'5 CVETJE '
z vertov sv. Frančiška.)^

M'

;r?
XXX. tečaj V Gorici, 1913.
11. zvezek.
Zaupno občevanje z Bogom.
P. A. M.
XXIII. Poglavje.
Sklep nauka o milosti in stanovitnosti.
K sklepu moramo na dve reči opozoriti. Perva je: Čeravno nimamo popolne gotovosti, da bomo do konca svojega življenja vedno Boga prosili in nikedar ne prenehali ga prositi pomoči,, ki nam je potrebna za stanovitnost v milosti, morejo vender duše, ki so se navadile premišljevati neskončno dobroto in ljubezen božjo, iz tega premišljevanja zajemati veselo in nekaljeno zaupanje, da jim dobri Bog nikedar ne bo odrekel te pojoči; zakaj, ako jim je Bog navdihnil tako goreče hrepenenje,, da bi stanovitni ostali v njegovi ljubezni, jim bo dal tudi ta dar,, da bodo stanovitno prosili milosti, ki so potrebne za to, da svoj c'lj dosežejo. Resnično pobožne duše žive v tem terdnem zaupanju, ki je v njih tako vterjeno, da ga ne more omajati ali; oslabiti tudi možnost, da bi ga vtegnili kedaj zgubiti. Tako malo> so v skerbi zarad tega, kaker ljudje, keteri mirno prebivajo v Svojih hišah in še ne mislijo na to, da bi se mogla hiša porušiti ter jih pokopati, in za to se tako malo brigajo, kaker bi jim bil &og razodel, da se kaj tacega ne bo prigodilo. Da se pa sme tako zaupanje imeti, nam dokazuje zgled otroka, ki ga oče derži
skozi okno. Zakaj, ako je otrok prepričan, da ga oče ne bo pu -stil pasti in da je v zraku ravno tako varen, kaker ke bi stal na tleh, zakaj bi se tisti, ki ve, da je Bog neskončno bolj dober kot vseketeri vmerljiv očfe, z enako gotovostjo ne prepustil božji roki? Kaj bi mu moglo dati najmanjši povod, da bi dvojil o tej resnici in mislil, da ga bo najljubezniviši oče, Bog, pustil pasti v nemilost, ki je strašnejša, kot sam pekel? Morebiti ta okoliščina, da Bog dopušča, da se mnogo ljudi pogubi?
Pa potem nas je ali prevaril kraljevi prerok, ki nam zater-juje, da je Gospod varih vseh, ki vanj zaupajo, in da se ne bodo motili tisti, ki v njega upajo, ali pa moramo misliti, da Bog tiste mnoge, ki se pogube, le tedaj zapusti, ako ne zaupajo terdno v njegovo pomoč. Zgled teh nesrečnih našega zaupanja nikaker ne omaja, temuč še bolj vterdi.
Drugič moramo reči: Ker je gotovo, da tisti, ki prav poznajo-dobrotljivost božjo, od Boga vseh pripomočkov za stanovitnost v njegovi milosti pričakujejo, za to si moramo prizadevati, da si bomo to zaupanje globoko v serce vsadili in K terdno in neomahljivo storili. K temu naj nas nagibljejo čudoviti učinki tega zaupanja od naše in od božje strani. Skušnja nas uči. da se ini toliko serčneje kake reči lotimo, koliker bolj upamo na vspeh. Saj je včasih celo napačno zaupanje imelo srečen konec. Tudi uči sv. Tomaž, da je upanju lastno, človeka za delovanje serčnejšega in bolj odločnega storiti. Zato skušajo modri spovedniki, grešnike, ki se hočejo poboljšati, na ta način oser-čiti, da jim vlijejo terdno zaupanje, da bodo mogli z božjo pomočjo tudi resnično se poboljšati in greha se varovati. Se boli se nam kažejo učinki upanja od strani božje. Ker je Bog neskončna dobrota in ima veselje, ako more sebe in svoje dobrote kar razsipati, on tudi hoče, da mi to njegovo lastnost dobro spoznamo, da se v vsaki stiski k njemu zatečemo in terdno upamo, da nam bo v svoji dobrotljivosti podelil vse, kar potrebujemo. Kedor tedaj veruje v božjo neskončno dobrotljivost in se na Boga zanese, ta sme terdno zaupati, da bo v vsaki nevarnosti Bog njegov pomočnik. Saj Bog sam pravi: »Ker je v m? zaupal, ga bom rešil in branil, ker on je spoznal moje ime.« Aka hočemo v dobrem stanovitni ostati, moramo tedaj božje vsim-ljenje prav spoznati in terdno zaupati, da bomo v vsaki stisk' pri njemu dobili pomoč.

V
Življenje bi. Janeza Triorskega,
misijonarja in marternika 1. reda sv. Frančiška.
P. S. Z.
P. Janeza obsojenje in smert.
P. Janez je zadnjih šest mesecev pred svojo smertjo, ko je bil zapert v ječi, preterpel razne kazni, ki so jih kervoločni jet-ničarji nad njim izverševali; še več je pa prestal vsled skerbi za svoje kristijane, ker se je silno bal, da ne bi odpadli od vere. Pomoč in tolažbo je našel le še v molitvi. In molil je v ječi veliko.
Telo njegovo je pešalo, lica so obledela, lasje osiveli, prestane britkosti so mu odsevale iz pogleda in vse zunanjosti. Če so ga pa obiskali njegovi zvesti učenci, se je iz nova poživil; govoril jim je ze vso nekedanjo gorečnostjo o Jezusovem ter-pljenju, pripravljen zanj vmreti. Spomin na terpečega Jezusa mu je dajal serčnost. Ljubezen do Jezusa mu je vso žalost spremenila v sladkost in veselje.
Bližalo se je novo leto 1816. Kitajci imajo navado novo leto kar mogoče slavnostno in šumeče obhajati. Ni čuda, da si je tudi služabnik p. Janeza, kristijan Žan-kvi, želel za novoletne praznike domov. Prosil je, naj mu pusti. Pater mu rad dovoli; pa Pri slovesu mu pravi: »Skušaj se verniti pred desetim dnem Perve lune; če se verneš pozneje, me ne boš več dobil.«
Obtožbo in zapisnik sodnijske preiskave proti p. Janezu sc Poslali najprej velikemu mandarinu v Hu-kvang. Ta je prepis Poslal v Pekin na cesarski dvor. Stvar se je zavlačevala precej dolgo. Nazadnje je vender prišlo pismo, ki je bilo tako;
»V notranji palači se je prepisalo sporočilo namestnika Jun iz Hu-nan glede evropejca Lan-Jue-van, ki ga je dal zapreti Pi edstojnik v Luj-jang-sien, ker se je prikradel natihoma v naše cesarstvo, da je širil svojo vero... Dobili smo isti dan cesarjev odgovor, ki se glasi: Jun-ven-dži nam je izročil pismo, v kete-vem poroča o preiskavi proti vjetemu evropejcu, kako se je prikradel v našo deželo in širil svojo vero... K tej obtožbi zapovemo, naj Jun-ven-dži natanko preišče vso zadevo evropejca, ker je skrivaj prišel in prehodil različne pokrajine in zbiral
učence in učil svojo vero in jih mnogo zapeljal — in keder bo vse jasno, naj krivca z vervjo zadavi, in slednjič vse nam sporoči.«
Ravno tako je bilo v tem pismu zapovedano, da se imajo .poloviti vsi priverženci p. Janeza in kaznovati. Predstojnik, ki je patra vjel in »bil pri tem zelo marljiv«, pa naj pride pred cesarja, da bo odlikovan.
V tem času so Kitajci obhajali novoletne praznike; sodnije so imele svoje prazniške počitnice. Ker je pa cesarsko pismo tako odločno govorilo, da se ima p. Janez takoj vsmertiti, niso čakali konca praznikov; takoj so poslali devet tovarišev p. Janeza v sužnost, njega samega so pa odvedli iz ječe na morišče dne 7. febr. 1816.
Novoletne norčije so trajale po vsem mestu celih deset dni. Po ulicah je bilo polno nosilnic in nosačev, ki so nosili gospodo na obiske in z biči delali pot mej gnječo priprostega naroda. Po tergih in hišah so plesali; krošnjarji so vpili, da bi več blaga v (denar spravili, množice so prepevale in kričale, prijateli in znanci so menjavali novoletna voščila. Bilo je hujše vpitje ko na največjem sejmu. Verh tega je vdarjal na ušesa kineški »tam-■tam« z enakomernimi glasovi zvončkov, ketere so preglasile 'kričeče in razglašene trompete.
Sredi tega šuma in vervenja se je pomikal žalosten sprevod. Truma vojakov in rabeljnov si je s krepkimi udarci delala pot mej ljudmi. Drugi so glasno oznanjevali smertno obsodbo p. Janeza, ki so ga peljali na morišče z verigami na rokah, na nogah in okoli vratu. Mandarini so na konjih pod širokimi sončniki spremljali sprevod; okoli in okoli je bilo polno radovednih ljudi. Pa v vsi tej množici p. Janez ni imel niti enega prijatela. Tiste, ki so bili ž njim v ječi. so bili odpeljali v pregnanstvo; drugi so iz strahu pred kaznijo ostali doma. Pastir je bil vjet in sovce so se razkropile.
Na morišču in naokoli se je mej tem zbrala velika množica radovednih ljudi; neketeri so celo na bližnje strehe zlezli. Vojaki so morali se sulicami in palicami delati pot do mesta, kjer so stale nekake vislice. P. Janez stopi mirno na določen prostor, se oberne proti množici, ter objame in poljubi vislice. Kitajci osupnjeno gledajo, kako je mogoče poljubovati in objemati oro-■dje smerti, ker ne morejo umeti, da je za p. Janeza najvišja

slast vmreti in terpeti za Jezusa; saj je že doma, preden je Šel na Kitajsko, hrepenel po marterniški smerti.
Rabeljni pristopijo k njemu hoteč mu privezati roke na vislice; on jih prosi, naj še malo počakajo. Na to se pokriža, začne moliti, se petkrat z glavo do tal prikloni, da se po šegi kitajskih kristijanov zahvali Bogu za vstvarjenje, odrešenje, poklic k sv. veri, milosti zadobljene v sv. zakramentih in posebne milosti, ki jih je v življenju prejel. Ko je končal, reče ra-beljnom: »Izveršite svoje delo.« Rabeljni mu odklenejo verige in slečejo zgornjo erdečo obleko. Ko mu hočejo sleči tudi spodnjo obleko jih prosi: »Vzemite denar, ki je v obleki, pa pustite me vmreti oblečenega. To prošnjo vslišijo. Nato mu roke in noge privežejo k stebru, okoli vratu mu ovijejo verv in čakajo od obeh strani deržeč za verv na povelje. P. Janez opravi mej tem zadnjo molitev. Mandarin na konju mahne s pihljačo v znamenje, naj potegnejo. Verv mu zadergne vrat, oči se mu zasučejo, gergranje naznanja bližnjo smert, kapljice kervi priteko iz od-pertih ust, p. Janez je z marterniško smertjo poterdil resnico svoje sv. vere, ter šel vživat večno plačilo v nebesa sedmega dne meseca svečana leta 1816.
