izvirni znanstveni članek UDK 811,163.6'27'282(497.4-16) prejeto: 2006-02-01 KONVERGENCA V GORENJSKIH KRAJEVNIH GOVORIH V UPNIŠKI DOLINI Jožica ŠKOFIC Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, SI-1001 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: guzej@zrc-sazu.si IZVLEČEK V prispevku je s pomočjo glasoslovne, oblikoslovne in besedne analize posnetih narečnih besedil govorcev različnih starosti predstavljeno spreminjanje krajevnih govorov v Lipniški dolini na Gorenjskem, ki ima za posledico povečanje podobnosti ali celo sovpadanje določenih jezikovnih pojavov oz. jezikovno konvergenco. Razlogi za konvergenco v teh gorenjskih govorih so prikazani tudi s sociolingvistično metodo. Ključne besede: jezikovna konvergenca, gorenjsko narečje v Lipniški dolini, dialektologija, sociolingvistika CONVERGENZE NELLE PARLATE LOCALI DELLA GORENJSKA NELLA VALLE DEL FIUME LIPNICA SINTESI L'articolo, con l'ausilio dell'analisi fonetica, morfologica e lessicale delle registrazioni delle parlate dialettali, proprie dei parlanti di diverse fascie di eta, presenta i cambiamenti dei dialetti nella valle del fiume Lipnica nella regione Gorenjska. Le manifestazioni piu evidenti sono l'aumento delle somiglianze o addirittura il collimare di determinati fenomeni linguistici, siamo quindi testimoni di una convergenza linguistica. I motivi per la convergenza di queste parlate vengono analizzati anche con il metodo sociolinguistico. Parole chiave: convergenza linguistica, dialetto della valle del Lipnica, dialettologia, sociolinguistica Jožica SKOFIC: KONVERGENCA V GORENJSKIH KRAJEVNIH GOVORIH V LIPNISKI DOLINI, 169-178 UVOD - O GOVORNIH SKUPNOSTIH IN JEZIKOVNI KONVERGENCI V članku so predstavljeni krajevni govori v Lipniški dolini na Gorenjskem oz. jezikovna konvergenca med njimi. Ta je v največji meri posledica vedno tesnejše zemljepisne in kulturne povezanosti med posameznimi kraji in njihovimi prebivalci, saj je gospodarski in družbeni napredek zadnjih desetletij pomenil tudi vedno več stikov med njimi, zato pa tudi vedno večje zbliževanje med posameznimi krajevnimi govori. Sociologi družbeno skupnost utemeljujejo s teritorialnimi, tj. zemljepisnimi, sociološkimi in/ali psihološko-kulturnimi dejavniki. Prvo definicijo jezikovne/govorne skupnosti je zapisal Bloomfield leta 1933 in po njem ta zajema ljudi, ki se sporazumevajo v istem jeziku ali eni od njegovih različic (torej v istem jezikovnem kodu). To definicijo so kasneje dopolnjevali še drugi jezikoslovci, predvsem sociolingvisti; tako je npr. Hymes jezikovno/govorno skupnost opredelil kot skupnost, ki ne le pozna oz. uporablja neki jezikovni kod za sporazumevanje, ampak predvsem obvlada tudi pravila za govorjenje in pravila za interpretacijo govora. Meje posameznih govornih skupnosti so pravzaprav težko določljive, saj so v okviru večjih skupnosti lahko tudi mnoge manjše, določene z različnimi spremenljivkami, npr. s starostjo, spolom, poklicem in z izobrazbo, pa tudi z raso, vero, razredno pripadnostjo ipd. svojih članov. Pri raziskovanju govora (tudi narečja oz. krajevnega govora) neke take skupnosti je tako pomembno ob ozko jezikoslovnih dejstvih upoštevati tudi družbene dejavnike, ki določajo posameznega govorca (ali skupino/skupnost) v določenem govornem položaju (ali govornem okolju). Po novejših ugotovitvah