končno je bila dosežena predvidena vi¬ šina leta 2,5 km. Zadnji preizkusi so potekali v letu 1970, pri čemer naj bi preverili tudi orga¬ nizacijo lansiranja. V dveh urah in pol bi morali izstreliti skupno 18 raket, vendar zaradi težav z vžigom kar štiri rakete niso vzletele. Zadnjih izboljšav pred za¬ četkom serijske proizvodnje niso več re¬ alizirali, ker so se odločili projekt RAŠKO povsem opustiti. Tehnični opis RASKO-2 je bila enostopenjska raketa na trdo pogonsko gorivo. Valjasti mo¬ torni del je bil obdan s pločevinastim plaščem, debeline 1 mm, z nosilci, na katere so bili s kovicami pritjeni štirje stabilizatorji iz duraluminijaste ploče¬ vine. Zgornji del motorja je nosil dural MODELARSTVO cev, v katero je bila vstavljena glava. Valjasti del glave iz ojačanega papirja se je končal s parabolično oblikovanim aerodinamičnim okrovom iz plastične mase. Glava je bila napolnjena s črnim smodnikom, pomešanim s srebrovim jo¬ didom in kovinskimi dipoli (iglicami), ki naj bi služile za radarsko ugotavljanje mesta eksplozije. Pod aerodinamičnim okrovom je bilo nameščeno svinčeno obtežilo in pirotehnično vžigalo s traser- jem. Od tod je po sredini glave vodila cev z odprtinami, namenjenimi enakomer¬ nemu vžigu polnjenja. Spodnji del glave oz. tovornega od¬ seka, ki je nosil padalo, je bil opremljen še z dodatnim traserjem in pirotehničnim vžigalom za ločevanje obeh odsekov. Zoženi konec tovornega odseka je nale- gal v ležišče dural cevi na motornem odseku. Rakete RAŠKO so izstreljevali iz pre¬ prostega lanserja na dotik, dolžine 2,4 m. Motor so vžigali električno, hkrati z obema traserjema. Posamezne rakete so bile različno pobarvane. Predstav¬ ljena barvna shema se nanaša na prime¬ rek, ki je shranjen v krakovskem Muzeju letalstva in astronavtike. Ta ima motorni del, vštevši duralove objemke s stabili¬ zatorji ter aerodinamični okrov na glavi, črn, medtem ko je valjasti del tovrstnega odseka oz. glave živo rdeč. Obe barvi sta sijajni. Bel napis RASKO-2 na glavi in emblem z napisom ZBRIS (zaklad badan rakietowych i satelitarnych) na motornem odseku sta samo na eni strani. Bojan Rambaher DVOJNI ROMBOIDNI ZMAJ Dvojni romboidni zmaj vsekakor pred¬ stavlja popestritev za vse modelarje, ki so se že nekoliko naveličali graditi samo makete jadralnih letal in gumenjakov. Predstavljeni model ni preveč zahteven glede gradnje, kakor tudi ne glede izbra¬ nega materiala. Okostje je sestavljeno iz treh smreko¬ vih letvic, prereza 5x5 mm, in ene smre¬ kove letvice, prereza 5x2 mm. Prevleka je iz srednje debelega papirja, ki ga lahko pred delom premažete z lužilom za les poljubnega odtenka. Za prevleko našega zmaja lahko uporabite tudi pla¬ stično folijo, ki pa jo morate k letvicam in obvodnim nitkam prilepiti s kontaktnim lepilom, ki ne razjeda plastike. Zmaj je na načrtu narisan v merilu 1:10, glavica 5 in vlečna opora 2 sredi krila pa sta narisani v naravni velikosti. Gradnja se prične s sestavljanjem no¬ silca krila 1 iz dveh letvic, prereza 5 x 5 mm, ki ju zalepite pod kotom, ki je označen na sliki dela 2. Preko spoja nalepite z obeh strani oporo 2, izrezano iz vezane plošče, debele 1 do 2 mm. Vse dele do natančne oblike in dimenzije ob¬ delajte z žagico in brusnim papirjem. Nosilec vodoravne repne ploskve 3 iz¬ delajte iz letvice s prerezom 5x2 mm, ki jo zgoraj poskobljajte tako, da bo imela na koncu prerez 2 x 2 mm. Obdelano letvico razrežite in zlepite pod enakim kotom, pod karkšnim je zlepljen nosilec krila. Spoja ni treba okrepiti z vezano ploščo, ker ga boste dobro prevezali z nitjo in natopili z lepilom. Nosilec trupa 4 je iz letvice, prereza 5 x 5 mm, ki jo od označenega mesta naprej v smeri proti repu od strani ostru- žite tako, da bo presek znašal 5x2 mm. Glavico 5 izdelajte iz deščice katerega¬ koli lesa (kljub vsemu pa po možnosti iz lažjega po teži in za obdelavo), debeline 5 mm. V glavi napravite zarezo, da jo boste lahko potisnili na nosilec, in izvr¬ tajte vanjo odprtino za navez vlečne vr¬ vice. Vse sestavne dele še pred sestavlja¬ njem zmaja prelakirajte z najmanj eno plastjo prozornega nitrolaka. V zarezo v opori 2 na nosilcu krila 1 vlepite nosilec trupa 4. Spoj križno IM • TIM S • Januar 1991 MODELARSTVO prevežite z nitjo, prelepite in pustite, da se posuši. Spodaj na nosilec trupa prile¬ pite in privežite nosilec vodoravne repne ploskve 3. Pazite na njegov pravilen po¬ ložaj. Vodoravna repna ploskev je »dvig¬ njena« na spodnjo stran. Med sušenjem lepila s pogledom s sprednje strani preverjajte vzajemno somernost nosilcev 1 in 3. Obvodne niti krila 6 in vodoravne repne ploskve, premera 1 mm, prilepite s spodnje strani nosilca na mesto, ki je na načrtu označeno s križcem. Spoj kri¬ žem prevežite s tanko nitko in zalepite. Obvodna nit krila naj bi bila dolga kakš¬ nih 1600 mm, obvodna nit vodoravne repne ploskve pa okoli 900 mm. Obvodno nit krila za preizkušnjo so- mernosti napnite preko nosilca krila 1 do sprednjega konca nosilca trupa 4. V sprednjem koncu nosilca trupa napra¬ vite zarezo za pritrditev obeh koncev niti. Nit nato znova napnite in jo pritrdite v za¬ reze. Preverite, če so nosilci krila in ELEKTRONIKA trupa ravni in somerni, morebitne na¬ pake pa popravite z napenjanjem ali po¬ puščanjem obvodne niti. Ko ste opravili vsa ta predhodna dela, nit prilepite naj¬ prej h koncem nosilca krila in nato k no¬ silcu trupa. Na enak način napnite in prilepite še obvodno nit vodoravne repne ploskve. Prevleki krila in repne ploskve sta obe sestavljeni iz dveh delov, ki sta na sredi prelepljena tako, da se prelepljena dela prekrivata na nosilcu trupa. Krilo prevle¬ cite z zgornje, repno ploskev pa s spod¬ nje strani. Papir (folijo) prilepite najprej na nosilec trupa 1 ali nosilec repne ploskve 3, šele nato pa na nosilec trupa 4. Zmaj obrnite in s čopičem, namoče¬ nim v lepilo, prilepite k prevleki obvodne niti. Ko režete prevleko, k dimenziji zmaja dodajte še kakšnih 10 mm. Ta presežni del pravokotno na obvodno nit namažite v razmakih 10 do 15 mm. Ko ste to storili, postopoma posamezne kose prevleke pregibajte preko obvodne niti in jih lepite. To opravilo je pri vsej gradnji zmaja pravzaprav najbolj zah¬ tevno in traja precej dolgo. Pri delu var- čujte z lepilom, pa ne zato, ker bi bilo predrago, ampak zato, ker bi lahko pre¬ velika količina lepila razmočila in izmali¬ čila papir prevleke. Nazadnje nataknite in prilepite na sprednji del nosilca trupa 4 glavico 5. Vlečne vrvi 7 iz debele niti, preseka pri¬ bližno 1 mm, privežite spredaj v odprtino v glavici, zadaj pa okrog spoja nosilcev 3 in 4. Proste konce vlečnih vrvi privežite na kovinski obroček 8. Konce vrvic ni treba prirezati na narejeno mero, ampak jih pustite daljše zaradi obdelave opreme zmaja v primeru močnejšega ali slabšega vetra. Navedene dolžine obeh ramen vlečnih vrvi so samo informa¬ tivne. Pri močnejšem vetru, ali pa če zmaj močno niha levo in desno, skraj¬ šajte ali podaljšajte prednja konca vleč¬ nih vrvi, vse dokler zmaj ne bo stabilno plaval v vetru. Miha Zorec MEŠALNE MIZE (1) Poznamo celo vrsto mešalnih miz, ki imajo to skupno lastnost, da vse po vrsti opravljajo isto nalogo. Osnovna naloga mešal¬ nih miz je, da akustični signal iz več izvorov seštevajo (sumi- rajo) in rezultat vodijo na skupno izhodno linijo. Temu procesu popularno pravimo »miksanje«, mešalnim mizam pa »mik¬ serji.«. Po drugi strani pa se mešalne mize med seboj močno razlikujejo. Razlike izvirajo predvsem iz namena uporabe posameznih mešalnih miz (disco klubi, vokalno-inštrumentalni ansambli, glasbeni študiji...) Najbolj popularne so disco mešalne mize, ki imajo veči¬ noma štiri do šest kanalov ter mešalno vezje s kontrolo tona ali celo »equaliser«. Disco mikserji imajo ponavadi še dodaten kanal za DJ-ev mikrofon. Vsaka vhodna linija (tudi mikrofon¬ ska) ima na izhodu stereo potenciometer, s katerim določamo jakost posameznim signalom. Drsniki potenciometrov so preko uporov vezani v skupno točko: drsniki potenciometrov desnega kanala v skupno točko D, drsniki potenciometrov levega kanala pa v skupno točko L. V teh točkah se signali mešajo v stereo signal, ki ga nato vodimo na vezje za korek¬ cijo tona in zatem preko izhodnih potenciometrov na izhod mikserja. Skoraj vse mešalne mize imajo tudi posebno vezje, preko katerega lahko nadziramo celoten postopek mešanja. To nam omogoča enostavno vezje (ojačevalnik za slušalke), ki ga lahko poljubno priključujemo na različne kanale oziroma na izhod mešalne mize. Na sliki 2 vidimo blok shemo takega mešalca. Imamo štiri univerzalne kanale in dodaten mikrofonski kanal, sumatorsko vezje s kontrolo tona ter vezje za slušalke. Vsak kanal vsebuje predojačevalnik, ki ojači signal na jakost, primerno za nadalj¬ njo obdelavo. Mikrofonski kanal ima ponavadi tudi vezje za kontrolo tona, medtem ko ostali kanali tega nimajo. Univerzalni kanali imajo tako imenovane LINIJSKE predoja- čevalnike. To so občutljiva vezja, na katera lahko priključimo različne aparature, kot so: mikrofon, gramofon, kasetofon, CD-player in drugi. Linijski predojačevalniki imajo ponavadi dva vhoda — enega za mikrofon, drugega pa za ostale na¬ prave oziroma posebno stikalo, s katerim prilagajamo pred¬ ojačevalnik na akustično napravo, ki jo želimo priključiti na mikser. Take predojačevalnike potrebujemo zato, ker ima mikrofon v primerjavi s kasetofonom in CD-playerjem zelo šibek signal, po drugi strani pa gramofon oddaja signal, ki potrebuje predoja¬ čevalnik posebne prenosne karakteristike. Disco