List 24.
Nekoliko od kmetijske botanike.
Botanika (rastlinoznanstvo) uči zelisa poznati, ter ima z raznimi predmeti opraviti. Nam je zadosti, se le s tistimi dobro soznaniti, kteri se z rastjo vežejo.
Rast je tista čudna moč natore, po kteri cima, ki se v zernu znajde, oživši, po malem in sčasoma svojemu plemenu primerjeno visokost doseže in obrodi.
Kar se sploh z raso v terdni zavezi znajde, je vredba ali natora rastlin , to je: red in primera vseh delov, kakor tudi vplemenitev, z eno besedo vse, karkoli se s pomočjo natore oživi in sad donese.
Kmetovavci razdelujejo rastline v eno- in večletne. Perve se imenujejo zeliša, in so tiste, ktere se v les ne uterdijo, take so: pšenica, pesa in več takih. Nektere živijo tudi dve leti, to je, doneso sad še le v drugem letu, in se imenujejo dveletne. Večletne so tiste, ktere več let živijo. Nektere izmed teh se posuše, kadar so sad dale, pa oživijo spet po koreninah, kakor špargelj in več drugih. Te se razdele v drevesa in germe. Drevesa imajo le eno deblo, ki se razširja v mladike in veje. Take so oljka, murva, češnja in več drugih.
Zunajni deli rastline so: sad, mladike, veje, perje, listki, sternje, stebla, kožice, ostrine, ternje, cvetje, sadje in korenine.
Notrajni deli so: steržen, les in lubad. V vseh teh se znajdejo cevke, v kterih sok teče. Lubad je zunajna koža, ki vso znotrajšino rastline pokrije, kakor: beljak, ki uleseni, in ličje, v kterem moč življenja obstoji. Lika je tisti del, ki se mnogoverstno upodobi, in razteguje, ki popke nareja, in deblo kviško poganja. Iz like zraste beljak, berstje, veje in perje. Ako se rastlina rani, ji hitro lika rano pokrije in sceli. Brez ličja je tudi pri cepljenji ves trud prazno delo, zato je paziti treba, da se lika cepičeva prileze liki divjakovi.
Sok je v rastlini tekoča in se razširjajoča mezga, brez ktere vsaka rastlina konec vzame. Sok je dvojne sorte: enemu se pravi m e z a (limfa), in cevke, v kterih teče, se limfatične imenujejo; drugi pa se prav za prav sok imenuje, ki po perji v rastlino pride, kakor se tudi cevke, v kterih teka, sočna te kličejo. Po razločku rastlin je tudi ta sok, in potem tudi slaj želiš in sadu različen ; ta različnost pa pride od gorkote, ki podnevi sok v vednem teku obderžuje, in močno dihanje in puhtenje nareja , po kterem se rastlina kislica, v zrak oddavši ga, znebi, vodenec pa obderži, iz kterega se olje, alkohol in druge zgorljive reči nareja jo, kar se ne more zgoditi dru-gači kot podnevi pri primerjeni svitlobi; pomanjkanje svit-lobe in ponočni hlad imata ravno nasprotni nasledek; sok upade in teče proti koreninam, pa vendar perje ne omedli. Vzrok tega je v tem iskati, da perje ponoči z vogelcom zedinjeno mokroto na-se vleče in serka, in zavolj tega je tudi perje ponoči bolj čversto, kakor podnevi. Vsi obstojni deli se najdejo tudi v najmanjših cveticah, toda v pristojni primeri.
Rastline se kot živali po dveh spolih zarejajo; spolovila imajo v cvetji. Se razdelijo tedaj po razločku spolovil v rastline možkega in ženskega spola; med njimi
se najdejo tudi takošne, ki imajo cvetje obojega spola, in te imenujejo polutanke, to je, pol mož pol žena. Da se kal oplodi, je treba, da mastne in oljnate drobčke, ki se v mošnjičkih znajdejo, podcvetek popolnoma poserka.
Nektere rastline imajo možko in žensko cvetje na enem steblu, in te se en o hišne imenujejo. Druge, dve-hišne imenovane, imajo možko in žensko cvetje na posebnih steblih. Pri drugih se dobi cvetje možkega, ženskega in obojega spola na enem steblu skupej, in te se mnogospolne imenujejo. Ostale pa, ktere nimajo drugega kot cvetje obojega spola, so polutanke.
Ce ni kmetovavec s temi rečmi prav natanko sozna-njen, ne bo nikoli vedil, kako z vsakim plemenom rastlin ravnati, — kako jalove drevesa oploditi, drevesa obseka-vati in cepiti; še tolikanj manj bo bolne ozdraviti umel. Ni zadosti, le obstojne dela ali lastnosti rastlin poznati; umni kmetovavec mora tudi vediti, kakošna reja da je za rast vsakemu drevesu najbolj tečna in koristna, in v tem obstoji umnost doveršenega in izverstnega poljodelca.
Razločna plemenitev je tisto opravilo, po kterem se rastline, ki možko in žensko cvetje posebej zrede, plodijo, ako bi rastline različnega spola ena od druge tako deleč stale, da bi se same od sebe oploditi ne mogle. To delo je pri nekterih smokvah ali figah neogibljivo potrebno.
Rastline so mnogoverstnim boleznim podveržene. Nektere napadajo brez razločka vsako rastlino, in se občinske imenujejo. Druge škodovajo le enemu ali drugemu posameznemu plemenu, in te se zovejo posebne bolezni. Pa vse izvirajo iz enakih vzrokov, kakor živalske. Najhujše so tiste, ktere v zraku svoj začetek imajo. Teh jih bos najbolje obvaroval, če poskerbiš, da se rastline krepko in čversto obnašajo, obdelaje jih po vseh kmetijskih vodilih, kakor so jih umni kmetovavci upeljali, in jih je skušnja, najmo-drejša učiteljca, poterdila. Bolezni imajo tolikanj večjo močr kolikor šibkejša je napadena rastlina. To se vidi vsaki dan pri živali, in ravno taka se tudi rastlinam godi.