Truplo p. Janeza je viselo celo popoldne na vešalih. Ljudje so se razšli nazaj v mesto uganjat svoje novoletne burke in šale. Drugi dan je vkazal mandarin truplo pokopati. Ker ga kri-stijani niso odkupili, so je rabeljni spravili v neki zaboj za tobak in je pokopali na pokopališču, ki je bilo odločeno za hudodelnike zunaj obzidja mesta Kan-sa.
Čudeži p. Janeza.
Ob smerti p. Janeza se je nebo naenkrat prevleklo s temnimi oblaki, tako da so se ljudje čudili nad nepričakovano vremensko spremembo in so prestrašeni hiteli domov.
P. Janeza služabnik, kristijan Žan-kvi, se je po novoletnih Praznikih vernil, da bi mu stregel v ječi. Zvedel je še le v mestu, kaj se je zgodilo ž njim; slišal je pripovedovati o njegovem junaštvu in raznih prikaznih po smerti.
Neki zapert kristijan je videl p. Janeza pervo noč po njegovi smerti in slišal govoriti: »Glej, jaz grem v nebesa, ti pa bodi terden v veri, da prideš za menoj.«
Neki drugi kristijan iz hiše Ho-taj-kvi iz Ma-ša-dzon si je Prilastil eno kozo p. Janeza ter jo prodal. Takoj je vdarila strela v žival in jo vbila.
Kakih deset let po p. Janezovi smerti je bil na smert bolan Jeronim Ljev, kristijan v Ma-ša-dzon. Prikazal se mu je p. Janez. Zato pravi okolistoječim: »Pater Lan je prišel, prinesite mu stol; tukaj je.«
Kristijani so p. Janeza dolgo časa ohranili v spominu. Sker-bno so varovali vse, kar jih je nanj spominjalo. Tako je eden mej njimi hranil bič, s keterim se je bičal; drugi je čuval ko dragoceno svetinjo staro omaro, na keteri je p. Janez zadnjikrat maševal.
Sploh so ga častili takoj po smerti ko svetnika, priporočali so se njegovi priprošnji.
Prenesenje trupla p. Janeza v Makav.
Škof v Makavu, reda manjših bratov, je silno želel trupla p. Janeza in mu skazati čast, ki gre marterniku za sveto vero. Iskal je serčnega moža, ki bi si upal iti v Kan-sa, tam poiskati grob p. Janeza in prenesti truplo v Makav. Oglasil se je za ta posel Andrej Lo, odločen kristijan iz Kvan-tong. Odšel je popolnoma sam v Kan-sa, kjer je bil p. Janez vmorjen in pokopan.
Tam je najel štiri tovariše, ter je šel po noči ž njimi na po-kopavališče obsojenih. Dal je vojaku pet srebernjakov v vrednosti tritisoč štiristo sapek (v našem denarju približno 5 kroni ko odkupnino za truplo. Potem so stopili na pokopališče in z lučjo začeli iskati grob p. Janeza. Delati so morali vse zelo tiho, da jih ne bi pogani opazili in vjete izročili sodišču ko kristijane. Hodili so od groba do groba delj časa brez vspeha. Kar zapazijo na enem grobu opeko. Ko jo privzdignejo vidijo na drugi strani napis; »Lan-Jue-van«. Najberže so pogani sami s tem zaznamovali grob v nadi, da bodo dobili dobro odkupnino. Naši popotniki so grob hitro odkopali in našli notri zaboj za tobak, v keterem je ležalo truplo p. Janeza. Vse skupaj so vzdignili, na rame in odšli so proti reki Pesjang, kjer jih je čakal čoln; ž njim so se odpeljali proti Heu-kon-fu. Truplo p. Janeza je bilo rešeno iz poganskih rok. Začasno so je tukaj zopet položili v zemljo na pokopavališče kristijanov, Andrej Lo je pa hitel k škofu v Makav naznanit veselo sporočilo.
Čez nekaj mesecev je odšel v spremstvu Andreja Lo duhovnik Nikolaj, rojen Kitajec, v Heu-kou-fu. Vzeli so truplo iz groba, odperli in položili v nalašč za to pripravljeno rakev. ter
je izročili Andreju Lo. Pri tem delu so vsi, ki so p. Janeza poznali. videli na nestrohnjenem truplu poteze njegovega obraza. Andrej Lo je s pomočjo tovariša Martina Luj po mnogih težavah dolgega pota prepeljal truplo po reki Pesjang, potem čez gorovje Meling in zopet po drugi reki v Kvang-tong. Na meji Kantona jim pridejo naproti škofov namestnik in mnogo kri-stijanov, ter mej slovesnim zvonjenjem neso truplo v nadškofovo palačo v Makav dne 1. dec. 1819. 1.
Tu so natančno pregledali, če je to zares truplo p. Janeza Triorskega. Ko so se iz nova prepričali o resničnosti in pristnosti svetinj, so truplo 22. prosinca 1. 1820. položili v grob stolne cerkve v Makavu, kjer je počivalo blizu pol stoletja, dokler ga niso prepeljali v Rim.	(Konec prih.)
Pobožni Rufin,
tovariš sv. Frančiška.
Ta božji služabnik je bil rojen v Asizu leta 1210.; rodu je bil plemenitega, sorodnik sv. Klare. On je sv. Frančišku stregel v bolezni in je videl njegove rane. Dasiravno je bil pobožen že ko otrok in je imel poseben dar premišljevanja, vender ni bil Prost skušnjav. Postajal je zato žalosten in obupen; zdelo se mu je namreč, da je zaveržen od Boga. V tem stanu se mu prikaže hudi duh ko Kristus na križ pribit im mu reče: »Rufin, ne bodi norec; ker ne boš vžival nebeškega veselja, vživaj veselje tega sveta, dokler živiš. Pusti pokoro in ne poslušaj prenapetega Bernardonovega sinu svetega Frančiška —, ki bo ravno tako Pogubljen kaker ti.« Ta prikazen je Rufina še bolj poterla; molčal je in se ogibal svetega Frančiška. Žalostni dušni stan Rufi-nov pa je Bog razodel svetemu Frančišku. Pri pervi priložnosti na to pove Frančišek svojemu učencu, da pozna ves njegov dušni stan ter mu svetuje, da naj pljune v satana, ke bi se mu zopet prikazal. Ko se mu res prikaže v podobi križanega Jezusa. mu Rufin v obraz pove, da je lažnjivec in zapeljivec ter Pljune vanj. Tako ga je zapodil. Fiudi duh je izginil in ž njim tudi skušnjave, notranji nemir, otožnost in obupnost. Rufin je svetega Frančiška visoko spoštoval in veliko zaupanje imel do njega. On je bil priča Frančiškovih čednosti in čudežev. 44 let
po Frančiškovi smerti je zapustil tudi on solzno dolino in, kaker upamo, se je preselil v nebeško veselje. Naš red je namreč podal prošnjo svetemu očetu, da bi poterdili češčenje tovarišev svetega Frančiška.
Iz življenja tega Frančiškovega tovariša se učimo ne prikrivati svojih skušnjav spovedniku. V vsaki dvojbi se oberni tudi ti, dragi bravec, do svojega duhovnega očeta in ravnaj se po njegovem svetu, da te ne bo hudi duh vznemirjal in begal. Ke bi bil kedaj v skušnjavi, da bi zamolčal kak smertni greh, priporoči se pred sveto spovedjo sv. očetu Frančišku.*)
P. A. F.
0 božji previdnosti.
P. B. S.
(Nadaljevanje.)
Vaja vdanosti v božjo previdnost.
(Ta vaja je zelo važna radi velike koristi, ketero prejemajo vsi,
ki se urijo v njej.)
Najprej obudimo dejanje vere v božjo previdnost, premišljujoč resnico, da skerbi Bog neprestano za vse tako glede naših posameznih kaker glede splošnih reči, posebno še za našo dušo in telo ter za vse naše koristi. Da se ozira njegova skerb, keteri nič ne ujde, tudi na naše dobro ime, na naša dela, na naše zdravje kaker bolezen, na naše življenje kaker na našo smert, da celo na las, ki ne izpade brez njegovega dovoljenja.
Za dejanjem vere obudimo dejanje upanja s tem, da oživimo, v sebi terdno zaupanje v božjo previdnost, ki za vse po očetovsko skerbi, vse vodi in vlada. Upajmo, da nam bo vse, karkoli nas zadene, v korist in k našemu zveličanju, tudi ono, kar se nam dozdeva ravno nasprotno, če se namreč izročimo božjemu vodstvu.
Tema dejanjema se pridruži, dejanje ljubezni Božji previdnosti izrecimo svojo iskreno vdanost in gorečo ljubezen, kaker dete svoji materi, ko se k njej zateče. Pokažimo veliko spoštovanje, ki je imamo do njenih sklepov, četudi so nam nedoumni,
*) Po Winkes. Seraphischer-Tug.endspieg.tl 15. November.
dobro vedoč, da izvirajo iz neskončne modrosti božje, ketera ne more goljufati, in tudi iz neskončne dobrote, ketera teži le na popolnost svojih stvari. To bo rodilo v nas toliko spoštovanje, da bomo radi govorili o božji previdnosti in jo goreče zagovarjali, kedar bo treba.
