UiiteUska Samopomoi v Ljubljani Ppd tem zaglavjem je priobčil predsednik US g. Kpcijančič v »Učit. tpvarišu« št. 15., 16. in 17. lanskega leta kopico predlogov, ki se bavijo s preureditvijo sedanjih pravil. Večina teh stremi za tem, kako si z US pomagati že pri življenju. Iz poročil zadnjih pbčnih zborov so namreč člani zaznali, da ima US tudi rezervni sklad, ki je silno bogat in »ne koristi nikomur nič«. Zato pravijp mnpgi: »Scdaj ko smo še živi, sedaj nam dajte, kaj pp smrti? Nas bodo že spravili na ta ali oni način, saj nas morajo. Sedaj nas tarejo razne težave in nadlpge in teh naj nas reši Učit. samopompč s svpjim rezervnim skladom, ki se veča in veča pa brez vsakega haska. Dolgovi, bplezni, želje pp pddihu na svežem planinskem zraku ali na kaki rivieri, vse to nas teži. Pa še več. Ta ali drugi skrbi zaradi poroke; te so važne. Za te je treba ženinu podpore, da si uredi svpj dpm in popelje nevesto na ženitovanj- sko pptovanje, pa brez vsakršnih gmotnih skrbi. Ce čita člpvek vse te predloge in vidi v njih le golo pohlepnpst po denarju, ki so ga z največjo požrtvpvalnostjo in nesebičnostjo nabrali tovariši v prošlih lctih, se ga mora lotiti ppseben gnjev. Večina teh predlogpv je nastala brez posebnega preudarka, zato so med njimi tudi taki, ki so pri sedanjih razmerah splph neizvedljivi, zlasti ne, ako se »prispevki za posmrtnine ne smejo zvišati, posmrtnine pa ne znižati«. Taki so scdanji časi in taka je duševnost sedanjih ljudi. Če pogledamo le par decenijev nazaj, vidimo, koliko več srčne omike so imeli naši predniki. Smilile so se jim udove in sirpte po umrlih tovariših, ker so prejemale tako nizke penzije ozir. preskrbnine, da sp jedva životarile. Da jim pomorejo, so ustanovili »Učit. vdovsko društvo«. Vdpve sp prejemale letno pp 100 gl, sirpte pa primerne ppdppre do do- ločene starpsti. Te podppre so lajšale gprje ubogim revam, ža katere prejšnji gosppdarji niso imeli srca. Poleg U. V. D. pa si je učiteljstvp ustariovilo še »Učiteljsko sampppmoč« z blagim namenom po smrti člana priskočiti na ppmoč njegovim zakonitim dedičem, da jih obvaruje pred neizogibno stisko. Saj čakajp ostale tedaj ogrpmni izdatki. Trcba je ppravnati razne račune, ki so se nakopičili za časa bolezni. Ob smrti pa je treba poravnati tudi ne baš male pogrebne stroške, a to takoj. Toda, kje vzeti za vse to potrebni denar? Ali ni tu brez odlpga izplačana posmrtnina balzam na odprto, skelečo rano? ln prav te posmrtnine hpčejo nekateri skrčiti na polovicp zatp, da si z ostalo polovicp okoristijp že pri življenju, — In te polpvice naj izplača rezervni sklad U. S. Ne pomislijo pa, da je prereven in da mora služiti drugim, plemenitejšim namenom. Priskpčiti namreč mora na pomoč, ko odnovedo posmrtninski prispevki. Tu velja v pplni meri stari naš pregovor: »Dvakrat da, kdpr hitro da«. Brez rezerv. sklada bi bila vsaka točnost in hitra pomoč izključena. Akp bi storilp vse članstvo svojo dplžnost brez odloga, bi bil rez. skl. res nepotreben. Žal pa temu ni tako. Bilanca lanskega leta je izkazala na prispevkih 72.162 Din zaostankov. Zaradi teh bi morali dediči v šestih smrtnih primerih čakati mesece in mesece, preden bi se v blagajni nabralo toliko prispevkov, da bi bilo mogoče jim sukcesivno izplačevati posmrtnine. Ali bi spričo takih netpčnosti ne trpel ugled Samppomoči? Kdo bi ji še zaupal? Člani bi jo začeli opuščati, in zgpdilo bi se, da bi oni, ki je ves čas njenega obstoja, torej nad 30 let, rednp plačeval ppsmrtninske prispevke, ne mogel svojcem iz tega naslpva zapustiti niti pare. Ali bi bilo to prav? Menim. da ne! Zatp naj vsi, ki jih