mešalne mize nimajo nikoli identičnih linijskih kana¬ lov, saj bi bila to čista potrata. Profesionalni disco mikserji uporabljajo naslednjo razporeditev kanalov: dva mikrofonska vhoda s kontrolo tona, dva kanala z PHONO/LINE predojače- valnikom (za gramofon in kasetofon) in tri kanale z MIC/LINE predojačevalnikom (za mikrofon in kasetofon ali CD). Disco mešalne mize zbirajo stereo signale na posebnem mešalnem vezju, ki signale sešteje v en stereo signal. Ta signal vodimo nato na vezje za korekcijo tona. Vezje za kontrolo tona je večinoma dvo- ali trostopenjsko, pri katerem s potenciometri vsakemu kanalu (levemu in desnemu) pose¬ bej reguliramo prisotnost visokih in nizkih frekvenc (pri trosto- penjski ton-kontroli reguliramo tudi srednje frekvence). Neka¬ teri disco mešalniki imajo namesto klasičnega vezja za kon¬ trolo tona kar mali equaliser, ki večinoma nima več kot 5 do 6 kanalov. Vendar to število kanalov popolnoma zadošča tudi za profesionalne namene. Sumiran in tonsko obdelan signal z izhodnim ojačevalnikom ojačimo na primerno jakost in vodimo preko izhodnih potencio¬ metrov (MASTER VOLUME) na izhodne sponke mikserja (MASTER OUTPUT). Poleg glavnega izhoda mešalnika imamo še izhod za snemanje (RECORD OUTPUT). MEŠALNIK 1 Lahko rečemo, da si vsak malo bolj zagrizen discofil želi svoj mešalnik, snemati svoje kasete in mešati na žurih. Vendar se IM • TIM S • Januar 1991 ELEKTRONIKA LINE LINE IZHOD L IZHOD D ob pogledu na cene tovrstnih naprav večini sanje o lastnem mešailniku v trenutku razblinijo v nič. Zato vam v naši reviji ponujamo nekaj načrtov mešalnih miz. Najprej bomo objavili par enostavnejših načrtov, na koncu pa še načrt profesionalne mešalne disco mize svetovno znane italijanske znamke DA- VOLI. Slika 1 prikazuje enostavno dvokanalno mešalno vezje, ki je praktično uporabno le za mešanje močnih signalov (kaseto¬ fon, CD-player) in je v bistvu prikaz principa mešanja dveh stereo signalov. Način delovanja je tako enostaven, da se da razbrati kar iz sheme. S dvojnimi potenciometri P1-P2 in P3-P4 določamo jakost dvema stereo signaloma, ki ju nato preko uporov združimo v en stereo signal. Napravica je zanimiva poredvsem kot model in ni primerna Blok shemo resnejšega mikserja prikazuje slika 2. Zaradi preglednosti prikazuje le desni kanal naprave, saj je levi kanal popolnoma enak. Ta mešalna miza vsebuje en predojačeval- nik za mikrofon in štiri linijske predojačevalnike ter enostavno sumatorsko vezje s kontrolo tona. Mešalnik ima še dodatno vezje za kontrolo dela, s katerim lahko preko slušalk poslu¬ šamo signal na katerem koli kanalu in na izhodu. Ta razmeroma enostavni in ceneni mešalnik zadovolji vse amaterske potrebe, uporabljamo pa ga lahko tako za snema¬ nje kaset kot za mešanje glasbe na žurih. Poleg tega je lahko naš mešalnik dovolj dober začetek morebitne kariere kakega nadarjenega DJ-a. Električna shema na sliki 3 prikazuje univerzalni mikrofon¬ ski predojačevalnik. Optimalno delovanje vezja dosežemo pri vhodni napetosti okoli 3mV, pri čemer da vezje na izhodu signal amplitude približno 300mV (ojačanje vezja je 100). Maksimalna vhodna napetost signala je okoli 20 mV, saj vezje signale večjih amplitud limitira, kar povzroči velika popačenja. Poraba vezja je izredno majhna in znaša 1 mA pri napajalni napetosti 30V. Ta mali mikrofonski predojačevalnik je kljub svoji enostav¬ nosti in cenenosti zelo kvaliteten, saj ima ob širokem frek¬ venčnem obsegu (35Hz - 16kHz = ± 0,5dB) izredno nizek šum in veliko ojačanje. Ploščico tiskanega vezja za mikrofonski predojačevalnik prikazuje slika 4a, slika 4b pa prikazuje montažno shemo predojačevalnika. Če smo uporabili za ojačanje mikrofonskega signala eno¬ staven tranzistorski predojačevalnik, bomo tudi za linijske predojačevalnike uporabili podobna vezja. Slika 5 prikazuje tako vezje. To je linearni predojačevalnik s širokim frekvenč¬ nim obsegom, z dodatnim vezjem v povratni zanki (upor R8 in kondenzatorje C6 in C7), ki prilagodi frekvenčno karakteristiko predojačevalnika frekvenčni karakteristiki gramofona. Način delovanja vezja izbiramo s stikalom S1 (PHONO/LINE). Če je tikalo S1 v položaju A, na predojačevalnik priključimo gramo- TIM S • januar 1991 * 199 ELEKTRONIKA Zaradi občutljivosti vezja je priporočljivo namesto upora R9, ki določa ojačanje vezja v linearnem režimu delovanja, vgra¬ diti potenciometer. Tako lahko poljubno nastavljamo ojačanje predojačevalnika in se s tem izognemo popačenjem zaradi prevelikega vhodnega signala (kasetofon, CD-player). Nekaj denarja lahko privarčujemo, če na primer pri 3. in 4. kanalu mikserja predojačevalnike enostavno izpustimo in tako ta dva kanala rezerviramo za kasetofon (npr. kanal 3) in CD- player (kanal 4). Kasetofon in CD-player imata namreč dovolj močan izhodni signal, da ju lahko direktno priključimo na potenciometre mešalnega vezja. Sumatorsko vezje je v bistvu mreža dvojnih potenciometrov (P1-P5) in uporov (R1-R5). Z dvojnimi (stereo) potenciometri določamo jakost vsakega signala posebej in jih nato preko uporov združimo v eno točko. Signale iz levih kanalov zdru¬ žimo v eno točko, signale iz desnih kanalov pa v drugo točko. Izjema je le mikrofonski kanal, ki ima mono potenciometer in drsnik vezan prek dveh uporov na obe mešalni točki (glej sliko 2 ). Slika 5 prikazuje električno shemo sumatorskega vezja s kontrolo tona. Shema prikazuje le desni kanal mikserja, ker je levi kanal popolnoma enak. Združen signal vodimo preko kondenzatorja C1 na ojače- valno stopnjo s tranzistorjem T1, ki signal ojači, obenem pa prilagodi impedanco mešalne mreže na vezje za korekcijo tona. Pri mešanju se namreč spreminja izhodna impedanca mešalne mreže, saj je v primeru, ko so vsi drsniki potenciome¬ trov potisnjeni proti masi, impedanca oziroma upornost v skupni točki (vhod sumatorja na kond. C1) enaka upornosti vzporedno vezanih uporov R1 do R5. V primeru popolnoma odprtih potenciometrov pa je upornost, ki se kaže na vhodu sumatorja, znatno večja. Ta nihanja impedence bi zelo nega¬ tivno vplivala na delovanje vezja za kontrolo tona zato smo dali vmes ojačevalno stopnjo. Vezje za kontrolo tona ie enostavno tranzistorsko vezje, ki ima v povratni zanki ojačevalnih stopenj s tranzistorji T2, T3 in T4 vezano filtersko mrežo. Filtersko mrežo sestavljajo kon¬ denzatorji C4, C6 in C10 ter potenciometri P6 in P7, s katerimi reguliramo prisotnost visokih in nizkih frekvenc. Filterskemu vezju sledi ojačevalna stopnja s tranzistorjem 17« • TIM S • Januar 19*1 ELEKTRONIKA predojačevalnik LINE/PHONO Sumator in kontrola tona: R21 = 470« R22 = 100« R23 = 1 M R24 = 10 k« R25 = 10 k« R26 = 1 k5 R27 = 47k R28 = 100«/1W R29 = 1 k R30 = 1 k R31 = 47 k T5, ki transformira razmeroma nizko impedanco izhoda filter- skega vezja na visoko impedanco, ki znaša okoli 50 kQ. Visoka impedenca je potrebna zato, da je mikser prilagojen na zunanje aparature, ki jih priključimo nanj (RECORD vhod kasetofona, končna stopnja,.. .)■ Izhodno amplitudo mešalne mize nastavljamo z izhodnima potenciometroma (MASTER VOLUME). Celotno napravo napajamo z malim usmernikom, ki uporab¬ lja transformator s sekundarno napetostjo 25 V in tokom vsaj 250 mA. Za stabilizacijo usmerjene napetosti, ki jo dobimo iz gretza, imamo tranzistorski (T6) stabilizator z zener diodo, ki napetost zgladi in stabilizira na napetost 30V. Stabilizirana napetost je določena z napetostjo zener diode (30 V), vendar lahko uporabimo tudi zener diode z nekoliko nižjo napetostjo, a ne nižjo kot 25 V, ker bi sicer preveč vplivali na delovanje mešalnika. Stabilizatorju sledi filtersko fezje za odpravljanje bruma in drugih motenj, ki se lahko prikradejo po napajalni napetosti. To filtersko vezje sestavljajo kondenzatorji C12, C13, in C14 ter upora R21 in R22. Mešalna miza ima poleg glavnega izhoda tudi izhod za Potenciometri: P1, P2, P3, P4, P5 = 47 k LOG Potenciometri: P1, P2, P3, P4, P5 = 50 k LOG (dvojni potenciometri) P6, P7 in P6’, P7’ = 50 k LIN P8 In P8’ = 50 k LOG Dioda: D1 = zener dioda za 30V Gretz: gr. = B 80 C 1500 Varovalka: V = 1,5 A Nadaljevanje prihodnjič V VSEVEDNIKU, prvi slovenski knjigi take vrste, so našteti: - slovenski naravni in kulturnozgodovinski spomeniki - republiški organi, ustanove, organizacije - knjižnice, muzeji, galerije na Slovenskem - stoletni, večni in vesoljski koledar - geografija Zemlje in države sveta - politična zgodovina sveta - znanstvena odkritja in izumi - naravni sistem živih bitij - atlas človeškega telesa - jedi in pijače - kemijske prvine in spojine - merske enote in fizikalni zakoni - matematične formule - kratice, okrajšave, korekturna znamenja - slovenska slovnica in pravopis - velikani svetovne književnosti - operni skladatelji, filmski režiserji - slovenski pisatelji, likovniki, glasbeniki, igralci, režiserji - športi VSEVEDNIK vsebuje: temeljne pojme iz arheologije, astronomije, biologije, ekonomije, filma, filozofije, fizike, geografije, geologije, glasbe, gledališča, jezikoslovja, kemije, književnosti, likovne umetnosti, matematike, medicine, prava, sociologije, športa, tehnike, zgodovine VSEVEDNIK vsebuje: - več kot 500 strani v drobnem tisku - več kot 350 preglednic, seznamov, list, slovarčkov, tabel - več kot 80 risb, skic, legend VSEVEDNIK lahko naročite pri Tehniški založbi Slovenije, Ljub¬ ljana, Lepi pot 6, tel. (061) 213-733. Cena je 480,00 din, plačljiva v enem, dveh ali treh obrokih. TIM s • Januar 1991 • 171 Jernej Bohm TV LUČ Uvod Vreme pa tako! Prav vsi