Obudivši ta dejanja in od njih popolnoma prešinjeni se izročimo v božjo previdnost ter počivajmo na njenih rokah kaker dete v naročju svoje matere. In ko geslo si izvolimo besedo Davidovo : »V miru ležem in takoj zaspim, ker ti sam, o Gospod, si me vterdil v upanju.« Ali govorimo z istim prerokom: »Gospod je moj pastir, in ničesar mi ne bo manjkalo; na kraj paše me je postavil. Ob krepčalni vodi me je vzredil, mojo dušo je poživil. Peljal me je po potih pravičnosti — zaradi svojega imena. Ako bi hodil tudi sredi smertne sence, ne bojim se zla, ker si ti z menoj. Ih tvoje usmiljenje pride za menoj — vse dni mojega življenja, da bom prebival v hiši Gospodovi — v dolžino dni.«
Polna veselja nad temi besedami sprejme duša se spoštovanjem vse sedanje dogodke in pričakuje prihodnjih, sč sladkim dušnim mirom živi kaker brezskerbno dete. Sicer ne pričakuje brez posla tega, kar potrebuje; tudi ne opušča potrebnih skerbi za to, kar ravno pride. Nasprotno, stori od svoje strani vse, kar je v njeni moči in vporablja za to vse svoje zmožnosti; vender se vdaja tem skerbem le pod vodstvom božjim. Svoje lastno mnenje podvergava popolnoma njegovi sodbi in prepušča Bogu na razpolago vse, pričakujoč takega izida, ki vstreza njegovemu namenu.	/
Kako zelo časti in slavi taka duša Boga! In v resnici je velika čast zanj, da ima stvari, ki se tako popolhoma izroče njegovi previdnosti, ki se mu dajo voditi tako pokorno, tako ter-dno vanj zaupajo in mirno pričakujoč, kar jim bo poslal, vživajo tolik dušni pokoj.
In kako skerbno pazi On na tako dušo! On nadzoruje celo najneznatniše reči, ki ji vtegnejo koristiti. On razsvetljuje njene vodnike, da jo prav vodijo. In ke bi jo hotel njen vodnik navajati iz kakeršnegakoli vzroka na kaj, kar bi ji bilo škodljivo, bi On skrivaj in nenadoma zaprečil tako nakano, da, On bi ga Prisilil, da se odloči za to, kar je duši najbolj v korist. Tako čuje Gospod nad tistimi, ki ga ljubijo. Ako pripisuje sv. pismo Bogu oči, jih ima zato, da gleda na nje, ki ga ljubijo; ako mu pripi-
suje ušesa in roke, jih ima, da sliši in brani nje, ki ga ljubijo, »Nosil te bom na svojih rokah«, govori Bog po Izaiju. »Pritisnil te bom na svoje persi in pestoval te bom v naročju kaker mati svoje najmanjše dete; tako te bom; tolažil.« In po Ozeju govori: »Storil sem se ko rednika Efrajmovega in nosil te bom na svojih. rokah.« In dolgo prej je rekel po Mojzesu: »V puščavi vas je vodil Gospod vaš Bog po vseh potih, po keterih ste hodili, kaker človek, ki nosi svojega otroka na rokah.«
Prejasen zgled, kako srečen je tisti, ki se popolnoma izroči Bogu, nam je Noe. Ko je strahovito lilo z neba in ko so vsi elementi v divjem vervenju zverševali kazen božjo nad hudobnimi ljudmi, je prebival Noe mirno in pokojno v ladiji mej levi. tigri in medvedi, ker ga je vodil Bog. Vsi drugi ljudje pa so bili v največi grozi in zmešnjavi. Izgubili so svoje imetje, svoje žene in otroke, da, tudi oni sami so bili pokončani v strašni vodi.
Tako zre tudi kristijan, ki se popolnoma izroči božji previdnosti mirno skozi viharje življenja, mejtem ko so tisti, ki hočejo-biti sami svoji vodniki, v vednem nemiru. Take imenuje modri Si-rah nepokorne duše, vbegle sužnje in upornike proti previdnosti božji. In ker jih vodi njihova slepa volja, so kaker na morju ladja brez kermarja, ki jo premetavajo vetrovi in valovi sem-tertja, dokler se ne potopi.
Prepustimo se torej popolnoma božji previdnosti, čisto se nji izročimo! Bodimo njeni zvesti otroci ter ji sledimo k svoji ljubeči materi! Zaupajmo na njo v vsaki potrebi in pričakujmo brez strahu, dokler nam ne pride na pomoč v svoji ljubezni. Pustimo ji slednjič, naj ravna z nami sama, kaker ji drago, in pre-skerbela nas bo se vsem pravočasno, na pravem kraju in na najprimerniši način. Ona nas bo vodila po čudovitih potih k dušnemu miru in k oni blaženosti, h keteri smo poklicani že na zemlji. Ta blaženost je sicer samo predokus tiste sreče in radosti, ketero bomo, kaker je nam obljubljeno, vživali vso večnost v nebesih.
O vdanosti v voljo božjo.
Terdna, tolažljiva, od Boga samega razodeta resnica je, da nas na zemlji ne zadene ničeser, kar noče Bog, razen greh, Bog daje bogastvo in uboštvo. Ako zboliš, ti je Bog poslal bolezen; ko si zopet ozdravel, ti je Bog dal zdravje. Za svoje življenje, to veliko dobro, se imaš zahvaliti edino Bogu. In kedar sled-
.njič smert stori konec tvojemu zemeljskemu bivanju, jo prejmeš iz njegove roke.
Ako pa nas preganjajo hudobni ljudje, ali moramo tudi t ? sprejeti ko od Boga poslano?« Da, zakaj On je edini začetnik temu. On sicer ni vzrok greha, ki ga stori tvoj sovražnik, ker s teboj krivično ravna. Pa On je začetnik hudega, ketero ti prizadene sovražnik. Krivičen človek je podoben reki, ki se vali čez visoke skalo in se razliva po ravnini. Ni kmetovavec, ki daje reki derečo hitrost, toda je delavec, ki ali odpre jez ali zadela kak jarek ali vzviša cesto in tako zabrani vodi, da ne poplavi polja. Ali. ako hočeš, je tak hudoben človek podoben strupu v roki zdravnikovi. Ni dal zdravnik zelišču ali rudnini te hude moči, vender on zmeša tako zdravilo, da ti ali ohrani življenje ali pa ti prizadene smert.
Tako tudi Bog ni dal našemu sovražniku hudobne volje zato. da bi nam škodoval; dal mu je pa moč. On je naperil zlobo tega človeka proti tebi; On je tako uredil, da je bil skaljen tvoj mir. Gospod je hotel, da si prišel v to zanjko; zato ni tega zabranil, in je celo njemu, ki ti jo je nastavil, podal svojo pomoč. On te je izročil sovražnikom in je, lekel bi, sam vodil vdarce, ketere si dobil. Ne dvoji, če si prejel rano, da ti jo je Bog sam prizadel. Ke bi se vsi ljudje združili proti tebi, Bog bi pa tega ne hotel in bi se ž njimi ne sklenii in ne dal moči in oblasti njihovim hudobnim rfaklepom, oni bi nigdar ne dosegli svojega namena. »Ti bi ne imel nobene oblasti nad menoj, ke bi ti ne bila dana od zgoraj,« je rekel Odrešenik sveta Pilatu.
Tako govorimo lehko tudi mi hudobnemu duhu, ljudem, da celo brezpametnim in brezčutnim stvarem: vi bi mene ne mogli Pripraviti v strah in škodovati mi, ke bi ne bil tega zapovedal Beg. On vas pošilja, On vam daje oblast, da mi prizadevate ter-Pljenje in skušnjave. Vi vsi bi ne imeli nad menoj nobene oblasti, ke bi vam ne bila dana od zgoraj.
Ke bi mi to resnico semtertje resno premislili, bi ne goder-njali. kedar nas zadenejo razne izgube in nesreče. Gospod Bog mi je dal imetje, On je je zato vzel. Ni me ta stranka, ne ta sodnik, ne ta tat vničil, tudi me ni ponižala ona ženska se svojim obrekovanjem. Ta otrok ni vmerl zato, ker niso ž njim lepo ravnali in zanj dosti skerbeli, ampak Bog, čiger je vse, je hotel, da nimam več vsega tega. Tako moramo priznati in govoriti pri vseh teh in enakih zadevah.
Verska resnica je torej, da vodi Bog vse prigodke, zaradi keterih se ljudje tako pogosto pritožujejo. Verhutega tudi ne moremo dvojiti, da je vsako zlo, ki je nam pošlje Bog, v našo veliko korist. Dvojiti nad tem, bi bilo isto ko imeti Boga na sumu, da nima toliko razsvetljenja in modrosti, da bi mogel razločiti, kaj nam je v korist in kaj ne.
Sveti Bazilij pravi: »Neznosno ošaben je, kedor meni, da ne potrebuje svetovavca v svojih lastnih zadevah, da je zadosti moder in ve izbrati si to, kar je zanj najbolje. Če torej reči, ki nas zadevajo, drugi bolje pozna ko mi, kaj je nam v korist; kakšna neumnost je šele misliti da mi bolje vemo ko Bog, ki nima strasti, ki gleda v prihodnjost in vidi vse, tudi nasledke stvari!« Vemo, da imajo nezgode pogosto dobre nasledke, in nasproti najboljši vspehi v začetku se končajo dostikrat prav žalostno. Po tem pravilu doseza Bog navadno svoj namen. On hodi po potih nasprotnih onim, ketere si izbira človeška modrost.
Jožef je bil prodan, v sužnost peljan, v ječo veržen. V svoji dozdevni nesreči je bil žalosten, pa žaloval je radi prave svoje sreče. Zakaj ravno to je moral terpeti, da je bil povzdignjen k toliki časti. — Savel je izgubil očetove osle in jih je moral dolgo in zastonj iskati. To je bil pač izgubljen čas, bi si človek mislil. Vender, ke bi se bil on zavoljo tega jezil, bi bil ravnal zelo nespametno. To iskanje ga je pripeljalo k'preroku, ki ga je na povelje božje mazilil za kralja svojemu ljudstvu. — Koliko bo enkrat naše presenečenje, ko bomo stopivši pred Boga, spoznali namene, ki jih je imel pri naših poskušnjah! Jaz sem tožil zaradi smerti svojega edinega sinu, bo kedo rekel; ke bi bil živel še nekaj mesecev ali let, pa bi bil umeri po roki sovražnikovi ali pa v smertnem grehu. Drugi: nisem se mogel potolažiti, da se ni sklenil moj namenjeni zakon. Ke bi ga bil pa Bog pripustil, bi bil preživel svoje dni v žalosti in siromaštvu. Tretji: da sem zveličan, se imam zahvaliti bridkosti, ki mi je izžela toliko solz. In četerti: moja duša bi se bila pogubila, ke bi ne bil izgubil svojega premoženja. Čemu torej veden strah? Saj nas vodi Bog sam! Mi se izročimo razsodnosti zdravnikovi zanašajoč se na njegovo izvedenost. On odredi težke operacije; včasih predor možganske opne, rezanje telesa, odrezanje kakega uda, da ustavi prisad, ki bi sicer prišel do serca. Vse to preterpimo in
smo mu še hvaležni ter mu plačamo vedoč, da je storil to, ker je bilo potrebno. Mi imamo za modro ravnanje, da se podver-žemo njegovi znanosti — in nasproti Bogu nočemo istega storiti? — To se pravi nezaupati njegovi modrosti in se bati, da nas zvodi na krivo pot! Kako? Mi zaupamo človeku, ki se more zmotiti in čiger najmanjša zmota nam lehko vzame življenje, in vodstvu vsevednega Boga pa ne moremo in nočemo zaupati?!
