»Divjad zmanjšuje pridelek« Oglašam se pod tem naslovom, objavljenim v 5. štev. Naše skupnosti, čeprav se je v tej isti številki zagledal luč sveta tudi »lovski kotiček«. To je prav, bojim se le, da bo .iii, iitn .ai. v^^j>j ,,.i^.,. ...milijd primarnih družbe-nih dejavnosti, čemur smo priča in je nujnost. To je logična posledica rasti človeške populacije in njenih zahtev, torej kvanlitetna in kvalitetna rast družbenih potreb. V prvi vrsti je lo hrana, les in vse, karjestem v zvezi, pa izvoz in čim manj uvoza. Soočeni smo z vse večjo intenzifikacijo kmetijske proizvodnje, gozdno-lesne, pa tudi lovsko-gospodarske in še drugih. Bistveno je, da se vse te razvijajo odnosno želt — in morajo — razvijati na istem prostoru. Ta pa je samo eden h ni povečljiv. Tako je prišlo in vsak dan prihaja do vse večjega prekrivanja teh dejavnosti in posledično do vedno večje konfrontacije. Iz tega se pojavljajo nove parole: »proč z jelenom in prašičem« ali pa »divjad ali mi, kmetje«, na drugi strani pa »kmetijci nam zastrup-ljajo divjad«, »gozdarji so krivi za gozdne škode«, itd. Vse to so torej posledice novo nastalih družbenih razmerij. In spričo nove situacije je nujno prilagoditi tudi stališča in izhodišča. Zopet bom v telegrafskem slogu poizkušal svetovati ustrezen model, za marsikaterega koncepcijsko nov, vendar mislim, da je neizogiben. Gojitev divjadi vodpr-tih loviščih.zlasti tistih vrst, ki naravnemualipagospo-darskemu okolju niso indiferentne ir* gre iorej gojitev (vsaj deloma) na račun prav tega okolja, mora postati preteklost. Preteklost, ko so dejavnosti (kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo itd) bile še na začetku. ko se še niso prekrivale, ko so družbene potrebe — in njim ustrezajoči sistemi — bili drugačni in ko je, če hočete, lov po zgodovinski inerciji bil vsaj »prvi med enakimi«, če ne še več. Načelo (intenzivnej gojitve divjadi, ki lahko povzroča gospodarsko škodo, v odprtih loviščih, naj zamenja načelo varstva domače faune in fior. To pa pomeni skrb in varstvo vseh vrst divjadi(in nelelovsko ali lovsko-gospodarsko pomembne), če ne povsod, pa vsaj tam. kjer je to mogoče (nima npr. smisla gojiti jelenjad v ograjenih gozdnih kulturah). Zakon namreč daje lovskim organizacijam v upravljanje in varstvovse vrste divjadi in nc le nekatere. Ko smo razčistili s tem.da pravilomanemorcbiti več dopustno gojiti divjad na račun drugih gospodarskih dejavnosti in pa, da mora biti za vse nas, zlasti za lovske organizacije, obveza varslva vseh vrst divjadi v razme-rjih, ki druge panoge ne prizadevajo — pa je treba misliti tudi na lovsko gospodarsko dejavnost, ki tudi stremi k imenzifikaciji. k izboljšanju svoje dejavnosti. Taka možnost (v vsestransko korist) je gojitev divjadi — predvsem tistih vrst, ki za okolje niso indiferentne (jelenjad. prašiči, ipd.) na ograjenih površinah. v obo-rah, mimo ograjenih površin, kjer se že dolgo goji mala divjad (fazani, race. jcrebice itd). Treba se je dogovoriti in dati možnost lovski organizaciji, da na ta način tudi ona intenzivira svojb dejavnost. Lovski zakon, ki je v veljavi, je dogovarjanje previdel in to pod okriljem občine. Kaj več o tem pa kdaj drugič. dr. S. Valentinčič