»Divjad zmanjšuje pridelek«
Oglašam se pod tem naslovom, objavljenim v 5. štev. Naše skupnosti, čeprav se je v tej isti številki zagledal luč sveta tudi »lovski kotiček«. To je prav, bojim se le, da bo <a pretežno »bembijevsko« obarvan, kar je v takih koti-čkih pravilo in, da ne bodo prevladovale teme s podr-očja (»krute«) stvarnosti, ki vlada v naravi. Kajti samo taica stvarnost je in mora biti v naravi prisotna: kragulj ujame in požre fazana, srna se hrani s cvetovi, ris pa požre srno. Žreti ali biti požrt! Večji del leta velja samo ta naravna zakonitost, le krajši časseji pridruži še drugi nagon: razmnoževalni. To stadva osnovna nagona, oba daleč od tistih in takih človeških predstav o življenju v naravi, ki jih označujemo z izrazi »idila«, »humanost« in ki jih razumemo pod: bembijevščina. To naj bo tudi moja napotnica temu kotičku, ki tako zasnovan lahko odigra pomembno izobraževalno vlogo.
Ena takih — krutih — stvarnostijetudi, kot jeugoto-vila skupina delegatov za zbor občin skupščine SR Slovenije, da ješkoda, ki jo povzroča divjad iz leta v leto večja. Odgovor člana Izvršnega sveta Skupščine RS, ki je zasnovan na »analizi izvajanja zakona o varstvu. gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju z lovišči« (pri kaleri pa so sodelovale zainteresirane organizacije), očitno temelji na stališču »status quo ante« in ker niče-sar ne rešuje, tudi ne more biti ocenjen kot zadovoljiv. Posebej še, ker ob koncu ugotavlja. da so bili za občino Grosuplje v veljavi od občine potrjeni srednjeročni lovsko-gospodarski načrti za obdobje 1981—1985, pred potrditvijo pa so načrti za obdobje 1986—1990, kajtivsi ti v osnovi temelje na načelih »status quo«.
Morda "ex oflo« ni bilo mogoče dati drugačna odgovora in je z njim bilo zadoščeno formalnosti. Stvarnosti pa ne, vsaj ne po mojem skromnem mnenju. V nadaljevanju bom poizkusil na kratko razložiti koncept. ki ga štejem za boljšega in zastavljenemu vprašanju primernejšega.
Sprememba gledanja na gojitev divjadi
O tem konceptu in okoliščinah sem v zadnjem desetletju že večkrat govoril in pisal. Ko[ začctek bi lahko navedel mojo razpravo v Lovcu leta 1974 pod naslovom »Kateri model gojitvedivjadi«. Menim, da je potrebno poglede in stališča občanov in družbene skupnosti do vprašanj lova in lovstva ter njihovih odnosov do drugih družbenih dejavnosti bistvcno menjati. To pa bo moralo najti svoj odraz tako v ustrezni zakonodaji kot v njeni uporabi.
Težko je v kratkem prikazati družbeni razvoj in razvoj lovstva v njem — ter nujnost korenitih sprememb na obeh straneh. zlasti pa v lovstvu cdnosno v takoimenovanem lovskem gospodarjenju.
V telegrafskem slogu bom navedel nckateredružbene spremembe. katerim morajo slediti tudi naša gledanja (vključno lovsko). Pa četudi bo zakon ta. ki bo te spremembc postavil. Med odločilne spremembe je, po
muj>.iii, iitn .ai. v^^j>j ,,.i^.,. ...milijd primarnih družbe-nih dejavnosti, čemur smo priča in je nujnost. To je logična posledica rasti človeške populacije in njenih zahtev, torej kvanlitetna in kvalitetna rast družbenih potreb. V prvi vrsti je lo hrana, les in vse, karjestem v zvezi, pa izvoz in čim manj uvoza. Soočeni smo z vse večjo intenzifikacijo kmetijske proizvodnje, gozdno-lesne, pa tudi lovsko-gospodarske in še drugih. Bistveno je, da se vse te razvijajo odnosno želt — in morajo — razvijati na istem prostoru. Ta pa je samo eden h ni povečljiv. Tako je prišlo in vsak dan prihaja do vse večjega prekrivanja teh dejavnosti in posledično do vedno večje konfrontacije. Iz tega se pojavljajo nove parole: »proč z jelenom in prašičem« ali pa »divjad ali mi, kmetje«, na drugi strani pa »kmetijci nam zastrup-ljajo divjad«, »gozdarji so krivi za gozdne škode«, itd. Vse to so torej posledice novo nastalih družbenih razmerij. In spričo nove situacije je nujno prilagoditi tudi stališča in izhodišča.
Zopet bom v telegrafskem slogu poizkušal svetovati ustrezen model, za marsikaterega koncepcijsko nov, vendar mislim, da je neizogiben. Gojitev divjadi vodpr-tih loviščih.zlasti tistih vrst, ki naravnemualipagospo-darskemu okolju niso indiferentne ir* gre iorej gojitev (vsaj deloma) na račun prav tega okolja, mora postati preteklost. Preteklost, ko so dejavnosti (kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo itd) bile še na začetku. ko se še niso prekrivale, ko so družbene potrebe — in njim ustrezajoči sistemi — bili drugačni in ko je, če hočete, lov po zgodovinski inerciji bil vsaj »prvi med enakimi«, če ne še več. Načelo (intenzivnej gojitve divjadi, ki lahko povzroča gospodarsko škodo, v odprtih loviščih, naj zamenja načelo varstva domače faune in fior. To pa pomeni skrb in varstvo vseh vrst divjadi(in nelelovsko ali lovsko-gospodarsko pomembne), če ne povsod, pa vsaj tam. kjer je to mogoče (nima npr. smisla gojiti jelenjad v ograjenih gozdnih kulturah). Zakon namreč daje lovskim organizacijam v upravljanje in varstvovse vrste divjadi in nc le nekatere.
Ko smo razčistili s tem.da pravilomanemorcbiti več dopustno gojiti divjad na račun drugih gospodarskih dejavnosti in pa, da mora biti za vse nas, zlasti za lovske organizacije, obveza varslva vseh vrst divjadi v razme-rjih, ki druge panoge ne prizadevajo — pa je treba misliti tudi na lovsko gospodarsko dejavnost, ki tudi stremi k imenzifikaciji. k izboljšanju svoje dejavnosti. Taka možnost (v vsestransko korist) je gojitev divjadi — predvsem tistih vrst, ki za okolje niso indiferentne (jelenjad. prašiči, ipd.) na ograjenih površinah. v obo-rah, mimo ograjenih površin, kjer se že dolgo goji mala divjad (fazani, race. jcrebice itd). Treba se je dogovoriti in dati možnost lovski organizaciji, da na ta način tudi ona intenzivira svojb dejavnost. Lovski zakon, ki je v veljavi, je dogovarjanje previdel in to pod okriljem občine. Kaj več o tem pa kdaj drugič.
dr. S. Valentinčič