načrti za konec tedna so propadli, zunaj lije kot iz škafa, da brez cilja posedamo pred televizor¬ jem. Program je seveda nezanimiv in od časa do časa s pomočjo daljinskega upravljanja spremenim program. Mrači se in kazalo bi prižgati luč, da bi bilo bolj prijetno. Toda ne da se mi vstati iz udob¬ nega fotelja in narediti nekaj korakov do stikala. Na glas izrazim le prvi dve ugoto¬ vitvi, toda brez uspeha; tudi drugi člani družine nimajo energije za tak poseg in nobeno prigovarjanje ne pomaga. Poslu¬ šam bobnenje deževnih kapljic po oknu. Kakše-' obupen konec tedna me čaka! Nenadoma opazim dež tudi na malem ekranu. Ves jezen pograbim upravljalnik, in predlagam, da bi spet zamenjali pro¬ gram. Pritisnem na tipko in program se spremeni, hkrati se na ekranu izpiše majhno obvestilce o pravkar izbrani po¬ staji. Pri našem starem televizorju, pomi¬ slim, bi se prižgala majhna številka, za to pa je potrebna žarnica, sicer majhna, pa vendar žarnica. Kaj, ko bi... Z veseljem sem ugotovil, da sem se rešil iz obetajo¬ čega dolgočasja. Planil sem pokonci, zmagoslavno prižgal luč v dnevni sobi in odhitel v knjižnico po elektrotehnično li¬ teraturo in načrt televizorja. Kako deluje daljinsko upravljanje televizorjev, sem sicer približno vedel, toda mene so zani¬ male konkretne rešitve, predvsem pa to, kako je to rešeno pri našem aparatu. Žeiel sem preveriti idejo, da bi s pomočjo daljinskega upravljanja prižigal in ugašal tudi razsvetljavo v dnevni sobi. Ponuja se cela vrsta rešitev tako da niti ne vem, kateri naj bi dal prednost. Rešitev, ki jo opisujem kot izvedbeni pri¬ mer v današnji nalogi, torej ni edina. Zanjo sem se odločil zato, ker se mi zdi enostavna in bistveno ne obremenjuje osnovnega principa upravljanja TV spre¬ jemnika, po drugi strani pa je, upam, v primeru »nestrokovnega« posega, še najmanj nevarna za aparat. Zavedam se, da hudo nestrokoven poseg v hipu velja očetov in mamin enomesečni za¬ služek. Ker pa taki Murphyjevi pogledi ne vodijo nikamor, bo nemara bolj pa¬ metno nekoliko bolj previdno in zbrano delati kot običajno, toliko bolj, ker poseg v televizijski sprejemnik skriva celo vrsto življenjsko nevarnih tokokrogov. Poseg ELEKTRONIKA priporočam le tistim konjičkarjem, ki so že popravljali televizijski sprejemnik. Drugi pa z realizacijo TV luči počakajte na pravi trenutek - prej ali slej bo prišel. Konec koncev strokovno literaturo prebi¬ ramo tudi samo zaradi (dobrih) idej. Morda pa je današnja naloga celo že realizirana in ima kak komercialni TV aparat, poleg vseh osupljivih opcij, na svoji zadnji strani vgrajeno tudi vtičnico za svetilko. Potem je potrebno le še zbrati dovolj denarja. Nekaj teorije Na kratko si oglejmo, kako deluje daljin¬ sko upravljanje TV sprejemnika. V praksi boste naleteli na več različnih rešitev (ultra zvok, infra svetloba), vendar mi¬ slim, da se je še najbolj uveljavila tista, pri kateri uporabljamo digitalno infra rdeče upravljanje. Več prednosti ima. In¬ fra rdeča svetloba (IR) se ne more pre¬ biti, tako kot npr. radijski valovi, iz zapr¬ tega prostora in tako ne »onesnažuje« širše okolice. Ko pritisnemo na tipko na IR oddajniku, oddamo sporočilo, sestav¬ ljeno iz serije impulzov, ki so podobni sporočilu v Morsejevi abecedi. Utripanje svetlobe IR oddajnika zazna IR sprejem¬ nik v televizorju. Sporočilo dekodira in na ustrezen način aktivira svoje signalne izhode. Teh sporočil ali telegramov, kot radi rečemo, je več vrst. En tip telegra¬ mov omogoča nastavljanje akustično- svetlobnih nivojev v TV aparatu, drugi omogoča izbiro kanala, tretji omogoča spremljanje teleteksta, četrti je name¬ njen videorekorderju, peti posebnim efektom v sliki in podobno. Z nekaj besedami moramo spoznati tudi delovanje TV sprejemne stopnje (z zornega kota naše naloge). Ko pritis¬ nemo na tipko za izbiranje kanala, ugla¬ simo sprejemni nihajni krog na željeno frekvenco. Nihajni krog je (paralelna ali serijska) vezava tuljave in kondenza¬ torja. Če bi skušali določiti nadomestno upornost tuljave ali kondenzatorja (po¬ datek za osebno izkaznico), bi ugotovili, da je ta odvisna od frekvence električ¬ nega toka, ki teče skoznju. Če frekvenco povečamo, se upornost tuljave poveča, upornost kondenzatorja pa pade. Ker lahko ta upornost zavzame katerokoli vrednost med nič in neskončno (ohmi), je posebno zanimiv tisti primer, ko je nadomestna upornost tuljave natančno enaka nadomestni upornosti kondenza¬ torja. Pravimo, da je tedaj nihajni krog v resonanci. Takrat se zgodijo nekatere čudovite stvari narave, ki jih dobro poz¬ najo dijaki in študenti elektrotehničnih šol. Nihajni krog »neverjetno dobro zazna« tisto električno nihanje, pri kate¬ rem je nadomestna upornost tuljave enaka nadomestni upornosti kondenza¬ torja. Si lahko predstavljate, kaj to po¬ meni? Antena, ki o imamo na strehi, lovi nepopisno množico signalov. Te vodimo po kablu na vhod sprejemnika. Nihajni krog - nahaja se na samem vhodu spre¬ jemnika - spusti v sprejemnik le en sam signal. Z njim se nato ukvarjajo druga vezja v sprejemniku, da se končno po¬ javi slika na ekranu in ton v zvočniku, če bi zamenjali kondenzator v nihajnem krogu, bi resonanca nastopila pri drugi frekvenci. Če znamo pravilno spremeniti kondenzator ali tuljavo v nihajnem krogu, uglasimo sprejemnik zdaj na ta, zdaj na drug kanal. Nihajni krog pa so praktični ljudje že v zgodnjih letih radiotehnike izvedli tako, da je bilo možno na zelo enostaven na¬ čin zamenjati ali tuljavo ali kondenzator. Najbolj srečno roko so imeli pri konden¬ zatorju - izumili so vrtljiv kondenzator. Z roko se vrti os kondenzatorja. S tem se spreminja (efektivna) površina konden¬ zatorja. Vemo, da je kapacitivnost kon¬ denzatorja (vrednost) odvisna od povr¬ šine plošč, ki sestavljajo kondenzator. To je bilo dolga leta povsem sprejem¬ ljiva rešitev. Ljudje smo že po naravi bitja, ki želijo ugodje. Želja po spreminja¬ nju kanalov TV sprejemnika iz udobnega naslonjača, je torej povsem naravna. Vr¬ tenje osi kondenzatorja, če tudi z elek- tromotorčkom, je sila neprimerno in po¬ trebno je bilo najti nek drug način, kako spremeniti kapacitivnost kondenzatorja v nihajnem krogu. Lahko bi seveda spre¬ minjali tudi induktivnost (vrednost) tu¬ ljave, toda omenil sem že, da ima člove¬ štvo več sreče pri kondenzatorjih. Tokrat so se izkazali polprevodniki, ki so os¬ nova diodi in tranzistorju. Znanstveniki, ki so raziskovali polprevodnike, so prav kmalu ugotovili, da se lahko polprevod¬ nik pod določenimi pogoji obnaša kot kondenzator. Prav presenetljivo pa je bilo odkritje, da polprevodniku spremi¬ njamo njegovo kapacitivnost s tem, da nanj vplivamo z električno napetostjo. To spreminjanje električne napetosti pa teh¬ nika zelo dobro obvlada. Človek je odkril variocap diodo, torej diodo s spremen¬ ljivo kapacitivnostjo. Na sliki št. 1 vidimo preprost nihajni krog s polprevodniško diodo. Dioda Č D ima prav vse lastnosti diode, vendar jo v tem primeru ne uporabljamo na izvo¬ ren način. Dioda, ki o nameravamo upo¬ rabiti kot kondenzator, mora biti ves čas polarizirana v zaporni smeri, in če spre¬ minjamo njeno zaporno napetost, spre¬ minjamo tudi kapacitivnost diode in s tem lastno frekvenco nihajnega kroga. To pa smo želeli in prav to počenjamo tudi s pomočjo IR daljinskega upravlja¬ nja. Recimo, da pritisnemo na IR oddaj¬ niku na prvo kanalno tipko. IR sprejem- 172 • TIM f • januar 1991 ELEKTRONIKA Sl. 1. Nihajni krog z variocap diodo nik sprejme telegram in ga posreduje dekodirni logiki. Ta je povezana z diodo nihajnega kroga in na diodi se pojavi zaporna napetost enega volta. S tem smo nihajni krog našega sprejemnika uglasili na signal prvega programa Tele¬ vizije Slovenija. Če sedaj pritisnemo na naslednjo tipko na IR oddajniku, se bo na diodi pojavila napetost dveh voltov. To nam omogoči spremljanje drugega programa iz iste TV hiše (vse predpo¬ stavljamo). Tretja tipka IR oddajnika morda nastavi napetost na 3 volte, de¬ seta tipka pa na 10 voltov. Koliko voltov se bo pojavilo na diodi nihajnega kroga, je odvisno od postopka ob programiranju tipk IR oddajnika in teh je navadno več, kot je možno sprejeti TV programov. Se¬ veda pa ne moremo le s preprostim spreminjanjem zaporne napetosti na va¬ riocap diodi TV sprejemnika uglasiti na vsak možen kanal. Celotno frekvenčno območje, ki je re¬ zervirano za televizijo, je razdeljeno v frekvenčne pasove. Tako so kanali od +12V —--o <+i 2 V> U. 2 do 4 v pasu F-l, kanali od 5 do 12 v pasu F—III, kanali od 21 do 68 so v pasu F-V. Za kabelsko televizijo so rezervirani kanali, ki frekvenčno ležijo med 12. in 21. kanalom. To je tako ime¬ novano S-področje. V pogovornem je¬ ziku radi uporabljamo tudi kratici VHF (very high frekvency, angl.: zelo visoka frekvenca) in UHF (ultra visoka frek¬ venca). Med VHF kanale štejemo kanale do 12. Iz povsem praktičnih razlogov so tej razdelitvi prirejeni tudi TV sprejemne stopnje (tunerji). Tako moramopri izbira¬ nju kanala, ki ga želimo gledati, najprej izbrati frekvenčno območje in nato še nastaviti zaporno napetost variocap di¬ odi. Frekvenčno območje smo pri starej¬ ših aparatih nastavljali s pomočjo me¬ hanskih preklopnikov, pri novejših izved¬ bah pa za to uporabimo kar napetostni logični nivo. Tako je npr. potrebno posta¬ viti vhod F-l (npr. na +12V), če želimo spremljati 3. kanal, oziroma logično se- lektirati UHF vhod, kadar želimo spreje¬ mati UHF kanale. Naš namen je uporabiti eno izmed »prostih« tipk ter opazovati krmilne vhodne napetosti, ki