Ke bi mi videli vse, kar On vidi, bi gotovo tudi hoteli vse* kar On hoče. Se solzami bi ga prosili bridkosti, ketero zdaj želimo odverniti s toliko molitvami. Kaker Zebedejevima sinovoma govori Jezus tebi in vsem ljudem: »Ne veste, kaj prosite.« Tvoja slepota, o človek, se mi smili. Ti ne veš, kaj zahtevaš. Daj, da poskerbim jaz za tvoje koristi in ti privedem srečo; zakaj bolje vem jaz ko ti, česa potrebuješ. Ke bi bil jaz dosedaj vstrezal le tvojim čutilom in nagnjenjem, bi se bil ti že davno Pogubil.
Se hočeš-li, moj kristijan, prepričati, da ima Bog v vsem, kar te zadene, le pravo tvojo korist .in tvojo večno srečo pred očmi? Premišljuj vsaj nekoliko, kaj On zate dela? — Ti si žalosten. Pomisli, da je On, ki je začetnik tvoje žalosti, hotel preživeti vse svoje življenje v bolečinah, da bi ti večno ne terpel, da je On, čigar angelj je vedno ob tvoji strani, ki si prizadeva vse od tebe odverniti, kar bi bilo v kvar tvojemu telesu ali tvoji duši. Pomisli, da ti On pošilja terpljenje, On ki neprenehoma moli na naših aljtarjih in se dan za dnevom neštetokrat na njih daruje, da zadošča za tvoje grehe in tolaži jezo Očetovo. Da je On. ki prihaja s toliko ljubeznijo v najsv. zakramentu k tebi, ki ima za največje veselje, da občuje s teboj in se s teboj združuje. Kolika nehvaležnost, da mu po toliko znamenjih ljubezni ne zaupaš in dvojiš, če te obišče s kako poskušnjo, ali je to v tvojo-korist ali v škodo!!
»Toda, On me tepe prehudo in njegova roka me preveč teži.« Kaj se bojiš od roke, ketera je bila zate prebodena in na križ pribita? — »On me pusti hoditi po ternjevi poti.« Ako ni. druge poti v nebesa, ali se hočeš raje pogubiti, ko pa terpeti tnalo časa? Ali ni šel On po ravno tisti poti in zate? Ali najdeš eno samo stopinjo na njej, ketera ne bi imela njegove sledi in ne bila poškropljena ž njegovo kervjo?
»On mi daje kelih poln bridkosti.« Mogoče; toda pomisli,, kakšen je bil Zveličarjev. In ker te toliko ljubi, bi li mogel s te-
boj ostro ravnati, ako bi ne biio to tebi v največjo korist ali pa celo nujno potrebno? Si-li slišal pripovedovati o knezu, ki se je dal raje zastrupiti, kaker, da ne bi vzel pijače od zdravnika, ki ga je poznal, da mu je bil vedno zvest in vdan? In mi kristijani zavračamo kelih, ki nam ga daje naš Zveličar? Mi se derzne-mo ga tako zelo žaliti? Prosim te, ne pozabi tega premišljevanja. To zadostuje in nas stori pripravne, da sprejmemo in ljubimo vse naredbe božje, pa naj bi bile še tako bolestipolne, ter da se vdamo v njegovo voljo. In ravno s tem vterjujemo in si zagotavljamo brez dvojbe svojo časno in večno srečo.
Vzemimo, da se je kristijan po premišljevanju ali razsvitljen od Boga odpovedal veselju sveta in zdaj spozna, da je vse ni-čemerno na svetu in nobena reč ne more zadovoljiti njegovega serca. Zdaj spozna, da je tisto, po čemer je toliko hrepenel, bilo vir največjim bridkostim; da je težko ločiti, kaj nam je koristno in kaj škodljivo, ker je dobro in hudo skoraj vedno mej seboj pomešano in je tisto, kar nam je danes v prid, lehko jutri v pogubo. Zdaj spozna, da so ga njegove želje le trapile, da mu toliko prizadevanje, kaj doseči, slabi moči in je pogosto le v škodo njegovim nameram, namestu v prospeh. Zdaj spozna, da je v resnici potrebno, da se izpolni volja božja v vsem, ker Bog neče-sar ne zapove, kar bi nam ne bilo v zveličanje.
Tak kristijan se torej, bi rekel, slepo izroči v roke božje, se popolnoma in brez prideržka daruje Bogu, ničesar več ne poželi, ničesar se ne boji, ker je v vsem volja božja, tudi njegova. Tedaj je tak srečen kristijan dosegel popolno prostost, tisto prostost, ki se ne da zmanjšati ne zgubiti.
Kako me morete siliti, je vprašal svet mož, o keterem pripoveduje legenda. Vi morate poprej prisiliti Boga, da me postavi v položaj, v keterem bi ravnal zoper svojo voljo. Zakaj dasi dela Bog, kar mu dopade, sem jaz vendarle popolnoma prost, ker hočem to, kar stori On. Ako hoče Bog, da sem bolan, mi je bolezen ljubša kaker zdravje. Ako hoče, da sem vbog, ne želim biti bogat. Ako hoče, da me zaničuje ves svet, mi je prav, da me merze ljudje; to mi je še v čast. Naj živim tu ah tam, v miru ah stiski; naj bom čverst ah slaboten: o vsem tem morem reči, da si izvolim vselej najboljše, to namreč, kar hoče Bog-Ker mi je Bog pokazal, kaj želi njegovo serce, mu sledi v vsem tudi moje serce in v tem najdem vselej in povsod svojo srečo.
F'a ni to nezmisel, da more dobro in hudo na človeka enako vplivati? Ne, nikaker ne. Poznam osebe, ki so enako zadovoljne v zdravju in bolezni, v bogastvu in vboštvu. Poznam še take, ki cele bolj cenijo bolezen in vboštvo kaker bogastvo in zdravje.
Slednjič, in to je neoveržena resnica, ustreza Bog v isti meri našim željam, v keteri se mi vdajamo njegovi volji. Zdi se, kaker da bi On samo na to gledal, kako bi nas zadovoljil, ako smo mu pokorni. On nas ne usliši samo, kedar ga prosimo, ampak nas. še prehiti: podeli nam prej, preden ga prosimo. On zasleduje v dno našega serca naše želje, ki smo jih zatajili njemu naljubo, Pa jih izpolni nad vse pričakovanje. In tako je sreča kristijana, ki je vdan volji božji trajna, nespremenljiva, večna. Noben strah mu je ne moti, nobena nesreča mu je ne vzame. Ta sreča je Podobna možu, ki sedi na visoki skali sredi morja. On vidi kako se proti njemu vale bučeči valovi, pa se jih ne boji. Gledaje jih, se še veseli, kako se razbijajo pred njegovimi nogami. Naj bo morje mirno ali viharno, naj žene veter valove od te ali druge strani, on je vedno enako miren, ker je kraj, na keterem biva terden in neomahljiv.
Odtod tisti mir, vedno isti veseli obraz, vedno enaka vedrost. ketero vidimo na pravih služabnikih božjih. Cernu bi pač bile v skerbeh te svete duše? One imajo v volji božji za vse nezgode življenja varno in gotovo zavetje. Povzdignile so se nad viharje sveta in ne doseže jih noben udarec; ne boje se ne ljudi, ne hudobnega duha. Karkoli jim kedo prizadene, karkoli se jim pripeti, one ostanejo zmirom mirne in srečne, ker njih sreča Prihaja cd Boga, ki nigdar ne neha biti.
Preostaja še, da se naučimo, kako' si moremo mi prisvojiti to srečno vdanost. Moremo jo zadobiti le s pogostno vajo v tej čednosti. Ker pa so velike priložnosti za to vajo redke, obstoji vsa skrivnost v sledečem: Ne opuščajmo vsakdanjih malih Prilik, da se vadimo v njih. In kedar smo se v teh dobro izurili, Potem bomo mogli tudi največje udarce prenesti brez strahu in trepeta.
Ni človeka, ki bi ga ne zadele dan za dnevom male zoper-nosti ali neprilike. Deloma smo jih sami krivi vsled svoje neprevidnosti, deloma drugi, ali po svoji nepazljivosti ali po hudobiji. deloma slednjič so jih krivi neprevideni zapletki raznih okoliščin.
Vse naše življenje je nastlano s takim ternjem, ki nas zbada in v našem sercu zbuja tisoč neprostovoljnh občutkov zdaj meržnje in zavisti, zdaj strahu in nepoterpežljivosti; tisoč mi-mogredočih občutkov nevolje in raznih skerbi, ki nam vsaj tre-notno skale dušni mir. Ujde nam n. pr. kaka beseda, ki se je nismo hoteli izogniti, in zato slišimo od bližnjega drugo, razžalji-vo; postrežnik je zanikeren in počasen; otrok te nadleguje; za-deržuje te dolgočasen človek; razžali te nespametnož; slabo vreme je; tvoje delo ne vspeva po tvoji želji; kaka hišna oprava se pokvari; obleka se ti vmaže ali razterga itd. itd. Pri takih in enakih neprilikah seveda še ni treba imeti junaških čednosti in se v njih vaditi; ali vse take malenkosti pomagajo, da si pridobimo polagoma junaške čednosti. Pravim še več: vsak, ki si prizadeva vse take zopernosti vdano od Boga sprejemati in mu jih darovati, si nabira veliko zasluženja. On bo kmalu dosegel ser-čno zedinjenje z Bogom ter bo sposoben preterpeti še tako hude vsodne vdarce.
Te vaje, ki je vender tako iehka in obenem koristna ter Bogu dopadljiva, ti nemorem zadosti priporočiti; pa pridati moremo še drugo. Velike nezgode nas ne zadenejo vsak dan, vender jih moremo vsak dan darovati Bogu z namenom, da jih želimo preterpeti, ako je njemu dopadljivo.