sociolingvistov je poznavanje družbenih pravil, ki določajo delovanje posamezne govorne skupnosti, in znanje jezika za uspešno sodelovanje v taki skupnosti temeljno - prav tako pa je potrebno tudi medsebojno sprejemanje/dojemanje posameznikov kot delov te skupnosti. To je npr. posebno pomembno tudi za dialektološko raziskovanje "na terenu", pri katerem je za uspešno komunikacijo in posredno za zapis kakovostnega narečnega gradiva pomembno najti predvsem pristen/neizumetničen stik z narečnimi govorci, ki (po dosedanjih raziskovalskih izkušnjah) ne sprejemajo niti pretirano knjižnega/zbornega govora raziskovalca niti njegovega umetnega prilagajanja/približevanja govoru (tj. narečju) informantov. Konvergenca (< lat. konvergens, con-, vergere 'nagniti se') pomeni 'približevanje, istosmernost', v lingvistiki pa ta termin označuje 'spremembo v jeziku, ki ima za posledico povečanje podobnosti ali celo sovpadanje določenih jezikovnih pojavov ali jezikov' (VST, 2002, 610; Toporišič, 1992, 86). Konvergenca je eden od osrednjih pojmov dveh jezikoslovnih teorij - kontaktne lingvistike in teorije komunikacijske prilagoditve/CAT -Communication accommodation theory (Niedzielski/Gi- les, 1996, 333). Kontaktni lingvisti predpostavljajo, da konvergirajo jeziki - zanimajo jih jezikovne spremembe zaradi izposojanja ali interferenc, ki so posledica stika med dvema jezikoma. Zagovorniki teorije komunikacijske prilagoditve/CAT pa menijo, da konvergirajo bilingvalni govorci, ki so člani govornih skupnosti v stiku (prek njih pa se spreminjajo tudi jeziki). Njihova teorija temelji na načelih komunikacije - če naj do uspešne komunikacije v kontaktni situaciji sploh pride, se mora vsaj eden od sogovorcev prilagoditi s spremembo svojega jezikovnega koda - na katerega pa (vsaj v začetku) vpliva struktura starega/prvega jezikovnega koda. Na način/tip sprememb po Thompson-Kaufmanu vpliva t. i. intenzivnost kontakta, tj. njegovo trajanje in številčnost populacije, ki jo zajema. Medosebno jezikovno oz. komunikacijsko približevanje v pomembnih socialnih mrežah pa je tisto, ki vodi od individualne do kolektivne konvergence v govoru (Coupland-Giles). Medtem ko po Labovu na govorčevo izbiro jezikovnega koda najbolj vpliva (ne)formalnost govornega položaja, pa po Gilesu (in drugih zagovornikih teorij SAT -Speech accommodation theory 'teorija govornega prilagajanja' in CAT) ta izbira temelji bolj na (pod)zavestni pozitivni ali negativni reakciji na govor sogovorca oz. tudi na govorčevem predvidevanju, kako bo sogovo-rec/naslovnik sposoben razumeti sporočilo. Konvergenca je tako v teoriji komunikacijskega prilagajanja razumljena kot strategija, s katero se govorci jezikovno, izgovorno, pa tudi neverbalno prilagajajo svojim sogo-vorcem. Bolj ko je za govorca pomembno, da ga bo naslovnik razumel (če je od tega npr. odvisen njegov obstoj), večja je njegova potreba po jezikovnem prilagajanju in konvergenci. Po drugi strani pa lahko konvergenca vodi tudi k izgubi osebne/lokalne/nacionalne identitete, drugi člani skupnosti jo lahko razumejo tudi kot nekakšno izdajstvo/ odločitev govorca za izstop iz te skupnosti, medtem ko je odločitev za vztrajanje v določenem jezikovnem kodu (torej proti konvergenci) lahko tudi znak solidarnosti s skupnostjo - jezikovna identifikacija je namreč lahko pomemben znak