A breg naš ne odmeva, na robini preleknjen spi... jelš je le šepeta, povoden ptič v obzorje lepeta ko belo jadro na morja modrini.
Pa mimo sela tihotapi cesta, že zaklonila je dobrava jo, tja vprek nemirne želje tavajo gospodo služit v trda, nemška mesta.
O KRESU OSEMNAJSTEGA
V zelenju, glej, že blede lise;            In zrelo solnce najsmelejši
tenke kot bilo ne bi nič:                     svoj lat poganja nad gore,
tak zajde sivih las kosmič,                a plah že vzdih skoz žita gre
ne vemo kdaj, nam v kodre temne,   o srpih brušenih in kosah.
Odkukale so kukavice,                     Čez čelo padla ti je senca,
molčita drozeg in strnad,                  razlila v luč se pred teboj:
samo škrjanec še pomlad                  ni čas tvoj še... in še te znoj
žgoli, viseč v neba vedrinah.             ovenča zlat na cesti v hladno,
trudno jesen, ko vedno globlje zaje se v jasni dan ti mrak — a čuj: zdaj vzbučal je uljnjak in lipe naše v polnem cvetju!
SLAJŠE    KO   STRUP
ODLOMEK IZ ROMANA — F. SOLOGUB
Vsebino romana tvori tragična ljubezen. Ta izzveni — kakor vedno pri Sologubu — v smrtno utrujenost, hrepenenje po Smrti-Osvoboditeljici. Ta odlomek II. dela romana kaže zapuščeno gimnazijko Sanjo. Njen ljubimec — Ženjo —, je odšel na gimnazijo v drug kraj. Domenila sta se, da si bosta dopisovala.
pomladanska noč je prišla in pogledala v okno: — Sanja, spi, ne joči se! — Sanja se je jokala v temi v blazino. Ljubosumno   je   mislila:   —   Zdaj   se   najbrž   sprehaja iženečko v Krutogorsku po šumnih, polnih ulicah. Kako mučna je ljubosumnost!
Mesto je veliko, bogato. Koliko gospodičen je tam. Vse so lepe, modne in pametne. Kako se naj z njimi kosa Šanjka, preprosto,
42