ih IR dekoder po¬ sreduje vhodni sprejemni stopnji. Televi¬ zorju naj bi dodali vezje, ki bo zaznalo prav določen napetostni nivo na vari¬ ocap diodi (npr. 5 voltov). To je v osnovi zelo preprosta naloga, toda delovanje TV vhodne stopnje je le bolj zamotano, kot se to morda kaže ta hip. Preko IR prenosa le približno uglasimo TV spre¬ jemnik na željeni kanal, natančna nasta¬ vitev pa je stvar internih TV vezij. In prav to samodejno uravnavanje aparata na RF signal nam bi zamotalo vezje, če seveda ne bi uporabili »bližnjice«. Ven¬ dar o tem kasneje. Opis delovanja Na sliki št. 2 si lahko ogledate shemo vezja, ki omogoča prižiganje svetilke preko TV daljinskega upravljanja. Izved¬ beni primer sem napravil za televior Go¬ renje, tip 613 TRD (že malce star, po- A PR15 rele 12V = (Iskra) ali ekvivalenten reze z min. 1000 navitjem C1 100pF/25V, elektrolitski kondenzator ( 10 %) C2 100nF/25V, poliesterski kondenzator (10%) C3 100nF/25V, poliesterski kondenzator (10%) C4 22 pF/25V, elektrolitski kondenzator ( 10 %) D1 LED dioda 0,2 mm D2 LED dioda 0,2 mm K1 PIN konektor (2 x 5) ali po lastni izbiri K2 220 V priključek po lastni izbiri P1 1 MIJ, trimer-potenciometer, 10-obratni P2 1 MJž, trimer-potenciometer, 10-obratni R1 2.2 kiž, plastni upor 1/8 W (10%) R2 2.2 k£i, plastni upor 1/8 W (10%) R3 33kJJ, plastni upor 1/8W (10%) R4 33kJl, plastni upor 1/8 W (10%) R5 33kli, plastni upor 1/8W (10%) R6 100kSJ, plastni upor 1/8W (10%) R7 68kfi, plastni upor 1/8V« (10%) R8 33kJl, plastni upor 1/8W (10%) R9 100kfi, plastni upor 1/8W (10%) R10 27kSž, plastni upor 1/8W (10%) R11 100 k£J, plastni upor 1/8 W (10%) R12 2.2kJi, plastni upor 1/8W (10%) R13 10k£J, plastni upor 1/8W (10%) R14 100 k£J, plastni upor 1/8 W (10%) R15 100 kiJ, plastni upor 1/8W (10%) R16 10kfi, plastni upor 1/8 W (10%) T1 BC107, NPN tranzistor malih moči T2 BC107, NPN tranzistor malih moči U1 LM324, integrirano vezje U2 CD4013, integrirano vezje R3 R4 R5 T 10 3U1 C1 O C2 UHF #1 #2 Sl. 2. Shema daljinskega krmiljenja TV luči TIM S * Januar 1991 • 173 reče kdo, vendar bi zaradi njega firmo ocenil z 12, če bi ocenjevali od 0 do 10). Prepričan sem, da vam ne bo težko poi¬ skati odgovarjajoče priključne točke tudi za kak drug televizor. Za napajanje uporabimo kar +12 V iz¬ vor, ki v televizorju napaja IR dekoder. Tokovna poraba vezja je v mirovnem stanju 1,5 mA, oziroma cca. 100 mA, ko vklopi rele, kar povzroči 500 mW do¬ datne toplotne desipacije na +12 V regu¬ latorju, kar pa je (verjetno) še v okviru dovoljenega. To potrjuje tudi praktično preverjanje desipacije na omenjenem regulatorju. UHF signal vodimo preko delilnika R14/R15 na neke vrste IN vrata. Le v pri- meruUHF=»1 «(UHF= + 12 V)upoštevamo stanje U D signala. Krmilni signal U D , s katerim nastav¬ ljamo napetost na variocap diodi, vo¬ dimo preko delilnika R6/R7 na vhod okenskega diskriminatorja, ki ga sestav¬ ljajo ojačevalniki 1U1, 2U1 in 3U1 s pri¬ padajočimi upori. Pri dimenzioniranju delilnika je potrebno paziti, da ne preo¬ bremenimo izhoda U D signala, ker bi av¬ tomatično razglasili TV sprejemnik. Namenimo nek UHF kanal krmiljenju luči. Ustrezno programiramo tipko na da¬ ljinskem upravljanju. Pri dani napetosti U d (kanalu) vrtimo os trimer-potenciome- tra P1 tako, da napetost na vhodu U1/3 počasi raste od OV proti +12 V. Ko se LED dioda D1 prižge, prenehamo vrteti os omenjenega potenciometra. Pri po¬ tenciometru P2 postopamo obratno, na¬ petost na vhodu U1 /5 naj pada od +12 V proti OV. Z vrtenjem osi trimer-potenci- ometra prenehamo, ko LED dioda D2 ugasne. Če sprejemnik ne sprejme RF signala, U D rahlo niha (vobla), ker se poiskuša ujeti z vhodnim RF signalom. Ekskurzije so večje kot je širina kanala. To morate upoštevati pri nastavitvi P1 in P2 (LED diodi ne smeta utripati). Preveč natančna nastavitev bi povzročila pre¬ metavanje izhodov U1/1 in U1/7, s tem pa tudi nekontrolirano prižiganje in uga¬ šanje luči. Le, če LED dioda D1 gori, D2 pa ne, se postavi izhod U1/8 v stanje »1«, v vsaki drugi kombinaciji pa je »O«. Za krmiljenje pomnilnika U2 je po¬ memben dvig signala na vhodu U2/3. Do tega pa pride, ko preidemo v »rezervi¬ rani« kanal iz katerega koli drugega ka¬ nala. Recimo, da se bo luč tedaj priž¬ gala. Ponovimo zgornje izbiranje kana¬ lov. Luč bo tokrat ugasnila. Stanje pom¬ nilnika neposredno krmili tranzistor T2, ta pa rele A, kontakt releja pa krmili tokokrog žarnice. Luč se prižiga in ugaša, to pa smo želeli, mar ne? Majhna nerodnost je le v tem, da med prižiga¬ njem in ugašanjem luči menjamo tudi program. Toda, priznajte, da to ni prav ELEKTRONIKA nič »groznega«; kratka prekinitev in vse teče normalno naprej. Za razumevanje delovanja IN vrat si oglejmo tabelo. Takoj lahko opazimo si¬ tuacijo nastopa presečne množice, ki povzroči potreben dvig signala na vhodu U2/3. Tranzistor T1 poskrbi za pravilno fazo okenskega signala na vhodu IN vrat. Člen R13C3 onemogoči signalno travo, kratke impulze, ki se lahko poja¬ vijo ob izbiri kanala. Vezje R16C4 poskrbi za resetiranje pomnilnika U2 ob vklopu napajanja. Ob vklopu televizorja se tako žarnica ne prižge, kot pač nanese. Kondenzatorja C1 in C2 predstavljata tipično »varovanje« napajanja, s tem da C1 (elektrolit) premošča N F motnje, C2 pa VF. Slednje so predvsem nevarne za nekontrolirano delovanje pomnilnika U2. Prispajkati ga moramo čim bližje napa¬ jalnim kontaktom U2. Še nekaj besed o releju, ker prav ta določa glavno tokovno porabo vezja (100 mA). Predpostavljam, da namera¬ vate uporabiti, kar bo pri roki. Upornost navitja naj bo vsaj 1000, relejski kontakti pa morajo biti deklarirani vsaj za 220 V/ 1A. Če imate možnost, lahko namesto releja uporabite primeren optotriak. Izdelava Prototipno vezje sem sestavil na univer¬ zalni kartici, dimenzij 45 mm x 60 mm, to pa pritrdil v PVC ohišje. Ne pozabite priključiti napajanja na obe integrirani vezji, v shemi to ni posebej označeno (+12 V=U1/4=U2/14; GND = U1/11 = = U2/7)! Ohišje sem z dvostranskim lepil¬ nim trakom pritrdil na zadnjo stran tele¬ si. 3. Pritrditev elektronike in žarnice na zadnjo stran TV aparata vizorja. Na sliki št. 3 vidite to varianto. Predlagam, da žarnico pritrdite kar na ohišje elektronike, da nalogo nekoliko poenostavite. Taka rešitev popolnoma onemogoči moteče zrcaljenje luči v ekranu televizorja, hkrati pa se difuzna svetloba izza aparata prav prijetno ra¬ zlije po prostoru. Sam sem postopal nekoliko drugače: relejski kontakt sem povezal s stikalom stropne svetilke (lestenca) v dnevni sobi. Prilagam vezalni stik (slika št. 4). Ta Sl. 4. Daljinsko upravljanje luči v kombina¬ ciji s standardno napeljavo in preprosto zatemnitvijo vezava omogoča nekoliko bolj mehke svetlobne efekte sicer osrednje luči v sobi. Mislim, da je vtis tudi mnogo bolj imeniten, zahteva pa nekoliko več dela (več o tem glej TIM 6, letnik XXXIII, str. 220 ). Nastavitev delovanja Sedaj imamo pripravljeno orodje, s po¬ močjo katerega lahko vključimo in izklju¬ čimo luč izven televizorja. Pripomoček je potrebno pravilno uporabiti, da bo efekt zadovoljiv. Za krmiljenje luči namenimo eno samo kanalno tipko, vse ostale ka¬ nalne tipke IR oddajnika obvezno pro¬ gramirajmo na sprejem enega od TV programov. Omenil sem, da zaporna napetost na variocap diodi niha, če RF signal ni do¬ volj velik in prav to se zgodi, ko izberemo kanalno tipko za luč. To nam narekuje, da okno diskriminatorja odpremo več kot za širino enega kanala. V okno pa ne sme pasti nobeden od tistih kanalov, na katerih gledamo TV programe, če ne želimo »nekontroliranega« vklapljanja in izklapljanja TV luči. Zato moramo rezer¬ virati za krmiljenje luči kanal, ki je kar se da oddaljen od tistih, na katerih sprem¬ ljamo TV programe, npr. 68. kanal. To velja tudi za kabelsko televizijo (prever¬ jeno za ljubljanske kabelske izvedbe). Vezava 68. kanala na krmiljenje TV luči, lahko nekoliko poenostavi U D diskrimina- tor, toda odločil sem se, da ostane tak, kot je - morda utegne biti uporabno. Delovanje vezja najprej preverite v svojem »laboratoriju« tako, da simuli¬ rate signala U D in UHF (glej sliko št. 5). To bo tudi lepa priložnost, da se preizku¬ site v nastavitvi potenciometrov P1 in 174 • TIM 5 • Januar 1941 ELEKTRONIKA +12V ff- GND & Sl. 5. Stik za testiranje električnega vezja TV luči P2. Kako to poteka, sem pojasnil pri razlagi delovanja vezja. Najbolj preprosta bo nastavitev, če spremljate televizijske programe le preko VHF kanalov. Takrat lahko rezer¬ virate za luč kateri koli UHF kanal. Toda, če imate na televizor priključen računal- -42 V ——o < + i 2 v> -220V Ijave, so uporabljeni prav ti kanali in še vsi tisti do 12. kanala. UHF kanalov pri hišnih napeljavah ne uporabljamo (iz¬ jema so morda tisti primeri, kjer lahko spremljajo tudi satelitske programe). To pomeni, da lahko za krmiljenje TV luči uporabimo samo UHF logični signal, če imate skupinsko anteno; oziroma logični signal VHF-I, če imate individualno an¬ teno. C 1 _j ■ l 1 R13 UHF KI U2 T I R16 A R12 -C=Z> I—O C4 Sl. 6. Poenostavljeno vezje za krmiljenje TV luči (Seznam materiala po sliki št. 2.) nik ali/in videorekorder (oba uporabljata UHF kanal), potem morate vseeno upo¬ rabiti prejšnjo pot. Poenostavitev vezja Danes F-l frekvenčnega pasu praktično ne uporabljamo v radiodifuziji, ker potre¬ bujemo relativno velike sprejemne an¬ tene. S tem pa ni rečeno, da teh kanalov ne uporabljamo. Povsod tam, kjer spremljate TV signale preko hišne nape- i Predpostavljam, da je veliko takih pri¬ merov, kjer