pripadnosti določeni govorni skupnosti. S tem je povezano tudi konvergenci nasprotno poudarjanje govornih/jezikovnih razlik med posameznimi govorci oz. govornimi skupnostmi - divergenca. KRAJEVNI GOVORI V LIPNIŠKI DOLINI Lipniška dolina med Jelovico in Savo v občini Radovljica na Gorenjskem je skupnost, ki je bila v svoji zgodovini vedno del neke širše skupnosti, a hkrati od nje tudi ločena. Upravno in cerkveno je bila vedno tesno povezana z Radovljico in zgornjo Gorenjsko na eni strani ter s škofjeloškim gospostvom in Selško dolino na drugi. Gre za dolino, ki je na prvi pogled odmaknjena od glavnih prometnih poti, a je bila zaradi železarstva vedno tesno povezana s sosednjimi pokrajinami in sve- Jožica SKOFIC: KONVERGENCA V GORENJSKIH KRAJEVNIH GOVORIH V LIPNISKI DOLINI, 169-178 Sl. 1: Nace in Mihaela Blaznik iz Krope z učenci iz OŠ Staneta Žagarja Lipnica. Fig. 1: Nace and Mihaela Blaznik from Kropa with the pupils of the Lipnica Stane Žagar Primary School. tom. Prav železarstvo pa je tem krajem stoletja omogočalo tudi večjo upravno samostojnost, kot so jo imele sosednje vasi. Poleg tradicionalno kmečkih vasi so tu torej tudi stara (pol)industrijska središča (Kropa, Kamna Gorica), ki so že stoletja nudila delo ne le domačinom, ampak tudi mnogim priseljencem - nekoč predvsem iz bližnjih hribovskih naselij nad Selško dolino in oddaljenih razvitejših železarskih središč (npr. na Koroškem), v desetletjih po drugi svetovni vojni pa tudi delavcem iz vse Slovenije in nekdanjih jugoslovanskih republik. Vse to je seveda sooblikovalo tudi gorenjsko narečje v Lip-niški dolini, kjer pa se posamezni krajevni govori v marsičem še vedno razlikujejo med seboj.1 V Lipniški dolini je poleg tipičnega zgornjegorenj-skega govora (npr. v Lipnici, v Kamni Gorici in na Dobravah ter v Podnartu, na Cešnjici in Ovsišah) mogoče slišati tudi posebni krajevni govor v Kropi,2 medtem ko so npr. v govoru Rovt že opazne značilnosti sosednjih (prehodnih) gorenjsko-rovtarskih govorov. Domačini seveda zelo dobro slišijo razlike med krajevnimi govori in zlasti starejši znajo samo po slušnem vtisu krajevno umestiti posameznega govorca. Tako je npr. informantka Vera Jerala, po domače Kašovčova s Cešnjice, l. 2000 o razlikah med njenim in kroparskim govorom povedala: "Kro:par pogairkje, m): pa ne:. M): 'tud núsmo na '¡a govo:rla, smo zmH^ei na 'va. Pa sam velúk bva u Kró:p, prá.'ujo, da ¡ vó:da, pa na vH:m! To: 'jes núsam parné:sva s Kró:pe, da p pogá:rkvova. To: dobé:dan nú, pa so bla s C¡e:šance še: pa še: u Kro:p." Zavest o pripadnosti (geografski, sociološki in jezikovni) lokalnim skupnostim je v teh krajih zelo močna, kar se izraža tudi z mnogimi šalami, vzdevki ipd. na račun sosedov.3 Predvsem .roparji veljajo v dolini za izrazite posebneže - in sicer ne samo zaradi slušnega vtisa njihovega krajevnega govora, ampak predvsem zaradi njihovega pogleda na svet in načina delovanja. Ce veljata Kropa in Kamna Gorica kot večni tekmici za najvišji ugled v dolini po eni strani za razvitejši središči doline, so sosednje vasi, predvsem tiste bolj oddaljene od državne ceste, za mnoge domačine še vedno primer nekoliko tradicionalnejšega, celo staromodnega kmečkega sveta (predvsem Rovte in Jamnik). Do leta 1957, ko so v Lipnici zgradili skupno osnovno šolo za vso dolino, so lokalno/krajevno pripadnost poleg farnih meja in precejšnje socialne enotnosti znotraj posameznih vasi krepile tudi meje šolskih okolišev, saj so imele vse krajevne skupnosti tudi svoje osnovne šole, nadaljnje izobraževanje pa je bilo do sredine 20. stoletja še redko. 