mika ta ubogi sklad, puste, da more i nadalje izvrševati svojo vzvišenp nalpgo. Res je sicer, da je vsakdo, ki je v kakršnikpli stiski, vreden pomilovanja, a poišče naj si drug vir, da ga reši iz mučnega položaja. Učit. hran. in pospjilnica ter razni drugi denarni zavodi so vedno in rade volje prinravljeni pomagati vsakemu, ki jim nudi zadostno garancijp. Tudi si more učitcljstvo ustanoviti razne »Ppd^prne sklade«, ki naj mu bodp na razpolago, kadar jih pptrebuje. Toda ti skladi morajo biti samostojni in neodvisni od U. S. Kar se tiče predlpgov, da bi bili stari člani oproščeni nadaljnjih prispevkov, so pri sedanjih razmerah vsi neizvedljivi. Izvedljivi bi bili le tedaj, ako bi rez. sklad dpnašal letno zadostne stalne pbresti, zakaj le te je mogpče uporabljati v ta namen. Rez. sklad kpt tak pa mora pstati nedptaknjen. Ker pa je sedanji rez. sklad le nekakp prpmetno sredstvp, ki mora biti blartajniku vsak hip na razpola- gp, nc more biti gpvpra p kakih stalnih, omembe vrednih obrestih. Vsi predlogi, ki zadevajp izpremembe paragrafa 13. pa so ppvsem na mestu. Sp namreč tovariši, ki namenoma čakajo na svojc 45. starostno letp. Tedaj se hitro včlanijo, plačajo minimalno pristppninp 50 Din in pridpbili sp si pravice, ki jih imajo njih tpvariši, ki že 25 let opravljajo delo usmiljenja dp svojega bližnjega, — do svojega tovariša. Marsikaterikrat sp s težavo plačali svoj prispevek, a oklevali niso, ker so vedeli, da odvrnc^P s tem gorje, ki bi sicer sigurno zavladalp nad žc itak prizadeto rpdblno. Med tem pa so zamudniki brezbrižno in hladnpkrvnp porabljali dotične zneske v svoje osebne namenc, ne zmeneč se za trpeče vdove in sirotc po umrlih svpjih tovariših. Tp ni prav! Od takih, ne baš čednih spekulacij je treba pdvrniti vsakogar s tem, da docela izpremenimo ta paragraf. Najprej naj se določi starost, za pristop, ki naj bi bila 25. leto. Do tega leta so že, z malimi izjemami, skprp vsi tovariši pri kruhu. Kdpr pristopi v tej starosti, plača le upravnino ter prvi prispevek za posmrtninp, in njegpvi dediči imajo s tem zasiguranp 100% ppsmrtninp. Vsak ppzneje vstopivši član pa bi moral, kar bi bilp najpravilneje, plačati vse prispevke in druga vplačila, ki so jih plačali njegpvi enako stari tovariši, včlanjeni že tolikp in tpliko let pred njim. Ker pa narastejp ti prispevki v teku let na tako visoko vsptp, da bi jo novp vstopivši član le težkp ali sploh ne zmogel, naj bi njegovi dediči prcjcli za tpliko manjšp posmrtnino. Skprp do istega rezultata dovede račun, ako naj vsak npvi član ob vstopu v zadrugo vplača za zamujeno leto pp 1'2% tedanje posmrtninc ali, če tega ne zmpre, naj bi njegpvi dediči dobili le za 1'2% manjšp posmrtninp. Pp tem ključu bi znašala posmrtnina n. pr. pri enpletni zakasnitvi le 98'8% pri 10 letni 88% in pri 25 letni zakasnitvi pa 70%. Komur je na tem, da preskrbi svpjcem čim večjo posmrtnino, se bp gotovo ppžuril in pristppil kot član k tej dobrodelni zadrugi čim preje. S temi eventualnimi doplačili oz. prihranki na ppsmrtninah pa bi se rez. sklad izdatno ppvečal. Sedaj bi bilp možno, stare člane oprostiti nadaljnjih prispevkov. Od katerega leta naj bi veljala ta pprostitev, bi določale obresti rez. kap. Akp bi nastal tu kak superplus, bi se mogel le-ta brez vsake škode nakazovati onemu »Podpprnemu skladu«, ki bi tedaj že obstojal. Če s tem člankom nisem ustregel temu ali onemu predlagatelju, naj mi ne šteje v zlo. Nisem stpril tega iz slabega namena, ampak le za to, da ostane U. S. obvarovana pred kakim prenagljenim kprakom.. Za vsak boljši predlpg pa bomo vsi člani U. S. iskreno hvaležni. A. Sič.