se ne uporablja UHF ali VHF kanalov 2, 3 in 4. V takih primerih pa lahko naše vezje močno poenostavimo. Vidimo ga na sliki št. 6. Krmiljenje TV luči smo vezali samo na UHF signal. Priključitev vezja Priporočam, da dobro preverite bližino močnostnega tokokroga (relejski kon¬ takt) in signalne elektronike ter odstra¬ nite sumljiva bližnja srečanja, še preden vezje povežete s televizorjem. Nadvse koristno je, da vezje povežete z zunanjim svetom preko konektorjev K1 in K2. Vse bo mnogo enostavneje: pritr¬ ditev, nastavitev, servisiranje in končno tudi možne nadgradnje. Ženski del ko- nektorja K1 prispajkajte na največ 20 cm dolg kabel (štiri izolirane žice) in ga izvle¬ cite skozi bližnjo odprtino v zadnji steni televizorja. V televizorju žice prispajkajte neposredno na tiskano vezje. (Pred tem opravilom izvlecite 220 V priključek iz vtičnice!) Pri tem bo v veliko pomoč beli tisk na tiskanem vezju, le pravo vezje (ploščo, modul) v televizorju morate prej odkriti, potem pa poiščite tiste priključke, ki so označeni z +12 V, U D in UHF. Zaključek Zavedam se, da sem za marsikoga po¬ dal le splošno informacijo; praktično ne¬ mogoče je, v primeru, ko se ne moreš nasloniti na standard, najti za vse pri¬ mere primerno rešitev. Lahko bi rešitev vezal na SCART konektor, toda - koliko naših televizorjev pa je opremljenih s ta¬ kim konektorjem? Novejši televizorji 1 #1 al - #2 2 K2 imajo tisti U D signal dostopen le v tu- nerju, v katerega pa ne priporočam po¬ segati. Ti televizorji imajo grajena po¬ sebna integrirana vezja, kjer je močno zmanjšano število potrebnih povezav med posameznimi čipi. Na ta način se zmanjša cena izdelka ter hkrati poveča zanesljivost delovanja. Znana so integri¬ rana vezja firme Philips, ki uporablja l 2 C vodilo za medsebojno povezavo. Toda tudi tu boste odkrili nekaj signalov, na katere utegnete navezati idejo o daljin¬ skem krmiljenju TV luči, le shemo televi¬ zorja morate dobro pregledati in morda pomeriti še kak signal. Pa mnogo zabave pri delu in ob gleda¬ nju televizije! TIM I • Januar 1991 • 17* IGRAČE NAŠIH DEDOV MAČKA - VRVOHODKA Irena Vozelj Iz vezane plošče z rezljačo izrezljajte silhueto mačke. Iz tanke žice ukrivite nosilec za protiutež, ki naj bo v opoziciji s težiščem, označenim na silhueti mačke. Igračo postavite na rob mize in jo zanihajte. Muco lahko tudi pobarvate po svojem okusu, pri čemer seveda ni nujno, da se kot pijanec plota držite naravnih barv. Čimbolj bo muca pisana, lepša bo igrača. Z njo si boste učinkovito preganjali dolgčas samotnih trenutkov. Irena Vozelj Igrače naših dedkov SKAKAČI Poskusite izdelati takšno igračo bratcu ali sestrici; zelo ju bo zabavala. A samega vrabčka zlepite iz papirja na način »papirmašeja«. Figuro ptičke izre¬ žite iz mehkega lesa (gl. risbo), jo oči¬ stite s smirkovim papirjem in prevlecite z firnežem ali lakom. Potem po dolgem prerežite na dva dela. Oba dela nato znova spojite, zdaj že na zatičih. Tako boste dobili šablono za zlepljenko. Naj dodamo še, da si je »poskakujo¬ čega vrabčka« zamislil sovjetski izumi¬ telj A. P. Danilenko. Igrače, o katerih bomo govorili, so znane že dolgo. Z njimi lahko razveselite družbo vrstnikov. Predstavljajte si... K vam so prišli gostje. Pogovarjate se: Nihče niti ne opazi, da je nekdo na mizo skrivaj položil majhno igračo - prsno koščico kokoši, umito in prevreto v slabi raztopini razkužila (risba 1). Le-ta nenadoma kot kobilica poskoči in pade nekomu na kolena. Na začetku je seveda zmeda. Potem pa se vprašate: »Zakaj koščica skače?« Razlaga je pre¬ prosta. Med prožnimi dolgimi »tipalkami« koš¬ čice je napeta dvojna nitka. Vmes smo vstavili vžigalico in jo trdno ovili. Nitka se spremeni v svojevrstno vzmet, ki se sproža. Treba je le spustiti vžigalico iz rok. Ko se odbije od mize, vžigalica sun¬ kovito vrže koščico navzgor. Da pa bi se sistem sprožal z zadrževanjem, potrebu¬ jemo »časovni mehanizem«. Zanj upo- POSKOK NA POŠEVNI PLOSKVI Hop, hop, hop poskakuje po tleh vrab¬ ček. Zdi se, da je izredno težko sestaviti igračo s tako nestanovitnim gibanjem. Ampak smo jo izdelali. Že v času naših dedkov. Poglejmo, kaj jo privede do gi¬ banja. Mehanični del je sestavljen iz dveh votlih prizem; znotraj so stalne kroglice (kroglični ležaj). Bodite pozorni na prizmi, ki sta pritrjeni druga na drugo pod kotom 45°. Tako je narejeno namenoma. Rahlo se dotaknemo in kroglice se zač¬ nejo premikati, kotalijo se iz kota v kot. Zaradi takšne namestitve prizem pa to ne poteka istočasno, ampak po vrstnem redu. Tako, kot bi igračo potiskali. In vrabček poskakuje, narahlo opirajoč se na rep. Hop, hop, hop... 176 • TIM S • Januar 1961 EKOLOGIJA rabimo drobcen košček smole, na kate¬ rega prilepimo prosti konček napete vži¬ galice. Smola je posebna snov, ki je lahko v trdnem ali tekočem stanju. Ob udarcu se razleti, podobno kot steklo. Položite majhen košček na mizo; celo pri sobni temperaturi se bo čez nekaj ur razmeh¬ čal in tako izgubil zadržujočo moč. Druga situacija Postavite na mizo majhno, znotraj s tka¬ nino obšito škatlico. Ko se bo pogovor razživel, se bo škatlica nenadoma odprla in iz nje bo skočil pajac (risba 2). Glavica pajaca je oblikovana iz plastelina in na¬ sajena na palico. Palica je spuščena skozi vzmet in vtaknjena v kapljo smole, ki je na dnu škatlice. Cel »mehanizem« je nujno potrebno zamaskirati. To je stvar vaše domišljije. Na glavi figurice je lahko klobuk ali čepica, visok in bogato okrašen ovratnik, lahko tudi dolg plašč iz valovitega pa¬ pirja. Mere pajaca si izberite tako, da se bo pri zaprti škatlici njegova glava opi¬ rala na blazino v pokrovu. Brž ko se palica odlepi od kaplje smole, pajac z glavo odpre škatlico. Čas sprožanja je odvisen od velikosti kaplje. To določimo z izkušnjami. Sami ste že ugotovili, da če upora¬ bimo kot »časovni mehanizem« kapljo smole in kot vir energije vzmet ali gu¬ mico, lahko izdelamo množico nenavad¬ nih igrač. Takšni so tudi: poskakujoča žival - kenguru (risba 3), predzgodovinski lu- skovci, iz kritja streljajoči lokostrelci in še veliko drugega. Sergej Gabršček HRANA 2 . V prejšnji številki smo videli, kako močno je razvoj vplival na našo prehrano. Zasuti smo z veliko ponudbo zaplete¬ nih živil, ki pa nudijo veliko manj kot preprosta, naravna živila. Kako se jim lahko izognemo? Preden so se pojavile velike samopostrežne trgovine, smo kupovali tisto, kar je bilo v tistem času naprodaj. Ni si bilo potrebno razbijati glavo, kateri proizvod kupiti, ker je bil en sam. Kako naj danes kupimo kakšno stvar, ne da bi za to porabili pol svojega življenja? Ko stojimo pred odločitvijo, izberimo preprostejši izdelek, izdelan v tovarni v naši bližini. Tako boste izbrali proizvod, ki ima manj umetnih sestavin, je koristnejši za vaše zdravje in izvira iz bližine vašega praga. Kupili boste tudi izdelek, za katerega je bilo potrebno na poti do trgovine manj goriva in je zato povzročil tudi manj onesnaževanja. Umetne sestavine predelane hrane Prehranska industrija ima sposobnosti alkimistov: nežlahtne kovine spreminja v zlato. Z majhno pomočjo kemije spremeni minljive kratkožive surovine v nekaj dolgotrajnejšega, kar je mogoče z lahkoto prodati. Včasih je bila edini dodatek hrani sol, ti časi pa so že davno za nami. Danes obstaja na stotine sintetičnih snovi, ki jih lahko uradno uporabimo v hrani. To so konzervansi, ki jih uporab¬ ljamo, da preprečimo razpad hrane na dolgi poti do trgovin, in cel kup kemikalij, ki jih najbolje opišemo kot kozmetiko za hrano. Z njihovo pomočjo ima hrana boljši okus in izgled. Tako kot naši bližnji sorodniki, opice, izberemo hrano v glavnem na pogled. Zelo je pomembna barva. Prehranski tehnologi tega niso spregledali. Izdelali so celo vrsto umetnih barvil, ki jih lahko mešamo podobno kot barve na televizorju. Z njihovo pomočjo ustvarimo najbolj privlačno barvo. Ljudje so tako že pozabili, kako prava hrana sploh izgleda. Poleg tega pa konzervirana hrana ni nikoli tako svetla kot naravna - ra¬ zen, če nekdo ni imel vmes svojih prstov. Ko so izdelali barvo, morajo proizvajalci dodati še umetne arome, da nadomestijo okus, ki se je izgubil med predelavo. Hrana dobi čudovit okus. Nadomestijo lahko tudi okus narav¬ nih sestavin, ki jih nato lahko sploh izpustijo, kar je veliko ceneje kot uporaba pokvarljivih, nezanesljivih, naravnih sesta¬ vin. Če pogledaš nalepko katerega od predelanih sadnih desertov, vidiš, da jagod, češenj, jabolk ali drugega sadja preprosto ni. Če na škatli juhe piše »kurja juha« še ni rečeno, da je v njej sploh kaj kure. Na koncu so še snovi, ki poskrbijo za obliko hrane: emulga- torji, trdilci, sredstva za želiranje in stabilizatorji, če naštejemo TIM 5 • januar 1991 • 177 EKOLOGIJA le nekatere med njimi. Sredstva poskrbijo, da elementi, ki jih je ustvarila prehranska tehnologija, ostanejo »v enem kosu«. Z vsemi temi sredstvi, ki so jim na razpolago, tovarne hrane pretvorijo ceneno in neprebavljivo snov v proizvod, ki ga prodajalci na veliko reklamirajo. Tako lahko npr. vzamejo rastlinska olja in stranske proizvode mleka, skoznje prepihajo vodik, dodajo umetna barvila, okuse in emulgatorje, polnijo nastalo maso v plastične cevi ali jo zavijejo v svetel papir in to prodajajo kot margarino, »izboljšano« vrsto masla. Ker jo izdelujejo v industrijskih obratih v velikih količinah, je lahko zelo poceni in je veliko prodajo. Pri tej vrsti hrane pa je izjemno pomembna reklama in vabljiv izgled embalaže. Sestavine so ponavadi napisane nekje ob strani z majhnimi