Ako bi Bog pripustil, da izgubiš sinu, soprogo, tožbo ali vse imetje, kajne, moral bi imeti pač veliko dušno moč, da bi mogel prenesti tako hude poskušnje; ti pa veš, kakšna je njegova volja v tem oziru. Prehiti torej njegova povelja in izroči se mu cd denes naprej v vsem, kar je On sklenil storiti. Odpovej se vpričo Njega vsem željam, ki jih morebiti gojiš, kako bi pomnožil svoje premoženje, kako si ohranil svoje zdravje in dobro ime. Pokaži mu, da si pripravljen vse to mu darovati. Misli že zjutraj na to, kaj te vtegne čez dan zadeti. Lehko n. pr. slišiš novico o kakem ladjelomu, o kaki kridi ali požaru. Morebiti bo prišla nate, preden bo noč, velika sramota, huda nevtolažljivost. Morebiti ti vzame smert kako osebo, ki jo najbolj ljubiš. Ti tudi ne veš, ali boš umeri nagle in neprevidene smerti. Sprejmi torej vse te nezgode v slučaju, da jih Bog pripusti. Prisili svojo voljo, da sprejme to žertev in ne odnehaj, dokler nimaš z Bogom iste volje, da si namreč popolnoma pripravljen sprejeti iz njegove n-oke vse, kar ti pošlje.
In ako te v resnici zadene kakšna nesreča, poklekni takoj Pred božjega Zveličarja namestu, da bi izgubljal čas in se pritoževal nad ljudmi ali usodo, in prosi ga stanovitnosti v tej po-skušnji.
Ako je človek smertnonevarno ranjen, ne bo tekel, če je pameten, za njim, ki ga je ranil, ampak k zdravniku, ker ta ga more izlečiti. Ako hočeš po ti nezgodi poiskati vzročitelja, se moraš podati k Bogu, ki te obenem ko zdravnik more ozdraviti.
Zato se zateci k Bogu, pa takoj, brez odlašanja, in to bodi tvoja perva skerb. Nesi mu nazaj udarec, ki ti ga je prizadel. Pa tudi šibo, ketero si čutil! Poljubi goreče roko Zveličarjevo, roko, ki te je vdarila! Ponavljaj pogosto besedo, ketero je On sam govoril v najhujših bolečinah: »Oče, tvoja volja naj se zgodi! Slavim Te in zahvaljujem se Ti, da se tvoja povelja nad menoj izpolnjujejo, in če bi se jim tudi mogel ustaviti, hočem jim venderle zmirom in neprenehoma pokoren biti. Vzamem nase to nesrečo in se nočem nigdar pritoževati ne čez njo in njene Posledice, ne čez to. kar terpim, ne čez ljudi, ki so mi jo prizadeli, ne zaradi tega kako, kedaj in kje me je zadela. Vem, o Bog, da hočeš Ti tako in ne drugače, in raje hočem umreti, kaker tvoji sv. volji v kaki reči nasprotovati. Zgodi se Tvoja volja! Da, o Gospod, v vsem, kar Ti od mene tirjaš, denes in vselej, v nebesih in na zemlji, naj se zgodi tvoja sv. volja! Zgodi se kaker v nebesih, tako tudi na zemlji!	(Konec prih.)
Marijina mašna družba v Mariboru.
Z veseljem naznanjamo dragim bravcem Cvetja, da mašna družba prav pridno napreduje. Seznanili so se Slovenci s to družbo na evharističnem shodu na Dunaju. Letos, ko smo imeli mesta septembra obletnico tega shoda, je štela naša mašna družba že nad 1000 udov, ki so se samo v Mariboru oglasili. Ne majhina Zahvala za to gre pridnim nabirateljem in nabirateljicam tretjega reda sv. Frančiška, ki so jih mnogo pridobili.
Največ novih udov ima družba seveda iz Maribora in oko-bce. posebno iz Cirkovc na Dravskem polju in iz Jarenine. Od Oddaljenih krajev pa so se našemu povabilu odzvali posebno sle-
deči: Glince in Vič pri Lubljani, mesto Kranj, Gorje, Komenda, Št. Ožbalt in Št. Gotard pri Trojanah, Naklo, Leskovica, Cerknica pri Rakeku, Idrija, Škofja Loka, Boh. Bistrica, Podlipo pri Verhniki, Semič, Bole na Primorskem, Št. Janž na Koroškem, Št. Vidski zavod sv. Stanislava, mesto Pazin, Žalec v Sav. dolini.
Tisoč novih udov je lepo število v času petih mescev, kar je bila mašna družba na Slovenskem razglašena. Razposlali smo pa nad 4500 pravil in sprejemnic na razne kraje; razvidno je torej, da družba še na mnogih mestih ni znana in gotovo bi jih pristopilo še veliko, ke bi vedeli za ta bogati vir milosti.
Neketeri glede pravil mašne družbe niso na jasnem in povprašujejo zaradi sv. maše in mašnega dne. Ni namreč mogoče, da bi se sv. maša zmiraj isti dan darovala, kaker je določeno. To pa društvenike ne sme nič vznemirjati. Udje storijo popolnoma svojo dolžnost, da le sv .mašo plačajo, brala se pa bo, kader bo g. duhovniku mogoče. Udje torej mirno in brez skerbi najbolje plačajo vsakoletno sv. mašo pri svojih domačih duhovnih pastirjih.
Drugi povprašujejo, če imajo še kako dolžnost, potem ko so navadno udnino za zmiraj (3.50 K) plačali. Odgovarjamo: Ko so udje plačali udnino za zmiraj, nimajo nobene dolžnosti, ko sker-beti za vskoletno sv. mašo. Ne stojijo torej več v obenem stiku z upravo mašne družbe v Mariboru, ampak dobijo enkrat za vselej sprejemnico z mašnim dnem, pravila in društveno podobico. Vse to jih naj spominja njih glavne dolžnosti, vsakoletne sv. maše. Drugih stroškov pa taki udje nimajo.
Oni pa, ki pri vstopu plačajo le pristopnino (50 vin.), seveda skerbijo za udnino nadaljna leta in dajo ali nekaj vinarjev vsako leto ali od časa do časa v prostih obrokih veči znesek, kaker jim laglje pride. Izvzeti so vbogi.
Priporočamo torej vsem, ki so res častivci Matere božje, vsem, ki znajo prav ceniti srečno smert in pomoč v vicah, naj se trudijo razširjati mašno družbo; onim pa, ki so že toliko storili za to dobro delo, kličemo: Tisočkrat Bog plačaj!
Uprava mašne družbe v Mariboru.

Prošnja na krajevne vodifelje III. reda.
Tretje poglavje vodila III. reda zahteva v § 2. sledeče: »Nadzornik (vizitator) naj pridno preiskuje, ali spolnjujejo vodilo: zatorej je dolžan vsako leto, tudi večkrat, če je treba, obiskati kraje, kjer je vpeljan tretji red,in sklicati shod. h kete-i'cmu so zavezani priti vsi predstojniki in vsi udje...«
Da bi se to obiskovanje ne opuščalo, kaker se je do sedaj le Prepogosto v škodo tretjemu redu, zato je provincijaljni komisar pn voditeljih III. r. glavnih skupščin samostanov razposlal Pa vse voditelje po župnijah sledeče pismo:
»P. n. vodstvo tretjega reda
v	N.
Na sestanku voditeljev 111. reda ob priliki katoliškega shoda V l.jubijani se je soglasno sklenilo, da se imajo letne vizitacije, ki jih zahteva vodilo v 3. poglavju, redno veršiti. Zato se je v resolucijah določilo: »Voditelji III. reda naj vestno skerbe, da Se vsako leto izverši zapovedana vizitacija podružnice 111. reda«.
Da bo podpisanemu mogoče ustreči vsem skupščinam in Podružnicam, ki spadajo h glavni skupščini v N. , prosi, da bi p. n. vodstvo III. reda v N. blagovolilo izraziti željo in določiti mesec, v keterem naj bi se izveršila vizitacija.«
Na to prošnjo so se mnogi gospodje voditelji odzvali, ne-keteri pa še ne. Zato jih ponižno prosimo, naj bi kmalu odgo-Vorili in prosili v bližnjem samostanu, od keterega so imeno-vano pismo prejeli, za vizitatorja, da bodo ti mogli svojo dolžnost izveršiti.
Tretjerednike moramo pri tem na to-le opomniti:	Potne
stroške za vizitatorje so dolžni poravnati tretjeredniki, ne voditelji. Zato naj'da vsaki tretjerednik nekoliko miloščine v ta Parnen. Poglavje II.. § 12. pravi: »Vsak naj po svoji moči daje Miloščino, s ketero se podpirajo bolni in vbožniši udje ali se skerbi za čast božje službe«. K božji službi pa spada tudi letna vizitacija. saj jo zahteva vodilo. Kjer je tretji red prav organiziran. ima povsod svojo blagajno, v ketero se vlaga miloščina, ki jo zbirajo tretjeredniki pri shodih ali dajejo pri kaki drugi
/
priložnosti; iz nje se pa tudi poravnajo razni stroški tretjega-reda, daje miloščina za sv. maše, za vboge itd.
Gospodje voditelji svoje tretjerednike neradi nadlegujejo v denarnih zadevah; raje sami iz svojega kaj darujejo. Pa tretje-redniki ne smejo biti svojitn voditeljem v nadlego, ampak v podporo. Zato začnite vi predniki in prednice sami nabirati miloščino in jo izročite gospodu voditelju v namene tretjega reda.
Še nekaj! Voditelji zahtevamo, naj se natančno izpolnjuje vodilo. Prav! Pa ne smemo biti enostranski. Sami storimo, kar zahteva vodilo od nas v tretjem poglavju, saj to ni nič matij važno, ko pervo in drugo. To poglavje dela tretji red za pravi red, brez njega bi bil le bratovščina. Vpeljimo povsod krajevnim razmeram primerno organizacijo tretjega reda, pa bomo imeli polovico menj dela in neprilik, in mnogo boljše člane. Bodimo prepričani, da najodličniši tretjerednik Leon XIII. ni brez vzroka poterdil tretjega poglavja.
Sklepajoč te dobrohotne opazke še enkrat prosim prav lepo: Storimo vsak po svoji moči, da se bo vizitacija izverševala vsako leto v korist tretjega reda, ki bo pod dobrim in skerbnini-vodstvom največi blagoslov za vsako župnijo.
P. S. Z.

Iz mariborske skupščine 3. reda sv. Frančiška.