1 O gorenjskem narečju in krajevnih govorih v Lipniški dolini je objavljenih že nekaj razprav - o tem v literaturi. 2 O njem je največ pisala J. Skofic. 3 Taki sta npr. šali o Parletovem Francetu in verigarju iz Krope, pa tudi "vraža", da pogrkovanje povzroča kroparska voda (Skofic, 2001b). Jožica SKOFIC: KONVERGENCA V GORENJSKIH KRAJEVNIH GOVORIH V LIPNISKI DOLINI, 169-178 Podoba teh krajev se je v zadnjih letih seveda močno spremenila, saj so tu le še redke domačije, ki se preživljajo samo s kmetijstvom, vaščani, različnih poklicev in stopenj izobrazbe, pa se večinoma vsakodnevno vozijo na delo in v šole v različne kraje po Gorenjskem do Ljubljane. Kljub temu in kljub močnejšim doseljevanjem v zadnjih desetletjih pa so domačini še vedno veliki "lokalpatrioti" in še vedno zavestno razlikujejo med "pravimi" domačini in priseljenci.4 Ta zavest, ki se odraža tudi v rabi jezikovnega različka, ki je navadno prav posamezni krajevni govor, je posebno močna pri najstarejši generaciji, ki je odraščala še v tradicionalnem svetu z manjšimi možnostmi za medsebojno komunikacijo preko meja posamezne lokalne skupnosti (ljudje, stari nad 50 let). Govorci srednje generacije, stari od 25 do 50 let, večinoma bolj ali manj zavestno razlikujejo med posameznimi govornimi položaji in rabijo različne jezikovne kode pri sporazumevanju z različnimi sogo-vorci - razlikujejo predvsem med uradnimi in neuradnimi govornimi položaji in sogovorci, ki so jim čustveno blizu ali pa ne (pri tej generaciji je močan vpliv na odnos do narečja imela šola, ki je rabo te socialne zvrsti odklanjala in jo označevala kot negativno, manjvredno in popolnoma neprimerno za javno rabo). Jezikovne razlike med najmlajšimi narečnimi govorci (šolajoča se generacija) iz različnih krajev v dolini pa so kljub spremenjenemu odnosu šole in tudi medijev do narečij in njihove rabe že precej manjše, čeprav se tudi nekateri izmed njih še zavedajo različnih slušnih vtisov med posameznimi krajevnimi govori. Pri tej generaciji sicer še vedno gorenjsko govorečih narečnih govorcev je raba krajevnih besednih dialektizmov, pa tudi nekaterih izrazitejših glasoslovnih krajevno omejenih narečnih pojavov zadržana predvsem za komunikacijo s starejšimi sorodniki - medgeneracijsko posredovanje narečja je tudi tu še precej močno. Anketa, ki so jo o rabi krajevnih govorov med sošolci izvedli člani narečjeslovnega krožka5 v OS Staneta Žagarja v Lipnici spomladi 2005, pa je pokazala, da osnovnošolci razlikujejo ne le svojo gorenjščino od slovenskega knjižnega jezika, ki se ga učijo v šoli, ampak tudi nekatere krajevne govore med seboj -najbolj drugačen od drugih se jim zdi kroparski govor, med ostalimi pa ne razlikujejo. Za izrazito kroparsko sicer navajajo le "pogrkovanje", zanimivo pa je, da kot kroparski zaradi celotnega slušnega vtisa označujejo tudi govor nekaterih sošolcev, ki ne pogrkujejo več - kroparski se jim enostavno zdi "način, kako se pogovarjajo med seboj".6 Bolj kot krajevna opredelitev govora se jim zdijo pomembne generacijske razlike - tako vedo, da njihovi stari starši (pa tudi nekateri starši v