črkami. Zakaj? Proizvajalci ne priznajo radi, kaj vse so uporabili. So dodatki res nevarni? Količina umetnih dodatkov hrani se je v zadnjih 30 letih povečala desetkrat. Ocenjujejo, da v Veliki Britaniji pojedo med 5 in 7 kg teh dodatkov vsako leto. To pa ne more biti brez učinka na človeško telo. Odrasli ljudje lahko izberejo, kaj bodo jedli, pri otrocih pa je to veliko težje. Reklame jih vabijo, da jedo slaščice, čokolade, krompirček in drugo hrano, ki vsebuje ogromno dodatkov. Strokovnjaki so prepričani, da so ti pomemben faktor pri boleznih, ki napadajo otroke, kot sta npr. hiperaktivnost in bolezni kože. To so raziskave v ZDA in Veliki Britaniji tudi potrdile. Nekatere snovi se v telesu tudi nabirajo in so zato nevarne. Tak primer so nitriti, ki jih uporabljajo za konzerviranje mesa. Menijo, da so telesu nevarni, ker povzročajo raka. Zato so jih v mnogih evropskih državah prepovedali. Zanimivo je, da se je v ZDA z zmanjševanjem porabe nitritov zmanjšala pogo¬ stost želodčnega raka, na Japonskem, kjer pa je njihova poraba zelo visoka, pa je število bolnikov s to boleznijo največje na svetu. Kako izbrati konzervirano hrano? Hrana je organska snov, ki razpada, zato moramo izbrati nek postopek za upočasnitev tega procesa. Včasih so jeseni pridelke konzervirali z naravnimi snovmi, kot so sol, sladkor, kis in sušenje. Tako je hrana ostala užitna do pomladi, ko so zrasli novi pridelki. Nikomur ni padlo na pamet, da bi spomladi jedel konzervirano hrano. Danes jemo tako hrano vse leto. Nekaj te hrane je priprav¬ ljeno na star način, še več pa je take, kjer uporabljajo kemična sredstva ali pa predelavo: zapiranje v pločevinke, zmrzovanje ali celo obsevanje. Kako se s predelavo zmanjšuje vrednost hrane Večina hrane je v nepredelani obliki odličen vir beljakovin, vlaknin, vitaminov in minera¬ lov. Ponavadi imajo zelo malo večkrat nenasičenih kislin in soli ter ne vsebujejo prečišče¬ nega sladkorja. Kljub temu pa vedno bolj izbiramo hrano, ki je bila na nek način predelana. Dodajajo ji umetna barvila In okuse, antloksidacijska sred¬ stva, konzervanse In stabiliza¬ torje. Mnoge teh snovi so po¬ tencialno nevarne. Slika kaže, kako mnoga živila, ki jih lahko kupimo in zaužijemo neprede¬ lana, kupujemo v močno pore- delani obliki. MESO (1) Nepredelano meso je odličen vir beljakovin, vitaminov in mi¬ neralov. Če pusto meso pe¬ čemo na žaru, v ponvi ali pa dušimo, ima malo nasičenih maščob. SADJE (2) Sveže sadje vsebuje mnogo vitamina C, vlaknin in minera¬ lov. Nudi nam celo vrsto ra¬ zličnih barv, okusov in oblik. RIBE (3) Ribe lahko pečemo na žaru, v pečici ali pa pražimo. So od¬ ličen vir mineralov, vitaminov in večkrat nenasičenih maš¬ čob. ZELENJAVA (4) Če pogledamo le enega od njenih predstavnikov, krom¬ pir, vidimo, da ima mnogo be¬ ljakovin, vlaknin, ogljikovih hi¬ dratov, ki ne vsebujejo maš¬ čob, in vitaminov. MLEKO (5) Sveže polnomastno ali pos¬ neto mleko je bogat vir kalcija, beljakovin in vitaminov B 2 in Bi 2 . MESNI IZDELKI (6) Proizvodi, kot so klobase, pite, hamburgerji in drugi, imajo mnogo nasičenih maščob in malo drugih sestavin. SADNI IZDELKI (7) Umetne snovi pogosto nado¬ mestijo izgubljen okus in barvo. Zmanjšana je količina vlaknin in vitaminov. RIBJI IZDELKI (8) Izgubljen okus in barvo nado¬ meščajo z umetnimi dodatki. Da povečajo količino, doda¬ jajo vodo, kosti in kožo. ZELENJAVNI IZDELKI (9) Pri predelavi se najbolj uničijo hranila, ki ležijo pod olupkom. Večina krompirjevih proizvo¬ dov vsebuje umetno barvo in aromo. MLEČNI IZDELKI (10) Sladoled, sirni in mlečni na¬ mazi imajo mnogo maščob, sladkorja in soli. Pogosto vse¬ bujejo tudi umetna barvila in okuse. 17 « • TIM S • Januar 19*1 KAKO KONZERVIRAMO HRANO Konzerviranje hrane je danes tako razširjeno, da lahko v vsakem letnem času uživamo kate¬ rokoli hrano. Slika kaže šest glavnih načinov konzerviranja hrane, kako poteka in kakšen učinek ima lahko na naše zdravje. METODA UČINEK KONZERVIRANJE (1) Hrano zapremo v kovinske škatle, ki ne pre¬ puščajo zraka. Pločevinko z njeno vsebino segrejemo, da se hrana skuha in sterilizira. Hranilna vrednost se močno zmanjša. Večino okusa in barve nadomestijo umetni dodatki. ZMRZOVANJE (2) Zelo nizke temperature ustavijo naraven pro¬ ces razpada. Zmrznjena hrana ima pogosto več vitaminov kot hrana, ki jo prodajajo kot svežo, ker zmrzovanje zaustavi naravni raz¬ pad po obiranju. EKOLOGIJA SUŠENJE (3) Vlago odstranijo z uporabo toplote in zraka. Postopek poteka naravno s pomočjo sonca ali vetra ali pa mehansko. Za izboljšane posu¬ šene hrane uporabljajo umetne dodatke. STEKLENIČENJE (4) Hrano zaprejo v steklenice, ki ne prepuščajo zraka, nato pa jih s segrevanjem sterilizirajo. Včasih lahko tako konzerviranje izboljša na¬ ravni okus. Stekleničenje je za zdravje naj¬ manj nevarno _ OBSEVANJE (5) Velike doze ionizirajočega sevanja konzervi¬ rajo hrano, ker zadržijo proces zorenja in uni¬ čijo insekte in mikroorganizme. Obsevanje povzroči v hrani tudi kemijske reakcije, za katere menijo, da povzročajo raka. VAKUUMSKO PAKIRANJE (6) Hrano pakirajo v plastične vrečke, iz katerih sčrpajo zrak. Tako nastane okoli hrane va¬ kuum brez bakterij. Plastifikatorji v mnogih od ovojev lahko povzročijo raka. Nevarnost je večja pri mastni hrani. NEZDRAVA SHRAMBA Veliko hrane, ki jo imamo v svoji shrambi, ni tako zdrave, kot trdijo nalepke. Pre¬ delana hrana je pogosto polna PREDELANO SADJE IN ZELENJAVA (1) Sadje in zelenjavo v pločevin¬ kah lahko umetno obarvajo z enim od 14 azo barvil, ki pov¬ zročajo alergije, posebej pri otrocih. Posušene izdelke po¬ gosto konzervirajo s sulfiti in žveplovim dioksidom. Tudi ti lahko povzročijo alergije. Po¬ sušeni zelenjavi pogosto do¬ dajo kemijske snovi, ki jim dajo pri uporabi 'naravni’ vi¬ dez. SLADICE IN PUDINGI ( 2 ) Sladice so polne sladkorja, maščob, umetnih barvil in arom, antioksidantov in kon¬ zervansov. Za nekatere su¬ mijo, da povzročajo raka in alergične reakcije. Imajo tudi zelo malo vitaminov, minera¬ lov, laknin in beljakovin. ŽITARICE IN KRUH (3) Bel kruh in žitarice iz prečiš¬ čene moke pogosto vsebujejo belila, konzervanse in antiok¬ sidante, ki povzročlajo aler¬ gije. Imajo veliko manjšo hra¬ nilno vrednost kot izdelki iz celega zrna, pri predelavi pa odstranijo predvsem po¬ membne vlaknine. kemikalij, ki jo obarvajo, ji dajo okus, jo dobro konzervirajo in stabilizirajo, imajo pa zelo majhno hranilno vrednost, včasih pa so tudi škodljive zdravju. BREZALKOHOLNE PIJAČE (4) Brezalkoholne pijače (razen naravnih sokov) so v glavnem sladke vodne raztopine, umetno obarvane in aromatizi¬ rane. Mnoge teh snovi povzro¬ čajo alergične reakcije in hipe¬ raktivnost pri otrocih. ZAČIMBE IN KONZERVANSI (5) Večina industrijskih omak, prelivov in začimb vsebuje ve¬ like količine sladkorja, umet¬ nih barvil in arom, emulgator- jev in konzervansov. MESNI IZDELKI (6) Mnoge vrste mesa vsebujejo veliko nasičenih maščob, ki jih povezujejo s srčnimi obolenji. Mesni izdelki vsebujejo tudi velike količine soli in umetnih dodatkov. Za mnoge konzer¬ vanse menijo, da povzročajo raka, astmo in težave pri raz¬ množevanju. ALKOHOLNE PIJAČE ( 7 ) Pri industrijski proizvodnji piva in vina uporabljajo mnoge kemikalije, od katerih nekateri povzročajo zdrav¬ stvene težave. Sulfiti, ki jih uporabljajo za konzerviranje piva in vina, lahko povzročajo alergije in težave pri razmno¬ ževanju. TIM f • januar 1991 • 179 NA KRATKO Kako je s posameznimi načini konzerviranja? Zapiranje v pločevinke je najstarejši način. Pločevinko, v katero zaprejo hrano, segrejejo, da uničijo bakterije. Pri tem se uniči tudi nekaj hranilnih snovi, vendar je postopek relativno varen. Vseeno pa se poskusimo izogniti preveliki porabi take hrane. Zakaj? Za izdelavo pločevinke porabijo veliko količino kovine, ki je ponavadi ne reciklirajo. Poleg tega pa za zapiranje potrebujejo cin, ki povadi vsebuje nekaj svinca. Zmrznjena hrana je veliko boljša možnost, če le ni predolgo zmrznjena. Edina težava je v tem, da potrebujemo za vzdrže¬ vanje nizkih temperatur mnogo električne energije. Obsevana hrana je pomenila velik korak naprej pri konzer¬ viranju hrane. V mnogih deželah je ta postopek prepovedan. Težava je v tem, ker ne vemo, kakšen je njen vpliv v daljšem obdobju. Taka hrana je najbolj primerna za tiste, ki želijo eksperimentirati s svojim zdravjem. .Nenevarnost' dodatkov Tovarne, ki proizvajajo dodatke hrani, testirajo le nekatere učinke svojih proizvodov, predvsem sposobnost povzročanja raka ali sladkorne bolezni. Testi so namreč dolgotrajni in dragi, za to npr. ne testirajo, ali snovi povzročajo astmo ali migreno. Prav tako so časi testiranja za določene bolezni prekratki, kajti rak se lahko pojavi šele po 20 ali 30 letih. Tako so po nekaj letih ugotovili, da nekateri dodatki povzročajo artritis, depresije, ekceme ali akne. Praktično je tudi nemogoče ugotoviti, kolikšne količine do¬ datkov so nenevarne, in kako vpliva zmes posameznih dodat¬ kov na zdravje. To je tako imenovani »učinek koktajla«. Snov, ki je sama po sebi nenevarna, je lahko v določeni zmes strup. Tudi nepredelana hrana pogosto ni ravno zdrava. Kot smo videli že pri poglavju o kmetijstvu, polja bogato namakajo s kemičnimi snovmi, od gnojil do sredstev za uničevanje škodljivcev. Mnogo tega seveda ostane v hrani. Tako je v Kaliforniji umrlo šest ljudi, ki so jedli lubenice, 1350 pa jih je zbolelo. Vzrok? Biocid, ki so ga razpršili po pridelku. Nepredelana hrana Ta hrana pravzaprav ni nič posebnega. To