Slovesen sprejem novih udov je bil v Mariboru leta 1912 trikrat: 1. januarija, 19. marcija in 29. junija, v kapelici sv. Frančiška vpričo celega predstojništva. Razun teh dni so se novi udje le izjemoma in iz tehtnih vzrokov sprejemali;
Od 2. do 6. marcija so bile v naši baziliki; sv. duhovne vaje za ude 3. reda. Vodila sta jih frančiškana: preč. p. Ambrozij Thaler, urednik lista St. Franziszi - Glocklein v lnomostu na Tirolskem, v nemškem jeziku in preč. p. Kasijan Zemljak, gvar-dijan pri Sv. Trojici v Slov. goricah v slovenskem jeziku. Udeležiti se jih je smel vsak, tudi taki, ki niso udje 3. reda. Te duhovne- vaje so veljale ob enem za evharistično pobožnost evharističnega leta 1912.

V	tem letu se je organizacija na novo uvedla le v eni žup--"'ji. t. j. v (31.) mestni župniji Slovenska Bistrica, dne 17. XI. ^12, se sledečim predstojništvom:
Za moško skupščino:
Ravnatelj: Franc Bohak, mestni župnik in dekan, fedstojnik: Jožef Verdnik, kroj. mojster, Slov. Bitrica št. 71. Namestnik: Jožef Stupan, posestnik, Spodnja Ložnica št. 27. ^vetovavci: Franc Žerjav, posestnik, Cigonce št. 18;
Luka Kobale, posestnik, Slov. Bistrica št. 54.
Za žensko skupščino:
Ravnatelj: Franc Bohak, mestni župnik in dekan, tedstojnica: Elizabeta Bohak, posest.-vdova v Slov. Bistrici. Namestnica: Marija Jerovšek, kmečka hči, Nova ves, št. 29. ^Vetovavke: L) za mesto in Zafošt: Ana Krivec, posestnica,. Slov. Bistrica št. 95.
za Zgornjo Bistrico in Visole: Ana Tramšak, posestnica, Zg. Bistrica.
za Spodnjo Ložnico in Cigonce: Roza Pušnik, km. hči, Sp. Ložnica št. 35.
za Novo ves in Brinje: Ivana Leskovar, žena posestnica, Nova ves št. 22.
za Šmicberg, Ritoznoj, Šentovec: Julijana Pristovnik, km.
hči, Ritoznoj št. 37.
V	Mariboru je bil 1. 1912 vsaki mesec nauk za 3. red ali |5ko imenovani mesečni shod (v baziliki) v slovenskem in nem-•^ern jeziku. Razun tega je imelo predstojništvo večkrat med l^fom svoje seje ali zborovanja. Ena najvažniših sej je bila dne '• januarija 1912, ker takrat se je ustanovil: »Odsek sv. Eliza-^te«. Kmalu potem so se delili med ude 3. r. mariborske skupine letaki sledeče vsebine:
Odsek sv. Elizabete.
Dragi bratje in sestre 3. reda! Leto 1912 je za nas Avstrijce Osebnega pomena. V jeseni, meseca septembra se bodo nam-^č zbrali vsi častivci najsvetejšega Rešnjega Telesa, katerim j® dana prilika na Dunaju, da ondi skažejo Najsvetejšemu zakramentu javno svojo čast in zahvalo! Povsod, osobito pa na pmaju, se že vse pripravlja na ta namen, in naš premilostni ^ezoškof so s posebnim pismom opozorili svoje vernike, da se ^čenja to leto kot pravo evharistično leto, kot leto, posvečeno-Ceščenju presvetega Rešnjega Telesa!
2.)
3.)
D
L)
Tudi za nas tretjerednike kot take ima to leto poseben pomen; zakaj, kjer se časti Zveličar, kjer se deluje v Njegov'0 čast in proslavo, tam morajo biti tudi sinovi in hčere sv. Frančiška, udje tretjega reda, tam se morajo oni odlikovati pred vsemi drugimi v svoji gorečnosti in požertvovalnosti.
Kaj pa hočemo storiti mi tukaj v Mariboru? S čim počastiti presv. Rešuje Telo? Ali se hočemo vsi udeležiti veličastnega shoda v cesarskem mestu? Nemogoče je, ako bi tudi hoteli'' Ali hočemo podpirati podjetje z denarnimi prispevki? Tudi t° ni dano vsakemu. A nekaj storimo, hočemo storiti in bomo rad-storili! In zato imam celo poseben načrt.
Zveličar je dejal: »Pustite male k meni priti.« On je prijate! mladine, prijate! otrok! Zeli torej, da bi prišli otroci k njemu-da bi ga otroci obiskali v presvetem Rešujem Telesu, da bi A mu odperla otroška nedolžna serca! A glejte! V našem mestu in okolici je na stotine otrok, ki leto in dan ne morejo k Jezusu, ne morejo v cerkev! Revščina jih tare. Primanjkuje jim namreč oblačila- in obuvala, ker jim ubožni stariši ne morejo pripravit niti najpotrebnejšega. Znani so nam slučaji, kjer imajo v e11 sami družini po 6, 7, 8, da celo 11 otrok. Oče delavec, mati delavka! Komaj si služita za kruh, od kod vzeti za obleko? Včas-se naseli še bolezen v hišo, in potem je višek terpljenja in bede-Ni čuda, ako potem ubogi otroci ne vidijo cerkve leto in da:!-da nigdar ne pridejo k sv. maši, še o največjih praznikih ne' Kolika žalost, koliko duševna zapuščenost!")
V tej bedi naj bi pomagali tretjeredniki. Pa kako? Tako-ljubi moji, da si bo vsak izmej vas nabral brez posebnih teža-' obilico zasluženja!
Obernem se najprej do vas, ki vam je Bog naklonil prem0' ženje! Ali bi ne mogli vsak izmej vas enkrat v letu kupiti neka' metrov blaga za kako oblačilo? Ali en meter platna za srajčico-Ali par nogavic? Alirutico? Ali robeeza na glavo? Ali klobuček9 Kedor pa sam novega kupiti ne more, ali bi ne hotel prinesti nekaj svojih ponošenih oblek, ali svojega perila, ki se potem ponaredi za otroke? In koliko imamo v naši redovni skupščini Pobožnih, pa spretnih šivilj, ki imajo v svoji pridnosti in delavnost' *)
*) Kedo pa je glavni krivec žalostnih družinskih razmer? Kdo ugono^ toliko očetov in mater in spravi v nesrečo nedolžno deco ? Pijančevanja Naj se tudi na tem polju kaj dobrega stori!

Zaklad. Glejte, ljube moje, ali nočete parkrat na leto darovati ■b-kaj od tega zaklada, torej nekaj ur za Jezusa, ki je dejal: »Kar storiš najrevnejšemu svojih bratov, to si storil meni...!« Jaz vem. da boste to rade storile, da se že kar veselite trenotka, 'to primete za iglo in naredite pervi vbod za obleko — Jezusovo !
Tisti pa, ki sami ne morejo delati, niti kaj darovati, pa Naj pripomorejo s prijazno besedo in gorečo molitvijo. Lepa beseda najde lepo mesto! Ali ne moreš ob priliki reči: Prosim Ss, dajte to-le ponošeno obleko za revne otroke? Gotovo. In molite za to podjetje!
Sv. Elizabeta, patrona III. reda, se je posebno odlikovala No svoji miloserčnosti. Zato mislim, da bi bilo najlepše, ako se združimo tisti tretjeredniki, ki hočejo pripomoči na ta namen a'i z delom, ali z denarjem, ali z dobro besedo, v poseben odde-'ek ali odsek, ki ga hočemo imenovati odsek sv. Elizabete.
Zdaj pa pride še važno vprašanje: Kako se naj osnuje tak °tlsek? Treba je tukaj določene organizacije, imeti moramo Nfedstojništvo, to je takorekoč pravo Elizabeto. Ona ima sledečo nalogo:
Sprejeti mora darove, jih natančno zapisati v določeno Sigo, spodbujati člane, se jim zahvaljevati, in skerbeti, da Uidejo darovi v primerne roke. — (Op. Štirikrat na leto pride-Saz. kaj se je nabralo.)
Zato pa mora imeti pomočnike in pomočnice. Ti morajo posedeti za najrevnejše otroke, si jih zapisati ter jih prijaviti ali glasiti ravnatelju lil. reda, ali pa materi, oziroma predstojnici Elizabeti.
Odborniki tega odseka. To so posamezni svetovavci, sve-tQvavke in pomočnice v okrajih, ki naj povedo vsem udom Mojega okraju, kako naj pomagajo celemu podjetju.
To je torej moj načert.
Premislite vse, potem se odločite! Lažje bode, kakor se ”am dozdeva! Kako krasna, kako lepa je naša naloga, pripeljati 'božne otroke k Jezusu! Kaj smemo zato pričakovati od Sga?
Odgovarjam z Njegovimi besedami: »Bil sem nag, in vi ste me oblekli! Resnično, resnično vam povem, kar ste storili l,aimanjšemu izmed mojih bratov, to ste meni storili. Pojdite v Veeno kraljestvo!«
Ta predlog se je stavil*) na zborovanju predstojništva H1, reda dne 7. januarja 1912. Za predstojnico novega odseka " Lizabeto — je bila sprejeta enoglasno: gospa Julijana Štern, posestnica, Nagystrasse, št. 12. Kedor želi kaj prispevati, šival' ali darovati, naj se oglasi pri dotični gospej. Cenjene šivilje nal pošljejo svoj naslov, ali same pridejo tja po blago.
Vodstvo 3. reda.
In uspeh tega odseka? Od vseh strani so prihajali prispe'”' ki, in sicer v denarju, novem blagu in še rabnih, ponošenih obla' čilih. Tako nam je bilo mogoče do 14. decembra 1912 obdarO' vati 223 ubogih otrok z 367 najpotrebnišimi oblačili: obuvaloiHj perilom in celimi oblekami. Za pervo sv. obhajilo je dobilo deklic bele obleke, da vsled uboštva niso zaostale za drugimi i" se tem bolj veselile tega najlepšega dneva. — V gotovem de' narju je odsek sprejel in porabil 295 K 53 vin. Zares velik zrk' sek, ki nam kaže izredno požertvovavnost društvenikov, pa tud' veliko marljivost odbornikov, ki se niso plašili truda in vedtt1 vnovič skerbeli, da se blagajna ne izprazni.
Mnogo je bilo skerbi z nakupovanjem, šivanjem in razde' ljevanjem oblek za toliko število otrok — in Bog je videl, koli' ko je žertvovala časa in dela blaga predstojnica »Elizabeta (Julijana Štern) in vsi verli udje, ki so na tihem toliko storili iz ljubezni do bližnjega!