medsebojni komunikaciji ali komunikaciji s starejšimi in z vrstniki, ki so jim čustveno blizu) govorijo nekoliko drugače kot oni, pri tem pa izpostavljajo predvsem "govorjenje na v" (švapanje) in besedje, ki izginja iz njihove aktivne rabe, čeprav ga mlajši večinoma še razumejo, ter nekatere komunikacijske zakonitosti (češ, s starejšimi se moramo pogovarjati drugače kot z vrstniki - babici ali učitelju npr. ne morem reči, da "gnoji", če govori kaj, kar mi ni všeč, tudi besedo "itak" npr. starejši razumejo in rabijo drugače kot sedanji najstniki). Tako se njihove ugotovitve na neki način skladajo z ugotovitvami jezikoslovcev teoretikov, ki sklepajo, da je slovnica (morfologija in skladnja) tisti jedrni podsistem jezika, ki je bolj neprepusten za interference in tako manj spremenljiv kot npr. glasoslovje in besedje. METODA V tej raziskavi se (ob pragmatiki) srečujeta (vsaj) dve jezikoslovni disciplini: dialektologija, ki jo zanima govor/narečje t. i. "idealnih" narečnih govorcev, in socio-lingvistika, ki jo zanima vsa pisanost govornih položajev, tudi med "neidealnimi" govorci. Narečje, ki je (tako Ripka, 2002, 11, 79) zemljepisno in (deloma) funkcijsko omejena jezikovna zvrst s stabilno strukturo, v kateri spontano komunicira avtohtono prebivalstvo nekega območja, in je kompleksna jezikoslovna, zgodovinska in sociolingvistična kategorija, je v tej raziskavi zajeto ne le z "idealnimi" avtohtonimi narečnimi govorci starejše generacije, ampak tudi z narečno govorečimi osnovnošolci, katerih starši so domačini, ki še aktivno govorijo gorenjščino. "Neidealni" pa so informanti mlajše generacije, srednješolci in osnovnošolci, katerih vsaj eden od staršev ni domačin in torej ne govori gorenjskega narečja oz. katerega od raziskovanih krajevnih govorov, v raziskavo pa so zajeti, da bi se ugotovilo, kako (če sploh) se posamezni krajevni govori (morda tudi zaradi mešanja prebivalstva) medsebojno zbližujejo, kar se morda odraža tudi v medgeneracijskih razlikah v govoru prebivalcev Lipniške doline. Razvoj narečij je namreč podvržen različnim vplivom, tako zunajjezikovnim kot znotrajjezikovnim, na njihov kon-vergentni razvoj pa med drugim vplivajo tudi druge 4 Med priseljenci razlikujejo celo med tistimi, ki so priženjeni/primoženi, in tistimi, ki so tja prišli zaradi dela ali so si zemljo/hišo/stanovanje kupili. Pravi (ropar je tako npr. le tisti, ki ima tu družinske korenine, o lokalni pripadnosti pa ne odloča več niti (ne)znanje krajevnega govora - podobno se npr. razlikujejo tudi starejši Blejci od priseljenih Blejčanov. 5 Člani krožka pod vodstvom Jožice Skofic (j) v letih 2003 do 2005 so (bili) Erazem Dolžan (E), Matjaž Finžgar (F), Mojca Skofic (Mo), Katarina Slibar ((a), Klara Skriba (() in Maša Zbontar (M). Njihov projekt Od imena do zgodbe je glavni vir narečnih besedil, predstavljenih v tem članku. 