je hrana, ki ne vsebuje dodatkov, ki ji niso odvzeli večine njenih sestavin in ki je ne prodajajo zavito v nekaj plasti embalaže. Ta hrana je zelo različna po obliki, velikosti in barvi, tako da so jo velebla¬ govnice včasih zavračale. Sedaj pa se stvari spreminjajo. Ugotovili so, da je večina civilizacijskih bolezni - bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, rakasta obolenja želodca in čre¬ vesja - povezanih z našo prehrano. Strokovnjaki za prehrano so spoznali, da so precenjevali pomen beljakovin. Veliko pomembnejši so neprečiščeni ogljikovi hidrati in vlaknine. Zato moramo spremeniti našo prehrano in preiti od hrane z veliko mesa, maščob, sladkorja in soli, ki ima zelo malo vlaknin, k hrani, ki ni predelana. Z našo odločitvijo, da se vrnemo k naravni hrani, pa bomo začeli reševati tudi problem industrijskega kmetijstva. Tako se bo morala začeti zmanjševati poraba kmetijskih kemikalij, mnogo kmetov se bo vrnilo k naravnemu kmetovanju, s tem pa se bo zmanjšala petirana proizvodnja. Naravne hrane ne moremo dolgo shranjevati, zato jo je potrebno porabiti tam, kjer so jo pridelali. Tako se zmanjša prevoz, z njim pa onesna¬ ževanje. Mogoče se nam zdi to malo pretirano ali preveč optimi¬ stično. Spomnimo se na star slovenski pregovor, ki pravi, da iz malega raste veliko. To pa ni pravzaprav nič drugega kot geslo varstvenikov narave: misli globalno, deluj lokalno. Bojan Rambaher EKSPEDICIJE APOLLO Ameriška vesoljca Armstrong in Aldrin sta prva stopila na mesečeva tla zname¬ nitega 21. julija 1969. To je bil podvig, na katerega je človeštvo čakalo vrsto let, vse od tistega dne, ko je prvi sanjač usmeril pogled proti mesecu in začel razglabljati o najbližjem Zemljinem spremljevalcu in vesolju. Pravzaprav bi težko našli besede, s katerim : bi opisali navdušenje, ki je spremljalo prvi člove¬ kov pristanek na mesecu. Najlepše je to dejanje najbrž opisal prav Armstrong, ki je tisti trenutek, ko se je njegova noga dotaknila mesečeve površine, izrekel naslednji znameniti stavek: »To je maj¬ hen korak za človeka, toda velik korak za človeštvo!« Nekateri starejši bralci se bodo še spomnili, kako so vznemirjeni proti pol¬ noči sedli pred televizor, da bi v nepo¬ srednem televizijskem prenosu sprem¬ ljali občutke in dejanja vesoljcev, ki sta se sprehodila po kamnitem in pustem, a obenem tako lesketajočem se mese¬ čevem površju, visoko nad našimi gla¬ vami. Kolikor je znano, so televizijski prenos sprehoda po mesecu spremljali televizij¬ ski gledalci iz prav vseh držav po svetu, razen iz Sovjetske zveze in Kitajske. V Sovjetski zvezi, kjer je še posebej predsednik Nikita Hruščov povzdignil uspehe v vesolju skorajda na vprašanje političnega biti ali ne biti na mednarod¬ nem političnem prizorišču, se projekta L- 1 in L-3 nista posrečila. Prvi projekt L-1 naj bi vesoljsko ladjo z dvema članoma posadke spravil v krožnico okoli me¬ seca. Proti mesecu naj bi vesoljsko plo¬ vilo ponesla konstrukcijsko tedaj še pov¬ sem nova in univerzalna raketa Sojuz. Pri projektu L-3 naj bi v vesolje spravili 94 ton težak kompleks, sestavljen iz ra¬ ketnega bloka, ne velike matične vesolj¬ ske ladje in več kot dvajset ton težkega pristajalnega modula, ki naj bi omogočil pristanek in tridnevno bivanje na mese¬ čevi površini enemu vesoljcu, medtem ko bi drugi član posadke čakal v matič¬ nem plovilu na krožnici okoli meseca. Pri projektu je odpovedala težka in močna raketa N-1, ki se je že pri prvem poskusu leta 1969 pokvarila. Pristanka prvih ameriških vesoljcev na mesecu sredstva obveščanja v Sovjet¬ ski zvezi sicer niso mogla utajiti, so pa ljudi prikrajšali za podrobnosti in nepo¬ sreden televizijski prenos tega veličast¬ nega dogodka. V Sovjetski zvezi naj bi s prenosom počakali do poleta domačih astronavtov, ki pa so ga vodilni kozmični strokovnjaki na veliko žalost tedanjega predsednika Brežnjeva šele začeli pri¬ pravljati. Kaj pa Kitajska? Tam o ameriškem uspehu sploh niso govorili. Kitajska se takrat z Združenimi državami Amerike ni razumela in se ji sploh ni zdelo potrebno, da o tem obvesti svoje državljane in tako poudari neverjeten uspeh države, do ka¬ tere je vodila sovražno politiko. Na žalost pa je res, da se je tudi v samih Združenih državah po nadaljnjih uspehih poletov Apollo navdušenje kmalu poleglo. Pri enem od naslednjih poletov, ko je televizijski prenos tega dogodka prekinil prenos tekme ameri¬ škega nogometa, so ogorčeni nogo¬ metni navijači privihrali v študije in radij¬ ske postaje in se z bolj ali manj nepri- 180 • TIM S • januar 1991 NA KRATKO Poveljniška vesoljska ladja Apollo nad me¬ secem. Pristajalni modul je proti mesečevi povr¬ šini padal kot kakšna pravljična žuželka. Na mesečevi površini so vesoljci postavili vrsto znanstvenih naprav. Večina izmed njih je delovala mnogo let. Njihova aktiv¬ nost je bila končana z daljinskim ukazom leta 1877. Mesec je bil prvo nebesno telo, na kate¬ rega je stopila človekova noga. Mesta pristankov odprav Apollo: 11 - morje Tranquillitatis, 12 - ocean Procel- larum, 14 - Fra Mauro, 15 - Rima Hadley, 16 - Descartes, 17 - Taurus. In takšen je videti kamen z meseca. TIM S * Januar 1991 • 181 NA KRATKO mernimi besedami pritožili medijskim de¬ lavcem, »naj gredo s tem mesecem že enkrat k vragu, ker so jih prikrajšali za njihov navijaški užitek«. Sedaj pa si nekoliko bolj podrobno poglejmo posamezne vesoljske od¬ prave, ki so sledile znamenitemu poletu Apolla 11 pred enaindvajsetimi leti. Že novembra istega leta so Američani pripravili polet Apolla 12, katerega po¬ sadko so sestavljali naslednji vesoljci: Ch. Conrad, A. Bean in R. Gordon. Vod¬ stvo NASE je imelo zelo velike težave' s poveljnikom odprave Conradom, ki je bil znan po svojih popopranih kletvicah. Govorilo se je, da so se celo posvetovali s strokovnjaki na televiziji, če bi se morda med neposrednim televizijskim prenosom vesoljskega poleta in pri¬ stanka Apolla na mesecu dala morebitna neprimerna beseda ali kletvica kako re- tuširati. Ne glede na te probleme so Na¬ sin: inštruktorji posadko nadvse skrbno pripravljali na polet, saj je bil to navse¬ zadnje šele drugi polet, ki je bilnamenjen k pristanku na mesecu. Pristati na me¬ secu pa tudi ni bila tako lahka naloga, kar so navsezadnje dokazovali neuspeli poskusi Sovjetov. Conrad in Bean bi se morala s pristajalnim modulom spustiti v bližino sonde Surveyor 3, ki je na me¬ secu pristala aprila 1967. To se jima je tudi posrečilo, in modul je pristal na robu plitkega kraterja le borih dvesto metrov od sonde. Sledil je let Apolla 13, ki se je začel aprila 1970 z vesoljci Lovellom, Haisom in Seigertom. Polet se je razvijal popol¬ noma nepričakovano. V motornem delu vesoljskega plovila je prišlo do eksplo¬ zije in vesoljci so se morali boriti dobe¬ sedno za svoja življenja. Nazadnje so mesec le obleteli in se po najkrajši poti poskušali vrniti proti zemlji. Kljub teža¬ vam so imeli srečo in na koncu se je vse dobro izteklo. Dramatični let se je končal 17. aprila, ko je poveljniški modul padel v valove Pacifika. Tiste dni je Amerika in ves svet trepetal za usodo junakov, kate¬ rih napore so lahko po zaslugi televizije neposredno spremljali tudi milijoni gle¬ dalcev. Zaradi teh težav z Apollom 13 so po¬ lete Apollo za nekaj časa prekinili, da bi odpravili vse tehnične pomanjkljivosti. Četrta mesečeva ekspedicija, Apollo 14, s posadko A. Shepard, E. Mitchell in S. Roosa, je bila zato na vrsfi šele januarja leta 1971 in je bila ponovno uspešna. Vesoljcem sta se posrečila celo dva na¬ črtovana sprehoda po mesečevi povr¬ šini. Pri tem sta vesoljca Shepard in Mitchell imela zelo pomembnega po¬ močnika - namreč zložljiv voziček za prevažanje opreme in nabranih vzorcev kamenja in rudnin. lil • TIM S • Januar 1991 Julija 1971 je proti mesecu vzletel Apollo 15 s posadko D. Scott, J. Irvvin in A. Worden. Vesoljci so prvič preizkusili svojega novega pomočnika, namreč elektromobil Rover, ki jim je ponovno zagotovil vso medijsko pozornost. Scott in Irvvin sta opravila tri načrtovane spre¬ hode, vsi trije pa so se uspešno vrnili na zemljo. Kot vidite iz tabele, so bili po¬ stanki na mesecu in sprehodi vse daljši, vesoljci pa so s seboj prinašali vedno več materiala in z njim navduševali stro¬ kovnjake. Posadka Apolla 16, J. Young, Ch. Duke in T. Mattingly, se je proti mesecu podala 16. aprila 1972. Vesoljci so na mesecu preživeli tri dni in se v tem času trikrat podali na prosto. Pri tem sta ve¬ soljca Young in Duke ponovno uspešno uporabila elektromobil Rover, ki se je izkazal že pri poletu Apolla 15. V ponedeljek, 11. decembra 1972, je pristal na mesecu v območju kraterja Taurus Littrovv modul Challenger z E. Cernanom in H. Schmittom. Tretji mož posadke R. Evans je med tem krožil v poveljniškem delu Apolla okrog me¬ seca. Sredi divje pokrajine, v ozki dolini, obkoljeni z visokimi gorskimi masivi, ki se dvigajo kvišku do višine 2500m, sta vesoljca opravila tri načrtovane spre¬ hode s tedaj že dobro preizkušenim in izboljšanim elektromobilom Rover. Ko se je v četrtek, 14. decembra 1972 zju¬ traj končal še zadnji sprehod obeh ve¬ soljcev in so se za njima zaprla herme¬ tično zatesnjena vrata pristajalnega mo¬ dula, so televizijski gledalci širom po svetu, pa tudi vesoljci, za dolgo obdobje videli zadnjo panoramo mesečeve povr¬ šine ob obisku vesoljskih posadk na Zemljinem spremljevalcu. Dolžine tega premora se dobro zave¬ damo šele danes. Govori se sicer, da Američani pripravljajo velik projekt, kate¬ rega cilj