Prosimo jih iskreno, naj vstrajajo na potu usmiljenja in liu' bežni sredi sebičnega sveta, ki pozna le samoljubje in lasti>° hvalo. — Bog bo vsem obilen plačnik in nebeški blagoslov sf bo razlil bogato nad vsemi, ki skažejo dobroto bližnjemu.
Ravnatelj mariborske skupščine je kot vizitator imel še Zu' naj Maribora 27 shodov. Vizitacije 3. reda so bile leta 1912 sl£' deče:
1. Kamnica, dne 14. I. — 2. Fram, dne 17. III. (pervič) "" 3. Ruše, dne 24. III. — 4. Velikanedelja, dne 21. IV. — 5. Pušč3' va, dne 5. V. — 6. Črešnjevec, dne 12. V. — 7. Ormož, dne 1-' V. — 8. Svetinje, dne 26. V. — 9. Sv. Miklavž pri Ormožu, dne 27. V. — 10. Sv. Ilj v Slov. goricah, dne 2. VI. (pervič) — l1’ Slivnica pri Mariboru, dne 6. VI. — 12. Lembah, dne 16. VI.
13. Hoče, dne 23. VI. 14. Sv. Križ nad Mariborom, dne 7. ^
— 15. Vuzenica, dne 5. IX. — 16. Jarenina, dne 15. IX. —
*) Stavila ga je svetovavka gdč. Antonija Štupca.
^udenice, dne 13. X. — 18. Makole, dne 20. X. — 19. Ljutomer,, 1. XI. (mesečni shod in seja predstojništva). — 20. Ljutomer, dne 3. XI. (kanoniška ustanovitev skupščine 3. reda). — ■1- Selnica ob Dravi, dne 10. XI. — 22. Slovenska Bistrica, dne '' XI. — 23. Tinje, dne 24. XI. — 24. XI. 24. Sv. Vencesl, dne '6. XI. (po namestniku p. Klaru) —- 25. Fram, dne 1. XII. (dru-Sič) — 26. Sv. Peter pri Mariboru, dne 19. XII. — 27. Sv. Ilj v S|ov. gor. dne 22. XII. (drugič).
Cerkveno ali kanoniško je bila skupščina 3. reda ustanovna v teh krajih: (1. Studenice, dne 8. V. 1910.) — 2. Makole,. 20. X. 1912. — 3. Ljutomer, dne 3. XI. 1912. — 4. Slov. Bistri-dne 17. XI. 1912. — 5. Tinje, dne 24. XI. — 6. Sv. Ilj v V. goricah, dne 22. XII. 1912.	P. F. B.
Duhovni svetnik Andrej Einspieler.
Postavimo tu majhin spominik gospodu bratu našega u.. ^ga patra Otona, vmerlemu letos 28. julija v 63. letu svojega Oljenja, in bodi priporočen vsem v pobožno molitev.
»Andrej Einspieler je bil rojen 30. novembra 1849 v Svečah v Rožu na Koroškem, kjer je imel njegov oče Lovrenc Pre-^ievo posestvo1. V mašnika je bil posvečen 3., novo mašo je pel iG- julija 1873, v cerkvi sv. Lamberta v Svečah, in 8. novembra ^2 je nastopil svojo pervo župnijo, Slovenji Plajberg v Rožu, ^i£r je ostal do smerti. Z mladeniško navdušenostjo je sooske: -“°Val župnijo v Brodeh in učil kerščanski nauk v treh enoraz-fednicah. Kedor pozna plajberški in ljubeljski planinski okraj,, 2na ceniti tamošnje dušnopastirsko delo, ki stane duhovnika °Dilo nenavadnega truda tudi v telesnem oziru. O delovanju raj-f‘ega spričujete tudi cerkvi teh dveh krajev. Cerkev v Slove-!1;em Plajberku je naravnost kras cerkva v Rožu. In v cerkvi ;e Prebil gospod Andrej podnevi ves prosti čas. Mej ljudstvom le bil znan povsod kot svetnik. Bil je odkritoserčen in plemenit ^ačaj, prava »anirna candida«. Radodaren je bil do skrajnosti.. ;etno romanje na Brezje mu je kot zvestemu častivcu i^rijinemu postalo v prijetno navado. Šel je čez Ljubeljski pre-:iiz Peš tja in nazaj. Spomin nanj kot vzor-duhovnika, segajoč v ,lf)Zne rodove, mu bodi plačilo za trud na zemlji, onkraj groba pa; mu sveti večna luč!«	M. E.
.

Verni ob času povzdigovanja pri sv. maši.
O tej reči in pod tem naslovom smo objavili pred petimi le1’ (1. 1908 v 6. zv. »Cvetja« str. 188 in nasl.) majhin spisek, ki se ga neketeri naši bravci gotovo še spominjajo, drugi so morda pozabili nanj, neketeri, ki so pozneje pristopili, ga pa niso brali' Ker se pa zdaj poprašuje, kako in kaj je s tisto rečjo, in želi, da bi še enkrat o njej spregovorili, ne bo menda celo napak, ako se cel tisti spisek tukaj še enkrat natisne. To-le je:
Kako se imajo deržati verni ob času povzdigovanja Pr‘ sveti maši? Glejmo, kako je bilo to nekedaj! Podobe iz 14. sto-letja, ki nam pred oči stavijo ta slovesni trenotek svete daritve, kažejo verne klečeče, pa ne s pripognjeno glavo, temuč z očn11 vpertiini v povzdignjeno sveto rešno telo ali v kelih se svete lesno kervjo.
Pisavci naslednjega stoletja zahtevajo ravno tako deržanje-Neki okrajni cerkveni zbor v Rensi, ki je bil leta 1583 in P1 je poterdil papež Gregor XIII., pravi tako: »Tisti, ki so boUe podučeni v verskem življenju, bodo bolje storili, da namestil d” bi brali v svojih molitvenih knjigah z veliko pazljivostjo in S°' rednostjo gledajo in premišljujejo svete skrivnosti, ki se godna oltarju začenši s predglasjem.«
Kartuzijam imajo navado, da mej tem ko se izgovarja!0 besede posvečenja, klečijo s povzdignjeno glavo in pogledotf’ k oltarju obernjenim. Oni imajo v svojih vstanovah, ki so leta 1241, neko določilo, ki pravi: »Keder se opravlja sveta maš” jako zgodaj, tako da se zaradi teme ne more videti sveto rešu° telo, sme dijakom deržati prižgano svečo za mašnikom, da ie sveta hostija na svitlem«.
Tudi vse vshodne liturgije (maše jutrovskih obredov) zah' tevajo, da se pred sv. obhajilom posvečene podobe pokaže)0 ljudstvu.
Na stran pustivši mnogo drugih dokazov, moremo reči, & je izročilo tako in p. Martin Kohemski, kapucin, je mogel pisal’ v svojem delu o sv. maši naslednje besede: »V trenutku pov( zdigovanja se ima oberniti vse ljudstvo proti oltarju in gleda’’ z gorečnostjo presveti zakrament. Saj je sam naš Gospod,
£a je ustanovil, svojim aposteljnom pokazal svoje telo in svojo-;;ri z besedami: »To je moje telo, to je moja kri«. In tudi cerkev hoče, da naj mašnik pokaže ljudstvu hostjo in kelih, da °boje pogleda in tako bolj jasno spozna svojo katoliško vero.
Zakaj se je torej tako jasna in očitna volja pozabila za tako dolgo in dolžila celo ko prederzna in nespoštljiva? Odgovor ie lehak. Vzrok je bila Janzenijeva kriva vera, s pretvezo ve-°ega spoštovanja. Pobožni pa zapeljani, ker premalo učeni,, kožje so pregovorili ljudstvo, da ima pri povzdigovanju oči zadeti, glavo prikloniti in na persi terkati, kar je namenu in volji katoliške cerkve čisto nasproti. Zdaj o tem ni več nobene dvojke. Sveti oče Pij X. so podelili odpustek 7 let in 7 kvadragen Vsem vernim, ki bodo izgovorili besede: »Moj Gospod in moj ^og« ob času ko se povzdiguje, gledajoč sveto rešno telo, in Popolnoma odpustek vsaki tjeden vsem, ki to store vse dni dedna.
Tretjeredniki naj bodo pervi, ki se tega poprimejo. Ko maš-Pik pred povzdigovanjem in potlej poklekne, naj priklonijo gla-v0; ko povzdigne, naj tudi oni povzdignejo oči ter pogledajo sv. kšno telo in izgovore besede: »Moj Gospod in moj Bog!« — kako tudi pri povzdigovanju svete kervi. Na persi terkati se kitamo le pri očitni izpovedi (kontiteor) in pred zavživanjem pri kesedah »Gospod, nisem vreden« itd.
(Po „Bolletino del Terz’ Ordine Fiancescano“ Maggio 1908).
Dodajmo še nekaj o zaderžanju pri svetem obhajilu. Pri Oljenju tega najsvetejšega zakramenta duhovnik obernjen proti tem, ki imajo biti obhajani, izmoli dve molitvi za odpuščenje njih Grehov, potem prime z levico obhajilni kelih in vzame iz njega 4 desnico hostijo, ki jo, obernjen zopet proti vernim, pokaže tem 1 besedami: »Glejte jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta.« S km naravnost veli obhajancem pogledati presveto Rešno Telo.
le potem, ko reče trikrat: »Gospod, nisem vreden« itd. imajo Mbesiti oči in prikloniti glavo ter se trikrat vdariti na persi. Ko kopa potem duhovnik k posameznim in z besedami »Telo Gospodi3 našega Jezusa Kristusa naj hrani tvojo dušo v večno življe-ke, amen« se sveto hostijo križ naredi nad obhajancem, naj ta udi s povzdignjeno glavo gleda v presveto Rešno Telo, usta o kavern času in zadosti odpre in jezik spodobno nekoliko pomakne na spodnjo ustnico, da more duhovnik videti, kam ima
L
položiti sveto hostijo. Jako nerodno delajo tisti, ki pri tem s pr1' klonjeno glavo v tla gledajo, tako, da bi moral obhajavec skorei poklekniti pred njimi, da jim najde usta. Prav nerodno je tudi' ako pridejo moški k obhajilu z visečimi berkami, ki jim usta po* polnoma zakrivajo. Naj bi jih vender spodobno pristrigli. keder hočejo iti k sv. obhajilu, ali, če se jim taka škoda zdi. vsaj kakčf koli kvišku spravili. Mestne gospe in gospodične pa naj bi rie delale prevelike teme svojim usteeam s tistimi grozovitimi kolovrati na glavi in ne prinašale ptičjega perja in drugih neči-mernosti na njih v cerkev; pa gologlave in nagoroke do komolcev in črez naj bi tudi ne prihajale k svetemu obhajilu. Če kjft . gotovo je pri tem najsvetejšem opravilu treba največe poniž' :nosti in spodobnosti.