6 Tudi dialektologi pri klasificiranju posameznih narečij poudarjajo pomen t. i. splošnega slušnega vtisa. Jožica SKOFIC: KONVERGENCA V GORENJSKIH KRAJEVNIH GOVORIH V LIPNISKI DOLINI, 169-178 jezikovne zvrsti, med njimi najbolj knjižni jezik medijev, šole, strok. Da bi ugotovili, kako se spreminjajo posamezni krajevni govori, smo posneli in zapisali pripovedi narečnih govorcev različnih starosti, jih jezikovno analizirali in primerjali med seboj. Zapisi posnetkov govorjenih narečnih besedil starejše generacije Vida Finžgar (Zgornja Dobrava): Pó/ i pa so/sed déilou káirste, Júirjoucou, ot 'talax Já/neza, recí/mo, s'tar s'tar stri'/c, káirste i dH/lou. Pói i pa é/dan xó/du a/ en tá/k je biu, néi b ré/kla, da i be-rá/cu, samo/ za šta/mparle i pró/su, a'ne. Pa i šu naprH/i ot xi'/še do xi'/še, pa i dó/l, pa i 'kašne darvá/ nace/pu, pó/ i pa 'šu 'kele k Jú/rjouc, se vH/š, kH/ i par Jú/rjouc ta sta ra ba ita. l l l l (Ja, tam kjer so Zibertovi doma.) Je pa Jo/ža ka/rste dH/lou■ Je rH/ku: "Tá/le tá/le trú/ya bo pa za /m e." '"A," i rH/ku: "'del no m) /r!" "'No," je rH/ku: "'kar pa^pá/rei jo!" Pó/ i pa 'šu naprH/i pa x 'nam, 'tut šta/mparle dob)/u, pa naprH/i dó/l do ZdH/uca, 'tud vH/š, ke / je. (Ja.) Par ZdH/uc, so pa ime/l cebeu'nak, so ga pa jbH/le up) /kale pa tako /i je umá/ru. In trú/ya i bva nego/va. (A res!) 'Ja, jbe/le so ga. (Isti dan?) Ja )/sti. U en ú/r! To/ mam to/ mam zapo-... (Pa kar vedel je!) 'Ja, 'ja, seve/de jbH/le pa na pjá/co ... (Pa alergičen je bil ...) 'Ja 'ja 'ja. In ni/ se 'vec pobra/u. To/k so ga, to/k so ga napá/dle jbte /le, da i ublé/žou pa pa ma/rtu ... (Seveda, po pijači je dišal ...) 'Ja 'ja 'ja 'ja, in je bva rn/s tústa trú/ga pó/i nego/va, (smeh) k je re/ku: "Ta/le trú/ga u pa mó/ja." (smeh) 'Viš, pa to/ sam bva 'jest 'tut še 'bal otro/k pa mam tá/kie zame/rkan, dargá/c pa ... (A to je bil z Dobrave?) Ja, ja 'tut 'ja, 'tut. Valentin Šparovec (Kamna Gorica): 'No, pó/ sam pa 'jes s t)/stmo ru/gzo/kam 'šu aqk'rat u šo/lo, 'tamle dó/l pred Žva/nam poglé/dam cez mo/st, je biu pa le /t. Na gu/no k'rei, 'tam k so 'zei Ka /učičou, so bli pa P)/kalcou, se jam je ré/kla, je biu pa an mo/' ta 'neibol parja/tu, Lo/urenc, 'tud že poko/jan. Je pa 'tut 'šu u šo /'o ta'kat k pa 'jest. SevH /da, 'jes t) /st lee /d glH/dam dó/'. "Lo/urenc, 'pei, gre'ua na lH/t." 'Tam je bva ana mesní/ca Mesá/rjova, 'tam k ma Ka/ucic 'zei t)/ste d)/le poro/unane, toko/le postrá/n dó/l s 'šu. Mad'va pa na le /t pr) /deva, pa dva / rH /malna sta bva zmH/rei no /tra, pa se požené/va s t)/stmo r^/mainam dal'van. To/k sva fa/jan ... (Proti jezu?) P'rot je /za. K sua parš'ua do t) /ste uó /de, k 'tam dó /I parté/ce, je pa uó/da bú/tla u t)/st lee/t. 'Dof, sva bva žH / mad'va no/tra! To/ i bo zú/trei marbí/t pee /t manu/t pre t po/u o/smo, po/u o/smax se | pa u šo/l, je bo pa u šo/l trn/ba 'bit. Co/kle sva 'še pograbi/va, cH/u da/n sva bva mok'ra, c) /st, té/kva ud na /i, še u šo/l pó/i. Bo /x obvá/ri, ce / pa sam ú/pou uči/tal- uci'/talja prove /dat, kogá/ i b'io. Ker je uc/tal nas je pa to/k 'rat i'mu, da ce me i usárg da /n samo/ ane dva /krat z ba /mbusovo pá/ico nagó/nu, to/ sam b'u še 'kar zvo/ vesH /u. Stane Mihelič (Rovte): Ma i re/ku s'tar uó/ca, da sta šuá/ s sosH/doumo Jta/šparjam, z yreyó/rjoumo yátéparjam x Tú/rk u yust)/I-no, pó/ sta pa 'tam precH/i do/uy zdH/ua, pa yoto/u kuartá/ua 'tut. No/, dru/y dá/n zú/trel je pa mó/iya stá/rya uó/ca, k je biu še 'fant, ta sta /ra yreyó/rjouka zmerja /ua: "Stefkó/u Ja/nes, da m ná/u aykó/l 'uec ná^ya yáxparja u yust)/Ina zadarž'uou!" "Ku'ya?! Se ma só/je nuyH/, se b ux'ka 'šu, kadar b vó/tu!" Pó/ sta pa š'va ta dru/yo nedH/lo spe/t u yust)/Ino in pod náxmo xie/vam je 'naš s'tar uó/ca yáxparja zayrá/bu za rokarua pa mo j oba/ roka/va utta/rgou. "To/ pa 'le má/m pou^/i! To/ sam 'pa 'jes té/p na-r