naj bi bila postavitev prve znan¬ stvene postaje na mesecu ob prelomu stoletja, oziroma naj bi obnovili polete na mesec, vendar konkretnih načrtov za ta projekt še niso razgrnili in najbrž tudi še ne obstajajo. Sovjetski program L-3 je v začetku sedemdesetih let sicer propadel, toda akademik Gluško je po prevzemu funk¬ cije glavnega konstruktorja sovjetskih vesoljskih programov na začetku osem¬ desetih let napovedal program, katerega vrhunec bo izgradnja lunarne baze. Po ironiji usode je takšen projekt napovedal prav Gluško, ki je v šestdesetih letih nasprotoval projektu razvoja nosilne ra¬ kete N-1 v takšni meri, da je neuspeh nosilne rakete nazadnje tudi vplival na propad in konec sovjetskega lunarnega programa. Dodati moram, da se kljub navideznim uspehom sovjetski vesoljski programi tudi dandanes otepajo z veli¬ kimi težavami, ki so dediščina preteklih let, obdobij nepravilnih in prehitrih odlo¬ čitev, ne dovolj premišljenih korakov, prav tako pa tudi posledica vse slabšega gospodarskega položaja. V tem smislu lahko torej nadaljnje od¬ prave v vesolje prej pričakujemo od ameriških vesoljcev, ki so navsezadnje to pot prehodili že v letih 1969 do 1972 in si zagotovo pridobili veliko dragocenih izkušenj. Nekaj pa je dejstvo; ne glede na vse načrte in pobožne želje strokov¬ njakov in navadnih zemljanov se bodo ljudje na mesec ponovno vrnili šele ta¬ krat, ko bo takšna ekspedicija znan¬ stveno in gospodarsko dovolj uteme¬ ljena. TIMOVA FANTASTIKA Gerard Klein Prevedel Mitja Zupančič SKRIVALNICE Naloga je bila dolgotrajna in zahtevna. Celo desetletje sploh ni zapustil knjiž¬ nice, kjer je delal, polneč s črnilom stran za stranjo, te pa je zlagal in ponovno prebiral nekaj mesecev pozneje ter tako počasi ustvarjal širno vesolje matema¬ tike, v katero se je on in samo on lahko podal na pot. V desetem letu dela je zaslutil megleni obris rezultata. Končna enačba. Nepre- segljiva rešitev. Matematični dokaz za obstoj Boga. Moral je upoštevati vse dejavnike, se¬ staviti natančen teoretični model vesolja, določiti milijon koordinat, te povezati v ustrezne snope, jih prižgati in preteh¬ tati njihov pepel. Ampak zdaj - zdaj je poznal končno enačbo, zapisoval jo je, dokazoval. Tako skrajno preprosta je bila, da je zapolnila samo tisoč strani. Garal je dvajset ur dnevno. Po treh me¬ secih tega izčrpavajočega dela je dokon¬ čal svoj projekt in največji dosežek člo¬ veškega duha. Napisal je zadnjo vrsto, z ljubeznijo izoblikoval poslednji simbol, potegnil črto na dnu strani in razmišljal, ali naj doda KONEC z velikimi črkami. Tedaj ga je ogovoril Glas: vsemogo¬ čen, veličasten, strašen, prihajajoč od povsod in nikjer obenem. Prestrašen je planil pokonci. »Dobrni« je rekel Glas. »Našel si Me. Zdaj si ti na vrsti, da se skriješ. Štel bom do milijon. Milijon let, namreč. Ne poskušaj goljufati .« Manly Wade VVellman: Prevedel Žiga Leskovšek SAMO SREČANJE »Mislim, da vam lahko verjamem,« sem končno priznal ostarelemu možakarju. »Prepričali ste me. Ne more biti drugače, kot da ste prišli iz časov, ki so štirideset let pred nami.« »John, ti verjameš v čudeže. Le malo bi jih lahko pripravil do tega, da bi verjeli, kar sem ti povedal,« je dejal starec. »Bliža se vojna, v kateri ne bo nihče zmagal,« sem spregovoril. » Vojna, v kateri bodo vsi izgubili,« je dejal. »Vrnil sem se v ta čas na ta dan, da preprečim njen začetek, če bom le mogel. John, pojdi z menoj k vladarjem tega sveta. Tudi njih morava prepričati, da bodo sprevideli, da se vojna ne sme začeti.« »Najprej mi nekaj pojasni,« sem dejal. »In kaj naj bi to bilo?« je odvrnil on. »Če si bil ti štirideset let v prihodnost starec, potem bi moral biti v današnjih časih še mladenič.« Govoril sem počasi in skušal svojo misel jasno oblikovati, da bi jo razumela oba. »Če je tako, bi prav lahko srečal mladeniča, ki bi bil ti.« Starec se je mirno nasmehgnil. »John, le zakaj misliš, da sem izmed vseh ljudi na svetu poiskal prav tebe?« je vprašal. »Naj se nas bog usmili,« sem izustil. »Na koga drugega, če ne nase, pa bi lahko še računal?« »Naj se nas bog usmili,« sem po¬ novno dejal. Michael Tennenbaum: Prevedel Žiga Leskovšek IZBIRA OROŽJA Predavanje se je že začelo. »Seveda, tudi zločini so se nekoč do¬ gajali v našem sončnem sistemu. Klate¬ ške tolpe kriminalcev so ob koncu 22. stoletja močno ogrožale potovanja po vesolju. Ritualistični vidiki vojn, ki so jih bile tolpe kriminalcev, še dandanes pri¬ vlačijo zgodovinarje.« Spominjam se zgodbe o pohabljenem Taurogu, ki je v bolnišnici čakal na po¬ šiljko nadomestnih okončin. Clemmijec, ki ga je v boju ranil, ga je obiskal v bol¬ nišnici, tako kot je bilo v navadi. Če se spominjate, so bili Clemmijci zelo zvesti prastarim načelom in metodam svojih prednikov. Njihovo orožje je bilo v bistvu tako starinsko, da je bil pravi čudež, da so bili tako uspešni. Tauroga je prav to najbolj motilo. Po¬ tem ko sta v prvih minutah izmenjala nekaj vljudnostnih fraz, je Taurog prene¬ hal hliniti ponos in postavil vprašanje, ki je kot oblak svinca viselo v zraku. »Ali si me prejšnjo noč žagal z laser¬ jem?« je povprašal Taurog. Clemmijec pa se je le nasmehnil. »To ni bil nikakršen laser,« je odvrnil. »To je bil moj nož.« TIM S • Januar 1991 • 183 TIMOVI OGLASI modelarski center CIRIL-METODOV TRG 14, LJUBLJANA Tel.: 061/302183 Zakaj čez mejo, če lahko kupiš doma? Nova specializirana modelarska trgovina. N. zalogi malarial prizoaothmod e lar,k,h Hrm: ROBBE, GRAUPNER, FUTABA, WEBRA, ENYA... PRODAM napravo za daljinsko vodenje ROBBE PROMARS. Komplet vsebuje oddajnik, sprejemnik, tri servomotorje S-100, stikalo in kompletne akumulatorje za napajanje od¬ dajnika ter sprejemnika. Na¬ prava je malo rabljena, stara eno leto. Perša Tomaž Celovška 159 61000 Ljubljana tel. (061) 552-026 (15.30-16.00) UGODNO prodam Commo- dore !4z vso opremo in litera¬ turo. Matej Remiaš Za spomenikom 14 65000 Nova Gorica Tel : (065) 25-342 LJUBITELJI elektronike, pri¬ pravili smo vam posebno po¬ nudbo. Izbirate lahko med iz¬ delki moderne elektronike. Na voljo so vam kit-kompleti, mo¬ duli in gotovi izdelki v ohišjih ter elektronski material po zelo ugodnih cenah. Zahte¬ vajte katalog (5 din). Jožek Babič Paričjak 17/c 69252 Radenci Tel.: (069) 73-337 PRODAM fotoaparat SMENA 8M za 15 DEM. Gregor Čermelj Trdinova 8 61000 Ljubljana 184 * TIM S * Januar 1991 PRODAM 40W spajkalnik ru¬ ske izdelave in 25 W zvočnik z gumijasto membrano. M.C./MYLKY CLUB Mitja Čač šerugova 18 62000 Maribor KUPIM brezhiben mini vrtalni strojček (220 W). Sašo Potočnik Simoničev breg 7 69250 Gornja Radgona Tel.: (069) 74-581 PRODAM DV napravo ROBBE- STARION (35 Mhz, 72. kanal) s tremi servomotorji, sprejem¬ nikom in akumulatorji, stare eno leto. Zraven dodam še dva elektronska regulatorja: 25A- 7,2 do 14,4 V in 50A-8,4 do 30 V, primerna za električne la¬ dijske modele. Cena je 2100 din - 300 DEM. Za odgovor priložite znamko. Tadej Šterk Na Zavrteh 5 61230 Domžale KUPIM motorček za letalo COX BLACK WIDOW 0,8 cm 3 (z originalnim dušilcem). Zlatko Žižek Arnolda Tovornika 11 62000 Maribor ŽELEZNICO Marklin, pred¬ vojne izdelave, kupim, prodam pa maketo po sistemu N in ne¬ kaj novih parnih lokomotiv po sistemu HO, izdelanih v Nem¬ čiji. Emil Tanko Trubarjeva 77 61000 Ljubljana Tel.: (061) 311-920 PRODAM nekaj ur, ki so name¬ njene za polico, pisalno mizo in druge ravne površine. Ura ima kazalce za ure, minute in sekunde. Ovarčni mehani¬ zem je nemške izdelave, žene ga 1,5 V baterija. Osnova je CD plošča, na katero je pritrjeno stojalo in mehanizem. Pri¬ merno za darilo. Cena je 260,00 din. Za podrobnejše in- formcije pošljite znamko. Feliks Špes Trg 41 62391 Prevoje PRODAM model DV avtomo¬ bila na električni pogon in drobni material (osi, kardane). Tomaž Demšar Na Rojah 7 61210 Ljubljana Šentvid Tel.: (061) 50-398 UGODNO prodam sintetizator CASIO SA-20 (cena 200 DEM). Robert Murko Pobrežje 152a 62284 Videm pri Ptuju UGODNO prodam stabiliziran usmernik (modul), remulacija 1,2-30 (V), 1,5 (A). Cena 160 din. Gregor Pokeržnik Muratova 22 62000 Maribor Tel.: (0962) 34-459, od 17.-18. ure TIMOVCI! Si morda želite dopi¬ sovanja z vrstniki? Če si, se lahko včlanite v klub dopiso¬ valcev »HAWAI«. Imeli bomo tudi svojo revijo. Prvega, ki se včlani, čaka nagrada. Domen Mujdrica Škrjančeva 9 a 61235 Radomlje Knjižne nagrade za pravilno rešeno slikovno križanko iz prejšnje številke prejmejo: Rok Smrke Vransko 130/a 63305 Vransko Marjan Torkar V. Gabrovška 23 64000 Kranj Franc Brdnik Smlednik 34 61216 Smlednik NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA CE SO VAS PRITISNILI V KOT, ga pobrusite s kotnim brusilnikom Iskra! KB 69 A in KB 69 E sta sodobna enoročna kotna brusilnika, s katerima lahko brusimo in režemo tudi najtrše materiale. Ker imata ploščato predležje, ju lahko uporabimo za delo na mestih, ki bi jih sicer težko dosegli. Menjava brusne plošče je olajšana z gumbom za blokiranje gredi. KB 69 E ima vgrajeno elektroniko, ki omogoča še mehkejši zagon motorja, enakomerne vrtljaje pod obremenitvijo in tokovno zaščito motorja. Iskra, vodilni proizvajalec celovitega programa električnih orodij v Jugoslaviji, zagotavlja tudi najbolj razširjeno servisno mrežo. Iskra orodje za domiselne roke Če želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra ERO, Prodaja, Trg revolucije 3, Ljubljana 61000, tel. (061) 213-213 ali na Iskrini predstavništvi: Kotnikova 6, Ljubljana 61000, tel. (061) 312-322 Partizanska 11, Maribor 62000, tel. (062) 20-251