Hala Lenčka od Svetega Boga,
vijolica najsvetejšega zakramenta.
(P. V. K.)
(Dalje.)
45,	Kako mala Lenčica vmirajoč prepeva vesele pesmice tef čuti, da se bliža svetemu Bogu.
Ravno ta dan je prepevala razne svete pesmice. Potei11 pokliče postrežnico ter ji pravi:
»Povejte mi, mamica, kako se počutite denes?«
»Prav dobro, Lenčiča!« odgovori gospodična.
»Ali povejte mi,« nadaljuje Lenčica, »ali ne čutite tudi v'" da se bližate svetemu Bogu?____Jaz čutim.«
Po pobožni navadi so otroci zadnji dan januarija vlek*' listke se skrivnostmi svetega rožnega venca. Tudi Lenčica ie potegnila enega. Bila je skrivnost praznika Marije Svečnik' ki se je imel obhajati naslednjo nedeljo. Lenčica je bila reki*1' da bo zletela h svetemu Bogu »na njegov lastni dan«. Ali le imela biti naslednja nedelja tisti dan, ko naj bi naš angeljč^ :zletel v nebesa?
Že v petek je bila Lenčica tako slaba, da so jo imeli za tnertvo. Vender si je še enkrat opomogla. Noč je prebila vmi-rajoča. Tudi naslednji dan je visela mej življenjem in smertjo.
46.	Kako je zletela male Lenčice nedolžna dušica na svečnico 1. 1908 domov v nebesa.
Nedeljsko jutro je napočilo. Slovesna tihota je bila v šoli in po samostanu. Resna poročila so prihajala od časa do časa iz bolniške izbe. Spomin na Lenčičino tako določno napoved stnerti je napolnjeval vsa serca.
Celi dan je bilo serce tergajoče gledati smertni boj. Posamezne sestre so zaporedoma prihajale molit kleče ob mali posteljici. Tri so ostale pri otroku »svetega Boga«, priče njegove svete smerti.
Proti tretji uri popoldne se je mala Lenčica popolnoma Pomirila in skoro eno uro je ležala nepremično. Njene oči so bile uperte na nekaj, kar je, kaker je kazalo, videla ob vznožju svoje posteljice. »Nekaj prav izrednega je bilo v teh ljubeznivih očeh,« tako pravi neka sestra, »nikaker ne prazni, stekleni Pogled vmirajočega.«
Zdaj se malo premakne. Oči se ji napolnijo se solzami, to So bile pač solze veselja. Vstati hoče, približati se nečemu, na tar stermi tako hrepeneče, in nasmeja se.
Po pregibanju njenih ustnic je videti, kaker bi z nekom govorila.
In vzdignivši oči sledi s pogledom nadnaravne ljubezni tistemu nečemu, ki je bilo videti zdaj, kaker bi plavalo nad njeno Slavo.
Se zamaknjenim smehljajem duše, ki »je našla njega, ke-taega ljubi in ga noče več izpustiti«, zleti v tem trenotku mala tančica gori h svetemu Bogu, in nova, čudovita, bela cvetlica Se odpre v nebeškem ver tu.
To je bilo v nedeljo popoldne ob štirih, 2. februarija 190S, ta praznik Marijinega očiščevanja in darovanja božjega Deteta v tempeljnu. Mala Lenčica je bila spolnila 4 leta, 5 mesecev in 11 dni.
47.	Kako je bilo truplo male Lenčice v beli obleki pervega sve-tega obhajila v kapeli na oder položeno in nato na pokopava'
lisce spremljeno.
»Mala Lenčica je vmerla —!« Ta žalostna novica je šla v otožnem šepetanju skozi šolo in samostan zapuščajoč v vseh sercih nekaj praznega.
In vendar, čemu žalovanje? Ali se ni Lenčica zdaj že veselila blaženega gledanja? Ali ni bilo zagrinjalo odgernjeno? Ali ga ni zdaj videla od obličja do obličja, onega »svetega Boga1'? čiger skrito pričujočnost je tako ljubila na zemlji.
Položili so jo na posteljico, ki je bila njen križ, opravljena v obleko njenega pervega svetega obhajila, z vencem in naličjem ter ličnimi malimi čreveljci. Okoli posteljice so deli podobe? svetinjice in druge stvari pobožnosti, ki jih je tako ljubila v življenju — vse to so bili zdaj sveti odstanki (relikvije).
Naslednje jutro so prenesli rakev doli v kapelo; ondi so if postavili v kor šoljskih otrok. Potem, ko je minila černa maša? so prišle sestre in sirote po zadnje slovo. Dotikale so se z rožnimi venci in svetinjicami ročice ter spoštljivo poljubovale tein? ki i,e bilo prebivališče dušice, Bogu tako drage.
Tiho in skoraj neopaženo se je pomikal zvečer priprost' sprevod po delavnih, nemirnih cestah velikega mesta pro1' splošnemu pokopališču prek doline reke Lij (Lee). Pogrebce' je bilo malo : Lenčina sestrica Marija, ki je bila še zmirom Sintiča Št. Fimbarske šole, strežnica gospodična Hall, vratarica sestra Terezija in nekaj sirotic.
Vsi, ki so jo v življenju bliže poznali, so bili prepričani. je mala Lenčica zdaj svetnica božja. Tudi so razločno čutili. ^ ta angeljček njihovih molitev nič več. ne potrebuje, temuč s° se ji priporočali že zdaj za njeno priprošnjo pred velikim P1'6" stolom božjim.
(Konec prih-)

Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo rajne tretjerednice b r e-žiške skupščine: Marija Ban se Zdol, Jera Komučar s Čateža, Marija Petelinec iz Dobove; go riške: Marija Krivec iz Ponikve. Marija Pahor iz Opatjega sela.
Neki mož priporoča v molitev svojo ženo, da bi bila bolj goreča v službi božji in prejemanju sv. zakramentov; neka oseba se priporoča za zdravje v glavi; neka druga za ljubezen in Pogosto sv. obhajilo; I. K. priporoča sebe in svojo družino, tudi rajno mater in rajnega brata.
Zahvala za vslišano molitev.
Dve tretjerednici se zahvaljujete Materi božji in sv. Antonu Za pomoč v bolezni; ena, da je srečno prenašala svoje nadloge; druga za ozdravljenje oči; še druga za božjo pomoč v raznih stiskah; še druga za ozdravljenje in srečen izid operacije na nogi svoje sestrične; J. K. žagar v B. naznanja, da ga je pred štirimi leti po eni strani glave m po zobeh grozno tergalo. Poskusil je vse mogoče, hodil k zdravniku, pa nič ni pomagalo. Tedaj se spomni, kaj ke bi se priporočil presv. Sercu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Frančišku Serafinskemu in sv. Antonu ^adovanskemu in obljubil, da hočem vslišanje v »Cvetju« razglasiti? Storil sem tako in glejte bolečine so ponehale in zginile; J. L. v L. piše, da je imel opraviti se sodnijo in je pravdo Zgubil, dasiravno je bila njegova reč pravična. Priporočil pa se le sv. Antonu ter obljubil 2 kroni za kruh sv. Antona in vsliša-r‘ie naznaniti v »Cvetju«, in res je dobil pravico do svojih reči, dasiravno je bila sodnija drugači razsodila.
Za kitajski misijon
Sc poslale k nam: Neimenovana: 15 K; R. Kotnik in Elizabeta Štaudehar 30 K za odkup kitajskega otroka, ki naj se kersti »za Antona«, in 5 K za odkup deklice, ki naj bo kerščena »za Manijo«.
fv^C)(^vn
Rimsko ■ frančiškanski koledar za leto 1913.
Mesec november ali listopad.
1.	sobota: Vsi sveti. V. O.
2.	nedelja, 25. po bink., zahvalna.
3.	pondeljek: spomin vernih duš v vicah.
4.	torek : obletnica rajnih sobratov; sv. Karelj Boromej, šk.
5.	sreda : bi. Rajnerij, sp. 1. r.; bi Helena Enzeljmini, d. 2. r.
6.	četertek: bi. Felicija Medska, d. 2. r.
7.	petek : bi. Bernardin Foški, sp. 1. r.
8.	sobota : osmina vseh svetih; sv. 4 venčani, m.
9.	nedelja, 26. po bink.; posvečenje bazilike sv. Zveličarja v Rimu.
10.	pondeljek: sv. Andrej Avelin-ski, sp,
11.	torek: sv. Martin, škof.
12.	sreda: sv. Didak, sp. 1. r. P. O.; bi. Janez Pačiški, sp. 3. r.
13.	četerlek: sv. Martin, p. m.
14.	petek: bi. Gabrijel Fereti, sp. 1. r.; bi. Nikolaj Tavelič, m. 1. r.
15.	sobota: sv. Gertruda, d.
16.	nedelja, 27. po bink.: sv. Anježa Asiška, d. 2. r. P. O.
17.	pondeljek: bi. Salomea, d. 2. r.
18.	torek: posvečenje cerkev sv. Petra in Pavla v Rimu.
19.	sreda: sv. Elizabeta Ogerska, vd. 3. r. P. O., V. O.; sv. Poncijan p. m.
20.	četertek: sv. Feliks Valeški, sp.
i 21. petek: darovanje bi. Devfce Marije. V. O.
22.	sobota: sv. Cecilija, d. m.
23.	nedelja, 28 in zad i ja po bink.; sv. Klemen, p. m.; sv. Felicita, ffl.
24.	pondeljek: sv. Janez Kriški, sp.J sv. Krizogon, m.
25.	torek : sv. Katarina, d. m., V. O. bi. Elizabela Dobra, d. 3. r.
26.	sreda : sv. Leonard Portomavri-ški, sp. 1. r. P. O.; sv. Peter Aleksandrijski, šk. m.
27.	četertek: bi. Deljfina, d. 3. r. V O.; bi. Rajmund Lulj, m. 3. r.
28.	petek : sv. Jakob Marki, sp-1 r. P. O.
29.	sobota: vsi sveti treh redov sv Frančiška, P. O.; sv. Saturnin, m*
30.	nedelja, 1. adventna: sv. Andrej, ap.
Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkvah treh redov sv. Frančiška.
V. O. pomeni vesoljno odvezo s pop, odpustkom za ude 1., 2. in 3. reda-
Nihil obstat. P. Constantinus Luser, — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. theoh Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.